Kratki roman Ostani z mano, duša moja plodovitega in mednarodno prepoznavnega slovenskega, ali bolje, prekmurskega romanopisca, kratkoprozaista, pesnika, portretista, scenarista, prevajalca, urednika, fotografa in letošnjega avtorja v fokusu na festivalu Vilenica Dušana Šarotarja je prvič izšel leta 2011. V takratni slovensko-porabski izdaji Ostani z mano, duša moja / Ostani z menov, düša moja sta jo pod okriljem nekdanje murskosoboške založbe Franc-Franc in Zveze Slovencev na Madžarskem v porabščino prestavila Marijana Sukič in Milan Vincetič. Letošnjemu ponatisu zgolj slovenske različice je založba Goga dodala obsežen sklop avtorjevih značilno črno-belih fotografij, ki jih Šarotar sicer objavlja v svojih delih od novelistične zbirke Nostalgija naprej. Povedal je, da niso slikovni komentar ali dokazno gradivo zapisanega, temveč jih v lastna dela vključuje kot enakovreden element. Zato se je Šarotarjevim fotografijam nemogoče intenzivneje približati brez njihove umestitve v avtorjev književni opus; šele poznavanje književnih del omogoča tudi globlje občutenje fotografij.
Samosvoj umetnik, čigar samohodno, vase zaobrnjeno, molovsko in nekako počasno pisavo pogosto navdihujeta dve pokrajini. Melanholična panonska ravnica z visokimi topoli, nepokošenimi akacijevimi gaji, prašnimi cestami, lenobno vodo ter pokončnim šašem ob njej in neimenovani, od sveta pozabljeni jadranski otok s skrhanimi zidovi zapuščenih kamnitih hiš in prostranimi oljčnimi nasadi za njimi. Še intenzivneje pa popotovanje po Šarotarjevih liričnih literarnih pejsažih napeljuje na misel, da njegova pisava ubeseduje nevidno notranjo krajino, ki jo avtor imenuje občutek ali duša, s katero zarisuje vmesno polje med vabljivo ujemljivostjo in nenehno izmuzljivostjo, približevanjem in odtekanjem, vseprisotnostjo in minevanjem, resničnostjo in prividom. In v tišini te literature je vseskozi prisotno tudi tisto nedoumljivo in otožno hrepenenje, podobno upočasnjenemu toku reke, ki ugaša, kot neslišno šepetanje brezdanje, široke ravnice ali modre morske gladine, ki z vsakim pišem vetra spreminja pisateljevo čustveno lego.
Samosvoj umetnik, čigar samohodno, vase zaobrnjeno, molovsko in nekako počasno pisavo pogosto navdihujeta dve pokrajini. Melanholična panonska ravnica z visokimi topoli, nepokošenimi akacijevimi gaji, prašnimi cestami, lenobno vodo ter pokončnim šašem ob njej in neimenovani, od sveta pozabljeni jadranski otok s skrhanimi zidovi zapuščenih kamnitih hiš in prostranimi oljčnimi nasadi za njimi.
V to notranjo krajino je pogosto stkana pretresljiva usoda prekmurske judovske skupnosti, ki se je pričela 26. aprila 1944, ko so nacisti odvedli večino prekmurskih Judov v koncentracijska taborišča. Od tam se jih je vrnila zgolj peščica, med njimi tudi avtorjev ded Franz Schwartz, ki mu vnuk že nekaj desetletij izpisuje spoštljiv in ganljiv literarni spomenik.
Iz črne nacistične teme se je vrnilo tudi nekaj avtorjevih literarnih protagonistov, na primer Justa Schön, ki je na predvojnem soboškem kopališču Fazanerija slovela po najlepših skokih v vodo in katere samosvoj portret je Šarotar izrisal v noveli Lastovka v zbirki Nostalgija, pa tudi mladi Žid iz Lendave, ki z lepo Elo iz Šalovec v delu Ostani z mano, duša moja potuje z ladjo v Kanado. Kot sicer v Šarotarjevi prozi je ladja tudi tukaj simbol razbolenega bega in hrepenečega iskanja neznanega, ki bo morda vsaj prividno zmehčalo nepovratno ranjeni duši, povezani z enako usodo prekmurskih Judov tistega časa. Zato ima njuno potovanje več namenov, saj skozi njegovo fotografiranje, da bodo na krovu ostale fotografije, ker ladja mora imeti dušo, in njeno zapisovanje, s katerim se vrača pod tiste oblake, k tistim dušam, poskušata najti izhod iz bolečine, v pozabo.
Poleg porekla ju povezuje tudi zgodba Juliusa Schönauerja, judovskega fotografa iz Šalovec, resnične osebe torej, ki je bil v Auschwitzu, potem ko je po naročilu fotografiral krvava dogajanja, usmrčen. Še prej pa je usmeril fotografski aparat v oblake, kot bi iskal samo še duše, življenje, ki je obupalo nad zemljo.
Iz črne nacistične teme se je vrnilo tudi nekaj avtorjevih literarnih protagonistov.
Kratki roman Ostani z mano, duša moja je Šarotar posvetil osebi, katere vpliv tako na njegovo pisavo kakor najbrž tudi na njegovo fotografijo je poseben in močan. Ne le da je odsev fotografij, nastalih skozi v nebo uperjen fotografski objektiv zaznati tudi v Šarotarjevih posnetkih, s katerimi tiho, potrpežljivo in vešče gradi samosvojo umetnino, šalovski fotograf židovskega rodu Julij (Gyula) Schönauer, rojen leta 1894 v Lipovcih, nastopi tudi v kasnejši Zvezdni karti kot eden osrednjih protagonistov. Tam je družinski prijatelj Schwartzevih in oče deklice Helene – prijateljice dečka Evgena Schwartza –, ki zaman čaka na njegov prvi violinski koncert. Tisto noč je namreč mili zvok violine zamenjalo težko škripanje vlaka, potem ko so v njegove vagone strpali večino tamkajšnjega prebivalstva in ga po nekaj vmesnih postajah odpeljali v smrt.
Izjemno tenkočutno izpisano ljubezensko zgodbo Ostani z mano, duša moja najprej uvede avtorjev pripis o naključnem najdenju nekega kovčka z zapisi na steklu, kar se prelije v literarizirane misli fotografa. Ob zavedanju odhoda že sežejo onkraj, a vedo, da so za vselej pripete na tisto občutenje, ki ne bo nikdar izgubljeno, na občutenje duše. Osrednja protagonista se spominjata fotografa Schönauerja vsak s svojo izkušnjo, ona pred vojno v njegovem ateljeju, kamor sta jo kot poslednji (predbožični) dar pripeljala temno prihodnost sluteča starša in zaradi česar nebo zanjo kljub bolečim izgubam nikoli ne bo več prazno, on iz srečanja v Auschwitzu, kjer sta se v iskanju duš skupaj zazirala v nebo in kjer je po fotografovi usmrtitvi moral uničiti vse fotografije, da bi za vselej izginile sledi nadčloveško krutih nacističnih dejanj. Prva izdaja romana prinaša tudi fotografiji Julija Schönauerja iz leta 1936, portreta neznanega mladega dekleta in mladega moža, ki simbolno predstavljata v romanu popisano srečanje dveh mladih ljudi. Gre za tehniko fotografskega zapisa na steklo, ki jo je fotograf pri svojem delu pogosto uporabljal.
Izjemno tenkočutno izpisano ljubezensko zgodbo Ostani z mano, duša moja najprej uvede avtorjev pripis o naključnem najdenju nekega kovčka z zapisi na steklu, kar se prelije v literarizirane misli fotografa.
Protagonistoma je skupna tudi naslovna sintagma dela, ki je leta 2011 že posta(ja)la središče Šarotarjeve proze. Iskanje duše, katere zavedanje je v obeh vzpostavil prav iskalec duš, ki jih je poskušal ujeti skozi fotografski objektiv, ni pomenilo zgolj iskanja sorodne duše, ki sta jo razbolena iskalca za kratek čas drug v drugem sicer res našla, temveč predvsem iskanje v grozotah vojne izgubljene lastne duše.
Oda fotografu, ki jo je Šarotar izpisal v tem delu in s katerim se po Biljardu v Dobrayu (2007), novelah Haustor in Lastovka iz Nostalgije (2010) ter Zvezdni karti (2021) znova pridružuje pisateljem, ki s svojimi deli svarijo pred pozabljenjem najtemnejšega poglavja zgodovine, je hkrati tudi ena najlepših ljubezenskih zgodb ne le pisateljevega opusa, temveč sodobne slovenske proze nasploh. V celoti izpisana z gledišča spominjanja, s pogledi nazaj, ki odstirajo tako dragocene kakor boleče izkušnje, za zmeraj vraščene v dvoje mladih ljudi, podobno kot avtorjeva ostala dela razkriva njegovo najznačilnejšo in najdragocenejšo razsežnost pisanja, (iskanja) duše. Slednja zasije kljub bolečini, s katero so prestreljeni osrednji protagonisti, kot tisto neodjenljivo, ki ostane tudi potem, ko je ladja že zasidrana in se Ela skrivnostno izgubi v beli svetlobi, v lesketu sonca v morju, ki jo obdaja.
Dušan Šarotar: Ostani z mano, duša moja (Goga, 2024, spremna beseda Tone Partljič)
Ob prozi Milana Kleča se verjetno vedno znova zastavi dilema – pisati »zares« ali pritegniti njegovemu toku besed in se pustiti zapeljati humornemu, namigujočemu, na trenutke tudi blebetavemu slogu? Tokrat se sicer zdi, da se je nekaj spremenilo in da je 55 kratkih zgodb, ki so izšle pod skupnim naslovom Sončni zahod, intonirane s slovesom, mestoma tudi z neljubimi spomini, pa z nagibanjem v starost in opisovanjem tegob, ki pridejo z njo. Avtor nas v eni od uvodnih zgodb opomni, da ima sicer načrt za pisanje. Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen.
Kratka zgodba mu prav tako omogoča, da se kot oster in luciden opazovalec postavi na družbeni rob in iz njegovega kota opazuje bodisi novodobne pojave, kot so kuharija, resničnostni šovi, raznorazne kmetije (zgodba Triumf civilizacije), bodisi samo obletava svoje priljubljene bifeje in samemu sebi v brk mrmra, »da se je svet čisto spremenil« (zgodba Jedec). Da pri tem rad preklinja in od prizora do prizora skače kakor zajec, niti ni nič nenavadnega, predvsem pa rad zavaja, ovinkari, pretirava in v isti sapi izreka, da ni več v kondiciji, ko bi lahko pretiraval, verjetno tudi zato, da mu, večnemu erotomanu, ne bi postalo dolgčas.
Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen.
Aljoša Harlamov v spremnem zapisu k zbirki, naslovljenem V čem je kleč?, skuša ujeti sapo s Klečevim slogom in navrže, da »polnokrvne avtofikcijske anekdote« spominjajo na govorjena besedila. To zagotovo drži, toda bolj kot drugemu Kleč na neki način prigovarja samemu sebi. Zabava, prepričuje, se opazuje in se, potem ko je že skoraj vse povedal, vrne na začetek, da bi se prepričal, da je načeta tema res ubesedena na najboljši možni način. Uvodoma se skuša izviti iz oklepa molka in tako samega sebe spravlja v pogon, se priganja, da piše in dokonča začeto ter obljubljeno, kar je tudi očitno del njegovega sloga. V jubilejni zbirki kratkih zgodb bomo potemtakem naleteli na priznanja, opravičila, obsodbe, obračun s podobami in z ljudmi iz preteklosti, pri čemer njegov namen ni »pojasnjevati, kaj zanj pomeni življenje«. Njegova napaberkovanja so prostodušna, toda po številnih ovinkih vseeno dobimo servirano poanto in namen vrnitve k pisanju – ohraniti stik z življenjem. Psihološka globina torej velja predvsem za pripovedovalca, medtem ko so ostali liki, pogosto vzeti iz resničnosti, tam bolj v podporo. »Bal sem se šteng pred Švicarijo,« zapiše prvoosebni pripovedovalec, ki se je z urednico Nelo Malečkar podal v atelje Ane Sluga.
Klečeva proza se očitno vriva in vmešava v življenje ter meče široko mrežo na različne fragmente, iz katerih zgradi prizor za prizorom. Ko se že zdi, da kratke zgodbe bolj spominjajo na dnevniški zapis in da se bomo izgubili v pragozdu aluzij in asociacij, nam spet navrže protitok; besedilu, ki je zaznamovano s pripovedovalčevimi čustvenimi nihanji, je vrnjena intenzivnost ter s tem tudi njen leit-motiv. »Na najbolj seksi dan v svojem življenju,« beremo, pripovedovalec izve za bratovo smrt.
V jubilejni zbirki kratkih zgodb bomo naleteli na priznanja, opravičila, obsodbe, obračun s podobami in z ljudmi iz preteklosti, pri čemer njegov namen ni »pojasnjevati, kaj zanj pomeni življenje«.
Ne gre torej zgolj za to, da nam Kleč sredi razkošja besed in srečevanj mimobežno navrže tudi razmislek o globokih eksistencialnih temah, pač pa da se njegove anekdote, živahne in barvite, ogledujejo v minljivosti. Seveda gre tudi za način, kako je to narejeno: kjer bi se drugi po vsej verjetnosti jokali, se Kleč smeji. Njegova prostodušnost v izražanju, bodisi o umetnosti in umetnikih na Slovenskem, med katerimi so mu še posebej blizu slikarji (in slikarke), bodisi o ljubezni ali prijateljstvu, se poraja iz nekega posebnega odnosa do sveta. Anekdote o vsakdanjih banalnostih, na primer, kadar na ulici zagleda Miklavža Komelja s knjigo v roki, pri čemer se pripovedovalec spomni nase, na svoja »preganjanja«, so podane z milosrčnim hehetom. Kleč je že bil tam, njegova revolucija se je že izpela. Ali če še nekoliko potenciram – na delu vidimo pisateljskega pogana, ki na svet gleda brez krinke, brez plašnic, morda je nekoliko izgubljen, zaradi staranja tudi ranljiv (kolikokrat vzklikne, da je za mladenke neviden, pri čemer občutimo resnično in globoko žalost!!!), toda še vedno pripravljen na lumparije, ki se potem pomešajo z neko posebno bifejsko ležernostjo in melanholijo. Njegovo fabuliranje je torej široko, razplasteno, na trenutke tudi svetovljansko, predvsem pa ni preračunljivo. Pri tem je jasno, da se neko obdobje zaključuje in da prehaja v temo, kar med drugim nakazuje tudi ena osrednjih niti pripovedi, bratova smrt, vgravirana tudi v naslov knjige, ki simbolizira osamljenost, absurd vsakdana in občutek praznine.
Milan Kleč (Fotografija: Andraž Gombač)
Bližanje eksistencialnemu koncu pa ne pomeni, da je karkoli treba obžalovati. Kleč še vedno surfa po realnosti, se tu pa tam zazre »v stare čase, ko še ni bilo računalnikov in podobnih reči«, se dvigne nad gladino, ter se ponovno vrne v današnjost, ki jo senzibilno rezimira. Vidimo ga, na primer, kako z boni za 100 evrov kupuje knjige in potem s Petrom Handkejem, Kristianom Novakom in drugimi stopi v oblak solzivca (Svinčnik za E. A. Poeja). Demonstracije so prikazane skozi prizmo ironije – namesto herojstva dobimo kaos in namesto jasnih sporočil pripovedovalčevo izgubljenost: »Vedno se ti prikaže najbolj črn scenarij. Podobno je bilo v iztreznitvenih zaporih. Zaprt naj bi bil največ dvanajst ur, toda vsaj mene je vedno obdala najbolj črna slutnja, da sem lahko zaprt tudi celo življenje.«
Kleč torej ne odpre filozofskega traktata o na primer oblasti, ki po eni strani jemlje in po drugi kaznuje, pač pa ostaja preživelec, ki se osredotoča na vsakdanje razmere. Široka mreža napaberkovanj, četudi prepojena z občutji odtujenosti ali nesmiselnosti, nenazadnje daje tako bralcu kakor pripovedovalcu občutek varnosti. Ostajamo namreč v krogotoku tiste proze, ki se je pisala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je vključevala postmodernistične postopke, jezikovno igro, fantastiko …
Nova zbirka Sončni zahod potemtakem ni samo povzetek vsega, česar smo pri Kleču vajeni – značilnega prepleta ironije, raziskovanja grotesknih situacij in karakterjev, ki se na absurdnost sveta odzivajo bodisi z brezbrižnostjo bodisi s črnim humorjem, vsega upovedanega na način strukturne razrahljanosti in intertekstualnosti, ter seveda zlitja resničnosti in fikcije (bolj všečen izraz avtofikcija), pač pa prinaša še neko dodano vrednost, potencirano občutje minljivosti. Pri tem seveda ne gre pozabiti na erotiko, s katero je zbirka zgodb Sončni zahod obilno posejana, bodisi na način spomina, sanj ali še vedno prisotne želje, oziroma kakor zapiše Kleč v zgodbi Smrt: »S tem prekletim pisanjem je vse v redu in prav, ja, tako preprosto je vse skupaj, dokler imaš še stik z življenjem, dokler si nekako še v igri.« Stavek, ki med drugim namiguje na to, da imata pisanje in erotika verjetno iste vzvode, in ponazarja še vedno tisti značilno ironični, humorni, včasih celo cinični Klečev način. Toda pozorni bralci si bodo vseeno postavili vprašanje: če smo soočeni s počasnim kopičenjem besede smrt in če pripovedovalec išče kot, v katerega bi se zatekel, nekje pa celo izreče, »da je zdaj v letih, ko ga golota nič več ne zanima« (Vidna cona), kako je z njegovimi stiki z drugim spolom? In v kaj so se pretvorile erotične izkušnje, ki so pri Kleču že tako ali tako izkazovale ranljivost in osamljenost?
Nova zbirka Sončni zahod ni samo povzetek vsega, česar smo pri Kleču vajeni – značilnega prepleta ironije, raziskovanja grotesknih situacij in karakterjev, ki se na absurdnost sveta odzivajo bodisi z brezbrižnostjo bodisi s črnim humorjem, vsega upovedanega na način strukturne razrahljanosti in intertekstualnosti, ter seveda zlitja resničnosti in fikcije (bolj všečen izraz avtofikcija), pač pa prinaša še neko dodano vrednost, potencirano občutje minljivosti.
Odgovor verjetno ni enoznačen, jasno pa je, da so stiki še vedno opisani na realističen in mestoma surov način. Erotika je še vedno prikazana kot del vsakdana, v kar so vključeni tudi nesporazumi in tragikomedije. Ker Kleč izpostavlja stereotipe, ki obkrožajo spolnost in odnose, ter nerealna pričakovanja, se nasmehnemo tudi v tistem trenutku, ko je najbolj resen in izrazi namero, da bi »ženskam hotel priti do dna«.
