junij 2026 - AirBeletrina

S povečano kvoto modrine in toplote vstopamo v zadnji »predpočitniški« mesec, ki vam bo s knjižnimi novostmi minil veliko prijetneje kot brez njih. Slovenski in tuji avtorji nas v Knjigoobetu tudi tokrat spremljajo na vse konce človeške notranje krajine, v mrežo vohunskih prevar in skrivnosti, na severni otok po resnico o družinski zgodovini ali v osrčje Zambije po novo izkušnjo. V tokratnem izboru se spogledujemo tudi s temami duševnega zdravja, vas vabimo na znanstvenofantastično obarvani potep v času in se sprašujemo, kakšen bi bil svet, poln androidov?

Pia Prezelj, Bili smo trije (Goga)

Drugi roman Pie Prezelj, Bili smo trije, prepleta daljave in bližine med nami. Na nekem severnem otoku s trajekta izstopi Olga, ki do pred kratkim ni vedela, da ima brata. Srečanje z družinsko preteklostjo odpira nova vprašanja, poglede v še nedotaknjene kotičke »lastne sobe« in znova spleta davno pretrgane niti odnosov. Avtorica z izčiščenim, hkrati prizemljenim in kljub temu zelo literarnim slogom polaga koščke zgodbe, kot bi izbirala vsako besedo in podobo. Roman o glasnih temah govori tiho, jasno in pretresljivo, jih obdaja s podobami narave in zvoki vetra, ki ga skoraj čutimo med stranmi.

Iza Strehar, Drsenje (Beletrina)

Drsenje je roman o simptomih sodobne družbe, ki za sabo pušča tiste, ki ji ne zmorejo slediti. Katarina nima energije za osnovna življenjska opravila, ne najde smisla ali zadovoljstva v družinskih odnosih in se vsak dan spopada z novim krogom »porazov«, iz katerega se ne zna izviti. Julija povsod odkriva skrite pomene, plakati ji pošiljajo sporočila, v vtičnicah vidi prisluškovalne naprave. Obe mladi ženski se vsaka v svoji stiski znajdeta v psihiatrični bolnišnici in začneta počasno pot k sobivanju z lastno resničnostjo, ki jo avtorica izrisuje z veliko neposrednostjo, a tudi humorjem in ironijo. Izzivi sodobnega sveta, izgorelost, preobremenjenost ter stiske v duševnem zdravju v romanu posegajo v vse pore življenja protagonistk in izrisujejo zemljevid spopadanja z življenjem, ko to prestopi mejo znosnega.

Nataša Skušek, Peti okus (LUD)

Zbirka kratkih zgodb Peti okus je polna samosvojih in ekscentričnih likov, ki kljub svoji raznolikosti bralca nagovarjajo z univerzalno človeškostjo svojih problemov in preizkušenj. Zgodbe preigravajo teme odnosov, tudi erotike, in se jih lotevajo humorno, na mestih provokativno in vseskozi z namenom presenečanja. Tempo dogajanja je hiter – čemur sledi tudi zgoščena oblika zgodb –, slog pa spremenljiv, saj se med klasične forme zgodbe mešajo tudi kratke »razglednice«, ki učinkujejo kot zabeležke ali mimobežna sporočila. Če vas mikajo novi in presenetljivi prozni priokusi, je zbirka Nataše Skušek kot nalašč za poletno popoldne.

Lisa Ridzen, Žerjavi letijo na jug (Beletrina)

Švedski roman Žerjavi letijo na jug z veliko čustveno občutljivostjo slika soočanje s starostjo, minevanjem in izgubo vsakdanjih stvari, ki oblikujejo življenje, čeprav jih imamo za samoumevne. Ostareli Bo po ženini selitvi v dom za ostarele živi samotno življenje, v katerem med obiski oskrbovalcev v prazninah opazuje, kako njegovo nekoč močno telo slabi. Njegova edina družba in uteha je pes Sixten, a celo njega mu želi sin vzeti, saj zanj ni več sposoben dovolj dobro skrbeti. V valu jeze in občutkov nemoči se Bo vrača v spomine na otroštvo, razmerje z ženo in očetovstvo, tehta ter prevprašuje svoje pretekle življenjske vloge. Roman so navdihnili zapiski oskrbovalcev avtoričinega dedka iz zadnjega leta njegovega življenja, kmalu po izidu pa je doma in v tujini postal uspešnica, ki so jo bralci sprejeli z velikimi pohvalami.

