februar 2016 - AirBeletrina
Refleksija 29. 2. 2016

Cees Nooteboom: Angel v omari

Ime nizozemskega pisatelja Ceesa Nootebooma se skupaj z njegovim starejšim kolegom Harryjem Mulischom redno pojavlja med kandidati za Nobelovo nagrado. Toda medtem ko je Harry Mulisch znan po romanih (izdal jih je več kot osemdeset), bralci Nootebooma, posebej doma na Nizozemskem, povezujejo predvsem s poezijo in popotniškim pisanjem.

Nooteboomova posebnost, sploh glede popotniškega pisanja, s katerim se v nizozemskih revijah redno pojavlja od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje, objavil pa je tudi precejšen nabor popotniških knjig, je svojevrstna združitev faktografskih podatkov in osebnih detajlov. Kritiki poudarjajo, da Nooteboom, filozof, potepuh, sanjač, kozmopolit, kuhar in melanholik, v popotniških zapiskih išče odgovor na nepojasnljivo, predvsem pa išče resonanco z okoljem, v katerega vstopa. Sam na vprašanje, zakaj vedno znova sega po kovčkih, odgovarja; v popotniških zgodbah o Ameriki De zucht naar het Westen (1985) pravi, da je »skrivni namen potovanja integracija z lokalnimi prebivalci.« V New Yorku ti tako ni treba storiti ničesar, saj si svoja lastna kamuflaža, medtem ko si med Sirijci, poljskimi Judi, Italijani, Vikingi nič drugega kot senca, okrušek, itd. To po pisateljevih besedah straši mnoge, njega pa, nasprotno, vznemirja.

Nooteboom svet menda najraje raziskuje v ednini, mestoma pa ga pri njegovih eskapadah spremljata partnerka Simone Sassen (tudi v Ljubljano, kjer bo 1. 3. v galeriji Fotografija otvoritev njene razstave) in mednarodno uveljavljeni fotograf Eddy Posthuma de Boer, s katerim prijateljujeta že od petdesetih let. Nooteboom je leta 1982 v reviji Holland Herald zapisal, da je popotniškega pisatelja najlaže primerjati s fotografom, saj je fotografija bolj intenziven način gledanja. Fotografova naloga nikoli ni zgolj potovanje. Fotograf ne vidi pokrajine, temveč že fotografije, podobe realnosti, kakršna se bo prikazala na fotografiji. V knjigi fotografij z naslovom Voor het oog van de wereld (1996) je Eddy Posthuma de Boer pisateljskega kolega opisal kot neumornega popotnika, ki improvizira z besedami, priklicuje barve, vonjave, zvoke pokrajine, v katero vstopa; v takšno kartografijo pisatelj vnaša čustva – občudovanja, veselja, melanholije itd.

Nooteboomovi romani

Leta 1980 je Nooteboom izdal izjemno uspešen roman Rituelen (Rituali, slovenski prevod 1996), ki je kasneje služil tudi kot filmska predloga. A. S. Byatt je v uvodu k Ritualom zapisala, da je »Cees Nooteboom izvrsten evropski romanopisec, saj razume zgodovino, hkrati pa izumlja nove literarne oblike, s katerimi to zgodovino upoveduje.« Knjiga, ki je tako na Nizozemskem kot v tujini postala predmet preučevanja, označuje začetek druge faze Nooteboomovega ustvarjanja. Gre za obdobje, v katerem je bil izjemno produktiven, saj je sočasno pisal poezijo, romane, novele, eseje in potopise. Leta 1987 je Nooteboom šest mesecev poučeval na Univerzi California v Berkeleyju; leta 1989 pa ga je nemška Akademija (DAAD) povabila, da preživi leto v Berlinu. Tako je spremljal padec zidu, o čemer je poročal za različne evropske časopise. V Berlinu se je med drugim spoprijateljil s filozofom Rüdigerjem Safranskim ter drugimi umetniki, vključno z Maxom Neumannom, ki je kasneje ustvaril tudi naslovne strani Nooteboomovih knjig, izdanih pri eni najpomembnejših nizozemskih založb De Bezige Bij.

Roman Het volgende verhaal (Naslednja zgodba, 1991, slovenski prevod Tanje Mlaker 1999) bo ostal zapisan kot ena največjih nizozemskih uspešnic v nemškem literarnem prostoru. Kljub temu da so med drugimi tudi nemški literarni kritiki Rituale razglasili za Noteboomovo najboljše delo, se je literarni kritik Marcel Reich Ranicki navdušil posebej nad Naslednjo zgodbo: »Verjetno najpomembnejša knjiga, ki sem jo prebral letos. Če pomislim, da imajo Nizozemci tako čudovitega pisatelja!« V naslednjih letih so tako sledili številni prevodi Nooteboomovih knjig, ki jih danes lahko prebiramo v več kot dvajsetih jezikih. V njegovem času so ga brali kot enega najvidnejših evropskih avtorjev, deloma tudi zaradi filozofskih stališč glede evropske zgodovine in prihodnosti kontinenta, ki jih je izrazil v številnih časopisnih prispevkih kot tudi na simpozijih. Berlinska atmosfera je sicer za Nootebooma še naprej ostala izjemnega pomena, med drugim zaseda osrednje mesto v romanu Allerzielen (Vsi sveti, 1998, slovenski prevod Tanje Mlaker 2007).

Raj izgubljeni (2004, 2016)

Roman Raj izgubljeni z angelsko motiviko poveže dve navidez ločeni zgodbi. Brazilka Alma, ki skuša v avstralski puščavi preživeti travmo, ki se ji je zgodila doma, se nekega večera znajde v bližini nizozemskega literarnega kritika Erika. Brez humorja, aluzij na znamenita dela svetovne literature (med drugim Miltonovega Izgubljenega raja) in v podtonu žanra potopisnega romana bi Raj izgubljeni brali kot ljubezensko zgodbo. Toda ker je roman zasnovan na nesporazumu in ker slutimo, da je ključno sestavljanje goste pripovedne mreže, ne iščemo srečnega konca. Bistveno je, kako Nooteboom gradi zgodbo, prizore (izrazito opisno), zanimiv pa je tudi diskurz, ki teče v ozadju zgodbe, predvsem o drugih kulturah. Nooteboom ima izjemen občutek za detajl, zato ne preseneča, da ga primerjajo z Nabokovom ali Guyjem Davenportom – in tisto, kar predstavlja srž zgodbe, so napol sanjski prebliski o aboriginski kulturi ter opisi puščavske tišine in neba.

Nooteboom tudi zelo natančno izriše sanjske projekcije, ki jih navadno gojimo v zvezi z drugimi kulturami in ljudmi, ter končno pokaže na razbitje tovrstnih sanj ob stiku z realnostjo. Alma skupaj s prijateljico v Avstraliji išče sickness dreaming place, najde pa koncentracijsko taborišče brez ograje. Ker se Nooteboom posveča predvsem dušeslovnim rečem, dogodke riše le v obrisih. Mestoma se celo zdi, da je bistveno tisto, kar ostane zamolčano, ob tem, da pisatelj uvaja vsevednega pripovedovalca. Z njegovo pomočjo po angelsko zalebdi nad avtentično pripovedjo in o nadvse resnih temah spregovori humorno, včasih pa tudi z dobršno mero melanholije ali, kot je zapisal kritik v časniku The Washington Post: »Nooteboom je romanopisec, ki govori o velikih temah, vendar pri tem nikoli ni moreč. Na vsakdanje situacije vrže novo luč, tako da te njegov premislek ujame nepripravljenega, ti vzame sapo, kot na primer angeli, skriti v omari.«

Cees Nooteboom nam v Raju izgubljenem ponudi tudi enega redkih vpogledov v to, kaj se zgodi z ustvarjalcem, ko je knjiga končana. V epilogu zagledamo pisatelja na železniški postaji, ki odhaja na potovanje zato, da bi si opomogel od izgube. Dokončati knjigo pomeni obliko slovesa in tudi obliko žalovanja. Eno, dve leti si živel s svojimi junaki, trdi pisatelj, potem pa si jih pospremil v širni svet, čeprav imaš občutek, da so oni zapustili tebe. S tem nekoliko hudomušnim diskurzom – Nooteboom izpostavi precej resno temo: ne samo da pisatelj na ta način vstopi v lastno zgodbo, gre tudi za vprašanje avtorstva; Nooteboom ob koncu romana svojo bralko poziva, da izreče zadnji stavek, ter zaključi knjigo. Pisatelj je tisti, ki predvsem posluša svoje junake in je potemtakem le mediator v metafizični igri. Od tod zlahka uvidimo, da Nooteboom sodi med avtorje, ki ne samo poznajo lastno mero, temveč celo vedo, da lepota nikoli ni dokončno opisljiva in ulovljiva.

Pisateljeva odličnost

Nooteboomova bralka pisatelju ob koncu zastavi vprašanje – ali je kdaj razmišljal o stvarniku, ki je raj zasnoval kot nekakšen kraj brez nesporazumov, in ob tem pripomni, da je tam moral vladati neznosen dolgčas. Pisatelju mimogrede navrže še kompliment; kaj takšnega bi si lahko izmislil le slab pisatelj.

Cees Nooteboom je za svojo odličnost prejel številne nagrade, častne nazive in doktorate (z univerz v Bruslju, Nijmegenu and Berlinu). Leta 2009 so mu dodelili še najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, prijs der Nederlandse letteren.

 

Cees Nooteboom bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil 2. 3. ob 20.00.

 

 

Raj izgubljeni
Cees Nooteboom
Leto izdaje:
2016

Prevajalec:
Mateja Seliškar Kenda

10,00 €

Panorama 26. 2. 2016

Knjiga priznanj: Matthias Göritz

Jutri ob 20.00 bo v Klubu Cankarjevega doma otvoritveni dogodek letošnje Fabule. Prvi pisateljski gost bo Matthias Göritz, nemški pesnik in pisatelj, čigar roman Sanjači in grešniki je ravno izšel pri založbi Litera. Preden se nam jutri pridružite, v branje ponujamo njegovo Knjigo priznanj.

 

Ime: Matthias Göritz

Zadnja knjiga: Shanghai Blues (Šanghajski blues).

Kje ste odraščali?  V severni Nemčiji, nedaleč od Hamburga, srečno s svojo prababico v koči ob močvirju.

Kje in kaj ste študirali? Filozofijo in književnost. Študiral sem vsepovsod in nikoli nisem odnehal.

Kje živite in zakaj? Trenutno? V Istanbulu, St. Louisu in Offenbachu, stalno na poti. Zakaj? Zakaj pa ne? Rad raziskujem!

Na katero od svojih knjig ste najbolj ponosni?
Ponosen? Ne vem, če bi temu lahko rekel ponos. Če je knjiga našla bralce, ki jo imajo radi, sem vesel, ne ponosen. Redko se oziram nazaj, zato da se lahko poglobim v knjigo, ki jo pišem trenutno.

Kaj veste o Ljubljani in kaj pričakujete od Slovenije?
Vem kar veliko, saj Ljubljano pogosto obiskujem. Vem, da se v Ljubljani človek prej ali slej po zabavnem žuru znajde še na zadnjem pivu ali dveh ob sončnem vzhodu na Metelkovi. Kaj pričakujem od Slovenije, moje sosede v oblakih: malo se odprite do ljudi, ki to potrebujejo – naj vas kot naroda, kot države ne bo ves čas tako strah… Lahko, da ste majhni, a vaša poezija je veličastna!

Kaj veste o slovenski književnosti? Poznate katerega od slovenskih avtorjev?
Da, bil sem udeležen pri prevajanju nekaterih knjig slovenskih avtorjev. Prav tako sem bil že na veliko branjih in pogovorih s pesniki iz Slovenije. Aleš Šteger je eden izmed mojih najbližjih prijateljev, zato bi bilo malce čudno, če ne bi poznal tudi nekaj drugih. Eden izmed mojih najljubših pesnikov je pokojni Tomaž Šalamun.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojim bralcem.
Goethejevega Fausta (oba dela), Pesmi Emily Dickinson in Mobyja Dicka Hermana Melvilla. 

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Berem, spim ali prevajam.

Opišite svoj idealen dan.
Današnji. Le ozrite se naokoli!

Kaj vas zagotovo nasmeji? Vprašalniki.

Kaj vas zagotovo spravi v žalost? Vprašalniki.

Ali ste vraževerni? Tako, da vam sploh ne morem povedati.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? See you soon.

Kakšna je zgodba za objavo vaše prve knjige?
Z velikim mednarodnim svetovalnim podjetjem smo prekinili ustni dogovor (v poeziji ni denarja vendar tudi v denarju ni poezije) in sicer sijajni nemški založnik se je odločil »prestaviti« mojo poezijo in me pustil čakati z objavo moje knjige, dokler nisem napisal romana. Odločil sem se proti temu in objavil Loops, svojo prvo zbirko, v Avstriji pri krasni založbi Droschl Verlag v Gradcu. Tega nisem nikdar obžaloval.

Obstaja trenutek, ko se vam je zazdelo, da »vam je uspelo« kot avtorju?
Ne. Pisanje še vedno dojemam kot čudež. 

Opišite zabaven pripetljaj, kis e vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku.
Ko sem se pred kratkim vračal nazaj v St. Louis, kjer so-prirejam in učim na International Writers Track na univerzi v Washingtonu, sem šel v zelo imeniten vinski in cigarni bar, kjer sem se dobil s prijateljem po dobro obiskanem in uspešnem branju. Ko sem vstopil v bar, me je nek izjemno navdušen moški potrepljal po rami in mi povedal, da sem super človek in poprosil natakarja, če ga lahko z menoj slika. Bil sem neprespan, presenečen, zadovoljen, malce zmeden ampak hej, zakaj pa ne! Moški mi je celo plačal pijačo. Ko je v tistem večeru že druga oseba storila isto, sem si že mislil, da sem kot pesnik postal zvezda v ZDA. Ko pa je natakar že tretjo osebo slikal z mano in počasi ugotovil, da mi ni jasno, kaj se dogaja, mi je razložil, da vsi mislijo, da sem znan športni voditelj na ESPN-u. »Saj veste, visok, plešast, kul očala. Videti je natanko tako kot vi.« Prihodnjič si bom pustil brado.

Kaj bi delali, če ne bi bili pisatelj?
Vsenakor bi zafrustriran dan in noč jedel kranjsko klobaso, dokler me ne bi nekdo zamešal za športnega voditelja.

Kaj bi svetovali mladim piscem?
Na videz bodite kot manekeni in manekenke, mislite kot Slavoj Žižek in pišite, kot še nihče doslej ni pisal.

 

Matthias Göritz bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil 27. 2. ob 20.00. V ponedeljek, 29. 2. ob 18.00 pa bo avtor tudi gost v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru.

 Knjigo priznanj je prevedla Lisa Mislej.

Refleksija 25. 2. 2016

Nočni popotniki

Navadno jih sploh ne opaziš, niti ko sam kam odpotuješ, čeprav preklemano dobro veš, da so tam: tudi oni so na poti.

Na postaji Brussel-Noord na primer sedeš na vlak in se z njim odpelješ do letališča, brez konca in kraja tavaš po brezcarinskih zrcalnih palačah in se v letalu nato pripneš z varnostnim pasom. Pristaneš v tujem mestu, poiščeš taksista, ki ti molče pokima – profesionalec, pomisliš –, in predaš potni list hotelskemu receptorju, ki ti v zameno za prijazno besedo na TripAdvisorju nakloni nasmešek. Thank you so much, sir. Enjoy your stay.

Z njimi je drugače. Potujejo peš, v skupinah, vse svoje upe polagajo v odeje in pakete pomoči in v denar, ki so ga hranili več mesecev in ga zaupali Western Union ali ga skrili v nogavice. Prispejo v Mersin ali Izmir, na telefonih iščejo stranske poti, po nasvetih sumljivih posrednikov se zavlečejo v mrke hostle, se kljub vsem opozorilom podajo v vodo, če je treba, tudi s splavom, zbitim skupaj iz naplavljenega lesa, in ko končno dosežejo kopno, si nekateri z vžigalniki celo požgejo prstne blazinice, nato sedejo v vlake, ki jih odpeljejo do evropskih kolodvorov, in tako na primer prispejo do postaje Brussel-Noord, kjer med čakanjem, da jih sprejmejo v begunski center, tavajo po dolgih marmornatih hodnikih.

Jaz potujem podnevi, oni so nočni popotniki.

Kakšen je občutek, če si primoran zapustiti svoj dom?

