Mesec: oktober 2018

Do svojega devetnajstega leta sem že imela dva domova, v Rusiji, kjer od rojstva dalje nisem nikoli zares živela, in tega tukaj, v Mariboru. Oba sta pomembna, a vsakemu pristaja svoj letni čas, svoja posteljnina in svoje pohištvo. Ne enačim ju, oba vonja pa ostajata domača – po koščkih sestavljata zgodbo mojega, sicer kratkega življenja in razpolagata s čudežno močjo takojšnjega priklica podobe in določenega življenjskega obdobja. Čeprav sem imela pojem doma od nekdaj razdeljen na dve stanovanji, dve mesti in dve državi, je z oktobrom – in pričetkom študija – napočil čas, ko bom morala dom v Sloveniji, torej polovico nadpojma, razpoloviti še enkrat: na Maribor in Ljubljano. Odlagam filozofski razmislek o tem, na koliko delov lahko pravzaprav delimo določen pojem, saj se spopadam z logističnimi bremeni, ki so se zvalila na moja egoistična pleča skorajda edinke (štirinajst let starejša sestra živi 1250 kilometrov stran od potencirane pretirane pozornosti staršev).

Ob selitvi v prestolnico premišljujem, ali določeni neoprijemljivi pojmi stanujejo v istem kraju in zato ljudje potrebujemo enako količino časa, da jih ponotranjimo? Mar se določeni zgodijo nenadno in jih zato občutimo takoj, za druge pa potrebujemo čas? Poskušam doumeti, kako vedeti, s katerim pojmom si lahko postrežemo takoj, ko ga vzamemo s pladnja, s katerim pa šele po uvajalnem tečaju zanj. Vse to premišljujem, ker iščem dom.

Nedavno mi je starejši prijatelj pripovedoval o ljubezni. Verjame, da se ta kar zgodi, da se ne more privzgojiti ali razviti iz prijateljstva. Če se, potem po njegovem govorimo o kompromisu, saj se odločimo za pojem in sami pri sebi v dogovoru z drugim človekom (nemo) sklenemo, da bomo ljubili. Vendar se ljubezen v tem primeru ne zgodi, marveč dogovori. Meni, da je podobno s smrtjo. Postane, je in je hipna, ne ve pa, kako je s pojmom doma – ta je individualen.    

V prehodnem obdobju med srednjo šolo in fakulteto sem na obrobju dveh skrajnosti. Gibljem se med dovršeno delovno etiko in nespretno skrbjo zase. A skrb tukaj ne opredeljuje finančne neodvisnosti, temveč banalno samostojno bivanje. Duša in telo dualistično ne želita zapustiti hotela Mama, v katerem je tako udobno in toplo stanovati. Ko sem se prvič (v)selila v novo najemniško stanovanje v Ljubljani, je mrak padel, še preden sem prispela. Pripeljal me je sodelavec, mi stisnil roko in dejal, naj mi bo tukaj tako lepo, kot je bilo njemu. Ker mi je tukaj vse prej kot lepo, je za nazaj trenutek precej komičen. Nato je sedel v službeni avtomobil in se odpeljal. Takrat sem bila senzibilnejša, kot sem sicer – misli so me zapeljale k razmisleku o rečeh, ki jih doma najbrž ne bi niti opazila. Igra vprašanj o pojmih se je rodila prav tam. Čutila sem, kot da je skupaj s sodelavcem odšel še zadnji povezovalni člen dneva, ki je to noč vezal z mojim domačim okoljem – je zdaj čas, da si najdem novega? Ga moram sprejeti in ali imam pri tem sploh kakšno izbiro? Prostor, po katerem sem stopala šele drugič, je spominjal na enega od slovenskih centrov za šolsko in obšolsko dejavnost, stanovanje s petimi sobami je bilo oštevilčeno. Zakaj moja soba nosi številko 33, ko pa stanovanjska hiša po moji oceni komajda premore tri stanovanja? Še dan prej je bila polna luna. To je najbrž razlog, da je bila tisto noč mesečina, ki je osvetljevala prostor, slepilo.

