V začetku junija sta se v SNG Maribor po letu dni odigrali ponovitvi odmevne, mednarodno koprodukcijske in sporočilno pomembne uprizoritve To noč sem jo videl, nastali po istoimenskem romanu Draga Jančarja ter dramski adaptaciji in režiji Janeza Pipana. Eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov je prvič izšel leta 2010 pri založbi Modrijan, avtorju prinesel tretjega kresnika in kresnika desetletja ter bil finalist za kresnika vseh kresnikov. Doživel je več kot deset natisov in bil preveden v več kot petindvajset jezikov. Leta 2014 je v Franciji prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo in bil nominiran za nagrado femina, leto kasneje za poljsko nagrado angelus ter v letih 2017 in 2018 za rusko nagrado Jasna Poljana. Nastal je na podlagi resničnih dogodkov v času druge svetovne vojne na Gorenjskem, o čemer je avtor prebiral, kot je zapisal ob Beletrininem ponatisu romana leta 2021, v več zapisanih pričevanjih, med katerimi ga je k pisanju romana spodbudila pokojna Vilma Mlakar v razpravi Spomini na Strmol, Vilma Mlakar, roj. Urh – nekdanja strmolska sobarica. Njene izpovedi o dogajanju in osebah, ki so v času njenega službovanja na gradu med letoma 1939 in 1946 v njem živele, je podrobno zapisala Marija Cvetek, objavljene pa so bile v drugi, tematski številki časnika Kronika: Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem leta 2006, ki je dostopna na spletu. (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-FQN2LJQT).
Eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov je prvič izšel leta 2010 pri založbi Modrijan, avtorju prinesel tretjega kresnika in kresnika desetletja ter bil finalist za kresnika vseh kresnikov.
Preden se razprava posveti Jančarjevemu romanu in predvsem Pipanovemu prenosu zgodbe na gledališki oder, je smiselno spomniti na zgodovinska dejstva, kot so izpričana v več zapisih in so služila kot podlaga nastanka romana in uprizoritve. Gre za resnično in tragično zgodbo lastnika strmolskega gradu, tovarnarja in industrialca Rada Hribarja (1901–1944), med drugim lastnika tovarne Šumi in rudnika Rudna Glava v Srbiji, ter njegove soproge Marije Ksenije Gorup, por. Hribar (1905–1944), vnukinje enega najbogatejših Slovencev, graditelja in mecena Josipa Gorupa, in prve jugoslovanske pilotke. Po poroki leta 1926 sta zakonca po nekaj letih ločenega življenja tik pred drugo svetovno vojno znova zaživela skupaj na dvorcu Strmol (prvič omenjenem leta 1287), ki ga je Rado Hribar kupil leta 1936 in ga s pomočjo arhitekta Mihe Osolina preoblikoval v, kot je mogoče prebrati na leta 2016 odprti razstavi v Gorenjskem muzeju v Kranju, »razkošno rezidenco dveh svetovljanov z izbranim okusom in s posluhom za lepo umetnost ter starine«. Tam sta zakonca živela tudi med nemško zasedbo Gorenjske, v času katere sta po pričevanjih redno pomagala partizanom z večjimi količinami hrane, obleke, celo ilegalnim tiskarskim strojem in uspešnim posredovanjem pri nemških oblasteh za izpust posameznih zajetih Slovencev. Kljub temu je 3. ali 4. januarja 1944 skupina VOS-ovskih partizanov Gorenjskega odreda vdrla na grad, ju ugrabila in čez Preddvor prignala do cerkve sv. Miklavža nad Mačami. Od tu naprej se zgodba razcepi na več pričevanj, znano pa je, da so ju ob nedokazani obtožbi »narodnih izdajalcev« zverinsko mučili in 5. ali 6. januarja ubili, njuno premoženje pa izropali. Še isti mesec so grad zasedli nemški orožniki, po vojni pa je jugoslovanskemu političnemu vrhu služil za protokolarne namene. Leta 2004 so bili grad in premoženje vrnjeni družini Hribar, a se je ta po plačilu odškodnine odločila, da grad ostane v lasti države. Po zahtevi Hribarjevega nečaka Petra Hribarja je bil leta 2015 v gozdu nad Mačami opravljen izkop posmrtnih ostankov obeh žrtev in njihov pokop v družinski grobnici na Žalah. Zakonca sta bila posthumno uradno rehabilitirana. Dogodek, ki je bil dolga leta potisnjen v pozabo, razkriva kompleksnost medvojnih odločitev in odpira še vedno nedokončani spor o krvavem vojnem in povojnem dogajanju ter zamolčanih žrtvah revolucionarnega nasilja.
