marec 2022 - AirBeletrina
Avtorica: W. B. Avtorica: W. B.
Kolumna 29. 3. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Povej mi, kaj pišeš po facebooku, in povem ti, ali bom brala tvoj roman

O osebnosti nacionalnega poeta je znano vse, kar je bilo mogoče povzeti po sekundarnih virih, izbrskati in rekonstruirati. Pravnik in karierist, deziluziran povzpetnik, po srcu poet. Raje bi bil na deželi kot po svetu, oženjen z dekletom, ki bi mu bogaboječe do konca svojih dni kuhalo in pralo, kot pa da se je primoran poditi za izbirčnimi mestnimi frajlami. Od incela po današnjih standardih do serijskega ljubimca. Nekje vmes Ana Jelovšek, verjetno zato, ker želi vsaj tu in tam pojesti doma pripravljeno kosilo. Brez prave namere in občutka odgovornosti ji napravi tri otroke, ki jim odreka materialno in čustveno podporo. Odsotni oče. Melanholik: njegovi prijatelji delajo samomore, o samomoru večkrat razmišlja tudi sam. Konfliktna osebnost. Ne živce mu gre vse: buržoazija, kler, civilna družba, Dunaj, provinca. Če bi bil sodobnik, bi imel najbrž živahen profil na Facebooku. Pri 33 se z varne razdalje zaljubi v 17-letnico, ne obstaja niti en dokaz, da bi se z njo kadarkoli skušal pogovoriti kot s sebi enakim človekom. To ga ne ustavi, da v javnih občilih ne bi objavljal ljubezenskih pesmi z akrostihi, ob katerih bi zardevale tudi današnje najstnice. Obsedenost čustveno povsem nedoraslega in spolno zavrtega moškega. Hud alkoholizem, simptom žrtvene mentalitete, »sovražne sreče« s pesniškimi besedami, ki vodi v duševni in fizični propad. Poet, ki bo po smrti povzdignjen v nacionalnega, ker nacionalni miti potrebujejo nacionalne pesnike, ima za sabo vojsko nacionalnih komparativistov, ki vpijejo: »Etike in morale 19. stoletja ni mogoče meriti po kriterijih 21. stoletja!«

***

Literarno delo nima ničesar z osebnostjo, karakterjem, vrednotami in prepričanji svojega avtorja, še danes zatrjujejo nekateri raziskovalci literature in pri tem zvenijo kot eskapisti z darom magičnega mišljenja. Ideja odločne ločnice med avtorjevo osebnostjo in avtorjevim delom je obsesivno-kompulzivna motnja literarne vede. Z močjo obrednega ponavljanja ideje v obliki tisočev doktorskih disertacij, znanstvenih člankov, akademskih študij in monografij je idejo spremenila v prvi aksiom literarne vede. Tako dolgo in vztrajno jo ponavlja ter postopoma razvija vrsto najrazličnejših literarnovednih metod, zgolj zato da bi odrinila moteče obsesivne misli, ki se vrivajo v zavest. »Literarno delo ni njegov avtor in avtor ni svoje literarno delo, literarno delo ni njegov avtor in avtor ni svoje literarno delo, literarno delo ni …« Mantra odriva zlo slutnjo, ki spodkopava temelje literarne vede, sum, da je literarno delo skorajda izključno nekakšen rezultat avtorjevega sveta, njegove globoko, najgloblje osebne vizije sveta. Ko je literarna veda dejansko na potezi, zavestno odvrača pogled od tega, kar jo intimno zares zanima in kar na tihem prepoznava kot ključ, ki odklepa vrata besedila. Avtor se, ko piše, bori z lastnimi demoni, literatura je popoln zločin, kritiška ali komparativistična analiza literature pa je kriminalistična preiskava. Problem odobrenih metod je, da se vse odrekajo temu, da bi avtorju zlezle v glavo, da bi razumele, kaj motivira njegov zločin. Namesto tega nekaj dokaznega materiala zanemarjajo, preostalo pa po nerodnosti spregledajo, ter avtorju tako zagotavljajo kritje. Zločin se izplača, dodaja ničesar krivi pišoči. Literarna veda je tisti izjemno rigiden policist-kriminalist, kakršni verjetno naseljujejo policijske postaje širom sveta in so tako zelo drugačni od genialnih detektivov v fikciji: izobražen in spreten pri plezanju po karierni lestvici, dosleden pri izvajanju kriminalističnega postopka v skladu s pravili, pri tem pa brez kanca intuitivnega uvida v zločin. Literarna veda, čisto tako kakor poklicni kriminalist, globoko analizo besedila v najboljšem primeru hlini, saj mora v imenu postopkovne korektnosti zatreti vse prvinske instinkte.

***

Literarno delo je svojevrstna zbirka dokazov o zločinu. Pisanje pa je najbolj čudovito, zvito, pretkano kriminalno dejanje, katerega storilec je vedno varen pred razkrinkanjem, saj je v prvi vrsti vedno varen pred tem, da bi ga kdorkoli razumel. Spoznavanje avtorja samega je literarna veda že v osnovi ovrgla kot eno možnih poti za razumevanje literarnih besedil. Izreči in storiti je mogoče karkoli, pri tem pa kvečjemu tvegati nizko branost in negativne kritike. Mogoče je varati, lagati, ubijati, sovražiti, goljufati, zlorabljati, pa za nič od tega odgovarjati. Kadar od mrtvih obuja diktatorje in tirane, avtor pojasnjuje, da samo opominja na preteklost. Kadar upodablja rasiste, homofobe in moške, ki sovražijo ženske, pravi, da zgolj odslikava družbo, kakršna je. Ko po nuklearni katastrofi in dramatični otoplitvi ozračja iztrebi človeštvo, se lahko avtor brez problema izgovori, da zgolj opozarja na alarmantno okoljsko-ekološko situacijo. Ko po desetletjih in desetletjih literarnega portretiranja revolucionarnih zmagovalcev nek avtor upodobi poraženega kolaboranta, je pojasnilo na dlani: avtor v svojem delu raziskuje možnosti drugačnih perspektiv na zgodovinska dejstva. Polaganje besed in dejanj v usta fiktivnih junakov je po definiciji zagotovilo imunitete, avtonomija literarnega dela in domneva fiktivnosti pa sta ščit pred pravom, zakoni, kazensko in nenazadnje tudi moralno odgovornostjo. Četudi avtor ubija svoje like, najverjetneje mirno spi, saj tam zunaj nihče ne zganja moralne panike, njega samega pa prav tako ne grize moralni maček. Literatura omogoča najstrašnejše zločine telesa, duha in srca pod pretvezo izmišljije. Prav to je – popoln zločin.

***

Ideja strogega ločevanja avtorjeve osebnosti od njegove literature je z argumentom moči podprta ideja, ki kot vsaka reakcionarna ideja vznika iz želje po vzdrževanju spolnih, rasnih in razrednih razmerij moči v družbi. Kaj avtor kot zasebnik počne in česa ne, kdo je avtor onkraj svoje morda izmojstrene pisave ter nemara skrbno krojene javne in profesionalne podobe, je pomembno prav zato, ker obstaja veda, ki s položaja institucije zagotavlja, da se zanj (in še manj zanjo) ni treba posebej brigati, vsaj dokler je živ ne. Literarno delo je dokaz piarovske zmage v informacijski vojni. Podatki o avtorju kot zasebniku pa so dobro varovane državne skrivnosti, katerih razkritje bi izničilo učinke propagandne mašinerije. Avtor želi biti presojan po svojem kreativnem geniju, v najslabšem primeru po svojem lepodušništvu in humanizmu v izraženih stališčih, ne pa po tem, katero stran je izbral v nesmiselni vojni, ali tem, kolikokrat je, sodeč po policijski kartoteki ali konsistentnih govoricah, pretepel svojo ženo. Akademik (ki se mu zelo dolgo niso pridružile akademičarke) mu pritrjuje, saj meni, da je treba avtorja presojati po njegovih najbolj svetlih trenutkih (ne nujno tudi avtorice), ostale pa pustiti, da odležijo tako dolgo, da si jih literarna zgodovina več ne bo mogla priklicati v spomin. Nenazadnje bi bil tudi akademik sam rad presojan po svojih pronicljivih uvidih v globino človeške duše, kakor se ta emancipira v avtorjevi lirični pesmi, precej manj pa po tem, da ga več študentk obtožuje spolnega nadlegovanja.

***

Pesem protestniški kolesarki, v kateri pesnik in profesor literature občuduje kolesarkino postavo, medtem ko sočasno skupina študentk z njegove fakultete javno govori o spolnem nadlegovanju v visokošolskih institucijah, v veliki meri prav na fakulteti, kjer poučuje. Društvo slovenskih pisateljev, ki v javnem pismu angažirano podpira etnonacionalistični separatistični projekt Katalonije, ne kaže pa znakov aktivizma, ko so kršene pravice žensk, migrantov, beguncev ali LGBTQI+ državljanov. Pesnik, predsednik pisateljskega društva, ki je ponosen, da njegovo društvo med nominirance za nagrade vključuje ženske. Urednik literarne revije in pisatelj, ki z mladimi kritičarkami sodeluje le, če se odzivajo njegovemu dvorjenju. Literarni teoretik, ki novo generacijo mladih komparativistov verjetno v tem trenutku poučuje, da je Philip Roth žrtev politične korektnosti. Pesnik, ki je očaran nad vsako politično gesto Janeza Janše, a le do dne, ko ta razkrije svoje prave proevropske in zahodnoimperialistične barve ter med rusko invazijo podpre Ukrajino. Pesnik, ki je prepričan, da je globalna pandemija pripeljala v sanitarni totalitarizem kovidnega režima in distopično družbo nadzora, farmacevtske družbe pa si skušajo prilastiti imunske sisteme prebivalstva vsega planeta, s tem da cepljeni proti covid-19 postanejo jab junkies. Slovenska pesnica, ki družbena omrežja uporablja za širjenje »univerzalne naravne resnice in pravice«. Filozof in pesnik, ki si začne, ko se razmere zaostrijo vse do vprašanja življenja in smrti, pripravno, zastavljati temeljna humanistična vprašanja, kajti solidno sokratično mišljenje čudežno odvezuje solidnega sokratičnega ravnanja. Kolona anticepilcev, poduhovljencev, religioznih fanatikov, desničarjev, nacionalistov in teoretikov zarot med slovenskimi pisatelji in pisateljicami. Bolj kot njihovi nežni stihi in dolgovezni romani zadanejo njihove misli, kadar ne pišejo, kadar zgolj bivajo in puščajo sledi v gluhi noči, ki ji zaupajo, da jih ne posluša. Popoln alibi jim je že pred tem priskrbela literarna veda.

***

(Ne)pomembnost osebnosti in zasebnosti za interpretacijo literarnega dela ni konstanta v času. Avtorjevo življenje je za analizo njegovih besedil tem pomembnejše, kolikor bolj se oddaljuje v času. O osebnosti nacionalnega poeta je znano vse, kar je bilo mogoče povzeti po sekundarnih virih, izbrskati in rekonstruirati. Če bi bile njegove smeti še vedno tam, kjer jih je odvrgel, neiztrohnjene, bi se akademiki, ki so na njegovem opusu zgradili svoje, gotovo lotili njihovega prebiranja in selektivne interpretacije. Ideja, da je za razumevanje besedila nujno treba najprej zlesti v glavo avtorju, pomeni zgolj premestitev dejanja v sedanjost, namesto da se ga odriva v prihodnost, v čas, ko se bodo njegova človeška dejanja že davno izgubila med vesoljski zvezdni prah. Vprašanje, kako brati kanonske avtorje, je odprto. Zaprto pa je vprašanje, kako brati sodobnika. Odgovori ležijo v njegovi kompostnici, med slabo spranimi konzervami paradižnikove omake, ki jih je nemarno odvrgel v reciklažo, med fotografijami na družabnem omrežju, med peticijami, ki jih ni podpisal, med srci, ki jih je zlomil, v razlogih, zakaj se zlomi njegovo, med načini, kako se je izneveril svojim sanjam ali lastnemu potencialu, med nezmožnostjo subjektivne izbire in objektivno neumnimi odločitvami, med popisanimi listi papirja, ki jih je strgal, pa bi zadel žebljico na glavico, če bi jih objavil, v vojnah, ki jih je izbral, namesto da bi se odpovedal egu z enim samim klikom: izbriši, unfriend, unfollow. O vsakem avtorju, naj bo sistemsko prezrt ali z Jenkovo nagrado podprt, velja razmišljati kot o morebitnem bodočem nosilcu kanona ter mu prav zato pogledati v smeti, preden jih pristojne službe odpeljejo. Nikoli ni mogoče vedeti, kateri avtor in kdaj utegne priti prav kateremu od pravkar nastajajočih mitov. Da o mitih, ki se rojevajo v izrednih razmerah, tako rekoč čez noč, ne tratimo besed.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Nebraska (Fotografija: Wikipedija) Nebraska (Fotografija: Wikipedija)
Refleksija 28. 3. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Ponovno prebrano: Ántonia in Willa

Točno leto zatem, ko je predsednik Salvador Allende umrl v (še) ne pojasnjenih okoliščinah, medtem ko je vojska Augusta Pinocheta bombardirala predsedniško palačo Casa de la Moneda v Santiagu de Chile, je severnoameriška televizijska hiša NBC začela predvajati televizijsko nadaljevanko, ki je prikazovala življenje severnoameriških pionirjev na ameriškem zahodu – ki se je zdelo podobno življenju v Disneylandu.

Televizijska serija Mala hišica v preriji je bila osnovana na seriji otroških knjig, ki jih napisala leta 1867 rojena Laura Ingalls Wilder; v njih je opisovala svoje izkušnje in doživetja kot pionirka in priseljenka – in jih obarvala s pomočjo fikcije – v državah Minessota, Kansas in Wisconsin. Laura je bila potomka popotnika na ladji Mayflower, Richarda Warrena, sestrična predsednika Ulyssesa S. Granta v tretjem kolenu, poleg tega je bila članica družine Delano, ki jo sorodstvene vezi povezujejo s Franklinom D. Roosveltom.

Šest let po rojstvu Laure Ingalls se v državi Virginia rodi Willa Siber Cather, ki se z devetimi leti z družino preseli na zahod, v Nebrasko, da bi ubežala epidemiji tuberkuloze. Tudi Nebraska bi lahko postala prizorišče za nastanek serije o izkušnjah priseljencev na ameriškem zahodu na osnovi treh romanov, ki jih je napisala Willa Cather, toda sprehodi po naravi v stilu Disneylanda niso bili nikoli v Willini naravi pisanja.

V Mehiki je življenje pionirjev več let vstopalo v domove in nas razveseljevalo s preprostostjo in nedolžnostjo. Odveč je pripomniti, da se nam je, odraščajoči mladini, od sladkobe mešalo in smo raje gledali kavbojske filme, ki so govorili o dogodivščinah Divjega zahoda. Prav zato me je pred časom toliko bolj navdušila pozabljena knjiga, ki govori o preprostem, a okrutno težkem življenju na velikih planjavah.

***

Prvi naseljenci v Nebraski (Fotografija: Wikipedija)
Prvi naseljenci v Nebraski (Fotografija: Wikipedija)

Jim Burden zapusti  svet, ki ga je poznal, dehtečo Virginijo, in se napoti v kraje, ki jih prvi beli raziskovalci imenujejo wasteland, opustelo krajino, ki se razteza onkraj reke  Mississipi in se razprostirala do gorovja Rocky Mountains.

Na vlaku Jim sreča češko družino – ki si je kupila kos zemlja v Nebraski – in opazuje, kako si skozi okno ogledujejo ozemlje, ki ga bodo morali odslej imenovati dom: »bila je samo zemlja: ne dežela, zgolj material, iz katerega so zgrajene dežele.«        Med družinskimi člani je tudi deklica, ki je morala biti začudena nad razsežnostjo obljubljene dežele. Jim Burden tedaj še ne sluti poguma, vztrajnosti, želje po življenju in upornosti, ki so naseljevali to drobno, toda čvrsto tuje telo. Ántonio.

***

Willa Cather v mladih letih.
Willa Cather v mladih letih.

Willa Carther je bila možača – tako so ji pravili, saj v tistih časih ni bilo uvidevnih in prefinjenih besed za ženske, ki se niso strinjale z vlogo, določeno s spolno fiziologijo, in vlogo, ki jim jo je posledično predpisala družba. Že v otroštvu je bila ves čas bolj povezana z brati kot s sestrami, do katerih je izkazovala nenavaden prezir, in vse od zgodnje mladosti je izbirala pričeske in obleke, ki so jo očitno razlikovale od povprečnega dekleta. Nekaj časa se je Willa podpisovala celo kot William, zlasti v obdobju, ko je zatrjevala, da bo postala spoštovana zdravnica.

Čeprav je izvirala iz preproste, a ustaljene družine srednjega razreda, je Willa postala tisto, kar severnoameriška kultura rada imenuje self-made man: potem ko je v mestu Red Cloud v Nebraski maturirala, se je v Lincolnu vpisala na Univerzo Nebraska, kjer je začela objavljati v lokalnem časopisu in diplomirala iz literature ter pozabila na študij medicine.

Povabili so jo, naj začne pisati za neko revijo v Pittsburghu, v Pensilvaniji, kamor se je preselila, a je kmalu prišlo vabilo za sodelovanje z revijo McClure v New Yorku. Prav v tej reviji je Willa objavila svoj prvi roman v nadaljevanjih, s katerim je bila nezadovoljna, zato se  je odločila, da bo začela pisati o svojem odraščanju v Nebraski in kmalu objavila tri romane, ki so se sestavili v triologijo Velike planjave.

Vsa tri dela sta z odobravanjem sprejela tako kritika kot bralstvo, tako da se je celo F. Scott Fitzgerald glasno pritoževal, ker je imel njegov Veliki Gatsby precej bolj mlačen odziv kot tretji del Willine triologije Moja Ántonia[1].

