oktober 2016 - AirBeletrina
Panorama 28. 10. 2016

Knjiga priznanj: Lucija Stepančič

(Foto: Selfie)

Lucija Stepančič (1969), po izobrazbi akademska slikarka in restavratorka specialistka, se je v slovenskem  kulturnem prostoru uveljavila kot literarna kritičarka in pisateljica. Desetletje po kratkozgodbarskem prvencu Mrtvaki in šlagerji (1997) je izšla esejistična knjiga Sedem let (2007), leto kasneje pa zbirka kratke proze Prasec pa tak (2008), ki je bila nominirana za nagrado fabula. Sledili sta pesniška zbirka Ljubljanski imenik (2010) in roman V četrtek ob šestih (2011), ki je bil med peterico nominiranih knjig za nagrado kresnik. Pred kratkim je pri Beletrini izšla njena najnovejša zbirka kratkih zgodb Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe.

Lucija Stepančič piše tudi za otroke, kar ji je prineslo dve nagradi zlata hruška, pa tudi besedila za stripe in recenzije.  Za svoje kritiško udejstvovanje je prejela Stritarjevo nagrado. 

Ime: Lucija Stepančič.

Zadnja knjiga: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe.

Kje ste odraščali?

Na Jesenicah in v Kranju.

Kaj ste študirali in kje?

Slikarstvo in restavratorstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

V Ljubljani sem vedno rada živela, ampak zdaj se vračam iz nerazveseljivih razlogov.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Razen na svoje tri sinove sem najbolj ponosna prav na Tramvajkomando. In na nekaj stripovskih scenarijev, ki še niso realizirani.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Potem ko me zbudi radio budilka, se še valjam in poslušam glasbo. Dokler se ne začnejo reklame, ali pa se muzika tako poslabša, da vstanem in jo grem na drugi konec sobe ugasnit.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Na slovenceljski sceni bolj slovim po tem, da nimam šoferskega izpita, kot pa po knjigah. Ženska, ki ne vozi je danes pravi škandal, tako kot je bila pred osemdesetimi leti taka, ki si je drznila za volan. Ne bi verjeli, koliko ljudi me zaradi tega napada, ogljični odtis gor ali dol, če se zlažem, da mi je policija vzela izpit, ker sem bila na mrtvo pijana, me gledajo pa z vsem spoštovanjem.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.

Kopalni plašč. Ko ga oblečem, je konec dneva.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

To bi pa sama rada vprašala njih. Le kaj se bere skupaj z mano? Potem bi šele zares vedela, kdo sem v resnici in kam spadam. Srčno upam, da sem v družbi Else Morante (Arturov otok), Sebalda (Austerlitz) in Nadolnya (Bog predrznosti). Ali kogar koli njim podobnega.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Če bi ljudje vedeli, kako zabavno je iti na pijačo z Majo Novak, bi bila zasedena za leta vnaprej.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Najraje bi bila Henry Miller, ki piše Kolos iz Maroussija. Ali bila vsaj zraven, ko je ta knjiga nastajala, del vse tiste nore druščine.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Lepo je biti do te mere skuliran, da navdiha ne iščeš, ampak počakaš, da sam poišče tebe. Duh veje, kjer hoče.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Slabi filmi in knjige. Ampak morajo biti slabi na ravno določen način, tako, da se brez cinizma in zajedljivosti zamislim, kako bi se dalo narediti bolje.  

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Tako kot pri risanju, ogromno čečkam in skiciram. Vse poskušam obdržati čim dlje odprto, v latentni fazi, ki je najprijetnejša.V glavi imam veselo razmetano delavnico, kjer je mogoče po ves dan brkljati.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Moj način dela je partizansko gverilski, čas za pisanje moram dobesedno krasti in včasih imam celo občutek, da delujem v nekakšni fantomski dimenziji. Roger Corman je moj navdih, kako iz nič ustvariti vse, Mark Avrelij s svojim dnevnikom, ki ga je vlačil na bojne pohode pa za to, da je vse iz niča mogoče ustvariti kjer koli in kadar koli.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Imam srečo, drevesa mi sledijo kamor grem. Še v Brooklynu sem jih lahko občudovala skozi okno.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

V tem primeru vem, da nekaj delam narobe in pošteno me zanima, kaj bi to bilo. V bistvu se resno delo začne šele takrat in odkritje napake je prav tako navdušujoče kot ne vem kakšna nova ideja.

Opišite svoj idealen dan.

Začne se s presenečenjem in konča s skrivnostjo, vmes pa so neskončne možnosti.

Opišite svojo večerno rutino.

Kopalni plašč, bralna svetilka, knjiga in kozarec vina. Pravi hedonizem je vedno nekoliko staromoden, zvečer pa sploh.

Ste vraževerni?

Zla sreča ni tako predvidljiva, kot si mislijo vraževerni, ki se mi zdijo najbolj trapasti optimisti, kar jih je. Petek trinajsti je lahko kadar koli.

Najljubša pijača: alkohol?

Malvazija ali kakšno drugo suho belo vino, pivo pa rajši temno. Od brezalkoholnih pijač prenesem samo kavo, v skrajnem primeru pa še limonado, eno in drugo čisto brez sladkorja.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Likovne umetnike sovražim sicer bolj od literatov, ampak Franzen dosega Hirsta.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Nikoli več ne grem nikamor brez telefona, ki ga pa uporabljam predvsem za fotografiranje. Pa tako sem bila prepričana, da se ne morem zatrapati v nič tehničnega. Sicer pa ne gre za tehniko ali prestižnost naprave, pač pa za čisto nov pogled, ki se mi je odprl.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Za vse nas bi bilo skrajno dobro, ko bi se Bruno Schulz odločil narekovati svoja dela, izgubljena v getu med drugo svetovno vojno. Vseeno pa bi skoraj raje videla, da ne bi izbral ravno mene.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Moj okus za hrano ni prav nič damski, najraje zmažem kebab z govejim mesom in ogromno čebule, v prazničnih razmerah pa tatarski biftek. Militantni vegetarijanci me imajo na spisku za odstrel.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Eno tako, ki mi še zdaleč ni v čast, izvabi pa mi jo jeza, ki je zdajle ne čutim.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Najbolj sem se zabavala, ko mi je v Parizu prevajalec povedal, da za tako furjaste izraze kot so v mojem pisanju, v francoščini ni ustreznic in da se je moral posvetovati z Alžirci.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Restavriram cerkvene slike, s polnim delovnim časom za nedoločen čas.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Naj zmečejo stran vso elektronsko šaro. Ali jo vsaj izklopijo. Za čim dlje. Naj se namesto tega naučijo čisto mirno gledati skozi okno.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Ko so bili otroci še majhni, sem jim dolgo v noč pripovedovala zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala. Vmes sem večkrat zaspala in napol v sanjah še kar naprej govorila. Pojma nimam, kaj, a bilo jim je prav tako všeč.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Zdaj delam na dveh novelah, ki se obetavno podaljšujeta, vsaj ena od njiju se bo, kot kaže, raztegnila v roman. Odlomke iz obeh sem pred kratkim objavila v Literaturi in Sodobnosti.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Refleksija 26. 10. 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (4.): Nowhere Man

Saša Hemon (foto: K. P.)

»Ko me vprašajo »Kaj si?« Sem pogosto v skušnjavi, da bi ponosno odgovoril: »Pisatelj.« A to redko rečem, ne samo zato, ker je nastopaško bedasto, temveč tudi zato, ker je nenatančno – pisatelja se počutim samo v času pisanja. Rad bi dodal še, da nisem nič, razen prepleta neodgovorljivih vprašanj, odblesk drugih. Rad bi rekel, da je morda še prezgodaj, da bi dalo zares oceniti.«
Aleksandar Hemon, Knjiga mojih življenj

Nekega hladnega jesenskega jutra se v Chicagu, metropoli, h kateri gravitira vsa provinca srednjega zahoda, sestanem z Aleksandrom Hemonom – ameriškim Bosancem, ki mu je med vsemi snažilkami, avtoprevozniki in intelektualci v nastajanju, ki jih sta jih vojna in gon za boljšim življenjem pregnala čez Atlantik, uspel veliki met na ameriškem literarnem trgu.

Ko omenim, da se v akademskem svetu o izgnanstvu pogosto govori kot o privilegiranem položaju za razglabljanje o identitetnih rečeh, najprej pove, da o sebi ni nikoli razmišljal kot o izgnancu. Izgnancu po definiciji ni dovoljeno, da bi se vrinil. Celo filozofskim izgnancem, kakršna sta bila Eliot ali Joyce, se je zdelo, da se ne morejo vrniti, ker so prerasli svoje domače koncepte. On, pove, pa se lahko vrne kadarkoli. In se vrača. Njegova družina še vedno razpolaga s stanovanjem v Sarajevu, nanj ga še vedno vežejo prijateljske vezi, še vedno objavlja v bosanskih medijih. In to, pove, je njegov privilegij. Delovati v dveh prostorih hkrati. Solženicin, na primer, ne samo da ni mogel živeti in delovati v Sovjetski zvezi, iz nje je bil konceptualno iztrgan. Zanj je bila to fantazijska pokrajina brez človeške resničnosti. Izgnanec je obsojen na en domicil. Sam pa prebiva v dveh.

Ko ga vprašam, ali to pomeni, da o sebi razmišlja kot o transnacionalnem subjektu, me obvesti, da je s teoretskimi koncepti, kot je transnacionalnost, vedno križ, ker se jih da tolmačiti na tisoč različnih načinov. Seveda gre lahko v naključni londonski klub in zaigra kozmopolita in seveda je transnacionalen v smislu, da obvladuje mrežo znanstev z drugimi razseljenci, kakršen je sam. Po drugi strani pa je obtičal tu, s svojim ameriškim potnim listom, obsojen na Trumpa. In ne more reči, da ga ameriška politika ne zadeva, ker je tako ali tako transnacionalen. In ne, nič patriotskega ni na njem, nobena zastava ne prikliče solza na njegove oči, do nacionalističnih ritualov, tako bosanskih kot ameriških, ne čuti drugega kot odpor, hkrati pa o sebi nikdar ni razmišljal kot o mednarodnem pisatelju. Transnacionalen je samo v tem, da ni dovolj nacionalen, v resnici pa nikdar ni presegel ali hotel preseči koncepta naroda. Ve, kako lahko pripadnost človeka omeji, hkrati pa je v vse skupnosti, ki jim je kdaj pripadal, dovolj pogreznjen, da ne more reči – jebite se, ne zanimate me.

Še vedno se spomni, kako je nekega dne na poti na konferenco o pisateljih in izgnanstvu, ki jo je v Sarajevu organiziral Francoski inštitut, srečal svojega pisateljskega soborca Nenada Veličkoviča, ki se na vse zgodaj zjutraj postavil v vrsto pred nemško ambasado v pričakovanju vize, ki jo je potreboval za obisk knjižnega sejma. Ko je prišel na konferenco, je ravno ujel neko francosko pisateljico, ki je svoj ekspoze začenjala z besedami: »Vsakič, ko pričnem s pisanjem romana, se počutim kot izgnanka,« in na oči mu je padla trda tema. Gotovo se je veselila poetične moči metafore, ki se je pravkar domislila, ampak lepo vas prosim. Morda lahko take reči pripovedujete Francozom – v mestu, kjer ljudje na mrazu dolge dni čakajo na svojo priložnost za vizo, pa vse skupaj dobi grenak priokus.

Hemon, ki o sebi govori kot o patološko dvojezičnem človeku, pravi, da se v nobenem od jezikov, v katerih živi, ne počuti pametnejšega. Angleščina, v kateri se je šolal, mu daje na razpolago besedišče, v katerem lahko zaigra intelektualca, medtem ko mu bosanščina te potuhe ne daje. A le besede so tiste, ki se spreminjajo. Misli ostajajo enake. »Ampak naj ti povem nekaj, kar sodi v domeno psihopatologije,« reče. »Ko se pogovarjam s samim sabo, oponašam jezik, v katerem so govorili na enem od Sarajevskih radijskih programov, ko sem bil otrok. Blizu je dialektu, v katerem govorim v resnici, a mu ni enak. In ne zvenim posebej pametno. Ne vem, zakaj to počnem, a predstavljam si, da ustvarjam zvočno okolje, ki poskuša predstavljati mojo preteklost.«

Vprašam ga, ali je za prišleka, ki se poskuša prebiti na ameriškem literarnem trgu, talent dovolj ali se od njega pričakuje, da bo prispeval še kaj drugega. Ne ve. Nikdar ni poskušal načrtovati svoje literarne kariere, kar se je zgodilo, je nekako izraslo iz njegovega dela. In delo je tisto, s čimer se obsedeno ukvarja. »Kot bi gradil katedralo iz zobotrebcev, je,« reče. Ve pa, da kot na vsakega pisatelja, tudi nanj industrija polaga pričakovanja, ki jih konflikten, kakršen je, že vse svoje življenje sabotira. Z zobotrebci, ki jih na koncu večina, razen morda kakšnega zablodelega podiplomskega študenta, nikdar ne bo opazila. In ne, nikdar ga ni zamikalo, da bi odigral domorodca pred gručo antropologov, da bi se bolje prodal. Nikoli si ni hote prizadeval, da bi ustregel.

Goji fantazmatsko iluzijo doma? Več kot eno, pove. Ljudje smo nagnjeni k zbiranju mitologij, ki jih vežemo na prostore, ker se radi lokaliziramo. »Običajno ne citiram samega sebe,« reče napol v šali, »ampak v Projektu Lazar sem napisal, da je dom ta, kjer opazijo tvojo odsotnost.« To seveda pomeni, doda, da je dom vedno tam, kjer te ni.

»Sarajevo je edini kraj, kjer mi ni treba razlagati samega sebe. Nihče me ne vpraša, kdo sem, od kod sem. Tu pa se vedno tolmačim. V nekem trenutku sem si začel izmišljevati države svojega porekla. Luksemburg se je dobro obnesel, ker vsi vedo, kje je, a nihče še nikoli ni bil tam.«

Hkrati pa dom sestavljajo tudi prakse preživetja, vsakdan, v katerem je treba izvesti rutino: »Chicago je moj dom, ker se tu zbujam, ker so tu ljudje, ki jih imam rad, ker je tu moj brivec, moj bar in moja trgovina. A da bi vse te stvari delovale kot dom, jih moram prirediti v zgodbo. Ljudje in kraji morajo biti organizirani v naracijo. V Sarajevu je bilo to izgotovljeno, ker sem se vanj rodil, a vojna je to zgodbo razbila.« In nato, kot bi ves ta čas govoril samo zato, da bi se njegove misli izoblikovale v zaključek, reče:

»Dom je pripoved, v kateri si glavni junak.«

Zato ga vprašam, kako je vedel, kdaj je udomačil Chicago.

»Moj najboljši prijatelj, ki je v Sarajevu živel čez cesto od mene, nekaj časa hodil z mojo sestro in v mestu preživel obleganje, je leta 1997 prišel na obisk. Ko sva hodila po ulicah in sem mu razlagal o mestu, sem ugotovil, da je Chicago postal kraj, o katerem lahko pripovedujem zgodbe.« Sliši se, rečem, kot da mesto lahko udomačimo šele, ko vanj potegnemo koščke svojih prejšnjih življenj.

»Seveda,« odgovori. »Tako kot je vsak zakon v nekem smislu zakon tvojih staršev. Tako konceptualiziramo stvari. Jaz sem življenje v mestu konceptualiziral na primeru Sarajeva. Tam sem se učil, kako se povezovati z ljudmi, kako osmisliti javni prostor. In po tem modelu sem upognil tudi Chicago, moral sem uporabiti iste koncepte. Vedel sem: če hočem živeti v mestu, bom potreboval brivca, mesarja, bife in nogometno moštvo. Tako verjetno delujemo vsi, razen če se nam zgodi velika osebna katastrofa in se nekega dne zbudimo brez spomina. Rad imam Chicago, a ne tako, kot imam rad Sarajevo. Nanj me ne veže ista nostalgija. Zelo malo stvari je ostalo, ki bi jih tu lahko storil prvič, Sarajevo pa je, od prvega pretepa do prvega poljuba, z njimi zasuto. Ampak središče moje socialne mreže je zdaj tu. Če bi se ponovno preselil, bi jo moral spet začeti vesti od začetka. In tu, nenazadnje, ni tako slabo.«

V ZDA je prišel kot velik ljubitelj ameriške kulture. Od tod do »in tu, nenazadnje, ni tako slabo« se zdi razmeroma daleč. Kaj se je spremenilo?

