Objavljamo četrti (in zadnji) del potopisa po Peloponezu, ki ga je napisal Jaroslav Skrušný. Prvi del lahko preberete tu, drugega tu, tretjega pa tu.
Albert Tournaire: Delfi (1894)
Peti dan, nedelja, 15. maja
Iz Lakonije nas pot vodi skozi Arkadijo – divjo, gorato in gozdnato pokrajino (živo nasprotje predstav o prijazni, mili, bukolični deželi brhkih pastiric in postavnih pastirjev, širnih zelenih pašnikov s čredami pohlevno pasoče se govedi in drobnice, kakršne sta nam iz izročila klasične in helenistične – še posebej rimske – poezije v naš novoveški čas posredovali renesansa in zatem še romantika), kjer po goličavah in poljih med gozdnimi zaplatami kraljujejo oljke in ciprese, tu in tam je videti tudi kakšno leho z nasadi Dionizovih trsov. Nedaleč od zahodne peloponeške obale se v spokojni dolini med borovci in oljkami – prestopili smo na ozemlje Elizije – skrivajo ostanki nekdanje Olimpije, prizorišča športnih bojev, med katerimi so celo najbolj bojaželjna helenska plemena in države odložila orožje; začetek olimpijskih iger sega v daljno leto 775 pr. n. št., ukinil jih je šele rimski cesar Teodozij leta 396 po Kristusu. Ker je šlo za velikanski, velepomemben panhelenski dogodek – poleg olimpijske družine bogov in jezika so bile igre edina skupna ustanova razdrobljenih in večno sprtih grških državic –, na katerega so svoje športne, politične in verske delegacije pošiljali vsi polisi, so ob športnih tekmovališčih, gymnazijih, vadbenih prostorih, kopališčih, stoah in stadionih zrasli še številni spremljajoči objekti, še posebej obredni prostori z osrednjim svetiščem boga Zeusa na čelu. Med številnimi, nekaterimi sorazmerno dobro ohranjenimi ostanki peristilov, propilej, templjev (Herinega, Filipeona, posvečenega makedonskemu kralju Filipu II.), stoe, vodnjaka (rimskega Nympheona Heroda Atika), gledališča, stadiona, ki večinoma datirajo iz poznega helenizma, so še posebej zanimive ruševine nekdanje Fidijeve delavnice, v kateri je mojster izklesal svojega orjaškega Zeusa in od koder so mogočno, več ton težko statuo neposredno prestavili v nekaj metrov oddaljeni tempelj. (Kip je že v antiki izginil neznano kam, so si ga pa za model vzeli kasnejši zgodnjebizantinski slikarji, ko so upodabljali Kristusa Pantokratorja.)
V sklop olimpijskega parka sodi tudi arheološki muzej, ki hrani nekatere izjemne artefakte iz zgodovine Olimpije, med drugimi ostanke obeh timpanov z Zeusovega templja (s prizori spopadov s kentavri, ki so prišli ugrabit ženske na Pelopsovo poroko), Praksitelovega Hermesa, kip boginje Niké, Zeusa z Ganimedom, nekaj metop z Zeusovega svetišča (z motivi iz Heraklejeve epopeje). Večji del spomeniške plastike, poslikane keramike in drugih umetnostnih zakladov grške antike pa je tako ali tako – žal (ali k sreči?) – razpršen po muzejih zahodnih držav, predvsem Anglije, Francije in Nemčije. Mogoče so tam res bolj na varnem in dostopni širšemu krogu obiskovalcev, a sam jih veliko raje gledam in pristneje doživljam v njihovem naravnem, geografskem in historičnem zaledju. Nemara prav zato, ker šele in situ najbolj avtentično pričajo o strašni rani in izgubi, ki sta ju čas in zgodovinski razvoj pustila na našem kolektivnem kulturnem izročilu in spominu.
Šesti dan, ponedeljek, 16. maja
Cesta se ovinkasto vzpenja med vse višje arkadijsko hribovje, namenjeni smo v odročno, 1.100 metrov nad morjem ležeče in v gorski zajedi pritajeno Apolonovo svetišče pri vasi Bassae na severozahodu Peloponeza. Spotoma se zaustavimo v prijazni gorski vasici Andritsini in si v senci mogočne stoletne platane na glavnem trgu privoščimo jutranjo kavo – ali si s čim krepkejšim privežemo dušo in umirimo želodec po serpentinasti vožnji navkreber –, sedeč med domačimi očanci, ki že navsezgodaj posedajo pred kavarno in živahno debatirajo.
Tempelj iz druge polovice 5. stoletja pred našim štetjem je posvečen bogu Apolonu Epikourosu (pomagalcu), zgradil naj bi ga Itkinos, arhitekt, ki je zasnoval tudi Partenon na atenski akropoli in Hefajstovo svetišče spodaj v mestu. Svetišče se odlikuje po neobičajni kombinaciji stebrnih stilov: zunanje stebrišče je narejeno iz masivnih dorskih stebrov, notranji naos oklepajo vitkejši jonski stebri, v samem središču pa je stal steber s korintskim kapitelom, kar je precejšnja izjema v arhitekturni zapuščini klasične dobe. Samotna lega daleč od človeških prebivališč in vojaških pohodov je tempelj obvarovala pred ujmami zgodovine in gradbenih plenitev (v bližini ni bilo nobenega naselja, kamor bi si ljudje odnašali »svete« kamne za gradnjo svojih posvetnih bivališč), so si pa seveda s kiparskim okrasjem lepo postregli britanski arheologi iz devetnajstega stoletja in večino metop in plošč s friza odnesli v svoje domače muzeje), zato je sorazmerno dobro ohranjen; pred erozijskimi vplivi vremenskih muhavosti pa ga že nekaj desetletij varuje mogočna šotorska ponjava, razpeta čez čvrsto jekleno ogrodje, da je vse skupaj od daleč videti kot cirkuški šotor. Na neki način ta sodobna »cirkuška« zaščita spomeniku tudi škodi, saj ga trga iz konteksta naravne gorske krajine, v katero so ga stari premišljeno umestili, po drugi strani pa gledalcu onemogoča pogled iz razdalje (saj so šotorske stranica razpete tik on peristilu), ki šele dopušča pravšnjo percepcijo in celovito dojetje arhitekturne umetnine.
Iz posvečene samotne gorske vrtače, kamor se je bil potajil hram v čast boga poezije, sonca in lepote, se spustimo nazaj do posvetne morske obale v bližini Olimpije, si omočimo noge v več kot osvežujoče hladnem Jonskem morju in si za povrh privoščimo še odmerek novodobnih pomagal k večjemu telesnemu ugodju in duhovni potešenosti (beri: pod platneno streho laičnega hramčka – koder pa vendar sam bog moli roko ven, kakor se reče v kleni slovenščini – popijemo kavico, kozarček ouza ali pomarančnega soka, poližemo sladoled ali, še raje, zvrnemo vrček ali dva mrzlega mythosa).
Sedmi dan, torek, 17. maja
Čez moderno zasnovan in elegantno speljan viseči most pri Patrasu zapustimo Peloponez in se preselimo v Ahajo, najjužnejši celinski del Grčije. V živahnem pristaniškem mestu se zaustavimo za kratek ogled novozgrajene cerkve Sv. Andreja, potem pa pot ob obali nadaljujemo do ljubkega ribiškega mesteca, skritega v zalivčku za mogočnim trdnjavskim obzidjem, Naupaktosa, bolj znanega pod latinskim imenom Lepant, kjer je združeno krščansko ladjevje pod vodstvom Juana Avstrijskega leta 1571 uničujoče razbilo turško pomorsko armado. Ker se je bil bitke udeležil tudi Miguel de Cervantes, so mu današnji Lepantčani pod mestnim obzidjem postavili spomenik, ki razen donkihotske postave prav nič ne spominja na velikega pisca, saj mahajoč z dvignjeno desnico bržčas zanosno kliče kristjane na sveti boj (ali pa jih, narobe, svari pred pogubnostjo vojskovanja?).
Popoldne prispemo na sklepno točko potovanja po sledovih antične Helade, v Apolonovo preročišče v Delfih v naročju Parnaškega pogorja. Počasi se po »sveti poti« mimo razvalin nekdanjih propilej, mestnih zakladnic, kjer so hranili darove posameznih polisov, povzpnemo do osrednjega templja, kjer je s skrivnostnimi magičnimi izparinami iz podzemnega sveta omamljena in božansko navdahnjena Pitija v spremstvu in ob interpretativni pomoči tamkajšnjih svečenikov dvoumno in zagonetno odgovarjala na ključna življenjska vprašanja in napovedovala usodo zvedavim posameznikom, za moč in oblast zainteresiranim vladarjem, avantur željnim junakom, naključnim popotnikom in zaskrbljenim ljudstvom. Šestero obglavljenih dorskih stebrov je vse, kar je ostalo od nekdanjega svetega domovanja »popka sveta« (ki izklesan iz kamna in bogato ornamentiran počiva v bližnjem arheološkem muzeju), kjer se je po mistično posredovanem božjem nareku – v govorici skrivnih znamenj, simbolov, metafor in, zakaj ne, poezije – odločala usoda človeških smrtnikov in neminljivih kraljestev. Danes o človekovi usodi ne odloča nobeno sveto preročišče več, v dobrem poltretjem tisočletju je človek počasi, a zanesljivo vso moč iz območja božje ingerence prevzel v svoje roke, spremenil svetišča v ruševine, svoje edino tusvetno življenje povsem prizemljil, pozabil na višji zakon, izpisan na nebesnem firmamentu ali v metaforični govorici plemenitih stavb sakralne arhitekture, in iz nekdanjih dionizijskih obrednih svečanosti naredil sejmarske spektakle za samoslepilni hipni užitek in večno pozabo.
Potovanje je na neki način res končano, se odpira kakšna nova pot …?
Osmi dan, sreda, 18. maja
Zadnji dan se med povratkom v Atiko in vožnjo na atensko letališče spotoma zaustavimo še v samostanskem kompleksu Blaženega Luke (Osios Lukas), čudovito ohranjenem bizantinskem svetišču iz 10. stoletja našega štetja, kjer še enkrat lahko okušamo velikansko kulturno in duhovno razliko med demokratičnim izročilom poganske antike in njene bivanjske razpetosti med apolinično sončno svetlobo in temnim dionizičnim opojem ter, na drugi strani, despotsko strogostjo in enoumnim mišljenjskim kánonom bizantinskega pravoslavja. Sam bom, bogme, zmeraj dal prednost od sonca obsijanim ostankom kamnitih stebrišč sredi oljčnih gajev in pomarančnih nasadov, opojnim vonjavam sredozemskih dišavnic, srebrnkastim odbleskom mesečine na nakodrani morski gladini, dražljivim napevom Apolonove lire, žlahtni kapljici iz Dionizovega trsa.
Recimo mu val, novi val balkanske literature (tudi glasba ni izključena, le da ne več tista iz 70. in 80. let), novi val (starih) balkanskih avtorjev – pri nas. Recimo mu tako in verjemimo, da bo trajal. Pa čeprav morda sprožen od zunaj, torej z evropskimi projekti, ki spodbujajo mešanje kultur, literatur in njihovih tvorcev, ki naj prestopajo (podirajo) meje … Prav tiste meje, ki smo si jih z osamosvojitvijo – žal – narisali tudi v glavah. A bistveno je, da Balkan ekspres še vozi, in še bolj bistveno, da ustavlja tudi v naši deželi. Tokrat nam je izkrcal starega znanca, bosansko-hercegovskega novinarja, urednika, glasbenika in predvsem pesnika Ahmeda Burića (1967). Predstavitvena turneja ob izidu pesniške zbirke je že spomladi romala domala po vsej Sloveniji – pesnik je bral in godel. No, pesnik je odšel, poezija ostaja.
»Nikoli nisem vedel, kaj je v življenju zares pomembno. / Vem samo, da so vse pesmi solze Dedka Mraza.« Čeprav se ena od osrednjih pesmi zbirke končuje s to na videz popolno deziluzijo pomena in poslanstva poezije, ki je odrejena le peščici tistih, ki še verjamejo v dobrega moža, so Vrata raja vendarle spisana s suverenostjo pesnika, ki o moči poezije očitno ne le ne dvomi, temveč jo celo dokazuje, potrjuje. Knjiga je izbor iz trojice dosedanjih avtorjevih zbirk, sestavljen v nov trden »pripovedni« lok. Uvodna, programska avtopoetološka pesem na široko odpre vrata v pesniški raj, ki pa ga že kar na začetku izenači s peklom, zadnja pesem pa s črnogledimi obeti začetek le potrdi: »Leta tečejo / in vse manj imam upanja, / da bom videl Buenos Aires. / Da bo moja domovina / čisti zrak.« (Tej osrednji misli zbirke sledi tudi naslovna ilustracija Samire Kentrić, ki je rajske strune harfe spremenila v rešetke …) Med platnicami beremo intimne zgodbe, aforistične komentarje, lucidne družbene diagnoze … Verze, ki jih je porodil uporni spomin na prostor in »čas, ki se je iztekel«. Burićeva poezija je v slikanju Atlantide – tragično izgubljenega doma, domovine in z njo povezanih ljudi, vrednot, ravnovesij in sploh mladostnih idealov – bridka, prizemljeno nostalgična, neredko pa tudi zašiljeno ironična, sarkastična.
Ahmed Burić namreč skladno s svojim priimkom, v katerem piha burja, hlastno niza verze, brezkompromisno komentira in reflektira družbeno dogajanje, posameznikovo nerazumnost, njegovo sprevrženo naravo … Da bi končno doumel, da bi si razložil njegovo in lastno tragiko (ali obratno). Pesnik se ne sprehaja po osamelih notranjih pokrajinah individuuma – s čimer pa se nujno ne odreka tudi odpovedi intimi in liriki –, temveč ustvarja poezijo epske imaginacije, intelektualnega zamaha, pronicljivega uma, ki premišljeno izziva, draži, dreza. Lahko bi rekli, da s poezijo svetu (nujno tudi sebi) vrača udarec. V mehko, tj. gnilo sredico prodira s kirurško natančnostjo, tako da se med verzi rado krvavo in tudi gnojno pocedi.
V pesmi je vpisana konkretna izkušnja vojne, begunstva, prebežništva, a tudi vrnitve v razsuto domovino in soočanja z njenimi zdesetkanimi ostanki. Distanca pesniku omogoča razširjeno, ptičjo, celo globalno perspektivo, ki pa ne ublaži bolečine in ne zmanjša tragike. Kajti dejstvo je kruto: »Kar je dobro za tvojo poezijo, / ni dobro zate.« V deklarativni angažiranosti, družbeni zavzetosti pesmi zadobivajo kosovelovski politični naboj. Toda ne v smislu aktualističnih parol, kajti pesnikova apolitičnost je izrecna: »nikoli nisem sodeloval pri pisanju programov, / niti nacionalnih niti televizijskih niti računalniških.« Podstat pesmi je angažma intelektualca ter družbeno delujočega in čutečega posameznika, pesnika, ki se čuti dolžnega izrekati svoje stališče. Stališče, porojeno v intimi ljubezni, prijateljstva, doživetij, pogovorov, utrinkov. To ravnotežje med parcialnostjo izkušnje in univerzalnostjo sporočila ustvarja trden koordinatni sistem, kjer pesemsko sporočilo ni prepuščeno naključju. Vzorčni primer takšne preciznosti je pesem V terc(in)ah, v kateri se komični konflikt na stranišču, ki spominja na prizor iz komedij Policijska akademija, izteče v satiričen komentar ameriške (zunanje) politike, kulture.
Prepoznavnost Burićeve poezije je v spoju racionalnosti doživljanja tragike in deziluzije na eni strani in posebne bivanjske brezkompromisnosti, odločnosti, četudi samoironične, na drugi: »Ne maram občutka nemoči, ki ga moč narave vsake toliko / razgali. Grmenje, ali ko veter zaziblje ograjo Empire State Buildinga.« V taki drži je čutiti tistega (stereotipnega) balkanskega duha, ki ga na domači grudi, prežetih s samozanikujočnostjo, iščemo zaman. S takšnim skoraj športnim odnosom do sveta se lepo staplja tudi pogosta športna metaforika, celo simbolika, ko denimo »celi svet pleše cvajto« ali pa pesnik ugotavlja: »Poezija je boks s povišano vročino. Ali proti njej.« Tragika se torej prej kot v jok in obup, spreminja v trpkost, želodčno kislino, modrice …, a tudi srd, pikrost, sarkazem, pa tudi nepogrešljivi humor. Pesnikovi udarci so merjeni natančno in brezkompromisno: »Narodi radi kažejo plese malomeščanskih šol / ponoči pa na skrivaj gledajo porniče.« Verzi pa spisani s posebnim zavestnim utopičnim poslanstvom oziroma vizijo očiščenja, vzpostavljanjem višjih etičnih standardov: »vendar, nekje zunaj časa in spominjanja, / prepričan sem, / bom reka, / ki očisti vse / in nosi in teče in / stoji in / je vse obenem. / Močna in vijugasta, / pa tudi ravna / kot puščica, ki jo sproži Telemah. / Ja reka bom, če me bo kdo vprašal.«
V Burićevo poezijo je vpisana poetika izjavljanja, statementa, ideje, opredeljevanja do družbene stvarnosti, zato se v njej podrobno izrisuje tudi podoba ne le potopljenega, temveč pravkar rojenega kot tudi prihodnjega trenutka. Globalizacija, tranzicija, korporacija, konzumacija, komercializacija, pa tudi vse oblike fašizmov, strahovlad ipd. so vsem znani pojavi zahodne in vzhodne sodobnosti, a njihovo uničujoče bistvo zna precizno in osebno razgaliti le poezija. Burićeva s posebno trpko slastjo.