O Cartherini seksualni usmerjenosti se razpravlja še dandanes, a dejstvo je, da so bile vse njene najpomembnejše zveze vedno z ženskami – zlasti z aristokratinjo iz Pittsburgha, Isabelle McClung, za katero je, po besedah Wille, napisala vse knjige, in z urednico Edith Lewis, s katero je preživela 39 let življenja.

Willa je pisala in objavljala, vendar je blišč njenega pisateljskega imena zbledel s prihodom nove generacije kritikov in bralcev, ki so njeno delo videli preveč zasidrano v nostalgiji in brez prave možnosti, da bi lahko skočilo na vlak sodobnosti.

Počasno propadanje njenega telesa je povzročil rak na dojki, leta 1947 je umrla za posledicami možganske krvavitve. Pokopana je v New Jerseyju ob Edith Lewis in nedaleč od posestva, ki ga je obiskovala s prijateljico Isabelle McClung.

***

Da bi povedala zgodbo o Ántoniji, se je Willa odločila zaupati glas pripovedovalca dečku, ki je doživel otroštvo, podobno njenemu: Jimu Burdenu.

Jim je torej tisti, ki prispe na postajo Black Hawk v Nebraski, kjer ga sprejeme Otto Fuchs, avstrijski priseljenec, ki dela na kmetiji njegovih starih staršev; prav on je tudi edina oseba, ki mu bo lahko dala nekaj verodostojnih podatkov o krajih, od koder izvira družina, ki jo je bil spoznal na vlaku in ki bo zaživela nedaleč od kmetije njegovih starih staršev; a če je Jimova hiša zgrajena iz opeke, Čehi prispejo v hišo, ki je zbita iz zemlje. Iz »testa«. Obupno bedna sobica, takšna, o kateri zgodovinarji ameriškega zahoda pripovedujejo, da je sprožila plaz grenkih solza žensk, ki so po neskončno dolgem potovanju in upanju na boljše življenje pristale v njih.

***

Zelen hrib, posejan s cvetjem, pušča prostor preostali tretjini zaslona, ki ga prekriva modro nebo in ga obenem razpolavlja; na vzpetini se čisto na vrhu pomika mali voz – od desne proti levi strani ekrana, nato se na zaslonu izpiše naslov: Mala hišica v preriji. Nato nam sredinski kader pokaže čeden in dobro rejen par ameriških pionirjev, ki razneženo zre v daljavo: proti drugi vzpetini, od koder pritečejo tri vesele svetlolase deklice.

Tudi v svetu Wille Carther na travnikih prerij rastejo rože, a obenem v njem nastopajo tudi surove zime – in ti isti zgodovinarji, ki pišejo o življenju na ameriškem zahodu, nas spomnijo, kako grozljive so bile zime na neskončnih planjavah. Ántonijin oče ene od teh zim ne preživi; je moški, ki ni zmogel prenesti življenjskega zasuka in prepada med rodno Češko in negostoljubno Nebrasko. Toda v prsih Ántonije bije srce, ki utripa od želje po življenju in prilagoditvi. Jim jo začne učiti angleškega jezika in tako se začne fascinacija, ki traja vse življenje in ga spremlja tudi v New Yorku, kjer v odraslem življenju postane odvetnik – nikoli ne pozabi zlatih in močnih Ántonijinih rok, ki na polju opravljajo enaka dela kot moški.

Willa Cather iz podob narave splete čudovit mozaik; poljane z visokimi rdečimi travniki Nebraske nam zlezejo pod kožo z enako vztrajnostjo kot mladi priseljenci, ki jih v tem romanu utelešajo predvsem slovanske in skandinavske ženske; te prisluhnejo klicu življenja najprej kot delavke na lastnih kmetijah, ko skrbijo za preživetje družin, in nato kot služkinje v vasi Balck Hawk, kjer iščejo svojo nadaljnjo pot.

Mala hišica v preriji Laure Ingalls je zgodbo o pionirjih na zahodu spremenila v univerzalno doživljanje tega sveta s pomočjo televizijskega medija, toda Willa Cather je bila tista, ki je njihove usode povzdignila na najvišji pripovedni nivo in mu dodala človeško globino.

Njen roman je zgodba o eksistencialni pritrditvi, ki se izoblikuje skozi nežno prijateljstvo med ameriško siroto in češko priseljenko, ki ji Cather vdihne življenjsko silo po obstanku.

V njenem romanu bralec najde široko paleto stvari: človeško vztrajnost, upornost, skrivnostno preteklost, brutalno lepoto planjav v Nebraski, velike in male zgodbe protagonistov in njihove prigode – kot je tista o napadu črede volkov, ki dva ruska prijatelja osami, odreže od civilizacije na neznanem terenu. Na prvem mestu romanov pa je pisava Wille Cather, iz katere vejejo spretnost, inteligenca in modrost.

Willa Cather se je brez posebnih ceremonij odločila biti neposlušna in ne slediti vrsti omejitev, ki ji jih je vsiljevala konservativna družba; ko si je želela pisati, se ni primerjala s kolegi na drugih založbah ali revijah. Willa se je merila z velikimi glasovi: z Dickensom, Jamesom in Eliotom. Poustvarila je svet, za katerega se ji je zdelo, da je za vedno izgubljen, ter vdihnila življenje literarnemu liku, ki je bolj živ kot mi sami, s tem pa postavila visok literarni standard, v katerega se danes oziramo in z njim skušamo meriti našo pisateljsko obrt.

[1]Moja Ántonia, prevedli Sonja Cuderman in Nada Dobravec, DZS, Ljubljana, 1967.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Panorama 25. 3. 2022

Besede in številke – finalist AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2021

Nekdo mi že tretjič ali četrtič ponudi plastenko vode in spet samo odkimam; nisem žejen in tudi če bi bil, se mi ne bi zdelo prav, da se ukvarjam s tako nepomembnimi  rečmi, kot sta hrana in pijača. Opazujem plešastega moškega srednjih let, kako se nasproti mene baše s sendvičem, ki ga je vzel z ene od miz, postavljenih ob vhod na drugem koncu dvorane. Nekomu se je zdelo potrebno na list papirja z rdečim flomastrom napisati besedico hrana in šele zdaj opazim, da je po stenah polepljenih še več napisov s puščicami: WC, voda, zdravnik in tako dalje, povsem odveč in nadležno, šolska telovadnica ni tako velika, da se v njej ne bi znašli brez njih, ampak naj bo, morda je kdo od svojcev res v takšnem šoku, da potrebuje te oznake. Ljudje  smo različni, morda lahko tudi sendvič s klobaso in sirom komu pomaga, da se pomiri. Skrivaj jih opazujem, nekatere seveda poznam, ampak samo na videz, če se srečamo kje v mestu, si pokimamo, nismo ravno družinski prijatelji ali kaj podobnega. Ko mi je Ana rekla, da bo letos šla s sodelavci na kolektivni izlet v Italijo, sem bil iskreno presenečen. Šefi so namignili, da je priporočljivo, teambuilding in takšna jajca, saj veš,  kako je zdaj to moderno, mi je pojasnila in naveličano pogledala proti stropu. Ko se zdaj spomnim na to, me prime, da bi te šefe zatolkel s sekiro. Ampak v resnici nimam značaja ali energije za kaj takega. Pa tudi sekire ne. In tudi sicer ne bi čisto nič  pomagalo. Saj niso mogli vedeti, kaj se bo zgodilo; jasno da ne, naključje pač. 

Starejša in mlajša ženska, ki sta po enaki ukrivljenosti nosnega pretina in nekoliko preveč razmaknjenih očeh očitno v sorodu, se objokani objemata in narahlo pozibavata. Bradat moški nepomično sedi in strmi v prazno. V telovadnici je toplo, prepoteni črni lasje se mu lepijo na čelo in čez zaripli obraz mu drsijo potne kaplje, a se ne domisli, da bi slekel vetrovko. Od nekod v moj hrbet enakomerno pljuskajo ritmični valovi besed, preveč pridušenih, da bi jih lahko razumel, in šele čez čas se zavem, da gre za molitev. Ozrem se čez ramo, pričakujem starejšo gospo v volneni jopici, spetih las in z majhnim zlatim križcem na verižici okoli vratu. Ko zagledam mlado žensko v modnih oblačilih in z obročkom v nosu, sem najprej presenečen, potem mi postane nerodno. Ženska opazi ali začuti moj pogled, njen glas se stiša v šepet, a ozke blede dlani ostanejo čvrsto sklenjene. 

Večina ljudi obrača po rokah svoje pametne telefone in med čakanjem na odrešilni klic, ki ga ne bo, vsakih nekaj sekund preverja novice na internetu. Sam nimam nobene posebne želje buljiti v ekran z enimi in istimi fotografijami zoglenelega avtobusa na dnu prepada, na katerih se ne vidi ničesar in nikogar. Zakaj je avtobus prebil zaščitno ograjo in kako je prišlo do požara, še ni povsem jasno in v tem trenutku tudi ne najbolj pomembno. 

Poleg rokometnega gola na drugi strani dvorane prepoznam Klaro, Markovo ženo, enkrat smo se srečali v kinu in šli po koncu filma skupaj na pijačo; prijetna človeka, dobro smo se ujeli, in ko smo se poslovili, smo si rekli, da se moramo kmalu spet dobiti, a potem za to seveda nikoli ni bilo časa. S Klaro se spogledava in za hip se ustrašim, da bo stopila k meni. Ni mi do pogovora, saj ni kaj povedati, vsaka beseda bi bila še bolj izpraznjena kot sicer. K sreči mi samo na kratko pokima. Poskušam se ji spodbudno nasmehniti nazaj, a takoj vem, da mi je popolnoma spodletelo. Moški nasproti mene je medtem pojedel svoj sendvič in šel po novega, z debelimi prsti ga odvije iz celofana si ga hlastno zatlači v usta, koža na licih se mu napne kot hrčku, on pa še kar grize in melje in požira, kakor da bi se hotel s sendvičem zadušiti. Z njegovih ust padajo proti tlom bele snežinke krušnih drobtin. 

Neprijetno zacvili in zahrešči, vsi se zdrznemo in pogledamo kvišku proti zvočnikom,  ki kot velike črne ptice čepijo pod stropom dvorane.  

Pričakujemo pomembno obvestilo, a nam ženska, ki je očitno glavna ali vsaj zadolžena za koordinacijo kriznega štaba, pove le, da nam je na voljo tudi prva psihološka pomoč. Ozre se proti visokemu moškemu v rjavkastem žametnem suknjiču, kakršni so že nekaj  let iz mode. Strokovnjak za takšne primere, ga predstavi. On se rahlo zdrzne, ko to sliši. Potem stopi k mikrofonu, ki ga sicer najbrž uporabljajo za šolske proslave, in se nekaj časa muči s stojalom, da bi ga dvignil na pravo višino. Nazadnje obupa ter se zgrbljeno sključi. Ko spregovori, je njegov glas umirjen in prijetno mehak, kakor blago njegovega suknjiča, a oči ima za spoznanje preveč razprte in adamovo jabolko mu ves čas poskakuje v grlu, kakor da bi za kosilo pogoltnil jojo. Ni mi jasno, kaj ga tako skrbi, saj pa od njega nihče ničesar ne pričakuje; nikjer niso predpisani učinki njegovega dela, ne obstajajo nobene formule in tabele, njegove uspešnosti ne bo mogoče izmeriti  ali izračunati … Česa se potem boji? Da bo na koncu še sam potreboval psihološko pomoč? Morda pa samo upa, da bo naslednjih nekaj ur čim prej minilo – morda je imel načrte in je slabe volje, ker ne more na večerjo v kakšno tistih finih restavracij, v katere radi zahajajo pripadniki višjega srednjega razreda, ali ker bo morda zamudil prenos nogometne tekme, ki je tako pomembna, da jo v neposrednem prenosu spremljajo celo izobraženci njegovega kova.

Ko žametni glas utihne, se zavem, da si nisem zapomnil niti besede. Pa saj ni važno. K moškemu pristopi fant v odsevnem jopiču in mu na suknjič pritrdi nalepko; čeprav sem predaleč, da bi lahko razločil črke, slutim, kaj piše na njej. Moški bolj zmedeno kot nejevoljno pogleda oznako na svojih prsih, nato pa počasi stopi med vrste stolov, prijazno prikimava, se nasmiha s stisnjenim ustnicami in tu in tam kaj vpraša tiste, ki se mu zdijo še posebej pretreseni. Nekaj ur nas bo tolažil, hodil od enega do drugega, nam namenil par spodbudnih besed, ki jih je pobral iz kakšnega priročnika, že jutri pa na nas pozabil, si umil roke in izmil spomin, nas prepustil drugim ljudem, drugim specialistom, ki se bodo potem tedne, mesece ali leta ukvarjali s posamičnimi travmami. Ampak ne z mojo; ne glede na to, kaj se je zgodilo, si s temi strokovnjaki za  takšne primere ne bom imel kaj pomagati. Nisem človek za pogovore, res ne. Sploh pa ne o stvareh, ki jih ne moreš več spremeniti.  

Odkar so pri poročilih novinarski mrhovinarji objavili, da je nesrečo preživela le ena oseba, bi rad samo čim prej izvedel, ali je to Ana ali kdo drug. Negotovost in pogled na vse te ljudi v kriznem centru, ki se oklepajo šibkega upanja, postajata neznosna. Potem privlečejo k mikrofonu še duhovnika – videti je za spoznanje manj zmeden od psihologa, a zato nič bolj zaupanja vreden. Spet samo kup praznih besed in floskul o tem, da je treba moliti, zaupati v Gospoda, držati skupaj, se zavedati, da nismo sami, podpreti drug drugega in stisniti roko sočloveku v nesreči …  

Neumnost, če mene vprašate. Niti najmanjše želje nimam po medsebojni tolažbi. Nikakršni prijatelji in zavezniki nismo, ravno nasprotno, naši interesi se izključujejo. Če si želim, da je Ana živa, si hkrati želim, da je Marko mrtev. In če si Klara želi, da je živ Marko, ta želja vsebuje obstransko upanje, da je med umrlimi Ana. Tako preprosto je  to. Pravila logike. Hinavsko pretvarjanje in ponavljanje utopičnih misli, kako si želimo, da do nesreče sploh ne bi prišlo in bi bili živi vsi, je nesmiselno – ta možnost je že zdavnaj odpadla. V željah, realnih željah, lahko izbiramo samo med lastno in tujo  izgubo. Stvari se izključujejo, dogodki se izključujejo, ljudje se izključujejo, življenja se izključujejo.  

Morda obstajajo paralelna vesolja, morda je v enem živa Ana, v drugem Marko, v tretjem hčerka tistega starejšega para, ki sedi desno od mene, in tako dalje. Morda so v enem od vesolj mrtvi vsi. V enem pa vsi živi. Morda je tako. Ne vem. Nisem fizik, ampak ekonomist, maslo in topovi, Ana in Marko, obojega ne moreš imeti, oportunitetni stroški in te stvari … In morebiten obstoj paralelnih svetov mi bolj malo pomaga, ujet sem v tem in želim si, da bi bila v njem živa Ana in ne kdo drug, drugi so lahko živi kje drugje, evo, to sem jim sposoben želeti – dati nekaj, kar ni moje in kar mi ne pripada, to je maksimalna velikodušnost, ki jo premorem v tem trenutku.  

Žal mi je, da v gimnaziji nisem bolj poslušal pri pouku fizike, morda bi potem bolje razumel stanje, v katerem se nahajam. A če bolje razumeš, še ne pomeni nujno, da je karkoli lažje. Dokler ne pride nekdo, ki nam bo povedal novico, je Ana zame nekaj  takega kot Schrödingerjeva mačka. Je hkrati živa in mrtva. Ampak vseeno bolj mrtva kot živa. Možnosti, da je živa, so ena proti dvainpetdeset. To je nekaj manj kot dva odstotka. Manj kot letošnja gospodarska rast. Manj kot znašajo obresti za potrošniške  in stanovanjske kredite. Ali, drugače povedano, to je nekaj več kot  osemindevetdesetodstotna gotovost, da sem postal vdovec. Še ena čudna beseda, ob kateri pomislim na zgrbljene starčke s klobuki in sprehajalno palico in zmečkanimi srajcami, ki jih nihče več ne lika.  

Besed res ne maram preveč. Veliko raje imam številke. Tam vsaj približno veš, kje si. Prvič v vseh teh letih si skoraj oddahnem, da nisva mogla imeti otrok. Ne vem, kako bi se znašel v tej vlogi; lahko si predstavljam, da bi bil oče, to ja, ampak samohranilec? Okornih in neužitnih izrazov kar ne zmanjka, zvezani so eden na drugega kot veriga robcev, ki jih čarovnik v cirkusu vleče iz svojega žepa. 

Vidim, da se tisti psiholog počasi približuje naši vrsti sedežev; že načrtujem, kako bom  vstal, se sprehodil do miz s hrano, vzel mogoče kakšen sok v tetrapaku ali plastenko  vode in se presedel na konec telovadnice, kjer je že šel mimo. Potem zagledam glavno koordinatorko, ki se z nekom pogovarja po telefonu, in obsedim na svojem mestu. 

Sprememba v njeni drži in živčni trzljaji z glavo mi povedo, da je pravkar dobila odgovor, ki ga pričakujemo. 

Glas ženske za mojim hrbtom postaja hitrejši in močnejši, le s težavo se uprem, da se  ji ne pridružim v molitvi. K nogam moškega nasproti mene prileti črni vran in začne s  tal zobati drobtine. Ne vem, če je resničen, zato raje zaprem oči in v temi čakam na besede, ki bodo zamenjale številke verjetnostnega računa. V ušesih pa samo neprijetno piska in hrešči.