Pripovedovalec zdaj svoje strasti namenja gledanju turških nadaljevank, pa obnavljanju starih prijateljstev, pri čemer pričakuje, da bodo resnični prijatelji razumeli njegovo samsko življenje, predvsem pa pisanju, ki še vedno ni šala. Številni odlivi, navidezna odkritosrčnost, poravnavanje računov za nazaj in tudi razkrinkavanje svetohlincev zahtevajo od pripovedovalca vso zbranost. Zanj je vsakdan še vedno nekakšen dogodek, naj bo to vožnja z avtobusom s periferije v center ali posedanje v bifeju, pri čemer samega sebe in tudi bralce opominja, da izgublja stik z življenjem. Na trenutke se celo zdi, da ves čas išče lego ali pa perspektivo, iz katere bi bilo življenje še vedno sprejemljivo in obvladljivo, predvsem pa bi bilo mogoče še vedno najti pravi izraz za določene osebe ali predmete. Prepoznanje, da počasi izgublja, pa ne samo pri virtualnih igricah, ali pa, da je za mladenke praktično neviden, pri čemer obnavlja misel Slavenke Drakulić, ki pogosto raziskuje, kako družba marginalizira in prezira starejše ženske, saj se v očeh javnosti njihova vrednost pogosto zmanjšuje s staranjem, v pripoved vnese posebno melanholijo: »Leta so naredila, da nisem več kos igranju. / Na vseh terenih izgubljam, a to je bilo res najhujše spoznanje.« (L’Amour)
»Vedno se ti prikaže najbolj črn scenarij. Podobno je bilo v iztreznitvenih zaporih. Zaprt naj bi bil največ dvanajst ur, toda vsaj mene je vedno obdala najbolj črna slutnja, da sem lahko zaprt tudi celo življenje.«
Kleč seveda ni tako ekspliciten v svojem razmisleku o družbenih vrednotah, ki postavljajo mladost na piedestal, medtem ko zanemarjajo življenje in izkušnje starejših, pač pa se zateče v bife, kjer zajame sapo. Še naprej ustvarja meandre, in potem spet pronikne na svetlo in pride do prepoznanja, da je bilo življenje le sklop predstav, ki bi jih zaradi njihove sanjske narave lahko označili za absurdno-poetične. In ko že mislimo, da se je v nizanju banalij izgubil in da 55 slik pač ne bo doživelo epiloga, se veletok besed zgosti; zopet se posveti bratovi smrti. Kleč, večni zajebant, se tu zresni in razpre široki dežnik bratovega tragičnega življenja. Tudi v opisovanju najbolj pritlehnih trenutkov bratovega življenja in odhoda skuša ohraniti njegovo dostojanstvo. To pa ne pomeni, da iznajdeva kakšno iniciacijo v doumetje resničnega ali odrešitve, pač pa v retrospektivnem pogledu razumemo, s kakšno prefinjenostjo je usmerjal pripoved – vse tiste banalije je nizal, da bi se na koncu dokopal do najresničnejših občutij ob bratovi smrti. Četudi so stvari ostale odprte, je ob koncu pomirjen: »Sem se bal, da bom celo več govoril o njem. Njegova smrt je končno še mlada.« Pisatelj je torej več kot očitno zadovoljen z izpisanim, in seveda smo lahko zadovoljni tudi bralci. Vsakršen poskus končnih prepoznanj, da je življenje nesmiseln vrtiljak, ki ga lahko popestrimo s kakšno neumno sanjarijo, je odveč. Ostaja le slutnja, da Kleč na to temo še ni rekel zadnje besede.
Milan Kleč: Sončni zahod (Mladinska knjiga, 2024, fotografije Boris Gaberščik)
V slovenskem prevodu je na voljo kar nekaj del, za katera nekoliko poetično velja, da njihova osrednja pozornost pripada mestu Kairo. V tem smislu je najprej treba navesti veličastno sago Kairska trilogija edinega arabskega nobelovca Nagiba Mahfuza, ki jo sestavljajo romani Pot med palačama, Palača poželenja in Cukrarska ulica, ob tem pa dodati, da so v Kairo zvečine postavljene tudi zgodbe iz avtorjevih kratkoproznih del Ogledala in Pravi čudež. Sledijo mu prav tako egiptovski pisatelji Alaa Al Aswany z Jakubianovo hišo, Waguih Ghali s Pivom v biljardnici in Halid Al Hamisi s Taksijem. Med slovenskimi avtorji je Kairo na duhovit način popisal Ervin Hladnik Milharčič v Poti na Orient. Sicer se v Kairo stekajo tudi druga, v slovenščino prevedena dela, bodisi z vojnega bodisi z religioznega področja.
Nedavno je v slovenskem prevodu izšlo novo tovrstno delo srbsko-portugalskega pisatelja, prevajalca in kolumnista Dejana Tiaga Stankovića. Zamalek: roman o kismetu in posthumnem življenju je tudi prvo avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino. Rojen v Beogradu leta 1965, kjer je diplomiral iz arhitekture, s katero se potlej ni ukvarjal, se je po diplomi preselil v London in od tam leta 1995 v Lizbono, kjer je živel in pisal do nenadne smrti konec decembra 2022. Odgovoren je za prve prevode Joséja Saramaga v srbščino ter Iva Andrića, Dušana Kovačevića in Dragoslava Mihailovića v portugalščino. Prozo je pričel pisati – v srbščini in portugalščini – v poznih štiridesetih letih, ko je po lastnem prepričanju imel kaj povedati. Kratkoprozni prvenec Odakle sam bila, više nisam i druge lisabonske priče je izšel leta 2011, druga, dopolnjena izdaja Odakle sam bila više nisam: roman o mom Lisabonu pa z oznako roman leta 2022. Estoril, ratni roman (2015) je preveden v več jezikov in nagrajen v Srbiji (nagrada Branka Čopića) ter Veliki Britaniji (Crowns Literary Award), široko prevajani in z nagrado Evropske unije za književnost ovenčani roman Zamalek, roman o kismetu, kot se je glasil prvotni naslov, ki je nastajal v letih 2014–2019 v Kairu in Lizboni in je najbrž najodmevnejše avtorjevo delo, pa je prvič izšel leta 2020. Kot navaja prevajalec v spremnem besedilu k slovenski izdaji, je Stanković delo popravljal in razširjal, vključno s podnaslovom, tako rekoč do smrti in besedila po elektronski pošti sproti pošiljal prevajalcu, da jih vnese v slovensko izdajo. Torej se Zamalek v izdaji Mladinske knjige ne le razlikuje od izvirnega, pač pa je, nekoliko paradoksalno, šele slovenski prevod integralna verzija tega izjemnega, monumentalnega romana.
Stanković je delo popravljal in razširjal, vključno s podnaslovom, tako rekoč do smrti in besedila po elektronski pošti sproti pošiljal prevajalcu, da jih vnese v slovensko izdajo.
Podobno kot sta prvi Stankovićevi deli umeščeni v Lizbono oziroma v bližnje mondeno letovišče Estoril, kjer prebivalci v posebnem zgodovinskem trenutku na nevtralnem ozemlju vojnega časa barvajo obnebje kraja in krojijo usodo znanih zgodovinskih ter pisateljskih osebnosti, je Zamalek umeščen v Kairo. Kakor je povedal avtor, je imela njegova sorodnica, botra Arna iz Kaira, po kateri je dobila ime tudi osrednja pripovedovalka Zamaleka, veliko zaslug za nastanek romana, saj mu je omogočila večmesečno bivanje v tem megalomanskem, večjezičnem, kaotičnem, hrupnem, zaprašenem in arheološko bogatem mestu ob Nilu. Mestu tisočerih minaretov z nepreštevnim številom prebivalcev, stičišču večnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in verskih konfliktov. Mestu trgovcev, ki barantajo ob času, poizvedujejo po osebnih rečeh in hvalijo Boga za zdravje. Kairo so možje na stolih v senčki in ženske, poskrite po hišah. Kairo so neštete oči, ki vohunijo izza mrežastih mušebkov. Kairo so ljudje, ki tako slavijo Njega, da si prislužijo žulj na čelu. V deželi prepleta vode in peska, dobrih in zlih sil, ki so jim prebivalci od nekdaj posvečali enako pozornost, do njih gojili enako spoštovanje in jih spreminjali v božanstva, prepričani, da so oboji sestavni del univerzuma in realnosti človeškega življenja. V deželi, kjer se zavedajo, da brez zla ne bi bilo dobrega, kjer se njuno nasprotje kaže kot večni duhovni konflikt med življenjem in smrtjo. Konflikt, ki je kot temelj Egipta z uravnovešenim dihanjem nasprotij od nekdaj predstavljal že upočasnjeni tok Nila z vsakoletnimi poplavami, ki so se okrog Asuana na jugu pričenjale junija in končale septembra ob Sredozemskem morju na severu, ko je reka brezplodni, mrtvi puščavi vedno znova vdahnila življenje.
»Kairo so možje na stolih v senčki in ženske, poskrite po hišah. Kairo so neštete oči, ki vohunijo izza mrežastih mušebkov. Kairo so ljudje, ki tako slavijo Njega, da si prislužijo žulj na čelu.«
V to mesto na začetku romana iz ZDA pripotuje štiriintridesetletna Arna s tremi hčerami, ker je njen mož tam dobil službo. Živijo v nebotičniku v Gizi z razgledom na piramide, ki se jim pokažejo, kadar to dopusti nepovratna onesnaženost mesta. Vendar je Arnina pozornost skozi pripoved možu namenjena zgolj za vzorec, hčerkam pa še manj. V družinskem krogu se posveča predvsem mladi Nabili, služkinji brez družine, ki skrbi za gospodinjstvo ter postane in ostane del družine tudi po selitvi iz Egipta na Portugalsko po skoraj dvajsetih letih. Od koder se bo Arna do konca življenja Kaira kljub pogrešanju raje zgolj spominjala, kakor bi ga ponovno obiskala. Ker je spominjanje kot optimističen objektiv, doživetja iz preteklosti so lepša in bolj dragocena, ko jih opazujemo skozi spomin, kot pa so kdaj bila. Zato ne želim v Zamalek, ko mi že ni treba.
Dejan Tiago Stanković (1965–2022) (Fotografija: Matija DC / Wikimedia Commons)
Osrednja pozornost romana, ki poleg pravkar navedene zaključne Arnine misli dve desetletji kasneje zaobjemlje še čas med leti 1973 in 1990 ali 1991, je namenjena Arninemu delodajalcu Kosti, lastniku antikvariata v Zamaleku, okrožju na otoku Gezira na Nilu, ki se ga tudi po koncu zlate britanske dobe in Napoleonovih osvajanj drži šarm elitnega dela Kaira, namenjenega bogatejšemu sloju prebivalstva. Postarane vile veleposlaništev – med katerimi roman delno razkriva tudi zgodovino nekdanje jugoslovanske oziroma srbske ambasade, ki je največji vzpon doživela v času Tita in Naserja –, nekdanjih kolonialnih gospodarjev in novopečenih naftnih bogatašev iz Zaliva, kjer se ob športnih klubih na obrežju rjavozelene reke hladi elita egiptovske vojske, policije in električne družbe in kjer so tu in tam vidni nedokončani poskusi generacij, ki so hotele urediti dostop do vode z ograjo za pešce, a je za njimi ostalo zgolj nekaj zbitih desk ter od mehke zemlje in vročine zvitih železnih cevi.
»Spominjanje je kot optimističen objektiv, doživetja iz preteklosti so lepša in bolj dragocena, ko jih opazujemo skozi spomin, kot pa so kdaj bila.«
Nekdanji oficir jugoslovanske vojske Kosta se je preselil v Kairo in nasledil antikvariat, ki mu ga je kot svojemu zaščitniku zapustil ostareli Oto, profesor egiptologije s prestižne nemške univerze, potem ko je zaradi judovskega porekla in močnega antisemitizma pobegnil tudi iz tega mesta. Ne vemo natančno, ali je Oto bežal v času druge vojne pred nacisti ali tudi kasneje, po letu 1948 zaradi izraelsko-arabskega konflikta in posledičnega množičnega izgona judovskega prebivalstva iz Egipta leta 1956 in po njem. Prav tako ne poznamo razloga Kostinega prihoda v Kairo, zakaj nima stika s svojci, zakaj ne razmišlja o vrnitvi v domovino in zakaj želi biti v njej, poleg očeta in matere, pokopan. Le njegova odtujenost, nekakšna avra skrivnosti, ki se kljub njegovemu spretno tkanemu širokemu krogu poznanstev ovija okrog njega in ki nikomur, niti Arni, ne pusti priti preblizu, je nepopustljiva kot puščavski pesek in vročina, ki se neusmiljeno zajedata v mesto in pred katerima ne more ubežati nihče. Ali pa se bralcu tako zgolj zdi, morda Arna kot dostojanstvena ženska, kot je namignil Stanković, ni hotela razkriti prave resnice o Kosti, ki je najverjetneje privedla do tragičnega zaključka in ki v bralcu poraja vprašanja, na katera roman ne odgovarja. Je šlo za maščevanje iz bližnje ali daljne preteklosti, je bilo razlog morda Kostino prepoznanje in ocena replike ali originala, kar je imelo pod budnim očesom oblasti odločilno, tudi usodno moč pri posledicah za vpletene, ali pa ga je morebiti doletela usoda davnih grehov na območju Balkana.
Kosta vodi antikvariat z mešanico obrtne strokovnosti, katere izvor ni pojasnjen, pregovorno arabske poslovne spretnosti, pri kateri ni natančno jasno, kdo pije in kdo plača, ter nekakšne džinovske prisotnosti, ali natančneje, usojenosti, sodbe, kismeta, tega, kar je vsakomur pisano, vnaprej določeno in neizbežno, s čimer se je treba vnaprej sprijazniti in ki iz nepojasnjenih vzgibov usodno poseže v zgodbo. V tem smislu iznad romana kot lajtmotiv nenehno preži arabski pregovor: Dokler človek načrtuje, se mu bog smeje.
Arna kot egiptologinja in prav tako srbskih korenin – ki nikoli ni bila v Jugoslaviji, četudi govori neobstoječi jezik te neobstoječe države – dobi v antikvariatu zaposlitev, od koder bralca seznanja z naravo Kostinega dela v antikvariatu in zunaj njega, z njegovimi poslovnimi vezmi, ki v skladu z arabsko maniro prehajajo v osebne, ali pa je vsaj tako videti, ter z obiskovalci in kupci, vselej pripadniki visoke družbene elite. Navdušuje se nad zgodbami, ki stojijo izza vsake antikvitete, pri čemer njihovo adekvatnost implicira predvsem Kostin neusahljivi smisel za pripovedovanje in za katero ne ve, po kakšni poti se je znašla v antikvariatu, niti komu in po kakšni ceni jo je Kosta prodal. Precej manj pa se Arna navdušuje nad arabsko patriarhalno kulturo, ki jo obkroža na vsakem koraku, obveznimi burkami, obrezovanjem in še vedno drugorazrednim, z zahodnega vidika dokaj brezpravnim položajem žensk. Pri tem ji kmalu postane jasno, da se ob njenem ogorčenju, ki je povsem brez veljave, odnosi zaradi globoke zakodiranosti v družbi ne bodo spremenili, spričo česar pričenja razumeti tudi popoln manko preizpraševanja oziroma vdanost egipčanskih žensk v svojo usodo.
»Dokler človek načrtuje, se mu bog smeje.«
Pripoved skozi široko mrežo (naključnih) ljudi, ki se pojavljajo in izginjajo in simbolno ponazarjajo množico prebivalcev domnevno dvaindvajsetmilijonskega mesta, razgrinja neobvladljivo kaotičen kairski promet, kjer prečkanje ceste terja posebne, tujcem nikoli osvojljive spretnosti, evropske kolonialne sledi, prisotnost in konfliktnost vseh treh monoteističnih religij, stare grške, koptske in afriške kulture, ostanke zapuščine kralja Faruka, obdobja Naserja in Sadata, izraelskih in palestinskih beguncev ter še česa.
Ob široko razvejani motivni podstati Zamaleka – katerega pomen za Kairo in usode ljudi v njem je srbski filmski in gledališki režiser Goran Marković primerjal s pomenom Durrellovega Aleksandrijskega kvarteta za Aleksandrijo – v ospredju ves čas stoji zgodba o ljudeh, izgubljenih koreninah, skrivnostih, hrepenenju, pohlepu in željah človeškega srca. Kostino posmrtno usodo bo, inshallah, v skladu s staroegipčansko mitologijo nemara presojala šele boginja pravice, resnice in kozmičnega reda Maat, ko bo na sodni dan vodnik po podzemlju Anubis ob nojevem peresu položil na tehtnico tudi Kostino srce in bo bog modrosti Tot zapisal rezultat, bog neba in kraljestva Horus pa njegovo dušo, v kolikor se bo pokazala kot čista, pospremil do Ozirisa, boga mrtvih. A tudi to bo ostalo skrivnost, kajti nihče, ki je odšel tja čez, se še ni vrnil. Nekaj pa je jasno, ne glede na vse skrivnosti bo Kostin prah za vselej shranjen v kairski grobnici na grškem pokopališču, poslednjem pribežališču tistega, česar njegova duša ni mogla odnesti s seboj.
Dejan Tiago Stanković: Zamalek: roman o kismetu in posthumnem življenju (Mladinska knjiga, 2024, prevod in spremna beseda Branko Gradišnik)
Včasih težko krotim navdušenje. Še posebej in sploh in zlasti na usodnih življenjskih postajah, kjer naj bi bil človek resen, zbran, odgovoren. V porodnišnici, na primer. Ko je žena rojevala najinega sinka, me je medicinska sestra posedla na stol zraven in mi dala nalogo: »Ko bo ta naprava pisknila, pritisnite gumb.« In je odvihrala, še preden sem zajel zrak. Ženo, ki je stokala na postelji, sem dregnil, se pridušal, da ne morem verjeti, glej, res obstaja, uau … Žene ni kdove kako zanimalo, je rekla, naj dam mir, in se je spet posvetila svojemu stokanju. Jaz pa sem kot radoživo dete, ki je končno dobilo najlepšo igračko, ob vsakem pisku poskočil od veselja: »Pa saj to je stroj, ki naredi PING! – The Machine that goes PING! Res obstaja!« Gospe, ki se je za porod ogrevala na sosednji postelji, sem jel pojasnjevati, da je to slovita naprava iz filma Smisel življenja kultne skupine Leteči cirkus Montyja Pythona. Pa niti nje ni zanimalo.
Monty Python: spredaj Terry Jones, John Cleese in Michael Palin, zadaj Graham Chapman, Eric Idle in Terry Gilliam.
***
Med oboževalce sem se vpisal konec gimnazije. Naša nacionalka je v večernih urah predvajala dobre stare skeče, o katerih sem naslednje jutro redno razpravljal s Črtom iz paralelke. Skupaj sva obiskovala ure iz filozofije, ki sva jo oba izbrala za maturo. Itak. Filozofija. Monty Python. Vrtimo se v istem norem, čudovitem krogu.
In prav zares bi tedaj ponorel, če bi naju kdo ustavil na ulici, medtem ko sva na poti proti trgovini obnavljala najboljši sinočnji skeč in se režala ko utrgana, da, če bi me kdo tam pocukal za rokav in dejal, da bom nekega lepega dne srečal svojega naj montypythonovca, obenem najstarejšega in najvišjega med njimi. Ne, John Cleese, nisem pozabil, nisem spregledal – vse najboljše za 85. rojstni dan! Pa naj ob tej lepi priložnosti povem najino zgodbo.
Aja, pozdrav tudi vam, mojster Terry Jones, kjerkoli že ste. Vi ste bili prvi, zato začnem z vami. No, pravzaprav moram začeti … Ah, ne – bom raje kar začel!
Terry Jones v vlogah matere in puščavnika v Brianovem življenju (1979), ob njem Graham Chapman kot Brian.
