december 2023 - AirBeletrina
Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 31. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Sanjačevo slovo od izginule dežele

Filmski in gledališki režiser, scenarist, dramatik, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović (1980) v svojem širokem umetniškem ustvarjanju, še posebej v romanopisju, najraje problematizira generacijo, ki ji pripada. Generacijo osemdesetih, »zblojeno, apatično in ideološko zakrknjeno generacijo«, kot zapiše v eni izmed zgodnejših kolumn. Umešča jo v zgodovinski, geografski, socialni ter družbenopolitični kontekst nekdanje skupne države in posledic njenega razpada, kar prežema z intimno izkušnjo vsakokratnega literarnega subjekta. Gre za portrete socialno marginaliziranih priseljencev druge, pa tudi prve generacije v poosamosvojitveni Sloveniji, ki vnašajo v naš prostor specifično kulturo in lastno, večkrat problematično preteklost.

Takšen je svet Marka Đorđića iz romanesknega prvenca Čefurji raus! (2008) in njegovega nadaljevanja Đorđić se vrača (2021), pa svet Vladana Borojevića iz romana Jugoslavija, moja dežela (2013) ter Jadrana Dizdarja iz Fige (2016), če naštejem zgolj Vojnovićeve osrednje romaneskne protagoniste. Iz tega sveta izhajajo avtorjevi junaki nekdanjih omnibusnih zgodb (Mesto je praznovalo, Rekonvalescent), kratkih in celovečernih filmov – vzorčni primer je kratki film iz leta 2002 Fužine zakon, ki nosi glavne atribute Vojnovićeve osrednje pisateljske ter filmske poetike – in v tem svetu pogosto tlijo vzniki za njegove esejistične kolumne ter kratke zgodbe.

Dolgoletni pisec kolumn, ki jih objavlja v različnih slovenskih, hrvaških in srbskih medijih, je svojo prvo tovrstno zbirko Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra izdal leta 2010. V njej je ob slovenski specifiki poosamosvojitvenega obdobja, medijev, športa in potrošniških razvad Slovencev najbolj v ospredju prav generacija osemdesetih. Če je bil do nje v vsaj začetni fiktivni pisavi še literarno-humorno prizanesljiv, jo v kolumnah problematizira precej bolj kritično.

Vselej pa tudi osebnoizpovedno, o čemer priča tudi kolumnistična zbirka Zbiralec strahov. Razdeljena je na pet sklopov, z udarnim prologom o usodi avtorjevega pradeda Leona Obleščuka, Ukrajinca iz Galicije, pa se v devetnajstih zgodbah, delno že objavljenih ter za objavo v knjigi na novo premišljenih in razširjenih, avtor tokrat posveča predvsem sebi. Svojemu pogledu na točasni svet, na življenje, ki je za njim in ki ga živi, na strahove, ki mu s svojo zapletenostjo ter nepredvidljivostjo ponujajo širokopasovne razmisleke, nekatere kruto realne in spet druge sanjaško potencialne.

Ker je Vojnovićeva literatura zvečine prežeta z avtobiografsko noto, se tematika pričujočih razmislekov – ki izpod mojstrskega pisateljskega peresa, prepletajočega resničnost z domišljijo ali že kar s poezijo, fluidno prehajajo v kratke zgodbe ali eseje – tu in tam prepleta s témami, ki jih je problematiziral že v svojih prejšnjih delih. Že v eni svojih zgodnejših kolumn za Dnevnik se je na primer dotaknil procesa asimilacije svoje družine v Sloveniji (mama prihaja iz hrvaške Istre, oče pa z bosanskega podeželja), čemur namenja prostor tudi v tej zbirki. Prav tako znova premišljuje vlogo skozi čas spreminjajoče se čefurščine oziroma fužinščine kot jezikovne zmesi, ki, razen slovenskega slenga, povsem prosto združuje jezikovne značilnosti jezika, ki se mu je nekoč ohlapno reklo srbohrvaščina in ki danes, enako kot njegova država, ne obstaja več. Ta jezikovna zmes je tudi najbolj natančen opis geografskega porekla privzete govorice Vojnovićevih literarnih subjektov od Marka Đorđića naprej, ki je mladim Fužincem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pomenila prikriti upor zoper tujost, ki so je bili deležni na vsakem koraku. Z »njihovim« jezikom so si prisvajali prostor, se umeščali vanj, si nenazadnje gradili dom. Le besede v fužinščini se niso delile na domače in tuje, na naše in ne-naše, le v njej ni bilo potrebnega prilagajanja, popravljanja, prevajanja, govoriti v fužinščini je vselej pomenilo govoriti pravilno. »Ker bolj ko je bila fužinščina drugačna in samosvoja, bolj pravilno je zvenela.«

Knjiga Zbiralec strahov je izšla tik pred začetkom ruske ofenzive na Ukrajino, a se posamezna mesta, od omenjene uvodne zgodbe naprej, berejo kot nenaključna, lucidna napoved nove vojne. Pravzaprav je tematika zbirke vseskozi melanholična, nekakšna žalostinka jugoslovanstvu oziroma temu, kar je ostalo od njega na nekdanjem skupnem prostoru, v nekdanji kulturi, jeziku, športu in norosti v ljudeh, ki edina ne pojenja in ki je razlog, da prihodnost ne prinaša nujno boljšega življenja. Pri tem spoznava, da je njegova nostalgija prostorska, očetova pa časovna. Ob problematiziranju v zadnjih letih intenzivirane (slovenske) jugonostalgije se avtor sprašuje, ali slednja morda ni le odgovor na prisilno pozabo in kasnejšo demonizacijo jugoslovanske izkušnje. Pri tem ni pomembno, ali je bila prej jugonostalgična kokoš ali protikomunistično jajce, saj ne eno ne drugo ne pojasni, zakaj »je levica v samoupravljanju odkrila navdihujoč družbeni eksperiment, medtem ko so se desnici začeli prikazovati komunisti«.

Da so drzni razmisleki ves čas prepojeni s prepoznavnim, vojnovićevsko sarkastičnim in neprizanesljivim humorjem, kar daje delu dodatno razsežnost in privlačen šarm, je lastnost, brez katere si Vojnovićeve pisave najbrž ne moremo (več) predstavljati. Pa vendar se pronicljivi pisatelj bolj kot humorja oprijema nostalgičnega hrepenenja, tudi pogleda sanjača, ko se s sinom predaja ladijski plovbi k iluzornemu stiku morja in neba ali ko obstane ob vnovičnem občutenju poezije preminulega pesnika, ki jo v umetnikovi duši vzbudi naključen pogled na v šal omotani kip. »Ker norost je pred mrazom ščititi bronaste glave, nam prišepetava nekaj v nas. Še posebno je to norost v času, ko bi topla pokrivala, še bolj pa trenutek pozornosti, potrebovalo tisoče premraženih in pozabljenih ljudskih duš. Norost je oblačiti spomenike v času, ko je svet vse pogosteje videti tako, kot da je vse pripravljeno na začetek tretje svetovne vojne in da smo tudi mi pripravljeni na to, da bomo sami sebe znova zasuli z bombami, se pojedli ali se preprosto izgnali od tod.«

Na ozadju temne slutnje prihodnosti, ki je prišla, preden je Vojnović prvič predstavil svojo najbrž najbolj osebnoizpovedno knjigo, se – v spominu ali ob vnovičnem, postkoronskem obisku Pule, mesta njegovega otroštva, pripadnosti in brezmejnih možnosti (»Pula je prostor in ne mesto … izmuzljiv, brezmejen prostor«) – vrača v otroštvo in mladost, dregne v sramežljivega fanta na srednješolskem plesu bežigrajske gimnazije, mestu njegove nepripadnosti, in se sprašuje, kakšno bi bilo njegovo življenje brez strahov, ki ga gnetejo skozi čas in mu sugerirajo, da je sprava z njimi ne le možna, ampak tudi smiselna. Razmišljanja, ki jih naplavlja na pogled razpršeni tok avtorjevega z domišljijo prepletenega spomina, v katerih Edvard Kocbek snuje novo pesem, Lenča Ferenčak hrani tivolske veverice in je Dražen Petrović, neomadeževano zamrznjen v boljši preteklosti, za vselej nesmrten, utirajo nove, vselej privlačne poti po neusahljivih vijugah Debeljakove mitološke Atlantide.

Goran Vojnović: Zbiralec strahov (Goga, 2022)
Fotografija: strasnohudi.si Fotografija: strasnohudi.si
Podkast 30. 12. 2023
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 35 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Vikijem Grošljem

Nejc Zaplotnik: Pot

»Ta knjiga je najboljši opis tistega, kar smo živeli. Od tistih mladostnih sanj in hrepenenja do tega, da se je pri 31 smrtno ponesrečil v Himalaji. Temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati ali odvzeti, to je pravzaprav res na nek način prava mojstrovina.«

Veliko knjigo velikega slovenskega alpinista Nejca Zaplotnika Pot, ki je izšla že v desetih ponatisih, smo v podkastu Območje lagodja prelistali z njegovim prijateljem, alpinistom in športnim pedagogom Vikijem Grošljem.

 

 

Viki Grošelj je bil eden prvih, ki je knjigo leta 1981, ko je izšla, prebral. Na dušek. Spominja se, kako je po operaciji hrbtenice, ki je bila posledica poškodbe med njuno skupno odpravo, ležal v bolnišnici, ko se je prismejal Nejc in mu podaril knjigo.

»Napisal mi je strašno ganljivo posvetilo, ki ga še danes znam nekako na pamet: ‘Čeprav sva prišla z različnih strani neba in gledala vsak svoja obzorja, sva vendarle dobršen del poti prehodila skupaj in iz iste malhe zobala drobtine.’«

Knjiga ni kamniti spomenik, ki se zaraste z okolico, postane povsem samouven in nazadnje neviden, ampak deluje kot nenehno živa stvar, h kateri se redno vračaš, ker v njej vedno kaj novega odkriješ. Viki jo bere že več kot 40 let. In poudarja, da je ena njenih največjih vrednosti tudi Nejčeva iskrenost.

»On je natančno tako, kot piše v knjigi, tudi živel. Nobenega drugega človeka, ki bi mu bilo tako malo mar za materialne stvari, nisem poznal. Nejc bi vse dal drugim, tistim, ki to potrebujejo. Vse, kar je imel, je dal prvemu nepalskemu nosaču, ki ga je srečal, ali pa začel nositi kar namesto njega.«

Nejc Zaplotnik velja za enega najuspešnejših slovenskih alpinistov svoje generacije. Opravil je nad 350 vzponov vseh težavnostnih stopenj po Evropi, Afriki in Severni Ameriki. V knjigi Pot je opisal svojo življenjsko pot in ljubezen do gora ter svet, ki ga je opazoval – bodisi sam bodisi v družbi svojih soplezalcev – ali pa odkrival v sebi.

Smrtno se je ponesrečil dve leti po izidu knjige, poznega aprila 1983 v Himalaji na gori Manaslu. Viki Grošelj je videl njegovo smrt; zasul ga je plaz. »Izkopal sem ga, a žal že mrtvega. Takrat se nam je podrl svet. Pri 31 letih misliš, da si neumrljiv, še sploh pa Nejc, ki je bil najboljši med nami.«

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 28. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Spoprijemanje s klasiko 11 – Ep o Gilgamešu

Pred kratkim sem si ogledal ves cikel filmov Gospodar prstanov režiserja Petra Jacksona. Da, vključno z drugim delom, Stolpa, katerega režiserjeva različica traja tri ure in petinpetdeset minut. Filme sem prvič pokazal svojima hčerkama, ki sta stari osem in deset let. Naravnost oboževali sta jih (zlasti Legolasa, no, kdo pa ne obožuje Legolasa?), jaz pa tudi. Ob čustvenih trenutkih požrtvovalnosti in bratstva se mi je skorajda orosilo oko. Ugotovil pa sem, da mi nikakor ni uspelo pasti v knjižne izvirnike, ki jih je napisal J. R. R. Tolkien in ki jih morajo vsi študentje v Združenem kraljestvu obvezno prebrati. Ko sem o tem klepetal s prijateljem, je omenil, da Tolkiena sicer občuduje kot »graditelja svetov«, ne pa tudi kot romanopisca. In s tem je zadel žebljico na glavico, vsaj z moje perspektive bralca iz 21. stoletja. Gospodar prstanov je neverjeten mit, v katerim nam pred očmi zraste nov svet (Srednji svet) s svojimi bitji, pravili, čarovnijo in jeziki. Način, na katerega so romani napisani, pa mi ni pri srcu. Spremljamo lahko številne odlomke v stilu: »Potem se je zgodilo to, zatem je sledil premor, nato se je zgodilo to, potem je sledil premor, in potem …« Vse skupaj je precej epizodno in nekoliko ponavljajoče se. Težko je ločiti bitko v Helmovi soteski od bitke v Minas Tirith. Še bolj sem bil zmeden, ko sem prebral Hobita, kjer se zgodi Bitka petih vojska, ki so zvečine iste vojske, ki bijejo bitke tudi v Gospodarju prstanov, le da so tu še velikanski orli, ki v slogu »deus ex machina« rešijo svet tik pred zmago Mordorja.

Zakaj pišem o Gospodarju prstanov, če pa ta esej govori o Epu o Gilgamešu? Ker je ugotovitev, do katere sem prišel o tej seriji romanov, praktično povsem enaka ugotovitvi o večini del, ki sem jih prebral letos za to kolumno. Občudujem mite in sposobnost avtorjev, da iz ničesar ustvarijo povsem nov svet, vendar me način, na katerega pripovedujejo zgodbe, preprosto ne navduši. Del krivde je mogoče pripisati staromodnemu jeziku (in prevodom, ki se preveč približajo izvirniku, da bi se sodobni bralci lahko resnično pogreznili vanje in dodobra uživali v njih). Deloma gre za to, da je večina starodavnih besedil napisanih v obliki poezije ali zelo poetične proze, kar pomeni, da mora bralec ugotoviti, kaj točno se pravzaprav dogaja. Ker mora ves čas ugotavljati, za kaj gre, ne more uživati v ostalih komponentah zgodbe: oseb, ki nastopajo v njej, nepozabnih prizorov in akcije. Reševanje zagonetk in ugank je po svoje sicer tudi zabavno početje, vendar gre za počasno zabavo, ki jo lahko primerjamo z reševanjem križank. Tu ne govorimo o izkušnjah pri branju, ki jih doživljamo, ko beremo romane Michaela Crichtona ali Stephena Kinga. To seveda ne pomeni, da mora biti vsa literatura neskončno zabavna, še zlasti pa to ne velja za klasike. Gre bolj za to, kako smo sodobni bralci programirani, v branju česa uživamo. Letos sem dosledno občudoval ideje, like, scenarije in mite vseh del, ki sem jih prebral, le redko pa sem dejansko užival v bralnem procesu. Morda si preveč prizadevam, da bi mi bilo branje za vsako ceno v veselje, ali pa tisto, kar mi je všeč, pravzaprav enačim s tistim, kar se mi zdi zabavno brati.

Naj bo dovolj dejstvo, da me avtor Epa o Gilgamešu definitivno ni imel v mislih, ko je pisal svojo zgodbo, ki je bila morda v klinopisu vrezana v glinene plošče že davnega leta 2000 pred našim štetjem. Kot smo že omenili, so v preteklih tisočletjih, kaj šele stoletjih, zabavo pogosto dojemali kot ljudi, ki okrog žarečega ognja drugim ljudem pripovedujejo zgodbe, s katerimi pomagajo pojasniti tisto, česar znanosti še ni uspelo razjasniti. Definicija zabave za sodobno javnost, ki se je navadila na maratonsko uživanje v več epizodah serije »Kriva pota« naenkrat, ni enaka kot za babilonskega kmeta. To je seveda pošteno. Prav zato moramo večino teh klasik prebrati kot obvezno branje v šolah. Če nas k temu ne bi prisilili, bi se le redki izmed nas odločili, da jih bomo prebrali iz čistega užitka. Vendar so klasike koristne za nas, saj se je do 20. stoletja formiral dokončni kanon besedil, ki jih je prebral praktično vsak izobražen posameznik. In prav zato, ker je bil kanon dokončen, so se na ta besedila sklicevala tudi poznejša umetniška dela (knjige, pesmi, opere, umetnost, pozneje pa tudi filmi itd.). Izobraženi posamezniki pa so ta sklicevanja seveda tudi prepoznali. Vse skupaj je bilo pravzaprav nekakšno zapleteno omrežje internih šal in nalog na temo »ugani referenco«. Prve izmed teh potencialnih referenc pa najdemo prav v Epu o Gilgamešu.

Ep o Gilgamešu je starodavna mezopotamska pesem, v kateri spremljamo dogodivščine Gilgameša, kralja Uruka. Na začetku zgodbe ga spoznamo kot mogočnega in prevzetnega vladarja, ki zlorablja svojo avtoriteto in uveljavlja svojo pravico do tega, da spi z vsako nevesto, preden to stori njen mož. Da bi Gilgameša malce ponižali in umirili njegove izgrede, so bogovi ustvarili divjega moža Enkiduja. Enkidu živi izven mesta, med pošastmi, zvermi in duhovi. Toda tudi njegova divja narava se pomiri, ko spi z žensko, in divje zveri ga izženejo v mesto. Tam se bori z Gilgamešem, ki ga komajda premaga. Po silovitem prvem srečanju postaneta prijatelja.

Gilgameš in Enkidu se skupaj odpravita na pot v Cedrov gozd, da bi ubila pošastnega Humbabo ali »varuha s tisočerimi obrazi«, kot so ga imenovali bogovi. Toda ko ubijeta Humbabo, se bogovi razjezijo. Enkiduja kaznujejo tako, da podleže smrtonosni bolezni.

Gilgameša, ki je zaradi Enkidujeve smrti povsem potrt, prevzame strah pred smrtjo, in to je pravzaprav pravo »sporočilo« avtorja zgodbe: spopad z zavedanjem, da bomo nekega dne umrli vsi, tudi tisti, ki imajo nadnaravne sposobnosti, kot na primer Gilgameš. Slednji se v iskanju nesmrtnosti odpravi na pot, kjer sreča številna mitološka bitja in prestane različne preizkušnje. Nazadnje prejme lekcijo od Utnapištima, ki je služil kot navdih za Noeta iz Stare zaveze (tudi on je namreč zgradil barko, na kateri je po dva primerka vsake živali rešil pred poplavo) in ki je edini smrtnik, ki so mu bogovi podarili nesmrtnost: resnične nesmrtnosti ni mogoče doseči. Gilgamešu to pokaže tako, da mu pove, da bo postal nesmrten, če lahko premaga spanec, vendar Gilgameš po nekaj dneh vseeno zadrema. Nato mu pove zgodbo o rastlini na morskem dnu, ki zagotavlja večno mladost, in čeprav jo Gilgamešu uspe utrgati, mu jo ukrade kača, sam pa torej nima več možnosti za večno življenje. Gilgameš se nato odpravi v tisto, čemur bi danes verjetno rekli »bar«, kjer mu točaj pomaga razumeti, da moramo sprejeti svojo smrtnost in čim bolj izkoristiti življenje. Celo v starodavni Mezopotamiji so bili prijazni točaji vir modrosti (in piva!).