Lenart Zajc, Kolesca harmonije, roman o času (založba Pivec)

Kolesca harmonije so žanrsko neulovljiv roman o času, ki teče drugače, kot se nam pogosto zdi. Z elementi kriminalke, ljubezenske zgodbe, znanstvene fantastike in filozofskega romana Lenart Zajc plete zgodbo o brezčasju, usodnih odločitvah, ki krojijo naša življenja, in obvladovanju tega nevidnega gospodarja sveta. Skrivnostna ura, ki se ponovno pojavi, junake zgodbe sicer zares zaplete v pustolovščino, vendar so Kolesca harmonije tudi roman o stalnosti človeške narave, ki se v vseh dobah, celo v istih posameznikih, večno manifestira podobno, zrcalno ter z okoliščinami le poglobljeno in poudarjeno. Veliki temi človeštva, nasilje in ljubezen, sta tako stalni protagonistki tega nenavadnega, a izjemno zanimivega romana, ki nas, tako kot se dogaja njegovim junakom, več kot enkrat vrže iz predvidenih miselnih tokov.

Nika Nikolič, Zataknjeni v vezju (LUD)

Si predstavljate svet, v katerem androidi živijo okoli nas kot najobičajnejši del vsakdana? Za zdaj gre še vedno za znanstveno fantastiko, ki jo srečamo v romanu Zataknjeni v vezju. Skupnost na robu gozda, ki se preživlja z delavnico za izposojo androidov, se znajde v težavah pri mestnih oblasteh zaradi nedovoljenega eksperimentiranja s tehnologijo. Inšpektorica Sava z lastno agendo poseže v dogajanje, različni protagonisti pa se vse bolj zapletajo v digitalni sistem, ki jih obdaja. Ali imajo digitalni in analogni prostori, ki nas ločujejo, izhod? Ali lahko presežemo miselne zidove med seboj? Odgovori in vprašanja vas čakajo v knjigi.

Anamarija Mihovec, Utrip Zambije skozi stetoskop (5ka)

Za ljubitelje resničnih zgodb pa priporočamo knjigo Utrip Zambije skozi stetoskop, v kateri šest prijateljev potuje na medicinsko odpravo. Svoje dogodivščine, težave in spoznanja so zbrali v obliki skupinskih dnevniških zapiskov, opremljenih s slikami, v katerih bralca popeljejo med bolniške postelje in operacijske sobe, pa tudi v vas, kjer so navezali nova poznanstva, ki so jih globoko zaznamovala. S pripovedjo o delu in odgovornosti do bližnjih ponujajo vpogled v svojevrstno izkušnjo zdravniškega poklica ter zgodbo o vsem človeškem, kar nas druži.

Ashley Elston, Zmaga prva laž (Beletrina)

Napeti triler ameriške pisateljice, ki velja za mojstrico tega žanra, je treba predstaviti, ne da bi vam preveč izdali! Skrivnostna Evie Porter ima na videz življenje iz sanj, vendar se v resnici drži strogih navodil skrivnostne figure gospoda Smitha, za katerega dela. Mreža skrivnosti in laži se začne okoli nje zapletati, ko ji pot prekriža neznanka Lucca Marino, nevarnost, ki preži na vseh straneh, pa Evie sili v usodno odločitev. Nepredvidljivi preobrati spretno napisane zgodbe o zaupanju in tveganju so nedvomno primerna družba za vse, ki imate radi ob črkah povišan srčni utrip.

