Prizor iz filma Trumanov Show (r. Peter Weir, 1998)
Nikoli nisem podvomil o tem, da je mučno biti Bog. Ker naj si še tako čaščen in slavljen z očenaši, še tako hvaljen, da si edini prijatelj in zavetje pred nevihto na pomolu, mislim, da je Tvoja samota neskončna, Vsevedni.
Zato bi Te rad videl neolikanega in neobritega, kako navijaš na kaki nogometni tekmi. Ali zavaljenega na letni terasi s hladnim pivom pri roki. In potem kako mokriš v smrdljivem stranišču na postaji. Ali kljubuješ mogočnežem na oblasti in njihovim podrepnikom.
Zakaj nisi vsaj enkrat neubogljiv otrok, ki ga bodo utišali s šibo? Zakaj se ne spustiš v človeško čredo, da občutiš, kako življenje boli? Da vidiš, kako je biti vržen na kolena. Da te premaga žalost, ko je tvoj otrok vročičen, da zajočeš, ko ti umre oče.
Rad bi videl Tvoje oči, zadete od ljubezenske zaslepljenosti, in da zdaj, ko ni nihče več prepričan, da živi v Tvojem vrtu, pogledaš name, kot da si človeško bitje. Ti, manjši od sebe, a večji od niča, si bil gotovo pijan, ko si ustvarjal tak svet. Ti, ki jemlješ in daješ, deliš in razdajaš, če si tako vsemogočen, zakaj ne storiš, da bo vse preteklo dobro?
Kako bi bilo, če bi bil Ti Človeški otrok, tako kot smo mi Božji otroci? Če bi mi zavračali Tvoje nerazumne želje, ne pa Ti naših? Če bi bilo nam, ljudem, žal, ker smo Te ustvarili po svoji podobi in podobnosti, in bi nadte poslali potop, čeprav dobro vemo, da potopa ne bo več, da bi nam do konca povedal neko drugo zgodbo.
Ali pa, recimo, kako bi bilo, če bi bili mi v sebi zbrani, Ti pa vznemirjen, prizadet, zamotan? Če bi Ti najprej prisluhnil nam in šele potem sebi? Če bi vsaj minutko živel po nas, kakor se mi trudimo bivati po Tebi? Če bi se Ti ravnal po naših zapovedih, ne pa mi po Tvojih? Če bi Ti temeljil v nas in bi se po svoji lastni volji dvignil k volji Človeka?
Nisem redovnica in ne izpovedujem se spokorniško. Drobec prahu sem in hvaležen sem Ti, ker si mi dal na izbiro, naj verujem Vate ali ne. Tudi prekletstvo je Božji dar. Grešen sem, vem, a Ti mi odpuščaš in me s tem kaznuješ, kar se sicer tudi prilega nekomu, ki mu je nebo samo za paravan.
Oče naš, ki si umivaš roke v oblakih in nas krepčaš s svojo besedo v upanju, da nam bodo zasijale duše, ali imaš tudi Ti koga, ki se mu boš spovedal? Ali je vse zunaj Tebe protipostavno? In mar Ti še ni presedlo, da si tam gori tako vseveden in premočen nad nami vsemi? Moder in nedostopen v hladni praznini. Brez tople žene, ki bi Te v postelji objela in s Tabo potonila v sen.
Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj
Najboljše zdravilo za naglo jezo je krepek sprehod.
Joseph Joubert, Zbrane misli g. Jouberta, ur. Chateaubriand
Na prvi pogled je osupljivo, koliko dolgih pešpoti gre prek celin: poti, namenjenih mesecem hoje, poti, dolgih nekaj tisoč ali celo več kot deset tisoč kilometrov, poti z bajnimi seštevki kilometrov čistega vzpona. Poti, ki so tako dolge, da je kar malo težko že prebirati njihove številčne predstave, kaj šele si te številčne predstave dejansko predstavljati. Mednje niti ne spada Slovenska transverzala, saj je dolga ‘borih’ 600 kilometrov, ima 45 kilometrov skupnega vzpona in se jo prehodi v 30 dneh. Mednje od tistih, ki gredo prek Slovenije, spadajo bolj eksotična imena: E7 s 4.300 kilometri od Portugalske do Madžarske. E6 s 6.300 kilometri od Finske do Turčije. Najdaljša v sklopu poti Via Alpina, rdeča, od Monaka do Trsta po grebenu Alp: dolga je 2.400 kilometrov in ima 139 kilometrov čistega vzpona, 166 etap. Tudi Jakobova pot je lahko nezmernih dolžin: lahko jo začneš s svojega dvorišča in jo končaš na španskem vogalu ob Atlantiku. Nekoliko naprej od domačega praga pa gre prek kontinentov še cela množica dolgih poti. Če čisto preskočimo preostale evropske, omenimo vsaj še nekaj dolgih poti z vsaj ene druge celine: v ZDA, recimo, velja za največje priznanje pohodniku osvojitev ‘trojne krone’, torej da prehodi Pot pacifiškega grebena, Pot kontinentalnega razvodja in Apalaško pot. Samo Apalaška pot ima 3.500 km horizontale in 142 km vertikale, običajno se prehodi v šestih mesecih.
A velika in raznolika ponudba takšnih dolgih poti niti ni nenavadna, saj zgolj odseva veliko in raznoliko povpraševanje po njih; takšnih pohodnikov, ki se jih odločijo prehoditi v celoti in naenkrat – t. i. thru-hikerjev – je zelo veliko in ob prebiranju njihovih zapisov o poti je takoj tudi očitno, da so si zelo različni, kajti njihovo najbolj razširjeno geslo je »vsak potohodec hodi svojo pot«.
S takšnim odnosom je tudi najbolje nekaj let bresti med obilico internetnih in knjižnih podatkov o dolgih poteh. A obenem si lahko privoščiš tudi precej izbirčnosti, pravzaprav kolikor je hočeš, kajti nekje je tista prava zate, prejkone celo več kot ena, toliko jih je. Jakobova pot se mogoče zdi po imenu zanimiva, seveda, ampak ko malo obrneš pričevanja, kakšno rečeš z izkušenimi … Spet drugače je na primer z E6. Da je v Italiji večina manjka, eden njenih domnevno obstoječih delov pa gre menda kar po avtocesti, je tip humorja, ki se mogoče zdi zabaven komu drugemu, jaz ga ne razumem. Podobno izraža krizo evropske zavesti tudi E7 – če se prav spomnim, je dobršen njen del v Skandinaviji povsem nemarkiran, ker je razglašen za resnično divjino. Obilo uspeha Resničnim moškim. V tundri in v tropih. V slednje sem enkrat pomolil nos, težko dihal, najbližje stranišče obrizgal do višine oči in si zato z lahkoto predstavljam, kako v mukah crkujem na eni teh zaraščenih poti, potem pa, da bo res dopolnjeno, nekdo pristopi k meni in izjavi: »Dr. Kenda, I presume?«
Od množice jih tako ostane samo peščica, najbolj zaželena pa tudi kmalu izstopi izmed preostalih: Apalaška pot. Ta nekako izpolnjuje vsa tista čisto osnovna pričakovanja. 3.500 km horizontale in 142 km vertikale je pač krepek sprehod, na katerega si želel že kar nekaj let. Gre za scela urejen sprehod; pot je vzdrževana, ves čas označena z markacijami, z močno pokončno belo črto, z bivaki na okoli vsakih dvanajst kilometrov, največkrat blizu vode, dostikrat s sanitarijami, čeprav bazičnimi. Še več. Samo 1 % celotne Apalaške poti gre po cestah, iz popotnih zapisov pa je nemudoma razvidno, da so čisto pravi tudi pohodniki sami. Barviti, včasih prav do solz barviti, a obenem večinoma lepo sledijo visokim merilom pohodniškega kodeksa vedenja in etike. Še dalje: Apalaška pot se prehodi v časovnem razponu od zgodnje pomladi do pozne jeseni, v tem času pa so temperature v povprečju nekje tam kot pri nas. Podnebje na južnem delu sicer zna biti malo preveč celinsko ali že nekoliko subtropsko, a ne pozna res hudih skrajnosti, sploh ne zgodaj poleti. Visoko poletje bi bilo očitno krasno na severnem koncu – v tajgi Maina in vremensko surovih Belih gorah. Konec avgusta ali začetek septembra se najbolje hodi med omikanimi festivalskimi mesteci Massachusettsa. In oktober v Narodnem parku Shenandoah (v Virginii, tam na severnem koncu južne polovice poti) bi bil gotovo prav filmski. Pot očitno zadovoljuje osnovna pričakovanja tudi po tem, da drugačna kot lepa že ne more biti. Ne le da gre skozi zgoraj omenjeni Shenandoah, najbolj milega izmed ameriških nacionalnih parkov. Gre tudi skozi najbolj obiskanega – Great Smoky Mountains – potem pa še prek niza nacionalnih in državnih gozdnih rezervatov, državnih parkov, zgodovinskih in naravnih spomenikov.
Pot seveda osnovna pričakovanja tudi preseže. Bistven presežek je, da urejenost poti ne krni kaj dosti dejstva, da gre pot večinoma po hudo odročni divjini. To je torej pot za pogumnega pohodnika. Za tistega, ki s spalnico, shrambo in kuhinjo na ramah brez težav hodi po pravem, divjem gozdu. Večinoma čisto sam. Daleč od pomoči. In blizu čisto pravim divjim živalim. Lačnim. Podobno kot v naših gozdovih so tudi v teh volkovi. Kot pri nas je tudi v Apalačih kakšna strupena kača. Seveda imajo v tistih gozdovih tudi divje svinje, ki lahko spričo občutka ogroženosti postanejo zelo nasilne, kot pri nas. In imajo zelo dosti medvedov, precej več, kot jih je pri nas. In njihovi so tisti črni, ki se menda zelo radi igrajo s plenom. Naprej. Na Apalaški poti je nekaj rastlin, ki se jih še kako velja naučiti prepoznati in nato izogibati: strupeni bršljan, atlantski strupeni hrast in ameriški strupeni octovec, najbolj toksična rastlina ZDA. In čisto na koncu seznama, pa nikakor zanemarljive, so razne bakterije, virusi in podobno; tako kot pri nas je treba biti ob piku klopa pozoren na znake borelioze, vodo iz potokov pa se na Apalačih vedno razkužuje zaradi giardiaze, za katero so značilni napihovanje, riganje, dolgotrajna driska brez vročine, vetrovi in – ne najbolj presenetljivo – izguba teka.
Apalaška pot presega pričakovanja tudi z živalmi, ki niso nevarne, a so vseeno fascinantne, kot na primer blatni vrag, močerad, dolg tri četrt metra. Presega jo z izjemnimi primerki dreves, kakršna sta sloki vzhodni beli bor in mogočni topol tulipovec. In seveda jih presega tudi zaradi ljudi: Apalače poseljuje prav posebna vrsta rovtarja, ki je, tako se vsaj zdi, ob vsem drugem tudi pomemben jeziček na ameriški politični tehnici in je krepko pripomogla k zmagi v zadnji ameriški ‘volilni tekmi’. In skoraj vsi tega rovtarja poznamo, saj se še predobro spominjamo filma Odrešitev. Ja, to so ti: stoletja prakse razmnoževanja v ožjem družinskem krogu, ilegalno zvarjene žganice, dostikrat polne strupenih primesi itd.
Apalaški rovtar tudi nikakor ni edini zanimiv fenomen v zvezi z Apalaško potjo. Slednja je namreč tesno zvezana s pomembnimi deli zgodovine ZDA, s pojmom Amerike malih mest, v zvezi z njo se postavljajo vprašanja o Indijancih, o transcendentalistih in beatnikih, o ameriški protikulturi, o nastanku same poti in o tem, kako je mogoče, da v ZDA lahko obstaja kaj tako nenavadnega, kot je urejena pot, po kateri lahko hodiš tako rekoč zastonj. In seveda, bistvena vprašanja se nenazadnje postavljajo tudi okoli enega najpomembnejših presežnikov Apalaške poti, fenomena zelenega tunela, ki se zdi nekaj srhljivo podobnega strašnemu vrtincu totalne perspektive, instaliranem na enem od Žabasvetov v naši galaksiji.
Kaj naj rečem drugega: toliko izvrstnih izzivov, toliko drugačnega, novega, zanimivega in toliko lepega! Kdo ne bi izrabil priložnosti, da bi poskusil prehoditi Apalaško pot, če bi se mu le ponudila?
In še zdravilna naj bi bila, pravijo.
Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na oznako Apalaška pot.
Prizor iz filma Prihod (r. Denis Villeneuve, 2016)
Ko sem pred kakšnimi dvajsetimi leti prvič spet srečal Nikolaja, blokovskega soseda iz otroštva, mi je omenil, kako sem se mu takrat, v začetku sedemdesetih, zdel odštekan otrok. (Nikolaj je kakšnih pet let starejši.) Hodil sem okrog bloka z malim črtastim zvezkom in se hvalil, da bom napisal knjigo. Hvala bogu, takrat te zaradi česa takega še niso tepli, vsaj ne okrog tistih blokov na Jamovi. (Fužin še niti ni bilo.)
S tem lažje datiram nastanek te prve knjige: z Jamove smo se preselili malo pred začetkom drugega razreda, torej sem v tisti zvežčič čečkal nekje pri sedmih letih. Spomnim se, da sem z njim težil tudi vrstnikom okrog peskovnika v novem naselju. Debelo so me gledali in me z iskreno mešanico čudenja in ogorčenja spraševali: »Zakaj?« Zvežčiča na žalost nimam več in iz njega se spomnim samo drobcev.
Zgodba se je dogajala v džungli, glavni junak je bil Sweyn Towrrey. (Že takrat sem vedel, da pustolovščine po džunglah ne pritičejo niti Janezu niti Juanu ali Xin Chau; primerno je edino približno angleško zveneče ime z veliko Y-i, W-ji in RR-ji. Obenem pa mora biti čim bolj nerealno, da te ne bo mogel nihče tožiti.) Spomnim se še, da sem v njem prvič zgrozil mamo, ko sem ji ponosno pokazal zvezek in je po načelnem odobravanju mojih ambicij prebrala, kako junaki naletijo na črnca, ki jim stika po taboru. »Sweyn Towrrey mu je poslal kroglo v srce«. Tega stavka se res spomnim (o tem rasizmu več malo kasneje). Zaman sem ji razlagal, da se tako pač piše, da tako mora biti; bila je trdovratna, da si ljudje tega med sabo ne bi smeli delati. Potem se spomnim še enega prizora: junaki so v podzemski jami odkrili ponikalnico mehurčkaste mineralne vode. Tudi tu so potem kmalu naleteli na črnske divjake in jih s streljanjem nagnali, da so skočili v tisto mineralno vodo, da si rešijo golo življenje. »Pošteno jih je opeklo.« Ta privoščljivi stavek je bil posledica sklepanja, da če radenska v ustih žge, mora biti še toliko hujše, če cel skočiš vanjo. Takrat mi še ni bil blizu koncept fact-checkinga, ki se mi zdi danes temelj avtorske etike; menda sem se enostavno bal preveriti in si za poskus politi radensko po roki.
