julij 2021 - AirBeletrina
Kritika 29. 7. 2021

Ženska hoče moškega, pa tudi vse ostalo

Gospod Darcy je eden od tistih literarnih likov, ki vznemirjajo žensko domišljijo.

Letošnje poletje je v znamenju vprašanja: Kaj hoče ženska? Ena najbolj prodajanih knjig letošnje poletne sezone pri nas je namreč knjiga novinarke in urednice Irene Štaudohar s tem naslovom, ki je izšla pri založbi UMco. Malce posebna je v svojem žanru, saj ne govori le o poslovnih in kariernih uspehih izjemnih žensk, ne govori le o ženskah, ki so orale ledino in se uveljavljale na področjih, ki so tradicionalno rezervirana za moške, ne govori o feminističnih borkah … Ireno Štaudohar zanimajo ženske, ki jih ni bilo »strah leteti«, ki so življenje zajemale s polno žlico, ki so si vzele vse, kar so si želele. Veliko zato govori o intimnih življenjih teh žensk, o tem, kako so ljubile in iskale srečo. Knjigo bi lahko brali kot nekakšen poskus rehabilitacije zadev srca in telesa: ljubezni, fantazij, strasti, užitkov. Brez tega ni sreče, je razvidno iz knjige.

Že v drugem poglavju se Freudovo vprašanje Kaj hoče ženska? spremeni v vprašanje Koga hoče ženska? In odgovor je nedvoumen: ženska hoče moškega. Ženska fantazira in sanjari o moškem. Ženska si želi strastnega ljubimca. Avtorica denimo zapiše, da je imaginacija o divjem in posebnem moškem del ženskega DNK, kar dokazujejo tudi romani nekaterih pisateljic. V tem smislu je knjiga obračun s feminizmom, ki je ženske v šestdesetih in sedemdesetih učil, da ne potrebujejo moškega, saj postajajo vedno bolj svobodne. Pravi ženski problem niso moški, temveč je problem pomanjkanje samospoštovanja in samozavesti, piše Štaudoharjeva. Ameriška pisateljica Joan Didon je v eseju o samospoštovanju, ki ga navaja avtorica, zapisala: »Če nimamo samospoštovanja, igramo tiste vloge, ki jih ljudje okoli nas, ki so močnejši, želijo videti.«

Odgovor na vprašanje Koga hoče ženska? moramo seveda razširiti, kajti določen del žensk si želi partnerico, ljubimko, in tudi o teh ženskah je govora v tej knjigi. 

Seveda pa hočejo ženske tudi druge stvari. Hočejo biti ustvarjalne, hočejo svojo kariero, hočejo uspeh. Zapisi, ki jih podaja avtorica, govorijo o ustvarjalnih, inteligentnih, svobodnih ženskah, ki so se uveljavile na različnih področjih. Spoznamo književno urednico in avtorico Diano Athill, modno urednico Diano Vreeland, scenaristko Noro Ephron, filozofinjo Hannah Arendt, slikarko Georgio O’Keeffe, igralko Jeanne Moreau, pisateljice Doris Lessing, Erico Jong in Colette itd. Doživljale so vzpone in padce, uspehe in razočaranja, srečo in nesrečo, velikokrat so bile v nefunkcionalnih razmerjih, se ločevale in spet poročale, a v vsem tem so živele polno in strastno.

Irena Štaudohar

V vsaki zgodbi dobi bralec oziroma bralka kak droben življenjski nasvet, citat, ki ga velja podčrtati. V zgodbi Diane Athill denimo preberemo njeno izjavo: »V življenju si moramo nabrati čim več lepih vznemirjenj in jih shraniti za pozne dni.« V zgodbi Diane Vreeland preberemo njen življenjski credo: »Dobro življenje je tisto, o katerem veš, da ga hočeš, in ga sam tudi uresničiš.« Emilie du Chatelet nas poduči: »Bistvo življenja je sreča, da si človek privošči in poišče pravo mero v svojih strasteh do hrane, seksa in učenja.« Tako se knjiga Kaj hoče ženska približa tudi nekakšnemu priročniku za samopomoč, za srečo.

V žanrskem smislu gre za esejistiko, ki za osnovo jemlje biografije, a v njih preplete marsikaj. Knjiga se tako giblje na širokem terenu, kjer se mešajo psihologija, literatura, filozofija in še kaj. Je pa v ospredju literatura: delno zato, ker avtorico še posebej zanimajo ženske, ki pišejo, delno zato, ker jo zanimajo ženski liki iz literature, delno zato, ker poskuša skozi literaturo razumeti in interpretirati življenja žensk. Vendar pa se ne omejuje, saj ponuja življenjske zgodbe zelo različnih žensk – izstopa denimo Nan Shephard, ki je bila zaljubljena v goro in je izjemno lepo pisala o naravi, ali pa igralka Zsa Zsa Gabor, ki je imela pragmatično razumevanje nasprotnega spola in celo sestavila priročnik o tem, kako naj ženske rokujejo z moškimi, da bodo od njih dobile vse, kar hočejo.

Irena Štaudohar slavi ženskost. Zapiše denimo: »Že od najstniških let se mi je tako vznemirljivo zdelo biti ženska.« Njene zgodbe dokazujejo, kako kompleksen in bogat je ženski svet, poln dram vseh vrst, zanimivih likov, zapletenih odnosov, čustev … Z besedami Susan Sontag: »Biti ženska pomeni biti igralka. Ženstvenost je svojevrstna predstava …«

Verjamem, da bo ta knjiga spremenila diskurz o ženskem vprašanju, spremenila je namreč fokus – moški niso na svetu zato, da ženske ogrožajo, temveč zato, da so njihovi partnerji in družabniki in jim omogočajo užitek. Ženske si to morajo znati vzeti. Moški so si namreč vzeli že davno. Na splošno pa gre knjigo Irene Štaudohar brati kot poziv k polnemu, ustvarjalnemu življenju.

Za konec omenimo, da je knjiga prijetno in zanimivo branje, ki vleče do zadnje strani. V roke ga brez strahu lahko vzame vsak, še posebej pa jo bi priporočila mladim dekletom, ki si še iščejo vzornice.

Zagotovo je ženska po tej knjigi malce bolj raziskan teren, bralci pa sedaj čakamo še odgovor na vprašanje, kaj hoče moški. So moške želje res tako različne od ženskih, ali pa je to le stereotip, ki so nam ga privzgojili? Kakšna bitja so pravzaprav moški – so tako zapleteni in kompleksni kot ženske ali veliko bolj enodimenzionalni? Izziv za novo knjigo Irene Štaudohar je na dlani.

Kritika 28. 7. 2021

Ujetost v lastno svobodo

Paolo Giordano (1982) je eden izmed redkih sodobnih italijanskih pisateljev, ki ima v slovenščino preveden celoten opus. Od velikega uspeha Samotnosti praštevil, ki smo jo dobili leta 2010, je namreč postal eden izmed ljubljencev slovenskega bralstva, ki je z navdušenjem sprejelo tudi najnovejši prevod, roman Raztrgajmo nebo. Pričakovanja za roman so bila visoka, saj se Giordano po kratkem ekskurzu v odraslost (Človeško telo, Črnina in srebro) prvič po Samotnosti praštevil vrača k mladostnikom, k njihovim stiskam in idealom. Tokrat se ukvarja z dekletom Tereso in tremi fanti, ki jih spozna med poletjem, ki ga z očetom preživlja v Apuliji. Nicolo, Tommaso in Bern jo začarajo s svojim nenavadnim načinom življenja, s svojo energijo, pa tudi s skrivnostnostjo, še posebej močno pa se zagleda v Berna. Prebivajo na Cesarejevi kmetiji, ki fantom služi kot nekakšen oče, a še bolj kot duhovni voditelj, saj jih uči filozofije in med drugim verjame v metempsihozo (selitev duš). Že nastavek zgodbe daje nostalgičen in misteriozen pridih, ki se skozi poglavja le še okrepi, skupaj z obračanjem mladih k naravi, samooskrbi in sožitju pa se okrepi še občutek idiličnosti, ki jo prinaša mladostniška naivnost, ki verjame, da je nesebična skupnost ne samo mogoča, ampak nujna. Teresa že na začetku komentira, da je bila za fante »le del narave, pojav, ki je prihajal in izginjal z letnimi časi in o katerem je bilo nesmiselno preveč razmišljati.« In čeprav v vloženi zgodbi, ko se srečata odraslejša Teresa in Tommaso, hitro ugotovimo, da je šlo veliko stvari narobe in so se protagonisti odtujili, se je vseeno lepo prepustiti retrospektivnemu opazovanju nenavadne dinamike, kako ustvarja enkratno in neponovljivo najdeno družino.

Paolo Giordano Fotografija: Wikipedija

Fokus romana ostaja na Teresi, tudi največ časa preživimo z njo, a ključna je njena povezava s fanti, pa tudi navezanost mladih na Cesareja, kjer se kaže njihova nesamostojnost, ki vztraja skozi leta. Vsakič, ko pride do težav, se zatečejo k njemu, a ne samo zato, ker je odrasel, ampak zato, ker sami nočejo odrasti, saj to pomeni sprejemanje težkih odločitev in odgovarjanje za posledice lastnih dejanj. Ta potuha, ki jim jo daje, je odličen kazalec tega, kar jih od znotraj uničuje kot skupnost. Veliko lažje se je namreč slepiti in ostati večni otrok, če imaš nekoga, ki se odloča namesto tebe – v nekem trenutku jih Cesare zapusti, a ko je ponovno z njimi in naredi »težko, odraslo stvar«, si vidno oddahnejo, saj je »spet bil tu nekdo, ki je odločal namesto nas«. Tudi Teresa se pogosto počuti brez lastnega mnenja in kmalu postane jasno, da takšni temelji ne bodo dovolj trdni za grajenje močne, dolgotrajne skupnosti. Vseeno pa je pravi užitek prebirati o njihovih načrtih in sanjah, ki jih Giordano tako spretno stke med vrstice. Najbolj izstopa želja mladih po lastni kmetiji, ki bo neškodljiva za okolje. A zaradi svojega plemenitega poslanstva se samo še hitreje in bolj silovito zabijajo ob zidove rigidne družbe in njenih norm, ki jih zato ne samo prevprašujejo, ampak celo kršijo, dokler vse skupaj ne gre predaleč. V prvih letih, ko fantje, Teresa in še nekateri prišleki živijo na kmetiji, tako beremo o uporabi deževnice, filtriranju vode, trajnostnem čebelarjenju, premičnem kokošnjaku, ukvarjanju z nedejavnim kmetijstvom, da bi se zemlja lahko regenerirala, njihov moto pa je (vzet iz knjige Revolucija ene slamice) »Brez obdelovanja tal! Brez gnojenja! Brez kemikalij! Brez pletja in zatiranja plevela!« Kasneje se neizbežno začnejo konflikti s sosedi, s skupnostjo in vsemi, ki ne delajo po njihovo; iz klavnice poskušajo osvoboditi konje, prestrašijo ljudi, ki puščajo odpadke na divjem odlagališču ipd. Njihove akcije so pogosto impulzivne, a strastne in navdihujoče, večji problem pa je vse hujši prepad med njimi, ki se poglablja in stopnjuje na ozadju rušenja družbenih konvencij in spreminjanja sveta na bolje. Boleče je gledati, kako zaradi notranjih nesoglasij (ki jih zaradi mladosti, značajev in vzgoje ne zmorejo preseči), pa tudi zaradi ihtavosti in slepega idealizma, ki jih pehata v obupen boj z zavoženo družbo, njihova idilična skupnost počasi propada. Vidi se tudi njihova nedozorelost, ki je vzrok za mnogo problemov, konec koncev pa tudi paradoksalna ujetost v lastno svobodo, ki je preobširna, da bi jo lahko zares doumeli. Giordano z mnogimi prijemi, različnimi zgodbenimi nitmi in na več nivojih pokaže, kako težko je biti idealist med realisti, kako težko je biti mlad, pa tudi to, kako neusmiljeno te svet zmelje v prah. Vseeno pa roman ni nihilističen, saj v njegovem osrčju ostaja pristna, čeprav zapletena ljubezen med Tereso in Bernom.

Roman najbolj zablesti ravno v tem pogledu, medtem ko je na nekaterih mestih preveč melodramatičen in nerealističen. Giordano se včasih spozabi in o čustvih piše preveč direktno, namesto da bi se držal subtilnosti. Prav tako prerad zapade v prizore, ki so kot iz kakšne žajfnice in se naslaja nad šokantnimi trenutki, ki sploh niso tisto, kar v romanu iščemo, v drugi polovici romana pa zatava in začne nasploh pretiravati z dogajanjem, ki postaja na trenutke že absurdno. Kar je škoda, saj so odnosi med protagonisti pristno zgrajeni, prav tako so živahni in realistično napisani njihovi pogovori, ki jih ne manjka. Sploh pa je tisto, kar zares pritegne, preprosto zgodba o njihovem življenju, zvezanim s sentimentom kmetije, kjer jim skozi prste polzijo zamujene priložnosti in se morajo vsak po svoje soočati z razočaranji in se sprijazniti s tem, kako drugače vidijo svobodo in kako so lahko skupaj samo takrat, ko si lažejo. Trpko, a ravno na to cilja Giordano, ko piše o odraščanju.

Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo, Mladinska knjiga, prevod Anita Jadrič, Ljubljana 2020. 

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

Kritika 26. 7. 2021

Nova doza veselja za ljubitelje muminov

Pred leti so pri založbi Sanje ljubitelje muminov razveselili z izdajo štirih zelo lično izdelanih mumin-stripov; Mumin in morje, Mumin se zaljubi, Mumin na Azurni obali in Mumin in zlati rep. Tedaj so bile prigode mumindružine zapakirane v manjši ležeč format in v barve, tokrat pa je pred nami večji pokončen format, stripi pa so črno-beli, vsi v živahnem prevodu Nade Grošelj, ki je tako rekoč »hišna mumin prevajalka v slovenščino«. V 1. knjigi so zbrani štirje, trije »novi« in slovenskemu bralcu že znani Mumin na Azurni obali. Tove Jansson je stripe vrsto let ustvarjala za časopis, sprva sama, nato pa z bratom Larsom Janssonom, ki je delo kasneje nadaljeval kar sam, saj je Tove ugotovila, da ji ob vsem sprotnem časnikarsko-striparskem delu zmanjkuje časa za pisanje in slikanje.

Tove Jansson Fotografija: Wiipedija

V stripu Mumin in razbojnika mumin, ki ne zna reči ne, v svoji hiši velikodušno gosti cel kup sorodnikov in prijateljev, kar ga prične počasi spravljati v obup, saj niti v lastni postelji ne more spati. Ker nobena zvijača, kako bi se jih na sprejemljivo vljuden način odkrižal, ne naleti na plodna tla, slednjič na pomoč pokliče Smerduja. Sem zapisala »na pomoč«? No, Smerdujev obisk mumina kmalu pahne v še večjo nesrečo, saj njegovo hišo kratkomalo pogricka (menda je kar okusna, le stole je treba nujno dosoliti!). Z idejami, kako naj pride do nove hiše, muminu takoj priskoči na pomoč Snif, a nobena domislica, kako se lotiti posla in na hitro obogateti (to vključuje prodajo eliksirja življenja, najdbo neznane živali, ki bi jo prodala ZOO-ju, vedeževanje, moderno umetnost, predstavljanje atrakcije – mumina živega balona …), se žal ne obnese. Mumin in Snif spotoma rešita Smrkljico, ki najde razbojniško zalogo ukradenih dragocenosti, kar mumina slednjič vendarle pripelje do nove hiše. A kaj, ko v zanosu sreče novopečeni lastnik povabi vse živet k sebi, pa smo spet na začetku … Mumin in razbojnika je dobro napletena in spretno zašpiljena zgodba, v kateri, kot je za muminknjige nasploh značilno, ne manjka niti družbene kritičnosti, ki se tu med drugim oglasi ob galerijskem poslu, v katerem se obračajo zlatniki, a umetniku pripadejo le beliči. V stripu Mumin in družinsko življenje mumin ravno skoraj obupa nad družinskim življenjem, ko po naključju vendarle najde mamo in očeta. Mamo, ki je prilagodljiva, navajena kapric svojega moža in je nič ne vrže s tira; pravzaprav je muminmama bržkone ena najbolj stoičnih mam (in žena) v bližnji in bolj oddaljeni literaturi! V nasprotju z njo si oče ves čas želi nečesa razburljivega in dejansko se družinsko življenje izkaže za precej razburljivo, saj vključuje nenehno izginjanje, iskanje in pojavljanje (tudi nezaželenih) družinskih članov. Dialoge odlikujejo živahno besedišče in marsikatera zabavna izjava in domislica. Muminočka si zaželi pustolovskega življenja in prepriča muminmamo, da odide z njim živet v jamo; ko ju mumin ne najde, potoži Snifu, da sta se izgubila pri »pomladnem čiščenju« (mama se namreč vsakokrat, ko jo kaj skrbi, vrže v čiščenje in tako je tudi pred odhodom v jamo vihtela metle in krpe), na kar Snif hladnokrvno odvrne: »Vidiš, nikoli ne pospravljaj!« V Muminu na Azurni obali si želita Smrkljica in muminočka na jug, da bi, kot se izrazi mumin, »/…/ lumpala cele noči.« Muminu je njuna obsedenost s tujino tuja, zato zastavi mami vprašanje: »Mama, zakaj jima doma ni všeč?«, na kar mu mama, modra in praktična kot vedno, odgovori: »Jima bo pa toliko bolj, ko se bomo vrnili.« Mumini se nevede naselijo v prestižnem hotelu, česar pa ne vedo, saj so jim besede hotel, meni in podobne, neznane. V očeh ostalih gostov izpadejo veliki (bogataški) ekscentriki, iz razkoraka med njihovimi naravnimi dejanji in videzom, ki ga puščajo v očeh okolice, pa izhajajo mnoge komične situacije. Tudi v tem stripu satirična ost ni daleč, uperjena pa je predvsem v dojemanje tujine oziroma tujega in drugačnega. Zadnji strip, Muminov samotni otok, v katerem se družina odpravi »piknikirat« in po zasilnem pristanku helikopterja konča na neznanem otoku, je še najmanj celovit in zaokrožen, pač pa bolj prigodniško naravnan, a zato nič manj zabaven.