Ko se Gilgameš vrne v Uruk, postane modrejši in sočutnejši vladar, zaveda se pomena zapuščine in povezave med ljudmi. Sprijazni se z dejstvom, da bo umrl, in se zaobljubi, da bo največ, kot je možno, iz svojega življenja naredil s plemenitimi dejanji. Avtor v epu raziskuje teme prijateljstva, smrtnosti in iskanja smisla kljub neizogibnemu. Osrednji vidik te starodavne pripovedke je Gilgameševa preobrazba iz tirana v ponižnega in modrega voditelja. S tem se je uveljavila besedna figura, v skladu s katero mora protagonist zgodbe med prvo in zadnjo »stranjo« (ali tablico, če govorimo o starodavni Mezopotamiji) doživeti pomembno spremembo. Zgodba ponuja čudovite podobe in krasne like, kot so ljudje-škorpijoni in drevesa, posuta z dragulji. Moraš pa trdo delati, da iz vse poezije izluščiš čudovite dele.

Najbrž bom zvenel filistrsko (biblijska referenca!), pa vseeno trdim, da bi verjetno resnično užival ob branju novelizirane različice Epa o Gilgamešu, ki bi jo napisal Michael Crichton, in ob ogledu filmske različice Petra Jacksona, ki bi trajala tri ure in petinpetdeset minut. Morda je to težava nas, sodobnikov, ko se moramo ukvarjati s starodavnimi gradivi? Na užitek smo občutljivi bistveno drugače, čeprav se definicija tega, kaj pomeni biti človek, ni prav nič spremenila. Z lastno smrtnostjo se spopadamo podobno, kot so to počeli pred štirimi tisočletji. Zdaj se moramo bolj kot kdaj koli prej prisiliti (no, k temu nas bodisi prisili šola ali pa pisanje kolumn za spletne časopise) k branju klasikov, pri čemer moramo iz te izkušnje izvleči čim več koristnih naukov, če želimo resnično razumeti sklicevanja na klasike, na katera lahko naletimo v skorajda vseh rezultatih umetniškega ustvarjanja. Gilgameša recimo omenjajo vsepovsod, od risanke Futurama prek epizode Zvezdnih stez: Naslednja generacija do japonskega animiranega filma Princesa Mononoke. Če želimo razumeti konec, moramo najprej izvedeti čim več o začetku.

S kolumno bova s Svetlano nadaljevala naslednje leto, ko se bova od antične literature v dobi pred našim štetjem pomaknila proti latinskim besedilom iz rimskega sveta. Hvala, da ste letos brali z nama, bilo nama je v veselje!

*

Komentar Svetlane Slapšak

Najstarejši epski junak je prototip negativnega književnega lika: ko je bil prvič preveden, se je lahko kosal s kompliciranimi poraženci v književnosti druge polovice devetnajstega stoletja na celotnem območju zahodnih, vzhodnih, ameriških in mnogih drugih nacionalnih književnosti. Gilgameš je globalni junak obdobja, v katerem je ponovno bran, tako kot je bil junak dolgega obdobja, ko je bil v različnih okoliščinah v delih zapisovan. Nasilen, nebrzdan, vladar brez omejitev v svojih kapricah in volji in obenem junak, ki zmaguje nad sovražniki, Gilgameš spreminja svoj značaj, tako kot ga spreminja tudi njegov sovražnik, Enkidu. Med kraljem Uruka in divjim bitjem se razvije prijateljstvo, ob katerem Gilgameš odkriva smrt in žalovanje kot najhujša sovražnika. Po seriji porazov Gilgameš dojame, da ne more zmagati nad smrtjo.

Izjemna modernost Gilgameša se s časom le še povečuje: večina tolmačev, zgodovinarjev in kritikov to razume kot njegovo univerzalno človeško vrednoto. Gilgameša bi morda morali brati v obrnjeni kronologiji, ne kot proto- in primarno- čtivo, ampak kot dojemanje človeških meja v razvitem in na videz zapletenem svetu – današnjem svetu. Nepojmljiva nadutost današnjih vladarjev in njihovega temeljnega stroja za uničevanje drugih, kapitalizma, mora najti rešitev v prijateljstvu z drugim in drugačnim. Šele v prijateljstvu se lahko začnejo avanture, ki se končajo s sprejetjem nenasilne, naravne smrti. Branje epa o Gilgamešu torej ni branje o oddaljeni preteklosti, ampak branje o možni boljši prihodnosti, pa čeprav beremo na krvavih ruševinah današnjega Uruka. Za boljšo prihodnost oziroma za vsaj golo preživetje človeškega rodu imamo Gilgamešove izkušnje, njegove modrosti pa še ne.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Panorama 27. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Domača knjižnica: Rok Glavan

Rok Glavan je ena izmed legend knjige iz druge roke v Sloveniji, resni zbiratelji knjig pa so z njim vsi na »ti«. Nič nenavadnega, saj Glavanov antikvariat letos praznuje že dve desetletji obstoja. Rok Glavan je strasten bralec že od malih nog, vendar pa doma pravzaprav nima tako veliko knjig. »Le dve knjižni omari Billy,« pove. »Seveda pa tudi jaz sanjam, da bi nekoč imel večje stanovanje, hišo, kjer bi bil en prostor kar knjižnica.« Dejansko že ima dve knjižnici – eno doma, drugo pa kar v antikvariatu. In ko ga povprašam, v katero smer potujejo knjige, odgovori: »Vse v antikvariatu so bile povečini že pri meni doma.«

Koliko knjig ima poklicni zbiralec?

»Knjige pri meni doma so z vseh vetrov – nekaj jih je podedovanih, nekaj je tudi otroških. Med njimi so tudi kakšne, ki sem jih bral kot otrok, pa so me potem zapustile in sem jih kasneje kot antikvar poiskal in dobil nazaj. Nekaj je podarjenih, tudi s podpisi meni ljubih avtorjev in ilustratorjev. Seveda pa tudi kupim kake nove knjige in jih z veseljem preberem. Vendar jih v glavnem kupujem kar v trgovinah, ne na spletu. Na spletu iščem podatke in dejstva, sicer pa moram knjigo dobiti v roke. Sem vseeno pripadnik analogne generacije,« pravi. »Veliko knjig je v skladišču in antikvariatu, ne pa doma, saj živimo v enosobnem stanovanju. Niti zbiralec žal vsega ne more imeti v zbirki. Obdržiš kos, ki ga želiš obdržati, ga shraniš na varno, da uživaš, ko je pravi trenutek, pa daš naprej. Imam korpus knjig, polico ali dve, kjer so knjige, povezane z mojim življenjem in mi čustveno nekaj pomenijo. Ostalo je literatura, na katero sem trenutno vezan, ali pa posvetila. Kar je moje, je moje, je srčika, a tega ni veliko. Tisto, česar ne bi dal.« Med posebnimi knjigami na njegovi polici je izdaja enajstih knjig Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje Mikija Mustra: »Imam vse prve izdaje, vse s podpisom avtorja, ker sem takrat podprl projekt, saj Mikija Mustra močno cenim kot avtorja. Rad imam stripe, sploh slovenski me fascinirajo, imam jih s podpisi avtorjev, saj se z mnogimi osebno poznam. Najde se tudi kaka starejša knjiga s podpisom očeta ali dedka, zaradi česar mi veliko pomeni. Nisem pa kupil knjige ob posebni priložnosti – čakam, da pride, in to je posebna priložnost. Zanimiv opus pri meni doma je od Alana Forda, tudi knjigo o njem Cvetličarna v hiši cvetja imam, in sicer kar nekaj različnih izdaj.« Večino knjig ima v maternem jeziku: »Berem slovenske knjige. Kot nekdanjemu pripadniku skupne države mi ni težko brati niti v nekdanjem skupnem jeziku, torej srbohrvaščini, tudi s cirilico nimam težav, redko pa segam po angleških knjigah. Drugače je, kar zadeva strokovne knjige; te berem v angleščini, nemščini in italijanščini.«

»Zelo rad sem dajal knjige,« mi zaupa, ko ga povprašam, ali je knjiga odlično darilo. »Me je pa zaskrbelo, ali bo kdo pomislil, da to dajem, ker sem antikvar. Vendar če dam knjigo, s tem izražam posebno ljubezen – tistemu, ki jo podarim, poiščem zanj zanimivo knjigo, gre res za izražanje naklonjenosti, ne pa priročnosti. Izbiram po vsebini ali pa morda naslovu. Tudi sam dobivam knjige, ravno v tem prednovoletnem času. Knjižni sejem pri nas pomeni tradicionalno nakupovanje novoletnih daril, ko si kar povemo, kaj bi kdo rad prebral. Vendar moram priznati, da včasih to ni dobra ideja – ker nekatere sedaj že predolgo čakam. Bodo pa tem slajše darilo pod jelko.«

»Črke mi tečejo po žilah«

Njegova ljubezen do branja se je začela že v otroštvu, saj prihaja iz knjigotrške družine: »Ded je delal kot lektor in se na koncu upokojil kot urednik Cankarjeve založbe. Oče je bil trideset let antikvar v Trubarjevem antikvariatu, mama je trideset let delala v komerciali Cankarjeve založbe, tako da sem se tega zagotovo nalezel. Rad rečem, da mi črke tečejo po žilah, branje pa mi je bilo od nekdaj zanimivo, saj sem lahko jadral po svetu, letel po vesolju, odkrival zločine, odpirali so se mi novi svetovi, pa sem bil dejansko doma. Branje mi je bilo od nekdaj najljubša oblika zabave, za katero pa v zadnjem času nimam veliko časa. Na žalost. Poletne počitnice so čas skoncentriranega branja, ko družinsko na morje odnesemo kar zaboj knjig in jih zložimo na okenske police, da imamo morsko knjižnico, pa prvih nekaj dni ali ves teden res vsi samo beremo. Potem pa še morje gledamo.«

Glede na to, da pot v njegove roke najde mnogo knjig pestrih vsebin in vseh zvrsti, me je zanimalo, kaj sicer rad prebira: »Kot mulca so me navduševale pustolovske zgodbe. Jules Verne je bil predihan na mah, seveda, pa Pika Nogavička, navduševal me je Nikolaj Nosov, to so Neznalčkove prigode, pa Medved Pu tudi. Potem sem šel skozi obdobje Malega princa in Jonathana Livingstona Galeba, v kasnejših letih, malce kasneje kot ostali, sem se srečal s težavami Jadrana Krta. Trenutno rad berem dokumentarno gradivo, spomine na določena obdobja, sploh prva in druga svetovna vojna me zanimata, tudi medvojno obdobje. Predvsem pa kulturna zgodovina. Rad imam Paasilinno in opažam, da njegov humor Slovencem res ugaja. Vedno se navdihujem nad Ephraimom Kishonom in njegovimi Družinskimi zgodbami – to so tiste izmed knjig, ki jih res večkrat prebiram. Vedno znova me navduši tudi Joža Horvat, jugoslovanski pisatelj, ki je objadral svet. Njegove knjige in pisanje poimenujem filozofija morja in morje filozofije. Všeč mi je, ker lahko začnem brati kar na sredini in vedno znova najdem kaj novega, kar me navduši, preseneti. Določene knjige so zame kot filmi, ki jih lahko večkrat gledam in vedno znova drugače vidim. Mate Dolenc s pomorskimi zgodbami se mi tudi zdi odličen,« nadaljuje in se zasmeji: »Vidim, da me res privlači morje. Ampak ja, morje imam rad kot prostor in čas, ki ga tam preživljam. Zato imam rad morske zgodbe. Rad imam tudi dobre kriminalke, težko pa berem sodobno leposlovje s sodobnimi težavami – to že doživljam in res o tem ne bi rad še prebiral.«

»Če si antikvar, toliko časa iščeš, da nekaj najdeš. Moraš.«

»Ko grem v tujino z družino, ponavadi ne kupujem knjig, saj bi me sicer izgubili v knjigarnah in antikvariatih za več ur. To je poklicna deformacija: če si antikvar, toliko časa iščeš, da nekaj najdeš. Službeno pa seveda hodim veliko po antikvariatih tudi v tujini. S kolegom redno hodim enkrat letno v Beograd in takrat se zakopljeva v vse kotičke, da ven prideva črna in prašna. Nimam pa najljubše knjigarne ali antikvariata, bolj so mi ljube osebe, ki sem jih srečal po zaslugi svojega poklica in jih srečujem v teh prostorih ter imam z njimi vedno znova zanimive debate. Rad se družim z ljudmi, ne s knjigami.«

Preden zaključiva, ga moram vprašati še, kako pa je z antikvariati in starimi knjigami v Sloveniji: »Manj obiska je in knjiga ni več v prvem planu. Knjiga in računalnik sta zamenjala mesto – včasih je bila knjiga za vsakogar in računalnik le za tistega, ki ima denar. Sedaj je obratno. Za knjigo moraš imeti denar, pa tudi prostor, navsezadnje tudi znanje, da jo uporabiš. Iskanje gesel po knjigah je težje kot na spletu in vse manj ljudi to tudi dejansko zna. Če nič drugega, moraš poznati abecedo in ne boste verjeli, danes je to včasih že težava. Se pa danes pojavljajo specifični obiskovalci, ki točno vedo, kaj iščejo – ni pa več toliko naključnih brskalcev, ki bi imeli redne obhode. To se je sploh s korono precej spremenilo in tudi na spletu je vse lažje nakupovati, pa tudi središče Ljubljane je vse bolj prepuščeno turistom in se ga ostali prebivalci mesta izogibamo. Ljudje delajo v svojih mehurčkih, ne hodijo več toliko okrog. Se pa seveda pojavljajo tudi novi zbiralci in opažam, da je veliko tudi takih, ki iščejo lepe knjige. Videz knjige namreč postaja vse pomembnejši, česar se pa slovenske založbe očitno še ne zavedajo povsem.«

Za zaključek še ena lepa sogovornikova misel: »Antikvariat je trgovina z nostalgijo in morda vas na polici čaka prav knjiga, ki ste jo že dolgo pogrešali.«

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 24. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 11 min

Cuillini

Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini smo objavili pet odlomkov iz knjige.

***

V Sligachanu, od koder se najpogosteje krene v Cuilline, stoji spomenik Johnu Normanu Collieju in Johnu Mackenzieju. Bila sta iz diametralno nasprotnih svetov. Collie je bil Anglež, sin premožnega trgovca, med najbolj priznanimi znanstveniki svojega časa: predstojnik oddelka za kemijo na slovečem Univerzitetnem kolidžu v Londonu, član Kraljeve družbe, angleškega ekvivalenta Akademije znanosti, ključen za vrsto pomembnih odkritij in izumov od neonske žarnice do rentgena. Obenem je bil tudi zvezdnik med alpinisti. Ob mnogih vzponih v Alpah in na Kavkazu je osvojil naslov prvopristopnika na kar enaindvajset vrhov kanadskega Skalnega gorovja in trideset tamkajšnjih gora je poimenoval. Bil je eden redkih članov tragične odprave, ki so odnesli celo kožo, potem ko se je že davnega leta 1895, desetletja pred drugimi, poskusila povzpeti na enega od himalajskih osemtisočakov, Nanga Parbat. Bil je menda celo v navdih za lik Sherlocka Holmesa. Svoje londonsko domovanje si je delil s še enim zagrizenim samcem, spoznal se je tako rekoč na vse od kitajskega porcelana do ribištva in od klareta do konjskih dirk, in podobno kot Holmes je bil strasten kadilec, ki je imel pipo vedno vsaj pri roki, če že ne v ustih.

Mackenzie je bil keltskega porekla, neuk, iz najrevnejšega sloja najemniških kmetov. In bil je plezalni genij. Kot komaj desetleten je opravil prvi samostojen vzpon na enega bolj odljudnih Cuillinov, Sgùrr nan Gillean. Svoj prvi naslov prvopristopnika si je priplezal pri štirinajstih, ko je osvojil enega še težje dosegljivih vrhov v Cuillinih. Postal je tudi prvi poklicni gorski vodnik na Britanskem otočju in kot tak svetoval Collieju, kako osvojiti Sgùrr nan Gillean, ko je takrat že priznanemu plezalcu in akademiku to dvakrat zapored spodletelo. Po tretjem, uspešnem poskusu je Collie v Cuillinih plezal samo še z Mackenziejem in njuna naveza je zaslužna za cel niz prvih pristopov v tem pogorju, saj sta oba v njej lahko izrabila svoje najboljše talente: Collie je svojimi mednarodnimi izkušnjami in intelektom običajno začrtal smer vzpona, Mackenzie pa je kot plezalni velemojster navezo vodil. In v desetletjih druženja v hribih in na stara leta pri ribarjenju se je za tiste čase neverjetno prijateljstvo med njima samo krepilo. Na njuno željo sta oba, drug ob drugem, pokopana na Skyu.

Ko smo postali pred spomenikom v Sligachanu, se nam je zdel tudi zelo pomenljiv podatek, ki smo ga prebrali na bližnji informacijski tabli: celo tako velika moč prijateljstva takšnih talentov je drugim odprla Cuilline šele tik pred začetkom dvajsetega stoletja. Na zadnjega od neosvojenih vrhov tega pogorja in zadnjega od neosvojenih škotskih vrhov nasploh sta se povzpela komaj leta 1896. Krepki dve stoletji po prvem pristopu na Triglav in tudi na Mont Blanc recimo. Čeprav se torej najvišji vršac Cuillinov dviguje komaj 992 metrov nad morsko gladino in so tik ob slednji celo zime relativno mile, tega pogorja tako kot škotskih hribov nasploh ne gre podcenjevati. To so severni kraji, ki jih greje Zalivski tok. Ta kombinacija zagotavlja obilo padavin in v priobalnem pasu domala celo leto temperature nekje na meji med hladnimi in toplimi; od tod seveda v bližini morja tako goste, sočne trave in obilo rajsko cvetočega grmovja, v kakšnem posebno zavetrnem zalivu med najrazličnejšimi južnjaškim drevesnimi eksoti rastejo celo palme. Toda taista kombinacija Severnega Atlantika in Zalivskega toka le nekaj sto metrov višje ustvarja zelo neizprosne razmere. Še v notranjosti Škotske, manj izpostavljeni razsajanju viharjev iz oceana, je gozdna meja že na osemsto metrih, na severozahodu in otokih je na borih štiristotih. Pri vzponih na najbolj izpostavljene gorske skupine je treba imeti v mislih tudi dejstvo, da do njihovih vrhov na tem koncu Škotske največkrat vodi natanko toliko višinskih metrov vzpona, kolikor imajo nadmorske višine. Tu se pot začenja ob morju, ne na kakšnem visokem prelazu. Nadalje do večine teh vrhov ne vodijo označene steze, kaj šele nadelane, in tudi na kakšna varovala na izpostavljenih mestih ni računati. Te poti pravzaprav niso niti dobro uhojene, dostikrat kar izginejo ali pa so v resnici popolno brezpotje. In poleg orientacijskih sposobnosti je treba imeti še kakšne, vedeti je treba recimo, kako se varno prebrodi kak razburljiv hudournik.

Spomenik Johnu Normanu Collieju in Johnu Mackenzieju v Sligachanu (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Tisto julijsko jutro, ko smo postali pred spomenikom, je bilo vreme celo v priobalnem pasu ihtavo in je spravilo skupaj vsega sedem stopinj. Višje je bilo očitno neizprosno. Zato smo bili kar veseli, da smo se glede na vremensko napoved že prejšnji dan dokončno odpovedali sicer tako vabljivemu izletu ob poti, prečenju glavne hrbtenice Črnih Cuillinov. Za ta ekskurz se bomo pač morali še kdaj vrniti, smo se bodrili. Morda, če bomo imeli srečo, se bo vreme dovolj uneslo, da bomo v tolažbo lahko ubrali različico Poti po Skyu, ki je izvrstna in zelo razgledna bližnjica: vodi naravnost prek Blà Bheinna, enega od najbolj znanih Črnih Cuillinov, ki pa se dviguje nasproti njihovega glavnega grebena.