Kaj je torej sedemletnega mulca napeljalo k temu, da bi pisal knjige? Svojega razumem, ker pač opazuje mene, kako brezplodno zijam v računalnik, pa ga nazadnje vseeno nekako nahranim … A moj oče je bil farmakolog, mama medicinska sestra, brat pa je šel na elektro. Če na razvoj otrokovega zanimanja vplivata okolje ali genetika, sem najbrž mutant. Ne spomnim se, da bi me impresionirale kakšne konkretne slikanice. Res so mi, čim sem nekje pri petih letih začel brati, kupovali stripe Toma in Jerryja – in ti so bili takrat v hrvaščini. Tisto hrvaščino sem takrat nekako mimogrede razvozlal na osnovi slik, včasih vprašal, kaj pomeni kakšna beseda; torej sem se hrvaško naučil iz branja. In povzročil sem ogorčenje pri svoji prekmurski omami, ko sem povedal, da bi morali Slovenci »govoriti hrvaško, ampak bi rekli, da je to slovensko«. S tem drugim sem hotel povedati, da se mi beseda »hrvaško« čisto zvočno zdi grda (»hrrr«, »hrrrv« …), beseda »slovensko« pa je lepa, poetična, sliši se nekako »sveže« (ne vem, kako bi to boljše razložil; pač nek čuden občutek jezikovne sinestezije, ki me daje, odkar pomnim). Tisto prvo pa je bilo pač značilen simptom fascinacije nad jezikom, ki ga ne znaš najbolje, ampak ti je malo načel kožo in se zaradi tega potujitvenega efekta v njem vse sliši nekako bolj kul, magično, seksi. Se pravi: tisto, kar bi sicer rad povedal, je mogoče malo brez veze (če že ne ravno idiotsko), v tujem jeziku pa se to zastre, bedastoče ne opaziš več, ker se preseli v strip Toma in Jerryja ali pa v komad Chucka Berryja. Dosti čisto odraslih slovenskih pevcev ne more prek tega efekta in se »lažje izraža v angleščini«, ker so jim zato globoke misli bolj nesmešne. (Tisto, da naj bi angleščina pomagala prodreti na svetovni trg, je namreč bedarija. Drugače se moja otroka ne bi tako zavzeto trudila v portugalščini peti Ai se eu te pego.) Seveda tudi jaz svoj vsakdanji govor še danes bogato posipam s frazami v hrvaščini in angleščini, ampak bolj citatno, komično. Takrat pa moja no-bullshit familija nad mojim čisto resno mišljenim neoilirskim kozmopolitizmom ni bila navdušena.
Drži sicer, da je moja mama rada brala. Tudi meni. Kot otrok sem bil nagnjen k anginam, vsako zimo sem imel najmanj dve – in ko sem cele dneve ležal v postelji, se človek stripov s Tomom in Jerryjem naveliča. (Takrat v otroških sobah še ni bilo televizorjev in interneta. Bili so težki časi.) Mama mi je med neko posebno dolgotrajno angino brala V puščavi in goščavi. Zgodba me je tako potegnila, da sem vztrajal, da mi bere in bere, dokler ni imela zadosti: »Saj znaš zdaj že sam brati, a ne? Izvoli si jo.« In pustila me je samega v postelji z debelo, staro, oguljeno knjigo brez ilustracij. Do konca angine sem jo pogoltnil celo in še danes sem ji hvaležen. Je pa res, da je bil Henryk Sienkiewicz z eno od najbolj rasističnih mladinskih knjig (zločinski, hinavski Arabci, nehvaležni za kulturo, ki jim jo prinašajo Evropejci) verjetno povod, da sem v svoji prvi knjigi s Sweynom Towrreyjem tako navdušeno pobijal črnce. Ja, fantazija je čudna reč. Pripoved te mimogrede potegne marsikam, kjer nisi mislil, da se boš znašel, in bo trajalo, preden si natančno ogledaš okoliški teren.
Požiral sem stripe iz Politikinega Zabavnika in vsaj eden od njih je naredil name (malo nesrečen) formativni vtis. V nekem stripu je butler padel čez preprogo, se ponesreči ves zavil vanjo in lezel po parketu kot nekakšna gosenica. Njegov kraljevi gospodar ga je zagledal, zakričal: »Kakšna strašna golazen! Gotovo je zelo nevarna!« in tekel po šibrovko, s katero ga je lovil po palači. Zaljubil sem se v skrivnostno besedo »golazen« (še sploh potem, ko sem zvedel tudi za rimajočo besedo »prikazen«). Rad sem skakal okrog ljudi in kričal: »Golazen! Prikazen!« S tem početjem sem dobil samo enega simpatizerja (trideset let pozneje je postal predsednik nadzornega sveta neke velike zavarovalnice), skupaj sva nadlegovala mimoidoče, si prislužila vzdevka Golazen in Prikazen ter dosti ur prebila v risanju najstrašnejših golazni in prikazni. V spomin na to navado sem svoji prvi otroški seriji (ki naj bi začela izhajati v začetku 2018) dal naslov »Trio Golaznikus«.
A v glavnem: ta moja nagnjenja do knjige so bila del tega, da sem se začel med vrstniki, ki so me debelo gledali: »Zakaj?« – počutiti kot čudak. To ni bil edini razlog. Zadnji kolektivni igri, ki sem ju še kar maral, sta bili zemljo krast in ristanc. Nogomet mi je vzbujal nejasno grozo, košarka paniko pred pretiranim dotikanjem, plezanje po vrvi pa željo po smrti. Od nekdaj sem bil socialno nespreten. Reakcije vrstnikov so se mi zdele čudne, neintuitivne. (Malo z nelagodjem opažam, kako mi devetletni sin danes opisuje obnašanje sošolcev na podoben način, kot sem ga doživljal jaz. Jaz sem kasneje za svojo asocialnost krivil starše, ker me stalno bolehnega niso vključevali v vrtec in so najemali študentske varuške, tako da nisem bil tako vajen mulčevskih hierarhij, divjanja, komunikacije z vrstniki. A očitno to ni bil usodni vpliv: tudi nekdo, ki je že z drugim letom začel hoditi v vrtec in čisto uživa v divjanju, se zna nazadnje svoji učiteljici predstaviti, da je »čuden«, ker »ima čudne navade«.) Čisto preveč sem navzoče rad nadlegoval s prikaznimi in golaznimi. Že v zgodnjih razredih osnovne šole sem dobil očala. Pograbilo me je zanimanje za kemijo: požiral sem kemijske učbenike pet let starejšega brata in težil sosedom, da skupaj delamo poskuse v mojem laboratoriju (oče mi je iz službe prinašal kemikalije, nekoč celo ciankalij). V šolski knjižnici sem ukradel knjigo o kristalografiji in obiskovalcem težil s svojo zbirko mineralov in herbarijem. Prijateljev pravzaprav nisem imel; bil sem pač razredni nerd.
Vsekakor spodbuda, da se začnem zatekati v izmišljene svetove in to sem v kakšnem četrtem razredu začel intenzivno početi. In kateri svetovi so bolj izmišljeni, fantastični, oddaljeni kot – vesoljski.
Navdušil sem se nad znanstveno fantastiko. Bral sem vse, kar mi je prišlo pod roke: zgodbe v Politikinem Zabavniku, Planet treh sonc Vladimirja Babule, Asimova, pozneje Lema … Nekje v kakšnem četrtem razredu sem menda napisal prvi del (z naslovom Carbonyum, 10. planet) serije, ki sem jo pisal vsaj še dve leti. Šit, kam so izginili vsi ti papirji? Najprej so bili napisani na roko, malo kasneje – ko sem svoje prve prihranke od žepnine zložil skupaj za nakup majhnega pisalnega stroja – pa tudi zgledno natipkani. Vse še zmeraj ostaja samo v moji glavi, pa čeprav samo kot majhni koščki. V glavnem, leta 2431 (pozor na to razporeditev števk!) je neki Andrej Skubic (kakšno naključje!) slučajno gledal skozi teleskop in zagledal nekaj, kar so dotlej še praktično vsi zgrešili: nov planet. Fora je bila v tem, da ta planet (poimenovan Carbonyum) kroži okrog Sonca točno nasproti Zemlje, tako da se zmeraj skriva za Soncem. Ne spomnim se, kako je temu genialnemu Andreju uspelo, da ga je uzrl, ampak spomnim se, da je že mesec dni kasneje proti temu planetu že letela raketa Združenih držav Evrope(sic!), na katere krovu so bili Andrej, moja dolgoletna (nikoli izpovedana in danes žal že pokojna) osnovnošolska ljubezen Irena, verjetno še kakšen sošolec, predvsem pa pestra vseevropska ekipa. Veliko Britanijo je zastopal Hamish Hamilton (ime je dobil po nekem dirkaškem stripu v Zabavniku, bolj kul imena ni), potem se spomnim nekega Heinricha (ker je učiteljica spoznavanja narave, ki sem jo posilil z branjem svojih spisov, z dvignjenimi obrvmi vprašala: »Zakaj pa Heinrich?«; skoraj prepričan sem, da mu nisem dal priimka Himmler), Albanijo pa je zastopal možakar s priimkom Shqipërisë. Niti predstavljal si nisem, da bi lahko albanski priimek snel od kakšnega mestnega slaščičarja: o Albancih sem vedel samo to, kar sem prebral v Velikem družinskem atlasu, kjer je pisalo, da je Albanija skrivnostna država – in nič ne more biti bolj skrivnostnega od q-jev in umlautov na ë.
V glavnem, mednarodna ekipa na planetu Carbonyum sreča tehnološko visoko napredna bitja, ki imajo namesto rok lovke s kleščami (in nekaj časa porabijo za razpravo o relativnih prednostih gibljivih lovk s kleščami in človeških zglobnih rok s prsti). Mimogrede najdejo še neko zmrznjeno Zemljanko (čisto slučajno mojo takratno poletno simpatijo z morja Majo, o kateri več kasneje), ki je planet samostojno odkrila in obiskala že prej, jo uspešno odmrznejo, potem pa še odločilno pripomorejo pri reševanju Carbonyuma pred napadom nekih čisto tretjih vesoljcev.
Tisti dve leti, ko sem pisal nadaljevanja Carbonyuma, sem praktično živel s to zgodbo, ki sem si jo upal komaj komu pokazati (ekipa je v nadaljevanju obiskala še Magellanove oblake – samo en planet, potem šla nazaj in izbojevala marsikakšno bitko). Mama se je sicer še zmeraj zmrdovala: »V tvojih zgodbah ni človeško življenje nič vredno.« Pač, v vsaki vesoljski bitki je bilo nujno eliminirati kakšno žrtev. Sicer tako kot v Odpisanih nekako enega našega na sto vesoljcev, ampak pri meni so naši umirali brez dramatične glasbe in pompa; pravzaprav so vsi drugi sploh niso opazili, da eden manjka. Po mamini pripombi je bila najradikalnejša čustvena izboljšava, kar sem jih zmogel, ko je umrl tisti Heinrich. Vesoljci so mu razstrelili drobovje in potem je bilo nekako takole (po spominu): »’Bežimo!’ je vzkliknil Andrej. Stekli so proti izhodu, le Matej je okleval. ‘Ampak … Ubogi Heinrich …’ ‘Beži!’ je zatulila Maja. Matej je stekel in vrata za njimi so se zaprla.« In to je bilo to. Nihče od Heinrichovih prijateljev se ni nikoli več spomnil Heinricha in sumljivega vtisa, ki ga je naredil na mojo učiteljico spoznavanja narave.
Ubogi Heinrich. Ampak še težje je bilo drugim; tistim, skozi katere sem si s pisanjem vedno novih delov dejansko začel ustvarjati osebni odnos z liki. Glavni razlog, da sem zares živel s to zgodbo (ne samo, da sem jo pisal tem nekje od desetega do dvanajstega leta), je bil neki drug: vanjo sem poleg vseh tistih fantastičnih Angležev, Nemcev, Albancev, Poljakov in drugih državljanov ZDE lahko vpletal žive ljudi – vrstnike, in sicer sošolce, sosede ali obraze s televizije, ki so mi bili nekako neznansko kul, ampak hkrati tako daleč, tako slabo razumljivi in jaz razumljiv njim. Skupaj smo lahko vsaj na tak način zaplesali nek vznemirljiv, usoden ples. Mimogrede, v teh zgodbah ni bilo nobenega namiga na seks, šlatanje, lubčkanje ali vsaj simpatije, čeprav so bila to leta, ko nas je to začelo zanimati; samo raziskovali smo tuje planete in kljubovali sevanjem, gravitacijskim pojavom, birokraciji vesoljske agencije in sovražnim vesoljcem. Ampak to zmeraj pogosteje z liki, ki so me tako ali drugače vznemirjali.
Povedal sem, da sta že v prvem delu serije nastopali moja dolgoletna ljubezen Irena in bolj sezonska simpatija Maja (v zgodbi med njima ni bilo nobene napetosti, čisto zadoščalo mi je, da sta obe nekako v bližini literarnega Andreja). Z nekim posebnim srhom pa sem vključeval zgoraj omenjene »obraze s televizije«. Ne filmskih likov, že izdelanih junakov iz ZF filmov ali mladinskih nadaljevank: vsake toliko časa sem se dejansko zaljubil v obraz. Recimo, gledal sem neko brezvezno ameriško verzijo Heidi in se mi je bogve zakaj zdela neznansko lepapunca, ki je igrala Klaro. Sedel sem čisto blizu televizije in pozorno zijal v napise po koncu: še danes vem, da je bilo igralki ime Zufeïka (pozor na to čudovito črko ï). V trenutku se je znašla v moji zgodbi. Hotel sem samo punco z njenim obrazom; vse drugo o njej sem si hotel izmisliti sam. (Mimogrede, zdajle sem še zaradi fact-checkinga poguglat ime te Zufeïke. Ugotovil sem, da ji je bilo v resnici ime Zuleika Robson. Ah, tisti črno-beli televizorji z obupno resolucijo.) Kar se mi zdi še bolj zanimivo, pri tem nisem delal razlik med moškimi in ženskami: zaljubljal sem se v luštkane punce in fante z zaslona in si jih ne glede na žanr izvirnika prisvajal v vesoljsko zgodbo (»priključil« sem si recimo tudi igralca iz nekega slovenskega mladinskega filma). Kaže, da sem imel svojo biseksualno fazo, čeprav je šlo predvsem za neko željo po druženju in »iskrenem tovarištvu«, bondingu. Z ženskimi in moškimi liki. A mislim, da je bil v zraku neke vrste eros. Do teh likov sem – za razliko od potrošnih Heinricha, Hamisha in Shqipërisëja – čutil neko nežnost: potrebo, da jih izpostavljam strašnim nevarnostim, tudi bolečinam, a (ponavadi) z junaško rešitvijo kolegov. Ni šlo toliko za pomoč pri ustvarjanju tistega »spoštovanja do človeškega življenja«, ki ga je tako pogrešala moja mama, čeprav je s tem sčasoma nastajalo prav to. Šlo je za potrebo, da se dotaknem nekaterih ljudi, ki so se mi zdeli čudoviti, vsaj v trenutku, ko jih junaški lik Andrej reši iz težkega sranja in muk (v katere jih je prikladno spravil precej manj junaški »pisatelj« Andrej). Dejansko se jim je »pisatelj« Andrej na ta način približal na način, ki ga v vsakdanjem življenju ni obvladal in ga še danes ne.
Pisanje je zame postajal način, kako se izraziti, ustvariti v besedah (teh čudovitih besedah, od katerih ima vsaka neko vizualno obliko, nek okus) nekaj boljšega, kot zmore izreči nek introvertiran, očalast, rejen fant, ki v vsakdanjem pogovoru premore kvečjemu kako duhovito pripombo, da bi njegov jalovi molk izzvenel vsaj malo skrivnostno. Ki to enako še dandanes počenja na Facebooku. Pisava je čudovita stvar: v njej lahko ustvariš veliko zgodbo. Zgodbo, v kateri lahko preizkusiš, koliko si človek in koliko imaš vezi s soljudmi. S katero ustvarjaš vezi s soljudmi. Ki ne slišijo kričanja vesolja, mineralov, prikazni in golazni, tvoje ljubezni do njih; a vseeno jih vanj postaviš kot junake, ki bodo to morda zaslišali in se čudili skupaj s tabo.
