Mesec: junij 2019

Približevala sta se obrobju mesta. Že desetletja je bilo zapuščeno. Vendarle se drži presenetljivo dobro, so poročali, ne stara se, ne zarašča in ne smeti, vsaj ne, kolikor bi pričakovali. Redke obskurne spletne strani, ki so se ukvarjale s tem vprašanjem, so možne razlage zvedle na dve teoriji: bodisi za mesto skrbi neznana in težko sledljiva skupina ljudi iz neznanega in težko doumljivega razloga, bodisi zanj skrivaj skrbi vlada, ki tega, iz prav tako neznanega razloga, noče priznati. Slednja možnost je prožala več špekulacij. Mogoče se v mestu nahaja nekaj skrivnega, kar ima državni ali celo mednarodni pomen. Kljub skrivnosti in kljub temu, da kraj ni bil varovan (kar je morda najboljši način za prikrivanje dejavnosti), ga ni obiskovalo veliko ljudi. Šlo je za socialistično luknjo, sestavljeno iz dveh blokovskih naselij in starega mestnega jedra, v njegovi bližini ni bilo nikakršne turistične privlačnosti, klima pa je bila neusmiljena: padavine, enakomerno gosto porazdeljene čez vse leto in pozimi mraz, za katerega se je zdelo, da ima kemično moč razžiranja kože ter drugih zaščitnih površin. Poletje je bilo medlo in velikokrat oblačno. Še najpogostejši obiskovalci so bili študentski avanturisti, ki so tu in tam vlomili v katero od zapuščenih stanovanj, priredili pijansko zabavo ter naslednji dan odšli proti vznožju gora za vzhodno stranjo mesta, gora, za katerimi se je odpirala široka stepska pot k velikemu slanemu jezeru.

Na poti sta bila že nekaj časa: veliko časa za mlade in dovolj, da bi ga stari zgolj zaznali. Naselju sta se približevala v poznem popoldnevu, ki se je prevešal v somrak, a nista občutila posebne tesnobe in nista pričakovala nobene nevarnosti. Zagledala sta nekaj, kar je bilo ekscentrično, kar je izstopalo iz puste pokrajine. Nenavadna zelena skulptura. Odločila sta se, da jo odstružita v svojem obzorju, ki sta ga usmerila proti njej. Pred njima je začela vznikati podoba otroškega igrišča, zgoščenega na parceli v dimenzijah, dolgih nekaj korakov. Vendar je igrišče bilo kot majhen botanični vrt z divjimi rožami sredi kakšnega kraškega mesteca, sredi mesteca z dolgo avenijo, ki preči mesto, sestavljeno iz hiš na obeh straneh. Avenijo, ki obenem prebije mesto ter ga vzpostavlja, polna zagona, nakar se presenečena znajde sredi praznine, za upehanimi hišami, ki je ne morejo dohajati, za zadnjimi tovarnami in halami nakupovalnega središča. Vrt je edina zanimiva reč, podobno kot tole igrišče. Skulptura, ki sta jo opazila na začetku, je bila hobotnica. Njena zelena barva je bila obenem zbledela in zamazana, napokana, kot koža neposrečene zgodovinske epizode, kot luske ostarele prostitutke, namazane v barve, ki niso samo že zdavnaj iz mode, temveč tudi nikoli niso bile v modi, razen za vedno nove naraščaje pohotnih, zavrženih starcev, ki jih je, kakor to sami razumejo, življenje naplavilo na neko plažo iz dolgočasnega sivega kamenja, na mrtev odkljuk kopnega, prekritega s plevelom, poganjajočim med skalami. 

