Ob smrti papeža Janeza Pavla II. aprila 2005 so italijanski mediji večkrat poudarili, da je bil Karol Wojtyła za marsikoga, predvsem za mlajšo generacijo, dejansko edini papež, saj je njegov pontifikat trajal izredno dolgo in zato prejšnjih sploh niso poznali.
Nekaj podobnega lahko zapišemo tudi ob slovesu Borisa Pahorja. Ni namreč mogoče govoriti o slovenski književnosti v Italiji, ne da bi začeli pri njem. Tudi o Slovencih v Italiji in odnosu matice do lastne narodne skupnosti se je v osrednjeslovenskih medijih največ govorilo okrog Pahorjevega rojstnega dne 26. avgusta. Predsednika Slovenije in Italije Pahor in Mattarella sta julija 2020 prisostvovala vrnitvi Narodnega doma slovenski narodni skupnosti in priložnost izkoristila, da sta starosti slovenskih pisateljev vročila najvišji državni odlikovanji. Množično prevajanje slovenskih avtorjev iz Italije v italijanščino se je začelo prav s Pahorjem in vsak njegov uspeh je bil uspeh celotne narodne skupnosti. Celega kupa stvari ni bilo mogoče narediti oziroma si zamisliti, ne da bi se pri tem tako ali drugače ne sklicevali nanj.
Morda le eno, in sicer gimnazijsko oziroma srednješolsko maturo v Sloveniji. Kljub našim prizadevanjem in vrsti podpisnikov peticije iz poletja 2019, med njimi tudi precej uglednih, Boris Pahor in njegova književnost še vedno ostajata izven nabora obveznega čtiva za dijake četrtih letnikov slovenskih gimnazij in srednjih šol. A to je že druga zgodba.
Pojdimo po vrsti. Leta 1913 v Trstu rojeni Boris Pahor se je približal književnosti preko Edvarda Kocbeka, ko mu je ta v reviji Dejanje pod psevdonimom še pred drugo svetovno vojno objavil prvi literarni poskus. Vezalo ju je globoko prijateljstvo, ki je trajalo do Kocbekove smrti leta 1981, že nekaj let pa ju družita kipa v ljubljanskem Tivoliju, za katera pa se zdi, da gledata vsak v svojo smer.
Pahor se je z literarnim ustvarjanjem nekoliko resneje začel spogledovati po drugi svetovni vojni in vrnitvi iz taborišča, ko si je v Dutovljah na Krasu ustvaril svoj Tuskulum po zgledu Cicerona. Malokdo namreč ve, da je večino svojih romanov napisal v sobi gostilne Pri Marički, ki je stala na mestu današnje zdravstvene postaje in lekarne. Hkrati so bili to časi prve Kocbekove afere, ko je zaradi pozitivne ocene zbirke novel Strah in pogum postal nezaželen pri Primorskem dnevniku in drugih izpostavah slovenskega režima v zamejstvu. V tistem času je v samozaložbi izdal Svobodno polemiko, ki so jo prodajali v časopisnih kioskih. Že pred vrnitvijo Italije v Trst je s sotrudniki izdajal različna glasila, med njimi zbornika Stvarnost ter Stvarnost in svoboda, poskušal je tudi ustvariti njuna naslednika Sidro oziroma Tokove. Najbolj znan je po reviji Zaliv (1966–1990), ki bi je ne bilo brez nesebične pomoči njegove žene Radoslave Premrl (1921–2009), sestre narodnega heroja Janka Premrla Vojka.
Manj znan je podatek, da se je Boris Pahor preizkusil tudi kot politik. Ker je odklanjal politično udejstvovanje v italijanskih strankah, kjer so se po nalogu iz matice udinjali slovenski levičarji (predvsem pri socialistih in komunistih), hkrati pa ni maral samostojnega političnega nastopanja pri Slovenski demokratski zvezi, ker so v njej prevladovali protikomunisti in klerikalci, je v šestdesetih ustanovil svojo stranko Slovenska levica, ki pa ni imela dolgega življenja. Ob tej priložnosti je nastala tudi antološka pesem Marka Kravosa Zamejska žalostna, v kateri avtor ironično govori o žalostnih zamejskih pisateljih, ki postanejo politiki. Mimogrede: Boris Pahor in Marko Kravos sta generacijski razliki navkljub nekaj časa sodelovala pri Zalivu, od koder je Kravos nato odšel, ker je bil prepričan, da Pahor ni dovolj naklonjen poeziji.
Svojevrsten je bil tudi odnos, ki ga je povezoval z Alojzom Rebulo. Pri zgoraj omenjenih zbornikih, ki so izhajali v Trstu v petdesetih letih, sta bila sodelavca. Po Rebulovem sprejetju krščanstva oziroma katolištva so se njuna stališča oddaljila, vendar ne toliko, da bi ju to leta 1975 omejevalo pri izdaji zelene knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v kateri je tedanji jubilant obelodanil povojne poboje. Rebula se je v Sežani izmazal le z zaslišanjem, Pahorju pa so poleg tega naložili še enoletno prepoved vstopa v Jugoslavijo.
Dejansko je Boris Pahor svoja politična stališča vseskozi izražal skozi književnost. V Nekropoli se denimo sprašuje, zakaj ista čast kakor partizanom, ki so se proti okupatorju borili s puško v roki, ne pripada tudi tistim, ki so bili zaprti v taboriščih in tam pustili svoje življenja.
Politika je bila njegov vsakdan, imel se je za socialdemokrata in vedno je vskočil v debato, ko je bilo treba kaj povedati. Ko je slovenska politika leta 2005, ob prvem obhajanju italijanskega dneva spominjanja na žrtve fojb in eksodusa (s katerim so Italijani izbrisali dvajset let fašizma, naredili narodno spravo in celotno krivdo za povojne žrtve na Tržaškem naprtili Slovencem in Hrvatom) složno molčala – baje je tedaj predsednik Drnovšek napisal zasebno pismo italijanskemu kolegu Napolitanu – je Boris Pahor rešil čast slovenskega naroda z intervjujem v Delovi Sobotni prilogi in v njej stigmatiziral početje zahodnih sosedov.
Prav tako se je oglasil in izrazil svoje nasprotovanje, ko je Pahorjeva vlada leta 2009 s Hrvati sklenila nesrečni arbitražni sporazum za določitev meje. Polemike in nasprotovanja pa mu je nakopala izjava v Primorskih novicah o nesamozavesti slovenskih volilcev, ki so v Piranu izvolili temnopoltega župana Petra Bossmana.
Ravno pred tednom dni sem s svojimi dijaki bral odlomek iz novele Grmada v pristanu. Ob začetku ure sem dijake vprašal, po čem poznajo Pahorja, njihov enoznačni odgovor pa se je glasil, da je zelo star pisatelj. Nihče ni vedel, da je Boris Pahor poučeval italijanščino na naši šoli, ki se je tedaj imenovala Slovensko učiteljišče Antona Martina Slomška (danes Humanistični in družbeno-ekonomski licej s slovenskim učnim jezikom Antona Martina Slomška). Ravno tako si marsikdo od nas težko predstavlja, da bi Pahor slavo, ki mu je bila namenjena v zadnjem poldrugem desetletju, doživel, če bi umrl med 80 in 85 letom, kakršna je v Italiji povprečna življenjska doba.
Ob neki priložnosti mi je Alojz Rebula potožil, da je Bog veliko bolj prizanesljiv do Pahorjevega telesa kakor do njegovega, čeprav Pahor v Boga sploh ne veruje. Tedaj sem ga popravil, in sicer s Pahorjevim citatom o Bogu. Prepričan je bil namreč, da Bog obstaja, in mu priznaval neizmerno moč, a ne dobrote, kar je značilno za krščanskega. Najbrž zaradi različne medvojne izkušnje.
Danes ni torej odšel samo pisatelj in Slovenec. Svet in Evropa sta izgubila še enega od zadnjih pričevalcev dvajsetega stoletja in nacističnih taborišč smrti.
Nekoč sem v Cunjakovem antikvariatu na Trubarjevi, z zunanje strani zastraženem z velikanskimi portreti pisateljev s potopljene Atlantide, nekaj iskal. Mogoče kakšno knjigo iz osemdesetih, ko smo srbohrvaške prevode še kupovali ali pa jih kot pravi profesionalni tatovi kradli v Konzorciju in potem po skrivnih kanalih in na skrivnih krajih za mastne denarje preprodajali zainteresiranim strankam. Največkrat sramežljivim, mladim puncam. Študentkam primerjalne književnosti.
Ko sem s prsti in očmi kot z nevidnimi lovkami drsel po hrbtih knjig, sem za stelažo, ki me je ločevala od največjega prostora v antikvariatu in me seveda skrivala, zaslišal znan glas. Govorca nisem mogel videti niti ni on mogel videti mene, a glas sem v hipu prepoznal. Bil je glas hermetičnega pesnika, ki ima med mlajšimi ljudmi veliko častilcev in oboževalcev. Ložo zagretih in fanatičnih vernikov.
Ta glas pa je bil drugačen od glasu, ki ga človek uporablja pri vsakdanjem sporazumevanju. Glas je deloval, kot da je pesnik v enem tistih preroških in vzvišenih stanj, ki jih poznajo mistiki, ko skačejo v eno, kot da je preobražen, drugačen, v transu. Glas je deloval, kakor da pesnik komunicira z nebom ali pa tistim, ki naj bi na nebu bil.
Pesnik je, ožarjen od energij prostora, kjer se je nahajal, skandiral stavke o srbski nadrealistični poeziji. O Oskarju Daviču. O neki pesmi o mitraljezu. Včasih je z glasom onomatopoetsko posnemal regljanje mitraljeza in je njegovo posnemanje delovalo avantgardistično, skoraj kot bi italijanski futurist Filippo Tommaso Marinetti, avtor parole, da je vojna edina higiena sveta, deklamiral zvočno pesem Zang Tumb Tumb in zraven s svojim dvorom ponosno kolesaril v vojno.
Še bolj kot futurističnemu zanosu pa sta bila pesnikovo revolucionarno navdušenje in zanos podobna zanosu in navdušenju iz partizanskih filmov, ki smo jih gledali kot otroci in bili nanje popolnoma nori. Tako nori, da smo po uspešnem iztrebljenju sovražnikov, ki smo ga lahko videli na platnu, vedno znova skrajno glasno ploskali, da so nam hkrati zatekla ušesa in dlani.
Zdelo se mi je, da mi električni impulzi, ki jih je oddajal pesnikov zanosni glas, pred notranje oči prinašajo čisto jasne podobe, da čisto natančno in razločno vidim, kako Bata Živojinović in Ljubiša Samardžić s črnimi nemškimi mitraljezi, ki so se imenovali šarci, z obličja zemlje brišeta cele divizije Nemcev, četnikov, ustašev in ostalih sovražnikov.
In Bata in Ljubiša sta bila, prav tako kot pesnik, avangardista, nista streljala leže in s tal, tradicionalno in skoraj dolgočasno, ziheraško, ko je mitraljez stal na nožicah, ampak sta streljala v teku, med jurišem, v polnem šprintu in iz roke, tako da sta mitraljez z levico držala za nožice, s kazalcem desnice pa pritiskala na petelina in sprožala rafale, ki so parali zemljo, drevesa in ljudi.
Ko sem gledal te podobe, sem nenadoma začutil, kako še globlje padam pod vpliv pesnikovega ekstatičnega skandiranja, njegove preobrazbe v mistika. Začel sem izgubljati občutek za prostor in čas. Potem pa se je v tem podaljšanem trenutku izgubljanja, ki se je raztegoval kot kakšen neviden, vesoljski čigumi, na neki točki nenadoma vse stemnilo.
II
Ko sem ponovno odprl oči, sem stal v vrsti uniformiranih mož. Bili smo v bližini nekega strelišča. Pred nami se je šopiril Lambergar in sončni žarki, ki se jim je uspelo izmuzniti skozi nestanovitnost aprilskega neba, so osvetljevali zlate zvezdice na njegovih ramenih. Za njim je kot Veliki nadzornik stal oficir redne vojske z obrazom zagorele podlasice in v drži Kidričevega spomenika za Cankarjevim domom. Na njegovih ramenih je bilo še več zlatih zvezdic kot na Lambergarjevih.
Lambergarja je prisotnost prave vojaške avtoritete rahlo motila, saj ni mogel pokrčiti desne roke in kazati svoje kalašnikovke, ki bi mu v tem položaju štrlela v nebo kot jekleno-leseni kurac. Trudil se je nekaj razlagati, prenesti na nas navodila, ki jih je dobil od Velikega nadzornika, od govoreče podlasice ali pa iz knjige z naslovom Pravila službe. Nihče ga ni poslušal. Po skoraj tednu dni neprestanega potikanja po dolenjskih gozdovih smo bili že čisto spremenjeni v veliko tolpo zanemarjenih in uniformiranih razbojnikov, ki so s svojimi kriki in lomastenjem plašili medvede in tudi ostalo manjšo in manj nevarno divjad.
Bili smo precej prilagodljivi in kaj hitro smo se vživeli v vloge udeležencev enega od tradicionalnih socialističnih eksperimentov. Čeprav smo zraven neprestano mislili na dezertiranje in na naše punce in žene, ki naj bi doma radostno in rekreativno fukale s tistimi, ki jih niso vpoklicali.
Eksperiment se je imenoval – manevri. Naložili so nas na tovornjake in nas odpeljali v srce teme. Želeli so, da bi bili stalno in popolnoma pripravljeni. Kajti sovražnik ni nikoli počival. Niti za trenutek ni zatisnil očesa in država je bila neprestano ogrožena. Tako od znotraj kot od zunaj. In redna, čeprav izjemno številčna in dobro oborožena vojska, ni bila dovolj. Ni bila kos nevarnosti.
Naši premiki so bili videti kot premiki ameriške nacionalne garde v maskirnih uniformah v filmu Južnjaška uteha, kjer sta se Powers Boothe in Keith Carradine prebijala skozi louisianska močvirja. A naše uniforme so bile, v primerjavi s tistimi iz Hillovega filma, nikakršne. Lahko pa smo se pohvalili, da smo ves čas bolj ali manj pijani. Ves čas na drugem nivoju resničnosti. Ves čas v skriti korespondenci s peklom in temo.
Seveda so nas oborožili. A skoraj nihče od nas ni imel takšne sreče, kot jo je imel Lambergar, ki je dobil kalašnikovko. Zaradi tega smo ga še bolj sovražili in še manj ubogali. Večina rezervistov je dobila prastare puške M 48, meni pa so, kot po božji kazni, dodelili točno takšen mitraljez, s kakršnim sta nemške divizije redčila in jih po hitrem postopku na plovbo prek podzemske reke pošiljala Bata in Ljubiša.
Bil je črni šarec. Ne eleganten in lahek kot jugoslovanska verzija kalašnikovke, ki jo je ob tabornem ognju med prepevanjem partizanskih pesmi in dalmatinskih šlagerjev Lambergar glancal, kot da si glanca kurac, ampak težka in nerodna zverina. Prazgodovinska žival. Dinozaver. Povrh vsega pa je bil še konzerviran, masten, in jaz nisem imel na volje ne interesa, da bi ga obrisal. Da bi ga blagoslovil s sijajem. S temno lepoto. Zaradi mastnosti so se nanj prijemali smeti in pesek.
Drugi ali tretji dan našega pohoda sem si ga v popolni pijanosti skušal oprtati na rame in sem namesto za mitraljezov jermen prijel za oprtač in mi je mitraljez padel v hlevski gnoj. Rahlo je pljusknilo in Lambergar je prebledel in se na skrivaj začel križati, čeprav je imel v žepu partijsko knjižico. Najbolj od vsega se je bal, da ga bom kje pozabil ali pa da mi ga bodo ukradli Cigani, ki so nam vztrajno sledili. Če so ukradli veliko prometno tablo Ljubljana–Novo mesto in z njo pokrili barako, bi seveda lahko ukradli tudi moj malo manjši mitraljez.
III
Lambergar je nehal govoriti in mi smo se posedli po travi ali se postavili v vrsto, ki je vodila do kombija, ki nam je sledil in nas oskrboval s pijačo. Moj pomočnik, edini, ki se je na tistem pohodu redno umival in skrbel za osebno higieno, je delal sklece in počepe in se tako v duhu in fizično pripravljal na streljanje v tarče, ki bo sledilo. Uran, dežurni zapeljivec, je iz previdnosti, da mu jih ne bi našla žena, zažigal listke z na roko narisanimi zemljevidi poti do bivališč ciganskih prostitutk, ki jim je v prejšnjih dneh pel podoknice, če je bilo to le mogoče, in če so na svojih bivališčih sploh imele okna. Jaz sem pil pivo, ki mi je kot po kakšnem nevidnem tekočem traku vedno znova prihajalo v roke. Ko sem spraznil eno steklenico, mi je nekdo nemudoma prinesel drugo, da sem še naprej ohranjal stike z višjo stopnjo resničnosti.
Potem je padla komanda in Lambergar je dal znak in mitraljezci smo zasedli svoje položaje. Bil sem rahlo začuden, da smo ga vsi takoj ubogali. Očitno smo si želeli slišati, kako ropotajo črne zverine, ki smo jih že cel teden vlačili po dolenjskih gozdovih. A hkrati smo bili tudi malo razočarani, saj smo videli, da ne bomo streljali tako, kot sta streljala Bata in Ljubiša. Med jurišem, s krikom na ustih, nonšalantno. V popolnem šprintu. Ampak klasično, s tal. Leže. Staromodno. Ziheraško. Neavantgardno.
Ulegel sem se in pogledal v brisani prostor pred sabo. Na svoji desni sem imel rahlo dišečega pomočnika, ki je pripravil strelivo. Tarče so bile tako oddaljene, da sem jih s prostim očesom komaj videl, a sem kaj hitro ugotovil, da jih v pijanosti lahko natančno vidim in razločim, če gledam s svojim tretjim očesom.
Potem smo začeli sinhrono pritiskati na peteline in Cigani, ki so se med rafali in poki skrivali v grmovju, so začeli prepevali drugi največji hit Nede Ukraden Vrati se s kišom, prvi je bil seveda Drugarice posadimo cvijeće, ki se je nadaljeval: »kuda vojska druga Tita kreće«. Nenazadnje smo bili Titova vojska, pa čeprav je bil že mrtev, pa čeprav samo rezervna. Cigani so prepevali en in isti komad, kot pokvarjen džuboks, ki predvaja eno in isto ploščo, in čakali, da se strelišče sprazni, da bodo lahko pobrali prazne tulce pravkar izstreljenih nabojev in mogoče zraven še kakšno puško ali mitraljez, ki bi ga tam pozabil ali pa v mirovniškem besu odvrgel kdo od pijanih rezervistov.
Ropotalo je in pokalo. Koščki zemlje so leteli v zrak. Zadeve smo se lotili smrtno resno. Fanatično. Potem je nekdo začel glasno kričati in mahati z rokami. Drl se je, da naj nemudoma prekinemo streljanje, saj so iz neke vasi v bližini strelišča telefonirali, da nanje padajo zablodele krogle. V tistem hipu se je brisani prostor začel upogibati in glas mojega pomočnika, ki me je navijaško spodbujal, je postal nerazločen. Začel me je spreletavati občutek, da se selim v temo.
IV
Ko sem odprl oči, sem bil najprej rahlo zmeden, dezorientiran in nisem točno vedel, kje sem, a vonj po knjigah, ki se mu je nekje iz globine moje še majave zavesti pridruževal vonj po smodniku, pa tudi močno zvenenje v ušesih, mi je dokazoval, da sem sicer bil nekje drugje, a da sem zdaj ponovno za stelažo, da sem na kraju, kjer sem skrivaj vlekel na ušesa, kaj tako doživeto in v valu revolucionarno-mističnega zanosa skandira pesnik.
Skandiranje se je seveda še vedno nadaljevalo in tisti vonj po smodniku in zvenenje v ušesih sta me je pripeljala do odločitve, da ga bom, preden zapustim antikvariat, vprašal, ali je kdaj v rokah držal mitraljez in ali ve, da lahko z njim koga poškoduješ, raniš, ubiješ, ne nazadnje, če si neroden, tudi samega sebe.