Vsi štirje mumin stripi pokajo od akcije, nabritih domislic in živahnih dialogov ter ob na videz oddaljenih (in odbitih) dogodivščinah mumindružine, njihovih znancev in sorodnikov še kako pripovedujejo tudi o našem svetu in nas samih, danes, tukaj in zdaj. Nadvse zgovorne pa so tudi podobe, prav tako živahne in spretno kadrirane, kar ustvarja zelo udobno berljiv strip. Omeniti velja tudi okvirčke posameznih prizorov, ki jih ne tvorijo vedno le ravne črte, pač pa so to včasih predmeti, ki so vsebinsko povezani z določenim prizorom, na primer vrv, lopata, okrasni trak ipd.; slednji so v likovno dogajanje umeščeni nenasilno, estetsko in so še dodaten izraz avtoričine domiselnosti. Za konec pa se vrnimo na začetek – še posebej dobra novica za ljubitelje muminov je seveda številka ena v podnaslovu albuma, ki obljublja, da bodo Muminu sledile nove knjige.

Tove Jansson: Mumin; 1. knjiga zbranih stripov, prevod Nada Grošelj, Sanje, Ljubljana 2020.

 »Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

Kritika 23. 7. 2021

»In najhujše, najbolj boleče je prav spoznanje, da nisi več pesnik /…/«

 (Ada Škerl)

Ada in Sonja Ilustracija: Ana Lucija Šarić

Verjetno ob vsaki zamolčani naraciji obstaja vrsto vzdihovalcev, ki se sprašujejo, čemu je treba spet kopati po pozabljeni kotanji, in še več tistih, ki menijo, da je resnica že zdavnaj izpričana, toda za tistega, ki se kopanja loti, najbrž ni pomembno, da se ozira na vse prepreke, pač pa gre bolj za vprašanje, s katerim orodjem se kopanja sploh lotiti. Brane Mozetič svoje nove knjige, ki nosi naslov Rožnate zgodbe, s podnaslovom – Iz neheteronormativne zgodovine (za mladino) – in ozaljšane z ilustracijami Ane Lucije Šarić (Založba Škuc, Lambda / 149, Ljubljana 2020), ni zasnoval kot zgodovinskega pregleda, »pač pa gre za posamezne slike, ki naj mlademu bralstvu razkrijejo stvari, ki bi mu sicer ostale skrite.« Potem ko Mozetič v središče postavi mladega bralca, ki ga, razen v uvodu, kasneje ne omenja, nam naj bi bilo jasno, čemu nekompliciranost besedila, čemur se na nek način prilagodi tudi jezik. Nanizani primeri in osebe iz zgodovine, ki po današnjem razumevanju sveta ne sodijo v heteronormativne obrazce ali ustroj sveta, kot temu pravi avtor, so torej res bolj slike kot pa recimo skrbno izrisan metodološki okvir. Kljub tej navidezni poljubnosti pa Mozetič vendarle vzpostavi vertikalo; že takoj na začetku na primer izpostavi dvoje. Prvič, da so svet večinoma vodili moški in da so ti s svojo močjo in prevlado pisali zgodovino. Zaradi tega so nam po Mozetiču ostale predvsem podobe moških. Pomembno pa se mu zdi poudariti tudi, da zgodovino zadnjih dva tisoč let obvladujejo monoteistične religije, kot so judaizem, krščanstvo in islam, »ki zatirajo vse, kar uhaja heteronormativnosti.«

Predstavljamo si torej, da je Mozetič Rožnate zgodbe zasnoval kot nekakšno reko s številnimi pritoki, recimo da – v primerjavi s preostalim svetom – nekoliko v zaostanku, pa vendarle v trenutku, ko se zgodovina in stvari obračajo. In ne glede na to, ali nas njegova razkritja veselijo, presenečajo, morebiti pa nas utegnejo celo potreti, jasno je, da s svojo knjigo odpira možnosti za novo kritično misel. Na ta način tudi ni pomembno, ali izhaja iz osebne izkušnje in preferenc, nekajkrat v knjigi to vendarle naredi, pomembno je, da kontemplira in nam skozi zgodovinske slike kaže surovo silovitost, ko nam popisuje zatiranje posameznikov, ki jih ni mogoče ukalupiti v heteronormativne obrazce. »Heteronormativnost je pogled, ki heteroseksualnost obravnava kot družbeno normo,« zapiše Mozetič. In v nadaljevanju: »Posledica tega je, da predpostavlja skladnost biološkega spola, seksualnosti, spolne identitete in spolnih vlog.« Skozi heteroseksualnost presoja vse vidike družbenega življenja, tudi tiste, ki niso neposredno povezani s seksualnostjo. Starim kulturam na primer pripiše drugačno razumevanje spolnosti. Upoštevajoč dejstvo, da so oblastniki uničili ogromno kultur, ki so obstajale pred njimi, tu se mu zdi smiselno omeniti kolonialistične pohode v Severno in Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo in Azijo, izpostavi jamske poslikave v Španiji, ki datirajo nekje med 5000 in 10.000 let pred našim štetjem, pa poslikave v Južni Afriki, Zimbabveju itd., pri čemer gre njegove trditve vzeti bolj kot domneve, mimobežna napaberkovanja, in ne kot kompleksne obravnave. Ob zapisu »izraza homoseksualnost in heteroseksualnost sta se pojavila šele v drugi polovici 19. stoletja,« je jasno, da skuša avtor Rožnatih zgodb v mlade bralce vsaditi artikulacijo njegove lastne govorice in jim z zgledi privzgojiti, da bodo zase zahtevali status recimo temu polnopravnih ljudi.

V zgodovini torej izbira trenutke, ki so eksemplarični: starim Egipčanom pripiše androginost in posebej izpostavi primer drugega faraona, ki je v resnici faraonka Hačepsut, ki je bila navadno upodobljena kot moški. »Tako kot druge faraone so jo upodabljali z vsemi faraonskimi simboli: s pokrivalom, z lažno brado in s kratkim krilom. Njene prsi so zakrite s prekrižanimi rokami …« Nadaljuje z Epom o Gilgamešu (okoli 2100 pr. n. št.), v katerem je popisana tesna vez med Gilgamešem in Engidujem. »Kakorkoli že razumemo številne odlomke iz Epa, jasno je vsaj to, da se Babiloncem pred 4000 leti niso zdelo nenavadni.« Mozetič torej ni spravljiv, previden, svoje materije ne obravnava kot gnetljive, ali kot poetične sile, sile, ki bo nemara pomagala preobraziti in sprejeti preteklost, pač pa je jasen in neposreden. Verjetno njegova težnja tudi ni – pred mladim bralcem – razprostreti staro zgodovino in ustvariti novo, pač pa zgolj razprostiranje dejstev – bralec si mora tako ustvariti lastno sliko. Tudi zaradi količine podatkov so Rožnate zgodbe zanimivo »odraslo« branje, vendar v tem primeru zna zmotiti Mozetičeva obsodba. Dobrodošla je njegova razgledanost in podajanje primerov razumevanja spolnosti v drugih kulturah – kot na primer v hinduizmu, zlasti v Indiji, »kjer imajo bogovi in božanstva seksualna razmerja na vse strani, ne glede na spol …«

Brane Mozetič Fotografija: Wikipedija

Ko na primer zapiše, »tako je približno v času, ko se je na bližnjem vzhodu začel porajati judaizem, s svojim zatiranjem vsake spolnosti, ki ne služi razmnoževanju, v Indiji nastajala knjiga Kamasutra, priročnik za ljubezensko in seksualno revolucije, ki bi morala še danes služiti svojemu namenu«, ni čisto jasno, ali primerja primerljivo, vendar pri bralcu z razprostiranjem primerov doseže želeni učinek – neizpodbitno dejstvo je, kar je lepo razvidno na primeru odnosa med Ahilom in Patroklosom, da svetovna literatura temelji na odnosu dveh moških; njuna zgodba je ostala živa še stoletja in je predstavljala navdih za številne likovne in literarne prireditve, vendar v prvi vrsti, kot zapiše Mozetič, kot zgodba o romantični ljubezni, ki premaga vse ovire, celo smrt. Pri tem seveda ne gre izpustiti Sapfo, ki je »prekinila z dotedanjim opevanjem bogov in se obrnila k osebnemu, intimnemu in erotičnemu življenju posameznice.« Takšen neposreden pogled je, tudi v kontekstu slovenskih literarnozgodovinskih raziskav, po svoje osvobajajoč, čeprav je nenavadno, da to izrekamo v času, ko se zdi, da so vse zgodbe že povedane in nobena tema ne bi smela biti potisnjena v ozadje in zakrita z zastorom. Kot že omenjeno, edina nevarnost Mozetičevega razkrivanja leži v tem, da bi sovraštvo, uperjeno v istospolne ali transpolne osebe, nenadoma pretvoril v nekaj drugega.

V naravi hitrih rezov, ki jih dela (»Poenostavljeno rečeno bi lahko rekli, da je bila seksualnost za Grka v prvi vrsti čustvena in ljubezenska vez z nedoraslim fantom, za Rimljana stvar premoči in penetracije, za krščanstvo, ki je potem prevladalo, pa je bila seksualnost sprejemljiva le za zaplojevanje potomstva«), je verjetno tudi obsodba vseh monoteističnih religij, med njimi posebej islamskega sveta dandanašnji. Da pri tem proizvede tudi kakšno stigmo, ni izključeno. V prvi vrsti je interes avtorja Rožnatih zgodb, da vzpostavi mozaik zatiranj, ki s krščanstvom postanejo malodane brutalna oziroma so kot takšna prikazana. Razlagalci lahko v Svetem pismu najdejo kup homoerotičnih elementov, a uradna cerkev se je opirala le na svojo razlago zgodbe o Sodomi in Gomori: »Ne smete ležati z moškim, kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba.« Da je Mozetičeva knjiga tudi selektivna, posebej postane jasno v poglavju Kralji in kraljice, v katerem nas opozori na cel niz vladajočih osebnosti različnih narodnosti, ki so bile homoseksualne, biseksualne, aseksualne, interspolne osebe. Zaključi z Umbertom II. Italijanskim, zadnjim italijanskim kraljem, ki je bil na prestolu le malo več kot mesec dni, od 9. maja do 12. junija 1946, ko je bila monarhija ukinjena. Tu navrže tudi zanimivost: bil je bratranec jugoslovanskega kralja Aleksandra. Očitno do popisovanja goji posebno strast in izkaže celo nadarjenost za psihološke profile. Za zadnjega italijanskega kralja na primer detektira, da je doživljal hude občutke krivde in da je bilo njegovo življenje beganje med spovednico in bordeli. Opisovanim osebam Mozetič pride najbliže v zadnjih slikah, kjer sta posebej zanimiva poglavje Taborišča in poglavje o pesnici Adi Škerl.

Že tolikokrat ponovljene besede, »intimni odnosi med osebami istega spola so bili torej dolga stoletja domena cerkve in posvetne oblasti,« se nas posebej dotaknejo, ko Mozetič izpisuje odlomke iz zapisov Ade Škerl. Med 19. 4. 1967 in 7. 6. 1973 je Ada napisala v zvezek 17 strani, ki jih je neslovila Samogovori (za Sonjo po moji smrti). Pesnica je bila prepričana, da bo umrla pred svojo partnerico Sonjo Plaskan. Sonji ni pisala o razmerju ali o svojih čustvih do nje, pač pa je na papir izlivala svetobolje. Večino prostora namenja poeziji in nezmožnosti pisanja: »Odkar pomnim, mi je poezija pomenila košček raja na zemlji.« Želi si pisati, celo roman bi napisala, ima že naslov, Pod pepelom tli, toda kot da ne more več pisati. »In najhujše, najbolj boleče je prav spoznanje, da nisi več pesnik /…/ Bom še kdaj pesnik; boš še kdaj, ti zvezek, napisal, da je nekje nastala pesem, po dolgih, dolgih letih vendarle pesem?!« Mozetič sklepa, da vzrokov za skromni pesniški opus Ade Škerl ne gre iskati v neugodni recepciji. »Ne nazadnje je bila prva zbirka izdana, po njej je zlahka objavljala v revijah, takoj je postala članica društva književnikov, v uporabo je dobila celo društveno stanovanje, izdala je še drugo zbirko, združila se je z literarno srenjo, vsaj v petdesetih in šestdesetih.« In stavek, ki sledi, je moč brati kot odgovor na dolgo zgodovino podjarmljanja istospolnih oseb: »Gotovo se je vedla precej zadržano, po vsej verjetnosti tudi zato, da je ne bi spraševali po njenem zasebnem življenju.« Adina nezmožnost pisanja, tako Mozetič, je izhajala iz njene spolne usmerjenosti. »Kajti njene pesmi so se vselej vezale na njeno osebno življenje, na izkušnje, na nesojeno zaljubljenost, na smrt matere, na potovanja, na konkretne otroke v otroških pesmih /…/, pa vendar si svoje zasebnosti, ki jo je živela večino življenja, ni upala upesniti.« Če nič drugega, je Rožnate zgodbe, ki jih lahko razumemo kot silovit krik, ki naj bi tisto, kar je bilo obsojeno na nepomembnost, rešil pred propadom, treba brati zaradi teh Adinih stavkov … 

Brane Mozetič: Rožnate zgodbe, Škuc, ilustracije Ana Lucija Šarić, Ljubljana 2020.

Kolumna 20. 7. 2021

Sentimentalna vzgoja

Prizor iz filma Carrington.

Igorju, ki me je seznanil z besedo v krepkem

Priznam, imeli so prav, vsaj deloma. Vsi tisti, ki so z obilo nejevere pospremljali moje izjavljanje, da je bila Flaubertova Vzgoja srca (L’ éducation sentimentale, 1869) eno mojih najbolj formativnih čtiv. Večina skomigov je temeljila na vtisih, da gre za bolj kot ne dolgočasno in močno razvlečeno čtivo s preobilico junakovega ukvarjanja s svojo preobčutljivo malenkostjo, ob katerem bralec včasih le stežka kljubuje zakonom gravitacije, da mu knjiga ne bi padla iz rok.

Je že tako, da vsako vseživljenjsko zavezo odločilno spremljajo močni dogodki, ki se v formativnih letih kar vrstijo, in eden takih je brez dvoma maturantski izlet, pa čeprav v lastni organizaciji in v času, ko sploh ni bilo treba opravljati mature – ali pa ravno zato, ker je tako ostalo več časa za veseljačenje. Bolj ali manj vse plejliste tistih najdaljših počitnic, ki so torej za povrh minevale brez alibija oddiha po dejanskih preizkušnjah, so takrat vsebovale komade, kot so All I wanna do is make love to you, It must have been love, Girl I’m gonna miss you in še kakšnega, na katerega sem v dobri in najbrž povsem upravičeni veri, da pri tej navezanosti ne gre za kaj več kot klasični guilty pleasure, sistematično pozabil. Navsezadnje je šele zima tista, ki lahko ponudi neko mračno uteho, poletje pa te samo zadolži. Ampak tega je bilo vsaj zares vredno pričakovati – in se ga spominjati. Na poletnih priporočilnih seznamih bi, sploh glede na družabno zasedbo na poti proti morju, najverjetneje visoko kotiral tudi kak komad, ki se je spravil opevati nepozabno, a seksualno žal neuresničeno ljubezen, ki jo nepotešenost le še krepi. Govorimo vendar o času nebrzdane vsestrastnosti, hlastanja, ki kljub priseganju na goli instinkt ne zanemarja tudi drugih, takrat še manj znanih oblik zbliževanja. Hoteti vse in to hoteti prav zdaj: to je vodilo, ki je brezobzirno le na videz, saj je v svojem osnovnem poslanstvu nadvse vključujoče. Resnično si želeti prav vseh izkušenj, ki jih lahko ponudi ljubezensko življenje – biti slep za prave signale in nato pričakovano zavrnjen, neuslišan; gluh in nedovzeten za tisto, kar se ponuja brez naprezanja; izkoriščen in po uporabi zavržen, če ne gre pri vsem skupaj le za popevkarski mit, ki nima resničnega opravka z življenji običajnih osemnajstletnikov; zaplezan v lastne misli, ki se jim je dovoljeno povzdigniti v nekaj enkratnega in neponovljivega …

Vse to je zame takrat bila Vzgoja srca, vse te resnične in navidezne dileme je namreč zelo nazorno doživljal njen Junak Friderik Moreau, od samega literarnega boga poklican za najvišjega častilca ljubezni, miselno spodbujen od njenih prelestnih vonjev, pa naj bo ta uresničena, a nezadostna, ali po lastni ali tuji krivdi neuresničena. Navezanost je prišla celo tako daleč, da je doživela enega svojih vrhuncev v pretenciozno patetičnem poskusu pesmi, morda zgodbe: »Živim vzgojo srca …«, ki se je dolgo šopiril na po večini praznem listu na delovni mizi v moji sobi, dokler ni nekdo, sumim, da ravno oseba, ki ji posvečam ta tekst, podenj dopisal: »Ne poznam resnice.« No, vsaj slednje je obveljalo vse do danes. Ker tedaj še nisem imel kaj prida posluha za pisateljevo očitno intenco, kako posameznikovo življenje prikazati v povezanosti z družbenimi okoliščinami, razslojenostjo in iz nje vzvalovanim nezadovoljstvom nad trenutnim stanjem stvari, je znameniti roman zame dolgih trideset let ostajal opremljen z bralsko opombo, da so v njem nekoliko odveč le tisti neintimni deli, ki se dotikajo revolucionarnih dogodkov leta 1848. Te sem v srditem odporu do nepotrebnega družbenega veziva v spominu celo občutno predimenzioniral, saj sem jim pripisal približno polovico knjižnega obsega, kar je zelo daleč od dejanskega stanja.

Kaj dosti več pozornosti nisem posvečal niti biografskim dejstvom, povezanim z nastajanjem te literarne klasike. Če bi namreč z opažanji ravnal bolj skrbno, se moji pozornosti zanesljivo ne bi izmaknil podatek, da je Flaubert to svoje delo, ki ga je sam čislal bolj od razvpite Gospe Bovaryjeve, napisal dvakrat – prvo verzijo že pri štiriindvajsetih letih, torej v starosti, ki je bila precej bliže moji takratni starosti kot starost, v kateri je bil pisatelj napisal »uradno«, se pravi širši javnosti mnogo bolje poznano verzijo. Ko sem se pred nekaj tedni znova lotil branja romana, so me prevevali občutki nekakšne hotene naivnosti, lotil sem se ga torej z intenco, ki je povsem nasprotna teoretsko utemeljenemu strahu pred naivnostjo. Od vnovičnega branja namreč nisem pričakoval nič več in nič manj kot poskus soočenja takratnega umetniškega doživetja z današnjim bralskim »jazom«, opremljenim z ažuriranim razumevanjem avtorjeve intence, doživljanja sveta. To je bilo v času dokončanja Vzgoje že zaznamovano z nekaterimi ključnimi srednjeletnimi spoznanji, ki bi mi po naravnem redu stvari danes morala priti bliže kot kdajkoli prej in nemara tudi pozneje.

