Prevodni opus Miriam Drev obsega več kot sto del klasičnih in sodobnih piscev tako za odrasle kot tudi za otroke. Romane. Sedem let življenja na Dunaju. Temo tujstva, ki je, mimogrede, tako redka v slovenski literaturi. Pesniške zbirke, ki jih odlagam, da bi dlje trajale. Nazadnje pesniško zbirko Zdravljenje prednikov (Književno društvo Hiša poezije, zbirka Sončnica, 2022). Tematsko sledi romanu Od dneva so in od noči (2021, založba Pivec), le da je zbirka bolj fokusirana, občutja pa neposrednejša. Zdravljenje prednikov, ki govori o prostoru prednikov, nahajajoč se v našem zasebnem in nič manj zgodovinskem spominu, ni pogovor z mrtvimi – razen kakšnega prišepetljaja –, pač pa gre v njej za izvabljanje tistih ravni bivanja, med drugim zaznamovanih s travmo, ki se nahajajo v nas.
»Ljubi moji, pogrešam vas. Nisem se zavedala, zdaj pa vem: shranjeni smo drug v drugem,« se glasi začetek ene izmed pesmi iz sklopa Zdravljenje prednikov v istoimenski zbirki. Preden te vprašam karkoli o prednikih, me zanima, kako si zasnovala zbirko, ki nosi ta pomenljiv naslov?
Pesmi, ki jih nazadnje sestavim v zbirko, imajo pri meni zvečine podoben proces snovanja. Pišem jih, nekatere v enem zamahu, druge s popravki in dodajanji. Običajno dobijo delovni naslov, v zaključni fazi jih razporedim v celoto, o kateri presodim, da je glede tematskega toka najbolj prava. Pri tej zbirki se je glavnina pesmi iz prvega razdelka, ki mu sledijo še Dvojni obroč, Miza iz melamina in Divjina, skoraj po vrsti usula iz mene. Tej tematiki sem v drugačnem kontekstu sledila v romanu Od dneva so in od noči, tukaj pa je bolj fokusirana in občutja so neposrednejša, recimo, da naj bi bile posamezne pesmi puščice, ki jih pošlješ v tarčo.
Ne gre samo za to, da lirski subjekt nosi s seboj svoje prednike, pač pa tudi, da oni nosijo njega oziroma njo. »In če sem v vsakomer od vas, pomeni, da ste me odnesli s sabo tja.« Kje je ta prostor prednikov? Verjetno moraš definirati tudi tukajšnji prostor? Ali pa sploh ne gre za prostorske dimenzije, ampak da se spregovori o nekem drugem svetu?
Ta prostor prednikov je v zasebnem in nič manj v zgodovinskem spominskem fondu, deloma je v nezavednem. Lahko pa ga nekdo bere tudi metafizično, torej onkraj konkretne pojavne oblike in čutne danosti, v smislu »tostran« in »onstran« – kam bo umeščen, je pravzaprav subjektivna bralska odločitev oziroma pristop. Nekje ga opišem takole: »V globino gre. … Nazobčani deli, iztrgani iz znanega okolja. Za pest svetlobnih korenin. Ni popolnoma temno; ni neobljudeno.«
V teh in drugih verzih sem kot izpovedovalka poskušala zajeti nekaj, čemur pravimo neminljivost, in vzporedno lastne bivanjske nanose. Hkrati sem, kot upam, vključila s tem povezane splošnejše arhetipe.
Kako pomembno ti je bilo, da pesmi nosijo tudi izpovedno barvo? Čeprav sem jih ravno zaradi tega resoniranja z onstranskim/drugim svetom brala kot izrazito dialoške …
Oboje je v njih in moralo je biti tako, zlasti pač v tem prvem razdelku, ki vsebuje 27 pesmi. Sicer sem jaz tista, ki zapiše »Kličem te! Kličem te! Oglasi se!«Lahko rečeva, da najprej prisluškujem sebi in vase, ampak po drugi strani se v eni od pesmi, v kateri »odklepam vrata v njuno hišo«, kjer bo treba zakuriti v ugaslem štedilniku, v postopku mojega neveščega netenja plamenov »njeni in njegovi gibi pomikajo čez moje roke«, da ogenj nato zlagoma vzplamti.
