marec 2013 - AirBeletrina
Kolumna 28. 3. 2013

O politični korektnosti

 

Vir: jaketleech.wordpress.com

Politično korektnost, to mešanico čistunstva in hinavščine, so si politični svetovalci izmislili, ko je postalo jasno, da imajo mnogi politiki predolge jezike za svojo pamet. Da bi se izognili zadregam, ki bi lahko postale škandal, so nekatere besede politično korektno zradirali iz vsesplošnih javnih besednjakov – grdim stvarem so dali nova, blagozvočnejša imena in stavili na to, da bosta flancanje in sajenje rožic obrodila razkošne sadove v svetu, ki je preveč zamazan, da bi ga lahko opisovali s poštenimi besedami.

Osebno politični korektnosti najbolj zamerim kastracijo premnogih lepih besed – predpostavljam pač, da je vsaka beseda na svetu lepa točno toliko, kolikor ustreza trenutku, kolikor je natančna. Zdi se mi, da je svet že brez pomenskih mahinacij duševno razcepljen na brezkrajno množico nasprotujočih si prafaktorjev, če mu vzamemo še natančne besede in pustimo le one druge, polovične, mu vzamemo zelo veliko življenjsko pomembne lepote.

Mogoče res obstaja možnost, da bi se nam, če bi po tolikih letih sprenevedanja naše medosebne odnose znova imenovali z natančnimi besedami, zmešalo še bolj, kot se nam meša že zdaj, a sama tovrstno anarhijo z veseljem podpišem. Raje bi vedela, da bi rekli: poslušnost, komanda, plodnost, nemoč, kurbe, kurbirji, kontrola, kot pa da rečemo: ženske kvote.

Preden popolnoma skrenem. Kljub mnogim pomislekom o njenih vzrokih in posledicah v dvoličnosti in oblastiželjnosti ravno v politični korektnosti vidim imenitno priložnost za humorno katarzo. Še posebej pri nas, kjer je politična korektnost kot instrument v boju za moč in oblast popolnoma zamenjala politično kulturo, pri tem pa smo Slovenci – kot po navadi – svojo nalogo opravili bolje kot mnogi drugi in tudi politično korektnost pripeljali do stopnje, ko se je morala sprevreči v svoje nasprotje. No, bolj kot v svoje nasprotje se je sprevrgla v retorično burlesko.

Prišli smo do točke, ko gledamo televizijske dnevnike in jokamo od smeha, medtem ko različni župani in svetniki iz različnih slovenskih ruralnosti in urbanosti, raznorazni poslanci ali predsedniki ali ministri (sedanji, bivši, bodoči, v odstopu) žonglirajo s slovničnimi skrpucali in čistim vinom, kot se reče, »Čakte, čakte,« se reče malo kasneje, v kravati, »naš kandidat ni tako mislil, samo nesrečno se je izrazil.« In že držimo bika za jajca in smo ponosni na ustaljeni politični besedni zaklad, jokamo od smeha, kot se reče: »PoVdariti je potrebno, da temu NI tako.«

Z drugimi besedami: toliko smo se ukvarjali s svetom, ki je globalna vas, da nam je ostala samo še vas. Ko smo ljubo nam domovino razdrobili na vse njene občine, občinice občinke, ji nastavili vse njene župane in podžupane in tajnice, ko smo mislili, da bo to prineslo decentralizacijo moči in regionalni razvoj, kot se reče, razvoj podeželja, smo spregledali, da na široko odpiramo vrata množičnim samoukom (samoukom v politiki, politični retoriki, na položajih, na oblasti, v obče), kar bi bilo odlično, če ne bi bilo tragično.

Vrata smo namreč odprli popolnoma neselektivno, niti na dobro staro politično korektnost se nismo zanesli ter dovolili, da so šle celo ženske kvote v franže. V tem trenutku imamo v Sloveniji 210 občin in 10 županj, devet občin brez ene same občinske svetnice, v vseh ostalih pa na eno žensko svetnico pridejo štirje moški.

Dopustili smo, da so čez noč izginile tradicije, kot sta zbor krajanov ali zbor občanov, po oblastni logiki, da kdor ima svojo občino, ne potrebuje nekega društvenega občnega zbora. Nemara je res utopično misliti, da bi strokovno vodeni zbori krajanov lahko ustavili pohod avstrijskih fasad po štajerskih goricah ali da bi organizirana akcija vseslovenske (!) civilne družbe lahko spremenila potek stvari. Kakor takrat, recimo, ko je tistih nekaj kulturnikov, seveda amaterskih, ljubiteljskih, nič kaj »vrhunskih« po notranjekulturniških standardih, na samem začetku slovenske države (in neutrudno do danes) rotilo kolege »v centrali«, v »urbanem središču«, naj vendar pomagajo in urgirajo, ko so provincialni župani priključevali vrtce šolam, ukinjali gledališča, javna izobraževanja in strokovne standarde, vgrajevali okna iz svojih podjetij v knjižnice, kulturne domove, šole in vse druge javne zgradbe, ko so pod kodo razvoja podirali kulturno dediščino in gor gradili bencinske črpalke … V »centrali«? Tiho.

Tiho, ker smo vendarle domovina urbanih središč, kajne, lahko si privoščimo, da podeželje igra po svojih podeželskih prijemih, da samo sebe ugonobi med gasilskimi veselicami in društvi kmečkih gospodinj.

(Pri tem si ne delam utvar. Mnogi so dobro vedeli, kaj so počeli, zaplankano podeželje ni tako nekoristno, kot se sliši, samouki pa so svoje lekcije dobivali tudi pri mnogih mestnih stricih, tetah, botrih, ne iz ozadja.)

Dokler seveda na podeželju ni zmanjkalo prostora za vsa tista okna, za vse tiste prijateljske investicije, za pozidave kmetijskih zemljišč in ni bilo več niti kreditnih sposobnosti za nove gasilske veselice. Takrat so se provincialni župani, svetniki, lokalci, policaji in kmečki sinovi razgledali in videli, da nekje vendarle še obstaja prostor za njihovo udejstvovanje: šli so v parlament, v državni in v nadzorne svete.

Reči hočem, tudi tisti civilni družbi, ki danes vstaja in kriči, kako »ruralno vdira v urbano«, tistim medijem, ki za nazaj ugotavljajo, kako so današnji državni politiki na začetku svojih karier že pridno opustošili svoje rojstne kraje, vsem tistim, skratka, ki pljuvajoč vsepovprek, kako imamo v Sloveniji samo še harmoniko in folkloro in narodnozabavni turbofolk, reči hočem, pismorosno, seveda ga imamo! Saj smo ga hoteli! Nič nismo naredili, da bi ga ustavili. Nobene sistemske niti nobene individualne sankcije podeželskim logikam nismo uspeli spesniti, zdaj pa jokamo od smeha, ko podeželski politični samouki kolovratijo po slovenskem jeziku, temu ni tako, politični korektnosti, nekorektnosti, oblasti in moči, ko se nastavljajo in prestavljajo z enega položaja na drugega po barvah in žlahtnih (v smislu sorodstva, denarja itd.) zvezah, ko jecljajo, kadar bi morali govoriti povezane stavke, ko.

Kot ponosna kmečka hči iz Jurovskega Dola bi rada predlagala, da se slovenski politični korektnosti, ki se je sprevrgla v burlesko, retorično in občo, najprej nasmejemo do solz, kajti smeh je pol zdravja, potem pa, hop!, za dva meseca na počitnice v kakšno slovensko Vukojebino. Kakor se klin s klinom zbija, tako so male slovenske občine sijajen pomanjšani učni poligon za spoznavanje kompleksnih političnih prijemov, ki vladajo v naši državi. In, ja, mislim celo, da na teh istih lokacijah obstajajo tudi pomanjšana uporniška gibanja. Poudarek na pomanjšana, ja, a zato z dolgoletno tradicijo.

Panorama 26. 3. 2013

Knjiga priznanj: Stephen Greenblatt

Stephen Greenblatt (1943) je ameriški akademik, utemeljitelj “novega historizma”,  specialist renesanse, prvih humanistov in starega dobrega Billa Shakespeara o katerem je spisal biografijo Will in the World, ki je na bestsellerski lestvici New York Timesa kar devet tednov tlačila konkurenco.

Za nefikcijski, zgodovinski roman The Swerve, ki pripoveduje o strastnem zbiratelju antičnih listin, papeškem odposlancu Poggiju Braccioliniju,  je Greenblatt poleg ameriškega National Book Award-a lani pobasal še Pulitzerjevo nagrado.

Na kaj trza tale simpatični neakademski akademik pa kakopak v sami Knjigi. Kar, kar…

Ime: Stephen Greenblatt.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Sem zgodnja ptica, ki se v jutra prebuja pred sedmo uro. Jutra so sicer na splošno posvečena delu, s katerim pričnem takoj, ko z ženo odpraviva sina v šolo. To rutino smo občasno primorani spremeniti le v Italiji, kjer je delovanje trgovin in poslovalnic velikokrat omejeno zgolj na dopoldanske ure.

Katere so vaše karakteristike ali navade, ki so morda malce nenavadne?

V življenju se ne ravnam ravno po navadah. Skratka, dobro se obnesem tudi, če izpustim jutranjo kavo.

Nedavno sem naletel na podatek, da je bil Leonardo da Vinci lastnik 118 knjig, kar je za 16. stoletje izredno število. Seznama nisem našel, bi vas pa vprašal, katere so bile tiste vsebine, ki so se znašle na seznamu nujnega čtiva pri izobraženemu humanistu, ki je okoli leta 1500 živel v Italiji? Seznam je predolg, da bi ga tu navedli, po drugi strani pa je bilo število odkritih del pred letom 1500 tudibolj omejeno kot ne. Če bi se torej lahko prebil skozi zapisano znanje, ki je bilo na voljo Leonardu podobnim, kaj bi sestavljalo moj seznam?

Gre za neverjetno veliko število knjig. V kolikor seznam obstaja danes, bi si ga z veseljem ogledal. Še posebej zanimiv bi bil knjižni seznam Leonarda, saj je šlo za človeka širokega obsega interesov. Kar se tiče bralnih navad humanista v zgodnjem 16. stoletju, bi dejal, da so bili tu pred klasičnimi pisci v ospredju bolj religiozni pisci (na primer Avguštin, Hieronim in Tomaž Akvinski) in morda tudi ne koliko bolj sodobni teološki pisci (kot Nikolaj Kuzanski). Vsekakor bi bila na seznamuVergilij in Ciceron, morda Tit Livij in Tacit Kornelij, Boccaccio in Dante. Nič manj ne bi bilo zanimivo proučiti, s katerimi avtorji leta 1500 šeni bilo moč razpolagati – s Homerjem, na primer, in večino Platona.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Eden mojih najbližjih prijateljev je čudoviti poet Robert Pinsky, dela katerega zame predstavljajo nenehen vir užitkov, bogate inteligence in domiselne razposajenosti.

Le malemu številu znanih profesorjev je uspelo doseči status avtorja s številnimi izdanimi deli. Kaj je v poplavi manj uspešnih knjig o Shakespearu skrivnost uspeha vaše biografije o Shakespearu Will in the World?

Vedno sem rad pisal, pri tem pa bil pozoren, da sem tekom ustvarjalnega procesa presegel le golo kopičenje znanstvenih podatkov. Vedno sem preziral neko meniško zakotnost, ki jo gojijo določeni akademiki. Prvi stavek moje doktorske disertacije se je glasil: »Sir Henry Yelverton ni gojil prijateljskega odnosa do Sira Walterja Raleigha.« Všeč mi je bil izrecno zaradi tega, ker ni izdajal, ali gre za začetek romana, zgodovinskega dela ali za doktorsko disertacijo. 

Je težko najti ravnovesje med karierama profesorja in pisatelja?

Ne, kajti povsem razumljivo mi je, kakšne se moje dolžnosti do študentov, kolegov in seveda moje družine.

Še vedno pišete članke za strokovno-znanstvene revije ali se posvečate izključno samo še pisanju knjig?

Še vedno jih pišem, čeprav v precej manjšem obsegu kot na začetku svoje poti. Toda to ni nič novega.Tudi kadar v bistvu pišem članke, je moj namen njihova knjižna uporabnost. V Shakespeare’s Freedom, na primer, so tako številna poglavja nastala prav iz člankov.

Založniški svet se navdušuje nad uspehom vaše knjige o starodavni pesmi, ki jo pozna le malokdo.The Swerve bi lahko dojemali bolj kot delo o svetu humanistov, ki so odkrili On the Nature of Things, kot pa knjigo o pesmi. Kdaj vas je sama zgodba pesmi tako prevzela, da ste v njej prepoznali tematiko za knjigo? Ste takoj vedeli, da želite njeno zgodbo predstaviti  skozi biografije različnih renesančnih mislecev ali se je format predstavitve zgodbe porodil tekom pisanja?

V času pisanja gledališke igre (rekonstrukcija Shakespearove izgubljene igre Cardenio) v sodelovanju s Charlesom Meeom sem začel razmišljati o kulturni mobilnosti, o tem, kako predmeti potujejo, izginjajo, se ponovno pojavljajo, prečkajo meje, so predmet sežiga in tihotapcev itd. Ob tem so se mi v mislih porodili naslovi meni pomembnih knjig. Med njimi je bila On the Nature of Things in prešinilo me je, da bi se vprašal, kdo jo je kot dolgo izgubljeno knjigo zopet našel. Naprej je bila pot lahka.

Kako se pred pričetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Ali radi vnaprej pripravite načrt ali se prepustite toku?

Pred pričetkom pisanja knjige ne pripravljam nekih izčrpnih načrtov. Na začetku projekta poskušam zaupati gibanju svoje podzavesti. Knjiga The Swerve je tu izjema, ki sem se je lotil z orisom vsebine. Težava je nastopila, ko sem ga moral tekom pisanja predelati nič manj kot neštetokrat, da mi je bil končno všeč.

Kaj se mora dogoditi na prvi strani, v prvem poglavju, da je knjiga uspešna in da je ne želite odložiti?

Menim, da je z bralcem bistvenega pomena bodisiposredno bodisi neposredno vzpostaviti nek oseben odnos in začeti s pripovedovanjem zgodbe.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Nenavadnih ritualov ob pisanju nimam – le običajno mero samodiscipline povezane z samo-zaničevanjem, ki me obda na dan, ko moja stvaritev ne opraviči vloženega truda.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh?

Pompoznost.

Kaj vas zagotovo spravi v jok?

Konec (pogosto srečen konec) dobro napisanih romanov.

Ste vraževerni?

Pogosto, kadar se po težki vožnji, recimo v zaslepljujočem dežju, vrnem domov, me obda nek skrivnosten občutek hvaležnosti. Hvaležnosti komu?

Kolikšna pisateljska kvota vam daje občutek, da ste imeli produktiven dan?

Odlično se počutim, kadar uspem napisati pet strani, vendar mi to redko uspe. Zato se zadovoljim s tremi stranmi.

Kaj stoji za izdajo vaše prve knjige?

Moja prva knjiga je bil moj dodiplomski esej o Waughu, Orwellu in Huxleyu. Objavljena je bila v sklopu Yale University Press, serije, v kateri so se občasno našla dela takega značaja. Čeprav se danes ne bi želel vrniti k branju tedaj napisanih vrstic, mi je bila s tem prihranjena velika skrb, ki bi mi v nasprotnem primeru pri iskanju založnika lahko predstavljala veliko breme.

Lahko izpostavite določen trenutek, ko ste občutili, da vam je kot pisatelju uspelo?

Niti ne. Nisem niti prepričan, da bi o takih občutkih lahko govoril danes. Kljub temu me je nekaj let nazaj, ko sem dejansko v knjigarni videl nekoga kupovati mojo knjigo, prevzelo nepopisno vznemirjenje

 

*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney, prevedla jo je Urška Charney.

Montaža 22. 3. 2013

Ni temne strani lune

 

Pink Floyd: Dark Side of the Moon

Še pomnite, kako je digitalni zapis zamenjal magnetnega in je zvok dobil povsem nove razsežnosti? Kar se mene tiče, se mi je razlika vtisnila globoko v spomin predvsem zaradi primerka, na katerem sem jo imela čast opaziti – prvi CD plošček, ki sem mu v življenju prisluhnila, je bil namreč Atom Heart Mother skupine Pink Floyd. Sledil je odločen upor glasbi, ki je iz neznanega razloga očarala mojo generacijo, z naslednjega obiska Nemčije pa se je naša družina vrnila bogatejša za skoraj celoten opus Floydov. Zvoki, ki bi na marsikaterem otroku pustili dolgoročne duševne posledice, so se skozi leta poslušanja vestno kopičili v moji podzavesti in počasi začenjali ponujati odgovore mojim metafizičnim dvomom. Danes, skoraj dvajset let kasneje, brez enega samcatega dneva psihiatrične obravnave, še vedno zajtrkujem z norim klobučarjem, medtem ko se v ozadju vrti Alan’s Psychedelic Breakfast.

Priznam, čeprav realistka in pragmatičarka, včasih začutim nujo po zatekanju v fikcijske svetove. V psihedelične pokrajine intergalaktičnih razsežnosti, za katere je bil izvedenec per excellence danes že pokojni Syd Barrett, ali pa v distopična kraljestva, kjer Watersove preokupacije s psihopatologijo ustvarjajo zares prijetno vzdušje. Vendar se najraje in vedno znova vračam predvsem k The Dark Side of the Moon, k albumu, ki je med vsemi najbolj trezen. Po tem, ko so se Floydi odrekli desetminutnim bobnarskim solažam, klasičnim suitam in pojočim hrtom ter odločno potegnili črto pod abstraktno-eksperimentalne prijeme, so se začeli vse bolj bližati nekakšnemu estetiziranemu realizmu. Brez nepotrebnih olepšav so začeli »opevati« življenje, minljivost in smrt. Za tiste, ki resnico slabo prenašajo, kruto. Tistim med vami, ki vas od Floydov odvrača kompleksna narava njihove ritmike, pa v vednost – če boste na kakšnem kvizu slučajno naleteli na vprašanje: »S katerim albumom je angleška zasedba Pink Floyd leta 1973 doživela prelom v svoji karieri in se povzpela na sam vrh svetovnih lestvic?« The Dark Side of the Moon je odgovor, ki ga iščete. To je ta album, ki je navdihnil celo samega Darth Vaderja. In letos marca mineva štirideset let, odkar je ugledal luč sveta. Štirideset let, odkar so Floydi ustvarili nadčasno klasiko in najžlahtnejši instanci človeškega duha – glasbo in filozofijo – združili v eno.