Zbirka se zdi motivirana in tudi osmišljena z iskanjem smisla v absurdu zgodovine in zdajšnjosti »danes, ko je vse / manj besed, / ki imajo pomen, / kot tudi ljudi.« Če je Boris Pahor svojo posttravmatsko izkušnjo po prihodu iz taborišča poimenoval in romansiral z naslovom Spopad s pomladjo, lahko Buričevo poezijo označimo spopad z deziluzijo in nesmislom, ali s pesnikovimi besedami: »Vsa ta leta / se v skoraj pravilnih periodah / oglaša poezija, / in skoraj praviloma / predstavlja ostanek neizživetega otroštva, / ukradenega v pokvarjenem ritmu / menjavanja generacij.« Poezija torej kot vrata v raj in pekel hkrati, dženet in džehenem hkrati: »In zdaj se sprašujem, po vsem, kar se je zgodilo, ali je ljubezen dovolj / močan argument, da me prepriča, da je življenje, ki smo ga vrgli vstran, / le ni bilo zaman.« Ljubezen kot teoretična protipomenka smrti v praksi žalostno izgublja … Ostaja kot ideal, amfora na dnu morja sanj. »In sanjal sem, kako sem se nekoč / poljubljal na Tromostovju, in mogoče sem takrat, / ko sem hlastal za njenim jezikom, / ki ni moj materni jezik, zamudil vlak za mamine vnuke, / toda tisti poljub je bil nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživel.«
Podobno kot knjiga v celoti imajo domišljeno, k ideji stremečo zasnovo tudi posamezne pesmi, vsaka v svojem izrazitem ritmu, melodiji, pogosto s pripevom. Njihova zvočna obleka je vse prej kot sramežljiva, vsaj v prevodu kar petih prevajalcev je tako, pesmi kličejo po nastopu, recitaciji, v njih pa vsem smrtim navkljub vibrira življenje, celo zanos. Naj vstopi, kdor si upa, čez mejo.
Ahmed Burić: Vrata raja. Prevedli: Dušan Šarotar, Esad Babačić, Jelka Ciglenečki, Stanka Hrastelj, Dijana Matković. Novo mesto: Goga, 2015. 107 strani, 17,90 €.
Zabavno, kako so lahko nekatere knjige nenadoma, v čisto drugačnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah, znova povsem na mestu. Žal redkokdaj ha-ha zabavno – in tudi aktualnost Gladu Knuta Hamsuna (1859–1952) zbuja prej vse drugo kot smeh. Roman norveškega pisatelja, ki je bil z izvirnim naslovom Slut izdan leta 1890 (in prvič preveden v slovenščino že leta 1925, poslovenil ga je Fran Albreht), je – tu se ni kaj vrteti okrog vrele kaše – na trenutke skorajda mučno branje. Neimenovani prvoosebni pripovedovalec skuša v izdihljajih 19. stoletja v Kristianiji, današnjem Oslu, preživeti s pisanjem, zaradi česar tolče preklemansko revščino. Na začetku je težava predvsem v tem, da mu njegovo pisanje bodisi zavračajo bodisi je drastično podplačano, a vse težje razmere mu začnejo sploh onemogočati delo – ne more se zbrati, misli mu bezljajo, postaja paranoičen, blodi in blede, potem nima niti za svinčnik, nima za svečo, zebe ga …, predvsem pa ga muči stalno prazni želodec. Kot zapiše Janez Pipan v izčrpni spremni besedi (ki je odlična, le kakšni literarnovedni termini niso ravno najbolj ustrezno rabljeni); lakota v romanu »ni samo stanje telesa, socialna okoliščina ali položaj eksistence […], temveč tudi fenomen, ki ga pripovedovalec analitično opazuje, anatomsko raziskuje in ironično komentira na svojem lastnem primeru (telesu)«. Opisi, kako ga lakota votli oziroma prazni, spreminja v le še lupino človeka, ne le fizično, ampak tudi psihično, družbeno in eksistencialno, so detajlirani, doživeti in milo rečeno pretresljivi. Človeško in literarno. Posebno, ko po prvih dveh delih že ugotovimo, da se bodo stvari ciklično ponavljale: da se bodo vedno bolj začasni trenutki odrešitve kmalu sesuli v cestni prah, samo krogi se bodo vedno bolj ožili, bolj kot bo protagonist vrtal proti dnu; potem postane branje še toliko težje, napito z občutkom neizbežnega.
Skratka, ta hoja po robu preživetja, ko se je treba boriti ne le proti zunanjim okoliščinam, temveč tudi sam s sabo; to je današnja prekerščina. Ko opravljaš že itak zahtevno delo, a moraš ogromno sil usmeriti najprej v to, da si sploh zmožen delati. Da se ob nizkih, nerednih in pregovorno zamujajočih honorarjih sploh zmoreš zbrati in misliti še na kaj drugega kot na to, kdaj bo kakšno nakazilo. In ko ta trud postaja vse bolj namenjen samemu sebi, ne več delo samo, ampak trud za delo: »Samo vztrajati je treba! In če je treba samo vztrajati, sem jaz pravi človek.« Če sam težko rečem, da bi bil ravno lačen, ker mi je z nekaj sreče in naključij vedno uspevalo ravno še nekako živeti iz rok v usta; pa si izredno težko predstavljam, kako preživijo nekateri moji kolegi. O tem gotovo ni lahko govoriti, danes nič lažje kot včasih. Pripovedovalec Gladu tako precejšno mero svoje energije zapravi za to, da bi druge prepričal, da ne potrebuje njihove pomoči, da je vse v redu; za divje fabuliranje, s katerim skuša prepričati tako sebe kot svojo okolico oziroma kar naključne meščane, s katerimi se zaplete v pogovor. V ozadju njegovega (prozornega) prikrivanja in laži ter izmišljevanja novih identitet je ves čas zavedanje tega, da je revščina nekaj nečloveškega, nekaj, kar človeka razlasti vseh človeških lastnosti. Tako je eden od najglobljih in najtrših padcev prizor, ko si pri mesarju izprosi kost »za psa«, v katero, skrit pred očmi, zagrize sam – v lakoti je degradiran na žival. (Pri tem mi na misel pridejo še vedno žive pripovedi o slovenskih gastarbajterjih, ki so si v Nemčiji kupovali pasje konzerve.)
Lakota pripovedovalca tako počasi preoblikuje iz modernega subjekta proti (ne)subjektu modernizma – ga desubjektivizira. Glad Knuta Hamsuna je namreč nekako na startni poziciji modernega oziroma kar modernističnega romana. V preteklosti so njegov status sicer nekoliko preveličali, saj lahko z nekaj zdrave distance že ugotovimo, da je bil proces oblikovanja modernizma dolgotrajen in večsmeren ter da ni šlo za noben nenaden in radikalen »prelom«, kot so to prikazovali raziskovalci, zlasti pod vplivom umetniških manifestov in drugih avtokanonizirajočih tekstov. Nekatera zbližanja s tokom zavesti in omenjeno strukturo modernističnega (ne)subjekta se sicer pojavijo, a ne veliko izraziteje kot pri nekaterih drugih avtorjih, ki jih imamo danes za protomoderniste. Hamsunova proza na določenih točkah spominja na našega Cankarja, posebno na začetku, ko je pripovedovalec še cel moralist in idealist, ki se čuti nekako vzvišenega nad revščino, v katero tone. Mimogrede, sam o Hamsunovih nacističnih afinitetah ne bom izgubljal besed, ker lahko o tem berete skoraj v sleherni recenziji romana, poleg tega je ta zgodba, za tiste, ki jih zanima, z vseh možnih vidikov razdelana v spremni besedi. Toda v tej vzvišenosti nad kolegi proletarci in revščino, v tem občutku samoumevne superiornosti in zgroženosti nad lastnimi okoliščinami in soljudmi ni težko post festum razbrati Hamsunovega političnega prepričanja – kot je v vsakem umetniku, ki se ima za neupravičeno nerazumljenega in po krivici spregledanega genija, vedno že cel kos fašista.
A pustimo torej to ob strani. Glad je predvsem roman atmosfere, s čimer ne mislim le na psihosomatska občutja, ki vam jih bo vzbudilo branje pripovedovalčeve bede in šavsajočega gladu. Pripovedovalec je flaneur in Kristianija, z vsemi svojimi ulicami, hišami, ovinki in meščani, je njegova druga koža. Človek bi skorajda pričakoval, da bo romanu na začetku priložen zemljevid – kot v sodobnih fantazijskih pustolovščinah. Kristianija deluje istočasno s svojo fizično prezenco in svojo fantomskostjo, kakor ga vidimo skozi pripovedovalčeve oči. Z Modrijanove založbe so se na Facebooku šalili, kako da bom med branjem neprestano lačen; a roman me je v enaki meri povsem prestavil na Norveško v zatonu 19. stoletja. Ko sem se predramil iz zamaknjenosti branja, sem pogosto potreboval nekaj sekund, da sem ugotovil, kako da zunaj ni snega, mraza in teme. Pa sem knjigo bral sredi poletja, v senci brajd na viseči mreži, ob hladnem pivu in v družbi vsaj ene mačke. In prvo sekundo ali dve sem si potem večkrat oddahnil, ker nič od tega ni bilo res. A tisto, kar je v tej knjigi res, je stvarnost, ki človeka čaka, ko poletni meseci izzvenijo in rezerve na računu skopnijo. Ko je treba spet na rob furat sizifa.
Objavljamo tretji del potopisa po Peloponezu, ki ga je napisal Jaroslav Skrušný. Prvi del lahko preberete tu, drugega pa tu. Naslednji teden sledi nov, zadnji del.
Mistra
Četrti dan, sobota, 14. maja
Zjutraj sprehod po Navplionu, ki se še ni scela prebudil, ulice so prazne, le iz redkih kavarnic zadiši po kavi, trgovci se krmežljavih oči začudeno ozirajo po prezgodnjih obiskovalcih, zato pa povsod vladata red in čistoča, iz klasicističnih meščanskih hiš, ulic in trgov, zidanih iz klesanega kamna, celo iz nekdanje džamije, spremenjene v muzej, veje nekakšno zadržano dostojanstvo, kot da je mestece v svoji kolektivni podzavesti ohranilo spomin na slavne dni, ko se je ponašalo s častitljivim statusom prestolnice novo nastale države.
Še naprej se sučemo po Argolidi, na vzhodni strani Peloponeza, pot nas po slabi uri vožnje pripelje v antično mesto, ki je pokrajini dalo ime in je še danes njena prestolnica – Argos. Njega dni pomembna polis, ki je dolgo skušala obdržati nevtralen položaj v času peloponeških vojn, zlasti med bližnjo Sparto in Atenami, je od spomenikov svoje slavne preteklosti ohranila predvsem v skalo vsekano gledališče, ki je bilo v klasični dobi daleč največje na Peloponezu (sprejelo je lahko nad 20.000 gledalcev). Iz grških časov se je ohranilo nekaj reprezentančnih kamnitih sedežev v prvih vrstah, namenjenih mestnim odličnikom in svečenikom, rimska doba je za seboj pustila nekaj ostankov opečnatih zidov proskenija in stranskih kril amfiteatra.
Iz Argolide se preselimo v Lakonijo (Lakedaimon), v hribovito krajino okrog Šparte, in s ceste že od daleč zagledamo po strmem pobočju gore Tajget (Taygetos) raztresene ruševine kamnitih zidov in kupolaste strehe pravoslavnih cerkvic – ostanke mesta Mistra (Mystras), sedeža nekdanjega bizantinskega despotstva Morea, ki je cvetelo v 14. in 15. stoletju, dokler ni leta 1460 padlo v roke Otomanskemu cesarstvu. Zadnji despot v Mistri je bil Konstantin XI. Paleolog, kasnejši bizantinski cesar. Po osmanskem zavzetju se je mesto počasi izpraznilo, sedež turške upravne enote se je preselil v bližnjo Šparto, danes med redkimi ruševinami nekdanje pokrajinske prestolnice vztrajajo le še despotova palača (ki jo počasi in marljivo obnavljajo) in nekaj majhnih, sramežljivo vase zgrbljenih, a kljub temu imenitnih bizantinskih cerkva z dokaj dobro ohranjenimi poznosrednjeveškimi freskami. Med pravoslavnimi hrami je edina še delujoča cerkev Sv. Pantanassije (ženska oblika izraza pantokrator) z ženskim samostanom, zelo lepo ohranjena pa je tudi nekdanja metropolija.
Doživim manjši civilizacijski šok, pravcati kulturni trk, saj na mah preskočimo poldrugo tisočletje zgodovine: iz mediteransko sončne, na vse vetrove odprte, pluralistične, poganske, senzualne, lepoti golega človeškega telesa zapisane antične Helade zdrsnemo v polmračni svet bizantinskih obokov, utesnjujočih ikonostasov s pozlačenimi in od voščenk potemnelimi ikonami, ki v venomer enakih, strogo kanoniziranih držah in ikonografsko predpisanih oblačilih prikazujejo asketsko spotegnjene podobe poduhovljenih obrazov in ortodoksnih postav Boga očeta, Kristusa pantokratorja, Matere božje in strumne vojske pravoslavnih svetnikov. En občutek in eno spoznanje pa ne glede na velikansko časovno in kulturno razdaljo in razliko ostajata enaka: tudi tu, sredi gozdnatega pobočja hribovite Lakonije raztreseni in kot ptičja gnezda med zelenjem pritajeni, so sveti hrami grškega pravoslavja s kupolastimi opečnatimi strehami in kamnitimi zidovi dandanes ostali brez primarne namembnosti, brez temeljne religiozne funkcije, na neki način podobno izpraznjeni kot stebrišča Ateninih templjev na prepišni in od sonca prežarjeni Akropoli, obiskovalcu se ponujajo le v svoji »drugotni«, sekularizirani, zgodovinski spomin drameči in estetsko ugodje vzbujajoči razsežnosti.
Kot nalašč – da bi prehodi ne bili preostri in razlike ne predrastične – se v okrilje antične Helade vrnemo v Šparti, nekdanji strogoredni tekmici uživaških Aten in prestolnici Lakedemoncev. Vsej svoji slavni vojaški zgodovini in zmagoslavni gloriji navkljub današnja Šparta hrani le malo snovnih spominov in spomenikov na svojo junaško preteklost: na robu sodobnega mesta se za zarjavelo in skrivljeno kovinsko ograjo – ob kateri radi posedajo, spijo in se hranijo okoliški cigani, ki za seboj puščajo na kupe vsakršne nesnage – tiči zanikrn parkec z nepokošeno travo in kupi smeti, med katerimi se skrivajo borni ostanki nekdanjega Artemidinega svetišča. Zato pa je pot od ruševin templja navkreber proti akropoli toliko prijetnejša: steza se vije skozi gost oljčni gaj stoletja starih dreves z orjaškimi, na vse mogoče strani in načine skrivenčenimi debli in razvejanimi košatimi krošnjami. Starodavni oljčni nasad v domišljiji nadomesti stebrišča peristilov in propilej, šelestenje srebrnkastih listov in igra svetlobe in senc ob najvišji uri tega sončnega poznopomladnega dne ustvarjajo rahlo svečano vzdušje nekega pradavnega, skrivnostnega, nikoli povsem zamrlega obreda, ki v teh krajih – na tleh rojstva filozofije kot veselja nad védenjem – kajpak ne more biti drugega kot radostna hvalnica žitju in bitju, begoten šepet pritrjevanja obstoju, slavospev in zahvala za navzočnost vsega, kar je. Z vrha akropolske vzpetine se iz oljčnega templja odpira pogled na ostanke gledališča v podnožju, daleč za njim se proti obzorju širi sodobno špartansko mesto. In ko se vrnemo vanj, nas sprejmeta profani trušč in direndaj na mestnem stadionu, kjer se ima popoldne odigrati lokalni nogometni derbi; okrog in okrog stadiona so nanizani kioski in prodajalnice s hitro hrano in pijačo, od marsikje se vije dim in ščemi vonj z žara, na katerem se vrtita tu kozliček, tam jagenjček, iz zvočnikov oglušujoče buči sodobna narodnozabavna glasba v ritmu sirtakija z anglo-ameriškimi primesmi, na prodaj je vsakršna sejmarska krama bleščečih barv in dvomljive kakovosti. In nad vsem tem potrošniško uživaškim vrvežem in kakofončnim vriščem in bliščem se na visokem kamnitem podstavku pod nebo nemo in ponosno dviguje bronasti kip s ščitom, čelado in mečem opravljenega velikega špartanskega vojskovodje Leonide, ki se je v bitki pri Termopilah (leta 480 pr. n. št.) s svojimi tristotimi pogumnimi vojaki postavil po robu desetkrat premočni perzijski vojski in za skupno grško stvar žrtvoval sebe in svojo hrabro lakedemonsko četo.
Popoldne se sprehodim po središču mesta; poiščem si senčnato teraso na glavnem trgu Sv. Jurija (Plateia hagios Georgios), si naročim pivce in se počutim kot v katerem koli evropskem mestecu na sobotno popoldne: nogometna tekma je že mimo, zvočniki so utihnili, ljudje se lenobno sprehajajo po ulicah in trgih, si ogledujejo izložbe, se igrajo z otroki v parkih, ližejo sladoled, se pogovarjajo po mobilnih telefonih, posedajo na kavarniških terasah. Ne bi mogel reči, da mi današnja Grčija – tudi tu, v provinci, sredi Lakonije, v centru podeželskega mesta – daje vtis hudo ranjene, težje poškodovane dežele, kaj šele države na robu kolapsa; pa okrog mene ne postopajo imenitniki iz premožnega sloja, tovarnarji, bankirji ali politiki, ne, sproščeno špancirajo preprosti meščani srednjega sloja, neženirano se vdajajo skromnim, a najbrž zadovoljivim užitkom za konec tedna, na njihovih izrazih, hoji in drži ni videti zaskrbljenosti, potrtosti ali, bog ne daj, depresije. Dolgo zgodovino imajo za seboj Heleni, marsikatero bridko preizkušnjo so prestali, ne bo jih zlepa pobralo, kos bodo bržčas tudi računarski in mešetarski pameti Evropske unije in mednarodnih finančnih skladov, prezgodaj jim nekatere pregrete levičarske glave (tudi v našem tisku) pozvanjajo z navčkom.