Strokovnjaška literatura nas uči, da je za uspešno soočanje s krizo srednjih let nujna vzpostavitev objektivnega odnosa do svoje lastne preteklosti, dobro jo je razumeti in obravnavati kot vsa druga zgodovinska dejstva in se potemtakem odtegniti od nekdanjih subjektivnih identifikacij. Najbrž prav zadrega pred javnim oživljanjem potlačenih, ne pa tudi dokončno pokopanih vsebin botruje temu, da se rubrike v stilu »Znova prebrana knjiga«, »(Ne)Berljivi klasiki«, »Trkamo na vrata pozabljenih klasikov« ipd. sicer večno vračajo na strani časopisov in revij, nikoli pa ravno ne naletijo na množičen odziv piscev, saj je za neizprosno motrenje svoje bralske zgodovine nujno ostati svoj lastni zaveznik, pa čeprav bi se bilo neskončno bolj udobno skrčiti v predmet pokroviteljske objektivne obravnave. Ubadanje s časovno vse bolj oddaljenimi in zato najbrž tudi vse manj pomembnimi doživljanji literarnih del je kot nekakšno priznanje večne krize. Je kot previdno pretegovanje kril v skrbi, da se kokon, v katerega je karierni bralec zapreden, ne bi dokončno pretrgal. Pa vendar: naj se nam zdijo formativna dela danes še tako zgrešena, površna, nedomišljena, tendenciozna, enoplastna in kar je še podobnega – ne moremo jim odreči njihovega pomembnega mesta v življenjski prehranjevalni verigi knjigožera, ki je pripeljala vse do trenutka odločitve za ponovno soočenje z njimi. Brez njih preprosto ne bi bili isti, ne bi se dokopali do spoznanj, ki nam omogočajo biti kritični do lastnih zablod – in s tem tveganj, da bodo do naših priznanih zastranitev potem postali kritični še drugi, ki jim objektivne slike ne zamegljuje raznežen odnos do osebne doživljajske zapuščine.

»Kaj je bolj razumljivo, kakor da je bilo njegovo pojmovanje življenja in čustvenih zadev takrat še hudo skromno, skoraj naivno,« piše Anton Ocvirk v svoji spremni študiji k prvemu izidu Vzgoje v slovenščini. V mislih ima seveda Flauberta in obe njegovi različici istoimenskega romana: »Prva, na moč prežeta z junakovo samozadostnostjo in zaverovanostjo vase, z veseljem do dejanja; druga, razbolela od neutešenosti, trpka, polna upov in pričakovanj, a do vrha nabita z bolečimi podtoni,« saj je junakovo senzualno doživljanje ženske zdaj podrejeno »globljemu pojmovanju ljubezni in novemu razumevanju človeka v svetu duhovnih in družbenih slepil.« Predvsem za zadnji poudarek sem bil, kot rečeno, ob prvem branju popolnoma nedovzeten. Po drugi strani pa, dodajam sam: kaj je bolj razumljivo, kakor prizadevanje iz literature izvedeti o življenju kaj več, kot je dano izvedeti rednemu sopotniku ekonomskega razreda na vozilu, s katerim skozi čas drsi tvoja generacija. Vživeti se v besedilo nekoga, ki je o stvareh pred samim aktom pisanja izvedel komaj kaj več od tvoje bralske malenkosti, vsaj na področju temeljnih, recimo jim večnih, generacijsko dokaj nezaznamovanih vprašanj, največkrat ni dovolj. Veselje do dejanja je vselej pospremljeno z oblikami veselja (in žalosti) ob spoznavanju novega.

Štiri ljubezni, natančneje rečeno: štirje iskateljski poskusi, kako doseči ali se vsaj vživeti v ljubezen, v Frideriku ves čas igrajo kot večkratna glasba, ki se včasih zlije v enovito melodijo, včasih pa povzroča neznosno kakofonijo in dela življenje komaj znosno. Gre za štiri oblike, že skoraj tipe odnosov, od katerih je eden izrazito hrepenenjski in po večini neuresničen, drugi povsem telesen, a duhovno nepotešljiv, tretji okruten v svoji nenačelni zavrnitvi, četrti pa skraja preračunljiv in zato obsojen na dolgčas. Imenovana kopica nevarnih razmerij tvori čustveni »kapital«, o katerem lahko najstnik prebira le v knjigah in o tem plete neprepričljive zgodbe. Vsestrastnost pa je stanje, v katerem se nam zdi, da vse prihaja prepočasi; da smo pripravljeni na velika dejanja in odvezani skrbi za tisto, kar bodo ta dejanja sprožila. Z družbeno pogodbo nam je tolerirano nekaj časa vzdrževati stanje, ko že premoremo dovolj odločnosti za akcijo, ne pa še dovolj zrelosti za soočanje z njenimi posledicami. Tako močno željni smo vsakršne izkušnje, tudi trpke, da nas čarobno privlačijo tudi vse skrajne usode, ki se razpletejo, ko ugasnejo vsa slepila, s katerimi nam življenje tedaj še tako radodarno streže. Ključno pa je seveda, da imamo za pripravo na vse neprijetnosti, ki jih bo slej ko prej prineslo vdajanje poslednjim mladostnim slabostim, na voljo še več kot dovolj časa.

Poglabljanje v težave in ravnanja drugih je tudi sicer verjetno najučinkovitejši, zagotovo pa najbolj uporabljan recept, kako zmanjšati težo svojih. V preobilju življenjskih sil, ki vstopajočega v svet odraslih vznemirjajo do omame, ima lahko junakova končna sprijaznjenost s spodletelimi ljubezenskimi poskusi že skoraj terapevtski učinek. Pa ne toliko zavoljo privoščljivosti, temveč prej zaradi vživljanja v čas, ko bo vse to za nami in bomo odvezani strašne odgovornosti izbire. Ta je še toliko večja, če njen nosilec, kot nekje v romanu pove Friderik, nima drugega poklica in mu je, podprtemu z rento, gojenje ljubezenskih čustev lahko edino zanimanje. Ker se jim predaja scela, je njegova ambicija že zdavnaj prerasla doseganje sreče, v kateri je vselej nekaj brezbrižnega, in dosegla ambicijo razumevanja in spoznanja. Prav v tem hotenju se skriva čar najlepših vrstic, ki jih Flaubert skozi misli svojega alter ega Friderika nameni čustvom do poročene gospe Arnoux, njegove fatalke, ki v romanu pooseblja zrelo, odločno in izredno dobro uravnoteženo žensko, ki ves čas vodi in nadzoruje njuno zadržano ljubezensko igro: »Sicer se je pa že bližala avgustu svojega življenja, ki je pri ženskah hkrati čas premišljanja in nežnosti, ko zrelost, ki se pričenja, barva pogled z globljim plamenom, ko se moč srca druži z življenjsko skušnjo, in ko vse bitje ob koncu svojega razcveta prekipeva od bogastva v skladnosti svoje lepote.«

Zlagano bi bilo reči , da sem (bil) Friderik jaz, prepotentno trditi, da sem se od njega, predvsem iz njegovih napak, česarkoli naučil, saj je področje njegovega zanimanja eden najbolj spolzkih terenov, na katerem se ni mogoče od drugih ničesar naučiti, razen seveda tega, da se ni mogoče od drugih ničesar naučiti. Da je torej treba vse preizkusiti na svoji lastni koži. Zagotovo pa mi je v tistih formativnih letih z nekaterimi uvidi v snov, ki jo je v letih intenzivne obravnave do potankosti razdelal, pokazal pot, ki morda nikoli ne bo pripeljala do cilja, a jo je že zaradi njene vijugavosti vredno vsaj ubrati, če že ne prehoditi vse do pohodnikovih končnih grenko-sladkih spoznanj. »Senca mojega mladega telesa vrača stvari, ki nas delajo otožne,« v eni svojih pesmi zapiše Konstantin Kavafis, ki je v svojem po obsegu skromnem opusu večkrat mojstrsko ubesedil doživljanje staranja. Ključno spoznanje, s katerim lahko postreže le avgustovska svetloba in je v Vzgoji srca ves čas potihoma vsebovano že v vseh junakovih sprotnih uvidih, nazadnje pa virtuozno razkrito v sklepnem besedilnem akordu, je to, da bi bilo življenje morda res manj otožno, a veliko bolj brezbrižno zapravljeno, če bi se ognili senčnim delom poti, saj nikoli ne moremo vedeti, ali bi nam morda svetloba ne prinesla še hujših muk.

Oken že dolgo več ne doživljam le kot vir svetlobe v ograjenih prostorih, ampak kot sporočilno bogat vir senc, v igri katerih se kažejo naše pretekle oblike in odigravajo prizori, ki smo jih nekako pomagali soustvariti, a smo bili v končnem obračunu iz njih izločeni. Nekje proti koncu biografskega filma Carrington (1995) – ki si ga je bilo vredno zapomniti že po izjavi, da zaljubljenca nikdar ne bi smela zaživeti skupaj, saj se v tem primeru neizogibno odljubita ali pa priženeta do norosti – istoimenska nosilka pripovedi, briljantno jo odigra Emma Thompson, z vrta opazuje gibanje opazovancev po hiši. Okna je – sami naši! – ne navdihujejo s presevanjem zunanje svetlobe, ampak z notranjim dogajanjem za njimi: za prvimi opazuje življenje, ki ji ni bilo dano, za drugimi tisto, ki se mu je sama odrekla. V obeh primerih je samo zunanja opazovalka, akterji, ki jim je v svojem vsestrastju dodeljevala različne neuresničljive vloge, pa so okoli njenega življenja zaokrožili kot sence čudovitih prikazni, iz katerih se vse bolj usodno napaja njeno otožje. Doživeti ponovno, spet vse od začetka, doživeti bolje, temeljiteje, vedeti, česar nekoč prej še nisi, in biti pri tem ves čas pozoren na vse tančice skrivnosti, ki jih odkriva vzbujeno poželenje … To je sentimentalna vzgoja, ki ne išče najbližje poti do svetlobe, ampak se vztrajno mudi po vseh senčnih ovinkih; naredi vse za to, da bi se prehitro iztekla in da bi se njen gojenec nazadnje imel česa spominjati.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

Kritika 18. 7. 2021

Čas, zajet v vonj

Rdeča Moskva Fotografija: Wikipedija

Primat vida kot najbolj racionalnega vseh čutov, dediščina razsvetljenstva, je še toliko bolj izrazit pri proučevanju polpretekle zgodovine dvajsetega stoletja, ki je po zaslugi razvoja moderne tehnologije za seboj pustilo številna vizualna pričevanja v obliki fotografij in filmov, tako o prelomnih dogodkih kot o vsakdanjem življenju. Le malo skupnega bi lahko našli v podobah Pariza in Moskve v prvi polovici dvajsetega stoletja – na eni strani prevladuje glamur divjih dvajsetih, na drugi pa revolucionarno podobje in ukinjanje vsakršnega luksuza. Vendar pa ima, kot pravi nemški zgodovinar Karl Schlögel, strokovnjak za moderno Rusijo in zgodovino stalinizma, vsaka doba tudi svoj vonj. Dvajseto stoletje ni le proizvedlo številnih novih vonjev, temveč je omogočilo tudi, da so se nekateri od njih ohranili v umetelno oblikovanih stekleničkah – to so parfumi, ki spadajo v svet luksuza, ta pa je, po Schlöglovih ugotovitvah, prav tako poučen za analizo družbe kot proučevanje vsakdanjega življenja preprostih ljudi. V študiji Vonj imperijev raziskuje skupni izvor dveh kultnih parfumov, Chanel N°5 in Rdeče Moskve, ki sta zaznamovala dve povsem različni kulturni okolji, Pariz in Moskvo dvajsetega stoletja, ter ju postavi v širši kulturno-zgodovinski kontekst stoletja skrajnosti, ki je to bilo tudi v olfaktoričnem smislu, saj so vonji vojn in revolucij, strupenih plinov in smrti sovpadali z odkrivanjem novih in vse bolj opojnih, laboratorijsko proizvedenih dišav.

Kompozicija, iz katere izhajata oba parfuma, je nastala v zadnjih letih carskega imperija v Rusiji pod taktirko francoskih parfumerjev. Ernst Beaux, kreator parfuma Chanel N°5, in Auguste Michel, mož za Rdečo Moskvo, sta bila učenca istega mojstra in sta se najverjetneje poznala. Schlögel sklepa, da je Michel poznal sestavo izjemno uspešne Beauxove kreacije, Najljubši buket carice Katarine II., in na podlagi te ustvaril Rdečo Moskvo. Beaux pa se je, za razliko od svojega kolega, ki je zaradi »izgubljenih« dokumentov svojo kariero nadaljeval v Rusiji, vrnil v Francijo. S seboj je prinesel kompozicijo na vzhodu že uveljavljenega parfuma, jo nadgradil in tako ustvaril Chanel N°5. Podobno kot zgodovina samega parfuma, ki ga je ustvaril, je tudi življenjepis parfumerja Ernsta Beauxa dobro znan, medtem ko o življenju in usodi Augusta Michela vemo le malo, prav tako o Rdeči Moskvi, ki je doživela več sprememb, njena prvotna različica pa je izgubljena. Bolj kot parfumerja, ki sta dišavi ustvarila, pa sta za njun uspeh zaslužni dve ženski – na zahodu slavna in še danes ikonična Gabrielle »Cocco« Chanel, v Rusiji pa Polina Žemčužina-Molotova, o kateri nam ni veliko znanega.

Polina Žemčužina-Molotova je bila svojčas izjemno vplivna ženska, o čemer priča dejstvo, da je bila prva in edina ženska na položaju ljudskih komisarjev v celotni zgodovini Sovjetske zveze, ko je vodila Ljudski komisariat za ribiško industrijo. Njenemu političnemu vplivu je botrovalo tudi dejstvo, da je bila kot žena Vjačeslava Molotova, sovjetskega zunanjega ministra, v samem centru oblasti. Ob pravem času je postala pristojna za sovjetsko kozmetično in parfumerijsko industrijo in imela velike zasluge za to, da se je ta industrija pravzaprav ponovno obudila in vzpostavila, potem ko je bila v obdobju po revoluciji praktično ukinjena oziroma »boljševizirana«, usmerjena zgolj v proizvodnjo praktičnih, vsakodnevnih proizvodov, ki so zadovoljevali osnovne higienske potrebe delavskega prebivalstva. Parfum je bil namreč, kot simbol življenjskega sloga buržoazije, po revoluciji očrnjen kot »vonj umirajočega razreda« – nova družba je potrebovala tudi nov vonj, prilagojen novemu človeku. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja, obdobju nove ekonomske politike v Sovjetski zvezi, so se parfumi in kozmetični izdelki začeli vračati, vendar z novimi, političnimi imeni – Bouquet, Aromo ljubezni, Belo vrtnico in podobno so zamenjali Zlati klas, Novo življenje, Rdeči mak, Junak severa in nenazadnje Rdeča Moskva. Vonj je postal tesno zvezan z oblastjo, imena in stekleničke parfumov so postale še eno izmed propagandnih sredstev.

Podobno kot Polina Žemčužina-Molotova je bila tudi Gabriele Chanel, ženska, ki ne potrebuje posebne predstavitve, blizu oblasti. Obe sta odraščali v skromnih razmerah, a sta znali izkoristiti svojo ambicijo in znanje, da sta si izborili višji položaj na družbeni lestvici. Polini Žemčužini-Molotovi je to uspelo z udejstvovanjem v boljševiški stranki, kjer je spoznala tudi svojega moža in se tako samodejno znašla v samem centu oblasti, Coco Chanel pa, nasprotno, politika ni zanimala, vendar je prijateljevala z bogatimi in vplivnimi moškimi ter znala to izkoristiti za uresničevanje svoje vizije. Od nekdaj je cenila svojo samostojnost in poudarjala svojo apolitičnost. V skladu s tem je zagovarjala tudi svoje medvojno bivanje v Parizu in sodelovanje z nacisti v času okupacije mesta – kot vedno je hodila svojo pot in se prilagodila spremenjenim razmeram. Schlögel, ki je sicer do te drže kritičen, nam skuša predstaviti razmišljanje ženske, osredotočene na izvrševanje svoje lastne revolucije – revolucije v modi, ki je omogočila, da je eleganca postala dostopna večini žensk, saj je postala preprosta. Mala črna obleka je, za razliko od vlečk, steznikov in klobukov s pajčolani, omogočila ženskam, da so se gibale lahkotno in neovirano, združevala je praktičnost, udobje in eleganco. Vzporedno z novo obleko za novo, moderno žensko, je bil ustvarjen tudi parfum, Chanel N°5, ki ga je Coco Chanel imenovala tudi »Parfum za ženske z vonjem ženske«.

Ta »vonj ženske« svoj uspeh dolguje predvsem mešanici ekskvizitnega jasmina in aldehidov, nove, kemično proizvedene družine dišav. Hlapljivi aldehidi dokaj hitro puhtijo, a okrepijo aromo parfuma in tako sprožijo močnejše reakcije v živčnem sistemu kot običajne dišave. V tem je torej skrivnost opojnosti dišave Chanel N°5, ki naj bi na čute delovala kot pokljanje hladnih penečih se mehurčkov šampanjca. Z uporabo sintetično proizvedenih dišav uteleša vonj modernosti in sporoča, da je minil čas ornamentov in rož, napočila je nova doba. To je podkrepljeno še z oblikovanjem stekleničke, ki je preprosta, brez vsakršnih okraskov, na njej ni nič odveč, kar sovpada tudi s stilom in namenom male črne obleke.