Breathe, On the Run, Time, Great Gig in the Sky, Money, Us and Them, Any Colour You Like, Brain Damage, Eclipse – pesmi z albuma zasledujejo etape človeškega življenja. Pripovedujejo zgodbo o relativnosti časa in malo manj relativni minljivosti človeka ter o tem, kako moramo vsemu navkljub početi tisto, kar na nas blagodejno vpliva. Kljub gotovi smrti, ki nas utegne pričakati same, po možnosti pa tudi zmešane. Melodije stilizirajo idejno atmosfero do te mere, da se vsebina besedil zlije, harmonizira z glasbo, poslušalca pa spodbudi h kontemplaciji in introspekciji ter mu tako omogoči katarzično izkušnjo dojetja bistva človekovega življenja. Začetek in konec albuma sta pospremljena z bitjem srca, kar nam daje vedeti, da smo tukaj in zdaj, samo ljudje, postavljeni pred peščeno uro, čakajoč na mrk. Človekova končnost je torej iz smrtnosti izhajajoča vpetost v časovnost. In s tem, ko so Floydi prestopili na temno stran, so nas rešili metafizičnih okov. Naš um ni več na preži, saj so ga razbremenili pretiranega filozofskega patosa in mu dali možnost, da lahko v soočenju z lastno minljivostjo polno zaživi. Govoreče pasaže v ozadju, kot je na primer »If you can hear this whispering you are dying,« so sicer le še dodatna brca v realnost, ampak naj vas potolažim: Heidegger, duh in glas 20. stoletja, je dejal, da se šele z zavedanjem oziroma s sprejetjem smrti osvobodimo strahu pred njo in lahko začnemo s procesom ustvarjanja pravega sebe. Old school metafiziko je torej zamenjala skrb za bit znotraj lastnih (z)možnosti, v poljubnih barvah (poslušaj: Any Colour You Like), ki kljub zavedanju o neizogibni smrti ne vegetira, pač pa se ji v ponosni, avtentični drži bliža, na tej poti pa tvori svoje lastno jedro. Pesimistične filozofije, skratka, ni. Je samo filozofija, ki nas uči živeti, in tista druga, ki nam pomaga poiskati začasno tolažbo in pobeg iz vsakdana. Morda se zdi koristneje izbrati prvo, namigujejo Floydi. »There is no dark side of the moon, really. As a matter of fact, it’s all dark,« kot pravi epilog albuma. Šele popolna tema odpira možnost svetlobi. In prej ko boste začeli poslušati floydovsko glasbo (predvsem tisto od leta 1973 dalje), prej boste zmožni pogledati v temo, ki jo nosite s sabo. Nosce te ipsum. In, ironično, brez olepšav se svet utegne zdeti lepši.

Kolumna 21. 3. 2013

Erotična privlačnost ženske s knjigo

 

Bralna kopel (avtor: Ajda Schmidt)

Vsi, ki živimo s književnostjo, smo po malem fetišisti. Včasih se ti v knjigarni kdo takole prikrade za hrbet in ti knjiga kar zleti z rok, ko s škrlatnim obrazom skočiš stran od polic. Če ste kdaj pri kom od nas na obisku, smuknite z izgovorom, da morate na stranišče, v spalnico in poglejte, kakšne kupe imamo na nočni omarici. Težji primeri imajo tiste z broširanimi platnicami celo pod povštrom ali na partnerjevi strani zakonske postelje (in to četudi so v resnici samski). Sicer pa, če ste enkrat v hiši oziroma v stanovanju koga takega, knjig ni mogoče zgrešiti, ker so po vseh možnih kotih. Prav čakam, kdaj se bo na naših TV zaslonih pojavil spin-off šova Hoarders, recimo z naslovom Hoarders: The Book Edition (po naše najbrž Kopičkarji: verzija s knjigami). Kakorkoli, tokrat ne bom pisal o knjižnih moljih ali bibliofiliji ali celo bibliomaniji, kaj šele o bibliokleptomaniji ali bibliofagiji (kzv?). Bom pa pisal o nečem, kar je verjetno blažja oblika katere od teh, četudi neločljivo povezana z ljubeznijo do žensk.

Lep pozdrav torej, moje ime je Aljoša. [Zdravo, Aljoša.] Obsesija, ki jo imam, mi verjetno niti ne preprečuje normalnega delovanja v družbi, vsaj ne točno ali samo ta in ne v tej družbi; sem pa bil zaradi nje že deležen kakega ostrega in nejevoljnega, včasih malo prestrašenega ali pa vsaj nelagodnega pogleda; tudi komolca med rebra, če je ob meni sedela dotična oseba in me ujela pri tem. Ampak nekajkrat se je zgodilo tudi to, da sem dobil nazaj kak res dolg, osamljeno hrepeneč pogled, ki me je potem ves čas iskal, da bi me znova pritegnil. Redko, ampak se zgodi.

Skratka, v sebi imam neko nujo, ki me, ko vidim nekoga s knjigo v rokah, sili vedeti, kaj ta nekdo bere. Ne da me poklicno zanima ali da sem radoveden iz veselja, da sem našel sorodno dušo, samo vedeti moram. Kar tako, večinoma brez posebnega razloga. Če je kolega, znanec, ni težav, potem mu pač vzameš ali izpuliš knjigo z rok in sam potipaš. Hudič pa je, ko vidim brati kakega popolnega neznanca, navadno kje v parku ali na faksu ali vlaku; takrat resnično postanem živčen. Ne intelektualno nevrotičen kot Woody Allen, ampak božjastno nervozen kot Jeffrey Goines na kavču, prav telesno živčen. Pa mi pade svinčnik na tla ali pa vezalke niso dovolj trdno zvezane, se pretegujem na najbolj nenavadne načine ali pa me srbi na najbolj nemogočih mestih, pa se zvijam kot cirkusant in nevljudno buljim. Sploh se ne morem nadzirati. Še najlažje je, v pravih okoliščinah seveda, na polnem avtobusu, kjer sem iz tega naredil pravo malo igrico, ki celo stvar vsaj malo razbremeni. Takole gre: postavim se za sedež nekoga, ki bere, in potem skušam preko njegove rame iz tega, kar uspem med zibanjem in poskakovanjem in tresenjem prebrati, sklepati na avtorja ali celo naslov ali pa minimalno na žanr. Velikokrat mi celo uspe, kljub temu da je včasih takole še težje, ker si vedno v nevarnosti, da bralec začuti tvojo sapo ali brado na svojem vratu.

V redu, vseeno sem fetišist in dobro poznam svoj fetiš, zato ni malokrat, da ugotovim, za katero knjigo gre, že na daleč, s klasično holmesovsko dedukcijo: po vezavi, barvi platnic, delu ilustracije, nekaj črkah naslova ali avtorja; tudi po videzu bralca, grimasah, ki jih dela med branjem, ter podobnih znakih in simptomih. S precejšnjo lahkoto, se razume, kadar gre za meni poznane ali celo ljube knjige. Ampak to je dandanes vedno redkeje, prvo zaradi hiperprodukcije, drugo zaradi obskurnosti visoke književnosti. No, ko mi nazadnje z nekaj telovadbe in vztrajnosti le nekako uspe pokukati na naslovnico ali hrbet neznančevega čtiva, temu zato navadno sledi antiklimaks, ker ugotovim, da knjiga ni bila vredna ne mojega časa ne mojega bolečega križa. Ampak naslednjič si spet ne morem pomagati, da ne bi. Še posebno pa napenjam oči in se mučim, ko ima neznano knjigo v rokah lepa neznanka. Tega ni mogoče spremeniti v igrico, to je moja peklenska skušnjava.

V moji fantaziji sem na praznem vlaku, v vagonu, na katerem sva samo jaz in to ljubko bitje s knjigo v rokah, ki sedi v razdelku nekaj metrov stran. Vlak neslišno drsi skozi popolno temo, ki je zunaj, luč je samo nad mano in njo, toliko, da vidiva brati in da je še težje pogledati kam drugam. Pa kljub luči in neoviranemu pogledu kar ne vidim, pa ne vidim, kaj bere. In ona je itak opazila in se mi smeji in me draži, tako da knjigo izmenično polaga na svoje dolge noge in na svoje prsi, ampak vedno tako spretno, da nikoli ne vidim nič od frdamane naslovnice. In to traja in traja v nedogled, dokler nenadoma ne vstane in si mislim, fak, zdaj je pa njena postaja in adijo pamet. Ampak ne, ne gre naprej mimo mene do vrat, usede se nasproti in potem počasi, milimeter po milimeter, dvigne knjigo tako, da končno vidim, da je, ne vem, Kafka ali Lipuš, Zajc ali Rilke – včasih celo v originalu, Zgodovina Bizanca ali Krhki absolut ali pa celo – bogpomagaj – moj Bildungsroman; skratka, nekaj hudimano dobrega. In potem ji seveda pokažem, kaj berem jaz in to je začetek čudovitega prijateljstva.

 

Ex libris (avtor: Ana Baraga)

Moj fetiš na knjige, kot vsi fetiši, temelji na stereotipu. Globoko v sebi imam vtisnjeno, da so ljudje, ki berejo, pametnejši kot tisti, ki ne. Iz tega dovolj logično sledi, da so tisti, ki berejo dobro literaturo, še toliko pametnejši od tistih, ki samo berejo. Končni seštevek enačbe pa je, da so ženske, ki berejo dobro literaturo, ultimativne mačke. Zato takrat, ko vidim privlačno žensko s knjigo v rokah, resnično moram tako ali drugače videti in vedeti, kaj bere, pa če se zraven prelomim in osmešim. Knjigožreška nuja je močnejša od morebitnega dobrega vtisa ali družbenih konvencij. Pri tem sem ob tovrstnih razkritjih globoko razočaran nekako samo v pol primerih – pri svojih letih in domišljiji imam pač že izbrušen okus za ženske. Posebno, ker je knjiga že tako ali tako neločljiv del njihove privlačnosti zame. Ker je res, da je vsaka ženska s knjigo zame lepša od ženske brez nje.

Zato mi ženske v visokih petah, mini krilu, s hruškasto zadnjico in z razkošnim dekoltejem nikoli ne bodo tako rajcig kot ženske v dolgih sariko-style krilih ali kavbojkah in kratki majici s podobo rock benda, pri katerih kar pričakuješ knjigo v rokah. Nisem pravljičar in ne bom trdil, da zunanjost ni važna; vsake oči imajo svojega malarja. Moj je pač načitan. In nič se mi ne zdi bolj seksi kot ženska, zatopljena v svet, ki se ji odpira na straneh knjige v njenem naročju, sama in ločena od vsega drugega, obdana z nekakšnim vzvišenim in samozadostnim mirom. Njen obraz, ki spremlja zgodbo z rahlimi premiki obrvi, z begom oči, z globokim dihanjem in z roko, ki mehko cuka knjigo za naslednjo stran … podoba lepote. Prav nasprotno pa nikoli nisem maral za pisateljice, čeprav bi to moralo biti uresničenje sanj vsakega knjižnega fetišista in čeprav imamo pri nas kar nekaj precej čednih pesnic. Pa ne gre za tipične moške strahove in travme, ker so bralke kao utelešenje ženske pasivnosti, avtorice pa kao aktivnosti, da ne bo kdo začel s takimi. Sploh ne, samo večina slovenskih pisateljic, ki sem jih imel priložnost spoznati, je neverjetno neznosnih.

In največji strah vsakega knjižnega fetišista? Prihodnost, v kateri bodo klasične knjige zamenjali e-bralniki in kjer nikoli ne bom mogel izvedeti, kaj bere nekdo, ki ne sedi pred mano na polnem avtobusu. Taka prihodnost ni prav nič seksi.

Panorama 19. 3. 2013

Tiao po jie

Dolgo časa je preteklo od mojega prvega obiska. Leta 2010 sem v te hribe in kotline okoli Longlina in De’e padel na slepo oziroma le na podlagi prgišča govoric. Tedaj smo še vsi bolj ali manj sanjali o napredku in telefonih z velikimi zasloni in s podatki, ki jih premikaš s kazalcem. Zdaj je prizor, ko v družbi za mizo vsaj polovica udeleženih namesto pogovora drsa po zaslonih, nekaj vsakdanjega. In vse pogosteje slišim, kako je »vse skupaj en dolgčas«, in se ne morem upreti ideji, da je s prihodom teh ekrančkov v naša življenja – zaradi njihove ubogljivosti in reakcij, ki jih merimo s trenutkom – vse to, kar se dogaja zunaj njih, postalo neprimerljivo prepočasno in »dolgočasno«. Ni se spremenila resničnost. Spremenila se je definicija dolgčasa, definicija tega, kakšna bi resničnost naj bila; in ker se ta nikoli ne more primerjati z govoricami o njej, je lahko le neustrezna. Kako se lahko primerja z weibo mikroblogom in sekundnimi odzivi? Kako naj bo podobno instantna? Če danes nimaš pametnega telefona, nimaš ust.

Tedaj sem govoril, ne da bi to zares verjel, da begam po pokrajinah, ki bodo nekaj let kasneje izginile z zemljevidov ter bodo ponovno vpisane in zrisane v povsem drugačni obliki. Niti najmanjšega pojma nisem imel, kako resnični so bili ti stavki. Niti najmanjšega pojma, kolikokrat bom v Nanningu ali zunaj njega postavljen v vlogo neumnega tujca, ki zeva pred hipermodernimi stavbami, ki stojijo na krajih, kjer je bila leto dni nazaj le prazna, močvarna zemlja.

In vendar … tu v De’e se ni veliko spremenilo. Tu je čas drugačen. Še vedno lahko vstopiš v drug svet. Preden sem se tokrat vrnil, sem si govoril, da je to kulminacija, višek skoraj triletnih potovanj in razkopavanj zemljic province Guangxi; da je to končno poglavje, da je skrivnost že razkrita in da preostane le še postaviti figure na njihove ključne pozicije. Tole je le še neobvezno uživanje, sem si rekel. Srečen konec.

A nazadnje je potovanje postalo vse to zaradi povsem drugih vzrokov: Zaradi plutja z avtom skozi morje oblakov, vznika na drugi strani – zaradi tega prelepega sonca in oaze petindvajsetih stopinj sredi zime in megle. Zaradi tega, ker sem kasneje slišal, da blizu De’e obstaja območje, kjer je sonce, ne glede na to, kakšno je vreme okoli, vedno vidno. Le ustavite se za sekundo in pomislite – povsod naokoli oblaki in megla in dež, a tam, v nekem kotu nad hribi, sonce.

Zaradi Wang Shena, tokratnega spremljevalca, ki je vzel svojo vlogo prijaznega razkazovalca tisočkrat preresno. Zaradi občutka, da njemu čas in urnik tečeta v povsem drugi dimenziji. Zaradi obljub, da dokler sem z njim, mi ne bo umanjkala niti dlaka z brade, tako varen in brez težav bom. Za prijaznost in kot dolžnost si je vzel, da me mora napiti – tole je vendarle kultura pitja in tja sem prišel v najbolj pivskem času. Ni mu uspelo. In morda se je zato uro po tej obljubi sam tako napil, da je zaspal v zaklenjeni sobici lokalne vlade, in ko sem se vrnil, nisem mogel niti vstopiti, niti ga nisem mogel prebuditi. Petnajst minut sem vpil in metal vanj edino, kar sem imel na dosegu roke – jedilne paličice. Nazadnje sem prespal pri drugih prijateljih.

Zjutraj mi je razlagal, da mu nič ni jasno; da se je zbudil in da je okoli svoje glave našel ležati kupe jedilnih paličic.

Simpatičen tip.      

Wang Shen pravzaprav dela za lokalno vlado in to lahko izkoristim za preverjanje sicer znanih informacij o okolju. Wang Shen pravi: »Zdaj ne potrebujemo izobrazbe. Niti zdravnikov. Ne več, ne toliko. Voda je še vedno težava, ampak v redu – zmoremo. Najbolj nujno je tole: ugotoviti, kako z življenjem tukaj zaslužiti. Tako malo tega je, kar bi nam lahko prineslo denar.« Hočem mu reči, da ne tako; da vlada pomaga graditi te grde betonske sive race od stavb – namesto njihovih tradicionalnih lesenih – in da ne brez izobrazbe o posledicah onesnaževanja. Nazadnje raje rečem, da morda s turizmom, in v isti sapi opozorim na negativen primer Chenyanga – pohlepnega trganja denarja iz roke na vse možne načine.

Wang Shen pravi: »Oh, to se pri nas ne bo zgodilo. Mi ne znamo trgati denarja iz rok turistov. Kdaj se ti je zgodilo, da si moral tukaj kaj plačati? Morda prav zato ne obogatimo. Ko pride gost, mu damo vse, zastonj. Čeprav imamo tako malo …«

Prav ima.

Tu v De’e je čas drugačen. Tu si drugje. To ni Kitajska. Je neke vrste prehodnost. Območje preoblikovanja, kjer se stika pet kultur – Han, Miao, Zhuang, Yi in Gelao – in, ja, kjer je sonce vedno vidno. In nenazadnje je še prav poseben vzrok za navdušenje: lokalni praznik narodnostne manjšine Miao: tiao po jie.

Če se ne zavedaš, da je zadaj skrita zgodba, se zadnji dan praznika, imenovanega tiao po jie, zdi kot še en veliki semenj. A res neprekosljivi semenj. Veličastno pisan tako po številu udeležencev kakor po izjemnih oblekah; in še več, po načinu nošenja teh oblek. To niso tradicionalne oprave narodnostnih manjšin kot “nujno zlo” in performans. To je pavje razkazovanje. Je udobna nonšalantnost in modna pista v enem paketu. In to povsem neformalno – razkazovalcev ne moreš ločiti od tistih, ki jim je razkazovanje namenjeno.

In zadaj je skrita zgodba.

Tiao pomeni skočiti.

Po pomeni hribmajhen hrib.

Jie je praznik.    

Še pred ne tako davnimi časi – v resnici le kakšnih osem let nazaj – so bile skupine Miao vasi razpršene kot semena norega vrtnarja po vznožjih in špicah hribov in tiste med sabo oddaljene so imele le malo možnosti za srečevanja. Cest ni bilo, pa tudi ne motorjev. Delo in preživetje sta bila prvi nujnosti. Toda prav tako nujno je bilo srečevanje mladih in nadaljevanje rodu, zato je nekdo – to je bilo pred davnimi časi – določil datum: takoj po kitajskem novem letu. Le-ta je sicer splošno sprejet kot »čas za začetek« ali čas za »rojevanje«; konec koncev gre za pomlad. Ob tem času se rade dogajajo poroke.