***
Pomnim, kako poparjen sem obstal sredi največje londonske železniške postaje Victoria. Pisalo se je leto 2007. Ob vhodu v tamkajšnjo knjigarno, na najbolj vidnem mestu, sem najprej uzrl novo, lepo, veliko knjigo. Michael Palin: New Europe. Imenitno, najbolj svetovljanski med člani kultnih Monty Python je spet med nami! A čim sem zalistal, sem ostrmel: na prvih straneh je komik, igralec in neutrudni popotnik poročal iz Julijskih Alp, z Bleda, se družil z Ladom Leskovarjem in njegovo soprogo, se o naši domovini nekoč in danes pogovarjal še z drugimi našimi ljudmi, preden je že po nekaj straneh krenil na Hrvaško in ji posvetil precej več prostora. Vraga, sem zagodrnjal, montypythonovec se je potepal po naših krajih, pa nismo nič vedeli o tem. No, je vsaj mir imel pred nami, zvestimi sledilci …
»Imeli smo srečo, da so nam pustili ustvarjati, kar se je zdelo smešno nam šestim. Šefom naše početje ni bilo niti najmanj smešno.«
***
Tri leta pozneje se je ponudila priložnost za srečanje z drugim iz kultne britanske skupine. Z bližnjega filmskega festivala v istrskem Motovunu so sporočili, da bo častno nagrado maverick – namenjeno neodvisnim, ustvarjalnim, izvirnim, svobodnim umom – prejel Terry Jones. Vseh štirinajst let, od 1969 do 1983, je bil tisti med šesterico, ki je tovariše najbolj spodbujal k delu, »celovit, renesančni komedijant: pisec, režiser, izvajalec, zgodovinar, briljanten otroški avtor in najtoplejši, najčudovitejši tovariš, ki si si ga lahko želel«, kakor ga je opisal Michael Palin. Terry Jones je režiral večino montypythonovskih skečev in vse tri celovečerce: Sveti gral v sodelovanju s Terryjem Gilliamom, sam pa še Brianovo življenje in Smisel življenja. V slednjem je upodobil groteskno debelega in osornega gospoda Creosota, ki po požrtiji eksplodira za mizo sredi restavracije, v Brianovem življenju pa je kot jezikava mati glavnega junaka izrekel stavek, ki ga je zatem vztrajno spremljal: »He’s not the Messiah. He’s a very naughty boy!« (Ni mesija! Je zelo poreden fant!)
Terry Jones kot gospod Creosote in John Cleese kot natakar v kultnem skeču skupine Monty Python iz filma The Meaning of Life (Smisel življenja, 1983).
V deževnem Motovunu, kamor so ga baje privabili z vljudnim pismom in zatem še privlačnim promocijskim paketom, poslanim v Wales – z istrskimi vini in belimi tartufi –, se je Terry Jones pred zbranimi novinarji nasmehnil: »Vreme je naravnost krasno! Prihajam iz Walesa, zato obožujem dež. Veste, bal sem se, da bo Istra svetla, sončna, vroča. Pa mi je odleglo, ko sem videl, da je kakor doma.«
Na tiskovni konferenci je gostobesedno povzel prehojeno pot in odpiral okna v zakulisje kultne skupine: »V Angliji je na začetku šestdesetih let prišlo do velike revolucije v komediji, v satiri. Nenadoma se je bilo mogoče šaliti iz politikov, česar si prej nisi mogel privoščiti. Naša šesterica, ki se je zbrala nekaj let pozneje, pa je želela zbežati od satire in ustvarjati kaj butastega. Kake posebne filozofije nismo imeli. Naše glavno načelo je bilo: počnimo, kar nas spravlja v smeh. Danes je ne bi več odnesli tako poceni. Ko smo imeli prvi razgovor na BBC, so nas možje v kravatah najprej vprašali, o čem bo govoril naš šov. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Vprašali so, kdo bo naša ciljna publika. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Vprašali so, ali bomo v šovu imeli glasbo, pesmi. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Vprašali so, kako bo šovu ime. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Nekaj so si mrmrali, zatem pa povedali: ‘Fantje, za začetek vam lahko ponudimo le trinajst oddaj.’ Danes je nemogoče, da bi se zgodilo kaj takega. Zdaj morajo natančno vedeti, kaj bodo snemali, kdo je ciljna publika, delajo analize, preizkuse, vse je predvideno … Imeli smo srečo, da so nam pustili ustvarjati, kar se je zdelo smešno nam šestim. Šefom naše početje ni bilo niti najmanj smešno.«
Terry Jones med tiskovno konferenco na festivalu v Motovunu leta 2010 (Fotografija: Andraž Gombač)
Na pot so krenili počasi: »Če se prav spomnim, je bil prvi televizijski skeč, ki smo ga posneli, tisti, v katerem kamera kaže Grahama Chapmana in mene, kako sloniva na ograji, gledava nekam čez polje, opazujeva ovce, se pogovarjava o njih. Ugotavljava, da očitno skušajo leteti. Komentirava, kaj vidiva – ovce gnezdijo v drevesni krošnji, skačejo iz nje, a cepajo na tla. V občinstvu, ki si je premierno ogledalo skeč, so bili povečini upokojenci, ki so zaradi našega imena – Leteči cirkus Montyja Pythona – pričakovali cirkuško točko. Vladala je smrtna tišina. John Cleese je v garderobi Michaelu Palinu rekel: ‘A se zavedaš, da se je mogoče prvič v televizijski zgodovini zgodilo, da humoristični šov ni doživel čisto nič smeha?!’ Šele po kakih petih tednih predvajanja smo začeli dobivati odzive. Prvi so se oglasili šolarji, ki so v pismih BBC-ju opisovali, kako všeč jim je šov. A ob izteku prve serije vseeno ni bilo jasno, ali nas bodo obdržali. BBC nas nikoli ni imel rad. Nenehno nas je skušal zamenjati s kako drugo oddajo, spreminjal nam je termin predvajanja in podobno.« Da jih vendarle ne velja odpisati, so se vodilni prepričali šele, ko je nanizanko odkupila ameriška Nacionalna izobraževalna televizija.
Terry Jones med intervjujem za Primorske novice (Fotografija: Maja Pertič Gombač)
***
Z receptom za uspešen humor nam Terry Jones ni postregel niti v Motovunu. Ker ga ni: »Ko smo se pripravljali na Smisel življenja in sem jim bral svoj skeč o gospodu Creosotu, se nihče ni smejal. Skeč je bil že predviden za odpis, ko mi kak mesec pozneje telefonira John. Da ga je spet prebral, pravi, in da bi bil morda lahko duhovit. Očitno je dojel, da ima vse duhovite replike v skeču prav natakar, vloga, rezervirana zanj.«
Terry Jones se je v Motovunu spominjal tudi, da so prvi v program BBC-ja spravili golo telo, da je bilo med poskusno projekcijo Svetega grala le na začetku slišati nekaj smeha, zatem pa je zavladala mučna tišina; v dvorani so bili povečini taki, ki so v film vložili denar, denimo člani bendov Pink Floyd in Led Zeppelin. Pa da so se nad Brianovim življenjem najglasneje zgražali tisti, ki si ga sploh niso ogledali, na kar so bili celo ponosni, pa da z legendarnim »strojem, ki naredi PING« iz Smisla življenja montypythonovci nikoli niso bili povsem zadovoljni, saj jim ni uspelo najti prav zvenečega pinga.
V mladih letih je študiral angleško književnost, v odrasli dobi pa se je najraje ubadal z zgodovino, snemal dokumentarce o njej: »Vanjo sem se začel poglabljati zaradi zanimanja za Geoffreyja Chaucherja, našega pesnika iz 14. stoletja, prvega pišočega v angleščini. Ja, zgodovina me zelo zanima. Pravzaprav mislim, da zanima vse nas. A pri mnogih zanimanje ubijejo že v šoli. Zgodovino posredujejo suhoparno, selektivno, kot niz objektivnih dejstev. Pa je vse prej kot to. V njej je zelo malo gotovega.«
»V zgodovino sem se začel poglabljati zaradi zanimanja za Geoffreyja Chaucherja, našega pesnika iz 14. stoletja, prvega pišočega v angleščini. Ja, zgodovina me zelo zanima. Pravzaprav mislim, da zanima vse nas. A pri mnogih zanimanje ubijejo že v šoli.«
In v njej najdemo marsikaj, je poudaril. Tudi zametke absurdnega humorja, kakršnega je zatem razvijala skupina Monty Python: »Sežemo lahko zelo globoko v preteklost. Na primer v književnost 18. stoletja. Laurence Sterne je v roman Tristram Shandy vključil tudi prazne strani.«
Lahko gremo še naprej. Ali nazaj. V zborniku esejev Monty Python and Philosophy: Nudge Nudge, Think Think! iz leta 2006 profesor filozofije dr. Edward Slowik montypythonovce obravnava kot naslednike Nietzscheja, Kafke, Sartra, Camusa. Na primer, v Kafkovi noveli Preobrazba trgovski potnik Gregor Samsa nekega jutra ugotovi, da se je ponoči spremenil v veliko žuželko. A bolj kakor to ga zaprepasti, da je zamudil jutranji vlak, opaža dr. Slowik in opozarja na »pristni pythonovski slog razmišljanja«. Hroščevi pomisleki v slovenskem prevodu dr. Štefana Vevarja: »Ampak kaj naj naredi zdaj? Naslednji vlak je imel ob sedmih; če bi ga hotel ujeti, bi se moral noro podvizati, kolekcije pa sploh še ni imel zavite in tudi sam se ni čutil ravno svežega in okretnega.«
Za malce so se zgrešili, ampak če bi se še Kafka pridružil Pythonu … huh, potem bi Beckett in Ionesco še moledovala, da ju sprejmejo medse.
Terryjev podpis na DVD Brianovo življenje.
***
Zresnimo se! V Motovunu nam je Terry Jones približal tudi svoje angažirane kolumne za Guardian, leta 2004 izdane v knjigi War on the War on Terror (Vojna proti vojni proti terorizmu). »Ko nas je Tony Blair povedel v Irak, klečeplazno sledeč ZDA, tega preprosto nisem prenesel,« se je spominjal. »Vedel sem, da bo ubitih ogromno nedolžnih. Invazija na Irak je zame vojni zločin! Ni bilo nobene potrebe po njej, bila je nemoralna, pomorila je na tisoče ljudi, najbrž kar milijon nedolžnih civilistov … In še nekaj vam povem: tik pred Zalivsko vojno, leta 1990, mi je v roke prišla revija Orožje danes, namenjena vojni industriji. Naslov urednikovega uvodnika je bil ‘Hvala bogu za Sadama!’, v njem pa je pisalo, da je vojaška industrija pešala vse od Perestrojke, od kolapsa komunizma, zdaj pa imamo k sreči novega nasprotnika – Sadama Huseina. Je tako grozen, da je zlahka naš nasprotnik, čemur nihče ne more oporekati, kar je dobro. V prihodnje – je pisal urednik – pa bo našega dosedanjega nasprotnika, komunizem, lahko nadomestil islam. Ko sem prebral ta članek, sem vzkliknil: kaka neumnost, to zveni kakor oživljanje križarskih vojn! Pa saj z islamom nismo v sporu! Ko se oziram na zadnjih dvajset let, pa ugotavljam, da je vojna industrija ves ta čas pridno hranila islam, vlagala denar v njegova radikalna gibanja … Le da bi vzredila sovražnika! Kajti vojna industrija potrebuje sovražnika. Brez njega, brez vojn, brez konfliktov pač ne more prodajati orožja.« Iz vojne na Bližnjem vzhodu se ne bi mogel norčevati v humorističnem skeču, je še dejal: »Ne, mislim, da tega ne bi mogel. Ne vidim njene svetle plati.«
»Naj vam nihče ne govori, kaj morate početi!«
Novinarski kolegi smo se po tiskovni konferenci nagrmadili ob njem. Izboril sem si ga za nekaj minut, mu postavil prgišče vprašanj, tudi o tem, koga med montypythonovci je religija tako močno zanimala, da so se toliko ukvarjali z njo, zlasti v Brianovem življenju. »Mislim, da smo šli kar vsi skozi angleško cerkveno izobraževanje,« je odgovoril. »Moram pa priznati, da sem se sam sprva nekoliko upiral ustvarjanju svetopisemske epopeje. Bal sem se namreč, da bodo kostumi preveč dolgočasni in da bo zaradi tega dolgočasen tudi film. No, potem smo se filma le lotili. Prva spodbuda je prišla, ko je Eric med promocijo Svetega grala – sam se je sicer nisem mogel udeležiti,
ne spomnim se več, zakaj – na vprašanje, kako bo naslov našega naslednjega filma, odgovoril: Jesus Christ – Lust for Glory (Jezus Kristus – Sla po slavi). Soglašali smo, da je to zelo zabavna zamisel. Skratka, začelo se je s preprosto željo, da bi iz svetopisemske zgodbe naredili nekaj duhovitega.«
Uspelo jim je veliko več: izvrsten, duhovit prikaz rojstva religije, v osrčju katere je izbrani posameznik, ki goreče sledilce zaman skuša prepričati, da ni njihov odrešenik. Antološki je prizor, v katerem Briana zjutraj pod oknom pričaka množica, žejna njegovih besed.
Množica: »Brian! Brian! Brian!«
Brian: »Dobro jutro!«
Množica: »Blagoslov! Blagoslov! Blagoslov!«
Brian: »Ne, ne. Prosim, prosim, prosim, poslušajte. Rad bi vam povedal stvar ali dve.«
Množica: »Povej nam! Povej nam obe!«
Brian: »Glejte, vse ste razumeli narobe. Ni vam treba slediti meni. Ni vam treba slediti nikomur! Razmišljati morate vsak sam! Vsi ste posamezniki!«
Množica soglasno: »Da, vsi smo posamezniki!«
Brian: »Vsi ste različni.«
Množica: »Da, vsi smo različni!«
Človek v množici: »Jaz nisem.«
Množica: »Pššššt!«
Brian: »Vsak mora sam najti svojo pot.«
Množica: »Da, vsak mora sam najti svojo pot!«
Brian: »Točno tako.«
Množica: »Povej nam več!«
Brian: »Ne! Prav v tem je stvar! Naj vam nihče ne govori, kaj morate početi!«
***
Nekaj besed sva v kratkem intervjuju namenila še temu in tistemu. Med drugim mi je gospod Jones priznal, da so ga slabe kritike včasih prizadele: »So me, so. Ko sem posnel film The Wind in the Willows (Veter v vrbju), je revija Time Out objavila zelo slabo kritiko, v kateri je med drugim pisalo, da bo film razočaral celo otroke. Pa je tako briljanten, ljubek film! Res me je razjezilo. Druge ocene so bile krasne, le ta je bila silno slaba. Ko so na Time Out izdali zbirko svojih kritik, pa so kritiko mojega filma ublažili. Priredili so jo, da ni bila več tako negativna! To me je še bolj razjezilo. Čisto razkačen sem bil.«
Po tiskovni konferenci in drncu intervjujev se je še družil z ljudstvom na bližnjem vrtu, delil avtograme, poziral, sproščeno kramljal. Zvečer smo mu gromko zaploskali na osrednjem motovunskem trgu. Podelitev nagrade maverick je seveda humorno zabelil – prejel jo je našemljen v škofovsko opravo. Najprej je blagoslovil filmski festival. In vse nas. Da, tudi hrvaškega predsednika Iva Josipovića v prvi vrsti. No ja.
John Cleese in Jamie Lee Curtis v filmu A Fish Called Wanda (Riba po imenu Wanda, 1988).
***
Štiri leta pozneje, ob 45. obletnici nastanka Letečega cirkusa Montyja Pythona, je peterica mož, starih od 71 do 75 let, desetkrat zapored v hipu razprodala velikansko londonsko areno O2. Njihov zadnji skupni nastop smo spremljali tudi drugod po svetu, neposredno so ga prenašali tudi v kinodvorani koprskega Cineplexxa, kjer se nas je zbralo kar nekaj takih, ki smo dobre stare skeče spremljali s sprotnim smehom in sočasnim izgovarjanjem replik: tistega s štirimi bogatini (Four Yorkshiremen), ki se patetično spominjajo srečnih otroških dni v revščini, do absurdnih opisov stopnjevani bedi. Pa tistega z Michelangelom, ki ni naslikal Zadnje večerje, ker je papeža spravil ob živce z željo, da bi sliko popestril s tremi Jezusi, osemindvajsetimi apostoli, kengurujem in še s čim. Pa seveda tudi tistega z dolgočasnim računovodjo, ki bi rad postal krotilec levov. Pa tistega s špansko inkvizicijo, ki je nikoli nihče ne pričakuje. Manjkal ni niti tisti slavni z mrtvo papigo, ki jo nezadovoljna stranka vrne v trgovino z živalmi …
»Vem, kaj si mislite. Sprašujete se, kaj prastari angleški komedijant počne tukaj, nekje zunaj Slovenije.«
***
Ta kultni skeč, v katerem čedalje besnejši kupec prepričuje izmuzljivega prodajalca, da mu je podtaknil mrtvo papigo, rekoč da »samo počiva«, ni manjkal niti leta 2018 – v živo, v naši soseščini! Da, bratje Hrvatje so spet sporočili, da bodo gostili montypythonovca. Tokrat mojega najljubšega: Johna Cleesa. Dva večera zapored je napolnil zagrebško dvorano Vatroslav Lisinski. Tja je pripotoval s turnejo Last Time To See Me Before I Die (Zadnja priložnost, da me vidite, preden umrem), ki že v naslovu izkazuje možakarjevo naklonjenost jedkemu črnemu humorju, s kakršnim nam je izdatno postregel v programu. Takoj ob prihodu na oder je – z rojstno letnico ’39 najstarejši, z metrom in 95 centimetri tudi najvišji med montypythonovci, še zmeraj ogromen, za povrh še precej trebušast, kajpada nič več gibčen kot v legendarni vlogi uradnika na Ministrstvu za prismuknjeno hojo, a še vedno čvrst, pokončen, pa tudi glas je v hipu prepoznaven, ko ga dvigne v tisti karikirani ženski falzet, ob katerem zvesti gledalci v spominu takoj uzremo vsaj ducat starih skečev – skratka, že kar takoj je prikimal v dvorano: »Vem, kaj si mislite. Sprašujete se, kaj prastari angleški komedijant počne tukaj, nekje zunaj Slovenije.« Ha, med dvournim nastopom je enkrat samkrat omenil Slovenijo, natanko ničkrat pa gostiteljico Hrvaško – in to sredi njenega glavnega mesta!
Za nekaj napetosti je poskrbela stroga prepoved fotografiranja in snemanja. Osebje jo je vzelo tako resno, da sta uniformirani dekleti ob začetku predstave korakali po parterju in prečesavali vrste, dokler Cleese ni opazil, kako mu s tovrstno doslednostjo strogih paznic jemljeta pozornost, saj občinstvo gleda bolj njiju kakor njega. »Oprostita, deklici, a morda iščeta bombo?« je zadrego obrnil v hec. Ker so se krohotali vsi, le dotični dekleti nista opazili, da je bodica zdaj usmerjena vanju, je z odra še prosil, naj jima kdo prevede, kar je pravkar povedal: »Da, da, vama govorim. Nehajta, tu ne bosta našli bombe.«
John Cleese med nastopom v Zagrebu leta 2018 (Fotografija: Andraž Gombač)
Ko sta se umaknili, je naposled lahko nadaljeval s predstavo, skovano iz šal, anekdot, spominov. »Danes mnogi glavni komiki v angleško govorečem svetu govorijo, kak preboj je opravila skupina Monty Python in kako je vplivala nanje, zato se mi zdi še toliko zanimiveje, da se je vse začelo povsem naključno in kaotično,« je pripovedoval. In ponovil, kar je osem let poprej v Motovunu pripovedoval že njegov kolega Terry Jones – da jim je BBC leta 1969 odobril osupljivih 13 oddaj prve sezone, ne da bi vedel, kaj bo dobil. Niti ni mogel vedeti, saj še sami niso imeli pojma, kaj naj počnejo. A za uspešnega se je izkazal recept, ki ga Cleese zagovarja še danes: niso se ubadali s smislom skečev, ampak se igrali in domišljiji pustili, da iz nezavednega potegne največje norosti: »Kakor resnični novinar intervjuva politika, smo mi raco ali košček ementalca. Ali pa je Graham Chapman igral politika: resno je kadil pipo, oblečen v rožnato žensko oblekico. Govoriti je začel z običajnim glasom, nakar ga je dvignil v piskanje.«
»Kaj je črno in belo in se zvija po tleh? Ranjena nuna!«
Povedal je še, da je svojo naslednjo serijo Fawltly Towers s tedanjo ženo Connie Booth zasnoval, potem ko so montypythonovci stanovali v hotelu, ki ga je upravljal nergavi Donald Sinclair. Cleese ga je nekoč slišal pripomniti, da bi hotel zlahka upravljal, če le ne bi bilo gostov. »Vesel sem, da sem bil njegov gost, saj mi je dal materiala za obe sezoni serije,« se je smejal Cleese, ki je v Fawlty Towers upodobil prav takšnega hotelirja: živčnega, nevljudnega do nepomembnih strank in ponižnega pred pomembnimi, ki pa jih praviloma pomeša, čemur sledi komedija zmešnjav.