Panorama 22. 3. 2022

Domača knjižnica Kozme Ahačiča

Kozma Ahačič Fotografija: Ana Kovač

Dr. Kozma Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, znanstveni svetnik in izredni profesor, urednik jezikovnih portalov Fran in Franček ter sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Slovnici za osnovne šole Kratkoslovnica in za srednje šole Slovnica na kvadrat sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Izdal je dve zbirki pesmi, zbirko esejev Kozmologija ter vrsto znanstvenih in poljudnoznanstvenih knjig. Konec lanskega leta je Cankarjeva založba izdala monografijo v tristo izvodih Stati inu obstati, v kateri je predstavljenih prvih 50 knjig slovenskih protestantskih piscev – njen avtor je naš današnji sogovornik.  

Za knjige imam vedno prostor: 15 kvadratnih metrov polic  

»V našem stanovanju je vedno prostor za knjige in nahajajo se prav v vseh sobah. Čeprav je polic okoli 15 kvadratnih metrov, so manj brane knjige skoraj povsod skrite tudi v drugi vrsti. Že večkrat smo se selili, toda vedno smo vse knjige odnesli s seboj. Knjige, ki jih uporabljam samo jaz, so razvrščene strukturirano. Vse ostale pa zgolj okvirno, saj ostali člani družine ne odlagajo knjig na ‘določena’ mesta. Načeloma vemo, kje je poezija, kje so novejše knjige, kje sta ruska in francoska literatura, stare knjige, lažji romani, detektivke, slovensko leposlovje in kje so priročniki. Ampak vedno se zgodi, da določene knjige zaidejo. Tako da nimamo zelo urejene knjižnice, hkrati pa so vse knjige prebrane, tako da jih brez problema najdemo po spominu.«  

Knjiga na policah družine Ahačič so v različnih jezikih: slovenščini, latinščini, stari grščini, ruščini, francoščini, hrvaščini, nekaj malega v nemščini, pa seveda tudi v angleščini.  

»Nekaj knjig sem prinesel s seboj iz otroštva, sicer sva oba z ženo že od samega začetka, torej časa študija, vneto kupovala knjige in skozi leta dopolnjevala zbirko. To počnemo še sedaj. Zelo dragoceno zbirko knjig v povezavi z antiko in pa Valvazorjevo Slavo vojvodine Kranjske sem dobil od skladatelja Uroša Kreka. Njegova žena mi je po njegovi  smrti podarila zbirko, ki jo je on dobil od prevajalca Antona Sovreta. Druga dragocena zbirka so stare knjige, ki sem jih dobil iz zapuščine nekega duhovnika iz Tržiča. Med študijem sem znotraj družine nabral tudi celotno zbirko Naša beseda, Nobelovce in Zbrana dela, ki sem jih sistematično kupoval po antikvariatih. Podobno sem zbral tudi spodobno nabirko novih in starejših slovarjev, slovnic in pravopisov. Kupovanje knjig ima svoj čar, tudi kadar jih kupiš zgolj za darilo. Sem se pa v minulih letih nekoliko discipliniral, da si knjige za enkratno branje raje sposodim. «  

Pravi, da na potovanjih sicer kupuje knjige, vendar večinoma le znanstvene in strokovne. Knjižni sejem je tudi v njegovi družini že tradicionalen letni dogodek, ko se kupi več knjig. »Dejansko se je lažje odločiti za knjigo, če jo vidiš, jo opaziš. Zato mi je tudi ljubši sejem v živo. Preko spleta kupujem knjige sicer že dlje časa, vendar pretežno strokovne ali tiste, za katere znam že vnaprej oceniti, da so pomembne.  

Domovanje antične literature  

V njihovem domu se najdejo tudi otroške knjige, nekaj najljubših celo iz njegove otroštva,  predvsem tiste, ki so bile ljube tudi otrokoma. Na vprašanje, ki dela težave vsakemu bralcu – katera je tvoja najljubša knjiga – odgovarja: »Takšnih lestvic ne maram, preveč poenostavljajo. Lahko pa povem, kaj največkrat vzamem v roke – Dnevnik Marka Avrelija, Ovidijeve Metamorfoze, Katula, Carmina Burana. Na antiko in njeno nadaljevanje sem navezan še s časov študija klasične filologije, podobno je s slovensko literaturo, ki ji skušam vsaj okvirno slediti, četudi z nekaj zamude. Zelo ljuba mi je kombinacija Edgarja Allana Poa in Gregorja Strniše, rad berem tudi res stare knjige, pa seveda starejše slovnice in slovarje.«  

Zelo rad prebira tudi klasične romane, pri modernih redko verjame trendom, za oddih pa sistematično bere detektivke. »K branju poezije se vračam podobno kot k najljubši glasbi. Raje manj pesmi, pa te večkrat. Priznam pa, da sem v času koronakrize bral bistveno manj. Vsega je bilo preveč. Zanimivo je, da največ leposlovnih knjig v naš dom prinese moja žena in potem po teh knjigah na podlagi njenih ocen nekoliko bolj izbirčno posegam tudi sam. Velikokrat imava zelo podoben okus, je pa meni bližje eksperimentiranje in bolje prebavljam tudi literarno šibkejša besedila. Doma imamo zelo dobro zalogo slovenskih klasikov, seveda pa je procentualno gledano večina tujih avtorjev.«  

»Knjige, ki jih trenutno berem (ali se opogumljam, da bi jih), imam na nočni omarici v spalnici. Knjige, ki jih berem za delo, pa zelo različno – večinoma so v službi, večkrat pa jih prenašam v nahrbtniku, kamor koli grem. Ker sem službeno večinoma v stiku z znanstvenimi knjigami oziroma knjigami iz 16., 17. in 18. stoletja, sem se za službo navadil brati v digitalni obliki. E-bralnike sem preizkusil, a imam raje knjige na tablici, zadnje čase tudi kar na pametnem telefonu. Skratka, starejša kot je knjiga, večja je možnost, da jo bom bral in nosil s sabo v digitalni obliki.«  

Lepota fizične oblike knjige  

»Vedno več mi pomeni lepota knjige kot objekta. Lepe knjige so tudi edine, ki jih kupujem na zalogo. Vsebina ni edina vloga knjige, sredi knjig je življenje preprosto prijetnejše, lepše, knjige na policah blažijo odmev našega sveta v dobesednem in prenesem pomenu. Pri vsaki knjigi najprej pogledam font, vezavo, platnice. So tudi knjige, ki jih najprej preberem in šele nato kupim za čas, ko bo ponovno branje hkrati nov užitek in spomin na nekdanjega: ravno zdaj z veseljem vsi skupaj čakamo novo izdajo Prousta.« 

Tudi njegovo zadnje veliko delo Stati inu obstati je knjiga, katere lepota je prav posebej markantna. Zato je bilo sklepno vprašanje, kje v njegovem domu pa se nahaja ta unikatna monografija?

»Ta knjiga je zelo velika, zato ni šla na nobeno od knjižnih polic. Zdaj si v ležečem položaju deli prostor z zbirko plošč. Levo od nje je prostor za nove plošče, tako da bo imela v prihodnjih letih, upam, kar dobro in raznovrstno družbo.«

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

 

Panorama 17. 3. 2022

Vi ste življenja žrtvovali, da mi živimo boljše, srečne dni

Avtorica romana Maršalinja Zora del Buono z mamo, dedkom in babico Zoro. Fotografija: arhiv družine del Buono

Če si Partljič, po besedah Melite Forstnerič Hajnšek, za svoj roman Ljudje z Otoka zasluži ves hommage tega sveta, potemtakem si ga zasluži tudi Zora del Buono za neverjetni spomenik svoji babici, maršalinji.

V romanu Maršalinja spremljamo Zoro Del Buono, avtoričino babico, ki skozi 20. stoletje in s tem obdobje obeh svetovnih vojn krmari kot odločna, nadvse trmasta in temperamentna ženska. Zorina zgodba se začne v Bovcu, kjer v ambulanti spozna svojega bodočega moža, mladega zdravnika Pietra Del Buona. Sledi mu na jug Italije, natančneje v mesto Bari, kjer živita buržoazno in politično aktivno nabito življenje. Rodijo se jima trije sinovi, od katerih dva Zora preživi – le v tistem trenutku okusimo kanček nežnosti do otrok, ob katerih se je vse življenje počutila tuje. Leta 1980 v domu za ostarele konec dočaka tudi sama. Pa je šlo za naravo smrt? Ali je bila posledica nečesa večjega?

Zora Del Buono je vzdevek maršalinja dobila zaradi svoje gorečnosti do titoizma, ideologije Josipa Broza Tita, čigar življenje naj bi rešil ravno njen mož Pietro. A kot se za močno žensko figuro spodobi, Zora hitro izstopi iz moževe sence, saj kmalu postane osupljiva meščanka mesta Bari, bojevita in strastna komunistka. Tito ji v zahvalo za pomoč v narodnoosvobodilnem boju podeli odlikovanje, na eni točki pa ga celo gosti v svoji razkošni salonski rezidenci:  »V čast mi je, da sem gost v hiši tovarišice narodnoosvobodilne vojske, ki je grande signora s humanitarnimi nazori, z ljubeznijo do svobode in domovine.«

Zora del Buono Fotografija: arhiv Beletrine

Ravno v titoizmu je tudi Zora našla svoj slogan: »Komunizem je aristokratstvo za vse.« Tako kot Zora je bil Tito mož prefinjenega okusa – navduševal se je nad dobrimi uniformami, razkošnimi jahtami in lepimi ženskami. Poleg spomenikov je dal zgraditi številne luksuzne hotele in javne ustanove po celotni Jugoslaviji. Zora je rezidenco v Bariju spremenila v luksuzno zatočišče pred agitacijo: Pietro je najraje sedel za »bleščeče črno, ebenovinasto mizo, ob katere daljši strani je bilo prostora za šest ljudi, in opazoval stene z intarzijami, geometrične kasete iz temnega mahagonija, sveteče limonovine in želvovine na modri svili.« Zanimivo je, da je Zorina vnukinja in avtorica romana poleg pisateljevanja tudi arhitektka, ki je skrbno ‘zgradila’ roman iz podrobnosti, ki so kompleksne, fascinantne in prefinjene, kot vsaka stvar v Zorinem domu.

Zora Del Buono z možem v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Fotografija: arhiv Zore del Buono

Avtorica romana je s tako izjemno natančnostjo ujela občutja vročice okoli Tita in komunizma, da se nam ob prebiranju Zorine zgodbe zdi, kot da smo tudi sami tam. To je vidno tudi v zgradbi knjige. Prvi del predstavlja dogajanje med obema vojnama skozi več različnih perspektiv, drugi del pa pripoveduje zgodbo preko Zorinega notranjega monologa. Čeprav se je Zora del Buono trudila predstaviti takratne razmere tudi skozi moške oči – v določenih poglavjih se osredotoča na babičinega moža Pietra, svojega dedka, spet v drugih na svojega pradedka Guissepeja Del Buona, bogatega italijanskega mogotca, se šele pri Zorinem monologu v ospredje prikrade tisti žar, ki je tako močno zaslužen, da se lahko knjigo res smatra za roman stoletja. Ko beremo dele, osredotočene na moške v Zorinem življenju, se zgodba milo rečeno izjalovi – štorije o bogataših, ki jih obletavajo ženske, pa o tem nočejo govoriti svoji ženi, saj le-ta zna biti preveč ljubosumna, pozna vsak, to pa dela stvar precej generično. V prvem delu je zanimivo spremljati Zorino nesrečno regresijo v materinsko vlogo in opazovati, kako se bo z njo spoprijela. Ravno ta aspekt predstavlja svežino v poplavi romanov,  ki smo jim priča danes. Vsak bi namreč pričakoval, da bo Zora z otroki postala ukalupljena med štirimi stenami družinskega življenja, za politiko in komunizem pa več ne bo prostora. Kmalu se izkaže, da temu ni tako. Zoro tudi po porodu treh sinov še vedno odlikujeta enaka odločnost in vznesenost do komunizma, sentimentalnost pa ji ostaja tuja: kot mati zaman čaka na smisel, ki naj bi ženski v življenje prinesel otrok. Temu tako je tudi na njeni smrtni postelji: čeprav objokuje dejstvo, da je preživela dva sinova, je njeno zadnje vprašanje zopet osredotočeno na Tita: »Kdo bo šel prej, on ali jaz?«

Škoda je le, da Zora Titove smrti ni dočakala. Umrla je tri mesece pred njim, še vedno pa njeno vnukinjo preganja vprašanje, ali je res umrla naravne smrti. Že v prologu zapiše: »Če so jo zastrupili, so jo zaradi njega. Ne bi se smeli odreči avtopsiji.« Ne glede na misterij njene usode, je Zora del Buono svoji babici z Maršalinjo postavila monumentalen spomenik s tem, da jo je predstavila kot žensko, ki je skozi svoje življenje hodila z dvignjeno glavo, pokončno in trdno – kot vsaka Slovenka.

Knjigo Zore del Buono z naslovom Maršalinja, ki je izšla pri založbi Beletrina v prevodu Mojce Kranjc, lahko kupite na tej povezavi.

Intervju 16. 3. 2022

»Poezija nedvomno ima prihodnost. Naj bo svetla.«

Jan Wagner Fotografije: arhiv Beletrine

Ljubljano je prejšnji mesec obiskal Jan Wagner (1971), nemški pesnik, esejist, prevajalec in dobitnik letošnje literarne nagrade pont, ki jo je prejel za svoj prodoren pesniški in esejistični opus ter zavzetost za mednarodno povezovanje s posebnim občutkom za vseevropski kulturni okvir. Ob tej priložnosti je pri Beletrini izšel izbor njegove poezije z naslovom Avtoportret z rojem čebel, ki je nastal na podlagi istoimenske nemške pesniške zbirke, vsebuje pa tudi pesmi iz drugih njegovih pesniških zbirk. Delo, pri katerem je sodelovalo kar osem prevajalcev (Milan Dekleva, Urška Černe Potočnik, Lučka Jenčič, Amalija Maček, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Gregor Podlogar in Sara Virk), dopolnjujejo še štirje eseji.

Kako nekdo postane pesnik?

Prepričan sem, da za to obstajajo različne možnosti. Zame je bilo pomembno, da sem poezijo bral – če poezijo odkriješ pri štirinajstih ali petnajstih letih in si navdušen nad recimo Emily Dickinson ali Danetom Zajcem, si želiš izvedeti, kako pisanje poezije sploh poteka – v najboljšem primeru si želiš nato poezijo pisati tudi sam. Tako je bilo tudi z menoj. Seveda sem bral tudi romane in kratke zgodbe, nikoli pa pri tem nisem občutil tega, kar sem občutil pri poeziji. V določenem trenutku pomisliš: To je to. Še nikoli nisem stvari videl na takšen način, kot jih vidi in predstavi določen pesnik. Ko začneš s pisanjem poezije, si želiš izvedeti, kako pišejo drugi in velikokrat posnemaš tiste, ki jih občuduješ, kupiš njihove zbirke in čez čas odkriješ nekaj, kar je samo tvoje.

Kako se lotite pisanja poezije? Imate kakšne posebne rituale ali kaj, kar vam pomaga dobiti navdih?

Medtem ko pišem, sedim na posebnem stolu, ki je že zelo star, a zelo udoben. No, dovolj udoben, da rad sedim na njem, a ne dovolj, da bi tam zaspal. Imam tudi nekakšne rituale, ali bolj natančno, predmete, ki jih med pisanjem uporabljam. Že 25 let si svoje pesmi pišem v poseben zvezek, ki je bil sicer poceni in je zelo preprost za uporabo; potem uporabljam tudi razne knjižice in poseben kemični svinčnik. Seveda je trapasto, a če uporabim te predmete, sem prepričan, da bo to, kar napišem, napisano dobro. Zanimivo je, kako se vsi vračamo k nekakšnemu vraževerju – a če se pri tem počutimo dobro, je to dovolj.

Kdo je vaš največji navdih? Kako ste se kot pesnik razvili? Rekli ste namreč, da ste poezijo začeli pisati pri petnajstih letih – kaj se je od takrat spremenilo?

Že odkar pišem, občudujem veliko pesnikov, vsekakor pa kot pesnik iščeš tisti pravi navdih in določenim vplivom ne moreš pobegniti. Sam sem najprej občudoval nemške pesnike, recimo Georga Trakla in Georga Heyma – zgodnje ekspresioniste, bi lahko rekli. Kmalu sem se nato začel zanimati tudi za angleške in ameriške pesnike. Velik vpliv so name imeli Ted Hughes, Wallace Stevens, Seamus Heany, Dylan Thomas in podobni. Tudi svet angleške poezije je imel name velik vpliv že v otroštvu. Vsekakor sem občudoval veliko pesnikov iz t. i. angleške tradicije – le-ti so tudi razlog za največje spremembe v mojem pisanju. Začel sem s pisanjem po nemški tradiciji, ko pa sem odkril sodobne ameriške pesnike, ki so na nek način bolj demokratični in za navdih uporabljajo povsem banalne stvari, za katere se zavedajo, da niso več banalne, ko jih vključijo v svojo poezijo, sem spremenil način svojega pisanja. Njihov način razmišljanja mi je odprl oči in mi pomagal, da sem se razvil v pesnika, kakršen sem danes. Zame je pomembno dejstvo, da je poezija veščina in igra v enem – je nekaj, kar ne moreš točno opredeliti.

Pri založbi Beletrina je izšla vaša pesniška zbirka z naslovom Avtoportret z rojem čebel, ki je nagrajena z nagrado pont. Na podlagi česa se odločite, s katero založbo boste sodelovali? Zakaj ste se odločili za sodelovanje z Beletrino?

Za sodelovanje se je odločila založba, jaz sem imel samo srečo, da so mi ga ponudili. In rezultat je čudovit, knjiga je prekrasna. Kot veste, ne govorim slovensko, a o delu smo se zelo veliko pogovarjali, si postavljali vprašanja, ki so bila tako zanimiva, da si lahko samo predstavljam, kako sijajen je tudi sam prevod.

Kakšen je vaš pogled na prevajanje poezije? Navsezadnje je pri vaši zbirki sodelovalo osem prevajalcev. Gotovo imate nekaj izkušenj, saj ste tudi sami prevajalec. Kako se prevajanje poezije razlikuje od prevajanja proze?