Pomislim na Sijsele, majhen kraj v predmestju Bruggeja, kjer sem odraščal. Hišo svojih staršev sem zapustil leta 1990 – star sem bil osemnajst let in sem odšel študirat v mesto –, a še danes imam občutek, da je nisem nikoli povsem zapustil, čeprav tam ni več moje postelje in je moja soba postala soba za goste. Ampak kadar razmišljam o njej, je moja najstniška soba še vedno takšna, kakršno sem zapustil, in vedno jo lahko spet obiščem. Kadar razmišljam o svojem nekdanjem domu, še vedno stanujem tam. Sijsele so vrstne hiše, ki se vijejo na obeh straneh glavne ceste, ob prodajalnah z avtomobili, industrijskimi halami, vrtnar- skimi centri, z akvarelom bukovih gozdičev in travnikov v ozadju, pa z gradičem, ki je nekoč pripadal plemstvu. Včasih grem tja na sprehod, preverit, ali je še vse na svojem mestu. Opazim, da ob supermarketu iz asfalta še vedno štrli ostra trava. Poleti se kakšno dekle na rožnatem skuterju zapelje vzdolž senožeti. Pokrajina moje mladosti je večinoma še povsem nedotaknjena. Vendar vem, da je to samo videz. Povsod v Flandriji se vaško življenje spreminja in umika novogradnjam, družbena mobilnost ga vedno bolj zaznamuje. Pred krčmo Stari rotovž zdaj stojijo terenci, in Hendrikova trgovina, kamor sem nekdaj vozil popravljat svoje kolo, se zdaj imenuje New Reubens Sport. To je globalizacija, a po merah province – in te mere so razmeroma majhne. Oči so se mi privadile razbohotenih bruseljskih zgradb, ropotije tega mesta, njegove zanemarjene veličine, in zaradi tega ali onega je moja rodna vas z minevanjem let postajala vedno manjša.

In prav tukaj, na tem rahlo skrčenem kraju, že nekaj mesecev živi petsto prosilcev za azil, ki prihajajo zlasti iz Sirije, Iraka in Afganistana. V vasi, ki je bila nekdaj moj dom, najdejo zatočišče v sprejemnem centru za prebežnike. Za sabo imajo potovanje, ki jih je večinoma vodilo prek Sredozemskega morja, čez Balkan in Srednjo Evropo in ga je težko opisati in doumeti. Kdaj so sprejeli odločitev, da gredo na pot? Kaj so vzeli s sabo? Katere so bile njihove sanjske končne destinacije? Nekje v Siriji gotovo še rumení kakšen turistični vodnik Lonely Planet, ki izhaja iz časov, ko si po deželi lahko potoval s tako imenovanim kavčanjem, obiskoval razvaline, ki si jih takrat še povezoval s sončnimi zahodi in počitniškimi ljubeznimi. A noben turistični vodnik ti ne zna svetovati, kako pobegniti z vojnega območja. Njihovo potovanje je bilo večinoma nevidno, po stezah, ki običajnemu popotniku ostajajo skrite. In zdaj so v Sijseleju, of all places, v razvpiti vasi, ki se na lepem pojavlja v slehernem časopisu in jo omenjajo v pogovorih in načrtih političnih voditeljev. Dnevni popotnik pozdravi svoje nočno nasprotje. Kako moj nekdanji dom doživlja prosilec za azil?

Sprejemni center v Sijseleju sestavlja peščica industrijskih hal na ograjenem območju. Rdeči križ nudi najnujnejšo pomoč: zdravniško oskrbo, informacije o postopkih za pridobitev azila, pouk nizozemščine, aktivnosti za otroke. Sprejemne centre za migrante je mogoče pojmovati kot stranski poganjek vojne, znamenje neučinkovitega mednarodnega političnega vodstva, a tudi kot znak medčloveške solidarnosti. Prostovoljci se aktivirajo. Shelter Sijsele je Facebook skupina, ki vodi celo vrsto aktivnosti za pomoč migrantom. 

Dragi prijatelji,
Rdeči križ je s prebivalci sprejemnega centra v Sijseleju sestavil dva nogometna gola (široka 3 m, visoka 2 m in globoka 1 m) in zdaj za gola išče mrežo.

Dragi prijatelji,
Sylvie, ki v spremnem centru vodi delavnico pletenja in kvačkanja, potrebuje volno, pletilke in igle za kvačkanje. Kdor jih lahko pogreši, naj se poveže neposredno s Sylvie.

Dragi prijatelji,
zamaškov ne potrebujemo več. Hvala.

Dragi prijatelji,
zahvaljujemo se vam za številen odziv. Z vašo pomočjo smo zbrali dovolj koles, pobarvank in otroških vozičkov.

Danes je običajen delovni dan. Vidim fanta v fluorescentno rumenih supergah. Naslonjen na zid zre v melanholično sivo nebo, ki sem ga skozi okno svoje sobe kot najstnik opazoval tudi sam, ko moj svet še ni bil dosti večji od te vasi. Vidim pograde in podarjene igrače. Ob golem opečnatem zidu shrambe stoji dolga vrsta bleščeče belih pralnih strojev za pranje oblačil migrantov. V sprejemnem centru prosilcev za azil celo pralni stroj ni običajen pralni stroj.

Ob tem se spomnim razstave Objects of War, instalacije libanonske umetnice Lamie Joreige, ki sem jo v galeriji Tate Modern videl leta 2011. V steklenih galerijskih vitrinah so bili razvrščeni različni vojni predmeti: zavojček AA-baterij, torbica s podobo Miss Piggy, glasbena kaseta BASF. To so bili osebni premeti prebivalcev Bejruta, ki so preživeli libanonsko državljansko vojno. A kaseta iz Bejruta ni bila zgolj običajna glasbena kaseta. Vsak predmet je bil začetek čisto posebne vojne zgodbe in prebivalci so te zgodbe pripovedovali na videoposnetkih, ki so se vrteli na televizorju zraven vitrin. Oral history. Spominjam se občutka, ki me je obšel na razstavi, spominjam se, kako sem se nagnil naprej, da bi si predmete bolje ogledal, hipnotiziran od vsega, kar sem videl pod steklom. Osupnila me je zlasti tišina, ki so jo, kot se mi je takrat zdelo, vsi ti predmeti oddajali. Ali bolje rečeno: tišina nasproti nasilju, ki so jo, kot se mi je takrat zdelo, predmeti prav tako nosili v sebi.

Kot bi se v tisti tišini ohranil ves bes vojne.

In zdaj strmim v pralne stroje. Ampak v sprejemnem centru v Sijseleju nisem priča razstavi in tudi ne zgodovini. To je sedanjost.

Prihod teh petstotih ljudi – pred nekaj meseci so jih z avtobusi pripeljali iz Bruslja – je bil dogodek, ki je dodobra pretresel predmestno vas. Damask je naplavilo pred farno cerkev svetega Martina, in to je med prebivalci in v medijih vzbudilo nemalo razburjenja. Svet, ki prihaja v vas; televizija je morala tja poslati reporterja, kajti vas na svet morda ni bila pripravljena. Na ozadju parkirišč in zelenic mojega otroštva so jih intervjuvali, prebivalce soseske moje mladosti, moje zaskrbljene, prestrašene, ravnodušne in navdušene sosede.

Ko sem videl te podobe, sem pomislil: ta vas in svet, morda vse skupaj le ni nekaj povsem novega. Ironija zgodovine je namreč v tem, da je tudi v preteklosti v Sijsele naplavilo svet, čeprav v drugačni obliki. Hale, v katerih zdaj spijo prosilci za azil, so dolgo časa rabile kot vojaške barake in skladišča za vojaški material. Sredi petdesetih je v Sijsele prišel 92. logistični bataljon in tudi njegov prihod je med prebivalci povzročil nemalo razburjenja. Vojska se je z leti sistematično širila po vasi in tam ostala vse do leta 2010. Prisotnost tujega, ki so se ji sprva upirali, so prebivalci sčasoma začeli tolerirati in končno ignorirati.

Dobro se še spominjam časa vojakov. Zlasti dolge ograje, mimo katere sem šel kot otrok vsako jutro. Šola je stala nedaleč od cerkve, naša hiša na robu gozda in vmes se je raztezalo področje z barakami, spalnicami in stanovanji oficirjev. Na enem koncu območja so se svobodno sprehajali purani in srnjad, medtem ko so na vadbišču stali džipi, vedno v pripravljenosti, za primer, če bi prišlo do bombnega napada. Tam, z razgledom na travnike, so se urili vojaki v kaki uniformah. Med drugim se spomnim tudi obdobij velikih vojaških vaj, silnega vrveža, ki jih je spremljal, nervoze, ki je zajela celoten tabor, podobe vojakov na naši ulici, ki so bili videti nared, da v našem gozdu, kjer smo z bratoma iskali mravljišča, začnejo novo vietnamsko vojno. Rolkali smo po ulici, brata in jaz, in se umaknili s ceste, ko je mimo spet pripeljal kamion z vojaki v maskirnih uniformah. Z vejami na čeladah.

Ko sem bil star dvanajst let, je naša šola organizirala obisk kasarne. Uprava šole je menila, da morajo fantje šestih razredov spoznati svet, in nam je dala predujem na vojaško službo, to neizogibno gotovost nekje v negotovem polmraku naše prihodnosti. Spomnim se, kako smo stopili skozi glavna vrata na neznano območje, vsi radovedni, kako je v resnici videti nenavadna okupacijska sila na našem igrišču. Neki oficir nam je pokazal spalnice. Jedli smo juho v prazni menzi, ki je zaudarjala po zelju in detergentu.

»Kolikšen domet ima mitraljez?« je hotel vedeti moj sošolec. Oficir je pokazal na trgovino na drugi strani ceste (Tamsin. Talne in stenske ploščice). »Predstavljaj si: če bi streljal nate,« mu je odgovoril oficir, »bi z isto kroglo razbil tudi vse, kar najdeš v Tamsinu.«

Mogoče je bil to trenutek, ko sem prvič v življenju dojel, da ni treba prav dosti, pa se običajna situacija povsem iztiri. Da gre v nekem trenutku vse svojo običajno pot, samo trenutek zatem pa ti v obraz raznese vse stenske ploščice. Bilo je leto 1984. Hladna vojna je še kar trajala. Tisto leto sem se veliko naučil o Orwellu. V svoji sobi sem obsedeno poslušal »Life during Wartime« Talking Headsov. This ain’t no party. This ain’t no disco. This ain’t no foolin’ around.

Kako ne postaneš nočni popotnik?

Imeti moraš srečo. Roditi se moraš, s tem se vse začne. Kakšna je verjetnost, da na svet prideš prav ti? Domala nikakršna. Pa vendar obstajaš. Kakšna sreča. Poleg tega se moraš roditi na kraju, kjer lahko preživiš. Nekje, kjer tvojega prvega krika ne preglasi odjek bomb. Vsakdo, ki obstaja, ima srečo, da se je rodil. Nima pa vsakdo, ki živi, sreče, da se je rodil na kraju in v času, ki ju ne zaznamuje nasilje. Svojega terenca lahko parkiraš pred Starim rotov- žem, čisto lahko pa bi namesto tega spal na pogradu v kakšni baraki.

Kako zlahka to pozabimo.

S temi ljudmi nikoli nismo imeli težav.

Glej, mahajo nam. 

Ljudem se ob tem porajajo vprašanja. Kaj, če bi se jih naenkrat sto odpravilo na sprehod skozi naš Sijsele? Kaj bo z našo varnostjo?

Nekoč sem to doživel tudi sam. Leta 1956, v času vstaje, sem prišel z Madžarske. In takrat sem si našel zatočišče v Sijseleju.

To je slabo. Stvari se lotevamo narobe. Belgijci nismo več Belgijci.

Televizija poroča o dejavnostih skupine Peace Project Sijsele: pet begunskih prijateljev, med katerimi sta inženir iz Bagdada in fizik iz Damaska, se je lotilo prostovoljnega dela. V zahvalo. Iz sočutja. V šolah urejajo cvetlične grede, v domu za ostarele opravljajo manjša popravila. 

Televizija poroča o skupini Refugee All Stars: da preženejo dolgčas in iz veselja do glasbe je nekaj Iračanov ustanovilo skupino, s katero za navdušeno občinstvo nasto- pajo v kulturnem centru Cultuurfabriek. Njihova glasba je zmes različnih slogov. Različne tradicije Bližnjega vzhoda in Balkana združujejo v edinstveno glasbeno mešanico. Šele začeli so. Na balkanski poti se zvrsti toliko različnih glasbenih slogov. Repertoar Refugee All Stars lahko z leti postane še bogatejši.

Sam sem v zadnjih letih večkrat potoval po balkanski poti. Bilo je enostavno: moj pristni potni list je prepustnica, ki mi omogoča prehod skoz vse hodnike evropskega labirinta in še veliko dlje, na da bi mi bilo za to treba kdajkoli karkoli storiti. Prijavim se, se pomaknem do varnostne kontrole, vstopim, čakam, berem knjigo. Moja potovanja: oblika počitka. Visim v zraku. Preden ob nenehnem brnenju boeinga zadremam, še slišim hosteso, ki pove: »There are no sandwiches on this flight. We’re sorry for this grave inconvenience.«

Zadnjič, za novo leto, sva s prijateljico obiskala Ljubljano. Mesto je bilo okrašeno, ob reki so se vile vrste neštetih stojnic, kjer so prodajali dišeče sveče, kitajske čepice in copate iz zajčje kože. Mrzla sapa je puhtela nad ljudmi, ki so klepetali v skupinicah, se smejali ali plesali na novoletne hite. Na neki stojnici sem si kupil volneno kapo, da me ne bi zeblo, in spat sva šla v sobo, kjer sva stanovala, nad gledališčem, kjer je bila tisto popoldne predstava za otroke.

Medtem ko sva spala, je južno mejo dežele na sloven-sko-hrvaškem mejnem prehodu v Dobovi prestopilo okoli dva tisoč ljudi. Verjetno so se prej ustavili v Srbiji in trčili ob ograjo na meji z Madžarsko. Ne da bi to opazil, ne da bi to opazil kdorkoli v Ljubljani, je slovenska oblast ljudi z vlaki ali avtobusi prepeljala v sprejemne centre na severu države, bliže Dunaju, od koder so pozneje najbrž odpotovali proti Nemčiji ali kateri drugi državi znotraj Schengena, z vlaki, če so imeli srečo, peš, če je bilo treba.

V Ljubljani jih nisem videl. Za nas so ostali nevidni. O njih se je navadno govorilo kot o naravni katastrofi. Plimi brez morja, poplavi brez naliva. Prebral sem nekaj zgodb, poročil prebivalcev v neposredni okolici balkanske poti, v Sloveniji ali drugod. Nekateri prebivalci so nepričakovano naleteli na nekaj teh migrantov. Neki mož na robu gozda je z baterijo posvetil v temen obraz Afganistanca, da je prebledel. Dal mu je jesti in poklical policijo.

Težko sem si ustvaril sliko o trenutnem stanju v Sloveniji. V neki kavarni na Mestnem trgu sem v časopisu prebral zadnje krute podatke: 300.000 migrantov je v deželo vstopilo, v Sloveniji jih za azil ni zaprosilo niti sto. Zakaj ni hotel nihče ostati v Sloveniji, se je spraševal novinar. V drugih časopisih sem bral poročila o zapiranju meje in o protestih, ki jih je to izzvalo pri tamkajšnjih prebivalcih. O dejstvu, da je bila bodoča žica z britvicami za nove barikade izdelana v nekem madžarskem zaporu. O nemoči slovenske vlade, ki se zgolj odziva na kaos, ne da bi se vsaj potrudila doumeti celotno situacijo. Slišal sem, da je slovenska policija oktobra približno tisoč beguncev prepeljala v vasico Paradiž. Kako čuden mora biti občutek, ko na meji Evrope naletiš na vas po imenu Paradiž. Bral sem o nevladnih organizacijah, ki so v Dobovi delile hrano. Delili so lončke s čokoladnim namazom neke davne jugoslovanske znamke Eurocrem. Kako čuden mora biti občutek, ko na meji Evrope dobiš v roke čokoladni namaz po imenu Eurocrem? 

Pogovarjal sem se z dvema mladima slovenskima mamicama. Nista prenesli televizijskih posnetkov migrantov z otroki, ki so morali prebresti mrzlo reko, da so prečkali mejo. Nista vedeli, kaj naj si o vsem skupaj zares mislita. Kaj pa naj bi človek rekel? Ob dejstvu, da se lahko vse tako hitro spremeni, v manj kot letu dni? Ob lanskem božiču še ni bilo govora o migrantih, sta mi povedali. Ob lanskem božiču vlada morebitnim migrantom ne bi branila vstopa v državo. Za nov problem gre, ki vendarle ni nov, sta dejali. Celotno dogajanje sta primerjali z begunci v času vojne v Bosni ali v času kosovskega konflikta, ko so ljudje z različnih koncev nekdaj skupne dežele hoteli ostati v Sloveniji, ker jim ni bila tuja, saj je bila nekdanja jugoslovanska republika. Toda sedanji migranti hočejo naprej. Torej sploh niso slovenski problem. Ali pač? Zmedeno sta se spogledali. Ja, sta se strinjali, kljub vsemu so tudi slovenski problem.

Od njiju sem še izvedel, da ne smem govoriti o ograji. To ni ograja, pač pa »tehnična ovira«, se je odločila slovenska vlada. Mogoče je s takšno jezikovno rešitvijo želela omiliti politično tragiko, ki leži zadaj, sta se spraševali mamici. V Ljubljani je bilo megleno, napovedovali so obilne snežne padavine. Sneg bo zabrisal meje in vse bo belo kot nepo- pisan list. Gledali sta skoz okno in v belini tam zunaj sta videli svoje otroke kot vojne begunce. Sence v enklavi. Ne tukaj ne tam. To ju je spravljalo v obup in žalost.

