junij 2026 - Page 2 of 2

Kolaž: Hanna Juta Kozar

Domov / Članki / 2026 / junij

Karta za pekel

Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora.

Od nekod švigne mimo nas rahlo prestrašena Kitajka, ki očitno nekoga išče; že v naslednjem hipu se iz gneče zasliši: »Kitajca išče.« Logično, hočem dodati, a sem raje tiho. Navsezadnje nisem del ekipe. »Že tretjič je obkrožila,« poroča upokojenka na sosednji klopci in vsi se začnejo obračati za turistko, ki je, kot kaže, izgubila svojo skupino. »Ga bo že našla, saj jih je veliko,« se spet oglasi najbolj glasen. Nimam kaj dodati. Malce pristne politične nekorektnosti ne škodi, takole med čakanjem na vlak. Manjšina ima ja pravico pošaliti se na račun številčnejših. Vidim, da so v formi, za razliko od mene, ki grem s polnim nahrbtnikom Priročnikov za neuspešne na predstavitev knjige v Slovensko Bistrico. Res lepa prtljaga, ni kaj. Neuspeh zagotovljen.

Kako me je razveselila reakcija mojega naslednika v vodmatskem stanovanju, ki sem ga obiskal dan poprej, ko sem mu podaril izvod te knjige. »Đe baš mene nađe,« je vzkliknil, preden je bruhnil v smeh, skupaj z njim pa tudi vsi ostali, saj smo takoj vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Očitno se nima za neuspešnega, zato ga je to darilo presenetilo in kar malce prestrašilo. Tako je s to knjigo, ki upravičuje svoj sloves. Uspešni ljudje si res ne želijo brati Priročnika za neuspešne.

Naslednji šok je sledil na križišču Trubarjeve in Miklošičeve, kjer me je nagovorila prijazna gospa, oblečena v majico z logom Ekonomske fakultete. »Vas lahko povabim na predstavitev vaše knjige na našo fakulteto?« Seveda lahko. Velja, se zmenimo. »Tudi za honorar,« sem dodal za vsak slučaj. »A, oprostite, mi smo bralni klub Ekonomske fakultete in nimamo honorarjev.« No, potem pa drugič. Seveda, vas bom poklicala.

Zidani Most me spomni na naša romanja v Sarajevo, z nepogrešljivim večernim vlakom, ki je prispel zgodaj zjutraj, ravno prav za prvo kavo. Kakšnih posebnih zamud ni bilo, čeprav se je ravno v Zidanem Mostu zdelo, da ne bomo nikoli prišli. Zakaj smo tako manično obiskovali to mesto tista leta, preden se je vse skupaj začelo? Kot bi vedeli, da tistega vlaka kmalu ne bo več, tako kot ne bo več mesta, v katerem so živeli pripovedovalci zgodb: od taksistov, pesnikov, igralcev pa vse do natakarjev, kot je bil tisti čas danes uveljavljen in mednarodno priznan pisatelj Semezdin Mehmedinović, v kultni Caffe Galeriji »Zvono«, kjer so bile vloge nekolikanj drugačne; mi smo pripovedovali, on pa je dotakal, malo nam, malo sebi, pač, po zaslugah. Vojna je bila pred vrati in mi smo odšli iz mesta, v katero se nikoli več ne bomo vrnili. Sarajevo je prišlo k nam, z njim pa tudi nekateri pripovedovalci; mesta, ki bi jih poslušalo, ni bilo več. Semezdin je znal poslušati, ampak res poslušati; danes ljudje ne poslušajo več, vsaj ne tukaj, v tem mestu brez pripovedovalcev, mestu, ki jih ne potrebuje, ker ljudje ne poslušajo več.

Semezdin je nosil ogromno zgodb, še več jih bo slišal in doživel, ko bo prišla vojna. Tiste čase je bil nekaj časa raje na drugi strani šanka kot poslušalec, opazovalec, ki lovi pozabljene koščke, ki jih bo nekdo nekoč moral sestaviti. Zdaj je prišel ta čas. Ena takšnih zgodb je prišla od nekod drugje in končala v romanu, ki ga nosim praktično povsod:

Auschwitz

Preživio je Auschwitz. Nakon mnogo godina oklijevanja, odvažio se da posjeti logor u kojem je bio zatočen.

Kad je došao tamo, trebao je platiti kartu da uđe, pa je rekao:

»A možda ja imam ulaznicu za ovo mjesto.«

Zasukao je rukav svoje košulje i na nadlanici pokazao svoju logorsku tetovažu.

Službenik na biletarnici mirno ga je gledao i rekao: »Ne, ne, morate platiti kartu.«

Semezdin Mehmedinović, mali roman o tišini

Je to ta tišina, ki je zavladala v hipu, ko je taboriščnik dojel, da tudi to ni dovolj in da bo treba karto za pekel plačati še enkrat. Jo je plačal? Je šel še enkrat noter? Zakaj si je sploh zaželel tega? O tem lahko bralec zgolj ugiba. To je ta pekel, ki ga živimo vsi mi, ki plačujemo za nekaj, kar smo že doživeli, pa še kar rinemo … kam rinemo? V taborišče? Kako, če smo že v njem, zato ker smo plačali? Zato je ta roman vse prej kot mali, tako kot njegov avtor, ki nam dopušča, da ga odpremo kjerkoli in se vanj vračamo po odgovore, po veliko tišino, ki je ne slišimo, ker ne obstaja, dokler, dokler …