Hobotničini kraki so bili opremljeni s priseski, namenjenimi oprijemanju med vzpenjanjem. Vzpenjanju vse do glave, ki je strmela v prostor in ju privlačila s svojim pogledom, tako nevarnim in patetično nemočnim obenem. Na zaobljeni glavi, premazani z neugledno barvo, so bile namreč samo jajčaste črne oči, ki so buljile predse, obenem izhod kanalizacije ter vhod za neznane signale iz vesolja. Molče sta jo opazovala. Brokat je iz žepa potegnil škatlico danskega snusa brez arome in si eno vrečico zataknil nad levi sekalec. Kmalu zatem se je Bronja obrnila in pred njo se je razprla celotna menažerija. Tik ob njej je stala skulptura dečka, ki pa je bila povsem ponesrečeno oblikovana. Na njegovi kvadratni glavi so bile prav tako ovalne, nesmiselne črne oči, pod nosom pa bel pravokotnik zob brez ustnic, kot bi bile razžrte. Toda ključen je bil odlomljen nos, s katerega se je cedila rdeča barva, podobna sveži ob izpulitvi zoba. Šele tedaj je opazila, da bi to pravzaprav morala biti figura deklice. Na glavi je namreč imela posajeno rdečo kapico v obliki ženskega turbana z rumeno pentljo na sredini.

Brokat se je medtem sprehajal naprej. Ogledoval si je žalostno opico v prav tako postani rjavi barvi iz nekega časa, barvi, za katero je imel vtis, da se bo težko še kdaj ponovila. Opica je imela iztegnjene roke, desno pa pri tem nekoliko pokrčeno: zdelo se je, da obenem nemočno priklicuje in prosi. Velika ušesa z rjavo obrobo in rumeno notrino. Okoli ustec je imela gubice, sama usta pa so bila nekoliko ukrivljena navzdol in opica je zaradi tega gledala zelo žalostno. Ob njej, pred toboganom, tako, da bi se spuščajoči otroci lahko zaleteli vanj, je bil škrat s prišpičenim ostrim nasmeškom. V vznožje drevesa je bil vgrajen keramični možak z zoglenelim obrazom, ki ga je davil piton, očitno spuščajoč se z drevesa.

Igrišče je bilo polno strahov, vendar povsem nenevarnih, kot bi se prikazali iz nevidnega sveta in bi jih neka modra poteza zamrznila, jih naredila vidne in nebogljene, tako da lahko strašijo samo še brez učinka. Stopila sta h klopci na robu in tedaj opazila še, da se v rob prostora vrašča nekaj kamnitih nagrobnikov z zabrisanimi ciriličnimi črkami ali kitajskimi pismenkami in letnicami rojstva. Bronja je iz nahrbtnika potegnila termovko s čajem. 

»Tega ni v nobenem opisu mesta. Zanimivo. Ampak zaradi takšnih stvari sva šla na pot. Se tudi tebi zdi, da obstajajo prostori v spominu, ki jih ni vzpostavil sam prostor, temveč so prirojeni? Kot bi bili neločljivo povezani s samo kapaciteto spomina. Spomin pride v paketu s tem in tako vemo, da ni naš. Da se vrašča v nekaj zunaj nas. Morda v gene, v vzročno verigo stvarnosti, kakorkoli …«

»Ali pa je spomin na nekaj pred rojstvom. Morda prednikov. Morda pa samo nekakšna spominska kartica, s katero se rodimo, ki jo včasih, ne da bi vedeli, kako, odpremo in se pred notranjimi očmi začne odvijati projekcija. Morda so te slike nekakšen opomin.«

Opazovala sta somračne obrise pred seboj. Luna je nastopala v medlem krajcu. Dolgo že nista bila več par. Nekoč sta bila poročena. Deset let sta se trudila ohraniti zakon. Resnično sta se imela rada. Večkrat sta šla narazen in preživela obdobja v samoti, potem pa se spet približala in legla v isto posteljo. Toda ni moglo obstati. Bila je neka skrivnost, nekaj takšnega, kot je tendenčno padanje profitne stopnje v kapitalizmu skrivnost za neoklasične ekonomiste. Ne, pravzaprav ni bilo tako. Bronja je ugotovila, da nobena znanost ne more ugotoviti vzroka za vsakokratni padec njunega odnosa. Treba je bilo biti moder, ne pameten. In modro je bilo priznati, da gre za skrivnost, ko pa je to priznala, je postopoma prepoznavala tudi njene obrise in videla, da njunega odnosa ne preprečuje nič, kar je v njiju, nobena materialna sila, temveč nekaj iz drugih svetov.

