Za založnika, urednika in pisca, zakonca Rugelj, kot pravita »knjige niso fetišizem, za nas je domača knjižnica mentalni fitnes, laboratorij in delavnica. Knjige so za nas delovno orodje, s katerim poskušamo v Sloveniji tudi sami ustvarjati dodano vrednost.« Knjige v njunem domu zapolnjujejo skoraj vse prostore, pri impresivnem obsegu in vsebini pa je posebnost Rugljeve domače knjižnice tudi ta, da je ena redkih zasebnih, ki je tudi katalogizirana.
V domu Rugljevih ni več stene, ki je ne bi zasedale polne knjižne police (eno steno si je Renate priborila za ilustracije domačih ustvarjalcev). Knjig tako pri njih ne štejejo po kosih, pač pa bolj v metrih in družinska knjižnica obsega nekje med 350 in 400 tekočih metrov knjig, zadnje pa so svoj prostor in svojo omaro nedavno dobile tudi knjige založbe UMco, ki jo vodita Samo in Renate Rugelj. »Moj projekt je bil, da ob letošnji 20. obletnici spravim vse knjige, ki smo jih do zdaj izdali, na kup. To je približno 400 knjig, in ko pogledam nazaj, sem z narejenim zadovoljen,« pravi založnik, urednik, publicist in pisatelj Samo Rugelj. »S knjigami dihamo, živimo in jih delamo. Knjige poznamo z vseh strani. Delamo nove, prevajamo tuje, jih promoviramo in prodajamo … Vsakič znova skušamo knjigo narediti čim bolje, na vsaki tudi kaj zafrknemo in se potem pri naslednji izboljšamo. Za nami je 20 let neprestanega učenja, izboljševanja, poglabljanja … Obstajajo jasno določeni založniški standardi, ki jih poskušamo čim bolje peljati skozi naše knjige,« o vsakdanu, prežetem s knjigami, pripoveduje založnica, urednica in literarna publicistka Renate Rugelj. Sama je tudi kreativna urednica revije o knjigah Bukla, »zaradi katere dobivamo recenzentske izvode vseh slovenskih založb. Kar pomeni, da imamo na uredništvu največji možni dnevni pretok knjig vseh sort, žanrov, barv, oblik … Iz česar se tudi zase poskušaš kaj naučiti,« je še jasna sogovornica.
Osrednje mesto v domači knjižnici zakoncev Rugelj zaseda knjižnica Samovega očeta, psihiatra dr. Janeza Ruglja, ki sta jo založnika z leti še dopolnila s svojimi knjigami. »Samo je knjige svojega očeta, ki jih je imel po celi hiši, podedoval pred več kot desetimi leti. To je nekaj tisoč knjig, ki so bile katalogizirane v Cobissu, razdeljene po žanrih, sekvencah, zbirkah in tematsko. Dela zajemajo vsa področja od A – alkoholizem do Ž – ženske, vmes pa je vse, od psihiatrije, psihologije, partnerstva, planinstva, umetnosti, vzgoje in seveda železni repertoar knjig, ki so ga morali brati Rugljevi pacienti, vključno s knjigami, ki jih je priporočal in napisal. Njegove knjige predstavljajo osrednji del naše knjižnice, vendar gre tukaj večinoma za strokovne knjige, stvarno literaturo in humanistiko, posebej imamo abecedno zloženo knjižnico leposlovja in poezije,« pojasnjuje Renate Rugelj. Knjige, ki sta jih sama dodala v že tako obsežno knjižnico Janeza Ruglja, jima je pomagala katalogizirati knjižničarka in tako sta nadaljevala z že začeto posebnostjo – urejanjem zasebne knjižnice po prilagojenem bibliotekarskem sistemu UDK, zato so v njuni domači knjižnici tudi tablice, ki označujejo posamezne tematske segmente, znotraj njih pa so na policah knjige zložene po abecedi priimka avtorjev.
Janez Rugelj je nekaj let zaposloval knjižničarko, ki je njegovo knjižnico katalogizirala, kar je bil resen projekt, saj je imel okoli 7000 knjig. »Doma nimamo vseh, kakih tisoč, morda dva tisoč jih imamo kar v arhivih na založbi, ker gre predvsem za dela, ki niso več aktualna, na primer s področja družbeno angažirane politike nekdanjih let. Oče je knjige kupoval od leta 1960 naprej, ko je bilo ogromno literature tudi v povezavi s socializmom, partizani, komunizmom in kasneje kritiko teh sistemov, po letu 1990 pa je bilo veliko več izpovednih in strokovnih knjig. Domov smo preselili predvsem njegov strokovni psihiatrični del, ker so v njem knjige, ki jih rabimo za naše delo in so del našega založniškega programa, predvsem v zbirkah Angažirano in Preobrazba. V slednji, ki je ime dobila po očetovi ordinaciji, izdajamo knjige za preobrazbo duha in telesa. To zbirko pa je do neke mere trasiral prav oče,« pojasnjuje Samo Rugelj. Založnik in urednik je z očetovimi knjigami, ki so zdaj del njihove družinske knjižnice, odraščal in takoj, ko je dozorel oz. je dozorela založba, kot pravi sam, so začeli izdajati knjige, ki so mu v mislih ostale kot tiste, ki bi jih bilo dobro imeti v slovenščini. »Med očetovimi knjigami je bilo veliko temeljnih del s področja psihologije v hrvaščini in srbščini, saj v slovenščino veliko klasik iz te stroke do leta 1990 nismo imeli prevedenih. Srbi pa so imeli ogromno tudi zbirk t. i. mejne literature, ki prepleta naravoslovje, družbene teme, humanistiko, sociologijo … S temi deli smo našli svoj prostor tudi mi kot založniki. Naše poslanstvo je v tipu knjig, ki jih je bilo prav v očetovi knjižnici veliko, v slovenščini pa malo. Na tak način smo prepletli svoje osebne interese in primanjkljaje v slovenski književni pokrajini.« Kot še pripoveduje Samo Rugelj, je njegov oče knjige z rdečim pisalom tudi redno podčrtoval, veliko jih je opremljenih še z recenzijami iz kakšnega od časopisov, ki jih je bral. Te je sistematično izrezoval in prilepil na zadnji platnice knjige, na katero se je zapis nanašal. Rugljeva zasebna knjižnica, kot sta domačo knjižnico poimenovala Renate in Samo, je do neke mere dostopna tudi javnosti. V njo se je mogoče včlaniti, po njeni vsebini brskati v elektronski obliki na podzavihku Bukline spletne strani, kakšno od knjig pa si je mogoče pod posebnimi pogoji tudi izposoditi.
Tudi delovna kabineta sta polna knjig
A osrednja knjižnica pri Rugljevih ni prvi in zadnji prostor domače knjižnice, v eni od sob imajo velik nabor leposlovnih del, delovna kabineta obeh založnikov pa sta prav tako napolnjena s knjigami. »V mojem kabinetu so predvsem potopisi, vodniki, nekaj naravoslovnih knjig, poljudna znanost, veliko imava tudi strokovnih knjig, posebno omaro pa imajo tudi knjige o založništvu, iz katerega sem jaz magistrirala, Samo pa doktoriral,« strne Renate Rugelj. V svojem delovnem prostoru ima Samo Rugelj prav tako precej potopisne literature, saj je ta žanr del njegovih poudarjenih interesov in so zato za tem tipom knjižnih del neprestano na lovu. Poleg teh pa ima v kabinetu še raznovrsten nabor drugih naslovov: »V eni omari imam samo filmske knjige, saj smo v založniško sfero pred dvajsetimi leti stopili prav s tovrstno literaturo. Tako imam verjetno vse slovenske izdaje s tega področja, pa tudi izvirne knjige, o katerih smo razmišljali, če bi jih prevedli, pa jih potem nismo. Na policah imam tudi knjige, ki jih uporabljam za delo in svoja razmišljanja, med njimi je cela Beletrinina zbirka Koda, vse zbirke založb *cf, Sophia, Logos in Vrhunci stoletja. Poleg teh imam še omaro priročnih knjig. To so tiste, ki jih vedno želim imeti na dosegu roke, ker so mi vsebinsko blizu, me na nekaj opominjajo ali podobno. Prav tako pa imam blizu delovne mize tudi vsa tista dela, ki bi jih nekoč radi prevedli.«
Izpopolnjevanje zbirk in kupovanje knjig na zalogo
Če sta Renate in Samo Rugelj s katalogiziranjem domačih knjig nadaljevala – naslovov v delovnih kabinetih sicer (še) nimata urejenih po abecednem načelu –, pa sta sama začela tudi z dopolnjevanjem novih zbirk. Renate Rugelj že kakih petnajst let kompletira otroške in mladinske zbirke, od Sinjega galeba do Zlate ptice. In čeprav so njuni otroci to literaturo že prerasli, založnica s tem še vedno nadaljuje. Antikvariat Rok Glavan vodi njeno evidenco in ko naleti na kakšno od knjig, ki ji manjka, ji to sporoči. »Pred kratkim sem dobila nove (stare) knjige zbirke Sinji galeb, ki jih je zelo skrbno uredil pesnik Minatti, ki je to zbirko tudi utemeljil. Da se neka zbirka tako dolgo ohranja, je res navdihujoče. To so lepo oblikovane knjige in z nostalgičnim pridihom prinašajo spomine na moje otroštvo.« Oba z možem imata do določene mere do knjig zbirateljski odnos, vendar ju ne zanimajo tiste z visoko vrednostjo, ampak s pravo zgodbo. Tudi v tem prevlada založniški moment in to, da sta s knjigami zvezana tudi poslovno. Samo Rugelj ima med drugim v usnje vezana dela Karla Maya, pa Jurčičeva zbrana dela in še mnogo zbirk domačih literatov, kompletira pa si tudi zbirko Kondor. »To dopolnjujem prav tako v sodelovanju z Rokom Glavanom, ki pravi, da je do zdaj v celoti sestavil le en komplet. Zame je dopolnjevanje legendarne zbirke Kondor proces, ki traja že deset let. Nisem kakšen zagrizen zbiratelj arhivskih knjig, zanimajo me žive zbirke, ki imajo dolgo dobo trajanja in dobro vsebino.« Ob neobičajnih navadah, povezanih s kupovanjem knjigo, pa ima založnik še eno. Ko na sejmih ali v antikvariatih naleti na kakšno pomembno in zanimivo delo, za katero ni prepričan, če ga že imajo doma, ga za vsak slučaj kupi še enkrat. Zato so v Rugljevi knjižnici določene knjige tudi v dveh ali treh enakih izvodih, a kot pravi sogovornik, nenazadnje imata tri otroke. »Morda pa jih bo katera od teh knjig zanimala in jo bodo ob selitvi odnesli s seboj.«
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Zadnjič sem se s prijatelji in znanci, ki delajo kot svobodnjaki in digitalni nomadi, pogovarjala o colivingu in coworkingu: bivanju in delu v skupnosti podobno mislečih profesionalcev različnih profilov, kjer si uporabniki delijo stroške, se povezujejo, v prostem času družijo, skupaj pripravljajo obroke in zvečer, kadar se jim spontano zahoče družbe, sedajo za skupno mizo, polno hrane, h kartam, ogledom filmov, ob prostih dnevih kampiranje, pikniki, športi, raziskovanje, lenarjenje, sanjarjenje … Želela sem izvedeti, kaj bi jim bil najpomembnejši kriterij, da bi udobje zasebnosti ter predvidljivost pisarne ali lastnega doma zamenjali za sobivanje z desetimi neznanci, po možnosti nekje v tujini. Morda opremljenost tega colivinga, udobje? Gotovo cena? Kaj pa čistoča in varnostni ukrepi, vezani na preprečevanje širjenja covid-19? Dostopnost rekreacije in narave? Bi raje v mestno središče, v dobro omreženo predmestje, bi izbrali zbujanje ob zvokih ptic v kakšni idilični vasici ali pa morda odročno lokacijo, kjer bi jih na svet privezoval le še dober internetni signal? Bi raje stotine referenc prejšnjih uporabnikov ali možnost, da 10 ljudi, s katerimi bodo živeli, predhodno spoznajo prek skupinskega Zoom intervjuja …?
Ameriška prijateljica, pisateljica Alex, ki živi na Novi Zelandiji, je ob moji radovednosti poskočila. »O, hvala za vprašanje! Moji kriteriji bi bili hitrost interneta, prijetno bivalno okolje, tihi prostori, sobe za zasebne in delovne klice, VELIKO rož in lončnic, umetniški in obrtniški izdelki, ki jih izdelujejo domačini, skupnostna pravila, nizek obrat ljudi, dostopnost vrta, urejenost kuhinje, čist in organiziran hladilnik, najnovejši prenosniki po dostopnih najemnih cenah, veliko negativnega prostora v hiši in naravne svetlobe. In pa mačka, ki živi z nami. Ne pa tudi pes, žal.« Coworking, v katerem bi želela živeti, bi se idealno nahajal v tihi stanovanjski soseski in v neposredni bližini morja, jezera, gozda ali naravnih parkov, destinacije bi bile dostopne s kolesom. Maksimalno število ljudi bi bilo 20, za vse skupaj bi bila pripravljena plačati recimo 100 dolarjev na teden. »A ne trenutno, ker sem brez prebite pare. Brouk.« Popoldne (praktično sredi noči po novozelandskem času) me je poklicala še enkrat in dodala, da bi moral coliving imeti na voljo tudi nekaj športnih rekvizitov, frizbije in žoge recimo, ter zbirko potrebščin za likovno ustvarjanje, za izvenkurikularne trenutke navdiha. »Zdi se mi, da sem ti ravnokar opisala otroški vrtec in niti malo me ni sram.«
Emily, biologinja, ki trenutno živi na Aljaski, kjer na ribiških ladjah nabira statistične podatke o ulovu, pravi, da bi bila pripravljena plačati malce več za izvrstno lokacijo in dobro družbo. Pri namestitvi ji je pomembno, da ima iz svoje sobe lep razgled. Za delo bi potrebovala hiter wifi in brezplačen espresso. Najraje bi videla, da bi potencialne nove kandidate intervjuvali in tako presejali dobra semena od slabih. »Svojega življenjskega in delovnega okolja ne bi želela deliti z nestrpnimi ali konfliktnimi posamezniki.« Tudi žurerji in glasneži, ki ne bi razumeli koncepta spoštljivega sobivanja, bi jo odvrnili od tega, da ostane uporabnica in plačnica. »In pa – nobenega fiksnega urnika družinske zabave.« Po njenem dobre zabave vzniknejo spontano.
Portugalski prijatelj Jaime, ki dela za enega od evropskih satelitov Googla, je bil svojčas, ko je delal kot svobodnjak, zvest uporabnik WeWork, zato točno ve, kaj hoče, četudi tega trenutno noče: da je coliving cenejši od najema kakšne londonske pisarne, da lahko svojo delovno mizo postavi, kamorkoli želi, in prostor, iz katerega lahko v drug časovni pas kliče sredi noči, ne da bi s tem koga motil. »Ali bil predmet industrijske špijonaže.« Izbral bi si druženje z ljudmi, pri katerih se lahko inspirira. Všeč mu je, če coliving organizira ure joge, meditacije ali skupne oglede filmov.
Kanadska prijateljica Cole, ki dela za nevladne organizacije na področju naravovarstva, po entuziazmu ne zaostaja za Alex. Če bi njena soba imela lastno kopalnico, bi z veseljem potrpela z večjim številom ljudi. Rada bi možnost, da rezervira kuhinjo ali dnevno sobo za zasebno rabo. Ideja colivinga in coworkinga jo mika, ko razmišlja o potovanjih v dežele, katerih jezikov ne govori. Pripravljena bi bila odšteti toliko, kot plačuje za najemnino v oderuško dragem Torontu, še raje pa manj.
O colivingu in coworkingu sem klepetala tudi s prijatelji doma. Andraž pravi, da ga coliving trenutno ne zanima, ker mora napisati knjigo. Špeli bi bila daleč najpomembnejša zasebnost lastne sobe. Ista valovna dolžina s sostanovalci je bistvena Zarji. Rok pa trenutno nima keša, da bi vse nekam poslal in kam odšel, ker nima joba. Debata o sobivanju in sodelu se nekako ni razvila, ostali smo pri enovrstičnicah, zaključili smo jo, še preden bi jo načeli, in prešli na druge, morda pomembnejše teme. Na zadeve kot: abnormalno politično stanje stvari v državi in globalna kriza morale, ki pa je, hecno, zasičena z moralizmom.
In tako se je moje razmišljanje o colivingu in coworkingu spremenilo v razmišljanje o tem, kako bistveno različno se na svet okoli sebe odzivajo moji slovenski in neslovenski prijatelji. Slednji so se razcveteli in ponudili konstruktivnost. Odzvali so se z vsebinsko premišljenimi in praktičnimi odgovori, ki jih je mogoče ovrednotiti, kritizirati, izboljšati, uporabiti, zavreči. Diagnosticirali so probleme in omejitve ter prepoznali rešitve. Alex, Emily, Jaime in Cole se bodo tako lepega dne znašli na kraju, v prostoru, ki je čisto po njihovi meri: poln lončnic, pozitivnega prostora, lepih razgledov, drobnih cimrskih pozornosti, z dvema sivima mačkoma in s skrivnostnim gozdom, ki leži za hišo in iz katerega ponoči prihajajo čudni, malce srhljivi glasovi, ki pa se z jutrom razblinijo, iracionalne človeške bojazni pa z njim.