Če prevedem v moderno govorico, je bil datum namenjen »veliki zabavi«. Izgovoru za zbiranje, za srečevanje. Prišli so vsi iz bližnjih planin. Na trg velike vasi je bil postavljen visok drog; morda deset metrov. Na vrh droga se je obesilo nekaj mesa in pijače. Naloga mladcev je bila, da z golimi dlanmi in bosi priplezajo na vrh droga, popijejo požirek ter odgriznejo kos mesa. Neka verzija trdi, da se morajo sredi spuščanja obrniti z glavo navzdol in se s temenom dotakniti tal. A to je le verzija. Naloga že tako ni enostavna. Drog je gladek in visok. A ravno zato bo tisti, ki mu tole uspe, vsekakor opažen.

Opažen bo kasneje, ko se plezanje in skakanje z droga konča in se zabava nadaljuje z veliko sprehajanja, s srečevanji prijateljev in z nakupovanjem; in petnajstletna dekleta – tu se poročiš in imaš otroka zelo zgodaj – hodijo naokoli v svojih bleščečih oblekah ter z rutami ali klobuki na glavah, v skupinah po tri, z rokami okoli bokov in …

Prišel bo fant in izmaknil šal. Ali kapo. In stekel stran.

Dekle se bo odločilo in če je fant dovolj simpatičen ali če je bil dober plezalec ali če ji je preprosto všeč – bo stekla za njim.

Če ji fant ni všeč, bo morda iz žepa potegnila drug šal in si ga ovila okoli vratu.

Če bo stekla za njim, jo bo fant vodil v hrib. Našel bo skrit kotiček, kjer se bosta lahko spoznala in pogovarjala. Ostala bosta zunaj vso noč.

Neka verzija pravi, da je tiao po jie lahkoneke vrste izgovor za avanturo za eno noč. Tako prvi zahodnjaki kakor Han Kitajci so Miao ljudstvo pogosto oklicali za »promiskuitetne barbare«. A enako možno je, da se bo tu začelo razmerje, ki se bo končalo s poroko.

Tiao po jie je torej Skok v hrib navzgor.

Tokrat, februarja 2013, nisem videl kraje rute ali kape. Morda je bilo to le naključje. Pravijo, da je letošnji praznik nekoliko oskubljen, ker je več denarja šlo za obletnico mesta Longlin – ta se bo praznovala mesec dni kasneje. Ni mi bilo zares mar. Dovolj takih sejmov sem videl, da sem lahko primerjal – tukajšnji je bil najbolj pisana reka od vseh. Nikoli nisem videl toliko noš ljudstva Miao in drugih – Yi, Zhuang – na kupu. In hkrati tudi nikoli nisem videl toliko iniciative v kreiranju oblek; mladi šivajo sami in dodajo vzorce, ki so jim všeč. Morda se stara simbolika določenih vzorcev tako izgublja; a morda se kreira nova.

Všeč mi je občutek ponosa in vklapljanje tradicije v moderno življenje. To je en redkih okolišev v provinci Guangxi, za katerega se mi zdi, da bi jim tovrstna poroka lahko uspela.

Skok v hrib navzgor. Zavedam se, koliko te besede – oznaka “malega” praznika narodnostne manjšine Miao –, izgovorjene v slepi ulici zeleno kamnitih kotlin na robu ničesar, označujejo početje celotne Kitajske. A obenem pridobijo prav posebni lokalni pečat. Medtem ko se mi zdi – pa ne vem, kako se mi lahko kaj takega več kot le zdi –, da moderna Kitajska izgublja bitko z zaupanjem v svojskost (kar je sicer vedno bilo eno od poglavitnih obeležij kitajskosti, a je zdaj podkrepljeno z neuničljivo vseprisotnostjo novega zavojevalca, ameriških TV serij, ki jih mladi jemljejo za resnične in v katerih bi radi živeli) … medtem ko se mi to zdi, mi prostor kot De’e daje upanje, da je možna tudi neke vrste harmonija med starim in novim, med ukoreninjenim in privzetim, in da se sredi te harmonije lahko rodi kak otrok, ki podeduje najboljše od obeh staršev.

Ganbei!, na zdravje – na upanja.  

Refleksija 18. 3. 2013

Moje nagrade: Majska rukovanja

Je tudi danes tako? Človek je v tistih časih spremljal časopise (ta človek sem bil seveda jaz, seveda v telesu mladeniča), težko je sicer govoriti v množini, niti se zares ne spomnim, kateri časopis je bil in ali sem bil opozorjen, da se v njem (mogoče je bila Mladina, ki ni časopis, ampak revija) vsako leto pojavljajo natečaji in razpisi, kamor je treba poslati pesmi. In potem ko jih pošlješ: mižati in narediti fige in čakati in upati. Predvsem čakati in upati. In konec osemdesetih in na začetku devetdesetih sta bila v istem časopisu, če je seveda bil isti časopis in če je šlo za časopis, dva natečaja (razpisa), prvi za Goranovo proljeće (hrvaško nagrado, ki sta jo med Slovenci dobila Alojz Ihan in Novica Novaković) in drugi za majska rukovanja (črnogorsko nagrado, ki sva jo dobila Novica Novaković in jaz). Brali smo časopise in čakali na razpise in potem pošiljali pesmi, ki so se spremenile v pesmi, ki so jih poslali neznani pošiljatelji, in so se, ko so prispele na cilj, ki je bil zanje štart, najprej ogrele in nato postavile v nizko prežo ter skušale v mislih in z mislimi preteči tisto popolnoma imaginarno in nikomur zares znano in vidno razdaljo (tole je rahlo pretiravanje) pred pesmimi nekoga drugega ali pa tretjega, ki je prav tako bral časopise in pošiljal pesmi na razpise in držal fige in upal. Nekakšne nebeške štoparice ali pa taleče se dalijevske zapestne ure so potem pokazale čas: stoletja, leta, sekunde, desetinke, stotinke, tisočinke, in če je bilo treba, je odločal celo fotofiniš (samo zamislimo si, kaj in kako bi bilo, če bi takšna eksaktnost dejansko obstajala in bi bilo ribarjenje v kalnem čisto nemogoče in nepredstavljivo); a takšnega idealnega prostora, idealne države v resnici ni, saj narava umetnosti ni eksaktna in umetnost ni merljiva, kot so merljivi dosežki v športu. Na žalost?! Na srečo?! Do neke mere smo sicer lahko objektivni, a naj se še tako trudimo, se bosta iz ozadja vedno slišala govor in mrmranje o umetniškem vtisu, ki sta seveda precej subjektivna, nato pa je tu še cel kup dejavnikov, ki z delom, ki se ga ocenjuje, nimajo nikakršne trdne povezave, imajo pa zvezo z osebo, katere delo se ocenjuje; to pa so poznanstva, vračanje uslug, popravljanje krivic in kar je še teh dobrohotnosti, nemarnosti in nečimrnosti. Če jih damo pod skupni imenovalec, jim lahko ljubkovalno rečemo tudi – človeške računice. A obstajajo dnevi, ko pri odločanju priplavajo na površje vrline, kot sta pamet in jasnovidnost, občutek za oceansko občutje, vendar pa so v končni konsekvenci vedno najodločilnejši trma in povzdignjen glas in prepričevalna moč katerega izmed spoštovanih razsodnikov in žirantov, ki je sposoben nevedni in kolebajoči del žirije prepričati (in tak žirant vedno obstaja), da podpre tisto, za kar se zavzema sam in kar tako glasno in energično zagovarja. V kar mogoče celo verjame. Energično verjame. Kakšni so v resnici motivi zagovora, je tretja stvar. Seveda so včasih tudi čisto pošteni, da ne rečem kar skrajno plemeniti. Zapisani višjemu cilju. Premagovanju časa. Premagovanju sedanjega časa.

Tako to gre. Največkrat. Vedno?!

Bili smo v letu 1990. Živeli smo v skupni državi, ki se je zanesljivo potapljala v temo. Kako krvavo in dolgotrajno bo to potapljanje, se seveda nikomur niti približno ni sanjalo. Kot se nikomur ni sanjalo, kaj se bo zgodilo, ko se bo potapljanje končalo in se bo skušalo življenje ponovno postaviti na noge – najti ustaljene tokove. Ali pa kaj se bo zgodilo, ko se bodo vse negativnosti in muke, za katere smo mislili, da smo jih odvrgli, pustili za sabo, ko smo se pokončno, z visoko dvignjenimi glavami, pomikali v svetlo, sladko in utopično prihodnost, v nekakšno najnovejšo (supernovo) obliko države, ki slovi po bankah, nevtralnosti in visokokakovostnih urah, vrnile nazaj kot velik nateg; kot farsa brez primere. Kot sovraštvo do govorcev istega jezika, kot sovraštvo do lastne sence. Skratka: pojavil se je razpis. Izbral sem tri pesmi. Takrat sem bil mogoče že na tem, da sem znal ločiti zrnje od plev. Že rahlo prosvetljen. Že malo načitan, da sem bil sposoben prepoznati svoje sledi v pesku in jih razlikovati od sledi drugih, ki so prav tako hodili po tem istem pesku. Ali pa je šlo zgolj za začetniško srečo. Seveda nisem imel še nobene knjige, le dve revijalni objavi ali pa eno, ki se ji je pridružil še nastop na danes kultni in hkrati tudi pozabljeni radijski oddaji – na Zgodnjih delih. A ker je bil domicil natečaja v Titogradu, sem moral pesmi prevesti v srbohrvaščino in sem se dela lotil kar sam. Pravzaprav nisem vedel, kaj počnem, in nisem znal oceniti, kaj bom naredil in v kakšen utopični projekt se sploh podajam in spuščam. In verjetno sem ravno zaradi nevednosti vztrajal in delo opravil, kot sem ga pač opravil, opravil po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Prevode mi je pregledal Aleš Gulič, ki je bil predavatelj na katedri za srbohrvaščino in moj nekdanji profesor slovenščine v srednji šoli in ki nam je dal pisati tisti nesrečni petrarkistični sonet, ki ga, po vseh strogih pravilih, nisem uspel napisati do današnjega dne. Prva pesem, za katero sem sodil, da bi lahko naredila vtis na žirijo (ta nenadni napad intuicije, ki se je pojavil kot strela z jasnega, kot epifanija, je opazil tudi Aleš in me v njem podprl, me nehote napolnil z optimizmom in upanjem na visoko uvrstitev, konec koncev je šlo za tekmovanje, in jaz sem pristal na to, da bom tekmoval, čeprav se nisem zares zavedal, da tekmujem), je bil Psalm – magnolije v aprilskem snegu. To je bila moja najboljša pesem. Nadomeščala je življenje. Postala je substitut za življenje. Z njo sem izrekel, česar si v pravi, nenapisani resničnosti nisem upal izreči. Med sabo in očeta sem postavil most: most iz zapisanih besed. Most, ki naj bi naju povezal. Naju vrnil v čas in stanje duha, ko mi je ob sobotah še mazal maslo in marmelado na kruh in mi potem prekontroliral domačo nalogo in me, na moje nepopisno veselje, pustil na dvorišče, da sem zabredel v tisto mirno morje dopoldanske svetlobe, ki so jo ob dvanajstih prerezale in vzvalovile sirene in naznanile, da se bo zadnji delavnik v tednu kmalu končal in da se bo mama vsak hip vrnila iz službe. In da bomo jedli govejo juho, ki jo je dal oče kuhat enkrat sredi dopoldneva. Ali pa naju vrnil v čas, ko sva hodila na dnevni kop gledat odslužene lokomotive in se naju je s svojimi dolgimi jeziki dotikala poznopopoldanska luč, ki je nekaj zapovedovala najinemu skupnemu dihanju, neko počasnost, ki sva se je držala, se je oklepala in bila z njo povezana, kot bi bila povezana s tišino. Neločljivo povezana. Za vselej povezana. Druga pesem je bila po W. C. Williamsovih navodilih in receptih napisani Detajl; gledano z razdalje skoraj petindvajsetih let – precej natančno in prikupno zaporedje podob, ki sem ga videl v lokalni diskoteki, ko se je ob zgodnjih jutranjih urah vlekel dim po prostoru in se je nad plesiščem vrtela svetleča se krogla in je postani zrak in temo polnil komad Georgea Michaela Careless Whisper, jaz pa sem opazoval neko mlado in lepo rdečelasko (Apollinairove pesmi z naslovom Lepa rdečelaska, ki je ena mojih najljubših, takrat nisem poznal), kako si prižiga cigareto. Konec pesmi je rahlo fatalističen. Ne kot pogled skozi leče današnje percepcije, pač pa kot pogled skozi oči nekoga, ki je bil v času, ko je pesem napisal, star pol toliko, kot je star danes. Tretja, a tu me spomin malo izdaja in bolj ugibam, kot razpolagam s trdnimi faktičnimi dokazi, pa je bila Veliki pesnik: nekakšen poskus skoka skozi čas, želja po zamenjavi identitet, nekakšna osebna fascinacija nad likom in delom Czesława Miłosza, ki sem ga takrat precej bral v srbskih prevodih Petra Vujičića. Vse tri pesmi so kasneje našle mesto v knjigi Sutre,ki pa je bila v trenutku, ko sem z jezikom oslinil rob kuverte in za njim še poštno znamko, čista domena znanstvene fantastike in futurologije. Na dve od poslanih pesmi sem tudi danes ponosen. Zelo ponosen. Celo rahlo sentimentalno ponosen – in tega me ni sram priznati. Prevodi so bili seveda zasilni. Dodani pesmim bolj zaradi tega, da bi se žirija, praksa v tistih časih je bila, da smo bili Slovenci skoraj poligloti, mogoče celo obsojeni na poliglotstvo, in da smo vsi po vrsti govorili bratski jezik – srbohrvaščino, če si govoril srbohrvaščino, te je razumel skoraj ves svet –, medtem ko ostali, ki jim je bila srbohrvaščina prvi jezik, pa pustimo zdaj jezikovni purizem, slovenščine niso ne razumeli ne govorili, ampak zakaj bi jo, ko pa so govorili jezik, ki ga je razumel skoraj ves svet, lahko dokopala tudi do pomenske plasti pesmi, ne samo do njihovih vizualnih in zvočnih učinkov; do zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni. Pesmi sem zapakiral, jih opremil s šifro Four Roses po imenu znanega burbona, ki je konec osemdesetih predstavljal mokre sanje našega pivskega okusa in naših pivskih želja in jih poslal v Titovo mesto. Potem sem čakal. In čakal. In čakal. In seveda tudi upal. In potem je nekje sredi čakanja in upanja po pošti prišlo obvestilo, da so moje pesmi ciljno črto pretekle ali pa preletele tretje. In lahko sem vizualiziral celotno proceduro, predstavo, celotno tekmo, a vseeno sem bil v rahli zadregi, saj nisem vedel, ali je šlo za fotofiniš ali kaj drugega ali tretjega. Seveda so me povabili na podelitev in me hoteli spoznati v živo, a bil sem tako sesut, da mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi se z vlakom vozil na čisto drugi konec takrat še precej velike države. Napisal sem vljudno pismo in se opravičil. Pismo je bilo seveda v srbohrvaščini. Razloga, zakaj sem bil na takšnem psiho-fizičnem psu, nisem navedel, kajti bil sem v tistih občutljivih letih, ko me je bilo skrajno sram in bi se počutil skrajno ponižanega in poraženega, če bi ga navedel. In ker ga nisem navedel, ga izdajam zdaj, ko se ne počutim več skrajno ponižanega in poraženega, če se spomnim, zakaj se nisem podal v tisto dolgo železniško avanturo: razhajal sem se z dolgoletnim dekletom. Bila sva v usodnem letu. V letu številka sedem. V letu, ki naj ne bi obetalo nič dobrega. Le temne oblake. In vitje rok in prošnje in rotenje, ki jih nihče ne sliši, ker jih noče poslušati in noče slišati. Kajti rok uporabe se je nepreklicno iztekel. In nekega majskega jutra poštar ni ostal samo pri metanju in potiskanju kuvert in razglednic v poštne nabiralnike, pač pa je vstopil v dvigalo in pritisnil na gumb številka osem. Ko se je dvigalo ustavilo, je naredil še dva, tri korake in pozvonil na naš zvonec (še vedno govorim v množini, ker je tisto stanovanje na Trgu revolucije 15 v Trbovljah v mojem duhu bilo in ostalo najtesneje povezano z nečim, kar se imenuje dom; v tem domu pa sem vedno bil in ostal otrok, nikoli nisem postal tisti, ki se postavi med otroke in smrt – starš; oče). Bil je jasen, pravzaprav sijajen dan, dan, ujet v svoje samozadostno razkošje, in jaz njegov čisti antipod – temni brat, saj sem ležal v postelji in pasel svoje: žalost, depresijo in svetobolje, ki sem jih čutil in doživljal v obliki skrajno mučne tesnobe in vsiljivih misli, čistih primerov za psihiatra, ki sem ga tudi obiskal, a se mi je zdelo, da nima pojma, o čem mu govorim, in da mi preprosto ne more nič pomagati. Ne on ne kemija, ki mi jo je predpisal. Punca me sicer še ni zapustila, a bilo je tik na tem, da se to zgodi. O takratnih dogodkih in o svojem počutju lahko danes govorim kot o nekakšni vremenski motnji, v katero sem zašel, o vremenski motnji, ki sem jo opazoval in čakal, da mine; imel sem zares bikovsko moč in bi bil verjetno sposoben počakati tudi na pekel, da mine, a moji občutki so bili vseeno precej daleč od kakršnekoli mirne brezbrižnosti in distance in bognedaj posmehovanja; tisti razhod sem doživljal skoraj kot vesoljno katastrofo, ki je za precej časa pogasila vse luči. In ta čas ni bil zgolj nekakšen tlesk prstov, pok, ki prebode zrak in se v njem razprši, ampak bistveno daljše obdobje. Merilo se je v letih. Vrata je odprla punca in poštar je odprl veliko usnjeno torbo in rekel, da so mi iz Titograda poslali denar. Ne vem, koliko ga je bilo, zagotovo pa za nekaj zabojev piva in nekaj steklenic burbona Four Roses za zraven. Ne vem, kam je šel ta denar. Mogoče dejansko v tekoča goriva. Mogoče sem res, kot se za prve uspehe in zgodnja dela spodobi, častil takratne prijatelje. Jim kupil kakšno pivo ali dve. Jih častil tudi zaradi kljubovanja, saj sem s svojim početjem – pisanjem pesmi – v očeh nekaterih od njih postal lokalni pavliha; skoraj predmet posmeha. Z nagrado pa je prišel občutek, da delam nekaj, kar je pomembno, in da delam to precej dobro. A ta občutek je bil važen predvsem in samo zame, oni niso vedeli, da sem dobil kakšno nagrado, jaz pa sem to informacijo zadržal zase in se z njo nisem postavljal, saj se mi je zdelo, da postavljanje ne bi ničesar spremenilo in rešilo in bi bil še vedno lokalni pavliha, ki piše nekaj, kar se imenuje – pesmi. Nekaj manjvrednega. Nekaj nekompatibilnega z lokalno trdoto in trdoživostjo in kljubovalnostjo. Nekaj mehkužnega. Nekaj poženščenega. V majhnih srenjah so početja, ki odstopajo od lokalnih norm in navad, vedno sumljiva, so vedno videti kot nekakšen eksces. Plavanje proti toku, kršenje nenapisanih pravil. Oskrunitev tabuja. Kopernikanski obrat v gledanju se navadno zgodi, ko pride priznanje od zunaj. Takrat se vse karte na novo premešajo in eksces se preobrazi, kar naenkrat postane dejavnost, ki tudi skeptike, če so sposobni prestopiti prag zavisti in se sprijazniti s tem, da obstaja še kakšno drugo in drugačno življenje od tistega, ki ga živijo sami, navdaja s ponosom. Skoraj z veseljem. Seveda je taka majhna srenja tudi naša kokoši podobna državica. Ko sem sprejemal denar, sem pomislil: če me že ljubezen zapušča (ali sem sploh verjel, da se mi kaj takšnega lahko zgodi?), bo pa mogoče v časih, ki prihajajo, kakšno tolažbo in zadovoljstvo prinesla poezija.

