Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust (Sanje, 2004, prevod Franc Šrimpf)
»To, kar govoriš, niso misli. To so občutki. Ta stavek se mi je zažrl v spomin in me nikoli ni zapustil,« v novi epizodi podkasta Območje lagodja pravi tokratni gost Ciril Horjak, akademski slikar ter eden najbolj vsestranskih ilustratorjev in striparjev pri nas. Zanj branje romana Narcis in Zlatoust ni bilo le bežno najstniško navdušenje, bilo je doživetje, ki je pustilo trajen pečat, kar je odkril leta po prvem branju. Ob ponovnem je ugotovil, da je znova prepoznal že kar pozabljene dele sebe.
Roman je delo nemško-švicarskega pisatelja Hermanna Hesseja, ki je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Narcis in Zlatoust, izdan leta 1930, velja, podobno kot Siddharta ali Stepni volk, za enega pisateljevih ključnih del. V njem združuje zahodno in vzhodno filozofijo ter raziskuje notranje konflikte posameznika.
Čeprav bi roman utegnil kdo označiti za »najstniško branje«, Horjak poudarja, da gre za vrhunsko literaturo. Zgodba je uvodoma postavljena v srednjeveški samostan, v katerem se spoprijateljita mlada fanta, ki predstavljata nasprotna pola človeške nravi: Narcis je racionalen, asketski mislec, predan duhu in znanosti, medtem ko je Zlatoust čuten, umetniški in predan življenjskim užitkom. Njuna fizična vez se sicer pretrga, ko Zlatoust zapusti samostan in se poda v svet, a ves čas ostajata skupaj.
Zlatoustova odločitev, da zapusti varno zavetje samostana, ni uporniško dejanje, temveč izhaja iz notranje nuje. Njegovo potovanje je polno dogodivščin, ljubezenskih afer in soočenja s krutostjo sveta. Vse izkušnje pa nazadnje sublimirajo v umetnost, ko se razvije v izjemnega rezbarja in svoja doživetja prelije v ustvarjanje.
Fotografija: Maja Čakarić in Klara Škrinjar med pogovorom s tokratnim gostom Cirilom Horjakom. Ki je Beletrinin studio obiskal v prikupnem kosmatem spremstvu. (Fotografija: Andraž Gombač)
Roman kritično sooča nasprotja – duh in telo, red in kaos, znanost in umetnost. A jih po mnenju sogovornika ne postavlja v konflikt, temveč v dialog. »Prijateljstvo je tisto, ki presega polarizacijo,« meni Horjak in ob tem spomni na sodobne populistične diskurze, ki razlike prikazujejo povsem drugačne, kot usodne in izključujoče. Kako je torej knjiga vplivala nanj? »To je pač moje območje ugodja,« pravi in priznava, da ga nekatere misli v njej še vedno krepko stresejo. Branje te knjige je zanj kot »objem starega prijatelja« in mu obudi spomine na čas ustvarjanja in spletanja prijateljstev.
Za Horjaka niso ključna le sporočila romana, temveč neverjetna podobnost zgodbe z njegovim lastnim življenjem. »Moj najboljši prijatelj je bil kipar,« pripoveduje Horjak, »in drugače kakor jaz, ki sem razmeroma konzervativen, je bil on izjemno izkušen ljubimec.« Ta vzporednica, v kateri je sam v sebi prepoznal Narcisa, v prijatelju pa Zlatousta, se sklene s tragičnim dejstvom, da je prijatelj umrl: »Zaprl sem mu oči. Kakor Narcis zapre oči Zlatoustu. Tako da mi je knjiga neverjetno blizu.«
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Ko mi je Katarina (@kat_in_knjige) prejšnji mesec omenila, da mi bo predala Štafeto branja v sklopu AirBeletrininega projekta s knjigogramerji, ki ga vneto spremljam že od samega začetka, me je takoj zgrabila panika – le o čem bi lahko jaz blebetala? Katarina je v svojem članku čudovito predstavila in ostalim bralcem približala (najin) najljubši žanr – fantazijo –, pa sem si rekla, da je to odlična priložnost, da nadaljujem pogovor o tem večkrat spregledanem ali podcenjenem žanru, ki je glavni razlog, da sem nekega dne pred davnimi časi padla v čudežni svet knjig in še danes nisem splezala ven.
Da berem že od četrtega leta starosti, se lahko zahvalim svoji mami, ki je bila prav tako vneta bralka in je ljubezen do knjig in branja v meni spodbujala že od trenutka, ko so moje ročice zagrabile prvo slikanico in obrnile prvo stran knjige. Skupaj sva hodili po knjigarnah, domov tovorili skladovnice novih knjig, obiskovali knjižnice in si izmenjevali knjige z babico in omico (prababico). Omi me je spoznala s Konsalikom ter njegovimi doktor romani, babici sem s polic jemala romance Victorie Holt, mami pa je na najvišjih omarah pred mano skrivala »bolj odrasle« ljubezenske romane. Se potem sploh še kdo čudi, zakaj berem s svetlobno hitrostjo (knjige z omare je bilo treba bliskovito hitro prebrati, da me mami ni zalotila)? In da, čeprav največji del mojega srca zaseda fantazijski svet, ščepec romance tudi ne sme manjkati. Zagotovo pa prav nikogar ne preseneča, da sem si za svoje ustvarjanje izbrala skovanko BlebeTanja – ker mi je ime Tanja in v svojem kotičku knjigograma zelo rada blebetam o vsem mogočem, največkrat o knjigah.
Fotografija: osebni arhiv
Profil @blebetanja, kot ga poznate danes, je nastal konec leta 2014 iz preproste želje po dokumentiranju knjig, ki sem jih takrat brala, in povezovanju z bralci z vsega sveta. Objavljali smo v angleščini. Ključniki, če citiram Katarino, so takrat še služili svojemu namenu, ter objave pošiljali po dolgem in počez po Instagramu – to so bili še časi, ko je bil »algoritem« najbolj znan kot matematični izraz, in se je »bookstagram« šele dobro prebujal. Naj tu poudarim, da se ne štejem med začetnike knjigograma, je pa res, da kljub svojim *rosnim letom* že dobro desetletje iz udobja svojega knjižnega kotička spremljam svetovno in tudi domačo knjigogramsko sceno in sem izjemno vesela in ponosna, da sem del nje, pa četudi mi je bolj udobno na obrobju. Še posebej v zadnjih nekaj letih, ko so tudi slovenske založbe, avtorji in podjetja začeli prepoznavati in podpirati trdo delo, ustvarjalnost in navdušenje, ki ga knjigogramerji prelivamo v svoje knjižne objave.
Da berem že od četrtega leta starosti, se lahko zahvalim svoji mami, ki je bila prav tako vneta bralka in je ljubezen do knjig in branja v meni spodbujala že od trenutka, ko so moje ročice zagrabile prvo slikanico in obrnile prvo stran knjige.
Vem, nenehno blebetam, pa se najraje zadržujem v zakulisju! Kako to?! Hja, že kot deklica sem bežala pred resničnim svetom v domišljijske svetove s pomočjo papirnatih portalov, ki so obljubljali nevarne dogodivščine in nepozabna doživetja. Tam sem se vedno dobro počutila, čeprav sem se še prevečkrat znašla sredi krvave bitke med volkodlaki in vampirji ali pa na hrbtu zmaja med vrtoglavim letom nad ognjenimi zublji, ki so zajeli graščino. V mojih zgodbah se vedno vse dobro izide, zlo je premagano in vsi liki dobijo svoj srečni konec.
V osnovni šoli sem z izjemo knjig o mladem čarovniku z brazgotino na čelu, ki so ravno izhajale in nisem več mogla čakati na prevod, brala knjige v slovenskem jeziku – tako dela slovenskih kot prevode tujih avtorjev. Žanr? Ni bil pomemben. V moj nahrbtnik so romale vse knjige, ki so mi prišle pod roke. Nisem mogla biti izbirčna, saj je moja vaška osnovnošolska knjižnica premogla vsega skupaj le okoli 1000 knjig.
Fotografija: osebni arhiv
V srednji šoli se mi je odprl nov svet. Knjižnica poleg gimnazije. Dve nadstropji, polne police knjig, kamor sega pogled. Nebesa. Vsak prosti trenutek sem preživela tam. Brala sem toliko, da mi je zmanjkalo (fantazijskih) knjig v slovenskem prevodu. Kupila sem si prvi e-bralnik in ga polnila s knjigami v angleškem jeziku. Tudi dandanes berem skoraj izključno v angleščini, delno zaradi širše izbire čtiva in pomanjkanja prevodov v slovenščini, delno pa je kriva za to moja »poklicna deformacija«, saj sem študirala prevajanje in tolmačenje. Med študijem sem tudi prevedla pet ali šest romanov – v angleščino. Na knjigogramu sem objavljala v angleščini. Nekaj let sem preživela v Angliji. Zakaj to govorim?
V moj nahrbtnik so romale vse knjige, ki so mi prišle pod roke. Nisem mogla biti izbirčna, saj je moja vaška osnovnošolska knjižnica premogla vsega skupaj le okoli 1000 knjig.
Ker sem kar naenkrat začela opažati, da moje besedišče ni več tako bogato, kot je bilo. Uporabljala sem preveč anglizmov, lažje sem izražala misli v angleščini. Pri pisanju objav sem fraze dobesedno prevajala iz angleščine, besedni vrstni red v mojih povedih je bil kar naprej obrnjen na glavo. Še prevečkrat sem guglala, »kako se to in ono reče v slovenščini«. Kako sramotno! Po krajšem premoru od ustvarjanja sem med pandemijo ponovno zatavala na Instagram in odkrila, da se je v Sloveniji začela razvijati čudovita knjižna skupnost. To sem vzela za znak vesolja, naj nadaljujem (saj sem bila tik pred tem, da zaprem profil). Začela sem objavljati v slovenščini in si zapovedala, da moram spet več brati v slovenščini.
Ena najboljših odločitev v življenju, če me vprašate zdaj. Na knjigogramu sem našla svojo skupnost, stkala številna iskrena prijateljstva z ženskami, ki me vsak dan znova navdihujejo in navdušujejo. Z njihovo podporo sem tudi začela projekt, ki sem ga poimenovala Bralni besednjak. Pisanje recenzij in objav o knjigah v slovenščini se je namreč izkazal za večji izziv, kot se je sprva zdel. Ogromno izrazov, povezanih z branjem in knjižnimi tematikami, v slovenščini še ne obstaja ali pa niso tako razširjeni, da bi vsi vedeli zanje in jih uporabljali.
Fotografija: osebni arhiv
Kako naj napišem objavo o knjigi, kjer sta glavna junaka enemies to lovers, ki sta se znašla pred hudo težavo, ki se ji reče »one bed« trope, in kako naj sledilcem priporočim, naj na svoj TBR seznam dajo knjigo, v kateri je glavni junak morally grey lik z zabavnim sidekickom? In kako naj na story objavim vprašanje, katere props naj uporabim za flatlay, da bo knjiga glavna zvezda slike?
Začeli smo s »spoilerjem«, za katerega smo našli (že uveljavljeno) slovensko ustreznico »kvarnik«. Kljub začetnim dvomom, da bomo uspešno prenehali uporabljati takrat vsesplošno zelo popularni spoiler, ga je kvarnik z vztrajno in namerno rabo hitro nadomestil. Naslednji oreh, ki smo ga strli, je bil »bookstagram« – skupnost ljudi na Instagramu, ki jih druži ljubezen do knjig in branja. Veliko lepše se sliši knjigogram, kajne?
Na knjigogramu sem našla svojo skupnost, stkala številna iskrena prijateljstva z ženskami, ki me vsak dan znova navdihujejo in navdušujejo.
Projekt je bil nekaj časa v mirovanju, sedaj pa se s polno paro odvija naprej. Kmalu bo Bralni besednjak na voljo tudi kot spletni slovarček na blebetanja.si (ki je trenutno še v izdelavi), debate o prevajanju in slovenskih ustreznicah bralnih in knjižnih izrazov pa se bodo še vedno vneto odvijale na Instagramu. K soustvarjanju Bralnega besednjaka toplo vabim prav vse, ki naletite nanj! Prav tako so dobrodošli vsi predlogi izrazov, za katere bi želeli, da jih prevedemo.
Fotografija: osebni arhiv
Ker najpogosteje posegam po fantazijskih knjigah, bom največ časa posvetila izrazom iz tega žanra. Ena od mojih najbolj gorečih želja je namreč, da fantazija pridobi na popularnosti, saj se v slovenskem prostoru še prepogosto znajde na seznamu trivialnih žanrov, ki so namenjeni predvsem otrokom in najstnikom. Ko gledam tuje knjigogramerske profile, me vedno znova prevzame, kako cenjen in splošno priljubljen je fantazijski žanr onstran naših meja. Svetovna scena je preplavljena s fantazijo in z znanstveno fantastiko, s paranormalnim in fantastičnim. A verjamem, da se tudi pri nas to počasi spreminja. Ravno ta razkorak spodbuja mene in vedno večjo fantazijsko skupnost na knjigogramu, da ustvarjamo, da delimo, da govorimo o fantaziji – ker vemo, da tudi pri nas raste prostor zanjo.