Mamici se nista odpeljali na mejo, da bi se na lastne oči prepričali, kaj se tam dogaja. Vedeli sta le, da vlaki in avtobusi ponoči prevažajo migrante z ene na drugo stran dežele. Slišali sta tudi za prebivalce ob meji, večinoma kmete, ki malodušno spremljajo novo politiko. Problem niso migranti, pravijo obmejni prebivalci, ampak politiki, ki so se odločili, da bodo na mejo postavili tehnične ovire. Že leta in leta živijo tukaj in vseh težav z mejo imajo vrh glave, tudi brez migrantov. Sprva je bilo celotno območje del Jugoslavije in med republikami ni bilo meja; potem je država razpadla, izbruhnile so vojne in meja je postala bolj otipljiva. Še nekoliko pozneje se je dežela pridružila Evropski uniji. In zdaj se ponovno ločujemo. Skupaj, narazen, skupaj, narazen. Nič ni tako naporno kot vnetljiv odnos s sosedo. V zadnjem času je žrtev nove bodeče žice celo njihova živina. Tudi to je Evropa: sestradana živina na mejah. Nekateri obmejni prebivalci imajo del zemlje na drugi strani žice, kamor nimajo več dostopa. Zato so organizirali protest. Aktivisti so tehnično oviro okrasili z božičnimi okraski. Nekaj skupin je igralo odbojko: vsaka ekipa je stala na svoji strani žice. Tvegana igra: žoga, ki se dotakne mreže, je za vedno izgubljena. 

Poslušal sem različne zgodbe in pozneje razmišljal o njih, ko sem se sprehajal mimo stojnic ljubljanskega novoletnega sejma, imperija kuhanega vina in sladkorne pene. Na mostu sem videl moškega in žensko, ki sta se strastno poljubljala, široko razpirala usta v nepotešljivi sli. Razmišljal sem o mejah, ločitvah in ponovnih združitvah. Tragika in užitek. Spomnil sem se tudi »Campa dei fiori«, ne trga v Rimu, pač pa pesmi Czesława Miłosza o prešernem veselju na semnju v Varšavi poleti 1943, ko je gorel geto in je topel veter iz njegove smeri privzdigoval krila deklet na drugi strani zidu.

V Ljubljani nisem opazil nobenih migrantov iz Sirije. Edini pregnanci smo bili midva z mojo drago in podhlajeni italijanski turisti, ki smo iskali zabave med novoletnimi prazniki.

Razmišljal sem o domu.

Ironija zgodovine hoče, da je bila v Sijseleju na terenu, kjer se je leta 1952 nastanila belgijska vojska, nekdaj vrtnarija in drevesnica: Vrtnarska družba Flandria, ustanovljena leta 1909. Na tem mestu, na istem območju in za isto žico, za katero so danes našli začasen dom številni prosilci za azil in kjer so se nekdaj vojaki maskirali za uprizoritev spopada v močvirju, so se nekoč raztezala polja s krizantemami in akacijami. Pred mrazom zunanjega sveta so rože varovali rastlinjaki. Zmeden sem nad ironijo in nad dejstvom, da hočem v tem na vsak način razbrati neki pomen. Ali je na primeru tega kraja mogoče povzeti dogajanje zadnjih sto let? Takole, na primer: rože med obema vojnama, orožje v času hladne vojne, ljudje brez domovine v zgodnjem enaindvajsetem stoletju.

Flandria – govorimo o času mojega deda. O njem mi je pripovedoval, ko sem kot otrok z roko v roki stopal z njim po cesti k Staremu rotovžu, kamor je hodil kvartat s peščico svojih mladostnih prijateljev. Ko je bil mladenič, so skoraj vsi v Sijseleju delali v Flandrii. Zvenelo je idilično. Danes dvomim, da so bile delovne razmere tam res tako sijajne, a kot otrok sem neizpodbitno verjel v idilično podobo cvetlične vasice iz dedove mladosti. Kot mlad fant naj bi šel tja v službo, tak je bil načrt. A potem se je njegovo življenje obrnilo na glavo, pri rosnih devetnajstih. Druga svetovna vojna je bilo oddaljeno in mračno dejstvo, toda okupacija konkretna, in moj ded ter še nekaj njegovih bodočih kvartopirskih prijateljev so se znašli v Nemčiji na prisilnem delu. Po nenadni smrti svoje mame se je vrnil v Sijsele, potovanju z vlakom je sledilo osemnajst mesecev skrivanja v krhkem zavetju izpostavljenega zahodnoflamskega podeželja: lope, polja, gozdovi. Tudi to je bilo neke vrste zatočišče.

Pravzaprav vse skupaj ni tako novo. Tudi takrat je v Sijsele naplavilo svet.

Povsem običajna situacija se lahko povsem nepričakovano iztiri. V nekem trenutku je vse mirno, samo trenutek zatem pa se vse razleti. Tudi sam bi bil lahko nočni popotnik, kot je nočni popotnik lahko kadarkoli kdo drug. Pri čemer zdaj potovanja dostikrat ne dojemaš več kot čudež. Ne preplavi te več vznemirljivi občutek sreče niti strah. Vsake toliko slišiš govoriti o kom, ki otrpne od strahu, takoj ko stopi v letalo, tako kot včasih slišiš govoriti o ljudeh, ki drhtijo od užitka, ko zapeljejo v najnevarnejši ovinek na borderski progi. A nič ni tako zloveščega kot perverzna napetost, ko se soočita politik in tihotapec z ljudmi. Nič ni tako varljivega kot misel, da boš nekje čisto zares dobrodošel. Da lahko hišo, ki si jo moral zapustiti, zamenjaš za boljšo hišo. Ko enkrat odideš, se domov ne vrneš več.

Kako lahko človek mentalno in fizično zdrži takšne ovinke na poti skozi zmedeni svet? Če te poti sam nisi opravil, na to vprašanje najverjetneje ne moreš odgovoriti.

Razmišljam o Abdulu Rahmanu Harounu, možu iz Sudana, ki je poleti 2015 prehodil pot od Calaisa do Anglije, petdeset kilometrov peš skoz predor pod Rokavskim prelivom, skoz isti predor, ki je bil nekdaj simbol razcveta povojnega sodelovanja med Francijo in Anglijo, skoz isti predor, ki je danes verjetno eden najbolj varovanih krajev v Evropi. Petdeset kilometrov teme, nenadoma pa luč na drugi strani. Morda je takrat za hip verjel v povojne sanje evropske integracije. Mislim si, da ga je takrat za hip res obšel vznemirljivi občutek sreče. Ki pa mu je verjetno sledilo razočaranje.

Zdaj nisem na poti. Doma sem. V svoji hiši. Sedim v svoji sobi. In s tem ne mislim na svojo najstniško sobo v Sijseleju, ampak na delovno sobo v Bruslju. Naključna nedelja sredi zime. Piše se leto 2016. Zrem v melanholično sivo nebo in ulice, ki jih je izpraznil dež in odsevajo v svetlobi uličnih svetilk. Po radiu poročajo o napetostih v sprejemnem centru v Calaisu in o človeka nevrednih življenjskih razmerah v drugih bednih zatočiščih v okolici. Poročila o zakrčenem čepenju v blatu, o strategiji, ki se ne premakne nikamor. Naklonjenost migrantom je sumljiva, pravi neki politik. Begunstva ne gre spodbujati, pravi. Ugibajo o številu migrantov, ki so še na poti. Ton poročevalca namiguje na zadrževano dramatičnost. Govori o valu, o poplavi, o naravni katastrofi. O Sijseleju ni novic. Nobenih poročil o morebitni rešitvi konfliktov v deželi izvora.

Spet si zavrtim Talking Headse, »Life during Wartime«. Dolgo je že tega. Skladba pripoveduje o nekom, ki nekaj dni preživi ob arašidovem maslu v od vojne uničenem New Yorku. Piše se leto 1984. This ain’t no party. This ain’t no disco. This ain’t no foolin’ around.

Nekoč bomo sedanje obdobje dojemali kot poglavje v zgodovinski čitanki, pričanja azilantov v Evropi bodo del oral history zgodnjega enaindvajsetega stoletja: zgodbe o izgubljenem upanju in izgubljenem domu, o sramu zaradi neuspešnih politikov in o pomenu solidarnosti. O vojni, o sreči in žalosti ob pobegu.

Pozneje, čez nekaj let.

Trenutno pa obstaja samo sedanjost. 

 

Prevod: Mateja Seliškar Kenda

 

Esej je bil napisan za festivalski fokus Prišleki letošnje Fabule. Peter Vermeersch bo tudi gost okrogle mize Barbari pred vrati, ki bo v ponedeljek, 29. 2. ob 18.00 v Klubu Cankarjevega doma. Zaradi velikega povpraševanja po predavanju JC Milnerja v torek, 1.3. ob 12.00 v Narodni galeriji bomo prednostni vstop na dogodek zagotovili vsem, ki bodo prišli z vstopnico z dogodka Barbari pred vrati . Za mednarodno debato Barbari pred vrati je na voljo 30 brezplačnih vstopnic za študente ob predložitvi študentske izkaznice na blagajni CD.

Kolumna 24. 2. 2016

Treznost v času histerije

Ilustracija iz grafične zgodbe Samire Kentrić Pismo Adni (Beletrina 2016)

Včeraj je zakrožila novica, da starši dijakov iz Dijaškega in študentskega doma Kranj ostro nasprotujejo morebitni nastanitvi mladoletnih beguncev v njihovem domu, še več, zavladala naj bi prava histerija. Nastanitvi šestih otrok, ki pred vojno bežijo sami, brez staršev, se je po robu postavilo tudi 24 profesorjev s kranjske Gimnazije Franceta Prešerna.

Ob takih novicah je težko ohraniti mirno glavo in se izogniti moraliziranju, težko se je boriti z levičarsko-liberalnim napuhom, ki ga kar razganja od vzvišenega pravičništva, češ, glejte jih, kako neizobraženi, neempatični, klerofašistični, konservativni, zaplankani in globoko pokvarjeni so ti ljudje.  Težko je tudi pozabiti na kranjske dijake, ki so pred leti brutalno mučili in pobijali mačke (koliko profesorjev je tedaj podpisalo peticijo?). Težko se je upreti skušnjavi, da ne bi s prstom pokazali na desničarske politike, ki so pred nekaj meseci zajahali begunski val, ki jih ob vsakodnevnem razpihovanju sovraštva zanesljivo vodi proti oblasti. Obenem pa se niza nezadovoljstvo ljudi: (naš!) narod strada, vi pa bi hranili tujce. Kriza je, ljudje težko preživijo in so zato še toliko bolj polni strahu, ki neti sovraštvo; če bi bile razmere v Sloveniji normalne, bi begunce lahko sprejeli, tako pa si tega ne moremo privoščiti … Skratka, če bi nam država omogočala, bi tudi mi postali dobri ljudje, a dokler je država slaba mati, bomo zlobni in objestni otroci.

Z vseh strani smo torej obdani s histeričnimi glasovi, ki zavijajo vsak v svojo smer. Zato je še toliko dlje trajalo, da mi je uspelo izkoristiti trenutek tišine in se spomniti na dni, ko so bili begunci naši osnovnošolski sošolci. Obiskovala sem eno največji osnovnih šol v Sloveniji, ki je imela zaradi svoje lege na robu ljubljanskega središča veliko otrok, ki so v času vojne v Jugoslaviji s starši pribežali v Slovenijo. Od prvega do četrtega razreda so bili ti otroci »enakomerno« porazdeljeni po razredih. V petem smo vsi skupaj zamenjali šolsko stavbo in dobili nove razrede, kjer so se nam pridružili še učenci podružničnih šol, tako imenovani vozači. Nove razrede so sestavili po principu, da je vsak od nas, otrok, napisal imena petih sošolcev, s katerimi si želi deliti šolske klopi, šola pa je potem po najboljših močeh skušala upoštevati naše želje. V mojem razredu se je tako zgodilo, da je imela približno polovica sošolk in sošolcev v priimku črko ć. Ko je bil tik pred začetkom šolskega leta na vratih šole objavljen seznam učencev po razredih, so starši otrok brez ć-ja v priimku začeli pritiskati na ravnateljico: skrbelo jih je za svoje, kako jim bo v razredu, polnem priseljencev? To bo slab razred, poln nevarnosti, to bo razred nasilnih otrok z obrobja, ki bodo slabo vplivali na naše otroke.

Čeprav so se o tem pogovarjali starši, mi je ostalo v spominu, bržkone zato, ker nisem zmogla razumeti, v čem je problem, nerazumljivi problemi pa z nami ostanejo dlje od tistih, ki jih zlahka zapopademo. Ravnateljica ni popustila, ni se uklonila pritiskom, da bi razred razbili.V tem razredu sem preživela štiri leta in se naučila stvari, ki se jih drugače ne bi: od spoznavanja drugačne kulture in načina življenja do tujega jezika, ki bi ga sicer razumela bistveno slabše. Mimogrede, nikoli se mi ni zdelo, da bi bila moja slovenščina slabša na račun sošolcev, ki so v odraščajočih letih bolj iz občutka odrinjenosti in želje po skupni pripadnosti kot iz dejanskega pomanjkljivega znanja slovenščine med seboj govorili v tako imenovanem srbohrvaškem jeziku, pa tudi narodne identitete nisem izgubila. Za povrh so učitelji na koncu osnovne šole naš razred kljub vsem ć-jem izbrali za najbolj priden in za nagrado smo dobili izlet v Gardaland.

Danes mi je jasno, da je bila večja nagrada od končnega izleta v resnici to, da sem imela priložnost doživeti različnost, ki nam je vsem dala več, kakor vzela. Še več kot meni je, se mi zdi, dala tistim sošolcem brez črke ć v priimku, katerih starši so jih sprva želeli imeti v drugem razredu, a jim to zaradi ravnateljičine trdnosti ni uspelo. Morda so, v nasprotju s svojimi starši, ki z drugačnostjo niso imeli toliko stika, spoznali, da z njo ni nič narobe in je v resnici bolj naravna in organska od enakosti. Rada bi verjela, da so tudi zato postali vsaj za spoznanje boljši ljudje.

Ne vem, koliko tihih bojev se je v zbornicah slovenskih osnovnih šol dogajalo v devetdesetih letih. Ne vem, koliko se jih je odvijalo na drugih frontah. Prepričana sem, da naša zgodba še zdaleč ni bila edina, pa vendar nihče ni imel občutka, da se dogaja vsesplošna kriza, da morajo ljudje braniti svojo zemljo, s traktorji zapirati ceste, pred opustelimi trgovinami vihteti slovenske zastave in podpisovati peticije proti otrokom. Morda bi to počeli tudi takrat, a so vedeli, da jih nihče ne bo poslušal. In v tem tiči bistvo problema: slovenski mediji so pod krinko demokratičnosti, pluralnosti mnenj in v želji po klikih in deljenjih pristali na uredniško logiko družabnih omrežij – en človek, en glas. Tako kot internet, želijo tudi mediji mnenje omogočiti vsem, pri čemer pozabljajo, da kjer imajo mnenje vsi, ga nima nihče. Nihče več ne odloča o tem, katero zgodbo je treba povedati in slišati, pomembno je le še, da jo bo slišalo čim več ljudi. Tako lahko prva in najobsežnejša novica postanejo tisti, ki si javne pozornosti sploh ne bi smeli zaslužiti, mnenjski voditelji pa oni z najnevarnejšimi, ne pa z najpametnejšimi mnenji. In ko na to pristanejo mediji, je le še vprašanje časa, kdaj bo klecnila tudi država. 

Zakaj naj bi širšo javnost sploh zanimalo, kaj si o nastanitvi šestih sirskih otrok v dijaškem domu misli nekaj naključnih ljudi? In še bolj problematično: zakaj to zanima državne institucije? Kako je mogoče, da institucije, ki bi morale delovati neodvisno in strokovno, klonijo pod pritiski nekaj glasnih posameznikov, pod pritiski ulice in histerije? Ko začnemo glasove skrajnežev upoštevati z večjo resnostjo od glasov zmernežev, in ko odločitve namesto ljudi, ki bi jih morali sprejemati, sprejema šenčur, je težko verjeti, da smo sploh še kje varni. Nevarnost ne prihaja od daleč, marveč je bila že ves čas tu.

Histerija, v katero je zapadel javni prostor, narekuje, da v imenu treznosti čim večkrat pogledamo stran, spregledamo hujskaštvo, fanatizem in ozkost, ignoriramo senzacionalizem ter se izogibamo nizkim strastem. Ljudje tega velikokrat ne zmoremo. Tudi mediji, podvrženi trgu in prodajanju svojih zgodb, načelno uredniško politiko zlahka zamenjajo za senzacionalizem. Zato so državne institucije, sploh ko vlada histerija, tiste, ki bi morale znati ubraniti zadnje delce normalnosti in pokazati, da se nimamo česa bati: tako beguncev, ki bodo v državo prišli in iz nje odšli, kakor tudi šenčurja, ki bo tu za vedno, a mu ne bodo dopustili, da bi vplival na naša življenja.