Toda ko sem stopil izza stelaže in videl, da sta pesnikovi poslušalki mladi punci, ki ga gledata z velikimi in široko razprtimi očmi in ob tem lebdita v zraku in da se pesnik s svojim plamtečim govorom o orožju v poeziji trudi, da bi ga gledali s še večjimi in še širše razprtimi očmi, da bi se skupaj z njim še bolj dvignili proti stropu, sem samo povesil glavo in se tiho in skoraj sramežljivo poslovil, prijel za kljuko izhodnih vrat, jih odprl in stopil na s soncem obsijano ulico.
Na vso srečo tam ni bilo še nobenih uniform in nobenih ljudi, oboroženih z mitraljezi.
»Ura je bila pet zjutraj, / ko si mi rekla, / da me imaš rada. / In jaz sem v iskrenosti ponovila, čeprav sem vedela, / da lažem,« zapiše Alina Špan, ena izmed predstavljenih pesnic.
Pod naslovom antologije Srca v igri se skriva 21 imen mladih literatov, ki pišejo, ljubijo, živijo in verjamejo v pomen besed, zato lahko v zbirki, ki je precej raznolika, heterogena, tako v poeziji kot prozi, začutimo, kako se v svetu znajde mlada generacija, ki jih druži skupna točka, in sicer tematika LGBTQ+. Rdečo nit skozi vso zbirko literarnih prispevkov pa plete mlad, a že izkušen pesnik Tom Veber, ki je naredil izbor ter napisal spremno besedo. Tovrsten literarni izbor je pravzaprav nekaj posebnega v slovenskem literarnem prostoru, saj so zelo opazne razlike, kako pisci občutijo obravnavane teme ljubezni, spolnega življenja in življenja nasploh v povezavo s LGBTQ+ skupnostjo na lastni koži. Vrstni red avtorjev predstavlja nekakšno valovanje ostrosti in (ne)posrednosti jezika in tem LGBTQ+ skupnosti. Avtorji na začetku se z omenjenimi tematikami ukvarjajo počasi, potihoma, nato se ostrost s poezijo Nele Pobrežnik in Nežke Struc odpre, vendar zatem ponovno zaplava v mirne vode, vse to pa na nov vrh popelje poetika Vesne Liponik.
Pridemo do vprašanja: »Zakaj v 21. stoletju 21 mladih piscev še zmeraj posebej označi, da gre za LGBTQ+ tematiko?« Tom Veber v spremni besedi zapiše: »Eden od glavnih namenov obravnavane publikacije je tako vsaj za centimeter premakniti skupnost LGBTQ+ z odstavnega pasu marginalnosti proti avtocesti enakih možnosti. Morda se zdi ideja naivna, a iz idej se razvijejo dejanja in iz dejanj se razvijejo spremembe.«
Antologijo odpre kratka zgodba Ajde Bračič, v kateri avtorica z nizanjem opisov in vsakdanjih predmetov opisuje fragment iz življenja. Alex Kama ponudi nekaj srednje dolgih pesnitev in kratko prozo, v katerih lahko začutimo ostrino njegovih misli, s katerimi med drugim prikazuje tudi LGBTQ+ dogodke na italijanskih tleh. V poeziji Aline Špan začutimo mladostno noto, saj z izbiro motivov, ki jih niza na preprost način, okusimo svežino besed in iskrenost mlade avtorice. Sledijo pesmi Aljaža Koprivnikarja, ki je s svojim pisanjem in prvencem Anatomija že dobro znan v slovenskem literarnem prostoru, je pa tudi umetniški vodja festivala Fabula. Pesnik zapiše: »Pozabil sem te, kot se / pozabijo sanje.« Kljub srce parajočim tematikam Aljaž Koprivnikar niza besede zelo natančno in tako ustvarja posebno umirjeno atmosfero s prijetnim podtonom. Poetika Bengal Cafuta je zelo odkrita, direktna in igriva. Pesnica zapiše: » … in poljubljam senco tvojih kodrov!« ter »Dišiš mi!« Eva Kokalj v svoji poeziji neposredno nagovarja samo ljubezen v ritmizirani liriki. Zraven priloži še nekaj odlomkov pesmi Popotem, v katerih skozi prvoosebno pripoved nagovarja bralca in ga sprašuje, kaj njemu pomeni ljubezen, kako jo doživlja in kdaj se ta konča. FIlip Vurnik se v pesmi Sestra ukvarja z vprašanjem, kako družba vidi lirski subjekt, kako ga doživlja on ter se sprašuje, zakaj si ustvarjamo iluzije. V pesmi Vijolična omenjene teme še nekoliko razširi in jim doda še vprašanje svobode, resničnosti, vendar pa na koncu dneva ni pomembno, kar družba misli, da je ugotovila iz maloštevilnih podatkov, govoric in televizije. Da zaspiš, da zadihaš, je pomembno imeti odgovore sam pri sebi. Poezija Gregorja Brdnika je v osnovi nežno romantična, v njej z veliko čutnimi elementi opisuje moške čare in lepoto. Zasledimo lahko: »Trdno občutiš moj prijem«, »z vonjem kofeina in cigaret«, »in se smejal, ko si zmedeno poslušal«. Zelo specifična pa je kratka proza pisca Jake Šostra z naslovom Cmok, v kateri pravzaprav poosebi cmok v glavno osebo, ta pa se spopada z ugotovitvijo, da je narejen iz plastike. Odpira vprašanja o smislu življenja, o pojmovanju osebne identitete in eksistenci nasploh. V izboru je objavljena kratka in prikupna pesem Delirio Katja Zgoznik, v kateri izpostavi tematiko osebne zvestobe. Lan Aidan Remec se v svojih besedilih pogosto oprijema ponavljanja, s katerim poudarja tanko mejo med resnico in lažjo, hkrati pa lahko med njegovimi besedami zaznamo kanček politične angažiranosti za svobodo, za prostor, ki bi omogočil prosto dihanje vsem, ki si tega želijo. O tematiki svobode govori tudi Miha Pongrac, ki skozi prozo opisuje malomeščanskost Slovenije in občutke utesnjenosti, ki jo povzročajo opazke in pogledi ljudi. Nela Pobrežnik v objavljeni pesmi odkrito govori o problemih, tabujih, ki niti v 21. stoletju na žalost še niso potihnili, njene besede so ostre, direktne, brez kakršnihkoli ovinkov. Pesnica zapiše: »Saj nisem kak homofob/ reče homofob/ nima kaj proti/ampak ne podpira/ svinjsko mu je/ kako se tipa ližeta.« Ostrino besed pa lahko pripišemo tudi Nežki Struc, ki se iz jezikovnega vidika veliko poslužuje slenga in motivom bivše/ga partnerja/ice. Poetika Pavle Zabret je angažirana in v podtonih tudi aktivistična, saj se dotika tematike razpada družbenih norm, ki med drugim krojijo tudi njeno življenje ter skupnost, ki nas obdaja. Pri pesniku Pinu Pograjcu lahko zaznamo težnjo po nadrealizmu in izkrivljanju realnosti, ta pa nas zasiči z občutki tesnobe in klavstrofobičnosti, kar prav tako zapiše Tom Veber v uvodnem besedilu. V njegovi poetiki zaznamo tudi elemente cinizma in samoironije, ki se prepleta z motivi ignorance in vrednosti časa. Sara Nuša Golob Grabner predstavi razmišljanja o biseksualnosti in poligamiji. Med drugim trdi: » … da lahko ljubiš več ljudi hkrati / in moške in ženske enako.« Špela Setničar svojo poetiko oblikuje kot subtilno ljubezensko izpoved na dokaj tih način. Veliko razpravlja o nežnosti in prijetnosti, ta pa predstavlja izjemno tanko mejo do ranljivosti in bolečine. »sem svet / sem misel / sem nekaj« v pesmi Si nekaj zapiše Taja Rihtaršič, ki na precej preprost način obravnava ideje o tihi ljubezni, preko njih pa lahko zaznamo navidezno sramežljiv pristop k svetu. Veronika Razpotnik pa v svojem pesnjenju prikazuje teme biseksualne ljubezni na razgiban način, vse to pa vključi tudi v druge svetove – glasbene teorije, kemije in področja epistemologije. Zadnja predstavljena pesnica je Vesna Liponik, ki z minimalizmom zadaja udarce preko besed vse do bralca na drugi strani knjige.
Srca v igri je izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtorjev in avtoric LGBTQ+ skupnosti, ki v antologiji na barvit način prikažejo teme, ki v slovenski javnosti na žalost včasih dvigujejo prah. Vendar pa ravno s takšno literaturo prihaja tudi do zavedanja o normiranju in standardiziranju takšnih in drugačnih tematik. Naj bo antologija enaindvajsetih mladih ustvarjalcev pobuda k svobodi, pogumu in potrebi po pisanju poezije in proze, s katero se premika svet in na kateri stoji slovenska literatura.
Srca v igri : izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+, MKC, Maribor 2021.
Sezona pohajkovanja po naravi je tu. Najboljša stvar, ki jo lahko naredite, je, da se podate ven, na vrtove, v gozdove, k rekam, jezerom in morju, druga najboljša stvar, ki jo lahko naredite, pa je, da preberete kako dobro knjigo o naravi, ki vas bo še bolj spodbudila pri raziskovanju sveta okoli sebe. Publicistko in novinarko Ireno Štaudohar, avtorico knjige Fižolozofija, smo povabili, da je za AirBeletrino pripravila seznam knjig o naravi, ki jih priporoča v branje.
Nan Sheperd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev)
Knjiga škotske pesnice je klasika in zame ena najlepše napisanih knjig o naravi. Avtorica je zaljubljena v svojo goro v škotskem Višavju, o kateri piše skoraj z erotično strastjo. Odličen je tudi prevod Miriam Drev. Nekatera poglavja zvenijo skorajda budistično, meditativno in filozofsko; stavki o hoji, spoznanju, odkrivanju. A vedno je realistična, čeprav so njene besede pesniške. Razumemo jih in njene izkušnje vidimo pred sabo kot na filmskem platnu. Tako lepo zapiše, da ko človek več ur brez prestanka hodi, njegovo meso postane skoraj prosojno.
Robert Macfarlane: The Old Ways (Penguin, 2012)
Macfarlaine je eden mojih najljubših naravopiscev. V tej knjigi opisuje pešpoti, ki jih je prehodil na Škotskem, v Palestini, na Kitajskem … Podnevi, ponoči, v dežju in snegu. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, o katerih podobah iz narave največkrat sanja, pove, da so to svetleče oči živali v nočnem gozdu.
Peter Wohlleben: Skrivno življenje dreves (Narava, 2016, prevod Petra Piber)
Uspešnica, ki jo je napisal gozdar in nam v njej odkril, da ni res, kot so nas učili v šoli, da je gozd eno samo tekmovanje živih bitij za prostor in hrano. Kot odkriva avtor knjige, je gozd zgodba o sodelovanju. Opisuje, kako si drevesa pomagajo, kako je podgobje pravi internet gozdnih informacij in čudežni svet, o katerem tako malo vemo.
Sylvain Tesson: Consolations of the Forest (Penguin, 2013)
Francoski avtor tako lepo piše o tem, kako je več mesecev v samoti živel ob Bajkalskem jezeru. Obkrožen z naravo. Brez ljudi. Cele dneve je hodil naokrog in opazoval sibirske gozdne živali. Videl je ljubezen, tesnobo, strah, boj za oblast, dramo, radovednost, pohoto, nežnost, naklonjenost, vztrajnost, potrpežljivost. Kraj, ki ga nikoli ni pozabil.
Robert Louis Stevenson: Popotovanje z oslico čez Sevene (UMco, 2018, prevod Anja Radaljac)
Leta 1978 se je Škot Robert Louis Stevenson, ki je bil takrat v poznih dvajsetih letih, odpravil v Francijo in se podal na potovanje čez Sevene. Od nekdaj si je želel biti pisatelj, a je do tedaj v časopisih objavil le nekaj krajših zapisov. Kasneje je zaslovel z avanturistično knjigo Otok zakladov in grozljivko Doktor Jekyll in gospod Hyde. Njegova zgodba o potovanju je danes že potopisna klasika, v kateri zapiše, da smo vsi popotniki po divjini tega sveta in da smo vsi tudi popotniki z osli ter da je najboljša stvar, ki jo najdemo na potovanjih, iskren prijatelj, ki je nagrada življenja – njegov prijatelj je bila trmasta oslica.
Andrea Wulf: Iznajdba narave (UMco, 2017, prevod Anja Radaljac)
Knjiga govori o najslavnejšem znanstvenik na svetu Alexandru von Humboldtu, ki je odkrival gore, rastline in živalske vrste. Gnala ga je neverjetna radovednost, hodil je tako dolgo, da so mu včasih razpadli čevlji. Ta neutrudni naravoslovec je prijateljeval z vsemi sodobniki svojega časa, od Goetheja do Jeffersona. Verjel je, da mora biti znanje dostopno vsem. Bil je očaran nad znanstvenimi instrumenti, meritvami in opazovanji, obenem pa ga je gnalo tudi občutje čudenja. Seveda je bilo treba naravo izmeriti in analizirati, vendar je hkrati verjel, da bi moral velik del našega odnosa do sveta narave temeljiti na občutkih in čustvih.
Patrik Svensson: Evangelij po jeguljah (Mladinska knjiga, 2022, prevod Petra Piber)
Velika švedska uspešnica, ki govori o živali, ki ima najbolj nenavaden življenjski krog od vseh bitji na planetu. V knjigi izvemo, da je Freud, še preden je postal psihoanalitik, v Trstu preučeval jegulje, želel je najti jeguljo z moškimi spolnimi organi, saj takrat še niso vedeli, da jegulji moški spolni organi zrastejo šele, tik preden se pari. Vse se začne v Sargaškem morju v Atlantskem oceanu, premičnem morskem čudežu, ki ga obdajajo štirje oceanski tokovi, tam se rodi jegulja, ki preplava cel ocean, da bi lahko drugi del svojega življenja bivala v rekah.
Tove Jansson: Poletna knjiga (Mladinska knjiga, 2005, prevod Darinka Soban)
Pripoved o babici in vnučki na otoku v Finskem zalivu. Zgodba o prijateljstvu, otroštvu in naravi. O morju in majhnih stvareh, ki nas za vedno zaznamujejo. Mojstrovina znane švedske pisateljice. Takšna poletja lahko doživimo le v otroštvu, ki se zdijo dolga, kot da se nikoli ne bodo končala.
Colette: Claudinin dom (Mladinska knjiga, prevod Radojka Vrančič)
Colette ni bila le ena največjih francoskih pisateljic ampak tudi divji otrok, ki ga je njena mama Sido naučila tako veliko o naravi in živalih. Njihova hiša je bila vedno polna živali, pa tudi vseh ljudi, ki so se znašli v stiski. Mama je imela velikanski vrt, ki je bil divji kot raj, imela je udomačenega pajka, ki je zvečer pil njen kakav in Colette je imela udomačene lastovke, ki so se včasih skrivale v njenih bujnih laseh.
Roger Deakin: Waterlog (Tin House, 2022)
Izjemno lepo napisana klasika, ki jo rada prebiram, kadar premišljujem o vodi. Njegov jezik je liričen in včasih zelo zabaven. Avtor se namreč odloči, da bo preplaval Veliko Britanijo – vse njene reke, jezera in mlake. Ko plava, se mu zdi, kot da gre pod kožo stvarem, da se uči nečesa novega, da je osvobojen gravitacije in teže. »Včasih sem, ko se odpravim na plavanje, žalosten in melanholičen, a ko pridem ven, si največkrat veselo požvižgavam,« zapiše te preproste občutke in spremembe. V knjigi so tudi zgodbe o navdušenih plavalcih od Darwina do Byrona, ki je vedno hotel živeti ob morju, reki ali jezeru, da se je lahko kopal.
Hotel Union Fotografija: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Bosanci – a kuda idu Slovenci nedjeljom je bil sila posrečen naslov knjige zagrebške sociologinje Silve Mežnarić, ki je v začetku osemdesetih letih izšla v slovenščini. Ukvarjala se je z vsakdanjim življenjem priseljencev, večinoma so bili iz Bosne, naslov pa bralca opominja na to, kakšna je bila Ljubljana ob nedeljah v osemdesetih letih. Povedano povsem na kratko: v mestu je bilo ob nedeljah mogoče srečati le vojake in »Bosance«. Zakaj narekovaji? Ker je bil za vsakega »pravega Slovenca« vsakdo, ki ni bil Slovenec in je prihajal »od spodaj«, preprosto »Bosanec«. Pa četudi je bil iz Kruševca – ampak do tega še pridemo.
Včasih, v Jugoslaviji, se je vsak petek zgodaj popoldne pred samskimi domovi na obrobju mesta ponujal isti prizor. Fantje in možje so čepeli in stali ob napolnjenih potovalkah, nervozno so kadili, številni so varovali večje ali manjše z vrvjo povezane škatle, sem in tja je bila kakšna res velika škatla, v njej pa pralni stroj, televizor ali že kaj, česar se »dol« ni dobilo. Čakali so avtobus, ki bo zvečer njih in težko prislužene, še težje pa pričakovane, pakete odložil v domačem kraju kje v zahodni Bosni, od koder se bodo v nedeljo zvečer vrnili v svoje male zakajene sobe brez kopalnice, iz katerih so se vsako jutro odpravljali delat na katero od bauštel ali v ljubljanske fabrike. In tako iz tedna v teden, iz leta v leto.
Tisti pa, ki jih na domači kraj niso vezale preveč intenzivne družinske vezi ali so bili doma preprosto predaleč, so ostajali v Ljubljani. Ordinirali so po svojih lokalih, druženje z domačini ni bilo kaj prida, domačinke so nanje gledale zviška in možnosti za začetek česa erotičnega so bile zelo blizu ničle. Požvižgavanje, sikanje in »alo maco« pristop v Ljubljani nekako ni bil najbolj učinkovit.
Skupina Buldožer
A je nekaterim vendarle uspelo. Na primer tistemu Bosancu, ki »enkrat tako posle službe nije htio ić domu pa je ‘šo u Rio«, kjer je »čakao svoju družbu i pijucko pivo«. »Kad ti boga sam jo vi’do, sedela je čisto sama, plave lase, bujne sise, oblečena ko prava dama«. Povabil jo je na »pijaču«, kajti »danas je dobio plaču« in ljubezen se je začela. »Uvedla me je u svoju družbu, kulturni i sploh fejst ljudi, al’ vam se stalno nešto mudi, vi Slovenci, baš ste ludi«. Kulturni trk je nastopil, ko ga je frizerka iz Mosta na Soči oklicala za Bosanca, čeprav je bil »rodom iz Kruševca«, vse skupaj pa je šlo k hudiču, ko mu je povedala, da je starši »ne puste s tobom, nigdar te nebom pozabila«. »Sreo sam je neki dan u Unionu s nekim pederom, Talijanom … jebo ji mateeeeeeer«.
Rio in Union, torej. Dve postojanki umetnikov, študentov, pankerjev, boemov, postopačev, v Unionu se je vedno dalo srečati tudi koga iz meščanskega okolja. Rio na vogalu Šubičeve in tedanje Titove, danes Slovenske, nasproti Konzorcija, s svojim zanikrnim bifejem spredaj, v katerem je vedno kdo »dežural«, sredi osemdesetih pa so iz njega naredili enega prvih mestnih fast foodov. Danes je tam neka povprečna balkanska gostilna, v kateri strežejo povprečne jedi z žara.
A Rio, o katerem govori komad Buldožerjev z albuma Nevino srce, je bil zadaj. Prav tako zanikrn, neugleden, socialističen, a s krasnim gostinskim vrtom, ki so mu senco delala visoka košata drevesa. Do njega se je dostopalo skozi pokrit dovoz, kakršnih je v središču mesta ničkoliko, danes pa ga zapirajo težka lesena vrata, ki se odpirajo le, ko skoznje zapelje kakšen avtomobil. Na vrtu Ria se je dogajalo marsikaj, od manjših glasbenih festivalov, nastopov džez glasbenikov do preprostega druženja. Danes tega vrta že dolgo ni več, zemljišče je zdaj v lasti ljubljanske univerze, ki ima tam namen zgraditi neke objekte za svoje potrebe. Nekakšen pomnik mu je pokojni Brane Bitenc postavil v komadu Rio benda Otroci socializma iz leta 1982:
»V Riu sedim in pijem svoj pir. Vsak tolk časa morm dat šluk kakšnmu pjancu.
