V letu, ko se zdi, da bi najraje planili v časovni stroj in šli v skoraj katero koli drugo obdobje – tisto že znano, ali katero, ki še sledi, in je mamljivo prav zato –, je prijeten privilegij, če se z romanom na kavču prestaviš v jedro devetdesetih.
V devetdeseta leta iz prejšnjega stoletja. Kdor je bil takrat najstnik, se spomni, da je ta čas rad kazal dva obraza. Enega z nasmeškom do ušes, na drugem pa se je izrisovala nepoboljšljiva otožnost. V vsakem primeru pa je čas podložen z melanholično Nirvano, Pearl Jami, Radioheadiali … Ali pa z rejvom, tako kot pri Jani.
Da bi o Jani izvedeli več, je treba pristopiti do pisateljice Suzane Tratnik. Jana je njena. Je osrednja oseba v svežem romanu Pontonski most, ki je konec novembra izšel pri založbi Beletrina.
Suzana Tratnik je pisateljica, a tudi prevajalka, avtorica strokovnih del o lezbični literaturi in lezbičnem gibanju v Sloveniji. Večkrat je bila nagrajena: z nagrado Prešernovega sklada za literaturo, pa z nagrado Novo mesto short za kratko zgodbo in z desetnico za najboljši mladinski roman. Doslej je objavila sedem zbirk kratke proze in pet romanov, nazadnje Pontonski most.
Tudi njena Jana je ustvarjalka, pisanje je njena svetla luč na koncu tunela in na to se rada nasloni. Sploh ko gre kaj narobe. In narobe gre marsikdaj.
V kakšnem svetu se Jana giblje in nemalo kdaj tudi rejva, pa preverite v podkastu s Suzano Tratnik.
Prisluhnite podkastu:
Roman Suzane Tratnik z naslovom Pontonski most, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
če bi vedel, da bom z vstopom v svet Javne agencije za knjigo (JAK) zavezan molčečnosti in da bom zaradi postopkov, ki so tekli v zvezi z razrešitvijo Renate Zamida, deležen tolikšne gonje in poniževanj, najbrž za ta položaj nikoli ne bi kandidiral. V času, ko zaradi postopkov nisem smel podrobno pojasnjevati svojih stališč, sem bil namreč tarča številnih žalitev, kar me je iskreno žalostilo, danes, ko so postopki, ki kažejo na grobe kršitve bivše direktorice, končani in končno lahko povem svoje, pa sem predvsem ogorčen in razočaran.
Najbolj zato, ker me vodstvo JAK in nekateri člani sveta v času mandata bivše direktorice niso jemali resno in ker sem ob opozarjanju na nepravilnosti in manko ustreznih politik doživljal eklatantno ignoranco, omalovaževanje in smešenje. Nisem imel občutka, da bi me obravnavali enakovredno ali vsaj s kančkom spoštovanja, čeprav sem bil v svet JAK imenovan kot človek z dvajsetletnimi izkušnjami na področju založništva in kot nekdo z dolgo zgodovino javnega zavzemanja za področje knjige. Kot svetnik JAK v prejšnji sestavi sem imel ves čas občutek, da se ne ukvarjamo z bistvenimi stvarmi – odmikali smo se od katastrofalnih rezultatov raziskave Knjiga in bralec, od težav s poplavo šunda v slovenskih knjižnicah, stran od škode, ki jo je malim založbam povzročal zakon o fiksni ceni knjige, umikali smo poglede od minornega položaja leposlovja, zlasti izvirne poezije in humanizma v knjižnicah in knjigarnah, mižali smo pred centralizacijo javnih sredstev za področje knjige, premajhno zastopanostjo pesnikov in avtorjev iz regij na tujih knjižnih sejmih ter pri netransparentnem in nepravičnem odločanju o tem, kateri avtorji so lahko deležni nastopov v tujini in kateri ne. In ko je začelo nepravilnosti ter manko strateško premišljenih politik opažati tudi ministrstvo za kulturo, bivša direktorica ni bila pripravljena na konstruktivni dialog. Ne s Prešičkom ne s Pozničem, še manj s Simonitijem. Naše zahteve po tem, da naj se potrudi za področje pridobiti več sredstev, so naletele na gluha ušesa.
Zato ne razumem oziroma se resno sprašujem, ali so kolegi založniki in pisatelji sploh vedeli, kaj podpisujejo v javnem pismu podpore Renati Zamida, pri čemer so mene, ki tega pisma nisem podpisal, in še nekatere druge kolege svetnike označevali z opazkami, kot so zarotnik, vojak, oproda, pion in podobno. Nekaj čez dvesto kolegov pisateljev in založnikov je v javnem pismu poudarjalo njene izjemne sposobnosti s področja kulturnega menedžmenta in ji pripisovalo zasluge za projekt Slovenija, častna gostja v Frankfurtu. Če bi imeli boljši spomin, bi se spomnili, da je šlo za več kot desetletje trajajoč proces, v katerega so bili vključeni številni posamezniki in da je gospa prišla tako rekoč na postlano. Tudi v nekajmesečni kampanji za obstoj Renate Zamida, ki je večinoma potekala v medijih, v katerih je JAK zakupil medijski prostor, se je ves čas poudarjalo njene izjemne sposobnosti. Toda nihče do danes ni povedal, kaj konkretno je bil preboj JAK v času direktorovanja bivše direktorice, kaj tako korenitega je JAK spremenil na področju knjige, kateri so ti veliki uspehi. Nihče ne zna povedati, po katerih izjemnih, vidnih in merljivih rezultatih si bomo zapomnili bivšo direktorico. Ji je uspelo za JAK zagotoviti višja sredstva? Ne. Je s knjižnicami izpogajala višji odkup leposlovja in humanistike? Ne. Je vodila konstruktivni dialog z ministrstvom za kulturo? Ne.
Se je kdo od vseh teh silnih podpornikov Zamide vprašal, kaj je v resnici naredila za Frankfurt, kateri programski osnutek, katere usmeritve, katere celostne podobe, katere nove prevode, kaj sploh imamo na mizi? Sam se razen dveh srečanj slovenskih založb z nemškimi založniki pri milem nebu ne morem spomniti ničesar. Projekt Frankfurt je zato v tem trenutku nič, megla! Kljub temu da je za ta projekt država do zdaj namenila že 1,4 milijona namenskih sredstev, za katera kljub nenehnim svetniškim vprašanjem nisem izvedel, kako so bila porabljena. Direktorica nam je povedala le to, da so bila namenska sredstva za Frankfurt razporejena na druge postavke. Na vprašanja, katere so te postavke, pa nismo dobili odgovora.