Morda se zadnji odstavek sliši nekam pompozno. Ne morem si pomagati, pišem pod vtisom edinega ohranjenega odlomka iz te ZF-serije, ki mi ga je pred tedni uspelo izbrskati iz predalov na podstrešju očetove hiše. Nedokončani zvežček se bere zelo banalno, v meni pa še danes vsak stavek nekaj zdrami. (Od občutkov zadrege prek sramu do krohota; ampak čutim ga, uf, zelo.) V A5-zvezek z naslovom Nadaljevanje knjige: Canuianriko 1 sem pisal verjetno na počitnicah med petim in šestim razredom, povečini v šotoru; na morju smo bili spet z druščino, v kateri sta bila tudi Prikazen in Maja, ki se je za potrebe tega dela znova vrnila v zgodbo (nekaj delov je manjkala, ker se med letom nisva videvala in sem nekako izgubil čustveno navezo). Zvezek je ostal nedokončan, ker sem se z njim menda dokončno naveličal ubadati s to druščino. Tisto poletje je bilo zame nekako emocionalno neprijetno in vsega sem imel dovolj. Ampak no, tu je kratek odlomek iz tistega zvezka:
Vahino je osuplo obmolknil. Nekaj črnega, težkega je s peklenskim bobnenjem šinilo mimo rakete.
»Verjetno je bilo potniško letalo!« se je zarežal Smith, ko je predmet izginil v daljavi. Vendar je bil njegov glas prikrito živčen.
»Ne, to pa že ne. Tu in s tako hitrostjo nikakor.«
»Kaj pa potem?«
Tisti trenutek se je zabliskalo. Indikator sevanja je počrnel in le antiradiacijski šipi so se imeli zahvaliti, da jih silovito sevanje ni upepelilo. Strahoten grom je preglasil vse drugo. Na obali v daljavi je zažarela ognjena krogla, ki se je bliskovito dvigala. V višini nekaj kilometrov se je razkadila v žarečo gobo. Sijala je v beli, oranžni in rdeči, včasih pa tudi modri in zeleni. Iz nje so sikali bliski. Čez nekaj trenutkov je nekaj nevidnega treščilo v dvatisočtonsko raketo iz volframovega karbida in jo odpihnilo kot papirnato letalo.
»Strahota! je zakričal Smith. »Kaj je to?«
Če ne bi bili privezani z varnostnimi pasovi, bi jih pometalo po celi sobi.
»To mora biti jedrska eksplozija! je odvrnila Maja. »Najbrž se je ofenziva že začela!«
Odpela si je varnostni pas in negotovo vstala.
»Ne počni neumnosti, vidiš, da nas premetava kot orehovo lupino v oceanu! Polomila se boš!« je zakričal Ray.
»Treba je priti do podvojitvene plošče! Čimprej moramo iz dosega sevanja!« je odvrnila. Tisti trenutek se je raketa dotaknila vode z bokom pri hitrosti 1872 km/h. Treščilo je, kot bi ustrelil s topom. Majo, ki edina ni bila privezana, je spodneslo in poletela je proti steni. Z glavo je butnila v šipo, ki se je zdrobila. Odneslo jo je ven in v zadnjem trenutku se je z levico ujela za rob stekla. Ostri rob se ji je zažrl v prste.
»Jaaoooh!« je zastokala. »Hitro naj nekdo vklopi podvojitveni motor, potem pa me potegnite noter!«
Tedaj je raketa drugič udaril v vodo. Tokrat je imela »le« 200 km/h, zato je izginila pod gladino. Majo je skoraj odtrgalo od okna, silovit vodni pritisk jo je potegnil stran, da ji je ostro steklo skoraj odrezalo prste. Krčevito je stiskala zobe, ko se je premagovala, da ne bi izpustila peklenske bolečine povzročajoče šipe. Voda je vdrla v notranjost in prinesla še njo za seboj. Raketa je kot kamen padala proti dnu. Ray je tako sunkovito vstal, da je pretrgal varnostni pas. V naslednjem trenutku je stal pri podvojitveni plošči in pritiskal na gumbe. Trajalo je nekaj sekund, preden so motorji silovito zagrmeli in je raketa šinila proti površini. Voda je brizgnila v višave, ko je raketa predrla površino in se dvignila iz vode. Srhljiva goba v daljavi je že potemnela in bobnenje je bilo tišje. Raketa je s strahovito hitrostjo zdrvela proti sredini oceana.
»Ofenziva na Skorrogan se je začela!« je pretreseno zamrmral Vahino. »Zirkon je porušen. Kaj zdaj?«
»Katero je drugo najpomembnejše mesto na Skorroganu?« je še precej mirno vprašal Smith.
»Cariz ali pa Vrong. Težko je reči. Zakaj?«
»Da bi šli tja!« je pojasnila Maja in si ogledovala svoje razsekane prste.
»Pokaži rano!« je dejal Andrej in stopil bliže.
»Nič hudega, do poroke bo vse dobro. Kaj zdaj? Gremo?«
»Mislim, da bi bilo to najpametneje. Ampak od eksplozije smo bili oddaljeni 18.000 m, na celo površino je torej prišlo 200.000 m. Stroji lahko odpvedo!«
»Cariz je bližji in je 200 km od tu. Stroji bodo že zdržali.«
»2000 km? To je četrt ure. Stroji pa so od sevanja počrneli. Največ deset minut.«
»Predlagaš kaj boljšega? Ne? Potem gremo. Tudi med našim klepetom se stroji trošijo.«
Raketa je naglo pospešila in zdrvela proti obzorju.
Mislim, da si ta odlomek zasluži nekaj analize, da ponazorim svoje zgornje poante; ampak zdi se mi, da sem doslej že dovolj izčrpal potrpežljivost bralcev te kolumne. Bom nadaljeval naslednjič.
Stari miti so učili, da je človeštvo nekoč živelo v zlati dobi, nato pa je z vsako naslednjo dobo nazadovalo. V zlati dobi so ljudje živeli v miru, izobilju in nenehni sreči, »zdaj« pa živimo v železni dobi, piše Heziod. To je čas hudega trpljenja, številnih nadlog, bridkosti, revščine, duhovne bede, zla, človeške pokvarjenosti in velike moralne degradacije človeštva. Podobna »perspektiva dekadence« je v krščanski doktrini Padca povsem obvladovala srednjeveško Evropo nekje do sredine znanstvene revolucije (1543–1687), ko je Francis Bacon v delu Nova Atlantida (1627) začrtal idejo, da znanost in civilizacijski razvoj prispevata k napredku človeštva.
Napredek ali nazadovanje?
V drugi polovici sedemnajstega stoletja je prišlo do tako imenovanega spora med Starimi in Modernimi, med branilci večvrednosti antične kulture in zagovorniki moderne kulture. Na strani Modernih, ki je zagovarjala prvenstvo Bacona in Descartesa pred Platonom, Aristotelom in Cicerom v filozofiji ter Rabelaisa, Moliera in Racina pred Homerjem, Vergilom in Sofoklejem v literaturi, je leta 1688 nastopil Fontenelle s pamfletom, v katerem je zapisal, da je ravno zaradi tega, »ker so nas prosvetlile ideje Starih in njihove napake, pričakovano, da jih presežemo«. Ko je Turgot leta 1750 na Sorboni utemeljeval, da človeštvo ni napredovalo zgolj v znanosti in umetnosti, pač pa na področjih celotne kulture, običajev, ekonomije, prava, državnih institucij in morale, je perspektiva dekadence že tonila v večerni zarji.
Natanko isto vprašanje, ali napredek znanosti in umetnosti pripomoreta k moralnemu napredovanju človeštva, je leto poprej zastavila Akademija v Dijonu v esejističnem natečaju, bržkone v pričakovanju potrditve razsvetljenskega zeitgeista. Na vprašanje se je odzval malodane neznan samouk, ki ni preživel niti dneva v šolskih klopeh, z razpravo Discours sur les sciences et les arts (1750). V nasprotju z razsvetljenskim sentimentom je nanj odgovoril nikalno: razvoj znanosti in umetnosti nista pripomogla k moralnem napredku človeštva, nasprotno, prispevala sta k njegovi degeneraciji. Jean-Jacques Rousseau je s to razpravo, imenovano tudi Prva razprava, osvojil denarno nagrado in svetovni sloves, v Drugi razpravi z naslovom Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi (1754) pa je to idejo dodatno utemeljil. Perspektiva dekadence je tako iz zatona mitologije in teologije prešla v takratno znanost in filozofijo.
Razlika med človekom in živaljo
Rousseau v predgovoru k Drugi razpravi zapiše, da je najkoristnejše človeško vedenje »vedenje o človeku«, to pa pridobimo le, če bomo spoznali izvornega, »naravnega človeka«. Rousseau prepozna pri človeku »dve načeli, predhodni razumu«, amour de soi, ljubezen do samega sebe, ki je »naravno čustvo, ki žene vsako žival, da skrbi za lastno ohranitev«, in pitié, usmiljenje, naravni odpor do pogleda na trpljenje nekoga drugega. V naravnem stanju, pravi Rousseau, je človek samotar, nedružbeno bitje, vpeto v sedanjost; ne pozna še jezika, ne načrtuje in se ne uči iz izkušenj, z drugimi ljudmi ima zgolj bežne stike; celo otroci naj bi v naravnem stanju takoj, ko so dovolj samostojni, zapustili svojo mater in zaživeli samotarsko življenje (psihološko-etiološka opazka: Rousseau, čigar mati je umrla le nekaj dni po njegovem rojstvu, je bil velik samotar). Vsak posameznik je »samemu sebi edini gledalec, ki ga opazuje, edino bitje na svetu, ki se zanj zanima, edini sodnik svojih lastnih zaslug«, zato je nemogoče, da bi naravni človek druge sovražil, jim želel škoditi ali kuhal zamero, saj gleda na krajo – podobno kot žival na izgubo plena – kot na povsem naravne dogodke. Naravni človek je domala enak živali, saj bo »divjak […] začel s čisto živalskimi funkcijami«. Bistvena razlika med njima pa je, ugotavlja Rousseau, ne samo, da živali nimajo daru govora, temveč, da nimajo »zmožnosti izpopolnjevanja, kar je posebna značilnost človeške vrste«. Ta lastnost je med ljudmi »inherentna tako vrsti kot posamezniku, medtem ko je žival po nekaj mesecih to, kar bo vse življenje, in je njena vrsta ob koncu tisoč let to, kar je bila prvo od teh tisoč let«. Če pomislite, kako ste se sami spremenili v nekaj letih in kako se je spremenilo človeštvo v zadnjem tisočletju, boste morali priznati, da v favni ne obstaja nobena v tem primerljiva posamična žival oziroma živalska vrsta. Človeška »izpopolnjivost« ni povezana zgolj z razumom, temveč predvsem z možnostjo svobodnega delovanja, kajti »tisto, kar tvori med živalmi specifično distinkcijo človeka, ni toliko razum, kolikor je to njegova lastnost svobodnega dejavnika. Narava vsem živalim ukazuje in zver uboga. Človek izkusi enak impulz, vendar se pripozna za svobodnega, da na to pristane ali se upre«.
Zlo civilizacije
Družbeni človek je za Rousseauja neke vrste izrojena žival. Udomačene živali so v primerjavi z divjimi šibkejše, manjše, manj pogumne, kratkomalo degenerirane in podobno je s človekom, »ko postane družaben in suženj, postane slaboten, plašen, klečeplazen«, zato Rousseau zapiše v začetku Družbene pogodbe (1762) svoje najslavnejše geslo: »Človek se rodi svoboden, a vsepovsod je vkovan v verige.«
Naravni človek je bil svoboden, civilizirani je zasužnjen, prehod od enega k drugemu, pa je potekal v dolgotrajnih stopnjah. Prva stopnja, ko naravni človek zapusti samotno naročje »živalskega stanja«, je združevanje v »trope ali kvečjemu v nekakšno svobodno združbo«. Druga stopnja, ko so pretekle »množice stoletij«, se začne s prvo revolucijo, to je znastankom družin. Sodelovanje je prineslo prosti čas in s tem iznajdevanje »udobnosti«, ki so za Rousseauja, ki je povzdigoval rigorozno življenje špartanskih vojščakov, »prvi vir zla«, saj so se razvade »degenerirale v prave potrebe«. Tretja stopnja je oblikovanje naroda, pojavijo se neenakosti med ljudmi, razvade, ljubosumje, nečimrnost, prezir, sram, zavidanje in moralnost. To, pravi Rousseau, »je natančno tista stopnja, do katere je že prišla večina divjih ljudstev, ki so nam znana«, in to stopnjo so filozofi zamenjevali z naravnim stanjem ter neupravičeno sklepali, »da je človek po naravi krut in potrebuje civilno ustanovo, da ga omili«. Začuda, a za Rousseauja je prav to stanje »najboljše za človeka«, saj je »na zlati sredini med brezbrižnostjo prvotnega stanja in živahnim delovanjem našega samoljubja«; to je bila namreč »najsrečnejša in najdlje trajajoča doba« in nič manj kot »resnična mladost sveta«. Od tam naprej je »ves nadaljnji napredek na videz pomenil nove korake k posameznikovi izpopolnitvi, dejansko pa k propadanju vrste«. Naslednja stopnja je radikalna degradacija človeštva, z metalurgijo in poljedelstvom se pojavijo suženjstvo, lastnina, največje neenakosti med ljudmi, »vojne med narodi, spopadi, umori, maščevanja«. »Porajajoča družba je dala prostor najbolj groznemu vojnemu stanju.« Družbenost je že moralno skvarila ljudi, civilna družba, ki bi njihovo pokvarjenost krotila, pa še ni nastala.
Rousseau ni učil vrnitve k naravi, primitivizma in zavračanja civilizacije, saj bi to pahnilo že skvarjeno človeštvo v še večje stanje moralne bede, so pa to učili njegovi prevzemalci. V Družbeni pogodbi (1762) si prizadeva, da bi staro, človeka kvarno obliko družbenih ureditev »nadomestila nova forma politično-etične skupnosti – skupnosti, v kateri nihče ne bo podvržen samovolji drugih, ampak bo ubogal samo občo voljo« (Cassirer). Rousseaujeva Družbena pogodba je imela silovit vpliv na politično teorijo in je bila deležna tako pohval, da gre za enega najpomembnejših zagovorov liberalizma in republikanizma, kot tudi najostrejših očitkov, da utemeljuje totalitarizem.
Glasnik antropologije
Rousseau je imel pri idejnozgodovinskem transformiranju razsvetljenstva v modernost zelo pomembno vlogo, ki pa jo je težko določiti, saj ni, kot pravi Axel Honneth, »noben drug moderen filozofski avtor, z izjemo Nietzscheja morda, izvabil močneje si nasprotujočih interpretacij svojega dela«. Rousseau je bil eden prvih, ki je v razsvetljenskem zaupanju v proces civiliziranja, pisal proti civilizaciji, zato ni presenetljivo, da ga je Ernst Cassirer označil za »najnevarnejšega [notranjega] sovražnika« razsvetljenstva.
Voltaire je v Rousseaujevem pisanju prepoznal podobnosti z antičnim kinizmom, naukom, ki je učil, da je najboljše, če človek živi skladno z naravo in se odreče večini civilizacijskih pridobitev. Le da je imel Voltaire Rousseauja za lažnega kinika, za Diogena brez svetilke, v najhujšem navalu ihte pa je o njem prezirljivo zapisal, »če bi se Diogenov pes in Herostratova kuzla sparila, bi bil mladič Jean-Jacques«. Tako Diogen iz Sinope kot Rousseau sta naravnega človeka favorizirala pred civiliziranim in verjela da civilizacija oziroma kultura kvarita človeka ter mu nadeneta okovje nepotrebnih iz želja nastalih potreb. Rousseau je prvi v moderni filozofiji, ki je – kakor pred njim Diogen v antični – uperil premislek o človeku na razliko med naravo in kulturo, zato ga je Lévi-Strauss upravičeno imenoval »iznajditelj znanosti o človeku«, o njegovi Drugi razpravi pa zapisal, da je to »nedvomno prva antropološka razprava v francoski literaturi«, pri čemer je imel posebej v mislih tisti del, kjer ženevski filozof utemeljuje »prehod iz narave h kulturi«. Že pred njim je Arthur O. Lovejoy označil Rousseauja za »glasnika antropološke znanosti«, ko je opazil, da kritizira svoječasno vednost o primatih in »divjih plemenih«, pridobljeno iz popotniških zgodb in misijonarskih pričevanj, nastalih na podlagi prenagljenih ocen, pretiravanj, predsodkov, površnosti in neznanja. Zato je Rousseau apeliral na znanstvene akademije, naj v neodkrite in Evropejcem neznane dežele pošljejo svoje najboljše filozofe, zanesljive in »dobre opazovalce«, ki bodo »sestavili naravoslovje morale in politike«, in razkrili, kar nam je o nas samih zakril regresivni razvoj družbe.