Vmes se mi oglasi prijatelj, ki ga tarejo ljubezenske težave. Dekle, v katerega se je zaljubil, ima drugega oziroma kar nekaj drugih; zdi se precej obupan, saj ne ve več, kaj mu je storiti. Vprašam ga, če pozna komad legendarne skupine Elvis J. Kurtović, Ko te kara nek ti piše pjesme. »Prvič slišim,« mi prizna. Pravim mu, da imam recept za njegove težave. Svojemu nesojenemu dekletu naj preprosto zapoje Ko te kara nek ti piše pjesme in vseh njegovih ljubezenskih težav bo v hipu konec. Seveda se s predlogom ni strinjal, čeprav ga je moje nagajanje spravilo v dobro voljo, kar je bil navsezadnje tudi namen. Pomislil sem, koliko fantov se je rešilo neuslišanih ljubezni po zaslugi še enega sarajevskega pripovedovalca zgodb, ki je imel na svoji edini knjižni polici namesto knjig po vrsti zložene številke revije Erotika, ki je v takratni Jugoslaviji izhajala v neverjetnih nakladah, tudi do 300.000 izvodov. Bil je to eden prvih magazinov za odrasle in Elvis je hotel biti na tekočem.

Pomislil sem, koliko fantov se je rešilo neuslišanih ljubezni po zaslugi še enega sarajevskega pripovedovalca zgodb, ki je imel na svoji edini knjižni polici namesto knjig po vrsti zložene številke revije Erotika, ki je v takratni Jugoslaviji izhajala v neverjetnih nakladah, tudi do 300.000 izvodov. Bil je to eden prvih magazinov za odrasle in Elvis je hotel biti na tekočem.

Ko sem se nekega nedeljskega jutra, v drugi polovici osemdesetih, mačkast prebudil v njegovi otroški sobi, še nisem vedel, da je sarajevski Elvis dejansko kralj. Šele dosti kasneje, ko sem prvič slišal to izjemno balado, v kateri se v duhu new primitivsa pošali na lasten račun, mi je postalo jasno, kakšen talent se je skrival v fantu z Erotikami. Ko te kara nek ti piše pjesme je nekoliko drugačna ljubezenska pesem, ki bi v teh politično korektnih časih težko dosegla tako široko občinstvo, kot ga je v času svojega nastanka, pa vse do danes. Obdelava komada Have I Told You Lately Vana Morrisona bi se gotovo utopila v poplavi podobnih skladb, če je Elvis ne bi začinil s primitivnim verzom, ki je vsaj za nekaj časa pomagal tudi mojemu prijatelju; ta je lažje razumel, da si vsaka preprosto ne zasluži njegovih pisem in pesmi in da to težavno delo mirno prepusti tistim, ki si z njegovo muzo dejansko delijo posteljo. Seveda takšnih, ki lahko hkrati počno eno in drugo, torej karajo in pišejo pesmi, ni prav veliko in tu nastane problem, no, ne ravno problem, nastane takšna pesem, ki je nekakšen opomin, opozorilo vsem tistim, ki vidijo v vsem izključno čustveno plat, kar se lahko obrne proti njim, kadar ne gre vse po načrtu; včasih je ravno takšna ironija še kako zdravilna, sploh ko se razhajamo z nekom, ki smo mu posvetili vse svoje neobjavljene pesmi.

»Vlak iz Celja bo pristal na tretjem tiru.« Nisem prepričan, ali sem dobro slišal. Pristal ali prispel? To je zdaj vprašanje. »Vlak iz Celja bo pristal na tretjem tiru,« se zasliši iz zvočnikov. Letalo, vlak ali ladja. Glede na hitrost oziroma počasnost vožnje bi bila lahko ladja. Zato je lažje razumeti napako postajne napovedovalke.

Tako blizu, pa vseeno daleč. Težko razumeš. Ampak vse ima svojo ceno. Karto je treba kupiti. Domačnost. To je ta domačnost.

kolumna zapis

Kolaž: Hanna Juta Kozar

Domov / Članki / 2026 / junij

Otroška perspektiva kot feministični pogled

Tinkara Uršič Fratina

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Ženski pogled je eden ključnih elementov v opusu francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma. Najbolj ekspliciten in jasno izpostavljen je verjetno v intimni zgodovinski romanci Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, 2019) – vizualno prek tega, kam in kako je usmerjena kamera, narativno pa prek tega, da režiserka preoblikuje žanr zgodovinske drame, zasidran v svetu moških, in daje osrednje mesto ženskam, polnokrvnim in avtonomnim osebnostim. A tudi v njenih drugih filmih, že od celovečernega prvenca, lirične pripovedi o treh najstnicah in njihovih prvih ljubeznih Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2007), ženski pogled stopa v ospredje.

Ta nima enoznačne oziroma zacementirane definicije – vzpostavlja se kot kontrast moškemu pogledu, pojmu, ki ga je prva uporabila Laura Mulvey* in je nato postal eden ključnih pojmov za feministično filmsko kritiko in teorijo. Ženski pogled razumemo v širokem smislu in ne dobesedno, saj nosilke_ci takšne vrste pogleda niso nujno le ženske, ampak tudi različne kvir in LGBTQI+ osebe. Tako ga lahko bolje opišemo kot feministični pogled, ki nasprotuje patriarhalnemu kulturnemu kodu in izhaja iz solidarnosti, sprejemanja in enakopravnosti. Je način gledanja, ki posameznika_co opazuje brez objektifikacije, temveč s sprejemanjem, empatijo in spoštovanjem, obenem pa z enakim razumevanjem prikazuje tudi subjekt gledanja.

Ženski pogled je eden ključnih elementov v opusu francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma.