Sprijaznila sta se, toda še vedno sta bila neločljiva. Večino časa sta preživela skupaj, le spala nista v isti postelji. Toda to ni bilo tako pomembno. Še vedno sta si imela veliko povedati. Ali pa med seboj pretočiti veliko molka. Hodila sta po poteh, ki so vodile …

Zdaj je Brokat sedel ob oknu in opazoval temno prazno naselje, medtem ko je Bronja ležala v spalki. Nekoliko sta se bila pomaknila v mesto in vstopila v odprt blok, ki je bil očitno nedavno obiskan. Nekaj stanovanj je bilo brez vrat. Gledal je v prižgano okno nekaj ulic stran. V petem nadstropju, je lenobno preštel.

»Se spomniš?«

»Da, spomnim se,« je zaspano, nežno in tudi nekoliko pokroviteljsko odgovorila Bronja.

»Tisto so bili nenavadni časi. Nihče ni vedel, kaj naj počne v življenju. Ali kaj to je. Zabave, ki so trajale po tri dni brez spanja. Pravzaprav, ko vidim ljudi v mestu … Mislim, da so še vedno na zabavi. Na zabavi, ki traja že vsa ta leta. Njihova koža se počasneje stara. Morda je to od vseh drog. Borroughs v Džankiju pravi, da se celice džankijev obnovijo vsakič, ko se spravijo s horsa. Tako bi lahko potencialno večno živeli, če bi se vsakič znova navlekli in se potem odvadili.« 

»Ves čas živimo med večnostjo in brezskončnostjo. On je najbrž govoril o brezkončnosti. Brezkončnost je slaba. Potovanje skozi noč brez konca. Tuljenje demonov z vseh strani. Iskanje vedno novih dejavnosti, ki se jih je treba oprijeti, da nas demoni ne prevzamejo. Vendar so demoni zgolj izsevanja nečesa drugega. Izsevanja praznine. Nahaja se onkraj dejavnosti. Nastopi, ko ugotoviš, da je vsa dejanja mogoče izčrpati, jim priti do dna. Pravzaprav je sestavljena iz tistega, kar se nahaja na dnu vseh dejavnosti.«

Brokat se je zamislil. »Najbrž imaš prav,« je odvrnil in stopil k svoji spalki ter se ob tihih zvokih šumenja tkanine, ki so se slišali v tiho noč, spravil vanjo.

Pred zoro sta pripravila lipov čaj. Njegov poudarjeno blagi okus jima je na korenu jezika vzbujal nekakšno nostalgijo. Koren jezika, koren lipe; na to je pomislil Brokat in pogledal Bronjo, pa se mu je zdelo, da se je tudi njej utrnila enaka podoba. V tistem trenutku, ko jo je pogledal, ga je namreč tudi ona pogledala s široko odprtimi in presenečenimi očmi, kot bi gledala v isto misel in jo je presenetilo, da se je tam znašel še nekdo.

Kmalu potem, ko sta zapustila mesto, sta se znašla v stepi. Debele in dolge travne bilke, deloma posušene, so se nerade umikale pogodni poti, ki je vodila skozi blago vzvalovano pokrajino, obkroženo z obrisi gora. Med travo je razpadala zemlja, ponekod napokana, drugod gostejša in rahlo prašna. Molče sta opazovala počasno pot sonca čez nebo. Okoli poldneva sta si okoli glav ovila brisači, ki sta ju ovlažila z vodo iz velikih čutar. Malo pred njima je pot prečkal trop divjih konj, ob strani, na varni razdalji, pa se je pasla čreda bivolov. Dolgo nista srečala nobenega človeka, ko pa sta ga, je bil skrit v starem terencu, opremljenem z visoko anteno in kvadri zvočnikov, ki so viseli s strani in igrali nekakšen puščavski blues. Njuni senci sta izginjali in zaradi tega sta se počutila razgaljena, še posebej izpostavljena kozmičnemu očesu. Vedela pa sta tudi, da se sredi te pokrajine začenja nadzor kamer, ki so prepredene čez celo državo in vznikajo v grozdih kot trpki sadeži, v katere si ne upaš ugrizniti, čeprav te privlačijo ravno s svojo odbojnostjo.