Spomenik velikima prijateljema nam je pot tistega dne uravnal tudi v manj pragmatični smeri. Mimo njega smo šli v ravno pravem trenutku. Za nami so bile štiri uvodne etape, med katerimi smo se, kot je na takšnih poteh nujno, osredotočili predvsem vsak nase. Sploh s Christianom sva se še privajala Škotski, njenemu terenu in ljudem, on celo prvič. In predvsem smo morali vsi preiti iz svojih običajnih življenj v pohodniško, se uskladiti z njegovim ritmom. Zdaj pa je v bron ulito prijateljstvo našo pozornost dregnilo v smer popotne družbe.

Takšne pozornosti tudi nič kaj dosti ni motilo. Ne le, da je zjutraj dež vse druge pohodnike odplaknil s poti in so jih vetrovi odpihnili. Ko se nevihta nekaj ur kasneje še niti ni dobro izpela, so dolgo dolino, po kateri smo se v gosjem redu vzpenjali proti prelazu pod Blà Bheinnom, zagrnili mrzli in lepki sloji meglic. Za Christianom, ki jih je rezal pred mano, so se sukljali kakor viskozna tekočina, od katere je bil ves premočen, da so se mu oblačila in nahrbtnik pri vsakem koraku otresali kapelj. A njegovi gibi med dolgotrajnim vzponom niso postali niti otrpli od mraza, niti krčeviti od pretirane razgretosti. Celo na terenu, na katerem se je bilo neprestano treba izogibati močvari, je znal najti ravno pravi ritem, da te je v tisti vlagi in mrazu prijetno grel. In pravo veselje mu je bilo slediti tudi zato, ker ti je pot toliko olajšal: nič ni bilo treba paziti, kam boš stopil, samo sledil si njegovemu zgledu. Njemu je bilo seveda precej težje, nekako tako kot tistemu, ki utira neshojeno gaz. A ni bilo videti, da bi mu to povzročalo kakšne večje težave, po vedno bolj strmi poti je celo skakljal, kot da ne bi bil oprtan z omembe vredno težo.

To je očitno opazila tudi Sorcha.

»Koliko pravzaprav znaša tvoj base weight?« ga je vprašala, ko smo se na prelazu ustavili in pomalicali.

Base weight, osnovno breme, je teža nahrbtnika in njegove vsebine, brez vode in hrane. Vsak pohodnik ga še kako dobro pozna, saj si iz razumljivih razlogov prizadeva, da bi bil čim manjši. In vsaj jaz sem tam na sedlu pomislil, da ga je morda Christianu uspelo krepko znižati zaradi kakšnih novih materialov in drugih najnovejših izboljšav opreme, na katere se je očitno zelo dobro spoznal. Takšne krasne novotarije so takoj po iznajdbi seveda zelo drage, a lepemu skandinavskemu standardu in še lepšemu norveškemu so kajpak povsem dosegljive.

Toda izkazalo se je, da je njegovo osnovno breme od mojega manjše le za slaba dva kilograma in bolj ali manj enako Sorchinemu. Ta na to ni rekla nobene, le dalje je mlela svojo žitno tablico in z zanimanjem zrla v Christiana. Jaz pa sem zmajal z glavo:

»Torej imaš res noro dobro kondicijo.«

»Nisem imel občutka, da bi mi vidva težko sledila,« se je nasmehnil v odgovor, »in za skoraj dva kilograma večji base weight nikakor ni zanemarljiv. Ampak, povejta, ne bi bila v takšnem bližnjica prek Blà Bheinna nesmiselno izzivanje?«

Če so se v zatišju doline pod prevalom vlažne koprene vesile nate kakor premočeno perilo, so na sedlu že valovile v občutni sapi. In le nekaj višje, na grebenu Blà Bheinna, ki se je spuščal k prelazu, je bil veter že silovit. Kadar se je vsake toliko razgrnil pogled na hrbet, nazobčan s skalnatimi skladi, smo videli, kako plasti megle na njih trga v kosme, vrh grebena pa je ves čas ostajal povsem skrit v vrtinčenju srhljivo temnih oblačnih gmot. Seveda smo se strinjali, da bomo raje šli po klasični različici Poti, čeprav gre daleč naokrog ob obali.

Pogled na južne obronke glavnega grebena Cuillinov s klifov pred Elgolom (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Sicer neprijetno razmočena pobočja me niso spravila v slabo voljo. Med spustom s sedla proti oddaljenemu zalivu, ki se je vsake toliko prikazal iz megle, sem namreč imel pred sabo Sorcho, v katere koraku se je tako očitno zrcalil njen značaj. Ta je bil izrazito nasprotje karakterju čustvenega dekletca iz mojega spomina, njeni prizadeti furiji in hrepenečemu navdušenju. Neprestano, ne glede na izrazite variacije v zahtevnosti poti, je bil ritem njenega koraka enakomeren, celo res natančno odmerjen. Morda šolanje dolgih let, vse do doktorata, morda kaj drugega v tem času, nekaj jo je gotovo močno spremenilo. Vsekakor je temeljito ponotranjila znani ideal britanskega otočja, da je vse v tebi in a good humour, sem se nasmehnil sam pri sebi. Ne le torej, da vse poskušaš sprejeti z dobro voljo ali celo s humorjem, to je zgolj površinski pomen tega britanskega imperativa, njegova posledica. Humours so namreč nekdaj razumeli kot štiri temeljne človeške sokove, ki da neuravnovešeni povzročajo različne bolezni in značajske ekscese, recimo melanholičnost ali koleričnost. Biti in a good humour je tako v starih časih pomenilo, da so ti sokovi v idealnem ravnovesju, ta fraza pa je vse do danes ohranila pomen, ki je opisoval karakterno posledico uravnovešenih telesnih sokov: umerjen značaj. In temu je bilo brez dvoma v užitek slediti v Sorchinem koraku, zaradi tega je vse jemala z dobro voljo, celo s humorjem, zato se ji je v očeh ves čas poigraval tisti drobni nasmešek.

Njen ritem je prišel toliko bolj do izraza, kolikor zahtevnejša je bila pot. Ta je postala poseben izziv po koncu dolgega zaliva, h kateremu smo se spustil s prelaza. Tam so se pred nami dvigovali visoki klifi in pot ni šla po njihovem vrhu ali pod njimi, temveč se je pela prek njihovih polic. Vsa blatna in zdrsljiva je bila kakor trim steza, saj se je vila prek korenin, skozi trnovo grmovje in med skrivenčenimi drevesci, da si se zdaj moral plaziti pod njimi, zdaj kobacati prek njih. Pri čemer si imel pod sabo pogosto kak neprijeten razgled; če bi tu padel, bi se najprej lep čas grdo odbijal od dreves in skal, šele potem bi se raztreščil na kamnitih skladih ob morju. S Christianom sva na koncu enega bolj zagatnih delov postala, da bi počakala Sorcho, ki je zaradi postanka za fotografiranje nekoliko zaostala. Še dobro, ta prizor bi bilo škoda zamuditi. Njenega koraka namreč ni zmotilo ne spolzko blato, ne korenine, ne trnje, prav nič se ni plazila ali kobacala, prek drevesc se je vzpenjala ali se pod njimi sklanjala v povsem nespremenjenem ritmu. In predvsem ni njen korak izgubil umerjenega takta niti v trenutku, ko ji je zdrsnilo. Takrat sva oba s Christianom zajela sapo, saj sva jo že videla v globini, razmazano povprek granitnih skladov. A ona se je povsem mirno, kakor skladno z udarci notranjega metronoma, ujela. In potem s tistim svojim nasmeškom na obrazu šla v istem ritmu dalje, dokler se ni ustavila pred nama in se vprašujoče zazrla v naju.

Christian, vedno tako zadržan, jo je gledal, kot bi bil v transu.

»Skjaldmær!« mu je ušlo.

Privzdignila je obrv.

Zamežikal je in potem pojasnil: »Shield-maiden

»Prav res!« sem navdušeno pritrdil. »Tole je bilo vredno kakšne Tolkienove Éowyn!«

»No, jaz sem imel v mislih bolj kakšno bojevnico iz naših sag, recimo neverjetno Hervor,« je še vedno malce odsotno povedal Christian. »Ali pa mogoče Largetho iz Vikingov. Saj sta gledala to nanizanko?«

Sorcha je prasnila v smeh.

»Oh, fantje,« je rekla.

Beletrina Digital 22. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 1 min

Podkast Domen Valič: »Občudujem ljudi, ki vejo, kaj želijo«

Eva Ostrouška, ki na družbenih omrežjih ustvarja pod imenom Eva Ostrokljun, se v podkastu Pod odejo dotika vprašanj, povezanih s spolnostjo nekoč in danes. Moderatorka z različnimi gosti raziskuje človeško intimo, ki jo premišljuje v kontekstih današnje družbe in posameznika. Čeprav je Ostrouška svoje zanimanje za spolnost konkretno udejanjila že v magistrski nalogi na temo erotičnih igračk, ostajajo njeni pogovori sproščeni, izzivalni in mestoma tudi žgečkljivi.

V prvi epizodi podkasta Pod odejo se Eva Ostrouška z igralcem in scenaristom Domnom Valičem pogovarja o seksualnih prizorih na platnu, o scenarističnih domislicah piscev, o samoti, bližini in še marsičem.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 21. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 5 min

Večno približevanje

Ravno sem stopila na tekaško stezo, ko je nekdo na gromozanskih LCD zaslonih na steni pred mano zamenjal program. Namesto nekega absurdnega food chanella, kjer se je vrtel reality show o peki božičnih piškotov, smo preklopili na National Geographic, od koder me je začel gledati Hitler. Predvajali so reklamo za novo oddajo o vzponu fašizma, nacizma, nacionalsocializma, o genocidu, tragediji, ki se ne bo več ponovila.

To so naslovi vseh člankov, ki sem jih objavila v preteklih desetih dnevih:

Izrael z novimi racijami na Zahodnem bregu, Obnovljeni izraelski napadi so terjali prve smrtne žrtve, Po izteku premirja v Gazi napadi tudi ob izraelsko-libanonski meji, Deset tisoč ljudi biva v šotorih, Do danes je umrlo več kot 17.000 ljudi, večina otrok in žensk, Francija sestrelitev dronov v Rdečem morju označila za samoobrambo, ZN potrebuje 43 milijard evrov za humanitarno pomoč, Večina etničnih Armencev je zbežala iz Gorskega Karabaha, Armenija in Azerbajdžan v skupni izjavi za normalizacijo odnosov, Več kot 5.000 mrtvih v spopadu z Azerbajdžanom.

Zgodovina se ponavlja že ves čas. In iz nje se še do danes nismo nič naučili.

Andreï Makine je slovenskemu bralstvu najbrž najbolj poznan po romanu Francoski testament, ki so ga dijaki že ničkolikokrat morali brati, obravnavati in študirati pred maturo iz slovenščine. Letos pa smo v izjemnem prevodu Nadje Dobnik dobili tudi njegovo nekoliko poznejše delo Armenski prijatelj, ki preko mladostnega prijateljstva neposredno govori o zatiranju armenskega naroda, ki smo mu priča še danes.

Avtor se je rodil 10. septembra 1957 v Krasnojarsku v Sovjetski zvezi in odraščal v Penzi, provincialnem mestu približno 500 kilometrov jugovzhodno od Moskve. Kot deček je Francijo in njen jezik poznal preko svoje babice, rojene v Franciji (vendar ni gotovo, da je Makine imel francosko babico, saj je v poznejših intervjujih trdil, da se je francoščine naučil od prijatelja), zato je pisal pesmi tako v francoščini kot v materni ruščini.

V opustošeni pokrajini Sibirije v zgodnjih sedemdesetih letih se odvije nenavadna zgodba, v kateri se prepletajo niti prijateljstva, mladosti in raziskovanja kolektivnega spomina na genocid nad Armenci. Naš pripovedovalec, trinajstletna sirota, reši Vardana, armenskega dečka, iz krempljev diskriminacije in nasilnega napada sovjetskih sošolcev na šolskem dvorišču. To pogumno dejanje med dečkoma sproži začetek vseživljenjske vezi.

»Dojel sem, da naša življenja nenehno drsijo po robu prepada in da lahko s preprosto gesto nekomu pomagamo, ga zadržimo pred padcem, ga rešimo. Skoraj za šalo lahko postanemo bog za svojega bližnjega,« zapiše avtor v romanu.

Ko Vardan protagonista seznani z armensko skupnostjo, se bralec preseli v svet na obrobju zapora, kjer so možje, sinovi in očetje družin neupravičeno pridržani. V njihovih domovih pripovedovalec odkrije pribežališče topline, začimb in dišav, kjer se sredi nepredstavljivega trpljenja nenehno gojijo pogum, ljubezen in dostojanstvo. Idilično zatočišče kmalu zasenči skrivnostna bolezen, ki pesti Vardana. »Armenska bolezen«, kot jo diagnosticirajo, postane boleč opomin na generacijsko travmo in trajne posledice, ki jih je v ljudeh, ki so ostali, pustil genocid.

Prijateljstvo pristane na preizkušnji, ko zatiralski režim nedolžno otroško igro napačno razume kot poskus pomoči pri pobegu iz enega od bližnjih taborišč. Nenadoma se fanta znajdeta v nevarni mreži političnih intrig in nevarnosti, kjer sta na kocki njuno prijateljstvo in življenje.

Na ozadju te pretresljive pripovedi Armenski prijatelj razkriva ganljivo dvojnost: zgodbo o izolirani armenski skupnosti, ki hrepeni po svoji domovini, in zgodbo o mladem fantu, ki se spopada z zapletenostjo prijateljstva in zvestobe.

Roman okvirja tema smrti, ki preko odraščanja protagonista prepleta meditacijo o lastni smrtnosti z njenim sprejemanjem – ta se v romanu mojstrsko poveže s širšo zgodbo o armenskem genocidu, v katerem je tragično ugasnilo na tisoče življenj. Teža tega zgodovinskega ozadja še bolj poudarja človeške krutosti ter pušča neizbrisen pečat tako na posameznikih kot skupnostih. Raziskovanje posameznikove smrtnosti v romanu Armenski prijatelj je liričen razmislek o krhkosti in minljivosti življenja. Bralce vabi k razmisleku o tem, kako strah pred smrtjo oblikuje naš obstoj, usmerja naše odločitve in vsakemu trenutku daje večji občutek pomembnosti.

»Zagrenjeno sem se zavedel, da me vsako leto bolj oddalji od Vardana: on bo ostal vklenjen v svoje najstništvo, na pragu ljubezenske izkušnje, jaz pa bom hodil skozi različna obdobja te ekspanzije strasti. […] Imel sem občutek, da ga gledam skozi zadnjo šipo avtomobila – tisto krhko postavo, ki je ostala ob cesti, ki postaja vse manjša in bo popolnoma izginila,« zapiše avtor kmalu po izgubi svojega prijatelja. Preteči pa more skoraj celo življenje, preden spozna, da se od smrti nikoli ne oddaljujemo, temveč:

»[…] preden sem dojel, da se od njega ne oddaljujem, pač pa se mu približujem. […] Šele s staranjem sem se zavedel, da sem zdaj v enakovrednem položaju s tem otrokom in da kakor on, in mi vsi, živim vse hitrejše odtekanje števila dni, ki nas ločijo od smrti.«

Armenski prijatelj je pričevanje o neukrotljivem človeškem duhu, ki nas opozarja na pomen empatije, razumevanja in spomina ob neizmerni tragediji. To je srce parajoča zgodba, ki sicer ni avtorjevo najboljše delo, bo pa bralce spremenila in jih za vedno povezala s skupno zgodovino človeštva.

Andreï Makine: Armenski prijatelj (Književno društvo Hiša poezije, 2022, prevod Nadja Dobnik)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Seznami 20. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 2 min

»I would rather be a murderess than a murderer, if those are the only choices.«*

10 knjig o morilkah

Citat iz naslova sem našla najprej v Netflix seriji Alias Grace, potem pa še v istoimenski knjigi Margaret Atwood, ki se je izkazala za moje najljubše delo omenjene avtorice. Besede, da bi bila raje morilka kot morilec, izreče naslovna junakinja Grace Marks: »Murderess is a strong word to have attached to you. It has a smell to it, that word – musky and oppressive, like dead flowers in a vase … I would rather be a murderess than a murderer, if those are the only choices.« Beseda MURDERESS v primerjavi z bolj klinično (bolj dolgočasno) MORILKO zveni zaklenjeno/tesnobno/temačno, Grace Marks si ob besedi predstavlja celo specifičen vonj, gnijoče rože. Grace se tudi zelo jasno izreče, da je raje ženska (murderess) kot moški (murderer), in tudi jaz imam raje ženske morilke kot moške, ženska si s tem, ko postane morilka, vzame moč, nadzor (četudi način mogoče ni idealen).

Rada imam krimiče, berem jih, kadar rabim tolažbo (pogosto). Seznam mojih avtoric (samo zadnje delo, ki je true crime, sta napisala moška) je zelo klasičen, ker se (tolažba!) rada vedno vračam k istima pisateljicama: kraljici krimiča Agathi Christie in k mother Gillian Flynn. Gillian je v svojih treh krimičih v vlogo morilke vsakič napisala žensko: vsaka ima fascinantno psihologijo in razloge za svoj zločin (ti razlogi so večinoma upravičeni – oziroma taki, ki jih lahko razumem). Agatha ima med svojimi morilkami ženske vseh starosti in več slojev. Ubijajo zaradi močnih čustev in krivice, ki se jim je zgodila, skoraj nikoli (za razliko od njenih moških morilcev) pa ne iz koristoljubja.

Tekst vsebuje spoilerje (čeprav sem pri identiteti morilke poskušala ostati nejasna).

Avtor naslovnice prve izdaje: Dante Gabriel Rossetti, Head of a girl in a green dress, 1850–65 (McClelland & Stewart, 1996, 1. izdaja) Avtor naslovnice prve izdaje: Dante Gabriel Rossetti, Head of a girl in a green dress, 1850–65 (McClelland & Stewart, 1996, 1. izdaja)

Grace Marks je služkinja, ki je bila leta 1843 v Kanadi obsojena za umor nekdanjega delodajalca Thomasa Kinnearja in gospodinje Nancy Montgomery. Motivi, ki so me očarali: obsesivna raba besede murderess, Graceina zaklenjena glava, nezanesljivost človeškega spomina, predfreudovski napori psihiatra dr. Simona Jordana, jeza, rožnata obleka Nancy Montgomery, sekira, splav, prijateljstvo.

Mladinska knjiga, 2014, prevod Dušanka Zabukovec Mladinska knjiga, 2014, prevod Dušanka Zabukovec

Amy Elliot-Dunne, imenovana tudi Amazing Amy, stara okrog 37 in razočarana v zakonu in življenju, v katerem bi morala biti srečna (na vsak način je tako čudovita, da bi morala biti srečna, pa ni), načrtuje fiktivni umor same sebe. Motivi, ki so me očarali: fejk dnevnik, Cool Girl monolog, občutek , da nikoli nisi dovolj, recesija, ki lahko uniči lajf, entitlement, lepota, zapuščenost, prezir, tangice v kabinetu, soba, polna tulipanov, ponižanje, ki vodi v jezo in norost.

Mladinska knjiga, 2015, prevod Andrej Hiti Ožinger Mladinska knjiga, 2015, prevod Andrej Hiti Ožinger

Sredi osemdesetih v zakotnem kraju Kinnakee, Kansas, na obubožani kmetiji nekdo zverinsko pobije skoraj celo družino Day: Patty, staro okrog 33, Michelle, 10, in Debbie, 9. Pokol preživita Libby, 6, in Ben, 14. Motivi, ki so me očarali: ostra zima v ponošenih oblekah, otroški dnevnik, deklici, ki ju je usoda obdarila z revščino, pa še z grdim obrazkom, satanistično žrtvovanje krav, rdeči lasje, zavoj zbledelih otroških oblekic pod posteljo, pridna punčka, ki postane striperka, Angel smrti, pasji drek na preprogi.