V tem kontekstu ima posebno mesto tudi otroški pogled oziroma perspektiva – to že v principu lahko razumemo kot feministično, saj daje glas in omogoča pogled subjektom, ki se jih v patriarhalnem družbenem redu sicer dojema kot »manjvredne«. V knjigi Feminizem je za vsakogar v poglavju o feminističnem starševstvu bell hooks zapiše: »V hierarhijah belskega supremacističnega kapitalističnega patriarhata se ne dopušča le moška prevlada nad ženskami, temveč tudi nadvlada odraslih nad otroki«**. Ta razmislek lahko preslikamo tudi na film – otroci so kot protagonisti_ke lahko hitro minimalizirani zgolj na svoj status v relaciji do staršev (in odraslih na splošno), ki so jim podrejeni, in v zgodbi spregledani ali postavljeni na stranski tir. Reprezentacija njihovih izkušenj in otroštva pogosto ni verodostojna in prepričljiva. Njihova vloga in način, na katerega so prikazani, je neredko seksistično obarvana, zavita v predpostavke in stereotipe tega, kako naj bi bilo videti deško ali dekliško otroštvo. Takšen prikaz otrokom ne dopušča, da bi se izrisali kot polnomočne, samostojne osebnosti, ki z otroške perspektive gledajo na svet, temveč jih ukaluplja v strogo zamejene patriarhalne kode.

Céline Sciamma s svojim feminističnim pogledom takšnemu prikazu otrok v filmih nasprotuje in pokaže alternativo – perspektivo postavi v otrokovo gledišče in s tem prepusti, da lahko govori, gleda, podaja zgodbo sam_a zase. Posvetili se bomo njenima filmoma Pobalinka (Tomboy, 2011) in Mala mama (Petite Maman, 2021), ki vsak na svoj način podajata zgodbo prek otroškega pogleda – prvi na izrazito realističen način, drugi s pridihom magičnega, oba pa z veliko mero nežnosti, sprejemanja in razumevanja.

Pobalinka je režiserkin drugi celovečerni film, ki prikazuje odraščanje na prehodu med otroštvom in najstništvom, iskanje lastne identitete in spraševanje, kdo sem (lahko) in kdo mi je dovoljeno biti. Režiserka pri tem svoje protagoniste_ke predvsem opazuje – ne moralizira, ne razlaga, temveč likom pusti, da svojo zgodbo povejo sami. Igra se s pogledi, jih usmerja, ampak obenem tudi spodkopava pričakovanja, ki jih gledalci_ke nosimo, ko sledimo pogledu kamere. Družina z dvema otrokoma se poleti, še pred začetkom šolskega leta, preseli v novo stanovanje v predmestju. Spremljamo njihovo dinamiko, ljubeče odnose, igrivost in skrb med otrokoma. Starejši med njima gre ven igrat – deklici Lisi se predstavi kot Mickäel, pridruži se njeni družbi, v kateri prevladujejo fantje, in hitro ga sprejmejo medse. Ko se vrne domov, se s sestro kopata v banji – in vse dokler na petnajsti minuti filma ne slišimo maminega klica: »Laure, pojdi iz banje!«, ne podvomimo, da je pred nami Mickäel, deček. Gledalci_ke od začetka ne vemo, kdo je otrok, ki ga spremljamo – ne izvemo njegovega imena, ne vemo njegovega spola, gre pač za desetletnega otroka – ker njegov_njen spol niti ni pomemben. Ko se Laure (Zoé Héran) Lisi predstavi kot Mickäel, se tako predstavi tudi nam – podoba, ki jo ustvarja, se sklada z družbeno idejo tega, kakšna naj bi bila podoba enajstletnega dečka, zaradi česar vanjo ne podvomimo. Režiserka s tem gledalce_ke sooči z lastnimi predsodki, stereotipi in predstavami binarnega razmišljanja, ki ga pogojujejo družbene norme. Pri tem je najbolj učinkovita ravno zaradi pristnosti in iskrenosti, s katerima postopoma gradi Laurein_Mickäelov pogled in svet. Ne moralizira in ne želi poučevati – zgolj prikaže dogodke takšne, kot so, realistično zasidrane v prostoru, in pusti času teči pred kamero. Z nežnimi prizori, ki jih sopostavlja v sliko mirnega otroštva v predmestju, gradi lik Laure_Mickäela, ki ga pravzaprav postopoma gradi tudi on_a sam_a.

Pri tem je ključnega pomena prav njegov_njen pogled, ki se odraža prek kamere. Ko igrajo nogomet, Laure_Mickäel sprva zgolj stoji ob strani in opazuje druge dečke pri igri – ne upa se jim pridružiti. Ne spregovori veliko, temveč samo opazuje njihova suhljata, gibčna telesa, medsebojno dinamiko, prerivanje, divjanje po igrišču – kamera je dinamična in likom približana, da lahko spremlja njihove izraze in drobne geste, telesa, ki jim ni mar za videz, ki s sebe brezskrbno povlečejo majico in mastno pljunejo na tla, s tem pa je subtilno izražen pogled Laure_Mickäela, ki opazuje gibanje fantov, da bi jih lahko posnemal_a. Želi jim biti podoben_a – ko stoji v kopalnici pred ogledalom in se opazuje, se želi prepričati, ali je dovolj deški_a, da se jim bo lahko naslednjič, ko igrajo, pridružil_a. A ne opazuje se kritično, temveč z zanimanjem, kot da bi analiziral_a in odkrival_a, kako je videti, kakšno podobo podaja telo, v katerem se nahaja. Ko naslednjič igrajo nogomet, se jim Laure_Mickäel pridruži – sleče majico, pljune na tla, kot jih je videl_a storiti prejšnjič, dobro igra in fantje so navdušeni. V tem prizoru je kamera postavljena v gledišče Lise, ki opazuje Mickäela – razvidno je, da se razvija simpatija, hkrati pa lahko prek načina kadriranja vidimo Laure_Mickäela, ko je neposredno postavljen_a v odnos s preostalimi otroki.