Refleksija 22. 2. 2016

Slike z zelenega otočka

Voz za München, ki se je že v Tovarniku z rutinsko jezikovnoalkimističnim postopkom spremenil v vlak, se je le za trenutek ustavil v Savskem Marofu, da so lahko izstopili hrvaški policaji in cariniki, potem pa je odropotal še dva do tri kilometre in se ustavil na obmejni postaji v Dobovi, prvi točki v Sloveniji, a tudi v Evropski uniji. Medtem ko smo čakali na zamenjavo lokomotive, je v vagon brez kupejev, »avionski«, vstopil nižji fičfirič otroškega videza v uniformi slovenske policije. Vagon je bil skoraj prazen, kakšnih deset Slovencev in Hrvatov je leno mahalo z osebnimi izkaznicami, trije, ki so šprehali angleško – eden med njimi, bučen in nalezljivega nasmeha, je bil videti, kot da bi pravkar pobegnil s snemanja novega albuma Asian Dub Foundation – so izbrskali in uniformiranemu kranjskemu Janezu kazali nekakšne potne liste, ta jim je po angleško zaželel srečno pot ali nekaj podobnega. Mimogrede, ko smo se pripeljali v Dobovo, je eden od fantov negotovo vprašal druga dva: Is it Slovenia? Onadva sta mu, prav tako negotova, odgovorila, da najbrž je. Zanje bi to lahko bila magari Estonija, kot da bi bilo to kaj važno, vse je široki, gosto naseljeni Euroland, imena njegovih pokrajin pa so bolj folklorne podrobnosti kot nekaj, s čimer bi se bilo vredno res­neje ukvarjati. In sredi te vsesplošne vagonske sproščenosti mora samo potnik s te (post)apokaliptične balkanske strani odgovarjati na odvečna policajeva vprašanja, čeprav ima potrjen potni list, na vizumu pa piše, da potuje »poslovno«, samo ta potnik vzbuja zanimanje Uradne Osebe, samo temu potniku dajejo tudi na ta način jasno vedeti, česar že tako ni mogoče pozabiti, tudi če bi hotel: da je Evropejec tretjega razreda, natančneje, zunanji prievropski vsiljivec, na katerega je treba biti še posebej pozoren in ga dodatno nadzirati, da se po kakšnem naključju ne bi odločil za kakšno nepremišljeno dejanje, na primer, da bi se predolgo zadržal v Eurolandu, kamor mu je bilo že tako dovoljeno – če bi o tem povprašali našega vagonskega policaja – samo zaradi nerazumljivo pretirane ljubeznivosti in popustljivosti slovenske diplomacije. Če pa je Vsiljivec še tako predrzen, da se sredi Svetega Mejnega Obreda oglasi na klic z mobilnega telefona, le toliko, da bi sogovornici sporočil, da je vse okej, potem mu je zaradi tega treba odpridigati: je to Predrzno Obnašanje zahvala, da smo ti kljub vsemu dovolili vstop, čeprav nam ne bi bilo treba?

Bedno je, ker je tvoj položaj beden, ker je bedno in plebejsko to, od koder prihajaš in čigar potni list nosiš s sabo kot nekakšno stigmo, na kar bi pa tako ali tako moral biti pripravljen. Zato se te vse to pravzaprav niti ne dotakne in že pri Brežicah pozabiš na vse in se prepustiš vpijanju prizorov, ljudi, pokrajine: kar beži mimo tebe na drugi strani okna, je Slovenija, ta majceni zeleni otoček med Balkanom in Alpami, dežela, ki si jo do pomladi 1991 neštetokrat obiskal, katere jezik in kulturo poznaš, dežela, s katero si intimen in si si z njo blizu na dva milijona načinov, dežela, ki je bistven in neločljiv del tvoje kulturološke prtljage in dosmrtnega »čustvenega rodnega kraja«, pa vendar dežela, v kateri po letu 1991 nisi bil, šestnajst dolgih let se je postavilo vmes – malo za državo in zgodovino, veliko za človeško življenje. Medtem je zate in tvoje postala Prava Tujina, kraj, kjer moraš lepo prositi, da ti dovolijo vstopiti, tvojo prošnjo pa natančno proučijo. Ja, ni mi prav, vendar se ne jezim, ker je tako, saj nimam pravice, da bi se: ne gre za Slovenijo, gre za tistega-od-katerega-prihajaš. Ko sta se Slovenija in tvoja država pred temi famoznimi šestnajstimi pomladmi razšli kot par ogorčenih ljubimcev, sta z živahnim korakom krenili vsaka v svojo smer, natančneje, vsaka se je odpravila točno tja, kamor se je z besedami že prej namenila ob hrupu množic, in na koncu je vsaka pristala prav tam, kamor se je namenila: Slovenija v Evropski uniji, Srbija pa … težko rečem kje, ampak kakorkoli se to že imenuje, nikakor ni najboljši kraj na svetu. Težko bi rekli, da večinska Srbija ni ves čas z nihilistično-suicidalno trmo rinila in si prizadevala, da tja prispe, in na žalost tudi je, in s svojim žalostnim primerom spominja in opominja, da ni nič hujšega, kot če se ti želje uresničijo in se izkaže, da si nisi znal zaželeti ničesar dobrega in pametnega.

Dve uri se je vlak prebijal po dolini Save, male, hitre in razburkane reke, še malo ne podobne tisti, v kakršno bo zrasla kasneje v tvojem panonskem svetu, gledaš skozi okno, mesta in vasi, cerkvice in gradove na vrhovih hribov, ravno tam, kjer si jih nekdaj pustil, prav takšne, kakršnih se spomniš. In ne moreš spregledati in ne začutiti, da je vse, kar se ponuja očesu, lepo in skladno, kakršno je vedno bilo, pravzaprav še lepše, saj so od tam izgnali še zadnje nikoli preveč očitne sledi nekdanjega socialističnega mrtvila. Vsaka hiša, vsako poslopje je zgrajeno nekako primerno, smiselno, v skladu z okoljem, vsaka ulica, ki jo zagledaš, je videti kot ulica in ne kot ekshibicija pijanega vaškega kneza. Po hišah lahko presodiš, da v nekaterih živijo premožnejši, v drugih revnejši ljudje, vendar so vse urejene in skladne, ene in druge, ob njih ni žaljivih kičastih vil novih bogatašev, tudi ne kulisnih kartonskih bajt, kakršne te pričakajo ob prihodu v Beograd, kot bi se znašel v predmestju Ria de Janeira, le da s snegom in vetrom v repertoarju. Tu ni »črnih gradenj«: sam ta pojem je nekaj, kar je onkraj prepoznavnega. Celo »grdo« rudarsko-industrijsko Trbovlje je še sprejemljivo sivo, saj se vidi, da so prebivalci naredili vse, da bi ublažili njegovo vgrajeno sivino in razumno polepšali okolje, v katerem jim je sojeno preživeti zemeljske dni. Ljubljana, tudi ta je takšna, kakršne se spomnim, le da je še lepša in zračnejša, čistejša kot v socializmu, se je prav tako izognila vsem stranskim učinkom balkanske kvazitranzicije in sindroma vojnega dobičkarstva, je mesto, v katerem se dela, a tudi mesto, v katerem se zabava in uživa, mesto, ki vsak večer veselo in glasno razbija slaboumni, defenzivno-rasistični stereotip Mrtvega Mesta, v katerem menda ob desetih zvečer vse zamre, zaradi česar naj bi morali ubogi Slovenci poiskati svoj košček zabave na beograjskih splavih ali v Guči. Ne, z njimi lahko samo za trenutek zamenjajo okolje in kombinirajo veseljačenje – to je vse.

Gledano »od tu« je Slovenija pravzaprav neke vrste utopija: je podoba tvoje dežele v alternativni podobi zgodovine, ki se ni nikoli zgodila. Slovenija je, kar bi tvoja dežela lahko bila – če ne bi postala, kar je postala. Zaradi tega je mnogi od tu nekako ne marajo: s samim svojim obstojem jih spominja na to, kakšni osli so bili. In kar je še huje, da so imeli možnost izbire, da bi se lahko odpravili tja, kamor se je odpravila ona, pa se niso, temveč so se namenili, kamor se pač so, in so tja tudi prispeli, kaj jim je bilo tega treba, o, ko se vsaj ne bi nikoli odpravili.

 

Aleja Viktorja Bubnja
Teofil Pančić
Leto izdaje:
2016

Prevajalec:
Tomaž Gerdina

10,00 €

Esej iz zbirke Teofila Pančića z naslovom Aleja Viktorja Bubnja (prevod Tomaž Gerdina, Beletrina 2016, 10 €)

Teofil Pančić bo v okviru Fabule nastopil v Modrijanovi knjigarni v četrtek, 3. 3. ob 18.00.

 

Panorama 21. 2. 2016

Prihaja Fabula 2016!

 

Ilustracija iz grafične zgodbe Pismo Adni Samire Kentrić, ki bo izšla kot del festivalskega fokusa Prišleki.

Festival Fabula bo v Ljubljani spet oznanjal pomlad: med 27. 2. in 7. 3. bodo z nami že trinajstič izjemni literati, poleg tega pa bo festival letos nudil tudi pester neliterarni program. Fokus slednjega se imenuje Prišleki in se bo posvečal migracijam ter z njimi povezanimi najaktualnejšimi temami. Med drugim bo v okviru festivala potekala mednarodna okrogla miza z naslovom Barbari pred vrati (Klub Cankarjevega doma, 29. 2. ob 18.00), na kateri bodo sodelovali uveljavljeni misleci: slovenska filozofinja Alenka Zupančič, hrvaški pisatelj, esejist in raziskovalec na univerzi v Edinburgu Igor Štiks, hrvaški filozof in aktivist Srećko Horvat, belgijski esejist in predavatelj politologije na univerzi v Leuvnu, Peter Vermeersch ter francoski filozof in esejist, eden vidnejših strukturalistov Lacanove šole, J. C. Milner (dan pozneje bo imel v Avditoriju Narodne galerije tudi predavanje o Lacanu, ki ga ne gre zamuditi). V programu festivalskega fokusa bodo potekale tudi debate o akademskih nomadih in prekletstvu/blagoslovu čedalje pogostejših selitev univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev ter o problematiki otroških beguncev.

Med pisatelji bo Ljubljana (pa tudi nekatera druga mesta) gostila nizozemskega kandidata za Nobelovo nagrado Ceesa Nootebooma, Islandca Sjóna, ki piše besedila za Bjork, nemškega pesnika in pisatelja Matthiasa Göritza, večkrat nagrajenega Kolumbijca Juana Gabriela Vásqueza ter srbskega kolumnista in esejista Teofila Pančića. V okviru Fabulinega Fokusa bo izšla tudi pretresljiva grafična zgodba Samire Kentrić, ki nosi naslov Pismo Adni in na preprost, a hkrati besedno in likovno močan način pripoveduje o stiskah beguncev na poti v Evropo.

Fabulo bosta spremljala tudi filmski (pogovor s Sjónom o Trierjevem filmu Plesalka v temi, za katerega je delal glasbo) in fotografski (razstava Simone Sassen, iz skupnega projekta s Ceesom Nooteboomom,Tumbe – grobovi pesnikov in mislecev) program. Seveda pa bodo Fabulo tradicionalno spremljali  Prozni mnogoboji, na katerih bo tudi letos z vami AirBeletrinino uredništvo.

O vseh najpomembnejših dogodkih vas bomo sproti obveščali tudi na AirBeletrini. Več o bogatem programu najdete na spletni strani http://www.festival-fabula.org/2016/ . Se vidimo na Fabuli!

Panorama 19. 2. 2016

Knjiga v meni: Dnevnik dvornega norca

Ko je bilo uporno in cvendravo delavstvo vsaj za silo ukročeno, se je nemudoma pojavila strahovita potreba po revolucijah, in imočneži so se kar tepli za to poslovno priložnost. V kratkem času je tako nastalo kar nekaj nasprotujočih si Revolucij in potrošniki so se lahko ozaveščeno in odgovorno odločali med tem ali onim oznamčenim uporom. Ko so tovrstni upori prešli iz mode, so marketinški strokovnjaki za mlajše generacije izoblikovali modele brez znamk, ki so se prodajali, kot se vroče žemljice prodajajo starejšim generacijam, ki nespametno še vedno jedo ogljikove hidrate.

Urška Sterle, Dnevnik dvornega norca

 

To knjigo si lahko vtaknete v žep in greste, na primer, z njo mirno na razgovor za službo. V času, ko se bodo oni v pisarni pretvarjali, da resno intervjuvajo vse te kandidate na hodniku in da služba ni že oddana direktorjevemu nečaku, jo boste že prebrali. Malo se boste režali drugim, malo sebi, tako da čakanje ne bo povsem zaman.

Urška Sterle je že s prejšnjima knjižicama (Vrsta za kosilo, Škuc 2006 in Večno vojno stanje, Škuc 2010) pokazala, da je mojster kratke, impresionistične, tudi odpiljene nadrealistične proze, kjer vtise in zaznave, intimne miniature in fantastične prizore prerašča zajedljiv družbeno-kritični komentar. Dnevnik dvornega norca pa je en sam hitropotezni prerez skozi tkivo današnje družbe: potrošništvo in mučeništvo mladih generacij, ki drago kupujejo bio-izdelke in zdrave, avtentične lajfstajle, pred katerimi so jih želeli obvarovati njihovi starši; komercializacija protestov in revolucije; estetizacija revščine; trg dela prekvalificiranih, a neizkušenih mladih; benigne kulturniške kaste … Osrednja zgodba je neulovljiva, rahlo bizarna in rahlo trivialna, zvezana v pentljo, vmes pa zareže v mehko in živo tkivo, spet, in še enkrat, pa potegne preko prvega reza, da se stara rana odpre in tako naprej. Natančno in čez več plasti naenkrat.

Ni najboljša (njena) knjiga, kar jo boste brali. Vendar na manj kot sto straneh, ne da bi se ugriznila v jezik, pove marsikaj naravnost, kar drugi ne znajo niti po ovinku. In čeprav bi lahko rekli, da je s svojo direktnostjo pridigarska in moralizatorska, je vseeno tudi duhovita, igriva in elegantna. Še najbolj sveže pa je, da se ne pretvarja, da s svojim obstojem karkoli rešuje ali povzdiguje. Ne, ker ne bi bilo ničesar več, kar bi se dalo rešiti in povzdigniti, ampak ker ji to preprečuje resnica sodobne norosti.

 

Urška Sterle: Dnevnik dvornega norca. Ljubljana: Škuc, 2014. Zbirka Vizibilija 36. 80 strani, 18 €.

 

*Knjiga v meni je rubrika, v kateri bralke in bralci priporočajo čtivo, ki se jih je v zadnjem času najbolj dotaknilo.

 

Kritika 16. 2. 2016

Junakinja po črki

Zdi se, da si je Dekleva za svoja zadnja dva romana izbral relativno podobno formulo; če je v Benetke, zadnjič oživil vsaj delček življenjske zgodbe Srečka Kosovela, tekst pa »podložil« z zgodbo o mladem paru, ki se odvija v času med svetovnima vojnama, je Telo iz črk zastavil kot biografijo Alme Karlin. Pri tem se je osredotočil na nekatere »prelomne točke« njenega življenja, ki pa jih je vsakokrat navezal na politično oziroma na predvojno in vojno dogajanje. V obeh romanih lahko čutimo tudi pridih »meščanskosti«, zasanjanosti, svetovljanskega duha.

Dekleva v precejšnji meri izpusti Karlinina potovanja, predavanja, literarne uspehe … ter roman razdelil na štiri dele, od katerih se prvi, najbolj obsežen, osredotoča na čas pred prvo svetovno vojno (1910–1914), drugi na leto začetka njenega potovanja (1920), tretji pa napravi velik preskok na čas med drugo svetovno vojno (1941–1942) in se nekako zaključi v četrtem poglavju, z dogajanjem v letu 1945.

Ne zanima ga torej Alma Karlin kot literatka ali Karlin kot popotnica ali Karlin kot uspešna potopiska. Zdi se, da ga zanima Alma Karlin kot teozofinja ter – zlasti to – Alma v trenutkih, ko jo je zgodovinsko-kulturno-politično okolje najbolj zaznamovalo. Alma Karlin je seveda (tudi) v tem oziru vznemirljiv lik: telesno šibka ženska z močno življenjsko energijo, ki je kot prva Evropejka sama prepotovala dobršen delež sveta, ki pa je hkrati tudi svetovljanka, poliglotka in še teozofinja. Vselej je zanimivo opazovati, kako se takšna oseba znajde v toriščih družbenih dogodkov svojega časa – in zdi se, da Telo iz črk počne prav to.

Že res, da roman na površju ne daje tega vtisa; pisava je zasanjana, vznesena in nekoliko naivno poduhovljena. Bi lahko rekli, da je usklajena s pisavo Karlin in potopljena v njenega duha (pa tudi duha njenega časa)? Pripoved je rahla, fragmentarna, drobljena in večinoma poteka v odsotnosti posebej vznemirljivega dogajanja, kar je v močnem kontrastu s pustolovskim, avanturističnim življenjem avtorice, hkrati pa (iz)lušči iz njene zgodbe tiste trenutke, ki nakazujejo avtoričin osebnostni in duhovni razvoj; študij, začetke in odnos do pisanja, premisleke o svetu, lastni usodi, teozofiji. Dekleva se tako na prvi pogled posveča predvsem Almini potrebi po pisanju, njenemu previdnemu, poglobljenemu tkanju medčloveških odnosov in refleksiji lastnega bivanja, s čimer ustvarja sicer tekoče, berljivo, simpatično in očarljivo pripoved, ki bralca seznanja s svetovno-nazorskimi mislimi Alme Karlin in … ne »počne« kaj dosti drugega. Prav toliko (oziroma več) bi isti bralec lahko odnesel od katere izmed njenih lastnih knjig.