Predniki »niso negibni, kot se zdi na prvi pogled«. Prav tako je navidezna njihova minulost; ravni se prekrivajo, zapišeš v eni izmed pesmi. Če te vprašam, ali je literatura pogovor z mrtvimi, bi bilo to preveč trivialno, morda pa vendarle; na kateri točki življenja se odpre tovrstna perspektiva? Opazovanje fotografij umrlih prednikov in razmišljanje na primer tudi o njihovem spolnem življenju?
Ne gre za pogovor z mrtvimi – razen kakšnega prišepetljaja –, pač pa za izvabljanje tistih ravni bivanja, med drugim zaznamovanih s travmo, ki so v nas, v meni. Prenesle so se vame kot sled, ki jo zapusti komet, če rečem, da je bil komet neki posameznik/ca, kot »breme, ki se nevidno, a ne manj težko, nalaga na ramena«.
Na kateri točki življenja se mi je to zgodilo? Intenzivneje v minulih dveh letih, ko so malodane zapored umrli štirje moji bližnji, in vendar sem dogajanje, ki je zdaj zapisano – toda ne v prozni zgodbi ali esejih, temveč v poetičnem prenosu –, nosila v sebi od zdavnaj in vmes. Zanimivo pa je, da so se v ospredje, ko sem pisala, postavile samo nekatere osebe; mislim, da tiste z izrazito dramatičnimi prelomnicami. Te so najbolj daljnosežne in bodisi po genskem zapisu, prek pripovedovanja ali kako drugače prečkajo čas in se zasidrajo v nekom iz naslednje generacije. Skoraj nobene fotografije nisem pogledala v času, ko je nastajala zbirka, celo razmislek je bil podrejen procesu, v katerem so se vrstile notranje slike. V pesmi so se zlagali fragmenti stavkov, stotine vtisov, bila je nekakšna osmoza, v kateri ni manjkalo spolnosti in vsakdanjosti na eni strani, na drugi pa skrajne groze (v vojni) in skrajne bolečine (ob izgubi). Naša psiha je zelo gibčna, kadar ni preveč utirjena.
Kako zelo nas preteklost definira? »Zdaj sta tu vprašanji: koliko podpore dobiš, koliko je manjka? In če ostanem pri tem, kaj lahko pozneje daš naprej?« To je tvoje samoizpraševanje, zato ne pričakujem jasnega in nedvoumnega odgovora …
Tu gre za dinamične preplete tega, da nas pri ravnanju sicer usmerjajo lastna volja in odločitve, ampak družinska in družbena preteklost, ki sta premreženi med sabo, imata prav tako svoj narek. Posameznika/co držita v primežu, od marsičesa pa je odvisno, kako močnem. Po moji življenjski izkušnji se večkrat znajdemo na mejnikih, na katerih imamo možnost prekiniti z odzivi, ki grejo po črti inercije. To velja tudi za podporo. Lahko spremenimo smer ali neki bistveni element, na srečo. Ampak spet: ne vedno. Treba se je spustiti pod previs lastnih privajenih vzgibov, se vsaj začasno odreči meri duševnega udobja.
V eni od pesmi iz sklopa Dvojni obroč smo priča izjemnemu opisu rojstva. Koliko preteklost opredeli ne samo našo sedanjost, pač pa tudi našo prihodnost? Se za temi različnimi časovnostmi skriva globlja filozofija? Gre za cikličnost? Fluidnost?
Rojstvo je dejstvo, ampak zato nič manj skrivnost, magija narave. Se strinjaš, glede na lastno izkušnjo treh procesov porajanja? O tem dejansko lahko še pišemo, si postavljamo vprašanja o detajlih zgoščanja v novorojeno bitje z obeh strani, materine in otrokove – duševnih, telesnih, vsakršnih –, vprašanja o večplastnosti tega dogajanja, tega prihoda.