Gre za resnično in tragično zgodbo lastnika strmolskega gradu, tovarnarja in industrialca Rada Hribarja, ter njegove soproge Marije Ksenije Gorup, por. Hribar
Jančarjev roman ni poskus rekonstrukcije pričevanj o krutem dogodku in okoliščin, ki so pripeljale do njega, prav tako svoje umetniške vizije dogodkov ni izpisal s položaja pisateljske vsevedne drže ali v tem primeru drže, ki bi zastopala eno ali drugo ideološko stran. Za popis dogajanj na strmolskem gradu v času druge svetovne vojne je uporabil t. i. rašomonsko strukturo, s katero je vstopil v samo srž dogajanja, tja, kamor ne sežejo véliki politični, zgodovinski in ideološki konstrukti, tja, kjer spregovarjata glas in vest »malega« človeka, ujetega v primež nasilne, krvave vojne, v kateri so, kot je povedal eden izmed protagonistov romana, »ljudje hoteli samo živeti«. Kot je pokazala zgodba, ki kljub svobodni umetniški obdelavi sledi, še posebej s tragičnim zaključkom, resničnim dogodkom, v času vojne ni (bilo) mogoče »samo živeti«, potrebno je (bilo) nedvoumno stopiti na eno, »pravo« ali »nepravo«, »našo« ali »njihovo« stran. Na »pravi« strani sta bila, kot se razen skozi pričevanja pokaže po sestavljenem mozaiku zgodbe, tudi zakonca Zarnik, vendar je njuna drža – Leovo delo tovarnarja in industrialca, ki je tudi med vojno zahtevalo ohranitev določenih sodelovanj, še bolj pa Veronikina vesela, nekoliko koketno naravnana osebnost, pregnetena z željo po življenju, naravi, vitalnosti, športu in naklonjenosti, s katero se je vselej obračala na ljudi okrog sebe, od delavcev na graščini do (tudi tujih) medvojnih obiskovalcev – v trenutku usodne zmote z ljubosumjem načetega posameznika, zmote, ki nosi obrise starogrške hamartije, sprožila neustavljivi plaz tragedije.
Zgodbo, ki je pripeljala do tragične smrti Lea in Veronike Zarnik v začetku januarja 1944, v Jančarjevem romanu izpoveduje pet pripovedovalcev, ki si po politični naravnanosti ne bi mogli biti bolj različni. Pri tem je treba poudariti, da jo vsi, ne glede na status, pripovedujejo z izrazito osebne, intimne perspektive, kar daje zgodbi kompleksnejšo razsežnost. Četudi je Veronika osrednji lik romana, v njem ne nastopi, o njeni zgodbi v podgorski graščini pripovedujejo predvojni major kraljeve konjenice ter Veronikin učitelj ježe in ljubimec Stevan Radovanović, Veronikina duševno nekoliko odmaknjena mati Josipina Gorup, nekdanji vermahtovski vojaški zdravnik in občasni gost graščine Horst Hubmayer, grajska gospodinja in Veronikina zaupnica Joži ter kmečki pomočnik pri delu okrog graščine in kasnejši partizan Ivan Jeranek. Na ta način avtor izpričane zgodbe ni le razširil, razplastil in preoblikoval v pretresljivo pripoved o kaotičnem primežu vojne, ljubezni, prenaglih in nepreverjenih sodbah, moralnih zlomih, zločinu, krivdi in življenju z njo, ampak je skozi polifonijo različnih glasov in perspektiv bralcu omogočil globlji in kompleksnejši uvid v dogajanje, kot so ga doživljali ljudje, ki so bili na Veroniko vsak po svoje čustveno navezani. Bodisi je šlo za strastno ljubezen (Stevo), predano materinsko skrb (Josipina), popolno lojalnost graščakinji (Joži) ali zaljubljenost (Horst, Jeranek). Zato je Veronika kljub fizični odsotnosti v pripovedi še kako prisotna in kot taka osrednja protagonistka romana. Podobno kot je po izginotju zakoncev Hribar tiste mrzle januarske noči pričalo več pričevalcev in na ta način pomagalo rekonstruirati njuno usodo ter jo pripeljati do vsaj delnega