To se je tudi zgodilo.

 

 

Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.

Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Z njegovimi pričevanji, ki jih boste spomladi v razširjeni obliki lahko brali tudi v knjigi, smo skušali zajeti intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.

Objavljeni so že bili eseji ob nagradah za najboljši prvenec, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Hermanna Lenza, plaketo Tončke Čeč, nagrado zlata ptica., Jenkovo nagrado in nagrado premio della VI Ediziona del Festival Internazionale di Poesia.

Kolumna 15. 3. 2013

Diskretni šarm birokracije

Piše se leto 2013 in slovenska intelektualna skupnost po dobrih desetih letih naraščanja trenda izseljevanja najbolj usposobljenih kadrov še vedno ni pripravljena povsem razumeti, da ima težave z begom možganov. Doktorski študij na slovenskih univerzah je že leta plačljiv, medtem ko njegova kvaliteta in namembnost ostajata vprašljivi, in vprašanje, kaj točno bi mladega človeka, ki mu izobrazba predstavlja določeno vrednoto in ki bi ga na dolgi rok zanimalo (p)ostati del akademske skupnosti, pripravilo do tega, da bi se odločil doktorirati na kateri izmed slovenskih univerz, ponuja enostaven, a ne preveč razveseljujoč odgovor – nič, razen morebitnih osebnostnih šibkosti, kot sta neprilagodljivost in hromeč strah pred spremembo.

Nasvet mladim staršem, ki bi radi svojim otrokom ponudili vsaj načelno možnost, da odrastejo v intelektualce, ima priokus po časih, za katere smo verjeli, da so že davno za nami – učite jih nemško in jih pošljite na Dunaj, kjer je študij zastonj in stanje univerzitetnega duha manj zadušljivo. Izkazalo se je, da je slovenska univerzitetna skupnost v procesu vseh reform in domnevnih prilagajanj evropskim ali mordasvetovnim standardom počasi, a gotovo stopila v proces samoukinjanja, ki neprijetno namiguje na to, da je na našem koncu sveta preprosto ne potrebujemo.

Da ne bo pomote – nikdar nisem bila prevelika ljubiteljica teorije, da je šlo v Sloveniji z univerzo navzdol ob uvedbi bolonjske reforme. Sama sem obiskovala predbolonjski študijski program in iz izkušenj lahko povem, da je vabil k razpiranju identične problematike, kot vabi prenovljen bolonjski – študentom, ki so ga vpisali, je s pomanjkanjem kriterijev, standardov, smiselno zastavljenega predmetnika in s splošnim vzdušjem malodušja dajal vedeti, da ne služi ničemur drugemu kot temu, da večjo skupino ljudi za nekaj let pospravi z ulic in jim omoči delo prek napotnice.

Če privzamemo, da zgoraj predstavljena slika stanja duha slovenske univerzitetne skupnosti kolikor toliko odslikava dejansko stanje, je zelo težko razumeti, zakaj bi bil kdorkoli, ki je tej solzni dolini že poklonil dobrih pet let prostovoljno, pri polni zavesti in proti plačilu  pripravljen, da ji žrtvuje še naslednja štiri. Na tem mestu morda ne gre iskati vseh možnih zmotnih vzgibov, zato rajši sklenimo, da bo za svoje napake vsak odgovarjal sam in si oglejmo, kaj se zgodi, ko se odločimo, da bomo, kljub vsem pomislekom, ravnali manj razsodno, kot bi si želeli in vpisali v doktorski program kakšne izmed slovenskih univerz.

To je morda dober trenutek, da svojo izjavljalno pozicijo zožim na njeno dejansko stanje –doktorandi drugih univerz, pa tudi drugih fakultet Univerze v Ljubljani imajo morda drugačno izkušnjo in skoraj gotovo se soočajo z drugačnimi problemi, kot je moj, zato bi veljalo opozoriti, da bo preostanek besedila morda relevanten samo za doktorande, ki so vpisali program zvenečega imena: interdisciplinarni doktorski študij humanistika in družboslovje.

Prva opazna lastnost programa je, da programa ni. Za denar, ki ga pokloniš fakulteti, bolj ali manj 
plačaš svoj bodoči naziv, stroške kopiranja in minimalno količino predavanj, ki so sicer povsem zanimiva, vendar jih je za začetek premalo, da bi jih študent doživljal kot zavezujoča, predvsem pa, enako kot na dodiplomskem študiju, študentu ne dajejo občutka, da je prek njih sprejet ali povabljen v neko intelektualno skupnost in da se od njega pričakuje, da jo bo s svojim doprinosom oplemenitil. So sama sebi namen. In ko študent ugotovi, da je bolj ali manj odvisen od samega sebe, da svoj doktorat piše za svoje lastno veselje in da se o vsem skupaj bolj ali manj lahko pogovarja zgolj s samim sabo, če je imel pri izbiri mentorja res srečno roko, pa še s svojim mentorjem, se mu začne vsiljevati neprijetno vprašanje, zakaj si teh 3500 na letnik rajši ne bi razdelila kar mentor in on sam.

A je, kot je. Položnice pridejo in fakulteta pričakuje, da jih bomo poravnali. Ker so možnosti, da si kot humanistični doktorand nagrajen s statusom mladega raziskovalca, praktično nične, misel na to, da bi svoji fakulteti za doktorski program, ki ga nudi, dejansko plačal 3500 evrov na letnik, pa neznosna, študentu ostane samo ena opcija – zloglasna Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija.

Ta spis je, preden me je zaneslo, hotel biti kratka lamentacija na temo inovativne sheme. Vsiljuje se sicer vprašanje, koliko je tovrstna lamentacija še smiselna, glede na to da so evropska sredstva pošla in z letošnjim letom koncept inovativne sheme roma na smetišče zgodovine. Morda bi se bilo v tem trenutku razsodneje spraševati, zakaj nihče ni pripravljen razmišljati o tem, kakšno štipendiranje naj bi jo nadomestilo, vendar je bila moja izkušnja s pripravo vloge za razpis za inovativno shemo ena izmed najbolj nesmiselnih izkušenj mojega kratkega življenja, ki je globoko spremenila moje doživljanje sveta in človeške narave, zato bi jo rada delila z vami.

Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija je koncept štipendiranja, ki doktorande spodbuja k temu, da njihovi doktorati nečemu koristijo. Najbolje so točkovane teme, ki koristijo gospodarstvu, simboličen poklon pa prejmejo tudi teme, ki služijo reševanju aktualnih družbenih problemov. Prijavitelj je dolžan izpolniti dokaj debel in dokaj kompleksen šop obrazcev, s katerim bo komisiji lahko dokazal, da ima njegov doktorat nekakšno zunanjo namembnost in se ga zato splača finančno podpreti. Univerza v Ljubljani, ki se zaveda debeline in kompleksnosti formularja, organizira posvet, na katerem kandidatom za shemo pomaga poiskati svojo pot skozi birokratski labirint. Tudi ta posvet, kot večina z doktorskim študijem povezanih stvari, je samemu sebi namen. Posvečen je predvsem glasnemu branju javnega razpisa (ker se od doktorskih študentov seveda ne pričakuje, da bodo razpis zmožni raztolmačiti sami), vsa vprašanja študentov, ki se nanašajo na morebitne dvoumnosti ali nejasna mesta znotraj razpisa, pa so prezrta ali označena za naklepno provokacijo. Na koncu, skratka, ostaneš sam z razpisom, iz oči v oči.

Nobena novost ni, da vsi razpisi tega sveta vabijo k laži, in v tem smislu utegne biti izpolnjevanje inovativne sheme povsem koristna šola za življenje, ki uči študenta, kako obdržati idejno zasnovo teme, a jo reartikulirati na način, ki je evrobirokratom dopadljiv. Vendar ta kratek preblisk pragmatičnega optimizma ne more odpraviti dejstva, da je skrita predpostavka, ki služi za podlago shemi, v temelju zgrešena. Gre namreč za to, da shema finančno nagrajuje doktorate, ki so usmerjeni izven univerze, s čimer daje vedeti, da doktorati, ki so strogo teoretični in usmerjeni zgolj v svojo stroko, četudi potencialno intelektualno visoko nadstandardni, niso vzpodbujani. Shema predpostavlja, da univerza, ki služi samo univerzi, ni univerza, ki si jo želimo, s čimer nam sporoča, da v Sloveniji koncept intelektualca žal ni bil predviden,ker smo pač država delavcev in kmetov,in da, kdor si želi v življenju uspeti ali zgolj biti pripoznan kot oseba z visoko razvitimi kognitivnimi zmožnostmi, pač nima druge izbire, kot da tako ali drugače postane gospodarstvenik. No, ali pa emigrira.

Koncept inovativne sheme namiguje na klasično slovensko premestitev, kjer se problema nekega družbenega sektorja ne rešuje znotraj tega sektorja, marveč prek nekega drugega. Nimamo politike – rešimo to s kulturo! Zavozili smo svoje gospodarstvo – rešimo to z univerzo! Tovrstna miselnost je seveda dvakrat neučinkovita – poleg tega, da ne reši izvornega problema, izmaliči še nekaj, kar je poprej morda povsem uspevalo. Če bi radi sanirali gospodarstvo, lepo prosim,sanirajte gospodarstvo. Univerza vam bo pri tem težko v pomoč. Če pa bi radi zgolj razvrednotili univerzo, ne da bi to kdo zares opazil, potem pa kar tako naprej.

Kolumna 15. 3. 2013

Privatizacija kulture v Sloveniji?

 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je v času prejšnje vlade predlagalo, da bi kultura prodajala samo sebe – umetniki in kulturni delavci naj bi prodali, kolikor le lahko na svetovnem trgu in tako financirali svoje dejavnosti z veliko manj državne podpore. Namig te trditve je, da bi imeli najboljši umetniki in ustvarjalni profesionalci visokokakovostne izdelke, ki bi jim omogočali, da se z njimi preživljajo, medtem ko bi jih slabši umetniki (praviloma) težko dohajali. Tovrsten kapitalistični pristop k umetnosti lahko deluje – in tudi zares deluje – v tujini. Ali bi lahko deloval tudi pri Slovencih in v Sloveniji?

V Veliki Britaniji vlada priskrbi 98 % denarne podpore za umetnost, zasebno se financirata le 2 %. V Združenih državah Amerike je ravno obratno: 98 % financiranja umetnosti je privatnega, le 2 % prihajata od države. Oba sistema delujeta dobro. V Veliki Britaniji in ZDA je življenje bogato s kulturo – lahko bi rekli, da sta to glede na podporo umetnikov in uspeha, ki ga lahko dosežejo (kar sta seveda dve različni stvari, o čemer bomo še razpravljali) dve vodilni državi. Njuna radikalno drugačna pristopa k vprašanju, kako financirati umetnost, ponujata uspešen zgled – zgled, ki pa ne bi nujno deloval v drugih državah.

Ameriški sistem temelji na številu bogatih podpornikov umetnosti in na tradiciji filantropije, ki ju vzpodbuja vlada. Ameriški sistem financiranja zasebne umetnosti deluje, ker imajo ZDA milijone milijonarjev. Raziskava v letu 2011 je pokazala, da v ZDA živi 5,1 milijona milijonarjev. Zahvaljujoč Obamovi administraciji (ki jo je Romney označil za »anti-bogato«) je število poskočilo do konca leta 2012 na 11 milijonov milijonarjev. Kot kaže, bo to število raslo z veliko hitrostjo: do leta 2017 v ZDA pričakujemo 16,9 milijona milijonarjev. Poleg velikega števila zelo bogatih posameznikov je dolga ameriška tradicija tudi podpiranje umetnosti iz dveh glavnih razlogov: socialnega in finančnega.

Socialni razlog je psihološko bolj zapleten. Zanj se moramo vrniti v 19. stoletje, ko je bila Amerika država novega bogastva, ki pa ni premogla plemstva. Pomanjkanje plemstva je bilo namerno – bilo je del pobega iz zatohlega hierarhičnega sistema Evrope in Anglije, imelo pa je presenetljiv učinek. Evropska aristokracija se je razkrojila v nemočna naslavljanja, ki je s propadom fevdalnega sistema ostala tudi brez lahko pridobljenega vira bogastva. Posledično je veliko evropskih plemiških družin prodalo svoje zbirke umetnin, da so lahko ohranile enak življenjski slog. To se je začelo z znano dražbo vojvode Orleanskega, nadaljevalo pa skozi 19. stoletje. Dobrotniki teh aristokratskih razprodaj so bili bogatejši prebivalci nove države – Amerike. Tajkuni, kot so Junius Morgan, Henry Frick, Vanderbiltovi in Rockafellerjevi, so imeli veliko več denarja (vlaki, olja, banke …) kot aristokrati v Evropi. Nečesa pa vendar niso imeli: modre krvi, plemiške dediščine. Vseeno pa so bogati Američani lahko kupili, kar je bilo včasih domena aristokratov: umetnost. Umetnost so, do 19. stoletja, naročali in zbirali najbogatejši Evropejci: papeži in kralji, grofje in kardinali. Njihovi nasledniki so bili prisiljeni prodati zbirke in te so ameriški zbiratelji razgrabili. S tem zaporedjem transakcij in z razširitvijo podpiranja umetnosti na splošno se je last umetnin povezovala z očiščenjem, socialnim statusom, bogastvom in dobrim okusom. Na kratko: bogat Američan si je lahko »kupil« nepodedovan status plemiča. Imeti umetnost v lasti in jo javno podpirati je tako postal največji statusni simbol bogatih Američanov in tako je še danes. Da dokažeš pripadnost višjemu sloju, imaš v lasti umetnine in umetnost vidno podpiraš.

To pa nas pripelje do finančnega razloga za zasebno financiranje umetnosti v ZDA. Vlada z davčnimi olajšavami spodbuja tiste, ki darujejo denar registriranim dobrodelnim organizacijam in neprofitnim ustanovam. Na kratko: za vsak dolar, ki ga Američan podari takim organizacijam, se za določen odstotek zniža njegova davčna osnova in plača manj davka. To velja tako za posameznike kot podjetja in s tem se jih v enaki meri spodbudi k podpori dobrodelnih organizacij, neprofitnih ustanov in umetnosti. V New Yorku mora na primer graditelj vsake nove poslovne ali javne stavbe nameniti 1 % celotne vrednosti investicije za umetnine, ki so javno vidne (zato je pred nebotičniki toliko kipov). Velika podjetja in superbogataši pogosto zaposlijo ljudi, ki vodijo njihove strateške dobrodelne naložbe. Podjetje se lahko znajde v položaju, v katerem je ravno nad nekim davčnim razredom in bi privarčevalo denar, če bi ga namenilo dobrodelni organizaciji. Tako bi bil obdavčljivi prihodek manjši in podjetje bi padlo v nižji davčni razred. Poglejmo, na primer, bogat poročen par v ZDA. V letu 2013 sta dolžna državi kot davek plačati 39,6 odstotka skupnega dohodka, če zaslužita več kot 450.001 dolar. Če pa bi bil njun uradni dohodek med 183.251 $ in 398.350 $, bi bila obdavčena s 33 odstotki. Zato prihranita veliko denarja, če ga darujeta za umetnost ali dobrodelnim organizacijam in si tako uradni dohodek znižata pod 398.000 $. Tako jima je darovanje 50.000 $ v izdatno olajšavo. Rezultat finančne motivacije, ki jo vlada spodbuja, je veliko filantropije bogatih posameznikov in institucij v ZDA.

Bi tak sistem deloval v Sloveniji? Ne bi. In to iz številnih razlogov. V Sloveniji ni dovolj bogatih posameznikov. Uradno je le 70 milijonarjev (v ZDA pa 11 milijonov). Tudi dojemanje, kaj naredi človeka bogatega, je v Sloveniji popolnoma drugačno kot v ZDA. Tam je letni prihodek človeka srednjega sloja med 60.000 in 400.000 dolarji. V Sloveniji imajo človeka, ki zasluži 4.000 evrov na mesec, 48.000 evrov na leto, glede na lokalne standarde za bogatega. V ZDA bi spadal v nižji srednji sloj. Ta preprost izračun pokaže, da v zasebnih slovenskih rokah ni dovolj denarja, da bi vlada lahko pričakovala njihovo denarno podporo umetnosti. Relativno nizek povprečni dohodek v Sloveniji (če ga primerjamo z Evropo in Severno Ameriko) pomeni, da imajo ljudje manj »odvečnega« denarja, torej denarja, ki ga lahko porabijo. Če težko plačuješ najemnino, po vsej verjetnosti ne boš kupoval slik. Če družina s težavo prihrani denar za enotedenske počitnice, ne bo kupila gledališkega abonmaja. Ideja o kulturi, ki samo sebe prodaja, je zelo kapitalistična in lahko deluje; vendar le v družbi navdušenih potrošnikov, ki so pripravljeni zapraviti svoj denar za umetnost. Takih pa je v Sloveniji malo. Nekaj slovenskih umetnikov uspeva v tujini – v ZDA ali Veliki Britaniji, kjer je dovolj bogatih zbirateljev, ki cenijo in kupujejo izdelke tujih umetnikov. V tujini pa so na vrhu le najboljši umetniki (in tisti z najbolj dodelanim publicističnim in marketinškim pristopom). Ti se bodo lahko preživljali sami. Bogati posamezniki v Sloveniji pa vseeno nimajo dovolj visokih prihodkov, da bi preživljali vse domače umetnike. Pomoč dobrodelnim organizacijam vam lahko prinese davčno olajšavo, a le pri izbranih organizacijah, kot je npr. Rdeči križ. Zato je finančna motivacija za pomoč majhna. Prav tako v Sloveniji ni tradicije mecenstva. Da bi do tega prišlo, bi morala umetnost postati statusni simbol bogatih intelektualcev. Koliko bogatih intelektualcev Slovenija sploh premore, pa je seveda drugo vprašanje, na katerega, se bojim, ne bi dobili prav osrečujočega odgovora.