»Rad sem imel dele ameriške kulture,« reče, »in nekatere dele imam še vedno rad.« A ni šlo samo za ameriško kulturo, spremenil se je njegov odnos do kulture nasploh.

»Ko sem se preselil, sem še vedno verjel, da je kultura osvobojeno ozemlje, kamor se lahko zatečemo pred zgodovino, idioti in fašisti in da vsi ti ljudje, ki to ozemlje naseljujemo, po definiciji delimo to prepričanje. Da ne moreš biti fašist, če bereš Shakespeara in poslušaš Talking Heads. Pa poglej zdaj, polovica Dylanovih oboževalcev podpira Trumpa. Bil sem v svojih dvajsetih in verjel sem, da si lahko izbojujemo avtonomno cono in jo branimo od znotraj. Z vsem srcem sem bil pripravljen ljubiti New York, pa se je izkazalo, da ga v resnici sovražim. Delno prav zato, ker se pretvarja, da je kozmopolitski Jeruzalem kulture, v resnici pa je tako provincialen. CBGB, vsi klubi, za katere sem verjel, da predstavljajo možnost subverzije, so me razočarali. Izgubil sem trenutek. In vsa alternativna kultura je bila bodisi umorjena ali pa se je skorporativizirala.«

Vem, da sovraži izpovedi. Ampak kaj ga potem gnalo, da je izdal zbirko avtobiografskih esejev?

»Ne vem, če veš, ampak bosanščina ne razlikuje med tem, čemur Američani rečejo »fiction« in »non-fiction«. Vse to je za nas zgolj pripovedništvo. Nikoli nisem razločeval med zgodbami in resničnih zgodb nikdar nisem pripovedoval kot poročevalec. Vsakič, kadar grem k zdravniku in me vpraša nekaj profanega, kot na primer, ali jem rdeče meso, mu razložim dolgo, zamotano pripoved o svojem odnosu z mesninami. Pripovedovanje je epistemološka kategorija, ki dovoli resnici, da vznikne znotraj nje. Novinarji vedo, da je v Siriji vojna in da Trump na žalost zares obstaja in poročajo o razvoju dogajanja. Jaz pa s pomočjo pripovedi poskušam spraviti v red vednost, tudi vednost o samem sebi.«

In pripovedovanje – se mu zdi, da je vezano na travmo? Se gremo umetnost zato, da bi poskušali zgladiti tisto, kar je življenje porušilo v svoji brezbrižnosti?

»Ker nimam dovolj psihoanalitičnih znanj, zgolj ugibam, ampak bolj ko opazujem razvoj jezika pri otrocih, bolj se mi zdi, da pripovedništvo izvira iz travme samospoznanja. Otroci spregovorijo že prej, a pri štirih, petih letih, ko ugotovijo, da so osebe, začnejo pripovedovati zgodbe. Ko človek doživi travmatično izkušnjo, njegov svet razpade na prej in potem. Ne glede na to, ali ti je vojna razdejala življenje, ali ti je trumpist na ulici razbil gobec. Ta trenutek zdaj obstaja kot točka in vse svoje življenje boš za vedno meril glede nanjo. V tvoji pripovedi je prišlo do zloma. Vsi smo pisci in uredniki svojih življenj in vsakič, ko nas kdo vpraša, kdo smo, mu odgovorimo z zgodbo. To je edini način, na katerega se lahko razložimo. In travma to zgodbo prelomi. Svet nenadoma izgubi svojo trdnost. In to človeka zmede. Da bi si povrnili izgubljeno celovitost, moramo poseči po novih narativnih operacijah. Svojo zgodbo moramo predelati tako, da bo travma spadala vanjo. Spomnim se projekta, ki ga je v devetdesetih vodil oddelek za psihologijo ene od čikaških univerz, ki naj bi bosanskim beguncem pomagal s terapijo skozi pričevanja. Osnovan je bil na zavedanju, da travma človeka osami. Nemogoče postane zaupati komurkoli, ki ne deli tvoje izkušnje, da bo razumel, o čem pripoveduješ. Posiljene ženske in moški, ki so pobegnili iz taborišč, so prihajali sem s tem prepričanjem in potem v neskončnost pripovedovali svoje zgodbe drug drugemu. In se zataknili v neskončen krog reproduciranja travme. Iz tovrstnega razmišljanja se hranijo nacionalizmi. S projektom pričevanj so hoteli ta krog prekiniti: ljudi so hoteli pripraviti do tega, da bi svojo zgodbo povedali zunaj svoje izkušnje, da bi se obrnili navzven. In na tem konceptu temelji vsa književnost. Na neki točki moraš predpostaviti, da bo nekdo, ne glede na to, kako zapletena je tvoja zgodba, sposoben razumeti, kaj čutiš, o čem razmišljaš, kaj je tvoje bistvo.«

Ko se poslavljava, ugotovim, da je na naivni tapiseriji, ki visi nad njegovo glavo, z drobnimi črkami že ves čas pisalo: Life is what happens while you are busy making other plans.

 

Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.

Prejšnji teksti:

Naredite Ameriko spet obvladljivo (1.): Kako bogat moraš biti, da ne bi bil več reven
Naredite Ameriko spet obvladljivo (2.): Ljubezen je zlo
Naredite Ameriko spet obvladljivo (3.): Everybody sucks 2016

Kritika 24. 10. 2016

Zmerno do pretežno zabavno

Za pisanje Rose Liksom obstaja ime – žmohtno. Pa ne govorim samo o njenem dobro začinjenem slogu (ki ga je v slovenščino – in to očitno zelo uspešno – prenesla prevajalka Julija Potrč), ampak tudi o zgodbah, polnih bizarnih likov, črnega humorja in nenavadnih pripetljajev. Kar je povsem dovolj, da Temni paradiž vase posrka omahujočega bralca, ki knjigo, ne da bi vedel, kaj naj pričakuje, nekje na slepo odpre: »Dej mi jurja al pa dva. Eh, pa tud če ne. Lej, šestnajst dni sem preživel v čuzi, potem me pa zabrišejo ven sred noči, pizda.« »Poročila sva se štirinajstega novembra in vsega je bilo konec še pred začetkom naslednjega meseca.« »Sem šesta generacija nacionalistov in tega me ni niti malo sram.« »Vsak dan pojem vsaj dve tablici čokolade Marabou. Ne zajebavam.« »Moj mož se je stegnil na tej postelji, kar sesedel se je ob steno, ne da bi karkoli rekel.«

Da zgodbe nikakor ne skoparijo z udarnostjo, se da razbrati že iz nekaj naključnih, zgoraj citiranih začetkov. Avtorica ne menca in ne dolgovezi, pripoved se začne in medias res ali po domače povedano s takojšnjo akcijo. Prvoosebni pripovedovalci so nenavadni vaški (pa tudi urbani) posebneži; to so obsedenec s higieno, mlada nacionalistka, žena, ki je ubila svojega moža, na tehnologijo mahnjeni menih, goreča sovražnica žensk … Temni paradiž je prava hecna in groteskna slikanica norih finskih značajev. Seveda življenja likov niso nič manj bizarna od njih samih. Kaj lahko torej pričakujemo, da se bo zgodilo prostitutki, ki je ujela potencialno stranko? Pripovedovalec nam poroča o dogodku: »Vprašal sem jo, ali ni bilo dovolj že to, da sem jo ves večer častil, in ji rekel, da nisem noben jeben seksualni objekt. Prisilil sem jo, da se je usedla na afganistansko preprogo v lotosov položaj, in ji devet ur predaval o taoizmu. […] Saj sem bil menda tudi jaz upravičen do nekega nadomestila za ves denar, ki sem ga zagonil zanjo.«

Neizogibno pa je, da se bralec na neki točki v knjigi vseh teh presenetljivih peripetij navadi in začne v njih noro uživati. Problem, ki pri tem nastane, je za moje pojme podoben tistemu, ki se pojavlja tudi pri branju sicer odličnega Etgarja Kereta. Bralec sprejme avtorjevo igro in se z užitkom prepusti vsej bizarnosti pisanja, hkrati pa obenem komaj čaka na razplet. (»Kak mora bit šele konec, če je že začetek tako nor?!«) No, največkrat temu ni tako in zaključki zgodb so na naše veliko razočaranje precej manj izvirni in udarni kot sama zgodba. Če bi se večina zgodb iz Temnega paradiža končala stavek ali dva prej, to niti ne bi naredilo velike razlike; konci k vsebini ne doprinesejo kaj dosti. To lahko deloma upravičimo z argumentom, da je knjiga Rose Liksom prejkone zasnovana kot zbirka skic, vinjet, ki poskušajo slikati nenavadne finske značaje. Zbirka sicer še kar dobro učinkuje kot celota, marsikatera zgodba pa, ločena od konteksta, zagotovo ne bi. Verjetno je to tudi eden od razlogov, da so zgodbe, sicer dolge le kako stran in pol, nenaslovljene. Govorijo morda vse o eni osebi, o Zmešanem Fincu? Tudi slog ostaja bolj ali manj isti, kar samo še dodatno podkrepi občutek, da se srečujemo z enim in istim pripovednim glasom, ki je pač razdeljen med več različnih oseb.

Formalno je knjiga sestavljena iz treh delov, ki so naslovljeni z Domače, Tuje ter Gospodarstvo in šport. Kljub temu da so si vse zgodbe tako stilno kot tudi vsebinsko ter formalno zelo podobne, razporeditev na tri cikle opozarja na nekatere manjše razlike med njimi. Prva in najbolj opazna je ta, da zgodbe drugega in tretjega dela jezikovno niso več tako pikantne, kar glede na to, da je stil vsekakor ena od avtoričinih glavnih odlik, avtomatično pomeni, da so nekoliko slabše. Pravzaprav sistematično branje zbirke dokazuje, kako veliko zgodbam prida udarnost izraza. In tudi obratno: zgodbe brez njega postanejo kar nekoliko dolgočasne in brez v prvem delu sicer obveznega črnega humorja občutno grenkobnejše.

Naslovi treh delov bralca usmerijo, da postane pozoren tudi na vsebinske razlike med zgodbami. V nasprotju s pričakovanji razdelek Tuje ne govori o ne-Fincih, ampak se s tujskostjo spopada manj eksplicitno. Sama sem »tuje zgodbe« brala bolj kot ilustracije odtujenosti, tako obče kot tudi bolj intimne. V tem delu se srečamo z nenavadno velikim številom zgodb, ki v ospredje postavljajo vprašanje vere v današnjem času (velikokrat je glavni junak kak menih), še najbolje pa jih povzema tale stavek iz ene od zgodb, da »takšna naivna teistična predstava o Bogu postmodernim ljudem ne daje odgovora na njihova eksistencialistična vprašanja.« Druga pomembna tema, ki jo lahko izpostavimo, pa je splošna finska odtujenost, (geografska) samota, ki se nemalokrat kaže kot nacionalizem in ksenofobija (zlasti proti Rusom in črncem). Tretji del po mojem mnenju precej nasilno vdira v sicer dobro zastavljeno polarnost Temnega paradiža. Naslov Gospodarstvo in šport kar dobro povzema vsebinsko plat zgodb (s športom je sicer v večini primerov mišljen seks). Nekatere od njih so še vedno precej bizarne (na primer tista o človeku, ki prodajalca mleka zaradi 15 centov ustreli s puško, ali pa tista o prostitutki, ki je morala devet ur poslušati predavanje o taoizmu), vendar so izrazno zopet nekoliko šibkejše od tistih iz prvega dela.

Začetno bralsko navdušenje tako povsem upravičeno postopoma upada. Temni paradiž je seveda, vsaj spočetka, čudovito in intenzivno branje, res pa je tudi, da je zgodb veliko preveč, da bi avtorici uspelo zadržati prvotni dober vtis.

 

Rosa Liksom: Temni paradiž. Prevedla Julija Potrč. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 128 strani, 19,95 €.

 

Panorama 21. 10. 2016

Solange: Ko utrujenost postane milost

Solange (prizor iz videa Cranes in the Sky)

Popularna glasba je glasba zmagoslavja. Taylor Swift bo vsako propadlo ljubezensko razmerje pretvorila v pripoved o uspešnem premagovanju stiske (»She lost him, but found herself.«). Beyoncé bo pripravila album o prevari, v katerem razplamtela bolečina in jeza umanjkata, saj se je treba precéj posvetiti opolnomočenju, dvigniti orožje, še preden prevarana ženska zares zbere moči (C’mon, ladies, now let’s get in formation). Adele bo žalostna samo zato, da nam pove, da je zdaj čisto okej, da se je z izgubo ljubimca pomirila. Dramaturgija življenja, ki pozna zaplet, razplet in obvezno poanto: »I’m over everything now. I’m strong. I’m alive.« Popularna glasba vsebuje vse, kar imamo ljudje radi in kar mislimo, da potrebujemo. Z razpleti in poantami osmišljamo trpljenje, nahranimo upanje in vzdržujemo energijo za prilaščanje prihodnosti. Odgovor na vprašanje »Are we out of the woods yet?« mora biti pritrdilen. Na koncu vendar mora čakati lepota in spokoj.

Da, morda čakata, toda preden uspemo, moramo prestati tisti vrh, o katerem množična glasba nerada poje: melanholijo, občutek poraženosti, zmedo, utrujenost, mrkost. Prestati moramo vse tisto, kar še ni dozorelo za poanto. Trenutke, ko pogrešamo nekoga, ki ga še nismo spoznali, večere, ko se nam zdi, da nas nihče ne ljubi tako, kot si želimo, jutra, ko se nam življenje kaže kot prhka tvarina, obsojena na bridkost. Nefotogenične trenutke, ki prej kot škatlicam pripadajo resničnosti in so pogostejši in daljši od zmagoslavij. Prestati moramo obdobja, ko se bodrenje zdi lažnivo. Obdobja, s katerimi popularna glasba ne ve, kaj bi, saj se ne zaveda, da ljudje včasih bolj kot pripoved o uspehu potrebujemo objem.

In tukaj nastopi Solange Knowles s svojim albumom A Seat At The Table. Albumom, toplim kot objem prijateljice, ki je prebistra, da bi nam prigovarjala, da bo vse v redu, saj ve, da se je v utrujenosti dovoljeno sprostiti. Šele tako utrujenost lahko postane nežnost.

Prisedi

Že s prvima izdelkoma –  Solo Star (2003) in Sol-Angel and the Hadley St.Dreams (2008)je Solange napovedala svojo pripravljenost na žanrski eksperiment na obronkih r’n’b-ja, soula, funka in sporočilno samosvojost, ki pa se s širino njenega tretjega studijskega albuma ne more meriti. Prva dva albuma sta učinkovala kot sicer povsem simpatična produkta svojega časa, medtem ko A Seat At The Table meri naprej – tako v glasbenem kot vsebinskem smislu. Da je lahko naredila korak dlje, je pred svojim letošnjim jesenskim vstajenjem nekaj priljubljenih zmagoslavnih poant odložila v sestrinem albumu Lemonade, ki se prav tako kot njen lastni glasbeni izdelek (med drugim) organizira okoli vprašanj rasne segregacije. Solange je tako preostalo le, da skupaj z izjemnim bendom pod vodstvom Raphaela Saadiqa (tudi glavnega producenta A Seat At The Table), v mestu New Iberia v Louisiani, kjer so vzniknile korenine njene družine, posname osebno izpoved, kakršne njena z uspehom obsedena sestra še ni zmožna.

Ne dotikaj se mojih las, lahko pa ganeš mene

Uvodni glasbeni nagovor Rise ponavlja: »Fall in your ways, so you can crumble/ Fall in your ways, so you can sleep at night.« Namesto da bi, kot smo vajeni, pozival k zaletu, v privzdignjenem tonu kliče priznanje, da nekaj ni v redu – morda z nami, morda s svetom. Šele po predlogu, naj si ne lažemo – in namigu, da nam ne bo lagala niti avtorica – , se album zares odpre. Odstre.

Vstopimo v svet temnopolte ženske v ZDA, ki zrcali svetove vseh temnopoltih žensk v ZDA. V utrujeni in naveličan svet, v katerem je žalost udomačena do te mere, da je postala druga koža. In prav zato manj grozovita, lažja, nespektakularna.