Andraž, Špela, Zarja in Rok so v svobodnih poklicih, vsi radi kam grejo, njihovi potni listi so polni barvnih žigov. So aktivni in družbeno angažirani državljani, optimisti, sanjači, norci, socialni utopisti. Ni jim težko – zamišljati si stvari. Morda je Rok vstal z levo nogo, Špela ima eksistenčne skrbi, Andraž ima ravno pisateljsko blokado, Zarja pa je z mislimi drugje. Imeli so slab dan. Vsak je imel početi kaj boljšega. Našla sem jih v coni udobja. Nisem jih uspela zbezati iz njihovih lukenj, ker moja ideja ni bila dovolj zanimiva. Niso videli, kako bi lahko coliving takoj in efektivno izboljšal njihovo specifično življenjsko situacijo: finančno, bivanjsko, statusno.
A potem pomislim na vse tiste ideje, ki so nam v teoriji vsem zanimive, a se o njih prav tako nikoli ne pogovarjamo zares, poglobljeno, graditeljsko. Teme, ki jih odpravimo s: »Saj je ok, ampak to se pri nas tako ali tako ne da.« Ideje kot univerzalni temeljni dohodek, krajši delovnik, lokalna samooskrba s prehrano, trajnostna ekonomija, utemeljena na etičnih načelih itd. Celo o tem, da bi šli na volitve in si izvolili politike, ki bi nam služili, več ne govorimo, kot da bi bilo to mogoče. Ne zamišljamo si več ničesar, razen drobnih koristi zase, tudi če moramo za njih kupiti celotnega političnega mačka v žaklju. Nove, progresivne ideje odpravljamo z argumentom, da se v njih skriva past. Še poskušamo ne. O njih poslušamo z enim ušesom in komaj čakamo, da v debato prispevamo vnaprej pripravljene sodbe, kaj takega, česar ni mogoče ne kritizirati ne uporabiti. Če se kdaj o čem odkrito ne strinjamo, se komunikacija ohladi, včasih za vse življenje. Bolj pomembno je biti istih lepodušniških načel, na isti valovni dolžini, kot imeti različne praktične poglede na to, kako, recimo, v družbo pripeljati univerzalni temeljni dohodek. In zato v slovenskih družbah več ne iščem izhoda iz epidemije ali načrtujem rešitev za politično in splošno družbeno krizo. Še tega, da bi zahtevali volitve, jim več ne upam predlagati, ker si Slovenci več ne znajo zamišljati nemogočega. Če so si sploh kdaj znali.
In tako se lepega večera, ravno je čas novic, Slovenci znajdejo na kraju, v prostoru, ki ni čisto nič po njihovi meri: zasičen je s kičem in materialnimi dobrinami, ki jih ne rabijo, razgled je obupen, medosebni odnosi strupeni, na vrtu lajata dve prestrašeni psici, za njim pa se širi gozd, iz katerega ponoči prihajajo čudni, malce srhljivi glasovi, včasih se sliši strel puške. Iracionalne človeške bojazni so z vsakim dnem večje, novice pa vsako jutro bolj polne slikovitih podrobnosti.
Mama je ena sama, pravi ena od pesmi, niso pa vse mame enake. V literaturi najdemo pravo zakladnico različnih materinskih literarnih likov. Nekatere so svetnice, druge pošasti, tretje nekje vmes. Mesto matere je tako pomembno v drami, ki ji pravimo človeško življenje, da so le redke literarne zgodbe povsem brez njih. Za materinski dan smo izbrali deset nepozabnih literarnih mam.
Trpeča mati
Like trpečih mater, ki se do zadnje kaplje krvi žrtvujejo za svoje otroke, sta prispevala slovenska pisatelja Ivan Cankar in Prežihov Voranc. Cankar jo je upodobil v romanu Na klancu, v nekaterih črticah, denimo Skodelici kave in Mater je zatajil, pa tudi v pismih in poeziji. Cankarjevo mater zaznamuje huda revščina, je tiha in ponižna žrtev okoliščin, ki jih pasivno sprejema. Hkrati pa je ljubeča in požrtvovalna mati, ki daje kruh otrokom dobesedno iz svoje krvi. Na koncu postane »roditeljica slovenskega naroda, v njenem rodu se bodo nadaljevali reveži s klanca«. Nekateri v njej vidijo patološko mater, ki poskuša s pretirano požrtvovalnostjo sina navezati nase in mu s tem preprečiti, da bi se osamosvojil. Nekaj desetletij kasneje je podoben lik trpeče matere kot roditeljice slovenskega naroda oblikoval Prežihov Voranc v Samorastnikih. S to razliko, da je Hudabivška Meta uporniška, upira se konvencijam patriarhalnega okolja, ki je do nje do konca kruto.
Odsotna mati
Odsotna mama in versko blazna nona se pojavita v dveh romanih Mihe Mazzinija, V Kralju ropotajočih duhov (Študentska založba, 2001) in Otroštvu (Goga, 2015). Predstavljata arhetipski vzorec slovenske patološke družinske psihologije, v katerem ob odsotnem očetu ženski svoje lastne nervoze prenašata na otroka. Mama v Mazzinijevih romanih je ženska s socialnega dna, zgarana samohranilka, počuti se neizpolnjeno in sinu očita, da je to zaradi njega, pobožnjakarska babica pa kontrolo nad dečkom poskuša izvajati s svojimi verskimi idejami. Obe ga fizično in psihično zlorabljata, z njim manipulirata ter vanj s tem polagata travme, s katerimi bo moral še dolgo živeti.
Mati brez identitete
Nobelovec Peter Handke je literarni spomenik svoji materi postavil v kratki knjigi z naslovom Žalost onkraj sanj (Beletrina, 2020, prevod Amalija Maček). Pisati jo je začel sedem tednov po tem, ko je njegova mama storila samomor. Opisuje in analizira materino življenje in išče razloge za tragični konec. Mater je zaznamovala revščina, iz katere je izhajala, pa tudi patriarhalno okolje, ki dekletom ni omogočalo nič drugega, kot da postanejo žene in matere. Preden jo je življenje dotolklo, se je ta preprosta in neizobražena ženska poskušala izviti iz zaostalega okolja z branjem, a jo je praznina življenja, pred katero je hotela pobegniti, vseeno posrkala. Osnovni problem Handkejeve matere je bil, da je bila človek brez identitete. To ji je po smrti s knjigo dal šele njen sin.
Kriva mati
Roman Lionel Shriver Pogovoriti se morava o Kevinu (Učila International, 2014, prevod Alenka Pergar) problematizira krivdo, ki jo za otrokovo obnašanje nalagajo materam. Pripovedovalka Eva, Kevinova mati, v pismih fantovemu očetu analizira svoj odnos do sina ter išče vzroke za njegovo dejanje: strelski pohod na srednji šoli. Pisateljica izziva bralčevo cono ugodja z brezkompromisno obravnavo vprašanj krivde in kazni, vloge narave in vzgoje pri oblikovanju osebnosti, maščevanja in odpuščanja itd., obenem pa poglobljeno psihološko analizira materinstvo, očetovstvo, človeško psihologijo in njene anomalije.
Tragična mati
Ena najbolj tragičnih materinskih figur v svetovni literaturi se pojavi v romanu Sofijina odločitev Williama Styrona (Obzorja, 1982, prevod Janko Moder). Poljakinja Sofija, ki se je po vojni preselila v New York, je namreč preživela koncentracijsko taborišče Auschwitz, v katerem so jo prisilili, da izbere, kateri njen otrok bo preživel. Izbrala je sina, toda nikoli ji ni uspelo ugotoviti, kaj se je zgodilo z njim. Hčerka umre v plinski celici. Sofija preživi, a trpi za shizofreničnimi napadi, poleg tega pa ni najbolj srečna v zakonu z Nathanom. Njen zaupnik postane sosed Stingo. Na koncu Sofija naredi samomor.
Egoistična mati
Nepozabno upodobitev je v sinovih romanih dobila tudi mati razvpitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa. V Osnovnih delcih (Cankarjeva založba, 2000, prevod Mojca Medvedšek) jo je upodobil kot hipijevko, obsedeno s seksom, ki zapusti svoja sinova, kar se sklada z biografskim dejstvom, da sta starša Houellebecqa zapustila, ko je bil še dojenček, in je zato odraščal pri starih starših. Roman prinaša neprijetno podobo družbe, ki razpada, in socialno disfunkcionalnih posameznikov, ki so odtujeni in zato pravi »osnovni delci«. Kasneje je Houellebecq v nekem intervjuju izjavil, da so njegova dela tako temačna in depresivna, ker ga mama ni imela dovolj rada.
Monstruozna mati
Ena najbolj monstruoznih mater v svetovni literaturi je gospa Winterson, posvojiteljska mama britanske pisateljice Jeanette Winterson. Pojavlja se v knjigah Pomaranče niso edini sad (Škuc, 2001, prevod Mateja Petan) in Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? (Škuc, 2013, prevod Suzana Trarnik). Hči jo opisuje kot omejeno, versko blazno žensko, »večjo od življenja«, ki živi v pričakovanju apokalipse. Ko se je Jeanette pri šestnajstih letih zapletla v ljubezensko avanturo z dekletom in je gospa Winterson uprizorila tridnevno izganjanje hudiča iz nje, je za vedno pobegnila od doma. »Bila je pošast, ampak bila je moja pošast,« pravi. Njeno otroštvo je bilo daleč od srečnega, je pa v njej sprožilo potrebo po samorefleksiji in naredilo dobro podlago za bodočo pisateljico.
Preračunljiva mati
Ena najbolj preračunljivih mater, ki nastopajo v svetovni literaturi, je gospa Bennet iz romana Prevzetnost in pristranost Jane Austen (Cankarjeva založba, prevod Majda Stanovnik). Ves čas namreč razmišlja, kako bi čim bolje poročila svojih pet hčera. Hčere ne bodo podedovale očetovega premoženja, zato so edina možnost za njihovo ekonomsko blagostanje bogati možje. Je prava matriarhinja – ukazovalna, prepirljiva, klepetava in prepogosto pijana, moževe humorne opazke na svoj račun pa najraje kar presliši. Njena glavna značilnost je pragmatizem – ljubezen je lepa, toda še pomembnejše je preživetje. In ni slaba mati, saj v danih okoliščinah patriarhalne družbe za hčere naredi, kar lahko.
Mrtva mati
Kako boleča je za otroka mamina smrt, v romanu Belo se pere na devetdeset opiše Bronja Žakelj (Beletrina, 2018). Za njo je ostala tišina, o mamini smrti namreč nihče ni hotel govoriti. Tišino poskuša pripovedovalka preseči s spominjanjem, z obujanjem časov, ko je bila družina še cela, dekličin svet pa varen. V romanu, ki se začne kot nagovor mame, ta za vedno ostane lepa in oboževana, njena izguba pa rana, ki se nikoli ne zaceli povsem.
Zaposlena mati
Leïla Slimani v romanu Uspavanka (Mladinska knjiga, 2016, prevod Saša Jerele) osvetljuje nočne more zaposlenih mater. Knjiga se začne, ko varuška umori otroka karierno uspešnih staršev. Očetu nihče nič ne očita, mati, uspešna odvetnica, pa se mora soočati z očitki, da je izbrala kariero namesto otrok ter jih tako spravila v roke nevarne varuške. Roman postavlja vprašanje odnosa družbe do žensk, ki hočejo v življenju še kaj drugega poleg materinstva, je pa tudi brezkompromisna analiza razredne družbene razdelitve.
Na harmoniko bi poigraval Mahlerjevo Peto, prav razigrano.
A kaj hočem, ko pa sem introveriran tip,
ki pozablja vrniti knjige v knjižnico
in včasih zavida junakom življenja,
zagorelim reševalcem na avgustovskih plažah.
Kaj bi govoril.
Le eno je gotovo: nisem Tomaž Šalamun.
Tomažu sta bili dani dve domišljiji:
slovenska in mehiška in zdaj žonglira z njima
z vrtoglavo spretnostjo,
jaz pa sem večni študent stenografije,
ki bi rad razumel, kako smrt pride v hišo
in kako iz nje odide in se spet vrne,
in kako jo premaguje mala pegasta deklica,
ki recitira Danteja po spominu –
ženem pa se tudi za žarom vzhičenja,
dejal bi povsod, celo v cenenem kinu,
v vlaku in domala v vsaki kavarni
(ampak to naju prej povezuje kakor ločuje).
Če bi bil jaz Tomaž Šalamun,
bi divjal na nevidem kolesu
kot metafora, ki je ušla iz kletke pesmi,
nebogljena v svoji svobodi,
a srečna v gibanju, vetru in soncu.
(Spominjam se, kako nama je nekdo zaklical,
zdi se mi v Münstru, »Kar pogumno, pesniki
slovanstva, samo čas vas bo premagal!«
ti pa si se nakremžil, kot da bi hotel reči,
čakaj, čakaj, ali ni že malo prepozno.)
Pesem je iz knjige Iskanje sijaja, ki prinaša izbor poezije Adama Zagajewskega. Izšla je pri Mladinski knjigi v zbirki Nova lirika, v slovenščino pa je pesmi prevedel Niko Jež, ki je opravil tudi izbor in napisal spremne opombe.
Roman Zrno od frmntona velja za legendarno delo pisatelja Marjana Tomšiča in enega najpomembnejših slovenskih romanov 20. stoletja. V njem nadaljuje s spomini Marije France, h kateri je avtor leta hodil poslušat zgodbe o šavrinkah. Prvi del teh je literaliziral v romanu Šavrinke, drugi del v knjigi Zrno od frmntona, ki pripoveduje o resničnih dogodkih v ženskem zaporu, pa prinaša spomine na medvojna leta Istre ter govori o človeški in družbeni moči ter šibkosti. Roman, ki je prvič izšel leta 1993, je svojo tretjo izdajo letos doživel pri založbi Beletrina, pospremljena pa je z avtorjevim predgovorom, v katerem prvič javno spregovori o okoliščinah nastanka romana. Šavrinka Marija Franca – delo pripoveduje o njeni grozljivi izkušnji – se je namreč po branju rokopisa ustrašila, da bo zaradi povedanega ponovno kaznovana, zato je želela preprečiti izdajo knjige.
Kako danes gledate na svojo knjigo Zrno do frmntona, ki je prvič izšla leta 1993, svoj tretjo izdajo pa doživela letos? Kako je s knjigami, ki vas toliko časa aktivno spremljajo?
Kar ti ne da miru in hodi za tabo, zahteva jasne odgovore. Pomeni, da nekaj ni bilo dorečeno. Tehtnica, uravnoteženje.
Ste se z izdajo, ki ste jo dopolnili s predgovorom, v katerem ste pisali o okoliščinah prvega izida romana Zrno do frmntona, na nek način pomirili?
Prav to. Kar je bilo nedorečeno, je bilo treba dokončati.
Vaša dela tako o šavrinkah kot tudi o aleksandrinkah prebujajo in ohranjajo osebne in kolektivne spomine. Zdi se, da so vas življenjske zgodbe, ki ste jih prelivali v svoje romane, na nek način našle?
Vse se je dogajalo brez mojega hotenja. Sestavljalo in tkalo se je samo po sebi.
V vaših delih se pogosto posvečate močnim, pogumnim in pokončnim ženskam, ki nosijo veliko bolečine. Od kod takšna »zapisanost«?
Moja druga mama je bila Dolenjka, izjemno močna in odločna ženska. Tudi ona je morala že kot mladenka po svetu in se boriti, vzdržati, zmagati. (Moja resnična mama je umrla marca leta 1943. Dolgo se je borila z jetiko, s tuberkulozo.)
Kaj so vas naučile šavrinke, vaše protagonistke?
To, kar je rekla Katina svojim otrokom, ko se je vrnila iz zapora: Otroci moji, naj se zgodi karkoli, ne obupat!
Kot ste sami zapisali: ko pišete, se tako vživite, da pride do izenačitve med vami in literarnimi osebami. Kako intenziven proces je to?
V duhu in z duhom sem tam in ne tu, v realnem svetu. Moja žena ve, kdaj pišem. Takrat mi mora kaj pomembnega trikrat povedati, pa še ne slišim …
S čim vse vas je Istra poklicala in očarala, da je p(o)stala sidrišče vašega bivanja in literarnega ustvarjanja?
Toje skrivnost, ki je zaklenjena tudi zame. Pota usode so človeku nedoumljiva.
V svojih romanih ste veliko pisali o Istri nekoč, kakšna je Istra danes?
Istrski duhovnik in pesnik Alojz Kocjančič je v eni od svojih pesmi zapisal: O Istra moja, ni te več spoznati …
V romanu Zrno od frmntona med drugim osvetljujete tudi realnost meje, ki je po vojni zarezala v istrsko življenje, a kljub političnim zarezam je to v dojemanju in dejavnosti ljudi ostal povezan prostor?
Ker je Istra ena sama. To je težko razumeti. Posebno tistim, ki v jeziku iščejo možnosti za razdore.
V Istro ste preselili v 60. letih prejšnjega stoletja, s svojim delom ste jo postavili na literarni zemljevid. Kako so vas sprejeli Istrani in Istranke, so vas kmalu vzeli za svojega ali nikoli zares, dokončno?
Domačini mi rečejo takole: Dobro ste to napisali, zelo dobro. Ampak, vi niste Istran! Nikoli nisem oporekal, nikoli se nisem imel za Istrana. Moja domačija se imenuje: Nigdirdom. Je hudo, a z usodo se moraš pač prej ali slej sprijazniti. Kot vse ima tudi to svetla, sončna pobočja. In vse ima svoj začetek in svoj konec.
Imate z Istro še kakšne načrte?
Ne, pot je končna.