V državi, kot je Slovenija, mora ostati država primarna podpornica umetnosti. Majhen odstotek umetnikov se lahko opre na evropska sredstva, ki so omejena in kjer je konkurenca huda. Da bi slovenski umetniki ne le uspeli, temveč se razcveteli, morajo imeti podporo države.

V mislih imam nekaj mogočih rešitev. Vlada bi lahko preučila nov program, po katerem bi vrednost umetnin, kupljena od registriranih umetnikov (samostojnih kulturnih delavcev) ali rokodelcev, predstavljala odbitno postavko od letne dohodninske osnove – tako bi spodbudili nakupe slovenskih umetnin in domače obrti. Vpeljava pravila, da bi morali investitorji novih javnih ali poslovnih zgradb nameniti 1 % vrednosti celotne investicije za javne umetnine (ali namesto tega podarili 1 % vrednosti investicije kulturni ustanovi) bi tudi predstavljala možnost, kako spodbuditi umetnike v državi. V Veliki Britaniji denimo finančno podpira umetnost državna loterija, ki je omogočila tudi nedavno obnovo British Museuma. Slovenija bi lahko del loterijskih sredstev namenila razvoju umetnosti. V času zategovanja pasu je nujno kreativno razmišljanje, saj samo tako lahko najdemo sredstva za razvoj umetnosti, ki so v takšnih časih prva v vrsti za krčenje.

Umetnost je vedno bila dokaz, da civilizacija napreduje in cveti. Revnejše kulture, ki populacije ne morejo oskrbeti niti z osnovnimi potrebami, se umetnosti odrečejo. To je razumljivo – brez baleta zlahka preživimo, brez kruha pa ne – vendar zgodovina človeštva tovrstne civilizacije pomiluje. Umetnost je znamenje časti in dostojanstva družbe, mesta in države. In zato bi država – ne glede na vse – v Sloveniji še naprej morala podpirati umetnost in kulturo.

 

Prevedla: Lisa Mislej

Panorama 14. 3. 2013

George Orwell: Pot v Wigan (odlomek)

George Orwell: Pot v Wigan

Na dan, ko se je pri zajtrku pod kuhinjsko mizo znašla polna kahla, sem se tudi sam odločil, da bom odšel. Hiša me je vse bolj pobijala. Pa ne samo zaradi umazanije, smradu in nagnusne hrane, temveč zaradi občutka zatohlega nesmiselnega razkroja in zaradi občutka, da sem se znašel nekje globoko spodaj v nekakšnem podzemnem kraju, kjer se ljudje plazijo sem ter tja, prav tako kot ščurki, v neskončni zmedi zanikrnih služb in nizkotnih zamer. Najbolj grozna stvar pri ljudeh, kot sta Brookerjeva, je način, kako kar naprej ponavljajo ene in iste stvari. Dajejo ti občutek, kakor da sploh niso pravi ljudje, temveč nekakšni duhovi, ki večno ponavljajo eno in isto jalovo blebetanje. Na koncu me je samopomilovalno govorjenje gospe Brooker – zmeraj iste pritožbe, brez konca in kraja, ki so se zmeraj končale z istim drhtečim jadikovanjem: »Res je hudo, anede?« – navdale celo z večjim gnusom kot njena navada, da si je usta brisala s koščki časopisnega papirja. Toda brezkoristno je trditi, da so ljudje kot Broo­kerjeva preprosto ogabni, in si jih skušati prepoditi iz glave. Kajti takih je na desetine in stotine tisočev; oni so eden značilnih stranskih produktov sodobnega sveta. Ne moreš jih ne upoštevati, če sprejmeš civilizacijo, ki jih je proizvedla. Kajti to je neizogibni del tega, kar je povzročil industrializem. Kolumb je preplul Atlantik, prvi parni stroji so se tresoč pognali v tek, britanski kareji so trdno stali pred francoskimi topovi pri Waterlooju, enooki malopridneži devetnajstega stoletja so poveličevali Boga in si polnili žepe; in vse to je privedlo do tega – do labirintskih slumov in temnih kuhinjskih pomivalnic z bolehnimi, starajočimi se ljudmi, ki se plazijo krog in krog po njih kot ščurki. Nekakšna dolžnost je to, da občasno pogledamo in poduhamo takšne kraje, zlasti poduhamo, zato da ne bi slučajno pozabili, da obstajajo; čeprav je mogoče bolje, da tam ne ostanemo predolgo.

Vlak me je nosil proč, skozi pošastno pokrajino jalovišč, dimnikov, kupov odpadnega železa, smrdljivih prekopov, potk iz blata premogovih ugaskov, ki so jih križem poteptali odtisi cokel. Bil je marec, kljub temu pa je bilo strašansko mrzlo in povsod so bili kupi počrnelega snega. Ko smo se počasi premikali skozi periferijo mesta, smo se peljali mimo neskončnih vrst majhnih sivih hiš v slumih, ki so ležale pravokotno na železniški nasip. Zadaj za eno od hiš je mlada ženska klečala na kamnih in s palico drezala v svinčeno odtočno cev, ki je bila napeljana od korita v hiši in se je najbrž zamašila. Imel sem dovolj časa, da sem si jo natančno ogledal – vse od njenega vrečevinastega predpasnika in štorastih cokel do rok, ki so ji od mraza pordele. Pogledala je gor, ko je vlak peljal mimo, in bil sem skoraj dovolj blizu, da bi lahko ujel njen pogled. Imela je okrogel, bledikast obraz, običajni izčrpani obraz deklet iz sluma, ki jih zaradi spontanih splavov in garanja pri petindvajsetih kažejo štirideset; in v tisti sekundi, ko sem jo lahko videl, je imela najbolj obupan, brezupen izraz, kar sem jih kdaj videl. Takrat me je prešinilo, da se motimo, ko pravimo, da »zanje to ni tako, kot bi bilo za nas«, in da si ljudje, ki so odraščali v slumih, ne morejo predstavljati ničesar drugega kot slume. Kajti tisto, kar sem videl na njenem obrazu, ni bilo nevedno trpljenje kake živali. Prav dobro je vedela, kaj se dogaja z njo – tako kot jaz je razumela, kako strašna usoda je bila takole v bridkem mrazu klečati na sluzastih kamnih na zadnjem dvorišču v slumu in s palico drezati v smrdljivo odtočno cev. Prav kmalu pa je vlak odpeljal v odprto pokrajino, in ta se je zdela nenavadna, skoraj nenaravna, kot da bi bila odprta pokrajina nekakšen park; zakaj na industrijskih področjih ima človek zmeraj občutek, da sta dim in umazanija neskončna in da pred njima ni varen niti en sam košček zemljine površine. V prenatrpani, umazani deželici, kakršna je naša, se zdi omadeževanost človeku skoraj nekaj samoumevnega. Jalovišča in dimniki se zdijo bolj normalna, bolj verjetna pokrajina kot trava in drevesa, in celo globoko v notranjosti dežele, ko zabodeš vile v tla, napol pričakuješ, da boš dvignil razbito steklenico ali zarjavelo konzervo. Toda tu zunaj je bil sneg neshojen in ležal je tako visoko, da so se videli samo vrhovi kamnitih mejnih ograj, ki so se vili čez hribe kot črne steze. Spomnil sem se, da je D. H. Lawrence, ko je opisoval taisto pokrajino ali pa katero v njeni bližini, rekel, da so se zasneženi hribi kodrali v daljavo »kot mišice«. To ni prispodoba, ki bi prišla na misel meni. Mojemu očesu so se sneg in črni zidovi zdeli bolj podobni beli obleki s poševnimi črnimi našitki.

 

Pot v Wigan
George Orwell
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:
Tina Mahkota

29,00 €

Čeprav je bila snežna odeja komaj kje prebodena, je sonce žareče sijalo, in izza zaprtih oken na vlaku je bilo slutiti toploto. Po koledarju je bila že pomlad in nekaj ptic je očitno temu tudi verjelo. Prvič v življenju sem na goli zaplati zemlje ob progi videl kopulirati poljski vrani. To sta počeli na tleh, in ne, kot bi sam pričakoval, na drevesu. Način dvorjenja je bil precej nenavaden. Samička je stala z odprtim kljunom, samec pa je hodil okrog nje in jo očitno hranil. Na vlaku sem bil komaj slabe pol ure, pa se mi je pomivalnica Brookerjevih že zdela zelo daleč od praznih pobočij snega, žarečega sonca in velikih lesketajočih se ptic.

Celotna industrijska področja so v resnici eno samo velikansko mesto s približno enakim številom prebivalcev kot širši London, vendar, k sreči, na veliko večji površini; tako da je celo sredi njih še vedno dovolj prostora za zaplate snažnosti in dostojnosti. To je spodbudna misel. Kljub njegovim močnim prizadevanjem se človeštvu še ni posrečilo, da bi se povsod ponečedilo. Zemlja je tako prostrana, in vendar tako prazna, da celo v umazanem srcu civilizacije najdeš polja, kjer je trava zelena, in ne siva; in če bi jih iskal, bi morda celo našel potoke z živimi ribami, ne s konzervami lososa. Kar nekaj časa, morda še kakšnih dvajset minut, se je vlak kotalil skozi odprto pokrajino, preden nas je spet začela zagrinjati civilizacija vil, in potem spet zunanji slumi, in potem jalovišča, bruhajoči dimniki, plavži, prekopi in plinski rezervoarji naslednjega industrijskega mesta.

 

Prevod: Tina Mahkota

 

* V zbirki Beletrina Študentske založbe je nedavno izšlo novo delo Georga Orwella, ki nosi naslov Pot v Wigan. V njem Orwell pripoveduje o času, ki ga je preživel med brezposelnim delavstvom v severnoangleških revirjih, kjer je skušal priti do dna revščini in domisliti sistem, ki bi bil do vseh pravičen. Dokopal se je do svoje oblike socializma. Aktualno branje za današnje čase.

 

 

Več o knjigi boste izvedeli tudi na pogovornem večeru, ki ga bomo kmalu organizirali. Da Pot v Wigan postavljamo v središče, nam omogoča  Javna agencija za knjigo JAK (programska vsebina Z obrobja v središče).

Kritika 13. 3. 2013

Večno vračanje enakega

 

Osrednji lik Snojevega romana Balkan Sobranie je fant brez imena, pisateljev alter ego, ki študira slovenščino, se navdušuje nad Ocvirkom ter se kot pravi izobraženec znajde tudi pred svojevrstno življenjsko dilemo: pobegniti ali ostati. Njegov poskus iskanja azila v Avstriji je res nekoliko nezrel, zato pa tudi splava po vodi in fantu ne ostane drugega, kot da poslušno odpotuje do Bileće in se tam udinja kot vojak.

Jože Snoj tako tudi v svojem najnovejšem romanu – ki, mimogrede, nosi ime po znamki balkanskega tobaka in je celo še dodatno, nadvse obetavno, podnaslovljen (Samovzgojni roman ali Ide Tito preko Romanije) – ostaja osredotočen na lastno zgodovino ter zgodbo zasnuje predvsem na podlagi osebnih spominov in izkušenj. A če je dejanski povod za pisanje res malce egocentrično obarvan, pa roman še zdaleč ni samo izbor najrazličnejših osebnih peripetij, kakor tudi vojaškega služenja kot takega pač ni doživljal zgolj pisatelj sam. O značajih in opisih vojnih tovarišev na tem mestu sicer ne bi izgubljali preveč besed, lahko pa si predstavljamo, da skupina raznorodnih mladcev z Balkana pač redko deluje kot kaka disciplinirana in resna vojska, prej po naključju skupaj stepen trop takih ali drugačnih posebnežev.

In že vnaprej si lahko, celo tisti, ki vojske nikdar nismo služili, predstavljamo tudi grozote, ki jih tam doli v Bileći čakajo: od nevzdržnih higienskih razmer, stanja na vročem soncu, neskončnih pohodov do nesmiselnih ukazov in še marsikatere neslanosti, ki si jo privoščijo izživljajoči se nadrejeni. Z drugimi besedami, načečkanimina steno ob vratih kasarne: najebali ste. Tovrstnih sočnih ali vsaj srbohrvaških izrazov je v romanu enako pričakovano precej, celo toliko, da je bilo treba zgodbi dodati slovarček. In dejstvo, da tovrstne besede pomembno soustvarjajo vzdušje romana, je verjetno prav tako povsem samoumevno.

Kaj pa je v romanu Balkan Sobranie še docela samoumevnega? Snojev že razpoznaven slog pisanja, ki ostaja metaforično bogat, pronicljiv in jezikovno izpiljen; napol zajedljiv in napol humoren ali vsaj prijazno sarkastičen, še zlasti do sistema, od katerega se pisatelj ves čas, milo rečeno, distancira.

Distancira pa se seveda še zlasti prek samega sebe, torej prek lika že prej obravnavanega fanta, ki kljub težkim razmeram v vojski vendarle shaja; predvsem zato, ker je pameten in iznajdljiv ter se pred dolžnostmi zna, vsaj na začetku, potuhniti v lastno anonimnost. Po sili razmer pa mu je tako udobje kaj kmalu odvzeto in se mora kot novopečeni vodnik čete ukvarjati z vojaki ter jih na take ali drugačne načine siliti v izpolnjevanje ukazov, ki so še njemu samemu seveda odveč. Ob tem se je prisiljen soočati tudi s posameznimi vzgojnimi problemi, ki mu delajo sive lase in ga, ker je do fantov zaščitniški, prijazen in preveč popustljiv, skoraj stanejo kazenskega pregona. A naš glavni junak ima ob pameti tudi nekaj sreče, saj njegovih napak celo OZNA, ki sicer sve dozna, ne zazna, zato se po opravljeni dolžnosti lahko mirno vrne domov.

In zaključek? »Bil je, kurc gleda vse drugo, spet doma, v Sloveniji! In potem se je na vrat na nos poročil z modrooko deklico in začel hoditi v službo.« Poslovenjena pravljica, bi se temu reklo. Ali bolje, poskus sprijaznjenja z usodo, ki zna biti očitno tudi zunaj zidov vojašnic nekoliko – duhamorna.

 

Jože Snoj: Balkan Sobranie. Ljubljana: Slovenska matica, 2012. 364 str., 27,80 €.

Kolumna 12. 3. 2013

Kraljevina Norveška v očeh trpeče Slovenke: doživljajski spis

 

Tipična Norveška (vir: lonelyplanet.com)

»Veš, majhen narod smo,« reče in žličko potopi v kapučino, z največjo natančnostjo spenjen tako, da se na površini oblikuje silhueta ljubke smrečice. S tem sklene moje poizvedovanje o narodni duši Norvežanov, se skloni nad svoj Klassenkampen in odpre na strani s člankom, ki je opremljen s fotografijo Jeana-Martina Charcota. Medtem ko skupaj z drugimi gosti srkam kavo, pripravljeno iz najodličnejših zrn in vzgojeno z največjo korporativno ljubeznijo, razmišljam o problemu majhnosti.

Majhnost na dobre dni povezujem s fordom ka, homofobijo, rasizmom in Slovenijo. Da bi jo povezala z Norveško, se mi še ni pripetilo. Za kaj takega imajo tam preprosto preveč zemlje in preveč kul izjave ministrskih predsednikov. Kaj hitro sklenem, da je moj sogovornik besedo ‘majhen’ uporabil v dobesednem pomenu. Le tako je smiselna, Norvežanov je namreč le dvainpolkrat toliko, kot je nas, Oslo je za drobiž večji od Ljubljane, država pa se po centralistično odvija zgolj na jugu. Redka so mesta na osrednjem Norveškem, ki imajo kakršenkoli ekonomski oziroma gospodarski pomen, sever pa je tako ali tako izstavljen v uporabo losom ter drugim trpežnejšim sesalcem in ptičem. Majhen je tudi norveški jezik. Ta ima potemtakem približno 5 milijonov govorcev, plus tistih nekaj navdušencev z Balkana in vzhodne Evrope, ki Skandinaviji radi pripišejo vse atribute boljšega življenja, še posebej, če gre za zaslužek ali vprašanja socialne družbe. Norveščina je zaradi štirih stoletij prisilne zveze z danščino posvojila marsikatero slovnično posebnost danščine, jezika pa sta si na ravni pisave srhljivo podobna – celo to lahko vračunamo v enačbo majhnosti. Nadalje je seveda pomembno omeniti, da sta norveško avtonomijo rahlo skrhali tudi združitev s Švedsko in skoraj petletna nemška okupacija med drugo svetovno vojno.

Po navedbi takšnih spremenljivk se enačba majhnosti, seveda, formalno izide. Še vedno pa ne vem, kakšna bi lahko bila metaforična dimenzija besede ‘majhen’, ki se je tako nepričakovano vpletla v pogovor.

Ker mi ne preostane drugega, se oziram okoli sebe in se počasi vrtim na stolu. Na mojo dilemo čedalje močneje pritiska kofein. Pogledujem v naslovnico časopisa Aftenposten, ki ga prebira moj sosed. Opazujem skupinice študentov in se trudim prisluškovati pogovorom. S pogledom zasledujem mimoidoče na ulici, iz njihovega osebnega sloga skušam iztisniti esenco predstavnikov naroda, ki so ga povrgli Vikingi. Zapustim Fugler in se odpravim na sprehod do pristanišča. Ljudje se mi vljudno odmikajo, ko podrsavam po debeli plasti ledu. Hodim mimo trgovskih verig, standardiziranih restavracij in instalacij, ki naj bi mesto spojile s sodobno umetnostjo. Opazim reklamo za mobilnega operaterja, ki ekonomskim migrantom iz Pakistana, Somalije in Poljske ponuja ugodnejše odhodne klice v državo izvora. Sprehod do pristanišča, ki spleta ovinek skozi četrt Grünerløkka, kjer živi večina priseljencev, je očarljivo nepretresljiv. Vse je v najlepšem redu, norveški supermarketi ponavljajo zadružno ureditev, ljudje, ki se prevažajo s podzemno železnico, eden za drugim kupujejo vozovnice, ker »je le tako mogoče vzdrževati zanesljiv javni prevoz«, vsi govorijo angleško, kante za smeti spodbujajo k reciklaži, iz izložb knjigarn se smejijo pametne knjige o psihologiji množic, politični integraciji Romov in učbeniki za učenje norveščine za odrasle priseljence.