Chanel No.5 Fotografija: Wikipedija

Govori se, da naj bi bila formula parfuma Chanel N°5 še danes skrivnost, čeprav je bila ta razkrita z molekularno analizo. Izvor manj zveneče Rdeče Moskve pa, nasprotno, resnično ostaja skrivnost. Znano je, da je leta 1954 doživela rahlo modifikacijo, kljub temu pa je ohranila vodilni status med parfumi v Sovjetski zvezi. Prvotna aroma Rdeče Moskve bo morda za vedno ostala neznanka, saj do danes obstaja že več generacij tega parfuma, poznavalke predvojne Rdeče Moskve pa so že po spremembi v petdesetih letih trdile, da ima ta »nova« dišava s staro skupno le še ime. Z odprtjem Sovjetske zveze zahodu in nazadnje njenim razpadom je Rdeča Moskva v valu globalnih dišav utonila v pozabo. Kasneje se je sicer še vrnila na trg in tudi danes jo je moč kupiti – po precej nižji ceni kot Chanel N°5, ki še vedno ohranja svoj kultni status. Veliko večje vrednosti dosegajo stare stekleničke Rdeče Moskve in drugih sovjetskih parfumov, ki so postali priljubljeni zbirateljski predmeti nostalgikov. Steklenička parfuma namreč lahko predstavlja središče kolektivnega spomina celotne generacije ljudi. Vdor zahoda in kapitalizma je pomenil tudi brisanje tega spomina in eden izmed zanimivejših odzivov na to je bilo prav komponiranje novega parfuma. Ta je bil ustvarjen kot odgovor na spreminjanje tako imenovane »Hiše usmrtitev« v Moskvi v luksuzni butik s parfumi, pomenljivo pa je njegovo ime Strel v tilnik.

Schlögel se v delu Vonj imperijev poda na popolnoma novo in njemu prej neznano področje raziskovanja. Njegova nenadejana raziskava razkrije prav tako nenadejane povezave med ideologijo in dišavo, tako na vzhodu kot na zahodu. Rdeča Moskva in Chanel N°5 oba simbolizirata začetek nekega novega življenjskega sloga in dve različni viziji modernosti. Naš svet je danes mnogo bolj zasičen z najrazličnejšimi dišavami kot v času nastanka obravnavanih parfumov, za katera bi lahko rekli, da sta vsaj delno zaslužna za to, da so parfumi bolj dostopni običajnim ljudem za vsakodnevno uporabo in ne predstavljajo zgolj luksuza, ki si ga lahko privoščijo le najbogatejši. Vsaj v svetu mode in dišav lahko rečemo, da sta se viziji kapitalističnega zahoda in komunističnega vzhoda združevali v tem, da sta težili k dostopnosti in udobju, ustvarjanju elegance za običajno, delavno žensko. Podobne ideje o modi, kot jih je imela Coco Chanel, lahko na primer najdemo tudi pri sovjetski oblikovalki Nadeži Lamanovi.

Raziskava dveh različnih vonjskih svetov pa ne poveže le dveh različnih kulturnih okolij, temveč ustvarja konstelacijo številnih zvenečih imen dvajsetega stoletja, od politikov, kot so Stalin, Molotov, Churchill in Clemenceau, do bogatih aristokratov Boya Chapela in vojvoda Westminsterskega ter slavnih umetnikov Sergeja Djagileva, Kazimirja Maleviča, Olge Čehove in številnih drugih. Kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino dvajsetega stoletja, pravi Schlögel, in če ji pustimo, da nam jo razkrije, nas lahko kot Proustove magdalenice, popelje v ta »izgubljeni čas«. Vsaka doba ima svoj vonj, a težava vonja je, da ni trajen. Parfum, ohranjen v steklenički, je v delu predstavljen kot čas, zajet v vonj. Skozi raziskovanje dveh razvojnih linij parfumov, ki tako rekoč izvirata iz iste kapljice ruskega parfuma, se razkrijejo podtalna, nezavedna razmerja med vzhodom in zahodom. Schlögel zato nazadnje predlaga, naj bo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku poleg Chanela N°5 predstavljena tudi Rdeča Moskva.

 Karl Schlögel: Vonj imperijev, prevod Aleš Učakar, Beletrina 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 15. 7. 2021

Plima (odlomek iz romana)

Fotografija: Saša Lavrinc

V lonček je spustil kepici čokolade in lešnika ter v sladoled potisnil dežniček. In vafelj. Začudila se je; redkokje so sladoled še krasili z dežnički ali vaflji. Na neki točki, verjetno, ko so na slovenski trg prodrli doma izdelan sladoled, sladoled iz naravnih sestavin, veganski sladoled, nizkokalorični sladoled, nearomatizirani sladoled, babičin sladoled, start-up sladoled in italijanski gelato, sladoledi, torej, utemeljeni v ideji minimalne škode ali, še bolje, najmanjšega zla, je pregrešni dekor v večini slaščičarn izgubil domovinsko pravico. Trg je počasi izganjal celo smetano, to zahrbtno redilno snov, zato se ji je njegova gesta sprva zdela ljubka – neuničljiva albanska estetika, pač. Ko pa je, tik preden ji je lonček izročil, dvojici dodal še en vafelj in vse skupaj bogato zalil s čokoladno kremo, ki se je v hipu strdila, jo je zadelo: prepoznal jo je. Zapomnil si jo je. Spomnil se je njenih ekskluzivnih želja, njenih sladkosnedih obsesij, njenih glasnih otroških pritožb, da je vafljev vedno premalo, da vsakokrat poidejo pred sladoledom in njenih rednih, povečini samotnih najstniških obiskov, ko se je vaflje trudila opustiti, no, ko je njega in vse njegove brate, sedem jih je bilo, zgolj opozarjala, da se jih trudi opustiti. Nikdar jih ni. Ko jo je zajela puberteta, je, nasprotno, postala nenasitna.

Da jo je prepoznal, je pomislila, morda sploh ni bilo čudno. Navsezadnje je imela markanten obraz, poteze, ki jih staranje izkleše še globlje, ostreje. Tri drobna materina znamenja pod desnim očesom in na desnem licu, posejana v obliki polmeseca, skoraj skupaj zraščene obrvi, napihnjeno zgornjo ustnico sicer ozkih ust in rožnate veke večno utrujenih, neprespanih ljudi. Sturmunddrangovske veke, jo je na fakulteti zbadal sošolec, ki je bil, vsaj tako je slutila, vanjo zaljubljen.

Vse to je bilo res, a zagotovo ni bilo resnica, si je morala priznati, ko je v mošnjičku brskala za evrčki in kovanci. Prepoznal jo je, ker se je ona, no, njena družina, pred več kot dvajsetimi leti, skoraj tridesetimi! – kot da razdalja kaj šteje – nekaj mesecev pojavljala v lokalnih in državnih novicah. Na televizijskih in radijskih poročilih vseh vrst postaj. V obrekljivih ali sočutnih pogovorih krajanov. V hišah, v stanovanjih vrh obalnih vzpetin in v stanovanjih pod njimi, v barih dnevnega in nočnega tipa, v restavracijah, ribarnicah in trgovinah. Na papirnatih plakatih, ki so sprva pihali na vest – Je kdo kaj videl? Ali kdo kaj ve? Vsaka informacija bo dobrodošla! – in razglasih, ki so na koncu računali na grabežljivost – Vsaka informacija bo poplačana! Med osrednjimi pridigami nedeljskih maš in v molitvah, oh, kako neverjetno pa so pomagale, pa na internetu, kar ga je takrat bilo, v klepetalnicah in na forumih, celo v šolah in v vrtcih so bili, jebeno povsod so bili in tistega, kar je nekoč poplavljalo, njo, ki je nekoč preplavljala, se bodo na tej kurčevi obali spomnili vsi. Bučko, ki to sploh ni bil, temveč se je tako imenoval njegov grbasti oče, je verjetno bil dovzeten za žensko lepoto, je sklenila in lonček prevzela s potno, tresočo dlanjo, toda še dovzetnejši kot vsakdo – in dovzeten še zdaleč ni isto kot občutljiv –, je bil za tragedijo.

Iz posodice na prosojnem pultu nad banjami sladoleda je izbrskala žličko, ne, v nervozi kar dve, iztisnila tako nasmešek kot hvala in se podvizala skozi vrata. Spomniti se je je – že, že – bilo skoraj naravno, ogovoriti jo pa bi bilo kruto. Bilo bi nesramno.

Eno žličko je zarila v kepici in jo obliznila, drugo je spravila v žep. (Izučilo jo je, žepe je tu, na tej kurčevi obali, krvavo rabila.) Ne da bi pogledala levo ali desno, je prečkala zebro, jo prečkala izredno po-ča-siiii in za njo je pri priči zahupal – kaj drugega kot nizko spuščeni beemve starejše izdelave z, če je pri belem dnevu sploh videla prav, osvetljenim podvozjem. Bili sta to sestavini obalne folklore, ta zamišljena leniva hoja in to razborito hupanje, pa preklinjanje tudi, in hitro je preklopila nanjo, čeprav zagotovo nerada. Folklora, je v mislih izbirala in valjala in zvijala pomene in se naposled le odločila, folklora ali hiding in plain sight.

Obstala je ob kanalu kalnega morja, ki je služil privezom za čolne, potopljene, razsute, zgolj obrabljene ali izplute, in lesenem mostičku nad njim. Zadaj steza za gokart in lokal s hitro hrano – kebab, hotdog, lepinje, burek –, seveda, pa zaprti – še zmeraj deljen delovni čas –  mala lekarna in enonadstropna splošna ambulanta, okrogli kot torta, pisani kot, no, sladoled. Pred njunima vhodoma ozko parkirišče in bodljikava, divje razraščena živa meja in kamenje, nametano po stezah in potkah, ki so se vile naprej in nazaj in okoli. Pod arkadami zraven nerodno plasirani neon nekdanjih trgovin z navtično opremo, katerih prevelike prostore je bilo zdaj nemogoče oddati ali prodati. V daljavi – spet ne tako daljni, saj je v Luciji vse pravzaprav kratko – kristalno izrisani jambori jadrnic na vzdrževanju in popravilu in motni obrisi njihovih premcev. Nasproti marine igrišče za tenis – za menedžerje, za javne uslužbence, za Ruse, ki jih ni in ne bo – s posedajočo se železno ograjo, in takoj zraven Picerija Plaža, igrišče za pijance in Štajerce na dopustu, in sem in tja grički gramoza in orjaški zabojniki za smeti. In predvsem: tako zelo malo ljudi, vsaj ne s stopali na zemlji, pardon, na betonu, kot carpaccio hlajeni v avtomobilih vsi, stari, mladi, tuji, domači in celo njihovi ljubljenčki. Niti skuterji niso brenčali, pa so nekdaj brenčali povsod in vseskozi, vladarji primorja, vladarji sveta.

So pa se, kjer ni bilo avtov, a zadosti nesnage, na tleh zbirale množice velikih, rejenih galebov, ki ne klonijo ne v ujmi in ne v vročini, strašnih galebov, ki se ruvajo za drobtine in si, dobesedno, kljuvajo oči. Dva, posebej debela in posebej čez les, sta priskakljala, če so to bili skokci, do nje in se ji bliskovito javila v višini brade, s kljunoma že skoraj na kremni nagradi. Stekla je stran, v redko senco macesnov, in ptiča ji, k sreči presita, nista sledila.

Okobal je sedla na klop, obrnila, torej, hrbet nekraju Lucija, da je lahko proučila uvod v nekraj Portorož. Igrišče za minigolf, kjer je z družino, ko so družina bili, praznovala vse rojstne dni, je bilo še zmeraj enako; pomislila je, da ima ena od pist, tista, ki ji je luknjo najtežje zadeti, še zmeraj napako, grčavo površino, kjer bi ta morala biti gladka. Enak je bil videti tudi kompleks trgovin ob igrišču, kvadrast in siv in z vrtnicami obraščen, v katerih so turisti, no, verjetno počitnikarji, a redko krajani, kar naprej in naprej našli kaj zase, plavutke, rokavčke, čips in kondome. Trojice restavracij na vogalu ni prepoznala, a je prepoznala model: kričavo izpričane identitete, mehiška, italijanska, ribja, vendar v resnici čisto brez njih. Čez cesto je rasel nasad pastelno prepleskanih hotelov in v griče izvrtanih garažnih hiš, z razkošno Grand Casinójevo v ospredju. Dva od hotelov sta zagotovo bila nova, je ugotovila, dva pa sta nosila samo novi imeni, kajti ime je pač brand in slovenska obala je brand in z Rožo in Jelko je manj, s Prestižem in Vilo pa vsekakor bolj to. Toda kopališče, hja, kopališče, dvignjeno nad natrpano betonsko plažo, natrpano tudi samo, z zavaljenimi Čehi, Madžari in razkuhanimi britanskimi pari, s počenimi ploščicami in pomfrijem in mlečnimi napitki s sadjem-salmonelo, z bazenom, kloriranim čez dovoljeno mero, da glivice in urin ne bi postali očitna težava – česar ne veš, ne srbi –, z zarjavelimi tuši in posušenimi palmami, no, to kopališče, je hitro sklenila, pa bi znamčil le norec, nikakor Primorec. Ostalo je neimenovano, pa čeprav je prav to kopališče držalo ključno poanto v zgodbi nekraja tisočih rož, počasen in hrupen in vedro brezupen – propad.

Sladoled pa, jupi, je ni razočaral, bil je natanko tak kot včasih, natanko najboljši, ravno prav sladek in ravno prav lahek in svež, a se ji je kljub temu stopil skoraj ves. Razmehčani in razmočeni lonček je v loku vrgla v koš pred seboj in zadela. Skozi zeleno mrežico je videla, kako je kremna juhica zalivala umedeni bananin olupek in plastično embalažo nad plastično embalažo nad papirnato embalažo nad koščkom mesa.

Odrasla je, prav zares je odrasla, jo je prešinilo, ko je tekočina skozi luknjice kanila na tla. Odrasla na tisti morbidni način, če pač obstaja kak drugi, je napletala in si končno nadela sončna očala, ki so ji, prevelika, nemudoma zlezla navzdol po korenu nosu, način, ko resničnost nenehno jemlje užitku – vročina, prah in propad sladoledu – in gre igra – nežno zarivanje žličke v kremo, cmokanje in hihitanje – pogosto v eksil. Očala je samodejno, vendar strogo potisnila proti čelu, se vzravnala in – uvide zgolj potrdila.

Niso je presenetili, jasno, da ne. Morbidno izhaja iz latinskega morbus in morbus sporoča bolezen in bolezen rada, najraje sporoča – prinaša, izroča – smrt. Trik je bil že ves čas v jeziku: na smrti je odrasla in se z njo tudi razvila, je sklenila in zamižala. Obraz je umaknila sončnim žarkom, ki so našli skozi igličaste veje – in našlo jih je veliko. Sonce je težko prenašala in zato, je slabo duhovičila in se trudila ukrotiti omotico, svetla pač ne bi mogla postati. Mar ni človek navsezadnje vselej najbolj tisto, kar mu je najbolj enostavno nositi? Kar se mu zdi najlažje ljubiti?

Toda sonce je kot deklica vendar imela rada, si ga želela, ga pričakovala. Prijalo ji je na koži in pod njo, v ušesih, v nosu, v ustih in na vekah. V trebuhu, v glavi, med rebri, globoko v medenici. Risala in slikala ga je, ga prepevala in ga pisala; v vsakem prizoru je bilo in udomačiti se ga je trudila v vsaki svoji pesmi. Imela ga je rada, da, prav rada, dokler se ji ni iznenada, kot prileti opeka skozi okno, kot pade krošnja skozi streho, celo razodelo. Vse dokler ni, torej, pokazalo, kako ni nič, prav nič nikoli pomenilo.

 

Že zjutraj je svetilo orjaško in močno. Mukoma je dvignila roleto in kleče na postelji opazovala vrstnike, ki so se na travi žogali, igrali badminton in si, tisti bolje koordinirani in gibki, podajali frizbi. Tudi vpili so eden na drugega, vzneseno, ne še grozeče, igra je še bila mlada. Z roba igrišča so jim sem in tja pomahali starši; vsem po vrsti so se poznala praznovanja prejšnjih noči, praznovanja, ki so jih zanjo kasneje – pompozno, lažnivo! – imenovali dan samostojnosti in enotnosti: okoli oči črni kolobarji potešenosti, koža lic od neprespanosti pordela in napeta, lasje sredini ali četrtkovi, geste razlezene, a sploh ne utrujene, še manj zdolgočasene in nasmehi, nasmeški, smehljaji lepo zapečeni. Prihajam, prihajam, samo še malo, samo še zajtrk pojem, se samo še preoblečem, je dahnila, ne, zapela v razgreto šipo in smuknila s postelje. V svojem razdelku omare, v razmetanem, v pisanem, z na glavo zasukano kljuko in s podrto poličko, je poiskala svoj najljubši komplet, ohlapne kratke hlače in še ohlapnejšo majico z logotipom – namišljene ali prave košarkaške ekipe? Pižamo je odvrgla na tla, presrečna, ker Dražen končno, končno! celo noč – in še niti tedaj! –  ni bil doma, in se, zgolj v spodnjicah, od spanca zlepljena, nerodno zavrtela. Trčila v krilo omare, au, prste udarila ob kljuko, au, se zaletela v poličko, aua, haha.

Slišim te, ljubica, se je mama naslonila na drugo stran vrat, ko si je sveže potolčena oblekla še hlače, lepo, da si že vstala. Kmalu bomo jedli, no, ko pride Dražen, daj se do takrat še malo poigraj, je žvrgolela, pa rolete spusti na polovico, je še dodala, da se ne vnameš, moja mala Dunjo, da ti soba ne zgori. Da ne boš zgorela ti!

Ja, mama, je nejevoljno odgovorila in rolete, zopet mukoma, zakaj so tako težke in štoraste, malo, čisto malo spustila.

Po tepihu, ki je eno sobo razmejeval v dve, je razprostrla risbe. Risbe konj, čudovito slokih in nežnih živali v drncu čez živozelene, neskončno odprte, sončno vabeče planote, ter risbe volkov, lisic in risov, prihuljenih v grmovjih, prežečih na plen, odkrito namrščenih, vendar ne zlih, na katere so lili malo trakovi in malo steze vročine. Iz predala je izvlekla barvice in flomastre, ki jih je bilo nepreštevno veliko, saj je bila nepreštevno njena nova beseda, jih usula po tekstilu in na papir in luč je rožnate naredila rdeče in modre globoko zelene. Izbrala je oranžni flomaster, da bi popravila obledeli kožuh svojih zvijačnih zveri, pa jo je, otroka, še punčko, prešinilo, kako bi flomaster pojedla, se z njim umila, se lepše pobarvala. In res: nad risbami je iztegnila nogo, da so se vse pomečkale, in v koleno, ostro, suhljato koleno, v koleno kot majhen krompir, s flomastrom odtisnila piko. In znova, še eno. In novo, še eno.