In katere fantazijske romane bi priporočila nekomu, ki bi se rad podal na potovanje v nov svet?
Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi (Beletrina, 2022)
Moja najljubša pravljica, klasična fantazija, ki nas popelje na noro potovanje … v čudežno deželo! Kjer logika počiva, čas teče po svoje in vsak stavek lahko pomeni vse ali nič. Vsi poznamo zgodbo – Alica nekega lepega dne med zganjanjem dolgčasa zagleda belega zajca, ki iz telovnika izvleče žepno uro, in radovedno steče za njim v zajčjo luknjo. Kar se zgodi zatem, se zdi kot vročične sanje, polne nesmislov, kjer domišljija zavija v vse mogoče smeri. Tam smo vsi nori!
Garth Nix: Sabriel (Mladinska knjiga, 2004)
Knjiga, ki je zacementirala mojo ljubezen do fantazijskega žanra, z močno junakinjo, ki zna poskrbeti zase. Sabriel je odraščala na varni strani Zidu, daleč od temačnega in nevarnega Starega kraljestva. A ko njen oče, Abhorsen – močan nekromant, ki vrača mrtve nazaj v smrt – izgine, se Sabriel poda na dolgo in nevarno pot čez Zid, da ga najde. Gre za težavno, srhljivo potovanje, prežeto s tišino smrti, nevarno magijo in z enim od najbolj umetelno grajenih kompleksnih svetov, o katerih sem kdajkoli brala. Zvonovi na pasu so orožje, mrtvi ne znajo ostati mrtvi, zavezniki, ki jih spozna med potovanjem, so vse to in še več, ne manjka pa niti govoreči maček.
Christopher Paolini: Eragon (slika naslovnice je iz izdaje od Alfred A. Knopf, 2023)
Čista fantazijska klasika, ki sem jo v mladosti prebirala znova in znova, o 15-letnem podeželskem fantu Eragonu, ki nekega dne sredi gozda najde moder kamen, za katerega se izkaže, da je pravzaprav zmajevo jajce. Iz njega se izvali zmajevka Saphira, s katero Eragon razvije prav posebno vez. Ko se zgodi huda tragedija, se morata deček, oborožen s starodavnim mečem, z zmajevko in Bromom, pripovedovalcem zgodb, ki postane tudi njegov učitelj, odpraviti na nevarno potovanje, da premaga zlobnega kralja in dokaže, da je vreden naziva Zmajev jezdec. Naj omenim, da je bil avtor knjige iste starosti kot Eragon, ko je napisal to epsko pustolovščino.
Zahvaljujem se Katarini, da me je z nominacijo prisilila iz cone udobja, in AirBeletrini za to enkratno priložnost. Štafeto branja predajam svoji soimenjakinji, Tanji, ki vodi profil @knjiznimacek in je prav tako strastna ljubiteljica fantazijskega žanra, med drugim se lahko pohvali s črnim pasom v dodajanju knjig na svoj TBRP seznam. Že sedem let ustvarja čudovite knjižne vsebine, spretna pa je tudi s čopičem – med drugim izdeluje prekrasna knjižna kazala, ki so meni preveč dragocena, da bi jih dejansko uporabljala, zato mi uokvirjena krasijo knjižne police. Se že veselim, da se predstaviš, Tanja!
Med najpomembnejšimi zbirkami prevodne književnosti, ki bolj ali manj uspešno prestajajo preizkus časa, okolja ter različna medkulturna branja in s katerimi sta Mladinska knjiga oziroma Cankarjeva založba slovenskim bralcem prinašali prevode t. i. večnih klasikov in domače sodobnike, je treba najprej navesti davno Knjižnico Kondor, eno najstarejših zbirk izbranih del iz domače in svetovne književnosti pri nas. Sledile so ji zbirke Sto romanov, Nobelovci, XX. stoletje, Moderni klasiki, Veliki večni romani in nedavno vznikli Živi klasiki. Ob tem je treba navesti tudi zbirko Sinji galeb, najstarejšo zbirko za mladino pri nas, ki jo je MK začela izdajati sedem let po svojem nastanku leta 1945 in ki s 352 izdanimi naslovi še vedno oplaja branju naklonjeno mladino.
Seveda ne gre spregledati knjižnih zbirk drugih založb, ki so prav tako prinašale ali prinašajo najboljšo bero iz svetovne in domače knjižne produkcije; od Delovih Vrhuncev stoletja do Beletrininih sodobnih edicij Klasična Beletrina in Zvezdna Beletrina ter najbrž še kakšne. Četudi se večina od njih ponaša s tehtnimi spremnimi besedili ustreznih strokovnjakov, zbirka Sto romanov slovi po najobsežnejših, najizčrpnejših in v široko duhovnozgodovinsko podlago umeščenih spremnih besedilih priznanih slovenskih literarnih zgodovinarjev. Dragocenost, ki jo bo težko ponovila katerakoli zbirka, ki utegne izhajati, kar je v skladu z enim od najbanalnejših in žal najbrž tudi resničnih razlogov, da sodobni (mladi) bralci obsežnih spremnih besedil ne berejo več.
Enačaj med življenjem in »umetniškim razpoloženjem« oziroma biti gledalec svojega lastnega življenja in na ta način uiti ponavljajoči se enoličnosti vsakdana je moto, ki je imel za oba (Doriana Graya in Oscarja Wilda) omejen rok trajanja in jima po njegovem poteku namenil krut padec v pogubo.
V prvem letniku Živih klasikov ponovno prihaja med bralce tudi edini roman in najpomembnejše ter najbolj razširjeno literarno delo irskega pisatelja, dramatika, esejista, libretista, aforista Oscarja Wilda (s pravim imenom Oscar Fingal O’Flahertie Wills Wilde, 1854–1900) Slika Doriana Graya. Prva različica dela je izšla junija leta 1890 v publikaciji ameriškega založnika Lippincotta Monthly Magazine, v knjižni obliki pa aprila 1891. Prvi slovenski prevod romana je zakrivil Stanko Vurnik, izdala pa ga je Zvezna tiskarna in knjigarna leta 1924. Najbolj razširjeni slovenski prevod je leta 1965 za zbirko Sto romanov Cankarjeve založbe pripravila Rapa Šuklje (izdano 1965 in 1986). V nekoliko posodobljeni obliki, a z ohranitvijo starizmov, kot so »tjakaj«, »zavoljo«, »zmerom«, je prevod natisnjen tudi v letošnji izdaji, ki prihaja pred bralce brez spremnega besedila. Pri CZ je roman izšel še leta 1996 ter v Braillovi pisavi leta 2022, medtem ko je slovenski prevod dramatizacije romana nemškega prevajalca, pisatelja in dramaturga Johna von Düffela pri nas izšel leta 2010 v založništvu SNG Drama Ljubljana. Decembra istega leta je namreč Mala drama te gledališke hiše po navedeni dramatizaciji delo tudi krstno uprizorila. V režiji Ajde Valcl je Doriana odigral Saša Tabaković, Henryja Gregor Baković in Basila Uroš Fürst. Med številnimi filmskimi adaptacijami romana – do konca prve svetovne vojne naj bi jih bilo šest – velja ob ameriški iz leta 1945 in nemški iz leta 1970 omeniti britansko iz leta 2009 v režiji Oliverja Parkerja, ki je vlogo Doriana namenil Benu Barnesu, Henryja Colinu Firthu in Basila Benu Chaplinu.
V produkciji Male Drame je Doriana Graya odigral Saša Tabaković, Henryja pa Gregor Baković. Na fotografiji sta skupaj s Sašo Pavček. (Fotografija: SNG Drama)
V skladu z dejstvom, da tako literarni opus kot osebnost Oscarja Wilda odražata težnje, ki jih literarna zgodovina označuje s pojmi individualizem, esteticizem, larpurlartizem, dekadenca in dandizem, kar je Wilde privzemal tako iz francoske kot angleške estetske misli tedanjega časa, pisateljevi biografski podatki kažejo na nenavadno podobno usodo pisatelja in naslovnega protagonista romana Slika Doriana Graya. Enačaj med življenjem in »umetniškim razpoloženjem« oziroma biti gledalec svojega lastnega življenja in na ta način uiti ponavljajoči se enoličnosti vsakdana je moto, ki je imel za oba omejen rok trajanja in jima po njegovem poteku namenil krut padec v pogubo. Hkrati je roman ob Wildovi razvpiti in velikokrat uprizarjani drami Saloma – ki velja za stopnjevano nadaljevanje Doriana Graya oziroma njegov zaključek, v katerem je protagonistki dan doživljaj, ki ga je Dorian ob koncu naslutil, a ga ni mogel doživeti – slikoviti prikaz dekadenčnega sveta, v katerem je avtor živel. Storjeni zločini, ki vodijo v protagonistovo pogubo, razodevajo jedro Wildove v senzualen, esteticističen svet čutov zapredene umetniške misli. »Bili so trenutki, ko se mu je zdelo zlo samo pot, po kateri lahko uresniči svojo zamisel lepega.« Ker je vse življenje v resnici samo trenutek, si je treba prizadevati za »doživetje sámo in ne za sadove življenja, pa naj so že sladki ali grenki«.
V obeh likih faustovskega mita, prepletenega z elementi gotike in s skrajnostmi dekadenčnega esteticizma, ki do konca potepta moralne norme, je Wilde upodobil dvoje temeljnih polov lastnega duhovnega sveta.
V viktorijansko Anglijo 19. stoletja postavljeno zgodbo romana, v kateri je ob elementih medbesedilnosti zaslediti namige na nekatera odmevna dela tistega časa, kroji trio protagonistov; slikar Basil Hallward, ki naslika edinstveni portret mladeniča Doriana Graya, ko mednju poseže lord Henry Wotton in s svojo tezo o minljivosti lepote ustoliči ne le Dorianove, ampak posredno tudi tragične usode njemu bližnjih ljudi. Henryjeve zunanje elegance kot baudelairovskega »simbola aristokratske vzvišenosti lastnega duha« se do konca navzame tudi Dorian, potem ko se uresniči njegova v afektu izražena želja o sliki, ki naj se stara namesto njega. V obeh likih faustovskega mita, prepletenega z elementi gotike in s skrajnostmi dekadenčnega esteticizma, ki do konca potepta moralne norme, je Wilde upodobil dvoje temeljnih polov lastnega duhovnega sveta; v lordu svojo pojavo v salonskih nastopih, v mladem in lepem Dorianu pa idealni lik človeka, ki združuje vrednote esteticizma ter larpurlartizma. Ne čudi, da je delo ob izidu vzbudilo ogorčenje literarne kritike in širše javnosti, a ne le zaradi problematiziranih tem in odkrite kritike takratne družbe, ampak tudi zaradi prikrite tematike homoseksualnosti, ki je podobno kot za Basila imela pogubne posledice tudi za Wilda.
Roman, ki velja za klasiko evropskega romanopisja in se v svetu še vedno prevaja, uprizarja ter prenaša na filmska platna, je v današnjem svetu individualizma, sebičnosti, pohlepa, hinavščine in podobnih pogubnih priveskov človekove narave v razkošno umetniško formo izpisano sporočilo svetu, kakršen naj ne bo. Kot je v spremnem besedilu k zbirki Sto romanov zapisal Janko Kos, sta pomen in veličina Oscarja Wilda morda prav v tem, da je katastrofo svojega duhovnega sveta izpovedal kot umetnik, še preden se je z njo srečal v življenju. Takrat, ko je še verjel, da so »pravila visoke družbe – ali bi vsaj morala biti – ista kot pravila umetnosti. Forma jim je brezpogojno potrebna. In biti bi morala tako dostojanstvena in tako neresnična, kot so obredi, in družiti zlagani značaj romantične igre z duhovitostjo in lepoto, zaradi katerih jih uživamo. Je hinavščina tako grozna? Mislim, da ne. Samo metoda je, s katero lahko pomnožimo svojo osebnost.«
Oscar Wilde: Slika Doriana Graya (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki, prevod Rapa Šuklje)
Za kresnika nominirane ĆrticeTine Perić so roman o Miji in njeni družini. In o izbrisu, o katerem pa nihče ne govori, ne družina ne družba. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. »Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje. Birokratska poteza, ki je zadobila v otroškem življenju glavne junakinje posebno ime – ‘problem s papirji’ –, Mijinega očeta ni samo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in mu onemogočila delati ter odvzela vseh pravic, temveč ga je tako rekoč izbrisala tudi iz njenega življenja. Na srečo ne trajno,« je zapisala sociologinja dr. Milica Antić Gaber.
»Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje.«
Ćrtice so na Slovenskem knjižnem sejmu že osvojile nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2024, letos pa so se najprej uvrstile med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ so ostale tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga) … in Tina Perić, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Tina Perić (Fotografija: Matej Pušnik)
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Klic sem dobila med pakiranjem in pripravami na pisateljsko rezidenco v Walesu. Tako da je bila to res lepa popotnica za na sever. Bila sem izjemno počaščena in vesela hkrati. Nekako se mi je vedno zdelo, da je pisanje tisti medij, ki mi je zelo blizu in se prek njega, poleg glasbe, tudi najlaže izražam. In nominacija je na neki način temu prikimala.«
»Nekako se mi je vedno zdelo, da je pisanje tisti medij, ki mi je zelo blizu in se prek njega, poleg glasbe, tudi najlaže izražam.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Ogromno je takih, ki se jih večkrat spomnim, sploh na dneve, ko ti črv dvoma začne najedati samozavest. Posebej se me je pa dotaknilo, ko je legenda slovenskega novinarstva v pisni korespondenci zapisal, da izvirnejše interpretacije Cankarja še ni bral. To mi je res ogromno pomenilo, se mi zdi, da sem kar zardela od počaščenosti.«
»Posebej se me je pa dotaknilo, ko je legenda slovenskega novinarstva v pisni korespondenci zapisal, da izvirnejše interpretacije Cankarja še ni bral.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Ko pišem dialoge, se poskušam izogibati besedam ali besednim zvezam, ki so del knjižnega jezika, a jih v pogovornem jeziku moji liki v romanu ne bi nikoli uporabili. Poskušam se torej izogibati temu, da bi liki zveneli preveč nenaravno. Na primer, pazim, da Mia, ki je mlada, v romanu reče očetu, s katerim ima zelo sproščen odnos ‘Itak … ti kr’, in ne na primer: ‘Vsekakor … stori, kot želiš.’«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Ne vem, ali bi lahko izpostavila del, na katerega sem najbolj ponosna, mi je pa pri srcu ta odlomek:
Dejstvo, da smo lahko drug z drugim govorili v svojem jeziku, nam je dalo moč, lingvistični obrambni ščit. Obenem smo s tem drug drugemu dali dovoljenje, da smo lahko, kar smo. Da smo od nekoga. Naši. Prav jezik je predstavljal ščit pred vsemi tistimi pogledi, ki jih je neslo postrani, zavijanji z očmi, pred vsemi v Sloveniji smo, tuki se govori sluvensk, tolk let že živi tuki, pa še zmeri ne zna sluvensk, ni čudnega, da pol njihovi otroc ne znajo. In potem smo govorili še bolj po naše. Iz inata. Pa smo vedeli, da lahko iz tega nastane problem. In ker smo vedeli, da posamezne Slovence še posebej motijo ti naši čudni č-ji, ja tok jih je, kako naj vse to ločim, samo dva sta, DVA, in trdi l-ji, so naši č-ji otrdeli tudi na mestih, kjer bi morali biti mehki. Verjetno podobno kot mi.«
»Prav jezik je predstavljal ščit pred vsemi tistimi pogledi, ki jih je neslo postrani, zavijanji z očmi, pred vsemi v Sloveniji smo, tuki se govori sluvensk, tolk let že živi tuki, pa še zmeri ne zna sluvensk, ni čudnega, da pol njihovi otroc ne znajo.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Kresnemu večeru bo v vsakem primeru sledilo praznovanje. Mislim, da je prav praznovati tudi v primerih, če ne dosežemo prvega mesta. Kar zadeva nove načrte, pa trenutno predvsem berem, počivam in puščam idejam, da se medijo.«
»Kresnemu večeru bo v vsakem primeru sledilo praznovanje. Mislim, da je prav praznovati tudi v primerih, če ne dosežemo prvega mesta.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Precej mi je bila všeč Love me tender Constance Debré, ki dodobra prevpraša predstave o tem, kakšna naj bi bila ženska kot mama. Naslednja, ki me že čaka na polici in se je še posebej veselim, pa je Dream Count Chimamande Ngozi Adichie, ki je tudi ena mojih najljubših pisateljic.«
Kazimir Kolar v svoji tretji knjigi, za kresnika nominiranem romanu Onečejevalec, izdanem pri novomeški Gogi, povezuje prvine kriminalke, družbene satire in eksistencialne grozljivke. Zgodba se vrši v Ljubljani, kjer se vrstijo nenavadni incidenti: luže urina na javnih mestih, s fekalijami premazani spomeniki, skrivnostni samomori mladih žensk …
»Onečejevalec je, na kratko povzeto, kronika perverzij, odklonskosti in transgresij, ki se misteriozno zgoščajo okoli enega lika. Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari. Na persono Theodorja Baumanna se ‘nalepijo’ mnoga naša vprašanja o naravi dobrega in zlega, o omejitvah spodobnosti in nespodobnosti, navsezadnje o naravi resničnosti in vlogi (meta)fikcije same,« v spremni besedi ugotavlja Silvija Žnidar.
Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari.
Onečejevalec se je letos najprej uvrstil med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Kazimir Kolar, mi mu prisluhnimo tu in zdaj.
Kazimir Kolar (Fotografija: Matej Pušnik)
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Klic sem dobil med službo. Novinarki Nini Gostiša sem iskreno zaupal: ‘Imel sem že po svoje narejen časovni načrt, ki ste ga vi čudovito zmešali.’ Bil sem zmeden, a prijetno zmeden, saj je to pomenilo, da bo Onečejevalec na voljo širšim krogom bralcev.«
»Novinarki Nini Gostiša sem iskreno zaupal: ‘Imel sem že po svoje narejen časovni načrt, ki ste ga vi čudovito zmešali.’«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Pomemben se mi zdi odziv kritikov, ki so 100 navodil za pisanje kritike na koncu romana vzeli zares. Na tej podlagi je nastal škandal ali vsaj nesporazum, saj nekateri kritiki še zdaj mislijo, da sem njihov nasprotnik. V resnici pa je omenjeni manifest zgolj ljubezensko pismo kritikom, ne pa vojna napoved.«
»100 navodil za pisanje kritike na koncu romana je zgolj ljubezensko pismo kritikom, ne pa vojna napoved.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Izogibal sem se stavkom, ki se začenjajo z veznikom ki in besedni zvezi ‘izgleda, da’. Prav tako sem se izognil moraliziranju. Ta nima v književnosti kaj iskati.«
»Izogibal sem se stavkom, ki se začenjajo z veznikom ki in besedni zvezi ‘izgleda, da’. Prav tako sem se izognil moraliziranju.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
Na tale odlomek:
Naslednji dan sem poklicala Marino Borissovo in ji povedala, kaj čutim:
»Theodor Baumann je potoval po številnih mestih, da, postajal je čedalje bolj nesrečen, čedalje bolj je izgubljal smer in ni vedel, kam naj se obrne. Mislil je, da bo sčasoma uzrl luč, ali pa je upal, da jo bo uzrl. Ampak ni uzrl luči. Niti luči niso uzrli tisti, s katerimi je bil obdan, če si v mislih sploh znam predstavljati, da je bil Theodor Baumann obdan s kom drugim kot s pošastmi.«
In Marina Borissova je pripomnila: »To je mogoče res, ampak mene to ne prepriča. Theodor Baumann se ni znal obnašati. Zelo slabo se je obnašal, zato je bil vsem oduren. Seveda sem za njegovo obnašanje okrivila njegov kritiški poklic, in res, kritiški poklic je nekaj zelo groznega, početi moraš stvari, ki so nagnusne, seveda, ampak tako zelo pa tudi ni grozen, da se ga ne bi dalo opravljati dostojno. Toda Baumann tega ni znal. Do drugih je bil sovražen in z nikomer ni znal navezati človeškega odnosa. Zakaj, me sprašujete? Ne vem, si dostikrat rečem, ko razmišljam o njem. Ali naj rečem: Theodor Baumann do drugih ni znal vzpostaviti človeškega odnosa, ker tudi do samega sebe ni znal vzpostaviti človeškega odnosa? Ali bi bilo to opravičljivo? Mislim, da ne. Jaz sem takšne dialektične igrice že zdavnaj prerasla.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Sledili bodo predah, mirno branje, dan brez službe in nabiranje novih idej za pisanje potepuškega romana, ki se dogaja na podeželju in v mestu.«
»Kresnemu večeru bodo sledili predah, mirno branje, dan brez službe in nabiranje novih idej za pisanje potepuškega romana, ki se dogaja na podeželju in v mestu.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Nazadnje me je navdušila knjiga Isabele Allende: Hiša duhov, v starinskem prevodu Janka Modra. Sedaj bom prebral roman Percivala Everetta: James.«
V svojem tretjem romanu September (Beletrina, 2024) se Ana Schnabl posveča tematiki družinskega nasilja in njegovih dolgotrajnih posledic na žrtve. Bralke in bralci spoznamo občutljivo, a prodorno deklico Evelin, ji sledimo od otroštva do odraslega življenja ženske z uspešno kariero in lastnim stanovanjem. Četudi se iz zank preteklosti vsaj navidezno izmota, na čustveni ravni ostaja ujetnica stisk, ki sta jih v njej povzročila nasilni oče in neodločna, a ljubeča mati.
»Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti. Hkrati skozi dnevniške zapise, dialoge v obliki dramskega teksta in telefonska sporočila prikazuje, kako kompleksen in zagoneten je tovrstni položaj za tiste, ki so vanj vpleteni,« je januarja v kritiki za AirBeletrino ugotavljala Neža Kokol. »September ni le bildungsroman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o pomenu prijateljstva in ljubezni, majhnih pozornostih in večjih odločitvah, ki nas držijo nad vodo tudi v trenutkih, ko sami morda nimamo več moči, da bi izplavali.«
Ana Schnabl (Fotografija: Jaka Gasar)
Roman September se je letos najprej uvrstil med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Ana Schnabl, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Izvedela sem v službi. V tistem trenutku se nisem ravno prevzela, ker me je čakalo kar nekaj delovnih nalog, kasneje – na vlaku domov – pa sem čutila predvsem hvaležnost. Onstran tega se s potencialno (ne)nagrajenostjo ne obremenjujem. Usoda Septembra ni več v mojih rokah.«
»Usoda Septembra ni več v mojih rokah.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»’Vrhunska knjiga’ + ‘Prepoznala sem se’.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»V večnem konfliktu z glagoli sem. Na živce mi gredo besedila, v katerih se ponavljajo, zato sem pozorna na njihovo frekvenco. Precej obupen se mi zdi tudi veznik ‘ki’. Če se mi zapiše velikokrat, seveda.«
»V večnem konfliktu z glagoli sem. Na živce mi gredo besedila, v katerih se ponavljajo, zato sem pozorna na njihovo frekvenco. Precej obupen se mi zdi tudi veznik ‘ki’. Če se mi zapiše velikokrat, seveda.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Na ves roman. Nimam najljubšega dela. Tudi če bi ga imela, to ne bi kaj dosti štelo. Kot sem že povedala: usoda Septembra, vseh njegovih vrstic, ni več v mojih rokah.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Večeru bo sledil dan dopusta. Dolgo spanje. Dolg sprehod s psicama. Potem pa verjetno pisanje, saj sem končno našla pravo lego novega teksta.«
»Kresnemu večeru bo sledil dan dopusta.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Posebno mesto v mojem srcu imata roman Kompas Mathiasa Énarda in Laži in čarovnije Else Morante (ta roman žal ni preveden v slovenščino). Pravkar sem se lotila novega romana Oceana Vuonga.«
»Posebno mesto v mojem srcu imata roman Kompas Mathiasa Énarda in Laži in čarovnije Else Morante.«
Pri Jamesu na Rusem mostu je zmeraj živahno. Zdaj, v petek trinajstega, mimoidočega ustavijo trije srednješolci. »Smo iz Avstrije,« pove najzgovornejši med njimi. »Smo v šoli za nalogo dobili seminar o Joyceu. A nas lahko fotografirate?« In že pozirajo – prste iztegnejo v namišljene pištole, kakor bi bili frajerski junaki na plakatu za akcijski film. Zakaj pa tako?! »Ker moramo biti čim izvirnejši. Bomo tako. Upamo, da bomo dobili dobro oceno.«
Upamo tudi mi … Srečno, fantje!
Trije avstrijski srednješolci med udejanjanjem izvirnega seminarja o Joyceu v Trstu minuli petek, 13. junija 2025, na Rusem mostu v Trstu. (Fotografija: Andraž Gombač)
Vsekakor se jim je naklonjeno smehljal bronasti pisatelj. Ki mu nazdravljamo – bodisi z njemu ljubim irskim viskijem bodisi z debelušnim romanom – prav danes, na njegov in naš praznik.
Da, prav na današnji dan je James Joyce pred 121 leti svojo ljubo Noro Barnacle peljal na prvi zmenek … in potem je v ta datum, 16. junij 1904, ujel dogajanje romana Ulikses, modernistične mojstrovine, najpomembnejše in najpogosteje komentirane leposlovne knjige 20. stoletja. Po protagonistu Leopoldu Bloomu se praznik, ki ga danes obhajamo v Dublinu, Trstu, Pulju in drugod, pravzaprav povsod, kjer leži kak izvod Uliksesa, četudi še čakajoč na dovolj korajžnega bralca, imenuje Bloomsday.
