Mesec: januar 2018

Objavljamo tretji in zadnji del napovedi slovenskih založb o tem, kaj za bralke in bralce pripravljalo v letu 2018. Prvi del seznama najdete tukaj, drugega pa tu.

LUD ŠERPA

Pri LUD Šerpa še čakajo na dva zamudniška naslova, ki sta bila napovedana za lansko leto: pesniški prvenec Anje Cimerman Fatamorgana in nenavadno knjigo enega največjih brazilskih avtorjev Machada de Assisa Posmrtni spomini Brasa Cubasa, ki je bila sicer napisana v realizmu, a velja za predhodnico modernizma. Knjigo iz portugalščine prevaja Mojca Medvedšek. V nadaljevanju bodo objavili tudi knjigo Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek v prevodu Dijane Matković, večji izbor pesmi ameriškega pesnika Jacka Spicerja, ki ga pripravlja Tone Škrjanec in bo prvi takšnega obsega v slovenščini ter drame ruskega dramatika Alekseja Arbuzova v prevodu Boruta Kraševca. Če bodo založbi razpisi naklonjeni, se ji obeta rekordno leto, še pravijo, saj naj bi v letu 2018 vsega skupaj izšlo devet knjig.

LUD LITERATURA

Po kar nekaj letih bo v zbirki Prišleki LUD Literatura zopet izšel roman, in sicer Mamuti Jerneja Županiča. Županiča smo do sedaj poznali po prevodih in poeziji, Mamuti pa so njegov romaneskni prvenec. Gre za svojevrstno knjigo brez primere, ki vsebuje tudi pravljične elemente. Glavni junak romana je ljubiteljski antropolog, ki se pretvarja, da je pravi antropolog in si z družinskim premoženjem svoje soproge financira potovanja po svetu, na katerih intervjuva mamute, večinoma zaposlene v takšnih ali drugačnih tovarnah. Poleg Mamutov se veselijo še Ugrizov, nove zbirke kratke proze Andreja Blatnika, med katerimi nekatere govorijo o večnih temah in premislekih, ki jih zastavlja človeška eksistenca, druge pa naslavljajo vprašanja, ki nam jih posebej izostreno zastavlja današnji civilizacijski čas. V zbirki Labirinti bodo izšli spisi o žrtvovanju in slavljenju lepote, Prekleta popolnost Rafaela Argullola, v Novih pristopih pa Literatura in etika Toma Virka, ki predstavlja poglavitne tokove etične literarne vede. Ne smemo pa pozabiti niti na zbirko Stopinje, ki bo postregla z novelami Assie Djebar Alžirske ženske v svojih sobanah. Trideset let po nastanku Picassovih Alžirskih žensk in dvajset let po alžirski osamosvojitveni vojni, v kateri so Alžirke odigrale izjemno vlogo, je Assia Djebar napisala zbirko novel, ki govori o njihovem vsakdanu, uporu, o »senčni govorici« teh žensk in ki predstavlja drugačen pogled na uradno zgodovino. Delo, ki je postalo klasika, pripoveduje tudi o zgodovini žensk, patriarhata in kolonizacije.

STUDIA HUMANITATIS

Že lani smo izpostavljali knjigo Dunajska moderna in krize identitete Jacquesa Le Riderja, ki pa bo izšla šele letos. Delo, ki ga je prevedla Varja Balžalorsky, spremno študijo pa sta napisali Marta Verginella in Vanesa Matajc, v širokem zamahu obravnava dunajsko secesijsko literarno in umetniško elito, Freuda in Wittgensteina, antisemitizem in sionizem ter negotovosti glede identitete spolov v času hitrih sprememb kot sestavine iste zgodovinske konstelacije, ki je v marsičem napovedala občutje postmodernizma konec 20. stoletja. Pri založbi opozarjajo tudi na prelomno delo v sodobni antropologiji, Onkraj narave in kulture Philippa Descola, ki dominantno prepričanje sodobnega sveta o naravi in kulturi kot zoperstavljenih domenah realnosti sooči z razumevanji sveta, življenja in bivanja v povsem drugačnih kulturah. Ker letos mineva 200 let od rojstva Karla Marxa, bo Studia Humanitatis v zeleni zbirki izdala tudi pregledani prevod njegovega spisa Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, ki ga bo pripravil in s kritičnimi opombami opremil Rado Riha. V času, ko se Marxa popularizira kot kritika politične ekonomije, ta spis kaže teoretsko in literarno briljanco njegove sprotne analize tega, kako politični boji izražajo temeljna družbena protislovja. V letu 2018 se pripravlja tudi povsem nova izdaja temeljnega dela sodobne humanistike, ki je pri Studia Humanitatis nekoč že izšlo: Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, prav tako pa založba nadaljuje z izdajami temeljnih teoretskih del, ki pojasnjujejo urbanizirani svet 21. stoletja. Mednje spada tudi knjiga Nova urbana mejaprezgodaj umrlega newyorškega sociologa Neila Smitha, ki jo prevaja Ičo Vidmar, spremno študijo pa bo prispeval Bratko Bibič.

*cf

Med aktualnejšimi branji Založbe *cf v letošnjem letu bosta knjigi Nasilne meje: begunci in pravica do gibanja Reeceja Jonesa in Kdo se boji cepiv?Andrea Grignolia. Delo Reeceja Jonesa je analitsko poglobljeno, mestoma izzivalno branje za vse, ki bi radi bolje razumeli vzroke sedanje migracijske krize in ki jih ne prepriča sklicevanje na teroristične grožnje, s katerim upravičujejo gradnjo novih zidov in žičnatih ograj na mejah. Kdo se boji cepiv? Pa izhaja iz izjemno aktualnega in pertinentnega vprašanja: zakaj se danes, po dveh stoletjih uspešnega boja proti nalezljivim boleznim, v razvitih demokracijah toliko izobraženih in materialno preskrbljenih ljudi tako boji cepiv, da se bodisi izogibajo temu, da bi njihove otroke cepili, bodisi temu celo aktivno nasprotujejo? Prav tako zanimivi branji bosta Nova država za nov svetovni redCarlosa Gonzaleza Ville, raziskava procesa slovenske osamosvojitve s stališča svetovnega sistema in v dolgem trajanju, in Ameriški holokavst I, II Davida E. Stannarda, v katerem se avtor ukvarja z verskimi in kulturnimi koreninami evro-ameriškega rasizma in genocidnega vedenja. Založba bo izdala tudi roman južnoafriškega pisatelja Alexa La Gume Čas krvoločnega srakoperja, ki ga je napisal v izgnanstvu, zato se je svoje osrednje teme, kritike rasističnega režima in njegovih morilskih posegov v življenje temnopoltih prebivalcev, lahko lotil širše, v okviru nacionalne politične in kulturne zgodovine, ki sega vse do burske vojne.

UMco

Založba UMco ima letos v rokavu kar nekaj zanimivih naslovov: Končna analiza predstavlja eno od najpomembnejših del Jeffreya M. Massona, nekdanjega vodje Freudovih arhivov, saj je z razkritjem dvomljivih metod dela, ki jih pri delu z učenci njihove psihoanalitične šole in klienti uporabljajo člani freudovske šole za psihoanalizo, zamajal nedotakljivost poklica psihoanalitika. Delo je prevedel priznani slovenski pisatelj, kolumnist, humorist in prevajalec Branko Gradišnik, ki letos pri UMcu izdaja tudi avtorsko delo Iskanje izgubljenega zdravja, v katerem se je posvetil človekovim boleznim in zdravju v najširšem družbenem in v najožjem osebnem smislu. Za marsikoga bo koristna tudi knjiga Henryja Marsha Ne škoduj!, ki jo je prav tako prevedel Gradišnik in nam ponuja neposreden vpogled v delo in izzive nevrokirurga v moderni bolnišnici. Lundy Bancroft pa v svoji knjigi Zakaj to počne? analizira, kaj se dogaja v glavah nasilnih moških. Samo Rugelj se v svoji novi knjigi Na Triglavodpravi na največjo pustolovščino svojega življenja: s prijateljico iz mladosti se namenita v sproščenem, zložnem in vztrajnem pohodnem tempu v dobrem dnevu priti iz Ljubljane na vrh Triglava. Knjiga Na Triglav je svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki vas popelje v osrčje slovenskih gora in življenja z njimi.

