maj 2024 - AirBeletrina
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 31. 5. 2024
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 21 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Perom Lovšinom

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

»Absolutno jo priporočam. Knjiga je vredna ponovnega branja. Mi se ne zavedamo svojih prakorenin in veselja, ki ga nudi slovenska literatura. Ogromno je tega, ampak Mojco je treba brati …«

Roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev (Beletrina, 2016) se zasidra v 16. stoletje, v čas, ko so korenine slovenstva še mlade in komaj poganjajo, hkrati pa se razteza tudi do krošnje sedanjosti.

»Vse se obnavlja. Vse, kar se dogaja, se je že zgodilo,« v tokratnem podkastu premišljuje glasbenik Pero Lovšin. Izkušnja pregona protestantov, na kar se med drugim osredotoča Kronosova žetev, ga na več mestih spomni na napetosti in resne konflikte na Bližnjem vzhodu, tudi zdaj v Gazi: »Zahod se je v zadnjih desetletjih izjemno povampiril in ne pusti dihati.«

Pri tem čuti, da je kolateralna škoda tudi načeta demokracija. V moč političnega udejstvovanja, ki se napaja iz vzorov narodne skupščine v starodavnih Atenah, po njegovem verjame vse manj ljudi. Da takšna želja peša, je začutil ob branju romana, obenem pa to prepoznava tudi ob »branju« časa, v katerem živi. »V bistvu je ljudstvo, ker ni stimulirano in nima časa, nezmožno aktivno sodelovati pri vladanju.«

 

 

Kronosova žetev se dogaja v 16. stoletju. V deželah Notranje Avstrije, ki se krepko razteza tudi na območje današnje Slovenije, je želja po oblasti jasno pred očmi kataloške habsburške oblasti in protestantskih deželnih stanov. Iskre se krešejo med oblastniki samimi, pa tudi med njimi in ljudstvom.

»Mi trije smo najboljši par …« Pero Lovšin med gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)

V roman so tako zajeti ključni pojavi in podobe tistega obdobja: humanizem, obujanje antike, renesančna umetnost, znanstvena odkritja, tudi obtožbe krivoverstva, grmade, pogromi proti Judom, protestantom, ženskam, čarovnicam. A vonj po oddaljeni preteklosti se v romanu krepko meša tudi s tem iz naše sedanjosti.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 29. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 6 min

Alma Čaušević Klemenčič: »Beletrina Digital je drzna, drugačna in polna navdiha«

Največja zbirka kvalitetnih elektronskih in zvočnih knjig v slovenskem, angleškem in hrvaškem jeziku na slovenskem trgu, širok nabor festivalskih in drugih vrhunskih filmov ter odmevnih serij s slovenskimi podnapisi, vznemirljivi tedenski podkasti, oddaje in novinarski prispevki. Vse to in še več ponuja ljubiteljem kulturnih vsebin Beletrina Digital, unikatna Beletrinina multimedijska platforma, ki je zaživela danes. Direktorica Beletrine Digital Alma Čaušević Klemenčič je prepričana, da bo platforma s svojim vrhunskim izborom zadovoljila še tako zahtevne okuse in pomembno obogatila slovenski kulturni prostor, njene vsebine, katerih skupna lastnost je odličnost, pa bodo ves čas dopolnjevali. Tako lahko v kratkem pričakujemo tudi nove elektronske in avdio knjige v angleščini, kinotečne filme in še veliko drugega. Uporabniki lahko do Beletrine Digital dostopajo preko aplikacije, ki deluje na vseh elektronskih napravah, v kratkem bo delovala tudi na bralnikih InkBook, prvih 48 ur pa bo uporaba platforme za vsakega uporabnika brezplačna.

Komu je namenjena Beletrina Digital?

»Beletrina Digital, edinstvena platforma, ki smo jo s pomočjo tujih partnerjev in slovenske agencije Trampolin razvili na podlagi več kot 25-letnih izkušenj in znanja, je s svojo zasnovo posebnost v slovenskem in mednarodnem prostoru, saj je namenjena širokemu krogu zahtevnih uporabnikov, ki niso nujno le bralci, temveč tudi poslušalci in gledalci. Tipična uporabnica in uporabnik Beletrine Digital sta ljubitelja kulture, ki svoj prosti čas preživljata aktivno in polno, ves čas iščeta nove zamisli, sta vedoželjna, radovedna ter ju zanima aktualna festivalska produkcija filmov in vznemirljive knjižne uspešnice. To sta uporabnika, ki želita vrhunske zgodbe in kurirane vsebine s strani kompetentnih urednikov, ker nimata časa, da bi se izgubljala v neskončni poplavi filmov, knjig in novic.«

V čem se Beletrina Digital razlikuje od drugih pretočnih platform?

»Ponudba Beletrine Digital obsega največjo zbirko elektronskih in zvočnih knjig na slovenskem trgu, vrhunske filme in serije s slovenskimi podnapisi, vključno z art filmi, serijami in dokumentarci ter skrbno pripravljene podkaste, oddaje in druge avtorske vsebine, ki nastajajo pod vodstvom glavne in odgovorne urednice Beletrine Digital dr. Irene Svetek, pisateljice, scenaristke ter doktorice primerjalne književnosti in literarne teorije, ki je za svoje delo prejela številne nagrade. Največja razlika je ravno v kombinaciji vseh teh vsebin. Poleg tega Beletrina Digital ni še en klasičen novičarski portal, temveč ponuja odkrivanje novih, pogosto še neraziskanih, vznemirljivih in aktualnih zgodb, ki bodo prinašale nova spoznanja in ki jih bomo pripovedovali na inovativne načine, pri čemer bomo kombinirali besedila, video, zvok, animacijo, strip in druge oblike pripovedovanja. Naše zgodbe bodo sledile načelom tako imenovanega »slow journalisma«, ki je danes alternativa brezglavi tekmi za novice in pomeni premišljeno in predvsem temeljito obravnavo določenih tem. Tako bodo imeli naši uporabniki priložnost dobiti širši vpogled v družbene trende doma in po svetu ter celovite informacije s področij kulture, umetnosti, gospodarstva, psihologije, arhitekture, trajnosti, potovanj, kulture bivanja in drugih tematik. Posebnost platforme je tudi ta, da bodo vse vsebine, tudi knjige in filmi, kurirane. Med poplavo pretočnih spletnih platform in nepregledno ponudbo vsebin, ki jih le-te ponujajo, je Beletrina Digital butični ponudnik skrbno izbranih vsebin za vse tiste, ki si želijo več.«

Tipična uporabnica in uporabnik Beletrine Digital sta ljubitelja kulture, ki svoj prosti čas preživljata aktivno in polno, ves čas iščeta nove zamisli, sta vedoželjna, radovedna ter ju zanima aktualna festivalska produkcija filmov in vznemirljive knjižne uspešnice.

Kako je potekal razvoj platforme?

»Razvoj platforme je bil dolgotrajen proces. Imeli smo potrebne digitalne kompetence in znanje, proučili smo svetovne trende in se povezali z izkušenimi tujimi strokovnjaki. Želeli smo ustvariti platformo, ki bo delovala v Sloveniji in v slovenskem jeziku, pri čemer smo se zavedali, da je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami zaradi majhnega števila prebivalcev zelo specifičen trg. Pri razvoju platforme je bila največja ovira tehnološke narave, saj na trgu ni bilo že razvite tehnološke rešitve, ki bi omogočala ponudbo tako širokega spektra formatov, zato smo jo morali razviti sami. Ta del razvoja je vodil tehnični direktor Beletrine Marko Hercog. Pri Beletrini Digital uporabniku namreč ponujamo vse na enem mestu, s čimer bralce, gledalce in poslušalce združujemo v enoten segment uporabnikov in uživalcev kulture. S tem skrbimo za razvoj občinstva in prehajanje občinstva od bralcev h gledalcem in poslušalcem. Želimo si, da bi koga, ki do zdaj ni bral, temveč je gledal samo filme in serije, prepričali, da bi morda kaj tudi prebral in obratno, s čimer bi širili občinstvo radovednih uživalcev kulture.«

Kdo ustvarja Beletrino Digital?

»Filme, serije in knjige zagotavljamo v sodelovanju z različnimi distributerji in založbami, pri čemer bomo njihov nabor ves čas širili in dopolnjevali, podkaste, oddaje in druge prispevke pa ustvarjamo v lastni produkciji. Te vsebine nastajajo v sodelovanju s številnimi priznanimi domačimi avtorji, kot so Tone Kregar, Ksenija Benedetti, Valentina Plaskan, Marjana Grčman, Jernej Ogrin, Dušan Čater, Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas, Nina Granda, Maša Ogrizek, Jerneja Ferlež in drugi. Podkaste in oddaje snemamo v svojem studiu, ki ga je opremila trajnostna oblikovalka in rokodelka Maja Modrian. Pri tem je uporabila izključno trajnostne materiale in predmete iz druge roke, ki so pri nas zaživeli na novo.«

Filme, serije in knjige zagotavljamo v sodelovanju z različnimi distributerji in založbami, pri čemer bomo njihov nabor ves čas širili in dopolnjevali, podkaste, oddaje in druge prispevke pa ustvarjamo v lastni produkciji.

Katere vsebine bi trenutno izpostavili?

»Ob številnih vrhunskih knjigah zagotovo bogat nabor aktualne festivalske produkcije, domačih filmov in večnih klasik. Veseli smo, da so uporabnikom na naši platformi dostopni filmi, ki imajo kljub uspehom na festivalih krajšo kinematografsko pot. Vse od absolutnega zmagovalca lanskih oskarjev Vse povsod naenkrat, pa do izzivalne komedije Trikotnik žalosti in do festivalskih biserov, kot so Blizu, Najbolj grozen človek na svetu, O neskončnosti in domišljiji ter Alcarràs. Pozabili pa nismo niti na slovensko filmsko zakladnico – filmi Petelinji zajtrk, Piran-Pirano, dokumentarec Poj mi pesem in drugi se tako znajdejo ob boku največjih filmskih ustvarjalcev. Še posebej smo ponosni na jagodni izbor finskih serij, ki jih ponujamo na naši platformi. To so med drugim komična serija Slepa Donna in dokumentarni seriji Bi to pojedli ter Ina obožuje porno.

Kot sem že omenila, smo posebej ponosni na lastno produkcijo. Med drugim ponujamo pestro paleto različnih podkastov, v okviru katerih se avtorji z vselej zanimivimi gosti dotikajo pomembnih tem, kot so spolnost, zgodovina, podjetništvo, osebnostna rast in kultura. Tako nas bo Tone Kregar navduševal z zgodovinskim podkastom Zgodbovina, Ksenija Benedetti s podkastom Sozvočja, Eva Ostrokljun s podkastom Pod odejo, glasbenik Leopold I. s podkastom Glasbeni guč, Alenka Vidic s podkastom Vse je biznis, Valentina Plaskan s podkastom Učbenik življenja, Jernej Ogrin s podkastom Za mizo ter Marjana Grčman s podkastom Pokojniki.

Obraz kampanje je rekorderka v potopu na vdih Alenka Artnak. Zakaj ste izbrali prav njo?

»Alenko Artnik smo izbrali, ker si z njo delimo drznost in željo po globinah. Naš slogan Vsebine z globino je namreč natanko tisto, kar Alenka Artnik počne v življenju – potaplja se v neznane globine, ki pa ji vedno znova razkrijejo nekaj novega. Prav zato je bila za nas idealna izbira, saj pooseblja idejo Beletrine Digital, ki je v svojem bistvu drzna, drugačna in prav zato privlačna za skok v svet vsebin, polnih navdiha.«

Fotografija: Roko Crnič / Fraktura Fotografija: Roko Crnič / Fraktura
Kolumna 28. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 4 min

Drobnarije: Mimi in grom

Nedavno sem nekaj dni čuvala prijateljičino psičko. Kliče se Mimi – psička, ne prijateljica. Je rdečelasa lepotica neznanega porekla, srednje velikosti, pametna, kakor znajo biti pametni samo mešanci. Je sila zgovorna, vse svoje pripetljaje in trače vam pove, čim se pojavite na njenih vratih. Seveda če razumete pasji jezik. Sicer boste, kakor večina ljudi, pomislili, da brez zveze laja ali da je celo agresivna. Če bi ljudje le premogli malce več potrpljenja, bi dojeli, da se pes z nami pravzaprav pogovarja, in to ne samo z lajanjem, temveč tudi z govorico telesa, zlasti repa, pa z očmi, držo uhljev – pravzaprav s celotnim svojim bitjem. Drži, na koncu za svojo zgodbo terja nagradico – ampak ta del razumejo vsi.

Potem ko mi pove svojo zgodbo, se Mimi zlekne k mojim nogam, kakor da pazi name, in prav nič ji ni všeč, če vstanem, se premaknem, zamenjam mesto ali stopim proti vratom, kar izdaja njene podeželske korenine psa čuvaja in pastirja, pa naj se še tako dela fino. In res, moja prijateljica jo je posvojila kot dvomesečno ščene, potem ko so jo prostovoljci rešili iz poplave v Slavoniji. Majhna kosmata kepa nesreče je hitro zrasla in postala članica prijateljičine družine. Še več, psička in prijateljica sta postali nerazdružljivi, vsepovsod gresta skupaj. Srečali ju boste na ulici, v knjigarni, v trgovini, celo v restavraciji. Psom vstop prepovedujejo, iz Mimi nerazumljivih razlogov, le v gledališče. Ona sebe sicer nima več za psa, a to ceni malokdo poleg njene gospodarice, pardon, prijateljice.

Učenje psa poslušnosti in discipline je za mojo prijateljico – tortura. Rezultati njene liberalne vzgoje znajo biti dokaj neprijetni.

In tako se je Mimi preselila k meni. Ne prvič. Mojo hišo pozna od otroštva, in tako se tudi obnaša. Natančno pozna moja pravila, na primer, da ne sme po stopnicah v prvo nadstropje. Ampak nekaj so obiski, med katerimi je tukaj z mojo prijateljico, nekaj povsem drugega pa dnevi, kadar je pri meni v varstvu. Kajti, iskreno, Mimi je zelo razvajena. Ni sama kriva. Učenje psa poslušnosti in discipline je za mojo prijateljico – tortura. Rezultati njene liberalne vzgoje znajo biti dokaj neprijetni, in tako Mimi na primer krade hrano z mize, žica zanjo med kosilom in podobno. Sama sem videla, kako je gostu s krožnika ukradla biftek! Moja prijateljica je ni okregala niti kaznovala, ampak se je smejala. In kaj naj bi Mimi naredila drugega, kakor da je isto ponovila ob naslednji priložnosti – na nesrečo istega gosta.

Ilustracija: Matej Lavrenčič

Ampak ta inteligentna žival vseeno dobro pozna svoje meje. Kadar je brez gospodarice, je povsem vljudna in poslušna. V novih razmerah se hitro uči in prilagaja pravilom. Skratka, spremeni se v drugega psa. Tako je bilo tudi tokrat. Čim je moja prijateljica odpotovala, je Mimi postala pridna. Rekla bi celo, da preveč pridna, in prav to mi je bilo sumljivo. Pozorneje sem jo opazovala in spoznala, da sem si napačno tolmačila njeno obnašanje. Ni postala samo poslušna in krotka kakor sicer, tokrat je bila Mimi žalostna, skrušena, prestrašena. Zvila se je na svoji dekici v kotu in drhtela. Ni cvilila, a njen pogled je govoril, kako zelo je nesrečna. Vse popoldne ni nič jedla in pila, ni se dotaknila niti svojih najljubših piškotkov, iz hiše pa je nisem zmogla zmamiti na noben način, zoperstavljala se je izhodu. Takšno obnašanje ni običajno zanjo … Zaskrbelo me je, da ni mogoče bolna.

Psi so vsekakor bitja, ki premorejo čustva, celo sočutje, razumevanje razmer in sposobnost sporazumevanja.

Ravno ko sem že pomislila, da bi morala poklicati veterinarja, mi je kapnilo. Vreme je bilo muhasto. Malo sonca, zatem pa dežni oblaki. Tu in tam se je iz daljave oglasil grom. Grmenje, ki sem ga sama komajda slišala, ne pa odhod moje prijateljice – to je botrovalo Miminemu trpljenju! Kdor se sprašuje, ali živali čutijo, bi moral videti to obupano bitje. Mimi se strašno boji grmenja. Ni mi ostalo drugega, kakor da sedem k njej in jo objemam, dokler se ne pomiri, kakor bi storila z otročičem.

Naslednjega jutra se je razjasnilo, Mimi je pozabila prestrašenost prejšnjega dne in se v glavnem zabavala z žogico.