Prehodi v okviru trojčka preteklost, sedanjost, prihodnost kljub nespodbitnim sledem, ki se s fineso ali grobo zarisujejo od prej v zdaj, prinašajo drugačne, nove stvari. Cikli sami so si lahko podobni, vendar niso nikdar popolnoma enaki, vanje, se pravi, v prihodnost, se vmešajo drugačni vnosi; so prerazporeditve, so (po)ustvaritve. Prihodnost ima nov domet, o tem sem prepričana. In mutacije.
Vse pesmi so pripovedne, nekakšne mini zgodbe. Že tvoj pisemski roman Od dneva so in od noči sem brala kot dragoceno pričevanje nekega časa, hkrati je roman spisan kot avtentična družinska drama, ki skozi refleksijo prikazuje neki manko … Je v poeziji lažje pisati o tem manku, razpokah, kot v prozi?
Hvala za tvoj komentar k mojemu romanu. Seveda literatura med drugim vedno znova dreza v manko. Najprej ga je treba zagledati, saj se izmika prepoznavi, potem lahko sledi literarni prikaz. Proza ga po mojem razjasnjuje bolj postopoma kot poezija, obenem ima možnost širšega obravnavanja tudi z večstranskimi izpopolnitvami literarnih likov, ozadij, množice dogodkov.
Bom vprašala drugače. Ali poezija omogoča drugačen prijem?
Poezija je bolj strnjena, neki manko ali pa vprašljivo dogmo razkrinka z drugačnim prijemom, pri katerem igra veliko vlogo intuicija. V Zdravljenju prednikov gre res za pesmi v prozi, če jih želimo označiti, ampak te »zgodbe« posegajo v tip zaznav, ki jih včasih ni več kot za dih. Čeprav je roman neprimerno bolj obsežna zvrst, s svojo osnovno strukturo (ker variacij romana kot zvrsti je ogromno!) morda omogoča večji nadzor, kajti poezija, če povem s prispodobo, poskuša osvetliti prostore, ki so zastrti; pisanje pesmi zahteva več prepuščanja uvidom, sestavljenim iz čustvenih, fantazijskih in spoznanjskih drobtin, pogosto tudi usedlin. Proza in poezija imata vsaka lastne zakonitosti, ki pa so seveda spremenljive in pretočne.
Mnogi od likov so – tako v tvoji zadnji pesniški zbirki kot tudi v romanu Od dneva so in od noči – zaznamovani z izkušnjo vojne. Kako pomembno ti je, da predstaviš izkušnjo vojne skozi ženske oči? Skozi oči matere na primer, ki je izgubila svoje sinove v vojni?
Če bi konkretno pisala o tragedijah obeh, za nekaj rodov nazaj pomaknjenih strani družine, iz katerih izhajam – in ali sploh obstaja družina, ki ni prestajala usodnih dogodkov? –, bi bil to dokumentaren zapis. In tako dokumentarna literatura kot tudi film sta nepogrešljiva. Bolj gre za to, da meni, kakršna sem, ustrezajo prenosi v roman ali pesmi. Vojna je grozljivo nezabrzdan pojav; kot da je večen, vpisan v človeško čud. Toda v določenem času in prostoru jo doživljajo konkretni ljudje. Pisati o vojni stihiji skozi ženske oči je nujno, preprosto nujno. Ženska je v vojni lahko aktivna kot borka, to je ena od možnosti, ampak kot mati pobitih otrok je tista, nad katero se morija zgrne nenadno, brez usmiljenja, in jo potepta. Ženska onemi. Gre nekako naprej, toda svoje bolečine ne izpove ali pa jo izpove premalo, pretiho. Zato o tem prek literature poročamo me/i druge/i.
Kako takšna ženska preživi?
Zapišem, da ni dokončne tolažbe in tudi ne katarze, a vseeno ženske za jedilno mizo luščijo fižol, pečejo praznično potico, se na ta način prerinejo naprej.
Je pa to dejansko intimna izkušnja mene kot otroka. V glavnem sem »rasla gor« pri babici in dedu, ki jima je, zavednima Slovencema, kakršna sta bila in sta enako vzgojila svojih šest otrok, druga svetovna vojna vzela tri sinove. Kakor sem to iz deleža pogovorov dojela že takrat in se je zarezalo vame, je stvar takšna, da na čustveni ravni nikoli ne pride do enačaja med doseženo uradno svobodo oziroma koncem vojne in to trojno nepremostljivo vrzeljo, ki zazeva ob izgubi. V pesmih je resda nekaj več poudarka na izkušnji matere, ampak nisem pozabila na očeta.