Ko je odtisnila stotič, stoprvič, stodrugič, vse je preštela, je, kot da v resonanci odtisov, odjeknilo. Ne, pozvonilo.

Ma, kaj pa zvoni, a je ključe izgubil, je slišala mamo, ko je, razposajeno, prav nič jezno – tudi ona še na krilih prejšnjih noči, na poletu nove, prenove resničnosti – skočila na hodnik. Videla jo je, pa čeprav je ni mogla, kako se je postavila pred domofon, to sivooglato odkritje, in pritisnila gumb, ki je tokrat bil pravi. Ja, Draži, si končno prišel, te čakamo, bomo zdaj jedli, kar pridi, ma pridi. Ni počakala na sinov pozdrav, ki bi ga – res bi ga, zagotovo bi ga –  uvedlo hreščanje, zoprno prasketanje. Obesila se je na drugi gumb in ga držala dolgo, predolgo, do deset in še čez. Da bi pač odklenila. Da bi sinu pač odklenila.

Videla jo je, pa čeprav je ni mogla, kako se je, minuto zatem ali čez, mrščila, ko se je približevala vratom, po katerih je par dlani, ja, moral je biti par, vztrajno, a sumljivo nevsiljivo trkal. Da nisem gor spustila Jehovovih prič, Ljubo, joj, spet so v sezoni, pa sem pozabila, je zagrabila kljuko, lahko bi se jih ti znebil, je zamrmrala in odpahnila vrata, prekleta vrata brez kukala.

Dober dan, trikrat, a hkrati in ja?, samo enkrat, samo mamin. Tudi tedaj jo je videla, pa čeprav je ni mogla, kako se je ustopila in za hipec, za hip pordela.

Sva prišla prav, ste vi gospa Anko? Glas moškega nizek, prenizek, celo šepetav. Mama, ki jo je hči iz svoje sobe videla, jo iz svoje sobe gledala, je pokimala in se, goltajoč črve, ki so ji rili v sapnik, v žrelo, nekaj kot ljubeznivo, nekaj kot dobrodušno, kar prostodušno nasmehnila.

Se opravičujeva, ker se nisva predstavila že spodaj, tako moški, a drugi, ki se je, videla je, prestopil in z dlanmi pomencal, kot je kdaj pomencala sama, za hrbtom, stran od oči. Moje ime je Peter Birsa in sem višji kriminalistični inšpektor koprske policijske uprave, se je spozabil in pomencal še na prsih, moj kolega pa je, je postal, ko se je mama, ki jo je hči videla, ki je hči ni nikdar izgubila, kakor tudi ptica v preletu ne sme izgubiti svoje poljane, za hrano, za varnost in za zaščito, pogreznila. Prebledela.

Inšpektorja, je vprašala.

Ljubo, je poklicala. Ljubi, zakričala.

Slišala je očeta, zgolj slišala, saj ga nikoli ni videla, ki se je nad jedilno mizo počasi presedel, ma joj, kako je dramatična, vedno dramatična, odložil časopis, časopis veselih, vznesenih novic in v oguljenih copatih podrsal do trojice, ki je stala pred vrati. Dober dan, je zaspano dejal, žel

Inšpektorja sta, ga je odrezala mama, črvi so že grizli po nebu in hoteli na jezik, in oče je stopil še bližje, čisto do nje in jo, slišala je, ko je zadržala ves dih, prijel za podlaket. Kakšna inšpektorja, kaj se dogaja, to je napaka, bi lahko rekel, povzdignil bi glas, napaka!, neumnost!, odrinil bi ju in zaloputnil za njima, kakšna nora, sprevržena igra!

A ni. Mamine krhke roke se je držal, kot se sme držati le najtrdnejše stvari.

Ime mi je Simon, Milek, je inšpektor stopil naprej in višji mu je pasje sledil. Lahko, prosim, sedemo, tako bo vsem lažje, je odmeril svoj bas in se naslonil na vrata, da so zaškrtala. Se zaprla.

Mama, ki jo je v ustih že peklo, ki so jo črvi že dolbli, z očetom, težkim na svojih rokah, je prošnjo preslišala in, videla je, kako jo je gledala, trdno zamižala. Njeni veki samo še dve črti, znaka zastoja, zastoja srca. Povejte nama tu (na teh vratih, prekletih vratih brez kukala), je zahtevala, za Dražena gre, vem, nisem neumna, ni ga domov, bi moral biti doma, so ji črvi crkali iz ust in se v njih neprestano množili, kaj je naredil, samo povejte, kaj je bilo. Kaj je bilo, kaj se je zgodilo, so že ves čas rili in grizli in dolbli ti črvi.

Peter se je glasno – res ni hotel tako – odhrkal, toda Simon je rekel: »Ja, gospa, za vašega sina gre. Našli smo ga na plaži pod piransko cerkvijo, gospod in gospa. Mrtvega.«

(En črv ji je, videla je, nikdar je ni izgubila, šinil naravnost za čelo in dokončal svoje delo.)

Risbe so, ko je odpahnila na hodnik, švignile v zrak, da so se konjem zlomili vratovi, popokale lobanje strašnih zveri, da se je – kot v sanjah? Med potresom? V vojni? – pokrajina razdivjala. Mama, ki bi lahko kričala in cepetala, praskala in moledovala – mama, ki je zmeraj pokazala vse –, je tedaj, negibna in v grimasi, povedala več in oče, ki ni nikoli povedal ničesar, se je zrušil na tla in potem je – kot v sanjah? Kot med potresom? V vojni? – vse zagorelo. (In ta ogenj ni prasketal, ta ogenj je podiral in žrl.)

Splazila se je, mala, majhna Dunjo, med mamo, zakopano, in očeta, klečečega pred vrati postave in zajokala – Mami, oči? –, se zgrbila – Ni res! Ni res! –, se vase zavrtala – Lažete mi! –, ju udrihala – Lažete, lažete mi! –, ju ščipala – Da bi se zbudila! Da bi se zbudili vsi! – in se zubljem, maminim in očetovim rokam, ki so jo tesno ovile, hitro, prehitro do dna prepustila. (Zgorela do temeljev, da.) Če bi se zubljev branila, je še dolgo zatem premleval otrok, bi Dražen živel, bi ga ne izgubila.

 

Oči je odprla panično, kot mačka, ki jo med počitkom zmoti ropot. Glava ji je morala omahniti na prsi, prekleta vročina, kurčeva revma, je pomislila. V vrat ji je šinilo tisoče črv-, ne, kaj so sploh to, električni sunki? Električni zapiki? Kako se reče flash po slovensko? Karkoli že so, zagotovo ne nosijo poetičnega imena, je zaključila ter vrat in zatilje vajeno stisnila z desno dlanjo. Nekajkrat je zakrožila še z rameni, naprej, nazaj, nazaj, naprej, prsnico izbočila kvišku, jo posesala nazaj vase, noter, ven, noter, ven, zatem pa še petkrat globoko vdihnila in izdihnila. Po takšnih pripravah bi šel kdo, kdorkoli drug, plavat, teč, v boj ali pa bi, videla je na Youtubu, dvignil dvestopetdesetkilogramsko olimpijsko utež, ona pa si je želela zgolj vstati; vstati tako, da bi bolezen scela prikrila – kot bi, ironično ali žalostno, njena rutina ne bila že povsem izdajalska.

Uspevalo ji je brez izjeme, vstati, torej, elegantno, atletsko, kakor se s tal – spet – uspe pobirati mačkam, toda tisti dan je pravilo šele resnično nastalo. Stopali je podrsala na stran klopi, ki je gledala na cesto, se za hip zagledala v privlačno bež in ne poceni! opanke iz ovčjega usnja, se odrinila – odrinila na konja, odrinila s skakalnice, odrinila čez kozo –, iztegnila nogi in v bolečini električnih sunkov, zapikov, nepoetičnih flashev, tistega sranja, pač, ki se je spustilo do pregiba pod kolenom in se dvignilo navzgor v zadnjico – ha! – in še višje k trtici, do medeničnih sklepov, glasno, neženirano zastokala, no, pravzaprav zakričala. Dekleti, ki sta se ji na rolerjih približevali, sta v tistem rahlo poskočili in mimo nje zbežali, deklici, ki sta ji sledili, pa se spogledali in se zarežali. Sočutje bi znala izkazati le kakšna stara gospa, gospa s hojico, gospa z umetnimi kolki, gospa z vzhajanimi členki, s členki kot krofki, se je odločila, stisnila ustnice in se zopet usedla. Kaj pa naj bi, marširala dalje svoj šepavi marš ponižanja in poraza? Eh, veste, raje ga ne bi.

Privzdignila je krilo in z njim zaplapolala, da bi si, haha, vetra dala, in med plapolanjem razkrila koleni, ki sta ji, kot prestrašeni punčki, padali navznoter, na x. Pogladila se je po njiju, res sta še bili gladki, sveže obriti in izdatno naoljeni in zlasti, tako je rekla zdravnica in tako je lahko samo s pogledom ocenila že sama, dotlej neartritični. Prijalo ji je krožiti, z nežno vnemo tipati po pogačici, in to bi počela še dolgo, še dolgo in daleč čez mero okusa, če je ne bi nekaj zmotilo. Ni ji bilo treba mižati – če pa to ni, si je mislila, častno! –, da je na levem kolenu podobo zagledala predirno in jasno: razmazano oranžno črko, sešito iz premnogih pikic in pik. Črko, ki je hotela neko sončno jutro naznaniti, osvetliti, razjasniti ‘D-unja’, a se je naposled zastrla in osenčila v ‘D-ražen’. Črko, s katero se je, so ji dlani padle ob stegna, hotela deklica važiti. Ničesar skaziti, ničesar pokvariti. Ničesar uničiti, mami. Prav zares, zares ne. Verjemi mi, oči.

Intervju 13. 7. 2021

»Cankar je največji slovenski pisatelj, Žižek pa največji slovenski intelektualec«

Marcel Štefančič, jr.

Slovenija je nedolgo nazaj praznovala trideseti rojstni dan, televizijski voditelj, filmski kritik in publicist Marcel Štefančič, jr. pa se je okrogli obletnici poklonil s knjigo z naslovom Slovenski sen (Umco, 2021). Eseji dvakratnega Rožančevega nagrajenca, ki so zbrani v tej knjigi, si za izhodišče vedno vzamejo neko osebo ali dogodek, potem pa razvijajo lucidne, pa tudi provokativne interpretacije slovenske stvarnosti. Štefančič v svojem razpoznavnem gostobesednem stilu spregovori o uspehih in neuspehih, junakih in zločincih, prelomih in škandalih. V ogledalu, ki nam ga postavi, pogosto zagledamo podobe, ki jih nismo pričakovali.

Kaj je bil po vašem mnenju najbolj prelomen trenutek v slovenski zgodovini? Košarkarsko prvenstvo 2017?

Tega, da bodo slovenski košarkarji postali evropski prvaki, ni vedel niti Google. Slovenija je s tem postala nevarna – ker je očitno nepredvidljiva in neobvladljiva. Naši košarkarji so izgledali kot kombinacija novega obraza, hekerja, zagonskega podjetja, viralnega bloga, trola in terorista. Ko smo jih gledali, kako radikalno in ekstremno igrajo, smo se vprašali: kaj jih je tako radikaliziralo? Nič, le v času, ko se vsi upirajo elitam, establišmentu, starim obrazom, starim avtoritetam, statusu quo, tradiciji, so bili na pravi strani. Španija, Grčija, Francija in Srbija, ki so jih premagali, so utelešenja košarkarskega establišmenta – elite, ki so se jim naši uprli. Radikalno. Tako radikalno, da boste poslej zraven izraza distruption našli gasilsko fotko naše košarkarske reprezentance. Njene tekme so – rečeno s Stefanom Zweigom – izgledale kot »zvezdni trenutki človeštva«.

V vaši knjigi srečujemo vseh vrst likov – pomembne slovenske pisatelje, režiserje, filozofe, igralce, pisatelje, kriminalce, politike, športnike – je kak lik, ki ga Slovenci nismo uspeli proizvesti?

Ja, proizvedli smo vse te like, ki pa čakajo na roman ali film, na veliki tekst. In v tem je naša tragedija: ni velikega teksta, ki bi jih angažiral, povezal in iz njih potegnil tisto, kar je v njih večje od njih samih. Ker niso dobili ringa, v katerem bi lahko noreli in blazneli, se znebili meja, strahov in tabujev, šli čez sebe, se razživeli, začutili svoje skrite potenciale in se zares individualizirali, so ostali nedorečeni, neizživeti, nedokončani. In neodrešeni. Kdor je videl film Polje sanj, ve, o čem govorim.

Na katerem področju smo bili Slovenci revolucionarji? Pri snemanju mainstream filmov s porno vsebino?

Stanley Kubrick je leta 1962 posnel Lolito, ki so jo propagirali s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Lolito?« Kubrick kakopak ni videl Hladnikove Maškarade. Če bi jo videl, bi Hladniku rekel, naj jo propagira s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Maškarado?« Kdor je videl Maškarado, ve, da jo je danes nemogoče posneti. Seksualizacija otroka? Zaradi teh prizorov bi ga danes izobčili, da ne rečem skenslali. Ne, rimejk ne pride v poštev. Morda pa bi lahko posneli film o tem, kako so snemali Maškarado. Kaj je hotel Hladnik, je namreč očitno: v mainstream film je skušal skrivaj mimo budnih partijskih teleskopov zriniti erekcijo in penetracijo – in uspel. Erekcijo in penetracijo se vidi le za hip, kar pa je bilo dovolj, da je prehitel svetovne filmarje, ki so tedaj, v času seksualne revolucije, kar tekmovali, kdo bo prej v mainstream film spravil erekcijo in penetracijo, zadnja tabuja.

Kdo je po vašem mnenju največji slovenski intelektualec 20. stoletja? Cankar ali Žižek?

Cankar je največji slovenski pisatelj, Žižek pa največji slovenski intelektualec. Oba sta Sloveniji zelo domača in obenem zelo tuja, oba sta si izmislila svojo presenetljivost in svojo edinstvenost, obema uspe publiko zadovoljiti navkljub njej sami, oba bralcem data več in boljše, kot hoče. Ko bereš njuna dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko prišel v njune tekste.

Je presenetljivo, da Slovenijo v času pandemije najbolje opiše kriminalka, Golobov Virus? Bi lahko pričakovali tudi kak drug žanr?

Ker Hieronymusa Boscha ni več na spregled, ga nadomešča kriminalka. Kriminalka je pač žanr, ki nevsiljivo zleze v trebuh družbe in ga razreže, tako da ven pade vse, kar je ta družba požrla, ne pa tudi prebavila. In Golobov Virus je natanko takšna kriminalka: najprej prodre v prsni koš Slovenije, potem pa še v njeno drobovje, njeno črevesje. Ven pade vse tisto, kar je obtičalo v njenem želodcu – vse tisto, kar pušča brazgotine, šive, podplutbe, nabrekline, zareze in drek na škornjih. Zato je Virus vrhunska freska slovenske viralne psihopatologije in življenja v času pandemije in tretje Janševe vlade. Bolje Golob v roki kot Hieronymus Bosch na strehi.

Najhujša slovenska preizkušnja v zgodovini niso bili turški vpadi, temveč slovenski »pornič mučenja«, kot pišete v knjigi. Gre za stvari, ki jih v svojih knjigah opisuje Milena Miklavčič – spolne zlorabe, umazanija, revščina, mazaški splavi, pedofilija, spolne bolezni, nasilje, skrajni primitivizem v odnosih med spoloma. Slovenija naših dedov in babic je bila pravi Gilead, pravite. Ali nista ti dve knjigi prinesli najbolj radikalen obrat v samopodobi Slovencev? Največji rablji smo si bili v resnici kar sami sebi?

Zgodovina Slovenije je bila zgodovina moških, ki jih zaradi hudih spolnih deliktov – zaradi brutalnega spolnega nasilja – niso prijavili, tožili, obsodili in zaprli. Spomnim se kontroverzne knjige Intercourse (Spolni odnos), v kateri je razvpita feministka Andrea Dworkin opozarjala, da je seks v družbi, ki je ustvarjena po moški podobi in moški želji, vedno le posilstvo. Knjigo so kakopak demonizirali, jo razglašali za »šokantno«, ji očitali pretiravanje in neverodostojnost ipd., toda ob branju knjig Milene Miklavčič imate občutek, da je bila Slovenija absolutno takšna distopija – moška družba, v kateri je bil seks bolj ko ne posilstvo. In ne zdi se, da je posilstvo v Sloveniji brez prihodnosti.

Knjigo odprete z Alešem Debeljakom in vašo generacijo. Zdi se mi, da ste zadnja generacija intelektualcev. Potem so se pojavljali samo še posamezniki intelektualci, ne več generacije. Kaj se je zgodilo? Kam so šle generacije?

Mi smo generacija postali zato, ker smo hoteli postati generacija. Vse smo delali, da bi postali generacija. Verjeli smo, da mora generacija skupaj stopiti na oder. Ko nastopi skupaj, se vsi, ki stojijo na odru, hranijo drug z drugim – kot člani rock benda. Ni nujno, da so kot posamezniki karizmatični in genialni in vnetljivi in originalni, toda ko se začnejo hraniti drug z drugim, ko začnejo delati drug za drugega, ko vsak pride s svojo idejo, svojo melodijo, svojim besedilom, svojo frazo, svojim rifom in svojo disonanco, ko nehajo gledati v tla, se tako transformirajo, da vsi – od pevca in solo kitarista do basista, bobnarja in bekvokalov – izgledajo fantastično in prerojeno in moderno in prestižno in utopično, kot bi bili pet minut v prihodnosti, tako da se jim v vsakem trenutku zgodi več kakor Švicarju v tisoč letih in da vsak trenutek spremenijo v hit, ki bo lahko preživel 1001 poslušanje. Kam so šle generacije? Pogoltnila sta jih neoliberalizem in internet – oba sta ljudi osamila, odrezala, atomizirala, virtualizirala.

Pravite, da je bil najbolj neponovljiva figura v slovenski zgodovini Vitomil Zupan, ki je v enem od svojih spisov trdil, da smo se zmotili v napovedih. V čem smo se zmotili?