Če inteligenco bitij opredeljuje sposobnost prilagajanja novim razmeram, potem je Mimi živi dokaz tega. Psi so vsekakor bitja, ki premorejo čustva, celo sočutje, razumevanje razmer in sposobnost sporazumevanja. Ne slovijo zaman kot prve udomačene živali, ki z ljudmi neprekinjeno sobivajo že 15.000 let. Ali pa so morebiti oni ukrotili nas?

Vir: University of Denver Special Collections and Archives Vir: University of Denver Special Collections and Archives
Refleksija 24. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 12 min

Zadene, zaseka, zareže

Roman, ki si je naposled priboril zasluženo čast in slavo ter mnoge med nami povezal v veliko, vse večje pleme občudovalcev in oboževalcev, se prične karseda pusto: »William Stoner se je vpisal na Univerzo v Misuriju leta 1910, pri devetnajstih letih. Čez osem let, na vrhuncu prve svetovne vojne, je na taisti univerzi prejel naziv doktorja znanosti s področja literarnih ved in sprejel mesto asistenta ter na njej poučeval vse do smrti leta 1956. Nikdar ni napredoval v izrednega profesorja in le redkim študentom je ostal v spominu, ko so nehali obiskovati njegova predavanja.«

In vendar nas je roman, ki v prvih vrsticah suhoparno predstavi glavnega »junaka« in do skrajnosti zgosti njegovo prav nič vznemirljivo življenjsko pot, osvojil. Izbrušene pripovedi nismo mogli odložiti do zadnje strani, vse do pričakovane, nepozabno opisane smrti naslovnega Stonerja. On je izdihnil, mi smo komaj komaj preživeli, se spomnili, da moramo spet vdihniti – in si zaželeli še.

In smo dobili še! John Williams (1922–1994) je v zadnjem desetletju postal tudi naš: v letih 2015–2023 smo pri Mladinski knjigi dobili prevode romanov Stoner (1965), Klavčev Prehod (Butcher’s Crossing, 1960) in Avgust (1972), letos pa v zbirki Labirinti pri LUD Literatura še monografijo Charlesa J. Shieldsa Mož, ki je napisal popoln roman: John Williams, Stoner in pisateljsko življenje iz leta 2018.

»Oznaka ‘popoln roman’ je sicer marketinški prijem, a že sam John Williams je ugotavljal, da mu je s Stonerjem uspel zelo dober roman, kar pa bo najbrž pokazal šele čas. In res je bilo tako,« je pred dnevi na predstavitvi Williamsove biografije v knjigarni LUD Literature v Ljubljani dejala Breda Biščak, anglistka in komparativistka iz Lucije, prevajalka tako vseh treh Williamsovih romanov – Avgust ji je pred štirimi leti prinesel Sovretovo nagrado – kakor tudi še čisto sveže pisateljeve biografije.

»Najboljši ameriški roman, za katerega še niste slišali!« je odmevalo po svetu.

Začelo se je, ko ji je urednik na Mladinski knjigi Andrej Ilc ponudil Stonerja, pred desetletjem, v času, ko je že skoraj pozabljenega Williamsa postopoma odkrival ves svet: plaz je sprožil ponatis romana pri založbi Vintage leta 2003, nakar so roman pograbili najprej Američani, leta 2011 je sledil francoski prevod … »Najboljši ameriški roman, za katerega še niste slišali!« je odmevalo po svetu.

»Stoner je knjiga, ki te s svojo molovsko tonaliteto, osupljivo natančnostjo opisa posameznikovih občutij in stanj, neizprosno iskrenostjo ‘izpovedovanja’ lahko bodisi začara ali odvrne,« v spremni besedi k slovenskemu Stonerju ugotavlja Urban Vovk, danes glavni urednik na Beletrini. Sam se je seveda nemudoma uvrstil v velik tabor začaranih bralcev. Pred desetletjem se je spoznal z Williamsovim delom in se tako navdušil nad njim, da mu je takoj zatem posvetil še najdaljšo zgodbo lastne kratkoprozne zbirke Garaže (Cankarjeva založba, 2016). Nič nenavadnega, takšno navdušenje – Stoner, leta 2015 izdan v ugledni zbirki Kondor pri Mladinski knjigi, s prepoznavnim Pilonovim Portretom slikarja Ivana Čarga (1924) na naslovnici, je tudi pri nas hitro osvojil mnoge, bil ponatisnjen in izdan tudi kot žepnica, dosegel visoko naklado, odmeval v medijih, dober glas je šel od ust do ust …

O Johnu Williamsu, pisateljevi moči in človekovih šibkostih so se v knjigarni LUD Literature pogovarjali (z leve) Ana Geršak, Breda Biščak in Urban Vovk (Fotografija: Andraž Gombač)

Med pogovorom o Williamsu, ki ga je vodila Ana Geršak, je Vovk spomnil na slovenski primerek pozno odkritega bisera, na Bartolov roman Alamut iz leta 1938, ki je mednarodni sloves začel žeti šele pol stoletja po prvem izidu in še zlasti po temnem 11. septembru 2001. »A Stoner ni pripoved, ki bi jo bilo mogoče učinkovito uporabiti v konkretne ideološke, idejnopolitične namene,« opozarja Vovk. »Je vsečasna, univerzalna zgodba o medčloveških odnosih, o vztrajnosti, upornosti … Shieldsova monografija ponuja smiselno razlago, zakaj je Stoner uspešnejši v Evropi – navezuje se na tradicijo eksistencializma, odgovoriti skuša na vprašanje, kako biti svetnik v svetu brez boga, s čimer se je Camus ukvarjal v Kugi

»Vsak njegov roman je samosvoj, svet zase. Pred vsakim je opravil temeljito raziskavo in natančno, domišljeno delo. Ko bereš, začutiš, da ti stavki niso bili napisani na mah. Odstavek je najprej oblikoval v glavi in ga šele zatem zapisal, potem za sabo ni veliko popravljal.«

Deloma je Stoner tudi avtobiografski, opozarja Shields. Revno družinsko življenje iz pisateljevega otroštva v rodnem Teksasu lahko začutimo denimo v prizoru na prvih straneh romana: »Živeli so osamljeno in bil je edini otrok v družini, združeni v neizbežnem garanju. Ob večerih so posedali v kuhinjici, razsvetljeni samo z eno petrolejko, in bolščali v rumeni plamen; tisto uro med večerjo in spancem se je marsikdaj slišalo le utrujeno presedanje togega telesa po stolu z ravnim naslonjalom in pridušeno škripanje lesa, ki je od starosti že nekoliko popuščal.« Kakor Stoner v romanu se je tudi Williams pozneje povzpel do mesta univerzitetnega profesorja. Doktoriral je z disertacijo iz dela elizabetinskega pesnika in dramatika Fulka Grevilla ter predaval na univerzah v Misuriju in zatem v Denverju. Nekaj najvznemirljivejših prizorov med profesorji in študenti v Stonerju dolgujemo prav pisateljevim univerzitetnim izkušnjam.

Vovka pri Williamsu najbolj fascinira literarna vsestranskost: »Bil je profesor, urednik, mentor, vodil je delavnice ustvarjalnega pisanja, interpretiral je dela drugih, na vrhu, kot glavna naloga in najvišji cilj, pa je seveda njegovo lastno ustvarjanje, pa še to se cepi na poezijo in pripovedništvo. In vsak njegov roman je samosvoj, svet zase. Pred vsakim je opravil temeljito raziskavo in natančno, domišljeno delo. Ko bereš, začutiš, da ti stavki niso bili napisani na mah. Odstavek je najprej oblikoval v glavi in ga šele zatem zapisal, potem za sabo ni veliko popravljal.«

S profesorskim delom si je služil kruh, v nekaterih njegovih izjavah zaradi tega skorajda zaslutiš sram, opaža prevajalka: »Prednost je vsekakor dajal pisanju lastne literature. Pri tem mu je bila v pomembno oporo zadnja žena Nancy, ki je res verjela vanj. Očitno ga je imela izjemno rada. Po njegovi smrti je v intervjuju trdila, da je bil krasen človek.«

Kljub vsem njegovim šibkostim in napakam ga je vsaka naslednja žena imela nekoliko rajši kakor prejšnja, četrta torej najraje, se pošali Urban Vovk. In resneje doda, da seveda poznamo tudi avtorje s precej bolj obremenilnimi biografijami: »In zavedati se moramo, da govorimo o posebnem času, o merjenju moči dveh generacij, predvojne in boomerske. Na delu je bil že revolucionarni duh nove generacije, ki se odraža v eksperimentalnem ustvarjanju, medtem ko so starejši izkusili drugo svetovno vojno in niso čutili potrebe po obnavljanju velikih zgodb, raje so se umikali v, recimo tako, kabinetno literaturo o občečloveških odnosih. Morda tudi zato romani, kakršen je Stoner, niso v svojem času doživeli zasluženega odmeva.«

»Prednost je vsekakor dajal pisanju lastne literature. Pri tem mu je bila v pomembno oporo zadnja žena Nancy, ki je res verjela vanj. Očitno ga je imela izjemno rada. Po njegovi smrti je v intervjuju trdila, da je bil krasen človek.«

Pri založnikih je Williams večkrat naletel na zavrnitev, izdana dela pa pogosto na skepso, v newyorški literarni srenji so nanj, ki se je rodil v Teksasu in živel v Koloradu, gledali zviška. Niti med »svojimi« ni dočakal pravšnje utehe. Ob izidu novega romana je šel praviloma skozi tragikomičen obred: sedel je v tajništvu denverske anglistike, kadil, srkal kavo in čakal, da mu kolegi čestitajo. »Čakal je in kramljal s predavatelji, ki so prihajali po pošto ali so imeli odmor med predavanji,« v biografiji piše Shields. »Čas mu je mineval v razmeroma prijetnem ozračju, toda o izidu nove knjige ni nihče niti črhnil. Ko je šibka decembrska svetloba, ki je pronicala skozi okna, začela pojenjavati, je po skoraj praznem hodniku stopil do kabineta in za sabo zaprl vrata.«

John Williams (1922–1994)

Vsekakor je bil vztrajen in potrpežljiv. Pisanje je bilo zanj trdo delo, ženi je rekel, da bi bil lahko tudi mizar ali vodoinštalater. Za mizo je sedel po več ur zdržema … in bil zadovoljen, če mu je do kosila uspelo napisati nekaj dobrih odstavkov. »Zanj je značilen filigranski pristop,« prikima prevajalka. Stoner je slogovno izčiščen, nič ni odveč, vsak odstavek izhaja iz prejšnjega, vse se gladko, naravno preliva … »Med prevajanjem prvega sem uživala, zaželela sem si prevesti še naslednji Williamsov roman Avgust. Je totalno konceptualno premišljen, res odličen, pa čeprav me je pri njem malce motil podtalni cinizem. Potem sem se z urednikom Andrejem Ilcem pogovarjala, ali bi prevedla še Williamsov prvi roman Nothing But the Night (Ničesar ni, le noči), ki je bolj psihoanalitičen, začne se z opisom sanj in jih potem v skladu s psihoanalitično teorijo pozneje tudi uresniči. A ne dosega višin Stonerja in Avgusta. Nazadnje sva se odločila za Klavčev Prehod, ki je vseeno boljši, čeprav niti ta slogovno ni tako izpiljen kakor poznejša romana. Delo je bilo kar naporno, ker je sovpadlo z mojim materinstvom, prišla je še pandemija in za povrh je bilo treba iskati slovenske ustreznice pri opisih odiranja bizonov, delanja smodnika, postavljanja bivaka, iskala sem, kako se po slovensko reče sestavnim delom vozov … Nekaterih besed, na katere sem naletela v Klavčevem Prehodu, ne uporabljamo več, zato jih je bilo treba poiskati v starejših knjigah ali pri strokovnjakih.«

Ob izidu novega romana je šel praviloma skozi tragikomičen obred: sedel je v tajništvu denverske anglistike, kadil, srkal kavo in čakal, da mu kolegi čestitajo.

Vseskozi je pisal proti toku, ugotavlja Breda Biščak. V Klavčevem Prehodu, romanu o lovu na bizone, posebnem »antivesternu«, ki mu je najbolj škodila prav komercialna oznaka vestern, je »spodkopaval mit o ustanovitvi Amerike, subtilno prikazal beli rasizem, v osrčje Stonerja ni postavil ameriške zgodbe o uspehu, ampak je glavno vlogo namenil poražencu, v Avgustu pa se je vrnil k evropskim koreninam civilizacije, k staremu Rimu«, pojasnjuje prevajalka. »Ni pisal slavospevov Ameriki. Morda se prav zato v svojem času v domovini ni uveljavil.«

Po svoje se je sicer že za življenja uvrstil v kanon, dodaja prevajalka, saj je leta 1973 vendarle prejel državno nagrado za književnost. Namenili so jo Avgustu, romanu, vešče sestavljenemu iz pisem in fragmentov, le na videz zgodovinskemu portretu rimskega cesarja in njegove burne dobe, a jo je Williams po splošnem prepričanju z večletnim zamikom v resnici dobil za starejšega, krivično prezrtega Stonerja. In za povrh si jo je moral deliti, kar se je zgodilo prvič v štiriindvajsetih letih podeljevanja te nagrade, čemur Shields posveti več strani biografije. Leta 1973 se je strokovna žirija za podelitev nagrade razklala: člani iz postmodernističnega tabora so navijali za Johna Bartha – mimogrede, njegova življenjska pot se je iztekla pred kratkim, v začetku aprila – in njegov roman Himera, člani tradicionalističnega pa za Williamsovega Avgusta. Odločitev, da nagrado dobita oba, se ni obnesla; vsak je dobil petsto dolarjev – kar ni bilo veliko več, kot je prejel vsak član žirije za branje knjig, jedko pripomni Shields –, kopneti je začelo tudi vse drugo, tako finančna podpora, saj so se založniki protestno umaknili, žiranti so ostali brez recenzentskih izvodov, plačanih kosil, hotelov, prevoza … Odbor za podelitev nagrad so razpustili, po vrnitvi pa je začasni predsednik odbora žirante najprej »prosil«, naj nagrade nič več ne delijo med več avtorjev.

Leta 1973 se je strokovna žirija za podelitev državne nagrade za književnost razklala: člani iz postmodernističnega tabora so navijali za Johna Bartha in njegov roman Himera, člani tradicionalističnega pa za Williamsovega Avgusta.

Sta se pa Barth in Williams elegantno, spoštljivo in dostojno vedla v ključnih trenutkih, na slovesni podelitvi nagrad. Na vprašanje, kako komentirata neenotnost žirije, sta odgovorila, da očitno potrjuje odlično kondicijo proze … in da je v književnosti dovolj prostora za roman v vsej njegovi oblikovni raznolikosti.

Knjižni kvartet, ki smo ga Slovenci dobili v minulem, »Williamsovem desetletju« (Fotografija: Andraž Gombač)

Modernejši tokovi v književnosti Williamsu resda niso bili blizu, na denverski anglistiki je nasprotoval oblikovanju novih študijskih predmetov, ki bi se začenjali s T. S. Eliotom – ta je bil zanj prinašalec bolezni, ki je izpridila poezijo. Williamsove lastne pesmi, ki so vpete v monografijo in ki jih je prevajalki pomagal prepesniti Ludvik Kaluža, zvenijo staromodno, avtor pa vse prej kot vznemirljiv moderni pesnik 20. stoletja.

Potem ko ga predstojnik oddelka ni razbremenil in mu namenil dodatnega časa za pisanje, je Williams sprejel povabilo na Brandeisovo univerzo v Massachusettsu na vzhodni obali, kjer se je nekoliko umiril in pripravil nova predavanja. In se presenetljivo odmaknil od lastnih tradicionalističnih nazorov ter pri predmetu Moderno pripovedništvo: Oblika in teorija med obvezno branje uvrstil Thomasa Pynchona, Alaina Robbe-Grilleta, Jorgeja Luisa Borgesa in druge, tudi sonagrajenca Johna Bartha.

Nasprotoval je oblikovanju novih študijskih predmetov, ki bi se začenjali s T. S. Eliotom – ta je bil zanj prinašalec bolezni, ki je izpridila poezijo.

V monografiji Shields mimogrede vzporedno portretira še drugega, za življenja še manj uspešnega pisatelja, danes pa sploh neznanega: Willard Marsh (1922–1970), imenovan Butch, je bil poročen z Williamsovo polsestro George Rae. V denarnih težavah je vendarle prisluhnil svakovemu nasvetu, si našel službo in postal predavatelj na Državni univerzi v severnem Teksasu, a mu je po vrnitvi v Mehiko, nezmernemu pivcu in kadilcu, pri oseminštiridesetih letih odpovedalo srce.