Pobalinka je režiserkin drugi celovečerni film, ki prikazuje odraščanje na prehodu med otroštvom in najstništvom, iskanje lastne identitete in spraševanje, kdo sem (lahko) in kdo mi je dovoljeno biti.

A na neki točki družbena resničnost kruto vdre v svet Laure_Mickäela. Ko mama izve za Laureino »laž«, se odzove burno in strogo. Želi jo zaščititi pred še večjimi težavami, ki bi nastopile, ko bi se začelo šolsko leto – jasno ji da vedeti, da v svetu odraslih takšna nedolžna, naivna in nepremišljena resničnost ne more obstati. Krutost njene reakcije in pogleda je jasno izražena tudi v modri obleki, ki jo mora Laure obleči. Svet jo takoj začne gledati drugače – ni več neobremenjena z videzom, temveč ravno nasprotno – obleka jo določa, določa njen spol, pa čeprav njen spol ne določa nje. A še bolj kruta je reakcija otrok, ki kaže na globoko zakoreninjene seksistične stereotipe in predsodke, ki jih starši že od malih nog vcepljajo v misli otrok. Neobremenjenost, s katero so prej brez dvoma sprejemali Mickäela, je v trenutku razblinjena, in Laure_Mickäel pred njimi ne more več zbežati. Želijo dokaze, da je Mickäel res punca, kar še dodatno podčrta projiciranje družbenih pričakovanj odraslih na otroke. Laure je še vedno videti in se obnaša enako kot Mickäel – še vedno gre za popolnoma isto osebo, a vendar niti otroci ne morejo mimo tega, da bi sovrstnika_co zaprli v predalček določene identitete. A v zaključnem prizoru kljub vsemu prevlada upanje: ko Lisa kot v začetku filma ponovno vpraša: »Kako ti je ime?«, je odgovor »Laure«, vendar vemo, da je to Laure, ki je drugačna od ostalih deklic, je tomboy, ki išče svojo identiteto in ne želi biti »popredalčkana« v določeno kategorijo. Je le otrok, ki si želi ljubezni in bližine ter išče svoj prostor, kjer bi ga okolica sprejemala.

Céline Sciamma otroško nedolžnost in hkratno krutost prikaže z izjemno nežnostjo in pozornostjo za podrobnosti, ki gradijo izkušnjo posameznika_ce v odraščanju. S tem, ko poseže po otroški perspektivi in pusti, da z usmerjanjem svojega pogleda protagonist_ka podaja lastno zgodbo, svoje like gradi kot avtonomne, kompleksne osebnosti, ki se iščejo znotraj krutega, omejujočega sveta odraslih.

Céline Sciamma otroško nedolžnost in hkratno krutost prikaže z izjemno nežnostjo in pozornostjo za podrobnosti, ki gradijo izkušnjo posameznika_ce v odraščanju

Podobno se zgodba postopoma odstira tudi v Mali mami, režiserkinem zadnjem filmu. Osemletna Nelly (Joséphine Sanz) se s staršema po smrti babice vrne v hišo, kjer je odraščala mama, da bi jo izpraznili. Da bomo zgodbo spremljali skozi njeno perspektivo, je jasno pokazano že v začetku filma, ko Nelly z zadnjih sedežev avtomobila opazuje svojo mamo Marion (Nina Meurisse) – prežema jo žalost, Nelly pa ji svoje sočutje izkazuje prek skrbstvenih dejanj, ko ji ponudi hrano in pijačo ter jo nežno objame izza sedeža. V trenutku, ko mama v vzvratnem ogledalu pogleda neposredno v kamero, je jasno, da »v resnici« pogleda neposredno v Nelly – oziroma da Nelly pogleda neposredno v mamo. Njuna vez, nežna in močna hkrati, je tako vzpostavljena in razvidna tudi nam, gledalcem_kam.

Nelly o svoji mami v času odraščanja ne ve veliko – ve, da je morala biti operirana in da je v času pred operacijo, ko je bila stara toliko, kot je zdaj ona, v gozdu za posestjo gradila hiško iz vej, ki bi jo Nelly rada našla. Ko mama brez poslovila odide, da z Nelly ostane le njen oče, ki počasi prazni sobo za sobo, v gozdu za hišo res najde hiško iz vej in deklico, ki ji je na las podobna – in ime ji je Marion (Gabrielle Sanz). Dekleti sprva ničesar ne sumita, a Nelly postaja vedno bolj sumničava, vse dokler mali Marion ne sledi do njene hiše – ki je identična hiši, v kateri je odraščala Nellyjina mama. Preplet spominov in časov se vzpostavlja prek montaže in nima »sredstva«, kot bi bil na primer časovni stroj. Deluje kot naraven element sveta male Nelly – spoznanje, da je srečala svojo osemletno mamo, jo sprva sicer preseneti, vendar ne pretrese. Z radovednostjo se vrača v gozd, kjer skupaj gradita hiško, in obišče njen dom. Ko spozna mamo male Marion – svojo babico – je to zanjo še en ganljiv trenutek. Zdaj pokojno babico je imela Nelly zelo rada, a se od nje ni imela priložnosti posloviti, kot bi si želela. Žalovanje, ki z nežnostjo prežema film, in grajenje vezi med generacijami se prepletata kot nerazdružljivo tkivo, ki ga hrani spominjanje in sočutje.

Ko Nelly mali Marion končno pove, da je njena hčerka in da je ona njena mala mama, Marion to sprejme kot nekaj skorajda samoumevnega – v enem najbolj ganljivih trenutkov filma ji reče: »Že zdaj razmišljam o tebi.« Magično se spaja v resničnost kot njen naravni element, saj je ta v domeni otroškega sveta: Nelly in mala Marion sta edini, ki vesta za časovni preskok oziroma združitev, čeprav so v njem udeleženi tudi odrasli (babica in Nellyjin oče). Sprejmeta resničnost, ki se jima ponuja, in se prek nje bolje, globlje spoznata. Nenavaden, a edinstven in enkraten trenutek zbližanja, tako časovno-prostorskega kot tudi čustvenega, jima omogoči medsebojno razumevanje in tolažbo.