Predvajal je tudi prizor iz filmske uspešnice A Fish Called Wanda (Riba po imenu Wanda, 1988), še posebej radodarno pa postregel s črnim humorjem, ki mu je zelo ljub. Zlasti mu je všeč tale: »Kaj je črno in belo in se zvija po tleh? Ranjena nuna!«
S črnim humorjem ni skoparil že leta 1989 med poslavljanjem od umrlega montypythonovca Chapmana; sloves prvega, ki je na britanski televiziji rekel »shit«, je tedaj nadgradil … in postal še prvi, ki je na spominski slovesnosti izrekel »fuck«. Ne, humorju ne smemo postavljati meja, je v Zagrebu še poudaril Cleese, trdoživ borec zoper dolgčas in zlasti politično korektnost, najnevarnejšo ubijalko humorja in umetnosti. Nazadnje se ji je spet zoperstavil nedavno, lani, ko je zavrnil »predlog«, da bi za sodobno gledališko priredbo ublažil scenarij montypythonovskega filma Brianovo življenje iz leta 1979. Nekaterim se je kot sporen pokazal prizor, v katerem Eric Idle igra pripadnika Ljudske fronte Judeje, pravzaprav pripadnico, saj tovarišem oznani, da je poslej ženska: ni več Stan, ampak Loretta. In hoče imeti otroke! Vodja uporniške tovarišije, ki ga igra Cleese, pa njegovo – pardon, njeno – željo zavrne kot trapasto: »Ne moreš imeti otrok! Ne zatiram te, Stan, ampak nimaš maternice. Kako boš zanosil, kje se bo razvijal plod? Ga boš imel v škatli?!«
Do tod smo pririnili, je ob novem izbruhu politične korektnosti porekel Cleese – štirideset let smo se temu prizoru smejali, zdaj pa naj bi bil nenadoma žaljiv?! Ne, na kraj pameti mu ni padlo, da bi ga kastriral.
Srečanje s Cleesom za dvorano Vatroslava Lisinskega (Fotografija: Maja Pertič Gombač)
***
Takrat v Zagrebu sem takoj po zadnjem aplavzu z ženo krenil okrog dvorane. K službenemu vhodu. In izhodu. Ki sem ga izvohal že pred predstavo.
Kmalu je bil tam tudi Cleese. V spremstvu svojega človeka, že po službeni dolžnosti živčnega možakarja. Medtem ko se je visokorasli zvezdnik posvetil ženski na invalidskem vozičku, ki ga je pričakala že v veži, je njegov človek pregledal okolico. »Aha, vi ga čakate,« je zamrmral bolj sebi kakor nam. Še nekdo je pristopil, oboževalec s svežnjem montypythonovskih DVD-jev. »Ne, ne,« je odkimal tisti sitnež, »gospod Cleese noče podpisovati DVD-jev. Kvečjemu knjige! Tole najbrž bo.« Pomignil je proti knjigi, ki sem jo držal na vrhu svojega kupčka. »Ampak ni njegova knjiga,« sem previdno potipal. Avtobiografsko So, Anyway sem si priskrbel šele pozneje, takrat sem pri roki imel samo hrvaški prevod zbornika esejev Monty Python i filozofija. Ni pomembno, je skomignil njegov človek, vseeno velja poskusiti s knjigo. Ne z DVD-jem.
»Ne moreš imeti otrok! Ne zatiram te, Stan, ampak nimaš maternice. Kako boš zanosil, kje se bo razvijal plod? Ga boš imel v škatli?!«
Cleese se je poslovil od ženske na vozičku in stopil proti limuzini. Pomolil sem mu svoj kupček – premišljeno, strateško sestavljen. Na vrh sem postavil knjigo. Tiho jo je premeril. Pokimal. Podpisal. Ko sem jo odmaknil, je zagledal DVD Fawlty Towers. Domneval sem, da ga bo njegova avtorska serija bržkone bolj omehčala kakor pa montypythonovska, ki mu gre že pošteno na nekaj. Malo je zastal. Spet prikimal. V redu. In podpisal. Ko sem odmaknil še to, je z zadnjega eksponata vanj butnila peterica zaprepaščenih obrazov njegove najslavnejše tovarišije. Z njim v središču. Monty Python: The Meaning of Life. Vzdihnil je. Naj bo, tudi to bo podpisal. S konico kemičnega je lebdel nad fotografijo, iskal, kam bi položil avtogram. »Lahko kar na lastno čelo,« sem predlagal. In res, podpisal se je na fotografijo profesorja, ki ga je bil upodobil petintrideset let poprej. Na lastno čelo.
Podpisani artefakti (Fotografija: Andraž Gombač)
Moja Maja, ki je bila ob meni že pri Terryju Jonesu v Motovunu, naju je medtem ujela v objektiv, urno napravila nekaj fotografij, še preden je k njej skočil tisti že po službeni dolžnosti živčni možakar z oznanilom, da je fotografiranje še vedno strogo prepovedano. Cleese je poniknil v limuzino, ga že ni bilo več.
Četudi je bil tih, resen, prav nič topel in priljuden, kaj šele prisrčen kot Terry Jones v Motovunu, sem šele pozneje spoznal, da sem ga očitno dobil na še kar dobri nogi. Na spletu sem izbrskal posnetek oboževalca, ki je ljubega nam komedijanta čakal pred neko stavbo, na zasneženi ulici, v mrazu. Cleese, ki je naposled prišel tja, je šel mimo čakajočega, kakor bi tam ne stal in moledoval nihče, ne da bi mu vrnil vsaj pogled, če že besede ne. Poba mu je hitel pojasnjevati, da je oboževalec, da bi avtogram zase, ne namerava ga prodajati, pridušal se je, da čaka že več ur, takole na ostrem mrazu … Nič ni pomagalo, John Cleese je gladko zdrsnil mimo.
Naj zna biti še tako zoprn do nas, tečnih sledilcev, upam, da se še srečava.
S Terryjem Jonesom se ne bom več. Umrl je leta 2020, slaba dva tedna pred 78. rojstnim dnevom. Pet let prej mu je demenca vzela dar govora. Takoj po tistih desetih montypythonovskih večerih, tam v Londonu, kjer se je vse začelo in tudi končalo.
***
Ampak saj ni konca, ni. Dobri stari skeči čakajo na nove gledalke in gledalce. Luč sveta pa bodo najprej seveda uzrli ob pozdravu naprave, ki naredi PING!
Constance Debré: Love me tender (No!Press, 2024, prevod Eva Mahkovic)
»Bilo je težko izbrati knjigo za ta pogovor. Odločila sem se, da bom izbrala knjigo, ki me je v zadnjem času res navdušila in pustila velik vtis na meni. To je bila v tem poletju Love me tender. Zdi se mi, da odpira ogromno vprašanj in se dotika številnih tem, ki so tako aktualne kakor tudi večne.«
Teme identitete, preživetja in, predvsem, ljubezni se nikdar ne zaprašijo, a iz tega romana dišijo po svežini. Ne pa tudi po lahkotnosti. Krmilo za potovanje med njimi je v podkastu tokrat prevzela nevrologinja s kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo Saša Vipotnik, tudi pevka, znana pod umetniškim imenom Neomi.
Constance Debré je bila nekoč uspešna odvetnica, vendar je s te poti sestopila pred skoraj desetimi leti, da bi se posvetila izključno pisanju. In novemu življenju. Njeno novo življenje pa, predelano z literarnimi sredstvi, pronica tudi v roman Love me tender, ki smo ga tokrat prebirali s Sašo Vipotnik.
Fotografija: Andraž Gombač
»Gre za radikalno spremembo. Najbolj opazno je, da je postala lezbijka, kar pa ni tako radikalno kot odločitev, da se odreče vsemu udobju in obrne hrbet svetu, v katerem je živela. V nekaterih trenutkih celo krade hrano v trgovini. Zanimivo mi je, kako postavlja vprašanja in kritično obravnava družbo; ko je obrnila hrbet svetu, je družba obrnila hrbet njej.«
Saša Vipotnik v podkastu poudarja, kako se v knjigi avtorica sprašuje, ali je materinska ljubezen večna ali pa lahko izzveni: »To vprašanje je res strašljivo. Skozi knjigo nato spoznaš, da v resnici ni tako, a v njenem primeru na začetku tega niti ne razumeš, saj piše na zelo surov način, brez kakršnegakoli sentimenta, brez čustev. Potrebuješ čas, šele ob dejanjih in dogodkih ugotoviš, da v sebi nosi ogromno mehkobe, kljub brutalnemu in včasih vulgarnemu jeziku, sploh pri opisovanju seksualnih odnosov.«
Saša Vipotnik z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)
Love me tender je drugi del trilogije francoske avtorice Constance Debré, ki je izšel pred štirimi leti, v slovenskem prevodu Eve Mahkovic pa letos pri založbi No!Press. V slovenščino imamo preveden tudi prvi del trilogije Play Boy, izšel je pri založbi Škuc (prevedel Iztok Ilc).
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Tomas Venclova (1937), litovski pesnik, pisatelj, prevajalec in filozof, je velik del življenja preživel v izgnanstvu, kjer je med drugim prijateljeval s Czesławom Miłoszem in Wisławo Szymborsko. Znan je tudi slovenskim bralcem: leta 1990 je prejel glavno nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica, leto zatem je pri Društvu slovenskih pisateljev v prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove poezije Čistost soli, leta 2014 pa pri Beletrini v prevodu Klemna Piska še zbirka Stičišče.
Profesor Venclova je prejšnji mesec, 11. septembra, praznoval 87. rojstni dan in v Mednarodnem kulturnem centru v Krakovu predstavil novo knjigo, izdano v poljščini. Naslov: Litva. Moja domovina.
Kako se spominjate gostovanja na Vilenici leta 1990 in kaj vam pomeni ta nagrada? Na Vilenico ste se pozneje še dvakrat vrnili. Kako se je spominjate?
»Z veseljem se spominjam svojega bivanja v Sloveniji in festivala Vilenica. Bilo je v času, ko se je Litva ravno osvobajala komunističnega sistema, in v Sloveniji sem prvič srečal kar nekaj litovskih pisateljev, ki jih že dolgo nisem videl. Potem sem v Ljubljani, Mariboru, tako na Vilenici kakor drugod, pogosto gostoval, prevečkrat, da bi lahko preštel. Mislim, da z ženo to deželo kar dobro poznava. Po velikosti in političnem položaju je podobna Litvi, le po naravi ne – nimamo ne Alp ne Blejskega jezera, ne Postojne ne Jadrana. Imamo pa svoje lepote, med katerimi nekatere niso zanemarljive.«
Ali s kakimi slovenskimi kolegi ohranjate stike? Kaj vam pomeni slovenska literatura?
»Dobro sem poznal pokojna Tomaža Šalamuna in Vena Tauferja, poznam Draga Jančarja in druge. Bil sem in ostajam v stiku s prevajalcem Klemenom Piskom, ki odlično krepi vezi med slovensko in litovsko književnostjo. Nekaj vem o slovenskih klasikih, zlasti o Francetu Prešernu. Naši književnosti sta si pot v Evropo utirali na precej podobna načina, zdaj pa sta si tudi že utrli pot in sta na pravem položaju.«
Tomas Venclova, glavni nagrajenec srednjeevropskega literarnega festivala Vilenica leta 1990. Ob njem slovenska kolega Veno Taufer in Rudi Šeligo (Fotografija: arhiv Primorskih novic)
Slovenski pisatelj Drago Jančar mi je nekoč navdušeno pripovedoval o svojem bivanju v Vilni, kjer je s pomočjo vaših zgodb iskal sledi Czesława Miłosza in Adama Mickiewicza. V enem svojih najbolj znanih esejev Spomini na Jugoslavijo je leta 1991 zapisal: »Usoda Litve je tudi usoda Slovenije. Evropa, o kateri prav v Litvi, Sloveniji in drugih malih vzhodnoevropskih državah toliko govorimo, bi morala vedeti, da je to tudi njena usoda.« Soglašate?
»Z Jančarjem povsem soglašam.«
»Škoti skorajda niso ohranili svojega jezika – drugače kakor Litovci, ki so to storili – in litovski jezik se zelo razlikuje od poljskega, kar jasno ločuje Litovce od Poljakov.«
Litva in Poljska sta več stoletij živeli v skupni državi. To unijo bi lahko v Evropi primerjali z zvezo Anglije in Škotske. Vendar nihče ne bi niti pomislil, da bi Škotsko imenoval »Anglija«, tako kakor njuno skupno državo. Medtem pa Republiko obeh narodov – ali Poljsko-litvansko skupnost – še danes pogosto poenostavljeno imenujejo »Poljska«. Zakaj, menite? Ali gre za pomanjkanje terminologije?
»Da, za pomanjkanje terminologije. Anglija in Škotska imata skupni izraz Britanija. Tudi Litovci in Poljaki imajo skupni izraz, ki pa je dolg in ne preveč primeren: Rzeczpospolita Obojga Narodów, Republika dveh narodov – ki pa vendarle poudarja, da sta obstajala dva naroda, kakor v primeru Anglije in Škotske. So tudi razlike med Angleži in Škoti ter Poljaki in Litovci. Škoti skorajda niso ohranili svojega jezika – drugače kakor Litovci, ki so to storili – in litovski jezik se zelo razlikuje od poljskega, kar jasno ločuje Litovce od Poljakov. Litvo in Poljsko pa združuje katoliška vera. Medtem ko imajo Škoti svojo versko tradicijo, imajo Angleži svojo. Mimogrede, z Litovci se ne morejo primerjati samo Škoti, ampak tudi Irci. Med angleškim in irskim narodom je prišlo do nasilnega spora, rekel bi, da bolj krvavega in hujšega, kakor je bil litovsko-poljski spor v 20. stoletju. Vendar se je zdaj, hvala bogu, tudi tam končal. Irci tudi niso ohranili svojega jezika in govorijo angleško, starega gelskega jezika pa skorajda ni več. To je spet drugače kakor pri litovskem primeru. V Litvi trije milijoni prebivalcev govorijo litovsko, in to večinoma, predvsem ali izključno litovsko. V tem se razlikujemo od Škotov. Vedno poudarjam, zavedati se moramo, da Republika obeh narodov – ali Poljsko-litvanska skupnost – še zdaleč ni bila samo ‘Poljska’, ampak skupna država, sestavljena iz dveh različnih entitet.«
Tomas Venclova je ob svojem 87. rojstnem dnevu v Mednarodnem kulturnem centru v Krakovu predstavil novo knjigo, izdano v poljščini. Naslov: Litva. Moja domovina (Fotografija: Magdalena Kreft)
Czesław Miłosz je o Vilni nekoč dejal, da je čudno mesto: »Bilo je mesto različnih, prepletajočih se oblik, kot Trst ali Czernowitz.« Seveda je Miłosz mislil na mesto svojega otroštva in mladosti, ki v tej obliki dejansko ne obstaja več. V pogovoru na predstavitvi knjige v Krakovu ste omenili, da je Vilna »mesto vseh narodov, za katere je pomembna«. To vključuje tudi Poljake in Beloruse. Kaj menite o razpravi v litovski družbi o t. i. litvinizmu – ki ga v bistvu razumemo kot trditev, da je bila Velika kneževina Litve »predvsem beloruska«?
»Govoril sem z beloruskim aktivistom za neodvisnost, antilukašenkovcem, in ga vprašal, v kolikšni meri je litovska kneževina po njegovem mnenju beloruska. Odgovoril je: stoodstotno! Bil sem presenečen in sem vprašal, kolikšen pa je litovski delež. Nekaj časa je premišljeval in rekel: prav tako stoodstoten! No, če ga tako razumemo, potem nimamo nič proti takšnemu litvinizmu. Vsekakor je bil beloruski element v Litvi zelo opazen. Velik del plemstva je bil beloruskega porekla, pravoslavne vere, a ne samo to. Če so bili recimo Radziwiłłovi katoličani litovskega porekla, čeprav so govorili poljsko, so bili Chodkiewiczevi beloruskega porekla; njihovi predniki so govorili rusinsko ali starobelorusko, sami pa so že govorili poljsko, tako da se niso preveč razlikovali od Radziwiłłovih. A vseeno gre za dve različni veji Velike litovske kneževine. Problem nekoliko napihujejo, mislim da v provokativne namene, in verjamem, da ima Lukašenko pri tem tudi svoje interese. Napihuje ga, da bi iz litovske državnosti napravil belorusko. A to ne drži. To je bila skupna država, v njej so živeli tako Litovci kakor Belorusi. Vseh teh nacionalnih razlik danes ne morete aplicirati na tiste čase. Takrat bilo je drugače. Pojem Litovec je takrat pomenil tako Litovca kakor Belorusa. Šlo je za oboje. Na primer, Mikalojus Daukša je bil Litovec, govoril je litovsko, pisal je litovske knjige. Francišak Skaryna je bil Belorus. Govoril je rusinsko ali staro beloruščino in izdajal slovanske knjige. Oba sta knjige izdajala v Vilni. Stara Litva je bila torej dejansko dvojna. Obstajala sta baltski in slovanski element. Mislim, da je to treba priznati. Tisti litvinisti, ki tega ne priznavajo, se motijo, vendar mislim, da niso zelo vplivni in da jih ni veliko. Pametnejši priznavajo dvojnost Velike kneževine.«
»Czesław Miłosz je dobro povedal, da je Vilna malo Trst in malo Černovice. Rekel bi, da je tudi malo New York, ki je središče številnih kultur.«
Predstavljajmo si, da bo Belorusija v bližnji prihodnosti svobodna in demokratična država. Kako naj bi po vašem mnenju Belorusija in Litva uredili svoje odnose, da bi se izognili sporom, na primer okrog skupnih zgodovinskih simbolov, kot je grb, ki je tudi grb Velike litovske kneževine? Vsaj tako, da to ne bi privedlo do razprave, kakršna se je razpočila ob vprašanju o »obstoju« Severne Makedonije ter sporih med Makedonci in Grki?
»Ob stikih, ki jih imam s sedanjimi beloruskimi priseljenci, begunci, akademiki in borci za neodvisnost, mislim, da naši spori ne bodo šli tako daleč. Jasno bo, da sedanje meje niso sporne. V Evropi je zdaj le Putin tisti, ki krši meje. Vilna je bila tudi v 20. stoletju v veliki meri prestolnica beloruske kulture – bila pa je tudi ena od prestolnic poljske kulture, v nekem smislu morda celo ena najpomembnejših, saj je mesto Adama Mickiewicza, Juliusza Słowackega, Józefa Ignacija Kraszewskega, Władysława Syrokomle, Stanisława Moniuszke. Bila je tudi prestolnica judovske kulture, pa tudi kraj, kjer se je izražala ruska kultura, in to ne vedno v slabem smislu, včasih tudi v dobrem, gledališkem, likovnem … Vilna je … Miłosz je dobro povedal, da je tam malo Trsta in malo Černovic. Rekel bi, da je tudi malo New Yorka, ki je središče številnih kultur. Toda v tem smislu je Vilna še bolj oddaljena od New Yorka, saj v New Yorku jasno prevladuje kultura angleškega jezika, medtem ko v Vilni, če vzamemo celotno njeno zgodovino, nobena kultura ali jezik ne prevladuje jasno. V nekaterih obdobjih ima pravico do Vilne ena, v drugih druga kultura, in te pravice ni mogoče izpodbijati. Toda kulturno pravo je nekaj, državno pravo pa nekaj drugega. Litva ima edina državno pravico do Vilne.«
Fotografija: Magdalena Kreft
Omenili ste Putinov režim, ki edini v Evropi krši meje. V čem se po vašem mnenju Putinov režim in njegov današnji imperializem razlikujeta od starejših oblik Rusije – od carskih, sovjetskih ali drugih imperializmov?