V Riu sedim in pijem svoj pir. Vsake tolk časa me hoče kdo sunt na gobec.
V Riu sedim in pijem svoj pir. Gledam, kako prihajajo brezposelni delavci in pijanci.
V Riu sedim in pijem svoj pir. In vidim, kako se trudjo, pa ne morjo bit oni.
V Riu sedim in pijem svoj pir. In vidm, kako se z mano ukvarja polcaj.
V Riu sedim in pijem svoj pir. In vem, da se je treba razfukat, da se je treba zažgat.«
Lep portret navadnega pajzla, torej.
In potem Union. Kavarna na vogalu Miklošičeve in Nazorjeve, meščanski šlif, čaj, kava, spodobna postrežba, uglajeni natakarji, spodobna vinska ponudba, eleganca in navite cene. To je danes, ko je Union le še ena kavarna v gentrificiranem središču mesta, v katerem le redki še živijo, zato pa številnim ponuja krasno kuliso za instagram selfieje. Včasih pa … Tudi včasih je bil Union kavarna, a to ne pomeni, da v njej tako kot v Riu (in v Petričku pa v Medexu in v Ona-On in Šumiju in še kje po mestu) niso države rušili in sveta reševali boemi, obstranci, pankerji z ramo ob rami z gospodi v kravatah in s finimi gospemi v krznenih plaščih, ki kape niso snele niti med pitjem kave. »Nekega dne v decembru preteklega leta sva se sešla z Župančičem v Unionu. Bilo je pred poldnevom; po kotih je sedelo le nekaj vestnih bralcev jutranjih časopisov, sicer pa so bili prostori skoraj prazni, če izvzamemo levo krilo, kjer je Kristan delal korekturo in Jakopič s tovariši pil črno kavo. Sedela sva sama pri mizi. Zrak je bil svež in dosti hladen, a vendar ne toliko čist, da bi moril kavarniško razpoloženje,« je o svojem srečanju z Otonom Župančičem v kavarni Union leta 1911 napisal Izidor Cankar. Union je torej v ljubljanski gostinski geografiji »od nekdaj«; ni se mu (še) zgodilo, kar se je zgodilo kavarni Evropa, kjer je zdaj neka bančna poslovalnica, ali Daj Damu na vogalu Cankarjeve in Titove, danes Slovenske, kjer so najprej prodajali hamburgerje, danes pa tam kraljuje španska hitra moda.
Rio in Union, kavarni, restavraciji, beznici, kulturni prizorišči, politična odra in ljubezenski srečevališči, včasih le napajališči, vse v enem. Vsakdo, ki je danes star 55 let in več in je v mladosti vsaj približno živel, vam bo znal povedati svojo zgodbo iz Uniona in Ria. Vsakdo bo znal povedati kakšno svojo anekdoto o tem, kako je »tam, za tisto mizo«, pijan čemel tisti, o katerem se danes študentje učijo na fakultetah, ali kako je ljubosumni ta in ta na gobec onega in podobno.
Danes človek v stari Rio niti ne more več, v Unionu pa lahko le spije predrag kozarec vina in obuja spomine. Kot bi najbrž počel tudi tisti Bosanc iz Kruševca, ki je svojo plavolaso ljubezen z dobrimi joški dokončno izgubil prav v tem Unionu. Zaradi »nekog pedera, Talijana«. Kaj hujšega za pravega jugošvalerja.
»Počakaj, te vežem v pisarno k ambasadorki,« je rekla Nina, bivša sošolka z Oddelka za japonologijo. Pred tem sva se pogovarjali o tem, da je bila Dr. Ana Petrič Polak, ambasadorka Slovenije na Japonskem, na kosilu z Mieko Kawakami, kar se mi je zdelo čisto nepredstavljivo. Tisti pomladni dan smo se potem dogovorili, da bomo s skupnimi močmi poskušali ta izjemni roman prinesti v slovenski jezik. Breasts and eggs sem v angleškem prevodu prebrala prejšnje poletje in o njem mi je še danes težko govoriti, kot mi je težko govoriti o stvareh, v katerih se preveč prepoznaš in prepogosto prestopijo prag udobnega. V knjigi sem zasledila toliko misli, ki bi bile lahko dobesedno vzete iz mojega vsakdana. To, da sem imela priložnost z avtorico celo poklepetati, je bil zagotovo eden izmed vrhuncov letošnjega festivala Fabula.
Pravkar ste bili nominirani za mednarodno nagrado man booker za roman Heaven, vaše delo Vsa moja poletja je na vseh najbolj prestižnih lestvicah obveznega branja. Kakšen je vaš pisateljski proces in ali verjamete v navdih?
Joj, sama o sebi ne razmišljam tako … vsaj ne na neki osebni ravni (smeh). Lahko povem, da pišem približno štiri ure dnevno in medtem popijem tri litre vode. Zadnje čase me zanima, ali obstaja povezava med ritmom požiranja vode in ritmom pisanja stavkov. Zjutraj, preden začnem pisati, pa poslušam Mozartov 21. klavirski koncert, 2. stavek, in Beethovnovo 14. sonato za klavir, 2. stavek. Ponavadi, če res ne čutim navdiha, glasba pomaga.
Zakaj pišete?
Nočem, da me ljudje berejo, ker želijo od mene dobiti nekakšno ultimativno resnico. Ampak če bi lahko preko svojega pisanja svojim bralcem dala nekaj, so to neopisljive slike in teksture. Veliko bi mi pomenilo, če bi v času, kjer je vse minljivo in se vse nenehno izgublja, lahko predala naprej spomin na neko podobo, opis nekega prizora, ki bi z bralci tudi ostal.
Leta 1993 ste napisali kratko zgodbo (Chichi to ran) Prsi in jajčeca. Potem ste napisali roman Vsa moja poletja (Natsumonogatari), ki nekako nadaljuje in širi prvotno kratko zgodbo. Nekako ste »reciklirali« oz. ponovno uporabili tudi protagonistke.
Ko sem začela s pisanjem, sem napisala kratko zgodbo o protagonistkah mojega kasnejšega romana Vsa moja poletja – o Natsuko, Makiko in Midoriko. Slutila sem, da obstaja veliko sodobnih problematik in tem, ki me bodo še zanimale, ampak nisem še imela pisateljske veščine, ki je potrebna, če želiš napisati veliki roman oz. veliko zgodbo. Deset let pozneje, potem ko sem dolgo iskala svoj jezik, veliko pisala in preizkusila več različnih stilov naracije, sem zaslišala glas, ki mi je govoril: Nisi še napisala dovolj. Ponovno sem se lotila romana in napisala Vsa moja poletja.
Vse protagonistke v romanu imajo izjemno močen glas. Ali veste, kako se bo končala zgodba vaših protagonistk, preden začnete pisati roman?
Vse protagonistke razumem in vem, iz kje izhaja njihova pripoved, ne morem pa reči, da so mi vse tudi osebno zelo blizu. Like v svojih delih ustvarjam tekom pisanja in njihove značaje prilagajam potrebam, ki jih narekuje potek romana.
Kaj menite glede zahodnih kritikov in recenzij vašega dela?
Pogosto berem svoje recenzije, tuje in domače, torej japonske. V tujini pogosto moje pisanje označijo za pisanje »o Japonkah«, česar pa seveda na Japonskem ne razumejo na takšen način. Roman Vsa moja poletja odpira različne teme, seveda pa vsak bralec najde tudi problematiko, ki nagovarja prav njega – kar se seveda razlikuje od bralca do bralca. Veliko mi pomeni, da ljudje knjigo berejo na različne načine. Ampak ko bralci pišejo, da so uživali v načinu, na katerega sem opisala zahajanje sonca, v zgoščenosti mojih stavkov in opisih prizorov smeha, me to zelo veseli in spodbudi k nadaljnjemu pisanju.
Kaj je po vašem mnenju najpomembnejše vprašanje v razpravi o splavu in umetni oploditvi?
To, da se zavedamo, komu je oboje zares dostopno.
Darovanje sperme je na Japonskem anonimno. Kakšno je vaše mnenje o dilemi, kako pomembno je poznati svoje korenine?
O tem je na Japonskem veliko različnih mnenj in na splošno se o tem veliko razpravlja. Je pa glede tega pri nas vseeno težko izraziti svoje misli. Pri pisanju knjige Vsa moja poletja sem prebrala zapis nekoga, ki je iskal svoje korenine, svoje biološke starše. Med iskanjem je našel le žalost in trpljenje. Zdi se mi, da starši o svojih otrocih razmišljajo kot o svoji lastnini, ampak temu ni tako. Otroci so avtonomna živa bitja. Vsak otrok bi moral imeti pravico, da pozna svoj izvor.
Fotografija: Nina Pernat
Kako razmišljate o sodobnih Japonkah? V čem se razlikujejo od prejšnjih generacij?
Za Japonsko lahko rečemo, da se je zelo spremenila. Lahko pa tudi trdimo, da se ni spremenila popolnoma nič. Posilstvo so na primer prepoznali kot kaznivo dejanje[2], spolno nadlegovanje, za katerega je nekoč veljalo, da je sprejemljiv aspekt delovnega okolja, pa zdaj ostro obsojamo. Še vedno pa recimo poročeni pari ne smejo imeti različnih priimkov in ženske ne smejo same vzeti jutranje tablete. Še vedno moramo veliko spremeniti.
V svoji knjigi se ukvarjate predvsem z ženskami in težavami ženskega telesa. Ali lahko moški bralec to knjigo sploh zares razume?
Seveda. Spol in spolnost sta na začetku vsake individualne percepcije sveta. Kljub temu pa nam je vsem skupno vprašanje: Zakaj smo prišli na ta svet, zakaj smo bili rojeni in zakaj umremo? Skupno nam je tudi to, da smo kot posamezniki popolnoma nemočni. Mislim, da vsa zmeda in anksioznost ter dvomi, ko drug drugega ne razumemo, lahko postanejo priložnost, da posežemo po problemih, ki niso izključno naši in jih začnemo osmišljati skupaj.
[2] Zakon še vedno dovoljuje obtožbo o posilstvu le, če je bilo uporabljeno »nasilje ali ustrahovanje«, razen v primerih, ko skrbniki zlorabljajo svoje otroke. (Vir: Japan’s secret shame, BBC)
Prejemnik britanske nagrade za najboljšega knjigarnarja leta 2009, urednik in od leta 2016 uspešen pisatelj Max Porter (1981), je za svoj prvenec Bridkost je stvar s peresi prejel nagrado Sunday Timesa za najboljšega mladega pisatelja, nagrado za leposlovje Združenja britanskih knjigarnarjev in mednarodno nagrado Dylana Thomasa. Del širše literarne oz. gledališke javnosti ga razen po še dveh romanih, Lanny iz leta 2019 in Smrt Francisa Bacona iz leta 2021, pozna tudi po ugledališčenju prvenca v režiji Ende Walsh, ki se je zgodilo leta 2019 v Dublinu in bilo prikazano tudi v Londonu ter New Yorku. Za vlogo žalujočega vdovca je Cillian Murphy prejel nagrado Irish Times Theatre za najboljšega igralca.
Široko prevajani hibridni roman Bridkost je stvar s peresi se ne le v naslovu, temveč tudi tematsko opira na eno izmed pesmi ameriške pesnice Emily Dickinson Upanje je stvar s peresi, nastale okrog leta 1861. V tej odi človekovi sposobnosti upanja je slednje metaforično preoblikovano v ptico z izjemno močno voljo, ki živi znotraj človekove duše in nikoli ne izgine. Je čudežni dar, ki ga je nemogoče poraziti, ničesar ne zahteva v zameno in je kot tak dragocen ter nepogrešljiv del tako posameznika kot družbe.
S tem ko je Porter prevzel naslov ameriške pesnice, pri tem pa upanje iz izvirnega naslova nadomestil z bridkostjo, je storil dvoje. Kot namiguje kratki roman, ali natančneje, preplet pesmi v prozi, poezije, pravljice, eseja in še česa, bridkost in upanje obstajata z roko v roki. Nista sinonima, ker je prva eno izmed tistih človekovih stanj, ki običajno izzove drugo, obe pa sta neodjenljiva dela njegove duše. In kar je pomembneje – upanje je tisto, ki ima moč preobraziti bridkost v dragoceni del posameznikove izkušnje, sicer žalostne in boleče, ki ga ne ugonobi, pač pa mu pomaga preriniti se skozi težavno obdobje, ga sooblikuje in vodi skozi življenje.
Težavno obdobje je za tri protagoniste Porterjevega prvenca, očeta in dva sinova, nastopilo ob smrti žene in matere. V času, občutenem kot nenaden in trd padec v globino, iz katere ni bilo videti izhoda, ko se je »žalost zdela četrtodimenzionalna, abstraktna, medlo znana. (…) Ko so se prijatelji in družina, ki so viseli pri nas in bili prijazni, vrnili domov k svojim življenjem. Ko sta šla otroka spat in stanovanje ni imelo nobenega smisla, nič se ni premaknilo,« je avtor bridkost personificiral v vrana, ki se je družini pridružil z namenom, da – tudi s pomočjo pogleda od zunaj –, začetne faze žalovanja premakne na nov nivo, ki bo žalujočim omogočal nadaljnje življenje. Prišel je v času, ki ga opisuje gornji navedek, ko se je prva faza, napolnjena s prijaznostjo ljudi in običajnimi ponudbami o vsakršni opori, umaknila glušeči tišini in globoki samoti, ko je po glasnem šoku nastopil čas tihega trpljenja in resničnega občutenja, da ljubljene osebe prav zares ni več. Ko se je zdelo, da iz globoko brbotajočih občutij prikrajšanosti, nepravičnosti, jeze in bolečine ne bo možno sestopiti nikoli več (»dajte mi prostor, dajte mi čas, dajte mi občutek, da je tu, naj se opravičim, naj najdem pot, ki ni zgolj bes«). Vran kot sinantropna vrsta ptice z izjemno močjo prilagajanja na nova okolja, tudi agresivna in glasna, je še kako primeren družabnik ne le ob notranji borbi za preživetje, temveč ob poskusih tvorne prilagoditve na nove življenjske okoliščine.
Triptihno zasnovana pripoved s svojimi naslovi namiguje na pot, po kateri stopajo oče in sinova. Obliz noči, Obramba gnezda in Dovoljenje za odhod se v samosvoji pesmi v prozi, kot bi najbrž bilo možno zvrstno označiti delo, če bi se bilo treba odločiti za eno oznako, izpisujejo skozi izmenjujoče se tri glasove; očeta, sinov in vrana. Slednji nastopa v vlogi potrpežljivega in razumevajočega sogovorca, hudomušnega terapevta ali doslednega organizatorja vsakodnevnih aktivnosti, na simbolni ravni pa nadaljuje tradicijo pojava vrana skozi literaturo oziroma umetnost.
Z umestitvijo vrana, ki privzema posamezne človeške lastnosti in s tem v dobršnem delu izrazito lirične pripovedi ustvarja svet, ki je nekoliko privzdignjen od realnega, nad-naraven, se avtor poslužuje literarnega načina, ki spominja na teorijo fantastičnega, kot ga je v delu Uvod v fantastično književnost razdelal Tzvetan Todorov. V besedilu sta navzoči dve različni ravni realnosti, naravno in nadnaravno, pri čemer implicitni avtor jasno loči med enim in drugim, kar pomeni, da sam ne »verjame« v resničnost predstavljenega nadnaravnega. Slednje je predstavljeno kot problematično in ni integrirano znotraj zaznavnih norm pripovedovalca in oseb fiktivnega sveta. Avtorjev molk glede tega je posledica antinomije med naravnim in nadnaravnim.
Podobno prisotnost vrana doživlja bralec. Vran s strani žalujočih ni sprejet kot del družine, četudi se je naselil v njihov »izpraznjeni« londonski dom, temveč zgolj kot del žalovanja. Pri tem je podobno abstrakten in neulovljiv, a nenehno navzoč, saj se tudi njega ne da postaviti pred vrata ali ga ignorirati. Je glasen in zoprn, je breme in bolečina, črna, votla, neodjenljiva gmota, ki s svojim opozarjanjem, da je treba živeti naprej, paradoksalno opominja na izgubo. In ker vran v zadnjem delu pripovedi odide, in ker je pripoved izpisana v lirično privzdignjenem slogu, ki enostavno prehaja v poezijo, ter s pridihom elementov pravljice ali mita, ki nenazadnje lahko pojav vrana umestita »zgolj« v očetovo domišljijo, kot berglo, da ponovno samostojno shodi, je tudi pojav fantastičnega nekako vpet v to razpršeno hibridno strukturo, kjer je vsega naštetega po malo, a ničesar v celoti.
Seveda je bolj kot zvrstna ali žanrska opredelitev dela Bridkost je stvar s peresi pomembna njegova sporočilna vrednost. Razno-zvrstna struktura in prisotnost vrana s človeškimi lastnostmi sugestivno kažeta na različnost načinov, s katerimi poskuša žalujoči preživeti prva obdobja žalovanja. Mnogoglasnost pripovedi, ki ji avtor dodaja še potencialni glas bralca, kaže na spoznanje, da objektivna resnica ne obstaja, da so zgolj približki, spremenljivi in izginjajoči, zapisani v pesniški podobi, ki ne morejo potešiti žeje razuma ali dati enoznačnega odgovora na nenehno porajajoče se vprašanje, kako preseči žalovanje. Ga postaviti na znosen, sprejemljiv način in se z njim pomiriti. Pa vendar se ob branju tega nenavadnega, skorajda bizarnega, a toplega dela zdi, da je prav lirična podoba žalovanja s svojo neoprijemljivostjo, prividnostjo in sanjami tista, ki žalujočemu pomaga premostiti trpljenje, nastalo ob nepremostljivi razpoki (njegovega) sveta.
Max Porter: Bridkost je stvar s peresi, prevedli Anja Golob in Katja Šaponjić. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021.
Pri založbi Beletrina je izšel četrti roman Draga Jančarja z naslovom Ob nastanku sveta, velika zgodba življenja, ki izriše pred očmi posameznika. Gre za ganljivo, osebnoizpovedno delo z avtobiografskimi elementi, ki ne bo nikogar pustilo ravnodušnega.
Kar nekaj vaših romanov bi lahko označili za vojne: recimo To noč sem jo videl ter In ljubezen tudi. Kako se lotevate pisanja o vojni? Živeli ste v tem povojnem času, nekoliko oddaljeno od nje. Je bilo potrebnega veliko raziskovanja ali ste pisali bolj s pomočjo tega, kar ste slišali, recimo od svojih staršev oziroma širše okolice?
Res se je v mojem okolju veliko govorilo o vojni. Pa seveda tudi v šoli. Kljub temu se mi je zdela vojna nekaj zelo oddaljenega. Šele po vojni v Sloveniji v devetdesetih, po obisku obleganega Sarajeva, Dubrovnika, hrvaške Krajine in tudi Beograda po bombardiranju, sem spoznal, da se to lahko zgodi tudi danes. Tematika se mi je približala, vstali so moji spomini iz otroštva in mladosti, srečanja s partizani, nemškimi mobiliziranci, mnogimi, ki so preživeli surovo okupacijo Maribora. S temi temami sem prihajal v stik tudi s svojimi poznejšimi branji in srečanji z avtorji, ki so pisali o vojni: Pahorjem, Kocbekom, Zupanom, Pirjevcem, Hacetom itd. Takrat sem začutil, da bi lahko o tem pisal, vojna je postala del moje izkušnje. Neposredno pa jo je doživel moj oče, ki je bil v koncentracijskem taborišču. Danes se mi zdi, da vojne sploh nikoli ni bilo konec, da smo samo mi živeli v nekem srečnem mirnem presledku. A ob koncu tega presledka sem na lastne oči videl izstrelke nad Sarajevom, porušene vasi na Hrvaškem. In na dan, ko se je začela vojna v Ukrajini, mi je poštar prinesel ukrajinski prevod romana In ljubezen tudi. Torej romana o vojni.
Nekateri se obdobja Jugoslavije, kljub temu da je bila totalitarna država, še danes spominjajo kot zlate dobe. Kako jo vidite vi?