Trenje med intimnim in kolektivnim vrhunec doseže v komadu, po westovsko naslovljenim Don’t Touch My Hair. Črnski lasje so tisto, kar belci – poleg njihovih zadnjic, penisov in glasov – najraje fetišizirajo in na svoje fetiše (nevede) obešajo svoj rasizem. Solange se tem nehotenim dotikom postavlja po robu, v njenih laseh je samsonska moč, je tista zgodovina, ki je ostala zamolčana in ki je bila prisiljena tiho boleti. Med posameznimi komadi, v pripovedih članov družine Knowles, izvemo za detajle zgodovine rasizma in sodobne rasistične Amerike. Učinke rasističnega konflikta je v albumu mogoče razbirati iz pesmi v pesem, vendar se zdi, da je razrešitev politične situacije temnopoltih v Ameriki prestavljena nekam v prihodnost, k Solanginemu sinu, ki mu je komad F.U.B.U. (For Us, By Us) pravzaprav namenjen. Avtorica se sedanjosti upira, vendar ne ve točno, kako naprej, ne ve, kam naprej, pričakuje le, da tako njena zasebna kot kolektivna stiska ne bosta več dolgo trajali. A Seat At The Table je glasba o predanosti, vendar nikdar vdaji. V Scales na repu albuma skupaj s Kelelo poje o superzvezdah, ki bodo preskakovale ulice in živele, kakor si zaslužijo. Bodo, a še ne, o tem se ni smiselno slepiti.

Album A Seat At The Table ustvari okolje, v katerem odgovor na napore in stiske ni nasilje – kot v obljubi maščevanja pri Beyoncé – niti hrupno zagotavljanje girl power. Solange si z albumom vzame čas za premislek sebe kot glasbenice, sebe kot ženske, sebe kot temnopolte ženske in svoje kulture kot črnske kulture. Čas, da samo je skupaj s svojimi tegobami in zmedo. Ni naključje, da se na albumu pojavijo refreni, kot so where do we go, what you do to me in away, ki ga slišimo v odličnih Don’t Wish me Well in Cranes in The Sky. Melodično večinoma razvezane komade povezuje pevkin medeni glas, ki nas ne bo silil k joku, ampak zazibal v vzdihovanje. Vzdihovali bomo ob svojih procesih, ob vsem tistem, kar se razplete pred zgodbo o uspehu.

Vzdihovali bomo tudi ob videospotih za Don’t touch my hair in Cranes in The Sky, s katerima je Solange prestopila območje običajne opolzkosti in infarktičnosti žanra, kakor ga radi razbirajo zlasti belci – asortiman golih nog, twerkanja in zavitkov taco bell. V Cranes in The Sky prevladujejo tolažeče tableaux vivants s temnopoltimi ženskami v sanjavih oblekah. Solange je zgolj ena od žensk in za vse nas poje o jalovih poskusih, da bi potrtosti ubežali, da ne bi več čutili kovinskih oblakov. V videospotu, prav kakor v pesmi, ne dočakamo odrešitve, temveč tisto neverjetno lepo žalost ob spoznanju, da so vezenine, ki jih ne moremo razvezati sami, saj jih bo – če jih bo – zares razvezal šele čas. To pa nista zgolj dostojanstvo in zrelost. To je milost. In milost je vse.

Panorama 20. 10. 2016

Osnove ljubezni in zla (odlomek)

Objavljamo drugi odlomek iz prihajajočega romana Jurija Hudolina, ki bo kmalu izšel pri Beletrini. Prvega najdete tu.

 

Valvasorjev bakrorez Ljubljane, 1689

Večino let samostojne Slovenije sem preživel v središču Ljubljane, najprej na Gradaški ulici, potem na Kristanovi ulici, na Križevniški ulici, na Igriški ulici in na Vožarskem potu, zadnje desetletje pa na Mestnem trgu, vis – a – vis Mestne hiše, v Souvanovi hiši in v bližini opevanega ljubljanskega župana – Trgovskega potnika, ki sem ga hočeš nočeš naključno srečal skoraj vsak dan, kakor tudi okrog njega skakljajoče makakije. Nikoli ne bom razumel tega, da ljudje opravičujejo podrejanje goljufom z opravičilom, da potrebujejo varno službo in še bolj sem zmajeval z glavo, ker so bili skrivaj ponosni, da se podrejajo papirnato in od državljanov žegnano tretjemu najmočnejšemu človeku v državi, ljubljanskemu županu, ki politiko jemlje samo in zgolj kot trgovino, več ali manj zasebno podjetje, drugo je zanj kihanje v veter. Slovenija je od leta 1991 največji goljuf sama sebi. Državne službe so postale sinonim ptic roparic, podkupovanja, klientelizma in nelegalnega poslovanja in veličastnega lenuharjenja, odkar je šla črnogorska mafija v podtalje, kjer je albanska vedno, so vse te posle prevzele mreže državnih inštitucij. Na drugačen način, ampak že povprečno informiranemu je vse jasno, kako navadna njiva čez noč postane bogataška gradbena parcela in kako se dobi provizija za pridobljen posel na državnem razpisu. Verjetno si taki kot Trgovski potnik mislijo, da je to pač del posla, da to tako gre. Morebiti pa si izvoljenci naroda mislijo, da je provizija nujna za potrditev lojalnosti. Ali pa je to model nove demokracije in medčloveških odnosov, mogoče sem jaz veličasten idealističen bedak in starokopitno za časom, mavzolej hrepenenja?

Čeprav sem se na Mestnem trgu kar dobro počutil, mi je v glavi nemalo kratov pokljalo in nekaj nedoločljivega švistalo: več kot očitno je bilo, da pri štiridesetih nimam nobenega motiva več, še za pisanje ne, vendar sem bil odločen, da se bom zlizal. 

Na Mestnem trgu sem imel prijetno stanovanje, kjer sta prej živela znana slovenska igralca in nazadnje inšpicient ljubljanske drame, ki sem ga imel ves čas na muhi, da bo storil samomor in je to tudi uresničil. Bil sem obkrožen z izjemno kvalitetnimi sosedi, ki so v obdobjih dipsomanije & depresije dobro vedeli, da grem spat obut in oblečen, da ko se zbudim, takoj švignem izza vogala v Istranko. V Souvanovi hiši mi nikoli nihče ni zakašljal zle besede v lice, tudi ko sem stanovanje spremenil v plesišče in jim jemal vino iz kleti ali kredenc pred vrati, kaj še, dobival sem juhe in dobre kose mesa, torte in darila, bil vedno dobrodošel, tako liberalnih in za nameček celo dobrih sosedov in ljudi kot celotnih osebnosti nisem imel nikjer na svetu. In bili so Slovenci. To je še eden od razlogov, da je treba verjeti v čudež prijateljstva in dobronamernosti, čudeži človeku res olajšajo eksistenco in utrdijo vero v lepoto prihodnjega časa.

V Istranki sem pač postaval, čakal znance in čivirikal več ali manj tjavdan, kakršne volje sem pač bil; velike koristi mi Istranka v tem življenju ni dala, pokazala pa mi je, kako se dan zabije v tri krasne in kako metati denar v vrečo brez dna, ljudje pa te še opsujejo za desert, saj me je cela Ljubljana spraševala: »Ti, kaj pa imate v Istranki?« ali »A ti si cel dan na tržnici?« ali »Imaš lokal?« jaz pa sem večinoma odgovarjal slednje in so mi dali mir, saj moji nič kaj empatični sonarodnjaki radi vidijo šibkega, izgubljenega in brez vizije zamišljenega človeka. Umetnik pač. Zguba. Tolerirajmo mu, bodimo usmiljeni. Tako pa so mislili, da je lokal moj in je bil mir. Skoraj vsak dan je prišel Boban, novinar, kritik, poslovnež, v vse se je vtaknil in je rad vse in vsakogar tudi komentiral, vsega itak nisem poslušal, čeprav sem ga gledal v oči, kar je ena mojih dobrih lastnosti, da se ne bojim ljudi, saj jim konec koncev nisem ničesar dolžan, še manj pa, da bi komurkoli kaj pojasnjeval.

Boban je kvasal vse živo, rastrasto in počez, od kulture, politike do ekonomije, od vsega je vedel veliko ali malo manj ali pa je kakor petelin na gnoju zgolj kikirikal: govoril je ves čas, kakor navit, verjetno tudi zaradi tega, ker je živel sam in je moral nekje izkašljati dozo besed, ki jo hočejo vsakodnevno zrafalizirati možgani in kar sem jaz počel s pisanjem in prevajanjem, česarkoli, ne samo leposlovja. Vedel je veliko in čeprav so bile politične stvari, ki še niso prišle v javnost, večinoma tračarske provenience, pa je imel več kratov mastne in verodostojne informacije. O ropanju svojih političnih prijateljev in podpornikov pa je znal zamižati, celo zaspati ali pa se jim vročekrvno in bojevito postaviti v bran. Upam si trditi, da je bil med top five informiranimi ljudmi v državi, vreden svojega denarja, a sem ga imel rad, saj drugače ni bil slab, tudi svinja ne, vsaj do mene ne, malenkostne pljunke pač pozabim. Celo življenje je hodil po sprejemih, koncertih, razstavah, literarnih večerih, imel je ošiljen in včasih zaslepljeno zašiljen okus in nos, tako si je pač izbral, življenje med brezplačnimi banketi in recenzijskimi izvodi. Vedno je bil samski, ni imel otrok in tudi pederastija, sodomija ali kakšna druga oblika spolnosti ga ni preveč tangirala, o tem ni nikoli kvačkal. Ljudje bi ob takem človeku večinoma rekli, da je resen, tehten in zanesljiv človek in mislec. Čeprav se je šel zagretega rdečkarja, se mi je zdel bolj klasično konzervativen in zavrt Slovenček. Pil ni kaj prida, droge pa ne kušal in je znal biti tudi naporen, vendar si v državi resnih sovražnikov ni pridelal, prej obratno, dobro je vozil pešibus življenja, saj se je bližal sedemdesetim, pa je še vedno živahno korakal naokrog. Glede na njegov povsem drugačen odnos do žensk, če ošvrknem svojega, turbulentnega in zapletenega, sem se z mislimi večkrat parkiral – sploh kadar se mi ni dalo dialogizirati z njim –  k Natali, ženski, ki je moje življenje skušala zajahati na začetku novega tisočletja. Tudi ona je, kakor to počne večina ljudi, na začetku najinega odnosa mislila, da bo to bitka, kdo se bo prej zlomil in podredil. Vendar se jaz take vojne ne grem, saj vsako podrejanje pelje vlak prijateljstva in ljubezni v propad, po drugi strani pa si življenja brez žrtev ne morem predstavljati. In bi bilo to v mojem oziru tudi nemogoče, saj sem sovražnik vzorca in tekočega traku.

Kolumna 18. 10. 2016

Za živali gre: Kako sem postala veganka

 

Ilustracija: Hana Stupica

16. 8. 2003 ob 21:16 sem začela pisati svoj – tako sem ga takrat naslavljala – elektronski dnevnik. To so bili še stari, skorajda analogni časi, na računalniku sem imela Windows 2000, monitor pa je bil tisti škatlasti, v sivkasti barvi. Kajpak elektronski ni pomenilo nič drugega kot preprosto to, da sem ga pisala na računalnik. V Word. Silno v redu se mi je zdelo – in tega tudi nisem pozabila omenit – da lahko, ko pišem, vsakokrat menjam barvo zapisa! Pa da ne govorim o tem, kako navdušeno sem sestavljala prve smajlije :). (In kako sem bila potem razočarana, ko so nekaj let kasneje dobili kak drug način zapisa! :() Računalnik mi je posodila (priženjena) teta, ker sem že takrat rada pisala (to opravilo sem imela za sprostitev … ha!). Toda ne mislite si, da je tetina gesta kakorkoli preprečevala, da si ne bi ravno nje prve privoščila v svojih zapisih. 

Imela sem navado – morda zato, ker sem si zamišljala, da bodo moji dnevniki nekoč našli pot do širšega bralstva ali kaj takega – da sem vsako osebo, ki sem jo uvedla v svoje pisanje (teto, strica, bratranca, mamo, očeta, sestro, sošolce …) na kratko predstavila.

Teto sem tako oklicala za Polž-teto, češ da je samo solatke. In sladkarije. Itak.

To je bilo nekako, skorajda, res. Teta, ki je enkrat v tistem obdobju začutila, da se mora začeti ukvarjati z duhovnimi razsežnostmi človekovega bivanja, je sočasno še kar hitro prehransko prehajala. Vsejedka, vegetarijanka, veganka, presnojedka, dvainštiridesetdnevni post. Prehranska (r)evolucija, skratka. In sočasna (r)evolucija duha – ali obratno. (Vedno se seveda najdejo izjeme: čez orehovo potico ga ni, to se kajpak ve.) Način prehranjevanja je tesno povezan z našim duhovnim razvojem, je trdila. Ne jesti sploh: to je ideal človekovega duhovnega bivanja. Črpati energijo iz kozmosa. In upati, da ima okus po čokoladi, sem rada dodajala. In se zdela sama sebi strašno pametna.

Glavno je, da si je teta pravila veganka. Veganstvo je razumela kot tip prehrane. In povezovala ga je z duhovnim razvojem. Drugače: pogosto je rada poudarila, da se nahaja na višji stopnji zavedanja kot mi, navadni smrtniki. Kristali, angeli, drevesne esence, onostranske entitete in sorodno me nikoli niso prepričali. Sem pa teti – hecno – vseeno verjela, ko mi je na način, za katerega je gotovo verjela, da je pravi, predstavljala veganstvo.

Čeprav sem bila takrat vegetarijanka, me teta ni pritegnila k veganstvu. V bistvu sem si vegane, odkar je ona z jedilnika črtala meso, mleko in jajca, predstavljala kot nekoliko trčene, v lanene hlače odete hipije, ki zganjajo orientalizem, ker se jim zdi krščanstvo preveč mainstream. V gimnaziji, ko sem spoznala svojo profesorico matematike, se je okrepila tudi slutnja, da so vegani gotovo strašno nezadovoljni, tečni in agresivni ljudje, ki v silnem nezadovoljstvu s stvarstvom zviška gledajo na vsakogar, ki ni član njihove sekte. Je bilo pač tako, da profesorica matematike ni gojila prav gandhijevskega odnosa do svojih dijakov. Pravzaprav nas ni bilo prav malo, ki smo pred njenimi testi jemali persen …

Skratka: dokler nisem prišla na faks, sem verjela, da so vegani trčeni, večno nezadovoljni, agresivni, arogantni hipiji, veganstvo pa je prismuknjeno sektaštvo. Spomnim se, kako sva se z Aljažem nekoč vračala z obiska v Mariboru proti Ljubljani in govorila o tem, kakšna revica naj bi bila kolegova punca, ki živi s tremi vegankami: bojda so bile nezadovoljne, ker svoje mačke ni hranila vegansko, v stanovanju pa naj bi krepila slabo energijo; dokaz za to so npr. videle v tem, da so ji nekoč na tla padle vložene kumare in se je kozarec ob tem razbil. Ob tisti priliki sem se pridušala, da živali za mleko in jajca za božjo voljo ne trpijo tako zelo – pazite, oba sva bila vegetarijanca – in da vegani preprosto zganjajo veliko hrupa za nič. Da so, skratka, ekstremisti. In da se siru ne bi mogla odreč. Pa če mi glavo odsekajo. Aljaž se je goreče strinjal. Ne vem – morda sva si tudi ravno delila kak Mars ali Milko. Ko mi je nekje v tistem času kolega, s katerim smo pripravljali Rekviem v F-molu, ponudil veganski sir, sem bila vsa iz sebe od šoka – veganski sir? Kaj je pa to? Ampak zdel se mi je še kar v redu.

Še nekoliko kasneje sem sedela v Trubarjevi hiši literature, na malem rjavem fotelju in nič hudega sluteč s spodvitimi nogami klepetala s sestro.

»Ti, a veš da teličke stare samo en dan odpeljejo od mamic? Pa a veš, da krave potem zelo jokajo? Teličke pa zakoljejo …« je rekla kar naenkrat in ne spomnim se, kje je našla ta podatek. »Zato je mlečna industrija v bistvu ista kot mesna …«

Nekaj je še govorila, ne spomnim se točno kaj, ampak zelo zagotovo vem, da sem si kolena potegnila k prsim, si pokrila ušesa in rekla: »Okej, okej … nehala bom jesti mlečne izdelke.« 

Ko je odšla, sem sedla za mizo v pisarni in začela – ker ravno nisem imela kaj drugega početi – brskati za slovenskimi in evropskimi zakoniki, ki urejajo področje vzreje goveda. Ne – resno. Najprej sem se obrnila na zakon. Ker tako kot zakon pravi, tako pač je. Zakoni, ki so veljali v primeru konvencionalne reje, so bili strašljivi. Nisem mogla verjeti, da je to res to. Ampak kaj pa ‘prosta reja’? Kaj pa ‘bio’?, sem razmišljala, ker na tisti točki še nisem bila čisto za to, da bi držala besedo, ki sem jo dala sestri. Mislim: gorgonzola, milka, tortice, kisla smetana. Dajte no.