CENTER ZA SLOVENSKO KNJIŽEVNOST

V zbirki Aleph Centra za slovensko književnost letos izidejo pesniške zbirke Alenke Jovanovski, Uroša Praha, Kaje Teržan in Maje Milošević. V zbirki Alenke Jovanovski 360 stopinj se prepletajo tri teme: refleksija družbene stvarnosti (fašizem, kapitalsko izkoriščanje), refleksija ljubezni, družbeno strukturirane v funkciji službe kapitalu in refleksija družbene konstrukcije telesa, živali, ženske. Udor Uroša Praha se prek fenomena »mejnih stanj, mejnega gibanja« osredotoča na analogijo med periferijo in centrom v geografsko-političnem smislu in »osebno geografijo« zatiranega posameznika ali skupine, ki je soočena s paradoksom zahteve po integraciji in njeno onemogočitvijo. Kaja Teržan si v zbirki Zvitki sedanjosti v oblikovnem smislu prizadeva za večjo kohezivnost na ravni pesmi kot celote; znotraj razmerij med samimi stavčnimi strukturami, besedami, medtem ko jo pomensko odpira globljemu razmerju med posameznikom (lirskim subjektom) in družbo oziroma temu, kar se subjektu kot družba izkazuje/potrjuje. Prvenec Maje Milošević Oder za gluhe pa preveva močan glas upora proti vsem oblikam ne-biti-slišan, upora med pohabljenimi robovi vsakdanjika, kjer smo vsi nedokončani.

ŠKUC

Zvrstno raznolike bodo tudi letos izdaje v Škucevi zbirki Lambda: izdali bodo roman Mathieuja Lindona Kaj pomeni ljubiti, v katerem se avtor spominja svojega prijatelja, svetovno znanega sociologa in filozofa Michela Foucaulta, ki mu je v obdobjih svoje odsotnosti posojal stanovanje, izbor kratkih zgodb mlajše bosanske avtorice Lejle Kalamujić Kličite me Esteban in bildungsroman švedske književnice Anne Mattsson Poti brez milosti. Med slovenskimi avtorji boste lahko brali novo pesniško zbirko Braneta Mozetiča Sanje v drugem jeziku, zapise sanj o osebah, ki so bile prisotne v pesnikovem življenju, in Obljubljeno deželo Milana Šelja, zbirko pesmi v prozi, v kateri sledimo notranjemu glasu migranta/brezdomca in usodam protagonistov, ki z njim delijo svojo izkušnjo in ostajajo v družbi pogosto brez besede in nevidni.

Na naših oknih je veliko mest.

Ta včasih vznikajo kot eno mesto: kot strehe, stolpi, balkoni, kot mimoidoči ali kot prazne ulice, kot žerjavi, pogledi na morje ali pogledi v sosedovo stanovanje, kot banke, male trgovine, nakupovalni centri, kot nočne luči v daljavi in okrutno bleščanje jutranje svetlobe skozi škure.

Če so dvojna, mesta delijo prostor, ne pa tudi časa, zato s pogledom na ulico vidimo v njih tudi svoja davno raztrgana kolena, vidimo ljudi, ki so nas spremljali do vhodnih vrat, svojo šolsko torbo in mamin prastari Mercedes, s katerim smo se pozimi pogovarjali, in bilo nam je jasno, da avtomobili ne peljejo na bencin, temveč na dobrikanje, in ko jih dovolj pohvališ, nato pa predejo po ulici kot kakšni zadovoljni mački in si ti točno na cilju.

Sediva za kuhinjsko mizo, Herta in jaz. Gledava, kako pred oknom vznikajo mesta.

Herti sploh ni ime Herta, to ime je dobila v osnovni šoli, ko je na urah nemščine visoko dvigala svojo ročico. Herta ni marala tega imena. Potem je odšla. Tam je vzdevek ustreznejši, ker manj razgalja. Herta še vedno nima zelo rada svojega vzdevka, ampak tam ga mora izgovarjati z nasmeškom in iztegnjeno roko, četudi oni vseeno vedo, da Herta ni od tam.

Herta in jaz sva skupaj odraščali. Herta dobro zna jezik in odločila se je poskusiti, jaz pa jezik slabo govorim, zato ostajam tukaj in upam.

Herta mi pravi sedla sem na avtobus in čakala, da se zavem potovanja. Nato je poleg mene sedel Ivan iz Županje, ki sem ga takrat prvič videla, in mi pravil, kako je dobil digitalno vozniško, s katerm bo zdaj vozil tovornjak v Nürnbergu, živel pri sorodnikih in si tja pripeljal malo medicinsko sestro, ki ji je obljubil, da bo živela drugače, da bo vedno imela tiste sladke nemške čokolade, vse sire, ki bi si jih lahko poželela, da bo po trgovinah v zameno za drobiž potiskala polne vozičke in da bo postala gospa. Ivanu je bilo lepo, Ivan je bil srečen, a bila je polnoč in meni je bilo nerodno povedati, da imam danes rojstni dan. Ob polnoči sem na prenatrpanem avtobusu poslušala nürnberško pravljico in bilo mi je malo lažje zaspati.

Herta tam na velikih strojih šiva usnjene torbice in denarnice. Če Herta in herte delajo dovolj hitro, so poleg norme deležne še odpisa blaga: dobijo tisto, kar so ustvarile, presežek pa Herta in herte smejo prodati ali podariti bližnjim.

Takšne torbe in denarnice imajo tudi tovarniško etiketo s ceno, kar pomeni, da Herta in herte z njimi lahko dodatno zaslužijo. Nekatere herte, ne pa tudi Herta, etikete s ceno pustijo na denarnicah in torbicah tudi takrat, ko jih podarjajo sorodnikom. Take herte prihajajo sem nekajkrat letno, takšne so kot Miklavž ali Dedek Mraz, le da one svojih daril ne zavijajo, ampak jih nosijo v velikih najlonskih vrečkah, namenjajo jim poseben kovček. Ko se vračajo, take herte na avtobusih začenjajo piti skupaj z drugimi vračajočimi se hertami, in potem vse te herte skupaj glasno prepevajo. Če z njimi ni njihovih hansov, se hihitajo skupaj z avtobusnimi hansi, pripovedujejo vice o tistih rečeh, in ko se smejejo, imajo čeljusti večje od glav. Avtobusi so takrat nabito polni čeljusti, ki poskakujejo za sedeži, zob, ki sijejo v temi, in jezikov, ki špricajo kapljice sline.

Herta vseeno zavije tisto, kar nese domov. Torbic in denarnic nima za darilo, ona raje prinaša igračke, knjige v angleščini, tu in tam tehnologijo, ki je tukaj ni, stvari pa mimogrede odloži, toliko, da si njeni lahko izberejo nekaj zase, če hočejo.

Herta živi v Heimu, stanovanjskem naselju z domovanji, v katerih si delavci delijo sobe. Nekatere so v lastnih stanovanjih, ker so tam dovolj dolgo, da jim je uspelo zbežati iz hajma. Življenje v hajmu je enako življenju v škatli dragega sira: sedem nas je v malem trikotniku podstrešja, edina razlika je v tem, da plesen, v kateri živimo, ni plemenita. Natlačeni smo kot stenice in grizemo se kot divji psi. Kmalu otopiš od tega, živiš kot stenica-pes-človek. Nenehno moraš biti tih. Potihoma se moraš umivati in potihoma si drgniti zobe, potihoma kuhati in potihoma jesti, potihoma, po prstih, tudi hoditi ter potihoma spati. A ne gre. Vsaj to glede spanja. One smrčijo, moji zobje pa se brusijo v ritmu velikih strojev za šivanje. Ponoči ropotajo t-t-t-t-t-t točno tako, kot podnevi odmeva po tovarni.