Popoldne sta v senci malega griča videla ogrodje precej dolge stare stavbe, sezidane iz rdečih opek. Strehe ni bilo več in vrhnji robovi so bili na več mestih odkrušeni. Okna so bila obokana in prepredena s kovinskimi mrežami. Na koncu stavbe se je dvigal opečnat dimnik. Na pročelju, ki je bilo pravzaprav na krajši stranici, gledajoči na cesto, je bilo z belo pleskarsko barvo napisano: Smith & Company. Črke so bile nekoliko razjedene, prav zaradi tega pa je bil njihov sveže beli optimizem, s katerim so bile namazane na zid, ironičen. Tovarna je morala biti davna. Postala sta pred njo.

»Se spomniš, da sva včeraj govorila o spominih? Tudi s prostorom je podobno. Včasih se mi zdi, da se nahajam znotraj, da ga poseljujem, a sem vendarle v njem tujec. Odteguje se mi kot rep mačke v otročjih igrarijah. Zdi se mi, da bo vsak hip izginil za vogalom in ne bom upal pogledati, če je še vedno tam. Na nekaterih delih zemlje je hitrejši od mene. Še posebej tam, kjer je nekaj starega. Tam se mi zdi, da me moj praded, ki je menda doživel skoraj sto let, prehiteva v teku po gozdni poti. Ki jo pozna le on, jaz pa sem zaradi njenega nepoznavanja še počasnejši. Ne morem povezati gibanja mišic z napetim iskanjem in oprezanjem, ki ga izvaja um.«

»Mogoče vem, kaj misliš. Meni se včasih zdi, da so nekatera mesta sestavljena iz pikslov. In morda moje pozorno oko opazi, da kakšen piksel manjka. Je pa premajhen, da bi lahko napako ozavestila. Tam nekje je utripajoče prazno mesto, kjer bi moral biti on, vendar ga ni.« 

»Spomin se upodobi kot prostor. Kar je bilo, je hitreje od tega, kar je.«

Zdelo se jima je, da se stara tovarna giblje, čeprav stoji pri miru. Zmožna je bila svoje premikanje zamaskirati v stanje pri miru. Pred njo sta si postavila šotor in pripravila ognjišče. Sedela sta ob njem, si podajala skodelico lipovega čaja, namakala žlici v med iz sative in opazovala, kako se na to izjemno hitro zgradbo, medtem ko miruje, spušča noč. Še ko je bilo mogoče videti samo njene obrise, se jima je zdelo, da se jima posmehuje. Bili so komaj opazni, vendar so bili opazni zato, ker so bili temnejši od teme. Nekje sredi te črnine so se morali pokazati zobje samozadovoljnega nasmeška. Pred večerom naslednjega dne sta vstopila v mesto Poredoš. Bilo je prazno. Na obeh straneh prašne ceste so se razprostirali leseni salooni, nekaj industrijskih hal in trgovski center. Dvakrat sta ga prehodila vzdolž. Slišala sta redke glasove, mater, ki je zavpila na otroka, in videla zgolj enega človeka, pijanca, ki se je opotekal v zahajočem soncu. Poredoš je stal na robu puščave. Včasih jima je v nos zaneslo nekaj zrnc peska in zasolzila sta se ter kihnila. Zdelo se je, da bosta s tem nekoga zbudila, kajti zvok je potoval vse do konca mesta. Potem sta obstala pred enim od saloonov in poklicala Amisa.

Prispel je v raztreščenem malem vozilu, ki je imelo odstranjene zadnje sedeže. Ob straneh, spodaj pri vratih, se je nabirala rja. Pritljažnika ni bilo mogoče zapreti. 

Amis je imel razbrazdano arkado, iz katere se je v debeli črti, podobni pasti s krožnika, kodrasto razcvetal gnoj. Na robu traku gnoja je bilo opaziti sledi kraste. Kraste, male žabe, pa so počivale na njegovih prstnih členkih, čakajoč na nenaden odskok. Dlani je imel debele in močne. Lasje so bili speti v preperele in mastne šope. Pogled je bil, kot da je tik pred tem, da prebije stene, vendar se vanje vsakič znova zaleti, zato postane moten. Med potjo do gostilne, ki je bila nekaj ulic vzporedno od glavne, je molčal. Vozil je hitro, skoraj divje in na eni od cestnih izboklin je avto poskočil, da je Brokat na zadnjem sedežu poletel proti stropu. Ničesar ni rekel.

Posedel ju je na barska stolčka. V tistem trenutku mu je zazvonil telefon.