Z alkoholom se je rad in nezmerno bratil tudi John Williams. Znal je biti briljanten in očarljiv, znal je biti težak in neznosen. Bil je karizmatičen predavatelj, skrbno urejen, z ovratno ruto in lesketajočo se pričesko, pa tudi šovinist, blebetač, prepirljivec. Kljub težavam s pijačo pa je praviloma ohranjal dostojanstvo. »Williams je ‘pijandure’ preziral,« piše Shields in navaja spomine pisateljevega kolega Dana Wakefielda: »Sam ni bebljal ali se med hojo opotekal. Ni mu bilo videti, da je pijan.«

»Prsti so popustili prijem in knjiga je spolzela iz njihovega objema, se prekopicnila čez negibno telo ter padla v tišino sobe.«

Leta 1986 so se že zelo zdelanemu profesorju na Univerzi v Misuriju vendarle poklonili s simpozijem. Medtem ko je tokrat kraval v avditoriju zganjal pijani Richard Yates, avtor slovitega romana Krožna cesta, je bolni Williams pred mikrofon s sabo privlekel kisikovo jeklenko in bral iz še nedokončanega romana The Sleep of Reason (Spanje razuma) – ki je tudi ostal nedokončan.

Avtor je umrl 3. marca 1994 v dvainsedemdesetem letu starosti. Najboljši opis poslednjih trenutkov pa je sam trideset let prej pripel že na rep Stonerja: »Prsti so popustili prijem in knjiga je spolzela iz njihovega objema, se prekopicnila čez negibno telo ter padla v tišino sobe.«

Ostaja njegovo delo. Ki je dobro, v najboljših legah vrhunsko, da, lahko rečemo – popolno. In slovenska usoda Johna Williamsa je tudi »zelo lepa založniška zgodba«, še poudarja Urban Vovk. Vse tri najpomembnejše romane je poslovenila ista, izvrstna prevajalka, kot češnjo na torti pa zdaj še monografijo o pisatelju. Pravzaprav smo tovrstnih nizov vajeni zgolj iz zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Očitno je tudi John Williams naposled – naš.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 23. 5. 2024

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 7., zadnja epizoda

Delni odgovor na zagate regionalizma slovenske kulturne krajine nakazuje predlagana resolucija o nacionalnem programu za kulturo s pripadajočim akcijskim načrtom. Vprašanja, ki ostajajo, so povezana predvsem z nepopolno analizo dejanskega stanja in neobstoječo identifikacijo vzrokov za prekomerno »centralizacijo« kulturne ponudbe in njene dostopnosti prebivalstvu. Pri tem je eden ključnih, še vedno sistemsko nerešenih problemov večinsko državno financiranje javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti (lastnice objektov; tiste, ki imenujejo vodstva in nadzorne organe). A kakorkoli obračamo in obrnemo, dejstva so naslednja. Slovenija je upravno-pravno država in hkrati ena sama, v evropskem merilu majhna) regija, ki jo poleg dvanajstih mestnih občin sestavlja še dvesto mikroobčin. V obliki črke S je od leta 2008 na podlagi evropske statistične klasifikacije (NUTS 2) razdeljena na Vzhodno (manj razvito) kohezijsko regijo in Zahodno (razvito) kohezijsko regijo. V Vzhodno spada osem statističnih regij z milijon in sto tisoč prebivalci, v Zahodno štiri statistične regije z milijon prebivalci. Meje statističnih regij so hkrati tudi ozemeljske enote za delovanje Regionalnih razvojnih agencij (RRA). 12 mestnih občin, ki po kulturni zakonodaji štejejo za generatorje regionalnega kulturnega razvoja, je po statističnih in razvojnih regijah razporejenih neenakomerno. V Savinjski in Podravski regiji najdemo po dve mestni občini. V prvi Celje in Velenje. V drugi Maribor in Ptuj. Zasavska in Primorsko-notranjska regija nimata mestnih občin. Po številu prebivalcev in povprečnem neto prihodku na prebivalca močno zaostajata za drugimi regijami. Zaostajata tudi po kulturni razvitosti (kulturna infrastruktura, število kulturnih subjektov, število dogodkov …).

Zakaj je vse to pomembno? Ne le zaradi statistike, tudi zaradi resnega premisleka o tem, s katerimi konkretnimi ukrepi pomagati manj razvitim okoljem, da se »opolnomočijo«. Nekaj poskusov v smer odpravljanja nepravičnega sistema financiranja ponuja že sam sistem financiranja projektov iz vladnih/evropskih kohezijskih sredstev (več sredstev za manj razvite), pa nekaterih projektnih razpisov ministrstva (prednostni kriteriji po domicilnem pravilu). A če resno vpogledate v statistiko alokacije državnih sredstev za kulturo po statističnih regijah, vas lahko močno zaboli glava. Tako zelo, da boste zlahka razumeli (mariborske) Štajerce, ker neprenehoma renčijo na Ljubljano in grozijo z mejo na Trojanah. Podobno mislijo tudi Primorci, le da so za odtenek bolj uglajeni. In razviti. Meja na Črnem Kalu ni le simbolna točka nesporazuma s Kranjsko deželo. Metropolnemu območju Ljubljane (Osrednjeslovenska regija), na katerem živi nekaj nad četrtino slovenskega prebivalstva, ministrstvo namenja kar dve tretjini vseh proračunskih sredstev, metropolnemu območju Maribora in Ptuja (Podravska regija), na katerem najdemo skoraj tretjino prebivalstva, pa le desetino vseh sredstev. Osem odstotkov ministrstvo vlaga v Goriško in Obalno-kraško regijo (v Primorsko) z več kot 11 odstotki prebivalstva Slovenije. Preostale drobtinice proračunske pogače s skromno obloženega državnega omizja padejo v siromašne dlani preostalih osmih regij. Kar pomeni, da država z le 16 odstotkov podpore tako ali drugače kulturno osrečuje skoraj polovico prebivalstva. Natančneje: 987.000 občank in občanov.

Zasavska in Primorsko-notranjska regija nimata mestnih občin. Po številu prebivalcev in povprečnem neto prihodku na prebivalca močno zaostajata za drugimi regijami. Zaostajata tudi po kulturni razvitosti (kulturna infrastruktura, število kulturnih subjektov, število dogodkov …).

Dejstva seveda lahko tolmačimo na različne načine, a čeprav v račun vštejemo zgodovinske in politične razloge, koncentracijo državne kulturne infrastrukture (69 odstotkov) in k temu prištejemo še število javnih in zasebnih kulturnih subjektov v ljubljanskem bazenu z obrobjem (48 odstotkov), še vedno lahko govorimo le o absolutnem nesorazmerju. Kako ga preseči, to je v bistvu edino vprašanje. Del odgovora se skriva v kulturnih politikah posameznih mestnih občin, saj sprejeti proračuni za leto 2024 pričajo o poviševanju proračunskih deležev za kulturo. Pri tem je zanimivo, da sicer relativno visok delež proračuna v Mestni občini Ljubljana (brez investicij), ki dosega 6,5 odstotkov, še zdaleč ni najvišji. Močno ga presegajo Velenje, Nova Gorica in Maribor. V času županovanja Zorana Jankovića je postalo nekako samoumevno, da se vlaganja v kulturno infrastrukturo nadaljujejo in da je, logično, tudi nominalni znesek jedrnega proračuna za kulturo v Mestni občini Ljubljana najvišji. Letos je težak 34,4 milijona evrov. Vse druge mestne občine skupaj načrtujejo financiranje kulture v višini 48,8 milijona evrov.

Metropolnemu območju Ljubljane (Osrednjeslovenska regija), na katerem živi nekaj nad četrtino slovenskega prebivalstva, ministrstvo namenja kar dve tretjini vseh proračunskih sredstev.

Če vse našteto skrižamo in številke cepimo še na morda najbolj občutljiv, a nikoli uporabljen podatek o tem, kolikšna je subvencija, ki jo posamična lokalna oblast za kulturo na leto namenja posameznemu prebivalcu (per capita), pa se prebijemo do osupljivih rezultatov. Ljubljana je šele na osmem mestu (115 evrov). Na prvem je Krško (642 evrov), na drugem Nova Gorica (357 evrov), na tretjem Velenje (250 evrov), na četrtem Slovenj Gradec (137 evrov), na petem Maribor (130 evrov), na šestem Ptuj (125 evrov), na sedmem pa Murska Sobota (118 evrov). Ljubljani sledijo deveti Koper (113 evrov), deseti Kranj (112 evrov), enajsto Celje (102 evra) in dvanajsto Novo mesto (100 evrov). Povprečna kulturna subvencija na prebivalca v mestnih občinah je vseeno precej višja kot državna: 134 evrov je bistveno več kot 111 evrov, kolikor jih prebivalcu Slovenije na leto podarja ministrstvo za kulturo. Kar pomeni, da se je z državnim financiranjem kulturnih izvajalcev in cenovne dostopnosti kulture po regijah nekaj hudo zalomilo že v preteklosti. Ne pozabimo namreč, da je ob omembi subvencioniranja kulturne storitve na prebivalca Ljubljane in okolice potrebno prišteti še državno pomoč. Skupaj to pomeni 188 evrov. Zaključek te lekcije o spodletelem enakomernem regionalnem razvoju je poveden. Vprašanje pa je, ali so ugotovitve za ministrico tudi dovolj alarmantne in ali tudi ve in zna odpraviti ta kričeča nesorazmerja. Ali zapisano pomeni, da je Ljubljani potrebno jemati in odvzeto podarjati vsem ostalim? Tako enostavno si namreč nove izračune predstavljajo zamolčani, spregledani in užaloščeni. Niti približno ne, Ljubljana je (tudi kulturna) prestolnica, sredobežna sila slovenstva in mednarodno križišče ustvarjalnosti, ki ga predstavljajo predvsem prepoznavni mednarodni festivali. Manj razvitim območjem Slovenije je potrebno pomagati drugače, tudi z dodatnimi proračunskimi vložki.

Največja investicija – prenova ljubljanske Drame – je ocenjena na 58,5 milijona evrov (Fotografija: Andraž Gombač)

Delček tega samozavedanja o odpravljanju neenakomernega dostopa do kulturnih dobrin najdemo recimo pod 66. ukrepom Akcijskega načrta, z nazivom Decentralizacija umetniške produkcije (delno kohezijski ukrep) z namenom sofinanciranja gostovanj (letno sofinanciranje 25 prizorišč, število gostovanj 1200) v ciljni višini 1,413.971 evrov v letu 2027. Gre za obuditev pred desetletji že utečenega, a pozabljenega razpisnega mehanizma za podporo gostovanjskih politik kulturnih domov in ostalih prizorišč zunaj regionalnih središč. Višina sredstev? Preskromna za kak resen premik v območje večje dostopnosti odrskih umetnosti. Podobno je z 71. ukrepom Vzpostavljanje raznolikih kulturnih abonmajev, za kar namerava ministrstvo nameniti ciljnih 200.000 evrov na letni ravni. Povsem drugačen je premislek in seznam načrtovanih (nekaterih že začetih) investicij, predvsem v revitalizacijo kulturne dediščine in predvsem za muzejske (in galerijske) vsebine. Če odmislimo največjo investicijo, v prenovo ljubljanske Drame, je delež načrtovanih naložb v umetniške, prireditvene in kreativne ustanove zanemarljiv. Trenutno, kot se rada upravičeno pohvali ministrica, ima ministrstvo »največ odprtih gradbišč v zgodovini ministrstva – kar šestdeset investicij po državi« (Delo).

Med iskanjem podatka o tem, kolikšna je subvencija, ki jo posamična lokalna oblast za kulturo na leto namenja posameznemu prebivalcu (per capita), se prebijemo do osupljivih rezultatov. Ljubljana je šele na osmem mestu.

Ekipa ministrstva z državnim sekretarjem Matevžem Čelikom Vidmarjem na čelu je na podlagi »muzejske strategije« navkljub nepopolnemu seznamu – zaradi nekaterih še nejasnih virov financiranja – očitno spisala izjemno decentralizacijsko potezo. Prebujenega investicijskega cikla bo do leta 2028 v skupni višini 374,8 milijona evrov deležnih 44 projektov. Plus tisti še nedefinirani, ki bodo predmet javnih razpisov, kot na primer napovedani javni razpis za financiranje spomenikov v občinski lasti iz kohezijskih sredstev v višini več kot 16 milijonov evrov. Ob proračunskih, kohezijskih in drugih (evropskih) sredstvih se lahko decentralizirana Slovenija in z njo ministrica Asta Vrečko, ki upravičeno zelo rada obiskuje neljubljanske, celo odročne kraje, poleg že razvpite prenove ljubljanske Drame (58,5 milijona evrov), poleg javnosti popolne neznanke o mrežni tvorbi Centra sodobnega plesa (4 milijone evrov) in Mreže za intermedijske umetnosti (3 milijone evrov), že veselita nadaljevanja investicije v mariborski Center Rotovž (25 milijonov evrov), avditorij SNG Nova Gorica (sedem milijonov evrov) in v celo kopico turistično privlačnih gradov in graščin po Sloveniji (61,4 milijona evrov). Ministrstvo načrtuje tudi energetsko prenovo petih stavb (31,2 milijona evrov) in izvedbo šestih projektov z razlogom »krepitve odpornosti kulturne dediščine na podnebne spremembe« (25,8 milijona evrov). V muzejske in arhivske depoje pa namerava ministrica vložiti še dodatnih 55,9 milijona evrov. Že vnaprej čestitam. In hkrati opozarjam, da končane naložbe v trde vsebine pomenijo tudi naraščanje fiksnih stroškov za mehke, predvsem programske vsebine. Kar vse pomeni bistveno višji državni proračun za kulturo v naslednjih letih.

V muzejske in arhivske depoje namerava ministrica vložiti še dodatnih 55,9 milijona evrov. Že vnaprej čestitam. In hkrati opozarjam, da končane naložbe v trde vsebine pomenijo tudi naraščanje fiksnih stroškov za mehke, predvsem programske vsebine.

Da ne bi bil pretirano vzhičen, zapisujem le še tole. Moje posebne obravnave kmalu bosta deležna naslednja največja, najbolj kompleksna in najbolj komplicirana projekta v mandatu aktualne ministrice. Že dobršno število let plenita pozornost javnosti in sta tik pred realizacijo. To sta GO! 2025 Evropska prestolnica kulture Nova Gorica – Gorizia in prenova SNG Drama Ljubljana. Da bom obdržal sloves lokalpatriota, pa se bom lotil tudi iz akcijskega načrta izpuščene in nikoli dokončane investicije v Pristave gradu Snežnik v domači Loški dolini.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 20. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

Niti nož ne ustavi peresa

»Še zdaj dogajanje vidim kot v upočasnjenem posnetku. S pogledom sledim moškemu, ki se izlušči iz občinstva in teče proti meni, razločim vsak njegov korak, ko se mi naglo približuje. […] Dvignem levo roko, da se ubranim. Nož zabode vanjo. Sledi še več zamahov, vbodov v moj vrat, v prsi, v oko, vsepovsod. Čutim, kako se mi šibijo noge, padem po tleh.«

»Ko se ti smrt močno približa, se preostali svet umakne v daljavo in občutiš veliko osamljenost.«

Salman Rushdie novo knjigo Nož začne z dogodkom, ki je zaznamoval ves svet. Z vbodom, z napadom, s padcem po tleh. Avgusta leta 2022 je neki moški, ki ga Rushdie v romanu poimenuje s črko A, saj meni, da si drugega naziva ne zasluži, večkrat zabodel enega najslavnejših pisateljev. Literarni svet je menil, da ne bo nikoli več pisal, Rushdie je menil, da ne bo preživel, morilec je menil, da mu je uspelo. Vsi smo se motili. Rushdie je preživel in znova piše. In piše prav o dogodku, ki mu je za vedno spremenil življenje. Na prvih straneh se sprašuje, kako naj pisatelj predela travmo drugače kot s pisanjem, pa tudi o motivih za napad. »Temu ‘A’ se ni zdelo pomembno, da bi se pozanimal o človeku, ki ga je sklenil ubiti. Po njegovem lastnem priznanju mu je povsem zadostovalo, da je prebral dve strani mojega romana in si ogledal nekaj posnetkov o meni na YouTubu. Karkoli ga je že gnalo v napad name, lahko mirno sklepamo, da to niso bili Satanski stihi. V tej knjigi bom skušal razjasniti, kaj naj bi to bilo.«

Salman Rushdie se je po napadu vrnil za mizo in tudi na oder – oktobra lani je nastopil na Frankfurtskem knjižnem sejmu (Fotografija: Elena Ternovaja)