Vsake toliko mi Jan po SMS sporoči trenutni rezultat na tekmah španske lige Granada – Barcelona in Deportivo – Real Madrid. Tekmi odločata o španskem državnem prvaku; če hoče Barça obraniti lanski naslov, nujno potrebuje zmago, zakaj Real v Coruñi že po nekaj minutah vodi z 0 : 2. Razplete se po mojih željah, Barça zmaga z 0 : 3, prvenstvo je dobljeno; do ušes se mi smeje, ko mi mora zvečer v hotelu Miloš – zagrizen navijač galaktikov iz Madrida – skrušeno seči v roko in mi čestitati za ponovni katalonski triumf.
Pričakovali bi, da bosta lirski subjekt oziroma lirska subjekta pesniške zbirke Iva Svetine Otroka v jaguarju otroka. To obljublja tudi avtorjev pripis na koncu knjige, v katerem oznanja, da sta ga po mnogih letih »otroka znova obiskala«, kar je botrovalo nastanku pričujoče zbirke. Vendar dobi bralec med prebiranjem dela občutek, da je njen subjekt vse prej kot mladosten. Najprej zaradi nenehnega kopičenja podob, ki mu onemogočajo, da bi stopil v ospredje in se razkril – kar niti ni tako moteče, sploh v kontekstu Svetinove poezije, ki je raje pripovedna kot izpovedna –, nadalje pa predvsem zaradi jezika, načina izražanja in dojemanja sveta. Njegov subjekt namreč ne bi mogel biti bolj odrasel, krut, neizprosen; torej ravno nasproten naivnemu, svetlemu, nedolžnemu in radoživemu otroku: »Na rezilu giljotine se je nabralo preveč; / ne le kri, koža, lasje, čipke, smrt in radost / ljudstva, ki se je odtlej imenovalo svoboda, / rezilo se je skrhalo in vratna vretenca so kričala / od bolečine«.
Toda ob poglobitvi v verze se izkaže, da ne gre toliko za odsotnost otroškega, ampak bolj za iskanje ostankov mladosti: »potočki in zaljubljenci po bregovih navzdol, / po rdečih sledeh za izgubljenimi drobci otrok«. Subjekt hrepeni po teh drobcih, ki so zanj že oddaljeni, a so mu vseeno tako ljubi. Nekako poskuša najti način, da bi se pregrizel do njih, pa četudi bo moral za to prečkati reke krvi. Ob tem nanj pritiska teža celega sveta, vseh preteklih izkušenj in minulih življenj: »Vsi ležejo name, neznosna teža, nihče jih ni vabil, / najmanj jaz, ki sem samo spomladanski potok«. V tej luči se razjasni začetni citat knjige, ki si ga Svetina izposodi od Dušana Pirjevca: »danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekoliko temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila jesen: jesen sredi poletja«. Svetino sta torej obiskala otroka, toda zdaj govorita skozi druge oči. Zato to ne moreta več biti otroka, ampak sta le še senci, ki poplesavata med verzi, polnimi jesenskega listja.
Svetina v najnovejši zbirki nadaljuje svoje spogledovanje z estetiko grdega. Verz »saj vsakdo rad bi prebral, / kako se je naoljen kol skozi zadnjico zaril / in pri vratu, na desni strani, prebodel bošnjaško telo« se nedvoumno nanaša na knjigo Most na Drini nobelovca Andriča – in res je vsaka nova pesem iz Otrok v jaguarju nov kol, na katerega nas pesnik natakne, s katerim nam »prebode telo«. Gnusnost in groza sta včasih prignani do skrajnosti, kot da si avtor ne more pomagati in hoče šokirati za vsako ceno, toda efekt se slej ko prej izpoje. Če na začetku še onemimo ob npr.: »Bosa stopaš po črepinjah, krvaviš iz tisočerih ran, / menstruacijska kri ti polzi po notranjosti / stegen, sladkost privablja čebele, / da izdelajo rdeči med, ki si ga nerojeni kralji / mažejo na odrezane jezike«, kasneje verzi, kot je npr. »Amazonkah, ki niso pobile vseh novorojenčkov / moškega spola, ampak so si odrezale tudi desno dojko«, nimajo več želenega učinka, saj jih že nekako pričakujemo. Najbolj močno tako na koncu zazvenijo tisti, ki jih ne gradijo nujno grozovite podobe, a se za njimi slutijo tragične zgodbe: »le materi se prikaže mrtev otrok / in se ji kot gad ovije okoli bledega gležnja«. Enako groba je tudi seksualnost, nič več ni nežnosti ali miline, vse je le nagon – in tu se pokaže prava živalskost zbirke. Vse na svetu se vrti okrog seksa, le seks se vrti okrog moči, bi rekel Oscar Wilde; tako se tudi v Otrocih v jaguarju skozi erotične prizore potrjuje moč, pohlep po njej pa to moč sprevrača v brutalnost: »Hrepeneči hermafrodit, posiljen z žensko / strastjo, pobrit v Kleopatrini predsobi, / da se ga dotikajo skopljenci, njegovih jajc, / prsi in drobnega uda«.
Podobno kot v prejšnji Svetinovi zbirki, Strašni delavci, je tudi ta dodobra napolnjena z mitologijo in navezavami, vendar so slednji delovali bolj izpiljeno in metodično, saj je bilo podobje zajeto predvsem iz simbolizma z Baudelairom in Mallarméjem na čelu, v Otrocih pa z njim nenadzorovano preskakujemo v času. Če smo še v nekem trenutku trdo zasidrani v antiki in sledimo Sapfo, nas naslednji katapultira v Sovjetsko zvezo in na Goli otok, zato se zdi zbirka brez jasnega vodila. Na koncu Svetina sicer zapiše, da sta glavni navdih za zbirko roman Dafnis in Hloa (Longos) ter ep Herman in Doroteja (Goethe), dve ljubezenski pripovedi, ki odsevata vsaka svoj čas, toda to le še dodatno zamegli kontekst. Vse, kar je ostalo od ljubezni, je namreč grobost; tako krhko in rahlo čustvo, kot je ljubezen, v Otrocih nima najmanjših možnosti za preživetje. Še najbolj na svoja domnevna vpliva zbirka tako spominja slogovno, saj so pesmi oštevilčene in razdeljene na kitice, praviloma z zaznamovanim besednim redom, ki bralca vrača v preteklost in vzpostavlja nek ritualen, odmaknjen odnos do zapisanega. Bolj kot na omenjena, se torej zbirka Otroka v jaguarju naslanja na že omenjen Andrićev Most na Drini, najprej zaradi izpostavljene krutosti in neizprosnosti, pa tudi zaradi samega »žanra«, saj Svetinovi poetiki, navdahnjeni s takimi in drugačnimi osebnostmi, kraji in dogodki, bolj odgovarja zgodovinski kot ljubezenski roman. Nezmožnost vrnitve v čas lastne mladosti subjekt vleče k tlom, kjer ga čaka njemu lasten kol, na katerega je bil nataknjen že mnogo prevečkrat.
Ivo Svetina: Otroka v jaguarju. Maribor: Pivec, 2016. 89 strani, 20 €.
Čisto možno je, da boste zdaj naveličano zavzdihnili in si mislili, da ste o aferi prebrali že preveč in da je čas, da namesto poročil o njej preberete še kaj svojega počitniškega čtiva. Naj torej že kar na začetku povem, da to ne bo besedilo o aferi, temveč o stanju stvari, da v njem ne bom žonglirala z imeni, temveč z zgodbami, ki jih je veliko in ki v tem trenutku kar kličejo po tem, da se jih osvetli.
Pred leti, kmalu po selitvi v tujino, je v flamskih medijih kar vrelo od debate o tem, kako se soočati s seksizmom v vsakdanjem življenju in kako se boriti proti njemu. Začelo se je s kolumno na enem od blogov, ki ji je sledil nepričakovan plaz anonimnih izpovedi žensk z vseh koncev dežele. Kmalu zatem je socialne medije preplavil hashtag #wijoverdrijvenniet (#nepretiravamo), ki je v uporabi še danes. Sram me je, če pomislim, da sem takrat, ko so vsi govorili o tem, kako grozljivo je, da ženska ne more iti v trgovino, na sprehod ali v službo, ne da bi jo na poti kdo oblajal ali si ob pogledu nanjo širokopotezno brisal sline, zamahnila z roko, češ, poglejte jih, razvajene zahodnjakinje, spet se nekaj grejo, to so pa ja reči, ki se jih mora ženska pač slej kot prej navaditi. MORA. NAVADITI. Reagirala sem torej kot nekdo, ki je bil v takšno kulturo komunikacije priučen in ki mu je vključenost v družbo narekovala sprejetje določenih vzorcev. Da se ob opolzkih komentarjih (spomnimo se le zimzelenega poletnega hita Po čem ližeš?, ki sem ga ob lizanju sladoleda prvič slišala, še preden so mi dobro zrasle prsi) obrneš stran ali se celo nasmehneš, ker s tem pokažeš, da si močna, da razumeš šalo in da te prav to razumevanje postavlja v enakovreden položaj z moškim.
Nič čudnega torej, da sem, ko sem začela študirati in se vključevati na trg dela, takšne vzorce že ponotranjila in se, čeprav mi je v mislih večkrat šlo na bruhanje, proti njim nisem pretirano borila. Ko me je na neki literarni zabavi moški, ki mi je bil tedaj nadrejeni, po ležernem klepetu o tem in onem vprašal, ali greva k njemu zdaj ali čez pol ure, se mi je najprej zataknilo v grlu, nato pa sem že začela razmišljati, ali sem mu mar dala napačen signal. Na koncu je sam nič kaj osramočeno pojasnil, da ponavadi to tako gre in da ni pričakoval, da mi ne bo do tega. Ko je kasneje neki drugi nadrejeni zjutraj v pisarno pričel prihajati z značilnim pozdravom Čao, pičke!, smo pičke malo zmajevale z glavo, češ, ta pa res ne zna izbirati besed, ko pa smo končno zbrale dovolj moči, da bi se temu uprle, so nam prepovedali skupna kosila, ker da se sindikaliziramo. Eni zločini so pač večji od drugih.
Znano je, da v kulturnih institucijah večino mest zasedajo ženske, zaradi narave dela in pičlega zaslužka. Znano je tudi, da v teh istih institucijah večino vodstvenih mest zasedajo moški. Ti imajo že pregovorno dober nos za to, da izvohajo najbolj sposobne punce, ki se po možnosti kitijo še z zavidljivo osebnostno lastnostjo, ki se imenuje nekonfliktnost. Ki torej znajo biti tiho, se obrniti stran, ne zastavljati preveč vprašanj, ubogati. Ki iz hvaležnosti za to, da so jih odkrili in jim dali možnost za delo, nikoli ne prosijo za povišico, ker, kot mi je nekoč rekla neka znanka, se to za žensko ne spodobi. Ki se tedaj, ko veliki pesniki opevajo sposobnost in vizionarstvo njihovih šefov, ki so jih našli in jih naredili, blago nasmihajo in hvaležno kimajo, tako kot se nasmihajo in kimajo tudi tedaj, ko jih kakšni drugi veliki pesniki ščipajo za rit ali izkoristijo množico, da se s svojimi penisi podrgnejo obnje. Kakšna čast, začutiti penis velikega pesnika na svojem stegnu!
Logika, ki pravi, da smo ženske zato, da nas moški naredijo, da nam omogočijo opravljati delo, ki se ga njim samim ne da, da ga opravljamo tako, kot hočejo oni, jim s tem izkažemo hvaležnost in si pridobimo njihovo zaupanje ter vstopnico v svet sladke vrhunske slovenske književnosti, je izrazito moška in močno zabetonirana. Moški so pač veliki avtorji, veliki direktorji, veliki frajerji, ki debatirajo o pomembnih rečeh in snujejo vizionarske plane, ženske pa smo izvajalke, organizatorke, svetovalke in si mesto ob njih zaslužimo predvsem zato, da njim ne bi bilo dolgčas in da spotoma mogoče še kaj opravimo. Kolegico pesnico, ki je pred leti kot edina ženska nastopila na nekem branju, je pred dogodkom nek moški kolega recimo poslal po stole, ker da jih je pred odrom premalo.
Čedalje bolj besna postajam, ko razmišljam o tem, na kaj vse pristajamo in v kakšen sistem smo se ujele. Kako kot ženske sprejemamo dane nam vloge, saj bi sicer ostale brez vsega. Kako si ne upamo podpisati peticije proti seksizmu, da se ne bi komu zamerile. Ker tako to gre. V malem, zatohlem prostoru, kjer so bile pozicije moči že zdavnaj razdeljene in pravila že zdavnaj napisana, se moraš, sploh kot mlada ženska, teh pravil naučiti na pamet in paziti, kako si izbiraš sovražnike.
Ženske, ki jih poznam, ženske, ki spregovarjajo, ženske, ki jim je dovolj, ženske, ki so utrujene od bojev, ki jih morajo bojevati vsak dan znova, so ženske, ki bi se veliko raje kot s tem, o čemer govorimo, ukvarjale z drugimi rečmi, snovale vizije in načrte, ustvarjale, pa jim za to zaradi strukturnih bojev prevečkrat zmanjka časa.
Je to nekaj, kar se dogaja samo na kulturni sceni? Je to nekaj slovenskega? Balkanskega?
Naj se za konec še za hip vrnem na zahod. V Gentu, kjer živim, je pred kratkim na univerzi izbruhnil velik škandal z uglednim profesorjem in nekaterimi njegovimi doktorskimi študentkami v glavni vlogi. Razlog: zloraba moči, prekoračitev pristojnosti. Podrobnosti si lahko brez pretirane domišljije predstavljate sami. Rektorica se je na to odzvala z ogorčenjem, razočaranjem in gnusom. Podobno so reagirali tudi vsi drugi: zaposleni na univerzi, mediji. Vsi po vrsti so obsodili način njegovega delovanja, nihče mu ni stopil v bran, nihče ni opravičeval njegovih dejanj, nihče ni omenjal besed, kot so zareklo se mu je, zaneslo ga je, ni tako mislil, spozabil se je, nihče se ni spraševal o psihičnem ali zdravstvenem stanju študentk, o tem, kdo stoji za njimi in kdo jih je prisilil v prijavo, da bi s tem diskreditiral velikega profesorja in zasedel njegov stolček. Študentke so ga prijavile zato, ker je postopal narobe. Pika. Študentke so bile to sposobne presoditi in narediti same. Pika. Avtoritete so njihovi presoji zaupale in mediji jih niso skušali diskreditirati. Tu je razlika. Pri nas se v primerih, ko se ženska upre moški moči, moški spremeni v žrtev dobro orkestrirane zarote, ženska pa v nesposobno, psihično bolno, maščevalno feministko.
Ne torej, da na zahodu seksizma ni, samo sistem ga ne upravičuje tako kot pri nas. Prijatelj, ki poučuje na Oxfordu, mi je nekoč pravil, da mora vsak izpit in vsako govorilno uro z žensko študentko v svojem kabinetu opraviti pri odprtih vratih, saj tako zahteva pravilnik. Takrat se mi je to zdelo bizarno (oh, kako naivna sem bila), zdaj se mi to sploh ne zdi več odveč. Nujno se mi zdi zgraditi nove mehanizme, ki jih ne bodo poganjali seksizem in zloraba moči, nujno se mi zdi izrecno obsoditi vsakršno uporabo obeh, nujno se mi zdi govoriti o tem in vzgajati nove generacije (moških in žensk), da ti ne bodo prevzeli okostenelih in (pre)dobro ukoreninjenih vzorcev.
Želim si, da moja hči čez mnoga leta ob pozdravu Čao, pička ne bo le zavila z očmi in zamahnila z roko, da bo vedela, da se ji ni treba smejati seksističnim šalam, da bi bila močna ženska, in da se svet ne bo obrnil stran, če bo vpila, da je kdo posegel pregloboko v njeno intimo. Želim si, da bi lahko bila, karkoli si izbere, velika avtorica ali organizatorka, velika direktorica ali svetovalka, in da bo to lahko opravljala tako, kot si bo sama zamislila in hotela, da se bo imela možnost narediti sama in delati z ljudmi, ženskami in moškimi, ki bodo na svojih mestih zaradi svojih sposobnosti in ne zaradi spola, pravih prijateljev ali letnice rojstva. Pravzaprav si vse to želim že zase in svoje prijateljice, samo nisem čisto prepričana, ali nam bo tako hitro uspelo.
Danes zjutraj je bila v Delu objavljena odstopna izjava Evalda Flisarja z mesta predsednika slovenskega centra Pen.
Čeprav sam za odstop navaja druge razloge od tistih, zaradi katerih smo ga k odstopu pozvali, nas veseli, da se po dobrem tednu dni, ko smo sprožili peticijo za njegov odstop, stvari umirjajo.
Vnovič bi radi poudarili, da ni šlo za obračun z Evaldom Flisarjem, marveč za obračun s seksizmom, z načinom komunikacije in delovanja, ki se nam ne zdi dopusten na nobeni ravni in pod nobenim pogojem.
Gre za enega prvih, če ne celo za prvi odstop, ki se je v Sloveniji zgodil zaradi seksizma. Vemo, da to ne pomeni, da smo seksizem ali spolno diskriminacijo z današnjim dnem odpravili, lahko pa se nadejamo, da bo komunikacija v kulturniških krogih postala dostojnejša, s tem pa bo morda lahko pripomogla tudi k strpnejšemu in bolj profesionalnemu diskurzu na splošno.