Poetična izpoved, ki ima težnjo razkrivati bit bivajočega, zmore takšno izkušnjo predstaviti oluščeno do bistva, zato omogoča premestitev iz tistega, kar je osebno in umeščeno v zgodovinski okvir, na raven univerzalnega. In kaj to univerzalno sploh pomeni? Pomeni, da se nas onstran časovnic tiče vseh, vedno znova.
Kakšni so fantje v tvojih pesmih, ki vstopajo v vojno? »Prej je bil on sam in najstarejši sin v družini. Zdaj so četa[,]« zapišeš v eni od pesmi. Popišeš izkušnjo mladih ljudi, ki v vojni spominjajo na skavte z nekaj vodniki. »Razlika je v tem, da nosijo puške, nekateri granate.« Izkušnja mladih ljudi torej, ki jo zgodovinske analize pogosto izpuščajo.
Ti fantje so mladi in ne glede na to, da se tolčejo v bitkah, željni živeti. Zgodovina še naprej lajna Horacijev »dulce et decorum est pro patria mori – sladko in primerno je umreti za domovino«. Moje (ne samo moje) pesmi govorijo o nečem povsem drugačnem. Fantje v Zdravljenju prednikov so zagnani, pogumni, vendar obležijo na mokri zemlji in potem ni več ne živega telesa ne upov. Eden je zlasti v ospredju; postane prekaljen, toda »za vekami se mu kažejo domači griči in travnik s plavicami«. Tak fant in enako velja za dekle – naj poudarim, da si pri devetnajstih, šestnajstih, celo štirinajstih zelo neizkušen/a – sleherni dan preživlja v vednosti, da je mogoče zadnji ter zre smrti v oči. In konec pri mnogih ni srečen. Smrt pride.
Seveda je značilnost literature o vojni njena izkustvena dimenzija, toda ali verjameš, da literatura lahko tudi zdravi? S tem ko se tematika katerekoli vojne širi na polje literature oz. umetnosti, prispeva k ohranjanju kolektivnega in zgodovinskega spomina, hkrati pa prispeva k normalizaciji, kvaliteti in smiselnosti javnega diskurza. Si tudi v tem smislu vernica literature?
Vernica ravno ne. Imam pa potrebo, da pišem o teh temah. Ne samo o vojnih, tudi o drugih. In sem hvaležna, da moje knjige, tako romani kot knjige pesmi, lahko izidejo in morda nekomu nekaj povejo. Ivan Dobnik v spremni besedi, naslovljeni Sence pozabljenih prednikov, po filmu Sergeja Paradžanova, zastavi enako vprašanje: »Je umetnost oblika zdravljenja, tudi ozdravitve? In nanj nato odgovori: »Nedvomno ima poezija to magično moč in v sebi tiste univerzalne elemente, ki s sintezo spomina v brezčasje z zapisano besedo na pesniški način izpostavijo območje čustev in dejstev, ki bi drugače bila samo suhoparni zgodovinski podatki.« To je odlično povedano. Ne gre za ozdravitev v absolutnem smislu, kajti brazgotine po vbodih, ki so jih zadale igle izgub, ostanejo. Je pa dobro govoriti in pisati, opozarjati in prečustvovati.
Kaj še povzroča razpoke nekaterim tvojim »likom«? Pri tem mislim tudi na pesem, ki se začne z verzom »Postaven moški«. Postaven moški, ki misli, da nekatere stvari niso namenjene šibkemu spolu. Potem je tu še odnos z očetom. »Hčerke naj bodo predvsem poslušne,« zapišeš. Iz marsikatere tvoje pesmi veje feministični ton. Se motim?