Pomembnejše je tisto, kar je z lahkotnim slogom in sentimentalnimi mislimi nekoliko prikrito: Alma v odnosu do družbe oziroma družba v odnosu do Alme. Dekleva ta odnos vzpostavlja skozi točke, v katerih se Alma pokaže kot žrtev. Tako jo spremljamo kot revno študentko, slabo plačano učiteljico, izgnanko iz Anglije (ob začetku prve svetovne vojne), popotnico, ki jo moški izkoriščajo ter jo celo strpajo v zapor, kot domnevno vohunko, kasneje pa jo spremljamo tudi kot ujetnico med drugo svetovno vojno ter žrtev mučnega utišanja, ki ga je doživela pod komunistično oblastjo po vojni. Alma Karlin vsa zatiranja prestane in je ob tem neomajna: gotovo bi lahko rekli, da se v tem kaže celo večja moč duha kot v njenem pisanju. Zavezana je lastni teozofski drži in za svoja stališča je pripravljena tudi (po)trpeti. V tem oziru se zdi izbira prav teh trenutkov v njenem življenju nepričakovana in presenetljiva.

Vendar pa se je ob nadaljnjem premisleku kljub vsemu smiselno vprašati, kaj roman na idejni ravni s tovrstno zasnovo pridobi: nujno je omeniti, da Alma Karlin, četudi je bila resnično trdna ter močna osebnost, ni prestala vseh mučnih izkušenj (npr. zaporniške izkušnje) zaradi notranje moči lastnega značaja ali zaradi svoje teozofske drže.

Alma Karlin je bila pripadnica višjega meščanskega sloja, v 20. in 30. letih je bila izjemno cenjena (interno je Selma Lagerlöf njeno delo Laterna smrti celo predlagala za Nobelovo nagrado) in v tej luči ni povsem upravičeno dejstvo, da je prav ta del njenega življenja v romanu skoraj scela prezrt. Ne drži, da ni nakazan – le toliko je postavljen v ozadje, da ne pride prav močno do izraza, čeprav je bistven. Alma Karlin namreč ni preživela vsega, ob kar je trčila v družbi (vsaj ne neposredno), zgolj in samo zaradi kakšne posebne, izjemne značajske značilnosti, temveč tudi zato, ker je imela močne socialne zveze.

Po drugi strani je zlasti neprikladno, kako Dekleva zastavi lik stotnika L., ki je Almin zaveznik v Angliji in ki ji v romanu celo podari sloviti pisalni stroj, Eriko. To si je Alma Karlin v resnici sama kupila s svojimi prihranki. Stotnik L. Almi predstavlja hkrati dragega prijatelja, hrepenečega ljubimca (ki se mu Alma ne vda) in očeta. Dekleva ga postavi kot ultimativni zaščitniški lik, ki Almi jemlje nekaj suverenosti: »reši« jo celo pred »Kitajcem H.«, ki zapade opiju. Slednji je dejansko nekakšen odmev resničnega moškega s Kitajske, s katerim pa se je Alma Karlin v resnici zaročila, nato pa sama tudi prekinila zaroko; bila je torej mnogo bolj aktivna, ni potrebovala zaščite, ki ji jo v romanu ponudi L.

Skozi take subtilnosti se Alma Karlin v romanu Telo iz črk ne vzpostavlja le kot to, kar je dejansko bila – ugledna evropska potopiska, ki pa je imela, kot njenemu statusu pritiče, tudi vplivne prijatelje –, temveč jo lahko beremo tudi kot žensko, ki je bila nekoliko zasanjana, nekoliko naivna, nenehno pa je potrebovala zaščito iz ozadja, s čimer je dejansko mnogo šibkejši lik, kot se kaže na prvi pogled. Resnična Alma Karlin si je namreč ustvarila – ne glede na to, da ji je bilo to z njenim družbenim statusom relativno lažje dosegljivo –tako pozicijo v življenju, da je bila tudi politično zaščitena. In to je storila sama, tega ni nihče storil namesto nje in niti si te pozicije ni zagotovila s svojo žensko očarljivostjo in naravno sočutnostjo, kakor je v romanu večkrat nakazano.

Pravzaprav kljub odkritemu lezbištvu, znanju številnih jezikov ter drznosti, ki jih Dekleva pripiše svojemu liku, Alma v romanu počasi postaja prav tisto, kar naj ne bi bila – nemočna ženska. V romanu Alma nenehno potrebuje zaščito, pa najsibo to zaščita stotnika L., (sprva) Kitajca H., svoje prijateljice, gospe K., svoje partnerke,Thee Schreiber Gammelin, vplivnih prijateljev iz Anglije ali prijateljev, ki jih ima med komunisti.

Morda je razlog za tako zastavitev lika tudi preprosto v tem, da se je drznost Alme Karlin kazala predvsem v njenih potovanjih ter v pisanju o krajih, ki jih je obiskala, dokumentiranju videnega (s foto-materialom in skicami), v sledenju lastnim željam, uresničevanju osebnih ciljev, ki pa je bilo vselej pogojeno tudi z njenim izhodiščnim družbenim položajem: ne glede na vse, je bila Alma Karlin vseskozi v privilegirani poziciji ki ji je omogočala izbiro, ki ni vselej in za vsakogar samoumevna.

Upoštevaje navedeno se zdi torej problematično, da je lik Alme Karlin na eni strani utemeljen kot lik »herojinje« na drugi strani pa so »od znotraj« nenehno spodjedani prav tisti mehanizmi, ki bi ji omogočali »herojskost« – v kolikor kot junakinja namreč ni sama odgovorna za razrešitve konfliktnih situacij, je junakinja zgolj na videz, kar je, pravzaprav, mogoče brati tudi kot nekolikšno nekorektnost do Alme Karlin, ki je dejansko bila »junaška«; a ne zato, ker bi junaško prenašala ujetništvo in se znala izviti iz primeža zatiranja ali pa zato, ker je »mislila plemenite misli«, temveč zato, ker se je s svojimi potovanji, pisanjem in življenjskim slogom postavljala ob rob družbenim normam in dokazala, da jih je mogoče presegati.

 

Milan Dekleva: Telo iz črk: Roman o Almi. Cankarjeva založba, 2015. 181 strani, 22,95 €.

 

Fotografija: A. H. Fotografija: A. H.
Panorama 15. 2. 2016
Čas branja
Čas branja: 0 min

Nove pesmi

Denis Škofič (1985) po odmevnem prvencu Sprehajalec ptic (2013) trenutno dela na svoji drugi pesniški zbirki. Nekaj pesmi nam je poslal na vpogled.

SVOBODA

Postavil si je hišo na drevesu,

seveda ima tudi psa čuvaja,

lahko ga slišite, kako laja

in rožlja z verigo

v svoji ptičji hišici.

KOPRIVA

Klijem

rastem

brstim

v razpokah zidov

v stičiščih zidakov

tam kjer se lomi tisto

kar je bilo nekoč celo

in tisto kar je

nekdaj povezovalo

pomladni veter

vriva moja semena

v ta medzidovja

da kot boké širim boke stenam

dokler ne podležejo popadkom

Klijem

rastem

brstim

v pozabljenih pečeh

plamtim skozi njihove reže

zelen ogenj

Vstopita

rečeš ji

v črni peči

dogorevajo spomini

v bodičastem

ognju kopriv

naloži še svoje

vsa marogasta

odhajata iz hiše

ne skrbi

kasneje naju

ne bo več peklo

***

Ne, nočem še enega svetovnega prvenstva. Dve sta bili dovolj. Niti malo mi ne bi bilo zabavno gledati, kako bodo ZDA kot za stavo zadevale trojke v prsni koš. Še manj rokomet in nogomet, ko bo stalo v golu preživetje. Nočem nobenih šprintov in maratonov, ki jih bodo za sebe odločili begunci. Nočem nobenega skoka v višino s palico ali brez nje, kakor tudi nobenega meta kladiva, ker jih bo drugače zmanjkalo pri zabijanju žebljev v krste.

Nočem, da odločajo samo medalje, pa naj bodo te iz brona, srebra, zlata ali črnega zlata, to sploh ni pomembno. Nočem, da se igra po pravilih, nikakor pa brez njih. Nočem nobenega ferpleja, še najmanj lažnega. In nikakor nočem, da se govori o sodnikih in njihovem kriteriju. Skratka, nočem še enega svetovnega prvenstva, zato prosim, da ga nehate oglaševati po poročilih!

Ni bilo več časa.

Razbili so vse peščene ure,

da bi vreče napolnili s peskom,

ki ga je primanjkovalo za utrjevanje nasipa.

Povodenj se je strgala s povodca.

IHTEOLOGIJA IHTENJA

Daj mi, da te preplavim,

daj mi, da te zalijem.

Spusti me pod tvoje težke luske,

spusti me pod voljno kožo.

Vzvalovi me s plavutmi.

Dovoli mi med tvoje rožnate škrge,

da me predihaš.  

Kritika 12. 2. 2016

Kdo je zdaj kaj?

 

Slovenski literarni zgodovinarji kar radi popisujejo svoje spomine, refleksije in sodbe o sebi, objektih svojih raziskav, njihovih famulusih in občasnih spremljevalkah, politikih, partijah, narodu in (B)bogu. No, če Taras Kermauner iz Skupinskega portreta z Dušanom Pirjevcem (2002) ni izpustil prav ničesar, niti najbolj ekscesnih posledic črk in črnega, pa je Janko Kos gospod. Meščan si, v meščana se povrneš, bi lahko rekli po analogiji s tem, kar sam pravi v zvezi s »komunizmom« Dušana in Tarasa Kermaunerja: »Mislil sem si, da se človek okoli sedemdesetega leta začne vračati v svojo mladost, v dom svojih staršev, ti so bili v njegovem primeru komunistični, in kdor je v mladosti lahko zaigral vlogo upornika zoper starševski svet, se je na koncu moral poistovetiti z njihovo vero. In to se je morda dogajalo tudi Tarasu. Sam sem drugačnih družinskih korenin, zato nisem imel teh in podobnih političnih težav«.

Tudi druge nevšečnosti niso »v čisto znanost« potopljenemu gospodu univerzitetnemu profesorju in od leta 1977, ko že dolgo ni bil več »sumljiv marksist in neljub vsiljivec«, akademiku preveč grenile življenja. No, vsaj bralcu ne toži o njih. Četudi se na več mestih izreka za oporečnika, vselej v sporu s tistimi, ki so v povojni socialistični Sloveniji veljali za režimske ideologe. Če že, ga je marksizem v petdesetih letih, pravi sam, »zanimal samo kot metoda in pojmovni instrumentarij«, prav nič pa ga ni pritegovala njegova »mesijanska, odrešilna in napol religiozna vera«. Pa tudi o svoji drugi veri, tisti, ki ji je predano sledila njegova mati, ne pove kaj določnega, čeprav razpreda o »svobodomiselnosti« ali pa kako so nihali od ene do druge religije Dušan Pirjevec, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, Taras Kermauner pa še kdo.

Sicer pa Kosu ne moremo očitati prikrivanja. Pošteno govori o svojem solidnem odnosu do ljudi, ki dandanes niso ravno v središču slovenskega panteona, kot je denimo Josip Vidmar, ali o svoji, v napačnem trenutku in mladostno napeti, a po svoji sedanji oceni še vedno upravičeni kritiki slavljenega Edvarda Kocbeka oziroma njegovega Strahu in poguma, zaradi katere ga je slednji imel za nič drugega kot izvrševalca partijskih nalog. Na drugi strani pa Vidmarju priznava njegovo zaščitniško vlogo do »kritične generacije«, tistih komparativistov, sociologov in filozofov, ki so doživeli svojo iniciacijo z revijo Beseda (1951–1957), se kalili pri Reviji 57 (1957–1958) in trčili ob meje jugoslovanskega sistema pri Perspektivah (1960–1964). Ne pozabi pa tudi na priznanje Cirilu Zlobcu za kolegialno obrambo v kočljivih trenutkih, čeprav sta se z njim po letu 1991 ali celo nekaj let kasneje znašla na nasprotnih političnih bregovih.

 

Ideologi in oporečniki
Janko Kos
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:

24,00 €

Ko Kos govori o perspektivaših, so njegovi poudarki nekoliko drugačni od tistih, do katerih se je v svoji mojstrski analizi (Zjeban od absolutnega, 1998) prikopal Lev Kreft. A iz svoje »ptičje perspektive«, kot rad reče, vidi, da je skupina hotela biti duhovna skupnost, pa to ni bila, in da v njenih družbenopolitičnih pobudah ni nastala ideologija, ki bi lahko imela na Slovenskem prepoznavno, morda celo odločilno vlogo. Za kaj takega je bila »preveč razdeljena, njeni ideološki nastavki preveč raznorodni, kulturni cilji nejasni, politični pa sploh negotovi«. Je pa Kos s položaja sourednika njenih prvih dveh letnikov dobro pogruntal mesto, ki ga je partija v svoji politični računici namenila reviji. Kot si je zamislil Boris Kraigher, morda pa tudi sam Edvard Kardelj, bi morala kritična generacija postati protiutež srednji, liberalni in pragmatični liniji Staneta Kavčiča, obenem pa tudi zavora za levo krilo mlajših kulturnikov, literatov in sociologov, »ki so hoteli biti protimeščanski«. Odvod od te računske operacije, katere aksiom je bil, da revija ne sme postati glasilo politične opozicije – onkraj samoupravnega sistema sicer takrat ni izmed njih razmišljal še nihče – je bil leta 1963 osvobojeni in naslednje leto spet zaprti Jože Pučnik, konkreten presojevalec socialistične stvarnosti, ki mu ni bilo mar ne za mladega Marxa ne za Sartra in še manj za Heideggerja.

Kdo so torej naslovni ideologi, ki so s takšnimi in drugačnimi metodami določali, kakšnih oblik in barv naj bo sto slovenskih in jugoslovanskih kulturnih cvetov, vzkaljenih po odjugi v začetku petdesetih let, in ki so jim zmedo v tem vrtu delali njihovi nasprotniki, naslovni oporečniki? Ni povsem jasno. Za ideologa lahko velja kvečjemu Boris Ziherl, ta »težka gmota, izdelana iz enega samega kosa neznane tvarine«, ustrojena po klasičnih ruskih vzorcih dialektično-historičnega materializma, ki pa ga je partija odvrgla že leta 1955, ko je v dvoboju z njim zmagal Vidmar. Josip Vidmar? Vidmar, kot ugotavlja Kos sam »ni bil nikoli marksist in se tudi ni pretvarjal, da je kaj takega želel biti«, ob vzponu modernizma pa je partija tudi njega, kot nosilca »sentimentalnega humanizma«, zapustila. Dušan Pirjevec, na katerega je partija dvakrat resno računala, a ji je ta v obeh primerih obrnil hrbet? Po Kosu so ideologi večinoma partijski mračnjaki, toda na enem ali dveh mestih piše tudi o »perspektivovskih ideologih«. Ali je torej ideolog vsak, ki je kdaj nastopil s kakšnim kolektivnim programom? Kakšen ideolog je potem Taras Kermaunerjem s svojo »pozitivno« ideologijo ter prepričanjem o potrebnosti vključevanja v obstoječo (socialistično) družbeno skupnost? Zelo težko je za slovensko »samoupravno« kulturno in intelektualno okolje, kjer so se vloge hitro menjavale, kjer si bil lahko še konec osemdesetih let z eno nogo v partiji, z drugo pa v opoziciji, govoriti o tej dvojnosti. Morda lahko o tem kaj pove samo vsak zase, in pri tem se Kosu glas nič ne trese: »bil sem oporečnik«.

 

Janko Kos: Ideologi in oporečniki. Ljubljana: Beletrina, 2015. 219 strani, 24 €.

 

Kritika 11. 2. 2016

Za slogani skrita Indija

DELHIciously yours: s temi besedami je New Delhi leta 2010 vabil obiskovalce na igre Commonwealtha in uspešno ujel prevladujočo podobo, ki jo uradna Indija ponuja svetu (oziroma jo svet o njej ponuja samemu sebi). Običajno verigo asociacij o državi bi najbrž lahko združili pod skupnim pojmom »pretežno neškodljiva«. Ogromna po velikosti in številu prebivalcev; dežela barv, vonjev in okusov; znana po samosvoji filmski industriji (ki ji prav lepo služijo tudi frančiškanska cerkev, Bled ali Piran); prostor nekega prav posebnega duhovnega razodetja. Pa tudi prostor, če gre verjeti nedavni komediji, kamor se Britanci pridejo postarat in hkrati pomagajo mladim Indijcem, da uresničijo podjetniške ideje ter premagajo ovire okostenele tradicije.