»Najprej je anahronističen. Nekoč je bil imperializem bolj ali manj naravna stvar, celo splošno sprejeta. Danes je imperializem anahronističen, svet ni več razdeljen na območja vpliva posameznih imperijev, postaja vse bolj homogen, vse bolj globaliziran. Rusija se je tu odtrgala od splošnega svetovnega trenda in nas vleče nazaj v devetnajsto, osemnajsto in še kako prejšnje stoletje. To se mora spremeniti, saj ne moreš plavati proti toku in uspešno priti nekam.
Z zgodovinskega vidika Litva verjetno še nikoli v svoji zgodovini ni imela tako dobrega obdobja kot zadnjih dvajset let. Zlasti z vidika političnih in gospodarskih priložnosti, ki jih prinaša članstvo v Evropski uniji in Natu. Vendar so zadnja leta prinesla nekaj negotovosti. Brutalna vojna, ki jo vodi Rusija, predstavlja resnično grožnjo, ki je ne smemo podcenjevati. Vendar pa govorijo, da gre tudi za vojno vrednot, za spopad med demokracijo in avtoritarnostjo, ki temelji prav na kolonializmu in imperializmu. Velika Britanija je bila kolonialistična in imperialistična, zdaj ni več. Nemčija je bila kolonialistična in imperialistična, zdaj ni več. Pri Rusiji pa je ta proces dolgotrajnejši. Deloma zato, ker je podedovala bizantinsko imperialno tradicijo. Toda sčasoma se lahko tudi to spremeni. In ko pravijo, da »Rusija nikoli ni bila demokratična država«, pravim, da ne drži. Rusija je bila demokratična leta 1917 – vsaj osem mesecev, od februarske do oktobrske revolucije. Rusija je bila demokratična tudi po razpadu Sovjetske zveze, vendar ne osem mesecev, temveč vsaj osem let. Naslednje medvladje bo morda trajalo osemdeset let. Potem pa lahko traja osemsto let.
»Brutalna vojna, ki jo vodi Rusija, predstavlja resnično grožnjo, ki je ne smemo podcenjevati.«
Za demokratičnost je za to potreben trud, predvsem Rusov samih. Vedno se spominjam Andreja Saharova, Natalije Gorbanevske, vedno se spominjam drugih disidentov, ki so bili Rusi in ki niso govorili le proti komunizmu, ampak tudi proti ruskemu imperializmu. Takšni ljudje so bili celo v 19. stoletju, na primer Aleksander Hercen, ki je podpiral upor poljskih in litovskih vstajnikov v letih 1863–64 in celo poslal ladjo z orožjem v podporo litovskim upornikom. Žal je veter to ladjo porinil na kopno na Kurski kosi, orožje ni doseglo Litve in ni pomagalo Sierakowskemu in Kalinovskemu, voditeljema vstaje v Litvi, da bi zmagala v bitki.«
Fotografija: Magdalena Kreft
Omenili ste Kursko šipo. Rad bi vas vprašal o vašem rojstnem mestu Klajpeda, v središču katerega stoji spomenik priključitvi Klajpede k Litvi z napisom: »Smo en narod, ena dežela, ena Litva.« Kljub deklaraciji pa je bila vključitev Klajpeške regije v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Litve v medvojnem obdobju komajda uspešna. V tem času je v mestu prevladovala pretežno nemška kultura. Zakaj je bilo vključevanje regije Klajpeda v medvojnem obdobju neuspešno?
»Litovci so leta 1923 priključili Klajpedo, ker je bila z Versajsko pogodbo ločena od nemškega cesarstva, vendar usoda Klajpede ni bila jasna. Ni bilo povsem jasno, kaj naj naredijo z njo. No, v primeru, kako si je Litva priključila Klajpedo, obstaja določena analogija: nekoliko spominja na šlezijske vstaje na Poljskem ali celo na akcijo Żeligowskega v Vilni. To je bila akcija litovske vojske, razglašena za vstajo lokalnega prebivalstva. Lokalno prebivalstvo je v tej akciji do neke mere res sodelovalo, vendar so bili to večinoma vojaki iz Kaunaške Litve, z vidika teh dežel znane tudi kot Velika Litva. Mesto je bilo nasilno priključeno Litvi in je bilo odtlej znotraj njenih meja, kar je svet priznal, vendar so v mestu prevladovali nemško govoreči prebivalci in nemški domoljubi, podporniki Nemčije, ljudje, ki so se imeli predvsem za Nemce. Lokalnih Litovcev v mestu je bilo nekoliko manj kot Nemcev, vendar so bili po eni strani – tako kot Nemci – večinoma luterani, ne katoliki, kar jih je že samo po sebi razlikovalo od Litovcev v preostali Litvi. Po drugi strani pa so se tradicionalno imeli za nemške državljane, cesarjeve podložnike, in tega statusa niso želeli spremeniti. Hitler je izkoristil ta čustva in je leta 1939 Litvi odvzel Klajpedo. Leta 1945 je bilo mesto ponovno vrnjeno Litvi, vendar se je sestava prebivalstva korenito spremenila; stari prebivalci so skoraj izginili, ostala jih je peščica, prišli pa so novi prebivalci, predvsem Litovci, pa tudi Rusi. Danes je Klajpeda uspešno vključena v Litvo. Je litovsko mesto, govori litovsko in neguje svoj posebni zgodovinski spomin. V tem pogledu lahko Klajpedo v določeni meri primerjamo z Gdanskom, kakor da bi bila Gdansk v pomanjšani obliki. Je postnemško mesto, kot pravijo na Poljskem. Mesto, v katerem so nekoč živeli Nemci, zdaj pa ne več, čeprav ima še vedno nemško arhitekturo, se spominja nemških običajev, nemške tradicije, živi z nemškimi spomini. In to je dobro, tako kot je dobro, da ima Vilna poljsko tradicijo, poljske spomine in poljske prebivalce. To je tisto, kar Vilno bogati, kar ji daje edinstveno lepoto in barvo.«
Fotografija: Paweł Mazur
Namesto nekdanje Nemčije je danes »onkraj reke Nemen«, precej blizu Klajpede, Rusija – njena Kaliningrajska regija. Današnja Rusija je kljub »federaciji« v svojem imenu predvsem izjemno centralizirana država. V državi ni niti ene državne šole, v kateri bi vse predmete poučevali v drugem jeziku, ne samo v ruščini. Rusifikacija je dosegla raven brez primere. Ali je po vašem mnenju proces dekolonizacije Rusije, katere prihodnost je za zdaj izjemno nejasna in težko predvidljiva, mogoč? In če je, kako naj bi potekal?
»Dejansko je treba reči, da je današnja Putinova Rusija z vidika jezika in rusifikacije še slabša od Sovjetske zveze. Vendar pa so takrat obstajale šole, v katerih so poučevali v več jezikih. Toda ruski imperij neizogibno propada in razpada. Proces razpada se je začel že leta 1917, ko so se od imperija odcepile Poljska, Finska in baltske države. Naslednja faza se je zgodila pod Gorbačovom, ko so se odcepile kavkaške republike, baltske republike so ponovno vrnile neodvisnost, srednjeazijske republike pa so jo pridobile. Verjamem, da bo prišel čas, ko bodo Burjati, Jakuti, Tatari, Baškirci in številna druga ljudstva v Rusiji imeli veliko več suverenosti, kot je imajo zdaj ali so je imeli kdaj prej. To je zagotovo naslednja faza, ki bo prišla, o tem sem več kot prepričan. Kako se bo to zgodilo, na kakšen način, kdaj, je težko reči, a zgodilo se bo.«
»Klajpeda je postnemško mesto, kot pravijo na Poljskem. Mesto, v katerem so nekoč živeli Nemci, zdaj pa ne več, čeprav ima še vedno nemško arhitekturo, se spominja nemških običajev, nemške tradicije, živi z nemškimi spomini.«
Večino življenja ste preživeli v tako imenovani hladni vojni. Ali se strinjate s tistimi, ki sedanje dogajanje imenujejo »nova hladna vojna«?
»Da, seveda, in rekel bi, da je še huje. Veliko huje. Med hladno vojno – pravo vojno – so še vedno veljala nekatera pravila. Sovjeti so bili bolj previdni, med Sovjeti in Zahodom pa so vsaj proti koncu obstajali nekakšni stiki, ki so vsaj zaprli vrata velikim nevarnostim, zlasti jedrski vojni. Zdaj teh stikov skorajda ni več. Putin je slabši od Hruščova in slabši od Brežnjeva. Morda ni tako slab kot Stalin, ker ni zaprl več milijonov ljudi, še ne, vendar gre očitno v smer, ki ni smer Hruščova ali Brežnjeva, ampak je Stalinova smer. Torej, da, zdaj imamo resnično novo hladno vojno, ki je veliko hujša od tiste v tudi mojem spominu.«
Redko se zgodi, da roman zareže tako globoko. Zaradi tega je še pomembneje, da pravkar poslovenjeni roman in avtorico predstavimo širši javnosti, saj je bila nepravično prikrajšana za nastop na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu.
Adania Shibli, rojena leta 1974 v Palestini, danes živi v Berlinu. Govori več jezikov, a piše izključno v arabščini. V več intervjujih je dejala, da ji materni jezik predstavlja prostor najintimnejše svobode, paradoksalno pa ji ta svoboda omogoča, da pokaže grozo in pritisk življenja pod okupacijo.
***
O tem je treba pisati. Pa čeprav se sprašujem o smislu še ene literarne kritike. O ponovnem poskusu umestitve literarnega dela v prostor in čas. In to zdaj, ko se zdi, da smo preposlušali vse podkaste, šli na vse politične pogovore, prebrali vse članke, vse informacije so nam dostopne, vsi vse vemo. Literarna kritika pa je le primerjava, le analiza, interpretacija in/ali vrednotenje literarnega dela.
Kolegica Iva Ramuš Cvetkovič je nedavno odlično zapisala v članku Razprava o naravi zla in genocidu kot njegovem ultimativnem izrazu:
»’Zgodovina nas uči, da se iz nje ne naučimo ničesar’ – ta, nekoliko parafrazirana Heglova misel je v svoji paradoksalni naravi čudno smiselna. V svojem temeljnem bistvu namreč opozarja na to, da se temačni izbruhi zla, ki jih človeštvo v zgodovinski retrospektivi opredeli kot ‘napake’ ali ‘ekscese’ in zapriseže, da se nikdar ne bodo več ponovili, prav ciklično ponavljajo. Vendar pa se tu misel ne konča. Vsebuje namreč tudi prvi del, trditev, da zgodovina kljub temu človeštvu ponuja možnost učenja. Uporabljena nedovršna oblika glagola ‘učiti’ opozarja, da zgodovina neprestano uči. To, ali se bomo na koncu iz tega kaj naučili in glagol spremenili v dovršno obliko, pa je odvisno od nas.« (Objavljeno v zborniku Odklonsko, nepravo in zlo(činsko) v krizi neoliberalnega kapitalizma in zahodnega imperializma: razprave ob sedemdesetletnici Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2024.)
Pripoved je napisana z vidika izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za »čiščenje«.
***
In zato morda, na tem mestu, (le) še ena literarna kritika, še en zapis, še eno vrednotenje.
Prvi del romana Tafṣīl thānawī (angleški prevod Minor Detail, slovenski Zgolj detajl) temelji na resnični zgodbi. Pripoved je napisana z vidika izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za »čiščenje«.
Nakba, arabski izraz, ki pomeni »katastrofa«, danes označuje ne samo dogodke iz leta 1948, ampak tudi širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Izraz se nanaša na izgubo domovine, razselitev več kot 700.000 Palestincev ter uničenje njihovih vasi in mest ob ustanovitvi države Izrael. To obdobje, znano kot Nakba, označuje začetek trajnega konflikta, ki je zaznamoval celotno regijo. Vendar Nakba ni le zgodovinski dogodek; v palestinski kolektivni zavesti in kulturi še naprej živi kot stalna realnost.
Poleg tega se Nakba nanaša na širše preganjanje in razseljevanje Palestincev po vsej regiji in svetu. Skozi generacije je palestinsko prebivalstvo postalo ljudstvo beguncev, razseljenih po različnih državah Bližnjega vzhoda, kjer se še vedno borijo za pravico do vrnitve in za dostojno življenje.
Adania Shibli v svojih delih ne obravnava Nakbe zgolj kot zgodovinskega dogodka, temveč kot trajno stanje, v katerem je vsakdan Palestincev prežet z občutkom izgube in nepravičnosti. Ta subtilna, a močna simbolika je značilna za veliko sodobnih palestinskih pisateljev, ki se trudijo osvetliti ne le preteklost, temveč tudi sedanje razmere in nenehno prizadevanje za osvoboditev in priznanje pravic palestinskega naroda.
Adania Shibli je junija letos gostovala na poljskem festivalu Góry Literatury (Gore književnosti) (Fotografija: Krzysztof Popławski / Wikimedia Commons)
***
V romanu med rutinskim patruljiranjem vojaki naletijo na skupino Palestincev in jih takoj ubijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado dekle, in čeprav se zdi, da častnik razmišlja, kako bi jo zaščitil, jo vojaki večkrat skupinsko posilijo in umorijo.
V drugem delu pripovedi, ki se dogaja približno 25 let kasneje, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, spoznamo žensko, ki se ji zločin iz prvega dela romana zdi zanimiv zaradi datuma, na katerega se je zgodil: 13. avgusta, na njen rojstni dan. Zanjo so opisi in poročila o vojnih zločinih neprijetno banalni. In čeprav se zaveda, da je njena želja po razvozlanju te skrivnosti plod patološkega narcizma, obenem razume, da je njeno sledenje majhnim podrobnostim edini način, da se dokoplje do resnice in do dokaza, da je beduinsko dekle zares obstajalo.
Med rutinskim patruljiranjem vojaki naletijo na skupino Palestincev in jih takoj ubijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado dekle, in čeprav se zdi, da častnik razmišlja, kako bi jo zaščitil, jo vojaki večkrat skupinsko posilijo in umorijo.
Ženska se odpravi na območje, kjer se je zgodil zločin, obišče lokalne arhive in muzeje v upanju, da bo našla kako sled o dekletu. Ampak zgodovina, ki jo išče, ne obstaja. Ne išče namreč zgolj dokazov o tej »majhni podrobnosti«, kot sama pravi, temveč celotno zgodovino ljudi, ki so nekoč živeli tam.
V muzeju obrambnih sil si ogleduje razstave o vojni iz leta 1948, med katerimi so predmeti, kot so uniforme in pločevinke, a ti ne pripovedujejo o dejanjih vojakov, ki so jih uporabljali. Kasneje vozi starejšo žensko, a ne zbere poguma, da bi jo vprašala o dogodku, zaradi katerega je pripotovala. Šele ko ženska zapusti avto, se zave, kakšno priložnost je zamudila. »Kakšen štor! Prav ona, ne vojaški muzeji in arhivi, bi utegnila poznati detajl, ki bi mi pomagal odkriti incident, kakor ga je izkusilo dekle.« A kakšna je sploh ta resnica, kaj se je zares zgodilo? To vprašanje je osrednja tema romana.
V zgodbi se razkriva temeljna nezmožnost, da bi ponovno slišali glas beduinske deklice. Poveljnika, ki jo zlorabi, ne zanima, kdo je, niti ne razume njenega jezika, zato slišimo le njeno »nerazumljivo« blebetanje. Adania Shibli nam ne ponudi vpogleda v dekličino psiho. Čeprav je avtorica romana Palestinka z Zahodnega brega in piše o travmi, ki je tudi delno njena, se zavestno izogiba vstopu v miselni prostor deklice. Tako pokaže, da njenega glasu ni mogoče obnoviti – to, kar je izgubljeno, je izgubljeno za vedno. Deklica bo za vedno »ostala nihče, katere glasu ne bo nihče slišal«.
»Nenadoma je zrak prerezal oster krik. Dekle je kričalo in bežalo. V pesek je padla, še preden so zaslišali zvok izstrelka, ki se ji je zadrl v glavo.«
To pa ne pomeni, da groze zločina ne moremo razumeti. Ravno nasprotno – njena zloraba je opisana zelo natančno: pred taboriščem so jo slekli in jo poškropili z vodo, vojaki so vstopali in izstopali ter jo napadali. 13. avgusta zjutraj so jo odpeljali v puščavo in ustrelili: »Nenadoma je zrak prerezal oster krik. Dekle je kričalo in bežalo. V pesek je padla, še preden so zaslišali zvok izstrelka, ki se ji je zadrl v glavo. Spet je zavladala tišina. Iz desnega senca ji je v pesek lila kri, pesek jo je goltal, svetloba jutranjega sonca pa se je zbirala na njeni goli zadnjici, ki je bila enake barve kakor pesek.«
In iz tega ponavljanja, tega zgodovinskega déjà vuja, avtorica črpa svoj pripovedni nadzor. Polovici romana sta sami po sebi linearni, a prepleteni. Nenehno nihamo med preteklostjo in sedanjostjo. Tako kot dogodki iz preteklosti oblikujejo sedanjost, izkušnje sedanjosti pa vplivajo na to, kako razumemo preteklost. Avtorica upogiba čas, združuje preteklost in sedanjost, da bi prikazala Palestino, ki se je naučila živeti z vojnimi grozotami. Zdi se mi, da v drugem, sodobnem delu romana vojna obstaja kot nekakšen nezaželen pojem, kot nekaj nezdravega, kot – če smem seči po prispodobi, ki sem jo nekje ujela – onesnažena voda, ki jo lahko ignoriraš, če je nisi prisiljen piti.
Adania Shibli: Zgolj detajl (UMco, 2024, prevod iz arabščine Barbara Skubic)
V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat z bralkami in bralci tudi na AirBeletrini delimo okus po prihajajočem romanu Tereze Vuk (1976–2024), ki bo, četudi ga pisateljici pred veliko prezgodnjo smrtjo ni uspelo dokončati, naslednje leto izšel tako v tiskani kakor tudi e-knjigi.
***
Julij 2022
Mečkala sem bankovec v roki in zapirala trhla vrata v wc-ju. Ko sem se primajala iz stranišča, sem rekla vsem: »Pa kje ste, banda?« Probala sem vrnit nazaj eni ženski denar in bla zraven še pametna: »Jutr ti vrnem pa še 10 evrov. Vem, skadila sem ti 10 evrov. Jaz sem mislila, da so rizle, majke mi.« Upala sem, da ne padem po betonu po tleh, in šla do svoje mize. Ko je prišel natakar in sem brisala svoj švic z mize, je zafilozofiral: »Tereza, kri ti teče.« Pogledala sem ga hladno: »Ma dobr je, prines mrzlo pivo. Pa nimam menstre.« »Ma kakšna menstra, iz nosa ti teče!«
»Ah, vi ste iz dežele Han Kang (한강), pisateljice!«
Te besede so mi bile izrečene 22. avgusta 2022 v Shambaughovi hiši na Univerzi v Iowi, ko sem tam stal in razmišljal o svoji literarni poti. Predlansko poletje sem v Iowi preživel tri prelomne mesece, potopljen v Mednarodni program pisanja (IWP), skupaj s pisatelji z vseh koncev sveta. Program IWP, splošno priznan kot vodilni literarni program Univerze v Iowi, združuje svetovne pisatelje in spodbuja prostor za izmenjavo idej, kulture in ustvarjalnosti. Prestižno srečanje je v več desetletjih gostilo pomembne osebnosti, med njimi leta 1971 slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je pomembno vplival na ameriško poezijo, in leta 1985 Orhana Pamuka, turškega pisatelja in nobelovca. Leta 1998 je sodelovala tudi južnokorejska pisateljica Han Kang.