»Feminizem je gibanje, ki zagovarja politično, družbeno in ekonomsko enakopravnost med spoloma v zasebnem in javnem življenju«, se glasi ena od opredelitev. V pogledu zavzemanja za te vrednote delujem v okviru sekcije Mira v Slovenskem centru PEN. V moji literaturi, izraziteje že v zbirki Sredi kuhinje bi rasla češnja, pa gre poleg tovrstnih nabojev, ki so posejani vmes, za bolj intimno, v poezijo pretopljeno samoiskanje in tudi soočanja mene kot zrele osebe z zamotanimi družinskimi odnosi. In tu zlasti vstopam v dvogovor z očetom. Morda zveni čudno, ampak ko pravim, da se prerinem skozi časovne plasti, in sklenem, da bom »vzela s sabo« za naprej neki dogodek namesto nekega drugega, osvobodim sebe in najbrž na subtilni ravni to in ono razklenem v odnosu.
Se torej upiraš?
Bolj ugovarjam privolitvi, da bi bila hči vedno znova določena za žrtveni oltar, kot na primer Ifigenija na Avlidi; ne pristanem na držo, (tudi če me malokdo sliši), da se zgodovina v teh postavkah pač ponavlja in tudi ne na to, da naj se ženska vda v usodo. Pa sva nazaj pri obsežnejšem kontekstu.
V mnogih pesmih posredno ali neposredno govoriš o ženskem telesu. Kaj je v njegovem središču? In kako to telo potuje skozi različne čase? To sprašujem tudi zaradi verza »Pregledam svojo strategijo, zemljevide. Grem znova k temeljnim rečem.«
Žensko telo je marsikaj. Žensko telo se ljubi; zmožno je v sebi nositi dete in ga iz sebe iztisniti, ko to zahteva nezadržna sila. Ob porodu telo kdaj raztrga moč krčev in potem ga zašijejo. Po eni strani je zdržljivo, toda po težkih preizkušnjah opustošeno, drgetajoče.
Zanimivo, da si se ustavila pri verzu, ki ga navajaš. To mi je všeč, kajti že Zoran Pevec, ko je bral zbirko Tirso, je o tamkajšnjem lirskem subjektu ugotovil, da »se nikoli dokončno ne izgubi, ne preneha biti, zares eksistirati, pa naj bo še tako hudo ali na videz brezizhodno«. Za to pa potrebujemo strategijo in stabilna izhodišča.
V Zdravljenju prednikov je moč zaznati razcep med dnevom in nočjo. »Kot bitje nisem do kraja razkrita, to vem. Poznam svoj dnevni svet … V večernih urah je drugače.« V romanu Od dneva so in od noči praviš, da »so živi od dneva in mrtvi od noči«, kar se veže na cikličnost življenja. Je razdelitev na dnevni in nočni čas leitmotiv tudi te pesniške zbirke?
V razdelku Divjina iz te zbirke pišem o svoji/naši instinktivni biti, variiram témo. Tako zelo smo pomeščanjeni, zasuti s civilizacijskimi artefakti in obliti z razsvetljavo vseh vrst, da pozabljamo na neukročeni delež v sebi. Razdelitev na noč/dan je klasična, večna. Kljub temu ni do konca porabljena. V pesmih se kaže v niansah zaznave, se pravi, da je ta diada prerazporejena oziroma osmišljena po moje. Približno takole: »V noč, kjer ni umetnih luči, stopim redkokdaj, čeprav me kliče. Zahuka snežna sova, na lepem budna v votlini med mojimi rebri.« In tako naprej …
V romanu gre predvsem za izpeljavo, da od tistih, ki pripadajo »noči«, lahko kaj porabimo za naprej; kakšna reč je svarilo, kakšna druga potencial.
Miza iz melamina? Kakšna je? Kakšna je zgodba v zvezi s to mizo?
Ta miza je znamenje časa, v katerem je bila izdelana. In zatem nosilka dvojnega časa, ki pomeni partnersko zvezo; skupnosti, v kateri sediš za to mizo, stričevim poročnim darilom. V resnici je bila z melaminom lahko pokrita samo vrhnja ploskev. Melamin je polproizvod, ki se med drugim uporablja za pohištvo. Zgodba pa se tiče moje velike mlade ljubezni, najine dvojine, globokega vzajemnega spoznavanja pa tudi črepinj.