Mladinska knjiga, 2015, prevod Jolanda Blokar Mladinska knjiga, 2015, prevod Jolanda Blokar

Porezana, otopela, zlomljena novinarka Camille (stara okrog 34) se vrne v rojstni kraj Wind Gap, Missouri, da bi za časopis iz St. Louisa poročala o seriji umorov deklic, ki so pretresli mesto. Najprej se mora srečati z mamo in mlajšo sestro. Motivi, ki so me očarali: lepljiva vročina Missourija poleti, Southern Gothic vila z verando, šunka z medom, vodka v steklenici za vodo, klanje prašičev, mean girls, besede, vrezane v telo, tla iz slonovine, lasje, zdrobljen iks na jeziku, zobje na tleh hišice za punčke.

Naslovnica prve britanske izdaje (Dodd, Mead and Company, 1949, 1. izdaja) Naslovnica prve britanske izdaje (Dodd, Mead and Company, 1949, 1. izdaja)

Perverzno bogati podjetnik Aristide Leonides je zastrupljen s kapljicami za oči, ki mu jih je namesto inzulina podtaknil eden od članov njegove družine, ki v treh generacijah živijo v graščini z imenom Vegasta hiša in iz deda srkajo denar. Motivi, ki so me očarali: prepovedana ljubezen, snobizem, deklica, ki je podobna goblinu, oči kot črn ribez, otroške skrivnosti v dnevniku, kamen, ki pade na glavo, zastrupljen kakav, balet.

Mladinska knjiga, 2005, prevod Breda Konte Mladinska knjiga, 2005, prevod Breda Konte

Lorda Edgwara v knjižnici nekdo zabode v vrat. Zločina je takoj obtožena njegova žena, blond holivudska igralka Jane Wilkinson, ki je vnaprej opisala umor svojega moža – ampak Jane je bila tisti večer že nekje drugje. Motivi, ki so me očarali: svetlikajoči se lasje na žalni obleki, beli hermelin, Parisova sodba, sveče in pridušena svetloba, zlata škatlica z veronalom, otroški egoizem, obraz, podoben vampirju, menihu podoben vojvoda, večerna obleka, na kateri so izvezene ptice.

Mladinska knjiga, 2020, prevod Alenka Stanič Mladinska knjiga, 2020, prevod Alenka Stanič

Jacqueline de Bellefort in Simon Doyle sta zaljubljena in zaročena, ampak revna. Linnet Ridgeway je samska, ampak bogata. Linnet Jacqueline ukrade Simona, poročita se, in Linnet na potovanju po Nilu nekdo ustreli v glavo. Motivi, ki so me očarali: kraljevski privilegiji in entitlement Linnet Ridgeway, dva enaka revolverja z biserno matico, problematična mama in sin, problematični mama in hči, erotični romani, egoizem, slaba prijateljica, poslovni papirji v kovčku, kamen, ki pade v pravem trenutku, muhe, moker rdeč žamet, biseri v rožnem vencu.

Prešernova družba, 1989, prevod Alenka Moder Saje Prešernova družba, 1989, prevod Alenka Moder Saje

Sirota Verity Hunt, ki je ravnokar končala šolo in živi pri skrbnicah, sestrah Clotildi in Anthei Bradbury-Scott, umre zaradi ljubezni. Deset let pozneje poslovnež Jason Rafiel posthumno angažira gospodično Marple, da bi raziskala resnični vzrok in našla krivca za njeno smrt. Motivi, ki so me očarali: gomila, prekrita s cvetočim heliotropom, tri sestre, tesnobna samota, globoka žalost, rdeča žametna obleka, vrtovi narcis, potovanje z avtobusom, stara propadajoča graščina, mleko z uspavalom, posesivna ljubezen.

Mladinska knjiga, 2019, prevod Janko Moder Mladinska knjiga, 2019, prevod Janko Moder

Carla Lemarchant s Herculom Poirotom raziskuje smrt svojega očeta, slikarja Amyasa Cralea, ki naj bi ga umorila njena mama Caroline Crale. Motivi, ki so me očarali: domači laboratorij s strupi, poletna vročina v Cornwallu, rumena in modra slika, otrok in varuška, dva brata, obraz, ki je bil nekoč lep, potem pa je otrdel v masko, pozabljena modra jopica, ljubosumje, deklica, ki v sestro zažene obtežilnik za papir in ji iznakazi obraz.

Open Road Media, 2016 Open Road Media, 2016

Teksas, konec sedemdesetih. Candy Montgomery je zdolgočasena gospodinja, ki se odloči, da bo imela afero: izbere družinskega prijatelja Allana Gora. Nekaj mesecev po tem, ko se afera konča, Allanova žena Betty Gore umre zaradi 41 udarcev s sekiro. Motivi, ki so me očarali: pečen piščanec na postelji v znucanem motelu, 41 udarcev s sekiro iz samoobrambe, bež življenje v predmestju, dolgočasni ljudje, slučajne strasti, pozabljene kopalke, grozne 80s frizure, dejstvo, da je zgodba resnična.

*»Raje bi bila morilka kot morilec, če sta to edini možnosti.

Fotografija: Silvester Plotajs Sicoe Fotografija: Silvester Plotajs Sicoe
Beletrina Digital 19. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 12 min

Intervju Silvester Plotajs Sicoe »Vse skupaj je privid«

Silvestra Plotajsa Sicoeja poznam vsaj dve desetletji, morda celo tri. Kot prepoznavnega slikarja, ki je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času »diktature« visokega modernizma, v svojih slikah po punkovsko »nažigal« barve, figuro in reference na popularno kulturo. Spomnim pa se ga tudi z ljubljanskih ulic, z otvoritev, s »scene« – kot tipa v allstarkah, rdečih kavbojkah in pisanih srajcah. Vedno se mi je zdel samozavesten. Med pripravami na intervju sem si ogledala njegovo zadnjo razstavo Zen v punk naravi na Ljubljanskem gradu. Vame so butnile barve in zbudile impulz, da slike iz utesnjenih razstaviščnih katakomb rešim na sončno svetlobo. Razstavljena serija ne pomeni loma v avtorjevem opusu, prej kontinuiteto. A kot da slike drugače vibrirajo. Še bolj živih barv so, vendar ne kričijo več. Morda na to namiguje zen iz naslova.

Za ustvarjanje moraš imeti močno energijo, da vztrajaš toliko časa, pa čeprav nisi takoj sprejet.

Nekaj dni po ogledu razstave sem se srečala še z avtorjem. Sicoe me je pričakal v svojem ateljeju v Švicariji. V rdečih kavbojkah, allstarkah in pisani srajci. Deško vitek. Zaskrbljen. Že na vratih mi je zaupal, da ima težave z zdravjem. Nedavno so mu operirali oči. Ne vidi še dobro. Upa, da bo kmalu spet. Ob stene so bile prislonjene številne slike, ob njih položene velike porisane keramične posode, kot bi bile položene na oltar, daritev enemu od slikarskih Očetov. Usedla sva se ob majhno mizico, kjer najbrž piše. Povsod naokoli red. In tišina, ki so jo tu in tam razparali krempeljci moje čivave, ki je tekala po ateljeju. Odprla sem oranžni zvezek in prebrala prvo vprašanje, ki je bilo mišljeno kot lahkoten vstop v pogovor, pa je nenadoma dobilo težo. Kljub temu sem mu ga postavila.

Kako bi svoje slike na kratko opisal slepim?

(globok vzdih) »Kako bi jih opisal? Kot barvite, sproščene, humorne, igrive, z veliko vsebine, tudi literarne. Neabstraktne, predmetne oziroma figurativne.«

S figuraliko si začel pred skoraj štiridesetimi leti, v času vladavine modernizma. Je bila to punkovska gesta upora, »očetomor«?

»Moj vstop na sceno je bil poseben. To je bil čas nove podobe, transavandgarde. Meni se je to obdobje zdelo zelo zanimivo. Cenil sem slikarje nove podobe iz Berlina – Fettinga, Baselitza … Njihova dela smo si lahko ogledali na razstavi v ljubljanski Moderni galeriji, mislim da okoli leta 1985. To je na slikarje, ki nas je zanimala gesta, barva, ulična scena, naredilo močan vtis. Slikali so klube v Berlinu. Tudi v Ljubljani smo imeli takrat nekaj »odbitih« klubov, denimo FV in K4. Takrat se je pri nas pojavil tudi punk. Meni sta bili od nekdaj zelo blizu barva in ekspresija, ki pa se je z leti morda nekoliko umirila.«

Kako se je v vseh teh letih spremenil tvoj ustvarjalni proces?

»Slikarstvo je zame način življenja. To mi je sedaj zaradi težav z očmi še bolj jasno. (premolk) Vedno bolj se zavedam, v kolikšni meri celoten ritual slikanja gradi mojo osebnost. Sam sem slikanje vedno razumel kot poklic, pa tudi poslanstvo. Zame je slikarstvo, pa tudi poezija, poklicanost. Medij slikarstva je videti enostaven, a je v resnici zelo težek. Je dvodimenzionalen, le površina, na kateri poskušaš nekaj ustvariti, utelesiti neko vizijo. Na začetku nimaš izkušenj, plavaš, poskušaš. In si običajno zelo hitro zadovoljen. Z leti pa postajaš vse zahtevnejši – do samega sebe, do slike. Zato v resnici z leti slikanje postaja vse težje, saj si že veliko naslikal, in poskušaš ustvariti nekaj novega, predvsem zase, ne za svet. To, da stopiš vsakič znova pred prazno platno, zahteva veliko koncentracije, tudi intelektualne predpriprave – da kaj prebereš in podobno. Zanimajo me likovna teorija, tudi filmi, glasba …«

Mislim, da današnji čas ni narejen za človeka, zato je tudi vse več duševnih bolezni.

Ali ni strah pred belim platnom z leti manjši? Ali ne postaneš s tako dolgo delovno dobo in tako velikim opusom, kakršnega imaš sam, na neki način »ustvarjalna mašina«?

»Strahu do samega ustvarjanja nisem nikoli čutil. Od nekdaj ustvarjam z lahkoto. Ne bi se pa strinjal, da postaneš mašina. Verjamem, da je dobro veliko delati, saj si potem v formi. Ampak menim, da z leti slikanje ne postane nič lažje, ampak – kot sem že rekel – težje. Več veš, bolj vidiš, kako malo veš.«

Ali s tem pride tudi določena ponižnost? Misliš, da je na začetku, nasprotno, nujna – da sploh rodiš samega sebe kot umetnika – določena mera arogance?

»Samozavest sicer ostane. Ampak z leti znaš ceniti tudi druge avtorje, ki so ustvarjali pred tabo. Mogoče se bolj vpneš v zgodovino. Na začetku se ti zdi, da si res nekaj posebnega, potem pa vidiš, da si vpet v neko mrežo, da si del nje.«

To je pravzaprav lep občutek?

»Je, obenem pa je tudi pritisk. Ne mislim na odzive ljudi. Ampak na odziv samega sebe, saj si sam s sabo v najbolj intenzivnem dialogu o tem, kaj si ustvaril in kaj še boš in kako dobro je. Za to ne potrebuješ drugih.«

Sam si v svoje slike vedno vključeval reference na popularno kulturo, ki smo jih gledalci takoj razumeli, prepoznali. Sedaj je, predvsem zaradi interneta, vsega toliko, da niti ne vem, ali obstaja skupni (pop) imenovalec, na katerega bi se lahko skliceval. 

»Mislim, da smo ena zadnjih generacij, ki pozna grško mitologijo – Ojdipa , Ikarja, Meduzo … To je bila tudi skupna referenčna točka figuralikov – denimo našega Marija Preglja ali pa Francisa Bacona. Zdaj nimam več občutka, da bi bilo tako. Včasih smo vsi hodili v kinodvorane, kjer smo gledali enake filme, brali smo podobne knjige. Tako smo imeli neko skupno intelektualno oziroma duhovo ozadje, iz katerega smo ustvarjali. Zdaj so vplivi veliko bolj razpršeni.«

Pomemben del tvojih slik so tudi naslovi, ki jih pogosto vključiš v samo sliko. Kako jih razumeš: ali povzamejo vsebino, usmerijo gledalca k branju slike, razširijo polje pomena?

»Sliko lahko razumemo kot labirint, pred katerim se znajde gledalec. Naslovi pa so neke vrste smerokazi. Če sem dobre volje, lahko gledalce z naslovi usmerim, včasih pa jim z njimi nastavim past, jih zavedem, da se izgubljajo v labirintu. Zato naslovom na mojih slikah ne gre zaupati, saj so pogosto zavajajoči. Pogosto so besedne igre. Tamle denimo lahko prebereš Narava misli. Pogosto so na tak način dvoumni, saj so besede pravzaprav vedno dvoumne oziroma večumne. Prav zaradi večpomenskosti lahko zavajajo, zato se ljudje zelo težko razumemo med sabo. Potrebni so poglobljeni pogovori, če želiš komu nekaj res pojasniti.«

Meniš, da krivdo za nesporazume res nosijo besede ali pa smo mi sami tako zastrti z lastnimi projekcijami?

»Vse bolj se mi zdi, da imajo mistiki prav, ko trdijo, da je vse skupaj privid. Vse bolj se mi dozdeva, da živimo v nekakšnih sanjah, ki jih sicer doživljamo kot resnične, tudi fizično otipljive. Ampak mislim, da se vse dogaja nekje drugje. Takšno pojmovanje zasledimo tudi v poeziji in pri že omenjenih mistikih, pa indijskih gurujih, ki sem jih veliko prebiral. Ali pri Castañedi, ki je na neki način zastarel, a obenem tudi zelo zanimiv.«

Ampak kaj je za tem prividom, nič?

»Resničnost si predstavljamo na zelo preprost način. Težko si razložimo, kaj se zares dogaja. Mislim, da je potreben čas, da zagledamo stvari v pravi luči, ta doba pa od nas zahteva hitrost. Hitro moraš uspeti, vedno moraš biti fit in mlad, tudi ko si star 80 let. Mislim, da današnji čas ni narejen za človeka, zato je tudi vse več duševnih bolezni. Za vsem pa stoji kapital …«

… ki zahteva še nenehno potrošnjo in hiperprodukcijo, tudi v umetnosti.

»Nikoli nisem čutil pritiska, da bi moral več producirati. Nikoli nisem imel galerista. Slike sem vedno delal, ker sem imel oziroma imam neko idejo. Mislim, da hiperprodukcija sama po sebi ni slaba. Če imaš veliko povedati, povej. Če nimaš in gre le za ponavljanje, pa je problematična. Če imaš v sebi ogenj, vulkan, bruhaj, saj nikoli ne veš, kdaj bo zamrl, presahnil.«

Omenil si ogenj. Kako se z leti spremeni sama ustvarjalna energija? Od kod slikaš, mislim čisto fizično? Ali se ti je z leti središče premaknilo? Sama sem te od zunaj doživljala kot »mačota«, kakor da bi slikal s falusom. Falusne oblike najdemo tudi na tvojih slikah …

»A res?«

Ja, denimo kaktusi se pogosto pojavljajo. Bom vprašala drugače: je zate slikanje bolj fizična ali bolj meditativna izkušnja?

»Od nekdaj sem bil športnik – tekel sem, igral nogomet, košarko in tenis.«

Torej si kar daleč od arhetipa bohemskega umetnika.

»Vedno – tudi v svojih najbolj bohemskih letih – sem skrbel, da sem v dobri fizični kondiciji, pa tudi intelektualni. To se mi zdi predpogoj za ustvarjanje. Svojo ustvarjalno energijo čutim kot ognjeno, vulkansko. Za ustvarjanje moraš imeti močno energijo, da vztrajaš toliko časa, pa čeprav nisi takoj sprejet.«

In ti nisi bil takoj sprejet?

»V začetku osemdesetih se je za kratko obdobje pojavila nova podoba, ki se mi je zdela fantastična. A so jo pri nas hitro pometli pod preprogo in potem je ponovno zavladal visoki modernizem, ki ima v sebi neko resnost. Sam pa sem nadaljeval zgodbo nove podobe skozi figuraliko, saj sem čutil, da nočem ustvarjati v modernistični maniri. Bolj kompleksno se mi zdi slikarstvo, ki ima v sebi še duh po človeku – njegovo ranljivost, pa tudi neumnost. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato nas je težko stlačiti v obrazec sublimnega. Ko je Pollock ustvaril svoje slavne slike »polivanke«, je uvidel, da je prišel do konca, da ne more naprej. In v svojih zadnjih delih se je vrnil k figuri, k obrazom. Kar se mi zdi velika stvar – da je priznal, da se je znašel v slepi ulici. Tudi meni se je zdel modernizem slepa ulica, zato sem vztrajal v figuraliki, čeprav sem bil zaradi tega petnajst let ‘v offu’. In to moraš zdržati. Moraš biti »mačo«, če uporabim tvoj izraz. Da vztrajaš pri svoji drži, pri svoji viziji, ne glede na odzive okolice. Ne glede na to, ali te trepljajo ali nate pljuvajo, moraš iti svojo pot.«

Ne glede na to, ali te trepljajo ali nate pljuvajo, moraš iti svojo pot.

Večkrat si omenil ogenj, vulkansko energijo. Se zdaj pomikaš bolj v element vode? Na tvojih novejših slikah se večkrat pojavlja kot motiv – denimo na eni od slik sta dve plavalki. Voda se pojavlja tudi v samih naslovih.

»Slikam z energijo, ki bi ji pogojno lahko rekli moška. Imaš tudi ženske, ki slikajo z moško energijo, in moške, ki slikajo z žensko. Z leti pa vključiš tudi druga občutja, ne le ognjenih. Tudi voda je ena od mojih obsesij. V sebi ima močno energijo, ki je bliže podzavesti. Zdaj pri slikanju več črpam iz podzavesti kot iz stvarnega sveta, ki se mi vedno bolj zdi – kot sem že omenil – zgolj privid.«

Kakšna je tvoja pot do nezavednega? David Lynch – po njegovem filmu Divji v srcu si je slikarska skupina, katere član si, tudi nadela ime – denimo prakticira transcendentalno meditacijo, da pride do idej.

»Pot do nezavednega je pri poeziji, ki jo pišem, drugačna kakor pri slikarstvu. V moji poeziji so prisotne podobe, ampak posredovane prek besed. V slikarstvu pa ustvarjaš z barvami, vsaj jaz, in barva je bolj abstraktna, ima širši pomen kot besede. Pri slikanju je sam ustvarjalni proces bolj nezaveden. Vsaj jaz tako slikam. Nimam vnaprej določene ideje, kaj bom naslikal, ampak sledim barvnemu polju. Tako da sem na neki način tudi sam abstraktni slikar, saj je celotni proces pri meni zelo abstrakten. Šele na koncu določim, kaj naj bi bilo na sliki.«

Ali punk in zen iz naslova najnovejše razstave doživljaš kot kontrast ali se ti zdita komplementarna?