Žal se je v čustveno razburkani javni razpravi, če je to sploh bila, izpustilo bistveno dejstvo. To pa je, da nihče od tistih, ki nas imate kolegi založniki in pisatelji za zarotnike in podobno, ni naložil Renati Zamida, naj nezakonito odda prostore enemu izmed članov sveta JAK za namen knjigarne in gostinskega lokala, pri čemer je bil prostor v sedemdesetih odstotkih zasnovan kot gostinski lokal in le v tridesetih odstotkih za knjigarnico. Nihče od nas ni direktorici naložil, naj se na državne stroške razvaja v Hiši Franko in naj se požvižga na pravočasno pripravo strateškega načrta. Prav tako ji nismo naložili, naj ukine delovne štipendije. Nasprotno! Kolegica svetnica, ki prihaja iz vrst pisateljev, se je iz seje v sejo zaman trudila, da bi dobila pojasnilo, zakaj je JAK ukinil delovne štipendije. Odgovora, razen ohole pripombe bivše direktorice, da je za pisatelje več kot dovolj denarja na voljo že iz naslova knjižničnega nadomestila, nismo dobili. To so poglavitne nepravilnosti, zaradi katerih je morala oditi Renata Zamida.
Naj povem še drugače, v pravniškem žargonu. Ministrstvo je v postopku ugotavljanja nepravilnosti, ki so bile podlaga za razrešitev Renate Zamida faktografsko ugotovilo naslednje: direktorica ni sprejela strateškega načrta po zakonsko predpisanem postopku za naslednje petletno obdobje, pri čemer kršitev skladno z določbami ZUJIK predstavlja razlog za njeno razrešitev; pri pravnem poslu ravnanja s stvarnim premoženjem države direktorica ni pridobila zakonsko predpisanega soglasja pristojnega ministrstva, kar pomeni, da je pri svojem delu ravnala v nasprotju z dolžno skrbnostjo, posledično je pri svojem delu ravnala nevestno, kar je skladno z zakonodajo razlog za razrešitev, pri čemer je premoženje s pogodbo oddala založbi/knjigarni, katere direktor je član sveta agencije; s tem, ko agencija v letih 2018 in 2019 ni podeljevala delovnih štipendij, je (ponavljajoče) ravnala v nasprotju z dolžno skrbnostjo, kar je ponovno zakonski razlog za razrešitev; podobno je ministrstvo ugotovilo tudi v primeru pogostitve v Hiši Franko.
Zanimivo, da je Renata Zamida vse našteto označevala kot prazne očitke. In zanimivo, da ji novinarji v vseslovenski kampanji nikoli niso postavili podvprašanj. Toda svetniki nismo orkestrirani novinarji, ampak smo postali z imenovanjem na ta položaj polno odgovorni za dogajanje na JAK, kar pa, kot najbrž veste, v primeru zanemarjanja svoje dolžnosti, pomeni tudi kazensko odgovornost.
Če bi bivša direktorica s člani sveta komunicirala, bi se dalo marsikaj doseči, marsikaj preprečiti in marsikaj rešiti, toda namesto tega je stvari izvajala mimo sveta, potem pa nas le seznanjala s svojimi odločitvami. Ko smo zahtevali podatke, jih nismo dobili, ko smo opozarjali na nepravilnosti, smo bili deležni posmeha.
Ob koncu tega pisma pozivam vse, ki delujemo na področju knjige k enotnemu delovanju za boljše pogoje za vse, za Frankfurt, Bologno. Čaka nas veliko dela.
V mojem dojemanju sveta sta do sedaj obstajali dve Kitajski. V otroštvu na začetku enaindvajsetega stoletja je bila to Kitajska oznake »made in China«, »svetovna tovarna« poceni izdelkov domnevno slabe kvalitete. Ta podoba do neke mere še vedno vztraja, na primer v pritoževanju moje babice, da je Gorenje (ki ga je leta 2018 kupilo kitajsko podjetje Hisense) postalo »kitajska roba« (čeprav se proizvodnja po prevzemu ni premaknila iz Velenja – je pa res, da so ob »prestrukturiranju« odpustili več kot dva tisoč delavcev, a to je druga zgodba). V zadnjih letih pa sem se začel zavedati še neke druge, tehnološko in ekonomsko razvite, fascinantne in hkrati grozljive Kitajske. Najbolj očitno, ko sem kakšna tri leta nazaj bral članke o njihovem sistemu »socialnega kredita«, še bolj pa v zadnjih dveh letih po vrsti mednarodnih sporov (predvsem z Združenimi državami) in poročil o kršitvah človekovih pravic znotraj države, ki so močno odmevali v medijih. Skupaj s to novo podobo države sem se postopoma začel zavedati tudi njene vedno pomembnejše vloge v svetovni politiki, hkrati s tem pa dejstva, da o Kitajski, razen nekaj drobcev, ki sem jih pobral iz Guardiana in New Yorkerja, skoraj ničesar ne vem. Tako je med iskanjem podcastov in knjig, ki bi mi lahko pomagale pri premagovanju te ignorance, mojo pozornost privabila zbirka esejev Kratko kitajsko stoletje, ki je konec lanskega leta izšla pri Studii Humanitatis. Naivno sem namreč pričakoval nekakšen zgodovinski in kulturni pregled moderne kitajske zgodovine, ki bi mi pomagal razumeti sodobno dogajanje, a se je zbirka izkazala za nekaj čisto drugega – zahtevnejšega, a na nek način mnogo zanimivejšega.
Wang Hui Fotografija: Wikipedija
Kratko kitajsko stoletje je drugo v slovenščino prevedeno pisanje Wang Huija, kitajskega teoretika in zgodovinarja idej, ki je leta leta 2015 je obiskal tudi Slovenijo. Ob tej priložnosti je znanstvena založba Filozofske fakultete izdala krajšo monografijo in prevod dveh njegovih esejev pod naslovom Wang Hui in vprašanje modernosti ter demokracije na Kitajskem. Wang Hui tudi sicer velja za enega najvidnejših kitajskih teoretikov, ki uživa ugled tako v tujini kot na Kitajskem (kar je zaradi njegovega dolgoletnega disidentstva in sodelovanja pri protestih na Trgu nebeškega miru morda nepričakovano), ta mednarodni kontekst njegovega dela pa je opazen tudi v njegovem delu, ki prehaja sicer pogosto slabo prepustne meje med zahodnim in vzhodnim akademskim svetom. Črpa namreč tako iz zahodnih kot kitajskih klasikov marksizma, izkazuje temeljito poznavanje osrednih debat v zahodni socialni in politični filozofiji, pa tudi sodobnega kitajskega sociološkega, ekonomskega in zgodovinskega raziskovanja, kitajske tradicionalne filozofije in različnih miselnih tokov z začetka dvajsetega stoletja. V zbirki Kratko kitajsko stoletje je objavljenih pet esejev, napisanih med letoma 2007 in 2014; ker je avtorjevo delo v tem prostoru še precej novo, se mi zdi smiselno v nadaljevanju tega teksta vsaj v glavnih obrisih predstaviti vsakega posebej.