Pogledala sem še to zakonodajo. Telički so v tem primeru od mater odstavljeni nekolikanj kasneje. In zagotovljen jim je dodaten mesec dni (ali nekaj takega) življenja.

»Saj – a ni to v redu?« sem rekla svoji sestri po telefonu.

»A res … no, ne vem,« ni zvenela ravno zadovoljna.

Doma sem še istega večera poguglala veganstvo. Kaj, kdo, zakaj. In naletela na podatek, ob katerem sem planila v jok in hlipala Aljažu v naročju: »Jaz bom veganka. Jaz bom veganka. Zakaj to počnejo? Zakaj to počnejo?«

Podatek, ki me je ‘spreobrnil’ je bil, da piščančke moškega spola v vseh načinih reje – tudi ‘domačih’, ‘bio’, ‘eko’ in ‘iz proste reje’ – stare tri dni, pri polni zavesti, brez anestetikov, žive zmeljejo. To je njihova smrt. Ti piščančki so odpad. Ne valijo jajc in niso primerni za rejo za meso. Tisto so ‘drugačni’ piščanci. Taki, ki rasejo hitreje. In se jim od hitre rasti lomijo noge, ki ne vzdržijo njihove lastne teže. Nekje v tem trenutku sem tudi dojela, da je vseeno – smrt po treh dneh ali treh mesecih ali po pol leta: ta bitja niso svobodna, ubijamo jih – in ni jih treba ubijat. Ubijamo jih, ko so še čisto majhni. Otroci.

Od osnovne šole sem bila vegetarijanka in šele na faksu – pozno na faksu – sem prišla v stik s temi podatki. Nisem vedela. Ti podatki me niso našli. Res – nisem jih iskala. Toda po drugi strani tudi živimo v družbi, ki te podatke sistematično skriva ter jih obenem skozi različne mehanizme normalizira.Stremi k ohranjanju obstoječega stanja in vsejede kulture, katere ‘stranski posledici’ sta (med drugim) zatiranje živali in uničevanje okolja. 

Toda brez teh podatkov, brez vpogleda v zakone, v njihovo dikcijo, v dejansko dogajanje v živinorejskih industrijah, brez razumevanja vplivov, ki jih imajo te industrije na okolje, brez razumevanja vplivov na svetovno ekonomijo ter politična razmerja, se zdi veganstvo ekstremizem, vegani pa puhli, domišljavi, agresivni, čudaški … Šele ko sem se prikopala do vseh teh podatkov, sem tudi prebrala definicijo veganstva. Nič ni imela opravit z duhovnim razvojem. Ali prehrano per se. Nič ni povedala o ljudeh, ki se odločijo za veganstvo:

[Veganstvo je] filozofija in način življenja, ki, v kolikor je mogoče in izvedljivo, stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali katerikoli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo “brezživalskih” (oz. “animal-free”) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izogibanje vsem produktom, ki se jih v celoti ali delno pridobiva od živali.

V prvih tednih sem se predvsem ukvarjala s tem, kako zamenjati nekatera živila. Navduševala sem se nad novimi kombinacijami jedi (žlahti je pač treba dokazat, da veganska prehrana ne pomeni jesti siromašno, čudaško, neokusno …), brskala o tem, ali je veganstvo res 100-odstotno zdravo (hipohondrična sem, kaj hočemo) in se naslajala nad dejstvom, da lahko kupim vegansko zobno pasto.

Toda ta faza je kmalu minila. Vrnili so se občutki nemoči ob novoodkritih podatkih o našem odnosu do rejnih živali. O izsekavanjih pragozdov. Izumiranju vrst. Odmiranju oceanov. Na tej točki se mi je veganstvo začelo resnično kazati kot odpor proti zatiranju Drugega. Začela sem verjeti in odkrivati, zakaj je veljavno reči, da je žival Drugi. Kako nanjo prenesti ta koncept. In začela sem verjeti, da moram narediti vse, kar je v moji moči, da to, česar sama nisem vedela, pokažem čim večjemu številu ljudi. Da začno veganstvo dojemati kot to, kar dejansko je: gibanje, ki skrbi za zatirane živali ter ljudi in se bojuje za odgovoren odnos do okolja. Gibanje, ki ga v času, ko smo enkrat za vselej presegli varno raven ogljikovega dioksida v ozračju, krvavo potrebujemo tudi zase.

Veganstvo je mogoče vplesti v širok nabor emancipatornih praks in razreševanje zelo raznorodnih problematik: tesno se dotika vprašanja pravične trgovine, ekologije, prehranske politike (npr. trgovinski sporazumi), feminizma, rasizma ipd.

Vem, da številnih ljudi podatki, ki jih poznam, ne ganejo. Vem pa tudi, da nekaterim, manj številnim, obrnejo življenje na glavo. Meni so jih. In vsak posameznik šteje. Vsak posameznik prispeva k manj smrtim, k manj onesnaževanja, k manj izkoriščanj.

Za te, ki jim novo znanje morda lahko spremeni življenje, bi rada pisala v prihodnje. V prihodnje bodo kolumne zastavljene kot pregled problematik, ki bo skušal informacije, ki so sicer zakrite, pritegniti na svetlo.

Upam, da bo tokom tega pisanja postalo jasno, da to, kar naredite s tem podatki, ni le vaša stvar.

Montaža 17. 10. 2016

Ženske na hladnem

Prizor iz filma Združene države milosti

Komaj se je dobro začela koledarska jesen, ko je v Piranu že zapihal hladen veter s celine. Pa ne mislim rahle sapice na Punti, ampak hlad, ki je zavel iz podob vzhodnoevropske zime v dveh poljskih filmih, ki si ju je bilo mogoče ogledati na 7. ediciji Festivala evropskega in mediteranskega filma. Gre za jagodni izbor s festivalov v Berlinu, Cannesu, Park Cityju (Sundance), Benetkah, Sarajevu in še od kod, kjer premiere doživljajo težkokategorniki, ki v tako široko programski usmeritvi, kot je »Evropa« ali »Mediteran«, res nimajo prav dobro vidne rdeče niti, s katero bi potegnili ločnico od množice drugih filmskih festivalov. A o ostrini očesa programske vodje Jelke Stergel ne gre dvomiti in hvalevreden je trud organizatorjev, ki na platnu, pogreznjenim globoko med secesijsko okrasje na odru gledališča Tartini, predvajajo v provinci težko dostopne mojstrovine. Tekmovalni program se je zaključil z zmago drame Blaznost (Abluka) (rež. Emin Alper), ki na osebni ravni odslikava splošno paranojo in nasilje v metropolitanskem Istanbulu. Zgodbo filma so v resničnem življenju dohiteli in prehiteli letošnjega julija. V to nemirno državo je odšla tudi nagrada za najboljši prvenec (Album/Albüm, rež. Mehmet Can Mertoglu), nagrada Vilko Filač za najboljšega direktorja fotografije pa Milošu Srdiću v nekoliko mirnejšo Ljubljano (Pojdi z mano, rež. Igor Šterk). 

S tiste točke ob Bosporju, kjer se Evropa na jugu (vsaj geografsko) šele začenja, nas je zunaj tekmovalnega programa kamera popeljala v pokrajino ob Baltiku, a nas obenem pustila v istem časovnem pasu tesnobne prehodnosti. Prva poljska zima, ki jo je ovekovečila, je tista s konca leta 1945, takoj po drugi svetovni vojni, druga je v začetku leta 1990, nekaj mesecev po padcu berlinskega zidu. Tako pri zmrzali sredi kot konec stoletja pa ni jasno, kaj bo prišlo na dan, ko bo enkrat sneg skopnel. Bodo ljudje, ženske, ki skoraj popolnoma zasedajo kadre filmov Nedolžne (Les innocentes) (rež. Anne Fontaine) in Združene države ljubezni (Zjednoczone stany milosci) (rež. Tomasz Wasilewski) lahko odvrgle strahotno breme minulega časa ali jim tisti prihajajoči nalaga še težjega. 

Redovnice, ki jih je v francosko-poljski koprodukciji iz resnične zgodbe na filmski trak prenesla Anne Fontaine, mislijo, da je najhujše že za njimi, ko skozi samostanske zidove in himene njihovih nožnic ob koncu vojne vdrejo vojaki Rdeče armade. Film prične slediti grozi na snežnobelih obrazih benediktink, ko eni od njih že odteče voda in je na poti prvi od sedmih »božjih darov« (»Kaj želi Bog, da naredim s tem nedolžnim bitjem v sebi?« sprašuje ena obupanih Kristusovih nevest mati prednico, ki ji v odgovor na to ponuja le molitev). V bližnji postaji francoskega Rdečega križa se na prošnjo edine redovnice, sestre Marije (Agata Buzek), ki vzdržuje stike z zunanjim svetom, pred katerim so nepredušno skrile to svojo »sramoto«, pusti za pomoč pregovoriti mlada zdravnica Mathilde (vsa svetniška Lou de Laâge). Med molčečo komunistko in redovnicami, ki se ji najprej ne pustijo niti dotikati, se splete intimna vez medsebojnega razumevanja, ki je njen judovski sodelavec in ljubimec Samuel (Vincent Macaigne) ne more razumeti. (Vrednost je pripisoval le Poljakom iz varšavskega geta, drugi pa naj bi od Nemcev in Rusov dobivali natanko tisto, kar so si zaslužili.) Ko ni v bližini stroge matere prednice, ki jo tako kot zagrizeno komunistko Wando v oskarjevski Idi igra Agata Kulesza, se bledi obrazi celo razvlečejo v kak nasmešek materinske radosti ali zažarijo v resignirani izpovedi (»Vera je 24 ur dvoma in ena minuta upanja,« pravi sestra Marija, ki je edina že pred zavezo z Bogom imela izkušnjo z moškim, ki ni bil posiljevalec).

Toda bolj Matilde potrpežljivo pomaga, bolj imajo nekatere sestre občutek, da jih je Bog zapustil. Vzdušje še otežuje mati prednica, ki je pripravljena narediti najbolj tragične korake, »prevzeti greh na svoja ramena«, da bi lahko njena skupnost preživela brez zunanje sramote. V eksistencialistični zgodbi, ki sledi, meditaciji o veri, (ne)sledenju avtoriteti in moči notranjega glasu (naredite vzporednico z Božjimi možmi/Des hommes et des dieux, 2011), se vloge menjajo. Nekatere redovnice ne zdržijo bremena trenutka, »ko prosiš, pa se nihče ne odzove«, klecnejo, neverna zdravnica pa postaja moralna avtoriteta, ki se je, zavezana humanosti, pripravljena postaviti po robu otopeli materi prednici. Atmosfera se odtaja, čeprav prihajajo novi časi, za katere vedo, da jim ne bodo naklonjeni.

Petinštirideset let kasneje med Poljakinjami, ki živijo v anonimnem blokovskem naselju, ni več herojk. Združene države ljubezni so zgodba o razcvetu strasti, ki jih dopustijo Poljakinje ob epohalnih družbenih spremembah. Socializem se poslavlja tako, da šole imenujejo po sindikatu Solidarnost, da polnijo cerkve in veroučne učilnice, da na balkonu hladijo fanto in da skrivoma gledajo pornografijo na VHS-kasetah. Gledajo, prakticirajo pa nekaj drugega, podobno hladnega. Vsakdan ostaja isti kot prej. In ta trenutek izvrstno lovi direktor fotografije Oleg Mutu, ki je imel kamero v rokah tudi pri romunski uspešnici 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva. V tem filmu pa jo postavi tako, da v uvodni sekvenci poleg vseh štirih žensk zasede mesto še enega gosta za okroglo mizo, polno obloženih kruhkov, kumaric, kuhanih jajc in vodke. 

Tudi v tem filmu obče politično predstavlja močan okvir, hkrati pa je nemogoče določiti, kaj je odločilneje, kaj je glavni vzrok, da vzhodnoevropski ujetosti še kar ni konca. Razumemo, da se »mora« postarana učiteljica ruščine umakniti v pokoj pred novoprihajajočo učiteljico angleščine; ampak ali bi bila usoda v drugem režimu kaj bolj prijazna do nje, ko bi začela po šestih letih zalezovanja izkazovati svojo homoseksualno nagnjenje do fotomodelske sosede? Bi se erotična fiksacija poročene ženske na mladega duhovnika končala manj mučno, če bi ta namesto nedeljskih pridig o spoštovanju lastnega telesa desetletje prej delal kot skrivni aktivist gibanja, po katerem sedaj imenujejo šole ali pa denimo opravljal božjo službo nekje na Zahodu?

Nenadno razglašena svoboda – recimo ji tako, čeprav kasnejši razvoj srednje- in vzhodnoevropskih držav ni najboljši izkaz tega – protagonistke, ki se končno čutijo opolnomočene za intimno emancipacijo, pusti na hladnem. Ali svoje življenjske strasti še naprej uravnavajo po starih vzorcih kot njihovi sodržavljani moškega spola ali se patetično prepustijo nečemu, kar jih zaradi objektivnih in subjektivnih okoliščin vodi v brezupni nemesis. Ne spodobi se, da bi delal vzporednico med njimi in njihovimi domovinami, a lekcija o zaletavanju z glavo skozi zid, kar so počeli stari socialisti in počnejo njihovi nasledniki, ostaja. Tako sredi stoletja kot ob njegovem koncu (in danes) povzroča hude travme. Razlika je ta, da nas tokrat odbijajo. Lahko jih pomilujemo, ne moremo pa z njimi sočustvovati.

Refleksija 15. 10. 2016

Nobelova nagrada za svobodo

Prizor iz filma I’m not there (r. Todd Haynes, 2007)

Jean-Paul Sartre je leta 1964 zavrnil Nobelovo nagrado za literaturo. Pisatelj se mora po njegovem upreti povezovanju v in z institucijo, tudi če se to zgodi v častnih okoliščinah, kot je takšna nagrada. S sprejetjem sebe med nobelovce bi svoje bralce izpostavil pritisku, ki ga ni želel. Rečeno v sodobnejšem jeziku: Sartre ni želel biti del #squada. Nobenega. Pisati je zanj pomenilo zahtevati svobodo, kar bi povezava z institucijo omejila. V svojem eseju Kaj je literatura? za cilj literature postavlja svobodo, kar ponazori z ljudmi, znanimi po svoji strogosti, ki pretakajo solze ob domišljijskih nezgodah. »Za trenutek so postali to, kar bi bili, če si ne bi vse svoje življenje prikrivali svoje svobode.« Literatura nas mora prisiliti v svobodo.

Letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo Bob Dylan, glas in tudi beseda generacije, je »našel svobodo, preden je našel svojo tehniko«. Dylanov vdani oboževalec Stephen King, trenutno po Facebooku »ekstatično« praznujoč ob letošnji izbiri nagrajenca, je v svoj roman Carrie na dve mesti postavil Dylanovi pesmi: Just like a woman in Tombstone Blues. Iz pesmi Just like a woman je izbral verze Nobody has to guess / That Baby can’t be blessed / Till she finally sees that she’s like all the rest, s katerimi se nežnost do punce preplete z neomahljivo zahtevo po njeni osvoboditvi, ki bo prišla tudi z njeno vključenostjo v svet vseh žensk. Za najstnice, ki se jim njihov nastajajoči ženski svet zdi zahteven in nerazumljen, kot se je zdelo tudi protagonistki Carrie, je to opomnik, da se jim ni treba bati svojih needinstvenih problemov, kot so težave s strogimi starši ali prva menstruacija. V pesmi It ain’t me babe, nas Dylan sooči s svobodo, na katero zlahka pozabimo, ko moramo zapustiti nekoga, ki nas ne zmore ljubiti. Zapiše jo v verzih »go lightly from my ledge babe, leave with your own chosen speed«, pri čemer je odhod nujen, medtem ko sta tempo poslavljanja in hitrost oddaljevanja naša izbira – svobodni smo se ne vedno poslavljati tako hitro, kot bi si želeli. V »It’s alright ma, I’m only bleeding« zahteva svobodo pomiritve s svetom; preden sprejmemo življenje kot »life and life only«, lahko protestiramo – kakor Dylan s svojim neutolažljivim izbruhom naštevanj vsega, kar ga pretresa, vključno s tem, da mora tudi ameriški predsednik včasih stati gol. V redu je mama, samo vzdihujem. S svobodo pisanja se po svoje sooča v Hard rain’s gonna fall, kjer je vsaka vrstica pravzaprav naslov neštetih pesmi, ki jih nikoli ne bo napisal, ker bo morda prej mrtev, ker mu bo prej zmanjkalo časa. Preden vse skupaj pogoltne minevanje, lahko pove samo še, da se mu je vse to zgodilo in da je bilo vredno omembe. V Visions of Johanna upesni okrutno svobodo zapuščanja, s pripadajočimi neuničljivimi ostanki ljubezni, odsevi punce, ki jo je zapustil zaradi nove ljubezni. Njene podobe ostajajo povsod okrog njega, zasedejo njegovo mesto in ga držijo budnega do jutra.