Naj takoj pojasnim, da je v Koreji najpomembnejše družinsko poreklo, zato je priimek Han na prvem mestu, ime Kang pa na drugem – medtem ko je na zahodu ravno obratno, tako da je moj priimek Kang, enak imenu nobelovke, tu na drugem mestu.
Han Kang, neomajna v svojih prepričanjih, ni hotela popustiti in je prerasla v simbol umetniške integritete in moči literature, da se zoperstavi avtoritarizmu.
Južna Koreja za literarno skupnost v Iowi ni bila le zemljepisna lokacija, temveč kraj, ki je neločljivo povezan z imenom Han Kang. V njihovih mislih Južna Koreja ni bila le rojstni kraj Han Kang – bila je »dežela Han Kang«. Za »majhnega pisatelja«, kot sem bil jaz, pa je bila povezanost s tem monumentalnim imenom tako privilegij kakor breme. Ni šlo le za čast, da delim prostor s Han Kang, ampak tudi za pritisk, ki sem ga čutil ob postavitvi svojega imena ob tako pomembno ime.
Kakšna pisateljica je torej Han Kang?
Ljudje jo opisujejo na različne načine, vsak s poudarkom na drugačnih vidikih njene obrti. Tisti, ki jih zanima literarna kritika, bi lahko rekli: Han Kang je mojstrica sodobne književnosti, ki surova čustva človeške bolečine in trpljenja prepleta z najbolj prefinjenim in nežnim jezikom. Njeni stavki so mehki, skorajda eterični, a pod njimi se skriva rezka ostrina, ki uteleša tiho nasilje. Prav prepletanje nežnosti in brutalnosti vliva njenemu pisanju edinstveno literarno moč in presunljivost.
Han Kang, leta 1970 rojena južnokorejska pisateljica, bo 10. decembra na slovesnosti v Stockholmu prejela letošnjo Nobelovo nagrado za književnost (Fotografija: wisdo.me/Wikimedia Commons)
Drugi, ki uživajo ob literarnem traču, bi morda komentirali njeno slavno družinsko ozadje. Han Kang je diplomirala iz korejske književnosti in literarno kariero začela kot pesnica, preden je prešla na prozo. Še bolj izjemno je morda njeno poreklo – oče Han Seung-won (한승원) je bil priznan romanopisec, ki so ga mnogi častili kot velikana korejske literature. (V mladosti sem jo poznal preprosto kot »hčer Han Seung-wona«.) Njen starejši brat Han Dong-rim (한동림) je prav tako romanopisec, mlajši brat Han Kang-in (한강인) pa stripar. Tudi njen mož Hong Yong-hee (홍용희) je globoko vpet v svet literature, saj dela kot literarni kritik in profesor. Skupaj sestavljajo družino, globoko zakoreninjeno v literarni tradiciji, in življenje Han Kang je na vsakem koraku prepleteno z literaturo.
Politično angažirani bralci se bodo Han Kang morda spomnili kot ene od umetnic, ki jih je vlada Park Geun-hye (박근혜) sredi leta 2010 uvrstila na črno listo. Parkina vlada je oblikovala kulturno »črno listo«, da bi utišala drugače misleče, jim odvzela državno podporo in jih podvrgla državnemu nadzoru. Han Kang, neomajna v svojih prepričanjih, ni hotela popustiti in je prerasla v simbol umetniške integritete in moči literature, da se zoperstavi avtoritarizmu. S svojim pogumom, tako pri pisanju kot v osebnih prepričanjih, je postala svetilnik upanja za mnoge, ki verjamejo v transformativni potencial umetnosti.
Spopad med posameznico in družbenimi pričakovanji je ostro prikazan, v ospredju pa je pisateljičina subtilna kritika nasilja, zakoreninjenega v družinskih strukturah in spolnih vlogah.
Po mojem mnenju pa je največja moč Han Kang v njenem izjemnem pogumu – v sposobnosti, da se sooči z najbolj bolečimi vidiki človeškega stanja in jih izrazi z milino in intenzivnostjo. Ta pogum ponazarja njen znameniti, tudi v slovenščini dostopni roman Vegetarijanka (채식주의자), ki je prejel mednarodno nagrado man booker. Zgodba se poglablja v teme praznine, pomanjkanja in patriarhalnega nasilja, saj glavna junakinja zavrača družbene norme in se poda na potovanje, ki presega človeške meje. Spopad med posameznico in družbenimi pričakovanji je ostro prikazan, v ospredju pa je pisateljičina subtilna kritika nasilja, zakoreninjenega v družinskih strukturah in spolnih vlogah. Njen pogum ob raziskovanju in razkrinkavanju teh globoko vznemirljivih tem, še posebej v patriarhalni družbi, je izjemen.
Han Kang se enako pogumno loteva tragične zgodovine Koreje tudi v drugih pomembnih delih, kakršni sta sta Human Acts (소년이 온다), osredotočen na vstajo v Gwangjuju, in We Do Not Part (작별하지 않는다), posvečen incidentu na otoku Jeju med aprilom 1948 in marcem 1949. V teh romanih se poglobi v temačna poglavja državnega nasilja in civilnega upora ter osvetli dogodke, ki še vedno oblikujejo kolektivni spomin naroda. Incident na Jeju 4.3 (제주 4-3 사건, 1948) in demokratično gibanje v Gwangju 5.18 (5-18 광주 민주화 운동, 1980) so zaznamovali tako avtoritarna represija kakor nešteto izgubljenih življenj civilistov. Vendar Han Kang teh dogodkov ne prikazuje zgolj zgodovinsko, temveč jih spreminja v surove, poetične pripovedi, ki globoko sežejo v bralce. S tem ne pripoveduje le o zgodovini, temveč tudi o brazgotinah, ki so jih pustile takšne tragedije.
Roman Vegetarijanka je leta 2021 izšel pri Mladinski knjigi, s pomočjo španskega prevoda ga je poslovenila dr. Urša Zabukovec (Fotografija: Andraž Gombač)
Mnogi pisatelji znajo splesti čudovite stavke in mnogi znajo raziskovati zgodovinsko travmo. Le redki pa imajo dovolj poguma, da to počnejo tako neizprosno iskreno in intenzivno kakor Han Kang. Prav ta redka kombinacija lepote, nasilja in čustvene globine dela njeno literaturo resnično izjemno.
Ko sem stal v Iowi kot »mali pisatelj« med velikani, kot je Han Kang, sem se počutil počaščenega in obenem osuplega.
Mnogi pisatelji znajo splesti čudovite stavke in mnogi znajo raziskovati zgodovinsko travmo. Le redki pa imajo dovolj poguma, da to počnejo tako neizprosno iskreno in intenzivno kakor Han Kang.
Dve leti pozneje, letos, prejšnji teden, ko so sporočili, da Nobelovo nagrado za književnost prejme Han Kang, sem končno začel dojemati razsežnost njenega vpliva. Nisem štel, kolikokrat sem se tistega dne zahvalil. Literarni prijatelji z vsega sveta so mi pošiljali čestitke, vendar sem se zalotil, da se sprašujem: Zakaj mi čestitajo? Nagrado je prejela Han Kang, ne jaz. Potem sem prebral članek drugega velikega korejskega pisatelja Hwang Sok-yonga (황석영) – rodil se je 4. januarja 1943 in tudi sam kot reprezentativen južnokorejski pisatelj nekoč veljal za kandidata za Nobelovo nagrado. In vse mi je postalo jasno. Napisal je: »Nobelova nagrada Han Kang je svetel dosežek na poti korejskega ljudstva in korejske književnosti, ki je bila zdravilka in rešiteljica ob bolečini in trpljenju.«
Točno tako!
Ta bleščeči dosežek ni samo zasluga Han Kang; je rezultat pogumne poti korejske literature, poti, ki jo je osvetlil njen neustrašni glas. Zato so mi prijatelji čestitali – ker kot korejski pisatelj tudi sam na neki način hodim po isti poti. Breme, ki sem ga čutil ob njenem imenu, je izginilo, nadomestil pa ga je nov občutek poguma, in iskreno upam, da se bo ta »pogum« prenesel tudi na vse, ki ljubijo literaturo.
V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat z bralkami in bralci tudi na AirBeletrini delimo okus po eni največjih prodajnih uspešnic lanskega leta, biografiji, ki jo je napisala pevka Britney Spears.
***
Vse, kar vsi govorijo o starševstvu, se je pri meni uresničilo. Sinova sta dala smisel mojemu življenju. Šokiralo me je, koliko prave in takojšnje ljubezni sem čutila do teh bitjec. Kljub temu je bilo materinstvo ob tolikšnem pritisku doma in zunaj v svetu precej, precej težje, kot sem pričakovala.
Ker sem bila odrezana od prijateljev, sem začela postajati čudna. Vem, da se moraš v takšnih časih osredotočiti samo na to, kako biti mama, ampak meni je bilo težko vsak dan sesti in se igrati z njima, postavljati materinstvo na prvo mesto. Strašno zmedena sem bila. Že od nekdaj nisem poznala nič drugega kot razgaljenost na vseh ravneh. Nisem vedela, kam naj grem ali kaj naj naredim. Bi morala oditi domov v Louisiano, si omisliti hišo z zidom okrog nje in se skriti?
Medtem ko se je meni vse sesuvalo, je moja mama pisala spomine. Pisala je, kako je gledala svojo lepo hčerko, ki si je obrila glavo, in se spraševala, kako je to mogoče. Dejala je, da sem bila nekoč »najsrečnejša deklica na svetu«.
Kadar sem naredila kakšno napačno potezo, se je zdelo, da mame to ne skrbi. O vsaki moji napaki je pripovedovala po televiziji v okviru promocije svoje nove knjige.
Napisala jo je lahko zato, ker je izkoriščala moje ime in pripovedovala, kako je vzgajala mene, mojega brata in mojo sestro v času, ko smo bili vsi trije otroci primeri za psihiatra. Jamie Lynn je bila noseča najstnica. Bryan je iskal svoje mesto na svetu, še vedno prepričan, da je oče razočaran nad njim. Jaz pa sem se sesuvala.
Gulili smo šolske klopi in drdrali: »Krasná si, bistra hči planin, / brdká v prirodni si lepoti …« Vse do slovitih preroških verzov, izstreljenih kar 36 let pred izbruhom soške fronte: »Tod sekla bridka bodo jekla, / in ti mi boš krvava tekla: / kri naša te pojila bo, / sovražna te kalila bo!« Učiteljica – ki smo ji takrat še pravili tovarišica – je resno, slovesno pristavila: »Vidite, otroci, in Soča je potem res tekla krvava.« Sošolka je visoko proti stropu iztegnila roko, še više kazalec in sredinec. »Prosim?« je prikimala učiteljica. Sošolka je zvedavo zavrtala: »T’ršica, ma kaj Soča še zmirom teče krvava?«
***
Šele precej pozneje smo dojeli, kako mogočna, veličastna, najčudovitejše reke vredna je pesem Soči. Simon Gregorčič (1844–1906), na Vrsnem rojen na današnji dan pred 180 leti, jo je izklesal tako mojstrsko, da v spominu marsikoga med nami najprej radoživo žubori in zatem oglušujoče bobni, zlepa ne presahne. Zato se je tem zanimiveje in vznemirljiveje spustiti v klet Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani, se obrniti, pokazati težkim kovinskim vratom hrbet, da lahko odgovorni uslužbenec s pravim zaporedjem tipk izklopi alarm, odvrti pravo kombinacijo ter odpahne duri v posvečeni prostor, kjer so v idealnih razmerah, pri 20 stopinjah Celzija in 50-odstotni vlagi, v po meri izdelanih zabojčkih shranjeni rokopisi, dokumenti in druga zapuščina naših mojstrov besede.
Vstop v trezor Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač)
Vsak orumenel list je položen v poseben brezkislinski papir, ki ne škoduje starim rokopisom. Gregorčič zavzema več polic, za kakih pet metrov ga je. Najzanimivejši so pesnikovi rokopisi, popisani povečini s peresom, tu pa tam tudi s svinčnikom, ki nam v vsakdanu morda deluje najkrhkejši, a strokovnjaki povedo, da je najodpornejši proti staranju, saj nima kemikalij. List sledi listu, vrstijo se dobro znane pesmi: Mojo srčno krí škropite!, Jeftejeva prisega, Človéka nikár!, Ujetega ptiča tožba … in Soči. Pesnikov rokopis, za povrh s prav tako njegovimi popravki, pripisi. Zlasti je zanimiv grand finale. Še pomnimo, kako se konča, kaj pesnik naroča reki: »Ne stískaj v meje se bregóv, / srdíta čez branove stópi, / ter tujce, zêmlje-lačne, utôpi / na dnò razpénjenih valóv!« Iz rokopisa razberemo, da je Gregorčič »tujce, zêmlje-željne« spremenil v »tujce, zêmlje-lačne« in se tako vrnil k zgodnji verziji, saj je s svinčnikom pripisal: »Tu je prvotno stalo: zemlje lačne, kar se mi bolje dopada, ker več pové nego željen.« Še zanimivejši je prvotni iztek pesmi, v katerem je pesnik ostrejši, srhljivo neizprosen do okupatorja: »Na zemlji tvoji tujcev tropi / naj ne dobóde ni – grobóv!« Gregorčič je ta verza postavil v oklepaj in prečrtal ter zlobne tujce na koncu samo utopil, ne da bi jim odrekel še pravico do pokopa.
V NUK-u hranijo veliko Gregorčičeve zapuščine, tudi rokopis pesmi Soči (Fotografija: Andraž Gombač)
Gregorčič je prečrtal prvotni, do tujcev še bolj neusmiljen iztek pesmi Soči: »Na zemlji tvoji tujcev tropi / naj ne dobóde ni – grobóv!« (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Skozi Gregorčičevo zapuščino v NUK-u me je že leta 2006, ko sem za Primorske novice pripravljal obsežno reportažo ob stoti obletnici pesnikove smrti, popeljal dr. Mihael Glavan, tedanji vodja rokopisne zbirke. Zatem pa še njegov naslednik Marijan Rupert, danes v. d. ravnatelja knjižnice, ki je potrdil, da se je ohranilo veliko rokopisov, dokumentov in še marsičesa: »Simon Gregorčič je bil ikonična oseba svojega časa. Že za življenja je s svojo čudovito poezijo vstopil v srca Slovencev. In ti so zelo skrbno hranili spomine nanj, si jih predajali iz roda v rod. Imel pa je tudi res veliko srečo – ogromno prijateljev. Med najbolj znanimi je bil trnovski župnik Ivan Vrhovnik, eden od ustanoviteljev Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je imela podružnice po vsej Sloveniji in si je načrtno prizadevala za dvig bralne kulture.«
Iz Vrhovnikove skrbno ohranjene zapuščine so dobili tudi v papir povite lovorove in pelinove liste ter v kuverto shranjene oljčne lističe. Vrhovnik je na rob pripisal: »Dne 15/3 1902 mi je poslal g. Gregorčič pikolita in cvetja in oljčnih vejic; ta nalepljena šopka sta prišla semkaj že povezana. Zveženj lovora in pelina spominja na XIII. predsmrtnice: ‘Sadim, sadim si lovor …’« Pošiljka pikolita, avtohtonega primorskega vina, je po grlih seveda stekla že pred več kot 120 leti, krhke in drobljive vejice ter lističe pa v naši knjižnici še hranijo. Gregorčič je v pošiljki Vrhovniku na rob zapisal, da »pomlad pošilja Amalija« – njegova svakinja in gospodinja na Gradišču – vendar »ne svoje pomladi – nekoliko bilja«. Vrhovnik je na priloženi listič pripisal še, da je dve oljčni vejici po Gregorčičevem naročilu predal ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju.
Ohranili so se oljčni, pelinovi in lovorovi listi, ki jih je Gregorčič leta 1902 poslal trnovskemu župniku Ivanu Vrhovniku (Fotografija: Andraž Gombač)
V NUK-u tu in tam še zmeraj prejmejo kaj, povezanega z Gregorčičem. Hranijo tudi veliko njegove korespondence, tudi z županom Hribarjem, s tovarišem Antonom Aškercem in z drugimi, seveda tudi dopisovanje z Dragojilo Milek, učiteljico, ki ji je nesrečni duhovnik posvetil svoje najpretresljivejše ljubezenske, erotične pesmi, denimo Kako srčno sva se ljubila in Kropiti te ne smem. Tu so še njegova šolska spričevala, prošnja za upokojitev, fotografije, več slikarskih upodobitev, članki o njem … in posmrtna maska, ki jo je izdelal kipar Svitoslav Peruzzi. Enaka je razstavljena tudi v rojstni hiši na Vrsnem, a tale v NUK-u premore še poseben nacionalni naboj: je v okvirju, spodaj je upodobljena slovenska zastava, trobojnica, okrog se vije lovorjev venec – kakor si poeta laureatus tudi zasluži, kajpada.
Spomnim se, kako mi je pokojni Glavan leta 2006 povedal, da je bila Gregorčičeva posmrtna maska nekoč razstavljena na steni rokopisnega oddelka. A je snažilka rekla, da jim ne bo več čistila pisarne, če jo bo gledal mrtvec. In tako so masko umaknili, jo shranili v škatlo, to pa v omaro. Ko so jo takrat spet potegnili na svetlo in mi jo pokazali, je ena od zaposlenih še pravočasno zapustila prostor. Ne, tega da ne more gledati, je navrgla. Drugi pa smo z zanimanjem in od blizu občudovali mojstrske veščine, ki so nam ohranili poteze velikih duhov, tudi njih jako drobne gubice.
Pesnik živi marsikje: v številnih uglasbitvah, slikarskih in kiparskih upodobitvah … in predvsem v svojih stihih.