»Seveda, ljubavi moja … Itak … Z gazdo sem se dogovoril za novo skladišče … Ja, kuzla, stupida … Cmok, cmok …. Se vidiva v kratkem … Aja, pa tudi glede nove hiše za volonterje sem se dogovoril … Super … Tudi jaz tebe … Mimogrede, se spomniš tistega Švaba? Poslal sem ga domov … Saj veš, kako je, človek mora pokazati ostrino … To ni za vsakogar … Rad te imam … No, pa tudi …«

Pogovor, ki se je vedno znova začenjal v krogih, vsak krog v nekoliko drugačnem stilu, je trajal in trajal. Bronja in Brokat sta se nekolikokrat spogledala. Potem se je končno obrnil k njima.

»Kaj bosta spila?«
Ne da bi počakal na odgovor, jima je naročil dva viskija, potem pa se obrnil k starinskemu igralnemu avtomatu s kartami. Nekajkrat se je z močnim sredincem dotaknil ekrana. 

»S temle financiram Izgnance. To je karma. Vsako noč vložim par kovancev in ven dobim dovolj za vsaj dva obroka celotni množici. Obenem pa prihranim nekaj tudi za najemnino.«

Brokat je pogledal spodnji desni kotiček ekrana, na katerem je znesek resnično rasel, medtem ko so se karte spreminjale v vrtoglavi zabrisanosti.

»Kaj narediš, če se sto ljudi stepe?« je vprašal Brokata.

Ta se je nekoliko zmedel.

»Ničesar … Ne znam se ravno tepsti.«

»Potem je najbolje, da zbežiš. Jaz se jih lotim s palico. Včasih, ko pridem, me pozdravljajo z iztegnjeno desnico.«

Poredoš je bil mesto, iz katerega so oboroženi Amisovi možje izvrgli vse kamere in v njem vzpostavili avtonomno cono. Nihče ne ve, zakaj ga vojska ni znova osvojila, saj je brez dvema imela moč, da to stori. Morda so s tem, ko so prepustili pozabljeno in gospodarsko propadlo mesto, v katerem so večinoma živeli starčki, ki so se talili v dolgih pripekah in se dušili v nanosih puščavskega peska, prenesli nekaj uporniške energije iz zares pomembnih delov države in jo s tem ublažili – obenem pa so dajali vtis, da so humani in pripravljeni na pogajanja. 

»Trideset izgnancev, ki jih poznam, je umrlo. Trideset mladih fantov. Vojska jih najde dehidrirane v puščavi ali pa jih sama sklati s snajperji. Potem jih v krstah pošljejo v njihove domače vasi ali pa nam jih dostavijo pred mesto.«

Amisove oči so ohranjale isti ves čas begajoči pogled, ki na nobeni točki, nobeni globini ali plitvini, ni mogel umiriti, vendar je ravno v neprekinjenem nemiru dajal vtis, da je ves čas na istem mestu.

»Nekoč je eden od njih poskušal vdreti v mojo hišo. Z ženo sva spala. Prišel sem in mu prislonil pištolo na glavo. Jaz nisem eden teh jokavih humanitarcev.«

S svojimi močnimi prsti je potegnil cigareto. Prstanec z debelim srebrnim prstanom je obvisel. Potem je naročil novo rundo. Natakarju je zavpil, da bo s pridobljeno valuto kupil nove žetone. Bolj kot je postajal pijan, več je zaslužil. Brokat in Bronja sta molče sedela in opazovala igro. Nista vedela, če se bo to oplajanje kapitala v obliki fiktivne valute, lastne samo tej starinski igri, sploh končalo. Toda na neki točki je Amis zavpil: »Dovolj!« in od natakarja zahteval, naj mu znesek izplača.

Potem ju je pijan in opotekajoč se napotil ven. Bronja je zaznala njegov postan vonj, kakršnega imajo včasih novi brezdomci, ki se še niso naučili zadovoljevati svojih higienskih potreb v novih okoliščinah.

Vodil ju je po tihih ulicah prašnega mesta. Le tu in tam je pred njimi postal kakšen potepuški pes, na katerega je Amis zarenčal in ga s tem odgnal. Nista vedela, v kateri smeri. Potem je postal pred leseno hišo, v kateri je še delala pekarna. Kupil si je dva mesna bureka.