Rousseau je bolj kot katerikoli njegov sodobnik pravilno ugotovil, da se civilizacija vzpostavi kot nasprotovanje naravi in da je človeška kultura inherentno protinaravna. Zaradi tega nekateri avtorji in avtorice prepoznavajo v njem predhodnika Freudovega Nelagodja v kulturi (med domačimi Eva Bahovec v spremni besedi prve izdaje Razprave o neenakosti). A Rousseau je pretiraval v poveličevanju naravnega stanja in vmesne stopnje »divjih ljudstev« ter v kritiki civilizacije, zaradi česar je močno navdihoval romanticizem in idejo »plemenitega divjaka«. Čeprav Rousseauja v splošnem nimajo za antropologa, ima njegova teorija, da »ni ničesar bolj krotkega od človeka v njegovem naravnem stanju«, še danes svoje zagovornike. Medtem ko je v antropologiji 19. stoletja prevladovala pretirano hobessovska paradigma družbene evolucije (Spencer, Morgan, Tylor, Comte), s katero so imperialistične sile moralno upravičevale svoje ekspanzije in podrejanja »neciviliziranih« ljudstev,jo je v začetku 20. stoletju začela izpodrivati neo-rousseaujanskaideja o »prazgodovinskem miru«. Po drugi svetovni vojni se je zaradi globokega razočaranja nad grozotami zahodne civilizacije ta »pacifikacija preteklosti« še okrepila, v 21. stoletju pa v akademskih krogih potekajo siloviti antropološki boji med neo-rousseaujanci in tistimi akademiki, ki bi jih lahko umestili bližje neo-hobbesovski paradigmi in ki ugotavljajo, da so bile prvobitne družbe bistveno nasilnejše kakor civilizirane in da je civilizacija ena največjih in najpomembnejših pridobitev človeštva.
Idejnozgodovinsko gledano je Rousseaujeva etiologija zla, po kateri sta narava in naravni človek dobra po sebi, družba oziroma civilizacija pa slaba, kvarna, moralno degradirajoča, dajala zagon primitivističnim, nostalgično romantičnim, antiracionalističnim in antizahodnjaškim sentimentom, ki so pripomogli k diskreditaciji (še nedovršenega) »razsvetljenskega projekta« in zahodno civilizacijo preusmerjali v eskalacije barbarstva. Rousseaujevska napačna etiologija, ki ne vidi, da sta ravno družba in civilizacija sredstvo učlovečenja človečnosti – podoben očitek je podal že baron D’Holbach, ko je trdil, da je Rousseau onehrabren mislec, ki namesto, da bi nasprotoval nemoralni urejenosti zgodovinskih družb in družbe 18. stoletja, ki sta ji oba pripadala, zavrne družbo kot tako –, pa je pogosto prisotna tudi v postmodernističnem protizahodnjaškem intelektualnem resentimentu. Ta postmoderna onehrabrenost namesto, da bi kritizirala konkretne zlorabe pridobitev zahodne civilizacije in njene nepravične družbenoekonomske prakse, marsikje pretirano zavrača njene temelje, razum, znanost, logiko, dejstvenost, univerzalizem, razliko med naravo in kulturo ter razliko med človekom in živaljo. O odpravi slednjih Alan Wolfe sklene, da »biologizacija človeških bitij ni samo slab humanizem, marveč slaba znanost«, saj v preiskovanju živalstva ni mogoče uporabiti »dognanih principov za preučevanje vrste, katere poglavitna značilnost je, da ima nadzor nad velikim delom svojega lastnega razvoja«. Vpliv Rousseauja, epohalno točnega v nekaterih in tragično zmotnega v drugih analizah, zasledimo v obeh tokovih.
Nekaj besed o domači izdaji
Krtina je izdala v eni knjigi tretjo popravljeno izdajo Družbene pogodbe in drugo popravljeno izdajo Razprave o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi; podatek, ki dosti pove o domači popularnosti tega filozofa. Zahtevnejši bralci bi bili veseli poglobljene spremne študije, kakršna je razprava Starobinskega v Rousseujevem Eseju o izvoru jezikov, izdanem 1999 pri isti založbi. Na srečo lahko za bolj poglobljeno razumevanje Rousseujeve politične misli posežejo po prevedenih študijah: Družbena pogodba: Kritična študija njenega razvoja Johna W. Gougha, Filozofija razsvetljenstva Ernsta Cassirerja in Naravno pravo in zgodovina Lea Straussa. Rousseujevi diametralno nasprotno naracijo razvoja in vpliva civilizacije poda Nicolas de Condorcet v Očrtuzgodovinske skice napredka človeškega duha, izdanem 2016 pri Studia Humanitatis. Litera pa je letos izdala prevod Althusserjevih Predavanj o Rousseauju, v katerih poda francoski filozof idiosinkratično in pomenljivo interpretacijo Druge razprave, ki zaznamuje filozofovo drugo teoretsko obdobje t. i. aleatoričnega materializma.
V zvezi z novo izdajo Rousseaujevih razprav bi opozoril le na netočen podatek v opombi, ki pravi, da je »izpopolnjivost« (la perfectibilité) Rousseujev neologizem – izraz si je Rousseau namreč sposodil od že omenjenega Turgota. Z izjemo manj ustreznega prevajanja francoskega samostalnika métallurgie z rudarstvom sta prevedeni razpravi lucidni, razumljivi in precizni, kar pomeni, da je prevodu uspelo ohraniti tisto izvorno veličino, zaradi katere je Rousseauja njegov izjemen poznavalec Ralph Leigh oklical za Flauberta 18. stoletja.
Med Rousseaujevimi skrbnimi bralci, ki so sprejemali ali pa se neposredno odzivali na njegove ideje, najdemo francoske razsvetljence, romantike, Kanta, Robespierra, Huma, Burka, de Maistra, Hegla, Fichteja, Adama Smitha, Tocquevilla, Goetheja, Tolstoja, Proudhona, Marxa, Durkheima, Deweya, Lea Straussa, Lévi-Straussa, že omenjenega Althusserja, Rawlsa, de Mana in Derridaja. Že ta seznam nam pove, da bomo brez poznavanja Rousseauja precej manj razumeli dobo, v kateri živimo. A popravljeni izdaji nista zaželeno čtivo zgolj za preučevalce intelektualne zgodovine in sedanjosti, marveč za vsakogar, ki ga zanimajo zgodovina, filozofija, politična teorija, antropologija in korenine sodobnega sveta.
Ko so moški vstopili v sobe deklic in opazili, kako zavzeto se ukvarjajo s svojimi punčkami in njihovimi čustvi, so vedeli, da je to nekaj, česar se morajo lotiti tudi sami. Profesionalno, se razume, kot režiserji, ki po odru ali platnu premikajo figure in jim bolj ali manj uspešno skušajo vdahniti življenje. Deklice so bile tako zatopljene v svoje delo, da niso opazile, kako si je nekdo prisvojil njihovo igro. Jill Silloway, ameriška televizijska režiserka, je, ko je to opazila, pobesnela: »Kako hudiča je mogoče, da se moramo ženske boriti, da postanemo režiserke? Kako je prišlo do tega? Saj gre vendar za punčke in čustva.«
Je režija kaj drugega kot način, na katerega deklice odraščamo v punce? Premikamo punčke, barbike in plišaste medvede v odnose, preizkušamo dialoge, jim določamo zgodbe, vdihnemo čustva in zakričimo reeez, ko je čas za spanje. Ja, režiramo že celo življenje. In vendar ameriške filme zrežira le sedem odstotkov žensk, na televiziji pa je le za deset odstotkov bolje. (Jill Soloway raje ne omenjajmo, da v Sloveniji letos Slovenski filmski center ne bo sofinanciral niti enega celovečernega igranega filma ženske avtorice in le en dokumentarec, in da na zadnjem Festivalu slovenskega filma ni bilo videti niti enega celovečernega igranega filma režiserke.) Jill Soloway se bori že dolgo. Preden je dobila lastno TV serijo Transparent, je bilo videti, da jo bolj kot televizijska serija čaka samo serija kariernih neuspehov; izgubila je delo na serijah Talenti v belem (Grey’s Anatomy) in Tarin svet (United States of Tara), nato pa ji je HBO zadal smrtni udarec, ko je namesto njenega projekta v produkcijo vzel idejo »mlajše in boljše« različice nje, Lene Dunham, ki je slavno pitchnila serijo Punce, ljubezensko pismo prijateljicam, s katerimi se je pripravljala na odraslost skozi predelovanja čustvenih zahtev v odnosih, skozi objokane noči, slabe odločitve, objemanja, romantične zablode in borbe punc, tik preden bodo postale ženske. Fantje vseh šestih sezon zavzemajo mesto bolj ali manj očarljivega hrupa, tistega iz romana Deviški samomori Jeffreya Eugenidesa, v katerem so punce samo ženske v preobleki, ki razumejo ljubezen in celo smrt in je naloga fantov le ustvarjati hrup, za katerega je videti, da jih navdušuje. Fantovski pogled je v Puncah posnet kot šok in novost – ko v ravnokar zaključeni šesti in zadnji sezoni Adam, romantični interes glavne junakinje Hannah, želi izraziti svojo različico ljubezenske zgodbe, mora za to posneti film, ki se nato zavrti znotraj epizode kot film v filmu in postane najbolj od siceršnje estetike in igre ločen, režijsko umetelen in okoren prizor vseh epizod vseh sezon. Tudi sicer je Lena Dunham, režiserka, scenaristka, producentka in glavna igralka Punc, iz posameznih epizod ustvarila kratke filme, se igrala z žanri in tako iz sitcoma ustvarila travmedijo bolešnjav, nekakšen podžanr ustvarjalnega dokumentarca.
Punce Lene Dunham igrajo kakor Courtney Love v pesmi Doll Parts, v kateri zapoje, da se pretvarja tako dobro, da že presega pretvarjanje. Ravno ta njihov presežek se je izkazal za največji problem pogosto napetega razmerja med serijo Punce in njenim občinstvom. Gledalec ob trapastih likih serij Sodobna družina, Mrhi za šankom, New Girl, Mom, New Normal in drugih šovov podobnega formata ne postane politični aktivist, ker jim niti za trenutek ne verjame, da se ne pretvarjajo. Lena Dunham pa vzdržuje režijske prijeme iz otroštva, režira iz otroške sobe svojih negotovosti; v šestih sezonah tako pred našimi očmi postavi neprisiljeno odigrano hišo lutk vseh mogočih scenarijev mladosti. Dali so ji prostor za »entertainment«, iz česar je naredila kampanjo za odraščanje po svoji meri. Lena Dunham je zato škandalozna punca našega časa, umetnica, ki so jo, če smo ravno velikonočni, na križ pribili, ker je preveč dokumentarna, premalo ustrežljiva do zahtev javnosti in namesto da bi jo bilo sram svojih slabosti, z njimi opleta, in jim dopusti, da so tako nerodne in nadležne, kot je nerodno in nadležno odraščanje samo. Ni vedela, koga vse bo s svojim intimnim dokumentom odraščanjem zbodla, navsezadnje je imela 23 let, ko je napisala prvo sezono; skozi sezone je postalo jasno, da je posebej nadarjena za takojšnji odziv javnosti. V zadnji, šesti sezoni, ki se je zaključila v nedeljo, 16. aprila, Hannah dobi službo na faksu kot profesorica »interneta«. Ob tem se je takoj pojavil članek na Vulture, ki pojasnjuje, zakaj Hannah v resničnem življenju te službe ne bi nikoli dobila. Tretja epizoda finalne sezone pa je na primer verjetno najbolje izpeljan komentar na debato o konsenzualni spolnosti in spolnem nadlegovanju, v katerem izhodišče za debato lahko najde tako primer Flisar kot vsakdo, ki je kdaj nasedel zapeljevanju moči in vsakdo, ki se je kdaj hotel vdreti v tla od svoje naivnosti. Hannah je na televizijo pripeljala vse tesnobnosti spolnega življenja punc v dvajsetih in histerijo družbe v zvezi s tem poudarila z nastopom v intervjuju z Mario Shriver, v katerem je izrekla besedo penis, ob čimer je poprej statična kamera doživela manjši živčni zlom, se začela brezciljno gibati po studiu, in nazadnje izgubila fokus, voditeljica pa je medtem v paničnem smehu postala obraz na Leno še vedno povsem nepripravljene Amerike. Strukture so se zatresle, marsikoga je počilo po glavi, mlade punce pa so si zamenjale cover slike na Facebooku v screenshot enega od kadrov iz zadnje epizode. »Kaj se ona pravzaprav gre?« je zadonelo med vrsticami razporeditve družbenih moči. Nedavno je radijski voditelj Howard Stern oholo pripomnil, da ima Lena Dunham res srečo, da ji je uspelo, ker je dandanes mladim debelušnim puncam v javnem življenju težko kaj doseči, in s svojim komentarjem presenetil svojo ženo, resničnost, v kateri naj bi bili enaki, in tudi sebe, naprednega levičarja. Lena Dunham je namesto osramočenega pogleda v tla dvignila glavo in govorila še bolj artikulirano in še bolj glasno, tudi ko so se zelo potrudili, da bi ji bilo neprijetno in da bi se čim hitreje spet počutila kot mlada debelušna punca, ki nima v primetimu česa iskati. V nasprotju s svetom, ki mu Lena kot javna oseba ne gre v račun, sama dobro ve, zakaj je tu; želi utirati pot še drugim puncam. In res, v zadnjih letih so v prvi plan prišle še Amy Schumer s serijo Inside Amy Schumer, Issa Rae s serijo Insecure, Rachel Bloom s Crazy Ex Girlfriend, Pamela Adlon z Better Things in druge; spisek se iz leta v leto daljša, Punce pa so medtem prebrale svoj epilog.
Ray, eden od likov serije Punce, pove, da bi bila edina različica resničnostne serije Razočarane gospodinje, ki bi jo hotel gledati, Razočarane gospodinje Prage. In tako nekako je na prvi ogled skoraj do zadnje minute videti poslednji del serije Punce. Kot posnetek razočaranih gospodinj daleč od ameriških sanj. Kot zaprepadenost od Marniejinega žalostnega spoznanja, da nima ničesar in da je to povzročila sama. Kot odsev bridkih barv spodletelih zakonov, z utrujenimi obrazi punc, ki iz svojih dvajsetih niso prinesle ničesar razen velike navezanosti na svoje prijateljice.
Vseeno poglejmo epizodo do konca. Ko že deluje, da se bodo Punce iztekle v srednjeevropsko socialno dramo in bosta ločenki Marnie in Loreen samo še popili kozarec vina in potem počasi splahneli v siv zrak nad teraso grenkega razočaranja, protagonistka še ni imela zadnje besede. Od svojih kritik in kritikov izmučena, večno vračana k sebi, sebi, sebi, samouničena, s spodletelimi poskusi ljubezni, s srcem iz opičjega mesa, poskuša podojiti svoj protipol: nebelega, moškega otroka, nekoga, ki pozornost potrebuje bolj od nje, nekoga, ki ga ne razume in ne sprejema, nekoga, ki začne cviliti od neprijetnosti, ko ga vzame v naročje. V svojem zadnjem prizoru narcisa Hannah postane sen Emmanuela Levinasa. Hannah, poster child za beli feminizem, se skozi šest sezon Punc na koncu pregrize do vstopa v ljubezen. Ne strastne, ne romantične, ne partnerske ljubezni, ampak ljubezni iz delaExistentialists and Mystics Writings on Philosophy and LiteraturefilozofinjeIris Murdoch: ljubezni kot ekstremno težkega in bolečega spoznanja, da je resničnega še nekaj drugega kot ona sama. Obličje dojenčka Groverja postane obličje vse drugosti, ki jih do sedaj ni bila sposobna sprejeti ali vzeti v obzir, in tukaj lahko od vseh likov Punc ravno Hannah – odraste. Po vseh naporih in bolečih poskusih podoji drugo stran, pogleda v neznano, zapopade vse, kar v njej vzbuja tesnobo, in strašljivi svet naposled zveže s sabo. In nazadnje lahko – kot lik, režiserka, punca in naša prijateljica zadnjih šestih let – spremeni kompozicijo, kader, kot svojega pogleda. Navsezadnje je končna postaja njenih dvajsetih razširitev področja boja, znotraj katerega se lahko začnejo drugi boji.