***
Bila je ljubezen na prvi pogled … in do zadnjega diha. James Joyce, rojen leta 1882 v predmestju Dublina, se je pri 22 letih zatrapal v dve leti mlajšo Noro iz Galwaya. Ona vanj. Potem ko je James leta 1941 umrl – mimogrede, zanimivo, isti letnici 1882 in 1941 oklepata tudi življenje velikanke moderne književnosti Virginie Woolf – je Nora še desetletje vztrajala tu gori, potem pa je legla k njemu. Dobite ju na pokopališču Fluntern v Zürichu, kjer sta preživela zadnje poglavje življenja.
Nora in James 4. julija 1931 po poroki v Londonu. In še moški, ki mu je uspelo zakorakati v zgodovino.
Že zelo zgodaj, komaj štiri mesece po srečanju in izbruhu ljubezenske strasti, pa sta bila pri nas! Ko sta 19. oktobra 1904 iz Züricha potovala v Trst, kamor je šel James poučevat angleščino na Berlitz School, sta iz vlaka izstopila v večjem mestu, češ – evo, to je to, konec poti, najin cilj, Trst! Šele po sestopu so ju seznanili, da nista že v Trstu, marveč šele v neki Ljubljani. Prepozno, vlak je že odropotal proti obljubljenemu mestu. Jezni Joyce je baje besno brcal divje kostanje po tleh, zato je kipar Jakov Brdar leta 2003 na spominskem obeležju ob stopnicah v kolodvorski podhod upodobil tudi kostanje. Pod njimi pa v izvirniku in v prevodu Janeza Gradišnika beremo vrstici iz Uliksesa: »V polkrogu je zavrtel ogledalo po zraku, da razpošlje to novico v soncu, ki je zdaj žarelo nad morjem.«
Jezni Joyce je na ljubljanskem kolodvoru baje besno brcal divje kostanje po tleh, zato je kipar Jakov Brdar na spominskem obeležju upodobil kostanje. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kakorkoli že, po zaslugi njune zmote smo dobili luštno anekdoto, edinstven spomenik in že leta 1994 pri Literarno-umetniškem društvu Literatura knjigo Noč v Ljubljani, ki sta jo uredila Matevž Kos in Tomo Virk. V njej nam svoje različice Jamesovega in Norinega postanka pri nas pripovedujejo Andrej Blatnik, Berta Bojetu – Boeta, Lidija Bučar, Goran Gluvić, Janez Gradišnik, Milan Kleč, Feri Lainšček, Miha Mazzini, Bogdan Novak, Maja Novak, Marjeta Novak, Aleksa Šušulić in Jani Virk.
Kakor beremo v zgodbah, sta zaljubljenca noč prebila v bližnjem parku, občudovala zvezdnato nebo nad Ljubljano in naslednje jutro nadaljevala pot v Trst, njun dom v letih 1904–1915 in 1919–1920. Mimogrede: pisateljeve tržaške postaje je Renzo S. Crivelli natančno popisal v italijansko-angleški knjigi James Joyce: Itinerari Triestini / Triestine Itineraries (MGS Press, 1996, ponatis 2001).
Noč, ki sta jo James in Nora pomotoma prebila v Ljubljani, je navdihnila zbirko kratkih zgodb Noč v Ljubljani (LUD Literatura, 1994), njuno dolgoletno bivanje v Trstu pa je Renzo S. Crivelli popisal v knjigi James Joyce: Itinerari Triestini / Triestine Itineraries (MGS Press, 1996, ponatis 2001). (Fotografija: Andraž Gombač)
Joyce je v Trstu pisal zgodbe o rojakih, leta 1914 povezane v knjigo Dubliners – v Ljudi iz Dublina (DZS, 1955) jih je najprej poslovenil Herbert Grün, v Dublinčane (Kondor, Mladinska knjiga, 2012) pa zatem Tina Mahkota. V Trstu je napisal tudi romaneskni prvenec A Portrait of the Artist as a Young Man (1916), ki nam ga je Jože Udovič prevedel v Umetnikov mladostni portret (Cankarjeva založba, 1966). V njem najdemo tudi odgovor, zakaj je pisatelj zapustil Irsko: »Kadar se v tej deželi rodi človeška duša, se razgrnejo mreže čeznjo, da ne more zleteti. Govoriš mi o narodnosti, o jeziku, o veri. Poskušal bom zbežati iz teh mrež.«
Tako v Umetnikovem mladostnem portretu pravi Stephen Dedalus, pisateljev drugi jaz, tudi eden ključnih junakov velikega Uliksesa, ki ga je Joyce snoval že v Trstu. V mestu, v katero se je zaljubil. Leta 1909 je iz Dublina pisal Nori v Trst: »La nostra bella Trieste! To sem pogosto rekel v jezi, nocoj pa res čutim tako. Koprnim, da bi videl svetilke, kako brlijo vzdolž obrežja, ko gre vlak mimo Miramara. Nenazadnje, Nora, je to mesto, ki nam je nudilo zatočišče.«
»La nostra bella Trieste! To sem pogosto rekel v jezi, nocoj pa res čutim tako. Koprnim, da bi videl svetilke, kako brlijo vzdolž obrežja, ko gre vlak mimo Miramara. Nenazadnje, Nora, je to mesto, ki nam je nudilo zatočišče.«
Njegova Pisma Nori, leta 2012 prav tako v prevodu Tine Mahkota izdana pri Beletrini, kipijo od čustev in strasti, v njih beremo o začetni očaranosti in zaljubljenosti, o osnovanju družine v Trstu, denarnih skrbeh, pisanju in ustvarjalnih zastojih, marsikatero pismo kipi od nebrzdane erotike in seksualnosti …
Že zgodaj je Nori razkazal tudi svoje rane: »Moj razum zavrača celotni sedanji družbeni red in krščanstvo – dom, splošno priznane vrline, življenjske razrede in religiozne doktrine. Kako le bi mi mogla ugajati ideja doma? Moj dom ni bil drugega kot aranžma srednjega razreda, ki so ga uničile razsipne razvade, in te sem tudi sam podedoval. Mojo mater so počasi ubijali, tako mislim, očetovo grdo ravnanje, dolgoletne skrbi in cinična odkritosrčnost mojega vedenja. Ko sem gledal njen obraz, ko je ležala v krsti – njen sivi in od raka opustošeni obraz – sem doumel, da gledam obraz žrtve in preklel sem sistem, ki je iz nje naredil žrtev.«
»Kadar se v tej deželi rodi človeška duša, se razgrnejo mreže čeznjo, da ne more zleteti. Govoriš mi o narodnosti, o jeziku, o veri. Poskušal bom zbežati iz teh mrež.«
V istem pismu se razsrdi še na Cerkev. In pribije: »V družbeni red ne morem vstopiti drugače kot vagabund. Trikrat sem začel študirati medicino, enkrat pravo, enkrat glasbo. Pred tednom dni sem se pripravljal, da bom odšel od tod kot potujoči igralec. V ta načrt pa nisem mogel vložiti nikakršne energije, ker si me ti ves čas vlekla za komolec. Sedanje težave, ki jih imam v življenju, so neverjetne, toda jaz jih preziram.«
Je pa zato toliko bolj ljubil Noro. V pismih je hitro postajal vse drznejši. Sprva je zgolj namigoval: »Kako rad bi te zdaj presenetil v spanju! Obstaja neka točka, kamor bi te zdaj rad poljubil, neka nenavadna točka, Nora. NE na ustnice, Nora. Veš, kam?« Že kmalu je korajžno zakorakal v nadrobne opise seksualnih prizorov in fantazij, ki nekatere bralce zabavajo, drugim obračajo želodec. In pisatelj? Sram ga je, »zelo sram«. Bodoči ženi pojasnjuje: »Kot veš, najdražja, v govoru nikoli ne uporabljam opolzkih fraz. Nikoli me še nisi slišala, mar si mogoče me, da bi pred drugimi izrekel kako neprimerno besedo? Kadar tukajšnji moški v moji navzočnosti pripovedujejo kosmate ali opolzke zgodbe, se komajda nasmehnem. Ti pa, ko da me spremeniš v zver.«
V pismih občutimo tudi Trst tistega časa. Kozmopolitsko mesto, v katerem so se živahno prepletali narodi, kulture, jeziki, religije. Joyce si je tam kruh služil s poučevanjem angleščine. Med njegovimi učenci je bil tudi Slovenec, pozneje znameniti pravnik in politik Boris Furlan (1894–1957), na Nagodetovem procesu leta 1947 obsojen na smrt, zatem pomiloščen na 20 let prisilnega dela, naposled pa po štirih letih in pol zaradi bolezni pogojno izpuščen. Le sezite po Jančarjevi noveli Joyceov učenec, le!
Letošnja in lanska majčka tržaškega Bloomsdaya s citatom, ki duhovito parodira Bowiejevo uspešnico in nam dovoljuje, da smo vsaj en dan antijunaki: »We can be antiheroes just for one day.« (Fotografija: Andraž Gombač)
V Trstu je Joyce pridno obiskoval tržaške bordele in oštarije, diskutiral je v kavarni Stella Polare, v katero se še danes izteče ulica Danteja Alighierija … V Trstu je Nora rodila oba, dobila sta italijanski imeni Giorgio in Lucia.
Joyce se je zaljubil v Trst, povsem drugače pa ga je prej doživljal drug veliki pisatelj, Marie-Henri Beyle, bolj znan kot Stendhal (1783–1842). Kot francoski konzul v Trstu ni maral tamkajšnje hrane. Pravil je, da je golaž dober le za prašiče. Še bolj je sovražil klimo, motila sta ga burja in mraz. V Trstu je bil samo tri mesece. Še manj, komaj dva meseca, je pozneje tam zdržal Ivo Andrić, tridesetletni uslužbenec na konzulatu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Bolehen, v zimskem, prepišnem Trstu.
Joyce je sila negativno sodil o Pulju, o Trstu pa vseskozi že kar vzhičeno. Tam je ostal leta in leta … V Trstu je med drugim nanizal ducat predavanj o Hamletu. Mimogrede, veliko o Shakespearju ima povedati tudi Stephen Dedalus v Uliksesu. Podatke o Judih, ki jih je potreboval za oblikovanje Leopolda Blooma, glavnega junaka tega velikega romana, pa je Joyce iskal kar med svojimi učenci in prijatelji v Trstu. Eden od teh, Ettore Schmitz, pozneje slavni Italo Svevo (1861–1928), k čigar uspehu je ključno prispeval prav Joyce, je nekega dne pisateljevemu bratu Stanislausu dejal: »Povej mi kaj o Ircih. Kaj intimnega, nekaj, kar ni splošno znano. Veš, tvoj brat me toliko sprašuje o Judih, da mu zdaj hočem vrniti udarec.«
Oboževalci so se hoteli fotografirati z njo, ona pa se je z Jamesom Joyceom: Patti Smith je leta 2019 v Trstu nastopila na dveh koncertih v Rossettijevem gledališču in skočila še do oboževanega pisatelja na Rusem mostu.
Manj znano je, da je Joyce pisal tudi članke za tržaški Il Piccolo. Ha, ko je obiskal rodno Irsko, se je celo predstavljal kot novinar Il Piccola, da so ga brezplačno spustili v teater ali na vlak!
Zanimivosti zlepa ne zmanjka. V Trstu se je Joyce povezal tudi s štirimi lastniki tržaških kinematografov, povečini slovenskega rodu. Francesco Novak (František Novak), Antonio Machnich (Anton Mahnič), Giuseppe Caris in Giovanni Rebez (Janez Rebec) so skupaj s pisateljem zaslužni za prvi kinematograf na Irskem, za kino Volta Dublinu … A kot vidimo tudi v lanskem filmu Martina Turka Kino Volta, se posel ni iztekel, kakor si je obetal Joyce … in tako smo baje tudi Slovenci krivi, da se je vrnil k pisanju in svetu dal Uliksesa, ha!