Herta vstaja prej, ona se ne zbuja takrat kot hajm. Izmuzne se iz stanovanja in hodi v Späti, malo turško kavarno in trgovino, eno od redkih javnih mest, kjer je kajenje dovoljeno, eno od redkih mest, ki je odprto pred deseto uro. Tam je veliko špetijev in Herta lahko – glede na to, da tam samo Turki, ona sama in izgubljenci pijejo kavo pred službo – mirno posedi uro ali dve in počaka, da se ji glava spet napolni in naraste na svojo staro velikost. V špetijih ni prave kave. Pijejo tiste iz aparatov, kakršni so v naših bolnišnicah. Takšna kava stane evro in Herti ni všeč, vendar pa je Herta vseeno srečna, da lahko pije kavo pred službo, zato v njej uživa. Herti kavo kuha starejša turška ženska, ki se lepo nasmiha. Herta in Turkinja sta včasih sami tam in takrat obe mrmrata nek svoj napev, vsaka na svojem jeziku, ki ni od Tam, in vsaka brez besed. Herta temu reče fado brez besed.

Ko spije kavo, Herta stopi na ulico. Na delo jo lahko peljejo trije S-Bahni in en U-Bahn ali dva U-Bahna in eno dvigalo ali štirje S-Bahni ter potka skozi park. Herta pomni te kombinacije, kot da so latinske sklanjatve rosa, rosae, femininum 123 direkcion TamPlatz, 425 direkcion TamStrasse, U-8 direkcion TamPark. Tja se vsi peljejo s kolesom, a s kolesom ne smeš v industrijsko cono. Tega te učijo na predavanjih varnosti na delovnem mestu, na katere moraš skupaj z drugimi hertami priti eno uro pred začetkom dela. Videopredavanja o varnosti pri delu te učijo, da viličar lahko povozi kolesarja, če ta ne gleda, kam se pelje, voznik pa med vožnjo jé, nato kažejo, kako stroj, ki ga uporabljaš pri delu, lahko zašije tudi tvojo kožo in v takem primeru lahko h koži prišije tudi kosti, to pa je slabo, kajti zelo težko je spajati tkanine, če ne moreš uporabljati obeh rok, če nimaš druge roke, da poravna blago. Tu so še razni predmeti, ki ti lahko padejo na glavo (kamniti bloki, škatle z orodji, nepazljiv človek, deli strehe), ki te lahko zažgejo (tvoja cigareta, tuja cigareta, vžigalnik in sploh vse, povezano s cigaretami in kajenjem), ki te lahko zastrupijo (visoka raven CO2, razne kemikalije za strojenje usnja (formaldehid, sintan, amonijak)). Vsaka lekcija je opremljena z resničnim dogodkom: drobljenjem lobanje ali okončin, dušenjem, vžiganjem, gorenjem, razpadanjem, rezanjem – vse to je nekdo že utrpel in vse to je posnela neka nadzorna kamera.

Herta se po predavanju odpravi v tovarniško halo in jo zapusti, ko ura odbije sedemnajst. To bi moralo biti enostavno, a ni. Tam so dnevi daljši, sonce kasneje vzhaja in večerna svetloba traja tudi takrat, ko bi tema morala že umiriti pogled. Herta si še ne želi vrnitve v hajm, nekaj bo stoje pojedla in upočasnila čas do vrnitve v svojo škatlo sira.

Ona bi se rada sprehajala, rada bi nastavila mehanizem male ure v svoji hrbtenici tako, da ji bodo kazalci gladko drseli brez zatikanja. Urina vzmet poklja. Ona hodi naprej, ura pa se premika nazaj. Mala ura neusmiljeno preskakuje mesece na številčnici in prinaša bolj vetrovne in bolj mrzle, vendar toplejše zime. Herta pravi Tuje zime so vedno bolj mrzle, oziroma vsaj tako se zdi, ko prispeš, ko si še nisi uredil garderobne omare zanje. Tvoji plašči ne poznajo te zime, luknje v njih so zrasle skupaj s tisto drugo, tvojo zimo, in že od nekdaj se same krpajo v nekakšni španoviji z burjo. Tako one kot burja vedo, kako dihati skupaj, in tako skupaj nosite mraz in zima ni več letni čas. Tukaj veter ne piha, ampak čutiš, kako te sam zrak zebe, kako zima ne drsi samo pod plašč, temveč tudi vate in ona potem nosi tebe, umeščena med tvojima lopaticama. Mraz sedi kot v sedlu, poleg njega pa je tišina in oba te priganjata, kot da bi vozila vprego, in hočeta, da hitro stopaš, da galopiraš, kajti ni potrebe, da bi zastajala, saj ni ljudi, ki te bodo na ulici pocukali za rokav, ni tistih, ki te ob srečanju poljubijo na lica in s katerimi lahko stojiš kar tako, na cesti, stojiš in se smejiš, kot da nisi sam.

Sediva za mojo kuhinjsko mizo, Herta in jaz. Opazujeva, kako pred oknom vznikajo mesta. Herta ne govori več. Zdaj obe pojeva fado tišine; ona, ker ostaja tam, jaz, ker sem še vedno tukaj.

Prevod: Bojan Albahari

Objava je nastala v sodelovanju z revijo Razpotja. Ravno je izšla nova številka, če ste naročeni, vas bo pričakala v nabiralniku, če niste, pa pohitite – če se naročite do 1. marca, je celoletna (!) naročnina le 20 evrov. Več informacij tu.

Objavljamo drugi del obveznega bralnega seznama slovenskih založb za leto 2018. Če ste zamudili prvi del (Beletrina, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga, Goga), ga najdete tu.

MODRIJAN

Pri založbi Modrijan bodo letos izdali med 30 in 40 knjig. Omembe vreden je gotovo Prebežnik, ki ga je Siegfried Lenz (sodobnik Heinricha Bölla in Gunterja Grassa – danes sicer manj znan, v sedemdesetih letih pa je bil bolj prodajan kot oba omenjena), napisal pri 25. letih. Roman takrat ni izšel zaradi cenzure, saj naj bi bil “skrajno nevaren” in izraz “nasilne nezvestobe domovini”. 65 let pozneje pa je le ugledal luč sveta in postal posthumni bestseler pisatelja, ki je sicer bistveno zaznamoval povojno nemško literaturo in tudi vplival na politiko. Enako velja za zbirko Obtožba, iz Severne Koreje pretihotapljeno knjigo anonimnega avtorja s psevdonimom Bandi, ki razkriva grozo vsakdanjega življenja v državi, iz katere prihajajo le redke in močno nadzorovane informacije.

Po odmevni Podivjani celini Keitha Lowa izide njegova nova knjiga Strah in svoboda, poskrbeli pa bodo tudi za prvi slovenski prevod dela velikega brazilskega pisatelja Moacyrja Scliarja. Ker bodo Atene aprila prevzele naziv Svetovna prestolnica knjige, so se odločili objaviti knjigo atenskega književnika. Izbrali so avtorico Amando Mihalopulu, eno najbolj znanih atenskih pisateljic, in sicer njen roman Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, ki jo prevaja Klarisa Jovanović. To bo prva grška knjiga v zbirki Bralec.

LITERA

Kar nekaj romanov slovenskih avtorjev bo letos izšlo pri Literi: Samo Rugelj v Istanbulu tematizira nedavno evropsko košarkarsko prvenstvo, ki je slovenski narod spravilo v evforijo. Finalno tekmo si je ogledal tudi junak Rugljevega romana, a Istanbul zanj ni samo mesto zmagoslavja in veselja, pač pa tudi ljubezni, tam je pred dobrimi tremi desetletji namreč spoznal svojo ženo. Jedrt Lapuh Maležič, ki je doslej izdala dve zbirki kratkih zgodb, in Natalija Šimunović, sicer avtorica kratkoprozne zbirke in mladinskega romana, bosta obe dobili romaneskna prvenca. Vse, kar je človeškega Jedrt Lapuh Maležič bi lahko označili kot bildungsroman, saj obravnava osebni razvoj protagonistke, ki potuje po vzhodnih deželah, ki naj bi zahodnega človeka razsvetlile, Natalija Šimunović pa v romanu Stigme in savant osvetljuje socialno in družinsko okolje odraščanja savanta, glasbenega genija. Nov roman je napisal tudi Sarival Sosič: Mi trije se posveča intimni pripovedi o razmerjih in komunikacijah med mamo, očetom (tatom) in sinom. Skozi prvoosebno in avtorsko večplastno razvejano pripoved, ki poteka od zgodnjega otroštva dalje, se prepletejo tri zgodbe, tri življenja in trije značaji. Na svoj račun bodo prišli tudi ljubitelji poezije, saj izide izbor poezije Vinka Möderndorferja Predanost. V izbor ob avtorjevi šestdesetletnici je uvrščenih 213 pesmi, ki jih je Möderndorfer napisal med letoma 1975 in 2000, spremno besedo pa je prispeval Peter Kolšek.