Roman Marjana Tomšiča Zrno od frmentona, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Noč je bila mrzla in turobna. Veter me je rezal po obrazu in ledena glazura na pločniku je škripala pod mojimi hitrimi koraki. Vlak odpelje s postaje pet čez dve. Tja sem prišel deset do, kupil karto in prižgal cigareto. To razvado bom moral počasi opustiti, sem pomislil in z užitkom do vrha napolnil pljuča.
V kupeju je bilo prijetno toplo. Slekel sem svoj edini zimski plašč, ki je bil za odtenek manj zdelan kot usnjeni čevlji z zlizanim podplatom, ki sem jih zbrcal z od mraza otrplih stopal. Takoj, ko prispem v Ljubljano, grem po nov plašč in nove čevlje. Zase in zanjo.
Raztegnil sem se čez dva sedeža ob oknu in še preden smo se odpeljali, zaspal. Sanjal sem, da hodim po Koroški ulici in po tleh je bilo polno denarja. Hodil sem in ga pobiral, zdaj dvajset, zdaj petdeset, zdaj stoevrske bankovce, ki so ležali povsod. Imel sem jih že toliko, da jih nisem več mogel držati, in so mi padali iz naročja. Naenkrat sem izgubil vid, vse je postalo megleno. Bilo je hrupno od prometa, okoli mene je bilo veliko ljudi. Nisem vedel, kje sem in kam grem. Zgrabila me je panika, ki mi je kot hladna kača ožemala telo.
Zbudilo me je šumeče, nerazločno sporočilo iz zvočnika. Bil sem prepoten in roka mi je zaspala. Medtem ko sem jo s stresanjem skušal osvoboditi mravljincev, sem opazil, da stojimo. Meglica se je dvigala in skozi oblake se je nežno nasmihalo jutranje sonce. Ob misli, da jo bom kmalu videl, sem pozabil na slabe sanje. Bil sem pomirjen kot že dolgo ne.
Ves mesec sem igral, malo po kavarnah in malo več po mrzlih dunajskih ulicah. Sit sem bil Dunaja. Sit violine in vetra in mraza. Sit slabe dunajske kave in konzervirane hrane. Sit dolgih voženj na obrobje mesta, sit tuje postelje in sit samote. Dnevi na Dunaju so se vlekli kot lene sive stonoge. Včasih bi lahko prisegel, da se kazalec že celo uro ni premaknil za več kot pet minut. Še malo sem zaprl oči in si v mislih predvajal prejšnji večer, ko sem igral v parku blizu mestne hiše. Božič je bil. Velike puhaste snežinke so počasi padale, božične lučke so osvetljevale noč in okoli mene se je nabiralo vse več ljudi. Naenkrat je bila množica pisanih kap okoli mene tolikšna, da sem se počutil kot rock zvezda. Zrak je imel vonj po dimu, kuhanem vinu in pečenih avstrijskih klobasicah. Igral sem Mozarta, Brahmsa, Vivaldija, Chopina … in čeprav so bili moji prsti na koncu večera bolj rdeči od klobasic, ki so mi dražile lačen želodec, sem tisti večer prav zares užival v igranju, pa tudi izkupiček je bil lep. V celem mesecu sem zaslužil več, kot sem upal, in skoraj vse sem prihranil. Nekaj malega sem dal prijateljevi babici v zahvalo za prenočišče, ostalo pa spravil v svoj črn zvezek, ki je bil v tistih časih moj edini prijatelj.
Z Lauro živiva v majhnem stanovanju, v centru Ljubljane. Laura dela v kavarni pri Lutkovnem gledališču. Spoznala sva se lani decembra, ko sem imel tam svoj solo glasbeni večer. Pred dvema mesecema je zanosila. To sem izvedel trinajstega novembra, dober mesec nazaj. Tega nisva načrtovala, saj sva se že tako komaj prebijala iz tedna v teden.
»Ne moreva ga obdržati, saj veš to, ne,« je rekla z zaprtimi očmi, ko sva že več ur v tišini ležala na tleh dnevne sobe. Tisto noč nisem spal niti minute. Gledal sem Lauro in tuhtal. Želel sem si ustvariti družino z njo. Želel sem ji dokazati, da sem sposoben poskrbeti zanjo, da je z mano varna. Ali pa sem to želel dokazati sebi. Navsezadnje sva oba v poznih dvajsetih, jaz bom drugo leto že trideset, ona je tri leta mlajša. Ko se je zbudila, sem ji predstavil svoj poslovni načrt.
»Decembra grem igrat na Dunaj, če zaslužim dva tisoč evrov, bo to dovolj za vse, kar rabiva za začetek, in ga bova obdržala!« Bil sem prepričan, da mi bo uspelo.
»Veš, kako hitro lahko zapraviš dva tisoč evrov, samo pomisli – voziček, previjalna miza, plenice, posteljica, oblačila, ki jih takoj preraste, pa igrače …«
»Laura, prosim, moram poskusiti! Nikoli ne bo idealen čas, ne moreva upati, da bova kdaj bolj pripravljena, vem pa, da bom naredil vse, kar je v moji moči, če to pomeni, da bom lahko oče tvojemu otroku.«
»Jaz pa nisem prepričana, da bi rada pripeljala otroka v ta svet. V globalno segrevanje, v revščino, v droge, v kapitalizem. V svet, kjer so zmagovalci tisti, ki znajo bolje izkoriščati šibkejše. In sploh ne vem, če mu imam kaj dati. Kaj če bom slaba mama. Kaj če se rodi brez ene roke in ga ne bom znala imeti rada. In mu bom zamerila, da mi je vzel življenje. In kaj, če bom potem samo še mama. To bo moja vloga v tej družbi. Sploh še nisem začela živeti svojega življenja, sploh ne vem, kdo sem in kaj hočem. Sploh ne vem, če hočem …«
Objel sem jo in jo utišal s poljubom.
»Vse bo v redu, obljubim. Prosim, dovoli mi, da vsaj poskusim. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, se lahko še vedno odločiva, ko se vrnem.«
Stavbe, ki so švigale mimo okna, mi niso bile več tuje. Še malo, pa bom doma. Kako bo Laura pogledala, ko bo videla, da prinašam celo bogastvo, sem ponosno pomislil.
Vstal sem, se obul, si na predolge lase poveznil kapo in si okoli vratu zavil zelen šal, ki mi ga je Laura podarila za popotnico. Ni vedela, da pridem danes. Pogledal sem na uro. Bila je pet čez osem. Odločil sem se, da bom najprej skočil do frizerja, da mi uredi štrenasto gnezdo na glavi, in nato šel po nov plašč zase in zanjo. Starega sem pustil na sedežu. Grelo me je vznemirjenje.
Vlak je ustavil. Pobral sem svoje stvari, in ko sem že odhajal iz kupeja sem ugotovil, da nimam nahrbtnika. Vrnil sem se nazaj. Nisem ga videl. Pogledal sem pod sedeže, na police nad sedeži, nikjer ga ni bilo. Nekdo ga je moral ukrasti, medtem ko sem spal. Potem pa sem se spomnil. V njem sem imel črn zvezek! Padel sem iz pečine in pristal na obrazu.
Zagnal sem se na hodnik in pregledal vse kupeje. Srce mi je utripalo kot ponorelo. Ne, ne, ne, prosim ne, prosim ne, prosim ne, prosim, prosim, prosim ne … Neee!
Stekel sem do sprevodnika: »Gospod, prosim, pomagajte mi. Prosim! Jaz … imel sem nahrbtnik … tam, na sedežu … črn nahrbtnik … ni ga nikjer … ne najdem, prosim …«
»Hja,« je brezbrižno, skoraj posmehljivo odvrnil sprevodnik, »to se tukaj redno dogaja. Bo treba drugič bolj paziti na svoje stvari. Kaj so vam vzeli?«
»Nahrbtnik! Črn nahrbtnik!«
»H-h, klasika,« se je namrdnil.
Najraje bi ga na gobec.
»Lahko prijavite krajo na policijo, ampak v večini primerov se lopovov ne odkrije. Jebi ga.«
Komaj sem se zadržal, da ga nisem premlatil. Kako ne razume!?
»Ste pogledali na stranišče? Tja jih odvržejo, ponavadi jih prej spraznijo, a jebi ga.«
Zagnal sem se do wc-ja in tam je bil.
Na tleh.
Ob njem prazna rjava denarnica.
Odprl sem ga.
Bil je notri.
Moj črn zvezek.
Odprl sem ga na sredini.
Poletel sem kot feniks iz pepela.
Z novo frizuro in v novem plašču sem kot vojni heroj z vrečo, v kateri je bil plašč za Lauro, korakal proti domu. Ko sem prišel v stanovanje, je ni bilo. Pomislil sem, da je najbrž v službi. Odločil sem se, da grem pod tuš. Šel sem v spalnico, se slekel, položil dolg, eleganten bež plašč na njeno stran postelje, nato pa na nočni omarici zagledal ovojnico, na kateri je bilo napisano moje ime.
Knjižnica je prostor, kamor prideš po knjige. Tam sedi drobcena in prijazna gospa, ki nosi očala. Prebrala je vse knjige na svetu in točno ve, kaj ti rad bereš, zato ti bo magično pomagala poiskati tvojo naslednjo najljubšo knjigo.
Realnost je drugačna. Knjižničarji niso čarobne osebe, ki so prebrale vse knjige, knjižnice pa tudi niso več le prostor, kjer si izposodiš knjigo, temveč ponujajo mnogo več. Devet knjižničarjev iz devetih slovenskih knjižnic smo povprašali, kdo je danes knjižničar, kaj počne in kaj vse se skriva v knjižnicah.
»Knjižničarka kot enciklopedija.« – Kristina Galun, Knjižnica Domžale
Kristina Galun
»Nekateri ljudje domnevajo, da knjižničarji poznamo vse knjige in da smo jih tudi prebrali, kar je seveda nemogoče. Obiskovalci knjižnice me presenetijo s kakšnim vprašanjem, na katerega nimam odgovora. Iščejo pomoč pri izpolnjevanju obrazcev in pri delu z računalnikom, tiskanju dokumentov, pošiljanju mailov, sprašujejo me za avtobusni vozni red in druge vsakdanje zadeve. Knjižnica je vedno bolj živ organizem, v katerem je polno dogodivščin. Velikokrat se znajdemo v pravi zagati, ko srednješolci iščejo razne teme za svoje seminarske naloge in danes ljudje na splošno pričakujemo, da se vse najde in dobi tisti trenutek. Ni časa in ni potrpljenja. A če dijak želi gradivo o vati ali o Dopplerjevem pojavu, se lahko zgodi, da bom tudi sama potrebovala nekaj časa, da v množici knjig, nekje na eni strani, mogoče najdem stavek ali dva o določeni temi. Včasih si je treba vzeti čas, pregledati nekaj knjig in enciklopedij, mogoče celo člankov v revijah ali elektronskih virih, da najdemo zadostno količino informacij za seminarsko nalogo, saj o prav vsaki temi in vsakem pojavu samostojna knjiga ne obstaja. Uporabniki knjižnic včasih od knjižničarjev pričakujejo, da vse vemo oziroma, da takoj vemo, kje poiskati informacije. Ne želiš jih razočarati, zato včasih resnično potrebuješ pri delu veliko potrpljenja in iznajdljivosti.«
Erika Poljanšek je lansko poletje pričela z delom v kamniški knjižnici na pionirskem oddelku. »V času epidemije je manj osebnega svetovanja iz oči v oči. Izposojamo predhodno naročeno gradivo, torej svetujemo večinoma po telefonu. Izposoja je kljub vsem omejitvam še vedno dobra, vendar pa manjka pristnega stika z uporabniki, kar je zelo pomembno za otroke. Slednji so prikrajšani za užitek sprehajanja med policami ter poseganja po njim privlačnih knjigah.« In kako posameznik postane knjižničar, ki zna svetovati? Kje in kdaj se to naučijo? »Predvsem se mi zdi, da moraš v prvi vrsti imeti rad delo z ljudmi, dinamiko dela in literaturo. Imeti moraš veliko raziskovalne ter ustvarjalne žilice. Tisto, kar me pri delu najbolj veseli, je izziv, kar se tiče razmišljanja izven okvirjev. Svetovanja se najbolje naučiš skozi izkušnje in opazovanje sodelavk. Otroke sprašujem, kaj radi berejo, kaj jih zanima, in počasi dobivam občutek. Seveda tudi sama preberem veliko knjig, ker je svetovanje iz lastne izkušnje najbolj pristno. Najlepša potrditev je, ko nekdo z iskricami v očeh pove »tista knjiga zadnjič je bila pa res dobra, dajte mi še kaj podobnega.« Kot otrok sem bila vedno navdušena nad tem, kako je knjižničarka kar vedela, kje so pospravljane določene knjige. Danes se to že dogaja tudi meni.«
»Knjižnica ima moč oblikovati lokalno okolje.« mag. Ana Zdravje, Mestna knjižnica Ljubljana
Ana Zdravje
Mag. Ana Zdravje je knjižničarka že 20 let in danes vodi knjižnico v Šentvidu, ki je del Mestne knjižnice Ljubljana. Pravi, da je poleg izobraževalnega in kulturno-socialnega središča knjižnica tudi prostor srečevanj, ki je izjemnega pomena za lokalno skupnost. »Verjamem, da je smotrno izbrati eno idejo, ki se ji sledi in uresničuje. Knjižnica Šentvid se je osredotočila na področje ekologije in postala zelena knjižnica, kar je bila v Sloveniji novost. Za svoje delo smo prejeli nagrado, kar je priznanje, da delamo dobro. Zbiramo knjige s področja ekologije in naše obiskovalce, tako otroke kot odrasle, izobražujemo na področju ekologije. Knjižničarji smo tudi učitelji in v Šentvidu smo »zeleni učitelji«. V očeh ljudi smo tisti, ki svetujemo in vemo, zato je prav, da jim poleg knjige izročimo tudi znanje. Opažam, da se osredotočamo na velike rezultate in prevečkrat pozabljamo na moč enega človeka. Organiziramo delavnice za otroke na področju ekologije in vsakič znova poudarjam, da ni pomembno, koliko otrok pride. En sam otrok lahko naredi veliko in vpliva na mnoge. En otrok lahko prične okoljske spremembe. V lokalni skupnosti knjižnica naredi pozitivne spremembe, zato ker ima direkten dostop do ljudi in ker velja za prostor znanja ter verodostojnih informacij. Verjamem, da moramo ohranjati svojo tradicionalno vlogo knjižnice, torej izposojo knjig, vendar pa moramo v korak s časom in ljudem ponuditi še več. To je naša dolžnost do skupnosti.«
»Knjižnice so danes to, kar so bile na začetku 20. stoletja kavarne.« – Nina Svetelj, Mestna knjižnica Kranj
Nina Svetelj
»Knjižnica je danes postala ustanova znanja in predvsem verodostojnosti, kar je v času poplave informacij zelo pomembno. Zato pravim, da smo kot kavarna v začetku prejšnjega stoletja, kjer so se razvijale prave družbene debate. Knjižnica namreč spodbuja tudi aktivno državljanjstvo, naši dogodki so aktualni in dajejo možnost za razmislek. Recimo v danem trenutku je zanimiva debata o cepljenju. Čeprav podpiram dogodke v živo, saj se čuti posebno energijo, pa sem prepričana, da bi lahko del dogodkov na spletu obdržali, saj imajo svoje prednosti. Naša dvorana sprejme 150 ljudi, v tem času pa smo imeli preko spleta alpinistični večer, ki ga je poslušalo 400 ljudi. Internet omogoča, da se dogodkov udeležijo tudi ljudje iz drugih krajev in knjižnica tako ni več vezana zgolj na svoj kraj, temveč lahko svoje ime, znamko in tudi svojo publiko razširi čez celo Slovenijo.«
»Knjižnice niso le zidovi in police s knjigami.« – Urša Kocjan, NUK
Urša Kocjan Fotografija: NUK
Poseben čar knjižnici daje njen prostor – knjige namreč na vsaki polici drugače zaživijo. Zagotovo unikatnost stavbe najbolje pride do izraza pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Urša Kocjan, pravi, da jo še vedno presunejo detajli Plečnikove arhitekture, čeprav je v NUK-u zaposlena že več kot deset let. »Težka vrata, skozi katera moramo vstopiti, nakazujejo, da pot do znanja ni enostavna. Sprehodiš se po ogromnem stopnišču, iz teme prihajaš do svetlobe, do velike čitalnice, ki je najbolj svetel prostor v stavbi. Gre za obredno pot – prihajaš iz teme neznanja k svetlobi, luči znanja. Čitalnica je veličasten prostor, z visokimi stropovi, okni in lestenci ter drobnimi detajli, kot so na primer ikonične namizne svetilke.« V NUK-u lahko najdemo vse, kar je bilo izdano v Sloveniji: od knjig, zbornikov, časopisov in revij, kaset, CD-jev, plošč, kartografskega in slikovnega gradiva ter drobnega tiska, celo telefonske imenike pa tudi rokopise, stare tiske in drugo dragoceno gradivo. Ker shranjuje vso to dediščino, je NUK res simbol našega naroda. Poseben je tudi v tem, da ne omogoča romantičnega raziskovanja med policami, saj je gradivo shranjeno po posebni metodi. Vsaka enota ima unikatno določeno številko (signaturo) in s tem mesto na polici, zato gradivo pripravljajo le knjižničarji, vse gradivo pa se mora naročiti vnaprej. NUK je vsekakor nekaj posebnega, vendar pa prav vsaki knjižnici pridih daje njen prostor.