In od Punc, ki so se pretolkle s svojimi dvajsetimi, na vsakem delu svojega telesa prenesle kritike, se večkrat zmotile kot imele prav, ostale blage v času zlomljenega srca, zastavile vsakršen ponos v prid iskrenosti in resnicoljubnosti, se skozi nize zelo nerodnih poskusov učile govoriti o sebi neposredno, in zdržale strah, ki pride s hrabrostjo, lahko pričakujemo, da se bodo z isto ihto in razumevanjem naučile govoriti tudi o vsem drugem, kar zahteva nadaljnji boj.
Prizor iz filma Pred zoro (r. Richard Linklater 1995)
Nekoč sem ti rekel, pa če si slišala ali ne – v meni je pust kraj, kamor odhajajo umirat postarani orli, ko v svojih briljantnih možganih spoznajo, da nič na tem svetu ni naše.
Prepir in zaročni prstan, pohlep in moč, vse je minljivo. Minljivo veselje tolaži ljudi, tako učijo ta gora in čeri, ki jih je naredila nemirna sila valov, okamenelih na obali nekega morja, ki se je davno umaknilo neznano kam.
Sam sem v noči, v kateri se vse skriva pred razjasnjenjem; v miru poslednje nesebičnosti bi si želel počivati tu, daleč od ljudi in njihovih velikih in cenenih besed, pod krhko steno ob svetlikajočem se izviru; da bi se mi tu sanjalo, kakor valuje voda; z orli, ki so krožili nad mojim fantištvom, srečen, ker se bodo moje kosti pomešale z njihovimi v istem grobu.
Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj
»V vsakem industrijskem in trgovskem središču v Angliji je delavski razred danes razdeljen na dva sovražna tabora: angleški in irski proletariat. Običajni angleški delavec sovraži irskega delavca kot tekmeca, ki znižuje standard njegovemu življenju. V odnosu do njega se doživlja kot pripadnik vladajočega naroda in se s tem spreminja v orodje, ki ga aristokrati in kapitalisti njegove dežele uporabljajo zoper Irsko, s tem pa krepi tudi njihovo nadvlado nad samim seboj. Neguje verske, socialne in nacionalne predsodke proti irskim delavcem. Njegov odnos močno spominja na odnos »ubožnih belcev« do »zamorcev« v bivših sužnjelastniških državah ZDA. Irec mu z obrestmi plačuje v isti valuti. V angleškem delavcu hkrati prepoznava zaveznika in zabito orodje angleške nadvlade. V tem antagonizmu leži skrivnost impotence angleškega delavskega razreda, ne glede na njegovo organiziranost.« Karl Marx iz pisma Sigfridu Mayeryu
Foto: Brock Roseberry, Wikimedia Commons
Skozi meglo se kovinska konstrukcija mostu Martina Lutha Kinga čez Misisipi spusti v prepovedano mesto. Na opuščene tovarne za predelavo aluminija in jekla pada dež. Razrušene soseske opečnatih hiš kot na fotografijah delavskih četrti iz devetnajstega stoletja škrbasto štrlijo izza slabo vzdrževanih pločnikov. Bencinske črpalke so odete v neprebojno steklo, vanje ujeti črpalkarji dolarje pobirajo skozi drobno režo pod blagajno. Otroci mečejo kamne v redke mimo vozeče avtomobile. »Ne hodite v vzhodni St Louis,« vam bodo prigovarjali zaskrbljeni obrazi z druge strani reke. Ne hodite v geto. Nihče pri zdravi pameti ne hodi tja. Onkraj reke visoke stavbe nekdanjega finančnega središča presahnejo v žalosti. Mesto, ne le s stališča zemljevida, razpade na pol.
Na začetku dvajsetega stoletja je bil vzhodni St Louis eno od industrijskih žarišč Amerike in eno prvih mest, ki jih je zajel val priseljevanja nekdanjih sužnjev, ki so s plantaž ruralnega juga migrirali proti severu, pripravljeni, da se spremenijo v proletariat. Pripravljeni delati dlje in ceneje, pripravljeni živeti slabše, pripravljeni postati konkurenca tistim, ki so kakšno generacijo nazaj kot srednje- ali vzhodnoevropski migranti že delali dolgo in poceni.
So zgodovinski trenutki, ki jih skupnosti rade in vztrajno zgodovinijo. Dogodki, s katerimi se ponašajo, dogodki, za katere bi rade verjele, da čeprav so se zgodili davno pred njihovim rojstvom, z nečim pričajo tudi o njihovi lastni veličini, preudarnosti ali pogumu. So pa tudi trenutki, ki jih skupnosti z enako vztrajnostjo prepuščajo pozabi. Letos maja in junija bo tako vzhodni St Louis obeležil stoto obletnico pogromov nad črnskim prebivalstvom brez kakršne koli sledi zgodovinskega spomina. Kot se nikdar ne bi zgodilo, kar se je. In kot ne bi, kar se je zgodilo, z ničemer spominjalo na to, kar se dogaja danes.
Zgodba je slišati nekako takole: leta 1917 so zaradi zniževanja plač in podaljševanja delovnega časa sindikati, sestavljeni večinoma iz belih sindikalistov, začeli s serijo stavk, na katero so tovarnarji večinoma odgovarjali z odpuščanjem, namesto odpuščenih stavkajočih belcev pa začeli najemati priseljujočo se črnsko delovno silo.
Izgredi so se začeli, ko je 28. maja tritisočglava množica belih protestnikov vkorakala v vzhodni St Louis in začela pretepati ljudi in uničevati poslopja. 2. junija je v sosesko zapeljal avto z dvema oboroženima moškima, ki sta začela streljati na mimoidoče. Ko je kakšno uro kasneje v sosesko zapeljal naslednji avto, v katerem so sedeli dva policista in novinar, je skupina domačinov, misleč da gre za napadalca, s katerima so imeli opravka nedolgo tega, začela streljati nanje in pri tem ustrelila enega od policistov. Še pred večerom je okoli 50 000 protestnikov sosesko požgalo do tal in umorilo med 50 in 200 ljudi, katerih končna številka nikoli ni bila določena, ker je bilo mrtvaškemu ogledniku prepovedano prešteti trupla. Kaznovan ni bil nihče.
V poročilu za New York Call piše: »Zamorce streljajo kot zajce in jih obešajo na telefonske drogove. Uradno policijsko poročilo je do devete ure zabeležilo okoli sto mrtvih. Na to vsoto sklepajo glede poročila očividcev, čeprav so bile mnoge žrtve odvržene v potoke in nato ustreljene, zgorele v stavbah ali bile umorjene in nato odvržene v Misisipi. Točno število mrtvih verjetno ne bo znano nikoli.«
New York Times si je privoščil nekoliko več podrobnosti: »Po naši oceni je bilo na ulicah 50 000 ljudi, od tega več kot dve tretjini oboroženih. Majhni dečki so nosili revolverje in streljali na črnce. Dvesto policistov je patruljiralo po območju, ki ga je zajel požar, a kljub nasajenim bajonetom niso zmogli nadzorovati množice. Del množice se je zbral okoli osamljenega zamorca na Fourth Street blizu Broadwaya. Okoli vratu so mu zategnili vrv in jo vrgli prek telefonskega droga, a se je strgala. Moški in ženske v možici so radostno vzklikali, ko je zamorec treščil v jarek, medtem ko ga je pol ducata mož prestrelilo z naboji.«
Glede ameriškega srednjega zahoda obstajata dve nasprotujoči si definiciji: glede na prvo je to dežela prijaznih, domačnih ljudi, ki si bodo vedno pripravljeni vzeti čas drug za drugega, dežela, ki tudi v svojih urbanih središčih ohranja pridih ruralne domačijskosti, ki ne premore hladne anonimnosti, kakršno poznajo velemesta. Glede na drugo pa je to prostrano področje, ki ga je izmaličila industrializacija, ga ekološko in duhovno opustošila in po svojem umiku prepustila propadu. Na lestvici najbolj onesrečujočih ameriških mest, torej mest z najnižjo kakovostjo življenja, so skoraj vsa mesta srednje-zahodna. St Luis, mesto, ki je v zadnjih sedemdesetih letih izgubilo več kot polovico svojih prebivalcev, se pa ponaša z najvišjim odstotkom restavracij s hitro prehrano, je letos zasedel trinajsto mesto. In morda bi veljalo del odgovora iskati ravno v tem, kako in zakaj se zgodovini, kot se zgodovini.
St Louis je danes, sto let kasneje, eno najbolj segregiranih mest v ZDA, kjer belske soseske od črnskih ločujejo visoke ograje in trdoživo, nikdar prevpraševano sovraštvo, katerega zadnji odraz so bili rezultati nedavnih predsedniških volitev, na katerih si je belski delavski razred, ne glede na škodo, ki jo bo v imenu svojih odločitev moral nositi sam, izvolil predsednika, s katerim se je želel identificirati.
Če bi si srednji zahod namesto bajke o domačni ljubeznivosti rajši pripovedoval svojo lastno zgodovino in se soočil s svojo zgodovinsko odgovornostjo, bi nemara lahko začel razumeti, da vzvodi njegove nesreče ne ležijo v prišlekih, ki so prišli, da bi domačinom pokradli delovna mesta, temveč v lastni nezmožnosti za solidarnost, ki bi kapitalizmu preprečila, da razdeljuje in vlada. A ljudje imajo radi svoje običaje in malokdo premore dovolj vztrajnosti, da bi jih lahko prepričal v nasprotno. Dr. Martin Luther King je bil ustreljen davno tega, most z njegovim imenom pa rjavi v težki megli nad Misisipijem, ne da bi razkosani polovici mesta kadarkoli zares povezal v celoto.
Priložnostna poletna dela, ki jih študenti po navadi opravljajo bolj zaradi zaslužka kot pa izkušenj, predvsem v gostinstvu, se nemalokrat izkažejo za vir navdiha – vsakodnevne peripetije z zahtevnimi in čudaškimi strankami, dinamika med sodelavci, takšne in drugačne zdrahe … Vse to se zgrne tudi na Nastjo, protagonistko romanesknega prvenca Lare Paukovič. Nastja je kot študentka sociologije in slovenščine že tako vzvišena v svoji poziciji intelektualke, za povrh pa se zaposli še v srbski gostilni, čeprav čefurjev, kakor jih pri sebi vztrajno imenuje, nikakor ne prenese. Zahtevna tema, s katero se lahko avtor hitro znajde na spolzkem terenu, se v primeru Poletja v gostilni izkaže za popolno izbiro – Nastjin lik se gradi ravno skozi soočanje s stereotipi, avtorica zagrebe pod njeno fasado in jo razkrinka, pri tem pa nikoli ne zavzame moralistične drže.
Večplastnost Nastjinega značaja in njen razvoj sta ravno tisto, v čemer se Paukovič najbolj izkaže. Trdna in konsistentna prepričanja, ki botrujejo Nastjinem nenehnem občutku večvrednosti, jo prikažejo kot ozkogledo osebo, ki ljudi sodi na podlagi videza in priimka. Zaradi svojih izključujočih nazorov včasih izpade prav najstniško in nedozorelo. Na nekem mestu se recimo zgraža nad (domnevno) promiskuiteto natakarice iz sosednjega lokala, čeprav sama ne bi imela nič proti odnosu brez obveznosti in je s Tomažem zapletena v neizpolnjujočo zvezo »prijateljev z ugodnostmi«. Njena dvoličnost je jasna sama po sebi, ko Najo najprej imenuje za kurbico, potem pa se priduša: »Žalostno je bilo le to, da sta Naji iz roke jedla tako Rambo kot Ivan, jaz pa sem se, ko sem varno skrita za šankom oprezala za njimi, počutila prav klavrno.« S temi občutki je povezano tudi njeno študijsko zanimanje za disfunkcionalne predstave o ljubezni, kar spet več pove o njej kot o drugih.
Nastja pred sabo nasploh skriva mnogo stvari, tudi hipokrizijo. Službo namreč dobi izključno zaradi vez in poznanstev – za gostinstvo je celo nenadarjena in nezainteresirana, kar se kaže v njenem nejevoljnem učenju in navajanju na delovno okolje, ki ga nenehno komentirajo ostali liki –, ob neki priložnosti pa se zgraža: »Tako gre to pri njih – družinski in sosedski odnosi so sveti, pa tudi, če je treba na ta račun zaposliti debila. Dobro, tudi mene je Tanja spravila v svojo agencijo, ampak to je bilo drugače.« Ravno tale ampak to je drugače je primer stavka, ki ga ob različnih priložnostih slišimo iz ust ljudi, ki se ujamejo v lastno slepoto, a vseeno ne popustijo, in ravno skozi take izjave Paukovič nevsiljivo kritizira zaplankano in predsodkov polno razmišljanje, ki žal ni lastno samo Nastji, ampak tudi mnogim resničnim ljudem v današnji družbi. Ker je izobraženka, jo njena spoznanja o lastnih zmotah počasi načenjajo, kar se kaže v njeni defenzivni drži, ko na primer hinavsko obtoži sodelavca, da je poln predsodkov, ker Dušana okliče za omejenca, čeprav sama o njem misli prav to: »Res je, da sem ga tudi sama imela za neumnega, a ko je to izrekel Rambo, se je vendarle slišalo tako osorno.« Njen razvoj je res premišljen, saj niti po vseh dobrih izkušnjah z njimi (ljudi namreč vedno deli na Slovence, nas, in čefurje, njih) ne more iz svoje kože. Na koncu se ne spremeni popolnoma, kar bi bilo popolnoma nerealistično, ampak ravno toliko, da je sprememba opazna. Sicer pa so proti koncu romana nekatera Nastjina spoznanja vseeno malo preveč dobesedno izpisana: »Jaz sem bila tista, ki je v tej službi potegnila kratko, pa ne zaradi njih, zaradi svojega mišljenja.« Čisto dovolj bi bilo, če bi se njena rast pokazala skozi dejanja.
Nenehna delitev na nas in njih ima za posledico veliko posploševanja in poenostavljanja (Slovenci smo taki, Srbi so taki …), kar je seveda posledica Nastjinega pogleda na situacijo in deluje čisto avtentično; približno tako, kot zadnje čase mnogo ljudi v koš »oni« meče kar vse begunce. Zaradi Nastjine večkrat omenjene ljubezni do latinščine posrečeno izpadejo tudi latinski reki, ki jih v dokaz svojega intelekta uporablja v pogovorih, povsem nenaravno pa po drugi strani delujejo daljši citati literatov (Ayn Rand, Hanif Kureishi, Marcel Proust ipd.), ki se v besedilo nerodno vklapljajo in so res občutno prezahtevni, da bi se jih lahko protagonistka do besede natančno spomnila med brisanjem kozarcev ali pomivanjem posode. Če odmislimo slednje, je slog dinamičen in tekoč, gostilniško rutino pa ravno v pravi meri dopolnjujejo manjši ali večji anekdotični zapleti (prepir s sodelavcem, obisk šefovih hčera, pokvarjena pečica …), ki poganjajo dogajanje. Če bi bilo Poletje v gostilni pijača, bi bilo rakija, vsekakor pa gre za roman, ki v prvem planu zgradi verjetno in značajsko konsistentno protagonistko, v drugem planu pa povsem nepretenciozno opozarja na to, da so nekateri predsodki (vse, kar je na ić, je zanič!) v naši družbi res trdovratno zakoreninjeni.