Zlata doba – za koga? Gotovo ne za tiste, ki so preživeli, če so jih, strahote Golega otoka, ki so po vojni izgubili očete in sinove, ki so jih odvedli neznano kam, danes vemo, kam. Tudi ne za tiste, ki so jim pobrali premoženje ali jih zmetali iz služb. Seveda pa je večina nekako živela in mladi ljudje tudi srečno. Pozneje so se odprle meje in Jugoslavija je bila vsaj v primerjavi z drugimi komunističnimi državami veliko bolj svobodna. Prav v času mojega literarnega zorenja je prišlo do velikega sproščanja, v umetnosti ni bilo mnogo ovir, veliko se je prevajalo, izhajale so knjige, ki si jih na Poljskem ali Madžarskem ni bilo mogoče zamisliti. Močno, drzno gledališče, tudi film in likovna umetnost. Na področju političnega združevanja, tudi medijev, pa je bila to še zmeraj kar solidna diktatura. A Jugoslavija kot prostor mnogih kultur je bila zame zelo privlačna. Navsezadnje so takrat izšle moje knjige tudi v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu itd., dramo Veliki briljantni valček pa so uprizorili v dvanajstih gledališčih Jugoslavije. Moji spomini na to so lepi, a to mi ne more zastreti pogleda na to, da smo ves čas živeli v diktaturi.
Vaš nov roman je prežet s svetopisemsko tematiko, na začetku tudi zapišete, da so v romanu na nekaterih mestih uporabljeni citati iz standardne slovenske izdaje Svetega pisma, ki so ponekod tudi svobodno predelani. Protagonist Danijel je soimenjak s prerokom sanj iz Stare Zaveze. Ali so vam bile svetopisemske zgodbe največji navdih pri pisanju?
Uporabil sem jih, ker sodijo v svet zorenja mojega junaka Danijela. To je svet opazovanja in čudenja nad lepotami sveta in življenja, ki pa se lahko po spletu okoliščin v hipu spreobrnejo v jezo, sovraštvo, brutalnost, celo zločin. V atmosferi povojnega časa sta si svet ljubezni in sovraštva zelo blizu. In Stara zaveza je polna silovitih človeških blodenj in iskanja, pogosto se končajo z nasiljem in tudi kaznijo, kajti Bog iz Stare zaveze zna biti zelo hud, včasih pokonča cela mesta, Sodoma in Gomora. V svoji majhni, predmestni okolici Danijel začne spoznavati, kako razmerja med ljudmi segajo v daljne začetke civilizacije in da se lahko podobne stvari zgodijo tudi tukaj, v njegovem okolju.
Z romanom se vračate v svoj rodni Maribor. Protagonista zgodbe, Danijela, bi lahko nekako označili za vaš alterego. Kje pa je ta meja med resničnostjo in otroško domišljijo, če se ozrete nazaj na svoje otroštvo in vaše doživljanje povojnega dogajanja?
Roman na nekaterih mestih izstopi iz resničnosti in na krilih Danijelove domišljije odplava v neznane pokrajine. Tudi sam jih nisem poznal, dokler me pisanje ni zaneslo vanje. Drobci romana, ki so resnični, so vzeti iz dna nekega daljnega spomina, po njem hodijo sence resničnih ljudi. V tem spominu pa so tudi mogočni domišljijski izleti, podobni tistim, na katere se Danijel odpravi v trenutkih stiske ali ob težkih doživetjih.
Po vaših besedah Ob nastanku sveta ni avtobiografski roman, a vseeno je v njem veliko osebnih izkušenj. Kakšen je vaš odnos z Danijelom, protagonistom zgodbe?
Seveda je evidentno, da sem tokrat vključil v zgodbo, bolje rečeno zgodbe, tudi samega sebe. Od tod tudi nekaj ironije in celo črnega humorja. V vsakem mojem pisanju so osebne izkušnje, tokrat jih je toliko več in so toliko bolj izrazite. Če pa že vgradiš nekatere avtobiografske trenutke, potem ni mogoče, če se samemu sebi ne bi vsaj nasmehnil, nekoliko pa tudi posmehnil ali spisal kakšno prizemljeno ali metafizično šalo na svoj račun.
Danijel se skozi zgodbo nenehno sprašuje in je razdvojen med vero ter zanikanjem le-te. Na eni strani ima mamo, ki hodi v cerkev, na drugi očeta, ki je član zveze borcev, in povsem indoktriniran šolski sistem. Tudi sami ste odraščali v času ideoloških pritiskov. Kako danes gledate na to razdvojenost?
Tako, kot je napisano. Moj takratna »razdvojenost« ni bila tako huda, v romanu je vse skupaj nekoliko potencirano. V resnici je nekaj tega bilo in svetovnonazorska tehtnica se je nagnila na očetovo in šolsko, se pravi »pionirsko« stran. Že v srednji šoli pa mi je postajalo jasno, da svet ni tako enostaven. Dokler nisem spoznal, kar vem še danes: življenje in svet sta nekoliko zapletena, dobro se meša z zlim, normativni ideološki okvirji nimajo nobene moči, da bi človeka omejili in zares usmerili. Razen tistih, ki znajo samo korakati in poslušati povelja.
Ali bi rekli, da usoda v vaših delih igra pomembno vlogo? Veliko vaših romanov se recimo konča s smrtjo, samomorom ali celo ubojem in Ob nastanku sveta ni izjema. Pri tem se zdi, kot da bi bil umor, ki ga zagreši Lena, neizogiben.
Meni se ne zdi. Lahko bi tudi srečno živela. Toda iz ljubezni je nase vzela krivdo svojega ljubimca. Površnega človeka, malega podleža. In ko jo kljub temu prevara, vsaj ona misli, da jo je, se v njej dvigne nekaj temnega, nekaj, česar ne pozna in kar je tudi v njej, kot pri vseh v romanu, podaljšana senca vojnega zla.
Roman Draga Jančarja Ob nastanku sveta, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Televizijska serija, nastala po romanu Wolf Hall leta 2015.
Naslovnico slovenske izdaje romana Wolf Hall britanske pisateljice Hilary Mantel – v odličnem prevodu Dušanke Zabukovec – »krasi« glava Henrika VIII., izsek iz monumentalne stvaritve, portreta slikarja Hansa Holbeina mlajšega. Takoj nam torej postane jasno, da gre za (še eno) delo, ki se vrti okoli vladarske dinastije Tudorjev. A Wolf Hall, zajetno besedilo več kot sedemstotih strani, vsekakor izstopa iz množice tovrstnih zgodovinskih romanov: če ne že zaradi tega, ker je knjiga prejela prestižno nagrado booker, pa zaradi same vsebinske postavitve in izpeljave. Čeprav se kralj Henrik VIII. in nam vsem znana ter pogosto literarizirana Anne Boleyn konstantno pojavljata znotraj večine poglavij, je Thomas Cromwell, kraljeva »desna roka«, tisti, ki je v samem osrčju fabule, zgodbe. Skozi prizmo njegove enigmatične osebnosti spremljamo dogajanje ne le na dvoru, ampak v širšem evropskem prostoru 16. stoletja, razbiramo oblastne in politične mehanizme, ki so se obračali v tistem času. Knjiga pri tem ne zahaja v kakršnokoli mitizacijo, sentimentalizacijo, romantizacijo likov ali razmerij; živo in »meseno« upodobi človeka, ki se je povzpel iz niča po družbeni lestvici, pri čemer dobimo unikaten (literarni) vpogled v delovanje te družbe. Po knjigi je nastala tudi istoimenska uspešna, kritiško priznana BBC serija, z Markom Rylancem, Damianom Lewisom in Claire Foy v glavnih vlogah.
Wolf Hall je v bistvu prvi del trilogije, ki jo je avtorica zasnovala okoli življenja Thomasa Cromwella,v kateri sta izšli še knjigi Pripeljite obtožence (ki je prav tako pobrala bookerja) in Zrcalo in luč (za katero se menda ni več »spodobilo«, da bi dobila bookerja). Wolf Hall nam slika Cromwellovo »pot« od njegovega mizernega otroštva, ko je trpel pod očetovo pestjo, preko njegovega služenja kardinalu Wolseyu, do začetkov vzpona na Henrikovem dvoru, kjer je opravljal oziroma nosil različne funkcije, od svetnika, lorda arhivarja, finančnega ministra itd. Lahko bi rekli, da smo se znašli v scenariju samoizoblikovanega (self made) lika, skorajda renesančnega človeka. Ne le, da se je Cromwell izobrazil kot pravnik, obvladal je tudi trgovanje, finance, spoznal se je na notranjo in mednarodno politiko, znal več jezikov (ki se jih je naučil na potovanjih), bral relevantna dela (omenjani so Machiavelli, Castiglione, Marsilij iz Padove itd.). Tako ni nenavadno, da je kmalu postal nepogrešljiv svetovalec raznih angleških veljakov. Zgodba je seveda fokalizirana skozi Cromwella in avtorica je v skladu z njegovo kompleksno, enigmatično persono temu prilagodila samo naracijo: večino časa jo beremo skozi tretjeosebnega pripovedovalca, a na določenih mestih zdrsne v intradiegetični način, dovoljen nam je redek vpogled v junakove misli. Pogosto tudi ni eksplicitno izraženo, kdaj nastopa in govori, včasih je zgolj »on«, neimenovan lik: to definitivno pripomore k občutku neke monumentalne osebnosti, o katere delovanju sicer vemo veliko, a nam ostaja nedostopna, kot nek monument, mogočen akter iz ozadja.
Večino romana sestavljajo pogovori Cromwella z različnimi »veljaki« (Henrik VIII., kardinal Wolsey, Anne Boleyn itd.), pripoved teče linearno, z nekaj retrospektivami in manjšimi analepsami, izpostavljeni pa so pomembni dogodki z dvora in iz Thomasovega življenja, kot so pešanje Wolseyeve moči, smrt Cromwellove žene in otrok, Henrikovo prizadevanje za ločitev od Katarine Aragonske, Annin »krvoločni« boj za prestol in kraljevo roko, razkol z Rimom in papežem, propad Thomasa Mora, tako da včasih knjiga »preskakuje« mesece ali celo leta. Ob tem simultano spoznavamo po eni strani, na kakšen način deluje Cromwell, razbiramo fascinantne poteze njegovega delovanja, mehanizme njegovega političnega udejstvovanja, njegove kalkulacije, celo mahinacije, skozi njegov »filter«, pogled, pa smo seznanjeni z interakcijo drugih posameznikov, ki kreirajo usodo kraljevine v nekem specifičnem obdobju. Vsak lik je oblikovan svojstveno, občutimo njegove karakteristike, hkrati pa se nam zdi, da o nobenem ne vemo zares veliko, ne sežemo v psihološke globine: ampak to seveda ni pomanjkljivost romana, prej prednost oziroma specifičnost – v ospredju je samo delovanje, sooblikovanje zgodovine, popis neke mogočne (Cromwellove) volje, ki je s svojim upogibanjem, vztrajnostjo znala pustiti pečat v le-tej. Thomas tako večinoma nastopa kot mož z masko (»Poravnaj si obraz,« si govori), kot nekdo s skritim interierjem, rojen za opravljanje »njemu usojenih« funkcij (moramo pa priznati, da kljub temu ne izpade zgolj preračunljiv ali brezčuten, v bistvu je svojim bližnjim izredno naklonjen, si prizadeva za njihovo blaginjo).
»Kralj ima dve telesi. Prvo obstaja v mejah njegovega telesa: lahko ga izmeriš, kar Henrik pogosto počne, obseg pasu, meč, drugih delov. Drugo je njegov vladarski dvojnik, prosto lebdeč, nevezan, breztežen, lahko je na več krajih hkrati. Henrik morda lovi v gozdu, medtem ko njegov vladarski dvojnik kroji zakone. Eden se bojuje, drugi moli za mir. Eden je ovit v skrivnost kraljevanja, drugi jé račko z mladim grahom«: to so pomenljive povedi, ki jih lahko preberemo v romanu in ki nas takoj spomnijo na Kantorowiczevo monumentalno delo Kraljevi dve telesi, ki razločuje to, kar predstavlja kraljevo korporealnost, od samega političnega, razsežnejšega, simboličnega telesa. Ta aspekt je tudi eden izmed najbolj atraktivnih v Wolf Hallu, namreč ko lahko na eni strani spremljamo Henrika kot osebo, z vsemi njegovimi šibkostmi (kralj na nek točki joče, kriči, se spominja otroštva), strastmi, po drugi pa motrimo, kako v neki čisto drugi, državni sferi deluje kot monarh, kako njegove odločitve vplivajo na različne institucije, narode, ljudstva, kako se ustvarja njegovo »nad-telo«. V bistvu imamo vpogled v nek teater zgodovine in politik, v načine, kako se producira in reproducira celotna »mašinerija« vladanja za osebnostjo kralja, kakšno vlogo ima religija, kako je povezana z državo, kako posamezniki pridobivajo na veljavi in kako jo tudi hitro izgubljajo. V slednjem primeru je zanimiva zgodba Thomasa Mora, ki tukaj ne nastopa ravno kot »humanistično navdihnjen« pisec Utopije, ampak kot neusmiljen preganjalec in mučitelj heretikov. Ko More prvič nastopi v romanu, je po funkciji lord kancler, na koncu dela pa izgubi glavo, saj ni želel priznati kraljeve soproge Anne Boleyn in njenega nasledstva.
Vsekakor je fascinantno slediti vsem intrigam, ki se pletejo na dvoru in okoli njega, »prisluškovati« govoricam, ki ne delujejo le kot zabavno vsebinsko vezivo, sredstvo za vzpostavljanje medosebnih relacij in zaupnosti, ampak tudi kot koristno sredstvo pri uveljavljanju lastne moči; Cromwell v knjigi pozna večino govoric, z njimi lahko izsiljuje ali jih kakorkoli že uporablja v prid kralja in kraljice. Ne navsezadnje so razne govorice oblika vednosti, le-ta pa je v svojih raznih pojavnostih tista, ki Cromwellu omogoča, da prosperira. Čeprav prihaja iz skromnega ozadja (zaradi česar ga mnogi plemiči prezirajo), pa ga njegove izjemne sposobnosti naredijo nepogrešljivega za kralja (»Zdaj pa ne moremo brez vas. To pravita celo moj oče in stric. Nič se ne zgodi, nič brez kraljevega ljubljenca, brez njegove neprekinjene družbe, in dandanes Henrik, tudi kadar nisete z njim, hoče vedeti, kje ste«). V romanu bi lahko morda celo razbrali, da je njegova knjižna »razgledanost« tista, ki mu med drugim pomaga pri usmerjanju kraljeve »roke«; zdi se, kot da kraljevo nadvlado nad papežem argumentira ravno na podlagi Marsilija iz Padove: »Marsilij nas uči, da Kristus ni prišel na ta svet kot vladar ali sodnik, temveč kot podložnik: podložnik države, kakršno je našel. […] Kristus ni ustvaril papežev« (da niti ne omenjamo njegovih sklicevanj na Machiavellija).
Mantel je tako s svojim romanom ustvarila živo vizijo, podobo nekega specifičnega obdobja, osebnosti v njem. Delo je zajetno, natrpano s podatki, tako da bi nas lahko v kakršnemkoli drugem primeru lahko hitro začelo dolgočasiti: a ne tukaj. Pisateljica poseduje izjemen čut za pisanje dialogov, skozi katere se razkrivajo svetovni nazori, ki pripovedujejo in pričajo o prelomnih delovanjih zgodovinskih osebnosti. Njena pripoved nikakor ne deluje arhivsko, liki in dogodki so kot da neposredno pred nami, željno sledimo sledi njihovih misli in dejanj. Vsekakor lahko preprosto Wolf Hall beremo kot napet zgodovinski roman, kot čtivo, ki nas preprosto posrka vase s svojo zgodbenostjo. Vendar pa je konec koncev očitno, da lahko iz njega marsikaj tudi izvlečemo, se iz njega kaj naučimo o samih strukturah oblasti in o tem, kako se piše zgodovina.
Hilary Mantel: Wolf Hall, Cankarjeva založba, prevedla Dušanka Zabukovec, Ljubljana 2021.
Novinarka in publicistka Irena Štaudohar se loteva zelo različnih knjižnih projektov. Po lanskoletni uspešnici z naslovom Kaj hoče ženska? je sedaj pred nami njena knjiga o vrtnarjenju z naslovom Fižolozofija (Mladinska knjiga). V njej je zbrala kolumne, ki jih je nekaj let objavljala v časniku Nedelo. Prinašajo njena razmišljanja in izkušnje, ki jih je prineslo obdelovanje lastnega vrta. Knjiga je hkrati praktična in filozofska, meditativna in poetična, skratka žanr, ki ga pri nas ne srečamo prav pogosto.
Kaj te je pripeljalo do tega, da si v Ljubljani najela kos zemlje in začela vrtnariti?
Preprosta želja po tem, da bi imela svoj vrt. Da bi imela košček svoje zemlje, kamor bi se vračala. Pa tudi to, da bi eksperimentirala z zelenjavo, s semeni. Vrt je vedno zatočišče. Spomnim se, da sem kot otrok opazovala svojo staro mamo, kako je tiho delala na svojem ograjenem zelenjavnem vrtu, ki je bil res lep in v katerem je bilo tudi polno starinskih rož in grmov – zdela se mi je najbolj zatopljen in srečen človek na svetu. Sedaj nimam vrta in ob koncu tedna gostujem na maminem. Trenutno sem res bolj teorija kot praksa.
Vrtnarjenje je zelo praktična zadeva, a je tudi polno metafor, praviš v knjigi. Kaj da vrt človeku poleg zelenjave?
Vrtnarjenje je posebna meditacija. Tudi delo z rokami, kot ugotavljajo nevrologi, zelo pomirja. Všeč mi je prav ta dvojnost, ki jo je omenjal že Orwell, ki je dejal, da je vrtnarjenje delo realista, ki na vrtu postane romantik. Vrt je delo in hkrati si moraš vedno vzeti tudi čas in ga opazovati kot kakšen slikar, ki slika.
Katere so glavne življenjske lekcije vrta?
Mislim, da če imaš vrt, se veliko bolj zavedaš vremena in letnih časov. Če greš na sprehod v gozd, ima ta skrivnostni prostor neko svoje življenje, vrt pa je košček zemlje, ki smo ga ukradli naravi, da bi ga ukrotili, in narava si ga vedno znova vzame nazaj. Če nas nekaj časa ni na vrtu, bodo divje rastline povsem prerastle občutljivo zelenjavo. Če imaš vrt, se tudi zavedaš, da je najbolj pomembno tisto, kar se dogaja v zemlji, in ne le tisto, kar je na površini.
Praviš, da opažaš pomanjkanje poljudnih knjig o naravoslovju v slovenščini, v angleščini pa je takih knjig veliko. Imamo do narave in kmetovanja ter vrtnarjenja res drugačen odnos kot Angleži?
Angleži so imeli aristokrate, ki so se lahko cele dneve sprehajali po naravi in pisali o njej, naši predniki pa so bili kmetje, niso se imeli časa čuditi lepoti narave, ampak so se morali z njo vedno boriti. Saj se spomnite tistih groznih podob iz Prežiha, ko vse propada, ko umira živina, ko je zemlja razmočena brozga, ko so otroci lačni, ko so samo delovna sila … Ko je obdelovanje zemlje, od katere je bilo odvisno, ali bo družina preživela ali ne, eno samo trpljenje. Prav zato nimamo naravopisja in se počasi razvija šele zdaj. Pa tudi zato ne, ker imamo zelo dobro ohranjeno naravo in se bomo tega začeli zavedati in o njej pisati, šele ko jo bomo dodobra uničili.
Ali lahko narediš krajši seznam obvezne literature o filozofiji vrta?
Najbrž je zelo raznovrsten, nekaj priročnikov etnologije, botanike in leposlovja. Vsekakor je to knjiga Vlaste Mlakar Rastlina je sveta, od korenin do cveta, dela Zmaga Šmitka, Zeleni kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarič, Colettin Claudinin dom in kakšen dober priročnik o prepoznavanju ptic … Če nam že pomagajo vrtnariti, si zaslužijo, da jih poznamo po imenih.
Ko že bralec misli, da je tvoja najljubša rastlina fižol, se izkaže, da si enako navdušena tudi nad solato, paradižnikom, kumarami … Katera rastlina na vrtu te najbolj navdušuje?