»Pridita, gremo zdaj v hišo.«

 Tukaj sta bila zato, da bi pomagala ljudem. Razdeljevala oblačila, jih sortirala, kuhala in stregla hrano v odprti kuhinji. Izgnanci so se iz puščave pogosto vračali dehidrirani, pogrizeni in pretepeni. Po njej so patruljilale posebne enote. Treba je bilo čistiti in povijati rane, šivati kožo na glavah, dajati obkladke. Življenje v tem delu sveta je zaradi vročine in pomanjkanja vode že v prejšnji generaciji postalo oteženo. Večina tistih, ki so ostali, skoraj cel dan preživi v stanovanjih, kjer so si ob pomoči prostovoljcev vzpostavili hladilne sisteme, ob določenem času pa pridejo po obrok ali prevzet pomoč. Prostovoljci zaradi zdravstvene varnosti ne smejo ostati več kot teden. Le Amis je tu že dolgo, dolgo in nihče ne ve, kako mu uspe. Govori se, da se včasih z razmajanim terencem odpravi na dolgo pot v puščavo in se vrne čez nekaj dni. 

Hiša je bila betonska in deloma prekrita s fasado. Imela je nadstropje, v katerega so vodile prašne, neograjene stopnice. Amisa je pred hišo pričakala drobna psička, ki je besno bevskala in jim sledila v vežo. Na tleh je bil star, porumenel linolej z vzorcem, starim nekaj rodov. Na njem so bili kosi zemlje, kamenčki in veliko drobnega prahu. Na desni je bila debela lesena omara. Na levi kopalnica s kadjo, od odtoka do drugega konca pa se je vlekla nepravilna črta rje. Amis jima je odprl sobo. Na tleh sta bili, vsaka v svojem kotu, dve žimnici brez prevleke. Poslovil se je.

Sedla sta vsak na rob svoje žimnice. Gledala sta skozi okno. V Poredošu ni bilo električne razsvetljave, ker jo je izklopila vlada. Luna je nocoj šibko sijala. Noč, ki se je nahajala zunaj, je bila trda in spominjala je na zid; ali raje na debelo, laneno zaveso. Zato nista dolgo gledala tja. Nekdo je potrkal na vrata.

Brokat je odprl in zagledala sta zelo visokega mladega moža z rdečimi kodrastimi lasmi.

»Živjo, naj vaju pozdravim. Jaz sem Mika. Skupaj bomo delali. Tukaj sem že četrtič, prihajam, vse odkar se je v Poredošu vzpostavil štab. Predvsem bi vama rad povedal naslednje: naj vaju nič ne preseneti. Tukaj so nenormalne stvari normalne, na koncu se vse bolj ali manj izide.« »Ne skrbi,« je rekla Bronja. »Nič človeškega nama ni tuje, ni tako, Brokat? 

»Recimo,« se je nasmehnil Brokat. 

»Ne sme vama biti tuje niti nečloveško. Sicer pa, kaj je bolj človeškega od presenečenja. Da nikoli ne veš, kaj je človeško.«

»Bova zmogla.«

Poslovili so se in Brokat je legel na posteljo. Strmel je v nevidni strop. Bronja se je obrnila na boku.

Njun polsen je bil skupen, zemlja, ki sta jo oba obdelovala. Krajina, ki je pripravljala prehod v sanje, sanjska bitja pa so se že pojavljala na njenem robu, pri čemer so se nekatera opogumila in strumno korakala naprej. Kos te zemlje sta si priborila v letih, ko sta se objemala pred spanjem in iznašla takšen položaj, ki je bil udoben obema; ki je bil, skratka, tako nemoteč za občutljive dele telesa, da je omogočal preostalim nemoteno ugodje. Telo in duh sta se v teh dragocenih urah zlivala v nerazločno, a čisto in dišečo brozgo, bila sta zlita v tekočino, polno dobrih besed in hranilnih snovi ter shranjena v njej za določen čas, dokler se ne prebudita obnovljena v ponavljajočem se času.