Nekaj temeljnih del Jamesa Joycea v slovenščini: Dublinčani v dveh prevodih, Umetnikov mladostni portret, Ulikses in Pisma Nori. (Fotografija: Andraž Gombač)
Ulikses, v katerem so leta 1922 eksplodirali tok zavesti, notranji monolog, najrazličnejše jezikovne, slogovne in oblikovne inovacije ter strašljivo gosta mreža medbesedilnih navezav, je leta 1967 pri Državni založbi Slovenije izšel v prevodu velemojstra Janeza Gradišnika. Ponatis v zbirki XX. stoletje pri Cankarjevi založbi pa prinaša še spremno besedo, v kateri Aleš Pogačnik odpira vrata v zakulisje velikega romana, ki se izvrši v samo enem dnevu: 16. junija 1904 v Dublinu skupaj veseljačita 22-letni učitelj (bodoči umetnik) Stephen Dedalus in 16 let starejši nabiralec oglasov Leopold Bloom. Dan prvega se prične z grenkobo o ugotovitvi klavrnosti lastnega življenja, Bloom pa navsezgodaj izve, da ga bo žena Molly popoldne očitno prevarala … »Vsi trije glavni junaki so karikirana prispodoba Homerjeve Odiseje,« piše Pogačnik. »Leopold Bloom je vse prej kot prebrisan in uspešen heroj Odisejevega tipa (čez dan zapravi priložnost tudi za edini posel, ki se mu ponuja), Molly kot Penelopa vse prej kot zvesta čakajoča žena, Stephenovo iskanje očeta pa je bolj kot Telemahovemu iskanju podobno že vnaprej na neuspeh obsojenemu hamletovskemu iskanju mrtvega očeta.«
Roman predstavlja hud preizkus za bralca, četudi ne tako nemogoč kakor poznejši Finnegans Wake, izdan leta 1939 (slovenimo ga v Finneganovo bdenje, prevoda še nismo dočakali). Neuspeh slednjega je pisatelja zelo razočaral, medtem ko je z Uliksesom zaslovel po svetu in tudi obogatel. O razvpitem romanu so sodili sila raznoliko: Arthur Miller in Thornton Wilder sta bila navdušena, T. S. Eliot je rekel, da je Joyce z menjavanjem sloga ubil literaturo 19. stoletja in si uničil pisateljsko prihodnost, C. G. Jung je v Uliksesu prepoznal shizofrenijo … Joyce, ki so ga v umetniških krogih častili, kakor so v znanosti Freuda in Einsteina, je dejal, da se bodo literarni vedeži z njegovim romanom ukvarjali še petdeset let. Kako se je motil! Te poti ne bo nikoli konec … in še bo to srce »utripalo kakor ponorelo«, kakor beremo čisto na koncu, ko nas podivjane brzice na lepem izvržejo iz knjige.
Riccardo Cepach, direktor muzeja tržaške književnosti LETS, je v petek zbrane najprej vodil po tržaških literarnih poteh …
… in na koncu v muzeju LETS v palači Biserini na Trgu Hortis predstavil več pomembnih avtorjev in knjig. Posebej je poudaril, kako izjemen pisatelj je bil Vladimir Bartol in kako izvrsten je njegov Alamut. S fotografije zgoraj ga je opazoval – Bartol. (Fotografija: Andraž Gombač)
Mali Fêrek je bil zdaj že prepričan, da Dolénci ne ležijo na koncu, temveč na začetku sveta. Začetek je zmeraj tam, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš. Od tod so odšli že mnogi, ki so se vračali le še na obiske ali pa jih ni bilo nikoli več nazaj. Prišli so le redki. A še ti so upali, da bodo lahko kmalu spet odšli.
***
Na AirBeletrini in Beletrini Digital smo dva odlomka bralcem v pokušino dali, še preden je težko pričakovani roman Kurja fizika izšel. Z njim je Feri Lainšček sklenil odmevno avtobiografsko trilogijo, ki jo sestavljata še Kurji pastir in Petelinje jajce.
S prvim je bil Lainšček med finalisti za Delovega kresnika že leta 2021. No, »že« je bolj na mestu pri podatku, da je že leta 1992 prejel kresnika; tedaj so ga podelili šele drugič. Po prvem, ki ga je Lojze Kovačič prejel za Kristalni čas (DZS), je Lainšček slavil z romanom Namesto koga roža cveti (Prešernova družba). Leta 2007 so za najboljši roman prejšnjega leta razglasili še Murišo, izdano v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.
Feri Lainšček v domači Murski Soboti (Fotografija: Andraž Gombač)
Pri Beletrini je lani izšla tudi Kurja fizika, ki se je najprej uvrstila med deseterico nominiranih. Na situ je ostala tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Ana Schnabl (September, Beletrina), Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Kazimir Kolar(Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Feri Lainšček, ki mu prisluhnimo tu in zdaj.
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Novico mi je po telefonu sporočil lep ženski glas. Zdelo se mi je, da so na Delu za sporočanje dobrih novic izbrali res pravšnji glas. Če bi imel možnost, bi prosil, naj temu glasu nikoli ne naročajo, da bi sporočal slabe novice … O tem sem razmišljal. O nagradi pač ne, ker to je zame komplicirano. Kar nekaj takih, ki jih nisem pričakoval, sem že dobil. Pa tudi kaka taka, ki sem si jo bolj kot ne zaslužil, me je zaobšla. Ampak, saj književne nagrade so najverjetneje zato, da tudi tisti, ki ne berejo, nekako izvedo, da je neka knjiga dobra.«
»Književne nagrade so najverjetneje zato, da tudi tisti, ki ne berejo, nekako izvedo, da je neka knjiga dobra.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Odzivov ne morem prešteti, saj sta prva dela te trilogije pritegnila veliko bralcev in so mnogi tretjo knjigo z zanimanjem pričakovali. Morda je ravno to tisto, kar mi največ pomeni. Nekateri mi zdaj prinašajo v podpis kar vse tri knjige v kompletu. Običajno popijemo kavo s prijetnim občutkom, da smo skupaj prispeli do konca. To je res lep občutek.«
»Nekateri mi zdaj prinašajo v podpis kar vse tri knjige v kompletu. Običajno popijemo kavo s prijetnim občutkom, da smo skupaj prispeli do konca.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Obseden sem s čistopisom. Ne maram popravljanja, lepljenja, brisanja in dopisovanja. Čiščenje se običajno dogaja že v moji glavi, še preden se sploh dotaknem tipkovnice. Tako je mogoče tudi zato, ker sem na začetkih pisal na roko in potem dolgo časa s pisalnim strojem. Lahkotnost popravljanja in spreminjanja besedila z računalniškimi programi mi je bila očitno dana šele, ko je bil moj ustvarjalni postopek že ponotranjen. Pesmi, recimo, včasih dolgo časa nosim v mislih s seboj in jih zapišem šele, ko so že skoraj končane.«
»Obseden sem s čistopisom. Ne maram popravljanja, lepljenja, brisanja in dopisovanja.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Ponosen sem na svoje otroške rime v tem odlomku:
‘Anzej, panzej, peč podrl, noter skočil, jo podprl,’ si je ves čas popeval zidar Oto, ki je v kleti zidal krušno peč. Dečku je napev zlezel v ušesa in ga je ponavljal, čeprav ni povsem razumel, o čem govori. Sprva je mislil, da mojster prepeva o sebi, saj je bil res en tak silak s širokimi pleči in pivskim trebuhom, zato bi mu bilo lahko ime tudi Anzej. Zdelo se je, da bi obokani zid, če bi se mu sesuval, zlahka obdržal na ramenih in ga znova utrdil z malto. Kaj je pomenilo panzej, je bila večja uganka, na katero mu tudi zidar ni znal odgovoriti. ‘Anzej je panzej, zato da imaš ti kaj vprašati,’ se ga je skušal otresti. ‘Če bi bil Rudi, bi bil hudi, če bi bil Pišta, pa ništa,’ se je čez čas domislil. ‘Zdaj pa ti meni povej, kaj bi bila Marička!’ Fêrek je seveda vedel, na kaj ga je skušal napeljati, a tega ni želel izgovoriti, zato je rekel: ‘Ptička.’ A mojster je bil tudi na to pripravljen in je takoj dvignil glas: ‘Fêri, ne seri! Če bi bila Marička ptička, ne bi imela grička …’«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Moja pesniška knjiga za mlade z naslovom NE bo pri založbi Miš dobila dvojčico JA. Idejo mi je dala učenka, ki me je med obiskom na šoli vprašala, o čem bi pisal, če bil naslov knjige JA. Zdaj torej pesnim odgovore. Ob tem pa se počasi pripravljam na pisanje romana, ki bo naslednje leto izšel pri založbi Beletrina. Delovni naslov je Barka iz perja. Posodil mi ga je prijatelj Jan Plestenjak, ki je o tej barki napisal pesem in posnel krasen komad.«
»Delovni naslov naslednjega romana je Barka iz perja. Posodil mi ga je prijatelj Jan Plestenjak, ki je o tej barki napisal pesem in posnel krasen komad.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Že nekaj časa berem roman Josepha Conrada Lord Jim v prevodu Avgusta Petrišiča. In ga bom še nekaj časa bral. Uživam v pripovednem ritmu iz tistega davnega časa (nekje okoli leta 1900) in večplastnem procesu sestavljanja resnice o Jimu. Vprašanja o naravi poguma, strahu, časti, pa o občutkih krivde in poskusih samo-odrešitve, skratka o tem, kaj pomeni biti dober človek, se mi zdijo tudi za današnji čas nadvse aktualna. Pisateljevo raziskovanje palimpsestov neke človeške duše je prav gotovo brezčasno, boj med ideali in realnostjo ter iskanje smisla v svetu, ki je prepoln moralnih sivin, pa je očitno prav tako stalnica. Berem o literarnem junaku iz davne preteklosti, ob tem pa se oziram okoli sebe v svet, ki izgublja civilizacijske vrednote, in razmišljam, zakaj zdaj svet za junake našega časa raje razglaša kreature.«
»Berem o literarnem junaku iz davne preteklosti, ob tem pa se oziram okoli sebe v svet, ki izgublja civilizacijske vrednote.«
»Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim,« je Anja Radaljac v začetku leta povedala v intervjuju za AirBeletrino, še preden je bilo znano, da se je njen roman, izdan pri mariborski Literi, uvrstil med deseterico lani izdanih, nominiranih za Delovega kresnika. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov.
Kdo bo v ponedeljek, 23. junija, na kresni večer, na Rožniku prejel 35. kresnika in prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. Zato pa na več drugih vprašanj pred kresno nočjo odgovarjajo nominiranke in nominiranca: Ana Schnabl (September, Beletrina), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Anja Radaljac, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Anja Radaljac (Fotografija: osebni arhiv)
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Nina Gostiša mi je poslala mejl, ker sem jo že ob deseterici prosila, da me ne pokliče; tako sem bila namreč nervozna sprejeti klic. Iskreno vesela sem bila; ta roman sem pisala šest let, bil mi je svojevrstno zavetišče, kamor sem prihajala s svojimi vsebinami, in želim si, da bi našel stik s publiko, predvsem to.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Pravzaprav ne gre za posamični odziv, ampak za trojico sorodnih – tri osebe so mi, na različne načine, povedale, da jim je branje začelo odpirati njihove lastne travmatske ali težke vsebine; da jih je roman usmeril v samorefleksijo in stik s seboj. To mi je zelo dragoceno, ker je bil prst v prekatu (med drugim) pisan kot roman skupnosti in stika, roman, v katerem se ljudje uspejo odprto dotakniti drug drugega – to je seveda do neke mere utopičen moment romana, ampak mislim, da je nujen za eno temeljnih sporočil teksta; prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo; mislim, da s tem, ko prihaja do takih reakcij na knjigo, sam tekst uspe ustvarit stik – tudi z ljudmi, s katerimi ga sama sicer nimam, kar pomeni, da nekako udejanja svojo idejo, in to se mi zdi dragoceno.«
»Prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat; izbrisala (oz. pustila ob strani) sem torej večinski korpus besedila – in ne samo enkrat. Izogibati se skušam generičnosti sloga in neskladjem med naravo, samim ustrojem teksta in izbranim načinom upovedovanja.«
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Mislim, da ne doživljam svojega teksta na takšen način; nisem ‘ponosna’ nanj, z njim sem živela, nekako je organski del mene in mi je ljub kot celota; nekateri deli so popolnoma visceralno avtobiografski; do tistih delov imam drug odnos kot do odlomkov, v katerih mislim, da mi uspeva neki poetični ali slogovni moment izpisati čim bolj skladno z naravo teksta. Vrstice, ki sledijo, sem izbrala tako, da sem z zaprtimi očmi pobrskala po dokumentu. Naj bodo torej te:
hočem it spet z nekom,
z njima,
v nekaj.
ta nekaj potrebujem. vem to. in vem tudi: ko mi ema da v roko
čokoladni rogljič, ko fe reče, da se je talita oglasila, da ima zdaj
nove dokumente, ko z emo kopava sarivala, ki se je povaljal v ponvi
z ostanki čilija sin carne, in s fe galeba v treh različnih plastičnih
posodah in rečem, da mu je ime lucijan, vem, kako se ta nekaj plasti
v večje in tisto manjše, tisto ožje, kar tudi potrebujem.
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Pišem nov roman, prvo urejeno verzijo moram do konca meseca oddati založbi. Ko sem lansko leto končala prst v prekatu, sem občutila nenavadno močno težo in žalovanje, izgubo tega imaginarnega prostora, v katerega sem se lahko vračala. Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman. Gre za znanstvenofantastičen filozofski roman o eskapizmu, smrti, izgubi in (vse)zavesti; roman se sprašuje, kaj je tisto, kar (v svetu in z nami) ostaja in na kakšne načine, ko nekdo ali nekaj ali – kot v distopični prihodnosti romana (naslov mu je če se ne vrneš) – vse izgine.«
»Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Žal imam časa – in zaradi izgorelosti tudi energije – za branje tako malo, da bi lagala, če bi rekla, da me je karkoli prav pred nedavnim zelo navdušilo; žal trenutno berem predvsem po službeni dolžnosti, in tu v zadnjem času ni bilo knjige, ki bi me prav močno navdušila … Trenutno kritiško berem roman Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe; knjigo sem izmed ponujenih izbrala, ker me zanima razvoj žanra ljubezenskega romana v slovenskem prostoru.«
»Slovenska književnost je nerazdružljiva z italijansko. In obratno,« ugotavlja dr. Miran Košuta, slovenist, literarni zgodovinar, esejist, izredni profesor za slovensko književnost na Univerzi v Trstu. Na čudovito zastavljenem odru na vrtu Lili Novy, kjer je vzdušje vselej prijetno, je na 30. Slovenskih dnevih knjige predstavil svojo najnovejšo knjigo Altronauti, nedavno izdano pri Založništvu tržaškega tiska.