Kot v predgovoru napove urednik in eden od prevajalcev Matej Zima (poleg njega so pri prevodu sodelovali še Selma Franov, Sonja Kelšin, Klemen Kos, Mojca Pretnar in Jan Vrhovski) je esej »Koncept ‘znanosti’ v moderni kitajski misli« verjetno najtežje dostopen za bralce, ki niso dobro seznanjeni s kitajsko kulturno in miselno tradicijo. Je pa polnokrven, s tem pa intenziven in miselno težko obvladljiv, uvod v Wang Huijevo pisanje, utemeljeno v metodi analiziranja pojavov v odnosu do konkretnosti zgodovinskega dogajanja. Kitajsko prevzetje zahodnega koncepta mehanistične znanosti in njegovo asimilacijo s pomočjo različnih pojmov iz konfucijanske tradicije (na primer »študij strukture« [lixue] ali »spoznavne metode raziskovanja stvarnosti« [gewu zhizhi]) tako raziskuje ob političnih in družbenih spremembah poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Ne samo, da je razpad cesarstva dinastije Qing (1912) ustvaril ozračje, primerno za uveljavitev zahodnih znanstvenih idej; tudi debate o pomenu znanosti v družbi so pomembno vplivale na razvoj Kitajske v 20. stoletju.
V tem kontekstu je verjetno najpomembnejši njegov pojem »paradigmatizacije« znanosti oziroma sprejetja »obče paradigme« znanosti kot vodila družbenega razvoja. Oblikovanju obče paradigme sledi skozi spreminjanje konfucijanskega pojma stvari [wu] in z njim povezane »spoznavne metode raziskovanja stvarnosti«. Poudari, da je bil »klasičen koncept stvari povezan s celotnim naborom obredja in družbenih norm.« V neokonfucijanskem obdobju dinastij Song in Ming (960–1644) se je koncept sicer odcepil od ritualnega reda in obrednih norm, še vedno pa je raziskovanje stvari predstavljajo temelj moralnega in političnega védenja. Ta povezava se je ohranila tudi, ko se je v poznem obdobju dinastije Qing (1644–1912) uveljavil na atomizmu osnovan materialistični koncept stvari – tako je »znotraj tega idejnega sveta [ostala] vednost o naravi in vsem obstoječem […] močno povezana z vednostjo o političnem redu in udejanjanju moralnih norm in pravil.« Ta dvojni proces – sprejemanje mehanicističnega pogleda na naravo in ohranitev konfucijanske povezave med naravnim in družbenim redom – Wang Hui tako imenuje »obča paradigma« znanosti, ki je sicer sprožila mnogo odpora in kritičnih razprav med kitajskimi misleci, hkrati pa temeljito vplivala na razvoj države. »Znanost je tako eden izmed najpomembnejših konceptov moderne kitajske misli.«
Podobno, z natančnimi zgodovinskimi analizami prepredeno metodo avtor prevzame v naslednjem eseju »Revolucija in kompromisi v času ‘azijskega prebujenja’ – razprava o povodu za kitajsko ‘kratko 20. stoletje’«. V nasprotju s Hobsbawmovo tezo o »kratkem 20. stoletju« kot »času nasilja«, ki za razliko od »časa revolucij« med 1789 in 1848 ni premoglo ustvarjalne politične energije, Wang Hui v svojem tekstu »kratko kitajsko stoletje« poskuša koncipirati kot obdobje »dolge revolucije«. Pri tem se osredotoči na »dve posebnosti« tega obdobja na Kitajskem: naprej, zakaj je v obdobju azijskega prebujenja in razpada imperijev (ruskega, avstro-ogrskega in otomanskega) Kitajska uspela ohraniti ozemeljsko kontinuiteto; potem pa, kako je v devetdesetih letih kljub uspešnemu prehodu v tržno gospodarstvo ohranila politično kontinuiteto in spet (za razliko od Sovjetske zveze ali Jugoslavije) ozemeljsko kontinuiteto? Razprava nato natančno sledi debatam o parlamentarizmu po revoluciji leta 1911, dogajanju okoli restavracije monarhije leta 1915 in boju treh različnih modelov politične integracije – parlamentarne ustavne demokracije, upravne izvršne moči in revolucionarne državotvornosti – med katerimi zmaga slednji.
Za bralca, ki tako kot jaz nima dobre predstav o kitajski moderni zgodovini, v katero bi lahko umestil to dogajanje, pa je morda bolj zanimiva avtorjeva analiza odnosa med imperijem in iz njega nastalo nacionalno državo. Tudi med njima Wang Hui ugotavlja določeno mero kontinuitete oziroma hibridnost obeh form – v imperiju (piše sicer o koncu imperija dinastije Qing, a so njegove ugotovitve zanimive tudi splošneje) se lahko začenjajo procesi, ki so razumljeni kot naravni razvoj te politične forme, a na koncu postanejo konstitutivni za nastanek države; na drugi strani pa ta podeduje določene upravne in strukturne značilnosti prejšnje ureditve, ki jih ne gre razumeti kot toge zgodovinske priveske, ampak živo tradicijo, ki soustvarja novo obliko institucionalnega sistema. Zato po njegovem »zoperstavljanje političnih oblik unitarno urejenih etničnih skupin ali večetičnih skupin sama po sebi ne more prispevati temeljev za politična ali moralna presojanja.« Razumeti je treba predvsem zgodovinska in politična gibanja, v skladu s katerimi spremembe političnega sistema potekajo in ki lahko prispevajo podlago za presojanje.
Še bolj relevantni za trenutno politično situacijo pa so zadnji trije eseji zbirke. V njih predstavi osrednja pojma svoje politične filozofije – proces »depolitizacije« in »razpad zastopništva« – poleg njiju tezo, da je v središču sodobne krize demokracije predvsem kriza strankarstva oziroma zastopništva razredov v političnih strankah, ter več poudarkov, na katere bi se po njegovem morali osredotočati novi poskusi politizacije in razvijanja politike enakosti. V eseju »Depolitizacija politike, večdelna sestava hegemonije in zaton šestdesetih« tako natančno analizira proces »depolitizacije«, ki po njegovem zaznamuje tako nacionalno kot mednarodno politiko od konca šestdesetih let naprej.