Otroški pogled, ki v obnašanju in besedah svojih staršev vidi številne intimne plasti, ki jih morda skušajo (neuspešno) prikriti, vodi želja po razumevanju odraslih, a Sciamma to uspe uresničiti na presenetljivo nežen način. Pokaže, da tudi Nelly razbira številne nianse sveta odraslih in razmišlja o bolečini, žalosti in žalovanju, po drugi strani pa ima Nelly v srečanju s svojo malo mamo priložnost spoznati mamo v drugi, otroški luči. Prepletanje teh dveh svetov v kontekstu otroške perspektive se vzpostavlja kot feministično dejanje, ki daje ključno mesto in pomen Nellyjini izkušnji, njeni žalosti ob izgubi babice in strahu pred nerazumevanjem svoje mame. Tako ona kot mala Marion sta prikazani kot samostojna, razdelana lika, ki jima režiserka z dopuščanjem tihih, intimnih trenutkov omogoča prikaz nežnosti, medsebojne ljubezni in podpore.

V Mali mami in Pobalinki Céline Sciamma otroško perspektivo izkoristi ne le kot pripovedno izbiro, ampak tudi kot feministično gesto – v ospredje postavlja otroka kot polnomočen lik, ki je enakopraven odraslim, njegovo_njeno zgodbo pa spremlja(mo) s sprejemanjem, empatijo in spoštovanjem. Otroški pogled, ki se v obeh filmih jasno vzpostavlja, služi kot vizualno in narativno vodilo, prek katerega režiserka gradi filmski svet, ta pa je izredno nežen, ljubeč in svež v svoji mirnosti, ki ne hiti, temveč pusti svojim likom, času in prostoru, da v (magični) resničnosti sami pokažejo, kdo so oziroma si želijo biti, s svojim lastnim glasom in pogledom.

*Glej: Laura Mulvey: “Vizualno ugodje in pripovedni film”. Prev. Polona Poberžnik. Ženski žanri: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi. Ur. Ksenija H. Vidmar. ISH: Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2001. 271–289.

**Glej: bell hooks: Feminizem je za vsakogar. Prev. Ana Makuc. Sophia, 2022. 79.

impresije s platna kritika

Kolaž: Hanna Juta Kozar & Rok Klemenčič

Domov / Članki / 2026 / junij

KNJIGOOBET: Poletni veter med knjižnimi stranmi

Petruša Golja

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

S povečano kvoto modrine in toplote vstopamo v zadnji »predpočitniški« mesec, ki vam bo s knjižnimi novostmi minil veliko prijetneje kot brez njih. Slovenski in tuji avtorji nas v Knjigoobetu tudi tokrat spremljajo na vse konce človeške notranje krajine, v mrežo vohunskih prevar in skrivnosti, na severni otok po resnico o družinski zgodovini ali v osrčje Zambije po novo izkušnjo. V tokratnem izboru se spogledujemo tudi s temami duševnega zdravja, vas vabimo na znanstvenofantastično obarvani potep v času in se sprašujemo, kakšen bi bil svet, poln androidov?

Pia Prezelj, Bili smo trije (Goga)

Drugi roman Pie Prezelj, Bili smo trije, prepleta daljave in bližine med nami. Na nekem severnem otoku s trajekta izstopi Olga, ki do pred kratkim ni vedela, da ima brata. Srečanje z družinsko preteklostjo odpira nova vprašanja, poglede v še nedotaknjene kotičke »lastne sobe« in znova spleta davno pretrgane niti odnosov. Avtorica z izčiščenim, hkrati prizemljenim in kljub temu zelo literarnim slogom polaga koščke zgodbe, kot bi izbirala vsako besedo in podobo. Roman o glasnih temah govori tiho, jasno in pretresljivo, jih obdaja s podobami narave in zvoki vetra, ki ga skoraj čutimo med stranmi.

Iza Strehar, Drsenje (Beletrina)

Drsenje je roman o simptomih sodobne družbe, ki za sabo pušča tiste, ki ji ne zmorejo slediti. Katarina nima energije za osnovna življenjska opravila, ne najde smisla ali zadovoljstva v družinskih odnosih in se vsak dan spopada z novim krogom »porazov«, iz katerega se ne zna izviti. Julija povsod odkriva skrite pomene, plakati ji pošiljajo sporočila, v vtičnicah vidi prisluškovalne naprave. Obe mladi ženski se vsaka v svoji stiski znajdeta v psihiatrični bolnišnici in začneta počasno pot k sobivanju z lastno resničnostjo, ki jo avtorica izrisuje z veliko neposrednostjo, a tudi humorjem in ironijo. Izzivi sodobnega sveta, izgorelost, preobremenjenost ter stiske v duševnem zdravju v romanu posegajo v vse pore življenja protagonistk in izrisujejo zemljevid spopadanja z življenjem, ko to prestopi mejo znosnega.

Nataša Skušek, Peti okus (LUD)

Zbirka kratkih zgodb Peti okus je polna samosvojih in ekscentričnih likov, ki kljub svoji raznolikosti bralca nagovarjajo z univerzalno človeškostjo svojih problemov in preizkušenj. Zgodbe preigravajo teme odnosov, tudi erotike, in se jih lotevajo humorno, na mestih provokativno in vseskozi z namenom presenečanja. Tempo dogajanja je hiter – čemur sledi tudi zgoščena oblika zgodb –, slog pa spremenljiv, saj se med klasične forme zgodbe mešajo tudi kratke »razglednice«, ki učinkujejo kot zabeležke ali mimobežna sporočila. Če vas mikajo novi in presenetljivi prozni priokusi, je zbirka Nataše Skušek kot nalašč za poletno popoldne.