»Ni vsaka knjiga knjiga iz knjižnice.« – Sabina Šolar, Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič
Sabina Šolar
»Na poti v službo sem srečala gospo, ki je že nekajkrat povpraševala po določeni knjigi. Obvestila sem jo, da je knjiga ravno prišla. Veselo je vzkliknila, da se že danes oglasi v knjižnici. Presenetila sem jo z obrazložitvijo, da vsaj še nekaj dni, morda celo en teden, knjiga še ne bo na voljo za izposojo,« pove Sabina Šolar. »Biti knjižničar ne pomeni zgolj biti posameznik, ki ljubi knjige. Knjižničar postaneš skozi prakso. In tudi knjiga mora skozi proces, da postane knjiga v knjižnici. Ni vsaka knjiga knjiga iz knjižnice.« »Od nakupa knjige do prve izposoje je proces, ki si je sicer med knjižnicami podoben, vendar pa ima vsaka knjižnica tudi svoje značilnosti. Vsi knjige preko sistema COBISS vpisujemo v lokalno bazo knjižnice. CIP zapis, ki ga določijo že v NUK-u, pove, v katero področje knjiga spada. Vsaka knjižnica določi lokalne parametre in natančno določi, na katero mesto bo knjiga postavljena. V knjigo vpišemo inventarno številko, ki je enaka številki na nalepki knjige, in jo ožigosamo z žigom knjižnice – na zavihke platnic, zadnjo potiskano stran, z drugim žigom pa med besedilom. Knjige so zavite, ker jim tako podaljšamo življenjsko dobo. Vendar pa se v naši knjižnici zavijanja zaradi okoljskega vidika ne poslužujemo več, izjema so le otroške knjige. Nekatere knjižnice uporabljajo ekološke materiale za ovijanje, vendar je čedalje več knjig mehke vezave, kjer zavijanje ne podaljša življenjske dobe. Raste izposoja e-knjig, zadnje čase tudi avdio knjig, kjer knjiga ni več v fizični obliki in je zato ni treba opremljati. Knjižničar izbere knjigo na portalih Biblos ali Audibook in kupi licenco za izposojo posamezne knjige. Postopek je hitrejši, saj bralec do knjige lahko pride že takoj po nakupu.«
»Knjižnica je varen pristan.« – Maja Baš, Občinska knjižnica Jesenice
Maja Baš
»Knjižnica ni le prostor izposoje knjig, temveč ima knjižnica kot institucija tudi pomemben socialni pridih,« pove Maja Baš iz jeseniške knjižnice, kjer ta vidik zaradi višje stopnje brezposelnosti v občini morda pride še bolj v ospredje. »Knjižničarka sem že 31 let in v teh letih sem spoznala mnogo posameznikov, ki jim knjižnica resnično nudi zavetje. Nek gospod prihaja v našo knjižnico vsak dan in zvečer ga je včasih treba prav prositi, da gre, ko zapiramo. So otroci, ki pridejo vsak dan, ker jim je pri nas ljubše kot doma. V Domu upokojencev živi gospa, ki je bila prej naša redna obiskovalka. Redno nas pokliče, rezervira knjige in prosi delavko v Domu upokojencev, da pride iskat te knjige. Izposoja si zelo težke, filozofske knjige in večkrat mi po telefonu pove, da se trudi motivirati svoje sostanovalce, da najdejo voljo do življenja. Konec leta nam člani večkrat prinesejo čestitke, piškotke ali druge malenkosti. S posamezniki resnično spletamo osebne stike. V čitalnico zaidejo tudi brezdomci, ki se pridejo pogret in zgodilo se je tudi, da kdaj posameznik kar zadrema pri nas. Težko mi je pri srcu, ko pomislim, koliko je teh ljudi, ki zaradi virusa trenutno nimajo svojega kotička. Danes to morda bolj opazim kot v mlajših letih, vendar imam občutek, da je v tem hitrem svetu več samote in da čedalje več ljudi išče stik ter pogovor z nekom, ki ga bo poslušal. Zato verjamem, da bodo v tem pogledu knjižnice v prihodnosti še bolj pomembne. Knjižnica je svetišče – ne le zaradi znanja med platnicami, temveč ker se v knjižnici še vedno v ospredje postavlja človek, človeški stik in humanost na splošno.«
»Ko posameznik prestopi prag knjižnice, ni vrag, da ga knjige ne uročijo.« – Božena Kolman Finžgar, Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica
Božena Kolman Finžgar
»V knjižnicah smo spoznali, da ne obstaja en recept, ki bi pritegnil k branju vse bralce in zato je pomembno, da imamo več projektov. Gre za vrsto manjših spodbud in vsak posameznik, ki začne brati, je velikanska pridobitev. Z občinami smo dogovorjeni, da novorojenčkom ob rojstvu podarijo našo zgibanko, v kateri starše informiramo o prednostih branja. Otroke vključujemo v knjižnico direktno preko vrtcev s projektom »Z nahrbtnikom v knjižnico« in kasneje preko šole. Zavedamo se, da je najbolj pomembno pridobiti tiste, ki v knjižnico ne pridejo – tako odrasle kot otroke. Zato organiziramo široko paleto dogodkov od angleščine za starše, joge za dojenčke, predavanja za doječe mamice, lutkovne predstave in tako naprej. Verjamemo, da je ključnega pomena otroka naučiti, kako pomembno in prijetno je branje, kajti če razume branje kot sprostitev in užitek, bo to navado obdržal za vedno. Želimo spodbuditi otroke, da si sami izberejo knjige in poiščejo tisto, kar jih zanima. Spodbujamo starše, da otrokom berejo in iz tega naredijo prijeten družinski ritual. Imamo tudi projekte za spodbujanje branja med odraslimi »Ta veseli knjižni svet«. V zadnjih letih smo opazili napredek, ki ga je sedaj virus zaustavil. Svet po epidemiji bo drugačen in če bomo zgolj nadaljevali, kjer smo končali pred zaprtjem, bomo naredili velik korak nazaj. V tujini se že močno zavedajo, da mora biti knjižnica prijeten prostor, kamor ljudje ne hodijo le po knjigo, temveč se radi zadržujejo. V Radovljici imamo novo knjižnico, kjer je zraven tudi kavarna, zato ljudje radi pridejo k nam spotoma. Pred leti smo bili skeptični za domžalsko knjižnico, ki je nastala nad Merkatorjem, vendar smo spoznali, da se je to izkazala kot dobra praksa. Ključno je, da ljudje pridejo v knjižnico. Potem pa ni vrag, da ga knjige ne ujamejo in uročijo.«
»Otroci morajo knjižničarja začutiti.« – Andrej Jalen, šolska knjižnica na OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled
Andrej Jalen
»Superknjižničar« Andrej Jalen je zaposlen v blejski šolski knjižnici, pred tem pa je delal v splošni knjižnici Blaža Kumerdeja na Bledu. Za svoje delo in dosežke na področju dviga bralne kulture je bil leta 2018 nagrajen s »sončnico na rami«. Pravi, da je navečja razlika med splošno in šolsko knjižnico v tem, da si v slednji bolj samostojen, saj vse naloge od nabave do birokracije in izposoje opravljaš popolnoma sam. »Tako v splošni kot šolski knjižnici pa je pomembno, da si do otrok iskren, saj to hitro začutijo. Želim si, da ne pridejo do mene le z vprašanji o knjigah, temveč da se počutijo dovolj sproščene in me vprašajo karkoli želijo. Imam prednost, da sem že prej delal na Bledu in me otroci poznajo. Pomembno je, da se do otrok pristopi in ne čaka, da oni pridejo do nas. Moramo jih navdušiti za knjige in jim predstaviti, da se v knjigah skrivajo mnogi svetovi. Spodbujam jih, da poleg obveznega čtiva vzamejo knjige, ki jih zanimajo. Otroke najlažje za branje navdušimo, ko so še majhni. Tudi v šolsko knjižnico najraje zahajajo otroci do petega razreda, kasneje manj, a če zgodaj razvijemo njihovo ljubezen do knjig, bodo tudi kasneje znali poseči po knjigi – za znanje in nasvete ter za sprostitev. Z različnimi projekti v knjižnicah pritegnemo njihovo pozornost. Hkrati jih lahko veliko naučimo in jim damo občutek, da je knjižnica prijeten prostor in knjiga njihova prijateljica.«
Bralci, ki eno najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenko Drakulić najraje dohitevajo v slovenščini, se od januarja lahko potapljajo v avtoričin roman Dora in Minotaver (Beletrina, 2021). Ali bolje: z romanom, ki je nekakšen logični naslednik njene Fridine postelje in Teorije žalosti, se lahko potopijo v življenje, pa tudi delo Dore Maar oziroma Henriette Theodore Markovitch, francoske fotografinje, ki je – zlasti kot pripadnica nadrealističnega gibanja – pred drugo svetovno vojno sooblikovala francosko umetnostno krajino. Sooblikovala: težko bi ji pripisali vodilni poriv. Najprej, jasno, ker je bila ženska in ker ženske tedaj niso vodile ničesar. Nato, ker se je usodno – in to ni demagogija – zaljubila v Pabla Picassa, s katerim sta imela erotično razmerje. In nazadnje, ker se je v ljubezni do Picassa razočarana iz umetnosti preprosto umaknila. Usahnila. Se zlomila. Prejemala elektrošoke. Obiskovala Lacana. Našla boga.
Roman, ki se prebere ravno tako hlastno, kot se pojè francoski rogljič, med drugim obravnava Maarino željo, da bi razvila veliko umetnost, kakor je to uspelo sodobnici Fridi Kahlo, ter se hkrati realizirala še preko svojega umetniškega partnerja. Da umetnost zanju – ali sploh nikdar? – ni bila par, ne zares, je spoznala prepozno.
Ni pa roman, o katerem sem se elektronsko, kaj pa, na kratko pogovorila z avtorico, samo prilika o zamujeni umetnosti ali izgubljeni umetnici. Roman je obenem zgodba o zamujanju in izgubljanju, ki pomembno sooblikuje vsako življenje. Cena življenja, bi rekla Deborah Levy.
V svojem delu še posebej izrazito preiskujete družbeni in politični položaj žensk. Kako uživate književno obdobje, v katerem se v ospredje končno prerivajo ženski glasovi, marginalizirani glasovi?
Zdi se mi, da ste to vprašanje zastavili s feminističnega gledišča. S tega gledišča velja – več ko je na področju žensk, bolje je. Gre za povsem legitimno pozicijo in seveda se vsakdo, ki mu je mar za žensko emancipacijo, tega lahko zgolj veseli. Toda hkrati smo na literarnem področju priča čedalje hujšemu razločevanju in etiketiranju. Mislim, da literatura ne potrebuje etiket. Bojim se, da me manj zanima to, ali so v književnosti na račun dobrega pisanja zastopane različne skupnosti. Moja bralska prioriteta je dobra knjiga, ne pa ideologija ali politika – kar pomeni, da naj bi pisatelj_ica in njegovi_njeni interesi počakali na drugem mestu. S tem ne mislim, da politika v literaturi ni pomembna, temveč zgolj, da naj v literarnem delu ne dominira, da se ne spremeni v pamflet.
Naš čas ni posvečen zgolj zagotavljanju vidnosti avtoric in marginaliziranih glasov, pač pa je tudi čas ponovnega odkrivanja in afirmacije tovrstnih glasov v zgodovini književnosti. Verjetno ni naključje, da avtorice, kot so Natalia Ginzburg, Inés Cagnati, Angela Davis iznenada zastopajo največje svetovne založbe. Sem naivna, če v tem prepoznavam tudi poskus redefinicije literarnega kanona? Bi lahko govorili o kanonih?
Seveda ne gre za naključje, ponovno odkrivanje pravzaprav sledi izjemno dolgemu boju. Doslej je nastopilo že toliko avtoric, da jih je preprosto nemogoče ignorirati. To dejstvo bo sčasoma po vsej verjetnosti res vplivalo na kanonizacijo. Toda kadar govorimo o kanonu, govorimo o pomenu izobrazbe in branja. Čeprav se trenutno zdi, da so knjige pomembne, ker zaradi pandemije ljudje berejo nekoliko več, bi rekla, da knjige bitko izgubljajo. Ljudje načeloma berejo manj, izobrazba ni cenjena, kot je bila poprej, saj so se vrednote spremenile.
Seveda sem se prejle nanašala na globalno gibanje, ki lahko zamete regionalna ali lokalna. Kako bi v tem oziru opisali hrvaško literarno sceno?
Mnogo mladih, še posebej žensk, piše in pišejo dobro. To je opogumljajoče. Toda prodaja je slaba in bralne statistike niso laskave. Če se spomnim prav, samo 50 odstotkov hrvaških državljanov prebere eno knjigo na leto! Lahko torej v takih razmerah govorimo o pomenu branja, kanona, izobrazbe?
Vaši romani o Fridi Kahlo, Milevi Einstein in Dori Maar – slednja sta bila prevedena v slovenščino in izdana pri Beletrini – raziskujejo položaj izjemno nadarjenih žensk znotraj patriarhalnih razmer(ij). Ste si vsaj Maar in Einstein želeli dvigniti iz relativne megle »žene« in »ljubice«?
Po mojem mnenju bi raziskava njihovih družbenih položajev pomenila drugačno zvrst pisanja, analitični esej, morda. Zakaj roman? Ker me je zanimalo, kako je lahko tako ustvarjalna umetnica opustila svojo življenjsko strast, fotografijo. Na to sem lahko odgovorila zgolj v obliki romana, da sem se torej poglobila v njena čustva in njen odnos s Picassom. Ko sta v razmerju dve ustvarjalni osebi, je bitka za premoč hujša kot običajno, zajema vse od profesionalne tekmovalnosti do moško-ženske dominacije. Dora je podlegla Picassovemu neustavljivemu umetniškemu geniju, ampak zakaj in kako?
Roman Dora in minotaver ste razvili na podlagi Maarinih rokopisov oziroma dnevnikov. Ste, kadar gre za oblikovanje lika na podlagi resnične osebe, previdni? Kako dejstva kombinirate z avtorsko interpretacijo in ne odjadrate predaleč od dejanske osebe?
Pisati o taki osebi je hkrati težje in lažje. Lažje, ker so na voljo dokumenti, biografije, knjige. Težje pa, ker moraš oblikovati lik, ki je sicer dramatiziran in obogaten z notranjim življenjem, a še zmeraj odgovarja dejanski osebi.
Delati na podlagi biografije je zelo zanimivo. Razpolagaš s časovnim okvirom in osnovnimi dejstvi, toda še vedno si lahko zamisliš določene poteze historične osebe, njena čustva, na primer. Kot bi tisti osebi pridal dodatno dimenzijo. Biografija, čeprav dobro spisana, ne more predstaviti notranjega življenja osebe. Prav zaradi tega sem ustvarila Dorino notranje življenje. Doro imenujem »moja Dora«, Frido »moja Frida« in Milevo »moja Mileva«. Vsekakor so to književni liki. Toda upam si reči, da so te književne junakinje prav zato, ker sem delala na podlagi dokumentarnega materiala, blizu realnim osebam.
Kot ste omenili, kakor Frida Kahlo in Diego Rivera sta bila tudi Pablo Picasso in Dora Maar umetniški par. On svetovno znan slikar, ona fotografinja. Kasneje se je odmaknila v likovno umetnost in se naposled umetnosti v celoti odrekla. Kahlo se ni ustrašila svoje avtorske avtoritete, Maar pa, čeprav je po takšni avtoriteti hlastala. Namesto, da bi razvila svojo, jo je umestila v Picassa. Seveda lahko razumemo družbene razloge za njeno neaktivnost, toda kaj jo je blokiralo kot posameznico?
V splošnem morajo biti ljudje, če želijo uveljaviti svojo agendo, talent, interes, močni … in družba, ki preferira moške, ženske ovira. Toliko je jasno. Toda v življenju mnogi nimajo moči in niso dovolj vztrajni, da bi premagali družbene ovire. Dora je imela visoka pričakovanja, mislila je, da bo lahko več kot zgolj muza, pričakovala je, da bo Picassova ustvarjalna partnerka. To prepričanje jo je psihično uničilo in doživela je živčni zlom. Picasso ni potreboval partnerke. Picasso je bil izjemno produktiven in ustvarjalen in zaposlovala ga je zgolj njegova umetnost.
Dorin beg od lastne avtorske avtoritete, da bi si pridobila ljubezen, je zame pravzaprav njena največja tragedija. Ali Maar lahko delno razumemo kot Picassovo žrtev ali bi to pomenilo, da ji odrekamo življenjski agens? Kako patriarhalni družbeni kontekst misliti s specifičnim?
Vedno sta neločljiva, cena, ki jo kot umetnica plačaš v družbi, ki umetnike vrednoti višje od umetnic, je precej visoka. Nemogoče se je izogniti tej pasti, toda ženska mora biti močna in se za svojo umetnost preprosto boriti. Dora tega ni storila.
Nočem upravičevati Picassovega ravnanja z Doro in drugimi ženskami, toda mislim, da bi morali razumeti, kaj vse skupaj pravzaprav pomeni. Pomeni, da je vsa bitja okoli sebe, od prijateljev do ljubic, izkoristil in jih predelal v material svoje umetnosti. Zanj je bila njegova umetnost nad ljubeznijo. V tem smislu je bil tudi on žrtev svoje ustvarjalnosti. Picassovo življenje je bilo zgolj v funkciji njegove umetnosti. Ljudi, vključno s sabo, je požrl. Dora se je tega zavedala, dejala mu je: samo Picasso si, nisi pa Pablo. Umetnik si, nisi pa človek. Morda mora umetnik svoje življenje v celoti podrediti umetnosti.