pomirjenja sorodnikov, je v romanu To noč sem jo videl zgodbo zakoncev Zarnik razkrilo pet pričevalcev. Njihove osebne, intimne izpovedi si med seboj nikoli ne nasprotujejo, ampak identične dogodke prikažejo z različnih perspektiv. Na ta način Jančar doseže to, da o dogodkih govori, kot je zapisal Tomo Virk v recenziji romana v nekdanjih Pogledih, »stvar sama« in da na podlagi njenega »govorjenja« o tem odloča bralec. Vendar ker ne gre za roman o zgodovini zmagovalcev in poražencev, ampak o življenju posameznika, ki v specifičnem zgodovinskem trenutku sprejema odločitve, ki se lahko izkažejo kot napačne, kar ima v času vojne mnogo bolj usodne posledice, podobno kot avtor romana tudi bralec ni postavljen v držo, da bi »odločal«. Resnična zgodba je povedana na način, ki namesto »odločanja« v bralcu vzbudi globoko zavedanje o tem, da roman To noč sem jo videl prinaša na še vedno travmatično temo med- in povojnih pobojev to, česar o njej nista povedali zgodovina in politika, to, kar je o teh dogodkih treba povedati in jih postaviti tja, kamor sodijo, v zgodovino.
Zaradi specifične romaneskne strukture je bila adaptacija romana v dramsko besedilo ustvarjana z močno vizijo postavitve dela na oder, bila je že neke vrste (pred)režija. O tem priča najprej dejstvo, da Veronika ni več objekt pripovedovanja, ampak subjekt, ki ima podobno kot v romanu tudi v uprizoritvi središčno vlogo. Njena prisotnost ni več neotipljiva, ampak polno prisotna, živa in dogajanje poganjajoča, pri čemer je Janez Pipan z natančno premišljeno dramsko priredbo tudi v uprizoritvi ohranil ključno izvorno strukturo, da Veroniko kljub njeni živosti in močni prezenci na odru gledalec še vedno spoznava »zgolj« skozi pričevanja njej bližnjih oseb. Zato tu in tam ponovitve prizorov delujejo sugestivno, presunljivo in verističnemu jeziku navkljub mestoma tudi lirično.
Pipan je ob potrebnem krajšanju izvornega besedila ohranil integralno zgodbo s ključnimi poudarki ter jih bodisi z glasbo in petjem, plesom, minimalistično, a sugestivno scenografijo, ikonografsko kostumografijo in učinkovitimi dvojnimi prizori dodatno podčrtal. Posebno prepričljivost in ostrino dodaja tudi odločitev o mednarodni zasedbi in s tem trojezičnosti, s čimer uprizoritev pridobi dodatno verodostojnost. Srbski in nemški govor znotraj tematike naše polpretekle zgodovine ne delujeta tuje ali moteče, pri čemer se še posebej srbščina v dialogu s slovenščino pomensko zaokrožuje in nadgrajuje v zgodovinsko izkušnjo nekdanje skupne države.
Pipan je ob potrebnem krajšanju izvornega besedila ohranil integralno zgodbo s ključnimi poudarki
Srbski oficir Stevan Radovanović uvodni prizor izpoveduje s pozicije poraženega majorja nekdanje kraljeve vojske, ko v Palmanovi čaka na neznano usodo sebe in drugih zajetih vojakov. Med izpovedovanjem nekdanje ljubezenske zgodbe z Veroniko, ki je v njem še vedno živa do te mere, da jo vidi v nočeh, se vzpostavi gledališka prezentacija romaneskne zgodbe; preplet odrske stvarnosti in posredovanega govora, dejansko uprizarjanje z zgodovinskimi, spominskimi in – predvsem pri Josipini – domišljijskimi fragmenti. Priznani srbski igralec mlajše generacije Milan Marić, ki smo ga v zadnjih letih na slovenskih odrih videli večkrat, je Steva odigral z vehemenco čustvene bolečine, ki se prepleta z vojaškim – in osebnim – porazom. Kot je verjel v kralja in vojsko, je verjel tudi v ljubezen z Veroniko, a razen kralja in vojske izgubil tudi njo.