Romanov nisem nikoli prevajal, seveda pa sama dolžina romana daje prevajalcu več prostora, da ‘prikrije’ svoje majhne napake, ki se, po mojem mnenju, hitreje opazijo pri poeziji, saj je krajša. Ena majhna napaka je takoj vidna in lahko uniči celoten prevod. Prevajanje poezije je zelo zapleten proces, a obenem tudi nadvse zanimiv. Nikoli nimaš nekih fiksnih odgovorov ali smernic, vsaka pesem za prevajanje zahteva neko novo strategijo. Način, s katerim prevajaš eno pesem, se morda ne bo obnesel pri prevajanju druge, kar dela ta proces fascinanten. Velikokrat rečemo, da se pri prevodu poezije veliko izgubi, kar prevečkrat poudarjamo. Menim, da bi morali poudarjati, da se pri novem prevodu tudi veliko pridobi. Zame je čudovito, da nov jezik pesmi doda sredstva, ki jih v izvirniku ni – govorim o sredstvih, ki so slovnično ali metaforično možni samo v slovenščini, angleščini ali kateremukoli jeziku, nemški pesnik pa jih v svojih delih ni mogel uporabiti, saj v svojem jeziku teh sredstev nima. Čudovito je videti dodane elemente, ki se povsem naravno ujemajo z duhom izvirne pesmi. Zato se po mojem mnenju pri prevodu pesmi veliko več pridobi, kot izgubi.

Tudi sami ste sodelovali pri izboru pesmi za vašo pesniško zbirko Avtoportret z rojem čebel. Na kaj ste se osredotočili pri izboru? Kaj je prevladalo?

Gre za izbor pesmi, ki so v zbirki z enakim naslovom izšle v nemščini, nov prevod pa vsebuje tudi pesmi, ki sem jih izdajal posamezno. Vzor za pesniško zbirko v slovenskem jeziku je bila torej istoimenska nemška različica, od tam smo vzeli večino pesmi, dodali pa smo še nekaj novih, ki sem jih izdal, potem ko je nemška verzija že izšla. Gre torej za širši in obsežnejši izbor pesmi, vključuje pa tudi štiri eseje, ki sem jih napisal. Všeč mi je, da smo vključili tudi moja prozna dela – gre za neko čudovito, zaokroženo zadevo. Definitivno pa gre za pesmi, ki so mi blizu.

Začniva s prvo pesmijo iz vaše pesniške zbirke. Če vzameva v razmislek trenutne razmere v evropskih in severnoameriških politikah in jih primerjava z razmerami med prvo in drugo svetovno vojno, mora obstajati razlog, da je Slak prva pesem zbirke. Historia magistra vite est – Zgodovina je učiteljica življenja. Ali slak predstavlja določene posameznike s tako imenovanimi tiranskimi sanjami, ki mogoče celo nevede ponavljajo zgodovino ter ljudi želijo spremeniti v slake? Kot pravite: »Ne podcenjujte slaka.«

Zanimivo je, da je bila ta pesem napisana za nek nemški časopis, ki je pozival sodobne pesnike, naj pišejo politično poezijo. Na nek način gre za politično pesem, ki pa se ne osredotoča na točno določene posameznike, oz. na nek specifičen zgodovinski dogodek. S to pesmijo sem želel bralcem dati nekaj političnih namigov, ali bolje rečeno, sprožilcev (kot ste že omenili tiranske sanje ipd.), s pomočjo katerih bi našel osnovno strukturo, ki bi to pesem naredila sodobno in bo kot taka ostala še mnogo let. Želel sem torej ustvariti pesem, ki se jo lahko prebira kadarkoli, v različnih časovnih obdobjih in v različnih okoliščinah. Pesem, ki se ne bo navezovala samo na točno določen čas, pač pa bo vedno aktualna.

V vaši zbirki je prisotnih veliko vojnih motivov, npr. v Vrtu veteranov pišete o veteranih, v Nature morte o Normandiji in pogrešanih posameznikih, v Človeški ribici pa omenjate Soško fronto. Zakaj tako pogosto omenjate vojno v svojih pesmih? Gre morda za neke vrste svarilo naši generaciji ali generaciji, ki nam sledi?

Ne, sam ne pišem svaril. Na žalost so sledi vojne še danes prisotne po celotni Evropi, priča si jim, kjerkoli si. In pesmi, ki ste jih omenili, temeljijo na ozadju prve in druge svetovne vojne – veterani v Londonu, ki čakajo na smrt; človeška ribica in pokrajina sta bili pomembni za geografsko razsežnost Soške fronte, ki je celotna tema dotične pesmi. Seveda ne pišem o vojnah, ki se odvijajo danes – obstajajo pa tudi pesmi, ki so nastale dolgo časa nazaj, npr. pesmi o španski državljanski vojni, ki so na žalost tudi danes še kako relevantne in aktualne.

V svojo zbirko ste vključili tudi pesem z naslovom Človeška ribica, ki je skoraj simbol Slovenije. Ali bi rekli, da je Slovenija – ali bolje rečeno – naša zgodovina vplivala na nastanek te pesmi?

Seveda, ta pesem je nastala med mojim potepanjem po Lipici. Človeške ribice takrat nisem videl, a ravno ta njihova redkost me je tako privlačila. Ravno zaradi tega sem se jo odločil opisati v pesmi, njihova mističnost je naravnost fascinantna. Na svetu obstajata samo dve populaciji človeških ribic; nekaj se jih najde tudi v nemških gorah, a seveda prevladujejo v Postojnski jami. Ravno zaradi tega se čudim, da imate Slovenci tako malo pesmi o teh skrivnostnih bitjih.

Iz vaših pesmi je razvidno, da veliko veste o zgodovini in latinščini. Ali to morda dolgujete svojemu učitelju latinščine? V pesmi Elegija o učitelju latinščine pišete ravno o njem.

To je res, veliko svojega znanja dolgujem svojemu učitelju latinščine, ki je bil približno takšen, kot ga opisujem v pesmi. Bil je res eden izmed tistih pomembnih učiteljev, ki so bili resnično navdušeni nad tem, kar poučujejo. Zanj latinščina ni bila le šolski predmet in dolžnost, ki jo je moral opravljati – svoje učence je želel naučiti latinskega jezika, saj je bila to zanj najlepša stvar na svetu. Kot učenec si občutil njegovo gorečnost in navdušenost nad jezikom, ki se je nalezla tudi nas. S svojim odnosom nas je naučil, kako pomembno se je posvetiti tudi najtežjim stvarem v življenju. Še pomembnejši pa mi je bil učitelj angleščine, ki se je navduševal nad angleško književnostjo, poezijo in Shakespearjem. Oba učitelja sta me naučila, da moram v tisto, kar si želim, vložiti veliko časa in truda.

V vaših pesmih je skoraj nemogoče spregledati motive narave in podeželskega življenja; npr. v pesmi Kutine na nek način idealizirate življenje na podeželju, spet v drugi pesmi omenjate oljke in življenje, ki je mirno, skoraj monotono, po drugi strani pa je živahno, razgibano in polno življenja. To me spominja na Vergilovo Georgiko, kjer Vergil opeva svojo ljubezen do vaškega življenja, hkrati pa je pozoren tako do živali kot tudi rastlin, kar je predmet tudi veliko vaših pesmi. Ali menite, da so motivi, upodobljeni v pesmih pred skoraj dvema tisočletjema, še danes glavni predmet poezije?

Da, vsekakor. V poeziji so določene ‘večne’ teme, ki bodo vedno aktualne, saj zadevajo vsakega izmed nas. Vedno bodo obstajale ljubezenske pesmi, pesmi, ki žalujejo za umrlimi, celo pesmi o otroštvu in odraščanju. Te teme bodo večno relevantne, obstajajo pa tudi ponavljajoči se motivi – vzemiva za primer čebelo, ki se pojavlja tudi v mojem naslovu pesniške zbirke: Avtoportret z rojem čebel. Motiv čebele je bil prisoten že v Horacijevi poeziji, saj gre za večno bitje, ki potuje skozi stoletja pesmi, ne samo v latinščini in angleščini, temveč tudi v španščini, italijanščini in še mnogo drugih jezikih. Da, rekel bi, da obstajajo določena bitja in motivi, ki bodo za pesnike večno aktualni.

Svojo pesniško zbirko ste naslovili Avtoportret z rojem čebel in vanjo vključili tudi istoimensko pesem. Kaj predstavljajo  čebele? So vaš navdih ali ovirajo vaše umetniško delo?

Mislim, da so bolj navdih kot ovira. Čeprav se imenuje Avtoportret, gre v resnici za pesem o izginjanju. Gre za poezijo o poeziji, o položaju govorca v pesmi. Oseba, ki govori, izginja pod rojem čebel, ki uničuje njeno podobo. A tu gre v bistvu za paradoks – oseba postane drugim vidna šele, ko je popolnoma prekrita s čebelami. Torej bi lahko rekli, da so čebele oboje, navdih in ovira. In sam ton pesmi namiguje, da je ravno to vmesno stanje morda najbolj idealno za nas kot posameznike. Podobno kot pri Baudelairovi Pesmi o albatrosu, kjer gre za kruto in resnično nasprotje med željo po svobodi ter resničnostjo povprečnosti in zavračanja.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost poezije?

Poezija nedvomno ima prihodnost. Naj bo svetla.

Kolumna 13. 3. 2022

Za vedno star

Fotografija: Pexels

(narekovano)

                                                                                Za G. A., por. V., ob 5. obl.

Nikad nisam bio mlad, bio sam uvek star, ja, tako se je začelo, torej je tako bilo že od nekdaj, še preden so ga dobro prinesli iz porodnišnice, vsaj mama je svojim prijateljicam, zbranim v tistem vlažnem vogalnem stanovanju s tremi zunanjimi stenami in kletjo spodaj, kjer si menda tudi sredi poletnega popoldneva lahko sedel le ob prižgani luči, kamor so ga torej prinesli, in to kot drugega rojenca, spet moškega, kar ni bilo ravno nepričakovano, ne pa tudi tako močno zaželeno, kot bi si morda kdo mislil, ampak o tem več pozneje, fanta skratka, ki je dobil ime po skladatelju, proslavljenem po glasbi za film Cvetje v jeseni, čeprav je njegovo rojstvo ta letni čas za nekaj dni prehitelo, svojim prijateljicam, ki so najbrž že komaj čakale, da bo njene zgodbe konec in bodo lahko začele zadihano in zavzeto pripovedovati svoje, večina o starejših otrocih, saj je bilo materinstvo pri šestintridesetih takrat nekaj že skoraj izjemnega in včasih težko razumljivega in so zategadelj njihove zgodbe bile po vsej verjetnosti bolj junaške, saj so večji otroci večji problemi, ne nujno sinovi, kdaj tudi hčerke, tretje, še posebej blagoslovljene, so se lahko pohvalile s pari, kar so si vedno želele, da bo v hiši ravnotežje, da bo volk sit in koza cela … ja, prav tako so se najbrž pogosto počutile, kot koze, ki so nasedle romantičnim zgodbam, njihova edina zapuščina pa je bilo že skoraj ritualno srebanje popoldanske kavice s pogledom na fikuse, ki so izkoriščali tisto malo svetlobe, ki se ji je uspelo prikrasti skozi dimne straže iz lokalnih tovarn na triizmenski pogon, ne prav zelo spodbudno in vse prej kot nepozabno, če človek malo pomisli, zato ni nič čudnega, če so te pogovore včasih pretrgale neškodljive, a pri soudeleženkah ne prav zelo priljubljene in zaželene pripovedi o komaj verjetnih dogodkih, ki človeku pomagajo pretrgati sivino in hlad, ki se v telo zažre z vlago, in ta prihaja od povsod in v vseh letnih časih, loti se te na stopalih in ti pride čisto do prstnih blazinic na rokah, huš-huš, ampak to je že bilo povedano, ne pa tudi kaka od teh zgodb in … ena takih je zagotovo bila, da je bil deček prevelik za porodnišnico, menda je bilo celo tako, da ga sestre in babice niso imele v kaj obleči, saj ta je pa že za v vojsko, so si baje hitele govoriti, kar se je njegovi mami najbrž strašno fino zdelo, in ga nazadnje oblekle v žabice, ker mu je bilo pač vse drugo premajhno, čemur še danes težko verjamemo, ampak važno, da se je dogajalo, kdo bi to mami lahko zameril, če sploh kaj, tega prav gotovo ne, včasih so jih zgodbe tako razpoložile, da je nastopil primeren čas za pravcate točke, plesne, pevske, krajši zabavni program, ki je bil le v izjemnih primerih gostujoč, večinoma pa je zanj poskrbela gostiteljica, prednost domačega terena pač, kdor večkrat da, več ima, več kavic, več pravic, tudi pravica do razkazovanja, s čim jo je narava še posebej osrečila, in fantova točka, ki je še dolgo krožila okoli na kasetah, k sreči le zvočnih, ker je bilo za slikovne še nekoliko prezgodaj, vsaj v krogu njihovih znancev in znank, kjer je popoldanska kavica s prijateljicami pomenila skorajda edino razkošje, seveda nekoliko manjše in predvsem cenejše, kot je bilo moško kegljanje in bifejsko popivanje, pa tudi manj sproščeno, saj so nekatere kadile le na skrivaj in bile ves čas na preži, da jih ne bi kdo zasačil in povedal možu, s čikom kar hitro pod pipo in v koš, da ne bo doma zvečer kraval, in še to mero zmerne veselosti so pogosto skalili pogovori o tem, kako priti do večjega in svetlejšega stanovanja, kdo pozna koga, ki je pri kom dobro zapisan, saj kakšne druge možnosti za premik tako ali tako ni bilo, ker … no, ampak tista točka, o kateri je bil malo prej govor, se je odigravala na kavču, in naj je bila njena napoved še tako povzdigujoča in hrabrilna, besede hitro izzvenijo in nikoli jim ne gre povsem verjeti, kajne, bolj pomembno je bilo, da je drugorojeni deček za tisto minuto ali dve zasenčil sam fikus, ki je sceni pomagal nekaj dodati in je nakazoval določeno ambicijo, ki ji bo po vsej verjetnosti že kmalu usojeno ostati neizpolnjena, zasenčil z ubiranjem nevidnih kitarskih strun in takojšnjega prehoda na refren, ki je pel predaj se, srce, izgubili smo boj, nikada više ti ne pričaj o njoj, u mom životu sad nema više nje, predaj se, srce, izgubili smo sve, in tu nekje se je od zbranih že odvalil gromek aplavz, ki je bil v zelo majhni meri namenjen zgodaj prepoznanemu pevskemu talentu in v precej večji neverjetno zgodnji zrelosti, ki se je kazala v nagovoru strtega srca, ki se je vdalo, še preden je začelo zares upati, kar je v družbi, kjer so bile edine iluzije, o katerih se je kdajkoli odkrito govorilo, izgubljene iluzije, lahko naletelo le na neprikrito odobravanje in solzavo prikimavanje, predšolski deček, ki se lahko tako močno vživi v pesem, ki opeva bolečino izgube, in se je torej že tako zgodaj izmaknil vse prej kot upravičenemu optimizmu, bo s svojo zrelostjo in razumevanjem situacije v življenju zagotovo še veliko dosegel, ko pa je vendar največji dosežek morda ravno to, da te ne dotolčejo porazi, ker igra z nekaj lepimi in uspešnimi potezami je še vedno le malo bolj znosen poraz, kaj pa naj bo drugega, če pa še kar naprej srebaš svoje kavice v kar naprej isti družbi sodelavk in sosed iz blokov s hišnimi številkami malo čez sto, če si še kar naprej in pravzaprav vedno bolj nezadovoljna s svojim spolom, z usodo, ki te zaradi tega naključja že vse od rojstva tepe, ali pa se z njo ne znaš dovolj odločno spopasti, jo udariti nazaj, saj navsezadnje je tudi ona samo ženska, naučila si se samo preklinjati njeno zlo naravo, do tja si še upaš, in potem vse upe vložiš v svojega drugorojenca, malo zato, ker se ti zdi od vseh tvojih treh moških za to najbolj dojemljiv, bolj pa zato, ker veš, da je zadnji, da za njim ne bo tretjega, za katerega bi si pravzaprav želela, da bi bila tretja, kot si si potihoma želela že, da bi drugi bil druga, ker prve in druge in tretje lahko tvojo usodo razumejo bolje kot prvi in drugi in tretji, in pri drugem se bo končalo, ker si, naj spomnimo, stara šestintrideset let in že zdaj te včasih pogledajo postrani, zakaj in s čim si tako dolgo odlašala, in sploh kdo bi v enoinpolsobno stanovanje pri zdravi pameti prinesel še tretjega, še raje torej tretjo, zdaj je, kar je, imaš svoj zaklad, ki lahko razume, zdi se, da res vse bolje razume tvojo stisko, razume tvoj primanjkljaj, razume tvojo nesrečo, da mu več kot to, da je velik, morda zabaven, morda lep ali močan pomeni to, da je za svoja leta neverjetno zrel, razumevajoč, da lahko sodeluje, ti pomaga nositi težo, da ti lahko nadomesti, če je bilo sploh kaj zares nadomestiti, če je to nadomeščeno sploh kdaj zares obstajalo, zato tvoj zaklad že od nekdaj najraje sliši, kako lepo, da razume stvari, kako prijetno se je pogovarjati z njim, kako lepo zna prisluhniti, da preprosto začuti, kar mu drugi želijo povedati, kar je redek dar, da skratka ni kot drugi … in se zato, v intimni bitki za to, da bi postal še bolj razumevajoč, vestno zgleduje po tistih, ki so na svoji življenjski poti pred njim, ki nadaljujejo, kar on šele začenja, ki zaključujejo, s čimer on šele nadaljuje, ki lahko s svojimi izkušnjami in dosežki drugemu ponudijo še več, še trdnejšo oporo, z veseljem se posladka s spoznanjem, da ga imajo drugi za starejšega, kot je v resnici, rad zamolči ključen podatek in v nadomestilo ponudi bolj dvoumnega, ko ga sprašujejo po starosti, jim odgovori, kateri letnik obiskuje, ko se po zadnjem letniku znajde tam, kamor so ga že po rojstvu posadile sestre in babice, tam, kjer šteje že vsak preživeti dan, se strastno preda igri pohajajočih številk, nenadoma je vse merljivo s količinami, ki se zdijo povsem obvladljive in dosegljive, ja sam skoro slobodan v 365 o-jih na starem pisalnem stroju … ah, ko bi le vse šlo tako preprosto in predvidljivo, ko bi v življenju lahko vedno imel zagotovilo, da se bo nekaj spremenilo, ko boš prečkal mejo, ko bo na samoizdelanem koledarčku zmanjkalo krogcev za prečrtavanje, tak svet morda res še ne bi bil najboljši vseh možnih, bil pa bi vsaj obvladljiv, in v vsakem obvladovanju je nekaj pomirjujočega, tudi v obvladovanju lastnih potreb, ki ga nad človeka prikliče skrb za drugega,  ampak saj on to navsezadnje že ves čas počne, le da so zdaj drugi tudi biološko bolj nebogljeni in jim morda ne bo tako veliko do tega, da bi se prehitevali, kot se je sam, ampak večji izzivi prinesejo pomembnejše zmage, tako so ga vendar učili, tako da se tu ni kaj dosti obotavljati, takšno je pač življenje, in samo šibki se zatekajo k lastnim težavam in opotekajo pod njihovo težo, kdor se poda strumno naprej, je kmalu ne bo več čutil, to pa ja že od nekdaj velja, in on, ravno on, je vendar tu že od nekdaj, nikoli mlad, vedno star … in kadar bremena vseeno premočno pritisnejo nanj, ko postane utrujen od vseh zavez, ki jih prinesejo vse te obveze, si kdaj pa kdaj v tišini svojih skrivališč le upa priznati, da si za vzor po novem ne jemlje več samo močnejših od sebe, ampak začne vse bolj zavidati tudi tistim, ki so svoj družbeni dolg že odplačali, ki so v življenju dočakali trenutek, v katerem se od njih več nič posebnega ne pričakuje, še najmanj to, da bodo v vseh situacijah ravnali zrelo in odgovorno, bili močnejši od tistih, ki so od njihove moči odvisni, ampak jim je spet dovoljeno samo biti, če se še spomnijo, kako je to šlo, če so to stanje sploh kdaj zares zaužili, kar se sam vse pogosteje sprašuje … ko njihova usta ne govorijo več drugim, ampak vse pogosteje zgolj sebi, vse pogosteje samo o sebi, samim sebi, govorijo si zgodbo, ki je prej niso imela kdaj in komu povedati, ko so njihova usta vse bolj obrnjena vase, ko niti ne govorijo več čisto zares, ko od sebe več ne dajejo pravega glasu in je nenadoma to vsem prav, ko pasje dneve preživljajo sami in si sami ližejo rane, le še svoje, ko jim je podarjeno biti nerazumevajoč, kot so bili, dokler niso o njih začeli pripovedovati junaških zgodb, ki so se jim cela svoja življenja trudili verjeti in z njihovo pomočjo premagovati dvom, dokler se jim je ta dvom še zdelo vredno premagovati, dokler so bili za to dovolj močni, če so to sploh kdaj zares bili … če sploh kdaj … če sploh zares bili.