Pri tem bolj zadovoljivo kot v prejšnjem eseju odgovori na vprašanje, kako je Kitajska kljub tranziciji v tržno gospodarstvo uspela ohraniti kontinuiteto političnega režima. Najprej kulturno revolucijo ( 1966–1976) razume kot poskus upora proti depolitizaciji, ki jo je v začetku šestdesetih predstavljal prehod iz »strankarsko-državnega« sistema v »državno-strankarski«. Zaradi večanja članstva v partiji in rutinirane narave oblasti naj bi se strankarski aparat začel združevati z državnim, stranka pa naj bi iz načina organizacije političnega delovanja s ciljem brezrazredne družbe postala sredstvo prevzemanja politične oblasti. Wang Hui v tem kontekstu kulturno revolucijo (in njene parole: »velika svoboda govora in izražanja, svoboda velikih plakatov in velikih razprav«) razume kot »poskus, da bi [se] skozi sodelovanje množic dosegel preboj iz okov strankarsko-državnega birokratskega sistema.« A so se znotraj množičnih gibanj razvili frakcijski boji in boji za oblast znotraj obstoječega strankarskega sistema, ki so vodili v »obsežno množično nasilje in politično preganjanje«. Nasilje je nato sprožilo revizijo znotraj stranke in zavrnitev kulturne revolucije, po kateri je stranka na prvo mesto postavila izgradnjo tržnega gospodarstva kot univerzalne poti k modernizaciji. Pri tem je ukinila linijske boje, ki so se zunaj institucionalnih okvirjev res sprevrgli v nasilje, znotraj stranke pa so bili vir plodovitih razprav in politične kreativnosti. Zaradi »zatiranja linijskih bojev v imenu enotne volje stranke« je tako spet prosto stekel proces depolitizacije, politična stranka pa se je »pod pogoji tržnega gospodarstva […] iz organizacije s specifičnimi političnimi vrednotami spremenila v strukturiran in kontroliran sistem oblasti.«
V naslednjem delu eseja pa avtor proces depolitizacije poveže še z »dosledno negacijo razreda in razrednega boja«. Pri tem najprej natančno analizira Marxov koncept razreda ter razredno politiko Komunistične partije Kitajske od njenega nastanka do kulturne revolucije, bistveno pri tem pa je njegovo razlikovanje med razredom kot objektivno obstoječo družbeno skupino in kot političnim subjektom z razredno zavestjo in svojimi specifičnimi zahtevami. Tako pride do ugotovitve, ki kot rdeča nit teče tudi skozi zadnja dva eseja, namreč da »danes živimo v razredni družbi, ki je ukinila razredni diskurz« oziroma da živimo v času »sodobne rekonstrukcije razreda«, ki pa ne premore »aktivne razredne politike«. V povezavi s to ugotovitvijo pa v zadnjem delu eseja razpravlja še o novi hegemoniji, ki se s procesom depolitizacije uveljavila v sodobnem svetu. Ta naj bi imela »trodelno sestavo« oziroma tri ravni delovanja: ideološki aparat in državni aparat prisile znotraj države; vodilni položaj države v meddržavni skupnosti, ki lahko vodi »sistem držav v želeno smer in jo pri tem dojemajo, kot da zasleduje splošni interes«; ter tržni odnosi transnacionalnega kapitalizma in njegovih institucij, ki delujejo kot ekonomske in moralne avtoritete. V zadnjih dveh esejih tako predvsem analizira razredno strukturo sodobne kitajske družbe in išče alternativne razrednim politikam 19. in 20. stoletja, ki jo lahko ustavila proces depolitizacije in opravila s hegemonijo na vseh treh ravneh.
V tekstu »Dve vrsti novih revežev in njihova prihodnost: upad in preoblikovanje razredne politike in politike dostojanstva novih revežev« tako odkriva »dva obraza reveža« v sodobni Kitajski: tako imenovane »delavce migrante« oziroma »nove delavce« in »nove revne«. Slednje definira kot pogosto visokošolsko izobražene posameznike, zaposlene v različnih sektorjih, ki so kulturno in politično aktivni, a njihov prihodek ne more zadovoljiti potreb, ki jih ustvarja potrošniška družba. Delavci migranti pa so delavci, ki so – po zakonih, sprejetih med agrarnimi reformami (1950) – lastniki zemlje na podeželju, a migrirajo v mesta na bolje plačano delo. Zaradi svojega dvojnega statusa »med mestom in podeželjem« nimajo delovnopravne zaščite. Takšni novi delavci naj bi predstavljali kar 83,2 % delavskega prebivalstva na Kitajskem. Problem je, da te realnosti ne zaobjameta zakonodaja in politična ureditev, ki še vedno operirata s konceptoma »delavca« in »kmeta«, povsem neuporabnima »za opis družbene realnosti sodobne Kitajske.« Ta prepad med družbeno in politično obliko Wang Hui imenuje »razpad zastopništva«.
Pri tem razmišlja, kako bi lahko ta nova delavska razreda oblikovala razredno politiko, ki bi presegala zahteve novih revežev po »družbenih spremembah«. Odgovor, ki ga ponudi, je v resnici precej enostaven, a sodeč vsaj po odsotnosti tega pojava v sodobnih družbah enako radikalen: novi reveži bi morali svojo usodo povezati z usodo novih delavcev in tako ustvariti novo politiko za odpravljanje razredov. Kolektivni boj novih revežev in novih delavcev se mu zdi bistven zaradi razlike, ki jo vidi med individualnim bojem za pravice in razrednim bojem: prvi s popravljanjem napak obstoječega pravnega reda izboljšuje delovanje sistema, drugi pa poskuša spremeniti sam sistem, ki producira in reproducira te položaje neprivilegiranosti.
V zadnjem eseju, imenovanem »Razpad zastopstva in koncepti enakosti«, nato o problemu »prepada med družbeno in politično obliko« razmišlja kot o krizi demokracije. Pri tem poudari, da če v družbi ni dejanske pravičnosti in enakosti (v smislu socialne varnosti, dostopnosti do skupnih dobrin, pravne varnosti …), politične pravice postanejo zgolj »formalistični koncept«. Namesto na njih oziroma na ohranjanje demokracije kot politične forme bi se zato morali raje osredotočiti na doseganje enakosti in pravičnosti v družbi. Velik del eseja nato povzema osrednje koncepcije pravičnosti in enakosti, ki so se razvile v anglo-ameriški filozofski tradiciji. Osredotoči se predvsem na Rawlsovo teorijo distributivne pravičnosti oziroma pravičnosti enakih možnosti, po kateri sta družbena in ekonomska neenakost upravičeni samo, če sta skladni z interesi vseh posameznikov v družbi in če imajo kljub možnim neenakostim še vedno vsi člani prost dostop do vseh položajev in mest. Rawlsa dopolni še s teorijo Amartyja Sena, po kateri naj bi si namesto enakosti možnosti prizadevali predvsem za enakost sposobnosti vseh posameznikov, da zadostijo svoje potrebe po najosnovnejšem. A ga tudi ta razširitev ne zadovolji povsem – pravi namreč, da lahko, ker v tržnem kapitalizmu sposobnost človeka pomeni predvsem zmožnost nakupa neke dobrine, »sposobnost človeka predstavlja zgolj nadomestni koncept za poblagovljeno delo«.