Osrednjo protagonistko uprizoritve interpretira Nataša Matjašec Rošker, ki v Veroniki združuje ekscentričnost z otroško naivnostjo, koketnost z uporništvom in neukrotljivo ženskost z naklonjenostjo do vseh okrog sebe. Izobražena, svobodna ženska, ki je živela v nesvobodnem času, ženska, ki je ljubila življenje sámo na sebi, naravo, konje, umetnost in Beethovna, ki zanjo zadušljivo premočrtnost, delavnost in redoljubnost moža Lea Zarnika (z introvertirano umirjenostjo, čustveno hladnostjo in prisotno odsotnostjo ga odigra Blaž Dolenc) presega s samovoljno kapricioznostjo in se k njemu po pobegu s Stevom v odročno srbsko vasico ter njegovi prekomandi v Maribor tudi vrne. K slednjemu dejanju je ni pritegnila zgolj podgorska graščina s hlevi za njej ljube konje, ki jo je Leo kupil v njeni odsotnosti, ampak tudi prigovarjanje njene matere Josipine, ki si svetovljanske hčere nikakor ni predstavljala v odnosu z okornim, grobim in nepomembnim srbskim vojakom.
Slednje je tisto, kar je po Veronikinem izginotju Josipino tudi najbolj razžiralo, ko je, sloneča ob oknu majhnega stanovanja na obrobju Ljubljane, kamor jo je nova povojna oblast izselila iz graščine, v ugašajočem upanju, da bo na ulici zagledala Veroniko, obstala v času. Milena Zupančič njeno poglabljajočo se duševno odsotnost, zazrtost v obujanje spominov ob fotografijah in halucinacijah o obiskih pokojnega moža Petra odigra skozi razboleno izpoved, kjer se ponos in navezanost na hčer ter upanje na vnovično snidenje z njo izgubljajo v temno slutnjo, v temo, kamor se utaplja tudi sama. Prizor njenega plesa s pokojnim soprogom je eden tistih presunljivih dvojnih prizorov, ki se dogaja vzporedno z izpovedjo grajske gospodinje Joži o januarski noči, ko so odpeljali zakonca Zarnik. Gospodinjo z naraščajočo pretresljivostjo, nenehno skrbjo za bolno Josipino in cefrajočo bolečino ob zavedanju nepovratnega, zmotnega dogajanja s strani Jeranka izvrstno interpretira Mateja Pucko, kar kulminira v srce parajoči interpretaciji poezije Pavla Golie.
Vermahtovski vojak in zdravnik Horst Hubmayer, ki je bil v tistih prevratnih časih večkrat na obisku na graščini in z nedolžnim jutranjim sprehodom z Veroniko ob grajskem ribniku nehote vpleten v usodno ovadbo, niha med nejasnim občutkom odgovornosti in krivde na eni strani in zaljubljenostjo v oddaljeno, nedosegljivo Veroniko na drugi. Igralec dunajskega Burgtheatra Daniel Jesch ga je bolj kot s perspektive vojaka prikazal s perspektive človeka, čigar hotenje »samo živeti«, kar je doživljal z obiski na graščini, ni bilo v sozvočju z njegovo uradno funkcijo. S širšim registrom čustev prikazani nemški vojak vstopa v našo običajno črno-belo percepcijo z dodano perspektivo.
Pipan je vlogo zadnjega izpovedovalca, ki med vsemi petimi zajema največji in najusodnejši duševni diapazon, razdelil med dva igralca. Mladega delavca na graščini, kmeta in kasnejšega partizana Ivana Jeranka odigra Matevž Biber. Na pogled skromen, vase zaprt, delaven, na skrivaj zaljubljen v Veroniko (»bila je lepa in daljna in nedosegljiva«) – ne vedoč, da ga je iz ječe s posredovanjem pri Horstu rešila prav ona, ona, ki je njegovo zaročenko ob razlitju slepiča odpeljala v bolnišnico –, je ob navalu trenutnega ljubosumja in razdirajoče jeze, ko jo je tisto jutro zagledal ob ribniku z nemškim oficirjem, to sporočil »goščarjem«. Partizanom, kamor se je priključil njegov vzornik Janko Kralj in od njega zahteval javke, in kamor se je kmalu zatem priključil tudi sam. In bil, paradoksalno in tragično, usodne januarske noči na straži, brez možnosti preprečiti tragedijo.