Sprašujem se, kje so obvezni brezdomci in alkoholiki, kje se sestaja mafija, zakaj je na cesti tako malo avtomobilov in zakaj so ljudje, ki imajo največ denarja v Evropi, oblečeni tako skromno. Sprašujem se, kaj je tukaj narobe in kako majhno mora biti, da tega ne morem zaznati s prostim očesom. Zdi se, da je najhujša stvar, ki se lahko zgodi norveškemu srednjemu sloju ta, da jim zmanjka časa za ločevanje odpadkov. Ta sestavina norveške resničnosti pa je s stališča trpeče Slovenke znamenje majhnosti življenjskega horizonta.

Ne gre, kakopak, za majhnost v smislu, ki bi ga uporabili za opis slovenske mentalne krajine. Ne gre za krovni pojem zavisti, omejenosti in pasivne agresije, prejkone gre za nasprotne stvari. Niti ne gre za to, da Norvežani v splošnem ne bi imeli posluha za drugačne in druge oblike bivanja, čaščenja ali ljubljenja. Norveški življenjski horizont je majhen, ker jim gre, če povem naravnost, preprosto predobro. Najprej zato, ker kot skupnost ne beležijo zgodovinske kolektivne travme. Ne zapletajo se v težave Evropske unije, njihova zunanja politika je omejena na vojno ekonomijo, prodajo in distribucijo orožja najboljšim kupcem. Denar, ki v državo priteka z nafto, varuje generacije ljudi že skoraj pol stoletja in tako obrača pregovorni resource curse. Majhne socialne razlike, rezultat veličastnega dizajna, ki ga je tako kot na Švedskem zakuhal strah pred komunističnim vdorom s Stalinovega naslova, porajajo okolje, v katerem so ljudje opremljeni s posebno obliko brezskrbnosti, naravnano skoraj na blasé. Javna razprava teče in se dogaja nenehno, rezervirana pa je zlasti za »odgovorne, politične tipe«, večina še vedno raje živi svoje sanje libertarcev ter se sem in tja hvaležno spomni na privilegij, ki ga pomeni njihovo državljanstvo. Plačujejo visoke davke v zameno za enakopravnost in utišan civilnodružbeni prostor.

Norveški problem je v tem, da se že desetletja izogibajo ekskurziji v lastno podpodje. Takšno priložnost je, kot je zapisal norveški antropolog Thomas Hylland Eriksen, pomenila tragedija 22. julija 2011. Humanisti in družboslovci so zajeli rezonanco dogodka, da bi ga pripravili do širšega sociološkega dometa in pripravili za problematizacijo nacionalizma in rasizma, ki ju različne strategije ozaveščanja in socialne integracije ne morejo prikriti. Prilika za podrobno proučitev družbenega tkiva in vzpostavitev nekakšnega socialnega korektiva je zvodenela. Javnost se je namesto z ozadnim problemom ukvarjala raje z vprašanjem Breivikovega mentalnega stanja, grozilo je celo, da bo samo sebe in njega odgovornosti razrešila tako, da ga bo razglasila za neprištevnega. Po Eriksnovih besedah je bil dan končne razsodbe za ustavno monarhijo Norveško vesel dan. Po dolgih letih korekcijskega počitka je iz norveške kleti prilezlo nekaj, česar nafta ne more potopiti.

Za razliko od Slovencev, ki svojo javno razpravo vseskozi napletamo okoli velikih travmatičnih dogodkov preteklosti in sedanjosti, Norvežani tega ne počno. Seveda smo vsi v splošnem enako apatični, pa vendar me je primerjalna analiza pripeljala do suma, da smo Slovenci prav zato, ker nam gre slabo, v humanističnem smislu nekoliko bogatejši. Še posebej sedaj, ko moramo misliti na pogoje življenja lastne in prihodnjih generacij. Ker nimamo denarja in ker smo se zapletli v Evropo in nas tako pogosto zamenjujejo s Slovaško, smo prisiljeni v nekakšno refleksijo, četudi je ta v večini primerov povsem pavšalna in lenobno izpeljana. Dosti humanističnega in kulturnega kapitala imamo, a ga pač zapravljamo ob napačnih vsebinah in zastavljamo napačna vprašanja. Norvežani se raje ne sprašujejo, »včasih se nam zdi, da je naš javni prostor samo učinek zares pretkanega političnega spina«, mi zagotavljajo.

Ker velja, da resnico države najlaže ujameš bodisi za šankom povprečnega bara bodisi v rahlo paranoičnih, večno jeznih levičarskih publikacijah, sem se vrnila k izdaji Klassenkampen, ki jo je moj sogovornik bral na začetku tega spisa. Osrednji članek se je ukvarjal s fenomenom nove norveške proze, zastavonoša katere je Karl Ove Knausgaard, avtor avtobiografije Moj boj (Min Kamp). Za novejšo norveško prozo je značilen vece-realizem, zapisovanje najbolj zasebnih in najbolj dolgočasnih podrobnosti posameznikovega življenja v ne zares bravuroznem slogu. Avtorica članka se je glasno spraševala, kaj tovrstna literatura – če so literati dežele vedno tudi njeni kliniki – sporoča o stanju norveškega duha. Spomnila je, da je Norveška strukturno podobna Avstriji, s to razliko, da ta ima svojega Bernharda in svojo Elfriede, ki na plano izganjata Fritzle in vse tiste deviacije, na katerih se je razkošatila aristokracija. Norveška niti v svojem najbolj kritičnem modusu ne bo stopila v konflikt s predstavo o ekonomskem, kulturnem in duhovnem blagostanju.

Raje bo pustila, da se predstava košati dalje, vse do limite, v upanju, da se krivulja ne usmeri navzdol.

Vsekakor dobro zanje, vsaj za zdaj. Kot trpeča Slovenka imam s tem seveda veliko etično težavo, ker nas že od glagolice dalje učijo o tem, da ima vsaka stvar svoj grdi konec in da je treba biti z dušo in srcem ves čas pri propadu in smrti, ker te potlej ne moreta prehiteti po desnem pasu. To lekcijo Norvežanom, kakopak, lahko prihranimo. Je pa primerjalna analiza včasih zares razsvetljujoča ter je treba iti v trdo temo in mraz, da človek ugotovi, da doma sicer ni najlepše, ker smo revni in duhovno opustošeni, da pa imamo tisti chemical x, ki nas še lahko naredi za boljšo družbo. Tako dobro in udobno kot je Norveška, z več talenta za resnico.

Panorama 11. 3. 2013

Konfabulacije 2013

Dočakali, prežvečili in preživeli smo deseto Fabulo, prozni festival, ki ga literaturam sveta posveča Študentska založba. Čeprav je devet let zapored pod okriljem Dnevnikovega sponzorstva poleg festivalskega programa prinašal tudi nagrado za najboljšo zbirko kratkih zgodb, nas je letos pričakal v recesijski izvedbi. Ali bo ta poteza drastično vplivala na upad kratkoprozne dejavnosti slovenskih avtorjev, je vprašanje, ki ga velja preložiti na prihodnost, sledi pa kratek doživljajski spis, ki sem ga uspela napraskati skupaj z vseh zakusk, pomenkov, razprav, okroglih miz, pogovorov in glasnih branj, ki jih je naplavila letošnja Fabula.

Za začetek opravičilo: če programska knjižica ne laže, je letošnji program obsegal dvajset prireditev. Obiskati vse in pri tem obdržati zdravo pamet, uravnovešen bioritem in prehranjevalne navade, bi bilo težko tudi za veličastnejše značaje od mojega, zato sem marsikaj izpustila, gotovo tudi kaj čudovitega in pomembnega, a ker je človek le človek in je vsak človek po svoje šibak, upam, da mi boste pripravljeni odpustiti.

Umreti v Ljubljani

Festival je otvoril pogovor med venezuelskim prozaistom Eduardom Sanchezom Rugelesom in Mojco
 Mavec.

Rugeles je imel to srečo, da je Ljubljano obiskal, pa tudi zapustil kakšen teden pred Chavezovo smrtjo in se s tem izognil novinarskemu stampedu, hkrati pa si izboril edinstveno priložnost, da se je na sredin večer v Klubu Cankarjevega doma dejansko govorilo o njegovi književnosti.

Rugeles je bil na Fabulo verjetno vabljen zato, ker je naredil nekaj, kar je za Slovenca popolnomanezamisljivo – svoj roman je naslovilLjubljana. Oziroma še huje – na Ljubljano (v kateri živimo, zato vemo, kako vsakdanja, malomeščanska in nenavdihujoča je) je brezsramno projiciral koncept obljubljene dežele, sanjskega mesta, kjer je vse lepo in nič ne boli, kjer zadobi ljubezen novo perspektivo in kjer bi, če je že ravno nujno in neizogibno, rad umrl.

Sicer pa je bilo na večeru, ko je Rugeles pripovedoval o tem, zakaj je iz Latinske Amerike emigriral v 
Evropo, kako se tu počuti in kako to vpliva na njegovo ustvarjanje, nekaj nepopravljivo ironičnega. Na vse kriplje je namreč poskušal dokazati, kako drugačna je samonaracija Venezuelca od samonaracije kateregakoli Evropejca, hkrati pa je z vsakim stavkom pripovedoval zgodbo, ki je bila na las podobna zgodbi, ki bi jo o samem sebi in svetu, v katerem živi, povedal katerikoli Slovenec – povprečnost je norma, propad pričakovan, edino upanje na odrešitev ponuja pobeg, emigracija, izselitev, ki pa, kot predvideno, ničesar zares ne razreši in doprinese samo k temu, da naša zapovedana žalost zadobi nekoliko drugačno podobo.

Največji strah vsakega provinicialca je, da bo izpadel tisto, kar je

Tudi petkov pogovor z dvema doktorjema, Igorjem Grdino in Božidarjem Jezernikom, na temo mitologije mesta, ki ga je vodila Manca G. Renko, je prerasel v nekaj ironičnega. Izkazalo se je namreč, da je fantazmatski spor med partizani in domobranci, ki ga še vedno pogrevajo slovenski mediji, dejansko precej aktualen glede na spor, ki sta ga v Trubarjevi hiši literature uprizorila gostujoča doktorja. Namesto razprave o tem, kaj nam pomenijo obredi kajenja, pitja kave in kavarniškega parlamentiranja, je namreč ponovno vzklila nepremostljiva delitev duhov med klerikalci ter liberalci in še preden smo se dobro ovedli, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, smo so se prerekali o tem, da farški le ne morejo biti tako slabi, ko pa so nam vendarle priskrbeli elektriko.

Začelo se je z nečim povsem nedolžnim – vprašali smo se, ali tudi Slovenci, kot Dunajčani, politiziramo v kavarni. Doktor Jezernik, očitno velik zagovornik liberalnih meščanskih vrednot, ki je bil ravno na tem, da kavarno krona kot privilegirani sedež demokracije, še ni do konca izpeljal svoje misli, ko ga je doktor Grdina prekinil, mu povedal, da je to vse skupaj splendid isolation orokavičenih liberalcev in da menda vsi vemo, da je prostor slovenske politizacije gostilna – ker je edini kraj, kjer je možno malega človeka (oziroma prosti narod, kot se je izrazil doktor Grdina) obvestiti, da ima tudi on neke pravice. Doktor Grdina, ponosen, da je kmet, je (oziroma se je tako vsaj zdelo) poskušal izpostaviti misel, da bi bilo za Slovence pametno, da samim sebi priznajo svojo provincialnost in jo sprejmejo. Slovenci smo in verjetno vedno bomo predmestje civiliziranega sveta. Zato je bil Ivan Cankar velik pisatelj, je še sklenil doktor Grdina. Ker je pisal v jeziku predmestja o zgodbah predmestja, ker je neki zapostavljeni naraciji dovolil, da pride do besede takšna, kot je.

Luzerji

In kakor Ivan Cankar, tako Irvine Welsh, človek, ki nas je prisilil, da smo se naučili škotsko, da smo se naučili razumeti mentaliteto sinov in hčera pristaniških delavcev iz Leitha, ki so se odločili, da ne bodo izbrali življenja, da ne bodo reciklirali, da ne bodo jedli zdravo, da bodo vse skupaj poslali u kurac in se zafiksali.

Legendo sodobne škotske proze, najbolj zaželenega avtorja letošnje Fabule, smo vsi pričakovali z nekakšnim cmokom v grlu, potile so se nam roke in tresle hlače, vendar smo se ušteli. Namesto pretečega huligana (o čemer sicer pričajo njegova drža, njegova tetovirana podlaket in nemogoče globoka guba med njegovimi obrvmi) so dobili krotko in lepo vzgojeno živalco, ki preživi teden v Lipici, zgodaj vstaja, redno telovadi in gre po dveh kozarčkih vina spat.

Sicer pa nič posebnega. Na literarnem pomenku, ki ga je vodil Matej Bogataj, je serviral svoj 
prozaistični credo – da piše literaturo zato, ker bi rad opisal okolje, v katerem je neuspeh norma, v katerem je uspeti srhljivo, ker ga zanima, kako se ljudje zavedno in nezavedno, ponesreči in zanalašč sabotiramo.

Edina zares izstopajoča stvar večera je bilo Welshevo branje. Serviral nam je prvo zgodbo iz 
Pogretega zelja
, zbirke, ki je v slovenskem prevodu izšla v kompletu Fabulinih žepnic, in bil je fantastičen. V vlogi agresivnega družinskega moža in očeta, ki mu nogomet pomeni več od ženinega življenja, se je zdel tako prepričljiv, da se je marsikdo med nami vprašal, ali ni bil tisti cmok v grlu, ki smo ga čutili, preden smo ga spoznali, nemara upravičen?

Pri nas je vse v redu

V nedeljo zvečer je Tina Košir Mazi gostila wunderkinda sodobne poljske proze, Doroto Masłowsko. Sicer visoko artikulirana avtorica, ki ji razumeti vse mahinacije, ki jih jezik ponuja, ogromno pomeni, je vidno trpela, ker ji ni bilo omogočeno govoriti v poljščini, pa tudi zato, ker je pred slovensko publiko stopila z visoko vročino. 

Masłovska se je izkazala za zadržano in premišljeno sogovornico, ki ji ni težko reči tistega, kar misli, čeprav to, kar misli, ni preveč nežno niti do nje niti do sveta. Tako je na primer rekla, da ne more več brati iz svojega prvega romana, ker se ji zdi bedast, da je pisanje po svoji notranji nujnosti sizifovo delo, saj je vedno trud, ki ne prinaša nobenega učinka (effort without effect), izrekla pa je tudi eno izmed najbolj elokventnih negativnih sodb o poeziji– da jo težko in redko ceni, ker je tako zlahka ponaredljiva.

Blišč in beda ideologije

Dr. Mirt Komel, dr. Aleš Debeljak in dr. Nikolai Jeffs so v ponedeljek zvečer s Kristino Božič razpravljali o mitologiji političnega, pri čemer so se precej hitro zedinili, da pravzaprav razpravljajo o ideologiji, kdor pa govori o ideologiji, govori o človeškem trudu, da bi samim sebi dokazali, da je nekaj, kar smo proizvedli sami, pravzaprav naravnega izvora, da bi naturalizirali zgodovino. 

Verjetno ključno vprašanje razprave je bilo, ali so politični miti vedno škodljivi, ali imajo lahkoemancipatorično vrednost. Čeprav, kot je rekel doktor Jeffs, javna demitologizacija ruši režime, nam včasih mitološko nagnjenje h kolektivizaciji lahko pride prav, kadar moramo, kot danes, rekonstruirati politično skupnost. Doktor Komel je za mit, ki bi nam pri tem lahko pomagal v aktualni družbenopolitični situaciji, predlagal Freudov mit o uboju praočeta. Vendar je doktor Jeffs sklenil s predlogom, ki je bil vsaj za moja ušesa bolj prepričljiv – da je družba, na katero upamo in za katero si prizadevamo, kljub vsemu družba, ki ji zadostuje lastna racionalnost in ne hrepeni po ideološkem oblazinjenju.

Intimnost

V sredo zvečer sta se hrvaški pesnik, ki se je lotil romanopisja, Drago Glamuzina, in Špela Kožar pogovarjala o ljubezni, intimnosti, svobodi, ljubosumju in hrvaškem knjižnem trgu.

Zaradi podstandardnih vremenskih razmer in nenavadnega stališča slovenske publike, da na literarne večere s hrvaškimi gosti ni nujno hiteti, ker so tako ali tako sosedje in bodo tako ali tako v Ljubljani še tisočkrat, če ne drugega, pa jih vedno lahko ujamemo v Zagrebu, je bil obisk disproporcionalno klavrn, čeprav je šlo za enega bolj sproščenih in izčrpnih pogovorov letošnjega festivala.

Glamuzina, čeprav njegova proza pobira nagrade in vabi k ekranizaciji, ne namerava ostati prozaist. Ker je vsaka proza delo in napor, poezija pa užitek s terapevtskim učinkom, se namerava odločiti za očitno izbiro in se vrniti k poeziji.

Napisati mite na novo

Festival smo sklenili s cvetoberom slovenske proze: Stanka Hrastelj, Milan Kleč, Marko Sosič in  Dušan Šarotar so za nalogo dobili napisati kratko zgodbo, ki bo reinterpretacija nekega mita. Njihovi prispevki so izšli kot Fabulina žepnica, o projektu pa se je z njimi pogovarjala Tina Kozin.

Blestel je predvsem Milan Kleč, ki je zagotovil, da ga miti nikoli niso zanimali in ga najverjetneje tudi nikoli ne bodo, da pa je očitno prešel v ‘stric Bedanec’ obdobje, saj ga je pred nedavnim z drevesa, ki raste pred njegovim omiljenim šiptraskim barom,opazoval skovir, ki je kričal nanj, naj že enkrat crkne. Ta isti skovir (kreten, kot se je izrazil Kleč), se je nekega jutra pojavil na njegovem oknu, razprl krila, kot bi ga hotel objeti, nato pa izginil.