Vse, kar dobro obrodi. Ampak pri zelenjavi je tako, da vsako sezono ena vrsta bolj uspeva kot druga. Paradižniki se mi zdijo precej zanimivi – tudi zato, ker jih je treba ves čas povezovati, rezati zalistnike, ker rastline oddajajo precej nenavaden vonj, ker so menda tudi mesojede – drobne dlačice na steblih so strupene in lahko zastrupijo manjše žuželke, ki potem padejo na zemljo, propadejo in njihove ostanke vsrkajo korenine. Kaj je lepšega kot velik poletni sočen paradižnik, ki je prišel naravnost iz vrta?
O vrtnarjenju si pisala kolumne za Nedelo. Kakšne odzive bralcev si dobivala?
Odzivov je bilo res kar veliko. Čeprav sem vedno poudarjala, da sem amaterka, so me bralci in znanke veliko spraševali, če jim lahko kaj svetujem. Moram reči, da sem kar uživala, ko sem pisala kolumne, saj ko je sezona na vrtu, se dogaja toliko zanimivih reči, da tem ni zmanjkalo.
Si kdaj pomislila, da bi imela vrtnarsko oddajo na televiziji?
Ne.
Imamo v Sloveniji kako vrtnarsko avtoriteto?
Gotovo obstaja, vendar se žal z vrtnarskimi priročniki res nisem prav veliko ukvarjala. Bolj so me zanimale druge stvari – kdo vse je vrtnaril, kaj o deževnikih menijo biologi, kako so o vrtu pisali pesniki, pisatelji …
Tebi je najljubša hrvaška vrtnarica Kornelija Benyovsky Šoštarić. Zakaj?
Ker ima res lep vrt in imela sem to srečo, da sem ga obiskala. Mislim, da sem se iz te knjige, njenih oddaj in pogovorov z njo res največ naučila o tem, kako lahko tudi drugače obdeluješ vrt.
Zakaj nimaš več vrta?
Ker nimam časa in ker ga nočem več najemati. Morda spet nekoč, ko bom imela hišo z vrtom. Nekje v Toskani.
Glede na to, kako različnih tem se lotevaš v svojih knjigah, z napetostjo pričakujem, o čem bo govorila naslednja. Nam lahko že sedaj kaj izdaš?
Idej imam zelo veliko, težava je čas. Mislim, da bom na letošnjem dopustu končno zasnovala kaj leposlovnega.
Lidija Dimkovska in Aleš Mustar Fotografija: osebni arhiv
Lidija Dimkovska in Aleš Mustar sta pesnika, oba tudi prevajata. Poročena sta že 20 let, od leta 2001 pa skupaj živita v Ljubljani. Lidija se je rodila v Skopju in tam končala študij primerjalne književnosti, doktorirala je iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti in nato med letoma 1997 in 2001 delala kot lektorica za makedonski jezik. Aleš se je rodil v Ljubljani, diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Poleg pisanja veliko prevaja, ukvarja pa se tudi z gledališčem. Lidija prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik, Aleš pa predvsem sodobno prozo in poezijo iz romunščine ter makedonščine v slovenščino.
Knjige so v različnih jezikih in prihajajo na mnoge načine
Ko smo obiskali njuno knjižnico, je bilo glede na njun prevajalski poklic, Lidijine korenine in pa tudi dejstvo, da sta več let skupaj živela v Bukarešti, prvo vprašanje: »V katerih jezikih so knjige v vajini knjižnici in od kod so prišle?«
»Knjige imava tako v slovenskem kot v romunskem in makedonskem jeziku. Imava kar nekaj angleških knjig, pa tudi ruske in tiste, napisane v jezikih nekdanje Jugoslavije.« Aleš pravi, da je slovenske knjige zbiral tekom življenja in ima tako tudi veliko otroških knjig. »Skrbno sem jih čuval in mnoge slikanice so preživele vse selitve. S študijem anglistike je prišlo veliko angleške literature, sploh klasike, denimo Shakespeare. Knjig ne izbiram po videzu, priznam pa, da me je pri zbranih Shakespearovih delih pritegnila njihova vizualna plat. Ena soba v najinem stanovanju je v celoti rezervirana za romunsko književnost, ker je to en del mojega poklica, saj največ prevajam. Knjige so prihajale na vse možne načine, nekatere so tudi podedovane z oddelka za romanistiko, druge sem vlačil s seboj po letalih in tudi vlakih. Dobro se spominjam, kako sem ob koncu študija potoval iz Bukarešte preko Budimpešte do Ljubljane z vlakom in kako sem tovoril kovčke, polne knjig. Danes to počnem bolj elegantno, saj potujem z letali.« Lidija doda, da sta veliko romunskih knjig kupila, ko sta skupaj živela v Bukarešti. »Moje romunske knjige pa so prišle po malo bolj zapleteni poti, saj so šle najprej v Makedonijo, potem pa v Ljubljano. Imam tudi skoraj vse dobre sodobne makedonske knjige in veliko makedonskih klasikov. Vsakič, ko grem v Makedonijo, kupim nove knjige. Imava pa z Alešem tudi veliko otroških knjig. Najina 14-letna hčerka je dvojezična in sva ji v otroštvu brala knjige, jaz v makedonskem, Aleš v slovenskem jeziku. Sedaj bere sama v angleškem in slovenskem jeziku, dobro pa zna tudi makedonsko.«
Preplet jezikov, ruski klasiki in neznanka v mongolščini
»V dnevni sobi je slovenska klasika, Naša beseda, ki sem jo podedoval. Sicer pa noben od naju nima veliko knjig, ki bi jih dobil od družine. Pri nas se ni veliko bralo, Lidija pa je veliko knjig pustila v Makedoniji. So pa v dnevni sobi tudi angleške knjige in vse tisto, kar dobiva,« pravi Aleš. »Veliko knjig so nama prijatelji podarili, tako prozo kot tudi poezijo. Moj kabinet je natrpan z romunskimi knjigami, otroška soba z mladinskimi, Lidijina soba pa z makedonsko literaturo. Tudi na stopnišču imava nekaj knjig, tam je improvizirano in zato vse malo pomešano, najdejo se tudi knjige v srbskem, hrvaškem in črnogorskem jeziku.«
Lidija doda, da je veliko njunih knjig v različnih tujih jezikih, tudi knjige, ki saj sta jih prevedla, in revije, v katerih sta objavljala. »Imava kar velik arhiv. Aleš je svoje prevode razvrstil po letnicah, prevedel je že 33 knjig. Sama pa imam vse skupaj malce bolj zmešano. So pa seveda knjige, ki imajo posebno mesto in mi veliko pomenijo. Imam knjigo v mongolščini, ki sem jo dobila od sostanovalk v Romuniji, ki so bile iz Mongolije. Knjiga je v mongolščini, v cirilici, in ima 1000 strani, pa sploh ne vem, o čem je. Seveda pa imajo posebno mesto v moji knjižnici vse knjige Marije Cvetajeve. Zame je pomembna ne le kot pisateljica, pesnica, temveč tudi kot osebnost, ki me je zaznamovala. Čutim se življenjsko povezana z njo – prav zaradi nje sem šla na potovanje po Rusiji in se naučila rusko, da jo lahko berem v originalu. Imam zbirko 50 njenih knjig v različnih jezikih, več jih je tudi v originalu, v ruskem jeziku.« Aleševa najljubša knjiga je Zločin in kazen Dostojevskega. »Za osemnajsti rojstni dan sem si zaželel njegovo zbirko, saj me je s knjigo Zločin in kazen močno prevzel v gimnaziji. Častno mesto v moji knjižnici pa ima tudi roman Nostalgija romunskega pisatelja Mircea Cărtărescu, ki sem ga za Beletrino prevedel leta 2005. To je bil najtrši zalogaj v moji prevajalski karieri in sem resnično ponosen nanj.«
Knjig ni preveč, le časa je premalo
Aleš pove, da je njegova najljubša knjigarna v tujini Strand v New Yorku, v Bukarešti pa rad preživi veliko časa v stari vili Cărturești, kjer sta knjigarna in čajnica. Lidija pravi, da je njena najljubša knjigarna ILI-ILI, ki je tudi založba njenih knjig v Makedoniji, in doda: »V Sloveniji so knjige precej drage, zato si jih izposojava. Knjižnice v Sloveniji delujejo vrhunsko, le rekdokje je tako dober sistem.« V Sloveniji oba rada zahajata v Konzorcij, saj je tam izbira velika, pogrešata Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, všeč pa sta jima tudi butični Beletrinina knjigarna v Ljubljani in Gogina v Novem mestu. Po spletu ne kupujeta rada, uživata pa v nakupih knjig na stojnicah. »Sploh v Bukarešti so knjige poceni in sva si jih na ta način zelo veliko kupila. Pa tudi v Parizu še včasih stojijo stojnice s knjigami.«
Ko se selita, vse knjige romajo z njima. Lidija je pred kratkim naredila prenovo knjižnice. Knjige, ki se ponavljajo v njeni zbirki, je podarila naprej. »Počasi ugotoviš, da nekaterih ne boš uspel prebrati še enkrat in jih je bolje dati naprej, kot da samevajo. Knjig je namreč veliko, časa za branje pa premalo.«
V novem podkastu Goran Vojnović spregovori o tem, kako je nastajal strip, v katerem je upodobljen legendarni roman Pod svobodnim soncem.
Mogoče ste tudi vi med tistimi, ki se romana Pod svobodnim soncem, s podnaslovom: povest davnih dedov spominjate kot … neskončnega. V šolski knjižnici je bil med debelejšimi knjigami in prav zaradi tega se je marsikdo obotavljal, preden ga je vzel v roke. Ampak ta neskončnost je ob branju dobila drugo dimenzijo. V širine panonskega prostora se je dalo strniti ogromno življenja … in bojevanja … pa tudi idejo o svobodi.
Prav ta roman, ki ga je pred več kot 100 leti mojstrsko napisal Fran Saleški Finžgar, je bil podlaga za strip z enakim naslovom, ki je izšel lani pri založbi Škrateljc, in je delo pisatelja, scenarista in filmskega ter televizijskega režiserja Gorana Vojnovića ter slikarja in ilustratorja Damijana Stepančiča.
V podkastu, ki nastaja v sodelovanju s portalom AirBeletrina, ustvarjava pa ga Klara Škrinjar in Maja Čakarić, nam je proces dela, novo spoznavanje romana skozi odrasle oči, in dejstvo, zakaj ne bo roman verjetno nikoli zaživel na filmskem platnu, predstavil Goran Vojnović.
»Ker nisem vedel, kako drugače bi se tega lotil, sem se lotil kot filma, samo da nisem razmišljal, kdo bo to plačal,« pravi Vojnovič v podkastu ter pojasni: »Pri filmu nikoli ne bi napisal prizora, v katerem se spopadejo Slovani z Bizantinci, ker vem, da za takšen prizor denarja pač ni. Tukaj sem pa sem si mislil: »Bo že Damjan [Stepančič] to narisal!« V tem smislu je bilo drugače in sem domišljiji res lahko pustil prosto pot.«
Več o romanu in njegovem snovanju v najnovejšem AirBeletrininem podkastu.
Zdi se, da smo pogosto soočeni s protislovjem med tem, kako razumemo in kako občutimo svet. Spomnim se prvih mesecev pandemije, ko je bilo v celi Sloveniji okoli 500 aktivnih primerov okužb s koronavirusom in striktna karantena. Starša sta delala od doma, s sestro sva imela šolo in faks prek zooma, edine stike z drugimi pa smo imeli v trgovini. A kljub zavedanju, da je zaradi relativno majhne količine virusa in ukrepov, ki smo se jih držali, verjetnost, da bi se okužil, precej majhna, je vsako praskanje v grlu, večerno utrujenost ali smrkanje spremljal skoraj paničen strah pred okužbo. Popolnoma jasno sem razumel, da sem z upoštevanjem ukrepov in spremembo svojega obnašanja temeljito zmanjšal možnost okužbe, a sem se vseeno počutil, kot da bi vsak dan nekaj ur brez zaščitne opreme preživel na covid oddelku. Ta situacija je bila sicer za večino izmed nas izjemna, a se zdi, da je protislovje, ki jo je spremljalo, univerzalno. Vsi razumemo, kaj pomeni, da nekdo nosi rožnata očala; verjetno vsi tudi dobro vemo, kako drugačen lahko izgleda svet, ko smo otožni.
V takšnih primerih kot krivca običajno vidimo čustva, za katere se zdi, da nas ovirajo pri razumnem odločanju in delovanju, pri tem, da bi »razmišljali trezno«. Zame bi v marcu in aprilu leta 2020 pogosto lahko rekli, da sem bil paničen, čeprav sem »vedel bolje«. Ta predsodek je tradicionalno delila tudi znanost: psihologi in ekonomisti so večji del prejšnjega stoletja ljudi razumeli kot racionalne agente, ki na podlagi lastnih preferenc in informacij o okolju računajo pričakovano korist različnih možnih odločitev, vse odločitve, ki ne optimizirajo koristi, pa so bile preprosto razumljene kot neracionalne. Kognitivni znanstveniki sedemdesetih let pa so z orodji računalništva in simbolne logike poskušali modelirati človeško kognicijo, v kateri ni bilo prostora za čustva, ki se ne podrejajo operacijam deduktivnega sklepanja. Ko se je to začelo spreminjati in je na afektivne aspekte človeškega delovanja pozorna postala tudi mainstream znanost, se je verjetno zdelo, da moramo za to krivično zapostavljanje čustev najti krivca. Kar niti ni bilo težko: obstaja namreč več kot 2000-letna tradicija filozofskega diskurza, od Platona prek Descartesa do sodobnih kognitivistov, za katero se vsaj zdi, da čustva vztrajno postavlja na stranski tir. Antonio Damasio, nevroznanstvenik in eden vodilnih raziskovalcev vloge emocij pri človeškem odločanju, je svojo zdaj že klasično delo celo poimenoval Descartesova zmota.
Zato se zdi zanimivo ogledati, kaj je Descartes dejansko povedal o občutkih. Te sicer niso osrednja tema njegove filozofije, je pa leta 1649, tik pred svojo nezgodno smrtjo, izdal tanko knjižico z naslovom Strasti duše, ki je pred kratim v prevodu Nine Kanc izšla tudi v Sloveniji. Sestavljena je iz treh kratkih delov, ki skupaj vsebujejo 212 členov, pogosto nič daljših od enega odstavka. V njih Descartes definira »strasti« – široko kategorijo, ki zajema tako čustva, kot je ljubezen, kot občutke, kot sta gnus ali slaba vest – kot posledico unije med telesom in dušo opiše fiziološke procese, ki jih sprožajo, razdeli strasti na glavne in sestavljene ter poda nekaj nasvetov za njihovo dobro »vodenje«. Čeprav nezanemarljiv del knjige obsegajo zastareli opisi delovanja človeškega telesa – Descartes je sicer sprejemal teorijo cirkulacije krvi angleškega zdravnika Williama Harveyja, ki predstavlja eno od temeljnih odkritij moderne anatomije, a pomembno vlogo v njegovih razlagah še vedno igrajo »življenjski duhovi«, ki »švigajo« po telesu –, se mi Strasti duše še vedno zdijo precej zanimive. Predvsem iz treh vidikov: mesta tega spisa v Descartesovi filozofiji, konteksta pisanja o strasteh v 17. in 18. stoletju in njegove geneze.
Obrnimo se najprej h kontekstu. Čeprav se lahko zdi, da so filozofi dolgo časa občutke zanemarjali, velja prej obratno. Kot ugotavlja Amy M. Schmitter, avtorica preglednega članka o filozofiji emocij 17. in 18. stoletja iz Stanford Encyclopedia of Philosophy, je bila novoveška filozofija »poplavljena« z razpravami o čustvih, ki so se pojavljale tako na področju filozofske psihologije (kjer bi jih pričakovali) kot na področjih epistemologije, metafizike, etike, politične filozofije, to zanimanje za čustva pa je filozofijo povezovalo tudi z drugimi področji, od medicine in umetnosti do priročnikov o rojevanju. O občutkih (strasteh, sentimentih, afektih, emocijah …) so filozofi in filozofinje pisali na različne načine, a so se o nekaterih njihovih vidikih večinoma strinjali. Kot bi lahko pričakovali, so poudarjali vrednost emocionalne stabilnosti in koristno vlogo pozitivnih občutkov. Hkrati pa so jim – morda bolj presenetljivo – večinoma pripisovali tudi pomembno praktično vlogo: čeprav so priznavali, da nas lahko vodijo na stranpoti, so primerno nadzorovane strasti videli kot pomemben vodnik pri življenjskih odločitvah. Ta aspekt najdemo tudi pri Descartesu, ki za strasti pravi, da »je njihova naravna korist v tem, da spodbujajo dušo, da privoli in prispeva k dejanjem, ki lahko služijo ohranjanju telesa ali pa ga na kakšen način izpolnjujejo.« Zanimivo je tudi, da strasti niso bile razumljene kot »ženska tema«: čeprav so o njih pisale tudi filozofije (predvsem Mary Astell, Damaris Cudworth in Mary Wollstonecraft), se ne zdi, da bi za njih izkazovale kakšen posebno poudarjen interes. So pa bile bolj pogoste delitve na moške in ženske emocije. Teh sicer ne najdemo pri Descartesu, je pa recimo posebno problematična teorija britanskega filozofa grofa Shaftensburyja, ki je trdil, da ženske ne morejo vrednotiti umetnosti, saj ob njej občutijo zgolj trivialne občutke.
Rene Descartes
Drugi moment, zaradi katerega so Strasti duše lahko zanimivo branje, je mesto tega spisa v Descartesovi filozofiji. Kot v odlični spremni študiji k slovenski izdaji povzame Miha Marek, je Descartes »svojo dualistično misel, od Razprave o metodi (1637) do Meditacij (1641), razvil do teze, da sta edini substanci v univerzumu neskončno deljiva materija, katere bistvena lastnost je razsežnost, ter brezrazsežnostni duh, katerega bistvena lastnost je mišljenje.« Ker je človeka dojemal kot celoto, sestavljeno iz obeh substanc, se je njegova teorija tako spopadala s težkim problemom: kako lahko mislimo interakcijo med dvema povsem različnima substancama? Analogija ni povsem natančna, a je problem podoben poskusu razlage, kako bi lahko lik iz drame, ki jo berem, premaknil kozarec, ki stoji na moji mizi. V Strasteh duše Descartes ponudi odgovor, ki si ga je zgodovina filozofije zapomnila predvsem po njegovi nezadostnosti: preprosto predpostavi namreč, da duša in telo lahko vplivata drug na drugega in da se to dogaja v možganih, natančneje v češeriki oziroma pinealni žlezi. Zapiše: »Po skrbnem preučevanju sem, se mi zdi, razvidno spoznal, da del telesa, v katerem duša neposredno izvaja svoje funkcije, nikakor ni srce; niti to niso celotni možgani, temveč zgolj njihov najbolj notranji del, namreč neka čisto majhna žleza, ki je v sredi njihove tvari in tako visi nad kanalom, po katerem so duhovi iz prednjih votlin povezani s tistimi iz zadnje, da njeno najmanjše gibanje lahko močno spremeni tok teh duhov, in obratno, da lahko najmanjša sprememba v toku duhov močno spremeni gibanje te žleze.« Ta odgovor je na svoj način simpatičen, a ni zadovoljil niti Descartesovih sodobnikov, danes pa je dualizem glede telesa in duha – tj. prepričanje, da sta duh in telo dve različni, ločeni substanci – povsem obrobna pozicija v filozofiji duha.
Osebno najbolj fascinantna pa se mi je zdela zgodba za nastankom spisa. Poleg avtorja se za Strastmi duše namreč skriva še ena oseba. To je Elizabeta Pfalška, plemkinja, ki je Descartesa v njuni obsežni korespondenci spodbudila k pisanju Strasti ter s svojimi vprašanji in dobronamerno kritiko vplivala na njegova stališča. Elizabeta Pfalška, včasih imenovana tudi Bohemska, je bila hči Friderika V. Pfalškega, grofa ene od volilnih kneževin v Svetem rimskem cesarstvu, in Elizabete Stuart, hčere angleškega kralja Jakoba I. Friderik je za kratko obdobje vladal kraljestvu Bohemije (večinoma današnja Češka), nato pa izgubil prestol v dogodkih, ki so vodili do tridesetletne vojne med protestanti in katoličani. Z ženo sta zato pobegnila v Haag, kjer se jima je kasneje pridružila tudi Elizabeta in se tam izobraževala. Učila naj bi se jezike (grščino, latinščino, francoščino, nemščino in angleščino), logiko, matematiko, politiko, filozofijo in znanost, pri čemer je izkazovala izjemno nadarjenost. Zaenkrat ne vemo, da bi bila avtorica kakšnega spisa, vemo pa za njeno korespondenco z matematikom Johnom Pellom, ki jo je prosil, da mu pomaga pri razumevanju Descartesove Geometrije, vplivnima škotskima plemičema Robertom Barclayjem in Williamom Pennom ter francoskim filozofom Nicholasom Malebranchom. In seveda z Descartesom.