Nož: premišljevanja po poskusu umora je delo, zvesto naslovu. V njem se Salman Rushdie s pomočjo avtobiografskih prijemov loti popisovanja in razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi. Kako bi se poslovil in kako to, da je preživel? Kajti kot zapiše sam: »Ko se ti smrt močno približa, se preostali svet umakne v daljavo in občutiš veliko osamljenost.« Ko tako v roke primemo roman, ki govori o resničnih dogodkih, ti pa niso iz polpretekle zgodovine, se postavi vprašanje, kako povedati zgodbo, da bo bralca pritegnila in da je ne bo odložil po prvih nekaj straneh, bodisi iz dolgčasa bodisi zaradi pretresljivih dogodkov. Rushdie izkoristi svoj izjemni talent in se popisovanja loti skozi pripovedovanje. Bralec tako niti v enem samem trenutku ne bo občutil, da bere avtobiografijo oziroma zgodbo o dogodkih, ki so se resnično zgodili. Že prvo poglavje, naslovljeno Nož, nas nemudoma pospremi v svet neke fiktivne osebe, slavnega pisatelja, ki je nekega dne doživel poskus atentata. Rushdie nam nikoli ne dovoli, da bi pomislili, da govori o samem sebi. In prav to mu uspe z neverjetno izpiljenim pripovednim slogom, ki ga zaznamuje že vse od svetovno znanega romana Satanski stihi (1988). Da bi nam povedal svojo zgodbo, mu ni treba navajati dejstev in biti biografsko dosleden, saj ve, da se bo bralcev veliko bolj dotaknila pripoved, kar nam v romanu pove tudi sam: »Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče. Ko razmišljam o tisti svoji zadnji brezskrbni noči, temačna senca prihodnosti lega čez moj spomin. A ne morem se več posvariti. Za to je prepozno. Lahko le povem zgodbo.«

»Ko razmišljam o tisti svoji zadnji brezskrbni noči, temačna senca prihodnosti lega čez moj spomin. A ne morem se več posvariti. Za to je prepozno. Lahko le povem zgodbo.«

In zgodbo pripoveduje. Od usodnega dejanja se nenadoma premaknemo nekaj let nazaj, ko pisatelj spozna svojo novo ljubezen Elizo, žensko, ki mu je in mu bo stala ob strani. Potem smo znova v bolnišnici, kjer ga zdravniki skušajo spraviti v človeku dostojno stanje. Na tem mestu bi bralec pričakoval opise neštetih posegov, opise zdravnikov in bolečin. A Rushdie ne piše o tem, saj za to ni imel časa, kot ga nima nihče, ki mu ob vznožju postelje stoji smrt. Namesto tega se sprašuje: »Ali sem bil v tistem času kdaj jezen. Osemnajst dni sem ležal na oddelku za hude poškodbe v bolnišnici Hamot – osemnajst najdaljših dni mojega življenja. Ko se skušam vrniti v tisto sobo, se spominjam, da sem se počutil šibkega […] v družbi Elize, Zafarja in Sameen pa tudi ljubečega in ljubljenega. Jeze se ne spominjam. Mislim, da sem imel jezo za potratno razkošje.« Bralcu tako povsem realistično prikaže osemnajst bolniških dni, ko je imel čas razmisliti o vsem, kar se mu je zgodilo, o trenutku napada. Tako premleva, zakaj prav zdaj, zakaj 33 let po tem, ko so nad njim izrekli fatvo. A tudi ta vprašanja ne otežijo branja, saj se Rushdie resnih dogodkov včasih loti s pridihom humorja. Tako svoje halucinacije v bolnišnici opiše kot palačo črk, ki se zgrinja okoli njega in pred njim piše zgodbe. Spet drugič je sentimentalen, ko govori o ljubezni do Elize. Spominja se prijateljev, ki so prišli v njegovo življenje in sčasoma odšli, spominja se vseh, ki so ga pri okrevanju podpirali. Ko iz dneva v dan bolj okreva, pa tudi pisanje postane bolj pozitivno in filozofsko.

Prva izdaja Satanskih stihov iz leta 1988. Po izidu romana je iranski ajatola nad pisateljem izrekel fatvo, smrtno obsodbo.

Ko tako iz prvega dela knjige Angel smrti preidemo v drugi del Angel življenja, se pred nami nenadoma pojavi povsem nov avtor. »Nekoliko me je dajala evforija; menil sem, da sem dokončno okreval, in najavljal sem, da se nemudoma začenja najina srečna prihodnost. Tolikšno samozavest sem občutil predvsem zato, ker sem spet lahko sedel za mizo in čutil željo do pisanja.« In res tudi knjiga nenadoma oživi. Tako se v njej avtor spominja prijateljstev, razmišlja o umetnosti in filozofiji ter o tem, kako povsem drugače je, ko enkrat izkusiš smrt. A najbolj zanimiv del knjige šele sledi. Rushdie si namreč zaželi, da bi se z A-jem sestal. Tako zapiše več strani namišljenega pogovora, ki bi potekal med njima, če bi se sestala. Ključno vprašanje seveda ostaja: »Zakaj?!« Ali se je kdaj sestal z A-jem, ne izvemo. Kot pa zapiše, se je povzpel na kraj dogodka, da bi ga lahko pustil za seboj.

»Najpomembnejše, kar bi mu rad sporočil, je misel, da umetnost izziva pravovernost.«

Salman Rushdie se še kako dobro zaveda, da bodo Nož brali vsi. Zato v njem s pomočjo starodavnega izročila, s pripovedovanjem, poveže laične in akademske bralce. Nož je neklasičen avtobiografski roman, kakršnega še nismo brali. Je soočanje človeka z dogodkom, ki ga je skoraj stal življenja, je zgodba o romantičnih odnosih, ki se lahko stkejo tudi na stara leta, je spopadanje avtorja z dejstvom, da so mu šteti dnevi, vdihi, minute in sekunde. Ko Nož preberemo do konca, bo v nas ostala misel, ki jo Rushdie zapiše v enem od namišljenih pogovorov z A-jem: »Najpomembnejše, kar bi mu rad sporočil, je misel, da umetnost izziva pravovernost. Kdor jo zaradi tega zavrača ali črni, ne dojema njene narave. Pri umetniškem ustvarjanju se umetnikova vizija spopada s sprejetimi pogledi tedanjega časa. […] Brez umetnosti bi naša sposobnost svežih pogledov in obnavljanja sveta žalostno shirala.« In prav to je bistvo, ki ga Salman Rushide želi sporočiti vsem bralcem. Umetnost je tista, ki poganja svet in ga spreminja, četudi jo vsakdo razume drugače. A je v umetnosti videl grožnjo, Rushdie v njej vidi način, kako se spopasti z dogodki in živeti naprej. Bralci pa skozi umetnost branja lahko vsaj nekoliko spoznamo tega velikega pisatelja in si odgovorimo na mnoga vprašanja ali pa si postavimo nova. Predvsem pa moramo ves čas premišljevati.

Salman Rushdie: Nož: premišljevanja po poskusu umora (UMco, 2024, prevod Samo Kuščer)

Na tej povezavi si lahko preberete odlomek iz knjige.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 16. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 8 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 6. epizoda

Oglejmo si, kako pojem »spolna enakost«, ki ga kot enega ključnih ciljev izpostavlja Asta Vrečko, deluje v praksi. Obdelava javno dostopnih podatkov prikaže naslednjo sliko. Od 24 državnih javnih zavodov v pristojnosti ministrstva za kulturo (imenovanje direktorjev) vodi te ustanove 14 žensk (58 odstotkov). Pet od šestih pokrajinskih arhivov vodijo ženske (83 odstotkov). Štiri od sedmih območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije vodijo ženske (57 odstotkov). Od 55 javnih zavodov (»pooblaščenih« muzejev, galerij, gledališč), ki jih večinsko financira ministrstvo, katerih ustanoviteljice pa so občine (imenovanje direktorjev), vodstveni položaj zaseda 32 žensk (58 odstotkov). Izrazito feminizirano je vodenje splošnih knjižnic, verjetno zaradi tradicije in izobraževalnega sistema, saj med 57 direktorji najdemo kar 44 direktoric (77 odstotkov). Zanimivi so tudi podatki, ki pokrivajo druge deležnike ministrstva za kulturo, saj to vodi javne evidence (razvide), kakršna sta Evidenca pravnih oseb zasebnega prava v javnem interesu in Razvid samozaposlenih. Iz vpogleda v prvega, ki detektira potencialne in dejanske nevladne prejemnike proračunskih sredstev za kulturo (društva, zasebni nepridobitni zavodi …), izpostavljam podatek o tem, da je nevladniški kulturni sektor izrazito maskulariziran. Med 554 zakonitimi zastopniki organizacij v javnem interesu je le 195 žensk (35 odstotkov). Precej bolje kaže registriranim samozaposlenim ženskam, saj jih je med 3112 večina – 1654 (53 odstotkov). Podobno razmerje je bilo pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so, še danes dobro pomnim, feministično nastrojene in ustrojene samozaposlene trdile, da ministrstvo sistematično diskriminira ženske pri podeljevanju statusov.

Verjemite mi, da sem se tudi sam mučil s peš štetjem moških in ženskih oseb. Tistih, ki ne sodijo v ta popreproščeni binarni sistem, zakonodaja ne predvideva. O teh, »nebinarnih osebah«, v svojem vztrajanju pri »enakosti« (ne morda »enakopravnosti«) Asta Vrečko tudi ne razmišlja.

Vem, zamoril sem vas s številkami, a si zaslužite. Verjemite mi, da sem se tudi sam mučil s peš štetjem moških in ženskih oseb. Tistih, ki ne sodijo v ta popreproščeni binarni sistem, zakonodaja ne predvideva. O teh, »nebinarnih osebah«, v svojem vztrajanju pri »enakosti« (ne morda »enakopravnosti«) Asta Vrečko tudi ne razmišlja. Ko sem več dni sešteval, odšteval in izračunaval odstotke iz podatkovno neurejene množice registrov in spletnih zavihkov z informacijami javnega značaja, sem že skoraj obupal. Pa se nisem vdal, zato vas takoj spravim v dobro voljo. Kajti Asta Vrečko bi lahko v dveh letih vladanja z imenovanji, ki so izključno v njeni pristojnosti, poskrbela za skoraj popolno spolno enakost. Rezultati njenih imenovanj v 19 stalnih strokovnih delovnih skupin so naslednji. Med stotimi eksperti najdemo 52 žensk (52 odstotkov). Super podatek, a s slabim priokusom. V prid moških so namreč izrazito odklonske strokovne komisije za glasbene in vizualne umetnosti, pa za slovenski jezik, arhive, medije in AV- kulturo, v prid žensk pa strokovne komisije za arhitekturo in oblikovanje, knjižnice, premično kulturno dediščino, nesnovno kulturno dediščino, podporne programe in štipendije. V bistvu je spolno uravnoteženih le sedem komisij. Ministrica je ob tem imenovala tudi tri dialoške skupine. Vsaka šteje po 10 članic in članov. Med 30 najdemo 19 žensk (63 odstotkov), in sicer v skupini za samozaposlene osem, v skupini za NVO šest in v skupini za javne zavode pet. Enakopravnost? Enakost? No, nisem prepričan.

Asta Vrečko bi lahko v dveh letih vladanja z imenovanji, ki so izključno v njeni pristojnosti, poskrbela za skoraj popolno spolno enakost.

Pod ukrepom o spolni enakosti ministrica nikjer ne omenja dveh simbolno najpomembnejših, vsaj na papirju avtonomnih organov kulturne politike: Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) in Upravnega odbora Prešernovega sklada (UO). Pa bi ju smela in morala. V prvem, sedemčlanskem, sedita le dve ženski (29 odstotkov), v drugem, petnajstčlanskem, pa sedi le šest žensk (40 odstotkov). Še huje, v šestih strokovnih komisijah s po sedmimi članicami in člani (skupaj 42), ki jih imenuje UO, je le 14 žensk (33 odstotkov). Če spolna enakopravnost NSK v krovnem zakonu ni zapisana in ženska kvota zaukazana (pa bi lahko bila), pa je povsem drugače s sestavo UO. Zdajšnje sestave UO in strokovnih komisij UO so že na prvi pogled v neskladju s specialnim zakonom, saj sta kršena 6. in 8. člen Zakona o Prešernovi nagradi (2017), ki parlamentarcem pri imenovanju članic in članov UO nalaga »spolno uravnoteženo« sestavo, UO pa »spolno uravnoteženost« pri imenovanju strokovnih komisij. Ker se mandati članic in članov obeh teles jeseni iztekajo, je zdaj na potezi ministrica Vrečko, ki je že opravila poizvedbo na terenu (samoprijave zainteresiranih kandidatk in kandidatov). Sledi nabor imen, ki pa jih mora še pred imenovanji v parlamentu sprejeti vlada. Komplicirano? Niti ne. Politizirano? Nedvomno. Sploh če pomislimo na gostoto, tudi na referendumu o noveli Zakona o Radioteleviziji Slovenija, pokurjenih besed v imenu »depolitizacije« javnih ustanov ter avtonomije strokovnih in nadzornih organov.

Zakon o Prešernovi nagradi mora podeljevalcu nagrad nedvoumno zapovedati, da ena Prešernova nagrada pripada ženski in da polovica nagrad oziroma tri nagrade Prešernovega sklada (če jih je podeljenih šest) prav tako pripadajo ženskam.

Da bi lahko razrešila izrazit razkorak med številom prejemnic in prejemnikov Prešernovih nagrad, ministrici deklarativno izražena spolna enakost ne bo bistveno pomagala. Nadaljevati bi morala prav tam, kjer je bilo z zakonom že precej, a ne dovolj storjenega. Spolno uravnoteženo število nominacij, ki jih na podlagi zakona predlagajo strokovne komisije, ni dovolj. Zakon o Prešernovi nagradi mora podeljevalcu nagrad nedvoumno zapovedati, da ena Prešernova nagrada pripada ženski in da polovica nagrad oziroma tri nagrade Prešernovega sklada (če jih je podeljenih šest) prav tako pripadajo ženskam. Bojim se, da je za to zakonsko spremembo v tem mandatu žal že prepozno, saj se je Vrečko raje odločila za drugo, povsem nepomembno »tehnično« spremembo, in sicer da izbor izvajalca, organizacijo in produkcijo Prešernove proslave z Upravnega odbora Prešernovega sklada prenese na vladno službo za državne proslave. To potezo je med drugimi upravičeno problematiziral »liberalni« državni svetnik Jožef Školč. In imel je prav: gre za neposredno nespodobno povabilo vsakokratni vladi, da se sme vmešavati v vsebino (scenarij) in obliko (postavitev in podobo) Prešernove proslave.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko na razglasitvi Prešernovih nagrajencev v Narodni galeriji v Ljubljani 2. decembra 2022 (Fotografija: Andraž Gombač)

Če se zdi reševanje spolne enakopravnosti dokaj preprosto opravilo, pa je drugače z decentralizacijo kulturne ponudbe, ali še raje, kot smo ta vseprisotni politični prijem poimenovali v socializmu, s policentričnim kulturnim razvojem. Da bi lahko bolje razumeli namere in namene pripravljalcev predloga novega nacionalnega kulturnega programa, pa tudi že javno izrečene in zapisane misli o hiperprodukciji kulturnih dogodkov in po fizični in cenovni dostopnosti javnih kulturnih dobrin, moram najprej spomniti na vse, že resolucijsko podložene, a nikoli uresničene politične obljube. Dejstvo je, da se za relativno široko dostopnost kulture na Slovenskem lahko zahvalimo mnogim generacijam, začenši s tistimi, ki so prebujale slovenski narod od pomladi narodov naprej. Kultura in prosveta sta še danes temeljna kamna državnih in lokalnih politik, zoprno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali so infrastrukturni, finančni in kadrovski potenciali po Sloveniji optimalno izkoriščeni. Teritorialni mrežni sistemi, ki so se še dodatno razcveteli v prejšnjem družbenem redu, so se dopolnjevali, kot na primer: mreža splošnih in specializiranih knjižnic (knjižnična infrastruktura je celo vstopni pogoj za razglasitev občine), ljubiteljska mreža (JSKD), mreža (pooblaščenih) muzejev in galerij, gledališka mreža, mreža arhivov (Arhiv RS s pokrajinskimi arhivi), mreža kulturnih centrov in domov, mreža skrbnikov nepremične kulturne dediščine (ZVKDS z območnimi enotami).

Kultura in prosveta sta še danes temeljna kamna državnih in lokalnih politik, zoprno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali so infrastrukturni, finančni in kadrovski potenciali po Sloveniji optimalno izkoriščeni.