Kakor je živel in slovel že za življenja. Noben slovenski poet se ni tako trdno zasidral v srcih rojakov, v monografiji Sto slovenskih pesnikov (Prešernova družba, 2005) poudarja ddr. Igor Grdina: »V dneh najhujših preizkušenj je njegov opus preprostim ljudem pomenil tako oporo kot uteho, intelektualce pa je nenehno silil k poglobljenemu premišljevanju o bistvenih vprašanjih eksistence. Mnogi so v njem prepoznali glas, ki je poklican in izvoljen za izpoved slehernikove bolečine. Brez dvoma mu je bilo dano najti pravo besedo za človeško trpljenje. Zato ni presenetljivo, da je že za življenja dobil vzdevek goriški slavček.«
Domačija na Vrsnem, kjer se je pred 180 leti rodil Simon Gregorčič (Fotografija: Andraž Gombač)
Sodi v dolgo vrsto nadarjenih Slovencev, ki jim je le duhovniška pot lahko zagotovila dostop do višje izobrazbe, še opozarja Grdina. Ne, pesnik se v duhovniški kuti nikoli ni počutil udobno. Posledice: nenehni spori s predstojniki in župljani … ter dolga vrsta odličnih pesmi. Tudi Človeka nikar!, ki je botrovala precej različnim razlagam. Tudi o tej mi je pred leti zanimivo pripovedoval Pavel Gregorčič, nekdanji kobariški župan, pravnuk pesnikovega brata, politika Antona Gregorčiča, prav tako rojen na Vrsnem, v isti hiši kot slavni praprastric: »Pri Simonu Gregorčiču vsak najde, kar išče. V pesmi Človeka nikar! nekateri najdejo zavrnitev Boga, drugi molitev k Bogu, tretji pa spet kaj tretjega. Pesniku ne moremo očitati, da je tu odstopil od vere v Boga! Bil je globoko veren, Človeka nikar! je lahko le visoka molitev, v kateri se na Stvarnika obrne s prošnjo, naj iz njegovega prahu ne ustvari človeka. A to se ni ujemalo z uradno cerkveno dogmo, zato je prišel v spor z dogmatikom Antonom Mahničem in njegovimi. Prav gotovo je bil tudi zelo ponosen. Taki pač smo ljudje v teh krajih. Ko mu je Mahnič pozneje ponudil roko sprave, je ni sprejel. Pač, ni se mu zdelo smiselno, da bi se navidezno spravila.«
Z Vrsnega se po dolini Soče in okoliških vršacih razgleduje pesnikov doprsni spomenik, ki ga je izdelal kipar Jaka Torkar (Fotografija: Andraž Gombač)
Bil je pristen ljudski pesnik. Medtem ko je France Prešeren slovensko besedo dvignil na Parnas, jo je Gregorčič vrnil med ljudstvo. Njegove Poezije so leta 1882 izšle v 1800 izvodih, razprodanih v šestih mesecih. Leta 1908 so jih ponatisnili v kar 80.000 izvodih! »Slovenski pesnik lahko danes le sanja o tem, da bi mu izdali pesmi v toliko izvodih kot Gregorčiču. Pa še to si lahko privošči v res lepih sanjah,« je v govoru ob odprtju razstave Večno življenje Gregorčičeve poezije leta 2006 v NUK-u dejal akademik dr. Matjaž Kmecl. In ponovil, kar nas še zmeraj – in ob slabšanju razmer vse bolj – osuplja: da si je Gregorčič s honorarjem za prvo izdajo Poezij skorajda v celoti kupil posestvo na Gradišču pri Prvačini.
V NUK-u hranijo tudi lično knjigo s trdimi platnicami in pozlačenim naslovom Poezije III. – Svojeročna korektura pesnikova. Gregorčič je v izvodu, namenjenem tiskarni, označeval, kaj na papir ni postavljeno ustrezno: tukaj morate znižati za tri vrstice, na tej strani mora biti samo pet kitic, ne šest, sporoča stavcem (Fotografija: Andraž Gombač)
Rojakom je korajžo vlival v vojnih vihrah in še zmeraj nam lajša in zaljša vsakdan. Mihael Glavan in AlešBerger sta poročala, da sta med sestavljanjem Zlate knjige Simona Gregorčiča (Mladinska knjiga, 2006) vsepovsod po Primorskem naletela na zelo čustvene odzive ljudi. Na Goriškem so jima domačini pokazali vsaj tri oljke, pod katerimi naj bi Gregorčič napisal pesem Oljki – no, pa izberi pravo! Ne samo na Primorskem, Gregorčič se razprostira čez celoten slovenski etnični prostor; še v Prlekiji na drugem koncu domovine deluje Kulturno društvo Simon Gregorčič Velika Nedelja. »Povsod ga najdete!« mi je z nasmehom pravil pokojni Glavan. »Samo še Prešeren mu je v tem pogledu enakovreden. Onadva sta naša edina pesniška vodnika. Gregorčič resda ni tako vrhunski kot Prešeren. Bolj bi se moral izražati v podobah. Pesmi vse prevečkrat zgradi okrog domislice, izreka, ki zveni kot večna modrost, kot pregovor. Recimo: ‘Gorje mu, kdor v nesreči biva sam.’ Ljudje danes mislijo, da je to pregovor. Ali pa: ‘Življenje ni praznik, je delovni dan.’ Takih misli ima vsaj dvajset. Čeprav so to biseri, so moralne izjave, ki naj v dobro poezijo ne bi sodile.«
Prva stran rokopisa pesmi Človeka nikar! (Fotografija: Andraž Gombač)
Ko je dober, pa je res dober. Kako edinstveno teče njegova Soči, besede žuborijo skupaj z reko, se z njo na ravnini polenijo in končno srdito čez branove stopijo. »Ta pesem se je že ob izidu vsem zdela čudovita, predvsem po zvenenju,« mi je pripovedoval Glavan. »A menili so tudi, da je preveč orjaška, preostra. Kakšni boji, saj ni nobenih bojev?! V prvi svetovni vojni pa je ta grobi del pesmi postal čista resničnost. In tedaj so izpostavljali le bojevite kitice.«
Po dr. Francetu Koblarju (1889–1975), uredniku pesnikovega zbranega dela, se je Gregorčiču posvetil predvsem dr. Mihael Glavan (1945–2022). Na fotografiji z monografsko Zlato knjigo Simona Gregorčiča, ki jo je leta 2006 pri Mladinski knjigi izdal v sodelovanju z urednikom Alešem Bergerjem (Fotografija: Andraž Gombač)
Gregorčič je bil resda preroški – a tudi in predvsem razgledan. Brez rednega spremljanja dnevnega časopisja in opazovanja vse burnejšega iredentizma bi bržkone ne napisal Soči. Drugače povedano: bil je prerok z dobrimi informacijami. »Pa tudi precej plašen človek,« je dodal Glavan. »Nikoli ni mogel storiti koraka naprej. Ponudili so mu službo v prestolnici, študiral bi lahko na Dunaju … A ko se je bilo treba odločiti, se je ustrašil. Ni imel moči, da bi stopil čez. Bil je zanimiva človeška usoda, razpeta med duhovniški poklic, ljubezen, svetobolje in podeželsko življenje. Potrebna bi bila tudi bolj poglobljena psihološka obdelava Gregorčiča. O njem namreč vedno pišemo zelo pozitivno, a bil je tudi dokaj zamorjen in depresiven človek.«
Ob 180. letnici pesnikovega rojstva je pri Tolminskem muzeju izšla knjiga kustosinje Damjane Fortunat Černilogar Simon Gregorčič – soški slavec.
Njegovo ljudstvo mu je ostalo zvesto do konca. »Pogreb priljubljenega pesnika je potrdil, kako globoko je bil Gregorčič zapisan v srcih ljudi,« v novi jubilejni knjigi Simon Gregorčič – soški slavec povzema Damjana Fortunat Černilogar iz Tolminskega muzeja, založnika knjige in skrbnika pesnikove rojstne hiše na Vrsnem. Pogrebne maše v cerkvi sv. Ignacija v Gorici se je 26. novembra 1906 udeležil tudi nadškof Frančišek Borgia Sedej. Na Travniku, osrednjem trgu, se je zbralo med 6000 in 7000 pogrebcev. Na poslednji poti po Soški dolini so se mu klanjali ljudje iz številnih krajev, vsepovsod so stopali iz hiš in mu mahali v slovo. Ko je dolga kolona prispela v Kobarid, je bil razsvetljen ves trg – na katerem danes stoji pesnikov nadnaravno velik kip iz ateljeja Jakoba Savinška. Krsto so položili v župno cerkev, naslednji dan pa zjutraj krenili proti cerkvi sv. Lovrenca pod Libušnjami – in pod rojstnim Vrsnim, kjer pesnik počiva še danes. Pod nagrobnikom, ki ga je izklesal kipar Anton Bitežnik. In pod svojim stihom: »Naš čolnič pogube otmimo!« S krasnim razgledom – kajpada, seveda, vsekakor – na Sočo. Še vedno je krasná, bistra hči planin.
In odgovor sošolki: ne, Soča nič več ne teče krvava. Držimo pesti, da bo njen tek ostal živ in legák, ko hód deklet s planine.
Ponarodela je tudi fotografija dolge pogrebne povorke, ki se vije k cerkvici sv. Lovrenca na hribčku.
Maja Kastelic, akademska slikarka in ilustratorka, znana po toplih ilustracijah v avtorski slikanici Deček in hiša, Adamovi tubi Žige X Gombača, Korenčkovem palčku Svetlane Makarovič in drugih, ima doma na Dolenjskem kar založeno knjižnico. Prevladujejo slikanice, tako njene kakor njenih treh otrok, knjige o umetnosti, pa tudi nekaj tistega leposlovja, ki ima posebno mesto v njenem srcu. Sicer je strastna obiskovalka knjižnic, veliko knjig pa tudi rada podari.
Začniva na začetku, kot se po navadi začnejo prispevki v tej rubriki. V katerih jezikih imate doma knjige?
»Hm, v vseh mogočih. Imam tudi armensko izdajo svoje slikanice. V ateljeju imam še več tega. Shranjujem tuje izvode svojih prevedenih slikanic, doslej izdanih v 23 jezikih. Sama najpogosteje nakupujem slikanice v angleščini in slovenščini ali pa, če sem na potovanju, v jeziku obiskane države. Berem pa najraje v slovenščini in v angleščini. Bolj eksotična besedila v slikanicah si prevedem z Googlovim prevajalnikom, toliko da vem, za kaj gre, čeprav me po navadi seveda najbolj – ali najprej – zapeljejo ilustracije. Vsekakor imam, sploh pri leposlovju, najraje dobre prevode, ker ti zares lahko razprejo besedilo, da zaznaš tudi podtone in namige, širši kontekst in drugo, ne pa zgolj spremljaš dogajanje v mejah svojega jezikovnega dometa. Eleno Ferrante, na primer, sem brala v angleščini, ker nisem mogla počakati prevoda, a sem pred kratkim del, ki mi je bil bolj ljub, še enkrat prebrala v slovenščini. Se mi zgodi tudi, da pozabim, v katerem jeziku sem kaj brala, ostanejo pa predstave in občutki.«
»Všeč mi je, da so knjige povsod. Je pa res, da za vse za zdaj zmanjkuje prostora, tako da si sproti delam jagodni izbor, veliko knjig pa predam naprej.«
Kje v vašem stanovanju najdemo knjige?
»Vsepovsod. Všeč mi je, da so knjige povsod. Je pa res, da za vse za zdaj zmanjkuje prostora, tako da si sproti delam jagodni izbor, veliko knjig pa predam naprej. Slikanice večinoma obdržim, saj gre pravzaprav za strokovno gradivo, in tudi ko jih moji otroci nehajo brati (ob tem moram priznati, da določene slikanice fantje celo niso dobili v roke), jih pri delu uporabljam za navdih ali vzdušje. Precej je tudi dejanskih strokovnih knjig s področja ilustracije, oblikovanja in umetnosti, nekaj pa leposlovja, a zgolj izbor knjig, ki so mi na neki način pomembne, ker so se me res dotaknile ali so mi v določenem delu življenja nekaj dale. Strinjam se z Jelko Reichman, ko je v pogovoru o svoji domači knjižnici dejala: ‘Pritegnejo te enkrat, branje je napeto in zabavno, potem pa že veš, kaj bo. Zato sem takšne knjige razdelila, obdržala pa vse ostale, tiste, h katerim se vedno znova vračam.’ Tako je tudi pri meni.«
Kako pa so knjige prišle v vaše življenje, v domačo knjižnico?
»Večinoma sem svoje knjige nakupila sama, nekaj sem jih dobila v dar, nekaj je nabranih od kod drugod. Slikanice iz otroštva so dobili moji nečaki, prvi otroci naslednje generacije, imam pa še kak izvod, ki je preživel, na primer trenutno z najmlajšim beremo Jurija Murija iz leta 1988 (12.000 izdanih izvodov!). Pred časom sem pri bratu našla Kraljično na zrnu graha Marije Lucije Stupica s svojim otroškim podpisom na zadnjem veznem listu. Kakšna moja otroška knjiga se je tako vrnila k meni, sicer pa so mi ljube antologijske zbirke Mladinske knjige, na primer Zlata ptica z Ančkinimi ilustracijami – kakšni zakladi so zbrani tam notri, tudi taki, ki bi bili sicer težko dosegljivi.
Včasih sem imela navado kupiti knjigo vsakič, ko sem šla v Ljubljano na sestanek, in vanjo zapisati datum in namen obiska – s tem sem si nabirala tudi spomine. V zadnjih letih sem knjige veliko naročala prek spleta, predvsem priročnega BookDepositoryja. Zdaj jih na ta način kupim manj, oziroma bolj temeljito premislim, kaj res potrebujem in si želim, čeprav so moje wish liste na različnih straneh za knjižne nakupe še vedno kar obsežne. Če sem v tujini, rada poiščem največjo knjigarno in se izgubim v njej.«
Maja Kastelic (Fotografija: Andraž Gombač)
Poleg knjigarn obiskujete tudi antikvariate?
»Zelo rada, ampak imam res premalokrat čas. Ko pa se odpravim, vedno najdem kak zaklad. Tako sem zadnjič dobila dve klasiki iz zbirke Čebelice – Izidor ovčice pasel Marlenke Stupica in Trije medvedi Rože Piščanec ter Marlenkino Trnuljčico, pa še eno čudovitega francoskega ilustratorja Alaina Gréeja, sicer v cirilici, kar pa me nič ne moti. Vedno me fascinira, kako kakovostne knjige so delali včasih, reprodukcije in tisk so v veliko primerih res krasni. Včasih se zdi, da so morda preprostejšo tehniko obvladovali dobri mojstri, medtem ko je danes morda (pre)večkrat kaj prepuščeno ‘avtomatskim nastavitvam’. Preseneča pa me, kako hitro zadnja leta dobimo prevode kakih najboljših tujih slikanic. Na primer, Govorim kot reka Sydneyja Smitha je izšla malo potem, ko sem naročila angleško. Pa Vojna dvojca Letria. Knjižnica v Trebnjem ima sicer svojo bukvarnico z odpisanimi knjigami, ki jih vedno prebrskam, in pogosto tudi kakšno vzamem. Totalno me potegne ta draž iskanja zaklada. Zadnjič sem na primer našla tri stare enciklopedije s sijajnimi ilustracijami. Je pa naša knjižnica tudi kraj, kamor odnesem knjige, ki jih več ne potrebujem zase.«
»Vedno me fascinira, kako kakovostne knjige so delali včasih, reprodukcije in tisk so v veliko primerih res krasni.«
Veliko ste na knjižnih sejmih v tujini. Tudi od tam prinašate knjige?
»Seveda! Bologna in njen sejem predstavljata zame dejansko največjo knjigarno v tujini, kamor se vedno znova vračam in od koder prinašam domov skladovnice knjig. Tudi v Frankfurtu sem našla poseben zaklad, knjigo Things To Look Forward To Sophie Blackall, za katero sem se eno uro in pol prebijala do bankomata in nazaj do stojnice v drugem nadstropju pete hale ogromnega prizorišča sejma, zelo daleč skratka, in to proti toku nekakšnega fantazijskega con meetinga, skozi množico spidermanov, deklic z zelenimi kitkami in raznih čarodejev. Se je pa splačalo, zdaj imam dobro knjigo in posrečen spomin.«
In kakšne knjige radi prebirate?
»Slikanice vsekakor. Čeprav te bolj gledam kot berem. Med leposlovjem pa me navdušujejo predvsem zgodovinske knjige s kančkom magičnosti. Obožujem magični realizem, Garcío Márqueza, Isabel Allende, pa Murakamija in Pamuka, rada sem brala Zafóna, zgodovinske sage Kena Folletta, ob tem pa tudi veliko tega, kar je hype, a potem hitro pozabim, vendar kljub temu uživam, ko berem. Pa lepe kuharice in zanimive priročnike … Od vedno sem bila tak knjižni omnivor. Zadnja knjižna ljubezen sta romana Kar sem ljubil Siri Hustvedt in Follettov zadnji, The Armour of Light.
Ena boljših spletnih strani za knjige mi je Goodreads, kjer si beležim svoje prebrane knjige, predvsem pa spremljam ocene in priporočila. Vedno tudi pogledam komentarje svojih del.« (nasmešek)
Pa knjižnice, jih veliko obiskujete? Že od nekdaj?
»Knjižnice so moje zatočišče od nekdaj, že od otroštva. Bila sem tisti otrok, ki vedno tišči nos v knjige, tudi peš na poti iz šole – še danes berem med hojo, čeprav zdaj na aplikaciji. Brala sem vse, kar mi je prišlo pod roke, od slikanic, enciklopedij, Karla Maya pa do Victorie Holt. Na podružnični šoli so bile ‘knjižnica’ tri zastekljene omare ob zadnji steni tretjega razreda, ampak sem bila vseeno presrečna, ko sem prihajala tja s svojim kartončkom. Doma smo imeli sicer veliko knjig, razne klasične zbirke in mnogo slikanic, a vseeno ne bom nikoli pozabila, kako mi je prijateljica povedala, da je v Trebnjem ogromna knjižnica. Ko si otrok, te velikost hitro presune. Pa da si lahko karkoli izposodim za domov. To se mi je zdel tak čudež. Bila sem nenasitna in sem vedno lačno tovorila cele kupe iz knjižnice. Še danes sem takšna, da si izposojam recimo bolj po svojih ambicijah kot po bralskih zmožnostih ali časovnih danostih. Veliko me pritegne, pa čeprav na koncu knjigo morda le prelistam. In če mi knjiga ni všeč, jo brez slabe vesti odložim – kot pravijo, ni ti treba spiti vsega soda, da bi ugotovil, da vino ni dobro.
Trenutno sem aktivno včlanjena v našo knjižnico v Trebnjem, kjer smo z najmlajšim dejansko vsak drugi dan. Knjižnice se mi zdijo zelo dragocene, kot nekakšne zadnje proste oaze mišljenja in svobode, resnično odprti prostori s prostim vstopom v neskončne svetove, obenem pa tudi prizorišča živahnih srečevanj. Sploh ne razumem ljudi, ki niso včlanjeni vanje. No, razen če si nenehno kupujejo svoje knjige. Kako ravnodušen si lahko, da te ne zanimajo te neskončne možnosti neštetih knjižnih polic?«
»Bologna in njen sejem predstavljata zame dejansko največjo knjigarno v tujini, kamor se vedno znova vračam in od koder prinašam domov skladovnice knjig.«
Pa ste ves čas brali tako nenasitno, tudi med študijem?
»Mislim, da sem vedno, so pa seveda obdobja, ko človek (lahko) bere več ali manj, odvisno od drugih okoliščin. Med študijem lahko bere več kot v kakem drugem obdobju, iz svojih študijskih časov pa se spomnim predvsem tega, kako so knjige postale veliko dostopnejše, kar je bilo za študente povečini kar bistveno. Vsi smo ponoreli, ko je Delo ob časopisu podarilo Ime rože, začetek zbirke Vrhunci stoletja, cimri sploh nisem verjela, ko mi je razlagala o tem založniškem čudežu. Še danes so tiste knjige povsod, tudi sama imam nekaj izvodov. Sicer pa sem v tistih letih večkrat brskala po Bukvarni in kupovala Taschnove knjige o umetnosti. Oboje nam je bilo razmeroma dosegljivo.«
Se velikokrat vračate k istim knjigam?
»Niti ne, saj je časa malo, knjig pa toliko. H kakšnim posebnim se vrnem, sicer pa vedno znova listam predvsem slikanice.«
»Sploh ne razumem ljudi, ki niso včlanjeni v knjižnico. No, razen če si nenehno kupujejo svoje knjige. Kako ravnodušen si lahko, da te ne zanimajo te neskončne možnosti neštetih knjižnih polic?«
Kaj pravite, fizične knjige ali tudi e-knjige?
»Donedavna bi rekla absolutno fizične knjige, in te so še vedno moja prva ljubezen. Sem se pa v času uspavanja najmlajšega naučila ceniti tudi temno ozadje bralne aplikacije Mladinske knjige.«
In za konec: ali so knjige dobro darilo?