Uredništvo AirBeletrine je hvaležno vsem podpisnikom peticije in podpornikom, ki so pripomogli k temu, da je bil partikularni problem prepoznan kot simptom splošnega, in so družbi, tudi z izpostavljanjem sebe, pomagali narediti korak naprej. Boj za splošno dobro se nadaljuje. Več nas bo, prej bomo na cilju.
Objavljamo drugi del potopisa po Peloponezu, ki ga je napisal Jaroslav Skrušný. Prvi del lahko preberete tu. Naslednji teden sledi nov del.
Fotografija mikenskih Levjih vrat ob koncu 19. stoletja
Tretji dan, petek, 13. maja
Zjutraj iz Aten proti Korintu; naredi se prekrasen dan kot sredi visokega poletja; na vožnji po mostu čez Korintsko ožino se spomnim maturantskega izleta pred enainpetdesetimi leti, ko smo v začetku avgusta s poltovorno ladjo Opatija pluli skozi prekop v nasprotni smeri, iz Patrasa proti Pireju. Razposajena mladež, pravkar osvobojena srednješolskih obveznosti, prekipevajoča od energije in visokih sanj o vsakršnih svoboščinah in možnostih, ki nam jih je vabljivo obljubljal prihajajoči študentski stan, mar nam je bilo takrat za antične ruševine, za klasično kulturo in helensko umetnost! Dajali smo duška svojim dozorevajočim telesom in dražljivim užitkom, v katere so nas vabila, nalivali smo se s poceni dalmatinsko črnino, ki smo si jo v demižankah nakupili še v konobah Šibenika, Splita in Dubrovnika, si zasmrajali pljuča z ameriškimi cigaretami, ki so bile za majhen denar na voljo v ladijskem duty-freeju, si burili erotično domišljijo in nekateri na skrivaj tudi že okušali sadove z drevesa spoznanja (z nami je potovala tudi skupina mladih angleških abiturientov z dvema brhkima predstavnicama hipijevskega pogleda na svobodno ljubezen). Ko je bilo treba po burni noči naslednjega razbeljenega sončnega dne po stopničasti poti navkreber na atensko Akropolo, je bila glava motna in težka, noge pa mehke in opotekave; svéto je izhlapelo v alkoholnih in nikotinskih meglicah, od klasičnega grštva je ostal le neprijeten spomin na kamnito strmino brez enega samega drevesa, ki bi omotični glavi ponudilo senčnati hlad, in na slabost, ki se nam je zavratno dvigovala iz mačkastih želodcev.
Kako vse drugače, pozorno, zbrano in spoštljivo se posvečam žlahtnim ostalinam peloponeške arhitekturne dediščine v starem Korintu tokrat! Zdaj nismo več v zasoplo hrumečem mestu, prišli smo na deželo, v sredozemsko krajino z borovci, trto, pomarančevci, oljkami in cipresami, od vsepovsod poljejo omamne vonjave mediteranskih trav, zelišč, dišavnic, grmičja in cvetlic, v zraku žužnjajo mirijade mušic, slišati je brenčanje čebel, žvrgolenje ptic in druge glasove upočasnjenega podeželskega žitja, ozračje žehteče migota, v vejah borovcev in oljk šelesti, prostor je postal bleščeč kristal, čas kot da je zastal in pripustil razvalinam, posamičnim še stoječim stebrom, snetim kapitelom, spodmaknjenim podstavkom, okrušenim statuam in drugim žlahtnim starinam, da nas z jezikom iz kamna nagovorijo iz nemih globin svoje zgodovine. Arheološko nahajališče starega Korinta (Arheos Korynthos) hrani večinoma ostanke rimske gradbene in kiparske dediščine (trije korintski kapiteli na čokatih gladkih stebrih iz templja, posvečenega Oktaviji, sestri cesarja Avgusta), le sredi nekdanje akropole se na polju med škrlatnimi makovimi cvetovi – kot na kakšnem nalašč dekoriranem prizorišču antične gledališke igre – ponosno dviguje sedmero dorskih stebrov grškega templja Apolonu, bogu sonca, glasbe in poezije, najvišjemu božanstvu lepote. Sedem oskrunjenih znamenj, sedem okamnelih pričevanj o tem, kako so modri stari Grki visoko in spoštljivo častili apolonski kult, simbol in zaščitnika vsega duhovnega, sublimnega, presežnega, nadstvarnega, neporabljivega, zgolj čistemu estetskemu užitku namenjenega; sedem samotnih dokazov o tem, kako je bila apolinična estetska drža v antičnem svetu vselej v paru in nujnem ravnovesju z dionizično telesnostjo, zemeljsko gmotnostjo, temnimi strastmi, pragmatiko moči in kako je prav in šele to ubrano ravnovesje zagotavljalo antičnemu polisu kozmični red in notranjo harmonijo.
In pomislim: vsa ta svetišča, posvečena Zeusu, Ateni, Artemidi, Pozejdonu, Hefajstu, Dionizu, Apolonu, Afroditi …, vse te posvečene stavbe, preročišča in zaklinjevališča, vsi ti daritveni pa žrtvovanjski prostori obrednega čaščenja bogov, so bili za Helene pravzaprav simbolna prebivališča vsega tistega, kar sega čez človekovo praktično pamet in neposreden čutni stik, izbrana domovanja skrivnosti, iz katere prihaja vse, kar je v arhitekturi zlatega reza in kozmične sorazmernosti opredmetena poimenovanja čudeža, ki se mu pravi življenje. Vsa mitološka nomenklatura starogrškega sveta, vsa olimpijska družina bogov, polbogov, nimf, satirov, menad, favnov, erinij, nereid, minotavrov, meduz, sfing in drugih pošasti pa zmagovitih heroin, junakov in njim posvečenih svetih stavb, krajev in spomenikov, celoten mitični imaginarij antične kozmologije je pravzaprav en sam gigantski, vseobsežen, izkustveno-spoznaven in hkrati poetičen poizkus v jeziku človeške govorice in stavbarske veščine pa kiparske podobe (se pravi, na način poiesis) poimenovati čudež biti, se pokloniti čudesu življenja, počastiti čudežnost tega, da stvari sploh so, se v sveti grozi in zanosu začuditi nad tem, da svet je. Groza in zanos prvinskega začudenja nad obstojem sta za nas danes in tukaj – v času umrlih bogov in detroniziranih herojev – najbrž na veke izgubljena, na prvinsko čudenje nad brezrazložnostjo bíti pa nas v redkih trenutkih milosti še lahko spomnijo in nas do ponižnega občudovanja vendarle še zmorejo pripraviti sredi žehtečih trav in oljčnih gajev rahlo vzvalovane argolidske pokrajine pod sinje nebo kipeči ostanki stebrov in kapitelov, ki so nekdaj nosili ostrešja svetih poslopij, v katerih je plapolal ogenj prvinske skrivnosti življenja.
Okrog poldneva pridemo v Mikene. V sončni pripeki se po vijugavi kamniti stezi vzpnemo do tumulusa, v skalo vkopane in z velikanskimi kamnitimi kvadri obzidane kupolaste kraljevske grobnice, tako imenovane Atrejeve zakladnice, kjer je Schliemann odkril Agamemnonovo zlato masko in druge dragocenosti mikenske kulture – te so danes na ogled v Nacionalnem arheološkem muzeju v Atenah – in pot nadaljujemo skozi Levja vrata do nekdanje mikenske akropole z megaronom – ostanki kraljeve palače, iz katere tlorisa in razpostave prostorov so se kasneje razvili temeljni principi za gradbeno zasnovo, tako rekoč univerzalni arhitekturni kanon vseh antičnih poganskih templjev in srednjeveških krščanskih bazilik.
Popoldne obiščemo še najlepše ohranjeno antično gledališče v Epidavru, prvotno namenjeno obiskovalcem bližnjega zdravilišča Asklepejona (poimenovanega po bogu zdravilstva Asklepiju), ki je v klasični dobi lahko sprejelo do 14.000 gledalcev, Rimljani pa so ga nato še povečali. Povzpnem se čisto na vrh, do zadnje vrste, in občudujem spretnost in umnost starih mojstrov, ki so znali vešče izkoristiti naravno usločenost griča in v njegovo zavetje vklesali amfiteater, ki še danes osuplja s sonorno akustiko. In me spet obide pomisel: čeravno smo danes oglušeli za sporočila bogov, ki so neposredno posegali in vplivali na dejanja junakov antičnih tragedij, četudi se nam izmika globlji smisel božjih intervencij v usode nesrečnih smrtnikov, ujetih in zapletenih v tragične hamartije in nesporazume z napak razumljeno božjo voljo, prerokbo ali naročilom, čeprav se nam je v nepredirno skrivnost zaprla sveta govorica starogrške tragedije, ki je Helene še nagovarjala z močjo religiozne zaveze, pa nas bridke človeške reči, dvomi, dileme, radosti in bolečine, ki jih izkušajo dramske osebe – nesmrtni tragiški junaki in junakinje iz dramskih opusov Ajshila, Sofokleja in Evripida –, ki so pred poltretjim tisočletjem na prosceniju epidavrskega gledališča na ogled postavljali in razgaljali vso svojo človeško revo in smrtniško nebogljenost pred udarci slepe usode – pač s tedaj veljavnim visokim etičnim in estetskim poslanstvom in namenom, da bi pri gledalcih vzbudili grozo in jih očistili zla – globoko ganejo, vznemirijo in presunejo ter navdajo s pristnim človeškim sočutjem in zgroženostjo še danes.
Pod večer prispemo v pristaniško mestece Navplion (Nafplio ali Nauplion), prvo grško prestolnico po osvoboditvi izpod turške nadoblasti (1828), dokler ni Oton Bavarski, ki so ga Grki po umoru grofa Ioannisa Kapodistriasa, prvega predsednika nove Helenske republike, leta 1831 ustoličili za kralja, prestolnice leta 1834 preselil v Atene. Prespali bomo v streljaj oddaljenem turističnem naselju Toló, kjer ta čas kljub poletnemu vremenu še ni pravega turističnega vrveža, a številni lokalčki, kavarne in restavracije že širokogrudno in po levantinsko žlobudravo vabijo k svojim zapeljivim užitkom.
*
Ponovno prepisujem iz popotne beležnice:
»Pod večer se sprehodim po glavni ulici letoviškega naselja, klasičnem sredozemskem korzu, ki teče vzdolž peščene in s palmami porasle argolidske obale Jonskega morja na vzhodnem koncu Peloponeza; nekaj najbolj zagretih kopalcev se v zahajajočem soncu že pogumno namaka v smaragdno sinji morski vodi; v trgovinicah, gostilnah, kavarnah in restavracijah še ni običajnega turističnega vrveža, lastniki posedajo pred prazno zevajočimi lokali in se dobrikajoče nasmihajo in zgovorno vabijo naključnega sprehajalca. Zavijem na vrt simpatične gostilnice, ki s teraso skoraj že sega nad morsko gladino, sedem v gosto senco košate murve in si naročim pivo; postrežejo mi z ledeno mrzlim mythosom in skodelo oliv; čez čas domači sedejo k večerji in me – edinega gosta – gostoljubno povabijo, naj se jim pridružim pri polni skledi špagetov. Zahvalim se jim in raje naročim še eno pivo ter se predvečerno zmehčan in nostalgično razpoložljiv zazrem v zaliv s številnimi otočki na obzorju; morje lahno plivka in šumlja z drobnimi kamenčki na plitvini, sonce počasi zahaja, poraja se čarobna večerna luč, ptice so potihnile, vetrc se je polegel, spokojnost zajame naravo, v zraku diši po minevanju in slovesu. Misli same od sebe zatavajo dve leti nazaj, k vročim avgustovskim dnem na otoku Karpathosu, preplavijo me otožni spomini na blage večere, ki sva jih z Anči preživljala na hotelski terasi, na posebno slezenasto vijolično barvo neba, ki so ga zadnji sončni žarki ovijali z žlahtno pozlato in rožnatimi odtenki, na pridušeno glasbo iz ljudskih glasbil, ki je z valovi večernih sapic pljuskala iz restavracije na plaži globoko pod nama, na trpki okus domačega namiznega vina, ki nama ga je klepetavi hotelir lastnoročno prinašal na mizo, na prve zvezde, ki so se začele prižigati na vzhodni strani neba … Takrat sem pritajeno zaslutil, da je to bržčas najino zadnje skupno poletje, da je ta čarobna helenska krajina, ki se najbrž ni spremenila od začetka časov, pravzaprav scenerija slovesa, da naju ta mediteransko darežljiva večnost v resnici nagovarja iz končnosti, da se nad najino zgodbo tiho, diskretno in blago – kot se pač čez umirjeno morje in ohlajeno zemljo pa potemnelo nebo počasi in mehko razgrne somrak – spušča zastor. Ah, Grčija, starodavna mitska Helada, koliko zgodb o rojstvu in minevanju, koliko simbolnih metafor o življenju in smrti hraniš še danes v podobi svoje krajine in zvenu svojega imena!«
Včeraj, v torek 12. 7., se je sestal upravni odbor slovenskega centra PEN (podpredsednik Marjan Strojan, Edvard Kovač, Bogomila Kravos, Lenart Škof, Igor Škamperle, Tanja Tuma, Jani Virk, Peter Vodopivec) ter razpravljal o spornem dopisovanju svojega predsednika Evalda Flisarja z Anjo Radaljac. Naj spomnimo, mladi kritičarki je predsednik slovenskega centra PEN med drugim v službeni korespondenci pisal o tem, kaj mu »ga spravi pokonci,« ob njenem nelagodju zaradi načina komunikacije pa ji je odrekel delo.
Slovenski center PEN se kot institucija pred tem še ni javno oglasil, se je pa njegov ženski odbor Mira, ki je v svoji izjavi med drugim zapisal, naj »Evald Flisar ravna konsekventno, sprejme odgovornost in posledice zase, ter ne ogroža še naprej svoje integritete, ne integritete Anje Radaljac, ne Mire in ne SC PEN,« kar je mogoče brati kot subtilni poziv k odstopu oz. vsaj distanciranje odbora Mira od predsednika SC PEN Evalda Flisarja. UO slovenskega centra Pen očitno meni drugače. V izjavah, ki so jih dali za Delo in STA, se zrcali prepričanje, da problem ni Flisarjev seksizem in pisanje o tem, kaj mu »ga spravi pokonci«, marveč »orkestrirani in očitno ciljno usmerjeni linč predsednika Pena Evalda Flisarja«. Skratka, odločili so se, da se bodo postavili na stran storilca in ne žrtve.
Ali UO SC Pen ne razume, da do obravnave Evalda Flisarja sploh ne bi prišlo, če ta v službeni korespondenci ne bi pisal o svoji erekciji? Ali tega nismo dovolj poudarili? Ali pa se zdi upravnemu odboru, torej Marjanu Strojanu, Edvardu Kovaču, Bogomili Kravos, Lenartu Škofu, Igorju Škamperletu, Janiju Virku in Petru Vodopivcu, ta način komunikacije normalen? Ali so izjavo UO SC Pen sprejeli soglasno – torej ni nihče med njimi niti za hip podvomil o tem, da je ta način komuniciranja neprimeren?
Pri tem si je SC Pen dovolil še eno nedopustno manipulacijo: piše o tem, da je Beletrina Penu postavila ultimat, ki je »nesprejemljiv in žaljiv«. Prvič, peticijo je pripravila AirBeletrina, samostojni medij z avtonomnim uredništvom in lastno uredniško politiko. S peticijo povezovati Beletrino priča o tem, da Pen ne razume in ne spoštuje uredniške avtonomije ter misli, da lastniki medijev lahko določajo njihovo vsebino. Drugič, do peticije ima v demokratični družbi pravico sleherni posameznik, ki ima občutek, da je prišlo do sistemske napake ali krivice. Tudi to bi UO SC Pen moral vedeti. Uredništvo AirBeletrine, Manca G. Renko, dr. Aljoša Harlamov, Katja Perat in Matjaž Juren Zaza, se je za peticijo odločilo soglasno, saj je v primeru seksizma Evalda Flisarja prepoznalo simptom dogajanja na kulturniškem, pa tudi širšem družbenem področju, in je na to želelo opozoriti večji del javnosti. Poleg tega je (očitno utemeljeno) sklepalo, da se Evald Flisar svojega problema ne bo zavedal, ščitil pa ga bo tudi upravni odbor.
Iz poročila STA lahko tudi razberemo, da UO SC Pen meni, da peticija pomeni mobilizacijo »javnega gneva in strahu in pomanjkanje zrelega in uravnovešenega odnosa do enakopravnosti moških in žensk.« Morda niso opazili, da je peticijo podpisalo 48 doktorjev znanosti, številni najvidnejši slovenski intelektualci vseh generacij, nagrajenci Prešernovega sklada in dobitniki kresnika. Mar UO SC Pen meni, da nam vsem manjka »uravnovešen odnos do enakopravnosti moških in žensk«? Kaj to sploh pomeni? Ali do tega potrebujemo odnos, ali ni enakopravnost povsem samoumevna in je sleherno vpletanje odnosa odveč? In kakšen je očitek, da vse skupaj ne »vsebuje mnogo intelektualne vsebine«? Oprostite, ali UO SC Pen misli, da pisanje o tem, kaj »ga spravi pokonci«, kar buhti od intelektualne vsebine?