 

Panorama 12. 3. 2022

Narediti več, kot je mogoče

Čepe v nerodnem položaju na sedežu minibusa, ki nas je peljal iz Kijeva, je moja hči rekla: »Zaklonišča za bombe so me naučila, da se zvijem in zaspim.«

Prvi dan smo se jaz, hčerka in psička Zlata skrile na kijevski metro postaji Minska. Prostor podzemne ploščadi je bil poln ljudi. Majhen kotiček za nas smo našle poleg velike družine z otroki in bolnim dedkom, ki se mu je stanje slabšalo. Njihova mačka je urinirala od strahu in vonj urina je postal vseprisoten.

Nekateri so bili bolje pripravljeni: s seboj so prinesli zložljive stole in odeje ter termovke s toplim čajem. Prišle smo brez vsega, čeprav sem začela pakirati kovček takoj, ko sem se zbudila od prvih eksplozij. Uganke nisem znala rešiti: kaj vzameš seboj, če se morda ne boš nikoli vrnil domov, če boš umrl? Medtem ko smo bili v Kijevu, sem večkrat (med eksplozijami, ropotom tankov v bližini naše hiše in streljanjem) poskušala sestaviti seznam stvari, a sva na koncu odšli brez vsega.

Pred vojno sem bila pisateljica. Napisala sem roman o drugi svetovni vojni, holokavstu, stalinističnem terorju v tridesetih letih in vojni, ki jo je Rusija začela proti Ukrajini leta 2014. Danes, deveti dan obsežne vojne Rusije proti Ukrajini, čutim, da nisem zmožna združevati besed in razmišljanja. Izkušnja, v katero so zdaj na silo potopljeni Ukrajinci, zlasti tisti, v katerih glave in hiše letijo rakete in bombe, je izkušnja neizprosne smrti. Zdaj smo v jedru smrti, v njenem središču. In zato zdaj najbolje vemo, kakšno je življenje.

Čas se je prekomerno zgostil. Težko je verjeti, da smo pred dobrim tednom dni živeli normalno življenje. Potruditi se moramo, da se spomnimo, kakšno je bilo to življenje in kakšno je življenje nasploh. A pozabljanja si ne smemo privoščiti, saj drugače ne bomo preživeli. Preživeti pa moramo.

Vsi ne bomo preživeli. Zdaj, ko s potnimi prsti sestavljam te besede, trupla živih ljudi trgajo drobci železa, stekla in betona. Tujci, ki so vdrli v naša življenja, ciljajo na šole, vrtce, bolnišnice, ambulante, na naše domove, kjer je bilo pred desetimi dnevi udobno in mirno, kjer smo živeli običajna življenja.

Refleksijo bodo kasneje naredili tisti, ki bodo uspeli preživeti. Zdaj, ko smo so v središču smrti, so naše besede vzvišene, pretirane, šok, jezo in sovraštvo najbolje izražamo z nespodobnim jezikom. Kot še nikoli doslej se nenehno in pogosto pogovarjamo o ljubezni drug do drugega – kot da je od tega odvisno življenje.

Besede imajo zdaj kritično obremenitev. Potrebne so zato, da se vsak dan znova sprašujemo: Kako si? Da vprašam prijatelja Andrija, ali je živ. Pred vojno je Andrij delal pri založbi. Skupaj sva tekla po nabrežju Obolonski in se pogovarjala o knjigah in potovanjih. Zdaj je Andrij v vojski in brani Kijev. Z besedami poskušam opisati Andrijevo prihodnost po koncu vojne.

Tudi za pogovor z mojo babico Zojo so potrebne besede. Stara je 93 let, zdaj je v Černigovu. Černigov je bil več dni pod neprestanim napadom. Na fotografiji v novinarskem članku sem prepoznala porušeno hišo – stala je tik ob hiši moje babice. Moji babici zmanjkuje zdravil. Ob zvokih eksplozij mi po telefonu pripoveduje o svojem otroštvu med drugo svetovno vojno. Ko je sedela ob oknu v šolski učilnici, se je srečala z očmi nemškega pilota. V svojih knjigah sem pisala o igrah travmatizirane psihe, o lažnih spominih.

Potrebne so besede, da ugotovimo, ali se je moja prijateljica Oksana, oftalmologinja, vrnila domov iz bolnišnice. Oksane ni mogoče prepričati, da ne bi hodila vsak dan k svojim pacientom, ne glede na situacijo. Potrebne so besede, da od Oksane izvemo, da ima stik s svojim možem. V Buči je obtičal s svojimi starimi starši, ki ne razumejo dobro, kaj se dogaja. Buča je bila eno najbolj udobnih mest v bližini Kijeva. Zdaj je raztrgana rana, krvav lijak. Boji se tam ne končajo.

Ravno zdaj, ko pišem, me je končno dosegel Volodja s telefonskim klicem. S svojo družino nima stika že več kot tri dni. Volodja je pisatelj iz Donecka. Svoje domače mesto je zapustil, da bi pobegnil iz vojne leta 2014. Ves ta čas so Volodja in njegova žena ter tašča živeli v naši hiši blizu Kijeva. Telefonska povezava je bila grozna, komaj sem razločila Volodjove besede. Povedal je, da je bilo streljanje povsod, da ni bilo mogoče priti ven, a so vseeno ostali živi. Danes zjutraj so okupatorji streljali na avto z otroki, ki so zapuščali območje. Kličem, da ne boste v skrbeh za nas, je rekel Volodja.

Ko sem bila pisateljica, sem raziskovala travme, krivdo in totalitarizem, ki so uničili človeška življenja v dvajsetem stoletju. Zdaj vsak Ukrajinec trpi zaradi krivde, ker je naredil premalo, čeprav je naredil več, kot je mogoče. Travma je vsakega od nas raztrgala, a se je tesno zlila z občutkom skupnosti in skrbi za druge, pri čemer se je sprostila energija, ki v normalnem stanju ne obstaja.

Ne vem, ali bom po vojni spet pisateljica. Besede so spremenile svojo naravo. Zdaj jih potrebujem, da pišejo Volodji o romanih, ki jih bo ustvaril, ko bo vsega konec. Čakam, da se oglasi in prebere moja sporočila.

 

Kijev, 6. 3. 2022

Prevod iz ukrajinščine: Nikodem Szczygłowski

Pojasnilo: 

Sofija je s hčerko po večdnevnem obstreljevanju zapustila Kijev. To je prvo besedilo, ki ga je napisala od začetka te vojne. Napisano je za London Review of Books, objavljeno pa je tudi v ukrajinščini na portalu Local History.

Panorama 9. 3. 2022

Živeti v »najboljšem od vseh svetov«

Fotografija: Pexels

Toast z avokadom. Hipsterske kavarne. Neskončna izbira. In neverjeten uspeh, ki čaka takoj za vogalom. Življenje tipičnega milenijca bi večina ljudi najbrž opisala s temi besedami, da pa bi to generacijo lahko zares razumeli in doumeli vse tisto, kar jo bremeni, je najbolje, da stopimo v njene čevlje. V njih ni nič kaj udobno; enkrat se zdijo preveliki, drugič premajhni, v nobenem primeru pa se ne prilegajo tako, kakor bi si želeli, vsaj če ta svet spoznavamo skozi perspektivo pripovedovalca v Očetovem sinku – drugem romanu hrvaškega pesnika, pisatelja in dramaturga Dina Pešuta, ki na domačih tleh spada med najvidnejša ustvarjalna imena mlajše generacije, znotraj Fabule pa ga bodo letos lahko spoznali tudi slovenski bralci.

Tisto, kar pripovedovalca v romanu najbolj definira, ga drži nazaj in mu preprečuje, da bi razvil vse svoje potenciale in zaživel srečno življenje, ni samo njegov (ne)odnos z bolnim očetom, ali dejstvo, da je gej v gejem precej nenaklonjeni državi, pač pa vsaj še dvoje; njegov ciničen karakter in čas, v katerem živi. Po eni strani ta čas za tiste, ki so »na varni strani« (beri: imajo dovolj denarja, so heteroseksualci, imajo premožne starše), pomeni, da lahko zares živijo tako, kot daje slutiti njihov Instagram profil, za druge pa je ta zožen na nenehno iskanje boljših (manj slabih) služb in stanovanj ter večni konflikt med tem, ali živeti v skladu s svojimi željami, svojo usmerjenostjo, ali pa se raje zliti z množico in se tako izogniti vsaj kakšnemu udarcu.

Čeprav protagonist spada v vse tri »najslabše« postavke (ima bedno službo v hotelu na recepciji, nima lastnega stanovanja in je gej), zanj zlitje z množico ni opcija; namesto te si izbere težjo, a veliko bolj iskreno pot, na kateri skoraj izgubi še tisto dobrega, kar je imel na razpolago, hkrati pa z brutalno iskrenostjo, jedrnatim slogom in popolnoma brez sprenevedanja razgali vse tisto, kar bremeni večino milenijcev; zlagani, površinski odnosi, nerazrešena stanovanjska problematika, prekarno delo, nezmožnost poglobljenega čustvovanja, preobilje izbire, samoprecenjevanje in razredna neenakost.

Dino Pešut Fotografija: Arhiv Beletrine

»Prihodnost je potencial, ki je različno odprt za različne razrede. Zdaj strah, debelost, cinizem, frustracija, pesimizem pripadajo revnim. Poskusil sem in nisem uspel. Usoda je ekonomska enota. Neuspeh je za revne krivda, za bogate pa priložnost za motivacijski post na družbenih omrežjih,« največjo foro, laž, na katero s(m)o bili milenijci navlečeni, razloži pripovedovalec. Ravno zaradi te večina svoj podmladek vzgaja, kot da so čisto vsi bodoči geniji, umetniki ali vrhunski športniki, ter živi s stalno kljuvajočo slabo vestjo, če iz teh bodočih genijev, umetnikov ali vrhunskih športnikov na koncu ni nič. Krivda za ta nič je namreč v kapitalizmu izključno na nas; ker smo se premalo trudili, ker sami sebe nismo brandirali in se mrežili, kakor se za milenijca spodobi. Seveda je pri tem moj ton namenoma ironičen; veliko lažje je biti uspešen, če si rojen s srebrno žlico v ustih, med našim trudom in življenjskim uspehom pa ne stoji nujno vedno jasen enačaj. To v romanu zelo hitro odkrije tudi protagonist, ki ugotovi, da je cena za boljše življenje, udobnejša izhodišča največkrat previsoka: »V središču tega sladkega zamolčanja, odlašanja z resnico, je donosna ekonomska izmenjava. Za svoj molk dobiva stanovanje v središču mesta, čistilko, dedovanje, kapital za ustanovitev in širitev podjetja, pa tudi večno otroštvo, igranje odraščanja.«

Kakšna pa je cena, ki jo mora plačati protagonist? Življenje, ki ga lahko zložiš v vrečko Ikea. Jogi, ki ga je treba vsakih nekaj mesecev prestaviti v drugo stanovanje. Začasne službe. Občutek, da ne veš, kaj bi naredil iz svojega življenja. Vseeno pa bolje to, kot da bi žrtvoval resnico; te mu pred očetom, s katerim sicer ne zmore normalnega oče-sin odnosa, nikoli ni bilo treba skrivati. Med njima ni stalo celo bogastvo, za katerega bi se bilo treba prepirati. Le majhno stanovanje, pokojna mama in protagonistov odpor do komunikacije z očetom. Do tega, da bi se vrnil domov, k svoji primarni, ne izbrani družini, kakor poimenuje krog svojih najožjih prijateljev.

Morda sta najboljša nasveta, ki ju je za preživetje v »najboljšem vseh svetov«, protagonist dobil in ju je vredno upoštevati, predvsem, da je  »to malo talenta […] tvoja odgovornost« ter da je – kakor se izkaže v primeru protagonistovega očeta – stvarem in ljudem treba dati prostor. Vsaj simboličen – pa čeprav to pomeni, da bodo odšli, zaživeli in se razcveteli v prostoru, ki nikoli ne bo njihov. V katerem se nikoli ne bodo počutili, kot da so zares doma. Bodo pa znali vsaj odgovorno ravnati – tudi in predvsem s svojim talentom, ki je – unovčen, razvit – lahko edini pravi dom, ki ga človek potrebuje …

Knjigo Dina Pešuta Očetov sinko, ki je v prevodu Dijane Matković izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 5. 3. 2022

Razglednica iz Przemyśla

Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Železniška postaja

Te besede pišem iz Przemyśla, starega avstro-ogrskega mesta, pomembnega železniškega središča blizu meje z Ukrajino (oddaljeno je le 12 kilometrov), ki je le 80 kilometrov stran od Lvova. Tu sem od prejšnje sobote, v teh dneh pa sem se iz Krakova z vlakom večkrat peljal sem in nazaj v Przemyśl. Na poti sem se peljal mimo starih stavb železniških postaj, zgrajenih v času Avstro-ogrske pred prvo svetovno vojno (da, v popolnem soglasju s Hrabalom, tu nedvomno obstaja Srednja Evropa), in razmišljal o tem, da bolj ko se približuješ Przemyślu, bolj zares čutiš vojno. Vzdušje se postopoma zgošča, v zraku je čedalje več govora o vojni, vse več potnikov se odpravlja proti zahodu, proti Krakovu, vse manj pa v nasprotni smeri – proti vzhodu. V očeh mnogih zlahka opazim zmedenost in strah.

Železniška postaja v Przemyślu. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

V Przemyślu, na glavni postaji, to vzdušje doseže vrhunec. V stari postajni dvorani, ki je septembra leta 1880 med potovanjem po Galiciji gotovo gostila Franca Jožefa. Takrat je bila železniška proga Karla Ludwiga že dokončana in ob tej priložnosti so odprli novo glavno postajno poslopje, ki je presenetljivo podobno podobnemu poslopju v več kot 1100 kilometrov oddaljenem Trstu. Spomnim se, da sem na enem od forumov videl staro razglednico iz Przemyśla, verjetno iz leta 1901, na kateri je pisalo:

»Grüße aus Przemyśl. Neuer Bahnhof. Pozdrowienia z Przemyśla. Nowy dworzec kolejowy. Вітання з Перемишля. Новий залiзничний двiрець.«

Danes se po postaji sprehajajo množice ljudi. Nekateri so pravkar prispeli z bližnje meje z Ukrajino, nekateri želijo oditi naprej, nekateri čakajo na priložnost, da se vrnejo v Ukrajino (večinoma moški, pa tudi ženske), nekateri pa le apatično sedijo in čakajo, kaj se bo zgodilo. V zadnji skupini so večinoma afriški in bližnjevzhodni študentje iz Ukrajine, čeprav je vse več glasov, da gre v resnici za »nekdanje« begunce, ki jih je beloruski avtoritarni predsednik Lukašenko poleti in jeseni množično pripeljal v Belorusijo, od koder naj bi poskušali prečkati mejo z Litvo in Poljsko. Očitno zdaj izkoriščajo priložnost, ki jim jo je ponudila vojna. Očitno zato, ker tega trenutno nihče ne more preveriti.