Festival Pranger, festival pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, v sodelovanju z Radijem Študent, Društvom slovenskih literarnih kritikov in AirBeletrino objavlja
Natečaj za MLADO KRITIKO in Nagrado PRANGER – MLADA KRITIKA
Festival Pranger že šesto leto zapored prireja natečaj Mlada kritika, ki je namenjen še neuveljavljenim kritičarkam in kritikom poezije.
Pogoji sodelovanja
Na natečaj se lahko prijavijo vsi, ki še nimajo objavljenih več kot 5 kritik v osrednjih literarnih revijah, dnevnem časopisju, radiju ali internetnih literarnih portalih. Sodelovanje ni pogojeno z leti ali s statusom. Izbira pesniških zbirk za sodelovanje na natečaju Mlada kritika je omejena z izbranimi pesniškimi zbirkami na Festivalu Pranger 2017 (izbor so naredili dr. Stanka Repar, Muanis Sinanović in Ivan Dobnik).
Anja Golob – Didaskalije k dihanju (samozaložba Ljubljana)
Blaž Božič – K območnim poročilom (Aleph Ljubljana)
Milan Vincetič – Kalende (Litera Maribor)
Milan Dekleva – In Darwinu zadrhti roka (Beletrina Ljubljana)
Gregor Podlogar – Svet in svet (LUD Šerpa Ljubljana)
Sodelovanje
Zaključek natečaja je 5. 5. 2017. Pesniško zbirko si izberete z gornjega seznama devetih zbirk. Maksimalno število znakov je 5000 (s presledki). Svoj izdelek pošljite najkasneje do 5. 5. 2017 na e-naslovprangermladakritika@gmail.comz zadevo »Za natečaj Mlada kritika 2017«. Razen kritiškega prispevka naj e-pošta vsebuje še vaše ime in priimek, kontaktne podatke (e-naslov in telefon) ter kratko predstavitev (do 1000 znakov s presledki).
Prispele kritike bo do 19. maja pregledala žirija, ki jo sestavljajo: Goran Potočnik Černe (Festival Pranger), Matjaž Zorec (Radio Študent), dr. Aljoša Harlamov (AirBeletrina) in Veronika Dintinjana (Društvo slovenskih literarnih kritikov).
Žirija bo izbrala tri najboljše kritičarke oziroma kritike, ki bodo sodelovali na kritiški debati Mlada kritika, ki se bo odvila 28. junija 2017 v Pritličju, Mestni trg 2, 1000 Ljubljana (live streaming).
Prav tako pa bo žirija tudi podelila nagrado Pranger – Mlada kritika najboljšemu kritiku ali kritičarki (izmed izbranih treh). Zmagovalka ali zmagovalec razen plakete prejme tudi denarno nagrado v višini 200 EUR.
Izdelki izbranih kritikov in kritičark bodo objavljeni na AirBeletrini (objave bodo honorirane).
Roman Hiša je knjižni prvenec Ivane Djilas, ki je sicer marsikateremu ponosnemu lastniku abonmaja v katerem od slovenskih gledališč znana kot režiserka resnih predstav za odrasle in malo manj resnih za otroke, marsikateremu poznavalcu domačega medijskega prostora pa kot kolumnistka revije Mladina. Njeni zvesti bralci – predvsem tisti z nekoliko boljšim spominom – bodo hitro opazili sumljivo podobnost med omenjenim romanom in avtoričino približno dve leti staro kolumno, ki nosi nič kaj obetaven naslov Zgodba o neuspehu. Kljub naslovu pa se besedilo pod njim očitno ni pretirano oziralo nanj. Doživelo je odziv neslutenih razsežnosti, saj je na Mladinini spletni strani v enem tednu zbralo kar sto dvajset tisoč ogledov. Ivani Djilas tako ni preostalo drugega, kot da kolumno nadgradi v leposlovno različico. Vse kaže, da bo tej uspelo ponoviti, če že ne preseči uspeh Zgodbe o neuspehu. Roman je namreč izšel v – za slovenski trg izredno ambiciozni – nakladi tisoč izvodov, ki že nekaj časa vztrajno izginjajo s knjigarniških polic. Podobna usoda je doletela tudi izvode v knjižnicah, za katere se bodo morali mnogi, ki se jim zdi nakup prvenca preveč tvegana naložba, postaviti v eno od dolgih čakalnih vrst.
Še preden sem roman Ivane Djilassploh prijel v roke, mi ni dalo miru vprašanje, kako to, da si bo prav ta knjiga v bližnji prihodnosti najverjetneje prislužila zavidljivo oznako bestseller in pozneje mogoče celo ponatis. Nenazadnje v kulturnih krogih krožijo govorice, da se bralske vrste včasih razredčijo že samo ob misli na sodobno nacionalno literarno produkcijo. Ko je Hiša naposled pristala v moji lasti, pa mi na odgovor na srečo ni bilo treba predolgo čakati.
Prvi razlog za tako veliko povpraševanje po romanu je nedvomno avtoričin komunikativni slog pisanja. Med branjem se namreč nisem mogel znebiti prijetnega občutka, da z njo sedim pri sproščenem pogovoru ob kavi. Ker sem bil potrpežljiv poslušalec in sogovornice iz vljudnosti nisem pogosto prekinjal, sem njeno zgodbo od začetka do konca poslušal brez nestrpnega presedanja ali prošnje za nadaljevanje pogovora v kakšnem drugem terminu. Drugače rečeno, dobrih dvesto petdeset strani dolg roman sem z lahkoto prebral v enem samem večeru. Takšno bralsko doživetje sicer morda ne bo izpolnilo pričakovanj ljubiteljev zapletenih stavčnih konstrukcij, vendar kljub temu mislim, da berljivost pripovedi ni prestopek, ki bi ga bilo treba kritiško preganjati.
Drugi razlog za veliko branost romana je vsekakor njegova tematika, saj se Ivana Djilas loteva aktualnega problema, ki se mu doslej, kolikor mi je znano, ni s tako vnemo posvetil še noben pripadnik slovenskega literarnega sloja. Kot je pojasnila sama, je v teku pisanja »zlorabila zasebne momente« in jih »umestila v širši družbeni kontekst«. Nastal je roman z močnim avtobiografskim zaledjem, ki so mu ponekod na pomoč priskočile fikcijske okrepitve. V njegovo središče je pisateljica postavila posledice ene najtežjih izkušenj iz svoje polpretekle zgodovine. To je bil trenutek, ko sta se z možem, vsestranskim glasbenikom Boštjanom Gombačem, odločila, da si bosta izpolnila slovensko različico ameriških sanj, ki – ne nujno v tem vrstnem redu – vključujejo »hišo, dva zdrava otroka, avto, delo, vrtec in šolo za otroke, zdravstveno zavarovanje, plačano bolniško, plenice v domu za ostarele, počitnice na morju in psa«. S tem ne bi bilo nič narobe, če si ne bi za pot do cilja izbrala bližnjice in svojih sanj ne bi kupila na kredit v zloglasnih švicarskih frankih. Tako sta kmalu po začetku zadnje globalne gospodarske krize spoznala, da »se ne pogovarjata več, kaj vse bosta v življenju naredila, ampak kaj sta zajebala in kaj zdaj še lahko ukreneta, da bo življenje vsaj znosno«.
Od tod naprej nadzor nad iskanjem ustrezne preživetvene strategije prevzame avtoričin romaneskni alter ego, ki mu je dodeljena tudi vloga prvoosebne pripovedovalke. Ta iz poglavja v poglavje manevrira med muhastimi prihodki samozaposlenega v kulturi in stanovitnimi dolgovi banki, obenem pa restavrira s finančno stisko načete ostanke družinskih odnosov. V teh prizadevanjih čedalje pomembnejše mesto dobiva naslovna junakinja romana – hiša –, saj lastnica v njeni prodaji prepozna ključ do vrat v cenejše življenje.
A pripoved se ne omejuje le na golo popisovanje takšnih in drugačnih nevšečnosti, s katerimi se je prisiljena spopadati protagonistka, ampak ta njihov popis tudi nenehno dopolnjuje s premisleki o svojem eksistenčnem položaju. Po njenih besedah so zanj v veliki meri zaslužni »mednarodna ekonomska kriza, ki nam je ne uspe zajeziti, saj nihče ni pripravljen odstopiti niti milimeter od svojega življenjskega koncepta, dokler ni v to prisiljen«, »država, ki je z denarjem in premoženjem delala precej tako kot midva [z možem]«, in »banke, ki so […] pobrale na tisoče evrov obresti in kljub temu proizvedle takšne izgube, da jih je bilo treba dokapitalizirati z državnim denarjem«. Te navedke bi kdo lahko škodoželjno komentiral, češ izvir vsega zla vendarle ne tiči samo v zaskrbljujočem delovanju neoliberalnih mehanizmov – navsezadnje je podpis tvegane kreditne pogodbe prepuščen roki fizične osebe. Toda besede bi mu z jezika vzela kar pripovedovalka sama: »Kako naivno je bilo verjeti, da je vse treba imeti takoj, da te življenje ne bi prehitelo. […] Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. […] Kako nezrelo je v prvem polčasu sprejeti odločitve za celo življenje in biti ob tem prepričan, da se boš z njimi strinjal naslednjih trideset let. Narediti zelo mejen finančni načrt v izjemno dobrih časih, kot da bodo ti trajali večno.« Za nameček pa bralcu, ki je podvomil o njenih (samo)refleksivnih zmožnostih, ponudi še kakšno iskreno pripombo na račun medčloveške bližine, recimo tole: »Zdaj že izsiljujem komplimente, ampak mož ne ugrizne v vabo. Toliko me že pozna, da ve, da bo vse, kar bo zdaj naredil, narobe in da bo moja panika minila sama od sebe. Želim si – no, vsaj mislim, da si želim – da bi me prekinil, objel, potolažil in bi se noro poseksala. On pa brska po telefonu in me obvesti, da gre spat.«
V izogib morebitnemu nesporazumu: strah, da bi prejšnji pesimistično obarvani odlomki lahko škodovali zdravju občutljivejših bralcev, je večinoma odveč. Junakinja namreč skrbno goji voljo do reševanja težav, pri čemer sebi in občinstvu s simpatično prepričljivostjo vliva zaupanje, da vsakemu padcu prej ali slej sledi vzpon. Naj za ponazoritev navedem fragment enega od njenih motivacijskih samogovorov: »Nov dan, nova runda. Moja praktična pamet ne pristaja na to, da je treba potrpeti in da ni izhoda. […] Vse je okej, samo videti je brezizhodno, ampak v resnici se da vse rešiti. Ti to zmoreš. […] Ker imaš stvari vedno pod kontrolo.«
Prvenec Ivane Djilas je – če zgornje odstavke povzamem kar s pisateljičino posrečeno samooznako – »melodrama z družbenopolitično noto«. Po vsej verjetnosti se knjiga torej ne bo znašla na seznamu obvezne literature za študente ekonomije, vendar ji tega spet ne morem preostro očitati. To namreč sploh ni njena ambicija, saj raje poskuša biti grenkosladek, a kljub temu (ali pa prav zato) relevanten prikaz posameznikovega boja za finančno stabilnost, s katerim se lahko posredno oziroma neposredno identificira precej širok krog razočaranih nad razmerami v zadnjih letih. In drznil si bom dodati, da ta poskus pisateljici ni spodletel.
Toda imel bi preslabo vest, če bi zamolčal, da sem se doslej zadrževal predvsem v sprednji polovici Hiše, pohod po preostanku kvadrature pa sem si namenoma prihranil za pozneje. Priznati moram, da me je med branjem prve polovice romana zavedel sproščen ton pripovedi, zato sem samozavestno domneval, da se njegova druga polovica ne bo mogla razplesti drugače kot s happy endom, če že ne v obliki finančne rehabilitacije, pa vsaj v duhu kake modre misli, češ »za dežjem vedno posije sonce«. A roman se zavrti v prav nasprotno smer. Protagonistkine prvotne težave dobijo podporo novih zaveznic, tako da jim mora naposled priznati premoč in podpisati kapitulacijo. Na koncu se skupaj z najožjo družino iz predrage hiše preseli v precej cenejšo nepremičnino, ki stoji le nekaj metrov stran od prejšnjega domovanja – v hišico na drevesu. Zadnji odstavek romana se glasi takole: »In smo končno sami na drevesu. Družinica. V hišici na drevesu nam je toplo. Srečni smo. Začne snežiti. Češnja nad nami postaja romantično zasnežena.«
Eskapističen konec v resnici pomeni sentimentalno omilitev črnega scenarija, ki ga je Ivana Djilas pripravila svojim junakom. Poanta njenega pisanja, ki jo sicer napoveduje že prva polovica knjige, zato še vedno ostane povsem jasna: enkrat za vselej se je treba sprijazniti z lažnostjo kapitalističnega mita, po katerem naj bi živeli v svetu enakih možnosti, ki nam zagotavlja neomejen prostor za svobodno izbiranje. To je namreč »največja neumnost, misliti, da boš lahko, če bo šlo kaj narobe, napake hitro popravil in šel naprej. Da lahko odločaš o svojem življenju in se, če ti kaj ne ustreza, obrneš in greš drugam ali začneš znova.«
Čeprav sem se ob prihodu v Hišo takoj počutil domače, so se mi ob odhodu kljub vsemu zbudili pomisleki. Ti seveda niso povezani s tem, da razplet dogajanja ni izpolnil mojih naivnih bralskih pričakovanj. Uperjeni niso niti v legitimnost pisateljičinega družbenega angažmaja, predvsem zato ne, ker ga ona sama raje upravičuje s konkretnimi življenjskimi situacijami, kot da bi se zatekala k moralističnim naukom ali pretirano ideološkemu iskanju nič hudega slutečih grešnih kozlov. Nasprotno, sprašujem se, ali je razplet romana dovolj literarno učinkovit. Mimogrede rečeno, o literarni učinkovitosti je med drugim smiselno razpravljati tudi zato, ker je avtorica prav v sklepnem delu najočitneje »zlorabila zasebne momente« in izkoristila pisateljsko pravico do uporabe fikcije. Da ne zaidem v rumeni tisk, naj v dokaz navedem le preverjen podatek, da zunajliterarna Ivana Djilas trenutno ne živi na nobenem slovenskem drevesu.
Če se vrnem k njenemu prvencu: po eni strani se v teku pripovedi razkrije, da pisateljica kvantiteti dogodkov daje prednost pred njihovo kvaliteto. Razgibano vrstenje padcev in vzponov se namreč čedalje bolj spreminja v »večno vračanje enakega«. Med branjem sem na primer večkrat spremljal protagonistko, ko je pisala seznam nujnih hišnih opravil, dvomila o urejenosti dovoza, se na zahtevo nepremičninskih agentov trudila z »depersonaliziranjem« bivalnih prostorov, premikala kavč, da bi dnevna soba potencialnim kupcem delovala večja, se ukvarjala z vodenimi ogledi po nepremičnini in še bi lahko našteval. Ta rutina je sčasoma to postala tudi zame. Popestrile bi jo lahko pripovedovalkine refleksije, vendar tudi te – podobno kot njeni opravki – začenjajo parafrazirati druga drugo in s tem bolj kot k širini prispevati k dolžini romana. Razmeroma lahkoten pripovedni pristop tako za roman v drugem delu paradoksno postane obremenilna okoliščina.