V izjavi za konec UO SC Pen pokaže tudi, da sploh ne razume družbene stvarnosti in da – kar je še bolj zaskrbljujoče – ne razume niti lastne vloge, ki naj bi jo imel v družbi. Pišejo, da Beletrinino (spet, Beletrina nima veze z odstavljanjem Flisarja, peticijo je sprožila AirBeletrina, ki ima z Beletrino skupnega toliko kot npr. Delo s Kolektorjem) odstavljanje nima podlage. Ali res ne razumejo, da je bistvo demokratične družbe aktivna vloga civilne družbe, ta pa, tudi s peticijami, opozarja na nepravilnosti in krivice? Za povrh naj bi imel slovenski center Pen izključno moralno vlogo, zato civilna družba nima le pravice, ampak celo dolžnost opozoriti, da tovrstni organizaciji ne more in ne sme predsedovati seksist.
Odgovor upravnega odbora slovenskega centra Pen je pokazal, da ta organizacija ne zna reflektirati niti same sebe, kaj šele družbe. Glede na to, da naj bi bila to ena njenih temeljnih vlog, se lahko upravičeno vprašamo, ali jo sploh še potrebujemo. Kdo ji zaupa? Kdo jo ceni? Ali služi izključno svojim članom, njihovemu jalovemu prestižu, malomeščanskemu nastavljanju in lažnemu moraliziranju?
Bojimo se, da lahko glede na zadnje odgovore te organizacije na zgornja vprašanja odgovorimo zgolj pritrdilno. Edino upanje je, da se vsaj mednarodni Pen še vedno zaveda svojega namena in smisla, zato se bomo v prihodnjih dneh po mnenje obrnili tudi tja.
Dopolnilo: Delo poroča, da je Tanja Tuma zaradi nestrinjanja z izjavo izstopila iz UO SC Pen, dva člana UO SC Pen pa pravita, da na debato o Flisarju sploh nista bila vabljena. Delo še poroča: »Izjavo je sestavila in poslala Barbara Pogačnik, popravila Ifigenija Simonović, članica nadzornega sveta. Nikomur od prisotnih se Flisarjeva navzočnost ni zdela vprašljiva. »Celo nasprotno«, tako Strojan, »bila je potrebna. Od predsednika smo zahtevali pojasnila in dokaze v zvezi z njegovo vpletenostjo v afero.«
Drage bralke, dragi bralci, vsi, ki spremljate zgodbo z odstopom Evalda Flisarja s čela slovenskega centra PEN zaradi seksizma: za vas imamo novico. Včeraj, na nedeljo, so se nam oglasili s slovenskega centra PEN. Sporočila smo se razveselili, misleč, da se bodo stvari končno razrešile, da ima slovenski center PEN do zahtevne problematike stališče in bomo lahko začeli z resnim pogovorom o pomembni temi. Nato smo sporočilo odprli in prebrali sledeče:
Spoštovani! Slovenski center PEN vam sporoča, da Air Beletrina nima avtorske in moralne pravice uporabe logotipa mednarodnega PEN-a in pasice slovenskega PEN-a, ki ste jo sneli z naše domače strani. Pričakujemo, da boste v najkrajšem času odstranili oboje. Slovenski center PEN
Če si sposodimo besede samega Evalda Flisarja: »Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno.«
Ob tem sporočilu se odpira več vprašanj. Kdo je pisal v imenu slovenskega centra PEN? So se njegovi člani na nedeljo sestali, da bi razpravljali o obnašanju svojega predsednika in njegovem odstopu, prišli pa do zaključka, da je nedopustno, kako AirBeletrina objavlja njihov logotip? Se jim v trenutni situaciji uporaba PENovega logotipa na spletni strani AirBeletrine zdi bolj sporna od seksizma njihovega predsednika? In … ali je mogoče, da je v imenu slovenskega centra PEN pisal kar predsednik sam?
Seveda pa nas še vedno iskreno zanima, kaj o vsem skupaj menijo člani slovenskega centra PEN, pred vsem pa njegov upravni odbor, ki lahko Evalda Flisarja tudi odstavi? In nenazadnje: kakšno stališče ima do tega minister za kulturo Tone Peršak, ki je, kakor piše na spletni strani, član nadzornega odbora slovenskega centra PEN?
Maja 2016 je bilo Kosovo sprejeto v UEFA in FIFA (vir: vbetnews.com)
Kdo pa so ti mladi fantje
Od Celja do Bergama, prevoz.org: kako SUPER/NAD/OH izjemna, kako SUPER/NAD/OH velika, kako sploh, kako uau, kako brez debate (najboljša, najmočnejša in celo najlepša) bo kmalu nova reprezentanca Kosova.
»To je prerokba. Jutri si grem tetovirat lopatico: Bill Clinton.«
»Pa daj. Tetovaža Bill Clinton?! Zakaj pa ne Tony Blair, haha?«
»Clinton je velik. To je prerokba, nima smisla, da ti razlagam.«
»Probaj.«
»Nima smisla, ti pravim. Ne bi razumel.«
(Temeljni nesporazumi, se reče.)
Od Celja do Bergama, pa šele pri Ljubljani.
»Pred kratkim sem bil blizu Kosova.«
»V Albaniji?«
»V Makedoniji. Res imajo dobro vino.«
(Kar bo, pa bo, se reče.)
»Na Kosovu je boljše.«
»Kaj?«
»Vino. Od Makedonskega. Ne boš rekel, da ne poznaš Stone Castle.«
»Ja … ampak tudi makedonsko je dobro. Tam je res veliko sonca.
»Na Kosovu ga je več.«
»Česa?«
»Sonca. Od Makedonije. Na Kosovu ga je vsaj za en dan v letu več.«
Razcep Kozarje pri Ljubljani.
»Mhm.«
…
»Mhm.«
…
Izvoz Vrhnika.
»Torej praviš, da bo Kosovo igralo že na svetovnem v Rusiji?«
»Itak. V kvalifikacijah bomo zmleli vse po vrsti. Samo pomisli. Najboljši, ki so kadar koli igrali za Švico, bodo odslej branili svojo lastno zastavo. Najboljši, ki so kadar koli igrali za Albanijo, Finsko, Belgijo, Črno goro. Že zdaj so dobri, ko pa bodo igrali za Kosovo, bodo nepremagljivi.«
»Pa si ziher, da bodo res vsi prestopili h Kosovu?«
(Šok in nejevera, se reče, se zavpije, se zakrili.)
»Pa si ti kdaj videl te fante? Prvič v zgodovini sta UEFA in FIFA dovolili, da nogometaši, ki so že igrali za neko reprezentanco na kakšnem velikem tekmovanju, zamenjajo dres in na novem tekmovanju zaigrajo za drugo reprezentanco. Prvič, razumeš. Kdor ima malo soli v glavi, razume, da bodo vsi kosovski nogometaši prestopili v prvem trenutku, ko bo mogoče.
»Kdaj pa bo mogoče, misliš? A niso švicarski Kosovci v zameno za švicarsko podporo pri priznanju Kosova podpisovali nekih obljub, da ne bodo takoj zamenjali reprezentance?«
»S kakšnimi malenkostmi se ubadaš. To je prerokba, ti pravim, politika. Mogoče bo, ko bo vse pripravljeno. Danes, jutri, pojutrišnjem. Temelje smo postavili in zdaj gremo dalje. Ko bo čas, bodo vsi prestopili. In takrat Kosovo ne bo igralo, da bi sodelovalo. Igralo bo in zmagalo.«
…
»Pa si ziher …«
…
»Kdor ima malo soli v glavi …«
…
»Prvič, razumeš …«
…
»Itd. itd. itd.«
…
Od Celja do Bergama, prevoz.org; ko bodoči imetnik tetovirane lopatice Bill Clinton izstopi na bencinski, kjer ga čaka naslednji prevoz (brat in dva bratranca) za v Švico, kjer živi in dela, v avtomobilu ostanejo trije prepričani – vsaj do Milana, plis, nobene debate o reprezentancah.
(»Kako hitro se lahko človek utrudi, samo pravega sopotnika mu dajte.«)
Naslednji dan Aljoša Harlamov pošlje mejl, da dela neko rubriko na Airbeletrini in da v čast evropskemu v Franciji vabi k pisanju o nogometu. Pa daj, Aljoša. Ti povem kaj o Kosovu?
…
Kaj pa, če raje ne? Kaj pa, če tokrat res res ne? O Kosovu, mislim. O reprezentancah, mislim. O politiki. O prerokbah. O poslu. O nogometu, skratka: Aljoša, raje ne.
(Zarečeni kruh, se reče.)
Ki korakajo skoz’ vas
Stade de France v Parizu je bil prvi stadion, s katerega sem novinarsko poročala o kakšni nogometni tekmi na najvišjem evropskem nivoju. Finale evropske lige prvakov, pred točno desetimi leti. Za Arsenal je igral Thierry Henry, za Barcelono Ronaldinho in Eto’o. Messi je bil opaženi talent, a še daleč, daleč od zvezde. Sploh pa si je tisto tekmo ogledal s klopi, ravnokar se je vrnil po poškodbi. Tudi Xavi in Iniesta sta tekmo začela na klopi (Iniesta je nato igral v drugem polčasu), nismo še vedeli, kaj pride. Kadar pomislim na tiste tri dni v Parizu, dobim vrtoglavico in iz notranjosti se mi dvigne bežen tresljaj, skoraj pritožba. Zelo daleč se mi zdi, drugi svet.
Do stadiona sem se pripeljala s starim golfom, ki je na poti Berlin–Pariz nekajkrat zakuhal, pisarna za akreditacije je bila v majhnem kiosku na parkirišču in v njej so sedeli štirje ljudje. Dva sta bila šefa, dva pa pripravnika. Identificirala sem se s pasošem in Večerovo novinarsko, ki sem jo enkrat po nesreči oprala s kavbojkami, zato so bili vsi napisi na njej nerazpoznavni, žig pa razmazan. Večerova novinarska je bila majhen, na roko izrezan oranžen kartonček v ovitku iz folije. Danes vsaka malo večja štacuna v ruralni provinci svojim zvestim potrošnikom izstavi tisočkrat bolj sofisticirano kartico zvestobe, kot je bil tisti oranžni papir. A recimo, da takrat za dokazovanje zvestob še nismo rabili plastike in bančnega računa.
(Zelo daleč, drugi svet.)
Spomin pravi, da moje akreditacije ni bilo na seznamu, čeprav sem po elektronski pošti dobila potrdilo, da je vse okej. Šef kioska se je prijazno nasmehnil in v opravičilo ponudil začasno karto za ogled treningov in tiskovnih konferenc obeh ekip dan pred tekmo. Med vztrajnim »Sorry sorry sorry, it must be our mistake,« je sprintal še kuponček za celodnevno brezplačno parkiranje v Parizu in podaril vrečkico s sponzorskimi dobrinami (Adidasova majca, Adidasova kapica, Adidasova značka, vse z logotipi Pariz 2006). Kasneje isti dan mi je druga šefica novinarske pisarne med treningom Arsenala na tribuno osebno prinesla novo, veljavno akreditacijo za tekmo in spremljajoče dogajanje: res je bila njihova napaka, sorry sorry sorry, it will not happen again.
Arsene Wenger (vir: youtube.com)
Na tiskovni konferenci po treningu sem prvič v življenju govorila z Arsènom Wengerjem in brezkartična zvestoba še vedno traja: na tisti tiskovni in na vseh, ki so sledile, sem razvila globoko občudovanje, skorajda intimno naklonjenost do redkih nogometnih trenerjev s smislom za eleganco in samoironijo, humor. Wenger in Ferguson sta moja junaka, čeprav nikdar nisem kaj dosti spremljala angleškega nogometa. Najbrž tudi zato, ker sta ena redkih, ki svojih klubov nista menjavala po vetru in ki sta tudi v sodobnem poslovnem & globalnem modelu nogometa ohranila kanček časti in občutka za mero. (Lahko bi tudi rekli, da je šel Ferguson še v zadnjem momentu v penzijo.)
Tekma naslednji dan – 50 let evropske lige prvakov in kup ceremonij – mi je podarila občutek, da je nogomet velika vas, en takšen barvno mešani Jurovski Dol ob štirikotnem travniku, kjer je možno vse, če le imaš zveze pri gasilcih in županu. Občutek ni nikdar izginil, nasprotno, vedno močnejši je postal. Res pa je, da so obtravniški nogometni vaščani danes bolj azijskih provenienc kot takrat, več je tudi arabskih kraljev in indijskih televizijskih hiš, malo manj je majhnih evropskih časopisov, manj je časopisov sploh, res, kdo pa sploh še bere, v tem ni denarja, časopise so zamenjale velike teve korporacije in tiskovne agencije, ena ali dve, ki so poskrbele za to, da imajo dan po kakšni pomembni nogometni tekmi vsi časopisi na svetu na naslovnici isto fotografijo.
Ki jim tak žari obraz
Med Arsenalom in Barcelono v tistem finalu 2006 nisem imela svojega favorita, oba kluba sta mi bila enako ljuba. Bilo mi je, kakor da v obeh vlada podoben ustvarjalno-raztreseni kaos, kar je v igro vnašalo nekaj romantike in ritma, a tudi priložnostna pripravljenost na udarce pod pasom, kar je tekmo naredilo hitro in grobo. Nekako vseeno mi je bilo, kdo zmaga, kar se je redko zgodilo prej in potem.
Thierry Henry in Ronaldinho sta bila v tistem času dva izmed mojih najljubših igralcev sploh, kakor sta bila Samuel Eto’o in Jens Lehmann dva, ki sta mi šla prav nevarno, podkožno na jetra. Ko je sodnik zaradi prekrška v osemnajsti minuti Jensa Lehmanna poslal z igrišča, zaradi česar je Arsenal praktično vso tekmo odigral z igralcem manj, se je srce paralo ob pogledu na kapetana Henryja, ki je dobesedno (bil je dež in blazna patetika) padel na kolena pred sodnika, a obenem mi je odznotraj privoščljivo vzklikalo: vedeli smo, vedeli smo, ta človek je kreten; narediti takšen prekršek v osemnajsti minuti, mah, kakšno pomanjkanje takta.
Lehmann in Eto’o (vir: The Guardian)
Novinarsko delo, tisto in takrat, je bilo privilegij. Naučilo me je gledati nogomet od blizu, od daleč, predvsem pa brez posrednikov. Ustvariti si – vedno in ne glede na vse – svoje mnenje, svoj pogled, svoje majhne ljubezni, jih noro, brezsramno in neargumentirano zagovarjati, za njimi stati, se z njimi pogajati in jih na dolgo, na široko, na vse strani razglabljati. Športno novinarstvo je najmanj novinarstvo od vseh, a tudi najbolj, če veste, kaj hočem reči; hitro se zgodi in nikoli nima časa, redko je premišljeno, skoraj nikoli dobro povedano, vedno je nabasano s skrajnostmi: bodisi z vehementnimi subjektivnimi sodbami bodisi s prekomernim tehničnim izrazjem; po navadi mu manjkajo ustrezna ločila, še največkrat vejice, pa tudi kakšen rodilnik, a koliko terenskega dela, koliko švica, koliko navdiha, koliko čustvenih pretresov … to novinarstvu manjka.
Vse tiste tekme: privilegij. Naučile so me gledati nogomet od blizu, a tudi naše odnose, naše kolegialnosti, naše prilagodljivosti in brezčutja. Naučilo me je videti prekrške za rumene in rdeče kartone, njihove pravične in nepravične kazni, spregledane prepovedane položaje in podaljšane odmore za reklamna sporočila. Postalo mi je jasno, da so tisti, ki se konec leta – enajst na enajst – soočijo na kvadratnem travniku za grand finale, tisti, ki so bili v minulem letu najbolj prodorni od vseh. In najbolj prodoren je tank, tu res ni debate. Razumela sem, da ima komolec špic, trebuh pa je kljub mišicam mehak. In da je žoga okrogla, jaja, a če nimaš pravih kopačk, te ne spustijo zraven, da bi brcnil.
Ko sem leto kasneje, 2007, v Atenah sedela na press tribuni in gledala Milan versus Liverpool, sem bila drug človek kot v Parizu.
Ne le da sem imela, in to zelo izrazito, svojega favorita, bila sem tudi dosti bolj vešča novinarske drže na takšnih dogodkih. Vedela sem, kam moram sesti na tiskovni konferenci, da bom v roke dobila mikrofon. Koga moram gledati in kaj vprašati.
Na novinarski konferenci pred in po tekmah nikoli ne moreš vprašati tistega, kar bi zares rad. Vprašati moraš balast, tehnično podrobnost, taktični detajl. Pri tem po navadi že vnaprej poznaš odgovor. Obstajajo novinarji, ki odgovor tudi zares že vnaprej vpletejo v vprašanje. Takšni novinarji zelo dolgo sprašujejo, trenerji in igralci pa jim nato prilično manj dolgo odgovarjajo. Včasih sploh samo prikimajo ali odkimajo, iz česar sem skušala izluščiti lekcijo, da med vpraševanjem, če res hočeš kaj izvedeti, ni dobro preveč govoriti. Še najbolje je kaj pohvaliti. Trenerji in igralci pri kritikah postanejo zadirčni – redki imajo voljo in sposobnost humorne samorefleksije, elegance, ironije, ki milijo boleče poraze, to smo povedali že na začetku, in zadirčnosti je povsod polno, zakaj bi se z njo ukvarjali še v nogometu.
Vešča novinarska drža je prinesla tudi majhne, povsem intimne trenutke sreče. Recimo Andrea Pirlo, ki žarečega obraza kakor otrok skače po klopeh v slačilnici in kliče soigralcem: »Dai, ragazzi, zapojmo kakšno pesem!« Ali pa Pippo Inzaghi, avtor obeh (zmagovitih) atenskih golov, ki v tunelu na poti na tiskovno konferenco objema vsakega, ki pride mimo, poleg pa preklinja ko počen pisker, »Pičkumaterporkasvet, daj, da te stisnem, jebenti.«
Neupogljivega duha
Za Moskvo 2008 sem bila torej srečno opremljena. Sploh check-in na letališču v Berlinu je bil srečen; letališki delavec me sprašuje o prtljagi, mobitel pa razlaga, da je moj roman v peterici za kresnika. Če me ne bi bilo tako prekleto strah letenja, bi bila v tistem hipu najbrž prav zares najsrečnejši človek na svetu.