Marsikdo bi rekel: če ne bi imeli Vitomila Zupana, bi si ga morali izmisliti! V resnici je ravno nasprotno: če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti. Leta 1968 je v neki svoji nikoli objavljeni »analizi« rahlo šifrirano zapisal: četudi bi kdaj prišlo do dvopartijskega sistema in bi socializem na volitvah izgubil, bi na naslednjih volitvah spet zmagal. Mar se ni v Sloveniji zgodilo natanko to? Mar nismo dobili večpartijskega sistema? Mar ni socializem izgubil? In mar ni kapitalizem tako zašel, da ga ljudje vse bolj prezirajo? Ja, varali smo se v preteklih napovedih, predvsem v napovedi, da nas bosta odrešila liberalni kapitalizem in parlamentarna demokracija. In navsezadnje, mar se niso – kot perverzni nadomestek demokracije – vrnili »režimski«, »avtokratski« časi, ta karikatura bivšega režima?

Ali bi torej lahko rekli, da obstaja slovenski sen? Kaj ga sestavlja?

V Sloveniji se dogaja nekaj unikatno čudnega: športnike, ki dosežejo velike uspehe, pričakajo z vsemi fanfarami – o njih se poroča v prvi minuti poročil, vsi jih objemajo in slavijo, njihovi rojstni kraji se spreminjajo v ognjemete, njihovi starši postajajo medijske atrakcije, ljudje skačejo in rajajo in plapolajo, godba igra, predsednik pride s šopkom. To je slovenski sen: naše sanje izpolni nekdo drug, mi pa ga potem slavimo, glorificiramo in diviniziramo! Slovenski sen je interpasiven – zakaj bi sanjali, če pa lahko drugi, magari športniki, sanjajo namesto nas? Zakaj športnikom pustimo, da sanjajo namesto nas, pa ni nobena skrivnost: športniki so politično neopredeljeni – onstran slovenske polarizacije. Zato so naši – in zato jih spustimo v svoje sanje.

So Slovenci dober material za pisanje knjig? Kakšno knjigo o Slovencih bi bilo še nujno napisati?

Oh, vse boljši. Slovenci smo vse – z romanom, filmom in nacionalnimi tragedijami vred – dobili zelo pozno, zato smo tudi dober material za pisanje postali pozno, kar seveda pomeni, da najboljše knjige o Slovencih šele prihajajo. Še toliko bolj, ker se je Slovencem v zadnjih sto letih zgodilo več kot Švicarjem ali Švedom v zadnjih tisoč letih, tako da imamo o čem pripovedovati – problem je le v tem, da nismo ravno epski pripovedovalci. Bolj nam ležijo kratke forme – soneti, črtice, videospoti, tviti, vici.

 

Panorama 12. 7. 2021

Najbolj brane poletne knjige 2015–2020 in vse ostalo

Kaj smo brali poleti 2015 in poletja kasneje? Kaj se je takrat dogajalo? Kaj smo poslušali, pili in gledali? Ta članek je poizkus, kako ujeti duh časa skozi knjige, ki smo jih prebirali. Pri izborih knjig gre za preplet podatkov različnh slovenskih knjižnic (statistika cobissa in ocene knjižničarjev) ter slovenskih založb in lastnega izbora. Spomini na poletja, ki so bila …  

Poletje 2015  

Mednarodna politika: Kuba in ZDA sta ponovno vzpostavili diplomatske vezi, ki sta jih pretrgali pred 54 leti, hkrati pa so mednarodne sile z Iranom dosegle zgodovinski dogovor na področju jedrskega orožja. 

Kaj smo gledali? Zaključek serije Igre prestolov. Mar Jon Snow res umre?  

Zgodovinski trenutek: NASA posadka New Horizons je dosegla Pluton in prvič smo ga videli »od blizu«.  

Najbolj poslušana pesem poletja: Lean On (Major Lazer Ft Mo & DJ Snake).  

Navduševala nas je knjiga Nikola Tesla: Moji izumi

Zanimala sta nas zgodovina in vojna: knjiga Max, ki jo je napisala Sarah Cohen-Scali, in vojni roman HHhH: »Himmlers Hirn heisst Heydrich« ali »Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich«, ki ga je napisal Laurent Binet in je prejel nagrado Goncourt za prvenec. 

Stvarna literatura: Kratka zgodovina človeštva avtorja Hararija Noaha Hararija.

Najbolj izposojana slovenska knjiga: Ogenj, rit in kače niso za igrače Milena Miklavčič. 

Kresnik: Samo pridi domov Andreja E. Skubica

Težko pričakovano: v angleščino so prevedli četrto knjigo Neapeljskega cikla Elene Ferrante.

Poletje 2016

Dogodek poletja 2016: poletne OI v Rio de Janeiru. Slovenski izkupiček: ena zlata medalja (Tina Trstenjak v judu), dve srebrni medalji (Peter Kauzer v K-1 slalomu in Vasilij Žbogar v jadranju) ter ena bronasta medalja (Ana Velenšek v judu).

Opis poletja z eno besedo: Pokemon (vsi smo jih lovili).

Roman poletja: Mož z imenom Owe Fredrika Backmana.

Slovenski knjigi, ki sta nas navduševali: Figa Gorana Vojnovića in Otroštvo Mihe Mazzinija. Obe sta dobili nagrado kresnik, prva leta 2017, druga leto prej. 

Zgodovinski roman: Vsa ta nevidna svetloba Anthonyja Doerra.

Kriminalka poletja: Policija, Jo Nesbo.

Najbolj izposojani mladinski roman v domžalski knjižnici: Katherine, Katherine Johna Greena.  

Stvarna literatura: Globalni minotaver, ki jo je spisal nekdanji grški minister za finance Yanis Varoufakis.

Poletje 2017

Politično dogajanje: #MeToo

Začela se je evforija nad slovenskimi kriminalkami: Jezero Tadeja Goloba.

Najbolj iskan risoroman: Rdeča Rosa, delo Kate Evans.

Najbolj izposojana knjiga jeseniške knjižnice: Pod snegom češke avtorice Petre Soukupove.

Najbolj bran slovenski avtor: Drago Jančar z In ljubezen tudi.

Avtobiografija poletja: knjiga smučarske kraljice Tina Maze – Jaz. Tina.   

Poletje 2018

Športni dogodek poletja: svetovno nogometno prvenstvo v Rusiji (finale – Hrvaška: Francija).

Trenutek osvoboditve: Savdska Arabija dovoli voziti tudi ženskam.

Akcija poletja za boljši svet: Greta Thunberg preneha hoditi v šolo, ker želi opozoriti na klimatske spremembe.

Slovenska kriminalka poletja: Pogodba Mojce Širok.

Stvarna literatura poletja: Stres, kuga sodobnega časa, avtorica Maja Megla.

Ljubezenski roman,  po katerem so vsi posegali to poletje: Lebdenje Kristen Ashley.

Najbolj težko pričakovani prevod: tretja knjiga Neapeljskega cikla Elene Ferrante O tistih, ki zbežijo, in tistih, ki ostanejo.

Najbolj brana mladinska knjiga: Vesolje, me slišiš? avtorja Jacka Chenga.

Poletje 2019

Izobilje in sreča: leto v znamenju prašiča (kitajski horoskop).

Politični dogodek poletja: na položaj predsednice Evropske komisije se je povzpela prva ženska v zgodovini, Ursula von der Leyen.

Najbolj predvajana slovenska pesem na radiu Val 202 v avgustu: Ditka – Ne bodi, kar nisi.

Knjiga poletja 2019: Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Avtorica je za knjigo prejela tudi kresnika.

Unikatno slovensko delo: Vinjete straholjubca, delo Eve Mahkovic in Eve Mlinar. Kasneje jo na Slovenskem knjižnem sejmu razglasijo za knjigo leta.

Slovenska kriminalka: Sodni dnevi, avtorja Vasja Jager in Peter Čeferin.

Roman poletja: Dekle, ki si jo zapustil avtorice Jojo Moyes.

Težko pričakovani prevod: četrta knjiga Neapeljskega cikla O izgubljeni deklici.

Knjiga za samopomoč: Odvadite se biti, to kar ste, avtor Joe Dispenza.

Poletje 2020

Opis poletja: uživancija! Čas med prvim in drugim valom, ko smo uživali v svobodi kot že dolgo ne.

Najbolj popularna pijača poletja? Še vedno gin tonik.

Pomembna knjiga: Neustrašne, portreti neuklonljivih žensk avtorice Pénélope Bagieu.

Mladinsko čtivo poletja: zbirka Pasji mož, avtor Dav Pilkey.

Najbolj popularna knjiga za branje na plaži: Vrnitev na otok kamelij, avtorica Tabea Bach.

Slovenska kriminalka: Dolina rož Tadeja Goloba.

Kresnik: Ivana pred morjem pisateljice Veronike Simoniti 

Knjiga leta: Plan B Boštjana Videmška. Uradno je knjiga meseca postala šele nekoliko kasneje, ko so ji to nagrado dali na Slovenskem knjižnem sejmu.

Fabula 2020: Izbor knjig je bil odličen – Olga, Materinstvo, Opraviti z Eddyjem, Beckomberga. Oda moji družini, Cigan, ampak najlepši in Kar se nam ne dogaja

Poletje 2021

Poletje je tu in letošnji kresnik je šel v roke Borutu Kraševcu za knjigo Agni. Uživajte v poletnem branju! Letošnje novosti pa si lahko preberite tudi v članku blogerke Alenke Štrukelj, Literarna lekarna: 12 knjig 12 založb v letu 2021

Panorama 9. 7. 2021

Na sonce in svež zrak: od vikenda do dače

Dolina Završnica, kraj, kjer si je Finžgar postavil počitniško hišo z imenom Žingarica.

Nekoč je bilo to nekaj povsem običajnega: v petek proti večeru ali v soboto zjutraj napolniti kovčke s svežimi oblačili, ekonomlonce z golažem ali filanimi paprikami za pogrevanje, jugote in katrce pa s kričavimi otroci in hišnimi ljubljenčki, in se odpeljati na vikend. Čez nekaj ur je bil mestni vrvež vsaj začasno pozabljen, pljuča pa polna krepčilnega smrekovega vonja. Zlata doba vikendaštva se je pri nas razcvetela sočasno z velikopotezno organizirano stanovanjsko gradnjo v mestih, ki je iz mladih družin srednjega razreda naredila meščane, a iz njihovih src ni mogla izruvati želje po preživljanju časa v naravi. V šestdesetih in sedemdesetih so na slovenskem podeželju vikendi rasli hitro in na gosto, enkrat v velikih grozdih, napravljenih po enotnih načrtih, pogosteje pa v lastni režiji, s pomočjo sorodnikov in sodelavcev, ki so priskočili na pomoč in v zameno v mokrem betonu stopnišč pustili svoje začetnice. Te majhne, začasnemu bivanju namenjene hiške se med seboj razlikujejo glede na lokalne stavbarske posebnosti, a hkrati ostajajo prepoznavna tipologija s svojevrstnimi značilnostmi, ki je zaznamovala slovensko krajino in ponekod tudi prevladala nad tradicionalno gradnjo.

Je najznamenitejši slovenski vikendaš gospod Hudournik? Mladinska povest Frana Saleškega Finžgarja je deloma avtobiografska in temelji na pripetljajih, ki so se dogodili v resnični koči Murka, pisateljevem samotnem zatočišču pod Zabreško planino. Hudournik si je svojo Murko stesal sam, nato pa v njej ostajal cela poletja, da bi pobegnil pred ljubljanskim vsakdanom. Murka je torej vikend, hkrati pa tudi prava mala počitniška hišica. Skromnosti opreme in samograditeljskega porekla pri njej ne smemo jemati za slabost, temveč prednost: lastniku omogoča pristnejši stik z naravo, kar je pravzaprav namen preživljanja poletij v zabreških gozdovih. Kako je kočica dobila ime, Hudournikove (in svoje lastne) misli povzema Finžgar: »Kadar je namreč hodil po Ljubljani, tam, kjer stoje med vrtovi tiste lepe hiše in hišice, je spoznal, da imajo take pristave (po latinsko jim pravijo vile) tudi posebna imena. Bral je: vila Zinka, vila Tinka, vila Rožmarinka, vila Planika, vila Jerebika in tako dalje. Zato je sklenil, da pokrsti tudi svojo bajto. Ker je vedel le nekaj streljajev nad svojo kočo za skalnati žleb, v katerem so rasle temno zagorele murke, se je odločil.« Finžgar sicer ni imel le ene, ampak kar dve počitniški hišici: drugo si je postavil v dolini Završnice, imenovala pa se je Žingarica. Tja je menda vabil znance in učence ter jim predaval o duhovnosti, pa tudi o lokalni botaniki in topologiji. Prav na Finžgarjev predlog pa naj bi tudi njegov dobri prijatelj in trnovski sosed, arhitekt Jože Plečnik, menda vse manjše počitniške hišice na Gorenjskem imenoval za murke. Murka je tudi eno izmed imen Plečnikovega senčnega paviljona v Begunjah, ki ga nekateri bolje poznamo kot Brezjanko. Redovnice iz bližnjega samostana so pred paviljonom zares zasadile tudi cvetlice-murke, poleg njih pa še planike, da bi v samostanski vrt vnesle nekaj gorskega vzdušja. Paviljon, ki ga sestavlja šest debelih lesenih stebrov s preprosto streho, govori o Plečnikovi ideji izvornega arhitekturnega prototipa, močno spominjajočega na Laugierjev bakrorez primitivne koče. Plečnika privlači tisto, kar je pristno in iskreno, k čemer stremi tako v arhitekturi kot tudi sicer v življenju. Njegova Murka v Begunjah s preprosto, a prefinjeno arhitekturo izraža tisto, o čemer je prepričana tudi Finžgarjeva Murka: vračanje k naravi in iskrenosti je pot do sreče.

Močna želja po življenju v stiku z naravo, ki jo prepoznavata kot pristno in nepokvarjeno, je bržkone tudi ena od reči, ki sta si jo Finžgar in Plečnik delila in ki so ju napravile za prijatelja. Kdo ve, koliko tega bukoličnega vzgiba je moč pripisati njunima prirojenima naravama, koliko pa na drugi strani zaporedju idej, ki so od začetka devetnajstega stoletja zlagoma prestopale z vzhodne na zahodno obalo Atlantika in spet nazaj. Je Finžgar kdaj bral Thoreauja, ki v Waldenu piše o miših in polhih in kokoših, svojih družabnicah in pogosto edinih sogovornikih, podobno kot sta to za Hudournika Lisko in Preklica? Je odmik od družbe predpogoj za pisanje o odmiku ali njegova posledica?

Če je na prelomu stoletja pri nas vračanje v naravo transcendentalno početje, ki se ga poslužuje mestna inteligenca v iskanju avtentičnega življenja in navdiha, pa do šestdesetih let vikendaštvo postane vsesplošno sprejeta praksa. Pogoj za to je povečana raven urbanizacije – pred tem pri nas hišica v neokrnjeni naravi seveda ne more biti obravnavana kot kraj iskanja povzdignjenja, saj večina prebivalstva živi v relativno odmaknjenem kmečkem okolju, v katerem je odnos do narave bistveno drugačen in nemara kompleksnejši. To življenje »preprostih ljudi« je seveda tisto, ki ga romantizirajo uporabniki vikendov in letnih rezidenc, s svojim množičnim poseganjem v ruralno okolje pa tega postopoma spreminjajo in izpodrivajo. Danes veliki in majhni, zidani in leseni, ometani in nedokončani vikendi tičijo v vsaki grapi in na vsakem senožetu, do katerega je bilo moč speljati cesto, vodo in elektriko. Namesto proti obzorju se ozirajo na sosedov vrtiček, mnogi pa zapuščeni in prazni čakajo na nove lastnike.

Čemur pri nas služi vikend, v Rusiji služi dača. Ritmi prihajanja in odhajanja tudi tem hišam, namenjenim letovanju in menjavi okolja, ki izpodrine pustost vsakdana, podeljujejo magičen značaj nestalnosti in trepetavosti, kot bi dače vedno lahko obstajale le v spominu. Spomin pa drobne, ponavljajoče rituale, ki so se dogajali skozi desetletja vračanj, vzporeja in sestavlja v sočasnost. »Vstopali sva v vlažne sobe, ki so čudežno dišale po starih lanenih prtih, odejah, ki so tam prezimile, vezanih ploščah, starem lepilu, ki je na mizah in stolih odstopilo zaradi vlage, starih gumijastih škornjih, ki so bili iz mesta poslani sem, na deželo, za fizična dela,« v ganljivem eseju Nevidna devica vračanja na družinsko dačo opisuje Tatjana Tolstoj. Snov spominov na odmike v gozd, k jezeru, v prašne in vlažne dačine sobe postane snov pisateljičinega literarnega izvajanja, ki jo beremo tudi v drugih esejih in med vrsticami zgodb, ki pripovedujejo o povsem drugih rečeh. Kot Finžgar in Plečnik tudi Tatjanin daljni sorodnik Lev Nikolajevič visoko čisla podeželsko življenje. Levinova dača v Ani Karenini je prostor neposrednega stika z zemljo, uboštva in preprostosti življenja, ki zlagoma postanejo Tolstojeva obsesija in temelj njegove življenjske filozofije, vse dokler se ne odloči zapustiti vsega še preostalega premoženja in se sredi krute ruske zime neke noči poda od doma, v iskanju ultimativnega odmika v samostanu.

Kraji odmikanja človeku podelijo poseben značaj, naselijo se v njem v tolikšni meri, kot se on naseli v njih. Kdor se odmika, predvsem pa, kdor se vrača vedno na isti kraj, morda tudi lažje piše, bi lahko kdo pomislil – in kot v dokaz tej predpostavki na jugozahodu Moskve stoji Peredelkino, celo naselje dač, zgrajenih v imenu združenja ruskih pisateljev na pobudo Maksima Gorkega, v katerem je ustvarjala cela vrsta znamenitih pisateljev. Škripajoče lesene podnice, samota smrekovih gozdov, pod prsti pa drobljenje tipkovnice, vztrajno škrebljanje svinčnika. Odmik in pisanje: dva privilegija, ki to ne bi smela biti. A o takšnih privilegijih, privilegijih vikendaštva in počitniških hišic v času, ko je problematično priti že do primarnega doma, kaj šele do sekundarne posesti za preživljanje dopustov in koncev tedna, nima smisla razmišljati niti pisati. Menda so zato vikendi v sodobni slovenski literaturi precej spregledan dogajalni prostor, in če se tu in tam srečamo s kakšno zidanico, na kateri je mogoče prespati, je bolje, da na vikende pod vznožjem gora, smrekovo aromo in samoten čas za pisanje vsaj za nekaj časa pozabimo.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

Panorama 6. 7. 2021

Domača knjižnica: Mojca Medvedšek in Carlos Pascual

Carlos Pascual in Mojca Medvedšek Fotografija: Ana Kovač

Domača knjižnica je za prevajalko Mojco Medvedšek in mehiškega pisatelja Carlosa Pascuala nekaj, kar preprosto mora biti del njunega doma. Veliko knjig na njunih knjižnih policah je povezanih z njunim delom – prevajanjem, pisanjem, študiranjem posameznega avtorja in tem. Vse več je tudi teh, ki so njuni skupni projekti.