To zelo marksistično zagato reši na precej nenavaden način. naveže se na koncept »enakosti vseh stvari« kitajskega misleca Zhanga Taiyana, ki ne postavlja zgolj preureditve družbenega ali ekonomskega reda, ampak »revolucijo v epistemologiji« – opustitev jezika, ustaljenih poimenovanj in zavesti vzročnosti. Ta naj bi omogočila, da vse stvari tako žive kot nežive narave vidimo kot edinstvene, neprimerljive in zato enake oziroma »enake v različnosti«. S tem bi lahko stvari (torej tako ljudi kot naravo in predmete) osvobodili blagovne logike menjalnih razmerji. Wang Hui »enakost vseh stvari«, ki po vsebini in težnji spominja na fenomenološki »pustiti biti« ali dekonstrukcijo, razume kot aktiven političen imperativ, ki ima možnost konkretizacije na dveh ravneh: na ravni odnosa med človekom in naravo in na ravni različnosti med ljudmi. A mu, vsaj pri mojem branju, ne uspe zares pokazati, kako lahko »enakost vseh stvari« deluje kot konkreten politični princip. V zadnjem delu eseja sicer razpravlja o etičnih konfliktih v provinci Xinjiang (kjer mu uspe precej prepričljivo pokazati, da razlog za napetosti med manjšinami niso verske, kulturne ali nacionalne razlike, temveč razrednost med njimi – na primer med bolje izobraženimi in tehnično podkovanimi hanskimi delavci in večinoma v ruralnem okolju živečimi Ujgurji), a ne pokaže zares novega doprinosa pojma »enakosti vseh stvari«. Piše na primer, da bi morala večjezikovnost izobraževalnega sistema delovati v obe smeri – torej, da bi se morali, če bi hoteli zagotoviti enake možnosti izobrazbe, tudi raziskovalci in učitelji, ki standardno kitajščino govorijo kot prvi jezik, učiti jezikov manjšin in jih imeti za enakovredne v akademski sferi, ne samo obratno – a ni jasno, zakaj tega ne bi mogel utemeljiti na kateri izmed prej omenjenih teorij enakosti. Kljub tem pomanjkljivostim pa nočem kritizirati samega poskusa vpeljave pojma enakosti vseh stvari, zgolj poudariti njegovo težavnost v tem kontekstu in abstraktnost, do katere zaradi tega lahko pride. Kakorkoli, morda zaradi tega politična filozofija Wang Huija ostaja še za odtenek zanimivejša in definitivno vredna še kakšnega prevajalskega projekta.
Wong Hui: Kratko kitajsko stoletje, Studia Humanitatis, prevod Selma Franov, Sonja Kelšin, Klemen Kos, Mojca Pretnar, Jan Vrhovski, Matej Zima; Ljubljana 2019.
1. septembra 2020 sem po dolgem času začela pisati dnevnik. Mislila sem, da bo to spet eden od spodletelih poskusov pridobiti si navado pisanja dnevnika, a sem tokrat samo sebe podcenila. Od 1. septembra nisem izpustila še niti enega dne, vsak večer okoli osmih, devetih sedem za računalnik in napišem, takšno pravilo sem si zadala, vsaj sto besed. Moj dnevnik nima literarne vrednosti, edino, kar je v njem morda zanimivo z zgodovinskega vidika, je to, da se dogaja sredi pandemije, ampak resnici na ljubo omenjam pandemijo le tu in tam. Večinoma pišem o tem, kaj sem skuhala za kosilo, kaj sem morala delati v službi, glede česa sem se sprla z možem in (verjetno najzanimivejše): o čem premišljujem.
Dnevi se namreč, ko se tako komaj zaznavno prelivajo drug v drugega, lahko zazdijo strašansko enolični. Občutje, ki me je zajelo ob iztekanju letošnjega poletja, tik pred negotovo jesenjo, sem načrtno želela spremeniti s pisanjem dnevnika, ki bi pokazal, da je vsakem dnevu, še tako običajnem (zajtrk–delo–kosilo–sprehod–internet–večerja), nekaj neobičajnega, nekaj »podarjenega«.
Za Brvarjeve Fusnote, njegovo deseto pesniško zbirko, ki je nedavno izšla pri Beletrini, imam podoben občutek. Naše življenje, četudi temu ne pripisujemo tolikšne vrednosti, naravnavajo letni časi, ki usmerjajo tudi notranjo pripoved pričujoče pesniške zbirke. Začenja se ob pojemanju poletja, ki je v človekovo zavest že od nekdaj zasidrano kot pričakovanje nekih novih začetkov, verjetno še od šolskih dni, obenem pa postopnega uspavanja narave, in z njim človeka. Z vrhuncem naslednjega poletja se pripovedni lok pesniške zbirke zaključi.
Andrej Brvar
Čeprav že v spremni besedi Miljana Cunta prepoznava »vitalistično naravnanost do sveta«, svojestveno Brvarjevemu opusu, je v knjigi nespregledljiva in ponavljajoča se tudi tema nekakšnega »življenja, ki dogovoreva«. Morda bi se iz vljudnosti morali izgoniti poantiranju te misli, a se ne bomo: pesnik, v času izida knjige star 75 let, knjigo ustvarja tudi z vidika človeka na pragu starostne izkušnje, v kateri vse bolj resnične postajajo tudi misli na zatišje življenja. Misli o staranju so včasih tako grobo resnične, da so skorajda hecne: »Ah, vnučke in vnučki – v resnici se jim gabimo, kot se otrokom gabijo starci,« nekje ugotavlja pesnik. Občutek nostalgije po preteklem porajajo presunljivi, a obenem tudi prijetni spomini na začetke mladostne ljubezni, ki je prerasla v dolg zakon; bralec si ne more kaj, da se ob branju ne bi nasmehnil, da ne bi še sam, ne glede na leta, ki jih šteje, začutil nekakšne nostalgije po časih, po plesih, ki niso več takšni, kot so bili, in oblačilih, ki jih ne nosimo več. »Vem, še dobro vem, kaj sem imela na sebi: oprijeto in spodaj zvončasto oblekico iz svetlo modrega bukleja in decentna mašenca iz temno modrega satena se mi je razvetala na popku …« so besede, s katerimi se pesnikova žena spominja minulih dni. Ob tem pomislim: se bom tudi jaz na starost spominjala, kako sem neke daljne zime nosila bulerje s potiskom viktorijanskih vrtnic in v mariborski Pekarni spoznala fanta, ki je čez nekaj let postal moj mož?