Dylan ni lirski pesnik oziroma je lirski, samo kolikor je lirska resničnost, ki jo ubeseduje, kar je redko. Njegova dela se ne silijo z liričnostjo ali sentimentalnostjo, a ju kljub temu vzbujajo, in tu je njegov presežek. Pesem o Hattie Carrol je polna neprizanesljivosti in krutosti, a Dylan skoznjo zahteva solze (in jih dobi). V Don’t think twice its alright z veliko ostrino obsodi odnos, punco malodane nažene, a obenem uvede popolnoma nov srce-parajoč koncept: da je mogoče ljubiti samo s srcem, brez duše. V neposredno lirskost ga odnese samo ko piše o svoji veliki ljubezni Sari, naenkrat nerazpoznaven pod nemilostjo ljubezni – preneha pripovedovati, zastane na mestu. Kakor Prešeren, Macha in Petrarca se ne premika več proti svoji svobodi, samo še čaka na »sweet virgin angel, sweet love of my life, radiant jewel, mystical wife« Saro s prošnjo, naj ostane. Nekaterih pesmi o njej, kot je denimo Sad Eyed Lady of the Lowlands, naprimer še nikoli ni zaigral na koncertu. Ostajajo prikovane z njim v njegovi edini nepremični drži, preveč statični za oder, v odsotnosti svobode, v nujnosti ljubezni. Lirskost se drugod v njegovem opusu umakne pripovedovanju, citiranju drugih ljudi, ki jih pozna, kupčkanju in nabiranju vsega, kar se dogaja okoli njega in v njem, in znotraj tega mu uspe ustvarjati literaturo v najbolj sartrovskem smislu. Namreč, če je zahtevati svobodo od sebe in drugih res cilj literature, je Bob Dylan literat.

Dylanu zato priznanje, povabilo v svet najbolj cenjene literature, pritiče, iz istega razloga pa se hkrati upira institucionalizaciji. Njegova literatura, prosto po Sartrovi filozofiji, pripada vsem trenutkom svobode, ki so že naslednji trenutek poraženi. Sartre je svojo zavrnitev nagrade pojasnil s svobodo, a jo je tudi hitro navezal na svoje nezaupanje Zahodu. Njegova podpora venezuelskim revolucionarjem bi zanj s tem naenkrat hkrati postala podpora njim od Nobelove nagrade kot institucije. V zavrnitvi navede, da Nobelova nagrada kot zahodnjaška institucija deluje proti zmagovalcu njegovega srca, vzhodnemu bloku, konkretneje »socializmu«, čeprav tudi Leninove nagrade ne bi sprejel, če bi mu jo podelili. Nagrado bi zato moral zavrniti Dylan, da bi se izpolnila Sartrova vizija. Svobodni človek Dylan bi jo lahko zavrnil v imenu svobodne literature, česar angažirani borec Sartre ni mogel.

Kateremu Bobu Dylanu so nagrado sploh podelili? Dylan je neujemljiv, tudi kot nagrajenec le postojanka, medprostor, ki zajema sapo za naslednji verz. Ni le avtor, ampak tudi vsak lik iz svojih pesmi, vsem svobodam pušča dihati skozi sebe. Imel je vsa življenja, v filmu I’m not there ga zato ni mogel igrati en človek. Spremenljiv kot Madonna, pronicljiv kot Dostojevski, ljudski kot Gregorčič, zaljubljen v vožnje kot Lana del Rey, vedno znova poražen v iskanju zaključkov, nedokončan kot utopija, »original vagabund«, »unwashed phenomenon«, v svoji zahtevi svobode potujoč mimo nas skozi vsa mesta, kjer sicer še ni temno, vendar kmalu bo. Dylan je vsakdo, ki ga prizadejo krivice, vsakdo, ki s težavo zapušča ljubezen in vsakdo, ki mora daleč od doma, da bi ga lahko imel rad. In nenazadnje je Dylan majhna postava pred nami, v živo vsak večer na svoji Never Ending turneji, na kateri je neprekinjeno že od 17. junija leta 1988. Ne bomo ga našli niti v literaturi niti na albumih, še na podelitvi nagrade samo površno, ker še sam ne ve, kje in kdo je. Lahko ga le prosimo, kot je on nekoč prosil Mr. Tambourine Mana, naj nas vzame s seboj.

Panorama 13. 10. 2016

Bob leta

Foto: Wikipedia

Saj nas poznate: nikoli vam ne lažemo. Ko je Nobelovo nagrado za književnost predlani dobil Patrick Modiano, nismo skrivali, kako nenačitani smo in da zanj prvič slišimo. A pozor, ko smo dobro leto pozneje v slovenščini dobili njegovo Doro Bruder, smo se strinjali, da je velik avtor. Lani smo se ob Svetlani Aleksijevič tiho zgražali, da njena dela vendar niso leposlovna, ob razglasitvi njenega imena pa družno googlali, za kaj gre, da smo vam potem lahko postregli z natanko takimi informacijami kot vsi drugi mediji. A vendarle je vsakdo, ki je prebral Černobilsko molitev, sklenil, da gre za eno od del, literarnih ali ne, ki jih je nemogoče pozabiti.

Pri Bobu Dylanu je drugače, vsi vemo, kdo je, in vsi smo se zadnja leta, ali vsaj odkar smo postali literarni snobi, norčevali iz njegove morebitne Nobelove nagrade. Ta šala je bila še posebej smešna tistim, ki smo ga leta 2010 videli na koncertu v Hali Tivoli in se nehali pretvarjati, da nam je njegova glasba všeč.

Si je med vsemi morebitnimi Nobelovimi nagrajenci res prav on najbolj zaslužil nagrado? Je njegov »nov poetični izraz v veliki ameriški pesniški tradiciji« res tako velik, da je zasenčil vse druge?  Ali Nobelova nagrada Bobu Dylanu napoveduje popularizacijo najbolj zatežene literarne nagrade, nagrade, ki ljubi avtorje brez bralcev, avtorje iz zaporov, avtorje na pravi strani zgodovine, avtorje, ki uravnotežujejo geopolitične silnice? Ali nagrada Bobu Dylanu pomeni, da anything goes, da je po koncu zgodovine politika postala šovbiznis, da je literatura postala šovbiznis in da lahko kmalu pričakujemo Nobelovo nagrado za alkimijo? (Če to ni že Nobelova nagrada za mir.)

V zadnjih štirinajstih dneh se je šušljalo, da je Švedska akademija razdeljena na dva tabora in da se glede Nobelove nagrade za književnost bijejo težke bitke. Sklepamo lahko, da sta se izoblikovali dve struji, ena, ki skuša nagrado (in z njo književnost) popularizirati, in druga, ki želi vztrajati na okopih tradicije. Bob Dylan priča o tem, da je, vsaj letos, zmagala prva.

Umetnost ali ne, literatura ali ne: nikar ne pozabite, da je Nobelovo nagrado za književnost leta 1953 dobil Winston Churchill »za mojstrskost zgodovinskega in biografskega opisa in briljantnost govorništva pri obrambi vzvišenih človeških vrednot.«

Res nas nič več ne bi smelo presenetiti.

Kolumna 12. 10. 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (3.): Everybody sucks 2016

»Seveda, tudi kmetje so med njimi. Vse imajo – delavce in zdravnike in kmete in učitelje, kot mi.« Raje sem zamolčal preostanek tistega, o čemer sem razmišljal: da se prav tako kot mi tudi oni rojevajo in umirajo in na svoji poti od zibke do truge sanjajo sanje, od katerih se nekatere uresničijo in so nekatere zatrte; da se bojijo neznanega, iščejo ljubezen in najdejo udobje pri ženah in otrocih; da so nekateri močni in nekateri šibki, da je nekaterim življenje dalo več, kot so si zaslužili, in drugim to odreklo.«
Obdobje selitev na sever, Tayeb Salih

 

Foto: K. P.

»Sta Nemca?« vpraša voznik avtobusa, ki se je odločil za čikpavzo. Vsak zase in vsak v skladu s svojo domovino moj prijatelj prikima, jaz pa odkimam. Nihče ne vpraša, čemu bi se dva Nemca med seboj sporazumevala v angleščini. »Moja mama je Nemka, oče pa Poljak. In kaj si kaj mislita o Trumpu? Jaz sem velik simpatizer.« Opazim, da se na njegovem ušesu svetlika uhan v obliki železnega križca. Ga nič ne moti Trumpova ksenofobna politika, glede na to da sta njegova starša priseljenca, vprašam. »Tudi Mehika gradi zid na svoji južni meji, pa to nikogar ne moti,« reče suvereno. »Mimogrede, moja žena je Mehičanka.« »Trumpova pa Slovenka,« dodam k zmedi. »Ja, ampak je huda.« Zaključi, pomaha, pomendra čik in nadaljuje z delovnikom. Avtobus, edini snovni dokaz, da vse skupaj niso bile le blodne sanje, počasi izginja v prometu St Louisa. Svet se, vsem svojim paradoksom navkljub, začuda ne sesede sam vase.

Mesto praznin

Nekaj dni kasneje v podzemnem baru, ki imitira prohibicijske speakeaseye, srečamo prijateljevega znanca, ki se po devetindvajsetih letih življenja pri svojih starših in desetih letih od svoje prve zaposlitve v klicnem centru končno seli na svoje. Do dela, pove, človek še nekako pride, do takega, ki bi zadoščalo za preživetje, pa stežka. In davki, doda, so neverjetno visoki. Američani, pogosto slišim, sovražijo davke. In prav imajo. Z razdalje je namreč skoraj nemogoče razumeti, čemu jih pravzaprav plačujejo in čemu jih plačujejo dvojno – zvezni državi in državi posebej. Za razrite ceste? Za šole in zdravstvena zavarovanja, v imenu katerih bodo prisiljeni jemati nezapopadljiva posojila in prodajati še neodplačane nepremičnine? In – še bolj zanimivo – zakaj bodo vedno znova pripravljeni voliti politike, ki menijo, da bi bilo pričakovati kaj več v zameno za izplačan denar nevarno drsenje v pekel komunizma? Saj veš, reče moj sogovornik. Ker bodo ljudje vedno rajši glasovali za to, da bo imel nekdo drug manj pravic, kot zato, da bi jih imeli sami več. Saj vem, odgovorim. Pa res vem?

V Downtownu smo, v nekdanjem finančnem središču mesta, ki ga je kapital, ko je v drugi polovici dvajsetega stoletja zapuščal St Louis, pustil za sabo kot kača pusti odmrlo kožo. Bivši blišč: visoke palače z ornamentiranimi fasadami, prazne. Stanovanja menda neverjetno poceni, a nihče ne pride, ker tu ni nikogar. Ker se je življenje razlilo po predmestjih nizkih enodružinskih hiš, urbane četrti pa prepustilo prerijskemu vetru, ki s pregovorno otožnostjo zavija okrog vogalov.

St Louis je mesto praznin. Mesto, sredi katerega, še preden bi se iz centralnih predelov spustilo v predmestja, rastejo gozdovi, ki so zarasli nekdaj poseljena področja. Na primer tisti, ki je nadomestil propadel eksperiment z javnim stanovanjskim programiranjem Pruitt-Igoe, ki smo ga lahko videli pasti v Koyaanisqatsiju. Pruitt-Igoe, kompleks stolpnic, je bil zasnovan kot nadomestek revnim delavskim soseskam, kot darilo proletariatu za to, da bi lahko zaživel v človeku podobnih razmerah in s svojim propadom ne bi več blatil ugleda civiliziranemu mestu. A se ni izšlo. Sredstev za vzdrževanje, ki bi morala dotekati iz najemnin, je bilo zaradi množičnih selitev belskega prebivalstva v predmestja iz leta v leto manj, zato je kompleks postopno propadal. Kdor se je lahko, se je izselil in prazna, zapuščena stanovanja z razbitimi stekli so se prelevila v dilerske brloge, ki so z sabo potegnili kriminal. Pruitt-Igoe je postal škrbina. Mesto je dalo prvo stavbo minirati 16. marca 1972, slabih šestnajst let po otvoritvi. Nekaj milosti je v tem, da je arhitekt Minoru Yamasaki, avtor projekta, umrl leta 1986, dovolj zgodaj, da mu je zgodovina prihranila pogled na to, kako se je v podobi dvojčkov njujorškega Svetovnega trgovinskega centra še ena njegovih zamisli sesula v prah.

Dlje kot ga spoznavam, bolj jasno postaja, da je St Louis mesto, ki premore lepoto stvari, za katere se nihče ne zanima. Nekoč eno najvplivnejših mest po industrijskem zlomu ni bilo dovolj spektakularno, da bi okrog sebe zbralo avro vnaprej izgotovljenih opisov. Prisili te, da greš vanj in ga poskušaš raztolmačiti na lastno pest. A včasih se vprašam, ali v to sili samo mene. V svoji revščini rojeva jezo, ki bi skoraj po pravilu morala porajati družbena gibanja, a zaradi meja, ki jih zarisujejo ograje, sveže pogozdena območja in segregacija, ostaja intimna.

»Ta terasa je strateško načrtovana,« reče moj prijatelj z odločnostjo človeka, ki je že nekaj spil. »Postavljena je tako, da z nje vidiš samo tiste dele mesta, ki ne motijo turistov.« Lok, park, stolpnice finančnega središča, nekaj dobro stoječih soseščin. Terasa, na kateri stojimo, je del hotela Moonrise v lasti Joa Edwardsa, človeka, ki je osebno gentrificiral del Delmarja – nekoč črnski geto, danes hipsterski kvart, ki se s posiljeno samozavestjo, ki jo Ljubljančani vse predobro poznamo, trži kot »najbolj kul ulica v Ameriki«. Ko v belem terencu zapustimo bife in se odpravimo neznani zabavi naproti, ugotavljam, kako počasi in s kakšno negotovostjo poskušam mestu, v katero sem se naselila, nadeti obris smisla. Skozi prazne ulice, pogreznjene v mrak, ki z ničemer ne dajejo slutiti, da so del velemesta, se vozimo trije črnci, en Kolumbijec in ena Vzhodnoevropejka, sami čefurji. Fantje pohajo in parlamentirajo o tem, kakšen kralj da je Kanye West, jaz pa strmim skozi okno v hiše, ki drsijo mimo, in razmišljam, ali bo to, da nobenemu od nas ni dano pozabiti, kaj smo, iz nas naredilo kaj boljše ljudi, ali je vse skupaj zavoženo vnaprej.

Cirkus je prišel v mesto!

In potem v naše mesto kot cirkus priroma predsedniška debata. Ulice zasedejo čudaki, na vogal Delmarja nekdo nalepi rjuho z napisom #rememberingtrump in napis Trump, sestavljen iz nagrobnih vencev. V pogrebnem duhu pod njegovo vznožje položi par sveč z motivom device Marije. Star suh črnec prodaja značke, ki sporočajo »Everybody sucks 2016« za vse, ki se bodo v imenu lepote svojih duš odrekli svojim glasovom. Debato gosti naša univerza. Študentje, ki bi radi prisostvovali zgodovinskemu trenutku, lahko vstopnice zadenejo na loteriji. Večina, z mano vred, ostane brez in v zameno dobi nekaj sendvičev z lososom, pivo in razgled na stojnice medijskih hiš, raztresene po kampusu.

Uvodni nagovor pripade predsedniku študentov, štiriindvajsetletnemu Kennethu Sngu iz Singapurja, ki nima volile pravice, ima pa mnenje. »Amerika je bila ustanovljena na veličastni obljubi,« pove. Na obljubi, da bo postala ljudska oblast, namenjena ljudem. Svetel zgled demokracije, za katerega se še danes rada trži.