V Moskvi je čakalo stanovanje, ki sem ga na črno našla prek ruskega prodajalca cigaret na ulici v Berlinu (na internetu so bile cene tako visoke, da bi za štiri dni Moskve potrebovala milijon), na pasošu ruski vizum (zgodba o tem, kako se je uradnici na ruskem veleposlaništvu moj pasoš zdel preveč obrabljen, da bi vanj prilepila vizum, zaradi česar sem morala po super hitrem postopku narediti novega, se cirka stokrat voziti iz Jurovskega Dola v Celje in na rusko ambasado in spet nazaj, je zgodba za neko drugo priložnost), nogometni finale je obljubljal angleški dvoboj med Chelsea in Manchester United, kar je pomenilo Alexa Fergusona v prvi osebi ter, tarara, pa da vidimo, kako odgovarja Cristiano Ronaldo, skratka, zelo lepo, zelo majsko, zelo popolno, če pač ne štejemo ruskega vremena in nenadne hladne fronte v redakciji.
Ronaldo proti Chelseaju (vir: youtube)
Kdor ne pozna pravil, bi moral vedeti vsaj to, da obstajajo in da so jasna; v službi in družbi se jim reče hierarhija. Honorarni sodelavec v redakciji ni isto kot zaposleni novinar. Honorarni sodelavec, recimo, si svoja potovanja organizira sam, medtem ko zaposlenega novinarja servisira tajništvo uredništva. Honorarni sodelavec svoja potovanja tudi plačuje sam, letalsko karto, vizum, stanovanje v Moskvi s črnega trga, uporabo interneta, računalnik in telefon, sendviče, sokce in kakšno pivo. Vse, kar pri tem naredi urednik ali tajništvo uredništva, je, da napiše potrdilo za akreditacijo, ki oznanja, da honorarni sodelavec zares sodeluje s časopisom.
(Danes pojem zaposleni novinar izumira. Honorarni sodelavec pa tudi, kajti človek s tem statusom ne dela več za honorar, pač pa za-stonj.)
Honorarno sodelovanje pomeni proizvajanje novinarskih prispevkov – tekstov in fotografij. Ko so narejeni, jih urednik po svoji presoji objavi. In plača. Bruto honorarna postavka za honorarnega sodelavca na terenu ali za honorarnega sodelavca v redakcijski pisarni ali za redno zaposlenega v pisarni je ista (pri čemer mora honorarec odšteti še lastne prispevke za zavarovanja). Z drugimi besedami: za tekst o finalu evropske lige prvakov v Moskvi boš zaslužil isto, najsi boš v Moskvi ali v Mariboru. Sploh si ne znamo predstavljati, koliko časopisnih člankov o športu nastane ob gledanju televizijskega prenosa ali povzemanju tiskovnih agencij.
Takšne temeljne postavke določajo, da je obisk velikega nogometnega dogodka nagrada, ki doleti izbrance. Novinar, ki sme prisostvovati nogometnemu prazniku, je nagrajen že s samo prisotnostjo ob štirikotnem travniku, že samo dejstvo, da sme govoriti s Cristianom Ronaldom, mu odvzema vsakršno pravico za nadaljnje debate. Urednik seveda ve, da besedilo o Moskvi, doživeto in napisano v Mariboru, ni isto kot besedilo, doživeto in napisano v Moskvi, a budžet je budžet in on je kralj. Urednik ve tudi, da bo zmeraj zadosti ljubiteljev nogometa (ki bodo znali tudi malo pisati in brati), ki se bodo na svoje stroške metali na vrat na nos, samo da bi bili kdaj del te pravljice.
Ob tem pa še hierarhija.
In glej: ko si v največji časovni paniki urejam novi pasoš za ruski vizum – zazvoni jezni mobitel. Glavni šef, no, njegova tajnica, ki naznanja, da bom (po mojem prvič v življenju) izvolila govoriti s/z (takratnim) glavnim urednikom častnika s težo. In že je tu in že nadira, jasno in glasno: kako sem si drznila vložiti akreditacijo za evropsko prvenstvo v Avstriji in Švici. In, še huje, kako sem si drznila, da so mi akreditacijo odobrili, drugim Večerovim novinarjem pa ne. Pravim: hm. In on: urgirati moraš in to takoj, zavrniti moraš akreditacijo, da jo dobijo novinarji, ki so za to pooblaščeni. Med drugim on, ki mora nujno videti tekme v Celovcu, no, seveda bo z njih tudi poročal (a ste kdaj že videli kakšnega glavnega urednika časopisa, ki bi poročal z nogometne tekme?).
Malo lovim sapo, a se trudim, da me ne bi zmedlo. Razložim, da sem športnemu uredniku napisala več elektronskih pisem z jasnim vprašanjem, ali je okej, da se akreditiram, ne zgolj jaz, ampak tudi fotograf, kar je bilo pri vsem še najbolj sporno, kaj se to pravi, neki ta-in-ta, ki niti ni Slovenec, pa se akreditira za Večer. Skušam ostati mirna, ko sprašujem, zakaj se niso pritožili že kdaj prej, ko je ta Neslovenec pošiljal fotografije, da so jih objavljali brez vsakega honorarja, ali pa takrat, ko je ta two-men-band za honorarje iz province na lastne stroške potoval v Pariz, Atene, Moskvo … Ah, kaj bi pesnili. Na koncu smo akreditacije dobili vsi. To je bila naša nagrada. Glavnega šefa so nekaj mesecev kasneje celo izvolili v neko Uefino upravno telo, o čemer se mi je pohvalil, ko ni bil več glavni šef in sva se na ti srečala na neki kulturniški zakuski v Slovenj Gradcu.
A hladne fronte so huda reč. Zlahka se razvijejo v hladne vojne. Od štirih napisanih člankov iz Moskve, kamor sem odpotovala teden dni po telefonskem klicu, sta bila objavljena (in honorirana) dva. Ne zanalašč. Le prostora ni bilo, saj veste, kako gre – športne novice imajo tako kratek rok trajanja. Minus na računu je rahlo omilil nasmešek Cristiana Ronalda, ki je z Manchester Unitedom odnesel zmago, čeprav je po podaljšku zgrešil penal. Alex Ferguson je bil v živo točno takšen kavalir, kot sem si ga predstavljala od zmeraj, in na tribuni sem sedela s Fatihom Terimom, ki mi je ves čas govoril vice v italijanščini. Evo, to res nima cene, še posebej, ker je Terim nekaj tednov kasneje kot selektor turške reprezentance poskrbel za šopek majhnih čudežev.
Prvi del evropskega prvenstva sem preživela v Švici, natančneje na lastne stroške v bungalovu avtokempa blizu Berna, kjer si moral za deset sekund vroče vode pri tuširanju plačati pet centov. Pooblaščeni novinarji so živeli v hotelih. Videla sem lepe tekme. Lepe treninge. Lepega Cristiana Ronalda, ki so mu dekleta na treningu v portugalskem baznem štabu v Neuchatelu metala rože. In en žalostni jok Thierryja Henryja, ko je Francija izgubila proti Nizozemski s štiri proti ena. Res je jokal, prav jokal je, v baznem štabu Francije v Mont Pèlerinu bi morala potekati tiskovna konferenca, on pa v jok. Po tistih solzah je splaval tudi moj obljubljeni intervju, a glede na to, da za moje članke v časopisu kategorično ni bilo več prostora, se niti nisem preveč žrla. (Kakšen teden kasneje je – z nekaj več elegance kot Henry – jokal tudi Marco van Basten, selektor nizozemske izbrane vrste, ki je po treh zmagah v začetnem delu prvenstva v četrtfinalu gladko izgubila proti Rusiji.)
Malo mi je bilo sitno le, ko sem intervju naredila, in sicer s Fatihom Terimom, potem ko je Turčija v zadnjih dveh minutah tekme v Ženevi vodstvo Češke z dva proti nič transformirala v dva proti tri. To je pomenilo, da je šla Turčija naprej v četrtfinale, v katerem jo je čakala Hrvaška. Moji uredniki so bili tako prepričani, da bo zmagala Hrvaška, da so intervju s Terimom gladko odklonili; res, ni bilo prostora. Ko so Turki na Dunaju 20. junija 2008 poskrbeli za šok in v četrtfinalu premagali Hrvate, je zvonil mobitel: a nisi rekla, da imaš telefonsko od Terima, a ga ne bi mogla poklicati še enkrat?
A vi, ki članke o nogometu berete na portalu Airbeletrina, najbrž veste, da okrog dvajsetega junija pride čas za Rožnik. Človek ne kliče več Fatiha Terima, ker je imel enkrat dovolj in ker je po toči zvoniti prepozno. Nogomet se je v mojem majhnem svetu umaknil literaturi. Nekaj mesecev kasneje sem šla še na tekmo ali dve, gledat nogometaše, ki sem jih imela res rada, recimo Alessandra del Piera, recimo Andrea Pirla, recimo Lionela Messija. Pri reprezentancah sem začela prisegati na nogometaše sans frontieres. Najbrž zato, ker so se nogometna prvenstva kar naenkrat začela spreminjati v vojne, poglejte samo Grčijo ali Ukrajino, poglejte Brazilijo, poglejte francosko varnostno službo.
Še sem poročala, enkrat celo še s finala lige prvakov v Rimu in še malo kasneje z ženskega finala lige prvakinj v Londonu. A čar je dokončno zbledel prav tam, na Otoku. Človek iz pisarne za akreditacije, ki je vmes postal moj znanec, me je povabil na kavo na Wembley, kjer se je odvijal moški finale (dva dni pred finalom, da se razumemo). Prišla sem do aleje, ki je vodila na stadion, in z vsakim korakom proti koncu sem bolj razumela, kako ne-po-vrat-no daleč je tisti dan eno desetletje nazaj, ko sem s starim golfom, ki je zakuhal na pet minut, z znucano novinarsko izkaznico in veliko nadobudniške volje prišla na Stade de France.
Do Wembleya nisem mogla. Varnostniki so me ustavili štiristo metrov pred vhodom. Razložila sem, da me čaka človek na kavi, tam noter, v akreditacijski pisarni. Nič. Človek je prišel in nosil je karto zame. Spet nič. Ni me bilo v internetnem sistemu. Kavo sva spila med vrati.
V desetletju, ki se zdi kakor hip, je novinarski kiosk sredi parkirišča s štirimi zaposlenimi postal oklepna postaja z varnostniki in detektorjem za kovine. Za novinarske akreditacije ne zadostujeta več izpričana profesionalnost in ustvarjalnost; minimalni vstopni prag je prisotnost v internetnem sistemu s fotografijo in vsemi osebnimi podatki (ki jih primer za primerom preverja pooblaščena Uefina komisija) ter policijska odobritev globalnega Interpola – sumljivih ljudi ne sprejemamo.
A to, vidite, niti ni tako čudno. Zadnjič sem se po dolgem času vrnila v Maribor, da bi šla na kavo z ljudmi, ki jih imam res rada, z nekaj novinarji Večera. Želela sem vstopiti v stavbo, v kateri sem preživela nekaj najlepših poletij svojega življenja in veliko, res veliko učnih novinarskih ur, ko se je pred mano dvignil zid – premična vrata, ki so hotela identifikacijo, da bi se odprla. Plastično identifikacijo, jasno, kartico zvestobe, takšno, kot jo ponujajo vse malo večje štacune v ruralnih provincah. Ni šlo. Naprej sem smela le, ko me je pospremila novinarka s kartico (ki je, jasno, z njo na lastno odgovornost garantirala zame in za moje možne prekrške). A ta zid ni bil največji šok. Največji šok so bile pisarne.
Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, nekoč, pred slabim desetletjem, so novinarji sedeli v svojih pisarnah s cimrom ali dvema, z oknom in razgledom na svet. Danes sedijo – vsi skupaj – v eni ogromni etaži brez zidov, kakor v kakšnem loftu, kot se reče, posajeni so na mize od tu do tam, da vsi vse vidijo, vsi vse slišijo, isto tudi šefi, vsi na dosegu roke, vsi na dosegu oči, danes.
Komentatorji na tekmi (vir: uefa.com)
Iz notranjosti se mi dvigne droben tresljaj, skoraj pritožba.
Nogomet, kakor novinarstvo, je odraz časa, je čas.
In čas – ne glede na vse – še zmeraj določa, da mladi fantje na štirikotnih travnikih predstavljajo svojo državo. Čeprav njihova država že dolgo nima več zastave. Ima vladarja. Njihova država nima imena. Ima kartico.
Ah, koliko patetike. Koliko joka. Koliko tresljajev za eno prazno žogo.
Evald Flisar se je po predvčerajšnjih obtožbah o seksizmu in včerajšnji peticiji, naj odstopi z mesta predsednika centra PEN, odzval na STA, kar so povzeli na portalu MMC in v Delu. Naj spomnimo, mladi kritičarki je med drugim v službeni korespondenci pisal o tem, kaj mu »ga spravi pokonci,« ob njenem nelagodju zaradi načina komunikacije pa ji odrekel delo.
Čeprav bi si želeli, da bi Flisar odstopil že danes in nam prihranil delo ter nelagodje, pa je njegov odziv samo osvetlil, da se mu zdi seksizem povsem naraven in v resnici sploh ne razume, zakaj bi moral odstopiti. To je pokazal že v prvi povedi svojega odziva, ki pravi, da ga je mlada kritičarka »prosila za pomoč.« Mlada kritičarka ga ni »prosila za pomoč«, marveč je iskala delo. Nanj se je obrnila kot na morebitnega delodajalca, nekoga, ki jo bo plačal za delo, ki ga opravi. Flisar je svojo vlogo urednika (ki razpolaga z javnimi sredstvi!) zamešal za vlogo dobrotnika, odraslega moškega, ki bo mladi ženski s svojo širokogrudnostjo pomagal preživeti, ona pa mu bo za to izkazala določeno mero hvaležnosti. Ker te igre ni bila pripravljena igrati, sploh ne na način, da bi poslušala, kako »mu ga spravlja pokonci«, je z njo prekinil sodelovanje. Ali kot je napisal sam – »zdi se nepredvidljiva, po nepotrebnem krivična in vzvišena.« Skratka: kot urednik sodelovanja z njo ni prekinil, ker ne dela dobro, ampak ker se na njegove šale o »spravljanju pokonci« ni odzvala tako, kot si je zamislil.
Flisar se v drugem delu odgovora zateče k srhljivi domačijskosti. Pove, da se mu je zaradi njenih »prijaznih besed« zdelo, da sta prijatelja. Če odštejemo pasivno-agresivni podton, ki si skuša pridobiti naklonjenost bralcev in žrtvi vzbuditi slabo vest (izdajstva prijateljstva?), je argument prijaznosti povsem odveč. Ali to, da je prijazna, pomeni, da je voljna? Ali mu njena prijaznost dovoljuje opolzkost? Ali prijateljstvo dovoljuje vulgarnost?
Nato svoje na spolnost namigujoče izjave relativizira, da se mu »dve šaljivi izjavi, ki ju ona nenadoma ima za spolno nadlegovanje, nista zdeli nič drugega kot kompliment …« Oprostite, predsednik slovenskega centra PEN, vaša erekcija ni naš kompliment. Ne gre za izjavi, ki sta »malce ponesrečeni«, ampak za izjavi, ki si ju ne bi smeli dovoliti. Če vam to ni bilo jasno takrat, ko ste ju napisali, bi vam moralo biti zdaj. In če vam res še vedno ni, bi pričakovali, da vas bo o tem podučilo članstvo slovenskega centra PEN, če ne članstvo, pa vsaj njegov odbor. In seveda Mira, ženski odbor slovenskega centra PEN. Nihče od naštetih se javno še ni oglasil.
Zato pa so se oglasili drugi. V peticiji je Evalda Flisarja v enem dnevu skoraj 300 ljudi opozorilo na to, da ni ravnal primerno. Podpisi še vedno prihajajo. Evald Flisar ima vse to za »deplasiran bes, ki ga nekdo usmerja.« Na ta način je, kakor do mlade kritičarke, pokroviteljski tudi do podpisnikov. Namiguje, da so se pustili zavesti, da ne razumejo povsem, kaj se dogaja, in da so, malodane, del zarote, ki jo vodi nekdo iz ozadja. Tako sporoča, da podpisnikov nima za dovolj inteligentnih, da bi si zmogli ustvariti mnenje o tem, kaj se je zgodilo, in se slepo pustijo voditi, ne da bi sploh vedeli, kdo jih vodi. Evald Flisar ne razume, da je edina stvar, ki usmerja to peticijo, odpor do vulgarnosti in šovinizma, ki si ju predsednik centra PEN, institucije, ki naj bi temeljila na morali, ne bi smel dovoliti. Če tega kmalu ne bo razumel in če mu tega ne bodo zmogli razložiti niti člani slovenskega centra PEN, se bomo obrnili na mednarodni PEN. Naj oni presodijo, kako duhoviti sta »dve šaljivi izjavi«.