Po drugi strani pa je vprašljiv tudi odločilni dogajalni preobrat. Čeprav nisem posebno navdušen nad zgodbami, ki se hočejo za vsako ceno razplesti optimistično, mislim, da se je Ivana Djilas pri sklepnem prizidku Hiše prehitro odločila za črno gradnjo. Gradniki zadnje tretjine romana so mi pustili vtis, da pripovedni svet naseljujejo z enim samim razlogom – da v zasedi počakajo na strateško najugodnejši trenutek in nato neusmiljeno porazijo protagonistko. Tako se v nenavadno kratkem časovnem razponu nadnjo zgrne nepregledna množica težav: v nabiralniku se, recimo, naenkrat pojavi na desetine opominov, čemur sledita rubež z lizingom pridobljenega prevoznega sredstva in odklop elektrike, poleg tega pa se proti junakinji obrne še hiša sama in poskrbi za raznovrstne okvare v svoji notranjosti. Še več, junakinja približno sočasno dokončno obupa tudi nad odplačevanjem dolga, nepremičninskim trgom, moževimi komunikacijskimi spretnostmi in obnašanjem permisivno vzgojenega sina, povrh vsega pa kljub starosti štiridesetih let, redkemu konzumiranju zakonske zveze in že tako prevelikemu finančnemu bremenu celo drugič zanosi. Prepričan sem, da si ta skrbno zrežirani splet dogodkov preveč odkrito prizadeva ustreči nameram pisateljičinega družbenopolitičnega sporočila. Njen napor, da bi prvenec »umestila v širši družbeni kontekst«, se zato naposled nehote izteče v nespretno lovljenje ravnotežja med opisovanjem avtentične literarne resničnosti in potrjevanjem tendencioznega pisateljskega konstrukta.
Končna sodba? Odlika literarne govorice Ivane Djilas je – karseda poenostavljeno rečeno – to, kaj ubeseduje, njena ključna pomanjkljivost pa, kako to počne.
Ivana Djilas: Hiša. Cankarjeva založba, Ljubljana 2016.
Bilo je tisto noč, ko sem te prvič poklical iz govorilnice: rekla si, da si sama na nabrežju in da božaš psa, ki je nepričakovano zataval k tebi, jaz pa sem, dobesedno, videl mesec, ki razboleva srca, in pod njim tega psa, črnega in kuštravega; seveda tudi tebe z velikimi modrimi očmi kot limuzina, v kateri je bil ubit Kenedy; potem si, če se prav spominjam, pripovedovala, da se nameravaš voziti s kolesom po poti ob Donavi, in tedaj sem pomislil: tako kot Evropa si zrela, da te kdo ugrabi, in si zaželel biti ob tebi in psu, ki je, domnevam, mahal z repom zaradi neke pretekle sreče, grizel gume in tekel za kolesom; sovražil sem tega psa; čeprav te nisem nič vprašal, si dodala, da se že leta ne poljubljaš več in da ti je že samo misel na seks odvratna: tedaj sem v tvojih očeh videl izkrcavanje zaveznikov v Normandiji; bal sem se, da se v teh slabih časih, ko so odnosi med moškimi in ženskami izčrpani od jesenske vlage, to še dolgo ne bo spremenilo; da je senca, ki jo meče tvoje kolo, težja od nakovala; da vse drhti in raznaša besede, ki si jih slišala, čeprav jaz nisem rekel ničesar.
Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj
Rick and Morty (2013–) je animirana high-concept znanstveno fantastična serija Justina Roilanda (Rickov in Mortyjev glas) in Dana Harmona (ustvarjalec serije Community, v slovenščini posrečeno Šola za prvake, iz katere je bil odpuščen in nato hvala bogu vanjo ponovno zaposlen). V izvorni deželi animirano serijo gledajo na Adult Swimu, Cartoon Networkovem nočnem programu, na katerem lahko poleg milo rečeno najboljše sodobne satire spremljamo tudi King of the Hill, Futuramo, Dragon Ball Z in Samurai Jack. Izšli sta dve sezoni, včeraj pa še prvi del tretje.
Ko je pred kratkim pogovor nanesel na filmsko uspešnico Nazaj v prihodnost in sem nepremišljeno izrekla, da me pri tej klasiki zmoti ljubezenski trikotnik mati–oče–otrok, me je sogovornik vljudno popravil, da govorim neumnosti in da je to isto, kot če bi me pri filmu Sam doma motilo, da je nekdo sam doma. Če koga moti hipoteza multiverzuma, eksistencializem, nihilizem, eskapizem, demistifikacija vseh vrednot s pomočjo znanosti, vprašanje simulacije ali pa to, da je nekomu ime Rick in nekomu Morty, naj se serije izogne. Ta članek lahko vseeno prebere.
Vem veliko o sodobnih kozmoloških teorijah? Seveda ne.
Pisanje – to garaško tekmovanje v iskrenosti, kjer se točke odbija že pri prvih namigih po želji zmage.
Ker me je zanimalo, če je z večjo količino znanja fizike spremljanje Ricka in Mortyja še boljše, sem dva človeka z večjim znanjem fizike vprašala, kako zabavna jima je bila ta serija. Oba sta odgovorila, da zelo, kar se je zdelo enako moji recepciji. Ko se je torej izkazalo, da se ljudje z večjim znanjem ne zabavajo nič bolj, je bilo jasno, da lahko s svojo raziskavo nadaljujem.
Snovno serija zajema iz posode kozmičnih grozljivk H. P. Lovecrafta. Večina znanstvene fantastike v center vesolja še vedno postavlja človeštvo, serija Rick and Morty nas tega težkega bremena osvobodi. Prebivalec Slovenije ni odrinjen na rob zemeljskega dogajanja nič bolj, kot je zemeljsko dogajanje odrinjeno na rob dogajanj na drugih planetih in nič bolj, kot so drugi planeti odrinjeni na rob dogajanj drugih vesolij in druga vesolja na rob dogajanj drugih dimenzij. Torej nismo le prahec na lebdeči krogli v eni izmed galaksij, ampak različica prahcev iz neskončnega števila realnosti. Dogajalna časovnost in prostorskost animirane serije je multiverzum tretje stopnje (level 3 multiverse).
V tem multiverzumu komponentni univerzumi niso ločeni s prostorsko razdaljo, ampak s časom. V vsakem trenutku se zgodijo vse možne in mogoče prihodnosti, ki jih omogoča načelo nedoločenosti v kvantni mehaniki. V teoriji mnogih svetov se celotno vesolje obnaša kot kvantni foton, le da se namesto dveh potencialnih prihodnjih stanj manifestira vsak izid. Torej je naše celotno vesolje konstantno podvrženo vsem realnostim in se cepi v vse bolj razvejana vesolja s svojimi lastnimi realnostmi in prihodnostmi. Vsakemu opazovalcu (nosilcu ene zavesti) je dano videti samo en izid. Razen če premore portalgun, ki ne pelje samo skozi različne dimenzije ampak tudi do premise serije (drops mic): nori znanstvenik, cinični alkoholik in anarhokapitalist Rick Sanchez ter njegov normalno anksiozni vnuk Morty Smith odhajata na nevarna meddimenzionalna potovanja, ki se dogajajo na pobudo Rickovih sebičnih želja (zabava).
Teorija multiverzuma se staplja z eksistencializmom, kjer se vsebina vzpostavlja skozi naše zaporedne izbire. Eksistencializem serije se osredotoča na problematično shajanje med človekovo obsedenostjo s smislom in popolno indiferenco vesolja do človekovega obstoja. Oziroma še bolj elegantno: obstaja torej konstantna želja, da nas vesolje followa, da nam lajka, nepopustljivo se ga trudimo impresionirati, vesolje pa samo zero likes, zero comments, samo ignore.
Za družinsko mizo družine Smith spadajo še Beth – Rickova inteligentna in razočarana hči, njen omega samec Jerry in najstniška Mortyjeva sestra Summer. Jerry je Rickovo mentalno nasprotje, negotov posameznik, ki po spoznanju resnice nima posebnega apetita niti zmožnosti. V epizodi M. Night Shaym-Aliens! (S01E04) Nezemljani z zvijačo želijo od Ricka recept za koncentrat temne snovi in Zemljo ovijejo v nekaj nivojev simulacij resničnega življenja. Jerry nasede že prvi, zelo neprepričljivi različici (“keep the settings on auto”) in v simulirani realnosti preživi najlepši dan svojega življenja.
Rick se v družino Smith pojavi šele nedavno pred začetkom serije. Razlog njegove odsotnosti je povsem neznan in izgubljen v mnogih resničnostih, ki jih je imel možnost obiskati. Življenje ga je dodobra izmozgalo, lepo pa je vidno, da je nekaj udarcev vrnil tudi sam. Obtožen je bioterorizma, vloma, piratstva, zlorabe, goljufije, vožnje pod vplivom alkohola in drog, klasičnega terorizma, vožnje brez varnostnega pasu, umora, kloniranja, preprodaje orožja, lažnega predstavljanja, ugrabitve, suženjstva, tihotapljenja, ukrivljanja časa, mučenja, vandalizma, požiga, izdaje in genocida. Posledice medgalaktičnih in meddimenzionalnih dogodivščin so pogosto usodne. Njegov nasvet vnuku Mortyju, ki ga pričevanje ob takih dogodkih močno psihično izžame, je: “Don’t think about it”. Rick ne mara socializma, totalitarizma, carin, birokracije in standardiziranega izobraževalnega sistema. Uživa v potrošništvu in dobro ve, v kateri dimenziji se je video game park najbolj posrečil. Trpi za pomanjkanjem konvencionalne morale, je nesramni dedi in antiheroj, ki za las uide oznaki hudobnega protagonista. Genialen, a precej len, ne vlaga veliko truda v stvari, ki ga ne zanimajo in se z njimi ne more okoristiti.
Epizode se velikokrat začnejo ravno s tem, da se je primoran soočati s problemom, ki se mu zdi dolgočasen in nepomemben, zato na hitro izumi enostavno rešitev s pogubnimi posledicami. V sebi ima nekaj Keitha Richardsa (predvsem igranje bas kitare in divje zabavanje), lahkomiselno sociopatsko vedenje in misteriozna odsotnost iz družine pa mu dajeta skrivnostni ton trpečega čudovitega uma, ki se krvavo spoprijema z realnostjo. Je samodestruktivni sinonim seksualne privlačnosti druge polovice dvajsetega stoletja.
Rick je inteligenten v dobesednem smislu intelekta kot zmožnosti branja med vrsticami. Absurdnost sveta lahko utiša le z alkoholom, z navadno drogo in s seksom. Neizogibno vprašanje: koliko pameti je pravzaprav potrebne? Se nad inteligenco sploh lahko zgražamo tako kot nad “kar je preveč, je pa preveč” 90’s bodybuilderji? Rick je prepameten, da bi bil srečen, naletel je na meje svojega formata.
Natančen gledalec serije Rick and Morty ali pa nenatančen gledalec te serije in natančen gledalec youtube videov o seriji Rick and Morty se lahko prepriča, da si posebne pozornosti zasluži predvsem Rickovo rušenje četrte stene. Naj vam predstavim najprodornejšo teorijo.
Rick je protagonist, ki se zaveda svoje protagonistosti – ne v smislu človeka kot mislečega centra lastnega sveta, temveč kot konkretnega protagonista animirane serije, o kateri je govora v konkretnem svetu, v katerem obstaja to besedilo. V epizodi The Ricks Must be Crazy (S02e06) ustvari mini kolonijo inteligentnih bitij, ki nevede proizvajajo energijo, s katero Rick polni svoje vesoljsko plovilo in telefon. V tem miniverzumu pa obstaja mini znanstvenik, inteligenten posameznik, ki je v malem svetu izdelal še manjšega, kjer je ustanovil zavestna bitja, katerih znanstvenik že snuje vizijo, kjer ne bi bilo treba proizvajati lastne energije, saj bi jo lahko ustvarjala še manjša bitja. Rick iz te kočljive situacije logično sklepa, da je nekdo ustvaril tudi njegov svet. Ateistični znanstvenik je tako primoran verjeti v velikega ustvarjalca serije. Od tu vsa potencirana eksistencialistična depra. Rickov cinizem se napaja iz absurdnosti, ki jo povezuje s svojo ujetostjo v format, zaveda se lastne fikcijskosti in poljubnosti. Zaveda se svojega medija, opaža in naslanja se na četrto steno in v njej skuša najti luknjo, da bi presegel format, v katerega je ontološko zapisan.
Razum zahteva zelo velik in odprt svet možnosti, Rick in Morty nam zaradi kombinatorike multiverzuma nudita dobesedno čisto vsako izmed njih. Serija jezdi val iskrenosti in ignorira cinizem, ki predstavlja tla pod nogami generacije Y. Nagovarja torej ravno nas, obupne ljudi, ki si brez varovalke dvoumnosti ne upamo niti v merkator po jogurt. Liki iskreno hrepenijo po pomenu, iščejo potrditve in se iskreno drogirajo, ko pomen in potrditev zlepa ne prideta na spregled. Ironija ne obstaja sama zase in ne preverja našega poznavanja referenc. Ne obtožuje nas postmodernega zločina naivnosti in, kjer se le da, ošamari absurdnost popolnoma racionalnega sveta. Rickov dekadenten raztur od življenja ne neti želje po cinični predaji in uživanciji v absurdnem svetu, ravno obratno – dviga apetit po stvareh, ki jih v življenju najraje počnemo.
* Uncertainty is inherently unsustainable. Eventually, everything either is or isn’t. – Rick Sanchez
Pred natanko stotimi leti se je na Reki, tedaj še delu ogrskega kraljestva, rodil Miklós Vásárhelyi. Odraščal je, kot dobršen del someščanov, v štirijezičnem okolju. Poleg madžarščine in nemščine, jezika staršev, ter italijanščine, jezika šole in javnega življenja (»Qui si parla soltanto italiano!«), se je zgodaj naučil tudi angleščine: nič neobičajnega v mestu z dolgo pomorsko in trgovsko tradicijo. Ob koncu gimnazije je grščini, latinščini in francoščini – ki je v medvojnem obdobju ostajala del splošne izobrazbe italijanskih maturantov – dodal še osnove hrvaščine. Leta 1936 je odšel v Rim na študij prava, a ga je moral po dveh letih zaključiti zaradi rasnih zakonov, ki so mu, Judu, onemogočili obiskovanje univerze. Kot večina italijanskih Judov je na lastni koži spoznal, kaj pomeni, ko te oblast označi za del mednarodne zarote in te zato izključi iz nacionalnega občestva. Če je bil dotlej humanist, je ta izkušnja iz njega ustvarila militantnega antifašista. Diplomiral je v madžarskem Debrecenu tik preden je podobno antisemitsko zakonodajo uvedla tudi njegova druga domovina.
Od člana komunistične partije do urednika
Kot mladi pravnik se je začel angažirati za pravice delavcev in poleti 1939 ga najdemo med aktivisti Partije komunistov Madžarske (Kommunisták Magyarországi Pártja), ki je že s svojim nerodnim imenom izpričevala določeno nelagodje nad nacionalno idejo, podobno kot njen enaindvajsetletni član z Reke. Ironija zgodovine hoče, da se je njegov angažma v komunističnem gibanju, v katerega se je vključil predvsem zaradi antifašizma, začel le nekaj tednov pred sprejetjem pakta med Hitlerjem in Stalinom. Prvo razočaranje nad radikalno politiko. Sledil je aktivizem v mladinski sekciji socialdemokratov, a so ga leta 1941 mobilizirali v delovni bataljon, od koder mu je ob nemški okupaciji Madžarske pomladi 1944 uspelo prebežati med protinacistične odpornike. Sovjetsko zasedbo je pričakal kot član levega krila Socialdemokratske stranke in se tako po zaslugi povojnega kaosa izognil usodi, ki bi sicer čakala nekdanjega komunističnega disidenta. Zaradi brezhibnih antifašističnih referenc in poliglotstva se je znašel v madžarski delegaciji na pariški mirovni konferenci, kjer je skušal izpogajati čim milejše pogoje za edino Hitlerjevo zaveznico, ki še pred koncem vojne ni prestopila na zavezniško stran. Njegova prizadevanja, da bi mirovna pogodba vključevala garancije za pravice narodnih in jezikovnih manjšin, so bila zaman. Povojna ureditev je slonela na ideji homogenih nacionalnih držav in multikulturni Rečan je lahko le nemočno opazoval množične deportacije Madžarov s Češkoslovaške in še bolj nesmiselni izgon podonavskih Švabov z Madžarske. Mesto njegovega otroštva je izginilo v istrskem eksodusu.