 

Korporativna Indija Koromandija

Arundhati Roy, hči aktivistke Mary Roy (ta je razjezila krščansko cerkev v Kerali, ko je s tožbo dosegla preklic krščanskega zakona, po katerem so ženske lahko dedovale le četrtino imetja, ki so ga dedovali njihovi bratje), je ustvarjalno pot pričela kot scenaristka in že v tej vlogi pobrala nekaj nagrad. Nato si je s svojo prvo knjižno izdajo ustvarila odlično izhodišče za svetlo pisateljsko prihodnost: za roman Bog majhnih stvari je namreč leta 1997 prejela bookerjevo nagrado. Vendar pa Roy ni sledila stopinjam drugih bookerjevih nagrajencev, ki jim nagrada omogoči življenje, posvečeno literaturi, brez hujših skrbi za preživetje. Ubrala je manj priljubljeno in nevarnejšo stezo: napisala namreč ni (do sedaj) več niti enega literarnega besedila, pač pa je svoje moči usmerila v pisanje družbenokritične esejistike. Grozljivka, imenovana kapitalizem, trenutno njeno zadnje delo, je tako zbirka prispevkov, ki osvetljujejo drugačno, precej temnejšo Indijo: »največjo demokracijo na svetu«, ki ima, prav po ameriškem zgledu, drugo največjo redno vojsko na svetu, njena vrata pa so široko odprta domačim in tujim velekorporacijam. V Indiji je tako tudi družbeno bogastvo v koraku z razvitim svetom zgoščeno v enem odstotku (štiristo najbogatejših Indijcev, podatki so iz leta 2010, ima v lasti bogastvo, enako četrtini indijskega BDP, torej 300 milijard dolarjev); pred korporativnim kapitalom, ki želi izkopavati rudnine ali graditi gigantske, naravo uničujoče avtoceste, hotele in jezove, pa galantno odstranijo kakršne koli ovire. Naravne ali človeške.

Nič novega, pravzaprav; prvi verigi asociacij o Indiji hitro sledi druga, ki govori o strahotni revščini in ki ve, da lahko sistemsko izkoriščanje in nasilje najdemo na vseh koncih oble. Na nek način je torej Grozljivka le še eno nadaljevanje iste »franšize«, pri kateri se prizorišča sicer menjajo, zlobec in njegovo delovanje pa ostajata ista. A se na srečo avtorica ne ustavi le pri tem: poleg seznanjanja s specifičnim področjem Roy poskrbi tudi za nekaj zanimivih zasukov, svojo kritiko usmeri v nekaj nepričakovanih tarč, kar pomakne razmislek za korak naprej.

Med manj pričakovane zlobce zbirka uvrsti na primer nevladne organizacije. Kot priznava avtorica, »[m]ed milijoni NVO nekatere opravljajo izjemno, radikalno delo in krivično bi bilo vse po vrsti metati v isti koš.« Vendar pa večji del NVO upravljajo prav fundacije velikih korporacij, te pa so pravzaprav le blažja, manj razvidna oblika korporativne prisile. »Pravne osebe z velikanskimi sredstvi, ki ne plačujejo davkov in imajo praktično neomejen mandat, ki ne odgovarjajo nikomur in so popolnoma netransparentne: ali obstaja boljši način, kako gmotno bogastvo pretopiti naprej v politični, socialni in kulturni kapital, kako spremeniti denar v moč?« ugotavlja Roy. Pri tem ne gre za to, da bi fundacije podpirale kaj, kar bi lahko samo na sebi označili kot slabo; bolj pomembno je to, da trud aktivistov, umetnikov, novinarjev in drugih potencialnih nasprotnikov usmerjajo v za kapital neškodljive struge, predvsem v smeri identitetnih politik, človekovih pravic in »svobode govora« – seveda pod pogojem, da ti boji nikdar ne prerasejo v boj proti ekonomskemu sistemu in njegovim pravilom delovanja.

 

Sponzorirani umetniki in aktivisti

V tem smislu je simptomatično tudi, da po Indiji cvetijo umetniški natečaji in festivali, na katerih med branji literature, filmskimi projekcijami in intelektualnimi debatami neopazno izpuhtijo prav premisleki o sistemskih pogojih njihovega obstoja. Sponzorjev se pač ne užali. Arundhati Roy ob tem izpostavi nekaj bizarnih simbioz: družba Vedanta, denimo, »ki trenutno neusmiljeno, do izčrpanja zalog, izkopava boksit v domovini starodavnega ljudstva Dongria Kond, sponzorira filmsko tekmovanje Ustvarjanje sreče za mlade filmarje: naročila jim je, naj snemajo filme na temo trajnostnega razvoja. Slogan družbe je ‘Izkopavamo srečo’.« Njeni kritiki ne uide niti najprepoznavnejša literarno-festivalska znamka, slavni džaipurski festival. Ta je leta 2012 pritegnil pozornost svetovnih medijev predvsem po zaslugi kontroverze ob odpovedanem obisku Salmana Rushdieja; bolj malo medijev pa je, ugotavlja Roy, poročalo »o vlogi festivalskih sponzorjev (takrat je to bila družba Tata Steel, op. a.) v vojni, ki se bije po gozdovih, o vedno večjem številu trupel in vse bolj polnih zaporih. Ali o zakonu o preprečevanju nezakonitih dejavnosti in čatisgarhskem posebnem zakonu o javni varnosti, po katerem je bilo celo protivladno razmišljanje kaznivo dejanje.«

Čezmerno razrasla NVO-izacija je v Indiji prevzela javne storitve, postala nadomestek za upravljanje le-teh z dejanskimi javnimi sredstvi (krčenje slednjih je zaukazal Mednarodni denarni sklad) in tako v navezi s fundacijami proizvedla »krhko, površinsko masko strpnosti in multikulturalizma […], ki se uvršča v okvire ene same, vseobsežne, zelo nepluralne ekonomske ideologije.« Te maske niso prevzeli in posvojili le umetniki, temveč tudi aktivisti: avtorica izpostavlja gibanje za enakopravnost dalitov in indijsko feministično gibanje, ki večinoma ostajata na ravni identitetnih bojev, brez radikalnega reza s sistemom. Da je do te ločitve in oddaljitve sploh lahko prišlo, avtorica v prvi vrsti krivi leva politična gibanja preteklosti: ta niso zmogla zagotoviti enakosti znotraj svojih skupnosti ali pa so jo obljubljala šele po tem, ko bo dokončan osnovni, antikapitalistični boj. Fundacije so s financiranjem ta razkol spretno izkoristile, zato se današnji mainstream indijski feminizem distancira od bolj radikalnih skupin, kot je denimo Krantikari Adivasi Mahila Sanghatan (Revolucionarna adivasijska ženska zveza), indijski časopisi pa slavijo biznis kot najboljše sredstvo za družbeni vzpon dalitov in prečenje tradicionalnih kastnih razlik. Taka razdrobitev boja je tudi nasploh posledica NVO-izacije, saj se vsaka NVO ukvarja izključno s svojim specifičnim »vprašanjem«, ločeno od širšega konteksta in drugih podobnih organizacij. Ali kot zaključi Roy z brechtovsko zvenečim dovtipom: »Represiji nikoli ni uspelo razdrobiti solidarnosti tako, kakor je uspelo financiranju.«

Ob vseh navedenih kritikah navidez benignih organizacij in festivalov velja omeniti odstavek, v katerem Roy izpelje logični zaključek – in v kritiko vplete tudi samo sebe. Kot svetovno znana avtorica se namreč zaveda, da je odvisna od korporativnih založniških hiš, pravzaprav pa se na skoraj nobenem življenjskem področju ne more izogniti stiku s svojo glavno tarčo kritike. Ravno to je glavni problem in povod za njeno kritiko: poleg nepravičnega procesa produkcije korporativni produkti in storitve do te mere preplavijo trg, da so naša življenja brez njih nemogoča. (No, morda ne nemogoča, zahtevajo pa tolikšno mero odpovedovanja in utrujajočega preurejanja življenjskih stilov, da izključujejo vsakršno pravo možnost množične odpovedi.) »Vsi gledamo Tata sky, ‘surfamo’ po internetu s Tata Photon, vozimo se v Tata taksijih, prenočujemo v Tata hotelih in iz Tata porcelanastih skodelic srkamo svoj Tata čaj, ki ga premešamo s čajno žličko iz Tata jekla. Kupujemo Tata knjige v Tata knjigarnah,« pravi Roy, a obenem ugotavlja, da individualna slaba vest in molk ne peljeta nikamor, temveč take odnose le še utrjujeta.

 

Predvidljive anomalije sistema

Vse zgoraj opisano je vključeno že v prvo, nekoliko daljše poglavje knjige. Poglavja, ki mu sledijo, so krajša in ponujajo nekoliko ožji zorni kot. Pravzaprav je oznaka »poglavja« nekoliko zavajajoča, saj nakazuje, da bo nadaljevanje sezidano na temeljih začetka, da ga bo nadgrajevalo in se povezovalo v enotno vizijo. V resnici prispevki Grozljivke stojijo bolj vsak zase. Med njimi je posebne omembe vreden denimo sestavek o predlogu zakona Jan Lokpal, v katerem avtorica zavrne mučeniško figuro Annaja Hazareja. Aktivist Hazare je pričel gladovno stavkati, ko je vlada zavrnila njegov predlog zakona za boj proti korupciji, in s tem pridobil pozornost medijev ter široko podporo gledalstva. Vendar pa omenjeni zakon, kot pravi avtorica, v nobeni točki ni omenjal korupcije korporacij, medijev ali nevladnih organizacij, temveč je ciljal le na individualne primere koruptivnega ravnanja. Še več: primeri korupcije v indijski vladi, zaradi katerih je zakon sploh nastal, so bili uporabljeni kot argumenti za zahtevo po umiku države iz gospodarstva in za več privatizacije. »Ali je korupcija zgolj vprašanje legalnosti, finančnih nepravilnosti in podkupovanja ali pa je valuta družbenih transakcij v nezaslišano neenaki družbi, v kateri je oblast še vedno v rokah čedalje bolj maloštevilne manjšine?« se sprašuje Roy.

Zdi se, da avtorica priznava, da kapitalizem ni niti edini problem Indije niti njihov enotni vir. V primeru dalitskega in indijskega ženskega gibanja je bil razkol prisoten, že preden so ga izkoristile fundacije. Preostali prispevki Grozljivke – o hudi vojaški in policijski represiji v Kašmirju, napetih odnosih med Indijo in Pakistanom, nadvse pomanjkljivem sojenju Afzalu Guruju, ki so ga obsodili za napad na parlament leta 2001 in ga usmrtili – tako ne pokažejo vselej povsem jasne povezave z osnovno temo, čeprav jo je mogoče povsod slutiti. Vseeno pa zbirka kaže, kako so različni lokalni družbeni antagonizmi lahko uporabljeni v prid sistema; posamezni boji lahko na ta način celo napredujejo, a le za ceno naraščajoče partikularnosti. Zato je kar prav, da se delo sklene z zapisom govora, ki ga je imela avtorica leta 2011 v ekonomskem in simbolnem središču sveta – v New Yorku, v času vznika gibanja Occupy. V govoru je naštetih tudi nekaj zahtev, nobena od njih preveč radikalna, dokler ne pričnemo razmišljati o težavnem načinu njihove implementacije; še najbolj zastrižemo z ušesi ob zadnji postavki, ki zahteva, da naj otroci bogatašev ne podedujejo njihovega premoženja …

 

Arundhati Roy že dalj časa piše svoj drugi roman. Pisanje leposlovja je po njenih besedah manj obvezujoče, medtem ko nefikcijsko pisanje preveva občutek nujnosti: mora ga spraviti na plano, »kot bi telo ne imelo dovolj prostora za svoje organe.« Grozljivka, imenovana kapitalizem je delo, ki uči o sodobni Indiji in ponuja izhodišča za domače primerjave ter splošnejše zaključke; obenem pa lik avtorice, ki je zavrnila stezo, ki ji jo je z bookerjem položil založniški svet, spodbuja tudi k premisleku o literarni produkciji. Je leposlovje, kadar je pisano z željo po angažmaju, sploh najboljša izbira? Kaj lahko ponudi, česar reportažno-esejistično pisanje ne more? Koliko je v odločitvi za literaturo samoljubja? In ali lahko pomiri v pretesni koži ujete organe?

 

Arundhati Roy: Grozljivka, imenovana kapitalizem. Ljubljana: Založba: * cf., 2015. 145 strani, 15 €.

 

Kritika 10. 2. 2016

Pogovor naj ostane pogovor

So rajski vrtovi in so puščave in nekje v svetu se stikajo. Je tematski zabaviščni park tisti najbolj turoben prostor in lahko na borzah matematika najbolj laže? Simulaker; poskus obvladati nasprotja, poraja shizofrenijo. Ohraniti svet in hkrati naše predstave o njem je norost, kakor je tudi to, da smo si ga nekoč upali izmisliti. No, in potem leta 1999 Morpheus reče Neu: »Dobrodošel v puščavi realnega«, leta 2000 v francoskem izvirniku izide knjiga Jeana Baudrillarda in Jena Nouvela Singularni objekti: arhitektura in filozofija, izvoljen je Bush mlajši bojeviti. Leta 2001 padeta njujorška dvojčka, kar Baudrillard komentira s člankom Duh terorizma v Le Mondu. V njem določa terorizem kot antidispozitiv lasten sistemu dominacije, kot reverzijo njene moči in kot boj globalizacije same s seboj. K tej temi leto kasneje Žižek v svoji knjigi Welcome to the dessert of the real doda, da je novonastali lažni spopad začel brisati razlike med izrednim stanjem vojne in stanjem miru.

Decembra lani je Umetniško izobraževalno društvo Praznine izdalo svojo drugo knjigo v zbirki Drugi prostori, celovit prevod in samostojno izdajo že omenjene Singularni objekti: arhitektura in filozofija. Uvodni del knjige je namreč izšel v slovenskem jeziku že celo leta 2001, v zborniku Vrzeli filma in arhitekture (Zbirka Imago / Slovenska kinoteka). Obakrat se je pod prevod podpisala Irena Ostrouška.

Gre za dokaj nenavadno knjigo, ki povzema in reproducira pogovore, ki sta jih Nouvel in Baudrillard imela v letih 1997 in 1998 v okviru konference Urbani prehodi na pariški La Villete école d’architecture. Če je Baudrillardov pomen v razvoju postmoderne filozofije že kar odveč poudarjati, gre omeniti, da je bil takrat Jean Nouvel ob Bernardu Tschumiju morda najbolj prepoznavno ime sodobne francoske arhitekture in gotovo njen prvi predstavnik v ringu globalnih zvezdniških arhitektov. Potem ko je leta 1987 pritegnil pozornost s svojima projektoma za stanovanjski blok Nemausus v Nimesu in Svetovni arabski inštitut v Parizu, je zadnja »gadnjača«, ki nosi njegovo ime, nova stavba Pariške filharmonije, odprta v začetku lanskega leta.

Pariška filharmonija Jeana Nouvela

Njun pogovor ostaja predvsem pogovor. Kljub nekakšni zadržanosti, ki klije iz njunega dolgoletnega prijateljevanja in medsebojnega spoštovanja, se uspeta preko neredkih površnosti, različnih razumevanj istih besed in miselnih preskokov razmeroma uspešno prevaliti skozi zajeten spekter modernih (New York in utopija, estetika izginjanja, svetloba kot materija) in postmodernih (teritorij destabilizacije, kakšna utopija?, računalniška modelizacija in arhitektura) vprašanj tako filozofije kot arhitekture.

Po Baudrillardu je mogoče singularni objekt razumeti kot nekaj tistega, kar ostaja v objektu onkraj funkcionalnega in predvidenega ali pa semiotične vsebine, ki bi mu jo lahko z več ali manj truda pripisali. Singularni objekt je kot objekt tisto, kar se ne upira zunanjosti, je pa tisto, kar se zmore upreti konzumpciji in menjavi, imaginariju in kodiranju potrošništva. V času, ki ga Baudrillard opisuje kot hiper-realnega, je singularni objekt odsev izgubljenega realnega objekta, je motnja, ki predre ovoj totalnosti menjave vsega z vsem. Če se tak objekt zgodi s postajanjem, potem je singularnost dogodek; brez priziva usoden, nepovraten in, kakor že rečeno, nepredvidljiv.

»Nujno je, da se ta singularnost v določenem trenutku na tak način udejanji ali drugače povedano, da objekt postane nekaj drugega kot to, kar se pusti interpretirati na vse možne načine, sociološke, politične, prostorske, celo estetske.«

Pa sogovornik? Dokaj enostavno lahko razberemo, da »supernova« arhitekt odgovarja z zgodbami o dematerializaciji, o iluziji, kjer svoj način oblikovanja določene arhitekture ne smatra za samo oblikovanje objekta, pač pa za oblikovanje prostora kot mentalnega podaljška tega, kar vidimo. Toda vprašati bi se bilo treba, ali je to sploh v kakšni zvezi s singularnim. Nouvel pravi:

»Problem je v zmožnosti artikuliranja vsakega projekta kot koncepta ali predhodne ideje z zelo specifično strategijo, ki bo vzpostavila sinergijo – ali pa včasih nasprotje – med zaznavami, ki bodo potem med sabo oblikovale razmerje in definirale nam še neznan kraj. […] Treba je najti sorazmerje med tem, kar nadzorujemo, in med tem, kar sprožimo.«

Če je za Baudrillarda singularnost nekaj, kar lahko postane, kar izstopi iz čistega niča, razume Nouvel singularnost kot nekaj, kar zahteva svoje pogoje in razmerja, nekaj, kar je v objektu že vsebovano ter samo čaka, da to nekdo zazna; gre mu za status (lastnega) objekta. Ob mimobežnosti, ki se jima zgodi glede razumevanja singularnosti, bi podobno lahko trdili glede razumevanja virtualnega in realnega, kjer so Nouvelove utemeljitve vsakič fenomenološke, medtem ko Baudrillard distinkcijo med virtualnim in realnim vleče v postmoderno iz samega Marxa.