Prvo noč v novem bivališču je zrak, za razliko od vek, težek. Poskušaš proučiti in si zapomniti vsak kotiček sobe. Občutek medlosti me je burno premetaval po postelji, zato sem prižgala luč in se napotila k omari. Podobe noči so se zlile v podobo tedna, meja med sobo, v katero sem stopila, in svetom zunaj nje je v toku čustvovanj zbledela. Preteklost je postala sedanjost in čas se je ustavil. Na sredini sobe sem se ustavila še sama, z nogo prevrnila tridesetkilogramski kovček in ga odprla, nato zaprla in spet odprla. Tako sem nadaljnje pol ure s kovčkom izvajala dovršen flirt iz serije koketiranje nedostopne oblike. A kaj, ko stvari, ki sem jih prinesla s seboj, prostoru ne vežejo topline, njihova navzočnost pa še zmeraj ne zadostuje. Njihovo mesto ni tukaj, so tujke, kakor jaz. Delikatno vprašanje integritete doživi svoj vrhunec, ko se odločam, kje odslej hraniti svoje spodnje perilo. Polic ne primanjkuje, nasprotno, a skepsa je močnejša od izbire. Bo perilo le poličko nad sušilcem in kodralnikom? Prav, a je več kot očitno, da je spodnje perilo spodnje, medtem ko so lasje zgoraj, na glavi. Tu in tam v premorih bridko jočem, spet drugič se cinično smejim situaciji, v kateri sem se znašla. Tako pač je, krivim sebe in presneti Airbnb – izgnala sva se za obvoznico, kjer izkušnja Ljubljane ni več to, kar bi lahko bila, če se ne bi v spremljavi kikirikanja do fakultete prebijala podobno, kot svojo pot do šole opisujejo naši stari starši, ponoči pa vračala v čisti temi brez mestne razsvetljave. Kako bi sicer bila mestna, ko pa se počutim, kot da živim na podeželju. Šok za šokom za obvoznico za otroka betona, ki ga ljubi. 

Ko sem podnevi slučajno doma, mi cimra s cvilečim glasom razlaga, da ne znam uporabljati ponve. V resnici ne vem, če jo želim znati uporabljati. Zapravljanje časa in talentov. Za pripravo enega obroka porabiti skoraj tri četrt ure, se mi zdi – neumno. Tega ji zavoljo dobrih plastičnih odnosov ne povem, temveč le prikimam. Samo s kuhanjem in ponavljajočim se paranoičnim sesanjem po prostoru se tukaj ne bom čutila doma. V hipu začutim razkol med željo po zavetju, ki ga lahko imenujem dom, in dejanskostjo. Med predstavo o življenju v prestolnici in sobo, v katero prihajam le spat. Zakaj tako željno iščem nekaj, kar lahko imenujem dom?

Za to sobo sem kupila masažni stol, trapa. Sreča, da sem s čarom in žalostno držo fanta v trgovini prepričala, da je stol vzel nazaj. Lahko kdo vzame nazaj stanovanje za obvoznico in mi ponudi drugega? Bom v tem mestu kdaj ljubila (mesto)? Občutek umazanosti, ko se tuširam. Šola v naravi, ki se nikoli ne konča. Iz dneva v dan sem le še zbledela različica sebe. Ko tako premišljujem, se krožno vrnem na postajo, kjer sem začela. Jezus, spet sem z(a)grešila. Naročim kavo na Tromostovju in pozdravim z »zdravo«. Zaželi si je tudi obiskovalka za sosednjo mizo. Njena kava je postrežena na pladnju z vodo in piškoti, jaz čez deset minut dobim le kavo. Pri nas na Štajerskem pijemo kavo le tako. Da ne sodim sem, me izdaja torej tudi naglas. V svoji državi se lahko počutiš tujec. Prostor z jutrom ne postaja bolj domač. Morda je z njim enako kot s ponvijo …

Ko sem prvič obiskala menzo, mi novi sošolci s smehom na obrazu povedo, naj se navadim. Nasmehnem se, srkam sok iz avtomata, na katerem piše »Za 50 centov natoči, kok gre« in razmišljam, da je tujim študentom še huje. Sama sem ob prvem obisku Maribora želela obleči natanko tiste obleke, ki sem jih pustila za obvoznico. Ne želim deliti, a moj dom je bliže, kot je njihov. Sramotno stanovanjsko politiko zajemam z veliko žlico, oni z zajemalko. Medtem ko jaz iščem pojem, oni iščejo zavetje. Odgovorim si, da pojem dom razviješ počasneje. Se ne zgodi kot ljubezen ali smrt. Vem, da obstaja bližnjica do doma. Hitrejša kot vožnja po Štajerski avtocesti. Mrak je padel, še preden sem prispela. K sebi domov, v sebi. Sem sem se pripeljala sama. 