Ob tem ne smemo pozabiti, da Slovenija premore skoraj 31.000 nepremičnin in enot, vpisanih v register kulturne dediščine, posejanih po celotni državi (od teh le 2,3 odstotka v MO Ljubljana) in kar 1120 objektov, razglašenih za javno kulturno infrastrukturo (od teh le 11,7 odstotka v MO Ljubljana). Omenjene mrežne podsisteme so oblasti v kapitalizmu nadgradile, a z nikoli zares premišljeno zasnovo in s preskromno finančno podporo. To sta Art kino mreža in Mreža intermedijskih centrov. Prva, še vedno v fazi izgradnje, je nastala kot posledica slabe vesti zaradi skoraj popolne privatizacije kinematografov, druga še vedno nastaja kot prepoznanje novih informacijskih tehnologij in novomedijske umetnosti. Klasični primer napačnih političnih odločitev v devetdesetih prejšnjega stoletja predstavlja popolnoma razsuta knjigarniška mreža. Drobne finančne injekcije založbam in njihovim ekspozituram ne pomagajo kaj dosti (če sploh). Še dandanašnji odločevalci ne razumejo sistema upravičenih stroškov. Stroškov dela in stroškov obratovanja še danes nočejo uvrstiti med redne stroške delovanja »programskih« izvajalcev.

Klasični primer napačnih političnih odločitev v devetdesetih prejšnjega stoletja predstavlja popolnoma razsuta knjigarniška mreža. Drobne finančne injekcije založbam in njihovim ekspozituram ne pomagajo kaj dosti (če sploh).

Bodočniško razpoložena ministričina ekipa bi ob vseh dobronamernih besedah o »enakomerneje razvitem in decentraliziranem sistemu posredovanja kulturnih vsebin«, »preprečevanju hiperprodukcije in izgorelosti izvajalcev«, »finančni dostopnosti«, vse v imenu »enakomernega regionalnega razvoja«, lahko napovedala tudi izgradnjo nove mreže. Mreže umetniških rezidenc po vseh slovenskih regijah. Lahko bi, pa ne. Taka mreža bi lahko sčasoma razrešila ključni problem produkcije in distribucije »kulturnih dobrin«. To pa je pomanjkanje prostorov za predprodukcijo, raziskovanje, izobraževanje in trening (vadbeni prostori, studii, ateljeji, laboratoriji, hubi …). Tovrstni prostori, po možnosti kombinirani z apartmajskimi nastanitvami, bi ob naštetem zagotavljali tudi polno izkoriščenost javne kulturne infrastrukture, državnih in lokalnih spomenikov ter nudili vso potrebno logistiko za mednarodno povezovanje, izmenjave in organiziranje mednarodnih festivalov. Tudi podeljevanje delovnih štipendij bi pridobilo oprijemljiv smisel. Utopično? Sploh ne: idealen kohezijski projekt, idealen projekt za novi cikel »kulturnega evra«. Ker se zavedam, da pretirano soljenje pameti v Sloveniji ni dobrodošlo, sploh pa ne modro, saj se lahko sprevrže v patološko zanikanje, bom v naslednji, zadnji epizodi te miniserije samo dejstven. Z razlogom, kajti Asta Vrečko nam za razreševanje nastalih zagat ne postreže s ključnimi podatki in analizami. Še več. Zdi se, da jih namerno spregleda. Celo zamolči.

Ilustracija: Nia Gombač Ilustracija: Nia Gombač
Panorama 14. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 4 min

Oprosti, ker te nisem mogla rešiti

Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? Sinu Maticu, ki je leta 2021 pri komaj osemnajstih letih izgubil boj z rakom, je Doris Kukovičič začela pisati pisma. Po njegovi smrti je na e-naslov matic@heaven4ever.sky »poslala« več kot sto zapisov, v katerih opisuje svoja čustva in misli, se spominja lepih trenutkov s sinom, mu poroča o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti.

Knjiga Pisma Maticu je pravkar izšla v zbirki Žametna Beletrina, z bralkami in bralci AirBeletrine pa avtorica deli eno svojih presunljivih pisem, naslovljeno Oprosti, ker te nisem mogla rešiti.

***

Ljubi Matic,

danes sem se zbudila zelo žalostna, zamišljena, izgubljena. Sanjala sem, da mi iz rok pada otrok, majhno dete. Nisem ga mogla obdržati v rokah, kar polzel mi je iz njih, kot bi bile moje roke premehke, prešibke, iz plastelina. Polzel mi je iz rok in počasi, čisto počasi padal na tla … Vsakič znova sem ga pobrala in spet je spolzel dol … Kako zelo nemočna sem bila, nisem ga mogla obdržati v naročju!

Vsakokrat, ko sem se s kolesom peljala k tebi na intenzivno, sem od strahu zate trepetala in drhtela. A takoj ko sem prestopila prag tvoje izolacijske sobe, se mi je obraz razsvetlil. Ne glede na to, kako težek je bil pogled nate, ko si tako nemočno, negibno ležal, si me vsakič objel s toplo, mehko, prelepo odejo ljubezni in pozitivne energije. Držal si me pokončno, hrabro, me na nevidni ravni bodril, da sem bila ob tebi vedno najboljša različica same sebe.

Ne glede na to, kako težek je bil pogled nate, ko si tako nemočno, negibno ležal, si me vsakič objel s toplo, mehko, prelepo odejo ljubezni in pozitivne energije.

Se spomniš, kako sem te rada podražila, da ti bom brala enega od maturitetnih romanov in te, ko se boš prebudil, o njem spraševala? Malo sem se te le usmilila in ti namesto tega brala Mambo mentality, ti vrtela zvočno knjigo o Stephenu Curryju pa glasbo, ob tebi na glas reševala križanke, te božala, masirala, spet božala. Medicinske sestre, izjemne v svoji nežnosti, so mi priskrbele tudi poseben losjon, da sem ti vlažila že močno izsušeno kožo.

Pred tabo nisem nikoli klonila niti pokleknila, nisi mi dovolil – le kako naj bi, ko pa si bil tako hraber, tako zelo močan in tako ljubeč; tako zelo željan živeti. Matic, tvoja energija in notranja moč sta bili tudi vir moje moči. Vsak dan, vsak trenutek. Kako zelo neverjeten si bil.

V trenutku, ko sem odšla od tebe in sedla nazaj na kolo, pa me je zlomilo. Vse celice v meni so norele, buhtele. Moje telo je zaobjela prvinska materinska potreba, da poskrbi za otroka, da ga nahrani, potolaži, reši … Jaz, tvoja mati, sem nagonsko iskala način, da te rešim.

Pred tabo nisem nikoli klonila niti pokleknila, nisi mi dovolil – le kako naj bi, ko pa si bil tako hraber, tako zelo močan in tako ljubeč; tako zelo željan živeti.

Nisem te mogla. Oprosti, nisem te mogla rešiti. Tvoja mati sem, in te nisem mogla rešiti. Padel si mi iz rok kot dete v današnjih sanjah, ničesar nisem mogla storiti. Polzel si, počasi, vse dokler mi nisi dokončno spolzel iz rok. Na konicah prstov sem te imela, in nisem te mogla obdržati … Nisem te smela. Nisem čudežna. Sem samo iz mesa in krvi. In tako zelo nemočna sem bila v tej tvoji bitki. Vse si moral sam.

Morala sem te spustiti. Zavestno. Ker vem, da si me prosil, naj te spustim. Ker si me bodril, naj ti to dovolim … Ti si mi pomagal, da te spustim. Ti si me vodil … Čutila sem te.

Človek je res neverjetna žival. Nedoumljivo je, kaj zmore, da preživi, tudi največjo, najbolj nepredstavljivo izgubo. Izgubo otroka. Vera v čudeže, zaupanje v upanje, ljubezen … Vse to nas dela mehke v vsej naši surovi prvinskosti.

Človek je res neverjetna žival. Nedoumljivo je, kaj zmore, da preživi, tudi največjo, najbolj nepredstavljivo izgubo. Izgubo otroka.

Zato zdaj vem, zakaj vse te sanje. Nisem te mogla rešiti. Ne tokrat. Ne pred to boleznijo. Oprosti. Morala sem ti to povedati. Morala sem …

Ti si to vedel, zato si me vsak dan sprejel z največjo možno svetlobo in me vodil. Omogočil si mi, da ob tebi, pri tebi, s tabo poslušam samo svoje srce, in ne svojih strahov, svoje nemoči.

Vedno si bil korak pred mano, vedno si ti pazil name. Še tvoj čisto prvi stavek je bil: »Mami, pazi, avto!« Ti si moj angel varuh. Od nekdaj.

Neskončno tvoja

mami

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 13. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 5 min

Čudežen kraj, zavit v tančico skrivnosti

Prizorišče romana Tok-Tok v Sovjem dolu je naslovni Sovji dol, ki ni drugega kot opuščena železarna, kjer živijo tri ženske (in ena huda koza), in je hkrati tudi veliko igrišče na prostem petim otrokom. Človek bi pomislil, da je na zapuščenem, zaraščenem območju dovolj prostora za vse, a ženske, ki namenoma vzbujajo vtis zanemarjenih pijandur, sklenejo, da se morajo znebiti otrok, bližnji gostilničar pa se odloči, da se je treba znebiti žensk. Ha, pa imamo nemudoma na vidiku zaplet in kar nekaj vprašanj, ki ves čas poganjajo zgodbo naprej. Za začetek: zakaj ženske skrbno vzdržujejo lažni videz brezdomstva in zanemarjenosti, zakaj živijo v enem od nekdanjih objektov železarne, zakaj jih motijo otroci …?

Skrivnostne neznanke za svoje namene potrebujejo tatrmana, strašilo, ki naj bi otroke pregnalo; najdejo ga v Tesinem nekdanjem kolegu s faksa, nekdanjem rokoborcu impozantnih proporcev, zdaj pa pisatelju otroških knjig. Tesa, ena izmed trojice, ki je (bila) ljubezen njegovega življenja, gre v akcijo in ga pripelje v njihovo gnezdo (namig: beseda ni rabljena naključno), kjer se obveže, da bo njihov pomočnik po imenu Goli Bara. Možakar se znajde na čudnem kraju v čudni druščini in je priča sila nenavadnim pogovorom med mlajšima ženskama in eno staro, ki sliši na ime Tok-Tok, s čimer ima veliko opraviti palica, s katero tok-tok udarja po tleh, sploh kadar želi zapečatiti kak dogovor.

Skrivnostne neznanke za svoje namene potrebujejo tatrmana, strašilo, ki naj bi otroke pregnalo.

Bralcu, ki je sprva enako neveden kot Goli Bara, se skrivnosti postopoma razkrivajo; izkaže se, da so ženske raziskovalke, prizadevajo si raziskati in obvarovati edinstven biotop, ki je nastal na območju nekdanje tovarne in je izjemna zakladnica, iz katere ženske zanima še prav posebej en zaklad. Ker bi otroci lahko ogrozili njihovo misijo, morajo stran. Na drugi strani si tudi gostilničar gostilne Pr’ Koncu omisli pomočnika, ki naj bi mu pomagal znebiti se nepovabljenih »sosed«. Za to nalogo izbere malega tatu, samooklicanega trgovca s starim železom, Bakrenega Detla, ki naj bi za začetek na svojo stran zvabil Golega Baro. Detel je odličen, nadarjen pripovedovalec zgodb (ko Tok-Tok to dejstvo omeni Golemu Bari, preberemo: »To me je zbodlo. Nobenemu pisatelju ni všeč, kadar osebe, ki jih ima zelo rad, hvalijo njegove poklicne kolege.«), a različne okoliščine pogosto razume in interpretira po svoje. Njegov lik po eni strani ponazarja moč zgodb, po drugi pa se ob njem pokaže, da tisti, ki vedo nekaj več, lahko tudi v povsem domišljijsko zasukanih zgodbah najdejo zrna resnice, ali povedano drugače, karseda uporabne podatke.

Avtor nam že na prvih straneh pove, da bo to zgodba, v kateri bo veliko govora o pametnih in neumnih očeh, čemur bi nemara lahko dodali tudi pametna in neumna ušesa.

Zgodba o železarskem kralju Prosu, ki naj bi prihajal čez »mostove v onostranstvo« kot duh, trojici žensk denimo postreže z odličnimi namigi, kje bodo našle to, kar iščejo po vsem svetu. Sicer pa nam avtor že na prvih straneh pove, da bo to zgodba, v kateri bo veliko govora o pametnih in neumnih očeh, čemur bi nemara lahko dodali tudi pametna in neumna ušesa. S svojimi odkritji ženske počasi počasi seznanjajo tudi Golega Baro, ob čemer mu starosta raziskovalk, častitljiva Tok-Tok, preda tudi kakšno življenjsko morost, denimo o tem, da čudeže lahko opaziš, če imaš dobre oči in ne buljiš ves dan v begajoče piksle.

Glavnino romana poganjajo odnosi med liki in skrivnostnost, a avtor poskrbi tudi za napete vložke, denimo v obliki nočnega spopada.

Avtor vsebino romana podaja s pomočjo prvoosebnega pripovedovalca, ki je sam Goli Bara, torej pisatelj, večkrat se tudi obrne k bralcem in jih nagovori, denimo takole: »Otroci, ste že kdaj … Oprostite mi za ta nagovor, dragi najstniki in odrasli. Vzemite ga kot izraz velikega spoštovanja. Ne najdem imenitnejšega.« Tako kot lik pisatelja je bil nekoč rokoborec tudi nemški avtor s pestrim naborom poklicev. Z njim se v slovenščini srečujemo drugič; brali smo lahko že Henrikin strešni vrt, v katerem bomo našli nekaj enakih tem oziroma poudarkov kot v pričujočem romanu – pomen (ohranitve) narave, sobivanje, svoboda ipd. Zelo posrečeno gradi in razvija odnos med tatrmanom in otroki, z veliko občutka pa prikaže tudi preprosto lepoto in nepotvorjenost otroškega sveta, morda celo najlepše z opisom rituala uspavanja Bobike (najmlajše deklice, ostali so najstniki) in domišljijskimi igrami, ki se jim vmes predajajo starejši. V zvezi z Bakrenim Detlom sem že omenila moč zgodb – prav od njega eden izmed otrok, Konrad, sliši, da naj bi bil tatrman zaostal v razvoju (takšno vlogo mora namreč igrati po nareku Tok-Tok) in da ga imajo ženske za sužnja, kar se otrok zelo dotakne in mu želijo po najboljših močeh pomagati, čemur sledi nekaj prisrčno zabavnih prizorov.

Glavnino romana torej poganjajo odnosi med liki in skrivnostnost, a avtor poskrbi tudi za napete vložke, denimo v obliki nočnega spopada, ko gostilničar nad ženske pošlje najete pretepače ali ko eno od deklet, Miranda, razkrinka Golega Baro kot pisatelja, kar pomeni, da je vse zlagano! A kaj to »vse« pravzaprav sploh je? Zdaj si to vprašanje zastavi tudi dekle, in vsi skupaj smo še malo bližje odgovoru. Odgovoru, ki ga seveda tu ne boste našli, za dodatno zagonetko vam lahko postrežem le še z enim vprašanjem – kaj so sanje vsakega otroka, a bi lahko bile tudi sanje manj plemenitih odraslih? Roman Tok-Tok v Sovjem dolu je kratkočasna, zanimivo zastavljena zgodba, ki stopa po robu med resničnostjo in čudežnostjo, hkrati pa je še precej več, med drugim knjiga, ki aktivno in unikatno preizprašuje večplastno naravo in poslanstvo znanosti.

Albert Wendt: Tok-Tok v Sovjem dolu: skrivnost ptičje ženičke (KUD Sodobnost International, 2023, prevod Alexandra Natalie Zaleznik)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Ksenija Majovski Fotografija: Ksenija Majovski
Panorama 10. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

Domača knjižnica: Boris Pahor

V rubriki Domača knjižnica na portalu AirBeletrina, ki jo pišem že nekaj let, predstavljam domače knjižnice slovenskih ustvarjalcev na področju pisane besede – poleg pisateljev torej tudi urednikov, prevajalcev in ilustratorjev. Pa še koga. Prejšnji mesec je tu gostoval kantavtor Jure Lesar, pripravljam prav tako zanimiv prispevek, v katerem bomo predstavili »domačo knjižnico« v vlogi glasbenega studia.

Že nekaj časa pa sem si želela predstaviti knjižno zbirko človeka, ki med nami ostaja samo še s svojimi deli. Tistega, ki kljub drobni postavi velja za enega največjih književnikov naše dobe, po mnenju nekaterih celo največjega. Borisa Pahorja. Že za življenja je namreč svoje knjige podaril, jih namenil javni uporabi, v zgornjih prostorih Kulturnega doma na Proseku pri Trstu so pred enajstimi leti odprli njegovo knjižnico.