Ni se mogoče kar zlahka znebiti neprijetnega vtisa, da Baudrillardove ideje, kakorkoli jih pač ocenjujemo, Nouvelu služijo zgolj kot gole miselne operacije, kot nekaj, kar je operativno. Tako kot kakšna kvalitetna okenska kljuka denimo. Le Corbusier nam je zapustil sintagmo »Hiša je stroj za bivanje«in potem je kakšnih sedemdeset let kasneje Morpheus zbodel Nea: »Skozi vso človeško zgodovino je bilo naše preživetje odvisno od strojev. Usoda, kot kaže, ni brez smisla za ironijo.«Je bila tudi Baudrillardova moč duha že žrtvovana za to, da bi lahko Nouvelove hiše še naprej delovale? V hiper-realnem svetu ograjenost naših življenj ni več stvar preživetja, ampak je postala pogoj življenja. Naj to ne zveni več dolgo tako aktualno.

 

Jean Baudrillard, Jean Nouvel: Singularni objekti: arhitektura in filozofija. Prevod Irena Ostrouška. Ljubljana: Umetniško izobraževalno društvo Praznine, 2015. 114 str., 15 evrov.

 

Panorama 8. 2. 2016

sLOLvenski klasiki 1 (odlomek)

Da bi kulturni praznik preživeli v kar najbolj komično-tragičnem razpoloženju, vam v branje ponujamo odlomek iz knjige sLOLvenski klasiki 1 Boštjana Gorenca – Pižame. O njej je urednik AirBeletrine Aljoša Harlamov zapisal: Nobena skrivnost ni: če bi Prešeren živel danes, bi bil kralj vseh trolov, Levstik bi svojo popotovanje od Litije do Čateža tvital v živo, Cankar pa bi prosjačil za lajke na fejsiču. In če ste ob prebiranju slovenske literarne klasike v šoli umirali od dolgčasa, boste zdaj crkavali od smeha. sLOLvenski klasiki 1 postavi slovensko literaturo na splet in jo naredi viralno.

P.S. Opravičujemo se za kakovost slike, zadevo skušamo rešiti. V večji resoluciji jo najdete tukaj: http://imgur.com/p87Itmz

 

 

Boštjan Gorenc – Pižama: sLOLvenski klasiki 1. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

 

Refleksija 5. 2. 2016

Sitcom šifra

Če boste tole prebrali, komičnih serij nikoli več ne boste gledali z istimi očmi …

Povabili so me k pisanju komične serije za hrvaško televizijo. Nič takega, kar se ne bi zgodilo že marsikomu med nami. Kot v Sloveniji živeči Američan nisem imel pojma o Hrvaški, razen tega, da gre za južno sosedo, ki je bila nekoč kot Slovenija del skupne države Jugoslavije, in da hrvaški jezik spominja na slovenskega, samo da ima več j-jev. Pišem knjige in članke, v preteklosti sem napisal tudi kar nekaj dram, za televizijo pa nisem pisal še nikoli. Zato sem jim takoj rekel: »Itak, seveda bom.« Potem pa odhitel guglat: kako napisati komično serijo?

Poleg guglanja sem kar nekaj časa prebil tudi tako, da sem gledal komične serije. Iskal sem skrivnosti njihove zgradbe, zato sem pozorno gledal in skušal prodreti mimo z mehaničnim smehom podložene bleščeče zunanjosti do mehanizma komičnosti, da bi ugotovil, kako delujejo. Kar sem spoznal, me je presenetilo in spremenilo način, kako gledam televizijo.

Od Simpsonovih do Seinfelda, od Vsi imajo radiRaymonda do Vsi sovražijo Chrisa, od Taksija do Odbite rodbine in do Parkov in rekreacije – obstaja zelo specifičen, od-minute-do-minute recept, ki se uporablja za pisanje velike večine komičnih serij. In ko enkrat poznaš formulo, jih je veliko lažje pisati in toliko težje gledati, ne da bi pri tem povsod prepoznaval »sitcom šifro«.

Tudi moje napol omamljeno, napol panično guglanje je prineslo rezultate. Brez vsake ideje, kje naj začnem, sem se obrnil na zaupanje vzbujajoč blog z imenom Wise Sloth, katerega avtor, tako kot jaz, nima nobenih izkušenj pisanja za televizijo, a je prispeval 15 strani dolgo analizo formata komične serije, ki sem jo uporabil kot izhodiščno točko za svoje priprave. Kar dejansko pomeni, da sem se v pižami privil k svojemu perujskemu golemu psu in gledal televizijo z zvezkom v rokah. Kolega, ki piše za Atlantic, Talib Visram, je pred kratkim pisal o tem, kako je štel, koliko šal na minuto povejo v priljubljenih televizijskih oddajah. Moj pristop je bil bolj dekonstrukcijski in neposredno uporaben za mojo novo pridobitniško dejavnost. Moral sem ugotoviti, kako so zgrajene te serije – in to hitro.

Do odgovora sem prišel kmalu.

 

Serija “Parki in rekreacija”

 

Struktura sitcoma

Najprej, programi za obdelavo besedil pogosto že vključujejo predloge za pisanje scenarijev. Final Draft, najpriljubljenejši program za pisanje scenaristike, vsebuje celo predlogo za komične serije, ki nam lahko izredno olajša življenje. Za to, kako sestaviti posamezno epizodo, pa se lahko obrnemo na številne blogerje, od že omenjenega Wise Sloth do prijaznih stričkov na BBC, kjer navajajo osnovno strukturo, ki sem jo tudi sam takoj prepoznal v vsakem sitcomu, ki sem ga testiral. Ta struktura je nekaj tako preprostega, da bi si človek mislil, da ti bo uničila vso veselje do pisanja ali gledanja komičnih serij, vendar pa se ne zgodi nič takega. Namesto tega je, kot že omenjeno, spremenila način, na katerega gledam televizijo, in samo še povečala moje občudovanje odličnih piscev, ki znajo znotraj relativno striktnih omejitev delati čudeže.

Za ponazoritev, kako ta »sitcom šifra« deluje, sem naključno izbral eno od epizod svoje najljubše serije, ki pa to strukturo idealno ponazarja: epizodo 4 prve sezone Parkov in rekreacije.

Sitcom šifra predpisuje, kaj se mora zgoditi v vsaki epizodi, od minute do minuto. Kot ugotavlja Dan Richter iz podjetja Demand Media: »Komične serije, minus reklame, so ponavadi dolge 22 minut, [kar] zahteva 25–40 strani dolg scenarij. Vsaka epizoda sitcoma potrebuje glavni zaplet (zgodba A) ter en ali dva stranska zapleta (zgodba B in zgodba C).« Sestavljajo jo tri dejanja, ločena z dvema odmoroma za oglase (vsaj na večini ameriških televizij), s 3–5 prizori na dejanje. Ena od razpoznavnih značilnosti komičnih serij, v primerjavi z drugimi vrstami televizijskih serij, je, da se glavni protagonist(i) iz ene epizodo v drugo, kaj šele od sezone do sezone, komaj kaj spremeni(jo) (Maggie Simpson, na primer, sesa dudo že skoraj trideset let). To pomeni, da ne glede na to, kaj vse se naplete v posamezni epizodi, končni razplet stanje vrne na točko, na kateri se je epizoda začela. Kot piše na blogu Wise Sloth, 22 minut »ni niti zares dovolj časa, da bi lahko povedali celotno zgodbo. Vse skupaj se mora zgoditi kot v hitrem posnetku«, zato je poenostavljanje ključnega pomena.

Pesnik Philip Larkin je sestavo vsake zgodbe opisal z »uvod, zmeda in zaključek«. Vsaka epizoda se začne s tem, da je protagonist postavljen pred nek določen cilj ali problem, ki ga je treba izpolniti ali razrešiti, mi pa vemo, da se bo to zgodilo do konca epizode. Če mu to uspe takoj, potem bo epizoda težko trajala 22 minut, zato mora prvi poskus izpolnitve zastavljenega cilja ali rešitve problema spodleteti (»zmeda«), kar bo zahtevalo nov poskus in tako naprej, dokler se epizoda ne konča in protagonistu bodisi uspe bodisi dokončno spodleti, kar si je na začetku zadal storiti. Protagonistov cilj je lahko: obogateti s prodajo reciklirane masti, kot Homer v Simpsonovih, sabotirati družinsko stojalo za banane, kot Job Bluth v Odbiti družini, ali najti, kje za vraga so že parkirali avto, kot ekipa v Seinfeldu. Ena od značilnosti komične serije je, da protagonistom pogosto spodleti in da si gledalci tega velikokrat želimo, saj ne maramo, da bi se naši najljubši junaki preveč spremenili. Če bi Leslie Knope zaradi politične kariere kdaj zapustil Pawnee, bi nas to razžalostilo. Če bi se Kramer poročil in preselil v predmestje … Raje kar nehajmo!

Ko pisci sedejo za mizo in pripravljajo novo epizodo, mnogi najprej izrišejo, kaj se bo zgodilo, od minute do minute, v glavnem zapletu in stranskih, šale pa dodajo šele naknadno. Poglejmo torej, kako se to odvija v seriji Parki in rekreacija, v epizodi z naslovom Moški klub.

 

Dražilnik (od 1. do 3. minute)

Kratek, uvodni skeč, ki se pogosto odigra pred prvimi napisi. To je le nekaj malega več kot priprava, dostava in reakcija: zgolj ena šala. Uvaja protagonista in prikaže kak vidik njegove osebnosti (za gledalce, ki serijo spremljajo prvič), v idealnem primeru pa gledalcem že tudi predstavi glavni cilj oziroma problem epizode. A najpogosteje gre res le za kratko šala, toliko da se ogrejemo.

Leslie Knope in njen pomočnik Tom Haverford prispeta v park, kamor sta se namenila preveriti poročila o tem, da se otroci tam obmetavajo s pasjimi drekci. Govorice so potrjene. Plemeniti Tom se skriva v avtu, medtem ko se skuša moralistična Leslie najprej soočiti z otroki. Ko jo ti v odgovor zasujejo s pasjimi drekci, jim vrne, pri čemer mora priznati, da je vse skupaj v resnici prav zabavno. Tako zagledamo Lesliejino vlogo lokalne avtoritete in njeno močno (a porozno) moralno držo v humorni luči.

 

Problem (od 3 do 8 minute)

Protagonist(e) srečamo tam, kjer smo jih pustili v zadnji epizodi, le da imajo pred sabo tokrat nov problem oziroma cilj, ki predstavlja glavni zaplet (zgodba A) epizode. Naši junaki morajo sestaviti načrt, kako bodo dosegli cilj oziroma premagali problem. Okoli 6. minute smo uvedeni v stranski zaplet (zgodba B). Stranske zgodbe morajo biti še krajše od glavnih in vključujejo enega od manjših oziroma stranskih likov. Imenitno je, če se stranska zgodba nekako poveže s končnim razpletom glavne zgodbe, ni pa nujno. Vsaka stranska zgodba pa mora biti kot glavna zgodba v malem, s svojim začetkom, zmedo in koncem.

Problem v Moškem klubu se pojavi v obliki darilne košarice z vinom in sirom, za katero Leslie sklepa, da gre za podkupnino s strani nekega lokalnega podjetja. Sodelavce, ki se že želijo vreči na košarico z dobrotami, strogo ošteje. Ti se v odgovor pritožujejo, da je Leslie navadna tercijalka, in gledalci v njej ugledamo moralno veličino – vse je torej pripravljeno za njen padec. Nato se spoznamo z moškim klubom: vsak torek se dedci z drugega vladnega oddelka zberejo na dvorišču, kjer pijejo pivo; med njimi je tudi Lesliejina simpatija, Mark. Zato Leslie zagrabi svojo prijateljico Ann in se, odločena, da se prebije v klub, odpravi tja. Tam ju pričakajo z dobrodošlico in lahko se pridružita zabavi, vendar pa hitro zmanjka piva. Ker ne želi, da bi se zabava že zaključila, in v upanju, da bo naredila vtis na Marka, Leslie prinese darilno košarico in zabavo nadaljujejo z vinom. To se gotovo ne bo dobro končalo …

           

Zmeda (od 8. do 13. minute)

 Načrt za rešitev glavnega zapleta je pognan, vendar pa ne more uspeti – sicer bi bilo epizode že konec. Pojaviti se mora nova ovira, ki bo zahtevala alternativni načrt ali kakšno komično odložitev pred uspehom prvotne strategije. Kot piše na blogu Wise Sloth, se morajo protagonisti »z ovirami soočiti na sebi lasten način«, kar pomeni, da bo Leslie k problemu pristopila s svojim brezmejnim navdušenjem nad vlado in z upoštevanje pravil, ki si jih mala deklica v njej včasih sicer želi prekršiti. Po stranski zgodbi 8. in 9. minuta vzpostavita, kje smo z zgodbo A. Od 9. do 12. minute smo sredi zmede zgodbe B (stranski lik premaga manjšo oviro na poti k svojemu cilju), nato pa se v 12. in 13. minuti vrnemo k zgodbi A, da vidimo, kako se bo prvotni načrt preusmeril.

Razočarana nad sabo, ker je prekršila etična pravila, ki jih je še malo prej tako odločno branila, Leslie sodelavcem vse prizna. Nato nam je predstavljena zgodba B, v kateri stranski lik, Andy, kljub nogi v mavcu in lastnemu nemarnemu karakterju sklene, da bo punco Ann, ko bo prišla iz službe, presenetil z očiščenim stanovanjem in lastno urejenostjo. Ko se vrnemo nazaj na urad, Leslie zatoži samo sebe svojemu šefu Ronu, ki ji naroči, naj iz te muhe ne dela slona. To bi lahko bil konec epizode, a je pač še prezgodaj. Kje je preobrat? Nazaj na zgodbo B, kjer vidimo Andyja, kako poskakuje na eni nogi med čiščenjem hiše, nato pa nese smeti na divje odlagališče v soseščini, ki se je kot motiv pojavljalo že v prejšnjih epizodah. In tu je preobrat: mladoletna pripravnica April se dolgočasi na uradu, zato se posname, kako pije ostanke vina iz darilne košarice, video pa objavi na spletni strani, ki so jo pripravili za prej omenjeno divje odlagališče. Ron se mora zdaj soočiti z Leslie, ki jo kličejo pred disciplinsko komisijo.

 

Zmaga/Poraz (od 13. do 18. minute)

V teh trenutkih protagonist že obupuje, stvari so na kocki – prvi poskus je spodletel. Ne preostane drugega, kot da naš junak poskusi s planom b, ki bodisi deluje … bodisi ne. Ne pozabimo, neuspeh je v svetu komičnih serij pogost in nič tragičnega, za razliko od celovečernih filmov in dram. Neuspeh je komičen in v nas ne vzbuja frustracij, saj itak ne želimo, da bi se naši junaki spremenili. V minutah 13.–15. se ponovno vzpostavi zaplet zgodbe A, a tik pred poplačilom ali neuspehom rezervnega načrta sledi še premor. V minutah 15.–17. se mora skleniti zgodba B: stranski junak doseže ali pač ne, kar si je zadal, da bo storil, in to lahko ali pa tudi ne vpliva na izid zgodbe A. Minute 17.–18. bodo pokazale, ali bo protagonistu v zgodbi A uspelo ali ne.

Ron spremlja Leslie na disciplinski obravnavi, kjer slednja bere strastno priznanje. Nazaj na zgodbo B, kjer se Andy umiva v otroškem bazenu, medtem pa mu sosed ukrade stereo. Nag in prekrit z milnico se poda v lov. Vrnemo se k zgodbi A, kjer Ron brani Leslie pred odborom. Njegov protivladni, anarhistični zagovor (četudi je sam vladni birokrat), jo reši iz godlje. Leslie bo tako dobila le opomin, ne bodo pa je odpustili. Rešena, Leslie prizna Ann, da darilne košarice ni odprla samo zato, da bi ženskam omogočila vstop v moški klub, ampak tudi zato, ker je zatreskana v Marka. Zaplet zgodbe A se je uspešno razpletel, zato lahko zdaj spet pogledamo k zgodbi B, da vidimo, kako bo tam. Ann se vrne domov v čisto hišo in k čistemu Andyju, ki mu je torej uspelo kljub zmedi, ki mu jo je pripravil sosed s krajo. V kamero razglasi, da se bo »nocoj dal dol«.

 

Špica (od 19. do 21. minute)

Poleg dražilnika, ki uvede prve napise, imajo komične serije navadno tudi poseben »outro« (včasih medtem ko že tečejo končni napisi), ki navadno pokaže protagoniste po koncu dogajanja dotične epizode. V tolažbo nam je videti, da se nič ni zares spremenilo in da se je življenje vrnilo na stare tire, nazaj, kjer se je vse začelo, pripravljeno na naslednjo epizodo. Epizoda se lahko konča z zaključno šalo, ki povzame ali se navezuje na predhodno dogajanje.

V Moškem klubu špica ni šala, ampak napoved prihodnje epizode; napletanje romance med Markom in Leslie. Mark po službi prinese Leslie pivo v pisarno in ji vošči: »Dobrodošli v ekipi.« Leslie je zdaj članica moškega kluba in morda je tudi ona simpatična Marku. In napisi!