MIŠ

Program Miš založbe za leto 2018 obsega 36 novih naslovov, med katerimi jih je 14 delo domačih avtorjev. Tri četrtine izdanih del bodo namenjene mladim bralcem, med najvidnejše izdaje leta 2018 pa uvrščajo novo izdajo Cankarjeve Skodelice kave, Posmrtni boj Tomaža Šalamuna, Jude the Obscure Thomasa Hardyja, O drevesih Jureta Jakoba in Anje Jerčič Jakobter nov mladinski roman Janje Vidmar, naslovljen Elvis Škorc: od 0 do 10.

Skodelica kave bo ob stoti obletnici Cankarjeve smrti izšla kot naslovniško odprta slikanica za vse generacije, izvirno Cankarjevo besedilo, ki bo predstavljeno tudi v angleškem prevodu, pa bodo spremljale ilustracije kritiško nagrajenega ilustratorja Petra Škerla. Pesniška zbirka Posmrtni boj slovenski javnosti prinaša zadnje verze Tomaža Šalamuna, napisane tik pred smrtjo decembra 2014. Zapustil jih je svoji hčeri Ani Šalamun, ki je za zbirko prispevala tudi ilustracije. Roman priznanega viktorijanskega pisatelja Thomasa Hardyja Jude the Obscure, ki je v prvem prevodu iz leta 1955 nosil naslov Temno srce, je kritika viktorijanske družbe in njenih institucij ter natančen prikaz omejitev nižjih družbenih razredov, restrikcij, ki jih ženskam vsiljuje patriarhalna družba, ter vseobsegajoče prisotnosti in vpliva Cerkve na življenje v Angliji 20. stoletja. Njegovo sporočilo je aktualno še danes, zato bo pot med bralce gotovo našel tudi svež prevod. O drevesih je tretja pesniška slikanica dveh uveljavljenih in priznanih ustvarjalcev – pesnika Jureta Jakoba in ilustratorke Anje Jerčič Jakob, ki gradi na impresijah iz sveta narave in se ponaša z domišljenimi in navihanimi živalskimi liki ter pretanjenim humorjem. Z romanom Elvis Škorc: od 0 do 10 pa se na sceno po daljšem premoru vrača ena najbolj priljubljenih slovenskih mladinskih pisateljic Janja Vidmar, a tokrat nekoliko drugače – ne z delom, ki bi ga smeli šteti med mladinske problemske romane, pač pa z lahkotnim, neobremenjenim najstniškim besedilom, ki je podloženo tako s situacijskim kot tudi besednim humorjem.

APOKALIPSA

Pri založbi Apokalipsa letos izidejo pesniška zbirka Jurija Hudolina Pudak in Rosenmind, knjiga zbranih pesmi Draga Glamuzine Ali je to vse ter filozofske knjige Cvetke Toth, Dejana Aubrehta in Uroša Miliča.

SANJE

Program založbe Sanje se je nekoliko zamaknil in tako se, kot pravijo, še vedno veselijo izida knjig, ki smo jih napovedovali že lani. Najprej Škrlatnega hibiskusa, romanesknega prvenca nigerijske renomirane književnice Chimamande Ngozi Adichie, ki ga je prevedla Gabriela Babnik. Roman, s katerim je pisateljica osvojila tako splošno kot kritiško javnost, pripoveduje o kompleksnih družinskih razmerjih, usodi in deželi, ki se je mir vztrajno izogiba. Izide tudi nov prevod Orhana Pamuka Ta čudni občutek v glavi, roman o prodajalcu pijače boza Mevlutu, o ženski, ki ji je tri leta pisal ljubezenska pisma, ter njunem življenju v Istanbulu. V štirih desetletjih, med letoma 1969 in 2012, je Mevlut opravljal različna dela na ulicah Istanbula in ob tem opazoval, kako različni ljudje polnijo ulice, kako je bil večji del mesta porušen in ponovno zgrajen, kako so si migranti iz Anatolije prislužili celo bogastvo. Tudi v zimskih večerih ni nehal prodajati boze in razmišljati o tem, kdo je sploh v resnici njegova draga. Kaj je sploh lahko pomembnejše od ljubezni: česa si želimo ali kaj nam pripravlja usoda? Tu so še ŽvižgačiFlorence Hartmann, knjiga, v kateri avtorica predstavi nekaj tragičnih junakov, ki so se borili, da so razkrili obraze moči in s tem včasih celo spremenili tok zgodovine, in Zgodbe o beguncih italijanske pisateljice Widad Tamini. Dvanajst zgodb je bilo tedensko objavljenih v časopisu Delo, pospremljenih z močnimi ilustracijami Vesne Bukovec. V njih se pisateljica distancira od trenutno perečih definicij, ki bi ene ali druge begunce različnih narodnosti selekcionirala, niti se ne ukvarja z razločevanjem med begunci in imigranti. Vsem da enake možnosti, konec koncev so vsi ljudje. Novost v programu pa so zbrane pesmi za otroke Neže Maurer z naslovom Nekaj zelo zelo lepega, nagajive, šaljive in dobrosrčne vrstice umetniško raznorodne ustvarjalke, ki se toplo vgozdijo v spomin; kot pravijo na založbi, so njihova živopisanost, a tudi človečnost, nevsiljiva poučnost in z modrostjo predihana sporočilnost hvalevredno izročilo, ki le težko najde primerjavo. Ilustracije za zbirko so delo Barbare Ogrič.

Naslednjič pa – kaj pripravljajo pri LUD ŠERPA, LUD LITERATURA, STUDIA HUMANITATIS in *CF.

Dobrodošli v 2018! Ste uspeli zadihati? Mi komaj. Lansko leto je bilo pestro in področje literature ni bilo nobena izjema, a kaj dosti časa za počitek si strastni bralci pač ne boste mogli vzeti, saj nas založbe že zasipajo z naslovi, ki jih bodo izdale v letošnjem letu. Vas zanimajo kriminalke, kolumne, teorija? Za vas smo izbrskali čisto vse! Zaradi pomanjkanja prostora smo se sicer, tako kot preteklo leto, pri vseh založbah omejili na pet naslovov, a verjemite nam, da smo izpostavili tisto, kar z največjim veseljem pričakujete. Še en vdih in veselo na delo – seveda mislimo branje …

BELETRINA

Leto 2018 se bo pri Beletrini začelo z eno najbolj hvaljenih knjig preteklega leta, z romanom Konj stopi v bar (prevod: Klemen Jelinčič Boeta) izraelskega literarnega velikana Davida Grossmana, ki je za omenjeno delo lani tudi prejel nagrado Man Booker. Grossman je bil pred leti gost Fabule, festivala, ki se začne ob koncu februarja in letos prinaša kar nekaj novosti. Med drugim bo med petimi knjigami v Fabulini zbirki prvič tudi teoretsko delo, in sicer Upanje brez optimizma (prevod: Aljoša Kravanja) britanskega filozofa, kulturnega kritika in literarnega teoretika Terryja Eagletona. Za to delo je Slavoj Žižek dejal, da je »najboljši primer avtentične religije, ki se prilega našim temnim časom.« Terry Eagleton bo 28. 2. tudi nastopil v Ljubljani. Upanje bo tudi sicer v fokusu letošnjega festivala, če pa ste radovedni, kdo bodo drugi gostje, pa vse odgovore najdete na Fabulinem Facebooku. Spomladi nas bo razveselil roman Mazohistka, prvo prozno delo naše kolumnistke in sourednice Katje Perat, ki v ospredje postavlja ženske želje v časih, ko o njih nihče ni razmišljal. Sicer pa bo Beletrino posulo tudi nekaj zvezdnega prahu: izšla bo namreč pesniška zbirka Vlada Kreslina ter pa biografija Milene Zupančič, ki jo je napisal Tadej Golob. Za ljubitelje klasikov bo tu Dostojevski z Zapiski iz mrtvega doma, enim temeljnih del tega ruskega klasika (prevod: Borut Kraševec), oboževalci sodobne klasike pa boste med drugim dobili novo delo katalonskega mojstra Jaumeja Cabréja, Sodnik (prevod: Simona Škrabec)