Karina Schaapman, Samo in Julija: Mišji dvori

Nazadnje pa še namig za najmlajše: fotoslikanica Mišji dvori o posebnem svetu, v katerem živita miški Samo in Julija. Najboljša prijatelja iz različnih družin druži velika radovednost, zato skupaj raziskujeta drobni svet okoli sebe ter doživljata različne pripetljaje. Svet Mišjih dvorov je avtorica ustvarila iz kartonastih škatel in raznoraznih materialov iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, zato je tudi vizualno zanimiv, barvit in predvsem domačen domišljijski kraj, v katerega bodo z veseljem pokukali otroci in starši.

Blizu Ljubljane, natančneje v tretjem nadstropju socialističnega bloka, v stanovanju, ki ga je Jože podedoval od svoje pokojne tete, živijo pravi Slovenci. Jože in njegova žena Vita gledata televizijo, medtem se otroci igrajo na računalniku. Jože je brez službe že štiri leta. Bil je gradbenik, ampak po Covidu je izgubil službo. Pri 57-ih težko najde nov poklic. Težko živijo in še težje bo za njihove otroke.

-»Žejen sem.«
-»Boš pivo?«
-»Če bo toplo kot včeraj, ni šans.«
-»Oprosti, pozabila sem ga dati v hladilnik, ko sem prišla iz trgovine.«
-»Utihni s svojimi izgovori.«
Vita izgine v kuhinjo. Na televiziji se vrti dnevnik. Poročajo o paradi ponosa v Ljubljani. Jože vidi intervju s čudakinjo, ki ima modre lase.
Novinarka: »Zakaj menite, da je parada ponosa še potrebna v 2026?«
LGBT aktivist: »Ker je parada ponosa upor. Pride je nastal z uporom queer, večinoma nebelih oseb proti policijskemu nasilju v lokalu Stonewall.«
Jože postane rdeč v obraz; še bolj rdeč, kot je ponavadi zaradi dnevnega konzumiranja alkohola, kar je objektivno zelo rdeč.
Jože: »Pizda jim materna!«
Vita prihaja iz kuhinje s pivom in ga da Jožetu.
Vita: »Marija! Kaj to gledaš?«
Jože: »Jutri bo spet karneval v Ljubljani.«
Vita: »Ne razumem, zakaj se morajo tako izpostavljati.«
Televizija: … Nasilje do LGBTIQ+ skupnosti danes kaže, da se stvari niso toliko spremenile …
Jože: »Kakšno nasilje? Pa sej vemo, da se pedrov pač ne tepe več! Žal. Dobrih starih časov ni več.«
Vita: »Pa kaj govorijo o črncih?«
Jože: »Pojma nimajo. Itak v Sloveniji ni rasizma, ker ni črncev.«
Vita: »Pa kaj je to LBGTIQ? Vsako leto si izmislijo novo črko.«
Jože: »Lej, kako izgleda ta čudakinja! Kako pa bo našla normalnega moža s takim izgledom? Vita: »Jože …«
Jože: »Kaj?«
Vita: »Si prepričan, da je to sploh ženska?«
Jože: »Kako to misliš?«

Vita: »To je v resnici moški!«
Jože: »Kaj, misliš, da ima ta stvar kurac?«
Vita: »Če ti pravim! Prej je rekel, da je naredil trans … Kaj je že? Transakcijo!«
Jože: »Pizda jim materna! Jaz bi to vse pobil.«

Tako sem si predstavljala, da se bodo konzervativni ljudje odzvali na mojo tranzicijo. Predstavljala sem si, da so lahko samo nasilni fašisti grožnja za LGBTIQ+ osebe. Verjela sem, da je družba »odprta«, ker toliko ljudi govori, da so »odprti«. Nisem si mislila, da me lahko bolj ranijo tisti, ki glasno govorijo, da sprejemajo trans osebe, kot tistih par primerov Jožetov in Vit. Tako sem mislila. Potem sem šla v tranzicijo. Ki je prinesla vsak dan novo sranje. Z vsemi. Z vsemi, za katere sem mislila, da so moji ljudje.