 

Ta dekonstrukcijski pristop k sitcomom mi je prišel resnično prav, ko sem moral začeti pisati svojega, saj sem tako lahko samo zapolnil praznine znotraj posameznih minut, pri čemer sem imel dobro izoblikovano predstavo o tem, kako delujejo te neskončno uspešne in neprestano reciklirane zgodbe. No, seveda sem moral še vedno tudi napisati presneto stvar. Hrvaški gledalci so čakali.

Naslednjič, ko se usedete, da bi gledali komično serijo, imejte to šifro v mislih in oči na štoparici. Presenečeni boste, kako na minuto natančna je ta struktura, in povsem osupli, kaj vse zmorejo pričarati pisci znotraj prisilnega jopiča, ki jim ga nadene televizija.

Sam pa moram zdaj samo še poguglati, kaj je Hrvatom smešno …

 

Noah Charney v letu 2016 na Filozofski fakulteti vodi dve delavnici. Prva, na kateri skupaj z Djurotom poučuje pisanje za oder in televizijo, trenutno že poteka, za marčevsko, na kateri bo poučeval o profesionalnem pisanju z znanimi slovenskimi pisatelji, pa se lahko še zmeraj prijavite tukaj.

Kritika 4. 2. 2016

Je to (sploh še) gledališče?

Jernej Šugman kot Kralj Ubu (foto: SNG Drama)

Bodimo iskreni: Kralj Ubu nikdar ni bil zamišljen kot resni uprizoritvi namenjeno dramsko besedilo. Vsaka replika v njem je zajebancija in vsakršen poskus obvladovanja, žanrskega označevanja, dramskega razčlenjevanja ali filozofske interpretacije Jarryjevega teksta so zgolj intelektualistični nategi. Kralja Ubuja ni mogoče (in sploh ni treba) razumeti ali opredeliti, kajti vprašanje je, ali ga je avtor v svoji absintski naturi razumel ali pa ga je pač napisal, zato da bi šokiral in provociral konvencionalnega meščanskega teatra vajeno občinstvo. Kljub veliki neresnosti je Ubu klasičen gledališki tekst. In popolnoma neresno zares ga je na oder najresnejše gledališke institucije pri nas postavil Jernej Lorenci. Ali njegovo avtorsko predelavo ljubljanska Drama prenese?

Po inscenaciji vélike Homerjeve Iliade, ki je bila januarja 2015 oglaševana kot gledališki dogodek leta, po – prav tako postdramskih – noro dekonstruiranih uprizoritvah Witkiewizceve Ponorele lokomotive (SNG Drama Ljubljana, 2012) in Shakespearovega Othella (Mestno gledališče ljubljansko, 2013) je Jernej Lorenci razsul še Kralja Ubuja, ki pa v resnici naravnost kliče k razsutju, saj je od vsega začetka zamišljen kot eksperimentalno gledališko delo. Lahko si predstavljamo, kakšen šok so njegova vulgarnost, njegova provokativno igriva nonšalantnost, njegova do absurda prignana (ne)sporočilnost pomenile ob pariški praizvedbi leta 1896. Ubu je postal predhodnik avantgardnih smeri dadaizma in nadrealizma pred prvo svetovno vojno in po njej, gledališča absurda med drugo svetovno vojno in takoj po njej ter neoavantgardnega ludizma 60. in 70. let XX. stoletja. Jugoslovanska postavitev na oder gledališča Atelje 212 v Beogradu leta 1964 v režiji Ljubomirja Draškića in prva slovenska uprizoritev v celjskem gledališču leta 1974 v režiji Francija Križaja sta mlademu občinstvu ugajali, saj je v njiju prepoznal bratstvo duha hipijevske dobe, željne svobode v vseh ozirih – tudi na odru. Zakaj (in kako) pa Ubuja postaviti na oder leta 2016?

Načelo »stran od teksta« je režiser Jernej Lorenci skupaj z ekipo tudi tokrat skoraj docela uresničil v postdramski maniri, ki zagovarja zamisel, da sodobno gledališče sicer lahko temelji na dramski predlogi, torej na dramskem besedilu, vendar je ta temelj pri uprizarjanju prepuščen svobodni avtorski obdelavi brez vsakršnih omejitev (še bolj tipično postdramski pristopi so npr. uprizarjanje epskih, lirskih, neumetnostnih besedil ali pa celo »ugledališčenje« brez predhodne besedilne podlage). Lorencijev Ubu je tako deloma »klasična« gledališka predstava, igra v igri, TV-šov, deloma koncert, happening, hommage Jerneju (Ubuju) Šugmanu in njegovim gledališkim stvaritvam, impro dogodek in še kaj.

Ata Ubu (igra ga Jernej Šugman) prične predstavo pred predstavo na odrčku na odru, ne da bi se v avditoriju ugasnile luči ali odprla zavesa. Odrček je privzdignjen, na njem sta jedilna mizica in stol, nad njim z dvigala visi lestenec. Ob odrčku so topli bife z mesom pod ključkom in desetine kozarcev s šampanjcem. Brez besed se Ubu futra, prdi, riga, čoha, preteguje in iztreblja. Nato se mu pridruži mama Ubu (Nina Valič) in z znamenitima replikama »Ždrek« (Ata Ubu) ter »Ata Ubu, vi ste res en grozen lopov« (Mama Ubu) v novem prevodu Primoža Viteza se prične njuno obešenjaško šaljenje o lastni povzpetnosti. Temeljna Ubujeva »dramska« motivacija je priti na prestol in ostati na njem (beri: še bolj se zrediti in sedeti na svoji debeli riti). Gonilo »dramskega« dogajanja je uboj poljskega kralja Venceslasa (ali pa tudi katerega drugega kralja, samo da se bo krona svetila na Ubujevi betici in da ne zmanjka ocvrtih piščančjih bedrc). Ubu pripoveduje svojo zgodbo o hrabrem umoru in Mama Ubu mu pri prepričevanju in zatrjevanju pomaga, saj ga je – kot Lady Macbeth svojega moža Macbetha – v njegovi oblastiželjnosti bodrila in spodbujala, če ne celo sploh podžgala njegovo častihlepno slo. Svoj samopašni napuh in na videz neomajno moč Ubu demonstrira s prizorom zakonskega seksa, pri katerem Ubu – očitno materinsko fiksiran (kasneje se pri Mami Ubu celó doji) – masturbira ob pogledu na Črnca (Žan Perko), ki namesto njega poriva njegovo ženo (beri: opravlja fizično delo, da se Atu Ubuju ni treba pretegniti). Črnec je tudi kasneje v predstavi ves čas podvržen zbadanju ostalih likov; iz njega se norčujejo kot iz manjvredne delovne sile, deprivilegirane rase, prebežnika preko rezoče ograje na hrvaško-slovenski meji, neuresničenega igralca v vlogi Othella ipd. Več kot očitno je, da je razmerje med Črncem in ostalimi gledališkimi liki navdihnila improvizacijska »izvengledališka« resničnost, v kateri »pravi igralci« preizkušajo potrpežljivost »študenta igre«. V zavezniški zarotitvi Igralcev zoper Ne-še-igralca je največ humornega v predstavi.

Samopašni uzrupator Ubu nekaj časa uspeva vzdrževati videz pogumnega mogočneža, a Kapetan Bordure (Bojan Emeršič), Ministrica (Sabina Kogovšek) in ostali Ubuja kmalu razkrinkajo kot v resnici strahopetnega samodržca ter ga do skrajnosti ponižajo. Jernej Šugman, zleknjen na trebuh, v tem prizoru na robu možnega – z usti, pritisnjenimi ob tla na robu odrčka – izgovarja komajda še razumljive replike, s čimer skorajda docela izčrpa govorne možnosti na odrskih deskah. Zelo intenzivno ekspresivno Ubuja poniža Sodnik/Veliki (Gregor Zorc), z aluzijami na sodobno puhloglavo politikantstvo pa navduši Sabina Kogovšek v vlogi Ministrice z zabavno, večkrat ponovljeno repliko »Lepa sem« (beri: Nimam vsebine) in slovenceljsko avbo na glavi, ko poje slavo Ubuju Šugmanu z navajanjem njegovih gledaliških vlog in nagrad (kot ministrice rade utemeljujejo dosežke odlikovancev, ne da bi njihovo delo sploh poznale).

Mejni izstop »iz dramskega« pomeni tudi lik Klemna Slakonje, ki ga igra igralec z istim imenom. Ta z jadikovanjem o svoji neuspešni gledališki karieri predstavlja protipol Jerneju Šugmanu, kajti Slakonjeve gledališke vloge v ljubljanski Drami so bile stranski ali komajda minorni liki, medtem ko je Šugman igral ne le Hamleta, temveč tudi Klavdija v najslavnejši Shakespearovi tragediji, Slakonja pa se (v igri) ne spominja niti tega, ali je igral Rozenkranca ali Gildernsterna. Njegovemu »tragičnemu spoznanju«, da nikdar ne bo igral Hamleta (kako krivičen je oder do igralcev!), sledi Ubujevo timonovsko/kantorjevsko spoznanje, da imaš lahko vso slavo in bogastvo tega sveta, pa ti to ne prinese miru in sreče, če te ljudje (v resnici) ne marajo, temveč te obdajajo trume povzpetniških priliznjencev. Tu je kljub vsej neženirani odurno makiavelistični častihlepnosti Ubu človeško simpatičen (in – bodimo iskreni – Jernej Šugman svoji mogočni fiziognomiji navkljub ne more igrati tirana, kajti iz njegovega obraza in glasu vselej veje milina, najsi igra Kantorja v Kralju na Betajnovi, Klavdija v Hamletu ali taščo v Ko sem bil mrtev).

Gledališčenje »na robu« v Lorencijevem Kralju Ubuju pomeni tudi povabilo gledalcem iz parterja na oder med odmorom. Funkcionalna rešitev odgovarja na vprašanje, čemu služi pavza med dejanji: predahu, opravljanju fizioloških potreb, razgibavanju zasedenih gledalcev, predahu igralcev? V resnici se tistih deset-do-dvajset minut lahko izkoristi za med-uprizoritveno »dejanje«. Razkorak med mlajšo in starejšo publiko je tu več kot očiten: če osiveli abonenti, željni predstav, odgovarjajočih horizontu njihovih pričakovanj, ravnodušno (ali potihem ogorčeno?) obsedijo v svojih ložah, (maloštevilna) mladina v maniri spektakla zapopade intenco ansambla in se igralcem pridruži na odru, kjer se odvija znani scenarij slovenskih zabav med pavzami, ko muzikantje ali ekshibicionistični amaterji izvajajo jugonostalgične/zimzelene pevsko-plesne vložke (tu seveda briljira Slakonja, ki je – še ena tragika igralskega poklica – tolikanj manj uspešen v teatru, kolikor bolj je priljubljen na televiziji ali na Youtubu). Postavitev (nekaj) gledalcev na oder pod odrčkom ponazori idejo, da Kralj Ubu vendarle ima smisel: da je v svojem napuhu in odurnosti tako človeški kot mi, da smo tudi mi (malo) Kralj Ubu.

In zdaj k naslovnemu vprašanju. Odgovor nanj je bolj kot s teatrom povezan z oziri gledalcev in njihovo moral(ističnostj)o. Jasno, škandal v avditoriju leta 2016 ni več možen, tihega zgražanja in obračanja vstran ob vulgarnih prizorih pa med občinstvom ni manjkalo. Sicer si nad Ubujem v mejni, razsuti, postdramski, postgledališki, neoludistični lorencijevski maniri lahko navdušen ali zgrožen. Zelo neprimerno pa bi bilo reči, da to ni (več) teater, kajti natanko to je: ker ponuja zabavo, spektakel, vznemirjenje, zgražanje, gnus – samo ravnodušnosti ne. Celo prvak SNG Drame Ljubljana Jernej Šugman v zadnji številki Pogledov (27. 1. 2016) priznava, da česa takega še ni počel, vendar zatrjuje, da »nas v gledališču zanima gledališkost« in da v gledališče »[n]ikoli ne hodimo gledat besedila, ampak način, kako je to interpretirano«. Zato (tudi) Lorencijev Kralj Ubu sodi na oder ljubljanske Drame, če ta ne želi (p)ostati okostenela gledališka institucija iz vzhodnoevropske provincialne prestolnice.

 

Alfred Jarry: Kralj Ubu. Režija Jernej Lorenci. SNG Drama Ljubljana. Premiera 30. 1. 2016.

 

Panorama 2. 2. 2016

Nespregledano: januar

 

Ilustracija: Ana Baraga

Januar je bil počasen in utrujen mesec. Brali smo malo, ker smo se še pobirali. Kljub temu vam v kratkočasenje tudi tokrat ponujamo nekaj zanimivih člankov po izboru uredništva: o tem, kako pisatelje izvrženost na trg sili v kompromise in v pisanje dolgočasne literature, ki ujčka bralce; o skriti zgodovini udarnega prvega stavka; o orbánizaciji Evrope ter o matematični strukturi mojstrovin svetovne literature.

 

Mnogo danes najslavnejših pisateljev eksperimentiranje združuje z dostopnostjo; proizvajajo leposlovje, ki bo osvojilo nagrade, z zgolj ščepcem oblikovne drznosti; ravno dovolj, da vzbudijo pozornost kritikov, vendar ne toliko, da se zaradi tega dela ne bi dalo tržiti. Sprejemajo estetske kompromise in dajejo prednost političnemu konsenzu. Njihovo delo večkrat pomirja bralce, kot da bi jih vznemirilo. To ni toliko slaba literatura kot dolgočasno literatura.

Maggie Doherty: Who Pays Writers? (Dissent Magazine, zima 2016)

 

Medtem ko je spolne napade na Oktoberfestu (ali, v primeru Kölna, na karnevalu) očitno mogoče pripisati naravnim posledicam pijanosti in dirndlov, podobni dogodki, če jih zakrivijo kriminalci z drugačnim etničnim ozadjem, štejejo kot pokazatelj karakterja njihove kulture, vere in njihove drugačnosti.

Sarah Coughlan & Niklas Kossow: How NYE Tumbled German Political Debate (Berlin Logs, 12. januar)

 

Prvi stavek knjige, ki ga zgodba o novi umetnosti iz tridesetih opiše kot “vabo za pozornost”, je atrakcija znotraj atrakcije, nastala v novem gospodarstvu, ki jo vse bolj pogojujeta komercialna diverzifikacija in takojšnja privlačnost, na knjižnem trgu, ki še nikoli bil tako velik.

Andrew Heisel: In Search of the Novel’s First Sentence: A Secret History (Electric Literature, 12. januar)

 

Knjižnice so zato predlagale, in medtem že tudi vzpostavile, nov spletni portal (dobreknjige.si), na katerem knjig ne bodo ocenjevali kritiki (ki lahko svoje nekoristno in samozadostno početje še naprej gojijo v revijah in časopisih), temveč knjižničarji. Tako se je začela vzpostavljati vzporedna kritiška rezina, ki bo uporabnikom bolj prijazna in bolj koristna. Zato, ker strokovnih kritiških tekstov nihče ne razume ali pa obravnavajo knjige, ki jih tako ali tako nihče ne bere. Kritika torej le ni zgolj instrument prodaje in priporočanja naslednje lektire, saj tudi kritiški teksti od bralca zahtevajo določen interpretativni napor, včasih celo glede kritikove osnovne sodbe.

Andrej Hočevar: Kritika po meri (LUD Literatura, 20. januar)

 

Madžarska je mirna država, ne dela problemov in v nasprotju z Grčijo redno plačuje kredite. Tu ni nobenih spopadov ali resnejših konfliktov. V Uniji uradno sicer ne marajo Orbánove retorike, to, kar počne v praksi, pa je za Bruselj popolnoma okej. To je zdaj evropski mainstream. Vsa Evropa bi bila rada Viktor Orbán. Vsi bi radi red in mir, trdnjavo brez prišlekov. In močno policijsko državo.

Gáspár Miklós Tamás v intervjuju z Brankom Sobanom: Vsa Evropa bi rada postala Orbán (Sobotna priloga, 23. januar)

 

Pri forsiranju JZP gre za tipičen računovodski trik: ker naj ne bi bilo zaželjeno, da vlade povečujejo javni dolg za javne investicije, so ga države z uporabo JZP prestavile izven javno-finančnih bilanc, čeprav so stroški za proračun bistveno višji kot v primeru javnega financiranja. JZP je v bistvu prikrita privatizacija nekega dela javnih storitev, kjer se zasebniku podeli monopol nad izvajanjem storitev, hkrati pa ga država subvencionira.

Jože P. Damijan: Zakaj javno-zasebna partnerstva ne delujejo (Damijan blog, 27. januar)

 

Raziskovalci so podrobno statistično analizirali več kot 100 del iz svetovne književnosti, od knjig Charlesa Dickensa do Shakespeara, Alexandra Dumasa, Thomasa Manna, Umberta Eca in Samuela Becketta. Pri preučitvi stavčnih dolžin in kako so se te spreminjale, so ugotovili, da v “veliki večini” proučevanih besedil korelacije v variacijah dolžine stavka ureja dinamika kaskade – kar pomeni, da njihovo strukturo predstavlja fraktal: matematični predmet, v katerem vsak posamezni delec, ko se razširi, v sebi skriva strukturo, ki je podobna strukturi celote.

Alison Flood: Scientists find evidence of mathematical structures in classic books (The Guardian, 27. januar)