Dušan Šarotar, ki mu je bila za razliko od Kleča, tema pisana na kožo in zase pravi, da tako ali tako vedno piše mitološke zgodbe, je povedal, da je mit estetiziran spomin civilizacije, da je konstitutivnega pomena za človeštvo in da se nam, dokler si še pripovedujemo zgodbe, ni treba ničesar bati. Mite, pa tudi literaturo, tvorimo, kadar se nam zdi, da bo svet razpadel, če ga ne spnemo z naracijo. Zdi se, kot da je želel Šarotar reči, da se naraciji nikoli ne moremo povsem izmakniti, ker je naša potreba in ker smo nanjo naravnani. Ne glede na to, koliko racionalizma polijemo čez svet, nikoli ga ne moremo povsem odčarati.

Marko Sosič pa je, po drugi strani, precenil, da je vsak vstop v mit ali v literaturo artificielno, neavtentično dejanje, ki nas uničuje in nam preprečuje pristen stik z realnostjo.

Stanka Hrastelj, edina dama med gospodi, se je vprašanja mita lotila s feminističnega stališča – ugotovila je, da sta lepa Vida in cankarjanska mati prototip slovenske ženske, ki s svojim neskončnim občutkom krivde kastrira moškega, samo sebe pa pogubi, zato je treba ta prototip nujno prevetriti z novo perspektivo in slovenski ženski preprečiti, da bi v neskončnost kuhala kavo svojim moškim sorodnikom.

Fabuli na rob

Pozabila sem omeniti, ste pa do zdaj verjetno ugotovili že sami – tema letošnje Fabule je bila mitologija. V ožjem, v širšem, včasih pa tudi v nesmiselnem smislu.

Bilo je lepo, bilo je naporno, zakuske so bile dovolj recesijske, da se nihče ni napil do nerazpoznavnosti ali padel z roba terase Kluba Cankarjevega doma, nihče se ni stepel, Ljubljana pa je dobila dvanajst dni obogatenega kulturnega programa, kar je zmeraj dobro, predvsem, kadar temu programu uspe, da je dejansko zanimiv.

Kritika 6. 3. 2013

Fabula 2013: Težka proza za lahkotno branje

Drago Glamuzina

Drago Glamuzina (Vrgorac, 1967) je diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije v Zagrebu. Delal je kot novinar in urednik hrvaškega dnevnika Vjesnik in tednika Nacional, kjer je med drugim souredil antologijo hrvaške erotične proze Libido.hr (2002). Nato je prešel v založniške vode in najprej urednikoval pri založbi Profil, leta 2011 pa odmevno prestopil h konkurenčni V.B.Z. Je eden od ustanoviteljev in programski direktor Zagrebškega knjižnega sejma. Izdal je dve samostojni pesniški zbirki: Mesarji (2001), za katero je prejel nagrado Vladimirja Nazorja za knjigo leta in Kvirinovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko mlajših od 35 let, in Ali je to vse? (2009); s fotografom Stankom Abadžićem pa še bibliofilsko Sama v tem gozdu (2011). Zaradi realističnega, nepoetičnega sloga in pripovednosti ga hrvaška literarna kritika šteje za predstavnika t. i. »stvarnostne« poezije. Leta 2001 je nastopil na festivalu Dnevi poezije in vina in je vključen v več kot deset antologij sodobne hrvaške poezije.

Trije
Drago Glamuzina
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:
Jurij Hudolin

Njegov romaneskni prvenec Tri (2008) oziroma v svežem prevodu Jurija Hudolina Trije je prejel najdonosnejšo hrvaško literarno nagrado, nagrado roman@tportal.hr. Skupaj z obema pesniškima zbirkama tvori nekakšno trilogijo, ki pod povečevalno steklo jemlje lomljivo in mračno stran ljubezenskega odnosa. Zgodba obsedene, panične, mazohistične ljubezni med Hano in Goranom, ki v svoj vrtinec vedno znova potegneta še koga tretjega, bodisi njenega moža ali njegovo ženo bodisi naključni par za sosednjo mizo ali voajerje, ki ju, prilepljeni na avtomobilska okna, opazujejo med seksom, je zapisana z mučno pedantnostjo in odkritosrčnostjo. Hkrati pa njena stvarna, reportažna pripoved, ki je v sorodu s carverjevsko prozo, nikogar ne jemlje v bran ali obtožuje, temveč poskrbi predvsem za to, da bralec med požiranjem strani pozabi dihati. Ali z besedami Zorana Ferića: »Ne spomnim se, da bi kdaj kakšno tako težko knjigo bral s takšno lahkoto.« Po epizodi iz romana je bil konec lanskega leta posnet tudi prvi od načrtovanih devetih kratkih filmov z naslovom Poslušaj, kako poka steklo (režija Dario Juričan), pri katerem je Glamuzina sodeloval kot soscenarist.

 

Drago Glamuzina bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil danes, 6. marca 2013, ob 20.00.

 

Drago Glamuzina: Trije. Prevod in spremna beseda: Jurij Hudolin. Študentska založba, zbirka Žepna Beletrina 2013, 5€.

Kritika 5. 3. 2013

Prevrtavanje zgodovinskega filma

 

Umberto Eco se je pred leti v New Yorku peljal s taksijem, ki ga je vozil nekdo s težko opredeljivim imenom. Taksista, ki je bil pakistanskega porekla in ni vedel, da gre za enega najbolj znanih pisateljev, je zanimalo, od kod je. Eco je odvrnil, da prihaja iz Italije. Poleg tega da je zvedavega taksista osupnilo, da je Italijanov tako malo in da ne govorijo angleško, ga je še zanimalo, kdo so njihovi sovražniki.

Eco s to peripetijo, opisano v eseju Ustvarjanje sovražnikov, ki uvaja zbirko esejev z enakim naslovom, začenja diskurz o procesu proizvajanja sovražnikov. »Da imaš sovražnika, ni pomembno samo zaradi naše identitete, temveč tudi zaradi tega, da si zagotovimo oviro, po kateri je mogoče meriti naš sistem vrednot,« trdi italijanski pisatelj, ki se v nadaljevanju ne osredotoči toliko na ustvarjalca sovražnikov kot na samega sovražnika. S svojo značilno historično metodo analizira percepcijo barbarov, Tacitovo razpravo o Judih, nečloveškost črncev, smrdljivost Bizantincev, Avstrijcev in kajpada Ciganov. »Sovražnik vedno zaudarja in neki zdravnik Berillon je na začetku prve svetovne vojne napisal delo La Polychrésie de la race allemande (1915), v katerem je dokazoval, da povprečen Nemec proizvaja večjo količino iztrebkov od Francoza in da ti bolj smrdijo.«

Že iz uvodnega eseja je torej jasno, da skuša Eco poleg izpostavljanja nevralgičnih točk bralca (ali poslušalca) tudi kratkočasiti. Ali gre pri tem za avtorjev temperament ali za slogovno-teoretična stališča, je nebistveno, dokler besedila ohranjajo koherentnost, če ni na delu že posebna ecovska logičnost. Na trenutke Ecovi opisi resda delujejo impozantno, zaradi količine vsebovanih podatkov morda celo bahaško, toda tudi v tem primeru se razkrije, da Eca zanima ponavljajoč se zgled ustvarjanja sovražnikov, zgled, ki je enak zgledu ustvarjanja krivovercev ali Judov, predvsem zaradi boljšega razumevanja sedanjosti. Skozi zgodovinski stožec se prevrta v prostor tukaj in zdaj ter spozna, da »civilizacijski procesi lika sovražnika ne morejo odpraviti.« Vprašanje, ki se zastavlja ob tem, je: ali je etika potemtakem nemočna ob srečanju z atavistično potrebo po sovražniku?

»Rekel bi, da etična raven ne prevlada takrat, kadar se pretvarjamo, da sovražnikov ni, temveč takrat, ko jih skušamo razumeti, se postaviti v njihovo kožo.« Skušati razumeti drugega torej za Eca pomeni razbiti klišejsko predstavo o njem, ne da bi zanikal njegovo drugačnost ali jo izbrisal. In seveda: takšne vrste razumevanja so lastne samo pesnikom, svetnikom ali izdajalcem. Ecova navidezno baročna lahkotnost je načeloma vedno prežeta z grenkobo, nekakšno temno slutnjo o najglobljih človeških vzgibih, če ni primerljiva že z občutkom nemoči, ki ga izrazi Giacomo Leopardi, ko nam hoče govoriti o neskončnem (»Tako se v tej / neizmernosti utopi misel moja / – in potoniti v tem morju mi je ljubo«). Toda ker je Eco pisatelj časa, v katerem prevladuje logična, znanstvena misel, ve, da so izsledki zgodovine predvsem manipulativno orodje, s katerim lahko poteši lastno polje praznine.

»Poraz, ki ga je Dante že od samega začetka sprejemal kot samoumevnega, saj je dojel, da je domišljanje, da s končnimi izrazi izraziš neskončno, luciferski ponos, in se je izognil porazu poezije prav s tem, da je poezijo ustvarjal iz poraza,« se zapiše Ecu v eseju Absolutno in relativno, ki je sicer priložnostno besedilo, brano na tematskih večerih La Milanesiana. Seveda je v tem izpostavljanju Danteja, ki je eden Ecovih najljubših in največkrat navajanih avtorjev, v kontekstu absolutnega, in še posebej v letih, ko je vsenavzoča polemika o relativizmu, vsebovana tudi dobršna mera avantgardizma. Toda treba je razlikovati med avantgardizmom in eksperimentalizmom, trdi Eco, nekdanji pripadnik Skupine 63. Medtem ko naj bi avantgarda propagirala neko poetiko in raje kot dela proizvajala manifeste, eksperimentalizem proizvede delo in zgolj iz njega izlušči ali dopusti izluščiti kakšno poetiko.

V Skupini 63 sta sobivali dve duši in jasno je, da je pri ustvarjanju javne podobe prevladala avantgardistična duša, beremo v eseju Skupina 63 štirideset let pozneje, v katerem Eco razlaga svoje literarne začetke. Zakaj je morala Skupina 63, ki se je sestavila v Palermu in se je brigala zase, spraviti v bes toliko ljudi? Eco kot že tolikokrat poprej stopi korak nazaj in se spomni, kakšna je bila italijanska literarna srenja ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. »Bila je združba, ki je živela v obrambni drži in se vzajemno podpirala, bila je ločena od družbenega konteksta,« pojasnjuje ter nato uvede razliko med svojo generacijo in generacijo, ki je morala preživeti pod fašizmom. Ecova generacija je bila t. i. srečna generacija, ker ni šlo za boeme, ki bi živeli na podstrešjih, temveč je vsak od njih do svojega 30. leta že objavil eno ali dve knjigi in je bil tako del nečesa, kar se je takrat imenovalo kulturna industrija.

Aktualnost Ecovega rezimiranja preteklosti se kaže tudi v izjavi, da Skupina 63 ni verjela v revolucionarno dejanje iz preprostega razloga, ker je že dojela, da revolucionarna dejanja v novi potrošniški kulturi zadajajo udarce tako premožnemu in prekanjenemu konservatizmu, ki si zna prilastiti vsako motnjo in pogoltniti vsak poskus prevrata s tem, da ga spusti v krog sprejemljivosti in ga spremeni v potrošno blago. Eco torej noče biti avantgardist, ker je avantgarda gibanje nasilnega preloma, medtem ko eksperimentalizem po njegovem vodi v skupno preverjanje in srečevanje. »Toda to, kar je literarno srenjo še bolj razjezilo, ni bilo stališče Skupine, ki bi mu rekli ‘politično’. Bila je drugačna pripravljenost na dialog in soočenje.« In ko Eco omeni, da Skupina 63 svojo medijsko vidnost dolguje svojim nasprotnikom, se zdi, da govori že skoraj o trenutni slovenski politični (in literarni) situaciji.

Da Eco, podobno kot Gide, umetnost enači z apoliničnim ravnovesjem in ne toliko z dionizičnim srdom, se kaže tudi v nadaljnjih esejih, vključenih v knjigo Ustvarjanje sovražnikov. V eseju Hugo, Hélas! Poetika pretiravanja ga ne zanima zunanja provokacija, recimo v družbenem telesu Hugojevega časa, pač pa Hugojeva provokacija znotraj kroga medbesedilnosti. »Moj Bog, saj smo vendar rekli, da Hugoja niso zanimali razredi, temveč sta ga ljudstvo in Bog,« skuša oponirati tako Lukácsevim kot Marxovim interpretacijam Hugojevih del. Toda ko že pomislimo, da Eca zanima zgolj znotrajbesedilna realnost, ves čas premešana s časovnimi slojevitostmi, že v naslednjem hipu (v eseju Veline in molk) spregovori o najbolj revolucionarni izmed vseh tem – o molku. »Samo v tišini deluje edino in v resnici močno informacijsko sredstvo,« trdi Eco, »in sicer širjenje novice od ust do ust.«

»Uredniki vedo, da kakšne knjige niso postale uspešnice zaradi oglaševanja ali recenzij, temveč zaradi nečesa, čemur pravijo v francoščini bouche à oreille, v angleščini word of mouth, v italijanščini passaparola – knjige dosežejo uspeh edinole s šepetom, ki se širi od ust do ust,« nam prišepetuje Eco o že dolgo znanem, pa vendar zamolčevanem dejstvu. Revolucionarnost literature ni toliko v njenih tematskih izpostavah kot v tem, da nas je dandanašnji še edina zmožna vrniti v tišino. Literatura je zmožna preseči medijski hrup in usmerja našo pozornost na tisto, kar je v resnici pomembno. Eco sicer, razen v omenjenem odlomku, tišine ne povezuje eksplicitno z literaturo. Zanj je poskus vračanja v tišino bolj etično vprašanje in tudi zaradi tega razloga spregovori o cenzuri s tišino in cenzuri s hrupom, ki jo poosebljajo televizijski dogodki, predstave in spektakli.

»Fašizem je dojel (kakor na splošno dojamejo vse diktature), da deviantna vedenja okrepi medijsko poročanje o njih,« Eco analitično razdeljuje naravo cenzure in pri tem ne pozabi kritično ošvrkniti osrednje italijanske televizije. Mala kronika, ki so jo nekoč v časopisih uvrščali na zadnje strani, meni pisatelj, danes zapolni tri četrt ure poročil. Zato ne opazimo, da so zamolčali druge stvari, ki bi jih morali povedati. Lepota hrupa pa je v tem, da bolj kot je glasen, manj pozornosti je na njegovem sporočilu. Oglaševanje pralnih praškov na primer povzroča močan, neprekinjen hrup, sestavljen iz vedno enakega sporočila, čeprav to navsezadnje niti ni pomembno. Pomemben je hrup in razširjenje novice. Višek medijskega hrupa za Eca pomeni svetovni splet, ki pa vseeno utegne biti uporaben, če je deležen filtracije.

Eco je nasploh izjemno skeptičen do vseh pojavov današnjosti – od interneta do WikiLeaksa, ki se je na vsebinski ravni razkril kot navidezen škandal, na ravni oblike pa je po njegovem mnenju zgodovinsko prelomen. Če bodo pridobljeni podatki in zaupni arhivi še naprej objavljani na spletu, nobena vlada na svetu ne bo več mogla imeti krogov zaupnosti, meni pisatelj v zaključnem eseju Razmisleki o WikiLeaksu, ki je predelava časopisnih člankov. In kar je pri vsej stvari najpomembnejše, če razkriješ, da skrivnosti Hillary Clinton niso nobene skrivnosti, odvzameš oblasti vso moč. S tem naj bi se povečevala moč tiska, saj veleposlaniki danes ne vohunijo več po svetu tujih veleposlaništev, pač pa za tiskom. Toda če tisk v svoji predrugačeni vlogi odloča, katere novice morajo postati pomembne in katere se lahko zamolčijo, kako ukrotiti zmagoslavje popolne transparentnosti?

Eco zopet odgovarja v maniri že uprizorjenega zgodovinskega ciklusa. Vladni agenti se bodo v prihodnosti vrnili k slom na konjih, k srečanjem med soparami kakšnega turškega kopališča, k sporočilom, napisanim na roko in shranjenim v predale, ki jih je mogoče zakleniti. Tehnologija naj bi torej stopala ritensko nazaj. Če so analogne videokasete cineastom omogočile raziskovati film korak za korakom, ga prevrtavati in odkrivati vse skrivnosti montaže, kar Eco pravzaprav ves čas počne z zgodovino, potem danes digitalni DVD-ji dopuščajo skakanje od poglavja do poglavja. Metoda torej, ki je Ecu, čeprav je njegov zgodovinski pogled ves čas usmerjen v tukajšnji zdaj, tuja. Rešitev je v orfejevskem spustu v brezno in prenašanju neizrekljivih poželenj in strahov v zavedno. Tam pisatelj iz njih ustvari podobo, ki jo kljub njeni kratkočasni in mestoma baročni podobi lahko opazujemo le v tišini.

 

Umberto Eco: Ustvarjanje sovražnikov in drugi priložnostni spisi. Prevedel Vasja Bratina. Mladinska knjiga (Zbirka Esenca). Ljubljana 2012. 270 str. 27,95 evrov.