V četrtek, 7. julija, je bil na spletni strani Radia Študent (povezava tu) objavljen članek, ki razkriva nedopustno, seksistično obnašanje predsednika slovenskega centra PEN, Evalda Flisarja. V korespondenci, ki je bila objavljena, je razvidno, da je Evald Flisar slovenski kritičarki med drugim napisal: »Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse.« Na njen odpor, češ da je njegovo pisanje neprimerno, pa je odvrnil: »Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci.«
Menimo, da si Evald Flisar kot predsednik slovenskega centra PEN, dela mednarodnega združenja PEN, ki se v svoji ustanovni listini zavzema za odpravljanje »rasnega, razrednega in narodnega sovraštva«, ne bi smel dovoliti nikakršnega šovinizma – rasnega, razrednega ali spolnega – in da s tovrstnim delovanjem diskreditira celotno združenje PEN, katerega del je tudi ženski odbor Mira, ki si prizadeva za »intenzivnejšo prisotnost žensk /…/ v javnem prostoru, povečanje njihovega ugleda in zastopanosti v različnih javnih institucijah, javnih srečanjih ter pozicijah odločanja, polno uveljavitev njihove pravice do svobode izražanja in spodbujanja osebne integritete žensk.«
Kako naj ženska z integriteto vstopa v javni prostor, če je pred tem zasebno, od najvišjega predstavnika te institucije, deležna spolnega poniževanja? Kako lahko verjamemo, da se PEN res drži svojih načel, če njegov predsednik v službeni korespondenci sodelavke obravnava kot spolne objekte?
Način komuniciranja Evalda Flisarja ni osamljen primer; slovenski prostor, pa naj gre za vsakdanje življenje, institucije ali celo za univerzitetno okolje, je prepreden s seksizmom. Večina se nanj največkrat ne odzove, saj gre za sistemski problem, njegovo izpostavljanje pa žrtvam velikokrat prinese več očitkov kot rešitev. Zato je toliko pomembneje, da primer, ki je postal javen, najostreje obsodimo in pokažemo ničelno toleranco do seksizma. Šele ko bo ta postal resnično nedopusten za ljudi na položajih moči, bo mogoča tudi sprememba v družbi.
Predsednik organizacije, ki naj bi se zavzemala za boj proti vsem oblikam nestrpnosti, si seksizma ne sme dovoliti. Upamo, da se tega zaveda tudi sam in bo z mesta predsednika centra PEN odstopil.
Podpisniki peticije zato od Evalda Flisarja pričakujemo javno opravičilo ter ga pozivamo k odstopu s položaja predsednika centra PEN.
Uredništvo AirBeletrine: Manca G. Renko dr. Aljoša Harlamov Katja Perat Matjaž Juren Zaza
dr. Maca Jogan
dr. Marta Verginella
dr. Katarina Marinčič
dr. Marko Marinčič
dr. Miha Mazzini
dr. Boris Vezjak
dr. Jože Pirjevec
dr. Barbara Jaki
dr. Romana Ercegović
Anja Radaljac
Muanis Sinanović
Mitja Čander
Aljaž Krivec
Suzana Tratnik
Simona Semenič
dr. Ignacija J. Fridl
Gabriela Babnik
Jedrt Lapuh Maležič
Simon Kardum
Sonja Lokar
Živa Vidmar
Adrijana Zupanc
Nina Obran
Jurij Hudolin
Luka Mesec
Staša Pavlović
Tom Van de Voorde
Peter Rezman
Maša Meden
Tatjana Intihar
Mateja Keber
Mojca Dobnikar
Lilijana Cimeša
Marika Špelič
Dunja Soklič
Urška Jež
Daya Feldwick
Ana Grobler
Sebastian Krawczyk
Tadeja Pirih
Simona Hamer
Žiga Artnak
Maja Čepin Čander
Nina Hlebec
Katja Huš
Nina Pintar
Mojca M. Hočevar
Jernej Županič
dr. Luka Omladič
dr. Jure Ramšak
Arjan Pregl
Metod Češek
Vanja Mihelič
Orlando Uršič
Samo Petančič
Ana Schnabl
Luka Jare
Maja Rožman
Vitomir Horvat
dr. Ana Bajželj
dr. Roman Kuhar
Jure Kirbiš
Iris Ilić-Vrbek
Sabina Potočnik
Miljana Cunta
Pia Prezelj
Andrej Kokot
Mitja Drab
Petar Bukarica
Nina Hribernik
dr. Alenka Švab
Martina Ferfila
Mirjam Furlan Lapanja
Nejc Rožman Ivančič
Nina Cvar
Vanda Straka Vrhovnik
dr. Katarina Višnar
Tit Podobnik
dr. Mojca Kovač Šebart
Brina Klampfer
dr. Katja Zakrajšek
Urška Preis
Jan Podbevšek
Mateja Mlinarič
Maja Munih
Eva Konič
Maja Vrhovac
Julija Somrak
Tina Poglajen
Katarina Kogej
Zala Primc
Sabina Ficko
dr. Maja Šorli
Silvija Žnidar
Lara Vukšić
Neva Čokret
Natalija Milovanović
Miha Žorž
dr. Kristina Tomc
dr. Matija Potočnik Pribošič
Urška Spitzer
Cirila Zorenč
Urška P. Černe
Nenad Latinović
Vida Rojšek
Eva Žgajner
Lilijana Radosavljević
Darja Rokavec
Tea Hvala
Irena Duša Draž
Sabina Čobec
Ema Golob
Patrik Holz
Rok Kastelic
Živa Kleindinst
Dane Grgurevič
Ana Karim
dr. Gašper Mithans
Maja Delak
Nina Skrt Sivec
Borut Trpin
Irena Osterc
Blaž Cotman
Jožica Salkovič
Neža Toplak
Nadina Štefančič
Mojca Urek
Katarina Benulič
Polona Glavan
Bogdana Prevolčič
Gordana Drača
Franc Šterman
France Lipužič
Vesna Bukovec
Albina Škerbinc
dr. Anja Bajda
Irena Štaudohar
Patricija Fašalek
Blaž Božič
Meta Lah
Robert Kuret
Tanja Božić
Brankica Petković
Katarina Radaljac
dr. Živa Humer
Ivana Vulanovič
Sergej Harlamov
Anja Golob
Paula Zupanc
Drago Mahorko
Lidija Stermecki
Barbara Drole
Maja Berk
Domen Ograjenšek
Rok Vevar
Brina Jamnik
Anja Štuhec
Nina Medved
Boštjan Kmetec
Zala Gruden
Alma R. Selimović
mag. Jelena Aleksić
Olga Štuhec
Goran Vojnović
Jan Peternelj
Ana Cerar
Irma Kukovič
Anita Mašek
dr. Gorazd Kovačič
Katarina Juvančič
Iza Škrjanec
Jan Krmelj
Alenka Vidic
Dušan Zidar
dr. Marija Javornik Krečič
Nataša Sukič
Ana Doles
Marko Karlovčec
Nace Fock
dr. Helena Korošec
Jaka Perovšek
Michael C. Jumic
Simona Knavs
Nevenka Koprivšek
Matic Munc
Marisa Popovic
Jasna Dibelčar
Ivana Odič
Jure Novak
ddr. Matjaž Ličer
David Kosi
Igor Đukanović
dr. Zdravko Kobe
Urška Lipovž
Erika Schauer
Bruna Olenik
Maruša Bertoncelj
dr. Eva D. Bahovec
Damjan Jensterle
Mojca Jereb Gobec
Matic Kastelec
Maša Oliver
dr. Borut Smrekar
Katarina Grabnar
Heidi Pungartnik
Miran Erič
Uroš Prah
Tinkara Bizjak Zupanc
Ajda Ana Kocutar
Polona Mesec
Damjan Zorc
Anja Roter
Mojca Kambič
Urška Jurman
Aleksander Cepuš
Josipa Lulić
Dinko Kreho
Barbara Skubic
dr. Matej T. Vatovec
Maja Tašner Vatovec
Sara Knežević
Gorazd Marinček
Vesna Liponik
Bojana Žakelj
Ana Ziherl
dr. Maja Bogataj Jančič
Dora Trček
Žiga Rus
Kaja Teržan
Jerica Mesec
Anej Korsika
Tanja Bricelj
Peter Karba
Ada Černoša
Mojca Ketiš Mavec
Matevž Luzar
Marina Gumzi
Janez Kos
Žiga Valetič
Dejan Koban
Rok Plavčak
Luka Zagoričnik
dr. Branislava Vičar
Jera Ivanc
Zalka Grabnar
dr. Tadej Troha
Tamara Kalan
Jakob Jurkošek
Lenart Zajc
Andrej Škufca
Luka Fürst
Katja Gorečan
Mojca Oštir
Akelsandra Nuč
Mitja Blažič
Varja Močnik
Mojca Pišek
Andreja Vanovšek
Mateja Hočevar
Luna J. Šribar
Maruša Vidmar
Maja Zupanc
Ana Šturm
Samo Dekleva
Jan Simončič
Barbara Lipovšek
Anja Kovač
Jagoda Tovirac
Martin Gramc
Blaž Šef
Tine Kolenik
Jure Zebec
Tanja Škander
dr. Igor Rogelja
Domen Marinčič
Nataša Šušteršič
Teja Šešek
Sasha Hajzler
dr. Renata Šribar
Dino Bauk
Anja Brezavšček
Janez Dolinšek
Gregor Inkret
Alen Toplišek
Tina Malič
Polona Lovšin
dr. Vlado Kotnik
Lev Predan Kowarski
Aljaž Bastič
Monika Vrečar
Špela Romih
Aleš Gaber
Špela Mastnak
Nina Jerman
Jerneja Zavec
Gregor Kosi
Andraž Jež
Helena Horvat
Lovro Centrih
Alja Lobnik
Tadej Cotič
Daša Doberšek
Barbara Rakun
Mitja Lovše
Vesna Milek
Mojca Slapar
Nermina Simončič
Tana Debeljak
Neža Ambrožič
dr. Matevž Košir
Jasna Lasja
dr. Polona Sitar
Uroš Metljak
Urška Čebokli
dr. Iztok Šorli
dr. Ana Cergol Paradiž
Barbara Anderlič
dr. Mateja Režek
Lun Sevnik
Maja Žorga Dulmin
Sabina Zorčič
Darja Vuga
dr. Gašper Tkačik
Jure Jakob
Dominik Srienc
Matea Gorjup
dr. Klemen Lah
Nataša Kramberger
Katja Rezman
Tinka Volarič
Eva Jera Hanžek
dr. Monika Jerič
Alenka Milovanović
Vid Čopi
Go Dimec Komar
Nika Mahnič
Katja Leitgeb
Urška Kolar
Barbara Korun
Tina Mahkota
Slavica Šavli
Martin Nedoh
dr. Marko Samec
Petra Česen
Marjeta Vakar Manfreda Bissue
Darja Zorman
Draga Potočnjak
Meta Hočevar
Barbara Jurša Potocco
dr. Marcello Potocco
Katja Utroša
Slavica Makuc Bric
Nika Kovač, Čajanka z Roso
Nataša Briški, Metina lista
Evropska ženska mreža
Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk
Kolektiv Rdeče zore
Društvo za nenasilno komunikacijo
Društvo SOS telefon
Ženski lobi Slovenije
Glasne – Iniciativa žensk v glasbi
dr. Barbara Predan, društvo Pekinpah in Inštitut za oblikovanje
femA – Feministična akcija
Če bi radi dodali svoj podpis, nam pišite na urednistvo@airbeletrina.si ali se podpišite v komentarjih. Stran bo z novimi podpisi osvežena nekajkrat na dan.
Vedno znova me preseneča, kakšen antiludizem popade določene osebke že ob bežni omembi nogometa. Če se je mojega zanimanja za to igro ožja družba že navadila in ga celo brez večjih težav tolerira, pa se med tistimi »zunaj« še zmeraj najde kak junak ali pač junakinja, ki v svoji kalnoumnosti poda splošno znano in posledično nadvse klišejsko sodbo: »Ne vem, kaj vidiš v tej igri. Navsezadnje gre samo za 22 tipov (priznam, ženskega nogometa ne spremljam op. a.), ki skačejo za eno žogo.« Ker nisem pristaš vodeb(il)izma, da bi v golu videl simbolno vzporednico vagine, pa tudi iskalec življenjskega smisla in presežnega pomena ne, se moj dobro izvežbani odgovor v zagovor žogobrca v takih situacijah glasi nekako takole: »Vem.«, čemur sledi napadalni duo retoričnih vprašanj: »A ti od nogometa pričakuješ še kaj več? Ni to povsem dovolj?«
Ne vem, očitno je bil trud, ki ga je Beckett vložil v svoj projekt t. i. gledališča absurda (kakor ga je poimenoval Martin Esslin), zaman. Vedno znova se najdejo ljudje, ki so zgolj v polnih stadionih zmožni ugledati eno in edino leglo živega absurda in/ali dolgčasa. Po drugi strani pa tega praviloma niso zmožni opaziti pred svojim lastnim nosom: v vsakdanjem življenju, ki ga narekujejo prav tako absurdne družbene/družabne konvencije, identifikacije in iz njih izhajajoči medsebojni odnosi – ki so – to je treba še enkrat več poudariti – predvsem igra, prav tako abotna in nezanimiva za morebitne zunanje, nevpletene opazovalce. Ali, drugače rečeno: kakor so Beckettove drame zgolj simptom, poskus prikaza Eliotove »puste dežele«, v kateri se je, tekom modernizacije in postopne desakralizacije, znašel sodobni človek, tako sta nogometni stadion in igra, ki tam poteka, zgolj mikrokozmos, umeščen v širši družbeni prostor in njegov kontekst. S tem seveda ne trdim, da sta anatomija in arhitektura stadiona ključ za anatomijo in arhitekturo družbe, temveč da je možno v odzivih na sam obstoj nogometne igre zaslediti določene družbene vzorce, ki presegajo tistih sto metrov zelenice in ki jih je možno opaziti tudi na drugih poljih posameznikovega udejstvovanja in vrednotenja.
Najprej, družba je daleč od harmonične eno(tn)osti. Na stadionih smo tako priča soočenju dveh taborov, ki dogajanje na igrišču vidita in presojata vsak s svoje specifične perspektive (ki je navadno tudi strukturno pogojena in potrjena s samo delitvijo navijaških sektorjev). Tako bo vsaka sporna sodniška odločitev, ki ne bo v prid določenemu moštvu, s strani njegovih najbolj fanatičnih navijačev pogosto videna ne kot napaka, pač pa kot nedvomno znamenje prave pravcate teorije zarote, po kateri je bilo vse skupaj določeno in zrežirano že vnaprej, nekje globoko v podtalju zakulisja. In obratno: če bo sporna odločitev koristila temu istemu moštvu, teorije zarote seveda ne bo – izvršeno (raz)sodniško dejanje, prej predestinirano, da postane osrednje gibalo paranoične strukture, bo v očeh podpornikov te ekipe naenkrat videti kot neljuba, a iskrena napaka, ki je zgolj po golem naključju svoje blagodati in zlonamernosti razdelila prav tako in nič drugače. (Podobnost z odzivi etablirane politike na odločitve sodstva je zgolj naključna.)
Zgoraj opisane peripetije pa so bile tudi na nogometnem polju zmožne roditi zgolj smrdljivi in zadušljivi tehnokratski duh scientizma najnižje in najbolj praznoglave/praznoverne baže. Da, tudi skozi deviški pas nogometa počasi, a vztrajno prodira deus ex machina tehnologije. Ker človeško prečloveški presoji pač ne gre zaupati, smo si umislili počasne posnetke iz vseh možnih zornih kotov – in tako imamo zdaj kar se da razčiščen in (raz)jas(nj)en pogled in vpogled v to … da popolnega konsenza (tehnologija gor ali dol) v vseh primerih ni mogoče doseči oziroma da ne obstaja in da je tudi nogometno igrišče zgolj kampfplatz med seboj bojujočih se konceptov in pojmovanj. Tako smo (panoptikumu kamer navkljub) občasno še zmeraj priča žolčnim debatam v stilu: »Bila je nastreljana roka!« »Mja, roka je roka, vseeno je bil penal.« »Že že, ampak igralec ni imel namena igrati z njo!« In tako naprej in tako dalje, vse do soočenja s prav nič privlačnim dejstvom, da se na koncu še vedno pleše tako kot nekdo (in ne nekaj) (za)žvižga. Našemu jamranju za šankom in po spletnih forumih navkljub.
Še bolj (ne)simpatično smotana pa je zahteva po razširitvi doktrine »odprte igre« na vse ekipe in vsa tekmovanja. Najbrž smo vsi že izkusili naslednjo shizofrenost lastnih prepričanj: ko naše moštvo kontinuirano napada, je vedno nasprotnik tisti, ki igra bunker in je nerazumljivo defenziven – ko se naša ekipa na vse kriplje brani, pa to pregovorno priča o njeni hrabrosti, močnem karakterju in vrhunskiorganiziranosti. Kakorkoli, paradoks odprte igre je tudi ta, da navadno najbolj koristi ravno ekipam z večjo (individualno) kvaliteto. Dobro (pre)plačeni buržuji, katerih igra je pogosto tako zelo prijetna za oko, sinhrono z gledalci vihajo nosove nad ekipami, sestavljenimi iz skorajda samih »delavcev«, tj. igralcev, ki zgolj izpolnjujejo svoje specifične naloge in se prilagajajo taktičnim shemam svojih trenerjev. Še več, takšnih moštev se po pravilu držijo podobni stereotipi kot »poulične drhali«: umazana igra, zavlačevanje, provociranje, goljufanje.