Presenečen sem bil, da se praznujejo tudi odhodi v penzijo. Ne morem drugače reči, ampak prijatelj me je opozoril, da praznuje prvo obletnico in vprašal, če se mu pridružim. To sem z veseljem storil, saj sem kar se praznovanj tiče dokaj šibak, toda očitno se lahko vedno česa naučiš.

Praznovati ne znam niti rojstnih dni, če se omejim samo nanje. Več ali manj mi je vsaj do sedaj vse po vrsti spodletelo. Kot zakleto. Kot da nisem rojen za praznovanja ali vsaj ne tovrstna. To bi v svojem življenju, ki se bolj ali manj izteka, lahko spremenil. Zakaj pa ne bi še jaz praznoval, čeprav sem vse v zvezi z upokojitvijo bolj povezoval s tesnobo kot s čim drugim? Torej bi moral praznovati in slaviti prav njo? Tesnobo?

Ne vem, ampak več kot očitno je bilo, da se me je ta status dotaknil. Čim sem dobil črno na belem, da sem v tretjem življenjskem obdobju, me je pahnilo in dodobra zamajalo. In celo veselil sem se ga, a kaj ko je bilo to pred tremi, štirimi leti, ko so mi nekako določili točen dan odhoda v pokoj. Kot da ti datumi niso izmišljeni, saj je moči vsako leto manj, kar je dejstvo, torej govorim stare preverjene resnice, ki se vsakega dotaknejo po svoje. Tako pač je.

In kaj v življenju početi, ko imaš, vsaj jaz sem imel, pred sabo le še eno samo žalost?
Ja, moja težava.
Eno zadevo sem že omenil, in to so praznovanja. Zaradi mene lahko tudi življenja.

Kar se pisanja tiče, tega sem mislil, da sem se rešil, a bolj ko so minevali dnevi, bolj sem vedel, da sem se uštel. Kot star maček sem imel v rezervi rokopis, ki bi ga bilo treba nujno popraviti. Prigovarjal sem si, da se ga bom lotil, ko bo že tako hudo, da brez pisanja ne bom mogel, saj sem opažal, da je morda še teže, če hodim križem rok.  Najbolj pomembno je bilo, da so me zajele izključno črne misli, torej sem ugotavljal tudi, zakaj sem počel reči, ki sem jih toliko let delal. Pa pustimo zasvojenost.

Predvsem sem kdaj pa kdaj zavihal rokave, da se nisem toliko ukvarjal s sabo, večji fokus je bil na nečem tretjem, denimo kar pisanju, kot pa če sem se samo sprehajal. Če se omejim le na to, ker na tem mestu ne bi preveč vsega skupaj razpredal.

Obnovil sem sem staro rutino, dopoldan uro, največ dve za stroj, in priznam, da sem nekako lažje shajal sam s sabo kot tudi s tem svetom, ampak to so moje težave.

Čez mesec sem se znašel že pred drugimi, še vedno težavami, namreč ali naj rokopis sploh komu ponudim ali ga naj imam preprosto v predalu. Nagibal sem se na eno in drugo stran, vseeno pa so dolgoletne navade očitno naredile svoje, torej da morda ne bi bilo slabo, če bi rokopis tudi tiskal.

Izdal knjigo.
In spet vprašanje.
Komu naj sploh ponudim v branje napisane strani, ki so se kazale kot romanček?
Saj so me vsi siti, končno so tukaj tudi mladi, ki bi jim dal sam od sebe ves prostor.
Vseeno se je začelo romanje. Takole v mislih, seveda.

Mladinsko knjigo in Beletrino sem pri priči odpisal, saj sem v zadnjih dveh letih tiskal na teh založbah. Premišljeval sem o Cankarjevi založbi, do katere imam nekako poseben odnos, saj so tam tiskali mojo prvo knjigo. Nisem se ustrašil tega, da bi mi tudi zadnjo. Bolj sem se na takšen način zabaval v mislih. Ostali sta založbi Goga in Modrijan, toda z njimi nekako nimam nobenih kontaktov , in potem se je bližal in bližal moj prvi rojstni dan v penziji, ki sem ga hotel nekako proslaviti. Kot sem omenjal na začetku, zakaj ne bi tudi jaz proslavljal življenja, končno ga niti toliko več ne bom mogel. Spomnil sem se seveda na Litero.