Misel o staranju, ki se med branjem tu in tam prerine v ospredje, izpostavljam, ker mi kot bralki knjiga daje občutek, da kramljam z vsebino, polno nekakšne starčevske modrosti, ki se je oblikovala na vsej življenjski poti. Obenem se zdi tudi, da se Brvar s svojim izjemnim občutkom za podrobnosti, za nenavadne fakte, ki jih niza na več mestih, za cvetje (»Še iz smetnjaka dišijo, hijacinte«), za dež … upira narekom okolice o odvečnosti staranja. Tako na eni strani beremo zapiske, ki neusmiljeno zarežejo z resnico: »Jutra so najstrašnejša … V sanjah sem še kar naprej mlada, vitka, samozavestno privlačna, potem pa se zbudim v tem žaklju želvasto zgubane kože, slepa brez naočnikov, z obvezno porcijo tablet na nočni omarici … Jutra so najstrašnejša … Poraz za porazom …«, na drugi strani pa s pesnikom občudujemo lepoto vsakdanjih ritualov, človekovih navad, ki iz intimnega doživljanja sveta spretno preraščajo v obče človeško izkušnjo, in se z njim naposled znajdemo pred spoznanjem o odrešujoči moči čudenja: »Odrešen … odrešen z neusahljivo, čudežno sposobnostjo čudenja.« Ali ni prav to tisto, kar podaljšuje človekovo življenje ali vsaj njegov smisel?
Mariborski pesnik v svoji najnovejši pesniški zbirki brez velikih potez zapisuje tisto, kar je v poeziji najzanimivejše: življenje in njegove imperative, kar z drugimi besedami prepoznava tudi avtorica spremne besede, ko zapiše: »V času, ko se nam zdi, da je treba govoriti o vsem in na vsakršen način, je sporočilo Brvarjevih Fusnot dragoceno. Priča o pomenu globoko osebnega za umetnost, obenem pa vzpostavlja razliko med nedomiselnim razgaljanjem intime, in dogodju, ki človeka – prebivalca sveta in kozmosa – presune do te mere, da v sebi začuti “ta vztrajni, intenzivni občutek”, klico pesmi.«
Pesnik se oklepa teh vztrajnih, intenzivnih občutkov, ki ga ohranjajo pri življenju in tudi pesnjenju. Svojo zbirko tako zaključuje z dognanjem, ki bogati izkušnjo bivanja: »[v]olčja lakota po vsem zemeljskem, telesnem, hiličnem kot očitnem, a vedno znova spregledanem nosilcu čudežnega.«
Brvarjeve Fusnote, ki nosijo ironičen naslov o lastni nepomembnosti, so krasna zbirka o lepoti bivanja, v vseh letnih časih leta, v vseh letnih časih življenja.
Zbirko poezije Andreja Brvarja z naslovom Fusnote, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
Neko noč, že star, bolan, povsem brez sperme, in res brez potrebe, da se stvari kakorkoli še poslabšajo, znova zaslišim zvoke.
Prepričan sem, da seksata v Zenabini sobi, tule zraven moje.
Sprašujem se, ali si ne domišljam. Vendar dvomim. To niso zvoki, ki bi jih že kdaj slišal v tem velikem, odprtem stanovanju. Nikoli ne zapiram vrat – za vsak primer, če bi moral ponoči poklicati svojo Zee.
Obmirujem in se koncentriram, dokler nisem prepričan, da ni niti delirij niti šus po elesdeju. Šepeti, vzdihi in nato vzkriki. Zvenijo, kot da je ona.
Lahko bi bil tudi on. Moj prijatelj.
Sleherni dan lahko pričakujem, da me bo pobralo. Misel na smrt mi pomaga živeti in me ohranja zvedavega. Vidim bolj slabo in na eno uho sem naglušen, zlasti kadar je okrog mene več ljudi ali če jim ne vidim obraza. Vendar ob jutrih, ko Zee zdrsne v spanec, ležim vznak in poslušam. Naša londonska večstanovanjska hiša je pravcati svet. Slišim dvigalo zunaj na hodniku, ropot odpiranja in zapiranja jeklenih vrat, iztrgane besede pogovora v veži, televizorje, radie. Ponoči poslušam lisice, pijance, policijske sirene, obupane klice na pomoč, skrivno življenje zidov in ženin vibrator, ki brenči kot brivnik.
Zjutraj slišim ptice. Na drevesu nasproti poseda deseterica zelenih skobčevk, ki jih z Zee zavzeto spremljava. Nedaleč stran nekaj gradijo. Ta predel, Victorio, stalno obnavljajo. Ne bom učakal njegove nove podobe. Ljubši mi je bil čadasto črni, bolj zanemarjeni London, nekaj plemenitega je bilo v njegovem povojnem brezupu. Norce so pospravili v norišnice, a razumni so v svojih pisarnah še na slabšem. Ta novi svet se zdi banalen in izčrpan. Preveč denarja je v Londonu. Predolgo že živimo.
Radostno sem užival svoje usihanje in izginjanje. Nakar me doleti tole.
Resnica je vselej presenetljiva: tako napenjam ušesa, da mi utripajo veke. Usta imam suha. Moji kolki so uničeni in noge zanič. S trudom obrnem telo malce proti vratom in se potegnem preko vzmetnice.
Roka se stegne proti luči, zbijem kavno skodelico na tla. Pade s truščem, kot bi kladivo udarilo po ponvi.
Ne ganem se.
Zee mi očita, da sem nezaupljiv mož, skeptičen, nejeveren, da raje vidim zadeve s slabše strani; želje se mi mešajo z boleznijo. Res je, preživljam se s svojo domišljijo, in domišljija je najnevarnejši kraj na svetu.
A če niso sosedje pred kratkim ravno priselili prašičev k sebi – kar ni najbolj verjetno, saj so Arabci –, potem so tole človeški glasovi.
Zadržim dih in bolščim v šibko luč v hodniku. Pomislim, kako mi je – še prejšnji teden – Zee česala lase, me čohala po bradi, masirala s kokosovim oljem. Gladila mi je prsni koš in mi natirala uhlje. Mi sezula tople uggice, da mi je lahko prebožala noge in nožne prste, ko sem se zleknil vznak s termometrom med žnabli.