Lisa Ridzen, Žerjavi letijo na jug (Beletrina)

Švedski roman Žerjavi letijo na jug z veliko čustveno občutljivostjo slika soočanje s starostjo, minevanjem in izgubo vsakdanjih stvari, ki oblikujejo življenje, čeprav jih imamo za samoumevne. Ostareli Bo po ženini selitvi v dom za ostarele živi samotno življenje, v katerem med obiski oskrbovalcev v prazninah opazuje, kako njegovo nekoč močno telo slabi. Njegova edina družba in uteha je pes Sixten, a celo njega mu želi sin vzeti, saj zanj ni več sposoben dovolj dobro skrbeti. V valu jeze in občutkov nemoči se Bo vrača v spomine na otroštvo, razmerje z ženo in očetovstvo, tehta ter prevprašuje svoje pretekle življenjske vloge. Roman so navdihnili zapiski oskrbovalcev avtoričinega dedka iz zadnjega leta njegovega življenja, kmalu po izidu pa je doma in v tujini postal uspešnica, ki so jo bralci sprejeli z velikimi pohvalami.

Lenart Zajc, Kolesca harmonije, roman o času (založba Pivec)

Kolesca harmonije so žanrsko neulovljiv roman o času, ki teče drugače, kot se nam pogosto zdi. Z elementi kriminalke, ljubezenske zgodbe, znanstvene fantastike in filozofskega romana Lenart Zajc plete zgodbo o brezčasju, usodnih odločitvah, ki krojijo naša življenja, in obvladovanju tega nevidnega gospodarja sveta. Skrivnostna ura, ki se ponovno pojavi, junake zgodbe sicer zares zaplete v pustolovščino, vendar so Kolesca harmonije tudi roman o stalnosti človeške narave, ki se v vseh dobah, celo v istih posameznikih, večno manifestira podobno, zrcalno ter z okoliščinami le poglobljeno in poudarjeno. Veliki temi človeštva, nasilje in ljubezen, sta tako stalni protagonistki tega nenavadnega, a izjemno zanimivega romana, ki nas, tako kot se dogaja njegovim junakom, več kot enkrat vrže iz predvidenih miselnih tokov.

Nika Nikolič, Zataknjeni v vezju (LUD)

Si predstavljate svet, v katerem androidi živijo okoli nas kot najobičajnejši del vsakdana? Za zdaj gre še vedno za znanstveno fantastiko, ki jo srečamo v romanu Zataknjeni v vezju. Skupnost na robu gozda, ki se preživlja z delavnico za izposojo androidov, se znajde v težavah pri mestnih oblasteh zaradi nedovoljenega eksperimentiranja s tehnologijo. Inšpektorica Sava z lastno agendo poseže v dogajanje, različni protagonisti pa se vse bolj zapletajo v digitalni sistem, ki jih obdaja. Ali imajo digitalni in analogni prostori, ki nas ločujejo, izhod? Ali lahko presežemo miselne zidove med seboj? Odgovori in vprašanja vas čakajo v knjigi.

Anamarija Mihovec, Utrip Zambije skozi stetoskop (5ka)

Za ljubitelje resničnih zgodb pa priporočamo knjigo Utrip Zambije skozi stetoskop, v kateri šest prijateljev potuje na medicinsko odpravo. Svoje dogodivščine, težave in spoznanja so zbrali v obliki skupinskih dnevniških zapiskov, opremljenih s slikami, v katerih bralca popeljejo med bolniške postelje in operacijske sobe, pa tudi v vas, kjer so navezali nova poznanstva, ki so jih globoko zaznamovala. S pripovedjo o delu in odgovornosti do bližnjih ponujajo vpogled v svojevrstno izkušnjo zdravniškega poklica ter zgodbo o vsem človeškem, kar nas druži.

Ashley Elston, Zmaga prva laž (Beletrina)

Napeti triler ameriške pisateljice, ki velja za mojstrico tega žanra, je treba predstaviti, ne da bi vam preveč izdali! Skrivnostna Evie Porter ima na videz življenje iz sanj, vendar se v resnici drži strogih navodil skrivnostne figure gospoda Smitha, za katerega dela. Mreža skrivnosti in laži se začne okoli nje zapletati, ko ji pot prekriža neznanka Lucca Marino, nevarnost, ki preži na vseh straneh, pa Evie sili v usodno odločitev. Nepredvidljivi preobrati spretno napisane zgodbe o zaupanju in tveganju so nedvomno primerna družba za vse, ki imate radi ob črkah povišan srčni utrip.

Karina Schaapman, Samo in Julija: Mišji dvori

Nazadnje pa še namig za najmlajše: fotoslikanica Mišji dvori o posebnem svetu, v katerem živita miški Samo in Julija. Najboljša prijatelja iz različnih družin druži velika radovednost, zato skupaj raziskujeta drobni svet okoli sebe ter doživljata različne pripetljaje. Svet Mišjih dvorov je avtorica ustvarila iz kartonastih škatel in raznoraznih materialov iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, zato je tudi vizualno zanimiv, barvit in predvsem domačen domišljijski kraj, v katerega bodo z veseljem pokukali otroci in starši.

izšlo je knjige knjigoobet seznam

Kolaž: Rok Klemenčič

Domov / Članki / 2026 / junij

Letna opeka Lee Aymard: Pismo zaveznicam_kom

Lea Aymard

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Blizu Ljubljane, natančneje v tretjem nadstropju socialističnega bloka, v stanovanju, ki ga je Jože podedoval od svoje pokojne tete, živijo pravi Slovenci. Jože in njegova žena Vita gledata televizijo, medtem se otroci igrajo na računalniku. Jože je brez službe že štiri leta. Bil je gradbenik, ampak po Covidu je izgubil službo. Pri 57-ih težko najde nov poklic. Težko živijo in še težje bo za njihove otroke.