Kar nekaj naslovov smo naredili skupaj. S takšnimi in drugačnimi zapleti, da se ne spuščam v podrobnosti, ki gotovo za nikogar niso bile prijetne.
Nenazadnje tudi dobro delajo.

Spomnil sem se, da sem uredniku Orlandu Uršiču rokopis celo že omenil, celo maile imam nekje shranjene, in odgovoril mi je, da mu lahko kadarkoli pošljem rokopis, če le ne bo predolg. Tudi o tem sva se veliko menila, zakaj ne dolgih tekstov, a tudi to so druga poglavja, obenem pa sem se spomnil tudi, da mi potem kar naenkrat ni več dvigoval telefona, da mi ni odgovarjal na maile, ko sem se hotel pozanimati, če dogovor še velja. Celo na Rožniku sem ga hotel zasačiti, ko je bila slovesnost ob podelitvi kresnika, a zdelo se mi je malo zamalo. Na straneh Dela sem prebral njegovo izjavo, kako se čudi, da sploh še podeljujejo nagrado kresnik, ko literatura dandanes nikogar več ne zanima, še posebej pa ne podjetnikov. V redu in prav, on se bo že zavzel, saj je tenkočuten in mu je za vse skupaj mar, tako da sem čez poletje pozabil, da mi ni odgovoril, da mi ni niti odgovoril, če je še vedno za to, da mu pošljem rokopis. Je že imel kaj za početi, če se ne motim, je avtomatični povratni mail celo govoril, da je bolan. Končno sem upal, da se bo sam oglasil, saj sva se kar družila, poletje je minilo, kot mine vedno, pa če sva na tem svetu jaz in Orlando Uršič ali nisva, prišla je jesen in odločil sem se, da prav za svoj rojstni dan pridem zadevi do dna.

Sledila so nova vprašanja. Ali naj mu rokopis kar pošljem? Končno sem si želel, zaupanje pač, da bi ga vsaj prebral.
Kot da sem čutil, da mi bo trda predla in kot da bom spet trepetal, če mi bo sploh odgovoril, kar mene vrže čisto iz tira. Mislim, da se nekdo ne javi. Saj sem govoril o Rožniku, torej sem hotel pozabiti, da se mi ni javil in da me je to krepko razjezilo. A upanje res umre zadnje, če to seveda drži.

Nič, za prvi rojstni dan v penziji sem navsezgodaj štartal. Odločil sem se, da ga bom poklical.
Storil sem to, ni mi dvignil, meni se je pa dvignil tlak. Naj mi vsaj v obraz pove, kar mi ima za povedati, čeprav sem vedel, da bo to bolj težko, ker mu nisem poslal rokopisa.
Napisal sem mu sms, če mu lahko pošljem rokopis.

Sledili so rafali.

»Milan, žal ne morem izdati knjige.«
»Nikoli? Kaj se dogaja?!«
»Milan, vse manj naslovov lahko izdam, moram tudi kakšne nove avtorje, midva sva naredila že kar nekaj naslovov. Tako je, upam, da me razumeš.«
»Ravno rojstni dan imam, lepo darilce. No, če prideš kaj v Ljubljano, vseeno kaj pokliči.«

Potrlo me je.
Nikoli več!
Pička materina!
Vesel sem bil, da sem spravil vsaj kletvico iz sebe, ampak pri priči sem stopil korak nazaj.
Kaj pa če je zaslutil, kaj se dogaja v tekstu?
Kaj če sem jaz koga prehitro in brez potrebe pokopal?
Jebenti, jebenti!
Ampak saj rokopisa ni prebral!
Nemogoče potemtakem.
In spet.
A imam opravka z vidcem?
Je Orlando Uršič zadnji bojevnik na branikih človeškega dostojanstva?!
Edini pravi urednik?!
Saj me je že enkrat prečrtal, ko sem nekaj norel proti humanitarnim organizacijam, češ da so med njimi tudi čisti zasluškarji in nič več kot to.
Bravo, mladenič!
Prav je imel, ampak ne!
Ne bom še s tem. Očitno me je dobro premetavalo. To so prostori za druge zgodbe, ki jih res ne bi rad več odpiral, predvsem me je že bolelo, zakaj krivdo še vedno jemljem izključno nase.
Nemogoče.
Ampak nemogoče je mogoče.
Sam sem se vedno ukvarjal s tem.
S težavo sem se zbral, če je kaj takega sploh še možno.
To je torej to?
Je to konec?!
Nobenega stika z življenjem več?
Vse po spisku se je odvrnilo proč od mene.
Sem si sam skopal grob?