Njegovo globoko duševno stisko ob zavedanju razsežnosti lastnega dejanja, h kateremu ga je razen navala ljubosumja in prizadete moške časti napeljala tudi dlje časa zadrževana jeza, ker ga je Veronika videla zgolj kot pridnega delavca z zlatimi rokami, mu s svojo prijazno naklonjenostjo nehote podžigala strast in hkrati zanj ostajala nedosegljiva, je pretresljivo odigral Vladimir Vlaškalić. Kot ostareli Jeranek na invalidskem vozičku z eruptivno močjo, ovito v trzajočo bolečino, izpoveduje intimne silnice, ki so pripeljale do dejanja s pogubnimi posledicami. Njegov razkol med fizično nepokretnostjo, ko z zadnjimi atomi moči v predsmrtni grozi vpije, zavedajoč se, da ga nihče ne sliši, in notranjim bojem, ker je v trenutku slabosti prestopil lastno držo, da ne bo nizkotni ovaduh, ter povzročil smrt vselej naklonjenih mu delodajalcev, predstavlja vrhunec uprizoritve. Ne zgolj zato, ker se v njegovi izpovedi vse pripovedne niti celotne zgodbe dokončno združijo v celoto, ampak predvsem zato, ker Vlaškalić s presunljivo igralsko prepričljivostjo ustvari lik, za katerega je upravičeno prejel nagrado za igro na Borštnikovem srečanju, ki v romanu zapisane misli izpove na način, po katerem o slovenski nacionalni travmi ni treba reči ničesar več. Misli, ki bi jih moral slišati sleherni odrasli Slovenec. Ko ob zadnjih besedah vstane in si na glavo povezne titovko, sporoča, da se zaveda vse kompleksnosti delovanja med NOB in da z izpovedjo ne išče odveze, ker mu je nihče ne more dati. Njegova krivda bo živela z njim do konca življenja, pojavljala se bo vsako noč v obliki ptiča z belimi perutmi, ki hoče kljuvati, medtem ko bodo Veronikine »odprte in prazne oči« še naprej »gledale vanj«. Zadnji prizor, ki ga po veristično prikazanih tragičnih dogodkih uvede zborovsko ganljivo odpeta Počiva jezero v tihoti, pesem, ki jo v zgodbi pojejo na pogrebu Janka Kralja, omogoča, da dejanje Ivana Jeranka empatično razumemo, ne da bi bilo ob tem naše zavedanje o nepotrebnosti in tragičnosti dogajanja manjše.
Janez Pipan je v monumentalni, baladni postavitvi romana na oder, ki ga gledamo kot slovensko tragedijo, sledil Jančarjevi zgodbi in predvsem njeni sporočilnosti, pri čemer tudi on ne »odloča« niti k temu ne sili gledalca. A v gledališki jezik, z gledališkimi sredstvi in gledališko magijo, predvsem pa s premišljeno strukturo in režijsko vizijo podprta uprizoritev zgodbo in njeno sporočilnost poglobi ter ojača na način, ki gledalca globoko presune in ki bi v sodobnem zavedanju naše polpretekle zgodovine moral pustiti opazno sled.
Drago Jančar: To noč sem jo videl; scenska balada v treh slikah
Koprodukcija Drama SNG Maribor, Cankarjev dom Ljubljana, Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd in Burgteater, Dunaj.
Avtor odrske priredbe in režiser: Janez Pipan, scenograf: Marko Japelj, kostumograf: Leo Kulaš, oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak, skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar, avtorica videa: Vesna Krebs, korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček, oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergiu Moga, lektorica: Metka Damjan.
Igrajo: Nataša Matjašec Rošker (Veronika Zarnik), Blaž Dolenc (Leo Zarnik), Milan Marić (Stevan Radovanović), Nebojša Ljubišić (Major Ilić), Milena Zupančič (Gospa Josipina), Davor Herga (Peter, njen mož, Filip, Leov brat), Mateja Pucko (Joži, gospodinja), Daniel Jesch (Horst Hubmayer, pripadnik wehrmachta), Matevž Biber (Jeranek, delavec in partizan), Vladimir Vlaškalić (Jeranek, v poznejših letih), Petja Labović (Janko Kralj), Robert Mraček (Vito, pianist) idr.
Trajanje: 270 minut, z dvema odmoroma.
Premiere: SNG Maribor: 24. 9. 2021, JDP Beograd: 4. 11. 2021, Cankarjev dom: 21. 1. 2022.