CANKARJEVA ZALOŽBA

Dobra novica: vsem nam zelo ljubi zapisi na vašem in našem najljubšem portalu, eseji Naredite Ameriko spet obvladljivo Katje Perat, bodo končno izšli v knjigi! Privlačnost Katjinih kolumn je v tem, da so v svojem izhodišču osebne, anekdotične, mestoma pa prehajajo tudi v literaturo, vendar sedanjost kljub temu osvetljujejo z zgodovinskim in sociološkim kontekstom, skozi katera se današnji pojavi kažejo kot posledica zgrešenih politik in zatiskanja oči pred neprijetnimi resnicami. To pa še ni vse, tudi ena največjih knjižnih uspešnic zadnjih let in knjiga leta 2016 sLOLvenski klasiki 1 bo dobila svoje težko pričakovano nadaljevanje. sLOLvenski klasiki 2 bodo prinesli nove predelave slovenskih klasikov, ki so bili po nemarnosti izpuščeni v prvi knjigi, in kot v prvi knjigi bodo tudi v drugi prilagojeni spletnemu okolju in seveda povsem neprilagojeni kanonu in akademski obravnavi. Naj dodamo še, da letos izide tudi tretja knjiga Neapeljskega cikla Elene Ferrante O tistih, ki zbežijo, in tistih, ki ostanejo. Elena in Lila sta zdaj odrasli ženski. Elena, ki se je s pomočjo univerzitetne izobrazbe in literature iztrgala iz predvidljive usode neapeljskih žensk, se nenadoma znajde natančno tam – v vlogi gospodinje, podrejena potrebam moža in otrok, Lila pa v prvih vrstah delavskega gibanja. V zbirki Moderni klasiki pa pri založbi opozarjajo na izid romana Jutta Heim Immanuela Mifsuda o egocentričnem malteškem igralcu, ki ga karakterizirajo uspešna kariera na odru, aktivno spolno življenje, a tudi vse bolj naraščajoče nezadovoljstvo s samim seboj, ter zbirke Priročnik za ženske Lucie Berlin, ki zajema najboljše iz opusa kratkih zgodb avtorice, za časa svojega življenja skoraj povsem spregledane, danes pa njeno prozo postavljajo ob bok delu Raymonda Carverja, Alice Munro in Antona Čehova.

MLADINSKA KNJIGA

Mladinska knjiga bo poskrbela za ljubitelje kriminalk: na področju slovenske literature težko čakamo na Pogodbo izpod prstov Mojce Širok, lanske zmagovalke natečaja Modra ptica. Dogaja se v Italiji, kjer v vili enega najuspešnejših rimskih odvetnikov odkrijejo moško truplo, vendar bi po besedah založnika teme, o katerih govori, brez težav prenesli tudi v slovensko okolje. Od tujih kriminalk pa se veselimo Živega peska švedske pisateljice Malin Persson Giolito, romana, ki je bil avgusta 2017 razglašen za najboljši skandinavski kriminalni roman. Pravice za prevode so še pred izidom prodali v 14 držav. Založba bo po Stonerju izdala tudi še en roman dolgo pozabljenega Johna Williamsa Avgust za katerega je avtor leta 1972 prejel nagrado National Book Award for Fiction. Čeprav je naslovljen po prvem rimskem cesarju Avgustu, daleč presega biografsko pripoved o zgolj konkretni zgodovinski osebnosti, saj prikaže totaliteto (rimskega) sveta z vidika središča sveta/imperija/kolonizatorjev. V zbirki Nova slovenska knjiga pa med drugim izideta nova pesniška zbirka Miljane Cunta Svetloba od zunaj in roman Stanke Hrastelj, prav tako dobitnice nagrade modra ptica izpred nekaj let, z naslovom Prva dama.

GOGA

Gotovo najtežje pričakovana knjiga založbe Goga v letošnjem letu je Klošar Tadeja Goloba, nadaljevanje uspešnice Jezero, ki je lani presenetila slovenske bralce in kritike. V ljubljanskem parku najdejo truplo ženske, brezdomke, ustreljene z neposredne bližine. Ženska nima identitete in – kar razkrije obdukcija – je imela zaradi raka na pljučih pred seboj le še kakšen mesec življenja … primer, ki ga najverjetneje lahko reši samo inšpektor Taras Birsa. To pa ne bo edini napet roman v Goginem programu: Medsočje Mirta Komela je detektivski roman, ki se drži klasičnih pravil žanra tako kot nekdo, ki govori resnico tako, da laže: torej, da jih krši. Medsoška skupnost, v kateri živi glavni junak, je soočena z grozljivim umorom, ko najdejo dekle, razgaljeno in privezano na od strele razklano lipo na sredi trga. Zaradi posebnosti primera je na teren vpoklican prav poseben detektiv, pravzaprav detektivka, ki sliši (kdaj pa tudi ne sliši) na ime Dante D … Pričakujejo tudi izid dveh zbirk poezije – novo zbirko nekdanjega punk pesnika Esada Babačića z naslovom Odrezani od neba, ki navdušuje s svojo navidezno preprostostjo, ter zbirko Petra Svetine Poročilo o Jasperju Krulllu, ki tokrat morda najbolj odstopi od svoje prepoznavne minimalistične perspektive v smer metafizike in dialoga. In še kratka proza: zbirka Radost in veselje poslovnega sveta Mihe Mazzinija prinaša sliko izpraznjenega sveta delovnih okolij, po katerem pustoši divji kapitalizem, nekaj, kar je veljalo za smiselno delo, pa tako in tako znajo opraviti računalniki.

Naslednjič pa – kaj bomo brali pri Modrijanu, Literi, Miši in Apokalipsi.

če si selfie-girl, si self-obsessed.
če si no-selfie-girl, si zagrenjena in so tvoje fotke dolgočasne.
če si girly girl, si trapa, ki promovira patriarhat.
če si tomboy, bi morala biti girly girl.
če se raje družiš z ženskami, se jih pazi.
če se raje družiš z moškimi, nisi supportive.
če nosiš pete, se preveč trudiš.
če ne nosiš pet, bi jih lahko.
če si v razmerju in vzdrževana, nisi prava feministka.
če nisi v razmerju in nisi vzdrževana, si aseksualna in je s tabo nekaj narobe.
če ti je všeč prada, si preveč klasična.
če ti je všeč gareth pugh, si preveč ekstravagantna in najbrž nora.
če ti je všeč mcqueen, moraš najprej povedati, katero obdobje.
če si suha, bolje, da to ni od diete ali bognedaj eating disorder, ker sicer si obupana ali seveda nora.
če telovadiš, si obupana.
če ne telovadiš, si debela.
(in biti debela vsekakor ni kul.)
če si sama kupiš alkohol, to tudi danes, še zmeraj ni ravno ladylike.
če si sama ne kupiš alkohola in ga ne piješ, si nesproščena al neki.
če ti je botoks kul, si obupana in plehka in self-obsessed in na dobri poti do zasmehovane spake. (enako velja za vse plastične operacije.)
če ti botoks ni kul, si stara in grda.
če do svojega sedemindvajsetega leta rodiš štiri otroke, od katerih je enemu ime desirée (kot penina), prispevaš k prenasičenosti planeta z najbrž ne prav idealnim genetskim materialom.
če do svojega sedemindvajsetega leta ne rodiš štirih otrok, od katerih je enemu ime desirée (kot penina), potem nisi ženska, skoraj zagotovo pa je s tabo tudi nekaj narobe.
če imaš veliko izobrazbe, si overachiever in self-obsessed.
če nimaš veliko izobrazbe, si trapa in sprejemaš podrejeno vlogo.
če si second-wave feminist, si tečna.
če si third-wave feminist, si budala.
če si fourth-wave feminist, si nasilna ali pa promoviraš socialna omrežja in z njimi kapitalizem in patriarhat.
če so ti črne obleke na globusih lepe, si girly third-wave feminist in tako budala.
če so ti črne obleke na globusih butaste, si zagrenjena.
če sediš doma, si seveda zagrenjena.
če hodiš ven, si obupana.
če si sama kupiš flet, si spinster.
če si ga ne, potem i don’t know what.
če si spinster, si najprej bridget, potem spaka in nato slepič narave, katerega truplo bodo nekega dne požrli lačni nemški ovčarji.
če ti je všeč oprah 2020 speech, prispevaš k vzdrževanju patriarhata.
če ti ni, tudi prispevaš k vzdrževanju patriarhata.
če se trudiš, si obupana in je to slabo.
če se ne trudiš, si kriva sama.

to so sami basicsi, ampak go figure.
jaz bom kr mal tiho sedela na kavču, pila džintonik, brala knjigo, čekirala socialna omrežja, si lakirala nohte in se delala, da svet ne obstaja.