Nevidni, ne pa tudi neslišni, zvoki ne potihnejo. Ostajam buden tableti navkljub. Zee se je hotela prepričati na lastne oči, da sem jo zares pogoltnil. Pred tem je bila nadvse prijazna, nedvomno iz nelagodja, saj zadnje čase ne kaže več tolikšne topline. Vodo mi je prinesel Eddie, stal je za njo med vrati in se smehljal, nemi sostorilec.
Rekel sem: »Lahko noč, Eddie. Kako se boš vrnil v Soho? Ali je nemara prepozno? Boš prespal na zofi? Ti kar izvoli, seveda!«
Gledal sem ju. Pazila sta, da se ob moji velikodušni ponudbi nista spogledala. Pametno, ni kaj.
Eddie je pokimal: »Hvala, Waldo, zelo prijazno od tebe, kot zmeraj. Na zofi mi bo čisto udobno. Se vidiva zjutraj. Lepo spi, amigo.«
Zlil sem vase dvojni espresso, kakor vselej pred spanjem. Rad imam okus grenke črne kave v ustih.
Bil je običajen večer. Zdaj sem prepričan, da slišim njuna glasova, prepletena, lahkotna, razigrana, gotovo ležita skupaj – naga, domnevam.
Mislim, da mi je po dvajsetih letih zakona – in ob dvaindvajsetletni starostni razliki – moja vdana Zenab tokrat prvič nezvesta. Pravzaprav sem prepričan o tem. Sam trdim: ne verjemite ničemur, kar vam govorijo. Zee pa je resnicoljubna. Vsak namig na nepoštenost bi jo osupil. Običajno je zadržana. Če izvzamemo eno neprijetnost v indijskem otroštvu, ki je vključevala tudi umor, je imela spodobno vzgojo. Bila je predobra za lastno dobro, bi lahko rekli. In prikrajšana za užitke.
Zdaj si ga je našla. Prinaša noter, kar je zamudila. Nikoli ni prepozno. Glasova ne potihneta, vse bolj sem pretresen in vzburjen. Seksualna občutljivost lahko upade, a spoznal sem, da libido, tako kot Elvis in ljubosumje, nikoli ne umre. Poznam petinosemdesetletne jebače. Kdo pravi, da potrebujete erekcijo, telo ali orgazem za seks?
Začnem si predstavljati, kaj počneta in v kakšnih položajih. Je ona na kolenih? Se poljubljata, ko se vnemata v novo strast? Eno telo, ena žival.
Rad si umišljam, da ju gledam pri tem. Vselej sem bil kamera, navsezadnje sem posnel več kot dvajset filmov in dokumentarcev. Revije nekatere med njimi uvrščajo v sam vrh stotih najboljših filmov vseh časov. Ali nemara dvestotih? Bil sem filmar in sem živel za to, da sem videl stvari. Režiserji smo voajerji, ki delamo z ekshibicionisti. Zdaj, na koncu, nadaljujem kot opazovalec.
Gledanje ohranja svet čudovit. In seks, celo ko sem nepokreten, dejansko skoraj rastlina v vozičku, je lahko intenziven. Spominjam se vonja in okusa nje, moje edine in zadnje ljubezni, Zee, njeno telo mi je bilo v večji užitek od kateregakoli drugega. Spominjam se, kako brezsramna je postala zame in kakšne igrice vse sva se šla.
Zdaj odpira zanj svoja usta. Njeni prsti drkajo njegovega kurca. On jo nemara vleče za lase, to ima rada.
Zgolj z zvokom in domišljijo vizualiziram kadre in reze, delam edine filme, ki si jih lahko te čase privoščim, domišljijske filme. Nenehno premlevam, kaj pravzaprav pomeni biti umetnik. V zadnjem obdobju sem spravil skupaj par petminutnih filmčkov, niso slabi, bolj sproščeni od mnogočesa, kar sem naredil prej, ko sem bil živčen in je bil posredi denar. Pokazal jih bom dobri kolegici Aniti, ko se naslednjič oglasi. Ona zna tako pohvaliti kot grajati.
Ljubezen človeka spremeni, pravijo. Ali pa se človek zaljubi, da bi se spremenil, kadar je razočaran. Ali kadar je naveličan samega sebe. Tu se je nekaj spremenilo za vedno. Vse bo treba na novo premisliti. Kdo bi si mislil? Leta mojega življenja so se predrugačila v trenutku.
Potreboval bom čas, da vse to premislim. Čas mi je zdaj poglaviten. No, vsekakor bom imel vso noč za premišljanje o zadevi. Spim lahko jutri.
Zjutraj vidim, da ni v hodniku ne plašča ne klobuka. Tudi živalskih vonjav ni. Eddie je že zbrisal.
Kolikor mi je znano, je vsaj desetkrat prespal pri naju, zvit na kavču. Ko se zbudim, je dostikrat še tukaj. Rad ostane na zajtrku in podebatira o novicah, medtem ko se oblači. Ima volčji tek in priliznjen gobec. Uživa v Zeejini kuhariji, posebej ima rad njeno začinjeno masala omleto. Plane po njej, kot da že lep čas ni jedel in tudi ne ve, od kod si lahko obeta naslednji obrok.
Domnevam, da tako privarčuje denar za kosilo, preden sede na avtobus za Soho. Včasih se pred odhodom umije in nekoliko uredi. V zadnjih nekaj mesecih je najino stanovanje postalo njegovo pribežališče, kjer opravi vse svoje telefonade, potem ko si je sezul čevlje in z nogami na zofi brez konca posluša svoje najljubše džezovsko nabijanje, ki para živce.
Zdaj, ko se jima vse bolj dogaja, se je pobral predčasno. Me raje ne vidi. Oziroma ima raje, da ga ne vidim. Ampak poznam jaz njega zelo dobro, tip je prišel na okus. Vrnil se bo po naslednji grižljaj. Ne dvomim, da kmalu.
Komaj čakam, da bom videl, kako se bo to novo vzburjenje razvilo. Dečko se igra z mano. V lepo tveganje se spušča. Ko me kaj razkuri, znam biti divji. Strast ga je prevzela. Ne razmišlja. Jaz pa. Par potez sem v prednosti – trenutno.
Roman Ničla Hanifa Kureishija, ki ga je prevedel Zdravko Duša, izšel pa je pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Jurij Hudolin in Igor Vidmar leta 2016 v Kopru na predstavitvi romana Osnove ljubezni in zla. V tem romanu se prvič pojavi glavni lik Samohodca – Bobana. Samohodec je torej neke vrste sequel ene strani Osnov ljubezni in zla, pravi Vidmar. Letos ob izidu romana ju zaradi znanih okoliščin nismo mogli skupaj fotografirati. Fotografija: Marko Feist.