Vojna 

Vojna, ki je 24. februarja izbruhnila v sosednji državi. To je ključna beseda. O vojni v Przemyślu govorijo skoraj vsi – ne le prostovoljci na železniški postaji, ki pomagajo po svojih močeh in vnašajo red v kaos, ki ga po tretjem dnevu bivanja začneš razumeti, sprejemati in krotiti in v katerem vladajo svojevrstni zakoni. Tudi železničarji na vlakih in peronih, blagajniki na železniški postaji, kjer je bilo nameščeno dodatno osebje z mobilnimi terminali, da bi lahko učinkovito obvladovali množico in ukrajinskim državljanom izdajali brezplačne vozovnice za potovanje v vsa mesta na Poljskem. Taksisti, ki skoraj soglasno Putina zmerjanjo z najhujšimi izrazi. Prodajalke v verigi trgovin Žabka, ki v ukrajinščini objavljajo obvestila o brezplačnih kruhkih, jogurtih in juhicah za Ukrajince. O vojni pripoveduje Gosia, uslužbenka trgovine z mobilnimi telefoni v bližini železniške postaje, ki na obrazu kaže utrujenost. V zadnjih dneh je k njim prišlo več stotin ljudi po brezplačne kartice SIM, ki so na voljo Ukrajincem. Gospa Agnieszka v eni od kavarn v starem mestnem jedru takoj na začetku poudari, da zdaj ne ponujajo hrane za goste, saj dela kuhinja izključno za begunce. »Vse damo na mejo,« pojasni kratko. To pravijo prebivalci različnih poljskih mest, ki prihajajo sem iz najbolj oddaljenih kotičkov Poljske, kot sta Szczecin in Zielona Góra, iz manj kot tri ure vožnje oddaljenega Krakova, iz daljnega Gdanska na obali Baltskega morja, iz Šlezije in Pomeranije. Vsi so prišli, da bi ponudili pomoč Ukrajincem, sprejeli ljudi na meji, jih nahranili, prenočili, jim pomagali in jih zaščitili. Na koncu seveda o vojni govori predsednik Zelenski med svojim posnetim video govorom, ki ga lahko poslušate preprosto tako, da se sprehajate po Przemyślu – na primer s Franciszkanske ulice proti železniški postaji – iz mobilnih telefonov mimoidočih, ki jih srečujete.

Notranjost glavne železniške postaje v Przemyślu. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Ob poslušanju vseh teh zgodb se ne morem znebiti misli na drugo vojno, ki je na tem območju potekala pred več kot 100 leti, ko je bila v Przemyślu nameščena avstro-ogrska garnizija in je ruska vojska napadla eno največjih trdnjav v Evropi tistega časa, kar je bil takrat Przemyśl. V mislih imam obleganje trdnjave Przemyśl, ki je trajalo 153 dni in je bilo najdaljše v Evropi med tisto vojno. Razmišljam o tem, ali so takrat, leta 1915, množice ljudi, ki so bežale pred vojno, šle skozi isto dvorano železniške postaje. Več kot stoletje pozneje, v 21. stoletju, se je vojna vrnila v Galicijo. V vzhodni Galiciji, v Lvovu ali Ivano-Frankivsku (nekdanji Stanislaviv), gredo ljudje vsak dan v zaklonišča, poslušajo protiletalske alarme in se učijo taktik, potrebnih za boj v mestu ter nudenja prve pomoči. V zahodni Galiciji pa so železniške postaje ne le v Przemyślu, ampak tudi v Krakovu že napolnjene z množicami ljudi, večinoma žensk in otrok, ki jih je vojna v vzhodni Ukrajini pregnala z domov. Zgodbe teh ljudi so si podobne in hkrati različne. Vsaka od njih je tragedija za družino, hkrati pa tudi tragedija za Ukrajino, državo, katere himna ponosno vsebuje stavek »Ukrajina še ni mrtva, ne njena slava ne njena volja«. Recimo zgodba o ženski in njeni hčerki, ki sem ju srečal na natrpanem vlaku iz Przemyśla v Krakov. »Skoraj tri dni sva potovali iz našega mesta Smile v regiji Čerkasi v Lvov,« pravi ženska srednjih let, ki je bila z osemletno hčerko na poti k sestri v Lodž. Na vlak so večkrat streljali, dolgo so stali na praznem polju in čakali. Če rečemo, da je bilo potovanje opravljeno stoje, to ni dovolj, da bi opisali, kako je bilo. Dodaja, da je naslednji del poti – od Lvova do Przemyśla – trajal skoraj 16 ur (80 kilometrov), predvsem zaradi čakanja na meji in dolgotrajnih kontrol.

Mati in hči imata s seboj le majhno ročno prtljago, deklica objema plišasto igračo in v rokah drži svojo najljubšo knjigo o Harryju Potterju.

Mejni prehod med Poljsko in Ukrajino. Fotografija: Katerina Likhohliad

Izdaja domovine v gledališču

Majhna človeška tragedija družine iz Smile je tudi tragedija Evrope, celotne Evrope, ne le naše »male« Evrope – Srednje ali Vzhodne Evrope – ampak vse Evrope, čeprav »boljši« del Evrope včasih še vedno raje misli, da gre za »vzhodni« problem. Vzhod, torej mi, države v večni senci Rusije, za katere sta značilna morbiden (po mnenju »Zahoda«) odnos do zgodovine in pomanjkljiva (kot se je pokazalo zlasti v zadnjih letih) demokracija. Kaj lahko s tega vidika Evropi ponudita recimo večno nezadovoljni Poljska ali Litva, ki je prav tako preobčutljiva za svojo zgodovino? Zagotovo ne toliko kot Rusija, kot menijo mnogi na Zahodu. Navsezadnje je Rusija »velika kultura« – literatura, balet, Bolšoj teater, humanizem itd. Ko pomislimo na gledališče, nam najprej pride na misel »kultura«.

Ko razmišljam o gledališču, prebiram nedavne novice o tem, kako so 25. februarja direktorji vseh ruskih gledališč prejeli uradno elektronsko sporočilo ministrstva za kulturo s prepovedjo režiserjem in igralcem, da javno govorijo o razmerah v Ukrajini. Če bo prepoved kršena, bo to obravnavano kot »izdaja domovine«. To je velika ruska kultura v praksi. Ko razmišljam o humanizmu, se spomnim, kako so 27. februarja v bolnišnici v Kijevu, ki so jo obstreljevale ruske rakete, umrli otroci, med njimi šestletni deček in sedemletna deklica. Razmišljam o tem, kako so v enem od predelov na obrobju Kijeva, kjer prežijo ruske posebne enote, umorili Polino, 14-letno dekle, učenko četrtega razreda ene od kijevskih šol, ki jih zdaj večinoma uporabljajo kot zaklonišča med bombnimi napadi.

Carstvo laži

Fotografija: Nikodem Szczygłowski

V mislih imam laž, na kateri temelji Putinov režim v Rusiji. Laž, ki nima nobene zveze s kulturo, humanizmom ali čimerkoli resničnim. Gre za poseben primer, ko fantazija, ustvarjena na podlagi laži, postane resničnost glede na dejanja tistih, ki so verjeli lastnim lažem. Laž, po kateri »ne obstaja« nobena Ukrajina, prav tako ne obstaja nobena ukrajinska kultura ali jezik. Navsezadnje so si po ideologiji tega režima laži vse to pred več kot 100 leti na Dunaju »izmislili habsburški intriganti« z edinim namenom, da bi »škodili večnim interesom Rusije«. Ker Rusi vztrajajo pri svojih lažeh, se niti ne vprašajo, ali se torej po tej izkrivljeni »logiki« Rusi zdaj ne borijo proti (neobstoječim) Ukrajincem, ampak proti sebi – navsezadnje so po Putinovih besedah »isti ljudje«. Kaj se torej zdaj dogaja v Ukrajini? Ruska državljanska vojna? Ali »posebna vojaška operacija za podporo ljudskima republikama v Donecku in Lugansku«? Zveni kot shizofrenija? Nikakor ne. Dobrodošli v svetu fantazij, iluzij in laži, ki ga je ustvarila sodobna država laži Rusija, ki je de facto tudi sama postala lažna država, fejk država. V tem svetu je Ukrajino po Putinovih besedah ustvaril Lenin po prvi svetovni vojni (torej potem, ko so jo že ustvarili Avstrijci, ne čudite se). Putin pa je ustvaril dve lažni »fejk« republiki Donbasa, v katerih živijo neobstoječi »narodi«, katerih pravice naj bi bilo treba »braniti«, ker naj bi jih ogrožal »genocid«, ki ga nad temi neobstoječimi »narodi« iz izmišljenih »republik« izvaja »nacistični režim« Ukrajine (ki po zgoraj opisani Putinovi logiki ne obstaja).

Laž je resnica in pa resnica je laž. In da bi dokazal predvsem sebi in ruskemu ljudstvu (tistemu, ki naj bi bilo z Ukrajinci »enotno in isto ljudstvo«, kar pomeni, da ne obstaja – se še niste izgubili? ), da Putin ukaže svojim enotam, naj bombardirajo stanovanjske bloke v Kijevu in Žitomirju, da dan in noč napadajo Harkov (kjer večina prebivalcev govori rusko, tj. po še eni Putinovi doktrini so Rusi), da nenehno poskušajo zavzeti Mariupol na Azovskem morju, z raketnim obstreljevanjem ogrožajo mesta praktično po vsej državi od Dnepra do Karpatov, obstreljujejo vlake, ki evakuirajo ljudi z vojnih območij na relativno »varen« zahod Ukrajine – v Galicijo, Volinijo, Zakarpatje, Bukovino. Ubijati otroke in starce. Širiti ogromno človeško bedo, ki ne izzove drugega odziva kot jezo, sovraštvo in odločenost proti agresorju, ki se z vsakim dnem povečujejo. Vse to v imenu fantazije. Dokazati vsemu svetu in sebi, da fantazija ni res fantazija.  

Hlebci kruha in koktajl molotov

Finsko mesto Tampere. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Ko se je začela vojna, sem bil v Tampereju na Finskem. Ponoči se je temperatura v mestu spustila na skoraj minus dvajset stopinj, v žveplenem mrazu blede severne zore so nasproti mojega hotela plapolale bele finske zastave z modrim nordijskim križem. Snežilo je in snežni meteži so prekrivali mirne ulice mesta, ki se je ravno prebujalo iz spanca. Takrat so bombardirali Kijev.

Ko so Sovjeti pozimi v 1939-1940 bombardirali Helsinke, je ZSSR svetu postregla z nenavadnim koktajlom laži, predrznosti, razkazovanja sile in vojne. Vse to je bilo storjeno, da bi vsemu svetu dokazali, da fantazija, v imenu katere se začne vojna in napade neodvisno sosednjo državo, domnevno ni fantazija. 

Ali veste, od kod izvira ime koktajl molotov? Gre za finski izum iz časa zimske vojne (finsko ime – Talvisota), poimenovan »v čast« sovjetskega ljudskega komisarja za zunanje zadeve Vjačeslava Molotova (takratni ekvivalent današnjega S. Lavrova).

30. november 1939. Sovjetska zveza je napadla Finsko in postavila ozemeljske zahteve do te sosednje države – po mnenju Sovjetov je državna meja potekala »preblizu Leningrada«, kar naj bi »ogrožalo« nacionalno varnost Sovjetske zveze, zato so morali Finci privoliti, da jo premaknejo nekoliko proti zahodu, Sovjetom sporazumno prepustiti Karelijski prelaz in dovoliti vzpostavitev sovjetskih oporišč na otokih v Finskem zalivu (znan scenarij, kajne?).

Ker se Finci niso strinjali, so Sovjeti, ne da bi predolgo odlašali, njihov »buržoazni režim« obtožili agresije proti Sovjetski zvezi in ustvarili »precedens« – sami so streljali na svojo mejno postojanko in za to obtožili »agresivne« Fince. Nato so nemudoma izvedli kopensko invazijo in bombardirali Helsinke iz zraka. Zaradi teh dejanj je Liga narodov (predhodnica ZN) Sovjetsko zvezo izključila iz organizacije in uvedla trgovinski embargo. Molotov je v govoru na sedežu Lige narodov v Ženevi zavrnil vse obtožbe o sovjetski agresiji in v odgovoru na vprašanje o bombardiranju Helsinkov izjavil, da sovjetski piloti ne le da niso bombardirali finske prestolnice, ampak so dejansko »prinašali bratsko pomoč«, saj so preprosto »odvrgli hlebce kruha lačnim finskim proletarcem, ki jih je zatiral buržoazni finski režim«.

Finci, ki so na vzhodu hitro organizirali teritorialno obrambo, so zaradi pomanjkanja bojnih sredstev v zgodnji fazi konflikta začeli izdelovati domača bojna sredstva – vnetljivo tekočino v steklenicah – in jih med drugim uporabljati proti sovjetskim tankom namesto ročnih granat, češ da je to le zahvala za Molotovove »hlebce kruha« in da so Finci na ta način želeli Rusom privoščiti »koktajl«. Od tod izvira ime »koktajl molotov«.

Zimska vojna se je končala 13. marca 1940. Finska se je ubranila, vendar je izgubila del svojega ozemlja, vključno z Vzhodno Karelijo in četrtim največjim mestom Viipuri (Viborg), ki ga skupaj z Vzhodno Karelijo še danes zaseda Rusija. Več kot 400 tisoč prebivalcev Vzhodne Karelije je bilo prisiljenih pobegniti ali se evakuirati. V vojni je življenje izgubilo več kot 25 tisoč finskih vojakov, medtem ko so bile izgube na sovjetski strani med 120 in 170 tisoč – točno število sploh ni znano. Večina jih je preprosto zmrznila, ker jim sovjetsko poveljstvo ni zagotovilo ustreznih zimskih oblačil, opreme, prevoza in ustreznih pogojev, čeprav se je vojna odvijala sredi finske zime s temperaturami do minus 40 stopinj celzija. Fantazija se je spopadla z resničnostjo, ki sta jo v tem primeru zaznamovali huda zima ter malomarnost pri preskrbi s človeškimi viri in zalogami.

Ko sem v hitrem tempu prepotoval razdaljo med Tamperejem in Przemyślom – z letalom do Rige in nato do Vilne, z avtobusom do Varšave, z vlakom do Krakova in končno do Przemyśla – sem povsod na poti srečeval Ukrajince, moške, ki so se vračali domov. Na boj. Ne za fantazijo. Samo za resničnost, ki jo ustvarja svoboda in ne pa laž.

Cesta od Przemyśla do Lvova …

Zdaj sem že nekaj dni v Przemyślu. To je mesto, o katerem sem doslej razmišljal (in pisal) predvsem v zgodovinskem kontekstu, danes pa na žalost spet doživlja zgodovinske trenutke.

Vojna traja že skoraj teden dni. Pridem na glavno železniško postajo, grem na različne mejne prehode, opravim na desetine pogovorov, ljudi, ki jih komaj poznam, spravim v stik z ljudmi, ki jih prej sploh nisem poznal. Pomagam, kolikor lahko. À la guerre comme à la guerre. Vsakdo mora biti na svojem mestu in delati, kar se mu zdi prav in kar zna najbolje, v upanju, da bo to prineslo kakšno korist.

Vsak dan pomislim na bližnjo mejo, ki zdaj ločuje svet vojne, ki se dogaja nad iluzijo, od sveta, v katerem se dogaja neizmerna človeška stiska. Mislim na 80 kilometrov oddaljeni Lvov, na boje v Kijevu in na vsa ukrajinska mesta, ki so jih branili navadni fantje, kot je bil Vasil, ki je z mano potoval iz Vilne v Varšavo, pustil vse, tudi delo na Norveškem, in se z vlaki, letali in avtobusi vračal domov ter vsake toliko časa poklical fante, ki naj bi ga pobrali na poljski meji pri Lublinu.

Vozni red. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Na postaji opazujem množico, ki čaka na vlak za Lvov, ki naj bi prispel (ali pa tudi ne) ob neznanem času. Julija, vitka svetlolaska v tridesetih letih, se vrača iz Španije in je na poti že tri dni. Zakaj se vrača? Ko sliši to vprašanje, naredi velike oči. Tam je moja družina, moja država, tam moram biti. Če bo treba, se bom prijavila k teritorialni obrambi ali k medicinski pomoči. Njene besede, tako kot besede mnogih drugih, potrjujejo, da mora v spopadu med resničnostjo in idejami neizogibno prevladati resničnost.

Od železniške postaje se sprehodim po Františkanski ulici v smeri staromestnega trga, na vogalu katerega stoji kip dobrega starega vojaka Švejka, ki je bil na straneh Haškovega romana v mestu in je tu celo prebil svoj čas v vojaškem zaporu K.u.K. Prečkam most čez reko San in se odpravim v okrožje na drugem bregu, imenovano Zasanje.

V glavi mi zvenijo besede rusinske pesmi, ki mi jo je nekoč omenil Nikola Šanta, rusinski pisatelj iz Vojvodine. »Dze že tota prosta draška, z Peremišlja ta do Lvova …«

Kje je ta ravna cesta od Przemyśla do Lvova … Ena najdaljših ulic v mestu, ki vodi do mejnega prehoda Medika, se imenuje Lwowska – kar pomeni Lvovska.

Voda in hrana za begunce. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Ob reki San

Z drugega brega reki San, ki teče skozi mestno središče, opazujem panoramo starega mestnega jedra – grajski hrib, stolpa rimskokatoliške in grkokatoliške katedrale, cerkev svete Marije Magdalene, pročelja starih avstrijskih hiš ob reki. Pomislim na težko zgodovino poljsko-ukrajinskih odnosov v tem mestu, tako v preteklosti kot sodobnosti. Spomnim se tudi, da je bil Przemyśl jeseni leta 1939, ko je ZSSR dva tedna po nemškem napadu še sama napadla Poljsko, edino mesto, ki ga je delila meja med obema (takrat še prijateljskima in zavezniškima) državama. Nacistična Nemčija je ob podpori in sodelovanju ZSSR sprožila svetovno vojno v imenu velike ideje, ki se je kot vse velike ideje kmalu izkazala za iluzijo. V imenu te iluzije je umrlo na milijone ljudi.