»Najboljše. Sem tudi tista teta, ki otrokom podarja knjige namesto bolj impresivnih škatel z igračami, in s knjigami rada obeležujem posebne dogodke. Knjiga je darilo, ki ujame trenutek v času. Očeta, ki je strasten bralec, za rojstni dan vedno obdarim s knjigo. Pravzaprav je to veliko veselje, podariti knjigo bralcu, sploh če se ‘najdeta’. Zelo rada podarjam knjige, seveda pa jih rada, celo še raje, tudi prejemam.« (nasmešek)
Marca letos se zaradi več vzrokov nisem počutila najbolje. Da bi se to spremenilo, sem se sklenila malce bolj ukvarjati »sama s sabo« – telovaditi, meditirati in, med drugim, po dolgih letih premora tudi pisati dnevnik. Malo pred to odločitvijo je na Instagramu do mene prišla novica, da je luč sveta ugledala neodvisna slovenska založba No!press, ki jo je ustanovila zgodovinarka, pisateljica in urednica dr. Manca G. Renko.
Kmalu zatem je bila v prednaročilu že na voljo njihova prva knjiga – Prepovedani zvezek italijansko-kubanske pisateljice Albe de Céspedes (1911–1997), fascinantne ženske, ki se je že pri petnajstih poročila, pri dvajsetih, ko je začela pisateljsko kariero, pa ločila. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je sodelovala v italijanskem partizanskem boju, po vojni je ustanovila svojo revijo in veljala za eno najuspešnejših italijanskih avtoric. Kljub temu je minilo več desetletij, preden je dobila pozornost, ki si jo zasluži. Mojo je, še preden sem knjigo vzela v roke, pritegnila najprej zato, ker sta avtorico oboževali tudi Annie Ernaux in Elena Ferrante, še bolj pa ker me je vrhunsko oblikovana knjiga (Zoran Pungerčar) takoj posrkala vase. K temu je nedvomno pripomoglo, da je napisana v obliki dnevnika, kar sem si takrat vzela kot »znak iz vesolja«, ker, saj veste – sem tega ravno začela pisati tudi sama.
Prepovedani zvezek je, kakor beremo v opombi prevajalca Miša Renka, med decembrom 1950 in junijem 1951 kot podlistek izhajal v reviji La Settimana Incom Illustrata, kar približno sovpada s časom, ki ga v Prepovedanem zvezku popisuje protagonistka, 43-letna Valeria Cossati. Neko jesensko nedeljo, ko v trafiko odide po cigarete za moža Micheleja, v izložbi zagleda svetleč črn zvezek in ga v afektu kupi, čeprav ga ne bi smela, saj ob nedeljah v trafikah takrat ni bilo dovoljeno prodajati ničesar drugega kot tobak. S tem dogodkom se Prepovedani zvezek začne in po tem dobi ime, hkrati pa se med branjem izkaže, da je zvezek prepovedan tudi zato, ker protagonistki daje njej lastni prostor, v katerem izreka, premišljuje in analizira svojo realnost. Torej počne nekaj, kar v tistem času za ženske nikakor ni običajno, prej prepovedano. Od njih pričakujejo marsikaj drugega – v prvi vrsti skrb za dom in družino, kar protagonistki pobere večino časa. Kadar ne skrbi za dom, moža in najstniška otroka Mirello in Ricarda, hodi v službo, kar jo razdvaja od njenih prijateljic, saj to za ženske v tistem času ni običajno. Časa zase Valeria največkrat nima, če si ga že vzame, pa ga zapolni z različnimi gospodinjskimi opravili ali te zanjo najdejo drugi.
»Bojim se, da bi s priznanjem kratkega počitka ali razvedrila lahko izgubila svoj sloves, kako vsak trenutek posvečam družini.«
»Še nekaj je, kar me odvrača od priznanja, da pišem: očitek, da s pisanjem zapravljam preveč časa. Pogosto se pritožujem, da imam preveč dela, da sem sužnja družine, doma; /…/ Vse to je res, vendar je to suženjstvo postalo tudi moja moč, avreola mojega mučeništva. Kadar se mi zgodi, kar je sicer redko, da za pol ure zadremam, preden Michele in otroka pridejo domov ali na večerjo, ali da si na poti iz službe malce ogledujem izložbe, tega nikoli ne priznam. Bojim se, da bi s priznanjem kratkega počitka ali razvedrila lahko izgubila svoj sloves, kako vsak trenutek posvečam družini,« pojasnjuje Valeria, ki se v prvih zapisih v dnevnik ukvarja skoraj izključno s tem, kje bi bilo zanj najboljše skrivališče ter da je med pisanjem kdo ne bi zalotil, saj ima slabo vest, da le zapravlja svoj čas. V zvezi s tem je pomenljiv zlasti odlomek, v katerem Valeria omeni, da bi si v lastnem stanovanju morda želela predal samo zase in za svoj dnevnik, na kar se ostali družinski člani odzovejo pokroviteljsko, celo posmehljivo. Ne verjamejo namreč, da bi Valeria sploh lahko razmišljala o čem drugem kakor o svojih gospodinjskih obveznostih ali imela kaj, česar s svojo družino ne bi želela deliti; Michele kasneje njeno željo po dnevniku celo označi za materinsko ljubosumje.
Alba de Céspedes (1911–1997) (Fotografija: Wikimedia Commons)
V enem začetnih zapisov v dnevnik Valeria ugotavlja, da se je najbrž »vse skupaj« začelo prav z dnem, ko jo je mož začel klicati mamica, saj da sta jo starša vedno klicala po vzdevku, za prijateljice je bila Pisanijeva, za znance Michelejeva žena, edino zanj je bila dolgo samo Valeria. Ob tej preprosti, na prvi pogled nedolžni spremembi se zdi, da je protagonistka v očeh svojega moža po rojstvu otrok reducirana le na materinsko vlogo, kar je v dnevniku eden pomembnejših uvidov, pa tudi gonilo vsega prihodnjega dogajanja; Valeria ves čas sanjari, da bi z Michelejem odšla na izlet v Benetke, torej v čas, ko je bila le Valeria. Enako velja za njene (sobotne) odhode v službo, ki so v resnici počitek od materinske vloge, za njeno neusahljivo željo, da bi iz ust »tujca« slišala svoje ime in da bi sama koga drugega poklicala po njegovem imenu ter da bi – na koncu – to, kar v svojem bistvu Valeria je, znova odkrila tudi v svojem dnevniku.
V tem se postopoma izriše vse natančnejša podoba njenega odtujenega odnosa z možem, otroki, ki njenega dela ne cenijo in ga jemljejo za samoumevnega, ter hinavska pravila družbe, po katerih je ženska vedno manj vredna in manj primerna za delo kot moški ter pod nobenim pogojem ne sme priznati, da jo katerikoli vidik njene materinske vloge dolgočasi. »Zanima me, zakaj lahko otroci odkrito priznajo, da se dolgočasijo s starši, medtem ko mati nikoli ne sme priznati, da jo otroci dolgočasijo, ne da bi se pri tem zdela izprijena,« se v enem izmed zapisov sprašuje Valeria in to misel zaupa možu, pri čemer bralec v resnici ne more vedeti, kako točno jo upove, saj tega ne zapiše. Zmore dovolj poguma, da ta dolgčas pripiše tudi sebi? Med njenim pisanjem v dnevnik ima bralec včasih občutek, da si protagonistka določenih stvari ne prizna, jih noče videti oziroma jih namerno spregleda – recimo, v kateri vojni je bil Michele in kakšna je prava narava njegovih obiskov pri prijateljici Clari – in je zato do neke mere kot pripovedovalka nezanesljiva, bralec pa mora določene stvari iz konteksta raztolmačiti sam oziroma ostanejo neizrečene.
»Zanima me, zakaj lahko otroci odkrito priznajo, da se dolgočasijo s starši, medtem ko mati nikoli ne sme priznati, da jo otroci dolgočasijo, ne da bi se pri tem zdela izprijena.«
»Vem, da se s podrobnim zapisovanjem svojih odzivanj na dogajanje vsak dan bolj poglabljam v spoznavanje lastne intime. Morda obstajajo ljudje, ki se jim s samospoznavanjem uspe izboljšati; pri meni je drugače, več ko vem o sebi, bolj sem izgubljena. /…/ Zdi se mi, da je treba v življenju izbrati sistem vrednot, ga uveljaviti pri sebi in pri drugih in se potem ne ozirati na vse poteze in dejanja, ki so v nasprotju z njim,« zapiše pripovedovalka, za katero se zdi, da s prevpraševanjem svoje ženske vloge stoji na meji med starim (tradicionalnim) in novim (modernim) svetom. Čeprav se zaveda dvojnih meril in krivičnosti in čeprav občasno vsaj za trenutek izstopi iz svoje vloge skrbne in požrtvovalne mame ter žene, ima ob tem ves čas slabo vest. Bo kdaj lahko samo Valeria, kakor je bila včasih, ali mora, da upraviči in osmisli svoj obstoj, nenehno služiti drugim?
Kot njeno popolno nasprotje se v romanu kaže hči Mirella, trmasta, inteligentna in izobražena mlada ženska, ki se zaposli v odvetniški pisarni in se spusti v ljubezenski odnos s svojim šefom. Kot pripadnica novega sveta tradicionalnih spolnih vlog ne priznava (povsem), prav tako ji dom in družina ne pomenita absolutne življenjske vrednote. »Ti misliš, da si ženska ne more privoščiti ničesar za svojo dušo, ustvarjena je samo za dom in družino: njena edina naloga je služiti. Jaz tega ne želim, razumeš?« zabrusi mami v enem od številnih prepirov, v katerih večino časa stojita na nasprotnih bregovih; kar Valeria na skrivaj razmišlja, Mirella živi, in to brez slabe vesti, obremenjenosti in krivde. Nenehno Valerijino nasprotovanje hčerinim poskusom, da bi živela po svoje, lahko po eni strani razumemo kot tipičen materinski strah, dvom o tem, ali je družba v drugi polovici dvajsetega stoletja zares pripravljenana Mirello, po drugi strani pa tudi kot zamero. Mirella si lahko privošči nekaj, česar si Valeria ne more. »Prepričana sem, da Mirella nasprotuje temu mojemu čustvu /…/. Ne razume, da sem bila prav jaz tista, ki jo je osvobodila, s svojim življenjem, razcepljenim med staro tradicijo in klicem novih potreb. /…/«
Zato so dnevniki tako pomembni; v njih se, čeprav čisto počasi, lahko začne sprememba.
Prepovedani zvezek pred bralcem tako v prepričljivi, jedrnati, iskreni pisavi razkrije notranji svet ženske, to pa naredi v času, ko je veljalo, da ženska notranjega sveta sploh nima. Ta, ki ga pred bralcem suvereno razkrije Valeria, je neizmerno bogat in dokazuje, da je za vsako še tako majhno spremembo najprej potrebna sprememba v naših mislih. Čas, da sploh lahko mislimo in premislimo. Zato so dnevniki tako pomembni; v njih se, čeprav čisto počasi, lahko začne sprememba. V Valerijinem se zagotovo je – ne le v njej, ampak tudi v številnih bralcih, s katerimi delimo navdušenje nad tem pomembnim dnevnikom, to knjigo, »ki nas presega na načine, ki jih še sami ne moremo razumeti«, kakor No!press na spletni strani strne svoje razumevanje kakovostne literature. Mednjo brez dvoma sodi tudi Prepovedani zvezek.
Alba de Céspedes: Prepovedani zvezek (No!press, 2024, prevod Mišo Renko)
Uredništvo spletnega portala AirBeletrina tudi letos, že trinajstič zapovrstjo, razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 4. november 2024 do polnoči.
Žirija bo izbrala štiri finaliste. Glavna nagrada znaša 300 evrov. Na AirBeletrini objavljene in honorirane bodo tudi ostale tri izbrane kratke zgodbe. Njihove naslove bomo razglasili na ta veseli dan kulture, 3. decembra, ob 18. uri, na svečanem večeru v Pritličju na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer bomo prisluhnili tako poročilu žirije kakor tudi pogovoru z nagrajenkami, nagrajenci.
Vsak avtor sme sodelovati s samo eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo v slovenščini, natipkanev pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmakom 1,5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila naštetim kriterijem, bodo izločena. Sprejemamo samo zgodbe v elektronski obliki.
Zgodbo oddajte preko spletnega naslova https://beletrina.si/najboljsa-kratka-zgodba-2024/, kjer boste v okenca vpisali svoje osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov ter psevdonim, pod katerim bomo prispevke posredovali žiriji.
O zmagovalcu bo odločala tričlanska žirija, ki jo letos sestavljajo pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli.
Dogodek je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
***
Lani je glavno nagrado osvojila Veronika Razpotnik z zgodbo Patrimoni mundial, ki jo lahko preberete na tej povezavi.
V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat z bralkami in bralci tudi na AirBeletrini delimo okus po težko pričakovanem novem romanu Ferija Lainščka Kurja fizika, ki bo po Kurjem pastirju in Petelinjem jajcu zaokrožil njegovo uspešno trilogijo.
***
Mali Fêrek je bil zdaj že prepričan, da Dolénci ne ležijo na koncu, temveč na začetku sveta. Začetek je zmeraj tam, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš. Od tod so odšli že mnogi, ki so se vračali le še na obiske ali pa jih ni bilo nikoli več nazaj. Prišli so le redki. A še ti so upali, da bodo lahko kmalu spet odšli. Vojaki, ki so na karavli služili domovini in varovali mejo z Madžarsko, so odštevali dneve do datuma, ko so lahko slekli uniforme. Včasih je bil kateri preveč neučakan in je skušal celo pobegniti. Vodnik Jovo Úzelac ga je takrat ves nasršen iskal po vasi, pomagali so mu tudi miličniki iz Šálovec, a ga običajno niso našli. Prijeli so ga šele kje v várašu, od koder ga niso poslali nazaj na karavlo, temveč so ga odvedli v vojaški zapor.
Vsak večer sta s čéjzi pripeljala kaj, kar se jima je zdelo vredno in česar nista želela zavreči. Bili so to leseni opaži, oboki, police, tramovi, vrata … Nato sta pripeljala okna. To je pomenilo, da sta ta dan hiši iztaknila oči. Dečka je spreletelo, da je revica odslej slepa in ne more niti več zreti tja proti Füjsinim in Križu. Zatiskal je oči in si zamišljal, kako je biti slep. Potem si je skušal dopovedati, da hiša v resnici ni živo bitje in se vse to dogaja le v njegovi domišljiji, vendar so bila čustva močnejša od razuma. Zopet je podoživljal njeno razkrajanje, se vživljal v njene občutke in se ji v mislih opravičeval, ker jo je pustil na cedilu. Velikokrat ji je obljubil, da se to ne bo nikoli zgodilo, a zdaj je bil resnično nemočen. Upal je, da je vsaj to lahko začutila in ga po svoje razumela.
Ekipo nove multimedijske platforme Beletrina Digital je pred dnevi zelo razveselila novica o prejemu dobrega pol milijona evrov podpore Evropske unije v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Poziv Creative Innovation Lab je namenjen projektom, ki oblikujejo, razvijajo in / ali širijo inovativna orodja, modele ali rešitve za evropski avdiovizualni sektor ter druge kulturne in ustvarjalne sektorje.
Komisija je projekt Beletrina Digital prepoznala kot pomemben evropski prispevek k povečanju dostopnosti evropskih kulturnih vsebin, pri čemer posebej izstopajo sodelovanja z vodilnimi založniki in filmskimi distributerji iz Slovenije in od drugod. Komisija je poudarila, da postavlja projekt nove standarde v povezovanju knjižnega in avdiovizualnega sektorja, s čimer premika meje tradicionalnih načinov distribucije kulturnih vsebin, s pokrivanjem več kulturnih sektorjev pa je pomembna inovacija na področju pretočnih platform.
Ekipa Beletrine Digital v uredniški pisarni (z leve): Rok Klemenčič, Metka Fornazarič, Urša Šega, Tjaša Lešnik, Alma Čaušević Klemenčič, Irena Svetek, Eva Kučera Šmon, Nuša Selič in Andraž Gombač (Fotografija: Tina Vrščaj)
Še posebej so poudarili regijsko razsežnost Beletrine Digital, ki vključuje številna mednarodna partnerstva in sodelovanja. Med drugim je komisija inovativnost projekta prepoznala tudi po zaslugi vključevanja umetne inteligence pri prevajanju podnapisov za avdiovizualne vsebine, kar omogoča hitrejšo prilagoditev in izboljšano dostopnost vsebin.
Platforma ponuja več kot 3500 elektronskih knjig, od tega 3000 v slovenščini, več kot 4000 zvočnih knjig, 550 domačih in tujih filmskih biserov s slovenskimi podnapisi ter kurirane vsebine v obliki člankov in podkastov.
»Izjemno vesela sem, da je Evropska komisija prepoznala vrednost in razvojni potencial platforme Beletrina Digital ter jo podprla na pozivu Creative Innovation Lab,« pravi Alma Čaušević Klemenčič, direktorica Beletrine Digital. »Podpora v vrednosti dobrega pol milijona evrov bo namenjena predvsem nadaljnjemu razvoju platforme in dodatnih tehnoloških orodij z uporabo umetne inteligence, pri čemer bomo v okviru projekta sodelovali s partnerji iz širše regije. Tako bomo nadgradili uporabniško izkušnjo ter ponudili še širši spekter kvalitetnih vsebin, dostopnih v slovenskem jeziku.«
Nad vsebinami uredniško bdi večkrat nagrajena pisateljica dr. Irena Svetek, ki jih tudi kurira in pripravlja vznemirljive tedenske izbore.
Beletrina Digital je edinstvena platforma, ki združuje e-knjige, zvočne knjige, filme, podkaste in najrazličnejše novinarske prispevke ter ne predstavlja zgolj tehnične inovacije, temveč tudi svež pristop h kulturni produkciji in distribuciji. Platforma, zasnovana na podlagi več kot 25-letnih izkušenj Beletrine, ni zgolj še ena pretočna storitev, temveč z digitalnim prepletanjem knjig, zvoka in slike ustvarja edinstveno kulturno izkušnjo, kakršne v Sloveniji in Evropi doslej še ni bilo in ki spodbuja uporabnike k raziskovanju novih vsebin in formatov. Nad vsebinami uredniško bdi večkrat nagrajena pisateljica dr. Irena Svetek, ki jih tudi kurira in pripravlja vznemirljive tedenske izbore.
V časih, ko vse več mladih kulturne in druge vsebine uživa samo še izključno v angleščini, je platforma ključna tudi za ohranjanje slovenskega jezika, saj spodbuja branje, poslušanje zvočnih knjig in podkastov ter gledanje filmov v slovenskem jeziku.
Platforma ponuja več kot 3500 elektronskih knjig, od tega 3000 v slovenščini, več kot 4000 zvočnih knjig, 550 domačih in tujih filmskih biserov s slovenskimi podnapisi ter kurirane vsebine v obliki člankov in podkastov. Posebnost Beletrine Digital je njena vsebinska raznolikost, ki sega od nagrajenih literarnih del, do art-house filmov in ekskluzivnih prispevkov, kar odpira poglobljen pogled v svet kulture, umetnosti in sodobne družbe. V časih, ko vse več mladih kulturne in druge vsebine uživa samo še izključno v angleščini, je platforma ključna tudi za ohranjanje slovenskega jezika, saj spodbuja branje, poslušanje zvočnih knjig in podkastov ter gledanje filmov v slovenskem jeziku.
Pogled od vstopu v uredništvo Beletrine Digital (Fotografija: Andraž Gombač)
Beletrina je z novo multimedijsko platformo Beletrina Digital dokazala, da je možno z znanjem, predanostjo, močnimi partnerstvi in inovativnimi rešitvami premikati meje evropske kulturne produkcije in distribucije.