Še eno leto je minilo in spet smo pripravili nekaj izpovedi naših sodelavk in sodelavcev. Hvala, da ste bili z nami – in vse dobro v prihajajočem letu.

Ime in priimek: Manca G. Renko

Poklic: Umetniška direktorica festivala Fabula. Urednica. Zgodovinarka. Podjetnica.
Knjiga leta: Sally Rooney: Conversations with Friends – če govorimo o izvirnikih. Elena Ferrante: O novem priimku – če govorimo o prevodih. Chris Kraus: I Love Dick – če govorimo o zamudah.
Film leta: Kvadrat. (r. Ruben Oestlund) in serija Big Little Lies.
Predstava leta: Slobodan Praljak v Haagu. Kako zrežirati smrt, da iz vojnega zločinca postaneš heroj.
Koncert/glasba leta: Iz domačih logov: opusi Matter, Smrt boga in otrok, AMN. Iz tujih logov: Lorde: Melodrama in Taylor Swift: Reputation. Posebna omemba: Severina: Hazarder in Kao.
Razstava leta: Apoksiomenov muzej v Malem Lošinju, ki v središče postavlja en sam kip in njegov kontekst (arhitektura Randić&Turato). Razgled s terase Muzeja mediteranskih civilizacij v Marseillu (arhitektura: Rudy Ricciotti). Sprehodi po dvoriščih Fondazione Praza v Milanu (arhitektura: Rem Koolhaas) skupaj s kavarno Bar Luce (Wes Anderson). Vsi pogledi na morje. Privilegj, da sem vse to lahko delila.
Spoznanje leta: Vsi smo nadomestljivi.
Opis leta: ”Look what you made me do.”

Ime in priimek: Katja Perat

Poklic: Oseba, ki mora zaradi svoje nepremišljenosti vse prepogosto razlagati, kaj primerjamo, ko primerjamo književnost.
Knjiga leta: Radetzkyeva koračnica Josepha Rotha, in Besi Dostojevskega. Prva zaradi alkoholizma in obupa, druga pa zaradi tračev – obe sta se skokovito uvrstili na seznam najljubših knjig, ki sem jih kdaj prebrala.
Film leta: Četrta epizoda nove sezone Peaky Blinders. “Gospod Shelby, ste kdaj vzeli v obzir možnost, da bodo komunisti morda zmagali in razredne izdajalce, kakršne sva midva, postavili pred zid in postrelili?” “Kot poslovnež vedno vzamem v obzir vse možnosti. A gospod Devlin, jaz nisem razredni izdajalec. Sem samo skrajni primer tega, v kaj se delovni človek lahko razvije.” Ali s Kardeljevimi besedami – srečo si človek lahko ustvari edinole sam.
Predstava leta: Kako je krhko dekletce, zaposleno v kletnem baru Masoch sredi Lvova kakšnih deset minut s korobačem udrihalo po hrbtu človeka z videzom ukrajinskega mafijaša, med tem, ko je on ponavljal nekaj, kar je bilo slišati kot “Sem vzoren mazohist,” – čeprav ne znam ukrajinsko in o tem v resnici ne morem biti čisto prepričana.
Koncert/glasba leta: St Vincent v St Louisu, ki je na novo izumila roza in nas vse spravila v jok na javnem mestu. Melodrama Lorde, ki me je večkrat spravila v jok na samem. Za čuda Chain Fleetwood Mac, ki je imel tudi nekaj opraviti s solzami.
Razstava leta: Ne vsa, ampak nekaj utrinkov iz Black Blue v Pulitzer art foundation, enem redkih otokov kulture v puščavi St Louisa. Predvsem film (ali je radijska igra?) Blue Dereka Jarmana, nežen glas na modrem ozadju, ki pripoveduje o smrti kot smrti pritiče.
Spoznanje leta: Če človeka (ali pa vsaj, če je ta človek jaz) dovolj dolgo pustiš na enem mestu, bo korenine pognal celo na tako zavržnem kraju kot je St Louis. Kaj početi s tem, da si se ukoreninil na več mestih hkrati pa za enkrat ostaja odprto.
Opis leta: Leto, ko sem imela več občutkov, kot sem jih zmogla razumeti.

Ime in priimek: Aljoša Harlamov

Poklic: Urednik
Knjiga leta: Ker žal nisem prebral veliko poleg knjig, na katerih sem delal, je moj pregled zelo omejen. Ponatis Dekline zgodbe Margaret Atwood (Mladinska knjiga) je na vrhu mojega seznama; gotovo tudi Dublineska Enriqueja Vila-Matasa (Beletrina), mojstrovina.
Film leta: Na letošnjem Liffu mi je bil od filmov, ki sem jih ujel, najbolj všeč Mlada ženska (Jeune femme) v režiji Léonore Serraille, v rednem kinu me je najbolj pozitivno presenetil drugi del nove trilogije Vojne zvezd. Veliko manj recimo Blade Runner, ki je vizualno impresiven, ampak na ravni zgodbe lena ponovitev.
Predstava leta: Nič mi ne pade na pamet, res pa, da tudi nisem dosti videl.
Koncert/glasba leta: Spet sem odkril Everything Everything in njihov zadnji album A Fever Dream imam te dni na repeat. Potem še LCD Soundsystem (American Dream), pa seveda QOTSA (Villains) in Arcade Fire (Everything Now) in, zakaj ne, tudi Foo Fighters (Concrete and Gold).
Razstava leta: Marij Pregelj: Retrospektiva v Moderni galeriji.
Spoznanje leta: Da je prosti čas nekaj, kar si je vedno težje privoščiti.
Opis leta: Zame je bilo leto kar okej, ampak gremo dalje.

Ime in priimek: Nadina Štefančič

Poklic: Podjetje Empatija
Knjiga leta: World Film Location: Los Angeles. Vodič po mostovih, hotelih, križiščih, pločnikih, obalah in avtocestah, ki bi bili izgubljeni v času, če ne bi postali filmi. Knjiga nas med drugim vodi do filmskih lokacij filmov Nimaš pojma, Sunset Boulevard, Čistina, Mulholland Drive in Šund.
Film leta:Med igranimi filmi Lady Bird Grete Gerwig. Kaj, če sta pozornost in ljubezen eno in isto? Kaj, če hepiend za punce nima nobene veze s fanti? Med dokumentarci pa dva bio-doku portreta: The Center Will Not Hold, vsakdan prelomnih trenutkov zgodovine z Joan Didion, in Gaga: Five Foot Two, vsakdan artpopa z Lady Gaga.
Predstava leta: Vsakič, ko se je na odru pojavila Tiffany Haddish.
Koncert/glasba leta: Album Forced Witness Alexa Camerona in njegova usoda luzerja v času interneta: »They made a meme out of my legacy, darling«. Koncert Eaglesov na stadionu Dodger in koncert Depeche Mode v Stožicah. Hotel Kalifornija na kraju samem in Bowiejevi Heroes v izvedbi drugega najboljšega Davida.
Razstava leta: Vsakovečerno sprehajanje po razstavnem prostoru Jakopičev drevored, pogosto s čustvi iz žanra »kratek poljub, kratka mladost« ob pogledu na najstnike, ki pijejo in se poljubljajo, ter policaje, ki jih sprašujejo po osebni.
Spoznanje leta: Rečeno z Rolandom Barthesom, da je naloga ljubezni in jezika dajati eni in isti frazi (ljubim te) inflekcije, ki bodo vedno znova nove.
Opis leta: Ni naključje, da je letos raperka Cardi B s pesmijo Kodak Yellow podirala rekorde na Billboardovi lestvici, Sofia Coppola v Cannesu prejela nagrado za režijo filma Preslepljene, Reed Morano emmyja za režijo TV serije Deklina zgodba, Čudežna ženska pa postala najdonosnejši celovečerec v ženski režiji. Leto 2017 je razdelilo zgodovino, na svet pred in po Weinsteinu, pred in po #metoo kampanji. Punce prvič v zgodovini niso bile le motor kulture in preslišane sogovornice, temveč tiste, ki so izbirale teme in vodile pogovor.