Hkrati mi je odpovedal ves humor. Da sem se denimo očitno predolga leta še dobro norčeval iz vsega skupaj in kot da se je nazadnje našel nekdo, ki mi je spodmaknil stol. Končno sem si res kar naprej prigovarjal, da sem se v pravem trenutku od vsega skupaj poslovil. Ko sem se naveličal vsega in očitno sem čutil, da se je tudi druga stran mene. Rekel sem že.

Potem sem imel prav?!
Več kot očitno.
Ampak, ampak, ampak.
Saj so mi končno dnevi tako ali drugače šteti, 64 let imam, zakaj ne bi mogla še kakšno leto sodelovati, potem me pa itak več ne bo?  
Kot da bi se moral začeti opravičevati, da sem sploh še živ.
Žalostno.
Ali da samo nisem narejen za praznovanja? Niti rojstnih dni in kaj šele dni odhoda v penzijo.
Vse skupaj bo težko prespati.
Begalo me bo tudi vprašanje, če Orlandu Uršiču ne teče čas.
In sploh kar se vprašanj tiče. Prepričan sem bil, da jih je z vsakim dnem manj, a kot da sem se o vsem motil.

Moram priznati, da me je prizadelo, drugače mu ne bi zvečer napisal naslednjega maila. 

Še vedno čakam kakšen odgovor. Da mi bo Orlando Uršič vsaj voščil, čeprav je kaj takega gotovo izredno težko izvedljivo, če človeka prej pokoplješ. Končno tudi mrtvec niti ne more več spremljati tega življenja.

Včasih se zaporedoma pogledani filmi zložijo v celoto. Najprej sem si ogledal Hladno vojno Pawła Pawlikowskega, ki je za prejšnji film Ida dobil oskarja in je sedaj vizualno posnel pač Ido 2. Če bo tako nadaljeval, mu bodo pri Idi 3 začeli očitati, da se ponavlja, a če bo vztrajal do Ide 11, ga bodo hvalili zaradi značilnega sloga.

Gledal sem torej čudovito posnete črno-bele kadre, v katerih so telesa razmeščena geometrijsko popolno. Kar je super, ampak mene bolj zanima psihologija. Tu pa, za razliko od Ide 1, zadeve škripljejo. Zgodba Hladne vojne pripoveduje o dveh zaljubljencih, ki ne moreta drug brez drugega, še manj pa drug z drugim. Pasivna agresija šprica, prepiri se vrstijo, alkoholizem vlada, trpljenje prekipeva, vendar zakaj, o, zakaj? Po gostoti nesreče brez razloga Hladna vojna skoraj dohiti kakšnega od starejših Cavovih albumov, preden sem se jih naveličal in odnehal.

*

Nekaterih ljudi res nič ne izuči. Tako sem šel naslednji večer v Kinoteko gledat Bergmanovo  Strast, v kateri je vse drugo, le strasti ne. Sam Bergman je povedal, da je to film o nasilju, in povedal je po pravici.

Originalni naslov itak govori o pasijonu, torej o trpljenju. Uf, koliko ga je! Pari se najedajo in težijo drug drugemu, zanimivejša pa je druga linija aktivne agresije, ki teče ob tej, pasivni: v vzporedni zgodbi nekdo muči živali, obesi psa, konja polije z bencinom ter zažge in tako dalje. Zgodbi se na koncu srečata v tem, da tudi med parom izbruhne nasilje in on pretepe njo. Bergman se je čutil dolžnega vplesti travme, vendar so tako neprepričljive, da trpljenje ostaja nesmiselno kuhanje v lastnih simptomih.

Pomembni sta dve repliki, ki ju združujem v naslednjo ugotovitev: nekje so ljudje, ki imajo razloge, da trpijo, medtem ko imajo oni na platnu le »raka duše«.

*

Kaj naj naredim po vsem tem drugega, kot da grem v Kinodvor gledat dokumentarec Bergman: eno leto, eno življenje? Presenetljivo uravnotežen portret človeka, ki je v eni točki stal pred odločitvijo, s katero se srečuje mnogo ljudi, seveda tudi ustvarjalcev: beg v delo ali spopad z lastnimi demoni? Izbral je prvo in nepopisno garal. Demoni so tako imeli proste kremplje in grizli so ga obilno, spremenil se je v premikajočo gmoto psihosomatskih bolečin. Ustvaril je ogromno in končal na samotnem otoku. Ko so mu v Cannesu podelili zlato palmo zlatih palm, se dogodka ni udeležil, saj »ga je življenje končno dohitelo«.