Navzkrižje, v katerem se je znašla Maar – ni prejela ljubezni, po kateri je hrepenela, ni delala umetnosti – jo je pripeljalo na rob norosti. Med hospitalizacijo je prejela terapijo z elektrošoki, obiskovala je tudi Lacana. Od Picassa se je naposled zatekla k bogu.
Picassa je oboževala, a se je morala naučiti preživeti brez njega in najti nekaj, na kar se je lahko naslonila. Njena mama je bila globoko verna katoličanka, torej je imela vero pri roki, nudila ji je precejšnje zatočišče.
Za razliko od Kahlo Maar ni razvila velikanske umetniške kariere. Sta pa se umetnici srečali oziroma spoznali in med branjem romana sem dobila občutek, da bi prav onidve lahko postali umetniški zaveznici, saj sta imeli podobno družbeno in umetniško izkušnjo. Čeprav je Frida Doro navdušila, se je Dora spet zatekla k Picassu in trenutek potencialnega zavezništva je bil izgubljen.
Pravite, da bi lahko postali umetniški zaveznici … ampak nista. Nemogoče je vedeti, kaj bi se zgodilo z umetnico Doro, če bi dejansko postali zaveznici. V tistem krogu so bile tudi druge ženske, na primer krasna fotografinja Lee Miller, da ne omenjam Nusch, dekleta Paula Eluarda. Toda zdi se, da jim prijateljstvo ni ravno pomagalo. Sestrstvo tedaj ni bilo močno in dvomim, da je takšno danes. Umetnost je samoten poklic in, kot je dejala Susan Sontag, umetnost ne zaposluje po principu enakih možnosti. Kot je razvidno, ne verjamem ravno v sestrstvo, kadar gre za umetnice.
Picasso ni bil edini mizogin v svetu umetnosti, pravzaprav je mizoginija v družbah zasejana globlje kot, no, Challenger Deep. Pogosto se sprašujem, kako interpelirati takšne moške in kaj z njimi storiti po interpelaciji. Mi lahko pomagate?
Vsi umetniki živijo in delajo v določenih družbenih okoliščinah. V patriarhalnih družbah so umetniki, moški, pomembnejši in bolj privilegirani in verjetno vrednoteni drugače od umetnic, žensk. Toda tega nočem tolmačiti kot nekakšno globalno moško umetniško mizogino zaroto. Bralec ali gledalec naj se vsekakor zaveda zgodovine in družbenih okoliščin nastanka določene kreacije, drugačnega položaja umetnikov in umetnic, toda previdno z vrednotenjem dela na podlagi umetnikovega značaja.
Kahlo, Einstein, Maar. Gre za trilogijo ali lahko pričakujemo še koga?
Ne načrtujem več nobenih romanov, osnovanih na biografiji.
Knjigo Dora in Minotaver, ki je v prevodu Mateje Komel Snoj izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Vračam se domov z obarvanimi rokami je zbirka stotih zapisov, večinoma krajših črtic, ki literarno osebe vračajo domov, a nikdar povsem ne vrnejo.
***
»To je najtežja stvar, ki jo lahko počneš v življenju. Zaradi tega, ker srečuješ samega sebe,« je o prevajanju lastnega literarnega prevenca Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami v podkastu povedala avtorica Simona Škrabec. Najprej je bil namreč objavljen v katalonščini.
V katalonščini pa zato, ker avtorica živi vsaj dvojno življenje. Vrača se domov, v Slovenijo, a živi v Barceloni, kjer tudi dela, in sicer na tamkajšnji univerzi. Poleg tega Simona Škrabec piše eseje in prevaja. Prevaja veliko. Več kot 30 knjig je šlo čez njen prevajalski proces.
Dela slovenskih in srbskih avtorjev je zasidrala v katalonščino in španščino – denimo literaturo Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Gorana Vojnovića, Svetlane Makarovič, Braneta Mozetiča – ali pa gre v obratno smer. V slovenščino je iz katalonščine prevedla recimo Mario-Mercè Marçal, Jaumeja Cabreéja, Mario Barbal, pa tudi sebe.
Prisluhnite podkastu:
Vračam se domov z obarvanimi rokami je zbirka stotih zapisov, večinoma krajših črtic, utrinkov, nekakšnih zgodbenih haikujev, ki se odpirajo v poglavjih o begih, vonjavah, mimikrijah in neravnovesjih našega sveta. In čeprav literarna oseba potuje, knjiga ni potopis, je tudi potovanje po sledeh najbolj raznolikih identitet. Razmišlja o svojih, a kaže tudi na naše.
»Hitim na naslednje letalo. Potujem v vse te kraje, ampak nikoli ne pridem domov.« Prav možno je, da ti dve, na prvi pogled preprosti vsakdanji povedi, bralca ulovijo rahlo nepripravljenega, ko jih ozavesti. Potovanja, kakršna poznamo, so v zadnjem letu izginila z naših obzorij. Začasno, a vseeno so.
Se da pa na pot odriniti tudi drugače, čeprav brez nahrbtnika in letala, a vsaj s knjigo. In Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami bralce nato zapelje po vsem svetu.
Zapelje pa tudi tako, da na takšnem potovanju niso sami. Osebo iz zapisov se da prijeti za roko in ji pustiti, da vodi po svojih poteh, zunanjih in notranjih, hkrati pa ohranja dovolj distance, da se ob njenih poteh bralec ali bralka spominjata tudi svojih.
Knjigo Simone Škrabec z naslovom Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Tornado v Miamiju leta 1997. Fotografija: Wikipedija
Vetrne skulpture
Zrak je običajno neviden.
Prav takšen je »jetnik nevidnih viher, večno bega okrog zemljé, viseče v zraku«. Vendar pušča sledi.
Ko se zrak razširi in ohladi, se vodni hlapi kondenzirajo v majcene kapljice, dovolj lahke, da ostanejo v zraku, kjer jih zadržuje vrtinčenje drugih gibajočih se molekul. Petdeset milijard teh majcenih solzic bi komajda napolnilo čajno skodelico, vendar pa nudijo barvilo, s katerim veter pušča svoje sledi in riše diagrame atmosferskega pretoka po nebu. To je snov oblakov.
»Oblaki so bili nekoč prestoli bogov; na njih so klečali angeli in počivali svetniki.« Prav steber oblakov je vodil Jude iz Egipta, drug pa je prekril shodni šotor, ko se je bog razkril svojemu ljudstvu. To je nanje napravilo tako velik vtis, da je 1300 let pozneje apostol Pavel v svojem prvem pismu razuzdanim Korinčanom spomnil na to, da »so bili vsi naši očetje pod oblakom«, s čimer je imel v mislih stanje milosti, ne pa sumničenja.
Pozneje je koncept oblakov izgubil svojo vzvišenost in postal simbol greha. In šele v začetku 19. stoletja so ljudje začeli gledati na oblake kot na naravni pojav.
Prvi med njimi je bil ljubiteljski vremenoslovec Luke Howard, ki je »v korist poljedelstva in navigacije« uporabil Linnejev sistem klasifikacije pri atmosferskih pojavih. Zamislil si je širše rodove oblakov in običajne oblike oblakov lepega vremena poimenoval po latinskih besedah Kumulus, kar pomeni »kup ali gomila«, Stratus oziroma »plast« je nadel ime tistim, ki se raztezajo kot odeje, ter Cirus, kar pomeni »koder ali pramen«, štrenastim progam na večjih višinah. Nadalje jih je opisal z besedami alto za visoke oblaketer nimbus za tiste, ki nosijo dež. S tem skromnim besednjakom je lahko opredelil celotno zbirko oblakov in ustvaril odlično naravno taksonomijo, ki je temeljila tako na strukturi kot na vedenju in danes vsebuje deset rodov ter šestindvajset vrst oblakov.
Največji rod je Cirus in predstavlja veličastno elito med oblaki. To so »trepalnice« sonca, vidne tristo kilometrov daleč, ki ohranjajo tople barve dneva še dolgo potem, ko so nižji oblaki že sivi. Razpršeni so in sestavljeni večinoma iz snežink, ki nastanejo približno na višini desetih kilometrov in se večajo, ko se spuščajo skozi zgornje plasti troposfere, medtem ko jih veter razpihava v dolge proge ledene pene.
Cirusov je pet vrst. Cirus fibratus je neizrazit in ohlapen; Cirus uncinus je spleten iz razločnih niti; Cirus spissatus je nekoliko gostejši, kot bela preproga z razcefranimi robovi; Cirus floccus je podoben ohlapnim šopom bombaža; Cirus castellanus pa gradi visoke utrdbe.
Bližnja sorodnika teh vetrnih peres sta dva nekoliko bolj snovna rodova. Cirokumulusi so sestavljeni iz enakomernih valovitih vzorcev ledenih delcev na vodilnem robu tople fronte; delijo se na čopaste Cirokumulus floccus; majhne lečaste Cirokumulus lenticularis; parapete Cirokumulus castellanus, in čudovito nakodrane Cirokumulus stratiformis, ki celotno nebo prekrijejo z valovitim vzorcem. Mlečne Cirostratuse, visoke svilnate tančice kristalov, pa poznamo v samo dveh oblikah; to so lasati Cirostratus fibratus in nekoliko srhljivi Cirostratus nebulosus, ki narišejo obstret okoli sonca.
Nižje od petih kilometrov višine ležijo vlažne odeje neba. Najvišji med njimi je Altostratus, ki je dovolj redek, da sonce še sije skozenj in se zdi, kot bi gledali skozi zdrobljeno steklo. Ne deli se v vrste, je pa pod njim več vrst Stratokumulusov; najbolj znan je Stratokumulus stratiformis s svojo nepretrgano krošnjo, podobno strehi šotora z nepravilnimi gubami svetlobe in teme čez tkanino. Ko se ti oblaki zgostijo, lahko postanejo Stratokumulus castellanus, če pa se delijo in razdrobijo, bolj verjetno nastane Stratokumulus lenticularis.
Pod vsemi leži brezobličen in preprost Stratus, najstabilnejši med oblaki. V svoji najboljši izdaji je turoben modro-sivi pršec, ki se dotika tal kot Stratus nebulosus ali škotska meglica, »torijska megla nižjih plasti«. V najslabši izdaji postane mrki rod Nimbostratus, katerega edina vrsta navadno ustvarja neprekinjen dež ali sneg.
Vsi Stratusi so ravnodušni in se ne dajo motiti vetru ali dvigajočim se zračnim tokovom. Nastanejo takrat, ko zrak mirno leži nad hladnejšo plastjo blizu tal. Nasprotne razmere pa ustvarijo dinamične Kumuluse, skrajneže v družini.
Kumulusi so navpični oblaki, ki jih ustvari vroč, dvigajoč se zrak; kapice na vetrovih, ki pihajo naravnost navzgor iz zorane zemlje ali parkirišč. Navadno se pojavijo sredi sončnega dopoldneva kot potepuške koprene Kumulus fractus in se nato spremenijo v izrazitejše Kumulus humilis, ki zrastejo kot puhaste zeljnate glave na polju poletnega neba, vsi na isti višini. Včasih se zberejo vzdolž obale, podobno kot ovce, ki ob ograji skupaj smukajo travo in označujejo rob zemljišča. Valijo se, rastejo in se spreminjajo, polni evolucijskega zagona.
Te pogoste in razmeroma ponižne vrste Kumulusov mutirajo, če le dobijo priložnost in dovolj vlage, v bolj ambiciozne Kumulus mediocris in, kadar rastejo navpično, v domišljave Kumulus congestus. In če se ti vzpenjajoči oblaki razširijo dovolj daleč in se dvignejo dovolj visoko, iz njih nastane nov rod, Altokumulus, ki se ponaša z nekaterimi redkimi in vpadljivimi vrstami. Med njimi so, na primer, plastnati Altokumulus stratiformis, ki ustvarjajo čudovite sončne zahode; Altokumulus floccus z učinkom težke kosmate preproge; in, kadar je oblika kopnega spodaj ravno prava, zanimivi Altokumulus lenticularis, ki so sploščeni v obliko mandlja ali letečega krožnika in se nenehno pojavljajo v časopisih.
Vse te nestabilne vrste ustvari dvigajoča se toplota. Začno se z naključnimi in tekmovalnimi vrtinci, vendar rastejo in se spajajo ter na koncu postanejo del energetskega sistema, ki je dovolj kompleksen, da bi mu skoraj lahko pripisali lastni metabolizem. Najbolj živahni in organski od vseh teh nebesnih bitij so oblaki rodu Kumulonimbus, ki ustvarjajo nebrzdane superstrukture in predstavljajo sam vrh svojega poklica.
Nevihtni oblaki so dveh vrst; eni so plešasti in drugi zaraščeni. Kumulonimbus calvus ima visoko, gladko teme, veličastnejši Kumulonimbus capillatus pa je okronan z umetelno pričesko, ki se lahko v svoji najbolj impresivni obliki razvleče v velik oster vrh ali obliko nakovala, ki je znanilec zrele nevihte.
Nevihta je živa stvar, organizem z določeno in zlahka prepoznavno obliko. Stoji na vznožju hladnega, močnega dežja in počasi tipa po svoji poti s kotalečo se nevihto pred seboj in pršcem v ozadju. Po vsem njegovem telesu se dviga piš toplega zraka in se ob glavi razplamti v nakovalo ledu in toče. Anatomija je značilna in dobro definirana. V morfološkem smislu je razdeljen tako, da bi skorajda lahko prepoznali telesne dele. Vedenjsko je edinstven v neživem svetu in se upira težnji večini anorganskih sistemov, da bi zdrsnil v negibnost. Nevihte nekaj počno, se gibljejo ter izmenjujejo snov in informacije s svojim okoljem. Celo razmnožujejo se, saj ob robovih ustvarjajo hčerinske nevihtne celice, ko starševski oblaki prehajajo iz zrelosti v senilnost in propad.
Na svojem vrhuncu nevihta hlasta za svežim, toplim zrakom. Posrka ga vase, nato pa s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro pošlje navzgor do nakovala na višini desetih kilometrov, ki ga doseže v manj kot petih minutah. Nato se zrak spet spusti skozi tkanino nevihte in ustvari ogromne strižne sile ter električna polja.
Leta 1938 je med tekmovanjem jadralnih letal nad sredogorjem Rhön v osrednji Nemčiji pet tekmovalcev poletelo v takšen oblak, da bi jih poneslo navzgor. Posrkal jih je neposredno v svoje divje osrčje, kjer so jim letala razpadla. Vsi so skočili s padalom. »Posledice so bile strahovite. Namesto da bi nežno padali, je padala napel veter in poneslo jih je navzgor. Leteli so vse višje v vse bolj hladne oblake. Naj so se še tako trudili krmariti z rokami in nogami, niso mogli ubežati tuleči sili vetra. Ogromne dežne kaplje so jih premočile v nekaj minutah. Toča jim je bičala obraze … preživel je samo eden, in še ta močno poškodovan.« Težko si predstavljamo muke preostalih letalcev. Na višini več kot deset kilometrov jih je zamrznjene premetavalo kot žive ledene sveče in so jih mikastile strele, dokler se nevihta ni naveličala svoje igre in je odvrgla njihova trupla.
V takem primeru je veliko bolje ne odnesejo niti večja letala. Med drugo svetovno vojno je eskadrilja osmih povsem naloženih bombnikov, ki so bili iz Avstralije namenjeni proti severu, poletela v linijo Kumulonimbusov. Iz nje sta prišla samo dva.
Včasih – navadno takrat, ko vzdolž nevihtne linije blizu polarne fronte preži več viharjev – oblaki razvijejo temne, povešene mošnje, po katerih prepoznamo posebej nevarno vrsto – Kumulonimbus mamma. Ti pogosto zrastejo v stolpe, ki se dvignejo nad nakovalo, se prebijejo skozi visoki vetrni stržen in prebodejo stratosfero, pri čemer ustvarjajo inverzije in izjemne razlike v tlaku. V navpičnih smereh se začno pretakati močni tokovi. Morda zaradi silovitih razelektritev, ki jih spremljajo, se žepi zraka začno obračati in iz vznožja takega oblaka se spusti temen lijak, ki se vrti in ustvari najbolj silovitega in grabežljivega od vseh viharjev – tornado.
Ime prihaja iz latinske besede tornare, »vrteti se«. V delih Plinija, Seneke in Lukrecija najdemo nazorne opise vrtečih se vetrov. Rimljani so poznali tudi razelektritve, ki spremljajo takšne motnje, in najsvetlejše imenovali prester, kar morda pojasni ime, podeljeno srednjeveškemu kralju, ki naj bi vladal prekrasni deželi nekje v Aziji. Čeprav naj bi bil nesmrten, so ga podaniki lahko videli samo trikrat na leto. »Prester (Prezbiter) Janez živi večno, s svojo glasbo v gorah in čarovnijo na nebu.«
Najstarejši zapis o tornadu je verjetno tisti iz leta 600 pr. n. št. Prerok Ezekiel ga je opisal kot »nevihtni veter, ki je prihajal s severa, velik oblak in plapolajoč ogenj in okrog njega sijaj; iz njegove srede nekakšno iskrenje.« Tornade, polne peska, okoli katerih bliskajo strele, še vedno vidimo v Izraelu in Avstraliji, pa vse do Moskve in Fidžija. Prebivalcem obal Črnega morja so znani kot glasna trompa, tistim na Baltiku pa kot ognjevita skypompe. V Franciji jim pravijo tourbillon in na Kitajskem piao. Gojišče najsilovitejših tornadov pa so Velike planjave Severne Amerike.