Ime in priimek: Anja Radaljac

Poklic: Prevajalka, kritičarka, kolumnistka, prozaistka
Knjiga leta: Največji vpliv name je letos gotovo imela znanstvena biografija Alexandra von Humboldta Iznajdba narave (Andrea Wulf), ki sem jo prevajala v prvi polovici leta; gre za izjemno bogato delo iz katerega sem se ogromno naučila. Veselila sem se izdaje dram Simone Semenič in Antične miturgije Svetlane Slapšak. Z izostrenim občutkom za literarno so me navdušili Črvi Andreja Tomažina, k lastnemu pisanju pa me je spodbujala Anastrofa Muanisa Sinanovića. Premaknila me je še knjiga The Nonhuman Turn (2015, uredil Richard Grusin)
Film leta: Carnage: Swallowing the Past (režija: Simon Amstell). Sicer sem letos manj spremljala tekočo filmsko produkcijo in med filmi, ki so me letos povsem navdušili bi izpostavila Au Hasard Balthazar (režija: Robert Bresson) iz 1966 – film brez primerjave.
Predstava leta: Misterij sove (režija: Renaud Herbin); po premieri sem precej neprofesionalno pisala v LGL in se jim zahvalila, da so omogočili to delo – redke so predstave, ki me privedejo do novih, pomembnih spoznanj; Misterij sove je bila taka predstava. Izpostavila bi še Idealno (Pia Brezavšček, Barbara Krajnc Avdić in Saška Rakef) in Orgijo (Urška Brodar, Katarina Stegnar in Jure Novak). Pomembni postavitvi.
Koncert/glasba leta: 1. koncert cikla Blue Sound Hub (prosta improvizacija) v Pocket teatru (Dré Hočevar, Maurizio Valdes, Gašper Livk, Tilen Lebar in Alistair Mcneill Brown). Gre za serijo dogodkov, ki skušajo vstopati v stik z aktualnimi temami, a hkrati ohranjati karseda svoboden glasbeni izraz zaradi česar se mi zdijo konceptualno zanimivi.
Razstava leta: Sve naše životinje – Animalističke teme u hrvatskoj modernoj likovni umjetnosti v Moderni galeriji v Zagrebu.
Spoznanje leta: Ni enega spoznanja – le več manjših uvidov.
Opis leta: Težko.

Ime in priimek: Ana Schnabl

Poklic: Pisateljica in urednica.
Knjiga leta: Knjiga, ki je v času izpolnjevanja tega vprašalnika še nisem prebrala do konca, pa se je že globoko vtisnila: Stvari, ki jih ne narediva, zbirka kratke proze argentinskega pisatelja Andrésa Neumana. Izvrsten, razgiban jezik, cepljen na izjemne, že skoraj psihedelične pripovedne perspektive, vse zgodbe pa se tičejo ljudi, kakor živijo, ljubijo, sovražijo, se sprenevedajo ipd. V resnici gre za psihološko prozo, ki se ne giblje med znanimi psihološkimi tropi, ampak človeka razume na povsem samosvoj način. Zbirka vsebuje genialno kratko zgodbo z naslovom Juan, José, v kateri so psihološki, psihiatrični, psihoanalitični tropi sprevrnjeni in ironizirani, obenem pa spregovori še o žalostnem dejstvu, da ima nad ljudmi večjo moč tisto, česar si ne priznajo kot pa tisto, kar si.Dober okus je pustil tudi romančič Guadalupe Nettel Telo, v katerem sem se rodila, v katerem sem se našla intimno, kot Ana in javno, kot pisateljica. Delati umetnost je ena od tehnik nadkompenzacije, takšna, ki nekaj naredi, zapusti tudi drugim. Najbolj od vsega pa sem si želela prebrati Roman, a sem imela precej nesrečno ročico.
Film leta: Nisem čisto prepričana, če sem letos sploh šla v kino. Vem, da sem hotela videti Kvadrat. Sem pa preteklo sredo pogledala Renoirjev film La Règle du Jeu. Recimo, da mi je uspelo vzljubiti filmsko umetnost, a se moj okus še ni premaknil v sodobnost, morda se nikoli ne bo. Klasiki se mi zdijo izjemno literarni, dovolj diskurzivni so, da jih lahko odnesem s sabo, moj vizualni spomin je namreč porazen.
Predstava leta: Niti enkrat nisem šla v gledališče. Odkar ne pišem več o plesu, sem imela veliko namenov, realizirala pa nisem nič. Ljubezen do plesnih predstav bo znova vzklila, vem, samo odpor mora do konca izzveneti.
Koncert/glasba leta: Hotela sem, da bi to bili The Necks, pa so vrhunskost zgrešili ravno za tisti je ne sais quoi. Morda je bila težava ta, da vem, kam lahko gredo, kam nas lahko prestavijo, a smo ostali nekje na petih šestinah poti. Vseeno izjemen koncert, v dvorano sem prišla raztresena, odšla pa zbrana kot že dolgo ne.
Razstava leta: Instagram.
Spoznanje leta: Treba je biti razumen, torej razločevati med užitkom in zadovoljstvom. Če imamo za zadovoljstvo to, kar je komajda užitek, bomo dogoreli kot sveča v vetru – hitro, ne da bi pustili vtis. Vtis pa bi vendar radi naredili, v tem smo si, kot bi rekel Tolstoj, edini.
Opis leta: Vse sem precenjevala. Ampak, če ne bi precenjevala, ničesar in nikogar ne bi ljubila.

Pes laja.

Za drugo mizo v lokalu čakam Tajdo. Obred prve kave, ki mi jo zdravnik prepoveduje, po vrnitvi domov. Počasi se uskladim s temperaturo v lokalu. Čutim, da je telo preutrujeno, da bi sodelovalo pri čem drugem. Gledam psa, ki je privezan za kromiran drog, na katerem visi zamotana zastava. Luč na drogu je ravno ugasnila, dovolj svetlo je že in dobro vidim. Laja. Nikogar ne moti, čeprav je zunaj vsaj minus sedem. Prikaže se natakarica.

“Kaj boš?” Ne poznam je, to me zmoti in zdi se, da tudi jaz motim njo.

“Kje je Tajda?” Gledam, kako si popravlja očala, ki ji lezejo po nosnem grebenu.

“Ne vem.” Laže in tega ne skriva.

“Kaj boš?”

“Kavo. Dvojno, brez.” Obrača se, nosi butast pikčast pulover.

“Čigav je ta pes?” vprašam glasneje.

“Ne vem, odkar sem odprla, je tukaj.”

In laja.

Vlažen belkast premaz na oknu se na robovih steka v črno plesen in na delih razmaže podobo psa. Vame se med laježem vsilijo katranasto črne oči tiste deklice za meglo mokrega avtobusnega stekla. Vse imam na eni od črno-belih fotografij. Ta pes me spominja na tistega psa takrat. Mrcvarim suho kožo na obrazu. Trd del obnohtne kože me popraska po licu. Ta pes je črn, tisti je bil rjav. Nima veze. Ona ga je morala pustiti za sabo, če je bil res njen, nekdo ga je vrgel dol z avtobusa. Ni bilo prostora za živali, komaj ga je bilo za ljudi, ki bežijo stran. Morda na bolje. Kolone neimenovanih in pozabljenih ljudi. Jezi me, ne vem njenega imena, nisem niti poskusil izvedeti. Na enem posnetku imam tega njenega psa s spodvitim repom. Koščen je. Postranska škoda, nezabeležena smrt. Videla me je, da sem ga fotografiral. Položila je dlan na steklo. Majhna majhna dlan.