»Najina domača knjižnica je nastala kot združitev dveh knjižnih zbirk. Ko sem se preselil, je Mojca tu že imela svojo knjižnico, s svojimi knjigami pa sem se njeni pridružil, se v izbor vpletel. Ena od prvih stvari, ki sva jih morala rešiti, je bilo, kako bova pridobila več prostora za knjige,« pripoveduje Carlos Pascual, ki ob vselitvi v ljubljanski dom ni prinesel svoje mehiške kolekcije knjig, temveč »slovensko«. To je začel oblikovati, ko je leta 2008 začel živeti v Sloveniji. »Dvakrat v življenju sem ob selitvi iz Mehike in nato iz ZDA za seboj pustil svoji knjižni zbirki,« pojasnjuje pisatelj. Tako je v Slovenijo prišel zgolj s kakšnimi dvajsetimi knjigami, tu pa je začel z oblikovanjem domače knjižnice na novo. Ker je v Sloveniji težko kupiti knjige v španščini, jih ima veliko v angleščini. Mnoge med njimi iz Behemota, butične knjigarne, ki je pred zaprtjem delovala na Židovski stezi in kasneje še nekaj časa v pritličju Mestne galerije, ponujala pa je v glavnem tujo knjižno produkcijo. »Veliko časa sem preživel v Behemetu in na začetku s pomočjo te knjigarne oblikoval svojo slovensko zbirko,« pripoveduje Carlos Pascual.

Knjige iz različnih življenjskih obdobij

In če je pisateljeva slovenska zbirka mlajša, ima zato daljšo zgodovino prevajalkina. »Nekatere moje knjige so še iz mladosti, nekatere iz antikvariatov, nekatere so nove, mnoge med njimi sem kupila na potovanjih. Nikoli namreč nisem kupovala spominkov, vedno knjige. Veliko je tistih, ki sem jih prevedla ali jih dobila v branje in ocenjevanje od založb. Imam knjige iz različnih obdobij svojega življenja. Za vsako vem, kje in kdaj sem jo kupila, ali od koga je, če je bila darilo,« o ozadju svoje knjižne zbirke pripoveduje prevajalka. Ob tem dodaja, da so bila novost, ki jo je prinesel Carlos, knjige v angleščini. Jezikovni svet domače knjižnice, ki je pred tem prehajala med slovenščino, francoščino in portugalščino, se je tako razširil. Pa ne samo to, s prihodom Carlosovih knjig se je razširil tudi vsebinski diapazon knjižnega izbora, marsikaj pa se je v njunih zbirkah tudi prepletlo in dopolnilo, tudi podvojilo. Kot denimo Nietzschejeva biografija, ki jo imata tako v slovenščini in angleščini.

Knjige s posebnim mestom

Carlos Pascual je v hišo med drugim prinesel zbirko španskih in latinskoameriških klasikov, izbor mehiških antropoloških del in druge knjige, ki jih ima vse, kot omeni, za razliko od Mojce, sistematično urejene po tematikah. Antropologija je tako v eni sekciji, zgodovinski eseji v drugi, literatura je razporejena po jezikih in državah, med katerimi ima svoje mesto tudi nabor literature z Balkana. Med zbirkami, ki jih prepletata, so tudi umetniške knjige. Mojca že od nekdaj zbira mladinske in otroške knjige ilustratorjev, ki so spremljali njuno otroštvo in knjige umetnikov oz. o umetnikih, ki jo zanimajo. Na tem področju ima tako bogato zbirko, v katero je Pascual pristavil še svoje – kot denimo knjigo ameriškega fotografa čeških korenin Paula Ickovica, ki trenutno razstavlja v Parizu. Malokdo pa za tega ustvarjalca, ki se je v svojem življenja družil z marsikatero slavno osebnostjo (njegov dober prijatelj je bil denimo pokojni režiser Miloš Forman), ve, da trenutno živi v Ljubljani.

Poleg Ickovicevi knjigi izpostavljeno mesto pripada tudi knjigi Klemna Koširja, ki je za Pascala krasen ustvarjalec, urednik, raziskovalec in kuhar ter mu je zato v domači knjižnici namenil posebno mesto. Vse več pa je na knjižnih policah prevajalke in pisatelja tudi knjig, ki so plod njunega skupnega dela, največkrat se Mojca podpiše pod prevod, Pascal pa pod spremno besedo.

Tako kot sta se Mojca in Pascual ob selitvi v skupni ljubljanski dom znašla pred vprašanjem, kako knjigam zagotoviti več prostora, sta zdaj pred novim izzivom. In sicer kako oblikovati knjižnico za njun nastajajoči dom na Krasu. Pascal razmišlja, da bo tja odnesel predvsem dela o mehiški zgodovini in antropološke knjige, Mojca bo tja preselila romane.

Knjige in navade

Mojco Medvedšek in Carlosa Pascuala torej druži velika ljubezen do knjig. Imata pa v povezavi  z njimi različne navade. Mojca bere le tiskane knjige, Carlos tudi elektronske. Pisatelj prisega na knjige z mehkimi platnicami, le kadar nima izbire kupi knjigo s trdimi platnicami, medtem ko prevajalka obožuje trde platnice. Ona ne more brati več knjig hkrati, on jih lahko. Carlos je pri branju zelo pazljiv, kako dela s knjigo, Mojca jih z branjem nemalokrat zaznamuje. »Zame je skoraj zločin, da ne paziš na knjigo. Knjigo lahko uporabljaš, ne da jo poškoduješ. Rad se dotikam knjig, vendar z občutkom, gre za čutno razmerje s knjigami. Ko v mladosti kdaj nisem imel denarja za kakšno knjigo, sem se v knjigarno pogosto vračal, kot da bi obiskoval ljubimko. Hodil sem se dotikati naslovnice, jo listati, prebirati … Zelo rad imam dobro narejene knjige, zelo sem občutljiv na izbiro črk, papir, naslovnico, oblikovanje,« je jasen Carlos Pascual. Medtem ko ima Mojca Medvedšek »v svojih knjigah celo rada odtise bralca. Da se vidi, da je knjiga bila prebrana. Knjige, ki sem jih prevajala, so bile vedno polne zaznamkov, klicajev, listkov in kavnih madežev,« pripoveduje prevajalka, ki bere doma na kavču ali na terasi, medtem ko Pascual bere tudi med hojo po Ljubljani. »To sicer ne delam vedno, ampak takrat ko grem do svojih stalnih bralnih prostorov v mestu. Eden takšnih je klop nasproti Magistrata, kjer se lahko skriješ med parkirana kolesa. Imam nekaj lokacij, kjer berem tudi stoje.« Te so pred odprtimi vrati nekaterih hiš v Stari Ljubljani. Poleti iz tistih hodnikov prijetno piha hladen zrak in tako Pascual tam stoji in bere s hrbtom obrnjen proti naravni klimi. Stanovalci ga kot stoječega bralca že poznajo in se mu ne čudijo več.

Mojca in Carlos imata oba ob postelji stolp iz knjig, prav tako oba obožujeta knjigarne. Pisatelj v Ljubljani veliko bere v Konzorciju, ta knjigarna mu je zelo blizu, ker ga vsaj spominja na tiste, v katerih je veliko časa preživel v Londonu, Mexico Cityju in Buenos Airesu. Ko potujeta, se vedno ustavita v knjigarnah, jih raziskujeta. »Uživam v dobrem vino in hrani, ampak moja prava pojedina je, ko najdem ali obiščem dobre knjigarne,« pravi Pascual.

Ena Mojčinih najljubših knjigarn je bila dolgo let v Parizu v  Saint Germainu. »To je bila ena od mojih najljubših knjigarn, zame je bila magičen prostor.« Posvečena je bila umetnosti in humanistiki, vendar je pogorela in so jo zaprli. »Bila je prelepa. Všeč so mi majhne in personalizirane knjigarne, v katerih vidiš lastnikov okus pri izboru knjig, predmetov, opreme. Ne maram knjigarn, ki so velike kot kakšni supermarketi, čeprav je seveda tam praktično, ker najdeš res veliko različnih stvari. Raje imam specializirane knjigarne.«

Prostor, ki je nastal za knjige

Prostor za knjige sta prevajalka in pisatelj v svojem domu namenila tudi v knjižnem stebru. Police, ovite okoli dimnika, so narejene po meri knjig in tu ni naključij, saj sta skrbno pomerila naslovnice, preden sta police naročila mizarju. »Vztrajala sem, da bo police res po meri izdelal mizar. Če knjige kupuješ preudarno in s posvečenostjo se mi zdi pomembno, da tudi prostor zanje oblikuješ premišljeno. Oblikujemo kuhinje, dnevne sobe, omare za obleke, ne pa za knjige … nenavadne in lepe omare za knjige resnično cenim,« še pravi Mojca Medvedšek. Knjižni steber, kakor tudi ostali del njune domače knjižice, ima tudi širšo družbeno vlogo. Na svoj način prispeva k bralni kulturi, čeprav na mikro, individualni ravni. Ni namreč redko, da se na domači zabavi zgodi trenutek, ko gostje začnejo s polic jemati knjige, jih listati in ju spraševati za bralna priporočila. Steber, poln knjig, je pripraven tudi za recimo bolj introvertirane posameznike; če se ti na zabavi morda ne ujamejo v druženje, se vedno lahko zatečejo v knjižnico. »To je lahko krasno, saj se jim ni treba ukvarjati z ljudmi, temveč lahko berejo naslove na hrbtiščih knjig ali jih prelistajo. Kar je marsikdaj na kakšni zabavi prišlo prav tudi meni,« zaključi Carlos Pascual.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

Panorama 3. 7. 2021

Pomen umetne inteligence in algoritmov v družbi

Fotografija: Pexels

Zakaj moramo ohraniti kritično distanco in spodbujati kritično mišljenje

Zadnje desetletje se je v družbi spodbujalo (skoraj neomajno) zaupanje v umetno inteligenco in/ali algoritme, ki obvladujejo virtualni svet oziroma splet (iskanje po spletu, spletne strani posameznikov, podjetij, družbena omrežja, spletno nakupovanje, strojni prevodi, virtualni asistenti in množično število različnih ostalih aplikacij …) ter z njimi povezane naše elektronske naprave (računalniki, tablice, mobilni telefoni, pametne ure, pametni gospodinjski aparati …). A ne le splet, umetno inteligenco že desetletja bolj ali manj uspešno uporabljamo na področjih, kot so v zdravstvu, prometu, industriji, kmetijstvu, javni upravi in storitvah ter drugje. To zaupanje se je spodbujalo tudi prek raznih nanizank, kot so Humans (UK, 2015–2018), Äkta människor (SWE, 2012–2014), Altered Carbon (2018–2020), Black Mirror (UK, 2011–), čeprav slednji kažeta tudi bolj mračne vidike takšnega sveta.

Toda kaj je umetna inteligenca (UI)? Definicija umetne inteligence je zmožnost stroja, da izkazuje človeške lastnosti, kot so mišljenje, učenje, načrtovanje in kreativnost. Umetna inteligenca omogoča tehničnim sistemom, da zaznavajo okolje, obdelajo, kar zaznajo, in rešijo problem, pri čemer ravnajo v skladu z določenim ciljem. Umetna inteligenca je programska oprema: virtualni asistenti, programska oprema za analizo slik, iskalniki, sistemi za prepoznavanje govora in obrazov. »Utelešena« umetna inteligenca pa so roboti, avtonomna vozila (samovozeči avtomobili), droni, internet stvari itd. Sistemi, ki delujejo na podlagi umetne inteligence, lahko na podlagi analize učinkov svojih predhodnih dejanj do določene mere samostojno prilagajajo svoje vedenje.

In kaj je algoritem? Uporaba in definicija algoritma se je na zanimiv način spremenila od vzpona interneta – in predvsem iskalnikov – sredi devetdesetih let. A v osnovi je algoritem majhna, preprosta stvar: pravilo, ki se uporablja za avtomatizacijo obdelave podatkov. Z njim povemo, kako opravimo določen postopek pri reševanju problema/-ov. Točna definicija je odvisna od tega, komu je namenjen. Ali drugače povedano, algoritem je jasen, nedvoumen in mehaničen postopek za reševanje računskega problema, pri čemer končno zaporedje ukazov, če jim sledimo v določenem vrstnem redu, pripelje do rešitve. Tako računalnik sprejema podatke, ki so predhodno pripravljeni, ali pa jih zbere sam s senzorji, denimo kamero, jih obdela in se odzove v skladu z navodili in podatki.

A nedavne raziskave so razkrile, da je ena od posledic načrtnega marketinškega vlaganja v moč umetne inteligence in algoritmov, da jim ljudje zaupajo, četudi se ti motijo in delujejo pristransko. Tako je Dr. Michał Klichowski iz univerze Adam Mickiewicz iz Poznańa na Poljskem 18. junija 2020 v reviji Frontiers in Psychology objavil članek »People Copy the Actions of Artificial Intelligence«, v katerem je predstavil svojo raziskavo o LI robotu (Lažnem inteligentnem robotu), ki mu je kar 85 odstotkov respondentov/-k bolj zaupalo kot lastni presoji. Raziskava je bila razdeljena na dva dela. V prvem delu raziskave, ki je bila sestavljena iz spletne raziskave, je sodelovalo 1500 ljudi (večinoma ženske). Raziskava se je nanašala na odločanje, pri čemer so nekatere udeležence/-ke raziskave pred tem obvestili, da je nekatere odločitve sprejela tudi umetna inteligenca (UI, ki pa je dala napačne odgovore). V drugem delu raziskave so 55 oseb, večinoma mlade ženske, povabili v laboratorij, kjer so lahko videli odločitve robota in hkrati morali oceniti njegovo odločitev. Glavna naloga LI je bila identificirati terorista na podlagi njegovih nevsakdanjih in specifičnih objav na Facebooku. LI je kot terorista označil osebo s povsem običajnim vedenjem in standardnimi FB objavami, kar je nakazovalo na njegovo napačno odločitev. Kljub temu je večina respondentov/-k presodila, da ima umetna inteligenca prav in so se odločili za isto osebo kakor UI.

Michał Klichowski na to odgovarja, da se ljudje v kritičnih situacijah ponavadi ne zanašajo na svojo presojo in nekritično posnemajo vedenje drugih. Tak konformizem je motiviran s potrebo po pravilnem in ustreznem ukrepanju ter občutkom, da so sodbe o situaciji, ki so jih zgradili drugi, bolj ustrezne od naših. Bolj ko so razmere negotove ali krizne (obstaja večji občutek ogroženosti), večji je učinek posnemanja drugih, četudi drugi nimajo prav – v tem primeru so ljudje posnemali umetno inteligenco ne glede na to, da je postulirala nekaj absurdnega. Klichowski je še dodal, da se je umetna inteligenca »Med poskusi … obnašala nerazumno in natančno tako, kot je bilo načrtovano. Tako se je samo pretvarjala, da je inteligentna. Poleg tega je bilo njeno ravnanje nedvoumno neumno«. Od tod tudi vprašanje, ali bi lahko bilo vedenje, mnenje ali odločitev umetne inteligence, ki je postala del našega vsakdana, primeren vir informacij za ljudi, kako ravnati v kriznih situacijah? Klichowski odgovarja, da »njegova raziskave kaže, da sodobne družbe potrebujejo učenje o kritičnem mišljenju, kar zadeva inteligentne stroje in algoritme, in prav tako kažejo, kakšno moč imajo lahko lažne novice«.

Tudi nekateri ostali raziskovalci so naredili raziskavo o zaupanju v umetno inteligenco.  Raziskavo, ki so jo aprila 2019 opravili raziskovalci Oksanen, Savela, Latikka in Koivula iz Fakultet za sociologijo iz Turku in Tampere na Finskem, so decembra 2020 objavili v članku »Trust Toward Robots and Artificial Intelligence« v reviji Frontiers of Psychology. Oksanen in sodelavci so v raziskavo vključili 1077 respondentov-/k iz ZDA (od tega je bilo 50,60 odstotkov žensk, več kot 66 odstotkov respondentov/-k, starejših od 25 let, je imelo višjo izobrazbo, povprečna starost je bila 37 let). Rezultate zaupanja respondentov/-k bodisi v umetno inteligenco bodisi v ljudi so raziskovali prek igre zaupanja. Slednja je eksperimentalna metoda merjenja zaupanja kot naložbenih odločitev, v kateri se zaupanje in vzajemnost ocenjujeta v razmerju ekonomske menjave. Prejšnje študije so pokazale, da motivacija ljudi za vrnitev zaupanja ni določena le z maksimizacijo osebnih ciljev, temveč tudi z upoštevanjem posledic tako zase kot za druge. V igri zaupanja posledice zaupanja konkretno določa količina denarja, ki so se mu udeleženci pripravljeni odreči. Rezultati raziskave pa so razkrili, da ljudje bolj zaupajo umetni inteligenci kot ljudem. Natančneje, v prvem delu so raziskovalci/-ke respondentom/-kam (tj. igralcem/-kam), ki so jih razdelili v šest skupin, dali na voljo 1000 USD, ki so jih lahko v celoti obdržali zase ali pa delili z nasprotnikom. V primeru, da so se odločili denar deliti, so prav tako dobili navodilo, da se bo podarjena vsota, ki jo dobi drugi igralec, potrojila (torej v primeru, da so se odločili podariti 500 USD, nasprotnik dobi 1500 USD). Nato so k tej informaciji dodali še, da se lahko drugi igralec svobodni odloči, da mu/-ji bo del podarjenega denarja vrnil. Nazadnje so se morali respondenti/-ke odločiti še, koliko oz. če bodo denar delili. Igra zaupanja je vključevala tudi možnost manipulacije hipotetičnih nasprotnikov, saj so raziskovalci vplivali na odločitve respondentov/-k z dodajanjem besed »robot« ali »umetna inteligenca«, in sicer so zapisali, da je bodisi »ime nasprotnika robot Michael« (n = 192) bodisi »ime nasprotnika je robot jdrx894« (n = 172) ali »ime nasprotnika je umetna inteligenca Michael« (n = 185) ali pa »ime nasprotnika je umetna inteligenca jdrx894« (n = 171). Testno okolje so raziskovalci primerjali z dvema kontrolnima skupinama nasprotnikov, ki so jih opisali le z imeni »Michael« (n = 171) ali vzdevkom »jdrx894« (n = 186). Rezultati so pokazali, da so respondenti/-ke v povprečju največ denarja namenili nasprotniku z imenom »robot jdrx894«, najmanj pa nasprotniku z imenom »Michael«.