V »aleji tornadov«, ki poteka skozi Kansas, Oklahomo in Missouri, se jih iz vznožja nevihtnih oblakov, ki spomladi in zgodaj poleti nastajajo ob popoldnevih, izvije več kot sedemsto, ko vroč, vlažen zrak iz Mehiškega zaliva trči ob hladne, suhe polarne mase na severu. Ti zaletavi majhni vetrovi so večinoma majhnega obsega in kratkotrajni. Povprečen tornado traja manj kot deset minut in premaga največ nekaj kilometrov s hitrostjo, ki redko presega 50 kilometrov na uro. V približno petnajstih sekundah premaga ozko pot, navadno manj kot 150 metrov široko, in včasih poskakuje ter se komaj dotika tal. Toda kljub temu za seboj pušča razdejanje.
Zračni tlak v tornadu je nenormalno nizek in pade tudi za 150 milibarov, kar je enako nenadnemu povečanju nadmorske višine za 1500 metrov – kot bi New York v trenutku prestavili na višino Denverja ali pa London dvignili v redek zrak nad vrh najvišjega britanskega hriba Ben Nevis. Ta delni vakuum ustvari ogromne razlike v tlaku. Če za primer vzamemo kvadratni meter veliko stekleno šipo, je na njeni notranji strani tlak lahko tudi za tono večji kot na njeni zunanji strani. Ni čudno, da gume pokajo, plutovinasti zamaški letijo iz praznih steklenic in hiše včasih eksplodirajo.
Pilot, ki je med tornadom leta 1953 letel nad Wacom v Teksasu, je videl, »kako so steklena okna na obeh straneh ulice Main Street v valovih popokala. Nasprotni stoječa zidova sta se staknila, ko sta se zrušila na pasove s počasi vozečimi avtomobili, strehe pa so se zrušile v notranjost trgovin brez sten. Gledališče in šestnadstropna prodajalna pohištva sta počila po šivih kot počasne bombe in oba sta se takoj zrušila v zverižene kupe razbitin.«
Isto se zgodi z bitji, ki se ujamejo v lijak in nabreknejo kot baloni. Več zapisov priča o kokoših, ki jih grozljivo napihne in celo oskubi do golega. Razlog je morda v tem, da zrak, zatesnjen v peresih, dejansko eksplodira ob nenadnem padcu tlaka.
Čeprav se tornado pomika razmeroma počasi in mu z avtomobilom zlahka ubežimo, pa veter v peclju doseže zastrašujoče hitrosti. Nikoli jih niso izmerili – iz preprostega razloga, da merjenja ne prenese noben anemometer, ki se ujame v tornado. Toda daljinski radarski odčitki nakazujejo hitrosti vsaj 300 kilometrov na uro.
Junija 1953 je tornado, ki je zadel Worcester v Massachusettsu, uničil tri daljnovodne stebre. Inženirski izračuni, ki izhajajo iz prejšnjega preizkušanja jekla na teh strukturah, nakazujejo, da je morala biti hitrost vetra večja od 550 kilometrov na uro. Leta 1955 je dolino North Platte v Nebraski z zmerno hitrostjo prečkal tornado, za katerim so ostale sledi, ki jih je lahko ustvaril le vrtinec s hitrostjo 780 kilometrov na uro.496 Vremenoslovci, ki se ukvarjajo z dinamiko tako imenovanih »super« oziroma »nepredstavljivih« tornadov, pravijo, da lahko vetrovi v kritičnem stolpcu včasih dosežejo zvočno hitrost, torej 1220 kilometrov na uro.
Te ocene so morda previsoke, toda nihče ne dvomi v sile, ki jih ustvari kombinacija visokih hitrosti in nizkega tlaka. Pesek in gramoz odnese s takšno hitrostjo, da prodre v človeško telo kot krogle. Slamo pogosto kot puščice zapiči globoko v lubje dreves. Tornado je iztrgal stokilogramski jekleni tram, daljši od dveh metrov in na obeh koncih pritrjen s težkimi zakovicami; odneslo ga je dvesto metrov daleč, kjer se je šest metrov nad tlemi zaril v deblo topola.530 In v nekem skrbno dokumentiranem primeru je borovo desko odneslo naravnost skozi trden železen nosilec, ki je podpiral most Eads Bridge v St. Louisu.
Poznamo zgodbe o fižolu, ki so ga našli v rumenjaku jajca, v katerega je prišel skozi majhno luknjico, izvrtano v sicer nedotaknjeno lupino; o nepoškodovanih svečah, ki so se zarile v stenski omet; in celo o cvetlici, ki je obtičala globoko v leseni deski.
Moč teh orjaških sesalnikov je nesporna. V Oklahomi je tornado dvignil hišo, jo zavrtel za devetdeset stopinj in lično postavil poleg ceste. Drugo hišo v Kansasu je dvignil tako nežno, da je lastnik, »ki se ni zavedal, kaj se dogaja, čeprav je imel občutek, da ni vse v redu, odprl vhodna vrata, stopil ven in padel osem metrov globoko na tla.« Druge ljudi, ki imajo manj sreče, s hišami vred odnese visoko v zrak in izginejo brez sledu.
Konico zvonika na cerkvi v Kansasu je tornado skupaj z vremenskim petelinom odložil 25 kilometrov daleč. Iz vodnjakov in rek pogosto posrka vso vodo. Pet vagonov vlaka, ki je leta 1931 potoval skozi Minnesoto, je dvignil s tirov in vrgel v petindvajset metrov oddaljen jarek. Lokomotivo železniškega prevoznika Union Pacific Railroad je dvignil, v zraku obrnil in posadil na vzporedni tir, da je gledala v nasprotno smer.
Tornadi vsako leto zahtevajo na stotine življenj. »Ljudi in živali obglavijo, jih raztrgajo na koščke, napičijo na leteči les, pohabijo in iznakazijo, nosijo po zraku, jih slečejo in njihova telesa, ogabna zaradi črne blatne skorje, izpljunejo iz lijaka. Blato sili v oči, ušesa in nosnice preživelih in žrtev, medtem ko ran ne napolni samo blato, temveč tudi palice, kamenčki, listje, žeblji in trske.«
Ti trmasti vetrovi imajo očitno tudi smisel za absurd. Hišo razkosajo, kuhinjsko omarico pa odnesejo in odložijo nekje drugje brez ene same razbite posode. Vzmetnico posrkajo skozi okno kmečke hiše v Kansasu, ne da bi zbudili otroka, ki še vedno spi na njej. Prižgano petrolejko premaknejo tristo metrov daleč in jo odložijo še vedno prižgano, s samo malce zadimljenim steklom.
Poznamo zgodbe o konjih, ki jih je tornado odnesel tri kilometre daleč in spustil na tla brez poškodbe, in drugih, ki so v svoje veliko presenečenje pristali na vrhu skednja. Neki moški, ki ga je dvignil tornado, je »na poti proti nebu iztegnil roko, ki je zatipala konjski rep ali grivo (nenatančnost mu lahko v teh okoliščinah oprostimo). Trdno se je je oprijel, toda med svojim zračnim izletom se je ločil od konja in pristal s konjsko dlako v eni roki in svojim klobukom v drugi.«
Mlekaricam je ostalo samo vedro, ko je veter odnesel njihovo kravo; in ob neki nepozabni priložnosti je odneslo celotno čredo goveda, ki je bilo »videti kot ogromne ptice na nebu«. Dogodek je drug vremenoslovec pozneje opisal kot »čredo, ki jo je odneslo okoli sveta«.
Ko tornado prečka vodo, postane vodna tromba in še naprej dviga in premetava stvari, toda ker je voda redko tako topla kot kopno in ne nudi toliko upora, se zdi dogodek manj srdit. Tornado, ki je nastal leta 1935 v Norfolku v Virginiji, je doživel več preobrazb. Kmalu potem ko je začel uničevati mesto, »je prečkal potok in srkal vodo, dokler ni razgalil dna, nato pa v blato izvrtal jarek. Kot vodna tromba je metal majhne čolne na obalo, odtrgal del težkega pomola in – ko je bil spet tornado – uničil več stavb. Ko je prečkal Hampton Roads, se je spet spremenil v trombo, nato pa v tornado, ki je s tirov na ranžirni postaji pometel vozni park. Znova kot tromba je izpraznil še en potok in kot tornado poškodoval nekaj hangarjev na obali. Ko so ga nazadnje videli, je napredoval po zalivu Chesapeake kot tromba.«
Ko dosežejo kopno, se lahko v tornado preobrazijo tudi prave vodne trombe, ki dejansko nastanejo nad vodo. Toda večina se drži morja ali večjih jezer, kjer pridobijo lastni vodni značaj. Ta se od tornadov razlikuje po vznožju, ki je ožje in v povprečju meri dvajset metrov, vendar je ob gladini morja obdano z nenehno kaskado vode, ki je trikrat širša. To ni slana voda, ki pada nazaj v morje, temveč čista sladka voda, ki jo ustvarita ohlajevanje in kondenzacija dotekajočega zraka. Višje na trombi se zrak in voda dvigata po zunanji strani stožca in tečeta navzdol po osi v notranjosti.
Potniško ladjo Pittsburgh družbe White Star je leta 1923 sredi Atlantskega oceana zadela obsežna vodna tromba. Ogromna količina vode, ki se je nenadoma zlila nanjo, je uničila ladijski most in poplavila opazovalnico ter častniške kabine. Ladja se je morala ustaviti v mirnem morju, da so odpravili vso škodo.
Mornarji nikoli niso marali vodnih tromb. V 16. stoletju so nadnjo poslali moža, ki naj bi z nožem s črnim držalom poskušal grozeči »vodni pošasti« prerezati vrat. Poznejši morjeplovci so bili prepričani, da je nujno in učinkovito v trombo spustiti zrak z dobro namerjenim strelom iz topa. V resnici pa predstavljajo razmeroma majhno nevarnost, saj še zdaleč nimajo energije ali zlonamernosti tornada. Vsako leto jih vidimo na tisoče in večina jih obzirno postava v vročih, vlažnih brezvetrjih doldrumov in le redkim ladjam ali mornarjem povzroča težave.
Popoln primerek trombe, ki je leta 1896 nastala pred množico več tisoč ljudi na obali otoka Martha‘s Vineyard v Massachusettsu, je podrobno opisan. »Iz oblaka se je začel spuščati vrtinčasti lijak in ko je bil komaj izrastek, je voda na gladini začela divje brbotati in se dvigati v vrtinčasti gomili.« Ko sta se stožca srečala, je bila tromba visoka sto metrov ter na vrhu široka 250 metrov, na sredi 40 metrov in ob vznožju 75 metrov. Kaskada, ki jo je obdajala, je v premeru merila dvesto metrov in segala več kot sto metrov visoko; s svojo sladko vodo je zalivala jahte v bližnjem brezvetrju.
Dejstvo, da sta dva konca trombe nastala neodvisno in se na koncu spojila, nakazuje, da ju je že na začetku povezoval vrtinec, ki je postal viden šele, ko je notranji tlak dovolj padel, da se je pojavila kondenzacija. Tornadi se povežejo hitreje zaradi prahu in drobirja, ki jim že skoraj od začetka dajeta substanco. Kadar trdnih snovi ali vodnih hlapov ni, nastane popolnoma neviden vihar, ki v obliki prozorne zračne turbulence na letalskih poteh udari kot strela z jasnega.
Britanska barkentina Bel Stuart je takšnemu sovražniku padla v roke v prejšnjem stoletju ob obali Nove Škotske.
Vsi mornarji so bili po večerji na krovu, ko so opazili nenavadno spremembo na morju in nebu. Še vedno so razpravljali o njej, ko je morje pred njimi brez opozorila nabreknilo in se zlilo čez premec. Odneslo je podaljšan jambor skupaj z jadri, prednje jadro, poševnik in nosilec opazovalnice. V enem samem trenutku, se je zdelo, je od barke z razpetimi jadri v zmernem vetru in na blagem morju ostala samo ruševina.
Že majhen vrtinec toplote nad morjem, neopazen nekje v doldrumih, rodi najsilovitejše nevihtne vetrove.
Med orkani, cikloni in tajfuni ni razlike. Vse to so motnje, ki se začno kot območja nizkega tlaka na vročih točkah tropskih morij ob koncu poletja in zrastejo v ogromne spirale lačnega zraka. Na severnem Atlantiku se imenujejo orkani, v spomin na majevskega boga neviht Hunrakena; v Indijskem oceanu jim pravijo cikloni iz grške besede kýklos, ki pomeni »krožen«, vse odkar je sredi 19. stoletja predsednik pomorskega sodišča v Kalkuti prvič uporabil ta izraz; na Kitajskem jih imenujejo tajfuni, iz izraza tái fēng za »velik veter«; na Filipinih je baguoi, na Japonskem reppu in v Perzijskem zalivu asifat.
Začno se, ko se vroč, vlažen zrak v spirali dviga z morja in se pri vzpenjanju hladi in kondenzira. Razvijejo se oblaki, pade dež, energija se sprosti, zrak se segreje in pospeši vzgornjik. Razvije se območje nizkega tlaka in vanj plane še več vlažnega zraka pod kotom, ki ga določa vrtenje Zemlje. Spirala se obrača hitreje in ustvari centrifugalni učinek ter delni vakuum, ki prav tako srka zrak iz zgornje atmosfere v svojo sredico. Zrak se zaradi stiskanja ob spuščanju segreva in še dodaja k toploti v rastočem osrčju depresije. Kmalu ima sistem svojo lastno maso in vztrajnost. Postopoma preide iz depresije v tropski vihar in se začne premikati kot hitra vrtavka ter počasi krene v določeno smer. Najprej se pomika proti zahodu s soncem, a ko se vrti v smeri urinega kazalca na južni polobli ter v nasprotni smeri na severni, zdrsi stran od ekvatorja in se v dolgi paraboli postopoma odkloni nazaj proti vzhodu.
Vetrovi v tropskih viharjih pihajo z vsaj šestdeset kilometri na uro. V tej točki jih krstijo po abecednem seznamu, ki je še od druge svetovne vojne vseboval zgolj ženska imena, a so ga nedavno razširili, tako da si lahko David in Frederic delita krivdo z Betsy in Camille za objestno vedenje. Ko hitrost vetra doseže 120 kilometrov na uro, sistem – ne glede na spol – dobi oznako orkana, ciklona ali tajfuna.
Popolnoma razvit orkan je ogromen samovzdrževan toplotni stroj, stokrat večji od nevihte in tisočkrat močnejši od tornada. Navadna nevihta poletnega popoldneva ima energijo trinajstih atomskih bomb, odvrženih na Nagasaki. Uničevalni potencial večine orkanov je vsaj 25.000-krat večji. Vihar leta 1928 je v samo dveh urah na Portoriko odvrgel 2500 milijonov ton vode, a to je bil samo delček njegove zmogljivosti. Povprečen orkan izlije okoli 20.000 milijonov ton vode na dan, kar je energija, enakovredna 500.000 atomskim bombam.
Osrčje tega mogočnega bitja je »oko«. Kondenzacija več milijard kapljic v vročem zraku, ki se dviga okoli njega, predstavlja energijo, ki poganja stroj. Povprečno oko meri okoli dvajset kilometrov v premeru, obdaja pa ga kolosej oblakov, ki se dvigajo 10.000 metrov do stropa modrega neba. Zrak v njem je nenaravno miren in v njegovo zračno kletko se pogosto ujamejo ptice, ki z njim potujejo več tisoč kilometrov daleč, preden se umiri. Nizek tlak v očesu pritiska na bobniče, prinaša okus krvi v usta in posrka gladino morja v tri ali štiri metre visok hrib. Voda, ki jo okoliški vetrovi odrešijo spon, vdre z vseh strani, se razliva in se dviga v ogromnih curkih. »Na vseh straneh se kopiči v goratih piramidnih masah … brbota in se preobrača, kot bi jo mešali v gromozanskem kotlu.«
Povprečna življenjska doba orkana na Atlantskem oceanu je okoli devet dni in v tem času lahko premaga 5000 kilometrov ali več. Eden prvih znakov njegovega približevanja so opozorilni valovi, ki s hitrostjo več kot 50 kilometrov na uro potujejo pred njim. Ritem teh težkih valov je zlovešče počasen, saj se na oddaljene obale zlivajo le po trije ali štirje na minuto, medtem ko jih je v spečem morju navadno sedem do deset.
Naslednji simptom so prsti visokih ledenih cirusov, ki potekajo v isto smer, kot bi jih zbrala ogromna roka nekje za obzorjem. Nato barometer pokaže padec tlaka, ravna pregrinjala altostratusov zakrijejo sonce in začne se deževje. Težak črn stolp kumulonimbusa se približa kot zavesa pogube, ki jo naznanijo sunki vetra. Intervali med nalivi se skrajšajo, dokler veter in dež nista skoraj neprekinjena. Takrat prispe orkan sam in ne dopušča oddiha vse do varljivega brezvetrja očesa kakih 150 ali 200 kilometrov daleč.
Hitrost vetrov ni nikoli tako velika kot pri tornadih, vendar pa vetrovi vztrajajo več ur pri povprečni hitrosti do 150 kilometrov na uro. Na morju to zadostuje za nastanek več kot dvajset metrov visokih valov. Največji, ki so ga dejansko izmerili, je od vrha do dna meril 20,4 metra in je potreboval petnajst sekund, da se je prelil mimo vremenske ladje, ki se je leta 1961 znašla v bližini orkana. Toda izračuni kažejo, da tudi 25-metrski valovi verjetno niso redkost; na enega od takšnih, visokega 34 metrov, naj bi leta 1933 med tajfunom naletela ladja Ramapo na severu Tihega oceana, kar ni nemogoče.