To so moštva, ki lahko po cele desetine minut potrpežljivo čakajo na eno samo priložnost za gverilski napad v stilu zadetek–umik; to so nekonkurenčni kolektivi, polni igralcev, ki jim dol visi za samoizpolnitev na prostem trgu, pardon, v sodobni odprti igri. In so slabi za nogomet. Pardon, šovbiznis. Njihova taktika je zastarela, anahrona, makiavelistična in neprilagojena novim potrebam gledalcev, saj (sicer limitiranim) sposobnostim igralcev ne daje dovolj svobode in fleksibilnosti, ki jo tako zelo radi čislajo in propagirajo ravno najmočnejši plejerji. Zaradi takih ekip in njihove kolektivno organizirane obrambe (interesov lastnih vrat), tako ne vidimo golead, kar Christianu Ronaldu (na vsesplošno žalost njegovih oboževalk, pa tudi morebitnih oboževalcev, saj vendar nismo homofobi) preprečuje, da bi lahko slekel prepoteno majico v znak proslavljanja svojega tretjega ali četrtega zadetka na vsaki (drugi) tekmi. Dobro organizirani kolektivi, ki znotraj svojega utečenega ustroja vsakemu omogočajo razvoj njegovih specifičnih potencialov, so torej fuj in fej, saj preprečujejo, da se bi z njihovo usodo poigralo par razigrano navdahnjenih samoaktualiziranih posameznikov, bodisi v lastni ali nasprotni ekipi … (Hm … Da ni bila zmaga grške reprezentance na evropskem prvenstvu 2004 navsezadnje pomembnejša učna ura kakor pa vzpon in zlom Sirize …?)
Za konec nam tako preostane samo še vprašanje, kaj potemtakem sploh je nogomet oziroma kaj od njega, upoštevajoč vse te vzporednice in navezave na njegovo zunanjost in družbeno stvarnost, sploh ostane? Je to vozlišče in bojišče idej in ideologij? Je to absurdna gledališka igra? Je to slaba prispodoba za abotno koreografijo seksa (Centrala kliče Vodeba!)? Najbrž nič. Od naštetega. Samo 22 igralcev, ki skače za žogo in nehote ustvarja Dogodek, za zmeraj neulovljiv vsaki logični Strukturi ali prilastitvi …
Evropsko nogometno prvenstvo se počasi bliža neizbežnemu koncu. Sodeč po številnih odzivih na družbenih omrežjih in iz lastnih izkušenj lahko ugotovim, da gre za dogodek, ki ga spremljajo tudi tisti, ki se sicer nad nogometom ne navdušujejo ravno preveč. Vsa ta množica, ki se z namenom ogleda nogometne tekme pred televizijskimi ekrani znajde le na vsaki dve leti ali ob pomembnejših tekmah prvenstev in Lige prvakov in ki je kljub temu navadno najbolj glasna o tem, kakšna igra je najboljša, nogomet izrablja le kot izgovor za druženje in zabavo. Stran, za katero bodo navijali, izberejo poljubno, spijejo nekaj kozarcev piva, mogoče sem pa tja pade še kakšna stava – in to je to. Toda ta kolumna ne pripoveduje o ljudeh, ki so nogometu naklonjeni le kot spektaklu. To bo zgodba o tistih, ki nam nogomet nekaj pomeni, ki se nad njim navdušujemo, ga (čustveno) spremljamo, pa tudi igramo. O tistih gledalcih nogometa, ki nam ne gre več zgolj za druženje, še najmanj za spektakel, ampak predvsem – to si upam trditi – za užitek in poezijo.
Nogometne tekme po navadi gledam skupaj z mlajšim bratom – oba redno spremljava špansko prvenstvo, brat tudi angleško in nemško. Pomembnejše tekme, s čimer imam v mislih razne El Clasice in El Madrileñe, pa vse mogoče finalne tekme, tekme Lige prvakov in seveda tekme evropskega in svetovnega nogometnega prvenstva, pa gledamo skupaj z družino. Čeprav imamo drugačne poglede na igro in smo mnogokrat zaradi favoriziranja različnih ekip razdeljeni na dva tabora, pa se za kakšno tekmo na koncu vendarle vsi strinjamo, da je bila »lepa«, da je določen igralec »lepo preigral« drugega, da je bila »podaja lepa«, da je bil »strel lep, a premalo natančen«, v primeru natančnosti pa tudi, da je bil »zadetek lep«. Govoriti o lepoti v nogometu? A prav za nogomet se je v angleščini prijela oznaka »beautiful game«, torej lepa igra (izvirno naj bi jo skoval Pelé: o jogo bonito). In taka je tudi zame.
»Pa kaj sploh vidiš na tej igri?«
Verjetno nisem edina, ki se je pogosto srečala s tem vprašanjem. Nikoli mu nisem pripisovala ne vem kakšnega pomena, verjetno zato, ker sem ga, logično, najpogosteje slišala ravno od tistih, ki jih ta šport iz takšnega ali drugačnega razloga pač ni navduševal. Po navadi sem na to odgovorila nekaj v smislu »vsakemu svoje« in pravega odgovora, kaj je na tej igri takega, zaradi česar se vedno znova vračam k njej, sploh nisem iskala. Preprosto zato, ker mi je ljubezen do tega športa tako samoumevna, kakor je tistim, ki mi zastavljajo podobna vprašanja, samoumevno, da bodo ob nogometni tekmi sprva zavrteli svoje zdolgočasene oči, nato pa preklopili na drug program.
Tudi točnega odgovora na to, kdaj se je začela moja obsesija z nogometom, ne poznam. Vem, da je prišel nogomet v moje življenje kasneje, šele ko sem imela okoli deset let. Pravzaprav mu nihče v družini takrat ni namenjal niti najmanjše pozornosti – deda je celo trdil, kako neumno se mu zdi, da odrasli moški uro in pol tekajo za isto žogo, namesto da bi dali vsakemu svojo, pa bi bil mir –, in sicer zato, ker je bilo na kmetiji, kjer sem preživela večji del svojega otroštva, vedno dovolj drugega, »pomembnejšega« dela. Družina nama z bratom sicer nikoli ni preprečevala, da bi se ukvarjala s čim, kar naju je veselilo. Še več: starši so nama omogočali, da sva se udeleževala vseh aktivnosti, za katere sva pokazala interes, pa čeprav je to zanimanje trajalo le kakšen teden ali dva. Tako je nekega dne brat, ki je že obiskoval osnovno šolo, prišel domov ves odločen, da bo treniral nogomet – sam bog ga ne bi mogel prepričati v nasprotno. In mami ni preostalo drugega, kot da mu je kupila prve kopačke in žogo, ki smo jo nato večkrat reševali s strehe, kamor je ušla, ko smo se otroci iz soseske igrali na našem dvorišču.
Verjetno sem si v tistem obdobju tudi prvič zares ogledala kakšno nogometno tekmo, a se mi je kot eden najzgodnejših spominov na spremljanje tega športa v mislih ohranilo šele svetovno nogometno prvenstvo iz leta 2002, ki sta ga prvič gostili dve državi, Japonska in Južna Koreja, in ko se je sploh prvič nanj uvrstila tudi slovenska reprezentanca. Potem pa se je obsesija nadaljevala in čedalje bolj naraščala. Brat je sicer vmes za nekaj časa prekinil s treniranjem, a se je kasneje k njemu spet vrnil, oba pa sva intenzivno spremljala vse tekme španskega prvenstva, kolikor sva jih le lahko. Vrh te moje obsesije je bil verjetno dosežen v gimnazijskih časih, kjer sem se tudi prvič zares srečala z »navijaškimi konflikti«, ki pa niso nikoli prerasli v kaj hujšega kot nedolžno zbadanje in blage provokacije s strani določenih sošolcev, ki so bili seveda privrženci drugih nogometnih klubov. Vse to nas je pravzaprav takrat še bolj zbližalo in med nami utrdilo prijateljske vezi.
Sem se pa, pričakovano, z vprašanjem, kaj vidim na tej igri, prvič srečala in potem tudi najpogosteje soočala ravno v tistem času. Ni mi treba posebej poudarjati, da mi je z njim največkrat »utrujal« ravno ženski del družbe, v kateri sem se nahajala, saj nogometa ni spremljala skoraj nobena prijateljica. In vse do danes pravzaprav nisem iskala resnega odgovora.
Lepota nogometne igre
Kaj je torej na tej igri tako lepega, da ima danes privržence tako rekoč s celega sveta? Da združuje ljudi vseh starosti in narodnosti? Da je pravzaprav ena izmed redkih pojavnosti sožitja multikulturnosti, ki je sicer v zadnjem času postala pravo minsko polje nestrpnosti?
Pogled na to, kaj je pri določeni stvari lepega, je težko zamejiti v neke objektivne okvire, saj je lepota že sama po sebi nekaj subjektivnega in lahko vsakemu posamezniku pomeni nekaj povsem drugega. Nič drugače ni z lepoto ali estetiko nogometne igre. Jasno je sicer, da je cilj vseh nogometnih ekip in vseh kakršnihkoli oblik igranja nogometa en sam: zadeti nasprotniku več golov, kot jih on zadane tebi. Kje je tu lepota? A estetskih razsežnosti nogometa ne merimo z izidom, prisotna je ravno v tistem, kar presega zgolj doseganje rezultata. Komentarje v smislu »kako lep gol« bomo namreč najpogosteje slišali ravno takrat, ko bo gol dosežen recimo iz nemogočega položaja, z virtuozno predstavo ali neverjetnim preigravanjem. Ni naključje, da določenim igralcem, ki tovrstne trike pogosto izvajajo, komentatorji večkrat pripenjajo vzdevke tipa »virtuoz« ali kaj podobnega, s čimer se sicer označuje nekoga, ki obvladuje tehniko kake umetnosti.
To pa ni edini vidik lepote nogometne igre. Estetsko razsežnost nogometa vidim še v nečem, kar relativno velja za vse športe z žogo, a pride v nogometu zaradi manjšega števila zadetkov morda najbolj do izraza – v njegovi nepredvidljivosti in dramatičnosti, po navadi vse do zadnjega sodniškega piska. Dvomim, da bi v igri toliko uživali, če bi že vnaprej vedeli rezultat, če bi že vnaprej vedeli, kdo bo slavil in dvignil končni pokal. In kako zanimive so tiste tekme, ko si kot gledalec že skorajda dokončno prepričan v zmagovalca, pa se v zadnjih petih minutah (kaj petih – zadnjo minuto!) tekme vse obrne na glavo. Ali ko velikega favorita (Anglijo) premaga palček (Islandija)? Mar ni to čar te igre? In ni to tudi čar umetnosti? Da te preseneti in pretrese vse tvoje fiksne predstave o tem, kaj in kako bi nekaj moralo biti? Prepričana sem, da je dodatno dramatičnost, po drugi strani pa tudi priljubljenost igre, s seboj prinesla seveda še televizija, s pomočjo katere je šport postal ena izmed najhitreje rastočih in razvijajočih se produkcij. Zlasti nogomet je s pomočjo televizije postal »najpomembnejša obstranska stvar na svetu«, z gradnjo ogromnih stadionov, športnih prizorišč na prostem in povezovanjem v športne zveze pa tudi ogromno podjetje. Verjetno bi kdo kaj lepega našel tudi v tej »industrializaciji« nogometa, toda meni se zdi, da ima vse to ravno nasproten učinek in z velikanskimi finančnimi vložki in profiti odvrača pozornost od preprostega dejstva, v katerem vidim še eno izmed lepot te igre – da je namreč nogomet eden izmed najlažje dostopnih in najbolj preprostih športov. Kot otroci smo potrebovali le žogo, na obeh straneh dvorišča pa smo s kredo na tla narisali dve črti, ki sta označevali meje gola. Igrali smo tudi bosi.
Tisti, ki nogometa sicer ne spremljajo in se mu ne posvečajo, bodo v njem videli zgolj nepomembno, razvedrilno, mogoče zabavno igro, medtem ko je za druge, za privržence in ljubitelje, za tiste, ki ga igrajo, in za tiste, ki ga gledajo, nekaj več kot zgolj igra. Je igra, ki predstavlja resnični svet in, če hočete, tudi način življenja. Nogomet je torej res lepa igra, a je lepa igra, pri kateri gre zares. Igra, pri kateri tekmovalci in tekmovalke ne nosijo mask in so takšni, kakršni so – z grbom kluba ali reprezentance in svojim priimkom na dresu, z vsemi svojimi (dobrimi in slabimi) osebnostnimi lastnostmi, s čustvi, ki jih preplavijo na določeni točki tekme. In na ta način estetska privlačnost tega športa terja vpletenost vseh udeležencev – če hočejo igralci in gledalci v nogometni igri uživati, mora ta dejansko postati njihov svet.
Junija se je treslo; začelo se je z Rogom, nadaljevalo pa z Brexitom in Luko Koper. Bilo je tako hrupno, da smo vsi komaj čakali, da si lahko zatisnemo ušesa in odidemo na dopust. Če ste internetu namenili svoj celotni prosti čas, v enem mesecu še vedno niste zmogli prebrati vseh mnenj o treh najbolj perečih temah, da o nogometu niti ne govorimo. Sicer pa smo v juniju za vas med drugim izbrskali Slavoja Žižka, ki prav nič ne verjame v neposredno demokracijo, čedalje manj pa tudi v levico, kratko zgodbo superzvezdnice Chimamande Ngozi Adichie, ki je posvečena Melanii Trump, ter primerjavo med Kurtom Gödelom in Franzom Kafko (ki bi včeraj praznoval rojstni dan).
Čeprav lahko navzven deluje neatraktivno, pa nekateri Rog naravnost obožujemo. Tovarna ima nenavaden šarm, kot razbiti zobje Shana MacGowana ali obrv(i) Fride Kahlo. Težko je reči, zakaj, ampak nepravilnosti nekaterim ljudem strašno pristajajo in nič drugače ni z neurejenimi kotički naših mest. Včasih se preprosto počutimo bolje v stari kavarni z umazanimi kozarci in počasno postrežbo, kjer pa nas, v nasprotju z brezosebnimi dizajnerskimi kafiči, vsi poznajo po imenu. V svetu, kjer je vse ožigosano, kodirano in sortirano po policah, ljudje potrebujemo kakšen družabni kraj, kjer se lahko počutimo doma in kjer naša lastna nepopolnost ne pride toliko do izraza. N’Toko: Rogoviljenje. Mladina, 10. junij
Ko na zabavi konservativcev v hotelu Knightsbridge mlad moški v obleki poskuša pitati s klobasico natakarico, ki se trudi streči kanapeje, to nima nič opraviti s tem, da je Bolgarka, Romunka ali Francozinja. Narodnost natakarjev ne spremeni tega, da je ura njihovega časa vredna le približno funt več od steklenice mineralne vode, ki jo morajo z nasmeškom streči. Delati dvanajsturne izmene, pet dni v tednu, ki komajda pokrijejo najemnino in osnovne stroške v Londonu, so enake za tuje in britanske delavce. Neda Neynska: Put-upon at the Ritz. London Review od Books blog, 28. junij 2016
Gödela niso primerjali le s prijateljem Albertom Einsteinom ampak tudi s Franzem Kafko. Takšna je bila narava njegovega prispevka – le prgišče teoremov, a vsak med njimi monumentalen in fantastičen. Siobhan Roberts: Waiting for Gödel. The New Yorker, 29. Junij 2016
V večini nastopov bi tudi zaman iskali sledove ironične ali kakšne druge distance do lastnega lika in dela. Avtorji se po vsem videzu sodeč v svojih nastopih jemljejo skrajno resno, kakor bi imeli še vedno vero v mandat iz nebes, ki upravičuje njihov posebni položaj in njihovo zahtevo po slišanosti. So kakor žalostna podoba tistih posiljevalcev, ki si skušajo s silo vzeti, kar mislijo, da jim po redu stvari pripada. Vid Bešter: Dramaturgija fanatizma ali kako sem pokopaval ideale. LUD Literatura, 30. Junij 2016
Finalne tedne referendumske kampanje so spremljale kritike neposredne demokracije, elemente katere so v zadnjih letih obudili progresivci. /…/ »Neposredna demokracija je zadnja zabloda levice,« pravi Žižek. /…/ Dodaja, da so referendumi nepraktični za reševanje transnacionalnih izzivov in bi raje videl »navidezno svobodno odločanje, ki bi ga diskretno vodila pretkana elita.« Slavoj Žižek on Brexit, the crisis of the Left, and the future of Europe. Open Culture, 1. julij 2016
Če so bili v Mariboru dovolj stacionarni radarji, je Primorce na noge dvignila ta dvoličnost in nedoslednost vlade. Odstop Jazbeca in (začasen) umik zahtev SDH je bil pričakovan, kajti nobena oblast ne more zmagati proti jeznemu ljudstvu na ulicah. Toda Jazbečev odhod ni dovolj, Jazbec je bil zgolj lutka v igri višjih interesov. Oditi bosta morala tudi državni sekretar Dragonja in minister za infrastrukturo Gašperšič. Kajti onadva sta zakuhala to godljo s služenjem lobističnim interesom, ki stojijo za njima. Tem interesentom pa je ključno predvsem to, da se projekt drugi tir zgradi čim dražje, da se pred tem naredi še več študij in da zaslužijo pri tem, ko bodo Luko Koper in SŽ preprodali. Jože P. Damijan: Vlada v. Luka Koper: Strateški in upravljalski kaos politično infantilne vlade Blog, 2. Julij, 2016
Del gledališkega (pa tudi akademskega) establišmenta, torej elita, ki med drugim močno vpliva na velika strukturna in generacijska nesorazmerja, ki vladajo v slovenskem gledališču in kulturi nasploh, se dela, da to ni. Kot da bi vladajoča kultura sebe prepričevala, da je pravzaprav alternativa. Ženja Leiler: Mi, gledališki mrliči? Sobotna priloga, 2. Julij 2016
No, Miro Cerar ima danes zgodovinsko priložnost, da z Reagan – Thatcherjevimi metodami Slovenijo popelje v obljubljeno deželo »novega liberalizma«. Številni mu bodo ploskali. Predvsem novinarji poslovnega časnika, veleposlaniki zahodnih držav, velike tuje konzultanske firme in zahodne korporacije. Slovenija bo končno prišla tja, kjer so si jo vedno želeli imeti. Privatizirana in integrirana v globalne verige vrednosti. Jože P. Damijan: Zgodovinska priložnost za Cerarja, da nas po poti Reagana in Thatcherjeve popelje v “novi liberalizem”na Blogu, 3. Julij 2016