Tako to gre.

Zanimiv je trenutek, ko ga novinar vpraša, če je kdaj šel k psihoterapevtu in Bergman zanika. Bibi Andersson, igralka, ki sedi zraven, ga takoj popravi, da to ni res. Bergman se izmota, da je res šel, vendar je bil terapevt tisti, ki ga je postavil pred odločitev: ustvarjanje ali trpljenje. Češ, če bo ostal na psihoterapiji, potem se mora od umetnosti posloviti. Danes vemo, da je to neumnost; možno, da je Bergman, veliki lažnivec, lagal tudi tokrat ali pa da je takrat v petdesetih letih prejšnjega stoletja pač naletel na zapriseženega freudovca. Sprotna opomba: vrhunski šport in terapija pa res ne gresta skupaj.

O Bergmanu kot človeku potoči solzo edino Liv Ullmann, drugi zanj ne najdejo dobre besede. Glede na to, kaj je počel z ženskami, bi sredi #MeToo gibanja in boja proti družinskemu nasilju odletel že v vajeniški dobi.

Fascinanten je stavek, navržen mimogrede, da se je Bergman prvih 14 filmov iskal, v petnajstem pa se je našel. Hej, 14 filmov iskanja? Ti časi so minili, v Sloveniji pa nikoli niso niti obstajali. Mar res kje še obstajajo?

Skratka, Bergman je trpel in trpel, ni bil sposoben bližine, čeprav je po njej hrepenel, edino povezavo je našel v nasilju, verbalnem in fizičnem, in kot ugotovijo v dokumentarcu, je v svojem petnajstem filmu pričel junake ustvarjati po sebi. Ti osamljeni, izolirani in individualizirani ljudje, ki znajo le jezikati in trpeti brez razloga, ujeti v simptomatiki, so očitno zadeli živo rano (zahodne?) družbe, da jih je takoj proglasila za umetnost.

*

Med Hladno vojno in Strastjo je skoraj pol stoletja, vendar sta iz istega kosa. Bergman je očitno definiral žanr evropskega umetniškega filma in če hočete uspevati po festivalih in v art mreži, se morate držati osnovnega pravila: lepo posneto trpljenje brez razloga.

Takoj, ko se vprašate, čakaj, zakaj pa ti ljudje trpijo, ugotovite, da so si muke prizadeli sami in čar vas zapusti. Veste, da je tam zunaj nekje svet resničnega trpljenja, ki je umazano, grdo in zlo in z geometrijsko nepravilno postavljenimi telesi, kar vas naredi izgubljene za evropski art film.

*

Če je Bergman imel umetniškega prednika, je bil to Dostojevski. Ta Laokoón, ki se bori s simptomi, ne da bi se lotil vzroka, je najbolje opisan v eni najbolj dolgočasnih knjig, kar sem jih bral, v dnevniku njegove žene. Gospa beleži izdatke za gospodinstvo, Dostojevski pa niti spati ne more v kosu, plane pokonci, hoče dokaz ljubezni, skregata se, pobotata se, jokata, prisegata večno ljubezen in proti zori končno zaspita, da bi čez dan in naslednjo noč ponavljala isto. Ta strahoten boj človeka, ki bi bližino, pa je ne zna dobiti drugače kot za hip, z nasilnim prebojem, besednim ali telesnim, le zato da bi se kesal in obžaloval, odmikal in se vračal po nezadržni privlačnosti, ki nam je prirojena. Smo pač družbena bitja in redki lahko preživijo življenje na samotnem otoku brez posledic. Pa četudi je ta samotni otok sredi ljudi.

V besedilu omenjena dela:

igrani film Hladna vojna (Cold War), režija Paweł Pawlikowski, 2018
dokumentarec Bergman: eno leto, eno življenje (Bergman – ett år, ett liv), režija Jane Magnusson, 2018
igrani film Strast (En passion), režija Ingmar Bergman, 1969
knjiga Small Fry, Lisa Brennan-Jobs, 2018
knjiga The Diary of Dostoyevsky’s Wife, Anna Dostoyevsky , 1928