Boris Pahor ob svojih knjigah doma na Kontovelski rebri nad Trstom avgusta 2021, ob svojem zadnjem, 108. rojstnem dnevu (Fotografija: Andraž Gombač)

Kako je nastala javna »domača« knjižnica Borisa Pahorja?

Ob svoji stoletnici, leta 2013, je Boris Pahor večji del svoje knjižne zbirke podaril društvu in ob odprtju bogate zbirke dejal: »Če gremo od tod do Pariza in se ustavimo po raznih vaseh, ki so velike kot Prosek, nikjer ne boste našli take knjižnice.« In res je unikatna ter bogata knjižnica, ki je ob odprtju štela dobrih 5000 enot ter nekaj pisateljevih osebnih predmetov, od slik in fotografij do nagrad in priznanj.

Vendar pa njegov visok jubilej ni začetek ustvarjanja njegove javne knjižnice, saj se je to začelo že leta 2002, ko je Pahor del svojih knjig daroval Krožku za družbena vprašanja Virgil Šček, ki je na svojem sedežu v Trstu uredil posebno sobo, poimenovano Knjižnica Borisa Pahorja. Poleg več kot 1500 knjig je pisatelj poklonil tudi svojo delovno mizo, vrsto fotografij, revij in drugega gradiva. Ko je leta 2013 del knjig izročil zadrugi Kulturni dom Prosek Kontovel na Proseku, pa si je zaželel, da bi bile vse knjige na enem mestu. In tako sta se krožek in kulturni dom dogovorila, da bodo vse knjige in Pahorjevi osebni predmeti na ogled na Proseku. Darilna pogodba, ki jo je zadruga podpisala leta 2013, določa, da v primeru, da bi kdaj opustili ali ukinili Pahorjevo knjižnico na Proseku, celotno gradivo izročijo Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

Ob svoji stoletnici, leta 2013, je Boris Pahor večji del svoje knjižne zbirke podaril društvu in ob odprtju bogate zbirke dejal: »Če gremo od tod do Pariza in se ustavimo po raznih vaseh, ki so velike kot Prosek, nikjer ne boste našli take knjižnice.«

Po pisateljevi smrti so v knjižnico na Proseku prišle še preostale knjige, danes jih je že več kot 8000 in so delno že popisane tudi v Cobissu. Ta sistem namreč poleg javnih knjižnic zdaj vsebuje tudi nekatere zasebne knjižnice – poleg Pahorjeve tudi zasebne zbirke škofa Alojza Urana, psihiatra Janeza Ruglja, pisatelja, pesnika, bibliotekarja in dialektologa Jerneja Antolina Omana …

Po Pahorjevi smrti leta 2022 so v knjižnico na Proseku prišle še preostale knjige, danes jih je že več kot 8000 (Fotografija: Ksenija Majovski)

Pahor si je želel, da bi njegova knjižnica postala študijski prostor za širšo javnost, sam pa jo je uporabljal tako za branje kakor predvsem za srečanja z novinarji in dijaki ter študenti, s katerimi se je prej dobival kar v kavarnah, zlasti v baru Lukša na Proseku. Tam so mu bralke in bralci tudi puščali knjige, ki jih je podpisal, kadar je prišel na kavo. V knjižnici so tudi njegovi posnetki na VHS kasetah, DVD-jih in CD-jih, za katere si v zadrugi prizadevajo, da bi jih digitalizirali.

Sistem Cobiss poleg javnih knjižnic vsebuje tudi nekatere zasebne knjižnice – poleg Pahorjeve tudi zasebne zbirke škofa Alojza Urana, psihiatra Janeza Ruglja, pisatelja, pesnika, bibliotekarja in dialektologa Jerneja Antolina Omana …

Knjižnico sem si ogledala septembra lani, ko je o njem in njegovem delu pričala razstava tako v državnem zboru v Ljubljani kakor tudi v Trstu in Bruslju. Sprejela me je gospa Ksenija Majovski, ki knjižnico ureja in knjige vpisuje v sistem Cobiss. Ker to počne prostovoljno, v prostih trenutkih, ki jih kot dejavna upokojenka sploh ima, to ne gre tako hitro. Knjižnico upravlja zadruga, vendar pa si je Pahor želel, da bi jo ob odprtju prenovljenega Narodnega doma v Trstu preselili v posebno sobo v tej stavbi, ki je v marsičem zaznamovala njegovo življenjsko in ustvarjalno pot. Tako bi to res postala sistemsko vodena spominska sobica, posebna knjižnica, v kateri si pa že danes lahko ogledamo Pahorjeve najmarkantnejše osebne predmete: pisalno mizo, pisalni stroj, plašč in šal. Pahor je namreč že sam spoznal: če ne bo knjig podaril v javno dobro, se bodo razgubile. Njegovi potomci so po smrti spoštovali željo ter tako knjige kakor predmete dali v skupno dobro.

Poleg knjig so v zbirki tudi pisateljevi osebni predmet, denimo družinske in druge fotografije. (Fotografija: Ksenija Majovski)

»Pahorjev« žig: perorisba jadrnice

In katere knjige lahko najdemo v Pahorjevi knjižnici? Seveda si lahko izposodimo njegova dela v več jezikih, izvirniku in prevodih – vendar pa je svoje knjige rad razdajal, zato manjka nekaj izvirnikov in prevedenih del, za katera se trudijo, da bi jih pridobili. Pahor je rad bral slovenske avtorje, sicer pa so romani in druga dela še v italijanščini in francoščini. Mnogo je tudi strokovne literature – zgodovinskih knjig, slovarjev, političnih knjig, monografij o umetnosti …

Njegovi bralci vemo, da je imel bogat besedni zaklad, marsikdo pa ne ve, kako zelo se je moral truditi, da ga je pridobil.

Čeprav si vse te knjige lahko izposodite tudi drugje, so tukajšnje nekaj posebnega, edinstvenega, saj nosijo delček človeka, prejšnjega lastnika. Boris Pahor je namreč imel navado, da je svoje knjige večkrat podpisoval. Veliko je knjig, ki jih je dobil od slovenskih in tujih avtorjev, tako da imajo posvetilo. Ob prenosu knjig na Prosek so izdelali tudi žig, ki ga v knjige dodajo, ko jih inventarizirajo in vpišejo v Cobiss. Iz ilegalne revije Malajda, v kateri je prvič objavil svoj prispevek, je ob njegovem zapisu sodelavec Bernard Šemerl narisal perorisbo jadrnice, ki so jo upodobili na žigu. Obenem je podčrtaval besede, ki jih ni poznal. Njegovi bralci vemo, da je imel bogat besedni zaklad, marsikdo pa ne ve, kako zelo se je moral truditi, da ga je pridobil. Ni se šolal v slovenščini, zato se je vse življenje moral tem bolj truditi, da je obvladal jezik. Njegov trud nam je lahko vedno znova v opomin, da jezik ne sme biti samoumeven in da moramo slovenščino obravnavati z večjim spoštovanjem. Pahor je v knjige beležil opazke, vedno pa je besedilo tudi popravljal, kadar je našel tiskarske napake. Iz tega lahko sklepamo, da je bral zelo natančno in pozorno ter vedno znova opozarjal na nedoslednosti. Značilno zanj je bilo tudi, da je svoje knjige predeloval, popravljal in včasih dopisal nove odlomke na pisalni stroj in jih je prilepil zraven. Ohranjal je doslednost, ki je je v tem svetu vse manj.

Boris Pahor je v knjige beležil opazke, besedilo še po objavi popravljal, predeloval, včasih dopisal nove odlomke … (Fotografija: Ksenija Majovski)

Domača knjižnica Zore Tavčar in Alojza Rebula v prostorih Knjižnice Dušana Černeta v Trstu

Pravijo, da v Ljubljani velikokrat pozabimo na Slovence onkraj državne meje. Lahko priznam, da je to res. Tako je bil moj izlet v knjižnico Borisa Pahorja resnično spoznavanje nečesa novega. Spomnilo me je na tisto leto, ko sem živela v tujini, tudi koliko več mi je pomenila slovenska identiteta. Več kot kadarkoli prej ali kasneje v Ljubljani. In zato je pomembno, da se odpravimo v Trst. Tam ni le Pahorjeva knjižnica – v središču mesta si lahko ogledate tudi domačo knjižnico zakoncev Zore Tavčar in Alojza Rebula, ki šteje več kot 2000 enot (marsikatere knjige sicer še manjkajo, saj so še vedno v uporabi na domu Zore Tavčar). Tudi to je samostojna enota, ki jo lahko preverite v Cobissu. Ta enota je kot njen oddelek v isti stavbi kot specializirana knjižnica za zamejski in zdomski tisk, Knjižnica Dušana Černeta, ki jo najdemo v stari meščanski stavbi v Donizettijevi ulici 3 v središču Trsta. Knjižnica letno podeljuje nagrado Dušana Černeta, že od leta 1976 je namenjena ustanovam ali posameznikom, ki se v zamejstvu odlikujejo zaradi predanosti slovenstvu, krščanstvu in demokraciji. To opravlja v spomin na javnega delavca Dušana Černeta (1916–1975), ki je bil tem vrednotam zavezan. V isti stavbi imata sedež med drugimi tudi Slovenska prosveta, ki povezuje katoliška prosvetna in kulturna društva na Tržaškem in katere glavna skrb je pospeševanje prosvetne in kulturne dejavnosti, in pa založba Mladika, ki poleg knjig izdaja mesečno revijo Mladika.

V središču Trsta si lahko ogledamo tudi domačo knjižnico Zore Tavčar in Alojza Rebula, ki šteje več kot 2000 enot (Fotografija: Štefan Grgič)

Onstran meje tako živi bogato kulturno življenje, ustvarjajo ga zavedni ljudje, ki jim je mar za ohranjanje slovenstva in slovenske besede. Vabljeni, da ga spoznate …

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 8. 5. 2024

Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica

Kaj ostane

Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?

Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?

Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

Manca Košir
(5. 3. 1948–2. 5. 2024)

Poezija je dialog z mrtvimi. Naj nadaljujem tam, kjer se je najino pisanje ustavilo. Sporočilo, da si tistega dne, drugega maja, ko so bile ulice še praznično tihe, skorajda prazne in je bil dan še svež in dovolj svetel, kot si ga vedno znova poskušam priklicati v spomin, saj bilo je, kot bi se vsi, ki smo v zadnjih tednih mislili nate, pomaknili bliže k sebi, v zavetje pod cvetoči plašč pomladi, v mehko senco mogočnih dreves, vedno bolj nagnjenih nad reko, ki počasi teče pod mostovi skozi tvoje mesto; da bi zastrli pogled pred brezdanjo bleščavo, v katero se je pogumno potapljal tvoj pogled, torej tako počasi, umetelno in zadržano, kot tečejo samo dolgi stavki v razvejani pripovedi z odloženim koncem, je prišlo tudi k meni sporočilo, izpisano z modro tipografijo, podobno sinjemu morju pred otokom, kjer zdaj berem črke, besede v nebesnem odtenku, ki si ga oboževala, in bil je že popoldan tistega dne, ko sem prebral, da si, ljuba Manca, kar mi sporoča draga Joni, umrla.

Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca.

Ko bi bil vešč in bi imel vso tišino sveta v sebi, ne bi mogel v tem hipu, ko tavam po obali in iščem gladek, ploščat kamen, napisati stavka, krhke pesmi, ki bi poletela čez gladino k Tebi, kot kamen, ne da bi ranil jezik ali zlomil glas, to zdaj zmoreš samo Ti; v pesmi Sapa mrtvih, objavljeni v tvojih Srčnicah, jasnovidno pišeš o mrtvih:

Oglasijo se z nežno sapo, ki gore premika.
Česar ne bi zmogli sami, gre z njihovo pomočjo.
Zavest povezave deluje noč in dan,
to je v njeni in naši naravi.

Odprem tvojo knjigo Nagovori tišine, v kateri si nagovorila Joni, Vesno, Roberta, Ira, Tomija in mene, da smo si dopisovali s tabo o tišini, skrivnosti, poeziji, smrti, svetlobi, spominih, otroštvu, bolečini in ljubezni. Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca. V letu pisanja, kot bi sanjali, si nas povezala v nevidno družinico, zaupno in trajno druščino beročih in pišočih. Preletim pismo, ki sem ti ga poslal zdaj že pred tremi leti, 2. 4. 2021, a potuje še danes, ko ga znova berem: »Ponoči me je razveselilo tvoje prijazno sporočilo, tako odločno je v telefončku pritrkavala tvoja iskrena Aleluja, da je preglasila tudi grmenje in škrebljanje dežnih kapelj na okenski polici. Bil sem sredi pisanja teh vrstic, saj, kakor si mi ti tako lepo napisala v tvojem prelepem pismu, ki si ga uvedla z zavezujočim, pesniško globokim vzdihom: komu drugemu naj napišem pismo, kakor Tebi, draga duša?«

V požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano.

Dovoli mi, draga Manca, da samo še enkrat ponovim za tabo, komu drugemu naj napišem pismo, kakor tebi? Tvoj nagovor je najgloblje pesniški, saj je povsem iskren in izraža brezpogojnost, nujnost, ki je poezija sama. Pesem se vedno rodi, vstane iz tišine, da nas nagovori. Čutim, da je v središču vsakega misterija skrita pesem. Še več, občutek imam, da je pesem zares največji misterij. Aleluja je pesem in molitev hkrati. Pesnik in verujoči se več ne sprašujeta, komu naj nocoj napišem pismo? Zdaj že vesta, ko sta nagovorjena, morata samo peti, šepetaje ali na glas, zlagoma ponavljati: Tebi!
Zadnji kratki sporočili sva si izmenjala 16. aprila. Zapisala si odkrito, neposredno in preprosto, … še malo, pa odletim v nebo … Čas se je povsem zgostil, kot bi vse preteklo in prihodnje, spomini, sanje in hrepenenje, zasijalo na šivankini konici. Vsak vbod, ko drobna nit ponikne skozi najmehkejšo tkanino, kot pramen svetlobe skozi oblak – kot prav zdaj na mojo pisalno mizo –  in ponikne na drugo stran, kamor naši prsti ne sežejo; samo tipamo drugo stran, zastrto s prejo, božamo z notranjimi očmi, se čudimo lepoti skrivnostnega in veličastnega vzorca, mogočnejšega od neba in globljega od dna, ki odmeva edino v nas; beremo v tvoji pesmi Radost:

Razsipavam čas, kot bi pihala regratove lučke.
Čas, svoje edino bogastvo, sipam v dan in ga poklanjam Niču. 
Kakšno razkošje! Luksuz najvišje kategorije. 
Čas gre v nič, jaz pa vase. 
Globoko.
Do radosti, ki me čaka zvesto, tiho. 

Zares pomislim šele zdaj, kako redka in kratka so bila najina srečanja, a intenzivnost in razkošje tišine, ki sva si jo delila, je pustila v meni nevidno in neminljivo znamenje; v požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano. Bila si mama, profesorica, žena, bralka, novinarka, spremljevalka umirajočih, babica, občudovalka knjižnic, vrtov in samote, medijska zvezda, zvesta prijateljica, zaupnica, politična aktivistka, bolnica, raziskovalka duhovnosti, avtorica epistolarnih, znanstvenih in publicističnih knjig, slavna igralka in znanka s ceste, gledališča ali kina, a naposled si postala, ljuba Manca, velika pesnica.

Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko.

Hvaležen sem za privilegij, da sem bil v zaupljivi bližini rojstva tvojih pesniških knjig, srčnic, kot si jih imenovala. Spominjam se izida in svečane predstavitve imenitne dvojezične knjige Srčnice/Herzbläter v polni dvorani Društva slovenskih pisateljev. Sedel sem na odru ob tebi, Ivani Kampuš in igralki Saši Pavček. Bilo je na tvoj rojstni dan, 5. 3. 2020. Smeh, veselje in srčnost tistega večera odmevajo v meni še danes.
Tvoje Srčnice so izpisane iz tihega dialoga s spominom, preplavljene z navdihom in z občutkom za presežno, pod obnebjem onkrajne svetlobe in bolečine, ki legata med temine notranje pokrajine; to je visok in svetel jezik, opran v topli jutranji nevihti, misel je ostra, jasna, popolnoma prosta, razprta in svobodna, kot pasovi svetlobe, ki hitijo čez doline. Srčnice so veličastne, milo lepe in pretresljive pesmi, izživete in doživete, kot je lepa, navdahnjena in celovita, ljuba Manca, tvoja duša. Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko. Tvoje ime bo za večno vpisano na vozovih potujočih knjižnic, na bralna znamenja in na vrata zavetišč za umirajoče. Beremo, Počitek:

Počivam v sebi.
Tu se pne nebo neskončno, tu modrina nudi mir. 
Nisem to, kar je telo.
Nisem jaz v telesu, telo je v meni. 
Brezgrajna je resnična Bit, zavest presega vsa imena.
Ko mene ni, šele zares Sem. 
Lahko si oddahnem, se stegnem na vse strani svobodna.
Na nič privezana, na nič navezana. Blaženost brezmejna, vse žari, ko mene ni. 
Milost. 

Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica.

Dušan Šarotar
Otok, mesto, 6. 5. 2024

 

Foto: Dušan Šarotar
Fotografija: Dušan Šarotar
Fotografija: Boštjan Pucelj Fotografija: Boštjan Pucelj
Intervju 7. 5. 2024

Jedrt Maležič: »Dvolikost najbrž izvira iz strahu«

Jedrt Maležič se po treh romanesknih delih, Vija, vaja ven (Litera, 2018), Napol morilke (Goga, 2021) in Križci, krožci (Goga, 2022), vrača h kratki prozi, s katero je navdušila že v prvencu Težkomentalci (LUD Literatura, 2016) in v zbirki Bojne barve (ŠKUC, 2016). Zgodbe zbirke Dvoliki, izdane pri Gogi, predstavljajo odmik od avtofikcijske tematike prejšnjih dveh, ampak ostajajo zveste slogu, ki ga poznamo in cenimo. Kadar secira družbo, je neposredna, ironična, prodorna, a hkrati sočutna do (dvo)likov, ki se brez mask pokažejo v vsej svoji ranljivosti.

Zbirka Dvoliki se v marsičem razlikuje od tvojih prejšnjih del, tematsko je bolj raznovrstna in razgibana, hkrati pa slogovno ostaja nezgrešljivo »maležičevska«. Kaj je botrovalo temu koraku naprej … ali vstran?

»Nisem prepričana, da so pri meni odločitveni procesi, ko gre za pisanje in snovanje knjig, čisto zavestni. Večinoma ne vem, kje bom pristala, ko se lotim dela. Tako mi tudi najbolj ustreza – da je proces pisanja sprotno odkrivanje. Če bi vedela, kje natančno bo pristalo kaj, bi me postopek morda dolgočasil. Raje vidim, da se mi končna podoba riše sproti in me preseneča. Kakopak je nevarno, da na koncu celota ne bi imela smisla, a vendarle imam v glavi abstraktno rdečo nit, ki se zategne in poskrbi, da ne odtavam popolnoma. Mislim, da sem to že rekla, a nekje sem prebrala, da letala, ki jih upravlja avtopilot, skoraj ves čas poleta dejansko letijo v napačno smer, pa zaradi stalnih korekcij kurza vendarle pristanejo na vnaprej določenem cilju. Zbirko sem si zamislila tako, da bi zgodba vsakega od dvolikov prinesla s seboj tudi njegov svojstven sociolekt, vsaj približno naciljano govorico ali glas, ki daje misliti, od kod izhaja. Morda je to posledica dejstva, da so moji portreti teh ‘junakov’ tako značajsko različni, in če je, se mi zdi čisto prav, da je tako. Žal mi je kvečjemu, da tega nisem počela že v prejšnjih zbirkah.«

»Zbirko sem si zamislila tako, da bi zgodba vsakega od dvolikov prinesla s seboj tudi njegov svojstven sociolekt, vsaj približno naciljano govorico ali glas, ki daje misliti, od kod izhaja.«

Kako pa, če sploh, je ta sprememba vplivala na sam proces pisanja zgodb in nastajanja zbirke?

»Zbirka Dvoliki je nastajala v precej daljšem obdobju kot moje druge knjige. Se pozna, mislim, in sklenila sem, da bom odslej pustila pisanje pred objavo dlje odležati. Dobro je, da ‘pišeš omamljen (tudi od samega pisanja) in urejaš trezen’, kot se glasi izrek, menda zmotno pripisan Hemingwayu. Pri Križcih, krožcih je bilo obdobje, opisano v romanu, pač vezano tudi na karanteno med covidom, zato verjetno ne bi imelo smisla, da bi knjiga čakala v predalu. Tukaj pa so nekatere zgodbe prešle mnoge preobrazbe, kar jih je po mojem slogovno pililo in bogatilo. Pri nas je že zaradi subvencijskega sistema tako, da od napovedi knjige do objave mine kako leto, ne več, pa bi bilo zame včasih bolje, da bi kot pisateljica manj hitela. Marsikaj bi spremenila, res pa je tudi, da sem doslej zgodbe, ki so mi osebno najljubše, napisala na dušek v nekaj urah. Tudi denimo zgodbo Razprostrto v zbirki Dvoliki. Štrli ven, ampak glede na siceršnji relief knjige se mi zdi, da to ni moteče. Pri precej zgodbah, spisanih v (pre)kratkem času, mi je kurz pomagal popravljati urednik Iztok Ilc, s katerim se dobro poznam. Knjiga je vselej niz odločitev, enkrat jo pač moraš izpustiti iz rok.«

Zbirko kratkih zgodb Dvoliki, izdano pri Gogi, krasi naslovnica, ki jo je ustvarila ilustratorka in oblikovalka Eva Mlinar.

Naslovnica knjige, ki jo je ustvarila Eva Mlinar, je zelo zgovorna. Sta jo ustvarjali skupaj ali je nastala popolnoma neodvisno?

»Na žalost si zaslug za Evino ustvarjalnost ne morem pripisati, lahko samo ploskam. Nikoli se nisem še vnaprej zavzela za koncept naslovke, pravzaprav v mislih sploh nimam slike, ko pišem. Največkrat zgolj ‘slišim glasove’, kolikor se sliši shizofreno. Niti pri prejšnjih naslovnicah nisem poskušala posegati v delo oblikovalcev, Teje Ideje, Zorana Pungerčarja, Boštjana Lisjaka – to pač ni moja domena in zavedam se lastnih omejitev. Pravzaprav se mi zdi, da je rezultat najboljši, če si med procesom vzajemno damo mir. Pa tudi: rada sem presenečena.«

Pogosteje kot da je kdo »dvolik«, slišimo, da je »dvoličen«. Kakšna je razlika med izrazoma in čemu izbira prvega?

»Saj. Ravno zato sem izbrala izraz, ki ne implicira vrednostne sodbe. Razlika je, poleg v zvočnosti, po mojem predvsem v tem: pri dvolikosti opaziš, da se nekaj ne prilega ustaljeni rabi. Kar ustreza mojemu namenu. Imeti dve plati, dva obraza, dva lika ali obliki pač ni tako zelo moralno zaznamovano.«

»Prav vsi smo nekje v sivem območju nestrpnosti, pa naj se imamo za še tako lepe duše.«

V zbirki se bralci srečamo s kar najrazličnejšimi liki – z nestrpno, čeprav vljudno in omikano starejšo občanko, z nasilnim možem, s pankerjem, ki je odrastel in izgubil svoj uporniški naboj, s pisateljico, ki ji je zmanjkalo navdiha (in volje), z zapuščeno žensko, s socialno delavko, ki želi biti samo običajna socialna delavka, pa je kljub temu vedno izpostavljena njena oznaka »trans ženska« … Od kod navdih zanje?

»Najbrž nimam posebnega upanja ali optimističnih obetov za ljudi na splošno, menim namreč, da smo prav vsi nekje v sivem območju nestrpnosti, pa naj se imamo za še tako lepe duše. Po mojem gre samo za to, do kod smo pripravljeni gnati lastni mit o dobronamernosti. To je podobno kakor pri travmatiziranosti. Nekoga za vse življenje zaznamuje že ponižujoča starševska klofuta iz otroštva, drugi preživijo koncentracijsko taborišče in gredo naprej. Primerjava zna biti na prvi pogled groteskna, a prav tako groteskno je, kako daleč bi nekateri zabredli pri svoji dvolikosti … V tej zbirki sem se ubadala z drobnimi, čim manj opaznimi dilemami in dvoličnostmi, medtem ko v politiki gledamo in poslušamo bitja, ki ‘branijo svoje rojake pred tujimi zlikovci’, v resnici pa koljejo in morijo sosedski narod. Poslušamo bitja, ki natolcujejo o tujosti in izprijenosti otrok, umirajočih pod bombami. Priča smo tako zblaznelim razkorakom med besedami in dejanji, da sem si preprosto hotela ogledati, kje in kako se to sploh začne, kaj je v nas, kar nas dela tako razklane, in bolj ko sem premišljevala, bolj se mi je dozdevalo, da dvolikost najbrž izvira iz strahu. Začne se lahko že pri babi Maci, ki sama nikdar ni doživela orgazma, pa zdaj kot nekakšna nadzornica reže krila vnukinji. Vselej se začne z neznatnimi odločitvami. Te so tema moje knjige.«

»Grdo se mi zdi drugim trgati maske z obraza, koristno pa je, če jih znamo prepoznati.«

Vsi ljudje niso dvoliki na enak način – pri nekaterih se zdi, da se tega niti ne zavedajo. Zakaj vse nam služijo maske? Je morda včasih celo nujno, da si jih nadenemo?

»Seveda so maske včasih koristne, nekatere so celo nujne, zato bi bilo bolje, če bi se jih zavedali, da bi z njimi znali upravljati. Če te namreč maska ali družbena vloga, s katero se istovetiš, požre, če te popolnoma pogoltne, prebavi in integrira, potem tvoje dejanje in nehanje začne šofirati in sabotirati ta maska, ta fikcija, izmišljeni lik. Sploh ni rečeno, da je zloben, slab, škodljiv, ampak je neresničen, in to se navadno čuti. Dobro je znati izbirati med svojimi maskami, med arzenalom osebnosti, katere lahko smo ali smo občasno, po potrebi. To je veščina, ki je sama še nikakor nisem usvojila. Grdo se mi zdi drugim trgati maske z obraza, koristno pa je, če jih znamo prepoznati.«

Kaj pa je tisto, kar nas »izruva«, kot se izrazi ena od protagonistk, da pokažemo – ali odkrijemo – svojo drugo plat?

»Ha, to pa ni ravno moje področje, nikakor nisem strokovno podkovana. Verjetno kak zunanji pretres, šok, nekaj, kar omaje mit, ki smo si ga namislili? Nimam odgovora za druge, a pred časom sem v neki terapevtski skupini iskala varnost in duševno zdravje, pa me je nenadoma prešinilo, da smo vsi, ki smo se tam znašli v koprnenju po globljem smislu, ki ne zajema samo vsakdanje logistike, na neki način ranjeni, travmatizirani, pretreseni. Šele v ranljivosti se zavemo, kako zlagano smo delovali pred pretresom.«

Jedrt Maležič

Po prebranih zgodbah sem dobila vtis, da si zelo pozorna opazovalka ljudi in družbe. Bi se strinjala?

»Pojma nimam. Včasih rada zumiram in ne opazim širše slike. Spet drugič nisem pozorna na detajle. Saj veste tisto antropološko: ko so nekega bušmana postavili pred televizor, je sprva več ur izgubljeno in zdolgočaseno gledal za nas strašansko globokoumen film, dokler ni nekje v ozadju kadra zaprhutala kokoš. Takrat ga je kar vrglo s stola in je začel tuliti od navdušenja. Resnično ne vem, kje se fokus moje pozornosti razlikuje od pozornosti kogarkoli drugega. Vsaka budnost je relevantna.«

»Šele v ranljivosti se zavemo, kako zlagano smo delovali pred pretresom.«

V svojih delih pa se ne oziraš le navzven, ampak tudi navznoter, izhajaš iz lastnih izkušenj in pišeš o temah, ki te osebno zadevajo. Je tudi katera izmed zgodb v Dvolikih nastala iz osebne izkušnje?

»Ne da bi vedela. Morda je v vsaki knjigi nekaj mene. Mislim pa, da me je še najmanj v Dvolikih. Nisem se nalašč oddaljevala od avtofikcije, samo morda se je navdih zanjo izpel. Želja po raziskovanju pa ne.«

V eni od zgodb preberemo, da je živeti in pisati v dobršni meri eno in isto. Je pisanje tudi zate nekaj življenjsko pomembnega?

»Zdaj počasi gre v to smer, ampak to je bržda zaradi tega, ker se vsakdo začne neopazno istovetiti s svojo družbeno vlogo. Pisanje mi izjemno ustreza, me sprošča in bodri, tudi uči, ampak če bi ostala brez vseh materialnih virov, na cesti, lačna, kaj pa vem, potem bi šla gladko delat kaj drugega. Kako bedno življenjsko dejstvo, da je brskanje po sebi – privilegij sitih.«

Verjetno se bova strinjali, da je za pisatelje nujno tudi branje. Po čem najrajši posežeš in kaj je tisto, kar te v literaturi najbolj nagovarja?

»Čeprav izjemno rada izbiram slogovno sočne knjige, tudi prevode, je moj okus najbrž precej eklektičen. V zadnjih letih sem si rekla, da bom brala slovenske avtorje, ker sem tu zaznala svoj kompleks podizobraženosti, pa sem potem čitala marsikaj, od bajno valujočega Dušana Šarotarja do ostro navihane Suzane Tratnik, od eruditske Svetlane Slapšak do mističnega Mirta Komela in krvavo odkritosrčne Dijane Matković, slogovno neoporečne Agate Tomažič, prodorne Ane Schnabl. Prav iz vsake knjige sem gotovo kaj pobrala, kaj odslovila, kaj celo ukradla. Ampak branje ima to čudovito lastnost, da več ko si od njega nagrabiš, bolje je zate!«

»Kako bedno življenjsko dejstvo, da je brskanje po sebi – privilegij sitih.«

Zelo si prisotna tudi v javnosti. Kakšna izkušnja je zate srečavanje z bralci?

»Nisem se zavedala, da sem zelo prisotna v javnosti, ampak če to pomeni, da rada obiščem branja ali literarne večere pisateljskih kolegov in kolegic, potem se mi zdi, da to ne bi škodilo niti drugim avtorjem. Z bralci se srečujem precej redko, največkrat prek spleta, in doslej sem bila vedno firbčna, kako kdo, ki me ne pozna, doživlja mojo pisavo. Preseneti me kdaj, kako tolerantni so ljudje, če jim le približaš priložnost za to.«

Bralci pa smo se že kar malo razvadili, da nam vsako leto postrežeš s čim. Že nastaja kaj novega?

»Lovim se z otroško-mladinskim romanom, a izid še ni odobren. Pravzaprav sem včeraj napisala predzadnje poglavje, pa ga nisem še nikomur dala v branje. Bomo videli. Najprej se nadejam odziva svoje prve bralke, nato pa iskrenega komentarja urednice, ki ima s pisanjem za mladino mnoge izkušnje, jaz pa nikakršnih. Če bo odgovor povsem porazen, bom dala ta roman sinu ter nečakoma, potem se ne mislim več lotevati otroških stvari, ki jim nisem dorasla.«

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 6. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 9 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 5. epizoda

Predlog Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (Re NPK 24–31), ki ga ministrstvo Aste Vrečko na podlagi prispelih pripomb in predlogov po javni razpravi še vedno interno usklajuje in še ni v fazi sprejemanja na vladni ravni, je nedvomno delovni dokument, vreden posebne analitične pozornosti. Za dokončno sodbo o vrednosti aktualnega osemletnega slovenskega nacionalnega kulturnega programa bo ob njegovem sprejemanju in potrjevanju v parlamentu najpomembnejši njegov izvedbeni del, predlog vladnega štiriletnega Akcijskega načrta 2024–2027 (AN 24–27) s priloženim seznamom predvidenih investicij v kulturno infrastrukturo. Asta Vrečko se ob pisanju, pričakovano, ni izneverila deklarativnemu prevajanju ideoloških in vrednotnih postulatov iz volilnega programa Levice in koalicijske pogodbe. Moto stranke, ki jo vodi in se glasi »prihodnost za vse, ne le za peščico«, bodočniško preoblikuje v »kulturo za prihodnost«, koalicijski kompromis, ki kulturo skromno popiše v podpoglavju Kulturna in ustvarjalna Slovenija, pa prekrsti v vizionarsko napoved o »solidarni prihodnosti«.

Mislim, da ministrici ne preostane drugega, kot da svoj predlog nacionalnega dokumenta osveži, ga skalibrira in ga ob zakonsko obvezni predložitvi dvoletnega poročila o izvajanju veljavnega (Simonitijevega) programa časovno prestavi za eno leto, torej na obdobje 2025–2032.