Kolumna 4. 3. 2013

Moje nagrade: Premio della VI Ediziona del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija)

V naših mislih in predstavah je bila italijanska literarna scena bolj razdrobljena kot Italija pred Garibaldijem. Nekje smo to slišali in potem smo se s tem ukvarjali in o tem premišljevali in se o tem pogovarjali, kot bi šlo za kakšno svetovno katastrofo. Dež meteoritov, mogoče žab, ali pa cunami. Ne vem, zakaj smo se s tem ukvarjali in zakaj naj bi se katerikoli pisatelj ukvarjal s katerokoli literarno sceno in infrastrukturo te literarne scene, pa naj je ta razdrobljena ali pa celovita, jasna in pregledna ali pa zgolj bela lisa in megla, ki se spušča. Pisatelj naj bi se ukvarjal s pisanjem. Ampak kateri pisatelj se danes še ukvarja samo s pisanjem? Smo se tega, da se ukvarjamo s sceno in infrastrukturo neke scene, naučili od starejših kolegov, ki so morali po razpadu Jugoslavije začeti ravnati drugače, saj so nenadoma izgubili potencialni trg, ki nikoli ni bil trg, ampak nekakšen duhovni prostor, kjer so se v svojih čumnatah in mračnih sobicah skrivali potencialni bralci in ljubitelji književnosti. Zaljubljenci v modernizem in še temnejši modernizem. Z izgubo duhovnega prostora so stvari postale bistveno manj avtomatizirane in samoumevne. Postale so bolj prepuščene osebni pobudi. Podjetnosti. Smo se tega naučili predvsem od prijazne eminence svetlega modernizma, ki je imel vedno pri sebi in pri roki knjige z naslovi Poet’s Market in podobne in se je že v času nekdanje države vêdel kot da ta sploh ne obstaja, in je pošiljal ladje na tuje in si zraven obilno pomagal s svojim pregovornim šarmom in imel nekakšno občudovanja vredno pubertetniško energijo, ko je bilo treba vzeti pot pod noge in se udeležiti kakšnega festivala, spoznavati nove ljudi in iti z njimi na kosila, s temi novimi ljudmi, ki bi ga lahko povabili na kakšen nov festival in še pred tem postali osebe iz pesmi o kosilih z osebami, ki imajo eksotična imena in govorijo tuje jezike. Skratka, če si hotel resneje pokukati v kak prostor, ki ne bi bil samo prostor, kjer Ivan pije svojo skodelico kave in Francka teče za vozom in France deli fige otrokom, ki ga na ulici cukajo za rokav, ali pa se platonsko zaljublja v kakšno arogantno dekle iz višjih slojev, ki ga ne šljivi pet posto, kar je sicer slabo zanj, a zelo dobro za poezijo, je bilo treba postati in biti tudi malo raziskovalca trga, malo ekonomista, malo kulturnega menedžerja, malo referenta za stike z javnostjo, malo premikajočega se dvostranskega reklamnega plakata, malo trgovca. Treba se je bilo uglasiti s časom, hoditi z njim vštric, ga včasih malo prehitevati, malo pospeševati po desni, treba je bilo raziskovati navade in povezave, treba je bilo spoznati ljudi. Če nisi bil nič od tega in če se nisi vêdel približno tako, se je bilo treba pri kukanju čez planke zanašati na čudež. Čudeži pa so redki. Se sicer dogajajo. A so redki. Izjemno redki. In res smo šli občasno brat v Italijo. In to so bili pionirski časi, ko še ni bilo zares treba imeti nobene od zgoraj navedenih sposobnosti in lastnosti, in četudi jih je kdo že imel, takrat še niso bile prave lastnosti, ampak samo zametki lastnosti, ki so dosegle svoj polni razcvet in razrast v časih, ki so prišli šele kasneje. Živeli smo v obdobju bratstva in enotnosti na majhni rodni grudi. Na majhni literarni sceni majhne rodne grude. Ali pa smo se zelo dobro delali, da živimo v takšnem obdobju in takšnih odnosih. Živeli smo v obdobju, ko smo še govorili drug z drugim in ne samo zavijali z očmi in drug drugega opravljali v zaključenih družbah. In po potrebi tudi pred mednarodno javnostjo. Ko se še nismo trkali po prsih in oboževali samo in izključno svoje genialnosti in se zmrdovali nad neumnostjo neukih in nesenzibilnih, ki ne znajo spoznati in prepoznati naše genialnosti, ki je tako genialna in velika, da ji je namenjeno, da jo bodo prepoznali šele prihodnji rodovi. Ali pa nezemljani, ki se bodo za časa prihodnjih rodov izkrcali na modrem planetu. In bo prva stvar, ki jo bodo ob izkrcanju zagotovo storili, da bodo poiskali knjige v nekem jeziku, ki je na tem, da bo izumrl ali pa bo takrat že dejansko izumrl, in bodo uživali v genialnosti, ki je ni znal prepoznati in potrditi čas, v katerem je nastajala. To so bili pionirski in veseli dnevi in leta, ko se je kakšna razigrana ekspedicija usedla v avtomobile in je potem, na cilju in po branju, jedla pečene olive in pila rdeče vino in se poskušala pogovarjati s prav tako veselimi gostitelji, ki so dobavljali rdeče vino in nas seznanili s pečenimi ali pa ocvrtimi olivami kot samostojno jedjo, ki gre k rdečemu vinu. Osebno se nisem nikoli preveč oddaljil od meje. In tudi če me je Hiša poezije iz Salerna povabila na branje, me ni povabila v Salerno, ampak v Sarajevo, ki pa je bilo kar precej oddaljeno od meje in tudi od Salerna. Mogoče so mislili, da je to eno in isto, kar se pač oba kraja začenjata z isto črko. In v obeh krajih je bil glavna zvezda Izet Sarajlić. Tudi njegov priimek se je začenjal na črko s. Meni se je dogajal in zgodil Čedad. Zgodil se mi je Trst, in to kar nekajkrat, in Trst je bil takrat ponovno naš. Ali pa moj. Festivali, kjer sem realiziral svojo pradavno željo, da bi bil rokovska zvezda, saj sem stal na odru in ob nekakšni free jazz-etno-Oregon spremljavi skoraj kričal svoje verze in imel občutek, da me glasba kot velik val, na katerega sem stopil, nosi po prostoru in zraku, in imel občutek, da bi gospe Kosovi lahko resnično, ne da bi preveč pretiraval, rekel: »Zdej mje pa ratal in sm res ratu Majk Džejger.« Bili so topli sprejemi in glasni aplavzi in velike obljube in navdušenje in želja po bratenju. Izgubili smo ene brate in zdaj naj bi dobili druge v preobleki pesniške publike. Kajti nekatere pesmi, ki sem jih bral, še posebej Psalm, so bile kot ustvarjene za obmorski in južnjaški temperament. Za bratstvo. Z ravno pravšno mero patosa in predvsem veliko, zvrhano mero emocij. V mislih in obljubah so mi v Italiji kar nekajkrat tiskali knjigo in se potem premislili in se prenehali oglašati na telefon in misteriozno izginili. In misteriozno prenehali tiskati knjige nasploh, ne samo moje, ki je niso nikoli natisnili. Ampak tega sem vajen, kajti to se mi vedno dogaja. Vedno in povsod. Da v mislih listam knjigo v jeziku, ki ga ne razumem in je na naslovnici moje ime. In nič se ne bom zlagal, če bom rekel, da sem jim hvaležen, da so izginili in v tistem času knjiga z mojima imenom in priimkom na naslovnici ni izšla. Zelo hvaležen, kajti prihranjena mi je bila sramota. Precej velika sramota. In še preden so se dogajali ti stiki in branja, se je pojavil Miha Obit oziroma Michele Obit, odličen pesnik in krasen fant, ki je govoril počasi in poslušal počasi in imel resnično rad poezijo in je mladce in mladenke(o), politična korektnost nam je bila še španska vas, ki so, eni bolj, drugi manj, prekipevali od ambicij, ki so bile včasih pesniške in so se potem transformirale predvsem v turistično-pesniške in turistične in se kot virus prenesle na naslednje generacije in tudi na starejše generacije in sploh na vse, ki so se ukvarjali in se ukvarjajo s književnostjo, se prenesle predvsem v obliki turističnih ambicij, vabil v kraje čez mejo in jih prevajal in spravil v lokalne časopise, fanzine, v antologijo in enkrat celo na naslovnico milanske revije Poesia, ki naj bi bila najpomembnejša revija za poezijo na razdrobljeni literarni sceni, ki je bila podobna Italiji pred Garibaldijem. Anna De Simone, ki je ni nihče poznal ne videl, je napisala nekakšno spremno besedo, študijo, in mi smo objavljali poezijo. Jaz slabo napisano Sarajevsko elegijo, a to je bil povojni čas, ko je šla poezija in književnost nasploh, ki se je ukvarjala z vojno v bivši državi, praktično za med in so vsi v širnem svetu samo čakali, kdaj bo kdo naokrog prinesel kakšno literaturo, ki se bo ukvarjala z vojno, da bi jo potem lahko objavili v rubriki Pisanje z vojnega območja. Vojno območje je bilo seveda čisto relativen pojem in mi v Sloveniji smo bili precej daleč od vojnega območja, a to zahodne percepcije ni preveč motilo, saj geografija nikoli ni bila močna stran ljudstev in narodov, ki slovijo po svoji kulturi, številnosti in predvsem po tem, da se radi ukvarjajo sami s sabo in jih svet, ki obstaja zunaj njihovega sveta in kulture, ne zanima preveč oziroma ne zanima čisto nič oziroma jih začne zanimati, če se na njem odvija kakšna vojna, ki naj bi končno prinesla dokončni mir. In takrat enkrat je zazvonil telefon in na drugi strani je bila gospa iz Sežane, ki živi na Partizanski, na ulici z istim imenom, kot je bil moj drugi naslov – Partizanska, ki smo ji v Trbovljah ljubkovalno rekli Banditen Strasse. Na drugi strani je bila gospa, ki rada polemizira in piše dolga pisma in replike na pisma drugih in me dotlej ni še nikoli prevajala v italijanščino, je pa znana prevajalka v italijanščino in tudi iz italijanščine in je prevedla eno mojih najljubših poezij, Pavesejevo Zemljo in smrt, in škoda se mi zdi, ker ni prevedla še tiste najbolj gole poezije, fatalistične, zadnje, dokončne, tiste, ob kateri dobim kurjo polt, ko jo berem, prav tako Pavesejeve: Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči. Gospa me je vprašala, ali lahko na neki natečaj pošlje nekaj mojih pesmi, ki jih je prevedla. Mogoče je bila samo ena pesem, nisem čisto prepričan. Gospe je bilo ime Jolka in pisala se je Milič. In še vedno je tako. In govorila je o pesmi Kuhanje iz Suter. Nekakšnem nadrealistično-erotičnem poskusu, ki odstopa od ostalih pesmi v knjigi in je nastal, ko sem v Penguinovi Antologiji nadrealistične poezije bral Marka Stranda in Jamesa Tata in sem to branje obrnil v trboveljsko percepcijo življenja in sveta nasploh, percepcijo po tistem, ko se popije kakšen močen alkohol ali pa pokadi kakšna cigareta, zvita v konus. Vse skupaj sem namočil v spolno življenje mladega Wertherja, ki je premagal svoje svetobolje in zdaj postavlja spolnoobčevalne rekorde. Bilo je skrajno osebno. Pesem je v kontekstu knjige marginalna in ni ena tistih, na katere bi bil sentimentalno ponosen in nanje vezan, kot sem ponosen na pesem, ki ji je vedno uspelo razgreti Italijane, na Psalm. Seveda nisem imel nič proti, da je imela Jolka takšne namene. Takšno veliko samoiniciativnost. Občudujem ljudi z veliko samoiniciativnostjo, sploh če ta samoiniciativnost zadeva moje pisanje. Zdelo se mi je dobro, bil pa sem tudi malce sumničav, kajti šlo je za enega tistih natečajev, ki deli pesnike na stare in mlade in na katerem lahko sodeluješ le do določene starosti, in ko prestopiš nevidno mejo v zraku, ne moreš več sodelovati, ampak si s tem, ko si prestopil to mejo, nevede in nehote prišel med ta velike fante in boš zdaj igral s ta velikimi fanti in ne bo več nobenih popustov, nič več izgovarjanja in prinašanja pismenih opravičil staršev. In jaz sem takrat na vsak način hotel igrati s ta velikimi fanti in zrelimi ženskami in starejšimi gospodi in gospemi, ne več s tisto mozoljasto kliko, ki včasih vsa vzhičena piše antološke verze že v najstništvu in potem še v najstništvu tudi preneha pisati, če se piše Rimbaud, če pa vendarle še piše, piše slabše, nekako ponavlja odmeve močne eksplozije, ki se je zgodila pred leti ali pa desetletji, kajti včasih je poezija sumljivo podobna rokenrolu, kjer so najboljše plošče prve plošče in se te prve plošče nikoli več ne ponovijo, kot se nikoli več ne ponovijo prve knjige. Jolka je potem poslala tisto, kar je prevedla. V njen izbor se nisem hotel vmešavati, a nekako sem pomislil tudi na rezervni načrt. Mogoče bi pa lahko poslali kakšno pesem, v katero verjamem, ki se mi zdi dobra, sem razmišljal. Le kako naj se komu tretjemu ali pa drugemu kaj zgodi s pesmijo, v katero niti tisti, ki jo je napisal, ne verjame preveč? Poklical sem Miho in mu pojasnil in razložil problem. Rekel je: imam idejo – poslala bova eno pesem, za katero sem prepričan, da bo žiriji oziroma ljudem, ki prihajajo iz tiste kulture in govorijo tisti jezik, zagotovo všeč. Rekel je, poslala bova Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila, kjer na koncu omenjaš Paveseja. To je nekakšen trnek. Mogoče se bo pa nanj kdo ujel. In Miha, ki je to pesem prevedel, jo je natisnil in poslal na isti naslov, na katerega je eno poslala že Jolka Milič; nekam v Genovo. Potem smo naprej živeli običajno življenje. In potem se je to običajno življenje rahlo zamajalo, ko so klicali iz Genove, mogoče pa me je klicala Jolka ali me je klical Miha, in mi povedali, da sem dobil tretjo nagrado, in me povabili, naj pridem v Genovo na festival, da spoznam še malo drug konec Italije in drugo morje, ki je pravzaprav isto morje sredi zemlje in v katerem sem se že kopal, ne sicer v Italiji, ampak v Franciji, a je bilo takrat ravno evropsko prvenstvo v nogometu in se je meni bolj gledalo nogomet, kot pa z vlakom vozilo v Genovo, da bi se tam pridružil koloniji pesnikov, ki berejo svoje pesmi. Mednarodni koloniji. Z Miho sva sicer delala neke načrte in gledala vozne rede, a je bilo vse skupaj zelo komplicirano, podobno potovanju pisemskih pošiljk po Italiji in iz Italije; tja naj bi se vozil tri dni in nazaj deset, zato sem sklenil, da se ne bom vozil, pač pa bom proslavljal kar doma. Proslavljal in zraven gledal nogomet. Proslavljal nisem. Nogomet pa sem gledal. Vse tekme. Pravzaprav je edini dokaz, da sem tisto nagrado dobil, izrezek iz nekega italijanskega časopisa, verjetno lokalnega, kjer je novica o pesniškem festivalu in o nagrajencih in kjer se o meni govori kot o: Sloveno Uroš Zupan. Ker hranim takšne dragocenosti, je zagotovo v kakšnem predalu, kjer ga bom ponovno odkril, ko bom iskal kaj čisto tretjega. Recimo kakšen papir, ki mi ga je poslala naša predraga in velecenjena davkarija ali pa papir s kakšnim novim izumom velecenjenih zakonodajalcev. Povedano drugače: pošiljke iz kafkovskih pisarn, v katerih delajo ljudje z obrazi, nihče pa ne ve, kakšni ti obrazi so in kaj ti ljudje sanjajo in počnejo v prostem času. Ne vem, ali sem Jolki povedal, da sem imel rezervni načrt in da sta na naslov oziroma natečaj potovali dve pesmi. Njen prevod in Mihov prevod. Niti ne vem, katera pesem je bila žiriji všeč in bolj všeč. Ali tista s trnkom na koncu ali tista brez njega. Obe sta sicer ljubezenski. Ena bolj erotična in druga manj. Ena napisana bolje in druga manj dobro. Desetletje sem končal z mestom, s katerim sem ga začel: s tretjim. Očitno je šlo za neko degradacijo, ki se je v času, ki je prišel pozneje, samo še stopnjevala in poglabljala. Bili so seveda še neki bleski, svetli trenutki, po katerih pa tudi tretjih mest nisem več osvajal. Nagrada sama je bila bizarna. Črnogorci so mi poslali denar, za kar sem jim še danes hvaležen, čeprav sem ga že zdavnaj porabil. Italijani pa so ponujali brezplačno prenočevanje v youth hostelu. Ne vem, koliko dni. Niti ne vem, kje, ali samo na območju Genove ali pa je to veljalo za celotno Italijo. Očitno je res šlo za festival starejših mladincev. Če mi že niso namenili denarja, bi bil vesel, če bi mi poslali vsaj dres italijanske nogometne reprezentance, recimo z imenom in številko Alessandra Del Piera, čeprav sem na tistem prvenstvu navijal za Francoze, ki so na koncu tudi zmagali. Premagali Italijane. Dres bi verjetno poklonil Urbanu Vovku, ki se ni nikoli ukvarjal z razdrobljenostjo italijanske literarne scene, je bil pa vedno zaprisežen navijač azzurov.

 

 

Uroš Zupan: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost

Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.

Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Vsak mesec bomo objavili dva Zupanova eseja, ki pripovedujeta o nagradah ter okoliščinah, ki so jih spremljale. Tako bomo zajeli intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.

Objavljeni so že bili eseji ob nagradah za najboljši prvenec, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Hermanna Lenza, plaketo Tončke Čeč ter nagrado zlata ptica.

Kritika 3. 3. 2013

Fabula 2013: Glas generacije, ki se vrača k zgodbam

 

Dorota Maslowska (foto: Marcin Novak)

Dorota Masłowska (Wejherowo, 1983) je poljska pisateljica, ki je s svojo provokativnostjo in eksperimentiranjem že leta 2002, kmalu po izidu prvenca Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo (Modrijan 2011), dobila navdušene oboževalce in goreče nasprotnike. Kmalu zatem so prodali kar 120 tisoč izvodov tega romana, kar je takrat šele devetnajstletno avtorico postavilo na sam vrh lestvic branosti, pa tudi na vrhove seznamov nagrajevanih avtorjev.

Pozneje je izdala še dva romana in napisala dve drami, med katerimi je prvencu po razvpitosti najbolj uspešno sledila njena druga drama Pri nas je vse v redu, jeseni uprizorjeni tudi v ljubljanski Drami. Skrivnost, ki Masłowsko ob vsakem novo izdanem besedilu postavlja na naslovnice časopisov in v središče mnogih literarnih debat, ne tiči toliko v samih zgodbah, temveč se skriva v jeziku, s katerim te zgodbe ustvarja. Mlada avtorica se ne poigrava le z zveni in novo tvorbo besed, ampak skozi jezik prevprašuje različne koncepte in anomalije (poljske) družbe – s skonstruiranim navijaškim slengom in rimanim romanom, ki se izpoje kot hiphopovska pesem, z jezikom pop- in blogerske kulture se loteva kritike sodobne družbe in predvsem v njej ujetega posameznika. Kljub uspehu, ki ga avtorica doživlja s tovrstno literaturo, pa sama pravi, da se je naveličala predstavljati »glas generacije« in da se, začenši s svojim tretjim romanom, ki je izšel konec lanskega leta in s katerim se iz poljske resničnosti seli čez lužo, obrača k fikciji, domišljijskim svetovom in predvsem – k zgodbam.

 

Dorota Masłowska bo v Klubu Cankarjevega doma nastopila danes, 3. marca 2013, ob 20.00

Besedilo je bilo najprej objavljeno v Pogledih.