Medtem opazujem, kako Hillary Clintom izvaja svoj damski liberalizem z materinskim pridihom in Donald Trump zagotavlja, da spolno nasilje nad ženskami ni nič v primerjavi z ISIS, in razmišljam o tem, kaj s to obljubo demokracije početi v mestu, kot je St Louis. Spomnim se znanca, ki na svoji poti v slavo pred nekaj tedni obiskal svoje bosanske sorodnike v južnih predmestjih in poročal o tem, kako zakopani v delo komaj vidijo drug drugega in nikdar ne zapustijo svoje četrti, prepričani, da se na drugi strani mesta brezdelni črnci, ki živijo od socialne podpore, streljajo med sabo. Medtem ko Američani spremljajo debato, kot bi gledali nogomet, in parlamentirajo o tem, komu je uspelo bolj učinkovito izločiti nasprotnika, razmišljam o tem, kaj vsem tem depriviligiranim ljudem onemogoča, da bi se zazrli drug v drugega in ugotovili, kako podobni so si v resnici. Kako podobne so si njihove skrbi in njihova pričakovanja in kaj vse bi lahko dosegli, če bi le zmogli stopiti skupaj. Če bi, vsaj včasih, demokracijo, ki jo tako radi izvažajo, preizkusili doma. In bi razen mene, turistke, še kdo, ki mu je od rojstva do smrti sojeno živeti v tem mestu, poskušal spregledati ograje, sveže pogozdena območja in segregacijo in se znajti iz oči v oči s sočlovekom.

 

Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.

Kritika 10. 10. 2016

Če ima človek ime, ga je težje ubiti

 

Alžirski novinar in pisatelj Kamel Daoud je Tujca prvičprebral pri dvajsetih letih, vendar še ni razmišljal o ubitem Arabcu, saj je, kot pove v intervjuju za The New Yorker,»knjiga tako izvrstno napisana, da pozabiš na ta umor, tudi, če si ti njegova žrtev«. Neimenovani Arabec je v Daoudovem prvencu Primer Meursault (v francoskem izvirniku podnaslovljen s preiskava preiskave), ki je bil leta 2015 nagrajen s prestižno Goncourtovo nagrado, končno dobil svoje ime – Musa. Gre za osebnoizpovedni roman, katerega protagonist je mlajši brat ubitega Arabca Harun. Ob večernem popivanju v baru Harun pripoveduje zgodbo, ki je stara že več kot pol stoletja: »Zgodila se je in ljudje so veliko govorili o njej. Še vedno govorijo, a omenjajo le enega mrtveca, medtem ko sta dejansko bila dva.« S številnimi referencami na roman Tujec oziroma Drugi, kot je ta poimenovan v Harunovi izpovedi, Daoud artikulira zamolčani trenutek ubitega Arabca, problematizira alžirsko recepcijo Camusa in obenem priznava genialnost Camusovemu pisanju, rekoč, da je njegov jezik tako popoln, da bi še »zrak izbrusil kot fasete na diamantu«, na katerega senco mečejo le »Arabci, megleni in neskladni predmeti iz nekdanjosti«.

Osupljivo zamolčanje anonimnega Arabca, ki ga je nekega poletnega dne ob dveh popoldne na plaži ubil Meursault, postane skozi Harunovo izpoved personificirana in humanizirana zgodba o preprostem mladeniču iz revnih Alžirskih četrti. Harun si želi povrniti dostojanstvo ubitega brata, zato pripoveduje zgodbo, ki je Musa nikoli ni mogel povedati sam. V upanju, da njegov umor ne bo ostal pozabljen in da se njegovo ime ne bo razvezalo le v niz črk brez pomena, Harun vselej ponavlja Musovo ime in z njim naslavlja tudi druge ter tako priklicuje v sedanjost pozabljeno zgodbo iz preteklosti. Ob tem se odpira tudi bolj pomenljivo in precej aktualno vprašanje anonimnih žrtev, kjer je anonimnost do neke mere olajševalna okoliščina morilskega zločina. Če ima človek ime, ga je težje ubiti, poudarja Harun in pravi, da Meursault brata imenuje Arabec le zato, da bi ga lažje ubil. Poimenovanje Muse bi namreč potrkalo na Meursaultovo morilsko vest.

Daoudov prvenec pa ni nujno brati le kot odgovor Camusu. Alžirski pisatelj poudarja, da je bila to sicer res prvotna ideja, a da je obenem želel seči onkraj tega in v novem literarnem delu preizprašati človekovo bivanje v svetu ter eksistencialni odtujenosti dodati še komponento geografske tujosti kot posledice kolonializma. Knjigo je tako mogoče brati tudi kot povsem samostojno zgodbo. In eno izmed branj, ki se nam ponuja, je zgodba o odnosu med matero in sinom. Že prvi stavek romana »Danes je mama še vedno živa«, ki stoji vzporedno Camusovemu »Danes je mama umrla«, nakazuje kompleksen portret ožaloščene mame, ki jo je Musovo izginotje tako zelo mučilo, da je razvila nezdrav užitek brezkončnega žalovanja, ki ga je prenesla tudi na mlajšega sina Haruna, čigar življenje je bilo v celoti zaznamovano s smrtjo Muse. Ko torej dvajset let po Musovi smrti Harun umori mimobežnega Francoza, je to dejanje za mamo le neke vrste izravnava, preko katere dostojno pokoplje Muso, medtem ko je za Haruna ta uboj predvsem osvoboditev bremena, ki ga je mama z dolgoletnim žalovanjem projicirala nanj. Harun si tako preko smrti Francoza vsaj začasno povrne lastno življenje.

Prav tako kot Meursault ni obtožen zaradi umora Arabca, temveč zaradi tega, ker ni jokal na grobu svoje matere, pa tudi Harunov umor moralno ni sporen. Harun je obtožen, da je umor zagrešil ob napačnem času in iz napačnih razlogov. Če bi Franocoza ubil le malo prej, se pravi med osvobodilnim bojem, bi bil junak, zdaj pa je morilec. Prav v tej navezavi pa se nam ponuja uvid v alžirsko polpreteklo zgodovino. Dvajsetletno iskanje pravice za umorjenega Muso je prazaprav trnova pot alžirske neodvisnosti. Osvobodilni boj, ki ga mama in Harun osebno bojujeta in se zaključi z umorom Francoza, sovpade z alžirskim osvobodilnim bojem za neodvisnostjo. Toda čeprav konec francoskega kolonialnega jarma in obremenjujočega žalovanja prinese dokončno osvoboditev, se ta izkaže le za trenutno. Navdušenje nad neodvisnostjo se kaj kmalu izčrpa in Alžirija zapade v kruto državljansko vojno, medtem ko Harun s krivdo ostaja obsojen na večno tavanje brez cilja in preigravanje vedno iste zgodbe.

Daoud se z metaforičnostjo in teatraličnimi stavki neposredno dotakne alžirsko-francoskih odnosov ne le na ravni politično-družbenih struktur, ampak tudi na ravni posameznika. Diskurz arabstva vpelje skozi pogled kolonistov. Harun se nikdar ni počutil kot Arabec. Njegova »arabska identiteta« je obstajala, prav tako kot črnstvo, le v pogledu belcev. Za vzpostavitev arabstva je bil tako potreben pogled tujca, Meursaulta, ki nastopa kot poosebljenja vseh kolonistov tedanjega časa. Šele ob tem pogledu Musa in tudi vsi drugi postanejo Arabci. Ta zgodba pa je, kot piše Daoud, zgodba vseh ljudi tistega časa, zato ne pozabi omeniti, da se je v sedemletni vojni za neodvisnost Alžirija spremenila v bojno polje, kjer so umirali tudi Francozi, otroci kraja, ki jih ni rodil.

»Ko kolonisti pobegnejo, nam ponavadi zapustijo troje: kosti, ceste in besedišče,« humorno razlaga Harun in nakazuje problem jezika in komunikacije v nekdanjih kolonijah. S tem, ko Arabci ne razumejo francoskega jezika, ostajajo v svojih izvornih jezikih za zmeraj utišani in anonimni. So kot pisci brez bralcev in pripovedovalci brez poslušalcev. Harun se odloči naučiti francoskega jezika ne zato, da bi govoril kot vsi ostali, temveč z namenom, da bi govoril namesto mrtveca in v imenu pozabljenega zločina.Alžirski pisatelj pa ni kritičen le do kolonialne preteklosti, temveč tudi do alžirske sodobnosti. Harunov monolog o religiji, ki izkrivlja težo sveta, in ljudeh, ki se ob soočenju z absurdnim odzovejo z gorečnostjo tistega, kar se dviguje proti nebu, namesto da bi bili podvrženi težnosti, je Kamelu Daoudu prinesel obtožibe herezije, žaljenja dostojanstva muslimanov in svete knjige. A Daouda to očitno ne gane preveč. Na vprašanje novinarjev, ali je njegov roman žaljiv do islama, je samozavestno odgovoril: »Žaljiv do islama? Ne! Žaljiv do ekstremistov? Da!«

Prav v tem oziru globokega dostojanstva človeka pred samim seboj in pred svetom, čigar težnost ga pritiska k tlom brez potrebe po seganju v transcendenčne višave, pa moramo razumeti tudi Daoudov poklon Camusovi filozofiji, za katero meni, da odpira eksistencialna vprašanja, ki so osmislila tudi njegovo lastno bivanje v svetu. Skozi razumevanje vztrajanja v poziciji absurdnega človeka, o kateri piše Camus v zbirki esejev Sizifov mit, lažje razumemo življenjske nazore, ki jih v romanu pooseblja Harun in katere izpričuje tudi sam Daoud v svojem novinarskem pisanju. Roman Primer Meursault moramo ob podrobnejšem branju razumeti ne le kot odgovor Camusu, marveč tudi kot njegovo enakovredno dopolnilo, ki le z druge strani, se pravi alžirske, opisuje bivanjsko problematiko posameznika in njegovo občutje nesmisla eksistence.

 

Kamel Daoud: Primer Meursault. Prevedla Katja Šaponjić. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 184. strani, 22,95 €.

 

Kritika 7. 10. 2016

Drseča ontologija poezije, ki spodnaša samo sebe

Gotovo ni naključje, da uvodni citat iz Zhuang Zija, ki uvaja pesniško zbirko Aleša Štegra Nad nebom pod zemljo, govori podobno kot Plotin v okviru starogrškega kozmosa, in s tem bliže naši civilizaciji, o izvorni Eno(tno)sti Neba, Zemlje in Jaza, ki se z besedo razdre, razbije, vstavi zarezo v pljuča sveta … Eno in beseda je dvoje, dva in ena je tri, nadaljuje Zhung Zi, in iz te izvorne razklanosti, pravzaprav prekletstva poezije in pesnikov, »poetes maudites«, se rojeva poezija, ki se zaveda same sebe, se pravi lastne izgnanosti iz raja. Štegrova zbirka v temelju sprevrača pojem poezije in njenega smisla v tem razčlovečenem svetu, ki je pozabil na vertikalo. To je poezija, ki se zavestno uničuje, ne da bi se vsaj poskušala dekonstruirati, in ravno v tem, v tej uporni in kljubovalni, pravzaprav  nihilistični drži oziroma gesti je njena veličina. Ali z drugimi besedami, to je krvavo hladna igra označevalcev, ki ne verjamejo vase, pa vendar se skoznje razkriva temeljni paradoks sveta: kako izgovarjati neizrekljivo! Kako ubesediti Nič? Nihilizem ni isto kot dekadenca, nihilizem je ozaveščanje biti v njenem niču bivajočega, kot bi rekel Heidegger. Dekadenca je slepa vera v bivajoče kot polje brezmejnih, a seveda fiktivnih možnosti. Razpoložljivost razpoložljivega ali svet prikazni, v katerem smo se izgubili kot Alica v čudežni deželi! Zato je to moje razmišljanje ob Štegrovi novi zbirki pravzaprav vedno tudi že razmišljanje o samem sebi in lastnih dilemah, ki jih seveda rešujem na svoj bolj ali manj (ne)spodletel način.

Pa poglejmo nekaj primerov. »Qu’est-ce que la poesie?« Kaj je poezija, se sprašuje pesnik in odgovarja: »Plevel.« Toda ali to misli resno ali pa je to samo spodrsljaj, sicer pomenljiv, a vendar samo spodrsljaj, postane odvečno vprašanje, če nadaljujemo z branjem pesmi, ki ne dopušča nobenega dvoma: »Ponavljam: plevel!« Poezija je plevel? Omalovažujoča izjava, samokritika, metafora nekontroliranega razraščanja nečesa pravzaprav ne samo odvečnega, ampak celo skrajno škodljivega? Ironija ali zavestna, iskrena konstatacija? Obratno sorazmerno z »gotovostjo trditve« je nekako hlinjen tudi dvom vase: »Čigave (trditve)?« Seveda trditev ne more biti gotova, gotov je lahko samo tisti, ki to trdi, in če ne vemo, kdo to je, trditev pa zaradi tega ne ostaja nič manj, celo še bolj gotova, saj sploh ne dopušča nobenega dvoma (»Ponavljam: Nobenih vprašanj!«), potem povsem upravičeno pomislimo, da nas pesem zavaja. Poglejmo še drug primer. Zanimiva je pesem na strani 23, ki jo zaradi jasnejšega razumevanja na tem mestu objavljam v celoti.

Si bil zraven?
Ja, reče glasek.

Si počel tudi ti
Iste hude reči?

Ja, reče glasek.
Jočeš.

 Kje so, da bi ti
Odpustili?

 Si res edini na celem svetu?
Glasek molči.

Vse pesmi so nenaslovljene, kar sicer nekoliko otežuje orientacijo, vendar je ta odsotnost naslovov pomenljiva, je pravzaprav slavospev ali odraz tega istega zavestnega nihilizma, o katerem smo govorili zgoraj. Da Štegrov Bog pridno molči in ne izreka ničesar, kar ne bi bilo že ničkolikokrat izrečeno, prežvečeno in zlorabljeno. Vprašanja so tokrat naslovljena glasku, in še to z malo začetnico. Ne glede na to, ali je ta glasek jaz ali Bog z veliko začetnico, ostaja dejstvo, da je (v svojem imenu) počel hude reči, ki jih je sicer obžaloval (»Jočeš.«), vsekakor pa je zamolčal bistveno: ali obstaja odrešenje zanj in s tem za vse nas, ki nam ob odsotnosti vsakega upanja preostane samo še, slepo ali jasnovidno, vseeno, zaupanje v milost kozmosa. Pesem pa je vendar predvsem zelo očitna apoteoza križanega Boga, ki vpije, da ga je zapustil oče, ki seveda molči (»Glasek molči.«), zato je prav ta glasek lahko tudi odsotni oče, in to kljub svoji prisotnosti, ki vliva, to moramo priznati, tem (ne)pesmim trdno in koherentno strukturo, pravzaprav neprebojno (ne pa tudi neodzivno!), če ne bilo vseh teh razpok, skozi katere uhaja realnost in ki to strukturo, ta jez spodnaša, saj veste, zadostuje že majhna luknja, kot bi gotovo rekel naš pesnik, in mislim, da je pri Štegru bistveno to, da je ta »luknjica« kar on sam oziroma njegova pesem.

Podobno je s pesmijo o beli srajci (str. 75), ki prav tako odpira vertikalo: »Tukaj prebivam. / Tam me govori.«, le da gre tokrat za »belo mejo«, ki loči belo srajco od »temnega telesa«. Tudi bela srajca, v kateri prvoosebni govorec »prebiva«, je brezhibna, neoskrunjena, »snežno čista«, »čisto bela srajca«. In tudi tukaj se pojavi zareza, razporek v čistosti, temna, umazana črta, ki nastane, ko »dvignem ovratnik«. Kar sledi, je pomenljiv paradoks: čeprav sem odpel gumb in zavihal rokav srajce, da bi se v njej lotil (umazanega) dela, srajca ostane neokrnjena v svoji snežni čistosti. Občutljivo oko zlahka opazi, da je srajca groteskna materializacija (mojega) Višjega jaza, groteskna zaradi tega, ker je Višji jaz zveden na srajco, torej kos obleke, medtem ko je idealizacija Višjega jaza, za katero po navadi uporabljamo vzvišene, celo z današnjega vidika »patetične« kategorije, kot so jezik, angel in duša, podvržena precej radikalni ironiji, saj se navedeni elementi idealizacije za razliko od majice umažejo (»Umaže se jezik. / Umaže se angel. / Umaže se duša.«). Če se vrnemo na čisti začetek naše analize in na uvodne besede Zhuang Zija, potem je srajca tudi pravšnja, čeprav groteskna prispodoba za neokrnjeno enotnost Neba, Zemlje in Jaza, ki se z besedo umaže, torej povzroči temni rob na ovratniku, ko ga dvignem, itn. Poleg tega je pesem očitna parodija na znani Hölderlinov rek, da pesniško prebiva človek na tem svetu, pa tudi na Heiddegerjevo definicijo poezije kot hiše biti, torej izvorni prostor, kjer domuje bit.