Dr. Miran Košuta je knjigo Argonauti v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie predstavil v okviru 30. Slovenskih dnevov knjige na vrtu Lili Novy v Ljubljani. (Fotografija: ZTT)
Zbirka 17 esejev, posvečenih slovenskim in italijanskim avtorjem, ki so ustvarjali na geografskih, jezikovnih in kulturnih mejah, odstira pomembno temo družbene in zgodovinske povezanosti širšega primorskega prostora oziroma zgornje jadranske domovine. Knjiga, sicer napisana v italijanščini, nadaljuje poslanstvo avtorjevih prejšnjih del. Vzpostavlja literarni, kulturni in predvsem prevodni dialog med slovenskim in italijanskim literarnim izročilom.
Kakor je Košuta pojasnil v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie, profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in književno prevajalko, se v esejih ni omejil na določen časovni okvir, ampak obravnava in primerja avtorje iz različnih obdobij. Italijanske pisce, kot so Dante Alighieri, Gregorio Alasia da Sommaripa, Italo Svevo, Umberto Saba, Scipio Slataper, Fulvio Tomizza in Claudio H. Martelli, vzporeja s slovenskimi, od Primoža Trubarja, Alojza Gradnika, Franceta Bevka, Vladimirja Bartola, Srečka Kosovela do Borisa Pahorja, Josipa Tavčarja in Cirila Zlobca.
Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži. In ravno ta izkušnja je skupna tudi vsem obravnavanim avtorjem, z izjemo Danteja.
Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži.
»Zaradi bližine meje z drugo državo in s tem z drugo kulturo, tradicijo, dediščino, mentaliteto ter identiteto v celoti so imeli ti avtorji prirojen kromosom za posluh do bližnjega, drugega, tujega. So opremljeni za gradnjo trajnih mostov, ki premošča narodnostne razlike,« pravi Košuta.
Prav ta posebnost, drugovrstnost, kakor bi jo imenoval Umberto Saba, jih razlikuje od drugih, nacionalnih avtorjev. Zato so slovenski in italijanski kritiki Alojza Gradnika krstili za avtorja »italoslovanske duše«. Fulvia Tomizzo iz Istre pa so zaradi njegovih tem imenovali za slovenskega oziroma hrvaškega pisatelja, čeprav je pisal izključno v italijanščini.
»Zaradi bližine meje z drugo državo in s tem z drugo kulturo, tradicijo, dediščino, mentaliteto ter identiteto v celoti so imeli ti avtorji prirojen kromosom za posluh do bližnjega, drugega, tujega.«
»Srž drugosti in pomembnosti teh posameznikov, ki predstavljajo most med nami, ponazarja tudi sam naslov – altronavti so lovci na drugo, drugačno,« je pojasnil Košuta. Kajti nobeno literarno delo, noben človek ali kultura ni otok. Ni sam zase, kakor v pesmi Komu zvoni? pravi John Donne:
Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.
Knjiga Argonauti, za zdaj dosegljiva samo v italijanščini, povezuje 17 esejev (Fotografija: Ajda Klepej)
Literatura obravnavanih avtorjev razgrinja zavest o drugem. Na delu je proces, ki se je v avtorju sprožil bodisi zavestno bodisi nezavedno. Priča pa o obstoju posebne in skupne obmejne književnosti, ki je značilna za multikulturna področja, kot je na primer Trst, mesto z dvema dušama. Natanko to je iz Trsta naredilo literarni pristan par excellence. Vzpodbudno je zapisati, da ima sedež novega tržaškega literarnega muzeja Lets rezerviran kotiček tudi za slovensko književnost, po desetletjih izpostavljanja samo italijanske književnosti. »Tržaška književnost torej absolutno ni izključno italijanska,« je poudaril Košuta. V monografiji ponovno obuja literarni dialog na širokem prostoru med Alpami in Jadranom. Še posebej je poudaril pomen humanističnega in etičnega povezovanja mittelevropskega prostora med Celovcem, Ljubljano, Trstom, Benetkami in Reko prek proznih, pesniških in dramskih strani, za vsesplošno sožitje v današnji Evropi.
»Tržaška književnost torej absolutno ni izključno italijanska.«
Altronauti obmejne stike med slovensko in italijansko književnostjo obravnavajo z literarnozgodovinsko kakor tudi literarnoteoretsko podlago. Košuta začne z očetom italijanskega in na drugi strani z očetom slovenskega jezika in književnosti – z Dantejem in s Trubarjem. Loti se tudi raziskave prevodoslovja obeh jezikov. To zgodovino začenja prvi Trubarjev prevod Vergerijevega dela iz leta 1555 iz italijanskega v slovenski jezik, ki ga je naš protestant naslovil Ena molitov tih krščenikov, kir so zavolo te prave vere v Jezusa Kristusa pregnani. Nadaljuje se z izdajo prvega italijansko-slovenskega slovarja iz leta 1607, zaključujejo pa jo najnovejše raziskave in podatki o knjižnih prevodih. In podatki, kakršen je tale: od leta 1555 do danes je bilo v italijanščino prevedenih približno 650 slovenskih knjig, v slovenščino iz italijanščine pa tisoč.
Košuta začne z očetom italijanskega in z očetom slovenskega jezika in književnosti – z Dantejem in s Trubarjem.
Pogovor na vrtu Lili Novy je segel predvsem v prevodoslovje, k pomembnosti prevajanja in razmerju med italijanščino, ki v tem primeru predstavlja dominantno kulturo, in slovenščino. Košuta je predvsem na primeru poezije Franceta Prešerna, ki jo je leta 2020 v celoti prepesnil v italijanščino, ponazoril napredek v zanimanju za slovensko književnost v Italiji in povečanju recepcije. Prvi prevod iz slovenščine v italijanščino je bila namreč Prešernova pesem Hčere svet, vključena v antologijo slovanske poezije v 18. stoletju, vendar nepodpisana. Takrat so slovensko poezijo še dojemali kot ljudsko, medtem ko je danes zanimanja za slovensko poezijo in na splošno književnost precej več.
Prvi prevod iz slovenščine v italijanščino je bila Prešernova pesem Hčere svet, vključena v antologijo slovanske poezije v 18. stoletju, vendar nepodpisana.
Predvsem zaradi dinamičnega preoblikovanja slovenskega ozemlja skozi zgodovino so se na obmejnih območjih oblikovale posebne simbiotske skupnosti, s podvojenimi jezikom, kulturo, identiteto in zavestjo. V zelo edinstvenem prostoru. Prav na mejnih območjih se značilnosti in posebnosti česarkoli pravzaprav najbolj izrazijo, zato je tovrstno okolje zelo živahno. Učenje in ohranjanje slovenskega jezika ter spodbujanje njegove uporabe, s tem pa tudi sprejemanje slovenske kulture, so tu nadvse pomembni, prav zaradi omejevanja in zatiranja teh možnosti v zgodovini.
Učenje in ohranjanje slovenskega jezika ter spodbujanje njegove uporabe, s tem pa tudi sprejemanje slovenske kulture, so tu nadvse pomembni, prav zaradi omejevanja in zatiranja teh možnosti v zgodovini.
Pogovor v Ljubljani je vendarle tekel v zelo pozitivnem vzdušju, in tako Miran Košuta kakor Martina Ožbot Currie sta poudarjala dobrodošlo plat odnosov med Slovenci in Italijani ob meji. Altronauti pa so dober primer prikaza tega neizogibnega sodelovanja med Slovenci in Italijani, med slovenščino in italijanščino … in naše nerazdružljivosti.
Seveda se nadejamo tudi prevoda zbirke esejev v slovenščino, prav zaradi vselej aktualnih in nepogrešljivih tem.
Literarno delo Mire Furlan (1955, Zagreb – 2021, Los Angeles), ene najuspešnejših gledaliških in filmskih igralk s prostora nekdanje skupne države, smo Slovenci prvič spoznali jeseni leta 2023, ko je Mladinska knjiga v prevodu Tanje Bulajić izdala njeno posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu. V Konzorciju jo je predstavil njen soprog, režiser Goran Gajić. Dobrih 700 strani obsežno delo je ikona jugoslovanskega gledališča in filma napisala v angleščini in je bilo še pred posthumno izdajo v izvirniku (Gajić & Furlan Enterprises, Inc., 2022) prevedeno in izdano v hrvaščini (Zagreb: Fraktura, 2021, prevedla Iva Karabaić). Kot pismo je posvečeno njunemu sinu Marku. Da bo bolje poznal in razumel svet, v katerem sta živela starša, preden sta v politično naelektrenem letu 1991, ko je bilo jasno, da njuno med Zagrebom in Beogradom razpeto življenje v duhu jugoslovanstva ne obstaja več, emigrirala v Ameriko.
Posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, 2023) je predlani v Konzorciju v Ljubljani predstavil Mirin mož, režiser Goran Gajić. (Fotografija: Andraž Gombač)
V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča: zaradi ustvarjanja tako v zagrebškem kakor v beograjskem nacionalnem gledališču, še bolj pa zaradi neomajnega prepričanja, da je naloga umetnosti med drugim dvigniti se nad vsakršne nacionalistične, ideološke oziroma politične dimenzije, da umetnost združuje in ne razdvaja. In seveda je bila priročna tarča kot povsem nezaščitena, kot igralka in ženska. Pogubna propaganda je sprožila pogrom, se nanjo usula v vsej svoji »balkanski« neprizanesljivosti.
V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča.
Med literarnimi deli Mire Furlan, ob katerih ne gre spregledati številnih blogov, ki jih je po odhodu v Ameriko redno objavljala na svoji spletni strani, je treba omeniti tudi dramski prvenec Dok nas smrt ne razdvoji (Dokler naju smrt ne loči), ki ga je leta 2013 srbski igralec in režiser Miki Manojlović postavil na oder. V avtobiografsko obarvanem besedilu, postavljenem v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Zagreb, je v ospredju odraščanje mladenke, ki se sprašuje o smislu in minevanju življenja, razpadanju telesa, nevarnosti zaslepljenih učinkov ideologije in še čem.
Miki Manojlović je leta 2013 na oder postavil dramski prvenec Mire Furlan Dok nas smrt ne razdvoji (Dokler naju smrt ne loči).
Pravkar smo v slovenskem prevodu dobili njeno zbirko kolumn Totalna razprodaja. Delo, posvečeno Marku in Goranu, pa tudi vsem nekdanjim, po svetu razseljenim Jugoslovanom, je prvič izšlo leta 2010 (Novi Beograd: Samizdat B92), leta 2022 pa še pri zagrebški Frakturi. V rokah imamo izbor kolumn, ki jih je avtorica med letoma 2004 in 2006 tedensko objavljala v svojem najljubšem hrvaškem časniku Feral Tribune pod naslovom Pisma iz Amerike. Nekaj zapisom je leta 2010, med pripravo za izdajo v knjigi, pripisala komentar. Skupaj dvainpetdeset kolumn je razdeljenih v pet poglavij, ki razkrivajo tako tematiko kot slog ubesedovanja: Povsem običajen dan, Dobre zgodbe, Slabe zgodbe, Razglednice in »Politik Kills«.
Zapisi so prepoznavno osebni in iskreni, značilni za vsakokratno pisavo te legendarne hrvaško-ameriške igralke, ki je zaradi izjemnega talenta in neomajnih prepričanj v dobro in prav človeka postala simbol (umetniške) svobode in neodvisnosti ne le na ozemlju nekdanje skupne države. V kolumnah je problematizirala številne teme, ki so jo zadevale: zakaj je za svoj novi dom izbrala ZDA, kako se počuti v Los Angelesu, kaj meni o Hollywoodu, kako vidi svojo in druge emigrantske izkušnje in kako doživlja svojo ter mlajše generacije, kako razmišlja o kulturi, politiki, ekologiji, o težavah novinarskega poklica, ki se lahko kljub najvišjim priznanjem v trenutku sesuje zaradi »politično nekorektnega« pisanja, pa tudi o povsem vsakdanjem življenju, pri čemer zaobjema najširši diapazon ljudi, od lastnih sosedov do najvišjih politikov, od teroristov v Londonu do mehiških emigrantov v Kaliforniji.