Pa ne zato, ker je folk žleht ali skrajno desničarski. Veliko ran, ki sem jih pridobila v času tranzicije, sploh ko sem bila brez dokumentov, so bile posledica interakcij s tako imenovanimi »odprtimi« osebami: bivša žena, bivši prijatelji, starši ali popolni tujci, ki so mislili dobro. A zgolj misliti dobro, brez znanja in poslušanja tega, kar oseba potrebuje, ni dovolj.

Ugotovila sem, da ne rabim odprtih ljudi z dobrimi nameni. Ne rabim ljudi, ki hkrati mislijo, da si LGBT osebe zaslužijo človekove pravice, ampak zavračajo »ekstremne primere« in verjamejo v zmernost v vsaki situaciji. Rabim radikalnost. Ne rabim ljudi, ki ostanejo na toplem v vakumu objektivnosti in postavljajo enako distanco pred mano in pred tiste, ki so nasilni do mene. Rabim ljudi, ki mi pomagajo biti varna v družbi. Ne potrebujem gledalk_cev družbene drame, v kateri pokasiram vedno jaz. Rabim akterke_je.

Kaj mi bodo zaveznice_ki z dobronamernimi komentarji: »Ti si taprava« – kar pomeni, da so nekatere trans ženske nepravilne? Ali: »Tebi se ne vidi, da si trans« – kot da bi bilo slabo, »da se vidi«. Ljubljene »odprte« osebe so mi začele svetovati, kako govoriti, se oblačiti, se obnašati. Dobre osebe so obrnile glavo, ko so me maltretirali na pošti ali v službi. Nihče ni hotel_a slišati sistemskih grozot, ki sem jih doživljala. Minimalizirale so moje travme, da se ne bi počutile krive. Opravičevale so mojo bolečino, da je ne bi občutile. Ostala sem sama v morju tolerantnih in odprtih ljudi. Kapljica olja, ki jo voda zavrača.

Seveda me boli, kadar me homofobni sosed pozdravi z nevarnim »Kaj je, lezbijka?«. Seveda se zaradi njega ne počutim doma v lastnem domu. Ampak so stvari vsaj jasne. On me ne mara, jaz pa ne njega. Problemi se začnejo, kadar samooklicani »zaveznice_ki« mislijo dobro in so prepričani, da je to dovolj. Poznam veliko ljudi, ki se opredeljujejo kot zaveznice_ki, čeprav ne vložijo truda v poslušanje potreb LGBT oseb. Spremeniti lasten način razmišljanja ni enostavno. Izpovedati se kot homofob_inja, transfob_inja ali bifob_inja je nevzdržno. Zato je prikladno govoriti, da podpiramo vsakogar, dokler nam ni treba stopiti v neudoben položaj, spremeniti razmišljanja ali izbrati soočenja, ko je to prav.

Seveda me boli, kadar me homofobni sosed pozdravi z nevarnim »Kaj je, lezbijka?«. Seveda se zaradi njega ne počutim doma v lastnem domu. Ampak so stvari vsaj jasne. On me ne mara, jaz pa ne njega.

Pogosto slišim: »Bojim se, da je postalo kul biti trans. Mladi so zmedeni, vidijo trans osebe na internetu in se odločajo postati trans.« Biti trans ni kul. Trans osebe še vedno doživljajo sistemsko in individualno nasilje. Razkritje ima zelo negativne posledice v življenju posameznice_ka. Nihče pri zdravi pameti se ne bi z danes na jutri identificiral_a kot trans, ker je to videl_a na YouTubu. Nevtralni ljudje starejše generacije razumejo starejšo trans osebo, ampak mislijo, da mladi ne vedo, kaj delajo. To je generacijski cikel: minimaliziranje kulture mladih omogoča, da se ne ukvarjamo s kritičnimi spremembami, ki jih prinašajo nove generacije – predvsem na področju spolne identitete in usmerjenosti.

Biti trans ni modna muha. Če se tretjina srednješolcev_k v Ameriki ne identificira izključno kot moški ali ženska, je to družbeni premik – odziv mladih na patriarhalno in kolonializirano družbe, ki raznolikost sveta vidi kot kaos. Odprti ljudje tolerirajo LGBTIQ+ osebe, hkrati pa ohranjajo sistem, ki njihov obstoj de facto razvrednoti vsak dan znova.