»Prekleti bodite! Kakšno nespoštovanje moje domovine, moje žene in mene! To ni prekleta igra, mamojebci!«

Kričanje je zdaj poseglo v njuno poljano, na njej se je izrisoval nerazločen obris Amisa, vse dokler ni postal tako jasen, da jo je popolnoma izrinil in na izpraznjenem mestu obstal zgolj on. Slišal se je klik, kakršnega je Brokat poznal zgolj iz filmov. Presenečen je bil, kako sta si s filmskim podobna. Njuno pokrivanje je še dodatno zamajalo njegovo zmožnost vzpostavljanja reda in smisla znotraj lastne zavesti. 

»Ustrelil vaju bom brez pomislekov! Se sploh zavedata, kaj je v igri?!?!?!«

 Bronja je pomislila, da sta vdrla Izgnanca. Brokat je vstal, da bi preprečil umor. Ko je odprl vrata svoje sobe, je presenečen opazil, da so vhodna zaprta. Odprta pa so bila vrata sosednje sobe. Na kavču sta sedela fanta. Eden je imel v skupen čop zvezane šope las, medtem ko je Amis meril vanju. Sklenil je dlani v prošnjo in obraz popolne predanosti ter strmel naravnost vanj. Brokatu se je za hip zazdelo, da je kip svetnika. Z dlanjo je začel delati gesto, ki je pomenila poziv k umiritvi. Samo počakajta malo. Tedaj se je Amis obrnil k njemu.

Brokat se je zagledal v cev pištole. Amisov kričeči glas je postajal moten, kot bi prihajal skozi vodo ali pa iz globine cevi. Zdaj je potoval vanjo. Bilo je čisto črno. Z rokami se je prebijal skozi žlindro, poskušal plavati v njej. Nobene luči na koncu tunela ni bilo. Obupano je gledal v smer, kjer bi moral biti konec, vendar se ni pojavil. Zgolj prevzel ga je spomin, nenadoma je osvojil celotno vsebino zavesti, v hipu je prešel iz črnine v živo podobo. Bil je še majhen in govoril je z glaskom, ki mu je zdaj bil tuj. Vendar je bil zelo stvaren, bolj stvaren od njegovega odraslega glasu, ki ni mogel priti iz grla. Polnil mu je ušesa, jezik, koren jezika, povzročal tresljaje v lobanji. In potem mama, ki ga ljubkovalno kliče ter mu sredi njihovega stanovanja, ki ga je že davno pozabil, podaja pravi kos sestavljanke. Podoba je bila še zelo neoblikovana in je ni mogel razločiti. Prepoznal pa je vse predmete v stanovanju: televizijo, kuhinjski pomivalnik v prostoru, ki sta si ga delila dnevna soba in kuhinja, resice v tepihu, črtice na steni, ki so označevale njegovo hitro rastočo višino, siv lestenec s prozorno rumeno obrobo. To stanovanje in njegova mama, kakršna je bila, sta bila bolj resnična od njega z njegovim otroškim glasom. Je bil ta otrok res on? Da, tu je bil stik, neka tanka povezava, kot bi kdo na zelo majhnem paščku površine prilepil skupaj dve telesi. Vendar lepilo ni bila slina, bilo je nekaj drugega. A kaj? Potem se je začel umikati, njegova notranjost je potovala navzdol, noge pa so dobile lahnost, značilno za upiranje breztežnosti. V hipu je bil zunaj. Kar je bil prej tunel, s svojo neznansko globino, je zdaj bila samo črka O, z golo površino.

Brez misli in bliskovito je stekel v sobo, zaprl vrata in sedel na rob žimnice. Rahlo se je tresel, vendar je bil tudi pomirjen. Bil je to mir položaja, v katerem se lahko zgodi vse, pri katerem nima besede, ne more nič storiti, zato se duh preneha ukvarjati z mnogimi težko uresničljivimi možnostmi odziva. Na hodniku je slišal pogovor Mike in Amisa.

»Dobro, saj so šele otroci. Mislim, da je to odveč, prijatelj.«

»V kopalnici smrdi po travi. Dobro veš, kaj to lahko pomeni!«

»Vseeno ni treba uporabiti pištole. Kot pravim, to so otroci. Stvari se da urediti tudi na drug način.«


»Prav imaš, moral bi jima postaviti nož na vrat!«



Bronja je vstala in ga objela. Potem je legla nazaj.

»Lahko noč.«

»Lahko noč.«