Ljudje pa umirajo. In poskušajo, znova in znova in znova. Število tistih, ki vstopijo, še vedno vsak dan narašča. Ni sile, ki bi ustavila človeka v njegovi manični potrebi po sreči. Pa jo bodo našli, to srečo, ko enkrat končno prispejo? Ali bodo za vedno ostali nekje vmes, ne aquí ne allá, ne tukaj ne tam, nekje na pol poti, odšli bodo, a nikoli prispeli, brez občutka pripadnosti, vedno na obrobju, brez prave priložnosti, za vedno drugorazredni državljani, izčrpani od težkega in slabo plačanega dela, za vedno tujci – v svoji majhni mehiški vasi ali v velikem ameriškem mestu – nesrečni, izgubljeni, za vedno ranjeni.
V letih življenja in igranja v Los Angelesu se ji je, kot je zapisala in povedala na več mestih, ponavljala izkušnja nepripadanja, tujstva, zavrnitev in izdajstva, medtem ko je v Ameriki opažala vzporednice z družbenimi razmerami, zaradi katerih je zapustila matično državo.
Zakaj je za svoj novi dom izbrala ZDA, kako se počuti v Los Angelesu, kaj meni o Hollywoodu, kako vidi svojo in druge emigrantske izkušnje in kako doživlja svojo ter mlajše generacije, kako razmišlja o kulturi, politiki, ekologiji …
Mira Furlan (1955–2021), pogumna ženska, borka za pravičnost, strpnost, sožitje, nenasilje. (Fotografija: Izolita, Wikimedia Commons)
Predvsem pa je bila ob družinskem življenju in povezavi z naravo kot edinima viroma sreče ves čas v ospredju borba za preživetje, za sledenje svoji umetnosti v svetu, kjer se uspeh meri po številki na bančnem računu in kjer je »biti ter obstati igralka« najbrž mnogo bolj izmuzljiva kategorija kot kjerkoli drugje. Borba, kako preživeti v sodobnem svetu pohlepa, norosti, manipulacij in zla, kako in koliko se prilagajati, sprejemati kompromise ter pri tem ohraniti sebe in zdrav razum. Vse to je Mira Furlan izpričevala tako rekoč v vseh svojih pisnih in ustnih izpovedih, tudi v izbranih kolumnah. Podrobno, neusmiljeno, surovo, skozi smeh in solze, nostalgično in melanholično, pri tem pa mehkobno, empatično, srčno, inteligentno in modro. Njeno pisanje je bilo vselej subtilno dejanje upora, nekonformizma, aktivizma pogumne ženske ter neustavljive borke za pravičnost, strpnost, sožitje in nenasilje. Pri tem ni ponujala odgovorov, še manj je skušala prepričevati. Razkrivala je in razčlenjevala, odgovore pa vselej prepuščala bralcu.
Ob družinskem življenju in povezavi z naravo kot edinima viroma sreče je bila ves čas v ospredju borba za preživetje.
Kot je zapisala v opombi ob koncu knjižne izdaje, zbirka kolumn predstavlja dokument o tem, kaj je bila, kaj je mislila in čutila v določenem obdobju življenja. Poudarila je pomembnost pisanja o Ameriki v Ameriki. Pri tem ni zanemarjala terapevtske potrebe po intenzivnejšem premišljevanju o lastnih občutkih, ki ji je pomagalo ohranjati stabilno duševno stanje v deželi, ki še naprej ostaja strašljiva in osupljiva, očarljiva in odbijajoča, z eno besedo nedoumljiva. Verjetno je v tem njen čar in njena neustavljiva privlačnost.
Mira Furlan: Totalna razprodaja (Mladinska knjiga, 2025, prevod Tanja Bulajić)
Pesniški prvenec leta 2003 rojene Mile Kodrič CizerlJ + J, izdan pri mariborskih Dveh lunah – Zavodu za poetizacijo sveta, bi sprva lahko razumeli kot provokativno pesniško zbirko. Na to nas navaja sam naslov pesniškega dela, ampak že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Pesmi v določenih primerih namreč zazvenijo tudi kot molitveni obrazci, so kot drobni vpogledi v svet premišljevanja o svetem in njegovem čaščenju najvišjega ali najvišje. To so lahko Jezus, ljubezen in ljubljena.
Že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje.
Vendar če jo primerjam s prav tako pomembno pesniško zbirko Erike PrimcSkozi šivankino uho (KUD KDO, 2023), saj obe vnašata sodobno krščansko motiviko, je poezija Mile Kodrič Cizerl razprta in svetovljanska v večji intimi in vprašanjih o izpovedi ljubezni.
Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. O tem pesnica mlajše generacije govori skozi oči subjektke (opazovanje v delu je zelo pomemben proces), ki ne želi ničesar spremeniti, a spreminja veliko.
Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen.
Pesmi govorijo skozi motiviko ljubezni, kot da je ta prisotna že od nekdaj in se o njej ni treba prav nič prevpraševati. Je tukaj – zakaj bi se morala prepričevati o pravem in pravičnem? Ljubiti pomeni nekaj lepega … in ni pomembno, koga ljubiš. Drzno, a vseeno umerjeno ubesedovanje je sodobna kontemplacija, ki je uspela. Pesniška zbirka je polna tudi bogatih navezav na likovno umetnost, ki s širino nakazuje na možnosti mnogotere ljubezni. Ena izmed teh je pietà v novih oblikah. Prav tisto, kar bi morala religija biti – zatočišče za krhkost, obrobnost in spregledanost – postane ta zbirka.
Pa vendar to ni pesniška zbirka o drugačnosti ali pojmu drugosti. Z verzi, ki preraščajo v pomembne misli, premisleke in parafraziranje bibličnih citatov, postane vera v dobro in kakopak v ljubezen. To ni samo podajanje velikih začetnic in ljubezenskih namigovanj z znakom oziroma plusom. Gre za globok vpogled in nagovore, ki vabijo k bližini. Pri tem igra pomembno vlogo erotika, ki je prefinjeno sramežljiva. Ni razgaljanje obličja, temveč je tiho opazovanje in hvaležnost za počasno odkrivanje – ali pa tudi zakrivanje. Ker tudi to pove veliko.
Prav tisto, kar bi morala religija biti – zatočišče za krhkost, obrobnost in spregledanost – postane ta zbirka. Pa vendar to ni pesniška zbirka o drugačnosti ali pojmu drugosti.
Pesniška zbirka J + J je tudi tiha izpoved o dvojini, ki razsežno slavi ljubezen. Je lahko izkaz predanost, hkrati pa dvojina pomeni enost: je midva in midve, upesnjena s posebno milino in čistostjo. Kot da v ljubezenskem stanju in odnosu ni ničesar premalo in ničesar preveč – vse je popolna harmonija. Ne manjka niti bolečine, ki pa s počasnim stopnjevanjem doseže posebno stopnjo. Kot beremo v pesmi jabolko:
tako globoko si se zarila vame,
da je ves strup priplaval tik pod površino.
zdaj skrivam jabolka in kričim strah in
strah me je, da sem ga izkričala naravnost
nazaj vate
Dvojina pomeni enost: je midva in midve, upesnjena s posebno milino in čistostjo.
Izvirni greh in premišljevanje o njem sta ves čas prisotna, prav tako svetopisemska motivika in simbolika, smiselno rabljeni. Ves čas pa se prepletata s praktičnostjo, razmišljanjem in življenjem pesniškega jaza. Precizno vpeljevanje vsega naštetega je dokaz, da je pesniška zbirka pomembna ne samo kot prvenec, pač pa tudi z vidika vsaj dveh skupnosti – tako scene LGBTQAI+ in sodobnega krščanstva. Vse je lahko sprejetost, če ni nekaj, kar je usmerjeno v sovražnost in nasprotovanje. Lahko bi rekla, da gre za prelomen korak v združevanju teh tematik, ki pa sta logično združljivi tako s srcem kakor s pametjo. Vera je namreč ljubezen, in ta se ne sprašuje zakaj.
Vera je namreč ljubezen, in ta se ne sprašuje zakaj.
Mila Kodrič Cizerl nas skozi speve, kot je aleluja, ki jo številči ali ji daje ure in minute, spretno vodi z besedami. Premišljeni verzi pesniškega prvenca so izpiljeni, jezikovno dovršeni, ob tem pa ne gre spregledati niti mentoric in literarnih urednic Nine Medved in Helene Zemljič, prav tako prepričljivih pesnic.
Ta poezija pove in nagovori tiste, ki želimo slišati in poglobljeno prisluhniti. Je nekaj redkega in svetega v času, ki se lomi in trga na koščke.
Mila Kodrič Cizerl: J + J (Dve luni, Zavod za poetizacijo sveta, 2025)
Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954, Little Falls, Minnesota), med drugim tudi avtorica romana Stavek, ki smo ga pri založbi Morfemplus nedavno dobili v prevodu Barbare Skubic, je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. Po očetovi strani potomka nemških priseljencev in po materini pripadnica rodu indijanskega plemena Chippewa (znanega tudi kot Ojibways – gre za različni verziji algonkinškega jezika, ki sugerirata značilno naguban šiv chippevskega mokasina) je bila ena prvih žensk, ki se je (leta 1972) vpisala na oddelek za staroselske študije Darmouth Collega v Severni Dakoti. Z vodjo oddelka Michaelom Dorrisom je od poroke leta 1981 do ločitve petnajst let pozneje z izdajanjem skupnih knjig in skupnimi javnimi nastopi veljala za neločljivi literarni tandem oziroma »razvpiti par multikulturne literature«. Danes pisateljica živi s štirimi hčerami v Minnesoti, kjer ob pisateljevanju vodi majhno neodvisno knjigarno Birchbark Books, specializirano za prodajo knjig, umetnosti in obrti severnoameriških Indijancev. Knjigarna je tudi osrednji dogajalni prostor romana Stavek, pomenljivo posvečen »vsem, ki so kdaj delali v Birchbark Books, našim strankam in našim duhovom«.
Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954) je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. (Fotografija: Alessio Jacona, Wikimedia Commons)
Od leta 1979, ko je objavila prvo kratko zgodbo The World’s Greatest Fisherman – istega leta je na Univerzi Johna Hopkinsa magistrirala iz kreativnega pisanja, leta 2009 pa v Dartmouthu prejela častni doktorat – je izšlo več njenih romanov, kratkih zgodb, poezije, otroške in stvarne literature, od katerih jih je nekaj dosegljivih tudi v slovenščini. Poleg romanov Zdravilo za ljubezen (Love Medicine, 1984, slovenski prevod 1987), za katerega je leta 1984 prejela državno nagrado združenja kritikov, Igralnica (The Bingo Palace, 1994, prevod 1999) in Stavek (The Sentence, 2021), za katerega je prejela priznanje prix femina étranger 2023, je leta 1994 v reviji Literatura izšlo prvo poglavje njenega romana Sledi (Tracks, 1988), naslovljeno Nanapush, leta 2021 pa je v Literini antologiji sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev Po toku navzgor izšla še zgodba Kombi na tomboli, ki se tematsko navezuje na Igralnico.
Karen Louise Erdrich, Pulitzerjevo nagrajenko za roman The Night Watchman leta 2020, tako v svetu kakor pri nas obravnavajo v razpravah o magičnem realizmu.
Karen Louise Erdrich, Pulitzerjevo nagrajenko za roman The Night Watchman leta 2020, tako v svetu kakor pri nas obravnavajo v razpravah o magičnem realizmu. Medtem ko Tomo Virk v monografiji Strah pred naivnostjo (2000), v kateri je natančneje opredelil duhovno- in literarnozgodovinska določila Janka Kosa ter strukturalistično-naratološke nastavke Beatrice Amaryll Chanady dopolnil z vsebinskimi, Erdrichove ne omenja, jo pri nas z magičnim realizmom povezujeta Julija Uršič v spremnem besedilu k Igralnici (1999) in Jasna Vombek v študiji o magičnorealističnosti njene pisave Roman Igralnica Louise Erdrich v luči magičnega realizma (2002).
Ne glede na navedene dileme sodi Karen Louise Erdrich med tiste literarne glasove, ki sovpadajo s pojavom indigenistične oziroma multikulturne literature v ZDA od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so kot posledica odprave imigracijskih restrikcij, še bolj pa zaradi prenasičenosti z metafikcijsko literaturo, začenjale prihajati v ospredje književnosti marginalnih, predvsem etničnih skupin. Ob že uveljavljeni judovski literaturi (E. L. Doctorow, Cynthia Ozick) so se poleg predstavnikov homoseksualne literature (David Leavitt) vse bolj uveljavljali mehiško-ameriški pisatelji (Candra Cisneros, Richard Rodriguez), kubansko-ameriški (Cristina Garcia), kitajsko-ameriški (Maxine Hong Kingston) ter afroameriški (Toni Morrison, Alice Walker, Paula Marshall).
Karen Louise Erdrich sodi med tiste literarne glasove, ki so glasneje zazveneli po odpravi imigracijskih restrikcij, še bolj pa zaradi prenasičenosti z metafikcijsko literaturo, ko so začenjale prihajati v ospredje književnosti marginalnih, predvsem etničnih skupin.