»Človek je senca, / Ki jo črka meče. / Črka gre vsepovsod. / Senca ne zapusti / Votline.« V tej pesmi pa je nekaj, kar je radikalno, brez dvojnega dna, nekaj, kar prebije opno snovi, v katero smo ujeti. Vseprisotnost besede in ujetost v telo ustvarjata napetost, iz katere črpa poezija, hkrati pa ta napetost sugerira radikalno kritiko humanizma in njegove eskapistične eshatologije, podprto z evidentno referenco na Platonovo Prispodobo o votlini, po kateri smo, ujeti v svet senc, daleč od uzrtja Idej kot »Uzrtosti« (G. Kocjančič), ki se kažejo v resnični svetlobi sonca in ne umetni svetlobi ognja v votlini. Šteger na tak način povrne Besedi smisel, ki ji ga je v eni od obravnavanih pesmi vzel (»Poezija je plevel.«), in si jo jemlje kot pot, po kateri lahko pridemo do uzrtja resnice o samem sebi. Pa vendar sledenje Besedi (»To je bila Božja beseda!«) ne zadostuje, saj je »T/reba zapustiti / Vse besede, / kot v delti / Voda rečno strugo, / Ki jo je vodila varno čez deželo.« (str. 63) Ali Šteger z zadnjo ugotovitvijo sugerira usodo Rimbauda, ki je že zelo zgodaj (pri šestnajstih letih, preveri!) zapustil Poezijo/Besedo in odšel v Afriko, kjer je baje postal trgovec s sužnji, ali pa usodo menihov, ki lahko zapustijo telo do te mere, da lahko nepremično molijo tudi takrat, ko je njihovo Telo v plamenih. To je seveda stvar interpretacije in svetovnega nazora, pa vendar Šteger skozi svojo zavito argumentacijo potrjuje staro modrost, da Pesniki lažejo, kar seveda ne pomeni, da ne govorijo Resnice, ampak da je pot do resnice zavita, ker se giblje med ambivalenco smisla in mnogopomenskostjo metafore ali podobe kot starodavne Sfinge, ki je ne moreš razkleniti brez izgube pomena ali možnosti napačne interpretacije. Kakorkoli, v pesniški besedi nikakor ne gre za mimezis, ampak v veliki meri za »zavajanje« z globoko zavestjo o izvorni shizmi, razkolu med besedo in celoto neizrekljivega. Telo Drugega je pač še vedno »mistično nedosegljivo«.

Žal pričujoči zapis zaradi svojih obsegovnih omejenosti ne more detajlno obravnavati Štegrove »drseče« ontologije, ki zavaja s svojo gotovostjo oziroma kljub njej, lahko pa nas povrne k začetnemu preizpraševanju, ali je poezija, ki tako radikalno negira samo sebe, sploh še poezija! Ne govorim o formalnih pogojih, kot so verz, ritem, melodija in (po možnosti) rima ali aliteracija, govorim o vsebinskih, argumentativnih premisah, ki sem jih obravnaval v zgornjih interpretacijah nekaterih njegovih pesmih. Naj spomnim: poezija kot plevel, luknjice v (božjem) glasku in črni rob srajce, ki prešije smisel pesmi, med nebom in zemljo v Podzemlje Fjodorovih podtalcev ali podtalnežev, prebivalcev podtalja, od koder prihaja Nizka (a nikakor ne nizkotna) pesem ponižanih in razžaljenih na golem telesu razpadlega trenutka kot edinega imetja, ki je lahko trajno njihovo in (vsaj zaenkrat) še neobdavčeno. Krutost Štegrove poezije je v načinu, kako secira stvarnost, ki ji skorajda samoumevno in nehote verjamemo, dokler ne izpuhti pred našimi zaprepadenimi očmi, mi pa se počutimo opeharjene, kot bi nam bil obljubljen raj na Zemlji. Na tej svoji secirnici je srhljivo natančen, ko si sposoja racio za mentalni kanibalizem, ki pesniško prikaže ustroj ne samo zvijačnega, in niti ne samo ciničnega, ampak vedno in predvsem v skrajni konsekvenci grotesknega uma, ki navzven deluje kot parodija brez šale in karikatura brez naivnosti. Da ne odplavamo predaleč, se zasidrajmo kar v Štegrovo poezijo, natančneje kar v pekoče neposredno pesem »moje telo je centralni komite« (str. 32), kjer Partija igra vlogo glavnega označevalca materialistične verske prakse (»P/reveč materialistično sanjaš«). Cerkvena in partijska praksa sta samo na videz nasprotni in protislovni. Zunajsodni poboji in revolucija, cerkev in krematorij, partijski kongresi in zadnji krog pekla so dualizmi, ki tvorijo osnovno strukturo tega krasnega novega sveta, ki prinaša s sabo tudi vizijo utopije (»V/ naslednjem življenju si bom izbral druge prednike, bolj uglajeno okolje, se prehranjeval s koreninicami«), pa tudi glavni antagonizem med dušo in telesom (Partija pač mora že po svoji naravi izganjati duše in poveličevati telo: »V/ečni moratorij na vračanje duš umrlih« na eni ter »S/amovžig in druge naslade telesa« na drugi strani. ) Apoteoza telesa pa ni nič drugega kot apoteoza fašizma in njegove materialistične religije, dokler na koncu ne pride do presenetljivega (tako rekoč ontološkega) preobrata, ko se v tretjem členu trodelne partijske zapovedi Partija pojavi kot mistična Institucija v tesni bližini poslanstva Cerkve, kajti moje ime vendar ne prebiva v celicah, »iz katerih izginja«. Krog protislovij je tako sklenjen ravno na točki, kjer Partija preide v Cerkev, kjer telo dobiva duhovne (»mistične«) kategorije, duh pa se je raztelesil kot »ime v razmerju / Do celic, iz katerih izginja, / Ne da bi v njih kadarkoli prebivalo«.

Ne glede na to, kje se Štegrova poezija giblje, »pod zemljo«, »v območju slišnosti« ali »nad nebom«, radikalno preizprašuje pogoje možnosti poezije, njeno zvijačnost, njeno neizrekljivost, njeno izgnanstvo, njeno razklanost, razcepljenost, odcepljenost od telesa bivajočega, njeno dvojno dno, ki ga ustvarja beseda z drsečimi označevalci, ki se dotikajo niča biti, ki je nič bivajočega, pa vendarle ravno zato je samo to, kar je, kot bi se gledal v razbitem ogledalu ali pil iz Kleistovega Razbitega vrča, pri čemer so drobci besed tako nevidno zlepljeni skupaj, da ustvarjajo sliko neprizadete stvarnosti, ki se prične krhati šele, če jo beremo na robovih, kjer smisel, v trenutku, ko že mislimo, da smo ga zagrabili, odteče kot pesek med prsti begotnega časa. Tako kot v pesmi »Mati moja«, kjer se molitvi »Zdrava Marija« in »Oče naš« sestavljata v presenetljivo podobo intimne vkleščenosti v telo (»Mati moja, / Ki si v telesih«), ki ne ponuja odrešenja, ampak večno izgnanstvo (»Pridi vsaj k meni, / V tvoje izgnanstvo«) na robu nasilja (»Naj se zdrobe moje kosti, / ko me pobožaš«) in razdejanja (»Razdejanje je tvoje ime«), kjer kraljuje večna razprtost praznine (»Ne odpelji me ponovno v praznino«), ki zeva skozi razpoko nekoč enotnega, neokrnjenega sveta, ki je šele z besedo kot najvišjo obliko samozavedanja izgubil svojo izvorno enotnost (»Kakšna je potreba po besedah, če je vse življenje eno?«) in našel svojo domovinsko pravico v našem izgnanstvu. Štegrova poezija odpira pozabljeno vertikalo, ki je nujna, če hočemo svojo horizontalno prebivanje na tem svetu osmisliti onkraj čaščenja črvov, ki nas glodajo do naše vedno prezgodnje smrti, onkraj ničevosti, ki se ji vdajamo na vratih pozabe biti, onkraj neobveznega brbljanja, ki stremi po ekspresnih potešitvah, ki umirajo na telesu trenutka. Pa vendar, kot že rečeno, ne verjemimo pesnikom, saj je tudi ta vertikala »Med nebom pod zemljo« zgolj namišljena (»Oče je posledica mojih besed«), prepuščena na milost in nemilost »ravnodušnosti meteorologije«. To pomeni, da se je koordinatni sistem, sestavljen iz dveh med seboj pravokotnih premic, ki ju imenujemo abcisna (x) in ordinatna os, umaknil čisti površini (Deleuze), po kateri drsijo simulakri izgubljene enotnosti sveta. Zemlja pač že dolgo (najbrž vse od stvarjenja, ko je beseda meso postala) za Štegra ni več okrogla, ampak je, metaforično rečeno, ravna plošča, in njena ploščatost (sploščenost) je globoko zasidrana v mentalno strukturo glasnikov telesa in telesnosti, ki povzdigujejo truplo na gladini gole, v bistvu pa razdedinjene eksistence. Življenje, vpeto v čisto funkcionalost, je pač zgolj »elipsa in oksimoron«, kar je samo še en dokaz več, da pesniki lažejo in da je poezija velika prevara besed. Natanko iz tega razloga Šteger nikakor noče biti pesnik, in tudi njegova poezija nikakor ni več poezija, ampak prepuščanje neizrekljivemu Niču vsega, kar je. Je to odrešujoče? Kakor za koga.

 

Aleš Šteger: Nad nebom, pod zemljo.  Mladinska knjiga 2015.

Panorama 6. 10. 2016

Gašenje pogorišča

 

Primer je skrajno delikaten, saj sta vanj vpletena pripadnika dveh rasnih manjšin. Gre za romsko deklico in temnopoltega moškega, recimo da je šlo za Jonathana, katerih poti so se križale na dvorišču ene ljubljanskih osnovnih šol. Deklica je Jonathana že dlje časa opazovala, Jonathan je slutil, da je opazovan. Zaradi tena svoje kože in zaradi otrok, ki jih je pobiral iz mednarodnega vrtca, sicer pridruženega osnovni šoli. Deklica, ki je že nekajkrat poprej Jonathana naslovila s »Hej, ti«, vendar je bil njen glas preveč anemičen ali pa preveč oddaljen od Jonathanovega recepcijskega polja, se je nekega popoldneva vendarle opogumila. Jonathan je prepoznal, da gre za romsko deklico, ki mu sledi malodane kot senca. Toda ko je iz njenih ust prišel pozdrav, »Hello, nigger,« vseeno ni mogel verjeti, da si je deklica dovolila izreči nekaj, o čemer so se vsi vpleteni kasneje strinjali, da bi bilo bolje, če bi ostalo neizrečeno. Presenečen, malodane ohromel je Jonathan deklico v jeziku, ki ga je sama izbrala za nagovor, prosil, da pravkar izrečeno ponovi. Kar je tudi storila. Čas med njima se je moral zdeti kot večnost, čeprav je trenutek, ko so se v Jonathanovem očesu odzrcalili nejevolja, prezir in jeza, ter v dekličinem blebetanju strah in morda celo prepoznanje, da je šla čez rob dovoljenega, trajal le nekaj sekund. V vmesnem razponu je Jonathan stekel za zdaj že bežečo deklico, in ji navil ušesa.

Jonathan se je čutil kot žrtev nečesa, kar je bilo v njegovem mentalnem horizontu, in spričo tega, da je živel v več evropskih prestolnicah, že zdavnaj predihano in v družbenem konsenzu opredeljeno kot nesprejemljivo, toda z dejanjem »fizičnega nasilja nad otrokom« se je spremenil v storilca kaznivega dejanja. Fizično nasilje nad mladoletno osebo je v slovenski zakonodaji kaznivo. Starši deklice bi se, kot so jim pojasnili policisti, ki jih je priklicalo šolsko osebje, lahko odločili za sodni pregon zoper Jonathana, Jonathan bi v najboljšem primeru morebiti skušal dokazati, da je šlo, in še posebej, ko so dekličino žaljivko z izrazi, kot so »črnuhar«, »čokolada«, in pojasnilom, da »smo tu v Sloveniji«, na svojstven način interpretirali še njeni starši, za nadlegovanje ali sovražni govor.

Toda s pomočjo mediacij odgovornega osebja obeh šol in vrtca je stvar ostala v zraku, potisnili so jo, kot verjetno še toliko drugih podobnih primerov, v kot »sramotne tišine«. Deklica je staršem in šolskemu osebju pojasnila, da ni vedela, kaj beseda »nigger« pomeni, videla je na televiziji, itd.; dobila je opomin, medtem ko je bil Jonathan pozvan, da se deklici in njenim staršem opraviči. In tu se stvar – seveda za slovenske razmere – izmakne predvidljivemu. Jonathan je opravičilo zavrnil. Če že komu, je opravičilo dolgoval zgolj svojima otrokoma, ki ju je v kaotičnem trenutku pustil stati ob šolski ograji.

Iz Jonathanovega naelektrenega telesa sta otroka razbrala, da brani svojo nečimrnost in iz visokega tona dekličinega kričanja, da ta skuša ubesediti nekaj, kar je zanjo v domačem ali širšem družbenem okolju, ki jo po vsej verjetnosti kot romsko deklico sprejema z nezaupanjem, morebiti prav tako žaljivkami, neubesedljivo. Otrokoma, ki sta bila očividca dogodka, in ki ju – zaradi delikatnosti primera – nihče ni vpletal ali konsultiral, še manj, da bi pomislil, da sta bila dejansko največji in hkrati najbolj tihi žrtvi »dogodka«, je Jonathan kasneje pojasnil, da je neopravičilo deklici in njenim staršem stvar njegovega dostojanstva. Najprej, ker mu kulturno okolje, iz katerega prihaja in ki se mu ne more odreči, ne glede na zavest o potrebni socializaciji in integraciji v drugo okolje, narekuje, da morajo mlajši spoštovati starejše. Že to, da je deklica odraslo osebo pozdravila kot sebi enako, je vredno graje. Poleg tega je uporabila najbolj žaljivi izraz za temnopolto osebo, kar jih sploh obstaja. S tem ga je oropala njegove osebnosti, ga popredmetila, vse tisto, kar je bil ali pa kar še bo, pa je opredelila kot nično. Svoje nelagodje, in posebej ker je bil že nekajkrat prej tarča diskriminatornega vedenja, tako s strani odraslih kot otrok, pa tudi državnih institucij, kot so sodišče, policija, itd., je Jonathan aktivno izrazil (in s tem navzven določil mejo, do kod sežejo meje njegove integritete) na način potega deklice za uho.

Jonathan je seveda vedel, da njegov odziv ni bil primeren, toda fizičnega nasilja ni obžaloval, ker bi se bal morebitnih posledic svojega dejanja na formalni ravni, pač pa, ker je na ta način privolil v dekličino podcenjevalno igro; kot odrasli, in ne glede na stopnjo iritiranosti spričo komentarjev na račun tena svoje kože, bi jo moral znati dešifrirati. Čeprav poanta zgodbe seveda ni v njenem moraličnem poduku. Ključno vprašanje je, kam drugam kot v lastne otroke (družinsko okolje, torej) bi lahko kanaliziral omalovažujoče, ponižujoče opazke na račun svoje rase, s katerimi se srečuje vsak dan? In kje drugje kot v precepu starševskega ognja bi se romska deklica lahko podučila, da ne samo rasizem, temveč tudi ksenofobija, antisemitizem, islamofobija, kristjanofobija, šovinizem, homofobija in druge oblike nestrpnosti ne sodijo in ne bi smele soditi v radij otroškega (šolskega) igrišča? Če pa se to že zgodi, bi vsi skupaj, vključno s starši in šolskim osebjem, namesto klicanja policije in kasnejših sankcij, kar je za deklico in za njene starše verjetno pomenilo dodaten stres, morali obnoviti lekcijo o »pravicah do enakega obravnavanja«. Na deklarativni ravni je bilo to storjeno – »oklicati nekoga za niggra je tako, kot bi njej nekdo dejal ciganka« (čeprav besedi in predvsem zaradi zgodovinske »teže« nista primerljivi), – toda v tem primeru so gasili ogenj, ko je gozd že pogorel.

Dekličino izgovarjanje, da ni vedela, da je izraz »nigger« žaljiv in da je z njim izražala le videno in dejansko stanje, je mogoče brati v luči neinovativnega izmikanja kazni (morda bi komu njen medklic aludiral celo na poskus vzpostavljanja solidarnosti, kar je malo verjetno), predvsem pa kot indikator ignorantskega stanja v slovenski izobraževalni in siceršnji družbeni hemisferi. Največji delež nosi tisti, ki jo je v tej zgodbi najbolje odnesel – institucija šole in na makro ravni, institucije države. 