Mesto Przemyśl ob reki San. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Meja med sovjetskim in nemškim delom takrat razdeljenega mesta je potekala po reki San. Iz Zasanije, nekdanje obale, ki takrat pripadla reichu, gledam secesijske mestne hiše na »sovjetski« strani v središču mesta. Razmišljam o tem, kako iluzorna in kratkotrajna se je izkazala ta meja, ki je nastala kot posledica »večnega« prijateljstva med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo na podlagi znamenitega pakta Ribbentrop-Molotov. Da, to je ta tovariš, že znan pozornemu bralcu iz zgodbe o »hlebcih kruha« in »koktajlih«, ki se jih prav danes prebivalci ukrajinskih mest učijo mešati, tako kot so to pozimi leta 1940 počeli Finci.

Kajti vsaka fantazijska vojna, ki temelji na lažeh, se ob soočenju z resničnostjo vedno konča na enak način. Slej ko prej.

                                                            

Przemyśl, 2. marca 2022

Kritika 4. 3. 2022

Potovanje v zemljino maternico

Sergej Lebedjev Fotografija: Festival Literature sveta Fabula

 

Med več kot 2000 ruskimi intelektualci, ki so Kremelj še pred začetkom vojne opozarjali, naj se izogne ​»nemoralni, neodgovorni in kriminalni« vojni proti Ukrajini, se je znašel tudi ruski pisatelj Sergej Lebedjev. V Moskvi rojeni (1981) Lebedjev, ki bo otvoril letošnji Festival Literature sveta Fabula, se je strinjal z obsodbami, da takšna vojna ne more imeti niti pravnih niti moralnih ciljev in da ruski državljani pravzaprav postajajo talci kriminalnega avanturizma, proti kateremu se obrača ruska zunanja politika, toda hkrati je naredil še korak dlje in zarezal v zgodovino. »Sovjetski zločini so ostali nekaznovani v Rusiji in se zato ponavljajo. Cena za to, kar ni bilo storjeno leta 1991, so ruski izstrelki in bombe, ki danes ubijajo Ukrajince,« je pod fotografijo grobov v Bikivniji na obrobju Kijeva zapisal Sergej Lebedjev. »Prezgodaj je, da bi Ukrajince prosili, naj nam odpustijo. Prosili bomo za odpuščanje, potem ko bodo kaznovani zločinci, ki so začeli to vojno.« Ena od glavnih tem v fikciji Lebedjeva, po izobrazbi geologa, ki se je sedem let udeleževal številnih ekspedicij na severu Rusije in v osrednji Aziji, kjer ga je začela zanimati zgodovina gulagov, je kontinuiteta med starimi in novimi organi represije v 20. in 21. stoletju. Stalin je redno uničeval »sovražnike« doma in v tujini, je pojasnil avtor romansknega prvenca Dežela pozabe (2010, slovenski prevod Sara Špelec, Beletrina 2022) v intervjuju za Guardian. Obstajala je nekakšna utemeljitev: umori so bili nujni za obrambo napredne države pred kapitalističnimi volkovi. Leninistična utemeljitev političnega umora je izginila. Toda Vladimir Putin je vrnil stare metode ustrahovanja in – v določenih primerih – tisto, kar je KGB imenoval »fizično odstranitev«. Disidenti in problematični novinarji so umirali in še vedno umirajo na najbolj grozljive načine.

Na vprašanje, kaj ga pri njegovem pisanju navdihuje, je Lebedjev novinarju Guardiana (Luke Harding, 2021) odgovoril, da je navdih »izpeljanka občutka natančnosti (človekove) misli in usode«. Po njegovih besedah gre predvsem za občutek – in ta občutek je preprost in jasen: »Če čutite, da da imata zasnova vaše knjige in vaše življenje nekaj skupnega in da med delom na svojem besedilu razvezujete določene tragične vozle iz preteklosti, potem besedilo prihaja skupaj samostojno v času in prostoru.« Sergej Lebedjev je sicer po prvencu Dežela pozabe spisal še štiri romane, doslej prevedene v več kot dvajset jezikov, pri čemer posebno pozornost uživa v angleško govorečem svetu. Že prvenec Dežela pozabe je Wall Street Journal uvrstil med deset najboljših romanov leta 2016, primerjati so ga začeli celo s Solženicinom, v New York Review of Books pa so ga razglasili za »najboljšega ruskega pisatelja mlajše generacije«, ter pisali o »žametni liriki njegove proze in o le Carréjev zapletu«Deželo pozabe je Lebdjev zasnoval na podlagi znanstvenih odprav, ki so se odvijale predvsem na območjih, kjer so se nekoč nahajala taborišča. Prostrana območja tajge, ki jih obišče prvoosebni pripovedovalec in ki ga razumemo kot sodobnega Odiseja, potujoč v zemeljsko maternico, v njem ne zbujajo samo smrtne žalosti, temveč žalost, ki sploh ni bila več žalostna, kot beremo v romanu, saj so bile taboriščne barake in odlagališča, ceste, porasle z gozdovi, mostovi, ki jih je odnesla voda, bodeče žice, rudarske galerije in jaški, ter neoznačena pokopališča, del načrta vesoljnih razsežnosti, kjer ni prostora za posameznika in njegovo usodo.

Pri tem pa ne gre za obujanje pretekle resnice, temveč resnične preteklosti, ki je del naše časovne verige. Na plan privre, ko o preteklosti ne pridigamo in se je, resnicoljubni in neobremenjeni, zares spominjamo. Lebedjev torej na način družinske sage, potopisa in kronike z elementi trilerja izpiše katedralo besed. Pri tem se zaveda, da za besedo stojijo določena telesa, njihov duh, pa tudi najodvratnejše stvari našega časa, škandal človeškosti. Živa priča nasilnosti zapisuje odgovorno, njegova naloga pa je najti prave besede, ki bodo – kot korenine – pustile trajno sled. Avtobiografske elemente je Lebedjev v roman Dežela pozabe vnesel s pomočjo lika starca in otroka. »Dedek Mrak ni bil moj pravi dedek,« nam pove pripovedovalec, ki o sebi kot otroku govori v tretji osebi. »Čeprav je oslepel že desetletje pred mojim rojstvom, se nisem mogel znebiti občutka, da mu slepota ni pristrigla kril in ga zasužnjila, temveč ga je, nasprotno, osvobodila.« Najprej se zdi, da je otrok edini, ki spregleda skromnega, potrpežljivega, trdoživega možaka, ki ne vidi. Sluti, da je Dedek Mrak doživel stvari, ki človeka razčlovečijo. Nevidna slutenjska meja prestopanja iz otroštva v odraslost, iz varnega, parcelno ograjenega sveta v svet, ki ga ni mogoče parcelirati, sprva zabriše mejo med tem, ali naj bi bil Dedek Mrak rabelj ali žrtev. Toda slepi starec začenja v dečku zbujati odpor. Je simbol kastriranega in usahlega človeštva, od katerega puhtijo strupeni hlapi, nekakšna utemeljitvena groza. Srečanje z dedkom je izkušnja osupljive in hkrati tragične praznine – najprej v otroštvu in kasneje v odrasli dobi.

Dečkova slutnja, da ni več gospodar svojega življenja in da je Mrak nad njim izvedel urok, se spremeni v hrepenenje, da bi se iztrgal iz starčevih krempljev. Ta je sicer dečku nekoč celo rešil življenje s tem, da mu je daroval kri. Toda po njegovi smrti se odrasel moški odloči soočiti z breznom. Izbere poklic geologa in se odpravi na drug konec sveta. »Ko sem odšel, sem spoznal, da usodi ni mogoče ubežati,« pomisli pripovedovalec, za katerega potovanje nazaj k Mraku pomeni tudi razmišljanje o ustroju časa. Nekdanje taborišče, ki mu je nekoč poveljeval Mrak, občuti kot kraj skrajne agonije, kjer ni hipne smrti, temveč eno samo podeseterjeno umiranje: »Iz smrti v smrt teče mrliški čas, ki sem ga doživel med reproduciranimi mrliči.« Dedek Mrak je nekoč poveljeval taborišču, dnevnemu kopu in rudniku. V taborišču je bilo 15.000 ljudi, z 2.000 pazniki in prostovoljci ter 13.000 zaporniki. Tu je bil celih deset let – od prvih barak do prvih domovanj, potem ga je doletela nesreča in je oslepel. Na voljo so dokumenti in pričevanja, toda varuhi sedijo na grobnici trdoživega papirja in se sprenevedajo. Kaj naj s knjigami, ki ne morejo ničesar več spremeniti, se vpraša pripovedovalec; ta urad ni več zbujal nikakršne groze in so o razčlovečenju pričale le mrtve črke na papirju: od ljudi so ostale samo še kazenske kartoteke. »Jaz sem kaznovan s krvjo človeka, ki je kraju položil temelje.« Na območje nekdanjega taborišča je prišel, da bi se znebil svoje sence in se dokopal do sprejemljivejše resnice.

Tudi še potem ko nam je pripovedovalec razkril Mrakovo skrivnost, se ta ne prekine; slutimo, da se skrivnost ohranja tik pod povrhnjico. Lebedjev vstopa v osrčje noči ter se v njej zadrži nenavadno dolgo. V Der Spiegel so na primer zapisali, da Lebedjev odpira povsem novo področje v literaturi, pri čemer ni jasno, ali je mišljena tematika ali jezik. Oboje je pravzaprav nerazdružljivo v smislu, da Dežela pozabe opisuje neko življenje, ki privzema obliko »bližnje onstranskosti«. Ko se prepuščamo osupljivim opisom neokrnjene in jasne pokrajine ali celo nenadkriljivim opisom teme, slutimo, kaj bo sledilo – ko pripovedovalec zre v taboriščne ruševine, pomisli, da so v tej iznakaženi samozadostni pokrajini vsi poskusi človeškosti jalovi. Opraviti imamo torej s paradoksom; na eni strani imamo moč jezika: na začetku otroško perspektivo, ki se je zmožna prepustiti skrivnostnim šepetom, in potem pogled odraslega, ki se zaveda, da se po njegovih žilah pretaka stara Mrakova kri kot gosta in lepljiva snov. Roman, v katerem se stalno premikamo, pa ne samo v smislu fizičnih premikov, pač pa tudi različnih perspektiv, iz katerih se obravnava na primer Mraka (definiran je kot človek, ki je bil poosebljeno zlo, pa čeprav morda nikoli ni nastopil v vlogi storilca, bil je celo povprečen, eden od spomenikov, ki so preplavili državo), je očitno pisan tudi iz nemoči – da bi izrekel smisel tega, kar govori, da bi tisto nekaj izrekel in hkrati izrekel tudi smisel tega. Kajti, kot pravi Foucault, »govorica govori samo izhajajoč iz manka, ki je zanjo bistven«.

Lebedjev se jasno zaveda, da ne govori z glasom tistih, ki so ostali v zamolku, nenazadnje ti s svojo žrtvijo, s svojimi mehaničnimi gibi niso k ničemur pripomogli, ničesar zapustili ali ustvarili, temveč so se kot mlinski kamni, razčlovečeni in popredmeteni vrteli na mestu. Gre mu za nekaj veliko večjega. Ko nas opozori, da ob pogledu na mogočno in samozadostno zgradbo nikoli ne pomislimo na zidarje in njihovo težaško delo, kljub vseprisotnim nevidnim odtisom vedno znova vidimo samo čudežno gradnjo, se zavemo, da je privzel funkcijo priče, na kar nas je opozoril že na začetku. Tako tudi ni obsojal Mraka ali utrjeval podobe mrtvih, ampak je z detajlnimi opisi in anekdotičnim načinom pripovedi, podkrepljenim z razmisleki, orisal življenje v onstranstvu, življenje, ki stoji nasproti življenju živih. Kot pričevalec sveta se je spremenil v ogenj, ki osvetljuje stvari v votlini in tudi v praznem grobu. Svet, kakršnega opisuje Lebedjev, je senčen polsvet, kakor Homerjev Had, kraljestvo minljivih stvari, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in krhkost. Če rečemo, da nas pisatelj opominja, kako je prišlo do tega, da sta v politiki našega sveta smrt in življenje tako zelo definirana v medsebojnem odnosu, da je skoraj nemogoče določiti mejo, se nevarno približamo temu, da Deželo pozabe beremo ne samo kot zgodbo o odraščanju z opisi posledic sovjetske zgodovine za sodobne Ruse ali pa kot raziskovanje dediščine sistema sovjetskih taborišč, pač pa kot alegorijo o današnji Putinovi Rusiji.

Leninistično utemeljevanje političnih umorov je morda res izginilo, toda Putin je vrnil stare metode ustrahovanja. In odnos Lebedjeva do sodobnih zločinov, ki se dogajajo s pomočjo radioaktivnih strupov, je globoko oseben. Njegovi sorodniki so bili tarče boljševiškega preganjanja.  In odnos Lebedjeva do sodobnih zločinov, ki se dogajajo s pomočjo radioaktivnih strupov, je globoko oseben. Njegovi sorodniki so bili tarče boljševiškega preganjanja. Med njimi so bili pravoslavni duhovniki iz Sankt Peterburga, provincialni plemiči iz Kaluge in Vladimirja ter potomci Nemcev, ki so emigrirali v Rusijo v 19. stoletju. »Med letoma 1917 in 1991 je državna varnost napisala zgodbo moje družine. Izgubili smo približno 20 družinskih članov.« Danes v Berlinu živeči pisatelj se vseh svojih romanov loteva analitično; med drugim je pregledal arhive Stasija, vzhodnonemške vohunske agencije za nadzor. Tu je našel gradivo, ki dokazuje to, kar imenuje »ustvarjalnost zla«. Toda novinarski poklic, ki ga je opravljal štirinajst let, je leta 2014, ko so začeli prihajati prevodi predvsem v angleščino in resnejši odzivi iz tujine, zamenjal za pisateljski poklic. Glede stanja literature v dandanašnji Rusiji Lebedjev ni navdušen.  V 19. in 20. stoletju so se ruski avtorji ukvarjali z velikimi vprašanji. V Putinovi dobi si, kot pravi, intelektualci večinoma zatiskajo oči pred »resničnostjo«. Po njegovih besedah se Rusija spreminja v avtokratsko državo. »Zavestno ali podzavestno se ljudje poskušajo izogniti pomembnim vprašanjem«. Med seznamom 100 najboljših ruskih knjig 21. stoletja, ki ga je sestavila moskovska literarna revija Polka, je »bila samo ena knjiga o vojni v Čečeniji in nič iz spisov Ane Politkovske. »Zame je ruska literatura trenutno sestavljena iz nenapisanih knjig. Jasno vidim vrzeli. Pisatelji imajo moralno in ustvarjalno odgovornost, da odsevajo resničnost.«

Knjigo Segeja Lebedjeva Dežela pozabe, ki je v prevodu Sare Špelec izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Panorama 2. 3. 2022

»Dajte nam žarek svetlobe, ki nas bo vodila v tej strašni temi«

                                                                                                                                                                                                          1. marec 2022

V sredo, 23. februarja, zvečer smo se s prijatelji v Kijevu odpravili v kino, kjer smo si ogledali nov film ukrajinskega režiserja. Zatem smo imeli okusno večerjo, spili smo steklenico dobrega vina, nato pa odšli spat.

Spat smo odšli kot uspešni ljudje, ljudje srednjega razreda z načrti za prihodnji mesec. Bili smo državljani normalne evropske države. V četrtek zjutraj naj bi se zbudil, oblekel belo srajco, sedel na letalo in letel v Vilno, kjer naj bi na literarnem sejmu predstavil svojo novo knjigo. Skratka, popolnoma normalno življenje, kot ga živi stotine milijonov drugih Evropejcev.

Toda v četrtek zjutraj smo se zbudili v peklu. Kijev je bil v temi bombardiran, psi so cvilili od strahu, nato pa noro lajali in gledali v nebo. Za trenutek se je vse zdelo kot nočna mora. Zvoki eksplozij v daljavi so bili kot nekaj nezemeljskega: podobno se zgodi, ko se v kopeli potopiš pod vodo in ti srce močno bije v ušesih. Kot da bi eksplozije počile nekje globoko v nas. Iskreno povedano, bilo je strašljivo.

Od takrat je minilo šest dni, v katerih so eksplozije in smrt postali naša vsakdanja rutina. Iz miroljubnih in navadnih ljudi, ki uporabljajo različne elektronske naprave in na internetu prisegajo na smešne meme, smo postali človeški organizmi z enim samim ciljem: preživeti, zaščititi svoje družine, rešiti svoj dom in svojo državo. Pred tednom dni sem bil edini v krogu znancev, ki je verjel v začetek ruske ofenzive, a tudi jaz nisem mogel verjeti, da bodo v glavnem mestu moje države potekali ulični boji ter bombandiranje stanovanjskih blokov. Imejte me za naivnega, vendar sem mislil, da je po drugi svetovni vojni taka vojna v Evropi nemogoča, da smo se že vsi naučili vsaj ene lekcije. Motil sem se.

Toda to ni samo vojna, je veliko huje – v Ukrajini se danes nadaljuje množično iztrebljanje ljudi. To ni vojna, v kateri se dve armadi srečata na bojišču, to je hud zločin, saj ruske čete na najbolj podle načine napadajo mirna ukrajinska mesta. Ruski vojaki nosijo ukrajinske vojaške uniforme, zasegajo ukrajinska bojna, gasilska in reševalna vozila ter napadajo mirne prebivalce. Ruski saboterji v civilnih oblačilih se infiltrirajo v mirna ukrajinska mesta in izvajajo teror, sejejo paniko ter ubijajo civiliste. Je to vojna?  To je terorizem, proti kateremu so celo talibani zgled morale in vojaškega dostojanstva.