Razvoj sodobne, »postgenocidne« literature ameriških staroselcev seže v začetek 19. stoletja in zvečine temelji na avtobiografskih zapisih. Med prvimi znanimi je delo Williama ApessaSin gozda, medtem ko velja za prvi objavljeni indijanski (fikcijski) roman WynemaSophie Alice Callaham iz leta 1891, ki ob indijanski tematiki izpostavlja tudi problem ženske (ne)enakopravnosti. Močnejše avtobiografske elemente je zaznati tudi pri kasnejših avtorjih staroselske literature, kot so N. Scott Nomaday, Gerald Vizenor, Maria Campbell, Louise Owens, Wendy Rose in Louise Erdrich.
Na delo slednje so močno vplivale zgodbe o življenje v rezervatu, kot so jih pripovedovali starši in stari starši. Kronološko sodi v prvo generacijo avtorjev t. i. »indijanske renesanse«, ki označuje vzpon književnosti avtorjev staroselskega porekla in ki se je pričel leta 1969 z izidom romana House Made of DawnN. Scotta Momadaya, prvim romanom indijanskega avtorja, ovenčanem s Pulitzerjevo nagrado. Izraz je leta 1983 skoval ameriški kritik Kenneth Lincoln in pomeni nov vznik literarnega ustvarjanja severnoameriških Indijancev v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Kronološko sodi v prvo generacijo avtorjev t. i. »indijanske renesanse«, ki označuje vzpon književnosti avtorjev staroselskega porekla.
Literarno vrednost indijanske literature – ki jo je zaradi izvorne zmote korektneje imenovati staroselska, avtohtona, četudi se izrazi uporabljajo sinonimno – je poleg številnih nagrad potrjevalo tudi veliko zanimanje bralcev. Louise Erdrich je vzbudila širšo pozornost, ker je literarizirala kulturo, ki je dokaj neverbalna, s čimer je odprla prostor za specifično liričnost, kjer zaživijo prastara verovanja ter energije dobrega in zla in kjer pojav duhov umrlih članov skupnosti ni nekaj nemožnega, pač pa skorajda običajnega, pričakovanega. Ta liričnost je vpeta v socialni kontekst vsakdana staroselcev, v njihovo socialno negotovost, revščino, alkoholizem ter sistemske oblike zatiranja in nasilja.
Louise Erdrich je nadaljevalka staroselske književne tradicije, ki ima v kontekstu ameriške književnosti podobno spreminjajoč se položaj kot staroselsko prebivalstvo samo. Je tvorna spremljevalka oblikovanja indijanske identitete, z literaturo se bori proti stereotipizaciji ameriških Indijancev in sodeluje pri prizadevanjih za doseganje njihovih pravic, s čimer svoji pisavi priliva socialne in politične dimenzije. Na tej ravni jo primerjajo s Toni Morrison, ki razgrinja položaj in usodo afroameriškega prebivalstva; vzporednice med njima so mogoče zaradi izvora in položaja obeh avtoric, značilnih motivno-tematskih elementov (prodorni zastopnici etnične literature, vez z ljudskim in mitskim) ter še posebej načina obravnavanja snovi, ki vsebuje tiste parametre, zaradi katerih ju literarna veda kljub odmikom od márquezovske paradigme postavlja v polje magičnega realizma.
Z literaturo se bori proti stereotipizaciji ameriških Indijancev in sodeluje pri prizadevanjih za doseganje njihovih pravic.
Ko je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja Erdrichovo za magično realistko označila J. C. Oates, je pisateljica povedala, da ji ta naziv sicer laska, da pa bi si za svoja dela raje želela oznako »nepredvidljivo, saj se dogodki, ki jih ljudje razumejo kot magične, meni ne zdijo neresnični. Nenavadni že, vendar sem rastla v veri v čudeže in poslušala o resničnih dogodkih, ki bi se nekaterim morda dozdevali nemožni.« Stališče, ki ga je avtorica razumela kot argument zoper magičnorealističnost njene pisave, je povsem v skladu s formalnimi in vsebinskimi kriteriji, ki po splošnem konsenzu literarne vede ustrezajo tej smeri.
Dogodki v romanu Stavek, ki bi se večini bralcev zdeli magični, avtorici pa ne neresnični, so v njeni literaturi skorajda stalnica. Gre za pojavljanje duha umrle prebivalke skupnosti, tokrat redne obiskovalke majhne knjigarne v Minneapolisu. Tam je zaposlena protagonistka romana, staroselska Američanka in prvoosebna pripovedovalka Tookie, mlada ženska, ki je od staroselske tradicije podedovala predvsem krajo hrane, materino smrt s predoziranjem in izkušnjo zapora. Ko je po desetih letih pomiloščena in na prostosti zaživi novo življenje z nekdanjim plemiškim policistom Polluxom, tistim, ki jo je pred desetletjem aretiral zaradi poskusa prevoza trupla iz Wisconsina v Minnesoto (ter po tem dogodku, kot izvemo kasneje, opustil to službo), se njena v zaporu pridobljena strast do branja manifestira z zaposlitvijo v knjigarni, varnem kotičku v sicer rasno raznolikem in socialno brbotajočem mestu.
Ko je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja Erdrichovo za magično realistko označila J. C. Oates, je pisateljica povedala, da ji ta naziv sicer laska, da pa bi si za svoja dela raje želela oznako »nepredvidljivo, saj se dogodki, ki jih ljudje razumejo kot magične, meni ne zdijo neresnični.
Avtoričina prva kritika obravnave staroselskega prebivalstva se prične v zaporu, kjer Tookie, sprva obsojena na šestdeset let ječe – k protizakonitemu dejanju sta Tookie proti visokemu plačilu nagovorili prijateljici in ob tem zamolčali, da je truplo skrivalo tudi večje količine droge – odkriva razloge za zaprtje in nesorazmerno dolžino kazni sojetnic. Obramba pred nasilnim možem, ki se namesto z njeno konča z njegovo smrtjo in pomeni konec svobode in tako rekoč življenja tudi za žrtev nasilja, se v kontekstu avtoričine pisave bere kot zapuščina nasilja nad domorodnimi ženskami.
Nato pripoved, umeščena med leti 2019 in 2020, problematizira goreče proteste ob umoru Georgea Floyda, ki je vzbudil zavest prebivalcev mesta, in čas kovida, ki razen hudo obolelega Polluxa pomeni boj zaposlenih v knjigarni za njen – in njihov – obstanek. Če avtorica ob prvem dogodku glasno opozarja na skrajno neprimerno in nasilno obravnavo etničnih oziroma priseljenskih skupin, drugi, kovidni čas kljub neizbiranju žrtev (kamor je pritaknjena tudi problematika cepljenja) med drugim evocira genocid nad staroselskim prebivalstvom.
Če avtorica ob prvem dogodku glasno opozarja na skrajno neprimerno in nasilno obravnavo etničnih oziroma priseljenskih skupin, drugi, kovidni čas kljub neizbiranju žrtev (kamor je pritaknjena tudi problematika cepljenja) med drugim evocira genocid nad staroselskim prebivalstvom.
Šele ob koncu romana tako Tookie kakor bralec izvesta njeno pravo ime, Lily Florabella Truax Beaupre, kar ni brez zveze s pojavljajočim se duhom Flore v knjigarni. Flora je pomagala Tookieni materi in kasneje Tookie, po smrti pa jo z rednim dopoldanskim vračanjem v knjigarno prične preganjati. Pri tem je za bralce in literarno vedo pomembno, na kakšen način avtorica vpelje duh umrle članice skupnosti in kaj to pomeni za tiste, ki se soočajo z njenim pojavom, oziroma za skupnost. Podobno kot pojav duha June v Zdravilu za ljubezen in Igralnici je pojav duha Flore v Stavku vpet tako, da sicer deluje nenavadno, nikakor pa ne kot denimo Tookijin privid ali blodnja, niti kot element fantastičnega, pač pa je ontološko zlit s pripovedjo. Četudi bralec sprva sumi v resničnost pojava duha, ki na trenutke deluje humorno, si v nadaljevanju ne more kaj, da ne bi navedbam verjel. Namreč, knjige, ki jih Flora meče s polic, res pristajajo na tleh, njeno hojo slišijo tudi drugi zaposleni, Tootsie je fizični napad, ko se je zdelo, da se je Flora hotela polastiti njenega telesa, še kako občutila, skratka, tako protagonisti kot bralec ne dvomijo o obstoju duha.
Pri tem je treba povedati, da se v romanih Erdrichove redno pojavlja duh Fleur Pillager, ene redkih še živečih predstavnic staroselskega sveta, ki v globoki potrebi po njegovi ohranitvi nasprotuje preteči kapitalski logiki in s tem izgubi vere v sakralnost. Legenda o njej in njeni nenavadno dolgi življenjski dobi sta vselej prepuščeni suspenzu. Njen pojav je v opusu Erdrichove sprva deležen mistifikacij, ki so skozi pripoved rehabilitirane, pa vendar jo ves čas spremlja pridih iracionalnega. Prav tako se Fleur/Flora vselej odzove na izgovarjanje njenega imena – pred čimer v Stavku Tookie opozori Pollux – kar je v skladu s staroselsko kulturo, kjer je ime izraz duše in eden od načinov upora proti belski nadvladi oziroma grozeči izgubi lastne identitete, predvsem priklicevanje umrlih na poti v onostranstvo.
V romanih Erdrichove se redno pojavlja duh Fleur Pillager, ene redkih še živečih predstavnic staroselskega sveta, ki v globoki potrebi po njegovi ohranitvi nasprotuje preteči kapitalski logiki in s tem izgubi vere v sakralnost.
Omenjeni preplet eliadejevskega sakralnega in profanega časa, ki se manifestira v trku dveh kultur, tudi v Stavku kaže na to, da se človek kljub vsem poskusom ne more vrniti v mitski čas, ampak po njem hrepeni. Nasilje nad staroselci je nasilje profanosti nad sakralnostjo, posledica česar je ukinitev mitskega in nastop zgodovinskega časa. Slednje med drugim prinaša grožnjo smrti oziroma smrtnosti, ki posameznika prestavlja iz božanskega sveta neumrljivih v profani svet smrti.
Avtoričino soočanje evropocentričnega pojma racionalnosti z iracionalno, magično realnostjo (indijanskega) mita je najprej pogojeno z njenim mešanim poreklom, kar je Louise Erdrich podkrepila z izjavo o mešanici oyibweškega pripovedovalca zgodb in nemškega organizatorja. Ne zmore pa zavrniti zahodne civilizacije in kot edinega veljavnega priznati arhaični, mitski svet indijanske skupnosti. Ta ambivalentnost vzpostavlja avtoričino fascinacijo z njeno lastno deželo in hkrati distanco do nje (s tem pa tudi do magične realnosti), ki jo je pridobila z zahodno izobrazbo in ki vzpostavlja značilno dihotomijo med naravnim in nadnaravnim. Šele distanca namreč omogoča vzpostavitev dveh kodov realnosti, ki se pri njej ne moreta združiti, sta pa postavljena drug drugemu ob bok. Njena kritika evropocentrične miselnosti je jasna, ni pa radikalna. V svojih delih želi prikazati drugačnost, večplastnost, nepredvidljivost in bogastvo izginevajočega indijanskega jaza ter mu kljub nezdružljivosti z zahodnim dojemanjem sveta ohraniti enakovreden status.
V svojih delih želi prikazati drugačnost, večplastnost, nepredvidljivost in bogastvo izginevajočega indijanskega jaza ter mu kljub nezdružljivosti z zahodnim dojemanjem sveta ohraniti enakovreden status.
Roman Stavek združuje kritiko rasizma, kolonializma in stereotipizacije staroselcev ter se ob feminističnih primeseh spogleduje z značilnim humorjem in mistiko, ki predstavlja vez z avtohtonim jazom severnoameriških Indijancev. Skozi osebno zgodbo Tookie, ki ob soočanju z lastno preteklostjo in družbenimi spremembami na eni strani ter z navidez nadnaravnimi pojavi in predniki na drugi išče lastno identiteto ter prostor v sodobnem svetu, Louise Erdrich izriše večplastni odsev družbe in skozenj problematizira vprašanja rasne (ne)pravičnosti, zgodovinskega spomina, pomembnosti skupnosti in moči literature. Kot vselej tudi v tem romanu vzpostavlja temelje za nadaljevanje rodu; to je deček Jarvis, sin Polluxove hčere Hette, ki ga Tookie vzljubi in sprejme za svojega.
Roman Stavek združuje kritiko rasizma, kolonializma in stereotipizacije staroselcev ter se ob feminističnih primeseh spogleduje z značilnim humorjem in mistiko, ki predstavlja vez z avtohtonim jazom severnoameriških Indijancev.
In kot običajno je tudi tokrat zaključek romana odprt, podvržen suspenzu, kar simbolno ilustrira stavek iz Slovarja, ene prvih knjig, ki jo Tookie prejme v zaporu iz rok svoje učiteljice in ki predstavlja osnovni gradnik njenega življenja: Vrata so odprta. Pojdi.
Louise Erdrich: Stavek (Morfemplus, 2024, prevod Barbara Skubic)