V drugi polovici prebiramo pesmi o dvojini, o srečevanju moškega in ženske. Želela bi si, da bi prebirala samo tvoje ljubezenske pesmi. Med drugim zapišeš: »Sama sem pustila, da si mi vzel mir. Dovoljenje, da se v celicah razrašča želja, sem dala jaz.« Lahko to nekoliko pokomentiraš, tudi v kontekstu videnja in razumevanja ženske kot žrtve spolnega nasilja?
Zakonodaja o odpravi nasilja nad ženskami je po novem dokaj v ospredju, skrajni čas. Izvajanje teh zakonov toliko bolj, pri čemer je ključno, da se ljudje pri sebi začnejo realno zavedati tovrstnega zla, namesto da tiščijo glavo v pesek. Ni pa nasilje v jedru tretjega razdelka zbirke, naslovljenega Miza iz melamina. Kot ugotavljaš, so to ljubezenske pesmi. Navedena verza govorita o impulzu, trenutkih, ko se med dvema zaiskri. Razum mogoče ne bi tvegal, ampak pamet po navadi poklekne pred nepričakovano privlačnostjo, željo po bližini, ki se zbudi med moškim in žensko. Zgodi pa se, da od neke zveze ostane samo prgišče glinenih modrih zvezd.
Je poezija oziroma literatura nasploh določila tvoj odnos do sveta? Smo literati posebno pleme? Je ta naša divjost, nabiranje metafizike namesto gob, enačaj neprilagojenosti?
Niti ne neprilagojenosti. Včasih morda. Sama tako stvarno manevriram skozi zahteve življenja, krize in razne spremembe, da se dojemam kot kamenček, ki je še kar trdno vstavljen v mozaik sveta. Predvsem menim, da smo pisci radovedni, kritični, zajemajoči iz nasprotij; hočemo biti lucidni. Razumljivo, da kdaj pa kdaj zdrsnemo ali zanihamo, sploh eksistenčno. Sicer pa, če si arhitekt, se ubadaš s kompleksnimi vprašanji stavbarske znanosti in umetnosti. Če si narejen iz testa za književnost v njenih vsakovrstnih različicah, pač uporabljaš sredstva in gradivo tega področja, deluješ tako. Izraziš se prek romanov, poezije in ti je v zadovoljstvo, kadar tvoje pisanje nagovori druge.
Kljub tvojemu obsežnemu izvirnemu in prevodnemu opusu ter navkljub dejstvu, da se veselim vsake tvoje nove knjige, romana ali pesniške zbirke, in ju celo odlagam, da bi dlje trajala, in kljub odpiranju teme tujstva, ki je tako redko reflektirana v slovenski literaturi, si prejela komaj kakšno nominacijo in skoraj nobene nagrade … »Če prideš na svet v majhni deželi, si moraš kakor sipa prerazporediti kamuflažne barve navznoter,« zapišeš v eni od uvodnih pesmi … »Si v deželi s tesnimi mejami, ki se neopazno primikajo druga drugi. Silijo ti v obraz.« Kakšna je sploh izbira? Da spustiš pogled in greš v globino?
Hvala za tvoje pozorno branje. Lepo mi je, ko praviš, da branje pesmi podaljšuješ, da bi dlje trajalo. Kdor piše, si želi biti bran. Mogoče ne vsi, verjetno komu zadošča dvogovor s sabo, večini pa najbrž ne.
Pesem zmore strnjeno povedati dvoje stvari v kontrapunktu: prerazporejanje kamuflažnih barv govori o osebni občutljivosti, izjava o tesnih mejah pa je lahko prenos na neko nezmožnosti občeslovenskega značaja, ki se tiče meja.
Izkušnja tujstva me je v marsičem prekvasila in opredelila, kakor na drugačen način tudi tebe. O tem vedno znova pišem. Vseeno ne prevladujejo lastna doživetja. Iztrganost iz domačega prostora je mogočna in pravzaprav pogosta izkušnja, ki jo literarno poustvariš prek fiktivnih identitet s primesmi konkretno preživetega.
Sprašuješ, kakšna je izbira? Da presežeš samo sebe, samega sebe. Da si vrvohodka s privihanim krajcem klobuka.