Korespondenca s slednjim je precej izjemna (na žalost ni prevedena v slovenščino, je pa leta 2007 izšla v dobrem angleškem prevodu filozofije Lise Shapiro). Elizabeta je izjemno pronicljiva in nepopustljiva do Descartesa; njuna pisma so sicer prežeta s prijaznostmi, izrazi lastne skromnosti in občudovanja drugega (ki so nedvomno iskreni in izjemno simpatični), a je precej očitno, da mu ne prizanaša in pove, ko se mu kakšna njegova razlaga ne zdi zadovoljiva. Že v prvem pismu ga, po izrazu obžalovanja, da sta se zgrešila ob Descartesovem obisku Haaga, neposredno izzove s prošnjo, naj ji razloži, kako misleča duša vpliva na razsežno telo. Nato pa, kljub Descartesovim poskusom razlage, (upravičeno) vztraja, da se ji takšna interakcija zdi nezamisljiva in da bi lažje sprejela razsežnost duše. Zanimiva je tudi njuna razprava o etičnih spisih rimskega stoika Seneke, ki jih Descartes v enem pismu prehvali, Elizabeta pa nanj odgovori, da se ji zdi, da se Seneka, »namesto, da bi pokazal najkrajšo pot do resnično srečnega življenja, zadovolji s tem, da pokaže, da mu njegovo bogastvo ne preprečuje, da bi ga dosegel«. Poleg dualizma tako pod vprašaj postavi tudi Descartesov stoiški pogled na moralo, ki ga ta tekom dopisovanja tudi omili in prilagodi. V Strasteh duše sicer še vedno kot antični stoiki vztraja, da je za krepostno življenje bistveno, da znamo ločevati med stvarmi, ki so odvisne od nas, in tistimi, ki niso, ter se osredotočiti zgolj na spreminjanje prvih. A je hkrati tudi bolj popustljiv: prizna, da ljudje pri praktičnem odločanju nikoli ne moremo vedeti vsega, zato so naše odločitve vedno podvržene dvomu. In poudari, da to spoznanje vsaj takrat, ko vemo, da smo ravnali slabo zaradi pomanjkanja informacij, »preprečuje zaničevanje drugih«.
Tako vidimo, da je Descartesov pogled na strasti veliko kompleksnejši, kot bi si lahko mislili na podlagi naših predstav o tem pomembnem predstavniku racionalizma. Zanimiva pa je tudi zgodba za nastankom spisa. Njegov prevod je tako zelo dobrodošel in upam, da se bomo kdaj v prihodnosti lahko veselili tudi prevoda korespondence, ki jo je z Descartesom imela Elizabeta Pfalška.
Rene Descartes: Strasti duše, Studia Humanitatis, prevod Nina Kanc, spremna študija Miha Marek, Ljubljana 2021.
Čopova ulica Fotografija: Petar Milošević/ Wikimedia Commons
Ko želi Slovenec ali vsaj Ljubljančan sogovorniku opisati vlogo ali položaj beograjske Knez Mihajlove, dunajske Kärtner Strasse ali istanbulske Istiklal Caddesi, ponavadi reče: »To je približno tako kot naša Čopova.« Potem je jasno vse. Ni avenija, ni bulevar, tudi ni nujno najbolj glamurozna v mestu, se ji je pa težko izogniti. Z vrha ljubljanske Čopove se navzgor vidi do tivolskega gradu, navzdol pa do Tromostovja, Frančiškanov in Prešernovega trga, na tej poziciji predstavlja del dober kilometer pretežno peš cone v središču mesta. Umeščena med poslopje poslovalnice pošte, ki velja za glavno, čeprav je glavna pošta v resnici od nekdaj čisto drugje, in Prešernov trg, je Čopova ena prvih ulic, po katerih se mladina zapodi, ko sme sama v mesto. Nekoč sta po njej potekala celo avtomobilski in tramvajski promet, danes je rezervirana za pešce, čeprav jim ne povsem legalno družbo delajo tudi številni kolesarji.
Po ulici so razvrščene trgovine s hitro modo, kavarne, pekarne, v pasaži, ki pelje na vzporedno Nazorjevo, je Mestno gledališče ljubljansko, zaradi česar je na ulici pogosto mogoče srečati znanega igralca ali igralko. Vonj sveta ulici dajeta eden ali dva ponudnika eksotične hrane, ob njej sta dve knjigarni, prvi McDonald’s v mestu, na Čopovi je tudi najbrž najvišja koncentracija trgovin z obutvijo na tekoči meter v mestu, nekaj glamurja pa ji da trgovina s še kar dragimi urami ob izteku na Prešernov trg. Vrh tega se lahko na začetek ulice, poimenovane po Prešernovem sodobniku Matiji Čopu, od nekdaj iz malone vsakega dela mesta pripelješ z mestnim avtobusom, kar je nedvomno bonus.
Čopova je očitno fotogenična; televizijci jo imajo zelo radi, ko iščejo utrip mesta, le redko je prazna in tiha. Prikladna je tudi kot kulisa za film, ki želi Ljubljani dati pečat urbanosti, Jane Kavčič je ob Bavarskem dvoru, Bratovševi ploščadi in Ajdovščini prav na Čopovo poslal Matjaža Grudna, da je kot Matic tekel po njej z Jakobom. Na skoraj 50 let starem posnetku je med drugim videti trgovino Varteks, ki je danes ni več– na njenem mestu je knjigarna (toliko o tem, da vse drugo izpodriva knjigarne). Če ne zaradi drugega, je bil Varteks na Čopovi znamenit po tem, da je bilo v njem mogoče v osemdesetih kupiti prve leviske v mestu. Čisto temne so bile, nekako ne povsem take, kakršne je Bruce Springsteen kazal na ovitku albuma Born in the USA. Varteksove so imele na robu zadnjega desnega žepa oranžen znak namesto rdečega, bile so made in Yugoslavia, a še vedno so bile leviske. Skratka, Čopova je (bila) z besedami reklame za neko srbsko pivo »svetska al’ naša«.
Nekako je torej logično, da se prvi verz hita Don Mentony Banda s konca osemdesetih glasi »Na Čopov’ sem jo vidu, je ni na zemljevidu, ostal sem brez vseh besed«. Kje drugje pa naj bi človek dobro mrho takole mimogrede uzrl konec osemdesetih kot na Čopovi? Na Fužinah ali Zalogu? V Štepanjskem naselju ali Bizoviku? V Kosezah, BS3 ali Savskem naselju? Tudi lahko, seveda, ampak Džoni Štulić bi svoje lijepe žene, ki prolaze kroz grad, zelo verjetno opazoval prav na Čopovi. Je pač bila in je do neke mere še vedno mestna promenada – danes ne več edina, v času nastanka komada pač.
Prepevu nekaj let starejšega country rock šlagerja Tulsa Time je vokal dal izvirni pevec banda Janez Kovačič, prepesnil pa ga je pokojni Janez Zmazek –Žan. Veljal je za človeka, ki je izrazito gojil svojo ljubljanščino, od tod najbrž uvodni »na Čopov’« in ne »na Čopovi«, kot bi najbrž danes dejala večina Ljubljančanov. Prava ljubljanščina je namreč jezik, ki ga gre počasi primerjati s starima latinščino ali hebrejščino, nekako je izumrla. Težko jo je še slišati v živo. Za njeno izvirno obliko velja poslušati Ježka v njegovih songih ali filmih Vesna in Ne čakaj na maj. Kje se danes še da slišati »a ste vi že kdaj od k’kšne kulture al’ pa umetnost’ šlišal« kot Ježek, ljubiteljski slikar, zabrusi trojici mulcev v Vesni? Jezik je to, v katerem se je reklo »iz njemu« namesto »z njim«, »u žép« namesto »u žêpu«, »stanovanje« je bilo »stanvajne«, »življenje«»žiulejne«, »Kranj« pa »Krajn«. In če je bil nekdo v Kranju, je bil seveda »u Krajn«. Da je Dobra mrha kot izrazito mestni komad, odpet v ljubljanščini, umeščen na Čopovo, je torej precej logična izbira.
Don Mentony Band
Komad je leta 1980 odpel kantri glasbenik Don Williams, ob Don Mentony Bandu so ga preigravali številni, tudi Eric Clapton, Sheryl Crow ali Reba McEntire. Vse dosegljive izvedbe imajo prepoznaven kantri pečat, Zmazek pa ga je nekako prestavil v mesto. V izvirniku gre besedilo refrena »livin’ on Tulsa time«, v pomenu »grem tja, kjer čas teče bolj počasi«. Zmazek ga je prepesnil v »jest grem k’r nazaj sedet«, s čimer nemara aludira na to, da se je pravkar vrnil iz aresta. Izvirnik takšne aluzije ne vsebuje, govori namreč o nekom, ki se je podal v Holivud, ugotovil, da tam v resnici nikogar ne zanima, zato se vrača v Tulso. A pomembno je nekaj drugega. Zaprite oči, zamrmrajte si melodijo, in ko pridete do refrena, zapojte »jest grem k’r nazaj na vas«. Ujame se v melodijo, v ritem, vse štima, danes ponarodelo besedilo bi Zmazek lahko zapeljal tudi v to smer. A ga ni – kar je dobro.
Konec osemdesetih, ko je šla dobra mrha po Čopovi, so namreč mesta že dokončno začeli preplavljati kmetavzi, pridevnik »mestno« ali »meščansko« se je vse bolj izrekalo z zaničevanjem, zajebantski projekt Agropopa se je izrodil, saj so ga ljudje jemali povsem zares, nekje drugje pa sta prostor kitar, bobnov in klasične postave rokenrol zasedbe začela zavzemati turbo harmonika in sintesajzer.
Djordje Balašević je na albumu Bezdan vse skupaj ubesedil v komadu Narodnjaci, rekoč
»Narodnjaci sa našim curama Narodnjaci u svim strukturama Od udruženog rada pa do sporta Narodnjak ante portas, njihov dolazi čas!«
In res je njihov čas nastopil – še prehitro.
Še prehitro so v besedila pop komadov prodrli domači travniki, polja, reke in gozdovi ter ostala ruralna scenografija. Zato je prav, da se je tista mrha sprehodila po Čopovi in ne nemara mimo domačega hleva. Nenazadnje je rokenrol glasba ulice.
Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie na festivalu Fabula 29. aprila 2022. Fotografija: Nina Pernat
Po dogodku v Cankarjevem domu, kjer je Igor E. Bergant precej nespretno spraševal pri nas dolgo pričakovano nigerijsko pisateljico Chimamando Ngozi Adichie, pri čemer je od gostje festivala Fabula prejel kar nekaj klofut, od katerih je bila morda najhujša tista, da Evropejci tako zelo radi pojasnjujejo svoje države tujcem (ali pa je bil morda komentar, da na novo naplavljeni diskurz o biafrski vojni, ki poteka v Nigeriji, ni bolj kompleksen od slovenske politike?), sta me moji deklici na poti domov vztrajno spraševali, ali mislim, da je Chimamanda dobra pisateljica. Potem ko sem v slovenščino prevedla tri pisateljičine romane in spisala magisterij o nigerijskem romanu, bi verjetno morala vedeti. Ali pa tudi ne. Ajda, mlajša od obeh deklic, je bila nad Chimamando navdušena. Po koncu pogovora se je prebila v prve vrste, da bi jo slikala. In čeprav je posnetek precej slab, so vendarle vidna pisateljičina bleščeča oblačila, umetelno spletene kitke in urejena stopala. Sinonim negovane afriške ženske. Sinja, starejša deklica, na katero se med prevajanjem zadnjega romana Woleja Soyinke – Chronicles from the Land of the Happiest People on Earth – obračam glede določenih izrazov, ali pa jo večkrat prosim za nasvet, me je doma, očitno spregledujoč mojo zadrego glede »visoko kalorične« Chimamandine literature ali pa je morda samo slutila mojo žalost spričo neposrečenega moderiranja, ko se je pisateljici vsiljevalo floskule o Sloveniji in Slovencih, pri čemer sem se še enkrat zavedla, v kako rasistični in pokroviteljski družbi živim, ošvrkala, češ da sem do Chimamande pretirano kritična, ker »tako pač je med nami pisatelji«. Gojimo neke vrste zavist drug do drugega. Če pa ne zavist, pa vsaj izvajamo neko primerjalno vrednost.
Fotografija: Nina Pernat
Ko sem v omaro pospravila sivkasto vintage obleko, ki sem jo prej odvrgla na posteljo, in si navlekla rumene kavbojke, me je spreletelo, da sem z branjem Chimamandine zadnje knjige Zapiski o žalovanju (2022) predolgo odlašala. Vedela sem, da je pisateljica po dolgem molku napisala knjigo, ki je izrazito intimna. Najbolj intimna med njenimi knjigami. Očitno je nastala na robu neke skrajne bolečine.
In to nekaj je očetova smrt sredi epidemije: »Ka chi fo,« je rekel. Lahko noč. Njegove zadnje besede meni. Desetega junija se je poslovil. Brat Chuks mi je po telefonu sporočil novico. In jaz sem izgubila tla pod nogami.«
Izrazito ekonomična pripoved z jasno zgodbeno linijo, tako zelo značilno za Chimamando, me je vrnila v čas, ko sem se pred več kot petnajstimi leti podala na pot v Ile-Ife, eno najstarejših nigerijskih univerz v zahodnem, jorubskem delu Nigerije. Kontakt nigerijskega mentorja Woleja Ogundeleja mi je priskrbel Niyi Osundare, nigerijski pesnik, ki je svoj čas gostoval v Sloveniji. Spomnim se napornega potovanja v obtolčenih kombijih, nizko spuščenega neba v Lagosu in potem spranih zaves v hotelski sobi, zaradi katerih se je prostor zdel potopljen v zlatasto svetlobo; po postelji sem razprostrla knjige, ki sva jih z Dramanom nakupila v Lagosu. Iskala sem Škrlatni hibiskus Chimamande Ngozi Adichie, vendar so prodajalci po večini odkimavali z glavo. Knjigo sem potem vendarle našla v kampusu v Ile-Ifeju: tisk je bil slab, določeni stavki so izginjali v praznino.
Knjigo sem brala v restavraciji, imenovani The kitchen, kjer so imeli najboljšo omako, z obilico palmovega olja, v kombiju, v taksiju, na poti nazaj v Burkino Faso, pod flamboja drevesom v Bobo Dioulassoju, kjer so se otroci ustavljali in dolgo, res zelo dolgo, strmeli vame. Nekateri so se posedli v mojo bližino, spet drugi so v tla začeli risati kvadrate in se potem igrali ristanc. Osrednja junakinja in prvoosebna pripovedovalka Kambili, ki ji je prepovedano družiti se z animističnim dedkom, jim je bila podobna. Drugačen je bil le strah, ki ga je v oba odraščajoča otroka, torej v Kambili in njenega brata Jajo, vcepil njun premožni in bogaboječi oče. Tu ključno vlogo odigra teta Ifeoma, očetova sestra, sicer svobodomiselna in uporniška univerzitetna profesorica. Bolehni ded kasneje umre in ob njegovem truplu se Kambili utrne, da žalovati za njim na starodaven način (z glasnim jokom, kot to počne njena teta), ni nekaj poganskega, temveč povsem človeškega. Dedova smrt sicer bolj pri Jaji kot Kambili, ki se vendarle bolj podreja očetovi volji, zamegli in potisne v ozadje represijo domačega okolja. Teta Ofeoma njuno uporništvo s preselitvijo v univerzitetni center in kratkim počitnikovanjem v le-tem sproži, dedova smrt pa ga dokončno utrdi. Toda ko oče izve, da je njegova sestra deda (očeta) iz vasi pripeljala v svoj dom in da sta tam hkrati bivala tudi njegova otroka, sledi kaznovanje za »prekršek«. V romanu nikoli ni eksplicitno navedeno, kako in kdaj je bil za svoje ugovore kaznovan Jaja, čeprav je iz sugestivnih namigov – pred samim polivanjem vroče vode po Kambilinih nogah in po tem – jasno, da si delita bolečo izkušnjo.
Za prevod Škrlatnega hibiskusa v slovenskem prostoru dolgo časa ni bilo posluha. Nekateri eksperti postkolonialnega diskurza so se obregali ob njegovo strukturo, komaj kdo pa je pomislil, kaj je ta roman pomenil nigerijskim bralcem. Pred tem je veljalo, da so življenja Nigerijcev srednjega razreda preveč dolgočasna in obrobna; teme, ki so jih upovedovale pisateljice in pisatelji mlajše generacije iz Afrike, nenazadnje se je ravno tedaj začelo govoriti o »afriški renesansi«, so pomenile razodetje: liki so bili poznani, opisane situacije vsakdanje. Nenadoma je bilo dovoljeno pisati o banalnostih. In za to je obstajalo občinstvo. Chimamanda, ki je Škrlatnihibiskus napisala pri šestindvajsetih, je tedaj obveljala za obetajočo pisateljico. Plastičnost Chimamandinih likov izhaja iz zmožnosti izogniti se pretiranemu pojasnjevanju. Marsikaj, kar izreče Kambili, predvsem tisto o strahu, ki ji ni tuj, in prihaja v različnih valovih in barvah, je podprto s pisateljičinim glasom, toda ta pojasnjevalna narava je bolj izjema kot pravilo. Svojim junakom pomaga razprostreti širšo sliko pravkar opazovanega, toda pretirani intervenciji se izogne praviloma s pogojenostjo njihove družbene vloge in predvsem z njihovimi polpreteklimi zgodovinami.
Fotografija: Nina Pernat
Čeprav je bilo v ozadju Chimamandinega prvega romana politično nasilje, je fokus vendarle na družinskem dogajanju (kar med drugim nakazuje tudi stavek: »Stvari v naši družini so začele razpadati …«). Ko je pisateljica napovedala, da piše svoj drugi roman o biafrski vojni, se je danes že preminuli kenijski pisatelj in gejevski aktivist Binyawanga Wainaina pošalil, da je nora. Gre za skoraj simfonično orkestrirano zgodbo, v katero so vključeni liki iz vse Nigerije in različnih družbenih slojev; v središču so ljubezen in naključna srečanja beguncev. Zgodba o Biafri – separatistični republiki v Igbo deželi v vzhodni Nigeriji, ki je obstajala tri leta v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, in v kateri je zaradi lakote umrlo tri milijone Bifarčanov. Pri tem je smiselno poudariti, da je bil to prvi televizijski reality show, v katerem so se milijoni po vsem svetu zgražali nad grozotami v Afriki, postal pa je tako kulten kot roman. Predvsem med afriškim občinstvom. Pisateljica je o romanu povedala, da je že od nekdaj vedela, da bo pisala o Biafri, vendar je čutila zadrego, saj vojne sama ni doživela: Biafra se je končala sedem let pred njenim rojstvom. Ključno pa je tudi, da je bila vojna katastrofalna za Igboje, etnično skupino, ki ji tudi sama pripada. Zadrego je rešila tako, da je ljudi z neposredno izkušnjo vojne, med katerimi sta bila tudi njena starša, intervjuvala. Pred tem je poznala le drobce, kot na primer ta, da je morala njena mati, ko se je leta 1968 v Biafri rodil Chimamandin najstarejši brat, prositi za mleko. In da so nigerijski vojaki v državljanski vojni zažgali vse očetove knjige. »Gmota počrnelih strani je bila na kupu na dvorišču pred Nuno hišo, kjer o nekoč rasle vrtnice,« zapiše pisateljica v Zapiskih o žalovanju.