Natakarica predme postavi skodelico kave. Roke se mi tresejo, še preden jo poskusim. Nisem več mlad. Ženi sem obljubil, da letos ostanem doma. Nič več vojnih območjih, nič več sestradanih obrazov, utišanih ljudi. Ampak lani nisem vedel, kar vem letos. Na jebeni nevednosti obljube ne stojijo dolgo. Njo skrbi zaradi nespečnosti. Preveč je bolečine. Ne moreš se pokoriti za trpljenje tega sveta. Potem na mizo prinese govejo pečenko in kruhove cmoke. Vse pojem. Vedno vse pojem. Ne zamerim ji ničesar. Včasih je prižigala sveče in dimne palčke, ki so mi dražile oči. Vse je hotela spremeniti, vse moje čute zafilati z novim, da se ne bi spomnil starega. Svinčeno jedro spomina na obnemogle ne splava, samo potaplja se. Globlje. Dol, nižje vse do krvavih žuljev. Njihovih, mojih. Kaj vem.

Tip odrine vrata. Natakarica se stopi, nekoliko ji klecnejo kolena. Ni mi jasno, zakaj. Tip za sabo pušča smrad. Kot obtolčena konzerva. Lahko, da bo v redu, a verjetno ne. Nevidno bo pronicalo in pokvarilo vsebino. Kašasta, sivozelena, žarkava vsebina. Izgineta v shrambo in zavidam jima preprostost, s katero me spregledata kot nepomembno motnjo. Ne vznemirja me dejstvo, da smo ljudje neumni. Njena uslužnost pikčastega puloverja in rožnatih nohtov me iritira. Prepričan sem, da je svoje želje uskladila z njegovimi. To me izludi. Vse te jebene možnosti, ona pa odpira noge pokvarjeni konzervi.

Poln sem predsodkov. Obrnem se proti drogu, da bi videl, kaj je s psom. Leži na tleh in ne laja. Želim si, da bi. Da bi se boril. In ta natakarica in moja žena. Predvsem moja žena.

Tistega psa nisem rešil, iskal sem kote za boljši posnetek. Gužva, solze, znoj, blato. Odrinil sem nekoga, da bi prišel bližje avtobusu. Ne vem, ali sem takrat prvič ugledal zagozden škorenj v blatu. Nekdo je ostal bos. Ni se bilo mogoče vrniti nazaj ponj. Pes je priletel ven iz avtobusa. Nikomur ni bilo mar. Meni ni bilo mar. To ni bila moja naloga. Tam nisem smel biti človek, ki čuti. Zdaj se zdi kot navaden kliše. Izklop, da dobiš več, kot bi lahko. Pa res? Spodvil je rep in cvilil. Hotel je nazaj notri k njej, brce ga niso motile. Boril se je, dokler ga ni gneča ljudi, ki so silili notri, stisnila med blatne kupe in gume avtobusa.

Zmoti me hrup. Tip je prišel ven. Pričakujem, da bo z obema rokama prijel za pas in ga poravnal. Kavbojke so načrtno raztrgane nad kolenom, gležnjarji so novi, kljub zlizanemu usnju. Nervira ga, ker buljim vanj. Dvigne brado, odkrha se. Zanj ne predstavljam grožnje, močen moški je, ravno je dobil, kar je hotel. Dan se še ni začel, ko je zakoličil svoje ozemlje. Obrne se proti šanku. Denarnica v zadnjem žepu na desni strani je debela. Potem se na barskem stolu zavrti in strmi vame, pripravljen na spopad.

“Kaj je?” Pomignem proti psu.

“Kaj?” vpraša še enkrat.

“Ali je tvoj?”

“Ne.”

“Ali veš, čigav je?”

“Ne.” V tem pride nazaj v lokal natakarica. Pričakujem, da bo ob njegovem pogledu povesila oči. Nisem se zmotil, naveličan sem tega. Tipu se ne zdim nevaren, zamoti se z njenim hihitanjem.

Posvetim se slabi kavi. Hočem sprovocirati svojo željo po domu in ženi, za katero upam, da bo tokrat manj potrpežljiva, kot se kaže. Zaradi nje se počutim kriv, ker hočem več od navadnega. Morda velja, da se vsak odrasli odloči zase. Jaz sem se odločil bolj močno, kot se je ona. Ta tip za šankom se je odločil bolj, kot se je natakarica. To so majhne borbe in veliko prilagajanja. Moja je zgolj obljuba, da letos ostanem doma.

Zdaj je budna, čaka me. Njen obraz je spočit, koža je vsakič, ko se vrnem, nekoliko bolj mehka. Hiša je urejena, vse je na svojem mestu. Rezano cvetje na obeh mizah. Vse nagrade in priznanja so nazaj v škatli in na podstrešju. Vem, da jih zloži ven in obriše, ko me ni doma. Jezila se je name, ko se nisem odzval na povabilo ob podelitvi kurčevih nagrad. Kaj boš oblekel? Greš k frizerju? Kupila sem nove čevlje … V nedogled. Dokler nisem rekel, da ne grem. Upal sem, da me bo vrgla ven. Kričala, izustila vse, kar bi morala, pa ni. Prikrajšal sem jo za otroke, za življenje v dvoje, za ljubezen in podporo. Ampak ne. Čevlje je podarila drugim in ostala doma. Morda je močnejša kot to. Morda se da boriti tudi drugače.

Pes je že predolgo tiho.

Ura je sedem in dvanajst minut. Mimo okna zanese nekaj snežnega prahu. Severnik se zaganja nad lokal in dviguje zaledenel sneg, ki se drži strehe. Kava je hladna. V denarnici naberem evro trideset, kolikor je stala letošnjo pomlad. Recimo, da ni dražja. Oblečem volnen plašč. Kapa, šal, rokavice. Med nogami imam torbo, ki je bila včasih težja. Pomembno se mi je zdelo, da imam najnovejšo opremo, najhitrejši fokus. Zdaj imam samo dva objektiva, 35 mm in 50 mm. Dva aparata in filme. Z leti odpadejo odvečne stvari in ljudje. Se mi zdi. Pomislim na to, da moram nekaj filmov še razviti. Jutri. Danes moram samo domov. Kadarkoli sem doma, se na moji koži nabere nekaj voščenega, premaz nevidne zatrdelosti. Oklepa me, koža me skrbi, ne more dihati. Čutim, da se že nabira pod pazduhama, za koleni, pri dimljah. Bojim se dneva, ko se bo oklep strl in tega, kar je spodaj, če sploh kaj. Odrinem vrata, zamrmram nekaj v pozdrav. Ne slišim odgovora. Ledeno je. Torbo stisnem čez pas, a mraz leze vame. Drgetam. Gledam psa in grem mimo. Obrne oči k meni. Ve, da nisem dober človek. To se voha.

Dlan deklice na avtobusnem steklu je tisti dan zgrabila moje drobovje. Majhna majhna dlan. Občutek imam, da me še stiska in od mene terja boj. Pes, ki ne laja, je blizu mene, in v tem me napadejo pitagorejske vraže. Nič skromnega ni v tem, kako morbidno goste in neuslužne so moje misli. Ne popuščam jim in hodim dalje, ko se mi zazdi, da slišim ječanje. Tisti pes, ta pes. Ledeno škripanje se ustavi, zgolj veter, ki se zvija po drogu gor in dol. Zastava je še vedno zmečkana črna krpa. Čutim solzo, smrkelj se je nabral nad ustnico. Oboje je slano in toplo. Odklenem vrata avtomobila. Na sovoznikov sedež odložim torbo in sedem. Dam v rikverc in ustavim ob drogu. Nič junaškega ni, hočem samo čutiti, to ji dolgujem, preden bo vse samo še led in mraz in hlad. Stopim ven in odpnem psa. Skozi plašč čutim težo in hladen kožuh. Položim ga na zadnje sedeže. Stekla se počasi orosijo in z rokavico brišem usedline najinih izdihov. Zdaj so povsod same kapljice. Ošinem osvetljen lokal in drobce razmazanih luči. Ura na armaturni plošči je sedem štiriintrideset. Do Kosez je deset minut. Za zajtrk ob osmih bom doma.

Pes se premakne. Mislim si, zdrži. Bori se. In speljem.