-»Žejen sem.«
-»Boš pivo?«
-»Če bo toplo kot včeraj, ni šans.«
-»Oprosti, pozabila sem ga dati v hladilnik, ko sem prišla iz trgovine.«
-»Utihni s svojimi izgovori.«
Vita izgine v kuhinjo. Na televiziji se vrti dnevnik. Poročajo o paradi ponosa v Ljubljani. Jože vidi intervju s čudakinjo, ki ima modre lase.
Novinarka: »Zakaj menite, da je parada ponosa še potrebna v 2026?«
LGBT aktivist: »Ker je parada ponosa upor. Pride je nastal z uporom queer, večinoma nebelih oseb proti policijskemu nasilju v lokalu Stonewall.«
Jože postane rdeč v obraz; še bolj rdeč, kot je ponavadi zaradi dnevnega konzumiranja alkohola, kar je objektivno zelo rdeč.
Jože: »Pizda jim materna!«
Vita prihaja iz kuhinje s pivom in ga da Jožetu.
Vita: »Marija! Kaj to gledaš?«
Jože: »Jutri bo spet karneval v Ljubljani.«
Vita: »Ne razumem, zakaj se morajo tako izpostavljati.«
Televizija: … Nasilje do LGBTIQ+ skupnosti danes kaže, da se stvari niso toliko spremenile …
Jože: »Kakšno nasilje? Pa sej vemo, da se pedrov pač ne tepe več! Žal. Dobrih starih časov ni več.«
Vita: »Pa kaj govorijo o črncih?«
Jože: »Pojma nimajo. Itak v Sloveniji ni rasizma, ker ni črncev.«
Vita: »Pa kaj je to LBGTIQ? Vsako leto si izmislijo novo črko.«
Jože: »Lej, kako izgleda ta čudakinja! Kako pa bo našla normalnega moža s takim izgledom? Vita: »Jože …«
Jože: »Kaj?«
Vita: »Si prepričan, da je to sploh ženska?«
Jože: »Kako to misliš?«

Vita: »To je v resnici moški!«
Jože: »Kaj, misliš, da ima ta stvar kurac?«
Vita: »Če ti pravim! Prej je rekel, da je naredil trans … Kaj je že? Transakcijo!«
Jože: »Pizda jim materna! Jaz bi to vse pobil.«

Tako sem si predstavljala, da se bodo konzervativni ljudje odzvali na mojo tranzicijo. Predstavljala sem si, da so lahko samo nasilni fašisti grožnja za LGBTIQ+ osebe. Verjela sem, da je družba »odprta«, ker toliko ljudi govori, da so »odprti«. Nisem si mislila, da me lahko bolj ranijo tisti, ki glasno govorijo, da sprejemajo trans osebe, kot tistih par primerov Jožetov in Vit. Tako sem mislila. Potem sem šla v tranzicijo. Ki je prinesla vsak dan novo sranje. Z vsemi. Z vsemi, za katere sem mislila, da so moji ljudje.

Pa ne zato, ker je folk žleht ali skrajno desničarski. Veliko ran, ki sem jih pridobila v času tranzicije, sploh ko sem bila brez dokumentov, so bile posledica interakcij s tako imenovanimi »odprtimi« osebami: bivša žena, bivši prijatelji, starši ali popolni tujci, ki so mislili dobro. A zgolj misliti dobro, brez znanja in poslušanja tega, kar oseba potrebuje, ni dovolj.

Ugotovila sem, da ne rabim odprtih ljudi z dobrimi nameni. Ne rabim ljudi, ki hkrati mislijo, da si LGBT osebe zaslužijo človekove pravice, ampak zavračajo »ekstremne primere« in verjamejo v zmernost v vsaki situaciji. Rabim radikalnost. Ne rabim ljudi, ki ostanejo na toplem v vakumu objektivnosti in postavljajo enako distanco pred mano in pred tiste, ki so nasilni do mene. Rabim ljudi, ki mi pomagajo biti varna v družbi. Ne potrebujem gledalk_cev družbene drame, v kateri pokasiram vedno jaz. Rabim akterke_je.

Kaj mi bodo zaveznice_ki z dobronamernimi komentarji: »Ti si taprava« – kar pomeni, da so nekatere trans ženske nepravilne? Ali: »Tebi se ne vidi, da si trans« – kot da bi bilo slabo, »da se vidi«. Ljubljene »odprte« osebe so mi začele svetovati, kako govoriti, se oblačiti, se obnašati. Dobre osebe so obrnile glavo, ko so me maltretirali na pošti ali v službi. Nihče ni hotel_a slišati sistemskih grozot, ki sem jih doživljala. Minimalizirale so moje travme, da se ne bi počutile krive. Opravičevale so mojo bolečino, da je ne bi občutile. Ostala sem sama v morju tolerantnih in odprtih ljudi. Kapljica olja, ki jo voda zavrača.

Seveda me boli, kadar me homofobni sosed pozdravi z nevarnim »Kaj je, lezbijka?«. Seveda se zaradi njega ne počutim doma v lastnem domu. Ampak so stvari vsaj jasne. On me ne mara, jaz pa ne njega. Problemi se začnejo, kadar samooklicani »zaveznice_ki« mislijo dobro in so prepričani, da je to dovolj. Poznam veliko ljudi, ki se opredeljujejo kot zaveznice_ki, čeprav ne vložijo truda v poslušanje potreb LGBT oseb. Spremeniti lasten način razmišljanja ni enostavno. Izpovedati se kot homofob_inja, transfob_inja ali bifob_inja je nevzdržno. Zato je prikladno govoriti, da podpiramo vsakogar, dokler nam ni treba stopiti v neudoben položaj, spremeniti razmišljanja ali izbrati soočenja, ko je to prav.