»V osemdesetih je bilo punk gibanje, ki je pomenilo upor. V času korone, ko sem imel veliko časa, sem razmišljal, kaj bi počel tu, v ateljeju, in sem si rekel, pa dajmo izumiti neko novo smer v slikarstvu, kot moj doprinos. Preučeval sem kubizem, ki me je od nekdaj zanimal, saj se mi zdi, da je odprl okno v drugačno dojemanje resničnosti. Če imaš v renesansi perspektivo, je kubizem izrazito antiperspektivna umetnost, saj imaš več žarišč, kamor se usmeri pogled. Na neki način se je s kubizmom slikarstvo vrnilo v čas pred renesanso, v gotiko, kjer je vse naslikano ‘narobe’. Če bi figure z gotskih slik vstale, bi se prevrnile ali zabile v strop. To je moderno, sodobno slikarstvo. Rekel sem si, dajmo kubizem cepiti s punkom – z energijo, z barvitostjo. Dajmo ga na potenco, saj je bil – kar zadeva barve – klasični kubizem zame preveč zadržan. In sem ga ‘našponal’ do skrajnih napetosti. Punk kubizem je moja vizija, kaj bi slikarstvo lahko bilo.«

***

Na drugi del vprašanja o zenu mi Silvester Plotajs Sicoe ni odgovoril. Morda zato, ker je o njem težko govoriti. Nekatere stvari ostajajo onkraj besed. Pa vendar sama menim, da odgovornost za nesporazume nosimo ljudje, ne besede. Med nami stojijo naše projekcije in predsodki. Preden sem zapustila atelje, mi je Sicoe pokazal svoje zadnje slike. So veliko manjše od tistih, ki jih običajno slika, in presegajo človeško velikost. So tudi manj ostre. Začutila sem veliko spoštovanje, da slika, čeprav trenutno slabo vidi. To njegovo vztrajanje se mi zdi obenem gesta upora in predaje oziroma sprejemanja. Predvsem pa znak vitalizma, strasti do življenja, ki jo sama iz leta v leto bolj cenim. Menim namreč, da jo premoremo le divji v srcu.

Fotografija: arhiv založbe Beletrina Fotografija: arhiv založbe Beletrina
Kritika 18. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 11 min

»Trepetaje tipajo naokoli v noči neizmerne ravnine, ne da bi sploh mogli slediti svojemu instinktu za boj.«

Obsežen roman Antonia Scuratija M. Sin stoletja (M. il figlio del secolo, 2018) ni le zgodovinsko delo, pač pa delo čuječega spomina, ki ponuja kritično identifikacijo. Pisateljeva gesta, ki v prvem od štirih romanov, ki sestavljajo kvartet o italijanskem fašističnem diktatorju Benitu Mussoliniju, začenši z letom 1919, ko je bila ustanovljena fašistična stranka Italije, in z zaključkom leta 1925, ko je imel Mussolini sloviti govor v parlamentu in se je razglasil za diktatorja Italije, odpira vprašanje – najprej pisateljeve drže.

Prevajalka Tea Štoka je zapisala, da se roman »opira na zgodovinska dejstva, avtor z odličnim ter podrobnim poznavanjem takratnega časa, družbenih silnic, ljudi in dogodkov ustvari pretresljivo ‘fresko’ fašističnega gibanja z mrežo številnih protagonistov«. Scurati, ki se je potopil v nepredelan del italijanske preteklosti, panoramo šestih let, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih, zaokrožuje v posamezna poglavja z odlomki in izseki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov, pisem in izjav. Samo predstavljamo si, koliko dokumentacije je bilo izbrisane, izgubljene, toda Scurati se funkcije obujanja spomina loti perfidno; faktična dejstva resda prekinjajo tok pripovedi, kot je zapisala Kristina Jurkovič (MMC, 2023), toda hkrati so tudi tista, ki dajejo dodatno gradivo, »nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije«.

Potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, ko nas Scurati podrobno seznanja z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranostjo po koncu prve svetovne vojne, strahom množic pred prihodnostjo in njihovim gnevom nad samozadostno politično kasto, nenazadnje se v takšni klimi spopadejo socialisti in fašisti, je v prvem delu knjige predočen natančno, pri čemer imamo v mislih vprašanje, ali je funkcija obujanja spomina na italijansko fašistično preteklost lahko tudi v funkciji odrešitve.

Besedilo, na trenutke že kar grozljivo, ravno zaradi kirurško natančnega razkrivanja notranjih vidikov in vzrokov Mussolinijevega vzpona na oblast, išče vzporednice s sedanjostjo. Ne gre le za opozarjanje na možnost ponovitve napak, še posebej v času, ko se krepijo populizem in radikalna gibanja, neorasizem in raznorazne oblike fobij, pač pa, da Scurati sugerira – v dejanju fašističnega nasilja se skriva nekaj dionizičnega – veliki narcistični izliv. Pojav osebnosti, kot je bil Benito Mussolini, je mešanica naslade, razbrzdanosti in okrutnosti, omame in sanj. Je ena od strukturnih dimenzij fašističnega podjetja. Odgovornost ali pa recimo kolektivno odgovornost je mogoče razumeti le v odnosu do te oblike uročenosti, ki je hkrati nemir in besnenje.

Ko Mussolini 3. januarja 1925 v parlamentu kraljevine, po umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, v slovitem govoru izreče, da neoporekanje govori v prid njegove nedolžnosti, zaslutimo zlo, ki je neustavljivo; in tudi ne gre za strahopetnost opozicijskih poslancev. Scurati celo zapiše, da so to pogumni možje: »Njihov vsakdan je že več let okop, doživljajo nenehne grožnje, nekatere med njimi so že večkrat pretepli.« Dovolj bi bil eden med njimi, da bi vstal, se postavil po robu obtožbi, prekršil strankarsko disciplino, obroč nasilja, ali kot je to naredil umorjeni Matteotti, ko se je z moralno silo vzpostavil fizični; Scurati zapiše, da se je »odzval klicu prihodnosti, se usmrtil v sedanjosti, da bi ga maščevali potomci, se utopil v življenju, da bi se ohranil v zgodovini«. Namreč: »Le en človek /je/ potreben, da zastrupi vse, kar bi ‘On’ še imel povedati, zapisano v nekaj improviziranih zapiskih na letakih.«

Toda nihče ne vstane, le fašistični dvorjani se dvignejo na noge, da bi zaploskali svojemu Dučeju. Ta potem podivja: »Če si nihče v dvorani ne upa vstati in izreči ene same obtožbe, bo on, Benito Mussolini, izrekel obtožbo proti sebi.«

Katastrofalni atentat na Matteottija, ki ga je naročil sam Mussolini, se izkaže za vrhunec romana. Matteottijev zločin je, da je v knjigi, ki nosi naslov Proti fašizmu. Leto fašistične prevlade, natančno popisal nasilje, ki so ga izvajali ljudje režima, zlorabe in zločine, ki so jih zagrešili skvadristi, medtem ko se je Mussolini v Rimu izdajal za očeta domovine. »Pretepi, požigi, umori so našteti drug za drugim, na desetine jih je, na stotine, na tisoče. Ob vsakem so navedeni kraj, ime, datum, kot na nagrobnikih.«

Zdi se celo, da Scurati na novo piše knjigo Giacoma Matteottija, ki je bila tik po izidu že zastarela, saj je bil takoj, ko je zapustila tiskarno, storjen nov zločin: v Reggii Emilii so ubili socialističnega kandidata Antonia Piccininija, ki je bil po poklicu tiskar. »Obesili so ga na mesarski kavelj.« Matteottijeva vrlina je med drugim vztrajnost; ni dokumentiral le posamičnih zločinov, temveč se je lotil tudi gospodarskih zlorab. Pripravil je dokumentacijo, ki je dokazala, da je uravnoteženje proračuna, ki ga je Mussolinijeva vlada predložila kralju, ponaredek. Matteotti je uredil sezname poneverb v škodo države: zasebni interesi pri preobrazbi industrijskega aparata, milijarde, ki so jih davčne oblasti namerno izgubile, ker niso obdavčile vojnih presežkov, privatizacija celotnih javnih sektorjev, kot je telefonija, goljufiva sanacija bank, finančne špekulacije in prevare v škodo državne blagajne. Scurati ne pozabi omeniti niti razkritij tajnih sporazumih italijanske vlade z ameriškim podjetjem Sinclair Oil, ki si skuša zagotoviti monopol nad iskanjem naftnih virov na velikem delu italijanskih tal. »Gre za več kot petinsedemdeset tisoč kvadratnih kilometrov, četrtino italijanskega ozemlja.«

Matteotti je tisti mož, ki se bori proti vsemu svetu, in čeprav je izid že znan, beremo dalje ter se navdušujemo nad tem, kako bo pisatelj strukturiral podlago teksta, ki jo gradi kot fikcijo. Tekstu podeli strukturirajočo moč na način, da Matteotti, posebej v pismih ženi, zveni melanholično, kot da bi se že vnaprej zavedal tragičnega konca. Mussolini je prezentiran kot politična žival, ki se ves čas preobraža in trdi, da se države ohranjajo z meči, ne z besedami. Njegova ljubica Margherita Sarfatti, hči judovskega trgovca Amedea Grassinija, ustanovitelja prvega podjetja s parniki, umetnostna kritičarka, pa deluje zapuščeno, pozabljeno v hotelski sobi, kot da bi se zavedala, da kot edina ženska v kulturnem svetu, kjer prevladujejo moški, lahko obstaja le na način, da poveliča Mussolinija. Ravno zato, ker je večno nezaupljivi Mussolini le redko koga pustil blizu, so ti utrinki ali pa recimo uvidi glede njegove osebnosti toliko bolj dragoceni. Scurati se torej ne usmerja k apologetiki, ampak k prepoznavanju, česa vsega je bil zmožen Mussolini kot človek, ki se mu je v nekem trenutku podredila celotna Italija, pa tudi določen del sveta. Prepoznanje »svečenice fašistične umetnosti«, kot Scurati imenuje Margherito Sarfatti, je tako njeno kot pisateljevo: »Ta človek je vedno potoval po dveh tirih, tako v politiki kot v ljubezni: trg in palača; skvadristi in ministri; ljubica in žena.«

Jasno je, da se fašizem brez širšega konsenza tedanje družbe ne bi mogel vzpostaviti, in da je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal »svoje« ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje. Za nacionalno listo fašističnega režima je na volitvah aprila leta 1924 glasovalo nekaj več kot štiri milijone in pol ljudi, torej dva od treh Italijanov. Vlada Benita Mussolinija je lahko računala na oceansko večino 374 izvoljenih poslancev v parlamentu. Kar fascinira Scuratija, posebej v zadnjem delu prvega dela, je, da so se Mussoliniju podredili tudi najtrdovratnejši nasprotniki, ali kot zapišejo v časniku La rivoluzione liberale po volitvah: »Praksa neupiranja zlu je bolezen, nič manj resna od politikanstva naše dežele …« Toda potem se zgodi tisti zgodovinski trenutek, ko se osamljen človek, skoraj zapuščen, kot Scurati opiše Giacoma Matteottija, dvigne iz klopi levice. Razumljen je kot nadloga, zoprnija, zamera. Toda kljub razdraženosti 370 fašističnih poslancev kljubuje viharju in začne s seznamom kršitev fašistov. Navaja dejstva in jih trmasto ponavlja. »Vi, ki imate danes v rokah oblast in moč, ki se bahate s svojo zmogljivostjo, bi morali bolj kot kdorkoli drug spoštovati zakon,« izreče Matteotti pred dvignjenimi pestmi, glasnimi vzkliki in vpitjem občinstva na tribunah.

Ne le da je zagrizeni protifašist zadovoljen s svojim govorom, ko se usede, preglašen s tuljenjem, svojemu tovarišu v klopi reče: »Povedal sem svoj govor. Zdaj pa mi vi pripravite pogrebnega.«

Kamera se nato usmeri na Mussolinija, ki je ves ta čas dolgega govora molčal v klopi predsedstva. Navzven je kazal brezbrižnost in z granitno konico svinčnika trkal po lesu klopi. Toda Mussolinijeve maščevalnosti ne gre podcenjevati. Roman se od tu dalje odvrti v tempu groze in hkrati manipulativnosti in celo zapeljivosti Dučejeve osebnosti.

Jasno je, da se je Scurati namesto instrumentalističnega branja preteklosti odločil za zasledovanje spomina, spominske sledi in da se je zgodovinskega dogajanja lotil na način psihičnih podob. V tej obliki se spomin o fašistični preteklosti pojavlja ne samo v političnem, pač pa tudi v simbolnem polju, kar je med drugim razvidno tudi iz odziva pisatelja na očitke, češ da roman vsebuje napake pri podajanju zgodovinskih dejstev: v kolumni, objavljeni v Corriere della Sera, je Scurati zapisal, da današnji čas zahteva »sodelovanje med točnostjo zgodovinske točnosti in umetnostjo romana«. Z brisanjem meja med zgodovino in fikcijo je ustvaril vtis, da se bralci spremenimo v priče in gledalce zgodovinskih dogodkov, ki se dogajajo tu in zdaj. Ne glede na to, da roman pripoveduje vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki se občasno spremeni v prvoosebnega, se resnica sproducira skozi igro junakov in njihovo kroženje, razmike, laži, težave pri izražanju, neznatnih spodletelih dejanjih in lapsusih. Spomin in spominska sled se spremenijo v kompleksne moči predstavljanja in postanejo simptomatična ali kot premišljuje pripovedovalec: »Kadar sta dva elementa v konfliktu in sta neuklonljiva, je rešitev moč. Druge rešitve v zgodovini ni bilo in je nikoli ne bo.«

V pisanju o lastni preteklosti se Scurati občutljive teme o vzponu fašizma pred stotimi leti ni lotil kot »prascene«, pač pa nam je nastavil zrcalo. Poglavitna matrica fašizma kot tehnika dominacije je vojna. Z drugimi besedami, fašizem je spremenil izvorni odnos moči in je prvotni odnos spopada spremenil v stalno družbeno razmerje in neizbrisno ozadje vseh institucij, še najbolj pa parlamenta. Scuratijev roman, ki je bil v Italiji prodan v več kot 600.000 izvodih in za katerega je prejel prestižno nagrado strega, danes pa je preveden v več kot 46 jezikov in se po njem snema tudi film, nam kot v počasnem prizoru podaja fenomenologijo nasilja; fašizem je bil odvisen od ohranjanja nasilja. Ta se v romanu kaže na več ravneh, kot nasilje posameznikov, pa tudi kot nasilje do preteklosti in žalitev do prihodnosti, saj se je fašizem predstavljal kot nekaj, kar mora biti večno, čeprav je bilo dejansko fašistično nasilje presečišče mnogoterih, raznolikih, ponovljenih, dodajajočih se nasilij, ki so ga doživljali tako na ravni duha, telesa in seveda zakonodaje. Scurati je tu neusmiljen: »Še naprej se bodo borili, na eni in drugi strani, ne vedoč, da že živijo v hiši mrtvih. Naši, fašisti v črnih srajcah z belimi izvezenimi lobanjami, jo naseljujejo že od nekdaj, medtem ko je ostali, stoletja vzgajani v spoštovanju človeškega bistva, še ne poznajo. Trepetaje tipajo naokoli v noči neizmerne ravnine, ne da bi sploh mogli slediti svojemu instinktu za boj.«

Verjetno bi bil svojevrsten redukcionizem tako kompleksen roman, kot je M. Sin stoletja, opredeliti kot delo o umiranju demokracije, toda sredi trpljenja, krikov, ki zbujajo empatijo, mestoma pa tudi gnus, in posebej v razponu med zdravljenjem in zadajanjem ran nam Scurati navrže rokavico in opomin, iz česa je pravzaprav zrastel duh današnje Evrope.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Seznami 15. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 1 min

Petnajst odgovorov na vprašanje, katera je najboljša knjiga leta 2023

Frankfurtski in sedaj še ljubljanski knjižni sejem sta za nami, in preden se začnemo pogovarjati o sejmu v Bologni, na katerem bo Slovenija prihodnje leto častna gostja, je čas za analizo preteklega leta. Novembra sem založnike in urednike spraševala, na katero knjigo, ki je izšla v tem letu, so najbolj ponosni oziroma jim pomeni nekaj posebnega, sedaj pa sem se pogovarjala z literarnimi kritiki in jih vprašala: Katera knjiga je bila letos vaša najljubša? Zanimale so me knjige, izdane v letošnjem letu v slovenščini ali prevedene v slovenski jezik, našega ali tujega avtorja. Nastal je pester seznam knjig, ki nam jih naši literarni poznavalci priporočajo – dve knjigi sta bili izbrani celo dvakrat. Pa le pohitite z branjem: januarja namreč načrtujemo objavo seznama knjig, ki se jih bomo veselili v letu 2024 (torej tistih, ki bode izšle naslednje leto).

»Danes je devetindvajseti november stara sem 31 in pol in štekam ta girlhood in ta horror in vse to, čeprav totalno ne prenesem roza barve, in itak da je posnemanje kopije sam cringe, ampak vseen grem v to, ker sem že avgusta rekla: tole bo moja knjiga leta, ziher, in evo.«

»Izbrati zgolj en izstopajoč naslov leta 2023 je težka naloga, a mi jo je letos zelo olajšala Eva Mahkovic, avtorica knjige z roza bleščečim naslovom TOXIC. Knjiga izstopa na več nivojih, najprej na vizualnem, nato na slogovnem in na koncu še na čustvenem. Zame je TOXIC terapija. Je knjiga, ki se ukvarja z življenjem mlade ženske v Ljubljani in življenjem žensk nasploh. Polna je referenc na meni ljubo pop kulturo, od Gilmore girls, ki jih to jesen ponovno gledam, do Taylor Swift, ki jo obožujem že od petnajstega leta. Mahkovic piše fragmentirano in v tem odzvanja fragmentarnost naše družbe, kjer se na vsakem koraku pričakuje popolnost, kot da smo le skupek delčkov, ki jih lahko do onemoglosti olepšujemo in treniramo in izboljšujemo. Všeč mi je, da si je za glavno nalogo v knjigi avtorica zadala razkrivanje absolutne groze obstoja na tem planetu, ki se prepleta z grozo bivanja v umrljivem telesu, ki je za povrh ves čas kritizirano in podvrženo minljivim lepotnim standardom. Še najbolj me njen prikaz deklištva in odraščanja spomni na tesnoben občutek v seriji Sharp Objects, posneti po Ostrini Gillian Flynn. Zame gre TOXIC z roko v roki s filmom Barbie, ki me je prav tako soočil z nekaterimi temami, pred katerimi kdaj bežim, ker zahtevajo delo na sebi: odnos do moških, do svojega videza, nore zahteve po uspešnosti in briljantnosti, ki privedejo v paralizo dvomov. Meni je iz te paralize dvomov malo pomagala ta knjiga. Morda prav zato, ker je iskrena, ker ničesar ne zakriva v imenu ugajanja literarnim ‘trendom’, kakršnimkoli ‘standardom’, ampak samo živi svoje življenje in bralko ali bralca povabi v vesolje, v katerem se bom z veseljem še kdaj izgubila in za nekaj ur skrila pred tem norim svetom.«

»Kratkoprozna zbirka Suzane Tratnik meša surovo telesnost in sanjski absurd, a vedno uspe čustveno zarezati z globokim razumevanjem oseb na robu. Humorja v zbirki ne manjka, zato nam raznorazne izkušnje protagonistke hitro pridejo pod kožo. Način, s katerim je občutek samote ubeseden skozi zbirko, pa doživi svoj vrhunec v zadnji, skoraj burleskni zgodbi Intimental, v kateri protagonistka išče izhod iz strtega srca v evtanaziji.«