Njegovi sumi, da je tovrstna množična »demografska politika od zgoraj« nekompatibilna z demokratično ureditvijo, so se izkazali za resnične. Po treh letih »taktike salame«, s katero so komunisti izločali potencialne nasprotnike, se je znova znašel v komunistični partiji – tokrat ne po lastni odločitvi, temveč po zaslugi »prostovoljne« združitve med komunisti in socialdemokrati v Stranko madžarskih delavcev (MDP). Tridesetletnika, ki je že povsem izgubil vero v sovjetski socializem, so postavili za urednika partijskega glasila Szabad nép, Svobodno ljudstvo, in od tam sredi najhujše represije, na čelo nacionalnega radia.
Od reformista do radikalca
Kasneje bo ženi zaupal, da je petletno obdobje stalinizacije preživel v neprestanem strahu za življenje. Odjuga je zbudila upanje po drugačni, bolj demokratični obliki socializma. Novi premier Imre Nagy je v njem prepoznal sorodno dušo in ga postavil za načelnika svojega informacijskega biroja. Nevarna poteza, ki Vásárhelyija javno razkrinka kot reformista. Po prvem Nagyovem padcu aprila 1955 se je znašel v hišnem priporu. Tu, bo kasneje povedal v intervjuju, mu je postalo jasno, da je taktiziranje slaba računica in da se mora v naslednji priložnosti angažirati na vse ali nič – kot med vojno. Freedom is just another word for nothing left to lose. Priložnost je prišla pred pričakovanim: oktobra 1956, ko so budimpeštanski vstajniki zahtevali Nagya za premierja in v novi vladi, postavljeni za to, da bi pomirila razmere, je bil Vásárhelyi med radikalci, ki so predsednika vlade prepričali, naj sprejme vse zahteve upornikov in se postavi na čelo tega, kar Vásárhelyi in njegovi s heretično predrznostjo označujejo za – revolucijo.
Med sovjetsko invazijo je skušal izkoristiti svoje italijanske veze, da bi prišel v stik s Togliattijem in dosegel, da bi se največja komunistična partija na Zahodu postavila v bran oblegane demokratične revolucije. Zaman. Pred Sovjeti se je z Nagyevim najožjim krogom zatekel na jugoslovansko ambasado, kjer so njegov šarm, diplomatske spretnosti in poliglotstvo spet popolnoma spodleteli. Tito je sprejel tezo tovariša Hruščeva o reakcionarni naravi madžarske vstaje in njene kolovodje z zahrbtno prevaro predal naravnost v sovjetsko ujetništvo.
Na tajnem procesu proti »izdajalcu Nagyu in njegovi tolpi« je bil Vásárhelyi zlomljen človek. Radikalni angažma se je spet ponesrečil. Podobno kot György Lukács je priznal krivdo, a ga je za razliko od marksističnega filozofa vseeno čakala zaporna kazen. In, seveda, izključitev iz partije. Na prostost je bil spuščen v splošni amnestiji l. 1960; prošnje za ponovno včlanitev ni vložil. Pod ciničnim režimom njegovega reškega someščana Jánosa Kádárja ga je čakalo dolgih dvanajst let životarjenja. Šele leta 1972 je dobil zaposlitev na akademiji znanosti, kjer je s svojim eruditstvom kmalu postal ena od zvezd madžarske znanosti. Njegova dela o zgodovini novinarstva so dobila odmev zahodni humanistiki in leta 1983 je smel poliglot iz obmorskega mesta prvič po letu 1948 – če odštejemo enoletni pripor v romunskih Karpatih – zapustiti Madžarsko.
Liberalizem izkušnje, ne oporoke
Med nekajmesečnim bivanjem v New Yorku, kjer je gostoval kot predavatelj na univerzi Columbia, so njegove diplomatske veščine prvič obrodile sadove. Vzpostavil je stike z vrsto emigrantov, akademikov in javnomnenjskih voditeljev in se profiliral kot glavni posrednik med nastajajočo demokratično opozicijo na Madžarskem in liberalnimi protikomunističnimi skupinami na Zahodu. Med najpomembnejšimi vezami njegovega newyorškega bivanja je bil investitor madžarskega rodu, sin znanega budimpeštanskega esperantista, ki je navduševal nad liberalno mislijo Karla Popperja. Vásárhelyi je bil tudi sam že prepričan liberalec, toda za razliko od Georga Sorosa – tako je ime esperantistovemu sinu – njegov liberalizem ni bil ideološkega značaja in, kot bi rekla Hannah Arendt, ena od ljubih mu avtoric, »ne izvira iz nobene oporoke«. Je liberalizem živete izkušnje in je prežet, kot pri večini disidentov njegove generacije, z elementi socialdemokratske, neokonservativne, okoljevarstvene in predvsem antitotalitarne senzibilnosti. Je hibriden kot kulturna dediščina Srednje Evrope in razumljen predvsem kot korektiv za ekscese množične politike in kot ogrodje, brez katerega demokracija ni mogoča.
Opogumljen z mednarodnim akademskim uspehom in svojo novo socialno mrežo je Vásárhelyi postal ena osrednjih intelektualnih figur madžarske opozicije. Ko je konec 80-ih let Soros podal prvo pobudo za vzpostavitev fundacije, ki bi omogočila kulturne izmenjave med socialističnimi državami in Zahodom, je Vásárhelyi dosegel, da ga je ameriško-madžarski magnat imenoval za svojega edinega predstavnika na Madžarskem. Odtlej so bili Vásárhelyijevi napori usmerjeni v dva cilja, ki ju je zasledoval z enako vnemo: vzpostavitev političnega pluralizma in avtonomne znanstvene sfere. Prvi je bil dosežen z okroglo mizo med predstavniki režima in opozicije, ki je privedla do prvih svobodnih volitev februarja 1990. Naslednjega leta je prijatelja in zaveznika Sorosa prepričal v smelo investicijo: zasebno univerzo po anglosaškem vzoru sredi Budimpešte. Služila naj bi promociji demokratičnih vrednot in ideje odprte družbe v državah tranzicije. Poimenovala sta jo Central European University – Srednjeevropska univerza.
CEU – Srednjeevropska univerza: etika historične izkušnje namesto kulturnega kiča in regionalnih posebnosti
Vásárhelyijeva vizija je bila ambiciozno zastavljeno in spretno izvedeno utelešenje splošno sprejetih prepričanj disidentske generacije: izobrazba v duhu intelektualne svobode je predpogoj demokracije, postkomunistične dežele morajo sprejeti zahodne vrednote, vzorce dela in profesionalno etiko, civilna družba potrebne neodvisne institucije, države nekdanjega Vzhodnega bloka se morajo povezati okoli skupne srednjeevropske identitete, ki ne sme biti le slavljenje kulturnega kiča in regionalne posebnosti, temveč etika, ki izhaja iz specifične historične izkušnje 20. stoletja – izkušnje, ki jo najbolje povzema ravno Vásárhelyijeva življenjska pot. In seveda prepričanje, da največja nevarnost za nove demokracije prihaja iz skomin po predvojnem avtoritarnem nacionalizmu, v vrnitev k zaprtim družbam pod nadzorom kleptokratskih ključarjev nacionalne istovetnosti.
Toda Vásárhelyi je bil glede nečesa korak pred drugimi. Slutil je, morda zaradi svoje mladostne formacije, da srednjeevropske izkušnje ni mogoče povzeti v sledenju zahodnim modelom in otepanju prostaškega provincializma domačih elit. Da nevarnost za postkomunistične srednjeevropske države ni le v tem, da bodo ostale zunaj evropske integracije in se zabubile v incestuozne državne nacionalizme, temveč da njihova zagata strukturnega značaja: izhaja iz perifernosti glede na ekonomsko in kulturno središče Evrope in ta položaj bo še dolgo rojeval odzive v obliki napetosti med nekritičnim posnemanjem in užaljenim zavračanjem, občutkom hromeče nezadostnosti in napihnjene večvrednosti. Rešitev oziroma, bolje rečeno, nujna blažitev – Vásárhelyi ni več verjel v rešitve – tega »manično-depresivnega« nihanja so solidne, neodvisne institucije, ukoreninjene v skupni stvarnosti teh držav, ki lahko po kakovosti konkurirajo z zahodnimi institucijami.
Vásárhelyi je bil akademik in je hotel, da bi bila CEU takšna institucija na akademskem področju. Ne tranzmisija zahodnih akademskih mod, ne visokostna učiteljica, ki civilizira domorodce, temveč univerza, kjer bi študentje iz Madžarske, Romunije, Poljske, Češke, Slovaške, nekdanje Jugoslavije, Ukrajine itd. lahko izmenjevali izkušnje, se naučili razumeti, da delijo podobno usodo – da je zgodba Reke v vsej svoji specifičnosti primerljiva z zgodbo Gdanska ali Klaipede, da problemi Madžarske niso tako drugačni od problemov Hrvaške – in se prek skupne formacije razvili v intelektualno elito, drugačno od tiste, ki je po njegovem izdala Srednjo Evropo v obdobju po prvi svetovni vojni. Skratka, nadnacionalna univerza, ki bi za heterogeni prostor Srednje Evrope opravljala enako vlogo kot elitne univerze Zahoda in prek katere bi se srednje in vzhodnoevropski znanstveniki in intelektualci lahko s kolegi iz »srečnejše polovice« celine pogovarjali kot z enakopravnimi partnerji.
»Sorosova univerza«, kot so mojo alma mater te dni nekritično poimenovali zahodni mediji, je v resnici, po svojem poslanstvu, Vásárhelyijeva univerza. Zato je njeno mesto Budimpešta in ne Bonn ali Dunaj ali Berlin ali katerokoli od pol ducata krajev, ki so se v zadnjem tednu ponudili, da jo sprejmejo po izgonu z Madžarske. Zasnovana je bila kot univerza za formacijo novih generacij izobražencev, ki bodo zmogle z lastnimi močmi ter v dialoški in kolegialni mednacionalni izmenjavi razumeti in morda preseči kronične probleme svojih družb.
Vásárhelyi je bil prepričan, da bodo brez institucij, kot je »njegova« CEU, države postkomunistične Srednje Evrope zdrknile v samodestruktivne vrtince, kakršni so uničili njegovo mladost. Verjel je tudi, da svobodna družba ni mogoča brez svobodne univerze. Čas je pokazal, da je imel prav.
Mathias Énard, ki je marca v okviru festivala Fabula obiskal Ljubljano, je bil v kratkem času po ljubljanskem obisku deležen dveh velikih literarnih časti: na knjižnem sejmu v Leipzigu je prejel evropsko nagrado za razumevanje, prevod njegovega romana Kompas pa je bil nominiran za nagrado man booker. Ob tej priložnosti objavljamo odlomek iz romana Alkohol in nostalgija, ki je izšel v času Fabule.
Veliki rdeči Kristus revolucije je še vedno vsenavzoč; njegove sledi so prav na vsakem koraku te dolge poti, otipljive, vidne; spomeniki, napisi na spominskih obeležjih, vsepovsod pozabljene rdeče zvezde. Tudi spomin na mrtve, na padle v oktobrski revoluciji in državljanski vojni ter na izginule v čistkah, je povsod izpričan, v imenih ulic, na spominskih ploščah, z velikanskimi spomeniki padlim vojakom v veliki domovinski vojni. Težko je ne pomisliti na rdečo konjenico, oklepne vlake, na mit in njegovo hrbtno stran, na žrtve, vse pozabljene, tiste, ki so jih v konvojih vozili vse do reke Amur in jih tam natrpali na ladje, ki so jih odpeljale v Magadan, sprašujem se, kakšni so bili tisti vlaki, teden dni vožnje z železnico, teden dni na vlaku in šest dni na ladji, šest peklenskih dni so bili zaprti na dnu podpalubja, bili so na robu zadušitve, grozljive zgodbe krožijo o teh prevozih, o teh tovorih smrti, nekje sem bral, da je neka takšna ladja z več tisoč ujetniki trčila v ledeno goro, bilo je konec oktobra, ko se začenja zmrzal, in da je posadka zapustila zapornike in jih pustila umreti od lakote in mraza sredi zaledenelega morja, ladjo in trupla so šli iskat šele čez šest mesecev, vod tridesetih internirancev je moral ves teden spravljati na krov zmrznjena trupla, ločevati so jih morali s sekirami kot zamrznjene ribe, tisoče sprijetih ljudi, ki so se umirajoči stisnili skupaj, da bi se ogreli. Včasih pa so jih v gulage vozili tudi s tovornjaki, takšna vožnja je trajala tri tedne, najmanj tri tedne, videli so Leno, videli so Jakutsk skozi šipo, skoraj neprosojno zaradi prahu, bili so vsi pogrizeni od komarjev, kopali so se v potu sibirskega poletja, kadar niso za dneve in dneve obtičali v blatu, ki je nastalo po dežju, ne le en tovornjak se je vanj pogreznil, njegovi potniki pa so bili preveč izčrpani, da bi poskušali ven na prosto. Na veliko srečo so bile ceste pozimi neprevozne, do taborišč na severu je bilo mogoče priti le po strugah zamrznjenih rek, ki so se v tem času spremenile v pravcate avtoceste, ali pa na krovu ledolomilca, tam gori, v bližini Beringove ožine, kjer je marsikdo zagotovo vsaj za hip sanjaril, kako bi se podal čez zaledenelo morje in peš prišel do Aljaske. Navsezadnje naj bi že jamski ljudje oziroma bogve katera prvobitna ljudstva poznala to pot, po kateri so lahko prišli z ene celine na drugo, na njej so se prehranjevali s tjulnji in ribami, ki so jih lovili skozi luknje v ledu, v sibirskih jezerih menda tako ribe lovijo še zdaj, le kdo bo lahko kdaj dojel prazno brezdanjost tistih pustih ozemelj, prav gotovo nihče razen tistih, ki so bili tjakaj izgnani, Varlam Šalamov, umetnik lopate, ali pa Vasilij Aksjonov, otrok iz Kazana, ki se je pridružil materi v izgnanstvu, revolucija je zdrobila vse, moške in ženske, ženske in moške ter celo otroke, delci te revolucije še vedno ostajajo v nas kot odpadni drobci nekih davnih sanj nikoli dozorelih najstnikov, ki jim ni bilo usojeno, da bi prijeli za puško in z njo branili svoje sanje: meni so namesto strelnega orožja ali bombe raje potisnili v roko iglo, a ljubše bi mi bilo, ko bi lahko v sedlih majhnih konjev prečesaval stepe in vpil »Kozaki, kozaki, nikar ne pustite, da vam zdesetkajo vojsko!«, tako kot v Tarasu Bulbi, znamenitem Gogoljevem romanu, prvem ruskem romanu, ki sem ga kdaj prebral, ljubša bi mi bila epopeja, četudi levičarska in zapoznela, kot pa študentske luknje, zaudarjajoče po trohnobi, in ves tisti zapravljeni čas, bodisi v Parizu ali pa kje drugje, kljub pomirljivi navzočnosti Jeanne, ki je vse to doživljala bolj mimogrede in neobremenjeno.
Ko sem jo spoznal v Parizu, nama je bilo komaj osemnajst let, končno sem se rešil province in imel sem občutek, kot bi prišel iz zapora, kot bi se vrnil iz gulaga, iz Magadana ali od kod drugod. Zdelo se mi je, da sem znova odkril svobodo, ki je v resnici nikoli nisem poznal, razen iz knjig, ki so za mladostnika mnogo nevarnejše od orožja, saj so mi vcepile nedosegljive želje in stremljenja, Kerouac, Cendrars in Konrad so v meni vzbudili želje po nenehnem odhajanju, po usodnih prijateljstvih, ki bi mi jih bilo dano sklepati na poti, in po prepovedanih substancah, ki bi nas vodile k temu, ki bi nam omogočile, da bi si delili te nepozabne trenutke na poti, da bi izgorevali v svetu; revolucije nismo več imeli, ostal nam je le še privid potovanja, pisanja in droge.