Rusi se v naših mestih pojavljajo v belih zdravniških haljah, v uniformah naših gasilcev in reševalcev, na oblačila in opremo izobešajo ukrajinske zastavice, nameščajo eksploziv v stanovanjska naselja in jemljejo civiliste za talce. To ni vojna med dvema vojskama, ampak scenarij za nadaljevanje filma Tujec, v katerem sovražniki plezajo na vas iz vsake luknje in kota in se zdijo kot okuženi z neznanim virusom. To ni samo zločin, je tudi zelo sramotno, strahopetno in podlo. Vedno sem mislil, da vojaški častniki niso sposobni takšne podlosti – a izkazalo se je, da je v ruski vojski koncept vojaške časti atrofiral. Tako kot pri ruskem ljudstvu, ki še vedno molči in ne protestira proti tej gnusni »vojni«.

Sredi te groze je še ena realnost – Ukrajinci, ki poskušajo ohraniti svoje človeško dostojanstvo in pomagati. Več sto tisoč ljudi je zbežalo pred obstreljevanjem, veliko Ukrajincev v drugih mestih pa se je zbralo, da bi jih sprejeli, nahranili, ogreli in jim dali zavetje. Ljudje odpirajo svoje domove drugim ljudem, ki jih še nikoli niso videli, ljudje od jutra do večera prostovoljno delajo, postavljajo prostore za begunce, kupujejo zdravila za mesta na fronti in pletejo maskirne mreže za ukrajinske vojake.

V tem groznem času se vzgojitelji in psihologi trudijo igrati se z otroki begunci, ljudje pa jim prinašajo igrače. Vsi ti čudoviti ljudje poskušajo skrivati solze, kar imajo, pa darujejo kot humanitarno pomoč in se nato hitro vrnejo v svoje avtomobile, kjer se predajo svojim čustvom. Ne dovolimo si točiti solz, saj se moramo »držati« in spodbujati drug drugega. Toda solz zaradi vseh čustev ni mogoče zadržati. Jok za preteklim življenjem, ki je bilo še pred šestimi dnevi normalno, zdaj pa nikoli več ne bo isto.

Medtem ko Rusi obstreljujejo na desetine majhnih in velikih ukrajinskih mest, predsednik moje države prosi Evropsko unijo, naj Ukrajini omogoči članstvo. Nisem glasoval za Zelenskega in pomembno se mi zdi, da to poudarim, saj to, za kar se borimo, ni samo boj za Ukrajino, ampak tudi boj za Evropo. Borimo se za demokracijo, za pravico do izbire in samoodločbe, za človekove pravice in človeško dostojanstvo. Imamo različne politične poglede, govorimo različne jezike, molimo ali pa se imamo za agnostike, beremo različne knjige in poslušamo različno glasbo, danes pa smo vsi enotni in pripravljeni umreti za  pravico do različnosti. Ker je to temelj Evrope, temelj spoštovanja vseh – tako različnih, a enako lepih – ljudi. Rusija želi uničiti to raznolikost, uničiti želi Ukrajino. Zato ker nismo kot oni, ker imamo svoje mnenje o svoji prihodnosti.

Zato toplo podpiram predsednika Zelenskega in pozivam vse ljudi v Evropi: priznajte našo pravico, da v prihodnosti postanemo člani EU, pošljite nam signal podpore. Kasneje, po vojni, se bomo dogovorili o pogojih in postopkih, zdaj pa potrebujemo eno stvar: da nam vaš svetilnik da žarek svetlobe, ki nas bo vodila v tej strašni temi. Ker danes najbolj primanjkuje upanja, ki daje moč in pogum. Dajte nam to upanje, pokažite nam, da nismo sami.

To besedilo sem pisal eno uro – in bila je odlična ura, ker nisem bral novic o bombnih napadih in smrti. To je tisto, kar danes lahko storim – pišem. Ker sem pisatelj, to je moja služba, čeprav je v takšnih razmerah o tem nesmiselno govoriti. Poskušajo nas vrniti v neke druge, jamske čase, v katerih literatura in pisanje nista bila pomembna. Zato je to boj sedanjosti s temno preteklostjo, zato je to boj zoper vojno v letu 2022 in zombije, ki so se brez razloga odločili uničiti naša življenja.

Vojna se nadaljuje že šesti dan. Že šesti dan živim z občutkom, da smo se vsi potopili pod vodo, kjer se zdi, kot da poslušamo lasten utrip srca, čeprav gre pravzaprav za eksplozije v naših do nedavnega mirnih mestih. Pomagajte nam priti iz te strašne vode. Ne dovolite, da se zadušimo.

Prevedel: Nikodem Szczyglowski

Intervju 1. 3. 2022

»Putinova grožnja je globalna, nima meje«

Jurij Andruhovič Fotografija: Nina Andruhovič

Jurij Andruhovič je najbolj znano pisateljsko ime sodobne ukrajinske književnosti. Znan je tudi kot precej kritičen novinar. Aktivno je sodeloval pri Revoluciji dostojanstva, še pred letom 2014 pa je napovedal pesimističen razvoj dogodkov na vzhodu Ukrajine. Odlikuje se kot oster analitik tako ukrajinske družbe kot stališča Zahoda do ukrajinskega dogajanja. Zadnjič sva se v živo pogovarjala v njegovem domačem mestu Ivano-Frankivsk, kjer mi je pokazal nov kulturno-umetniški prostor, ki ga je odprl skupaj s prijatelji. V času nastajanja tega intervjuja sem v Przemyślu, na poljski strani meje, le 80 kilometrov od Lvova. Jurij je na moja vprašanja odgovarjal po elektonski pošti med sirenami za zračni alarmn v Ivano-Frankivsku.

Jurij, vašo državo je napadla Rusija, ki jo vodi Putinov režim. Popolna vojna se je vrnila v Evropo prvič po dogodkih na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini sredi devetdesetih let prejšnega stoletja. Kakšna so vaša čustva – jeza, bes, žalost, odločnost ali … ?

Vse, kar ste našteli – v razmerjih, ki mi še niso jasna. Natančneje, ta razmerja so zelo spremenljiva. Odvisna so od novic, od katerih so nekatere žalostne, tragične, a nekatere tudi vesele in zmagovite. In seveda obstaja popolno in dokončno prepričanje, da je naš nasprotnik mednarodni terorist, največji zločinec 21. stoletja. Človeštvo je treba takoj osvoboditi te smrtne grožnje. Toda kako to storiti? Upam, da kdo že dela na tem.

Vojna, povezana z razpadom Jugoslavije, se je začela z desetdnevno vojno v Sloveniji leta 1991, ki so ji v letih 1992–1994 sledili precej bolj brutalni dogodki na Hrvaškem in v Bosni. V Ukrajini vojna trenutno traja pet dni (v dnevu pogovora), dogodki v Kijevu ali Harkovu pa že spominjajo na Vukovar. Po eni strani se zdi, da Putinov blitzkrieg ni uspel, po drugi strani pa se vse razvija zelo hitro in vse bolj brutalno. Zakaj je tako, kaj mislite?

Nemogoče je primerjati vojaške zmogljivosti Jugoslavije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in sodobne Rusije. To so zelo različne ravni. Ko je leta 2000 prišel na oblast, je Vladimir Putin naredi to, na kar se je pripravljal vse življenje – uničenje Ukrajine, Evrope in Zahoda. Ambicije jugoslovanskih zločincev niso šle tako daleč. Bili so strašna grožnja, a lokalna, v mejah nekdanje SFRJ. Putinova grožnja pa je globalna, nima meja.

Živite v Ivano-Frankivsku, nekdanjem avstro-ogrskem Stanislavu, na zahodu države, kjer mnogi menijo, da je varneje kot na vzhodu. Na tisoče ljudi z vzhoda države že nekaj dni poskuša najti zatočišče v Galiciji, Zakarpatju ali Bukovini. Se vi doma počutite varneje?

Da, varneje je – in to objektivno gledano. Tukaj nismo na vojnem območju, kar je zdaj dobra polovica ukrajinskega ozemlja. Kolone sovražnikovih vozil nas ne ogrožajo. Grozijo nam le zračni napadi, zato vsaj enkrat na dan zaslišimo sireno in gremo v zavetišča. Mimogrede, ta odgovor pišem po eni uri premora – ravno sem končal z odgovorom na vaše prejšnje vprašanje, ko se je oglasila sirena in sva z ženo odšla po običajni poti do hiše naših sosedov, ki imajo klet z dobro internetno povezavo. To se dogaja vsak dan. Greh pa se je pritoževati, če pomislimo na tragedijo Harkova, Mariupola, Černihiva, prestolnice … V primerjavi z njimi smo kar dobro.

Med Revolucijo dostojanstva oziroma Euromajdanom (2013–2014) ste mednarodno skupnost in evropske kulturne elite večkrat javno pozvali, naj prisluhnejo glasu Ukrajincev in priznajo njihovo pravico, da so del Evrope. Mislite, da se je to končno zgodilo zdaj – po tem, ko je bilo treba plačati grozno in ogromno ceno?

Ne, prezgodaj je reči, da se mora vstop Ukrajine v EU zgoditi v bližnji prihodnosti. Takoj, ko se bodo napetosti umirile, se bodo v EU pojavili kritiki Ukrajine. Danes je nekako nespodobno kritično govoriti o Ukrajini – borimo se, smo žrtev agresije, podpreti nas je treba. Ko pa bo tega pekla konec, se bodo zagotovo z novo močjo zaslišali znani glasovi, da je Ukrajina še daleč, da ni pripravljena, da EU ni pripravljena itd.

Ne morem, da ne bi omenil vašega romana Moskoviada, ki opisuje Moskvo na predvečer razpada Sovjetske zveze. To mesto opisujete kot Dantejeve kroge pekla in v končni analizi to podzemno kraljestvo senc razpada. Po drugi strani pa natančno opazite poganjke velikoruskega šovinizma, ki so že takrat začeli kaliti. Evropa pa je šele sedaj opazila »ruski kurac«, kot je zapisano v eni od pesmi, ki jo citirate v romanu. Ali menite, da se je evropska zavest o bistvu Rusije zdaj res spremenila?

Ta pogled se zdaj bistveno spreminja. Bojim pa se, da le na ravni političnih elit, novinarjev, intelektualcev, zvezdnikov … Ali se spreminja na ravni t. i. navadnih ljudi, »podeželske Evrope«? Očitno tudi do neke mere. A ne tako hitro kot na ravni elite. Težava je v tem, da navadni ljudje predstavljajo večino volilnega telesa. Morda obstaja paradoks: dlje kot bo trajala vojna, več empatije in naklonjenosti bo Ukrajina dobila s strani navadnih ljudi. Toda odločno sem proti, da vojna dolgo traja. Ne samo jaz – vsi Ukrajinci. Zato se bomo najverjetneje soočili z zapletenim procesom vključevanja v evropsko zavest, ki si ga bom dovolil poimenovati »ukrajinizacija Evrope«.

Panorama 1. 3. 2022

Epilepsija v literaturi: od božjega dela do hudičeve intervencije

Peter Wolf Fotografija: Peter Wolf

Nevrologinja Rajendra Kale je leta 1997 zapisala, da je »zgodovino epilepsije mogoče povzeti kot 4000 let nevednosti, bojazni in stigme, čemur sledi 100 let znanja, bojazni in stigme«. V literaturi je upodobitev epilepsije skozi zgodovino zelo različna – od hudičevega dela do božje intervencije. Nevrolog dr. Peter Wolf je svojo kariero posvetil raziskovanju in zdravljenju epilepsije – tudi raziskovanju kulturne zgodovine epilepsije skozi literaturo.

Kaj se pravzaprav dogaja v možganih, medtem ko oseba z epilepsijo doživlja avro – stanje pred žariščnim napadom? Kaj je tisto, kar povzroči takšne izjemne ustvarjalne momente pri umetnikih in pisateljih?

Med avro ostane epileptična aktivnost v možganih omejena na zelo majhno območje, kar pomeni, da je zavest ohranjena in si oseba z epilepsijo izkušnjo avre lahko zapomni. Pacient ima zaznave, ki odražajo delovanje območja, ki ga aktivira epileptično delovanje. Če se npr. dogaja v vizualnem korteksu, bo imel bolnik spremenjeno vizualno zaznavo.

Lahko izpostavite nekaj pisateljev, ki so imeli intimni odnos z epilepsijo?

Med najbolj znanimi imeni so Alfred Tennyson, Gustave Flaubert, Fjodor Dostojevski, Karen Blixen, Janet Frame, Thom Jones, Siri Hustvedt, Herbjørg Wassmo, Monika Maron, v Sloveniji pa Simona Semenič in Andrej E. Skubic.

In nekaj znanih literarnih likov?

Princ Miškin, Kirilova, Cezar (v Shakespearju, Thornton Wilder), Edward Monks v  Oliverju Twistu, Silas Marner, Carmen Sternwood v delu Veliki spanec pisatelja Raymonda Chandlerja (za ljubitelje detektivk), Useppe v romanu Zgodovina pisateljice Else Morante …

Kot ste zapisali v svojem eseju z naslovom »Epileptična avra v literaturi: estetske in filozofske razsežnosti«, po svoji natančnosti in pristnosti izstopajo opisi avtorjev z lastnimi izkušnjami avre. Ekstatična avra, kot jo je opisal Dostojevski, je bila deležna posebne pozornosti in odmeva v mnogih kasnejših delih …

Dostojevski je bil deležen posebne pozornosti, ker je bil prvi avtor, ki je pisal o napadih tako podrobno in s takšno pristnostjo, ki je bila prepoznana tudi pri njegovih bralcih. Revolucionarno je bilo, da je epileptično izkušnjo prenesel iz področja bolezni v sfero religije in filozofije. To je očitno vplivalo na številne pisce, ki so se zgledovali po njegovem delu.

Kakšne pa so stvaritve avtorjev med avro?

To je povsem odvisno od individualne izkušnje avre. Angleška pisateljica Margiad Evans je med doživljanjem avre kovala oksimorone. Brazilski romanopisec Joaquim Machado de Assis, ki je svojo epilepsijo želel prikriti, je v svojem romanu do potankosti opisal vizualno iluzijo, saj je bil prepričan, da je bralci ne bodo dešifrirali kot epileptično avro.

Zakaj pa so literarna dela, ki vključujejo epilepsijo, tako pomembna tudi za medicinsko stroko?

Literatura epilepsijo obravnava z vidika laikov in družbe. Literarna dela v ospredje postavljajo predsodke, stereotipe in stigmo, ki pa niso del medicinske zgodovine.  Zato so takšni vpogledi in refleksije te bolezni tako dragoceni.

Zakaj je po vašem mnenju epilepsija v leposlovju v zadnjih letih deležna vse več pozornosti?

Bolezni so bile za avtorje leposlovja že od nekdaj zanimive, saj so neločljivi del življenja, vendar so se skozi čas osredotočali na različne bolezni, kar odraža zaskrbljenost, ki je prevladovala v določenem časovnem obdobju. V 19. stoletju in do sredine 20. stoletja se v literarnih delih pojavi na stotine izmišljenih likov, ki umrejo zaradi tuberkuloze. Ko so bili izumljeni učinkoviti načini zdravljenja, so tuberkulozni liki iz literature popolnoma izginili. Ko se je pojavil aids in še niso razvili zdravil, se je v fikciji pojavil val te bolezni, nenazadnje zaradi njenih spolnih konotacij. V zadnjem delu 20. stoletja, ko so nove tehnologije, kot sta računalniška tomografija in slikanje z magnetno resonanco, omogočile neverjeten dostop do preučevanja in vizualizacije možganov, se je pojavilo veliko zanimanje za ta organ. »Desetletje možganov« je napovedal ameriški predsednik. To sovpada z naraščajočo zavestjo, da je epilepsija motnja delovanja možganov.

V svojem eseju z naslovom »Epilepsija v sodobni fikciji: usode bolnikov« ste raziskovali usode, ki v literarnih delih doletijo like z epilepsijo. Kaj ste ugotovili?

Ko sem pisal ta članek, pred več kot 20 leti, je bilo še vedno splošno prepričanje, da epilepsija prinaša usodo neuspeha, odvisnosti in poraza. Epilepsija je običajno veljala za neozdravljivo. Toda že takrat so se pojavili znaki spremembe takšnega stališča. Pojavljati so se začeli literarni liki z epilepsijo, ki so se borili proti svojim težavam in jih premagovali. Takšen pristop je postajal veliko pogostejši. Zanimivo je, da imajo pisci, ki zagovarjajo ta nov pristop, pogosto znanje o epilepsiji iz prve roke, bodisi da imajo sami diagnozo bodisi zelo dobro poznajo nekoga z epilepsijo.

Kot vsaka bolezen ima tudi epilepsija stigmo. Kakšna je vloga literature pri njenem premagovanju?

Pomembno je bilo, da je literatura začela obravnavati stigmo epilepsije in pokazala, kako nepravična je. Naslednji korak je bilo ustvarjanje likov z epilepsijo, s katerimi se je bralec lahko poistovetil, ker so bili privlačni, so počeli zgledne stvari in so lahko bili vzorniki. Tradicionalne metafore epilepsije, ki kažejo na šibkost in odvisnost, sčasoma nadomestijo z novimi, ki izražajo dinamiko in optimizem.

Nam lahko za konec poveste še primer japonskega Nobelovega nagrajenca Kenzabura Oe in njegove intimne izkušnje z epilepsijo?

Kenzaburo Oe ima sina Hikarija, ki se je rodil z okvaro možganov, ki je povzročila zaostanek v razvoju. Ima avtistične lastnosti, pa tudi osupljive glasbene sposobnosti. V otroštvu je zbolel za epilepsijo. Oe je do potankosti popisal, kako pomembno vlogo ima sin za čustveno počutje vse družine. V njegovi fikciji so povsod liki, ki so odsev sina Hikarija.