»Z mano je letos najbolj ostala knjiga Čas grobosti dr. Renate Salecl. Priznana filozofinja in sociologinja v njej razmišlja o vse pogostejšem pojavu grobosti kot posledici porasta individualizma, tekmovalnosti in gonje po uspehu ter dobičku v sodobni neoliberalni družbi. Kar me je ob branju najbolj presenetilo, je aplikativnost konceptov, sicer značilnih predvsem za korporativni svet, tudi na področju kulture, neprofitnih organizacij in drugih inštitutov, katerih cilj ni dobiček, temveč formiranje skupnosti in vzdušja. Srhljivo je videti, kako je postala grobost modus vivendi velikega dela človeštva, četudi gre za intimne sfere, kot so prijateljski in romantični odnosi, ali pa preprosto prisotnost empatije na delovnem mestu. Od ljudi se pričakuje, da bodo zavoljo uspeha in statusa delovali čez meje svojih zmožnosti in v izjemno slabih pogojih, ker so tako počeli že tisti pred njimi in ker so za družbo, če v svojem delu ne izstopajo, preprosto zamenljivi; zmeraj obstaja nekdo, ki bo pripravljen narediti več in bo tudi bolje ustrezal zahtevam oziroma pogojem. Ljudje smo postali servis – je romantika mrtva?«

»Književni prvenec enega osrednjih filozofov 20. stoletja ima kultni status, ki sega onkraj logiških in tudi filozofskih krogov. Že od izida je priljubljen tudi pri umetnikih, pesnikih in drugih literatih, pa tudi pri duhovnih iskalcih, ki se ukvarjajo s skrivnostjo ustroja sveta in dobrega življenja v njem. Ta misteriozni tekst, ki je na prvi pogled zgolj strogo formalno delo logike in filozofije jezika, z vsakim novim branjem dobiva nove razsežnosti. Na posodobljen prevod v slovenski jezik smo čakali desetletja, po letih dela na njem pa ga je dokončal profesor Borut Cerkovnik. V poznavalski spremni besedi ga v omenjenih razsežnostih predstavi tudi profesor Andrej Ule. Izdaja, ki je izšla pri založbi LUD Šerpa, posvečeni predvsem poeziji in eksperimentalni prozi, bo s svojo celovito notranjo in zunanjo podobo tej veliki mali knjigi zagotovo omogočila novo življenje in umestitev v širši kontekst, ki si ga zasluži.«

»Ker sem jo brala in medias res, medtem ko so izraelski vojaki prisilili medicinsko osebje, da je zapustilo bolnišnico v begunskem taborišču v Dženinu. To je dober, lep in pretresljiv roman v vseh časih, če v poročilih sočasno gledaš mesta, ki so tudi romaneskna mesta, če vsak dan gledaš še eno tragično reprizo romaneskne zgodbe, pa so bralska spoznanja in občutenja potencirana in intenzivirana.«

»Tabula Rasa je ‘upokojenski projekt’ Johna McPheeja, pionirja dolgometražne dokumentarne proze (longform oz. narrative nonfiction), profesorja pisanja na Univerzi v Princetonu in dolgoletnega sodelavca revije The New Yorker. McPhee – vsaj zunaj Združenih držav – verjetno ni tako znan kot njegov sodobnik in še en novinarski pionir Hunter S. Thompson, začetnik gonzo novinarstva, je pa skoraj zagotovo boljši pisatelj. Njegove knjige – ki zadevajo vse od zgodovine gojenja pomaranč v ZDA do portreta švicarske vojske – se običajno berejo kot vrhunski romani, Tabula Rasa pa je drugačna: sestavljena je iz kratkih odlomkov o stvareh, dogodkih in ljudeh, o katerih je želel, a ni nikoli uspel pisati. McPhee, ki je letos dopolnil 92 let, zbirko sicer šaljivo opredeli kot poskus ostajanja pri življenju, za bralce in bralke pa predstavlja fascinanten vpogled v eklektične interese enega najbolj vsestranskih sodobnih pisateljev.«

»Med letošnjimi izdajami bi posebej rada izpostavila Šolo padanja Mikaela Rossa, ki je v izvrstnem slovenskem prevodu Marka Bratine izšel pri založbi Stripburger. Pripoved, ki uspe hkrati nasmejati in ganiti, se plete v seriji kratkih zgodb in nezgod protagonista Noela, mladega moškega z neimenovano motnjo v duševnem razvoju, ki se mu svet nekega večera postavi na glavo. S prihodom v novo skupnost, Neuerkerode, se mora, tako pri judu kot v življenju, naučiti pravilno pasti – da se potem lahko vsakič znova lažje pobere.«

»Literarna bera leta 2023 je pred nas postavila številna odlična dela domačega leposlovja, med katerimi bi povsem subjektivno izpostavila denimo roman Smrt, v temo zavita Samante Hadžić Žavski, Večerno zoro Matjaža Zorca in TOXIC Eve Mahkovic, ki so me vsak po svoje odpeljali v prej neslutene in vznemirljive smeri literarnega ustvarjanja. V prav poseben užitek pa mi je bila slikanica za mlade in odrasle Izgubljena duša izvrstne ter meni zelo ljube poljske pisateljice Olge Tokarczuk, ki jo je z ilustracijami obogatila sijajna Joanna Concejo. Pripoved o moškem, ki ga njegova duša ne more več dohajati, z dobrodušnostjo in neposrednostjo pravljic naslavlja pomembna življenjska vprašanja. Prijazno branje za dolge zimske večere in razmisleke o prihajajočem letu.«

»Imamo skrivnostno knjigo, imamo izginulega avtorja, pajkovko pripovedovalko ter še nadobudnega pisatelja – skratka vse, kar človek potrebuje za pravo bolañevsko avanturo. Sarr pripovedi pravzaprav ne gradi, temveč jo razstavlja kot babuško, prepleta različne diskurze in že z obrtniškega stališča je prav zavidljivo, kako mu vse te niti uspeva trdno držati v rokah. Da prevoda Janine Kos sploh ne omenjam. O čem govori roman? O položaju afriških pisateljev? Da. O francoski kolonialni preteklosti? Tudi. Predvsem pa o literaturi sami in tistem nekajnekaj, kar jo pravzaprav dela literaturo. Slastno. Pa literarne kritike pobija, kar sploh ni zanemarljivo.«

»Roman, za katerega je kot prvi pisatelj iz podsaharske Afrike Mohamed Mbougar Sarr, senegalski pisatelj, leta 2021 prejel prestižno Goncourtovo nagrado, je literarna mojstrovina, ki bralca nagovarja večplastno. Medtem ko spremljamo zgodbo o iskanju sledi izginulega in molku zapriseženega senegalskega pisatelja T. C. Elimana, ki je leta 1938 v Parizu izdal knjigo Labirint nečloveškega, nato pa zaradi domnevnega plagiatorstva izginil iz literarnega spomina, nas roman popelje v globlja vprašanja o naravi literature in o smiselnosti pisanja. Mboughar Sarr je navdih za pisanje črpal iz literarnega škandala, ki je pestil malijskega pisatelja Yamba Ouologuema in njegov roman Dolžnost nasilja. Ob tem nas roman seznanja z literaturo kot ‘tatinsko igro’ medsebojnega vplivanja in medbesedilnosti, pri čemer se istočasno sprašuje o odnosu literarnega dela in avtorjeve biografije, pomenu literarne kritike in vlogi literarnih kritikov ter literarnem rasizmu. Preko fragmentirane forme različnih slogov in pripovedovalcev roman tudi genialno gradi resničnost neke zgodbe, ki vselej ostaja izmuzljiva.«

»Zbornik na meji med humanistiko, biografijo in spominsko prozo, Naše znanstvenice: kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, premika ustaljene načine razumevanja dela in ženskega prispevka k neki dejavnosti. Trenutno delujoče znanstvenice, od filologinj do računalničark, so prispevale besedila o svojih predhodnicah, ki so delovale znotraj takrat povezanega področja Jugoslavije in ne le znotraj nacionalnega okvirja, kot jih večkrat prikazuje aktualno zgodovinopisje. Besedila ne sledijo samo klasičnemu narativu o genialnemu posamezniku, temveč opozarjajo na nevidna in manj cenjena dela, kot so nabiranje in dokumentiranje gradiva, mentoriranje mlajših, prenašanje znanj, vzpostavljanje institucij, in druge oblike skrbi za grajenje in razvoj akademskega polja. Da bi osvetlili ženski prispevek k znanosti, moramo namreč spremeniti naše razumevanje znanosti, v uvodniku opozarja urednica Jovana Mihajlović Trbovc: namesto Velikega Znanstvenika se izriše podoba veliko širše, medsebojno odvisne skupnosti, ki kot celota prispeva k posameznemu premiku. Podobno velja, bi lahko dodali, za mnoge druge dejavnosti, vključno s kulturo.«

»Sovjetska zveza seveda ni bila Jugoslavija in tisto, po čemer smo v osemdesetih letih hrepeneli Slovenci – po tržaških kavbojkah in celovški čokoladi –, ni bilo tisto, po čemer so tisti isti čas hrepeneli na slovanskem vzhodu. Če je verjeti desetinam, nemara kar stotinam pričevanj z vseh koncev nekdanje velesile, ki jih je v Času iz druge roke zbrala nobelovka Svetlana Aleksijevič, so bile to predvsem salame iz uvoza, po možnosti z Apeninskega polotoka. Toda kaj se zgodi, ko veliko, močno, vplivno, silno državo zamenjaš za nekaj italijanskih salam? In kaj se zgodi, ko niti teh nesrečnih mesnin nenadoma ne moreš kupiti, ker je denar čez noč postal ničvreden? – Malo počakaš, potem se zgodi Putin. Pa vendar bi bilo kratkovidno, reduktivno, zavajajoče, ko bi Čas iz druge roke brali kot nekakšno dopolnilno berilo, kot poučno zgodovinsko-sociološko čitanko k predmetu ‘Izzivi in dileme sodobne geopolitike’. Čas iz druge roke je namreč, ravno obratno, knjiga, ki za velikimi procesi in kolosalnimi premiki za zgodovino z velikim Z zmore poiskati človeški obraz; je pretresljiva resnica besednih zvez, kot so: stalinske čistke, nemška okupacija, življenje v hruščovki, černobilska nesreča ali, zakaj pa ne, liberalna demokracija. Čas iz druge roke je spomenik malemu človeku, njegovemu trpljenju in vztrajanju, ki ti, na kavč udobno zavaljenemu bralcu, navsezadnje vzamejo mero. Brez dvoma knjiga leta.«

»Slikanice z bralci vzpostavljajo prav poseben odnos. Če se sprehodimo med njimi (npr. na knjižnem sejmu), se v množici kaj hitro izgubimo, tiste najglasnejše pa pogosto prinašajo le še eno variacijo že videnega. Ko pa v tej kakofoniji najdemo tiste s prelepimi avtohtonimi glasovi ter jim namenimo svoj čas in pozornost (s tem pa morda tudi svojemu sobralcu ali pa sami sebi), nas hitro potegnejo v svoj svet: ob najboljših slikanicah se to – ob prepletu besede in podobe – zgodi še toliko hitreje kot z drugimi književnimi oblikami, vsaj pri meni. Zame je takšna slikanica Govorim kot reka s premišljenim besedilom Jordana Scotta – ki je našel besede za težko ubesedljivo; za manko besed, za tesnobo, za oddaljenost in bližino – in z izjemnimi ilustracijami Sydneyja Smitha. Smithove ilustracije so, kot se lahko prepričamo že na naslovnici, mojstrsko naslikane. Na njih ujame igre svetlobe in vode, lepoto narave, odnose, občutja. Smith z ilustracijami pred nami odpre svet pripovedovalca, omogoči nam, da na sebi začutimo poglede sošolcev, ki strmijo v jecljajočega dečka, in kapljice vode, ki ga potegnejo iz tišine. Ob Smithovih podobah pripovedovalec in njegov svet ob vsakem branju dobivata nove plasti, ki jih v zgodbo seveda prinašamo tudi bralci sami. Veseli me, da je mojstrovina Scotta in Smitha v tankočutnem prevodu Tjaše Koprivec Vuga zaživela tudi v slovenščini.«

»Težko pojasnim, zakaj je ta knjiga name naredila tako močan vtis. En razlog je zagotovo zunajliteraren: avtorico bi lahko spoznala na londonskem festivalu, ravno na dan, ko sem ta roman pričela brati, če avtorica le ne bi zbolela. Drugi razlog je sentimentalen: ker sem na Norveškem nekaj časa živela, poznam ulice Osla, ki jih avtorica v knjigi navaja, vem, kje se zgodba odvija. Potem pa je tu še pripoved an sich: zgodba o ženski, ki se po mnogih letih iz ZDA vrne v Oslo, da bi tam otvorila svojo razstavo, a jo bolj kot umetnost zaposluje njena mama. Tej ženski se je mama namreč odrekla oziroma se je ženska odrekla mami oziroma se ena drugi nista zares odrekli, saj med njima nikdar ni bilo prave vezi – bila je zgolj obilica zamer in tišin in strupa in čudaške ljubezni. Čeprav vse to, pa bi ženska od mame nekaj rada – sanja se ji ne, kaj – in jo zato prične zasledovati. Skriva se v grmovju za blokom njenega stanovanja, take stvari, medtem pa ji misli, spomini, jezik divjajo v prozi, preprosti kot kruh, gosti kot močvirje. Noro.«

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 13. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Spoprijemanje s klasiko 10 – Stara zaveza, 3. del

Ko govorimo o na dogodivščinah Izraelitov, se moramo zavedati, da obstajajo arheološki dokazi o resničnosti določenih elementov iz številnih zgodb, od mogočnega obzidja mesta Jeriho, ki naj bi ga podrla zavojevalska vojska (verjetno Izraeliti pod vodstvom Jezue, čeprav arheološki zapisi nedvomno ne govorijo o tem, da so obzidje resnično sesuli s trobljenjem na šofar, pihalo, izdelano iz ovnovega roga), do hudih poplav, ki so se morda zgodile približno v Noetovem času, pa spet do zasužnjenih Izraelitov v Egiptu, ki so jih kot delovno silo uporabljali za gradnjo številnih zgradb, med drugim tudi piramid. Med branjem sem spoznal, da je Geneza v veliki meri metaforična, poznejše knjige, od Eksodusa dalje, pa so bolj podobne basnim, čeprav kot protagonisti v njih ne nastopajo živali, pač pa Izraeliti. S tem hočem povedati, da gre za zgodbe, ki sicer temeljijo na zgodovinskih dogodkih, razlagali pa so jih skozi prizmo neprekinjene pripovedi:

– Bog Jahve je eden od bogov iz starodavnega sveta, ki želi postati edini čaščeni bog.

– Jahve je izbral Izraelite (iz ne povsem jasnih razlogov), jih z več čudeži primoral, da ga častijo (čudežev je moral storiti več, ker so sicer hitro pozabili na zadnjega in se začeli neprimerno obnašati, dokler niso bili spet priča novemu čudežu), in jih rešil pred katastrofo.

– Bog je obljubil, da bo Izraelite privedel v obljubljeno deželo, ki pa jo morajo vzeti tistim, ki živijo v njej.

– Ker so Izraeliti še kako ljudje, imajo seveda številne hibe in gredo Jahveju redno na živce do te mere, da sem bil kar malce presenečen, da ni kar obupal nad njimi in se usmeril na malce manj prepirljivo pleme.

Večina Starega testamenta pripoveduje zgodbe o širitvi, tavanju, vojaških zmagah in izgubah, ki so jih utrpeli Izraeliti. Vsaka generacija ima vodjo, ki ga je Bog izbral, da se dvigne nad svoje izbrano ljudstvo in ga reši. Vse skupaj začne Abraham. Potem pride Noe s svojo barko. Vidimo tudi Mojzesa, ki rešuje Izraelite v Egiptu, pa Arona, Samsona, Ehuda, Jozuo, Savla, Davida itd. Vsi so na nek način problematični (še najbolj idealen od vseh je David, ki mu je vsaj hudo, ko ubijejo njegovega ljubljenega, a uporniškega sina Absaloma). Bog preizkuša Abrahama, ki je pripravljen umoriti lastnega sina, ker mu je to naročil glas v glavi. Zgodba o Noetovi barki je sicer lepa, nedvomno manj prijetna pa je zgodba o pijanem Noetu – ko se njegove hčerke zbojijo, da bo človeštvo izumrlo, ga opijanijo do te mere, da se pari z njimi, in tako ponovno naselijo svet. Samson je cepec: njegova ljubljena Dalila večkrat poskuša pripraviti sovražne Filistejce, naj ga aretirajo, on pa se vedno znova vrača k njej. Samson ve, da si Dalila prizadeva, da bi ga aretirali, ker ga kar naprej sprašuje, katera je njegova edina šibka točka. Sprva se ji, precej modro, zlaže. Dalila nato pokliče Filistejce in jim izda Samsonovo »šibko točko«. Ko ga ti poskušajo aretirati, jih premaga, ker to pravzaprav ni bila njegova prava Ahilova peta. Nato se ista pesem ponovi še nekajkrat, preden ji Samson iz nekega povsem bizarnega razloga dejansko zaupa, da njegova nadčloveška moč izvira iz njegovih las, ki si jih ni še nikoli ostrigel. Seveda ga ponovno izda, kar to pot pripelje do njegove aretacije in smrti.

Prav osvežujoče in presenetljivo se mi je zdelo, da junaki v Svetem pismu v resnici niso tako zelo junaški in da svoja junaška dejanja običajno izravnajo z zelo človeškim obnašanjem: ljubosumjem, neumnostjo, jezo, pozabljivostjo, nejevero. Če sem želel dejansko uživati v Stari zavezi, pa sem se moral usmeriti stran od tradicionalnih prevodov.

Prvič zato, ker sem pravzaprav sumničav glede vseh prevodov. Vem, da prevodi vsebujejo številne napake, pa tudi skrite namere. Prevajalec ali oseba, ki prevod naroči, ima lastna mnenja, s katerimi se nisem želel ukvarjati. Želel sem si najmanj popačene različice. Vendar tudi puristična različica še vedno pušča ogromno prostora za interpretacijo, ker tudi izvirna hebrejščina ni nedvoumna. Navsezadnje govorimo o poeziji, ne o navodilih za uporabo.

V branju Stare zaveze sem resnično začel uživati šele, ko sem prebral delo Book of God, ki ga je napisal Walter Wangerin Jr. in v katerem na sodoben način povzame večino (čeprav ne vseh) zgodb v obliki proznih novel, predvsem pa si pri pravilni (če dandanes lahko sploh še razumemo, kaj pomeni »pravilno«) predstavitvi zgodb pomaga z mnenji najuglednejših strokovnjakov. Pri branju so me spremljale tudi knjige in podkasti Barta Ehrmana, ki je idealni »pomočnik« za vsakogar, ki poskuša vse skupaj osmisliti.

Na koncu sem ugotovil, da je bila to res prijetna bralna izkušnja, ki me je navdušila. Stara zaveza je bistveno bolj zabavna in mikavna, kot bi si lahko mislil, veliko pa sem se naučil tudi o dejstvih, ki jo obdajajo. Sem agnostik, zato sem sicer dovzeten za idejo, da Bog obstaja, in ta ideja mi je tudi pri srcu, v resnici pa tega ne verjamem. To mi je pomagalo pri branju, saj nisem imel česa izgubiti, ko sem naletel na gola, neizprosna strokovna dejstva, ki so nasprotovala prijetnim, ljubkim svetopisemskim zgodbam, ki sem jih slišal v preteklosti.

Zdi se mi, da sem doživel razsvetljenje glede najvplivnejše knjige, kar jih je bilo kdaj koli spisanih. Aleluja!