Dokler ostajamo v družbi nevtralnih ljudi, poslušamo o identitetnih politikah in o tem, kako so etikete nevarne. Kako sporno je, da se nekdo identificira na določen način, ki nam je tuj. Kako ogrožene se počutijo levičarji, ki pridigajo o toleranci, ampak v praksi ne podpirajo ekstremov:
-»Sej jaz nimam nič proti trans osebam, ampak eni pa res pretiravajo.«
-»Sej jaz sem odprt, ampak sedaj gre vse to predaleč.«

To je značilno za ljudi, ki želijo misliti o sebi kot o tolerantnih, ampak se počutijo ogrožene, ko ugotovijo, da transspolnost ni izjema, ampak morda pravilo v družbi. Sprejmejo lahko eno trans osebo, ne pa razpada binarnega sistema. Odprti ljudje nikoli ne kritizirajo sistema; upravljajo ga, etično gimnastiko pa izvajajo zato, da ohranijo samopodobo zmernih in odprtih ljudi.

Dokler ostajamo v družbi nevtralnih ljudi, poslušamo o identitetnih politikah in o tem, kako so etikete nevarne. Kako sporno je, da se nekdo identificira na določen način, ki nam je tuj.

Dober primer tega je bilo moje razkritje staršem: rekla sem, da sem ženska. Odgovorili so: »Nima veze, kaj si, mi te sprejemamo, si naš sin.« Moji zavezniki so zanikali, da sem ženska, in v isti sapi izjavili, da nimajo težav s tem, da sem trans. Lažje je se soočiti z nasprotniki. Vsaj veš, kje si.

Kot je rekla_el Stan Mitchell: »If you call yourself an ally to a group of people and you aren’t getting hit by the stones being thrown at them, then you aren’t standing close enough.« (Če se imenuješ zaveznik_ca neke skupnosti in te ne zadenejo kamni, namenjeni njim, ne stojiš dovolj blizu).

Če ne prevprašaš lastnih privilegijev, ne moreš govoriti o sebi kot o zavezniku_ici.

Moji zavezniki so zanikali, da sem ženska, in v isti sapi izjavili, da nimajo težav s tem, da sem trans. Lažje je se soočiti z nasprotniki. Vsaj veš, kje si.

Parada ponosa je trenutek, ko LGBTIQ+ skupnost opozori na obstoj razmerij moči, sistemsko diskriminacijo in izraža potrebe skupnosti. Mislim, da bi morale vse humaniste_ke, vsi ljudje, ki verjamejo v ideal enakopravnosti, spoštovanje razlik in kulturni dialog, iz udobja lastnih privilegijev dejansko narediti to, o čemer pridigajo.

Ne rabimo morja ljudi, ki od doma govorijo, da jih parada ne moti. Rabimo cis hetero ljudi na ulici poleg nas, da skupaj zahtevamo trajne spremembe v družbi. Rabimo ljudi, ki prepoznajo nevarnost nasprotnih sil, ne samo za določene manjšine, ampak za celotno demokratično družbo: tudi zase. Biti zaveznik_ca manjšin ni hvaležno delo, je pa zagotovo delo, ki nima zveze z izjavami o namenih. Kadar skrbimo za druge, skrbimo zase, saj sprejeti druge in skrbeti zanje pomeni sprejeti sebe.

Rabimo zaveznice_ke ljubiteljev demokratičnega sistema na ulici. Če to ni možno, naj bodo glasni_e doma. In če tudi tega ne morejo, naj se izobražujejo o manjšinah. Kot bi rekla_el Cat Kozlowski: »Put your money where your mouth is.« (Dokaži z dejanji, kar nakažeš z besedami.)

Če pa je to preveč – ali ste v resnici zaveznik_ca?

* Besedilo je nastalo v sodelovanju z Linnom Julianom Koletnikom.

Mesec: junij 2026

KNJIGOOBET: Poletni veter med knjižnimi stranmi

Letna opeka Lee Aymard: Pismo zaveznicam_kom