Seveda me boli, kadar me homofobni sosed pozdravi z nevarnim »Kaj je, lezbijka?«. Seveda se zaradi njega ne počutim doma v lastnem domu. Ampak so stvari vsaj jasne. On me ne mara, jaz pa ne njega.

Pogosto slišim: »Bojim se, da je postalo kul biti trans. Mladi so zmedeni, vidijo trans osebe na internetu in se odločajo postati trans.« Biti trans ni kul. Trans osebe še vedno doživljajo sistemsko in individualno nasilje. Razkritje ima zelo negativne posledice v življenju posameznice_ka. Nihče pri zdravi pameti se ne bi z danes na jutri identificiral_a kot trans, ker je to videl_a na YouTubu. Nevtralni ljudje starejše generacije razumejo starejšo trans osebo, ampak mislijo, da mladi ne vedo, kaj delajo. To je generacijski cikel: minimaliziranje kulture mladih omogoča, da se ne ukvarjamo s kritičnimi spremembami, ki jih prinašajo nove generacije – predvsem na področju spolne identitete in usmerjenosti.

Biti trans ni modna muha. Če se tretjina srednješolcev_k v Ameriki ne identificira izključno kot moški ali ženska, je to družbeni premik – odziv mladih na patriarhalno in kolonializirano družbe, ki raznolikost sveta vidi kot kaos. Odprti ljudje tolerirajo LGBTIQ+ osebe, hkrati pa ohranjajo sistem, ki njihov obstoj de facto razvrednoti vsak dan znova.

Dokler ostajamo v družbi nevtralnih ljudi, poslušamo o identitetnih politikah in o tem, kako so etikete nevarne. Kako sporno je, da se nekdo identificira na določen način, ki nam je tuj. Kako ogrožene se počutijo levičarji, ki pridigajo o toleranci, ampak v praksi ne podpirajo ekstremov:
-»Sej jaz nimam nič proti trans osebam, ampak eni pa res pretiravajo.«
-»Sej jaz sem odprt, ampak sedaj gre vse to predaleč.«

To je značilno za ljudi, ki želijo misliti o sebi kot o tolerantnih, ampak se počutijo ogrožene, ko ugotovijo, da transspolnost ni izjema, ampak morda pravilo v družbi. Sprejmejo lahko eno trans osebo, ne pa razpada binarnega sistema. Odprti ljudje nikoli ne kritizirajo sistema; upravljajo ga, etično gimnastiko pa izvajajo zato, da ohranijo samopodobo zmernih in odprtih ljudi.

Dokler ostajamo v družbi nevtralnih ljudi, poslušamo o identitetnih politikah in o tem, kako so etikete nevarne. Kako sporno je, da se nekdo identificira na določen način, ki nam je tuj.

Dober primer tega je bilo moje razkritje staršem: rekla sem, da sem ženska. Odgovorili so: »Nima veze, kaj si, mi te sprejemamo, si naš sin.« Moji zavezniki so zanikali, da sem ženska, in v isti sapi izjavili, da nimajo težav s tem, da sem trans. Lažje je se soočiti z nasprotniki. Vsaj veš, kje si.

Kot je rekla_el Stan Mitchell: »If you call yourself an ally to a group of people and you aren’t getting hit by the stones being thrown at them, then you aren’t standing close enough.« (Če se imenuješ zaveznik_ca neke skupnosti in te ne zadenejo kamni, namenjeni njim, ne stojiš dovolj blizu).

Če ne prevprašaš lastnih privilegijev, ne moreš govoriti o sebi kot o zavezniku_ici.

Moji zavezniki so zanikali, da sem ženska, in v isti sapi izjavili, da nimajo težav s tem, da sem trans. Lažje je se soočiti z nasprotniki. Vsaj veš, kje si.

Parada ponosa je trenutek, ko LGBTIQ+ skupnost opozori na obstoj razmerij moči, sistemsko diskriminacijo in izraža potrebe skupnosti. Mislim, da bi morale vse humaniste_ke, vsi ljudje, ki verjamejo v ideal enakopravnosti, spoštovanje razlik in kulturni dialog, iz udobja lastnih privilegijev dejansko narediti to, o čemer pridigajo.

Ne rabimo morja ljudi, ki od doma govorijo, da jih parada ne moti. Rabimo cis hetero ljudi na ulici poleg nas, da skupaj zahtevamo trajne spremembe v družbi. Rabimo ljudi, ki prepoznajo nevarnost nasprotnih sil, ne samo za določene manjšine, ampak za celotno demokratično družbo: tudi zase. Biti zaveznik_ca manjšin ni hvaležno delo, je pa zagotovo delo, ki nima zveze z izjavami o namenih. Kadar skrbimo za druge, skrbimo zase, saj sprejeti druge in skrbeti zanje pomeni sprejeti sebe.

Rabimo zaveznice_ke ljubiteljev demokratičnega sistema na ulici. Če to ni možno, naj bodo glasni_e doma. In če tudi tega ne morejo, naj se izobražujejo o manjšinah. Kot bi rekla_el Cat Kozlowski: »Put your money where your mouth is.« (Dokaži z dejanji, kar nakažeš z besedami.)

Če pa je to preveč – ali ste v resnici zaveznik_ca?

* Besedilo je nastalo v sodelovanju z Linnom Julianom Koletnikom.

LGBTIQ+mesec ponos