*

Komentar Svetlane Slapšak

V Stari zavezi je najbolj vznemirljiva izrazita odsotnost vere: junaki imajo različne odnose z Jehovo, niso poslušni, večinoma so za napake in grehe kaznovani brez jasnih pravil (premalo ali preveč), včasih pa sploh niso kaznovani. Stara zaveza je niz zgodb, ki so bolj ali manj kronološko urejene tako, da delujejo kot zgodovina. Če Geneza predstavlja osnovo za razvoj vere, preostali del Stare zaveze nikakor ne spodbuja vere, pojem pobožnosti ni povsem jasen … Vedno sem občudovala neverjetno bogastvo hebrejske teologije, šol mišljenja, ekscentrične sekte, vznemirljive debate: delo interpretacije na podlagi takega gradiva je bilo velikansko. V tem smislu nas raznolikost likov, predvsem moških junakov, sploh ne bi smela presenetiti: tako vznemirljiva literatura, pomešana z veliko poezije, je bila idealna za privabljanje vernikov, ki so se nato na podlagi zgodb pripravljeni »vpisati« v nek predlagani verski sistem. Ta verski sistem se močno razlikuje od kasnejšega krščanskega, v katerem mora vernik dogodke razlagati kot simbolne zgodbe s skritim pomenom: razume jih lahko le, če vnaprej pozna njihov osnovni, pravi pomen. Glavna figura besedila Nove zaveze je – parabola. Poenostavljeno, najprej vera, nato zgodba, ki šele pripelje do prave vsebine, ki jo izraža le molitev. Nasprotno pa je starozavezna zgodba neomejena, arbitrarna, naknadno povezana z versko interpretacijo. Zato je starozavezno besedilo tako vznemirljivo, zabavno, zapeljivo. Po branju Stare zaveze se ne postane vernik; Novo zavezo pa človek težko bere, če ni veren, in je najbolje, da se prepusti besedilu kot poeziji ali glasbi.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 12. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 13 min

Portree

Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini bomo objavili pet odlomkov iz knjige.

***

Pot od Storra do slovitega pogorja Cuillinov bi z lahkoto prehodili tudi v enem dnevu, a smo se jo odločili razbiti na dva zelo lagodna odseka: od Storra do Portreeja, največjega naselja na otoku, in od tam do Cuillinov. Bili smo šele na začetku dolgega pohoda in po krasni, a vendar naporni grebenski etapi se je veljalo malo spočiti. Poleg tega nič ni kazalo, da se ima vreme namen umiriti, lagodna odseka pa smo zaradi lepo urejenega javnega prevoza na otoku lahko opravili tudi iz prijetno suhe in tople mestne »baze«. In če gremo lepo počasi, smo upali, se bo morda do Cuillinov vendar zvedrilo in bomo prišli do priložnosti za še enega od slovečih ekskurzov ob poti, prečenje glavne hrbtenice Črnih Cuillinov. Tako smo na postajališču tik pod Storrom sedli na avtobus in se odpeljali v Portree.

Odločitev je bila izvrstna. Ko smo se naslednjega dne pripeljali nazaj pod Storr in se peš vrnili po obalni poti v Portree, smo se dežju skoraj povsem izognili. In podobno je bilo tudi dan zatem. Celo v užitek je bilo opazovati vedno napeto vremensko dramo nad hribi v notranjosti otoka in nad Višavjem na nasprotni obali, pri čemer smo si sami komaj malo omočili noge. Kajti teren je bil resda moker, a do takrat, da je veter prignal glavnino dežja tudi v zavetne lege okoli malega mesta, smo bili že nazaj na suhem: tistih deset ali petnajst kilometrov brez težkih nahrbtnikov smo kajpak prehodili in preskakljali do poldneva.

Še toliko bolj se je odločitev izkazala za izvrstno zaradi samega Portreeja, za katerega smo si lahko vzeli čas. Bil je tako zelo drugačen od tistega, ki sem ga imel v spominu izpred treh desetletij. Pravzaprav je bil drugačen na značilno škotski način: hkrati je ostal isti in se je povsem spremenil. Njegovo središče je bilo recimo povsem identična peščica ulic s taistimi hišnimi pročelji, stisnjenimi drug k drugemu; isti mali trg, ki je hkrati največja avtobusna postaja na otoku; isto pristanišče, ki poskuša biti prav tako raznobarvno in ljubko kot tisto v Tobermoryju, a je za to preveč ribiško, resnično, rjasto; iste ozke ulice, ki iz malega središča vodijo na vse mogoče polotoke Skya. Ampak hkrati je bilo vse drugače. Tamle je bil vendar krojač, s celega otoka so hodili k njemu po obleke in kostime, dobro se spomnim njegove sloveče trgovine. Nekoliko naprej sta bili dve z bolj vsakdanjo konfekcijo, tudi teh ni več. Na robu trga, točno tam, kamor je sodila, zraven avtobusov, je bila prej železnina. In seveda so v prodajalni poleg nje nudili kmečko, gozdarsko in ribiško opremo: kam je izginila? Tudi več bank je bilo nekdaj, zdaj pa je zgolj ena in celo ta je komaj kdaj odprta za stranke, ki občujejo bolj ali manj samo še z avtomati pred vhodom vanjo. Vse je čisto drugače.

A po drugi strani to niti ni bilo nepričakovano. Povsod po Evropi, Ameriki in najbrž še kje so na robu večjih mest zrasla nakupovalna središča z izpostavami trgovskih verig, ki so ponujale večjo izbiro in predvsem ugodnejše cene. Tako so spravile ob posel večino manjših trgovin po središčih mest, da so v slednjih zazevale mnoge škrbine praznih izložb, če kraju ni šlo najbolje, celo propadajočih stavb. Portree jo je še dobro odnesel, izpraznjene prostore je zapolnilo vse mogoče za turiste.

Železnina je postala restavracija z izvrstno morsko hrano; v času večerje se je pred njo nabrala dolga vrsta. Neka banka se je preobrazila v no-frills hotel: nekdo je opazil pomanjkanje sob, ki podobno kot nizkocenovni leti ponujajo vse osnovno, a prav nič več, in seveda so bile vse zasedene. Ena od trgovin s konfekcijo je po novem ponujala lične izdelke lokalnih obrti. Druga se je preusmerila k prodaji vedno bolj modernih oblačil iz druge roke, prikrojenih sodobnemu okusu. Spet neko tretjo propadlo blagovnico je pograbila sosednja izpostava verige s škotskimi volnenimi izdelki in se razširila. Da je preživela, se je morala povečati in prilagoditi turizmu tudi knjigarna. Pritisk sprememb ji je pravzaprav del izredno dobro. Tako široke in izborne ponudbe knjig, glasbe, filmov in vsega mogočega papirniškega, kar bi lahko zanimalo turiste v zvezi s Škotsko, nisem našel niti v Edinburgu. Knjižni otok z vodniško literaturo recimo, bi spadal v pohodniška nebesa, katerih ključar zna res dobro presoditi, kaj sodi vanje. In še posebej lepo in pametno je bilo, da knjigarna pri vsem tem nikakor ni pozabila na domače kupce, izvrsten izbor je bil tudi na resda manjših oddelkih za mlade in za odrasle bralce.

Portree se je torej uspešno prilagodil spremembam, ki so jih prinesli trgovski centri, zato je bil zdaj isti in hkrati drugačen. Ampak kaj je to pomenilo za njegove prebivalce, kaj je to pomenilo za cel otok, je pomislil Christian, ko sem obujal spomine na taisto mesto izpred treh desetletij. Kam so se recimo hodili ljudje s Skya oblačit, ko so zaprli vrata trgovin krojač in prodajalni konfekcije? Tu blizu menda ni kakšnega nakupovalnega centra ali pač?

»Ne,« je odkimala Sorcha, »seveda ga ni. Najbližja nakupovalna centra sta v Fort Williamu in v Invernessu.«

»Do Invernessa je z avtobusom štiri ure,« se je Christian spomnil naše vožnje s tamkajšnjega letališča. »Z avtomobilom pa tudi ne more biti manj kot tri.«

»Od tu je Inverness še blizu. Z Zunanjih Hebridov ali s Shetlandov in Orkneyjev je precej dlje.«

Jasno, Višavje in otoki so izredno redko poseljeni; to področje je veliko približno 50.000 kvadratnih kilometrov, na njem pa živi manj kot pol milijona ljudi in še od tega petina v Invernessu in njegovi okolici. Le na tako gosto poseljenem območju je za velike trgovske verige smiselno imeti nakupovalno središče.

»Ampak kdor se zadnji smeje …« se je nazadnje namuznila Sorcha.

»Ja?«

»Po nakupovalnih središčih so prišle internetne trgovine. Zdaj gre zato slabo tudi trgovskim centrom, ki so se prav tako morali preurediti, preusmeriti k tistemu, kar vsaj pri nas sploh še kupujemo v živo: hrano, zdravila, gradbeni material in še nekaj je tega, ostalo pa se večinoma vse kupuje na spletu.«

»Kar pomeni, da imate na Višavju in na otokih po vseh teh spremembah skoraj vse in še do praga vam dostavijo, samo kakšen supermarket pač ni tako gigantski?« je vprašal Christian. »Torej je življenje v teh krajih postalo celo boljše?«

»Oh, življenje je veliko boljše, zagotovo. Zato se je tudi ustavilo stoletja dolgo izseljevanje; zdaj živi na Višavju in otokih celo nekaj več ljudi kot pred kakšnim desetletjem.«

Ena izmed cerkva od zunaj … (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Spremembe so dejansko prinesle tem krajem mnogo, in to v toliko nepričakovanih smereh, celo najbolj osnovnih. Recimo glede prehrane. V zvezi s slednjo sem se še kako spominjal neke stojnice izpred tridesetih let, ki naj bi ponujala slavni fish and chips, ribe s krompirčkom. Dejansko so ti postregli z zmletimi ostanki rib, zvaljanimi v ozkosrčno tanko polpeto, obdano z debelo plastjo pivskega testa. Vse skupaj je bilo nadalje, bojda v skladu s tradicijo, ocvrto v goveji masti. Takšne hrane gotovo ne želiš jesti prav pogosto, če bi rad dočakal starost. In v spominu na Portree mi je obležala še ena tradicionalna škotska jed, mesne pite, saj sem jih prav tam pokusil že pri osemnajstih in potem nikdar več: takrat so me, ubogega naivnega mladiča, pregovorili, da so tisto najboljše in najbolj tradicionalne izmed vseh pit na Škotskem. Njihova lupina iz krhkega testa je bila še relativno benigna, samo povsem brez okusa je poskusila izsesati vse veselje iz življenja in prežgano trda se ti je trudila zlomiti kak zob. Na nadev pa bi bili ponosni celo v peklu. Imel je okus in konsistenco mačje hrane, a obenem je tisto, kar naj bi bilo v njem mesa, sumljivo hrustalo. Tako sumljivo, da si pomislil na ledvičke kake podgane, ki je v mukah poginila, ko so ji zaradi akutne zastrupitve odpovedale.

Zdaj je bilo v Portreeju čisto drugače. Omenjena vrsta pred eno izmed restavracij nikakor ni bila edina, kolone so se vile še pred tremi ali štirimi drugimi, vsemi pač, ki so imele najboljše ocene uporabnikov na kakem znanem brskalniku ali turističnem portalu. Upravičeno, hrana je bila zelo okusna. Toda tudi pri manj popularnih ponudnikih, kjer ti ni bilo treba čakati, ni bila slaba. Tako sem se celo pustil prepričati in v povsem naključni restavraciji naročil še eno izmed jedi, ki so se mi priskutile na prvem obisku Škotske: jagnječjo kračico. Nisem bil razočaran. Tokrat meso ni bilo prilepljeno na stegnenico in ni bilo gumijasto. Ravno nasprotno, od kosti se je potreslo, v ustih se je topilo. Tudi v pireju, ki gre po tradiciji zraven, tokrat ni bilo nekih stiroporastih grudic. Bil je gladek kakor maslo, katerega domačijsko provenienco je bilo čutiti v njem, in tako nevsiljivo okusen, da bi ga lahko mazal na kruh. In zelenjavna priloga nikakor ni bila neka pogreta vložnina iz konzerve, ki je že kak teden stala odprta na polici v še posebej plesnivem kotu kuhinje. Ne, ne, tisti špargeljčki in preostali zelenjavni entourage so bili že na prvi pogled lokalne pridelave, kajpada ekološke in ravno prav popečeni v mesnem soku so bili temu primerno slastni.

Še en primer, koliko bolje na Skyu zdaj jedo, je bila pekarna, ki se je odprla v Portreeju. Pred tridesetimi leti je prav gotovo ni bilo. Najboljši približek kruha, do katerega si se takrat lahko dokopal, je bil iz samopostrežne trgovine: nekakšno skupaj zdruznjeno žaganje, obdano z mlahavo skorjo in narezano na mačehovsko tanke rezine, ki sumljivo dolgo niso hotele plesneti. Zdaj je bila na idealni lokaciji, ob postaji, a ločena od ropota z vrtom, čisto prava pekarna. Človek se je prav vsakega dne veselil odpeljati na pohod ali se pripeljati z njega, kajti v vsakem primeru je bil pač primoran iti mimo pekarne. Ki ni imela le zelo dobrega kruha, imela je tudi pekovsko pecivo. Za dve zaporedni razstavni vitrini ga je bilo. Čisto svežega. Obogatenega celo z navdihom kakega tujega naroda in mednarodno priljubljenimi kreacijami. Tam si tako denimo našel kak krof grofovskih dimenzij, nadevan z ingverjevo kremo, prelit s slano karamelo in posut z grobim drobirjem škotskega shortbreada, koščki izdatno maslenih piškotov torej. Na vrtu ali pod streho pa so ponujali tudi najrazličnejše forme zajtrka, ves dan, od čisto zanimivega kontinentalnega do izzivalnega škotskega. Ta je v bistvu bogat angleški in ima vse od pečenih jajc in gob do popečene slanine in kake klobasice. A ima zraven še kaj izrazito škotskega, med drugim kakopak košček black puddinga, gurmansko pikantne škotske krvavice.

V Portreeju sem tudi prvič opazil še eno spremembo, katere primerov je bilo potem cela vrsta povsod po Škotskem, a tu je bila najbolj v oči bijoča. Tudi tu, tako kot na Norveškem, je v zadnjih desetletjih očitno močno upadlo število vernikov. In podobno kot Norvežani so se tudi Škoti odzvali na stvarne posledice vedno manjšega zanimanja za religijo zelo pragmatično: če večja zgradba v središču mesta zdaj sameva, saj celo k nedeljskemu obredu ni tako rekoč nikogar, ji je pametno najti drugačen namen. Kakršen koli že, če je le skladen z utilitarizmom, značilnim za protestante, po katerem je najboljše tisto, kar bo najbolj zadovoljilo največje število ljudi.

To seveda ne pomeni, da na Škotskem lahko iz cerkve narediš kar koli. Tiste njene dele, ki imajo kakšno kulturno, umetniško ali zgolj urbanistično vrednost, mora novi lastnik lepo obnoviti. Nekdanja farna cerkev v središču Portreeja recimo, je imela novo fasado iz grobega belega ometa, značilnega tudi za okoliške hiše. Očiščeno je bilo klesano kamenje, ki ga je bilo za ornamentalni okvir takšni fasadi, zgradba je obdržala visoka okna in celo mali zvonik. A manjvredna notranjost je bila prepuščena novemu lastniku, podobno kot tudi v drugih takšnih cerkvah. V tisti v središču Fort Williama je notranjost zapolnilo več nadstropij zanimivo razporejenih pisarn in skupnih prostorov neke računalniške firme. V centru Edinburga je ena takšnih cerkva postala gledališče: ko si prestopil prag težkih lesenih dvokrilnih vrat iz kdove katerega davnega stoletja, je bilo, kot bi šel skozi portal v drugo dimenzijo. Niti najmanjše sledi za čim cerkvenim ni bilo. Gledališki foyer je spominjal na številne druge v manj premožnih eksperimentalnih gledališčih, temu je sledila podobno preprosta dvorana z odrom, za katero bi lahko prisegel, da je bila nedavno tega namensko zgrajena. In spet neka druga cerkev v Edinburgu je postala priljubljena pivnica z živo glasbo: zelo lepo preddverje je s svojim lesom in nihajnimi vrati še spominjalo na sakralno rabo, potem pa si se znašel na plesišču, ki so ga obdajali točilni pult in separeji, pred tabo je bil privzdignjen oder za nastopajoče ansamble. Če si se uščipnil, si se zavedel, da je v tem prostoru vendar še ena sled njegove nekdanje rabe: po stopnicah si se lahko povzpel na nekdanji kor, s katerega si imel izvrsten razgled na plesišče in ansambel, le namesto orgel je v ozadju stal še en točilni pult.

… in taista cerkev od znotraj (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Predelava cerkve v Portreeju je bila celo bolj bijoča v oči, saj je najbolj skrajno sledila zapisanemu načelu utilitarizma. Mestece je torej z njo dobilo natanko tisto, kar je najbolj osrečilo največje število ljudi: ker ima gostinska ponudba na Škotskem rada v zgodnjem popoldnevu med kosilom in večerjo nekaj odmora, je s preurejeno cerkvijo dobilo zelo velikega gostinca, ki je odprt neprestano. In tudi njegova ponudba je takšna, da osreči množice. Tam strežejo omenjeni fish and chips in seveda hamburgerje. In pivo, viski ter plejado drugega alkohola, jasno. Vse skupaj nadalje popestrijo s tematskimi večeri, kakršnih si želijo tako ameriški turisti, katerih avtobusi se zdaj radi ustavijo tu, kot domačini. V gneči gospodov in gospa v zrelih letih, bizarno našemljenih v kavboje, šerife in zlikovce, pa tudi kakšna saloonska radodajka se je našla vmes, je bilo sodeč po naglasu celo več Škotov kot turistov!

»Življenje se tu ne obrača na bolje prav dolgo,« je pojasnila Sorcha. »V Ameriko se je izselilo toliko Višavja in otokov, številni še po drugi svetovni vojni. Tako je Amerika za starejšo generacijo vse do danes ostala obljubljena dežela.«

Fotografija: Narodna in univerzitetna knjižnica Fotografija: Narodna in univerzitetna knjižnica
Kritika 9. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Cukrarna, dve zgodbi v eni knjigi

Ne samo da Škrateljcu izdajanje stripov ni tuje, to počne tudi v visokih nakladah, v primeru knjige Cukrarna. Zgodba slovenske pesniške duše v kar tri tisoč petsto izvodih. Na začetku knjige nam avtorja predstavita nastopajoče pesniške duše: Dragotina Ketteja, Josipa Murna Aleksandrova, Ivana Cankarja, Otona Župančiča in Srečka Kosovela (slednji dobi mesto v epilogu), ob njih pa še Polono Kalan – skrbnico, Muzo, Smrt in … pikapolonico (»kot bi jo nekdo poslal semkaj, da doda piko na i«). Čas dogajanja je leto 1899, kraj pa seveda Ljubljana. Poetičen uvod oziroma prolog, deloma skomponiran iz citatov (ki so na koncu knjige tudi navedeni), nas v spremstvu Muze, ki stopa »po poti iskanja svetlobe«, popelje v jedro Ljubljane. Tam se pred stavbo Cukrarne Muza sreča s Smrtjo, ki (s sposojenimi besedami) opisuje brezizhodnost njenih prebivalcev: »Naplavina so ti ljudje, izmetana z dežele in z mesta tu sem v zadnji pas okrog Ljubljane in opazujoč njih žitje in bitje, ne veš, ali so začetek ali konec, ali nosijo v sebi kal življenja ali razpad.« In malo naprej: »/…/ samotna velika hiša, mrtvašnica živih, zavetišče umirajočih.« Izkaže se, da sta Muza in Smrt namenjeni k isti duši, k Dragotinu Ketteju. Skupaj z njima se odpravimo v notranjost velike zlovešče stavbe in četverico umetnikov najdemo sredi razprave. Debatirajo o pesmi, ki jo Kette pravkar dokončuje, o trendih v pisanju, govorijo o spremembah in uporu, o ustvarjalnih procesih, opredeljujejo se do lastnega pisanja in ustvarjanja ostalih, in seveda beseda teče o moderni. Takole pravi Cankar: »To je moderna, to je plamen, ki izvira iz naših src. Plamen, ki plaši sence nazadnjaštva in osvetljuje pot napredka.«

Pesem ki jo snuje Kette, je posvečena njegovemu očetu, a je ne more dokončati, manjka mu namreč še en verz v tretji kitici. To ga strašansko mori, ker meni, da bi morali biti spomin, ljubezen in hvaležnost botri njegovim najiskrenejšim mislim in kar privreti na papir. V tej točki pride na vrsto Muza s pikapolonico, in ko naredi svoje, torej Ketteja pripelje do manjkajočega verza, prepusti mesto kolegici, da opravi, kar mora opraviti … Če se na začetku knjige, pri predstavitvi likov, nemara vprašamo, kaj vendar v tej zgodbi počne pikapolonica, kakšen štos je vendar to, slednjič ugotovimo, da je pravzaprav čisto smiselno vpeljana, tako po simbolni plati kot z vlogo, ki jo odigra. Podobno velja za lika Muze in Smrti, ki imata dvojno vlogo: po eni strani služita kot »orodje«, s pomočjo katerega nam avtorja podata nekaj dejstev in vtisov o Cukrarni, po drugi strani pa s tem, ko se bralec za razliko od četverice, prepuščene zagretemu razpravljanju o ustvarjanju in konec koncev tudi o prihodnosti le-tega, zaveda njune navzočnosti v izbi in dejstva, da vsaj za enega od njih prihodnosti ni, pripomoreta k bolj napetemu, čustvenemu vzdušju.