Pri obeh navezavah na programska izhodišča ministrica pozablja na svojo lastno obljubo izpred enega leta in več – da bo resolucija sprejeta do konca leta 2023. Kar ji bo povzročilo nemalo težav pri utemeljevanju ukrepov, ki zadevajo javno financiranje programov in projektov v obdobju do sprejetja dokumenta. Vsaj tistih postopkov, ki so trenutno v izvajanju in so zasnovani večletno, kot na primer programski razpis na področju založništva (Javna agencija za knjigo). Slednji postopek je že sprožil upravičen gnev upravičencev. Pri tem bo ministričino morebitno sklicevanje na sprejeti dvoletni državni proračun razumljeno le kot priložnostni izgovor. Pa ne le to, zapoznelo sprejemanje resolucije bo v precejšnji meri zamajalo strukturo dokumenta, predvsem v izvedbenem delu z napovedanimi časovnicami in finančnimi okviri. Vprašljivo bo postalo tudi navajanje izhodiščnih kazalnikov, ki so v veliki večini izmerjeni za leto 2022, in ne za leto 2023. Kot vemo, leto 2022 tudi sicer ni tisto, ki bi lahko bilo statistično zanesljivo, saj so v prvem tromesečju v slovenski kulturi še vedno razsajali covid in janšistični poniglavi odloki. Mislim, da ministrici ne preostane drugega, kot da svoj predlog nacionalnega dokumenta osveži, ga skalibrira in ga ob zakonsko obvezni predložitvi dvoletnega poročila o izvajanju veljavnega (Simonitijevega) programa časovno prestavi za eno leto, torej na obdobje 2025–2032. Vlada naj po sprejetju nove resolucije sprejme prilagojen akcijski načrt, usklajen tudi z že predlaganim in dopolnjenim investicijskim seznamom. Ta manever ministrstvu ne bi smel delati večjih preglavic, saj sklepam, da so finančni viri povečini že predvideni v Načrtu razvojnih programov (NRP).

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko pozablja na svojo lastno obljubo izpred enega leta in več – da bo resolucija sprejeta do konca leta 2023 (Fotografija: Danijel Novakovič/STA, vir: državni portal gov.si)

Z resolucijami in nacionalnimi programi je sicer lahko vse prav, lahko pa tudi vse narobe, odvisno od tega, kako zavezujoče jih razlaga vsakokratna izvršilna veja oblasti. Nekateri ministri in ministrice so jih razumeli kot »strategijo kulturne politike«, ki je srednjeročna osnova za zakonsko in izvedbeno politiko na vseh ravneh (na primer Andreja Rihter), drugi v skladu z definicijo tovrstnih dokumentov, torej kot akte političnega pomena, ki pa ne vsebujejo pravno zavezujočih norm (na primer Vasko Simoniti). Ministrica Asta Vrečko z akcijskim načrtom sodi med prve, z resolucijo pa med druge. Iz strankarskega programa, ki je poglavitna opora besedilnega predloga, najdemo vse tiste ključne besede in besedne zveze, ki jih iz okrožnic ministrstva in javnih izjav ministrice že poznamo. To so: dialoškost, odprava prekarnosti, stabilno financiranje, trajnostni razvoj, mednarodna povezanost, vlaganja v infrastrukturo, participativnost, izvajanje raziskav, decentralizacija, kulturna raznolikost, enakost spolov, ničelna toleranca trpinčenja na delovnem mestu, spolnega nadlegovanja in sovražnega govora, dostopnost javnih kulturnih dobrin … Manifestativni zamah iz strankarskega programa izgubi svojo ostrino v koalicijski pogodbi, v kateri ne najdemo več pojma »neodvisna kultura« (najdemo pa »alternativno«), ne najdemo več »nove opredelitve vloge Nacionalnega sveta za kulturo«, predvsem pa ne zaveze, da bo Levica zagotovila povečanje sredstev za Slovenski filmski center na 11 milijonov evrov letno in posebej za film in AV-kulturo napisala nacionalni program.

Koalicijski sporazum po drugi strani predvideva prenovo zakonodaje in s tem modernizacijo kulturnega sektorja (novi ali močno spremenjeni kulturni zakon) in desetletni investicijski program vlaganj v kulturno infrastrukturo. O temeljitih zakonskih spremembah in o pripravi dolgoročnega investicijskega programa javnost (še) ni obveščena, niti posredno, z resolucijo. Izjema je medijska zakonodaja.

Manifestativni zamah iz strankarskega programa izgubi svojo ostrino v koalicijski pogodbi, v kateri ne najdemo več pojma »neodvisna kultura« (najdemo pa »alternativno«), ne najdemo več »nove opredelitve vloge Nacionalnega sveta za kulturo«, predvsem pa ne zaveze, da bo Levica zagotovila povečanje sredstev za Slovenski filmski center na 11 milijonov evrov letno in posebej za film in AV-kulturo napisala nacionalni program.

Z resolucijo nas poskuša ministrstvo prepričati, da je iz nje razvidna »jasna vez med ukrepi, področji, prečnimi politikami in strateškimi cilji« kot protiutež tistemu, kar ponuja zdajšnja, to pa so »številni cilji in nejasna razmerja med prednostnimi, razvojnimi in splošnimi cilji«. Takole, ob hkratnem počeznem branju resolucije in izvedbenega načrta, je videz res blizu napovedanemu. A videz vara. Osnovno besedilo v sedmih poglavjih sicer ni dolgo (40 strani), a če mu pripnemo še 79 strani akcijskega načrta in tri strani investicijske priloge, je to 122 strani. Zato bodočo resolucijo s srednjeročnim načrtom že danes lahko štejemo za najobširnejšo doslej. Čeprav se zdi, da je poglavje z navedbo področij kulture nekakšen zakonsko določeni nebodigatreba in je navrženo kar tako, mimogrede, tolikšnega števila področij, razvrščenih po edinem pravičnem, abecednem vrstnem redu, še nismo zaznali. Teh je namreč kar 15, med njimi tudi novo, »transdisciplinarno področje«. Osmislitev tega novuma je v marsičem privlečena za lase, saj naj ne bi šlo za »seštevek« zvrsti, ampak za »spojitev«. Da bi se avtorji s tako begavim koketiranjem izognili primerljivim zgodovinskim estetskim formacijam, kot so celostna umetnina, hibridna umetnost, intermedijska umetnost, interdisciplinarna umetnost, iz čarobnega klobuka izvlečejo še razlikovalno lastnost, »družbenokritično noto«. Ta naj bi namreč krasila transdisciplinarna dela. In ne, to še ni dovolj. Če bodo bodoči pogodbeniki dvomili, na katero razpisno področje naj se prijavijo, jim bo omogočena samoopredelitev za črpanje sredstev iz te bodoče proračunske postavke. Če bo nanjo naloženo več milijonov evrov, vam zagotavljam, da bomo v nekaj letih vsi postali kritični in samo še transdisciplinarni. Slaba šala? Drži. Še slabše šale predstavlja večina opredelitev in opisov področij in umetnostnih panog. Ti so metodološko nekonsistentni, nekoherentni in podatkovno pomanjkljivi (izvajalci, kadri, finance, državne, regionalne, lokalne mreže, občinstvo …), so tudi brez navedb prioritet in razvojnih ciljev. To je tudi zdaleč najslabše spisano poglavje resolucije.

Tjaša Pureber, generalna direktorica leta 2022 ustanovljenega Direktorata za razvoj kulturnih politik (Fotografija: Nebojša Tejić/STA, vir: državni portal gov.si)

Sklepam, da tudi zato, ker si je ministrstvo z novoustanovljenim Direktoratom za razvoj kulturnih politik na čelu, ki ga vodi generalna direktorica Tjaša Pureber, umislilo nekaj povsem drugačnega, strukturiranega in mednarodno primerljivega. Področne in podpodročne politike z ukrepi so postale sestavni del horizontalnih, manifestativnih politik. Dokument z običajnim uvodnim delom omenja 9 temeljnih strateških ciljev (enakomerno porazdeljenih v tri stebre), 13 razvojnih strateških ciljev, 10 prečnih politik, že omenjenih 15 področij, 9 deležnikov (ob že znanih še občine, posameznike in občinstvo). S kratkimi intervencijami se sprehodi skozi poslanstvo slovenske kulture (»eden ključnih družbenih podsistemov …«), vizijo (»stabilno in visoko javno financiranje …«) in smernice do 2050 (»temeljno javno dobro …«). Dokument je podložen s kopico državnih, evropskih in svetovnih srednjeročnih in dolgoročnih strategij, resolucij in agend in je zaradi spretnega vpenjanja v mednarodni kulturno-politični prostor (z navedbo virov) doslej najbolj izčiščen in najbolj prepričljiv v zgodovini. Če je bila hiba doslejšnjih resolucij absolutno previsoko število ukrepov z nejasnimi navedbami virov financiranja, nejasnimi časovnicami in nezanesljivimi kazalniki, jih v akcijskem načrtu ministrstvo učinkovito prizemlji s poenotenimi tabelarnimi prikazi za vsak ukrep posebej. Vseh skupaj je 75, zdaleč najmanj v zgodovini. Smiselno so porazdeljeni po razvojnih ciljih in po področnih politikah. Če lahko ob taki prevedbi težkih metafizičnih in politično všečnih misli v logične in oprijemljive cilje ministričini ekipi le čestitam, podrobnejši vpogled v hierarhično organiziranost pokaže tako pomankljivosti kot protislovnosti. Nerazumna je recimo nepovezava med akcijskimi ukrepi in resolucijskimi področji. Popolnoma nerazumljiv in nepregleden, celo protisloven, pa je tudi sistem navajanja kazalnikov. Seznam kazalnikov najdemo v nekakšni obvezni prilogi za nanizanimi ukrepi. Razdeljeni so v dva dela. Med devetimi temeljnimi strateškimi cilji jih naštejemo 90, med trinajstimi razvojnimi strateškimi cilji pa 65. Če bi človek še nekako razlikoval med temeljnimi in razvojnimi strateškimi cilji in potemtakem med različnimi vrstami kazalnikov, pa se družno s pisci dokončno ujame v past tisti hip, ko se pregloda skozi lično izdelane projektne tabelice. Šele takrat namreč začudeno ugotovi, da je 75 ukrepov za 13 strateških razvojnih ciljev že poprej kvantificiranih s kar 169 kazalniki. Seštevši torej 324 kazalnikov, kar ministrico Asto Vrečko močno približuje tolikokrat javno obsojanim dokumentom, nastalih pod prejšnjimi ministri. Ali to pomeni, da bodo metodologi, analitiki, raziskovalci in poročevalci imeli težave z merjenjem uresničevanja resolucije in akcijskega načrta? Zagotavljam.

Cilj ministrstva je, da do konca leta 2027 doseže absolutno enakopravno zastopanost spolov v svetih nacionalnih javnih zavodov in med prejemniki velike in male Prešernove nagrade. Torej čistih 50 odstotkov žensk in čistih 50 odstotkov moških.

Da bi preveril, ali so pisci sledili dejanskemu stanju, sem se lotil nemogočega podviga in vzorčil del paradnega, prvega razvojnega strateškega cilja, s katerim bo Asta Vrečko zagotovila »enakost spolov«. K temu me je spodbudil tudi predvideni finančni ukrep z naslovom Analitično spremljanje enakosti spolov v kulturi in priprava priporočil. Ta naj bi med drugim razgalil neenakopraven položaj enega spola (žensk) v slovenski kulturi, ki se odraža na zastopanosti na vodstvenih položajih, v organih nadzora in med prejemniki nacionalnih nagrad. Cilj ministrstva namreč je, da do konca leta 2027 doseže absolutno enakopravno zastopanost spolov v svetih nacionalnih javnih zavodov in med prejemniki velike in male Prešernove nagrade. Torej čistih 50 odstotkov žensk in čistih 50 odstotkov moških. Ne bom malenkosten in ne bom že vnaprej spodbijal tega svetlega namena, saj se že matematično ne izide (zaradi večinsko lihih sestavov organov nadzora denimo). Bom pa v naslednji epizodi ob že znanih sramotnih podatkih o tem, da je med dobitniki velike Prešernove nagrade v zadnjih petih letih le petina žensk, med prejemniki male pa le tretjina, in o tem, da je med člani svetov nacionalnih javnih zavodov (vključujoč RTVS) žensk »le« 43 odstotkov, opozoril na tiste segmente kulture, ki so načrtno zamolčani ali pa doslej sploh še niso bili deležni resne pozornosti.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Panorama 3. 5. 2024
Čas branja
Čas branja: 4 min

Pred zakonom

Prav kmalu, 3. junija, bo minilo okroglo stoletje od smrti enega najvznemirljivejših svetovnih pisateljev: Franz Kafka (1883–1924) se med nas vrača z zajetno izdajo, ki bo na približno tisoč straneh povezala vse njegove zgodbe in najrazličnejše krajše zapise, pri Beletrini izdane že v okviru pisateljevega izbranega dela v enajstih knjigah, nanizanih v letih 2008–2012. Tokratna izdaja prinaša še spremna zapisa prevajalca Štefana Vevarja in urednice Tine Vrščaj. Med mnogimi mojstrovinami seveda ne bo manjkala niti parabola Vor dem Gesetz, ki smo jo v prevodu Herberta Grüna spoznali kot Pred vrati postave. Med čakanjem na zajeten paket vam jo danes ponujamo v svežem Vevarjevem prevodu. Začutite, kako je čakati Pred zakonom:

Pred zakonom stoji vratar. K temu vratarju pride moški z dežele in ga prosi, naj ga pusti vstopiti. Toda vratar reče, da mu tega zdaj ne more dovoliti. Moški razmisli in nato vpraša, ali bo torej smel vstopiti pozneje. »Mogoče,« reče vratar, »zdaj pa ne gre.« Ker so vrata v zakon odprta kot zmeraj, vratar pa stopi na stran, se moški skloni, da bi skozi vrata videl v notranjost. Ko to opazi vratar, se posmeje in reče: »Če te že tako mika, pa vseeno poskusi priti noter, čeprav sem ti to prepovedal. Vendar si zapomni: mogočen sem. In samo najnižji sem med vsemi vratarji. V vsaki od dvoran, ki si sledijo po vrsti, stoji po eden in vsak je mogočnejši od prejšnjega. Že samo pogleda na tretjega med njimi denimo ne prenesem niti sam.« Takih težav se moški z dežele ni nadejal; zakon mora vendar biti zmeraj dostopen vsakomur, pomisli, a ko si potem natančneje ogleda vratarja v njegovem krznenem plašču, njegov veliki koničasti nos, dolgo in tanko črno tatarsko brado, se odloči, da bo vseeno raje počakal, dokler ne dobi dovoljenja, da sme vstopiti. Vratar mu da pručko in mu pokaže, naj se usede k steni ob vratih. Tam sedi dneve in leta. Velikokrat poskusi, da bi ga spustili noter, in utruja vratarja s svojimi željami. Vratar ga pogosteje malce zaslišuje, sprašuje ga po njegovi domovini in še po marsičem, vendar gre za rutinska vprašanja, kakršna postavljajo veliki gospodje, za konec pa mu zmeraj znova pove, da ga še ne more spustiti noter. Moški, ki se je bogato opremil za svojo pot, uporabi vse, tudi najdragocenejše, da bi vratarja podkupil. Ta sicer vse sprejme, a pri tem reče: »Vzel bom samo zato, da ne boš mislil, da nisi zares poskusil vsega.« Vsa ta dolga leta moški domala neprestano opazuje vratarja. Pri tem pozabi na druge vratarje, v tem prvem vidi zdaj edino oviro, da ne more stopiti v zakon. Preklinja nesrečno naključje, prva leta brezobzirno in na glas, pozneje, ko se postara, si le še mrmra v brk. Pootroči se, in ker po dolgoletnem preučevanju vratarja pozna tudi bolhe na njegovem krznenem ovratniku, prosi tudi bolhe, naj mu pomagajo in vratarja pregovorijo. Naposled mu opeša vid in ne ve, ali je zares temneje okoli njega ali ga samo slepijo oči. Zato pa zdaj v temi razloči sij, ki neugasljivo žarči iz notranjosti zakona. Potem ne živi več dolgo. Pred smrtjo se mu vse izkušnje dolgih let v glavi strnejo v vprašanje, ki ga vratarju doslej še ni postavil. Ker ne more več zravnati svojega odrevenelega telesa, mu pomigne, naj pride bliže. Vratar se mora globoko skloniti k njemu, kajti razlika v velikosti se je zelo spremenila moškemu v škodo. »Kaj pa bi zdaj še rad vedel?« vpraša vratar, »ti pa res ne poznaš mere.« »Vse vendar žeja po zakonu,« reče moški, »kako je mogoče, da v vseh teh letih razen mene nihče ni prosil za to, da bi ga spustili noter?« Vratar spozna, da je moški že na koncu, in da bi njegov opešani sluh še razbral, kaj govori, ga nahruli: »Tu ni mogel vstopiti nihče drug, ta vhod je bil določen samo zate. Zdaj grem in ga zaklenem.«

Prevedel Štefan Vevar