Obveza po vzgoji in izobraževanju za spoštovanje človekovih pravic, in sicer v smislu enakopravnosti in nediskriminacije, spodbujanja strpnosti in medsebojnega spoštovanja je namreč vsebina vseh nacionalnih dokumentov. Vprašanje pa je, ali se podpisnikom dokumentov tovrstnih mednarodnih zapovedi v praksi to tudi zdi vredno uveljavljati in spoštovati. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) na primer Slovenijo že vrsto let opozarja na pomanjkljivosti. ECRI spodbuja slovenske organe, da okrepijo prizadevanja za usposabljanje na področju človekovih pravic v šolah s posebnim poudarkom na enakem obravnavanju in spoštovanju različnosti. To naj bi se izvajalo v okviru predmeta Državljanstvo in etika, v predmetnikih drugih predmetov in v obšolskih dejavnostih. Dolgoročno pa ECRI meni, da bi slovenski organi morali razmisliti o uvedbi predmeta ‘človekove pravice’ kot obveznega predmeta tako v osnovnem kot v srednješolskem izobraževanju. (ECRI na primer tudi močno priporoča, naj slovenski organi sprejmejo ukrepe za osveščanje v zvezi z rasizmom in rasnim razlikovanjem ter krepitev zaupanja v dejstvo, da je te pojave možno popraviti ali kaznovati tako pri javnih institucijah, javnosti na splošno ter pri žrtvah rasizma in rasnega razlikovanja.)

Pri izobraževanju in usposabljanju za človekove pravice je seveda treba uporabljati vsem skupinam prilagojene jezike in metode ter upoštevati njihove specifične potrebe in razmere, toda vseeno se zdi, da je v slovenskem okolju na delu posebna specifika, ko pride do izražanja predsodkov in nestrpnosti do kogarkoli zgolj zaradi njegovih osebnih okoliščin (kakršna je verska, spolna identiteta ali spolna usmerjenost). Gre za precej nizek tolerančni prag oziroma družbeni konsenz glede tega, kaj je sprejemljivo oziroma v mejah dopustnega. V danih razmerah, ko institucije, kot so šole in z njo država, na problem gledajo kot na prehoden (tiho upanje, da bodo tudi migranti slej ko prej odšli), kot na nekaj, kar je smiselno odriniti v margino, se – pri izrekanju opazk o drugih – praviloma nanašamo nase, na lasten zgodovinski spomin, in ne na tistega, ki ga žalimo. Ko so dekličini starši komentirali, da smo tu v Sloveniji in da se črnce tu tako poimenuje, so Jonathanu odvzeli pravico do njegovega vpogleda, namreč da beseda, in še posebej, če jo uporablja beli govorec nasproti črncu, nedvoumno pomeni rasistično žaljivko. Jonathan je ob pojasnjevanju konteksta še tolerirane rabe besede, v normalni demokratični družbi se jo nadomešča z izrazom »N-beseda«, med temnopoltimi pa se uporablja tudi izraz »nigga« ali »niggah«, bodisi da bi se nevtraliziralo učinek, ki ga ima beseda, ali kot znamenje solidarnosti, v obraz dobil očitek, naj si ne dovoli še pridiganja, saj je že tako ali tako v prekršku.

Razlog, zakaj je Jonathan svoja otroka vpisal v mednarodno šolo, pa čeprav se ta nahaja tik ob slovenski, kjer sta otroka vsakodnevno izpostavljena rasističnim žaljivkam, kot so »črnec«, »nigger«, »opica«, itd., je precej očiten. Pri tem ne gre za snobizem (šola je plačljiva, poleg tega si šolnino komaj privošči) ali ker bi menil, da slovenski izobraževalni program ni dovolj kakovosten, pač pa ker s tem skuša preprečiti, da vsaj njegova otroka ne bi bila žrtvi stereotipnih predsodkov ali pa, če do teh že pride, da se jim znata postaviti po robu, seveda drugače kot zgolj s pestmi in žaljivkami. Eden od poudarkov mednarodne šole, tudi na praktični ravni in ne samo kot kozmetični dodatek za evropske institucije, je spoznavanje družbene raznolikosti in pluralizma. Ko Jonathana na primer njegovi (slovenski) kolegi začudeno sprašujejo, zakaj plačljiva mednarodna šola, ko pa je slovenski izobraževalni sistem (še vedno) soliden, jim je nekajkrat poskusil pojasniti, da ne gre za vprašanje tujega jezika, ki ga govorijo v družini (ta problem bi bil zlahka rešljiv s popoldansko dejavnostjo), danes pa samo še skomiga z rameni.

Gre za vprašanje njegove etike. Ker je Jonathan iz lastnega okolja izstopil že pred mnogimi leti, in četudi bi vanj skušal ponovno vstopiti, se vrniti, bo v njem še vedno ostal občutek tujstva. In v tem primeru ima verjetno, z manjšimi ali večjimi odkloni, dve možnosti – da izločen iz družbene scenarije postane odgovoren zgolj samemu sebi, potencialno pa tudi versko ali ideološko motivirani »vzporedni družbi«, kar se dogaja pripadnikom ekstremističnih skupin, ali pa se poskuša držati transnacionalnih, univerzalnih načel. In spoštovanje občosti, med drugim na način multiplega pogleda na posamezne družbene prakse, v kar skuša implementirati svoja otroka, je zanj oblika ohranitve dostojanstva v okolju, ki nima nikakršne integracijske politike.

Nenazadnje je potrdilo o tem, da ravna prav, dobil tudi preko odziva vodstvenega osebja mednarodne šole. Zanje je bila žaljivka, ki si jo je dovolila izreči deklica, ne samo napad na Jonathanovo osebnost, pač pa tudi napad na institucijo varstva pred diskriminacijo. Čeprav so se uporabljale visoko zveneče floskule, kot so »protidržavno«, »protidružbeno«, so pokazali precej več iskrene pripravljenosti, zavzetosti in volje za iskanje rešitve za nastalo težavo (kar pa je ob tem, da so tudi sami gostujoča institucija, zadelo ob določene omejitve). Pomeni, in pri tem se zdi, da ni šlo zgolj za naključno osebno karakteristiko osebja, – da je razkol med tem, kar se manifestira navzven, in dejanskim stanjem zanje manj očiten, če ne bi bilo smiselno govoriti o ponotranjenju pravice do enakega obravnavanja. Jonathan je torej le tu dobil določeno zadoščenje, pa še to zgolj zato, ker je nase vzel, seveda v obliki vpisa svojih otrok v zasebno šolo, ki si zadaja določene vzgojne preference, nekaj, kar bi moralo soditi med prioritete slovenske države, torej sposobnost empatičnega odnosa do drugačnosti. Na drugi strani je bil odziv osebja slovenske šole indiferenten. Eden od policistov, ki ga je priklicalo šolsko osebje, je Jonathanu celo zabrusil, da se vede, kot da se morajo pred njim zagovarjati, in da je on tu zaradi njih, ne pa nasprotno.

Predstavljam si torej Jonathana, kako je z rokami v žepih stopal proti ograji, kjer sta, zdaj že rahlo utrujena, stala njegova otroka. Njuni torbi, parkirani avtomobili zunaj, klopce, na katerih so posedali otroci, vse je bilo enako kot prej, preden je deklico potegnil za uho, le da je svetloba zdaj nekoliko zatemnila. Pri tem je nekam vase momljal, da je njihova (delitev, ki jo je nehote privzel in ki jo bosta z nekaj sreče znala prepoznati njegova otroka) nepripravljenost soočiti se s problemom, kar se da razbrati tudi iz tega, da so vso pozornost od žaljivke, seveda tudi v imenu dekličine mladoletnosti, preusmerili na odziv nanjo, jasen indikator, da je ravno ta indiferentnost in nepripravljenost najmočnejši vzvod za vzdrževanje sistemske in strukturne diskriminacije.

 

* Besedilo je nastalo tudi pod vtisom branja poročila Zagovornika načela enakosti Boštjana Vernika Šetinca, in sicer za leto 2011.

Panorama 4. 10. 2016

Osnove ljubezni in zla (odlomek)

Objavljamo prvi odlomek iz romana Osnove ljubezni in zla Jurija Hudolina. Roman bo pri Beletrini izšel naslednji mesec.

Valvasorjev bakrorez Ljubljane, 1689

Tista leta življenja v mali vasi, kar je bilo vedno recipročno velikemu peklu, sem čutil zelo malo. Dolgo, zaskrbljujoče dolgo sem čutil zelo malo in vegetiral v tri krasne zavozi dneve brez motiva. Živeti brez motiva je težka bolezen in tista praznina brez začetka in konca, v kateri začneš blazneti in početi stvari, ki ti drugače nikoli ne bi padle na pamet. Uničiti se in uničiti vse okrog sebe, čeprav je veliko stvari in odnosov v času te splošne ignorance razpadlo kar samo od sebe in prav je tako, z mrtvo emocijo se borijo mentalni invalidi in take bojevnike je treba hop: v čorko ali na tnalo. Zjutraj, ko se dvigneta roleti vek, permanentno dve opciji: ali bi se ubil ali bi koga napadel. Srečaš se z lastno in tujo neumnostjo, kar je morebiti tudi pametno, ni pa kdove kako lečeče in frišajoče, kaj šele vitalno.

Vsak bedak se teši s tem, da je vse za nekaj dobro, kar je seveda larifari, niente, vizija ne obstaja. Včasih ni nič dobro in je vse smet in zdrobljeno, kakor da bi človeku nekdo zasul možganske rove, pitoreskno groteskno, samo feferoniziranje, velika vojna, da bi zanetil ogenj strasti. In kadar to uspe, je vse čakanje z drobižem poplačano, ko vsaj za trenutek ni nebogljene ravnodušnosti. Toda boj za motiv je gladiatorski.

Ta mala vas je moje rojstno mesto in rojstno mesto velike večine mojih prednikov in ji nikoli ne bom mogel do konca pobegniti, saj je to v mojih genih, ki pa, roko na ožarjeno oranžasto žerjavico, človeka pošteno zaznamujejo. Lahko jo pustim, izbrisati pa je ne morem. Imenuje se Ljubljana in je v državi Slovenija. Za človeka, ki ima voljo in željo in za edini resen smisel ustvarjanje – delo pač, je to zajebana država, ki je tudi sicer eno bolj zadolženih in devastiranih evropskih mikro podjetij, ki so mu od ustanovitve naprej vladali večinoma goljufi, prevaranti, pizdakli in take in drugačne kreature, čeprav sem bil tudi sam tak slabič, da sem se zaradi take druščine priskutil sam sebi. V Sloveniji je namreč politika egotripaška in samozadostna goljufija, tukaj se ta poklic tako razume, kar je po svoje logično, saj v njo vstopajo pohlepni siromaki, ki ne znajo skrivati naropanega blaga. Mislil sem, da je politika povsod taka, a mi je kratek pogovor in snidenje in kasnejše resnejše zanimanje za nekatere skandinavske politike to tezo popolnoma upepelilo, dejstvo je, da je politika eden najbolj odgovornih in zahtevnih poklicev, ne pa boljši trg, tingl tangl in beznično politikastrstvo kakor v Sloveniji. To sicer ni moj poklic, mi pa taki neresni slovenski amaterji in prevaranti otežujejo življenje, zato se bom vtaknil tudi v to, vzel si bom to kot državljansko pravico, saj so slabi odnosi in dolgovi v ekspanziji že od leta 1991, ko je ta država nastala in ji od takrat plačujem davke. Seveda nisem genij, če mimobežno čiviriknem, da so včasih naključno tudi v smeteh opali. Leta, ki sem jih preživljal med kvazi visoko in resnično nizkotno družbo, med vinotoči in diplomatskimi sprejemi in na koncu spoznal, da je bilo večinoma vse skonstruirano kot dolžniško razmerje, takšne ali drugačne vrste, samo da je dolžniško, pa sta modus vivendi in operandi izpolnjena, potapljajoče in goljufivo, prozorno, bedasto, nič vzorčasto, nateg je moto. Igrali smo v ligi za bedake, zdaj pa niti v tej ne več, saj gledamo tekmo z rezervne klopi. A tudi na klopi lahko dobiš rdeč karton, če ne pa vsaj rumenega. Toda kartonov in izgubljanja časa na klopi imam počasi dovolj. Rad bi igral. Lige za bedake se ne grem več, to pa pomeni, da življenja ne bom več jemal kot dolžniškega razmerja, ki smo ga z lahkoto zamenjali za korektnost, tega prevarantskega kola pač ne bom plesal. Videl pa sem in še zmeraj gledam, da ta krog nikakor noče počiti, trdovratno se suče in suče in na vrtiljaku lomi tilnike lahkovernemu življu. Umreti pač ni žalostno, ali v razkošju ali v hiralnici, žalostno pa je, žalostno, če ti je čas minil v uborni domišljiji, denarja in moči in častilakomnosti hrepenenja, saj če sem v kaj prepričan, in sem to tudi doživel, je ljubezni in prijateljstva v ljudeh veliko več, kakor pa si mi in vsa (ne)ponarejena zgodovina predstavljamo.

Panorama 3. 10. 2016

Nespregledano: September

Ilustracija: Ana Baraga

Minil je september in delimo nekaj člankov. Prvič, ne pozabite na današnji protest za pravice žensk. Drugič: kdo je ženska, ki se skriva za imenom Elena Ferrante? Nato pa še o ganljivosti Vojnovićeve Fige, odvisnosti od interneta, ki vas lahko stane življenja ter – slike mačk, kraljic interneta. In življenja.

Najprej najpomembnejše: Danes lahko sodelujete v protestu v podporo Poljakinjam, kjer so dodatno omejili že tako restriktivna pravila za splav. Zdaj je splav prepovedan tudi v primeru posilstva in ženske so lahko zaradi abortusa obsojene na pet let zaporne kazni. Več o protestu tu. #czarnyprotest #blackprotest

Rajino prevajalsko delo – znano podplačan poklic – ne more biti razlog za velika nakazila na njen račun. Pravzaprav se nakazila ujemajo s pravicami, ki bi jih Ferrantejeva dobila v preteklih letih. 
Claudio Gatti: Elena Ferrante: An Answer? The New York Review of Books, 2. oktober 2016.

Figa je, tudi takrat ko si dopusti sentimentalnost ali odmik v publicistični diskurz, velik in nežen roman o ne tako nežnih časih in dogodkih. Njen vrhunec, ali vsaj eden od njih, je v fascinantno zrelem in ganljivem opisu ljubezni in odrešitve pripovedovalčevih starih staršev v trenutku, ko babici demenca jemlje spomin in identiteto. 
Jana Pogačnik: Smokva, velik in nježan roman o ne tako nježnim vremenima. Jutranji list, 25. Oktober 2016

Če internet ubija, sem se šalil, bom prvi, ki bo to izvedel. Leta pozneje šala ni bila več tako smešna. V zadnjem letu mojega blogerskega življenja me je zdravje začelo izdajati. /…/ Moje sanje so bile napolnjene z odrezki kode, ki sem jo vsak dan uporabljal za osveževanje strani. Moja prijateljstva so s krajšanjem časa na spletu odmirala. Moj zdravnik je ob predpisovanju nove doze antibiotikov pripomnil: »Si res preživel HIV, da te bo ubil internet?«
Andrew Sullivan: I Used to Be a Human Being. New York Magazine, 19. september 2016.

Kot namiguje naslov knjige, so v njenem fokusu razvaline: ženske, ki so se javno sesule in padle v nemilost: Pomislite na Britney Spears. Ali Whitney Houston. Ali Miley Cyrus. Ali Amy Winehouse, ali Monico Lewinsky, ali princeso Diano, ali Judy Garland, ali Billie Holiday, ali Marlyn Monroe ali Sylvio Plath. /…/ Padci the zvezdnic razglašajo – preveč seksualizirana, preveč čustvena, premalo apologetska – od tistega, kar družba v danem trenutku od njih pričakuje. Služijo kot opozorila pred ženskimi zahtevami. Ani ni Hillary vedno znova kaznovana zaradi svojih ambicij? To je samo eno od poglavij dolge zgodbe. Vse je bilo lepo, dokler Eva ni postala lačna.
Megan Garber: How Pop Culture Tells Women to Shut Up. The Atlantic, 29. september 2016.

Kako živijo begunci? Oglejte si na fotografijah, ki jih je objavil NZZ.

In še nekaj odličnih fotografij mačk, ki jih je posnela njihova ljubiteljica in kultna portretistka Jane Bown.