V drugem delu raziskave so se raziskovalci osredotočili na individualne razlike zaupanja v robote in umetno inteligenco, in sicer glede na izobrazbo s področja tehnike in naravoslovja, izpostavljenost spletnim asistentom in robotom ter glede na osebnostne lastnosti, kakršne merimo z osebnostnimi testi (t. i. model Velikih pet). Predvideli so, da bo stopnja zaupanja v robote in umetno inteligenco višja pri (mlajših) posameznikih/-icah z naravoslovno-tehnično izobrazbo, tistih z več izkušnjami glede omenjenih, kakor tudi pri zaposlenih z višjimi dohodki ter nazadnje pri ekstravertiranih, odprtih in sprejemljivih tipih osebnosti. Predvidevanje se je izkazalo za pravilno.

Seveda pa se zastavlja temeljno vprašanje, zakaj so ljudje bolj zaupali umetni inteligenci kot ljudem? In zakaj so bolj tehnično-naravoslovno izobraženi ljudje ter ljudje z večjo uporabo spletnih robotov tem bolj zaupali kot manj izobraženi, starejši in ljudje, ki niso imeli toliko opravka s spletnimi in ostalimi vrstami robotov in UI? Najprej je tukaj na delu gotovo prepričanje, da so roboti in UI manj zmotljivi kot ljudje. Prav tako prepričanje, da so roboti in umetna inteligenca manj skorumpirani, pohlepni in podkupljivi kot ljudje, torej bolj pošteni in z manj predsodki, saj niso ljudje, torej jim ne pritičejo človeške lastnosti. Enako je tudi glede algoritmov, saj so korporacije, kot sta Facebook in Google, prodale in zagovarjale svoje algoritme na premisi objektivnosti, zmožnosti pretehtati pogoje na osnovi matematične brezinteresnosti in odsotnosti čustvene dvoumnosti in nejasnosti. Vse predpostavke držijo, a s pomembno opombo: robote, umetno inteligenco in algoritme so ustvarili ljudje, natančneje beli moški v anglosaksonskem svetu ali daljnem vzhodu, zato se lahko tudi roboti, umetna inteligenca ali algoritmi motijo in izražajo predsodke, če njihovi ustvarjalci tako želijo, kakor je dokazal Klichowski, ali pa če o njih niso ozaveščeni.

Omenjeno se še zlasti izkazuje z algoritmi, ki jih je prav tako ustvaril človek. Tako je denimo nedavno predvajani dokumentarec Persona: The Dark Truth Behind Personality Tests (USA, 2021) pokazal, da veliko podjetij v ZDA zaupa spletnim osebnostnim testom, ki so diskriminatorni s tem, ko preferirajo predvsem določen tip osebnosti, ostale pa ‘demonizirajo’. Dokumentarec predstavi predvsem Myers-Briggs indikator tipov (MBTI), najbolj znani osebnostni test na svetu. MBTI test sta oblikovali Isabel Myers in njena mati Katherine Cook-Briggs, sam model pa temelji na delu Psihološki tipi Carla Gustava Junga. Myers in Briggs sta indikator tipov razvili med drugo svetovno vojno, pri tem pa sta izhajali iz hipoteze, da lahko razumevanje osebnih preferenc pomaga tistim posameznikom, ki se prvič zaposlujejo. MBTI temelji na predpostavki, da razlike nastajajo zaradi dveh procesov, percepcije (sprejemanja informacij) in ocenjevanja (presojanja informacij in odločevanja). To je osnova za matriko, ki ljudi kategorizira v 16 tipov na podlagi štirih binarnih razlik: tako so ljudje bodisi ekstravertirani ali introvertirani, čutni ali intuitivni, čustveni ali razmišljujoči in nazadnje bodisi ocenjujoči ali sprejemajoči. Od 60 let prejšnjega stoletja dalje je v ZDA MBTI test opravilo okoli 50 milijonov ljudi, panoga osebnostnega testiranja pa vsako leto zasluži 2 milijardi dolarjev in se z vsakim letom poveča za 15 odstotkov. Danes več kot 2 milijona ljudi letno opravi MBTI spletni test, vključno z 60 do 70 odstotki ameriških perspektivnih delavcev, čeprav je znano, da MBTI test ni utemeljen na klinični psihologiji (Jungove teorije nimajo podlage ne v nadzorovanem testiranju ne v podatkih), njegovi rezultati slabo odražajo učinkovitost zaposlenih in najpomembnejše, test odraža napačne ideje o rasi, spolu, razredu in hendikepu, zaradi česar je test pristranski in odraža predsodke, enako s tem pa tudi algoritmi, na katerih temeljijo spletni testi. Ali kakor pove ena od sogovork v dokumentarcu, Lydia XZ Brown, zagovornica pravic hendikepiranih: »Osebnostni testi so v veliki meri ustvarjeni z namenom oblikovanja rasnih, spolnih, albeističnih, razrednih razlik … To se zgodi, ko imate test, ki temelji na normah visokošolsko izobraženega belega moškega brez kakršnega koli hendikepa … Na tak način MBTI in ostali osebnostni testi postanejo nevarno orodje …«. V dokumentarcu tako predstavijo tudi podjetje, ki je ustvarilo algoritem za MBTI spletne teste največjih ameriških podjetij in eden od snovalcev algoritma prizna, da ta temelji na visoko izobraženem belem moškem.

Pristranskosti izdelovalcev algoritmov se kažejo na različnih ravneh, ne le, ko gre za omenjene spletne osebnostne teste, ampak tudi ko gre za monetiziranje na primer spletnih vsebin na Youtubu, Facebooku itd. Tako je septembra 2019 skupina LGBTQ vlogerjev na Youtube kanalu Nerd City začela preiskovati Youtubov sistem za zaslužek kot odgovor na naraščajoče razočaranje skupnosti zaradi načina, kako spletno mesto samodejno (na nejasen in neupravičen način) demonetizira videoposnetke – kar pomeni, da ti videoposnetki ne bodo imeli oglasov, ustvarjalci pa ne morejo imeti koristi od Youtubovega sistema prihodkov od oglasov. Po preizkusu več kot 15.000 besed je skupina v pisnem poročilu in videoposnetku, objavljenem na omenjenem kanalu, ugotovila, da je Youtube samodejno označeval videoposnetke, ki so v naslove uvrstili določene ključne besede – vključno s širokim spektrom kvir prijaznega besedišča, kot sta »gej« in »lezbijka«. V razširjeni študiji, izvedeni samo o kvir besedišču, so raziskovalci ugotovili, da je bilo 33 odstotkov videoposnetkov, ki so jih preizkusili s kvir vsebino v naslovih, samodejno demonetiziranih. Raziskovalci so v naslovih preizkusili vrsto monetiziranih videoposnetkov z besediščem LGBTQ in nato ugotovili, da so bili, potem ko jih je avtonomni robot samodejno demonetiziral, ponovno monetizirani šele, ko so te besede zamenjali z besedama »prijatelj« in »vesel«.

Na pristranskost in celo spodbujanje predsodkov prek algoritmov je opozorila tudi Cathy O’Neil v knjigi Sredstva za matematično uničevanje (Weapons of Math Destruction) (2016), nekdanja čudežna matematična genialka, ki je zapustila Wall Street, da bi učila in pisala odličen blog o matematiki. O’Neil je pokazala, da algoritmi, ne da bi izkoreninili človeške pristranskosti, te lahko povečajo in utrdijo, saj programsko opremo pišejo premožni belci in Azijci. Slednje se po njenem mnenju neizogibno odraža v algoritmih, npr. v Googlovem »razpršilniku rasističnega mila«. Prav tako pravi, da tem algoritmom lahko rečemo neumni, v smislu, da opravljajo svoje delo v skladu s parametri, ki jih določijo ljudje, kakovost rezultata pa je odvisna od umskih sposobnosti in veščin, s katerimi so bili programirani. O’Neil k temu doda, da so na drugem koncu spektra bolj ali manj oddaljene sanje o človeku podobni umetni splošni inteligenci ali USI. Pravilno inteligenten stroj bi lahko podvomil v kakovost lastnih izračunov na podlagi nečesa, kot je naša intuicija (ki bi jo lahko definirali kot širok nabor znanja in izkušenj). Dejstvo je, da so računalniki pri nekaterih specializiranih nalogah veliko boljši od nas, toda dan, ko bodo tekmovali in nas premagali v naših splošnih sposobnostih, je verjetno zelo daleč, če sploh kdaj, meni O’Neil. Ljudje morda nismo najboljši v številnih stvareh, vendar smo drugi najboljši v celem nizu impresivnih stvari. Skratka, O’Neill svari tako pred preveliko očaranostjo nad ponudbo spletnih tehničnih velikanov kakor tudi nad »algoritmizacijo« borze.

Z rečenim seveda ne želim zanikati vseh izjemnih in nedvomno koristnih pridobitev, ki nam jih omogočajo umetna inteligenca, robotika in algoritmi na številnih področjih. Na prikazanih primerih želim le opozoriti, da je včasih potrebna tudi previdnost in predvsem izobraženost, kakor imajo to urejeno denimo na Finskem, kjer je učenje programiranja v osnovni šoli obvezno, zato da ljudje lahko zavzamejo pravo mero kritičnega mišljenja in znajo pravilno oceniti delovanje umetne inteligence, robotov in algoritmov (internet, iskalniki, spletni asistenti ipd.), ki nam vedno bolj krojijo naš vsakdan. V bistvu računalniški programi niso nič drugega kot snopi kratkih in preprostih pravil oz. algoritmov – recepti za obdelavo podatkov. Na mikro ravni nič ne more biti preprostejše. Če se zdi, da računalniki in ostali elektronski pripomočki izvajajo magijo, je to zato, ker so hitri in precizni, a niso inteligentni in prav na to moramo biti pozorni, ko ocenjujemo njihovo moč in prenašamo verodostojnost naših odločitev na stroje.

Kritika 1. 7. 2021

Izgubljanje orientacije v svetu brez Resnice

Prizor iz filma Te quiero, ki so ga posneli po romanu Avgustovske nedelje.

Eden najuglednejših, široko prevajanih in nagrajevanih sodobnih francoskih pisateljev Jean Patrick Modiano (1945) je z večino svojih del poznan tudi slovenskim bralcem. Slovenski prevodi njegovih del so se še posebej razmahnili po avtorjevem prejemu Nobelove nagrade leta 2014. Pred tem sta pri nas izšla dva njegova romana, Vila Bolest (prev. Vital Klabus; Obzorja, 1981) in leta 1978 z Goncourtom nagrajena Ulica Boutiques obscures (prev. Mojca Schlamberger Brezar; Družba piano, 2008 in eBesede 2014) ter kratkoprozno mladinsko delo Katarina, mala balerina (prev. Nadja Dobnik; Družba piano, 2007). Po nekajletnem premoru in odločitvi Švedske akademije so sledili prevodi romanov Nočna nezgoda (prev. Aleš Berger; MK, 2015), V kavarni izgubljene mladine (prev. Nadja Dobnik; eBesede, 2015), Dora Bruder (prev. Jaroslav Skrušný; Beletrina 2016), Da se ne izgubiš tu okrog (prev. Aleš Berger; MK, 2017), Pasja pomlad (prev. Aleš Berger; MK, 2018), Speči spomini (prev. Aleš Berger; CZ, 2020) in Avgustovske nedelje (prev. Mojca Schlamberger Brezar; eBesede 2020). Mladinska knjiga namerava v prevodu Aleša Bergerja izdati tudi Modianov doslej zadnji objavljeni roman Nevidno črnilo (Encre sympathique) iz leta 2019.

Krajši roman Avgustovske nedelje je v izvirniku izšel leta 1986 pri založbi Gallimard. Gre torej za avtorjevo zgodnejše delo, ki že vsebuje prepoznavne topose, po katerih se odlikuje njegov celoten literarni opus. Za razliko od kasnejših del, zvečine umeščenih na pariške ulice, v zatohle kavarnice in skrivnostna stanovanja francoske prestolnice, je dogajalni prostor Avgustovskih nedelj zvečine francoska riviera, natančneje Nica, kraj poletne rezidence Modianovih. A toplo sonce, ki boža modianovske skrivnostne in izginjajoče protagoniste, tudi tukaj ne more uiti temnim oblakom.

Gre za enega izmed neredkih avtorjevih romanov, ki je napisan v posnemajoči strukturi detektivke in kriminalnega romana noir. Ta se pri Modianu kaže v precej bolj zapleteni, nekako »sprevrženi« obliki kot pa v klasični detektivki, kjer najdeni dokumenti in številne informacije praviloma pripomorejo k odkritju zločinca. V Modianovem svetu pa ne le, da imajo detektivi veliko opravka z iskanjem sledi za ljudmi, ki so z menjavo identitete skrivnostno izginili (in se nekateri med njimi čez leta pojavili pod drugim imenom in v drugem kraju), ampak se vzporedno z zbiranjem informacij, pričanjem prič in debelino dosjeja razrešitev zločina bolj in bolj oddaljuje. Namesto povezave v logično strukturo, ki naj bi ob koncu razvozlala zločin, se vse bolj zamotavajoča se štrena dejstev iz območja racionalnosti pomika v nekakšen vzporedni svet, svet naključij in nenavadnega, ki tudi ob koncu ne prinese iskanega odgovora ne prvoosebnemu pripovedovalcu (in z njim bralcu) ne detektivu. Slednjega, ki je sicer ves čas korak pred bralcem, Janez Pipan v izčrpni spremni študiji k romanu Speči spomini označi z »največjim loserjem med književnimi junaki«. Namesto iskane, racionalne razrešitve zločina prinese zaključek tako strukturiranega modianovskega detektivsko obarvanega romana občutke tujosti, izgubljenosti, namišljenosti, pomešane z melanholično sanjskostjo in pridihom nadrealizma. »Moja metoda je v tem, da poiščem nekaj malega magnetizma v neznatnih naključnih elementih, ki so sami po sebi nepomembni, in jih spustim skozi prizmo nekakšne namišljenosti,«je pisatelj navrgel v nekem intervjuju.

Avgustovske nedelje sestavljata dve prepletajoči se zgodbi, ki se nagneteta okrog prvoosebnega pripovedovalca Jeana. Ne le, da je Jean pogosto ime avtorjevih izpovedno, ali bolje, avtofikcijsko naravnanih potagonistov, to je tudi prvo, sicer manj znano Modianovo ime. Uslužbenec v avtomehanični delavnici v Nici Jean sreča starega znanca Villecourta, zdaj uličnega prodajalca. Nekdanji nerazčiščeni konflikt sproži v Jeanu spomine na ljubezensko zgodbo s Sylvio, njunem begu z bregov Marne v Nico, dragocenem diamantu Južni križ sumljivega izvora, nenehno hranjenem okrog Sylvijinega vratu z željo prodati ga, in o skrivnostnih zakoncih Neal, ki se izdajata za visoka vladna uslužbenca na ameriški ambasadi v Nici, pa se izkaže, da to nista. Se pa v vzvišeno prijaznem slogu zanimata za nakup nakita, dokler avto z njima in Sylvio znenada ne izgine Jeanu takorekoč izpred oči.

Zgodba, ki se kljub realistično-detektivsko zasnovani strukturi zaključi s pridihom namišljenosti, se prepleta z drugim delom, kjer še vedno prvoosebni pripovedovalec v flashbacku pripoveduje zgodbo od začetka. S svojim ultimativnim Je se Jean spominja in je hkrati predmet spominjanja. Lastnost, ki tudi ta roman postavlja v območje avtofikcije, specifično strukturirane fikcije, kjer se prepletajo avtobiografska dejstva, s katerimi Modiano izumlja novo, literarno življenje. Kot v mnogih kasnejših romanih je med avtobiografskimi okruški tudi v Avgustovskih nedeljah najintenzivnejši fenomen skrivnostnega izginjanja pripovedovalcu ljubih ali zanj v nekem trenutku pomembnih oseb. Rdeča nit, ki se vleče skozi ves avtorjev opus, ima realno izkušnjo v Modianovem pomanjkanju ljubezni in občutku zavrženosti tako s strani matere kot očeta, s čimer je bilo prežeto njegovo otroštvo. 

Detektivsko preiskavo, v kateri je osrednji detektiv avtor sam (takoj za njim pa bralec), navidezno približevanje resnici tudi v tem romanu ves čas spremlja in ob koncu preglasi vse več vprašanj, na katera avtor ne ponudi odgovora, s tem pa ne zadovoljitve. Roman se konča podobno, kot se je začel, z vprašanji, kot so bila natisnjena na ovitku prve izdaje romana in kot jih v prevodu beremo tudi na zadnji platnici slovenske izdaje. Vsako izmed njih predlaga drugačno pot do odgovorov, s tem pa drugačen roman. Slednji modianovski postopek sugerira dojemanje sveta kot pripoved iz vprašanj, kot neskončno samonanašalno mise en question (izraz, ki ga je Akane Kawakami uporabil v doktorski disertaciji Patrick Modiano), v kateri je pisatelj-detektiv sinonim za posameznika, ki je v sodobnem svetu brez središča in oprijemljive Resnice nenehno podvržen izgubljanju orientacije.

Po romanu, posvečenem dvema avtorjema – slikarju z begov Mane Jacquesu Robertu in režiserju Marcu Gruenenbaumu –, je Manuel Poirier leta 2001 posnel film z naslovom Te quiero, v katerem Jean in Sylvia pričneta novo življenje v južnoameriški Limi, kjer v nameri prodati ukradeni diamant srečata nekoliko skrivnostna, a prijazna zakonca iz Francije …

Patrick Modiano: Avgustovske nedeljeeBesede, prevod in spremna beseda Mojca Schlamberger Brezar, Ljubljana, 2020.