Očetu so kolegi iz Amerike pošiljali knjige, da bi nadomestil tiste, ki jih je izgubil. »Spomnim se, da mi je oče povedal, kako je občudoval velikega afroameriškega matematika Davida Blackwella,« je zapisala pisateljica v svoji zadnji knjigi. »Tudi v mojem romanu Polovica rumenega sonca so jih liku, ki je izgubił svoje knjige v nigerijski državljanski vojni, poslali iz Amerike.« Glede na to, da o Biafri niso poučevali v šoli in da ljudje o njej niso smeli govoriti – »kot da je generacija njenih staršev pokopala ta leta«– je bilo jasno, da bodo številni Nigerijci Chimamandinih let in mlajši njen roman prebirali kot zgodovino. Kako strateško je Chimamanda snovala svojo pisateljsko kariero, priča naslednja anekdota: urednica je rokopis Polovica rumenega sonca poslala Chinui Achebeju, ki je, kot popisuje v knjigi There was a country: A Personal History of Biafra (2012), pripadal intelektualni eliti, ki se je združila, da bi poustvarila biafranski mikrokozmos; ideale so črpali iz mešanice tradicionalne filozofije Igbojev, liberalizma v ameriškem slogu in socializma. Achebe je Chimamando poimenoval »nova pisateljica, obdarjena z darom starodavnih pripovedovalcev.« Knjiga je izšla leta 2006, tik preden je dopolnila devetindvajset let. Od tedaj so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo: roman Polovica rumenega sonca je prejel nagrado Orange in po njem je bil posnet tudi film s skoraj zvezdniško igralsko zasedbo. Nato je izdala knjigo kratkih zgodb The Thing Around Your Neck in prejela MacArthurjevo štipendijo.
Njen tretji roman Amerikanka (2014), za katerega je prejela nagrado National Book Critics Circle Award, ji je prinesel popolni uspeh. Amerikanka sicer pomeni nelaskavi nigerijski izraz za ljudi, ki so se vrnili iz tujine doma počeli amerikanizirane stvari – od tega, da so okoli prenašali steklenice vode, do pritoževanja, da njihovi kuharji ne znajo pripraviti evropskih jedi. Obstaja pa še eno dejstvo, Chimamanda, ki se je v ZDA preselila z devetnajstimi, zdaj ni bila več samo Nigerijka: postala je hibrid, svetovljanka, tista oseba, ki je »zdelila čas«, in je čas preživljala na letališčih. Roman je»postpostkolonialen« v smislu, da je Chimamanda kot Afričanka pisala o Ameriki z enako odmaknjenostjo, s katero so zahodnjaki pisali o Afriki. Že leta je opazovala Američane in pisala o videnem: o njihovem otroškem optimizmu; njihovi slepoti za lastno (pre)moč; njihovi posebni rasni hinavščini. Amerikanko je poimenovala kot »odjebi roman«, s čimer se je odrekla temu, da bila »zvesta literarna hči, odgovorna za zgodovino svoje države«: pisala je o tistem, kar je želela. Medtem ko je v prvih dveh romanih spregovorila z glasom odraščajočih junakov, je protagonistka romana Amerikanka mlada ženska po imenu Ifemelu. Gre za ljubezensko zgodbo. Ifemelu zapusti svojega idealističnega ameriškega fanta v New Havenu ter se vrne v Lagos, v upanju, da se bo ponovno srečala s svojo prvo ljubeznijo, Obinzejem, ki je medtem obogatel in postal ciničen tako do politike kot do ljubezni. Mnogi teoretiki trdijo, da je Chimamanda v tem romanu izkazala dobršno mero skepticizma do aktivizma; k temu dodajam, da je pisateljica predvsem pesimistična, kar zadeva medrasna razmerja.
Fotografija: Nina Pernat
Tako kot so se pisateljičine teme širile, se je širilo tudi njeno občinstvo, dokler ni nastopil trenutek, ko je »postala kulturna osebnost«. Njen govor z naslovom Nevarnost ene same zgodbe si je ogledalo več kot osemnajst milijonov ljudi. Njen govor Vsi bi morali biti feministi se je znašel v glasbenem videu Beyoncé, v knjižni obliki pa so ga razdelili šestnajstletnikom na Švedskem. Chimamanda Ngozi Adichie je postala osebnost, ki se je udeleževala oskarjevskih zabav in se fotografirala z Oprah, Brigitte Macron ter Hillary Clinton. Poseben dogodek, ki ga je organiziral PEN America in ga poimenoval Resist and Reimagine ter nanj povabil Hillary Clinton, je razbil določene iluzije. Chimamandini občudovalci smo vendarle upali, da bo pisateljica od Clintonove terjala odgovore glede njene glasne podpore vojnam, ki so jih Združene države vodile od leta 2001, in sicer ne samo v Iraku, Pakistanu in Afganistanu, pač pa tudi v Afriki, predvsem v Libiji, Maliju in Somaliji. Toda Chimamanda ob tem ni čutila nikakršne tesnobe: »Ko sem pozdravila gospo Clinton v zakulisju, sem se morala zelo potruditi, da ne bi postala čustvena.« Chimamanda je namesto kritičnega pristopa prebrala prispevek, ki ga je naslovila Zakaj je Hillary Clinton tako priljubljena? V njem naletimo na izjave: »V vas čutim nekakšen temeljni optimizem … Rada bi vas vprašala, ali se zavedate, kakšen navdih ste?« Chimamanda je celo priznala, da je Clintonovo v mislih imenovala»teta« in do nje začela gojiti zaščitništvo, ni pa se vprašala o podpori Clintonove vojni v Iraku ali o ameriški intervenciji v Libiji.
Sledil je intervju z drugo prvo damo Michelle Obama, v katerem je pisateljica ploskala »njenim oblekam in treningom«, in tedaj je postalo jasno, da je pristala na zahtevo zahoda, da kot pisateljica svetovnega juga pojasnjuje svojo osebnost, raso ter svojo državo. Chimamandin pisateljski kolega Binyawanga Wainaina, s katerim sta skupaj začela pisateljsko kariero, je tovrstno shizofreno situacijo lepo opisal leta 2007, ko se mu je Svetovni gospodarski forum namenil podeliti nagrado za »mladega globalnega voditelja«. Zavrnitev je utemeljil, češ da ga mika »potrditev« in »žarenje« v javnosti. Nenazadnje so se tej instituciji priklonile številne države in predsedniki. »Težava je v tem, da sem pisatelj,« je zapisal. »In čeprav, tako kot mnogi, ponoči hodim spat fantazirajoč o slavi, bogastvu in verodostojnosti, je tisto, kar je v mojem poslu najbolj dragoceno, /…/ poskušati ostati neodvisen, svoboden in kreativen … če bi sprejel idejo, da »bom bistveno vplival na svetovne zadeve, bi bila to velika samoprevara.« Fatima Bhutto v kolumni v Guardianu (2018) gre še korak dlje: »Takšno navijanje zahodnega rasizma in imperializma zmede pisce iz nezahodnega sveta. Večina jih piše iz položaja marginalnosti in pogosto fizične ranljivosti – tudi če so relativno privilegirani zaradi pisanja v angleščini in objavljanja v mednarodnem prostoru. Faiz Ahmad Faiz, veliki pakistanski pesnik, ki je bil zaprt v samici in na koncu izgnan, ni mogel čutiti zaščitništva do politikov. Leta 1979, potem ko je pakistanski diktator, ki ga je podpirala CIA, general Zia ul-Haq uvedel vojno stanje /…/, je Faiz napisal Hum Dekhenge (Videli bomo): »Videli bomo / To je prepričani, da bomo tudi mi videli / Dan, ki je bil obljubljen / Ko bodo ogromne gore tiranije / odpihnjene kot bombaž …«
Od izida Chimamandinega zadnjega romana Amerikanka je preteklo skoraj deset let. »Potrebovala sem čas. Hotela sem zbistriti misli,« beremo v Zapiskih o žalovanju. Stavek je vzet iz konteksta, pa vendarle nakazuje, da se je v Chimamandinem življenju marsikaj spremenilo. V pogovoru z Igorjem E. Bergantom je po nekaj floskulah o feminizmu, med katerimi so se znašle tiste, da ličila nosi zaradi sebe in ne zaradi moških, ali pa, da morajo pri feminizmu sodelovati tudi moški, še najraje kot pomočniki pri gospodinjskih opravilih, sledilo priznanje – novega romana ni napisala, ker je rodila otroka. »Dolgo nisem hotela imeti otroka, ker imam rada pisanje in sem obsedena z njim.« Njena deklica nastopa tudi v Zapiskih o žalovanju. Prizor ob očetovi izgubi je skoraj strašljiv: »Moja štiriletna hčerka je rekla, da se me je ustrašila. Spustila se je na kolena, da bi mi pokazala. Z drobnimi stisnjenimi pestmi je začela mahati gor in dol in me oponašala, da bi videla, kakšna sem bila: popolnoma uničena in tuleča sem tolkla po tleh. Novica me je siloma izruvala in iztrgala iz sveta, ki sem ga poznala iz otroštva.« Pisateljico je očetova smrt – po njenih lastnih besedah – spremenila. Ali iz njenega pisanja res sili nov glas, ki razodeva njeno občutenje bližine smrti, njeno zavedanje lastne umrljivosti, je še vedno stvar prihodnosti. Kar je dobro. »Vse moram napisati zdaj, kajti kdove koliko časa imam še.« Čeprav v Zapiskih o žalovanju nisem našla tistega, kar sem iskala, vsaj ne spodbude za pisanje o lastnem travmatičnem odnosu z očetom, ki ni mrtev, pač pa živ, in dolgo, predolgo ne govori z menoj, ta knjiga napoveduje nekaj novega. Verjetno ne gre toliko za prenovo, kot morda za tisti trenutek – v hotelski sobi v Ile-Ifeju pred petnajstimi leti, ko stopiš pred okno, głoboko zajameš zrak, in sežeš k spranim zavesam.
Knjigo Chimamande Ngozi Adichie z naslovom Zapiski o žalovanju, ki je izšla pri založbi Beletrina v prevodu Špele Vodopivec, lahko kupite na tej povezavi.
Tako imenovana zgodovinska Montwiłłovska kolonija na trgu Lukiškėsv Vilni. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Posvečeno spominu na gospo Nadeždo Kjovkarovo (r. Boškovo), rojeno v Vilni.
Mnogi, ki razmišljajo o medvojni Vilni, se spominjajo zgodb, ki so jih slišali, legend, slavnih imen, dogodkov. Kakšno podobo nam torej slikata naša domišljija in podzavest?
Po eni strani imamo (litovski) stereotip o ugrabljenem mestu – mestu mučenikov, mestu legendi, ki ga je treba obnoviti, predelati in čakati na trenutek, ko bo njegovo srce začelo utripati v sozvočju z njegovo domovino, od katere je ločeno. O, sladka dežela, kjer teče reka Šešupė, kjer teče reka Nemunas[1]…
Po drugi strani vidimo mesto, polno tradicij Adama Mickiewicza in Juliusza Słowackega[2] ter Konstantyja Ildefonsa Gałczyńskega[3], kamor študentje hitijo na univerzo Štefana Báthoryja[4], mladi Czesław Miłosz pa prispe na pouk v gimnazijo Sigismunda II. Avgusta in poljski orel visi nad oboki Vrat zore ali Ostre Brame, kot so jo poimenovali v poljščini, in po besedah vojvode (guvernerja) Bociańskega, mesto zaznamuje le duh »prave poljske polnosti in enotnosti«, brez kakršnihkoli narodnih manjšin in dvomov.
Prebivalci mesta so medtem živeli svoje normalna življenja. Večina jih je govorila poljsko ali jidiš, nekaj belorusko ali litovsko, nekateri pa rusko, obstajali pa so tudi drugi narodi in jeziki. Ni bilo zelo veliko mesto, bilo je samo šesto največje v medvojni Poljski, po številu prebivalcev (komaj 200.000 prebivalcev pred drugo svetovno vojno) pa je bilo manjše od Krakova, Poznanja, Lvova, Lodža in Varšave. Kljub kasneje razširjeni legendi mesto v kulturnem ali celo gospodarskem smislu ni bilo posebej pomembno. V bistvu bi ga lahko šteli za precej provincialno mesto. Nahajalo se je na skrajnem severovzhodu dežele in je bilo stisnjeno med »mrtvo« razmejitveno črto[5] z republiko Litvo na zahodu, mejo s Sovjetsko zvezo na vzhodu in ozkim odsekom meje z republiko Latvijo na severu.
Že pred prvo svetovno vojno je mesto slovelo po svojih kavarnah; ni jih bilo veliko, zaradi česar so skoraj vse ostale v spominu. Znan vodnik po mestu, ki je izšel leta 1923, avtorja prof. Juliusza Kłosa, vključuje šest najbolj priljubljenih kavarn in slaščičarn v mestu: Bronislaw (Wielka 34), Kazimierz Sztrall (Wielka 2), znan tudi kot Beli Sztrall, Boleslaw Sztrall (Mickiewicza 12), znan kot Zeleni Sztrall, in druga bližnja kavarna v lasti Kazimierza Sztralla (Mickiewicza 22), znana kot Rdeči Sztrall, Świtezianka (Mickiewicza 1) in kavarna Rudnickega (Trocka 1)[6].
Kavarna z verjetno najbolj nenavadno zgodbo, imenovana Jugosławia, se ni uvrstila na seznam.
*
Nekega zgodnjega turobnega spomladanskega jutra sem stal na peronu železniške postaje v Vilni in čakal na vlak iz Varšave (ja, takrat so še vozili in ta okoliščina bo skrbnemu bralcu omogočila, da bo razumel, koliko let nazaj se je to zgodilo). S tem vlakom sta prispeli dve gostji iz oddaljene države na jugu Evrope, države, o kateri takrat nisem vedel skoraj nič – starejša gospa in njena hči, približno mojih let. Potem sem prvič slišal zgodbo Jugosławie.
»Tukaj je bila naša kavarna – slaščičarna,« je preprosto povedala gospa Nadežda, ko smo se ustavili na Gediminovi aveniji blizu stavbe, označene s številko 2A, katere fasada je bila okrašena s figurami medvedkov, ki jedo čokolado.
Ta zgodba je res vredna romana ali filma. Vsebuje vse: osupljive balkanske gorske pokrajine, dolga potovanja z vlakom čez vso Evropo, ki si poskuša opomoči po prvi svetovni vojni, pogum in odločnost, komercialni uspeh in slavo, bele zasnežene zime in drsališče na Łukiszkim trgu, topla sončna poletja in piknike v parku Zakret, nato pa spet dolga potovanja z vlakom po vsej uničeni Evropi nazaj proti jugu, do Jugoslavije. In na koncu hrepenenje in spomini.
*
Rapolas Mackonis (1900–1982), prebivalec medvojne Vilne, se v svoji knjigi Od kavarne do kavarne (1994) spominja Jugosławie:
»Na aveniji A. Mickiewicza, poleg gledališča Lutnia, je bila kavarna Jugosławia, ki so jo ustanovili Srbi[7], ki so prišli v Vilno. Vsi natakarji so bili visoki, lepi temnolasi moški.«
Tudi drugi spomini na takratno Vilno kažejo, da je bila Jugosławia še posebej znana po turški kavi in makedonski bozi – rahlo fermentirani pijači iz koruze, prosa ali pšenice, ki se je postregla ohlajena. To poceni osvežilno pijačo so imeli še posebej radi študentje bližnje univerze Štefana Báthoryja.
Kako to, da se je v medvojnem obdobju v Vilni pojavila Jugosławia?
Zdravko Boškov, Makedonec, državljan tedanje Kraljevine Jugoslavije, je prišel v mesto in najverjetneje kupil kavarno, ki je prej pripadala Izraelu Bunimowiczu, prebivalcu Vilne, ki se je nahajala na osrednji ulici v mestu, imenovani po velikem pesniku Adamu Mickiewiczu, v bližini Katedralnega trga. Pred prvo svetovno vojno se je ta kavarna imenovala Victoria, Izrael Bunimowicz pa je bil ob koncu 19. stoletja premožen poslovnež in človekoljub. Ob koncu 19. stoletja je v Vilni ustanovil dobro delujočo tovarno čokolade in kavarno. Leta 1914 je bila tovarna v velikem požaru uničena in zaradi vojne ni bila obnovljena.
Kot mi je povedala Sonja Kjovkarovska-Andreevska, hči gospe Nadežde in vnukinja Zdravka, se je njen dedek v Vilni pojavil po naključju. Družinska legenda pravi, da je naprej želel odprti kavarno v Odesi in je bil celo pripravljen potovati v to mesto na obali Črnega morja, a je na poti na vlaku srečal judovskega potnika »iz Rusije«, ki mu je svetoval, naj raje gre v Vilno, saj tam primanjkuje dobrih kavarn v »dunajskem slogu«.
»Tam na severu vam bo šlo dobro,« je verjetno rekel potnik, ki ga je Zdravko srečal, »tam bo vaša lepa južnjaška ponudba zelo uspela. Če boste odločni, boste dosegli svoj cilj in boste uspešni,« je dejal.
Morda je prav on predlagal, da se Zdravko obrne na Bunimowicza, možno pa je tudi, da je Zdravko prišel v Vilno brez kakršnih koli povezav in po naključju našel priložnost za začetek novega posla v kraju, kjer je pred vojno delovala Victoria. V tem smislu je tudi zanimivo, da so se, ko so Zdravkova žena Sofija in njegova brata kasneje prišli v Vilno, vsi nastanili v hiši v Veliki Pohulanki (danes J. Basanavičiaus g. 17); dobro znano je, da je na tej ulici Bunimowicz živel že pred prvo svetovno vojno, zato je verjetno, da bi, če bi kavarno prodal družini Boškovov, lahko prodal (ali najel) tudi hišo, ki jo je imel v Pohulanki.
Kdaj natančno je Zdravko prispel v Vilno, ni znano. Potovalni vodnik Juliusza Kłosa o Vilni, ki je izšel leta 1923, med najbolj znanimi mestnimi kavarnami še ne omenja Jugosławie. Vsekakor je bila v poznih 20-ih Jugosławia že odprta.
»Moj dedek Zdravko je bil pogumen in energičen človek, ki se ni bal izzivov,« mi je rekla Sonja, »tako kot moja babica Sofija. Doma je bila iz vasi Gari v gorah regije Reka v zahodni Makedoniji. Tamkajšnji ljudje so sledili običajem svojih prednikov, predstavljali zelo tradicionalno skupnost, bili pripeti na zemljo, vendar je večina odraslih moških zaradi revščine in gospodarskih težav ponavadi odšla služit denar v tujino. Imenovali so jih pečalbari[8], njihove zgodbe o osamljenosti in domotožju pa so bistvo makedonske folklore tistega časa – na primer znameniti ljudski ples Teškoto[9] ali številne žalostne ljudske pesmi, posvečene tej temi. Moja babica je bila takrat prva ženska v vasi, ki je odšla v tujino. Bila je močna in pogumna. V Vilno je prišla s starejšo hčerko Eleno, ko je bila stara le približno dvajset let. Takšno potovanje se je takrat zdelo nepredstavljivo za njene vrstnice iz njene rodne vasi,« dodaja Sonja.
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je posel makedonskih bratov – Atanasa, Aleksandra in Zdravka – cvetel in uspeval, kavarno so v velikem številu obiskovali tako prebivalci kot gostje mesta, bila je eden izmed priljubljenih družabnih krajev v mestu, na zemljevidu medvojne Vilne je bil obisk Jugosławie nujen, zlasti za tiste, ki so se imeli za višjo družbo.
Leta 1933 se je v Vilni Zdravku in Sofiji rodila hči. To je bil njun tretji otrok – punčka, ki je dobila ime Nadja. Deklica je imela že dve starejši sestri, Eleno in Vero, in bila je krščena v pravoslavni katedrali Marijinega vnebovzetja v Vilni, ki se nahaja na slikovitem kraju na bregovih majhne reke Vilnia. V njenem poljskem rojstnem listu je zapis Nadzieja Boszkówna, kar se piše z dekliškim zaključkom –ówna, značilnim za takratno poljščino, v skladu s tradicijo, ki je bila takrat še razširjena in je po drugi svetovni vojni na Poljskem izginila. Nadja je odraščala v poznem medvojnem obdobju, obiskovala poljsko osnovno šolo in vse otroške spomine ohranila za vse življenje.