Kadar pihajo orkanski vetrovi, vrhove valov odnaša v zavesah tako gostega prša, da mornar ne more vedeti, kjer se morje konča in začne zrak. Na kopnem z zemljo izravna posevke, ruva drevesa in uniči vse, razen najtrdnejših stavb. Vetrovi so najbolj siloviti v »nevarnem kvadrantu«, v tistem delu viharja, ki leži na desnem robu svoje poti na severni polobli. Najmočnejši veter, ki so ga kdaj uradno zabeležili med orkanom, je bil sunek s hitrostjo 295 kilometrov na uro pri zloglasnem orkanu Long Island Express, ki je leta 1938 pometal po vzhodni obali ZDA. Toda navijači orkana Camille, ki je po Mehiškem zalivu pustošil leta 1969, navajajo sunek s hitrostjo 347 kilometrov na uro.
Orkan Betsy iz leta 1965 velja za največjo naravno katastrofo, ki je kdaj prizadela ZDA. Povzročil je za več kot milijardo dolarjev škode. Toda njegov bes zbledi v primerjavi z brezimnim, zgolj srednje močnim ciklonom, ki je leta 1970 zadel obalo Bangladeša in po ocenah zahteval življenje 300.000 ljudi. Razlika je v učinkih, vendar ne neposredno vetra, temveč nevihtnih poplav, ki jih ti vetrovi ustvarijo.
Kadar se krožeča tropska motnja pomakne na kopno, gora vode v njenem oceanskem očesu shrumi na obalo kot plimski val in poplavi vse, kar leži štiri do šest metrov nad običajno gladino. Bengalski zaliv, kjer se Ganges izliva v morje, je naravna slepa ulica za takšne viharje, kar njihove učinke ob robu zaliva strašljivo ojača. Ocean se najprej za dvajset kilometrov umakne in razgali obalne plitvine. Nato se vrne kot rohneča, petnajst metrov visoka vodna stena, ki odnaša vse na svoji poti. Ciklon v Kalkuti je leta 1737 na svoji poti uničil 20.000 čolnov in utopil 200.000 ljudi. Katastrofa leta 1970 je to izgubo samo še povečala, saj je prizadela tudi prebivalce višjih predelov obale. Če ni mogoče zgraditi primerne obrambe ali spremeniti trenutne rabe zemlje na tem območju – in noben ukrep se ne zdi verjeten – je skoraj neizogibno, da bo naslednji večji ciklon vzel milijon življenj.
Katastrofalnim vetrovom dodajo svoje še naravne nesreče, ki ustvarijo svoje lastne vetrove. Ko je leta 1923 Tokio in Jokohamo prizadel potres in sprožil požare, ki so uničili obe mesti in vzeli 160.000 življenj, so grozo še povečali tatsumakiji oziroma »zmajski vrtinci.« To so ognjeni tornadi, ki so se izvili iz ogromnega oblaka dima in so pomorili še 40.000 ljudi.
Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1815 na indonezijskem otoku Sumatra. V ognjeniku Tambora se je nakopičil ogromen tlak. Zgornjih 1250 metrov ognjenika je odneslo in nastal je krater s premerom deset kilometrov. Ob izbruhu in posledičnem plimskem valu je umrlo petnajst tisoč ljudi. Še več pa jih je umrlo zaradi tornadov, ki so se izluščili iz velikega oblaka, ki je več tednov visel nad otokom.
Ta izbruh je v atmosfero vrgel več drobirja kot katerikoli drug, ki ga poznamo. Oblak prahu je več sto kilometrov naokoli spremenil dan v noč. Madura, oddaljena 450 kilometrov, se je za tri dni potopila v temo, in ko so enkrat visoki vetrni strženi začeli enakomerno razpošiljati drobir po ekvatorju, so bili sončni zahodi po vsem svetu še ves preostanek leta posebno barviti.
V naši atmosferi se nič ne dogaja v osami. Karkoli se zgodi nekje na Gaji, se kmalu razve vsepovsod. Zrak prenaša sporočila in živčni sistem vetrov raznaša novice, nenehno prerazporeja Zemljin vzorec toplote in mraza ter ustvarja vremenske spremembe.
Knjigo Nebesni dih, ki je v prevodu Urške Pajer izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Manderley v Netflixovi filmski adaptaciji Rebeke iz leta 2020 v režiji Bena Wheatleyja.
Vse to je le privid, spomin: visoka železna vrata, za katerimi se vije dolga pot, in krošnje dreves, »ki jim ne vemo imena« s svojim zloveščim nočnim pomrmravanjem. Vse je preraslo gosto, prepleteno grmičevje, nekdanja ljubkost posestva pa se je razbohotila v nebrzdan in zmagoslaven krik narave. Ko se nazadnje vendarle znajdemo pred sivim kamenjem graščine, jo – »bleščečo v mesečini sanj« – komaj še prepoznamo. A vseeno je tu, pred nami, visoka in spokojna, in »čas ni mogel uničiti sijajne somernosti zidov, niti kraja samega«. Očarani smo in prestrašeni, scela nas je pogoltnila nostalgija, ki je pol strah in pol strast, kamnita stavbna gmota pred nami pa je njeno mogočno utelešenje. Ljubimo ga in sovražimo, ta kraj, ta temačen spomin, ki je bil menda fabrikacija že v trenutku svojega nastanka, zdaj pa, ko je v motni leči naše zavesti dvakrat preobrnjen, se nam kaže kot še bolj varljiv.
Ste tudi vi sinoči sanjali o vrnitvi v Manderley?
Dogajalni prostori odločilno vplivajo na razvoj in značaj literarnih del, med očitnimi primeri tovrstnega sovplivanja pa težko spregledamo gotski roman z njegovimi temačnimi, vlažnimi graščinami in podeželskimi rezidencami, med katerimi s svojo vseobsegajočo simboliko izstopa Manderley v Rebeki britanske avtorice Daphne du Maurier. Roman se začne s slavnim prvim stavkom in še slavnejšim prizorom iz sanj, v katerem se protagonistka – v trenutku pripovedovanja že zrela ženska – vrne na nekdaj sijajno posestvo, nato pa z nepojemajočim tempom razplete zgodbo o usodni ljubezni, ljubosumju, prevari in umoru. Rebeka do danes ostaja bestseller, privlak njene globoke dvoumnosti, ki jo je avtorica spretno umesila v relativno šablonsko zgodbo na preseku med romanco in kriminalko, pa ostaja nezmanjšan. Prvoosebna pripovedovalka, katere imena v romanu ne izvemo, se preživlja kot spremljevalka premožne dame v Monte Carlu, kjer spozna pravkar ovdovelega Maxima de Winterja. Ta se od pripovedovalke loči tako po starosti kot po družbenem položaju, a par se kljub temu romantično zaplete in na vrat na nos tudi poroči, idila mladega zakona pa se seveda začne krhati ob prihodu na de Winterjevo rodbinsko posestvo Manderley, nad katerim kot temačen oblak visi še kako živ spomin na gospodarjevo prvo ženo Rebeko. Du Maurier priznava, da je zamisel za roman črpala tako iz tematsko sorodne Jane Eyre kot tudi iz lastnega življenja ter ljubosumja do nekdanje žene svojega soproga. Lik Rebeke za mlado protagonostko predstavlja vse, kar sama ne zna in ali pa si prepoveduje biti. Soočena z novo vlogo hišne gospodarice je popolnoma izgubljena in poražena, njena pripadnost nižjemu sloju pa v njenih lastnih očeh postane boleče očitna. S svojo predhodnico se ne more kosati v prav ničemer – to je ideja, ki jo v protagonistkinih mislih skrbno hrani tudi zagoneten lik hišne oskrbnice in Rebekine zaupnice gospe Danvers –, dokler se de Winterjeva prva žena v pripovedovalkinih mislih ne prerodi v popolnoma fikcijsko skonstruiran ideal ženskosti: ta je hkrati prefinjena in neukročena, močna in elegantna, uglajena in divja, zapeljiva in skrbna. Rebeka sama pluje z jadrnico po razburkanem morju; Rebeka jaše najtežavnejše konje; Rebeka izbira sofisticiran jedilnik; Rebeka gosti najsijajnejši ples daleč naokrog; Rebeka je nezvesta, ljubezen in spolnost pa sta zanjo »samo igra, nič drugega kot igra«, kot se izrazi gospa Danvers. Tukaj leži tisto bistvo, ki dela roman zares zanimiv – nad površno romanco med de Winterjem in pripovedovalko se razpenja neskončno bolj kompleksen in zanimivejši odnos med žensko in žensko oz. še bolje, med žensko in njeno lastno identiteto, kot jo sama konstruira v kontrastu in v sozvočju s svojo družbeno inducirano idejo o ženskosti.
Manderley v Hitchcockovi ekranizaciji romana Rebeka iz leta 1940.
Nad vsem tem bedi Manderley, več kot le stavba, več kot le kraj. Manderley deluje kot silen poganjalec atmosfere in hkrati lik sam zase. Arhitekturni teoretik Alberto Perez Gomez v svoji knjigi Attunement (Uglasitev)v razmišljanje o arhitekturi vpelje koncept atmosfere – ta je zanj ključen element načrtovanja, doživljanja in razumevanja skupne grajene stvarnosti. Navezuje se na Heideggra, ko pravi, da arhitektura pomeni zunanjo prisotnost, ki človeka utelesi v sedanjem trenutku in v njem sproži otipljiva občutja. Manderley v maniri gotskega romana s svojo vseobsegajočo navzočnostjo v romanu uspešno gradi prav takšno temačno atmosfero, ki protagonistko že od vsega začetka potiska dalje v nemoč in občutek nezadostnosti. Manderley je ideja Rebeke: njeno prisotnost je mogoče začutiti v pramenu las, ki je ostal na glavniku, pa v dragocenih tkaninah posteljnega perila, na hodnikih, v napol napisanem pismu, ki je ostalo v predalu. S časom pa Manderley postane tudi sinonim za vso Maximovo preteklost in za družbeno strukturo, ki je lik Rebeke proizvedla – za old money aristokracijo, za rigidno družbo britanske kolonialne preteklosti, ki v času pisanja romana že v fazi postopnega ugašanja. Kako prva in druga gospa de Winter ravnata s posestvom, zelo jasno priča o njunem odnosu s to družbeno strukturo: če Rebeka zasebno krši njena pravila in se vdaja promiskuiteti, je njeno domovanje kljub vsemu vedno skrbno urejeno, o divjosti pa pričajo kvečjemu »krvavo rdeči rododendroni« na dovozu. Druga gospa de Winter pa Manderley najprej občuduje, nato zavrne, saj ta zavrača njo – potem pa ga v vrtincu dogajanja po sili razmer prepusti propadu. Manderley mora pogoreti, da bi se lahko za protagonistko vzpostavila drugačna družbena pravila, četudi se to ne zgodi po njeni volji. Tesnoba ob vselitvi v partnerjev družinski dom je bržkone univerzalna, saj je vsakdo, ki se je primoran (ali pa ima privilegij, kakor vzamemo) vseliti v mansardo ali prizidek klasične slovenske enodružinske hiše staršev svojega partnerja, sprva podvržen obstoječim hišnim pravilom. Družbene strukture se še zmerom najmočneje reproducirajo prav med vsakodnevnimi gospodinjskimi opravili, v najintimnejšem okolju domače hiše.
Rebekina zgodba je v ospredje kolektivne zavesti znova izplavala z lanskoletno filmsko adaptacijo, ki jo je za Netflix pripravil režiser Ben Wheatley, s tem pa poskušal stopiti v velike čevlje svojega predhodnika – za prvo ekranizacijo Rebeke je pred osmimi desetletji poskrbel Hitchcock. V filmu iz leta 2020 je Manderley na prvi pogled manjši in bistveno bolj dotrajan kot v prvi adaptaciji. V prizoru, v katerem se pripovedovalka in de Winter prvič pripeljeta pred graščino, je ta razlika močno zaznavna, in čeprav smo kasneje v filmu deležni nekaj kadrov dolgih hodnikov, temno opaženih sprejemnic in grozeče praznih salonov, Manderley iz 2020 kljub vsemu izgublja nekaj svoje teže v zgodbi. Film se protagonistko trudi opolnomočiti in na videz približati sodobnemu pojmovanju ženskosti, vendar s tem jemlje težo tudi glavni izkušnji romana. S spremembami v zgodbi, pa tudi z izbiro scenografije rušenje obstoječih struktur v novi Rebeki izgubi nekaj ostrine, ki jo premoreta tako roman kot Hitchcockova adaptacija. Kljub vsemu tudi novi film obdrži nekaj prostorskih poudarkov, ki simbolno razkrivajo prepad med Rebeko in mlado gospo de Winter. Če je Rebeka stanovala v zahodnem krilu, obrnjenem proti bučečemu, neukročenemu morju, se protagonistkina spalnica nahaja v vzhodnem delu graščine, ki je obrnjen proti mirnemu vrtu. Statusa »urejenosti« in »divjosti« se z razkritjem preobrneta, stikanje identitet med dvema ženskama pa rezultira v otipljivi preobrazbi okolice.
V začetnem, sanjskem prizoru romana Manderley prerašča narava; divje grmičevje, veje in mah preteklo urejenost posestva delajo skoraj neprepoznavno, Rebekini krvavo rdeči rododendroni pa v bohotnih šopih silijo na dovoz. Osrednje dogajanje v romanu za protagonistko predstavlja prekinitev z dotedanjimi naivnimi predstavami o svetu, z urejenostjo družbenih in spolnih pozicij ter, konec koncev, z lastno identiteto. Ta se vzpostavlja nasproti Rebekini – nasproti idealu – in se, ko ga skorajda doseže, sesuje sama vase. Maxim de Winter v trenutku, ko pripovedovalki izpove resnico o umoru, ko ta izve resnico o Rebeki (»Nikoli je ni ljubil, nikoli, nikoli!«), že objokuje njeno izgubljeno nedolžnost in naivnost. Ko se protagonistka poveže z Rebekino zrelo in svobodomiselno ženskostjo, je za moža takorekoč izgubljena, sama zase pa še ne najdena – roman ne vzpostavlja novega, le prekinja s starim. Manderley v sanjah je torej podoba nekdaj harmoničnega kraja, ki je prek prelamljanja z obstoječim redom sicer osvobojen, a postane temačen in ranjen, simbolično se stika z mestom, na katerem se protagonistka in Rebeka zraščata v rakavo, divje tkivo. To mesto tudi v času pripovedovanja zgodbe, ki je hkrati čas osvobajanja njenega pritiska, ostaja nezaceljeno. Morda pa je to tisto mesto – ne geografsko ne sanjsko, temveč mesto identitetne brazgotine –, na katerega misli pripovedovalka v romanu, ko vzdihne: »Morda bom sčasoma vzljubila ta kraj.« In šele s tem prepoznanjem bo hkrati postala Rebeka in se je dokončno otresla, Manderley pa bo enkrat za vselej porušen do tal.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Pred kratkim je pri založbi Sophia izšla zgodovinska, arhivsko-dokumentarna, biografska študija z naslovom Smrt fašizmu: Boj Louisa Adamiča za demokracijo o življenju in delu znanega slovensko-ameriškega literata, družbenokritičnega intelektualca in političnega aktivista Louisa Adamiča (1898–1951). Pod pronicljivo, tehtno in izjemno aktualno delo se je podpisal ameriški zgodovinar, profesor z Univerze Bucknell v Pensilvaniji, raziskovalec in dober poznavalec Adamičevega dela in nasploh zgodovine priseljevanja v ZDA ter zgodovine delavstva in delavskih gibanj John P. Enyeart. Knjiga prinaša nov dragocen vpogled v Adamičevo življenjsko pot, ustvarjanje, pisanje, politični angažma itn. na drugi strani Atlantika ter v njegov odnos z domovino, podporo gradnji nove, povojne Jugoslavije in podobno. Pri tem pa ne gre za klasično biografijo, temveč za problemsko študijo, analizo in pregled Adamičevega dela, njegovih političnih prepričanj, knjig, številnih člankov, tekstov in zapisov vseh vrst ter njegovega odziva na takratno kompleksno in prelomno politično, družbeno dogajanje v ZDA in v Evropi. Knjiga je plod, kot piše založba, desetletnega arhivskega raziskovanja v Ameriki in Sloveniji, obenem pa vsebuje tudi dragoceno foto-dokumentarno prilogo s številnimi Adamičevimi fotografijami in pismi.
V knjigi Enyeart podrobno opiše tudi, kako se je Adamič razvijal kot avtor, kako je oblikoval in negoval svoje politične nazore, kako se je angažiral kot kritični intelektualec in kaj je želel doseči. Obenem študija ponuja tudi sijajen vpogled v Adamičevo široko prepoznavnost in priljubljenost v ZDA, kjer je njegove knjige vzelo v roke množično občinstvo, njegovi članki v različnih publikacijah in časopisih pa so dosegali veliko branost. To si je danes težko predstavljati, toda kdor je tedaj bral knjige in časopise, kot je Enyeart pred kratkim povedal za Radio Slovenija, je imel doma kakšno od Adamičevih del ali pa redno prebiral njegove članke. To, kar je imel povedati, pa je vzela resno tudi ameriška politika oziroma država.
In če se Enyeart v prvi vrsti posveti različnim in raznolikim vidikom ameriških desetletij Adamičevega življenja in dela, se v spremni besedi zgodovinar, profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, publicist dr. Božo Repe ukvarja z jugoslovanskim okvirom oziroma bolj s tem, kako so Adamiča videli, brali in razumeli v njegovi stari domovini. Z Repetom smo ob izidu knjige pripravili krajši pogovor.