Knjigo zaznamuje umirjen barvni kolorit, likovna rdeča nit pa so Muzini dolgi rdeči lasje (barva gotovo ni izbrana naključno). Ti nas najprej pripeljejo v zgodbo, nato pa tudi ves čas opozarjajo na prisotnost njihove lastnice, medtem ko nas vijoči se sivkasto rjavi lasje opozarjajo na hkratno prisotnost Smrti, kar oboje, kot že rečeno, dela vzdušje bolj napeto, pa tudi bolj tesnobno. Za kakšno vrsto stavbe gre, nam pokažejo tudi začetni prizori interierja, na katerih vidimo sledi razpadanja in zanemarjenosti, nekoga, ki kar v kotu urinira itd. Če si je pred vstopom v stavbo ilustrator še lahko dal duška z upodabljanjem mesta, od panoramskega pogleda nanj do podob ulic in slednjič »zoomiranja« na samo Cukrarno, pa ga z vstopom v izbo, ki jo pesnikoma (Cankar in Župančič tam nista bivala, pač pa le obiskovala prijatelja) oddaja že omenjena Polona Kalan, čaka bistveno težja naloga. Prizori so namreč v osnovi statični, imamo torej štiri moške, ki sedijo/stojijo ob mizi. A Jaka Vukotič to reši tako, da se poigrava z zornimi koti – enkrat jih gledamo, kot da so pred nami, drugič jih gledamo zviška, tretjič bolj od blizu ipd. – in uspe tako ustvariti nekaj potrebne dinamike. In tudi v tem stripu bomo našli, tako kot v tako rekoč vseh njegovih delih, številne posrečene, pogosto duhovite detajle, ki za (vsako) knjigo nedvomno pomenijo dodano vrednost (na enem od prizorov ob Cankarju denimo vidimo kavni mlinček, s katerega visi listek »od mami«, na eni od slik v izbi je Prešeren, ki spreminja razpoloženja itd.).

Žiga X Gombač: Cukrarna. Zgodba slovenske pesniške duše (Škrateljc, 2023, ilustracije Jaka Vukotič)

Kot je bržkone razvidno iz zapisanega, avtorja zgodbo prostorsko in časovno omejita, pravzaprav smo priča eni sami epizodi, enemu samemu drobcu iz mozaika Cukrarne. Zato je še toliko bolj na mestu, da je v knjigi našla svoj prostor – in to bogato odmerjen – spremna beseda zgodovinarja in kustosa dr. Blaža Vurnika, ki nosi naslov »Cukrarna. Hiša tisočerih zgodb.«. Mimogrede, medij stripa tudi njemu nikakor ni tuj, saj je v preteklosti združil moči z Zoranom Smiljanićem v delih Plečnik. Spomini in sanje Kristine B.: Ljubljana 19411945 in Ivan Cankar: podobe iz življenja. A tokrat je torej v vlogi avtorja spremnega besedila, v katerem nas sprehodi skozi razgibano zgodovino markantne stavbe, ki ji je ime dala tovarna sladkorja, in jo opiše kot hišo, »/…/ ki je gostila vsakogar, ki je stopil skozi njena vrata /…/«. Omenjena tovarna je svoj konec doživela s požarom, življenje samega objekta pa se je nadaljevalo in menjalo lastnike, gostilo nove tovarne in različne vojske, postalo zatočišče revnih in slednjič kar mestna sramota. Kot zapiše dr. Vurnik, je bilo videti, da so tudi tisti, ki jim je bila dom, to hišo sovražili. Na koncu svojega besedila se povrne k četverici, ki je v fokusu stripa, in si zastavi tole vprašanje: »Je preveč, če ocenimo, da je zgodba srečevanja mladih literatov najpomembnejša zgodba te hiše? Za Cukrarno je gotovo bila.« In nadaljuje, da stavbe ni obvarovala arhitektura, pač pa duh moderne: »Veliko hišo ob vodi je pred rušenjem in izbrisom spomina obvarovala ‘zgodba slovenske pesniške duše’.«

Oba dela knjige, tako stripovski kot besedilo dr. Vurnika, ki vključuje tudi nekaj slikovnega gradiva, se v knjigi torej lepo dopolnjujeta – droben, a ne nepomemben moment, ki se zgodi za enim izmed številnih oken velikanske stavbe, dobi širši zgodovinski kontekst, ob katerem bralec le še bolj začuti pogubnost življenja v Cukrarni. Izpostavi pa strip še nekaj veliko bolj univerzalnega – vrednoto prijateljstva, ki bodri, ko je hudo, spodbuja, ko je treba, in lahko neti velike stvari, ki se včasih zapišejo celo v zgodovino – literarno in siceršnjo.

Žiga X Gombač: Cukrarna. Zgodba slovenske pesniške duše (Škrateljc, 2023, ilustracije Jaka Vukotič, spremna beseda Blaž Vurnik)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 6. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Pank: revizija

Opus Esada Babačića je že z esejističnim prvencem Veš, mašina svoj dolg nakazoval določeno preusmeritev v enem delu. Pisava, ki se je prej zgoščevala predvsem v nekoliko zastrtih stihih, skozi katere je blago presevala unikatna mešanica nekega modrega fatalizma in cinizma, se je razprla v pripovednost urbane izkušnje. Iz samonanašalnega simbolnega sveta poezije nazaj k urbanim koreninam, iz katerih je Babačić kot punker in provokator tudi zrasel.

Vendar gre v zadnjih dveh knjigah ta obrat še dlje. Če je bila mašina polna neke svetlobe in radostne nostalgije v popisovanju lastne psihogeografije mesta, se je esejistična zbirka Navijaj v sebi obrnila v popolnoma drugo smer in postala nekakšna senca prejšnje. Po njej blodijo prikazni zapravljenih, utišanih ali na obrobje potisnjenih življenj, ki so se nabrala skozi desetletja. V njej je že nakazan razvoj razdelave avtorjevega odnosa z Branetom Bitencem, vodjo zasedbe Otroci socializma, ki je pred nekaj leti storil samomor, in je osrednja tema Balkoncev. Ta človeški odnos pa obenem simbolizira tudi Babačićevo izkustvo družbe, v kateri živi, ki je morda bolj družba izvotljenega mesta Ljubljana in njegovih kulturniških elit kot slovenska družba v celoti.

Implikacija je, da je bil Bitenc v protimeritokratskem okolju, kjer kraljuje neposreden privilegij, sistematično odrivan na rob. Žiga Rus je v svoji kritiki za LUD Literaturo opažal, da je delitev na svet slabih, manj sposobnih in prilagodljivih ter izvirnih in sposobnih odrinjencev pretirano ostra, da bi Babačićevemu literarnemu svetu – ki ni fikcijski, temveč avtobiografski – lahko čisto verjeli. Sam se s tem ne morem strinjati – očitno je, da do položajev, sploh v javnem sektorju, pogosto pridejo privilegirani in manj usposobljeni, kar lahko oblikuje pogled na svet oziroma mesto in moč v njem, kakor ga vidi pripovedovalec Babačićevega dela, ki je, najbrž brez relevantnih odstopanj, Babačić sam. In če literarni standardi takšni družbeni situaciji ne morejo slediti, potem je nekaj narobe s temi standardi. Pa vendarle, kriterij glede tega ni čisto jasen in enovit – poglejmo si recimo primer Thomasa Bernharda, ki je naredil veliko literarno kariero in doživel veliko priznanje pri kritikih z romani, ki so pravzaprav veliko bolj strogi do svojega okolja kot Babačić. Bernhardov odnos je, ne glede na njegove nesporne pisateljske veščine, pravzaprav literarno spornejši, saj ga skoraj nikoli ne prestreže kakšno drugo občutje kot enostransko sovraštvo in grenkoba, medtem ko je Babačićevo občutje veliko bolj niansirano, prežeto še z neko nežno melanholijo in toplino.

Sicer pa bi vzporednice z Bernhardovim pisanjem – čeprav je njun slog povsem različen – našli tudi v položaju glavnega protagonista, ki je vratar v muzeju, tako kot Bernhard v Starih mojstrih. Pesnik, stari punker, nedvomno zaslužen za to, kar razumemo kot sodobno polje kulture v Sloveniji, sredi eksistencialne krize opravlja nizkokvalificirano delo na položaju, kjer neprestano stopa v stik s svojimi sodobniki, nekaterimi iz tega istega polja, ki si prihajajo ogledat razstave, tudi na temo dela njegovega samoumorjenega starega sopotnika.

Zdi se, da to pisanje izhaja iz dvojnega pogona, da sta dva nivoja medsebojno prepletena: neprestano pričevanje o neupravičenih socialnih razlikah na delovnem mestu ter preživljanje omenjene osebne krize. Babačić se na način, ki ga prej nismo bili vajeni, spusti v neposreden spopad z življenjem in družbenim kontekstom, v katerem se to odvija. Ulice, ki so bile v prvi knjigi še popisane z vidika prijetnih spominov, so zdaj kraji izgubljenih priložnosti in zavožene generacije. V ospredju je tudi lucidna samokritika punkerjev, pa tudi analiza političnega jedra tega gibanja.

Če beremo med vrsticami, pridemo do organskega spoznanja, da je bil punk v prvi vrsti lumpenproletarsko gibanje, torej gibanje brez jasne razredne identitete, ki je bilo uperjeno proti splošni ideji establišmenta in elitizma, tudi elitizma, ki ga je gojil proletariat. Vendar je njegova izmuzljiva pozicija, zaradi katere so se ga lahko oprijeli tudi oportunisti, omogočila prihod na oblast novi tranzicijski eliti, ki je na punku gradila nacionalni mit. Zaznati je obžalovanje in krivdo, da je prav punk, ki je naplavil Bitenca in Babačića, kasneje pomagal graditi družbo, ki je Bitenca potisnila v obup.

Vendar to ni redukcionistični roman. Babačić se loti celovitejšega konstruiranja lika Braneta Bitenca in vključuje tudi podatke o družinskih odnosih, ki jih je imel kot otrok. Pri tem pa nam je ves čas jasno, da je to zgolj ena od možnih perspektiv, saj je subjektivnost stalno izpostavljena, večkrat je denimo poudarjena sporadičnost odnosov s prijateljem in njegova skrivnostnost; pravzaprav gre bolj kot za prijateljstvo za izgubljeno možnost prijateljstva. Gre za tipanje za izgubljenimi priložnostmi, med razbito naracijo svojega življenja, med črepinjami slike preteklosti, razsute po ljubljanskem betonu.

Delo ima nekaj formalnih in slogovnih pomanjkljivosti. V prvi vrsti gre tu za fragmentarnost, ki se ne more čisto odločiti, v katero smer naj se obrne, ali naj postane polnokrven roman ali polnokrven esej. Veliko je repeticije, ki smo jo zaznali že v prejšnjih dveh knjigah; ta je večkrat produktivna, nas srka v gradivo, včasih pa se zdi, da ne gre za ponavljanje z neko razliko, temveč zgolj za ponavljanje, ki je avtorju ušlo. Veliko je »babačizmov« – nekakšnih pesniških kriptičnih bistroumnih paradoksov, ki jih poznamo tako iz njegove poezije kot esejev. Vendar pa se včasih zdi, da se pretirano kopičijo in njihov naostreni naboj nekoliko zvodeni oziroma začne dajati vtis retoričnosti. Balkonci so torej vsekakor knjiga, ki bi se jo še dalo izpiliti.

Pa vendarle v kontekstu slovenske proze izstopa po svojem čustvenem horizontu, izvirnosti in avtentični kritičnosti. Kritičnosti, ki se ne pripenja na neko aktualno temo in popakademsko izrazje in ki po zgledu mednarodnih tokov postaja vedno bolj generična, banalna, izsiljena. V tem oziru Babačić krona svojo zadnjo prozno trilogijo, če ji lahko tako rečemo, in to prav s punkovskimi sredstvi; to ni oportunistična kritika, namenjena zadovoljstvu višjih srednjih slojev in njihovi neizčrpni potrebi po sočustvovanju z marginalnimi skupinami, temveč je brezkompromisen, iskren in zato tudi topel literarni dokument o bedi neke scene in nekega mesta.

Iz njega dehti tudi neka tragika. Zdi se, da je pripovedovalec kot izrazito izoliran in atomiziran posameznik, ki stalno premišljuje o smislu življenja ter o samomoru, na robu nečesa presežnega, vendar ga ne opazi. Podobno je, zanimivo, značilno tudi za Babačićevo poezijo, ves čas po malem sega nekam čez, vendar v megli ne najde oprimka oziroma nima upanja vanj. V tem pa ostaja neka odprtost te pisave, za katero upamo, da še ni rekla zadnje besede.

Esad Babačić: Balkonci (Litera, 2022)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: osebni arhiv Bronje Žakelj Fotografija: osebni arhiv Bronje Žakelj
Beletrina Digital 5. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 4 min

Nočne omarice Drobni portreti naših življenj

Nočne omarice so skrivnostne zakladnice prepletene s spomini, polne starih razglednic in ljubezenskih pisem, v njihovih predalih ležijo čarobne risbe otrok, na njih počivajo večkrat prebrane knjige, včasih vinilne plošče, škatlice z nakitom in sveče, ki dišijo … Nočne omarice so tihi stražarji naših sanj, so arhitekti unikatnih zgodb in graditelji mostov med tem, kar smo bili, in tistim, kar bomo postali.

Vinci Vogue Anžlovar

– filmski režiser

Fotografija: Vinci Vogue Anžlovar (osebni arhiv)

Strop in stene obdajajo moji portreti sinov, ki so v bistvu bolj nedokončane študije. Črni čevlji na stropu so čevlji, ki sem jih uničil, ko sem vozil taksi. Na desni steni je replika Picassovega bika, narejena iz balance in sedeža kolesa. Na okenski polici so zadnje knjige, ki sem jih prebral ali jih še berem. Smoke in CO detektor mi ne pomeni kaj dosti, je pa tu zaradi kamina. Vame zre še (nedokončan) avtoportret iz leta 2016, kjer sem še brez brade. Vse same antidepresivne podobe, ki me že zjutraj opomnijo, zakaj je pravzaprav vse skupaj vredno.

Jan Cvitkovič

– režiser, scenarist in pesnik

Fotografija: Jan Cvitkovič (osebni arhiv)

Na levi je glinena glava z lasmi iz bodeče neže. Naredila jo je Beti Njari. Na desni je »Zložljiva fatamorgana«. Narejena je iz stare škatle za pisma, puščavskega peska s škorpijonom in stare pipe, iz katere visi steklena kaplja. Če obrneš ročico pipe, se kaplja spusti. Vse skupaj se zloži v škatlo, ki se zapre. Naredil sem jo, ko sem bil mlad. Ne vem, kaj mi ta predmeta pomenita, sta pa tu in imata svojo moč.

Sonja Javornik

– novinarka

Fotografija: Sonja Javornik (osebni arhiv)

Ker imam visoko dioptrijo in si moram pred spanjem odstraniti poltrde leče, ki jih nosim zaradi keratokonusa (izbočene roženice), v postelji niti ne berem niti ne gledam televizije, ampak večinoma kar hitro zaspim. Zato na moji nočni omarici ni kupa knjig (knjige se mi nabirajo na kavču), ampak je bolj prazna. Zadnjič sem se igrala z mačkom, zato je tam še vedno palica s cofkom. Že nekaj časa imam fotografijo iz otroštva, na kateri se bašem, kar se mi zdi zabavno. Imam kar dva spreja z eteričnimi olji, saj se mi zdi, da zato ponoči bolje spim (in diham). Svečk že dolgo nisem prižgala, zato v to stekleno ogrodje za svečko spravljam pisala in podobno. Najpomembnejša stvar na omarici je zagotovo radio, saj ga prižgem, takoj ko se zbudim. Ob omarici pa imam še luč, da imam vsaj možnost nočnega branja. Knjig imam itak na kupe, tako da vseh niti ne spravim na police zraven omarice.

Aleš Pavlin

– producent

Fotografija: Aleš Pavlin (osebni arhiv)

Morda na prvi pogled kaotično, a zame urejeno ležijo na nočni omarici že prebrane knjige, knjiga, ki jo trenutno berem, »čakajoče v vrsti« in nekaj zgodovinskih, ki jih berem občasno – po kosih.

Območje brez signala Roberta Perišića sem že davno prebral, a ga imam iz vraževerja in za dobre vibracije pod Belim volkom Irene Svetek, v večnem upanju, da če nam je uspela tako odlična serija s Perišićem, nam nekega dne uspe ne samo Rdeča kapica, ampak tudi Beli volk.

John Williams, avtor legendarnega Stonerja, se z Avgustom bere počasi, prav tako Ljudmila Saraskina. Omarica je prepolna močnih žensk, trenutno še posebej izstopa Greta Weber, ki bi si vsekakor tudi zaslužila filmsko upodobitev. Krogla ni brezzvezna, balansira, umirja …

Bronja Žakelj

– pisateljica

Fotografija: Bronja Žakelj (osebni arhiv)

Jaz sem si omislila pa kar svojo nočno mizico, ker je stara nočna omarica postala premajhna za vse, kar sem nalagala nanjo. Mizico sem kot darilo za osmi marec dobila od dedka – z njo in velikim srebrnim svečnikom me je čakal na vhodu svojega doma. Na njej je zdaj cel kup reči. Takih, ki jih rabim zares – knjige, trenutno Esej o slepoti in Jeseninove pesmi, razne beležke, dnevnik, laki za nohte, ker si nohte mažem zvečer, in tablete za ščitnico, ki jih pogoltnem takoj, ko se zbudim. Pa tudi takih, ki jih ne rabim zares. Krema za glajenje brazgotin, ki nič ne pomaga, recimo, in oksimeter, da sem pa tja za vsak slučaj pogledam, ali imam kisik še vedno čez devetdeset.