*
Vilna je bila med obema vojnama malo provincialno mesto. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Bila je nedelja, zato se njen oče po tradicionalni sveti maši v cerkvi sv. Konstantina in sv. Mihaila v Pohulanki odpravi na sprehod in jo odpelje na promenado po glavni ulici v mestu, ki nosi ime Adama Mickiewicza. Med potjo vedno obiščejo svojo slaščičarno, kjer odrasli razpravljajo o resnih zadevah.
Končno je čas, da prestopi prag kraljestva sladkarij, kjer se bodo visoki, lepi natakarji nasmehnili in ponudili mali gospodični nevidne čudeže – piškote, čokoladice, sladkarije, sladoled.
Oh, tisti čudoviti popoldanski trenutki. Danes je bilo ravno tako zlato popoldne, ki se je utapljalo v soncu. Kljub lahkemu hladu je pomlad vse bolj drzno dvignila glavo in nekaj vesele luči je zasijalo skozi oblake, ta pa je srca mimoidočih napolnila z nebrzdanim in težko razumljivim veseljem – prav dobrodošla sprememba po dolgi in temni severni zimi.
Obiskovalcev v veliki, prostorni dvonadstropni kavarni ni manjkalo. Spodaj na stopničkah je glasbenik tiho in veselo igral žitno kavo s cikorijo, balkansko kavo, dunajsko kavo, piškotke, različne sladkarije in druge dobrote, po katerih je bila Jugosławia znana po vsej Vilni in morda tudi širše. To je bila Jugosławia, slaščičarna, ki so jo ustanovili trije bratje, ki jih je usoda pripeljala iz daljne Makedonije v mesto na bregovih reki Vilija[10].
Nadja je odraščala v bogati družini, obkrožena z ljubeznijo in pozornostjo bližnjih. Družina Boškovov je takrat pripadala eliti Vilne, aktivno je sodelovala v družbenem življenju mesta, omenjeni so bili v lokalnih časopisih.
Živeli so v čudoviti zgodovinski hiši v Veliki Pohulanki, tik ob cerkvi sv. Konstantina in sv. Mihaila, ki so jo obiskovali ob pravoslavnih bogoslužjih. V bližini, malo navzdol, je bilo znamenito Gledališče na Pohulanki, ki ga je ob premierah obiskovala celotna družina. Slovesno je sedela v loži na drugem nivoju in vpijala edinstveno vzdušje, ki ga lahko občutimo samo v starih gledališčih. Poletja pa je družina preživela v obsežnem parku, imenovanem Zakręt, polnem skrivnostnih senc in grap, kjer so se meščani odpravljali na sprehode, organizirali piknike ali najemali čolne in se odpravljali na izlete po reki do kraja Verkiai na severno-vzhodnem obrobju mesta, takrat imenovanega Werki, kjer so bili peščena plaža, vodni mlin in palača s parkom na hribu. Pozimi so se otroci sankali z bližnjega Pohulanki hriba, znanega kot Góra Bouffałłowa. Deklica s svojimi sestrami in guvernanto se je pogosto odpravila na drsališče pod hribom, na Łukiszkim trgu – potem ko so hiteli po Mickiewiczovi ulici, da so se lahko pogreli v družinski slaščičarni, so včasih na poti obiskali tudi slavno veleblagovnico bratov Jabłkowskih. To je bila resnična jama skušnjave za otroke in najstnike.
Pozimi so bili priljubljeni tudi izleti s konjskimi vpregami po ulicah Vilne ali celo vožnja s sanmi. Med temi potovanji je Nadio vedno spremljal zvest prijatelj – pes pasme samojed, imenovan Puszek, kar v poljščini pomeni puhast.
*
Pravoslavna cerkev v Vilni, kjer je bila krščena mala Nadja. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
To je moj poskus, da bi si predstavljal spomine gospe Nadežde Kjovkarove na otroštvo v medvojni Vilni. Žal ni pustila zapiskov. O okoliščinah, zaradi katerih je morala njena družina zapustiti mesto, je povedala malo, skoraj nič.
»Hitler je napadel Poljsko in kmalu je na naša vrata potrkala tudi druga svetovna vojna. Začelo se je preganjanje Judov, med judovskimi otroki v Vilni sem imela veliko prijateljev, nekateri so izginili pred mojimi očmi. Vedeli smo, da če ostanemo v mestu, smo lahko v nevarnosti, zato se je družina odločila, da se vrne v Jugoslavijo, v upanju, da Hitler ne bo tako kmalu napadel Balkana,« je povedala gospa Nadežda.
Veliko podrobnosti o potovanju nazaj v Jugoslavijo ni želela povedati, je pa povedala, da je bila pot dolga, težka in polna nevarnosti, saj je družini večkrat grozila izguba vsega premoženja, ki so ga nosili s seboj, in celo življenja. Nekateri spomini s tistega potovanja – na primer bivanje na Madžarskem ali v Novem Sadu – so bili izjemno boleči in tragični. Gospa Nadežda je omenila le priljubljeno čudovito lutko, ki ji jo je podaril oče – o njej je že dolgo sanjala in ji je bila zelo všeč. Spominja se, kako žalostna je bila, ko so ji jo sovjetski vojaki vzeli.
Sonja mi je kasneje povedala, da so stari starši v tej lutki skrivali družinske dragocenosti. »Moja mama mi je nekoč povedala, da je njihova ruska služkinja, ki je tudi sama svetovala mojim starim staršem, naj denar skrijejo v lutko, nato te podatke med nadzorom vlaka na meji izdala sovjetskim vojakom.«
Edina stvar, o kateri je gospa Nadežda rada govorila, je bila kavarna – še vedno se spominjam, kako so se ji posvetile oči, ko je govorila o Jugosławii.
Bila je zelo elegantna in razkošna kavarna. Bila je več kot le kavarna – vse je bilo natančno premišljeno, do potankosti. Notranjost obeh nadstropij je bila zasnovana tako, da so obiskovalci lahko uporabljali tudi skupni prostor, v katerem se je predvajala glasba, vzdušje pa je bilo res vznemirljivo, po potrebi pa je bilo mogoče najti tudi prostor za miren pogovor. Notranji slog je združil tradicijo najboljših avstro-ogrskih kavarn z malce takšnega orientalskega ali južnjaškega pridiha, tako da so se obiskovalci lahko počutili kot v najboljših kavarnah v Budimpešti in ali celo v Istanbulu. »Še vedno se spominjam klavirske glasbe v kavarni. Čudovit občutek.«
Ko govori o Jugosławii, gospa Nadežda zasanjano zapre oči in se nasmehne.
*
Slavni makedonski pesnik Konstantin Miladinov velja za prvega ustvarjalca lirske poezije v makedonskem jeziku. Rodil se je leta 1830 v Strugi in svoje kratko življenje (umrl je pri dvaintridesetih letih) posvetil študiju slovanskih jezikov.
Najbolj znano Miladinovo delo, ki velja za nekakšen manifest makedonske ljubezni do domovine, je njegova pesem T’ga za jug (Tožba za jugom).
Kje bi dobil si orlovska krila, da bi me v kraje naše nosila!
Enkrat še skoznje bi hotel stopiti, videti Kukuš[11], v Carigrad iti,
videti ali sonce tam takšno kakor v teh krajih svita se mračno!
Če kakor tukaj sonce tam sine, z nebesa mračno vsega zmrači me,
tisti hip stopim po daljni poti drugi usodi in krajem naproti,
kjer sonce svetu svetlo zašije, nočno nebo vse zvezde odkrije.
Miladinov je to pesem napisal, ko je živel v Rusiji, kjer je v Moskvi študiral slovansko filologijo.
S temi besedami je želel izraziti vse hrepenenje po svoji domovini – sončni južni deželi, izgubljeni Arkadiji, ki je bila v njegovih mislih popolno nasprotje ostre, hladne severne Rusije, o kateri je zapisal:
Tod je vse mračno, mrak vse pokriva v vsak kot megla zaleže se siva mraz in snegovi, dima oblaki burja in veter, led pod koraki kamor z očesom sežeš – megleno v mislih tema je, v srcu ledeno
Kot edini izhod iz te situacije pesnik vsaj v mislih vidi takojšen pobeg v rodno deželo:
Ne, tu ne morem nič več sedeti, v oknu v ledeno cvetje strmeti! Dajte, da vzamem orlovska krila, da bi me v kraje naše nosila! Enkrat še skoznje bi hotel stopiti, Videti Ohrid, v Strugo oditi.[12]
Miladinov je umrl leta 1862 v Istanbulu, sedem let kasneje kot Adam Mickiewicz, ki je zadnja leta svojega življenja preživel tudi v mestu blizu Bosporja in umrl leta 1855.
Pesem T’ga za jug naj bi bila napisana leta 1856.
*
Med potovanji po Balkanu in državah nekdanje Jugoslavije sem imel priložnost večkrat obiskati domovino Konstantina Miladinova – njegove »naše kraje«.
Ohridsko jezero z bizantinsko cerkvijo, imenovano Sveti Jovan Kaneo. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Ohridsko jezero – gledano iz mest Ohrid in Struga – je zagotovo praznik tako za oči kot za srce, to moramo priznati. Je čudovito, veliko, veličastno jezero z osupljivo kristalno čisto vodo, obdano z gozdnatimi gorami in visokimi zasneženimi vrhovi. Še posebej lepa panorama jezera se odpre od tam, kjer stoji starodavna bizantinska cerkev, imenovana Sveti Jovan Kaneo; zdi se, da je bila zgrajena na skalnatem griču nad vodo z edinim namenom, da bi od tam občudovali razglede na jezero. Ali pa z nasprotne, južne obale jezera, kjer stoji samostan sv. Nauma, ki leži tik ob meji z Albanijo, po vrtovih katerega se ponosno sprehajajo pavi, pa ob stenah cerkve, katere izvor je povezan z imenom enega od učencev Cirila in Metoda, lahko občudujete zasnežene vrhove bližnjega masiva Galičica na desni ali skrivnostno bližnjo albansko obalo na levi, potopljeno v lahkotno meglo, ki se dviga iz jezera.
Verjetno bi težko našli dve bolj različni evropski mesti, kot sta Skopje in Vilna. Edini podobnosti sta število prebivalstva (uradno jih je v Skopju nekoliko več kot v Vilni) in reka, ki teče sredi vsakega mesta.
Ko grem po najstarejšem preživelem mostu čez reko Vardar – ki se imenuje Kamen Most in ločuje stari del mesta od sodobnejšega središča – ugotavljam, da je tu z željo in domišljijo mogoče najti nekaj analogij z medvojno Vilno.
Uporabljam svojo domišljijo in, prepeljan v trideseta leta, stopim na Zeleni most čez reko Vilijo (Neris) proti takratni Zygmuntowski ulici in Katedralnemu trgu, za seboj pa puščam večinoma arhaična in arhitekturno nevšečna predmestja na drugi strani reke, kot je Śnipiszki (Šnipiškės). Podoben občutek je, ko grem mimo Kamnitega mostu čez reko Vardar iz okrožja, imenovanega čaršija, polnega starih majhnih hiš in vzvišenega osmanskega duha, ki na drugi strani reke sreča moderno Skopje.
Tako kot predmestja Rybaki in Derewnictwo v Vilni niso preživela ali pa kot Śnipiszki oziroma današnja Šnipiškės ni več povezana z lesenimi hišami, temveč s steklenimi nebotičniki, se je podobna metamorfoza zgodila tudi v današnjem Skopju, čeprav na drugi strani reke. Čaršija je v bistvu ostala takšna, kot bi si jo lahko predstavljali v času prve medvojne Jugoslavije. Vendar pa se je središče mesta na južnem bregu reke Vardar spremenilo skoraj do neprepoznavnosti. Potres leta 1963 ga je skoraj popolnoma uničil in zgradili so stavbe večinoma v slogu, značilnem za takratno jugoslovansko arhitekturo, imenovano socialistični brutalizem.
Večino takrat postavljenih stavb je projektiral svetovno znani japonski arhitekt Kenzō Tange, kar je bil poseben izraz japonske solidarnosti z mestom, ki ga je prizadel potres, a tudi drugi arhitekti so tam pustili svoje sledi – med njih in nekateri poljski. Trdne, a mračne stavbe so morale prenesti morebitne sunke v tej negotovi potresni coni. Vendar se je v zadnjem desetletju ta del mesta spet spremenil skoraj do neprepoznavnosti, tokrat ne zaradi seizmologije, ampak v skladu z ambicioznim vladnim projektom, imenovanim Skopje 2014, katerega namen je bil posodobiti in izboljšati podobo mesta. To je bil precej drzen poskus zgradbam izpred nekaj desetletij dati nekatere značilnosti starodavne makedonske arhitekture. Sodobni arhitekti so obrazu mestnega jedra dali zanimive in svojevrstne oblike, ki predstavljajo nenavadno mešanico domnevne antike in baroka. Tu so posuti še številni spomeniki, nekateri med njimi precej veliki, kar prispeva k celotni mešanici.
V samem središču, ob reki na trgu Makedonije (Ploštad Makedonija) pred Kamnitim mostom sva v eni od kavarn v senci ogromnega spomenika sedela skupaj s Sonjo Kjovkarovsko-Andreevsko in se pogovarjala o Vilni.
Kamniti most čez Vardar v Skopju. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Kljub pozni jeseni je bil vroč, vsaj v našem severnjaškim smislu, in sončen dan. Sončna očala so bila prej nuja kot muha, zato so sprehajalci zelo cenili svežino bližnjega vodnjaka, enega od elementov spomenika.
Spomenik se sicer uradno imenuje Jahač, neuradno pa vsi vedo, da prikazuje Aleksandra Velikega. Skulpture levov po obodu bazena okrogle fontane na dnu spomenika bruhajo curek vode iz čeljusti, od ulice Makedonije – glavne mestne promenade, ki teče od trga Makedonije do ostankov nekdanje železniške postaje, uničene s potresom leta 1963 – pa do številnih kavarn in restavracij – nad mesto počasi pada prijeten, topel oranžni večer.
Sonja govori o svojem srečnem otroštvu v Jugoslaviji, prijetnih potovanjih na plaže Jadranskega morja in Ohridskega jezera ter me sprašuje o Vilni. Skupaj se spominjamo gospe Nadežde. Je morda še kaj povedala iz svojih spominov na otroštvo v Vilni?
Ne veliko. Sonja se spominja, kako je mama govorila o družinskem hišnem ljubljenčku, psu samojedu, ki ga je klicala Puszek – in se nasmehne. Povedala je še, da je nekje v bližini njihovega doma v Pohulanki rastla češnja, na katero je majhna Nadja rada plezala, kar je jezilo njeno mamo Sofijo.
»Veš,« je rekla Sonja in se za trenutek ustavila, »zelo rada je imela poezijo Adama Mickiewicza. V zadnjih letih svojega življenja je brala in recitirala njegove pesmi v poljščini. Vedno je imela pri sebi zbirko Mickiewiczovih pesmi in celo prevedla je nekaj njegovih verzov v makedonščino.«
Poskušam si predstavljati zvok morda najbolj znanih Adamovih verzov v makedonščini, začenši z njegovo najbolj znano, imenovano Gospod Tadej.
Na tem mestu, na trgu Makedonije, v samem središču Skopja, ob pogledu na Jahača, Kamniti most čez Vardar za njim, belo stavbo Arheološkega muzeja na drugi strani reke, okrašeno s starodavnim portikom, timpanonom in stebriščem z veselo vihrajočimi makedonskimi zastavami, se zdi, da je Litva tako daleč kot nenavadne sanje. Tako kot misli na čudno mesto daleč na severu, stisnjeno med gozdove in divja grmovja, z ostanki gradu s stolpom na hribu ob reki in z obilico baročnih katoliških cerkva, judovskih sinagog in nekaj pravoslavnih cerkva, mesta, ki se ga spominjajo s tako čudnimi imeni, kot so Antokol, Sołtaniszki, Altarja, Popławy, Łukiszki, Góra Bouffałowa in Wilcza Łapa.
Po vrnitvi družine v Jugoslavijo je Nadežda Boškova (po poroki Kjovkarova) preživela drugo svetovno vojno, diplomirala na dekliški gimnaziji v Skopju in nato študirala medicino na Stomatološki fakulteti Univerze v Beogradu, kjer je doktorirala iz zobozdravstva. Nato je pridobila naziv profesorice, njena znanstvena dejavnost pa je bila povezana z univerzo Cirila in Metoda v Skopju, kjer je izvajala številne sodobne metode ortodontskega zdravljenja, bila je cenjena sodelavka in ljubljena sorodnica in prijateljica.
Gospa Nadežda je umrla leta 2015 v Skopju.
V stavbi, kjer je delovala kavarna Jugosławia, je danes trgovina s čevlji. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
V stavbi, kjer je v medvojnem obdobju delovala znamenita kavarna Jugosławia, je danes trgovina s čevlji, imenovana – nomen est omen – Danija (Danska). Medvedki, ki imajo v tacah čokoladice, še vedno slovesno gledajo mimoidoče na Gediminovi aveniji.
[1]Kur bėga Šešupė, kur Nemunas teka, tai mūsų tėvynė, graži Lietuva (lit.: Kjer teče Šešupė, kjer teče Nemunas, tam je naša domovina, lepa Litva) – začetek priljubljene pesmi Jonasa Mačiulisa ( 1862-1932), litovskega pesnika, bolj znanega kot Maironis, trenutno spada v kanon litovske poezije; Šešupė – reka v osrednji Litvi, Nemunas – glavna litovska reka, ki prečka državo od jugovzhoda proti zahodu proti Baltskemu morju.
[2] Juliusz Słowacki (4. september 1809 – 3. april 1849) je bil poljski romantični pesnik. Velja za enega od »treh bardov« poljske književnosti, za glavno osebnost v obdobju poljske romantike in za očeta moderne poljske drame. Njegova dela pogosto vsebujejo elemente slovanskih poganskih tradicij, poljske zgodovine, mistike in orientalizma. Njegov slog vključuje uporabo neologizmov in ironije. Njegova glavna zvrst je bila drama, pisal pa je tudi liriko. Njegova najbolj znana dela so drame Kordian in Balladyna ter pesmi Beniowski, Testament mój in Anhelli. Njegovo ime nosi Narodno gledališče v Krakovu.
[3] Konstanty Ildefons Gałczyński (23. januar 1905 – 6. december 1953) je bil poljski pesnik. Znan je po »paradramatičnih« absurdnih šaljivih risbah gledališča Zelena gos (Teatrzyk »Zielona gęś«).
[4] Uradno ime univerze v Vilni v medvojnem obdobju, ko je mesto pripadalo Poljski. Poljski kralj in veliki vojvoda Litve Štefan Báthory je s svojim odlokom leta 1579 v Vilni ustanovil akademijo, ki je kasneje postala univerza.
[5] Tako se je uradno imenovala mejna črta med Poljsko in Litvo v obdobju 1922–1938, saj je Litva ni priznala kot uradne meje. Državi v medvojnem obdobju nista imeli diplomatskih odnosov, tako kot drugih odnosov ne, vsaj do leta 1938.
[6] Juliusz Kłos, Wilno. Przewodnik Krajoznawczy, 1923 (s. 253).
[7]Mackonis lastnike Jugosławie napačno imenuje Srbi, verjetno zato, ker so prihajali iz Kraljevine Jugoslavije, ki se je do leta 1929 uradno imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
[8]Pečalbari (Печалбари) je tudi naslov znane gledališke igre slovitega makedonskega pisatelja in dramatika Antona Panova (1906–1967), ki je bila prvič uprizorjena leta 1936 v Skopju.
[9]Teškoto (Тешкото) je ples, ki velja za enega najlepših in najtežjih makedonskih ljudskih plesov. Prihaja z območja pogorja Galičnik v severozahodni Makedoniji. Ples je bil navdih za številne umetnike, na primer pesnika Błažeta Koneskega (pesem Teškoto) ali skladatelja Todorja Skalovskega (zborovska skladba Makedonsko oro).
[10]Reka v Vilni. Poljaki jo imenujo Wilia, Litovci pa – Vilija (zgodovinsko) ali (bolj pogosto in sodobno) Neris.
[11]Mesto v sodobni severni Grčiji – Κιλκίς (Kilkis), v makedonščini (in bolgarščini) tradicionalno imenovano Kukuš (Кукуш).