Kakšna nova spoznanja prinaša študija ameriškega zgodovinarja Johna P. Enyearta o življenju in delu Louisa Adamiča?
Gre za odlično zgodovinopisno delo. Rekel bi, da za delo stare šole, kakršno si je v današnjih časih, ko smo razpeti med številne projekte in druge obveze, res težko privoščiti. Stvari se je avtor lotil temeljito: z branjem, zbiranjem in analiziranjem vsega dostopnega materiala. In s pomočjo štipendij ter drugih vrst akademske podpore. Bil je tudi Fulbrightov štipendist v Sloveniji, z nami si je delil našo skromno pisarno na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
V svoji knjigi je analiziral odnos Louisa Adamiča do fašizma. Naši generaciji je bolj znano Adamičevo prizadevanje za boj jugoslovanskih partizanov, ki je bil seveda primarno prav tako boj proti fašizmu, manj pa vemo o njegovem precej globljem in širšem poznavanju fašizma. In o borbi proti njemu tudi v Združenih državah Amerike. Tisti, ki Adamiča bolje poznajo, vedo za njegove obsežne in odmevne študije o ameriškem delavskem gibanju, obenem pa je bil tudi neuradni govornik nekaj deset milijonov priseljencev in njihovih potomcev v ZDA. Med njimi je užival veliko priljubljenost in imel pomemben vpliv, saj so bili glavni bralci njegovih popularnih knjig, in sicer od konca dvajsetih let 20. stoletja do njegove smrti. Adamičevo stališče je bilo, da so v drugi svetovni vojni sicer zmagale zaveznice, da pa je fašistični duh, ki je ogrozil svet, še vedno živ. Enyeartovo delo sicer kaže tudi Adamičevo pot od slovenskega kmeta v izgnanstvu do tega, da je postal vidni član močne javnomnenjske skupine afroameriških in belopoltih intelektualcev, novinarjev, delavskih borcev, aktivistov in aktivistk iz različnih etničnih skupnosti, pisateljev, levičarskih politikov in političark ter radikalcev, ki so se fašizmu uprli tudi po zmagi nad njim. Ta drugi del, še zlasti njegovo ozadje, nam prav tako ni bil dobro poznan oziroma smo ga poznali le delno.
Louis Adamič Fotografija: Wikipedia
Zakaj je Adamič človek z idejami za današnje čase, kot pišete v spremni besedi?
Pripadal je, kot rečeno, vplivni skupini levičarskih piscev, ki so se upirali konservativni kontrarevoluciji v ZDA po drugi svetovni vojni. Konservativci so zagovarjali rasno superiornost, sovraštvo do drugače mislečih in manjšin, poveličevali nasilje ter tako težili k uničenju demokracije znotraj sicer formalno demokratične države. Kot nasprotje temu so v Adamičevem krogu identificirali demokracijo, ki je po njihovem mnenju vključevala rasno in etnično enakost, delavske pravice, pravico narodov do samoodločbe, socialno in solidarno družbo. Mnogi so bili zato žrtev t. i. makartizma oziroma »lova na čarovnice«.
V čem je Adamičeva aktualnost? Adamič pravi, da pri boju proti (ameriškemu in siceršnjemu) fašizmu ne gre zgolj za boljši odnos belopoltih do Afroameričanov in priseljencev, pač pa je treba izkoreniniti fašizem kot prepričanje, da so ZDA »anglosaška dežela«. Iz tega rasistično-nacionalističnega mišljenja, danes odkrito izraženega v geslu America First!, izhaja segregacija doma in kolonializem na tujem. Težko boste našli krajšo, a natančno in hkrati dovolj razumljivo interpretacijo stanja duha v ZDA in njene zunanje politike. Kako se uresničuje, ste lahko nekaj desetletij po Adamičevi smrti štiri leta vsak dan neposredno spremljali prek televizije in medijev z dramatičnim vrhuncem ob menjavi Donalda Trumpa. Na inavguraciji Joeja Bidna bi lahko zato mirno brali odlomke iz Adamičevih del, kar bi zvenelo precej bolj resnično kot tam izrečene patetične besede.
No, da ne bom ostal samo pri ZDA. Aktualnost njegovih definicij in razmišljanj o nacionalizmih, o domnevni večvrednosti po krvi ali barvi kože, o sovraštvu do drugačnih, zavračanju kulturnega pluralizma, skratka o konservativni revoluciji, ki demokratične vzvode zlorablja za prilaščanje oblasti in osebno bogatenje, lahko mirno prevedete v aktualne madžarske, poljske, slovenske in podobne razmere. Prepričan sem, da Adamič ne bi imel težav z oznako, da gre za lokalne različice fašizma.
Kako pa razložiti Adamičevo prepoznavnost in popularnost v ZDA, kjer so ga ljudje tako natančno brali, poslušali in se odzivali na njegovo delo?
Adamič je k omenjenemu protifašističnemu razpoloženju prispeval s pripovedovanjem zgodb o krivicah. Izhajal je iz resničnih zgodb in izkušenj priseljencev, zlasti slovanskih, a tudi drugih. Napisal je trinajst knjig in več kot petsto člankov, ki so med drugim izhajali v revijah American Mercury, The Nation, Negro Digest, Harper’s Weekly in Saturday Evening Post. Kot piše Enyeart, so gimnazijski učitelji in profesorji na kolidžih predpisovali branje njegovih del, redno se je pojavljal v vsedržavnih pogovornih oddajah na radiu, po vsej deželi so se zgrinjale množice, da bi ga poslušale, bil pa je tudi prejemnik pomembnih štipendij ter književnih nagrad. Predsednika Franklin D. Roosevelt in Harry Truman ter številni drugi javni uslužbenci so se posvetovali z njim o odnosu med njegovo domovino Jugoslavijo in Združenimi državami. Njegovo delo so slavili W. E. B. Du Bois, F. Scott Fitzgerald, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Eleanor Roosevelt in Upton Sinclair.
Njegova prepoznavnost sicer ni bila enoznačna. Dokler je bil živ, ga niso mogli utišati. Po smrti pa so Američani z izjemo ozkih intelektualnih krogov pozabili nanj, ker so ga bojeviti zagovorniki hladne vojne in protikomunizma prikazali kot komunista, kar je bila v ZDA najhujša politična psovka in je to še danes. Skušali so ga prikazati kot prevratnika, ne pa kot zagovornika pravic manjšin, ljudi drugačne barve kože in drugačnega prepričanja, revnih slojev in podobno. Kljub temu je vsaj v ozadju kolektivne zavesti ameriškega levoliberalnega pola ostal eden najpomembnejših ameriških levičarskih mislecev – ni pa bil komunist, menil je, da je vizija komunizma utopična, je pa hkrati zagovarjal stališče, da so utopični tudi drugi revolucionarni vzgibi, ki ljudi po vsem svetu navdihujejo k uporu. Seveda je vse življenje za to plačeval visoko osebno ceno, po smrti pa so se, kot rečeno, številni načrtno trudili, da ga potisnejo v pozabo.
Kaj je bilo pravzaprav v ospredju Adamičevega pisanja in življenja na drugi strani Atlantika? Kako je združeval na videz nezdružljivo – otroštvo v Sloveniji, simpatije do komunizma in naklonjenost do Amerike?
Adamič je kot pisatelj in aktivist združeval štiri temeljne teme: življenje in boj delavskega razreda, življenje in boj ameriških priseljencev, ameriško demokracijo in vitalnost ter njeno vodilno vlogo v svetu, nasprotoval pa je vojaški moči in zagovarjal, da morajo ZDA ostati vodilne v svetu, kar zadeva tehnologijo in demokracijo. Vse to bi lahko morda z določenega zornega kota združili pod vašo oznako »simpatije do komunizma«, čeprav Adamič ni razmišljal na tak način. Tu sta potem še dve temi: navezanost na otroštvo in ljubezen ali vsaj simpatije do domovine (pri obeh je iz romantiziranega odnosa postopoma oblikoval bolj realno sliko). Ljubezen do (širše) domovine je izkazoval zlasti s podporo narodnoosvobodilnemu boju, kar je povezoval s svojimi cilji o socialno pravičnejši družbi. Vendar ne gre pozabiti tudi tega, da je sprva podpiral rojalističnega Dražo Mihailovića, ker je pod vplivom netočnih informacij in propagande mislil, da se on bori proti okupatorjem in ne partizani. Jugoslavijo kot eno od svojih dveh domovin ter njeno obrambo je, tako kot številni jugoslovanski izseljenci, torej postavljal pred ideološke opredelitve. Sicer pa je bil Adamič tako raznovrsten, da ga ni mogoče spraviti v kalup. Obstajajo pa seveda rdeče niti, ki kažejo smeri njegovega življenja in dela.
Kakšen odnos pa so imeli do njega domači kraji? Kako so doma gledali na njegovo delo? V spremni besedi pišete, da se je še v Kraljevino Jugoslavijo, ki jo je prepotoval na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, vrnil kot »veliki sin Jugoslavije«, kar se je nato sicer hitro spremenilo …
Adamič je, podobno kot Združene države Amerike, analitično in kritično obravnaval tudi Jugoslavijo. Prvič jo je prepotoval na začetku tridesetih let. Obiskal je Beograd, Zagreb, Sarajevo, Dalmacijo, Makedonijo, zlasti ga je zanimalo podeželje. Njegova Vrnitev v rodni kraj (The Native’s Return) je, skupaj s še nekaterimi teksti, resnično živ opis stare Jugoslavije in njenih narodov. Pri tem je opozoril, da je ta v polkolonialnem odnosu do zahodnih držav. Ob vzponu nacizma in pred tem fašizma je že slutil vojno ter celo napovedoval revolucijo. Pri Slovencih je poudarjal močno povezanost s kulturo, opazil je, da imajo v javnosti velik vpliv pisatelji, prikazal pa je tudi uničujočo stvarnost: narod s šibko industrijo in brez lastne državnosti, revščino in njene strahotne posledice za ljudi, razkosanost naroda med štiri države in podobno. Po njegovi oceni je bilo gospodarsko, družbeno in politično življenje v Sloveniji v agoniji, vendar je imela dežela odličen človeški potencial. Med bivanjem v Jugoslaviji se je začelo njegovo sodelovanje s slovenskimi komunisti, zlasti je bil v stiku z Borisom Kidričem in njegovo družino, takontakt pa je po vojni obnovil. Zaradi kritičnega odnosa do režima in diktature kralja Aleksandra je za Jugoslavijo sicer postal persona non grata.
Znova se je vrnil leta 1949. Nameraval je odpotovati tudi v Sovjetsko zvezo, kar pa mu ni uspelo. Med obiskom se je prvič srečal z Josipom Brozom Titom. Več kot trideset ur je Adamič preživel na razgovorih s Titom, ki mu je zaupal veliko osebnih stvari. Na osnovi obiska je leta 1949 nastala njegova zadnja knjiga, ki je sicer izšla leta 1952, z naslovom Orel in korenine (The Eagle and the Roots). V knjigi kritik, ki jih je sicer izrekel na račun Tita in jugoslovanskega vodstva v glavnem ni bilo, delo pa je naletelo na različne odzive. A je pri tem treba upoštevati, da Adamič izida knjige ni dočakal, po njegovi smrti sta jo izdala žena Stella (ki mu je tudi sicer veliko pomagala pri pisanju, brez nje ne bi bil tisto, kar v literarnem svetu danes je) in njegov založnik, več kot tretjina prvotnega teksta pa je bila izpuščena.
Na čisto osebni ravni se iz knjige vidi, da je na določen način razčistil z domačimi, nekako ni več našel pravega stika s sorodniki na domačiji in se od njih oddaljil.
Kako pa je Adamič podpiral narodnoosvobodilni boj in novo Jugoslavijo, ki je nastala iz ruševin 2. svetovne vojne?
Adamičev odnos do Tita izhaja iz njegovega odnosa do partizanskega gibanja. V partizanih ni videl samo osvoboditeljev, pač pa tudi silo, ki bo spremenila družbene odnose, zato jih je odkrito in goreče podpiral tudi v socialnem smislu: kako je podpiral narodnoosvobodilno gibanje, je opisano v več delih, na kratko tudi v moji spremni besedi. Veliko je seveda pomagal njegov vpliv med izseljenci, še več pa prijateljevanje z ameriškim predsedniškim parom, do katerega je imel neposreden dostop. Tito pa je bil karizmatična osebnost na čelu partizanskega gibanja že med vojno, ko sta vzpostavila pisne stike, in tudi pozneje, ko sta se osebno srečala in družila. Nedvomno je Adamič gledal nanj tudi kritično. Zaznaval je Titov kult osebnosti, napake v Jugoslaviji mu niso ostale skrite. Kult osebnosti, množično oboževanje Tita je bilo zanj sicer uganka, a se je na koncu s tem nekako sprijaznil. Rekel bi, da je to imel za nekakšno nujno zlo, poleg tega je iz ameriških izkušenj vedel, kako se vedejo zvezdniki in vplivni politiki, kakšen vpliv imajo, zato je to najbrž primerjal. Čisto do konca njunega odnosa tudi z zgodovinske distance ni mogoče razložiti.
Zakaj se je Adamiču zdelo nujno sodelovanje – gospodarska naslonitev, odprtost, izmenjava informacij – med ZDA, ki so bile zanj središče industrijske revolucije, in Jugoslavijo, kar omenjate v svojem spremnem zapisu? Kako si je vse skupaj predstavljal?
Adamiču je bilo izjemno veliko do povezave obeh svetov. Morda je skušal osebno izkušnjo podzavestno prenesti na meddržavno raven. Kidriču je na primer predlagal posebno službo, ki bi spremljala tehnološki in industrijski razvoj ZDA. Bil je prepričan, da Jugoslovani ne vedo nič o Ameriki, da tudi ne vedo nič o stikih z javnostjo (Public Relations) in ne znajo prebuditi zanimanja ZDA za svoje probleme. Pri tem je Jugoslaviji sicer pomagal spor z Informbirojem. Kljub temu je takrat Adamič zapisal: »Da ste ga (posojilo) dobili, ne gre zahvala vaši propagandi, dobili ste ga kljub njej.« Slovenski kulturi, tedaj sploh izolirani od zahodnega vpliva, je na začetku leta 1951 poslal več ameriških dramskih tekstov. Tako so ljubitelji gledališča že takrat na ljubljanskih odrih videli denimo igro Arthurja Milllerja! Zanimivo, a še neodgovorjeno vprašanje bi bilo, v kakšni meri je Adamičeva miselnost vplivala na spremembo socializma v Jugoslaviji in na spremembo njene zunanjepolitične orientacije. Ni da bi pretiravali, a vseeno … Vsekakor si je želel moderno, odprto Jugoslavijo. Če bi ostal živ, bi ga obisk v šestdesetih ali sedemdesetih letih gotovo zelo razveselil.
V kolikšni meri je bilo na koncu Adamičevo delo in pisanje žrtev povojne ureditve sveta, ki ga je zaznamovala hladna vojna med dvema monolitnima ter ideološko, politično, družbeno ipd. nasprotujočima si blokoma, med katerima naj ne bilo nič vmes?
Adamič je brez dvoma žrtev hladne vojne, ideološke delitve sveta in Amerike ter makartizma. To, kar ste navedli, bi danes označili za fake news in medijski linč, kar kritični intelektualci, novinarji, kulturniki in drugi danes žal zelo dobro poznamo tudi doma. Vseeno mislim, da je bil Adamič pod precej hujšim pritiskom, kar pa seveda ne zanika dejstva, da živimo v svetu, ki mu je sam odločno nasprotoval. Oboje: hladna vojna in makartizem sta ga psihično uničevala in tudi uničila. Ali si je zato vzel življenje sam ali mu ga je kdo drug, ne bomo nikoli vedeli.
V spremni besedi omenjate, da je pri nas zanimanje za Adamiča in njegovo delo po osamosvojitvi zamrlo. Po drugi strani v zadnjih letih vendarle prihaja do novih prevodov, prispevkov, posvetov in razprav o avtorju, njegovem delu ter nasploh o njegovi zapuščini. Kakšno pozornost si zasluži?
Mislim, da je položaj pri nas od osamosvojitve naprej glede Adamiča podoben, kot je bil v ZDA po njegovi smrti in pozneje. Žal bi lahko tudi glede družbenih razmer naredili primerjavo med današnjimi razmerami v Sloveniji in takratnimi v Ameriki, zato Enyeartova knjiga prihaja ob pravem času.
Adamičevih del ni več v učnih načrtih, že desetletja nobena od mojih študentk ali študentov ne ve za Adamiča, ko vprašam zanj. Spomin nanj, kot sem zapisal v spremni besedi, sicer tudi pri nas ni v celoti izginil: po njem se imenuje celo osnovna šola v Grosuplju, tam ima svojo ulico in še kaj bi se našlo. Prav tako je bilo tudi v samostojni državi ob različnih obletnicah organiziranih nekaj posvetov in izdanih nekaj publikacij. V znanstveni in strokovni javnosti je torej deležen pozornosti tako v ZDA kot v Sloveniji, kaj več pa ne. Vsekakor pa se s tem vprašanjem lahko vrneva na začetek. Adamič si v današnjih razmerah nedvomno zasluži širšo pozornost. Ne nazadnje lahko tudi naslov Enyeartove knjige – Smrt fašizmu! – v slovenski podalpski različici berete na plakatih na aktualnih kolesarskih protestih, če že drugje ne. To pa je gotovo tudi razlog za večjo pozornost do Louisa Adamiča in njegovega dela.
John P. Enyeart: Smrt fašizmu: Boj Louisa Adamiča za demokracijo. Ljubljana, Sophia, 2020, 268 str.