Pri Beletrini je izšel roman Jurija Hudolina, ki je napisan po motivih iz življenja Igorja Vidmarja, botra, ideologa slovenskega panka, ki je v slovenijo pripeljal prek tristo svetovno znanih glasbenih imen, od Davida Bowieja, Nicka Cava, Sex Pistols do Rammsteinov, o čemer priča tudi obsežen seznam koncertov na koncu knjige. Glasbeni producent in promotor, ki je prispeval k uspehu skupine Laibach, je nastope slovenskim glasbenikom omogočal tudi na legendarnem Novem Rocku. Igor Vidmar, ki je navdihnil glavnega junaka romana Bobana, je torej v slovenskem medijskem prostoru dobro znan, že 30 let pa je tudi kolumnist v televizijski oddaji Studio City.
Kot je mogoče prebrati v knjigi, se poznata že vsaj deset let, to obdobje vsekakor bolj intenzivno? Kdaj sta kot akterja na kulturni sceni izvedela drug za drugega, kdaj sta se spoznala?
Jurij Hudolin: Igorja se spomnim še iz srednje šole, res pa je, da sem se z njim več družil dobrih zadnjih deset let; zdi se mi, da se mi ni nikoli, sploh prej, zdel kak akter s kulturne scene, ne vem zakaj sem vedno mislil, da je hud mainstream, nasploh, v vseh ozirih (kar nemara tudi je, pa noče nič slišati o tem), verjetno tudi zaradi pojave in neuklonljivosti, prepričanosti v lastno artikulacijo, ki jo ne podaja na prvo žogo razkrite samoljubnosti, saj je domišljavosti pri njem malo. Družinska frenda, kakor se po domače reče, pa nisva, prej bolj debaterja v duhovitostih, zajedljivostih, norčevanju iz vsega, kar leze in gre. Humorja, predvsem črnega, na rovaš raznoraznih osebkov je bilo kar nekaj, in to v sproščenem druženju šteje; dolgčas mi z njim ni bilo nikoli, je pa res, da sva se največkrat družila ob prostem času.
Igor Vidmar: Jurija sem kot pisatelja spoznal v knjigi Pastorek, osebno pa v lokalu Okusi Istre kmalu po otvoritvi 2010.
Kaj vaju povezuje – nogomet, glasba, umetnost, zanimanje za družbo?
Igor Vidmar: Vse to ali pa kaj petega, odvisno od ostale družbe in dnevnih dogajanj, pa tudi od količine popitega v »Istri« ali v »šupici«, kraškem vinotoču v Trnovem. Stalnica pa je, tako menim, prezir do apriornega spoštovanja splošnih mnenj in marenj, posmeh obče sprejetim idejam in edino zveličavnim avtoritetam vseh sort, posebej političnim. Rad bi rekel, da naju povezuje tudi izvirnost misli in iskriva duhovitost, vendar je Jurij v tem znatno boljši.
Jurij Hudolin: Več ali manj naju povezuje betula na ljubljanski tržnici; najprej jo je imel moj dragi prijatelj iz Ankarana, Drago Funa, ki ima danes v Kopru podobno betulo in grem včasih, kadar sem v Istri, z veseljem k njemu. Ko sem odraščal v Istri, smo imeli doma gostilno, in ta v Ljubljani ali v Kopru je nekaj takega v pomanjšani izdaji. Zato jo imam verjetno rad, sploh pa, ker se tam dobim s prijatelji. Domača hrana in domače vino; nobene industrije, vem kaj mi dajejo. Kako bo s tem nadalje, ne vem, vendar sem si v Istri, kjer preživim precej časa, že uredil tako konobo s kaminom kar doma in prijatelji pridejo na dom, čeprav zdaj od marca ali od tega covida ne. Vidmar je splošen mislec, lahko debatiraš karkoli, recimo, da naju povezuje zanimanje za družbo nasploh; glasba največ, pa tudi literatura, tip je precej načitan, rad ima svoje mnenje, ne odstopa od tega in taki so zanimivi za debato, sploh ker Vidmar ni zamerljiv in maščevalen, kakor so razni osebki, ki se pojavljajo in izginjajo kakor kafre, ne da bi pustili kake resne sledi v človekovi zavesti.
Podlaga za biografski roman Samohodec so bili vajini pogovori. Kdaj je postalo jasno, da bodo ti pogovori postali del knjige in so s tem postali tudi drugačni? Kakšen je bil proces nastajanja romana?
Jurij Hudolin: Knjige verjetno ali vsaj v taki obliki ne bi bilo, če me ne bi na to nagovoril Mitja Čander. On ima nos, dober je v poslu in zanesljiv. Igor je bil za in tako se je začelo. No, knjiga, roman je hibrid, preplet stvarnih podatkov in dejstev in nekaterih fiktivnih zapisov, ko sem le predvideval, kako naj bi bilo. Tak roman sem hotel napisati, ne neko filistrsko in naduto nizanje podatkov in dosežkov, čeprav tudi brez tega ni šlo, in tu in tam kako anekdoto. Najprej sem z diktafona snel, kar sva se pogovarjala, potem pa sem knjigo oblikoval po svoje, da mi ne bi bilo pri delu dolgčas. In mi ni bilo in sem z njo zadovoljen kot končnim izdelkom, pomagala pa sta mi Špelca Mrvar in seveda Igor, ki je na koncu še vse skupaj malo »pretenstal« in premetal in dodal fotografije ter seznam koncertov.
Igor Vidmar: Kdaj je postalo jasno, da bo nastala knjiga, ve Jurij, meni je idejo oznanil na neznanem kraju ob neznanem času. Bil sem začuden, a nisem pomišljal. Podlaga pa so bili predvsem moji monologi v Jurijev pametni telefon o »nekaterih motivih« mojega življenja, predvsem zgodnjega in koncertnega. Ti monologi se niso dogajali v Okusih Istre, pač pa je bila le-ta osnova za Jurijev zgodnejši roman Osnove ljubezni in zla, kjer se prvič pojavi glavni lik Samohodca – Boban, a le na eni strani romana. Samohodec je torej neke vrste sequel ene strani Osnov.
Igor Vidmar, kot je zapisal Hudolin, tekom nastajanja biografskega romana niste imeli vpogleda v strukturo in vizijo dela. Kako ste ga doživeli, ko ste ga končno prebrali?
Doživel sem ga kot točno takega, kot sva se bila dogovorila kmalu po začetku procesa: da bo to romansirana biografija z glavnim junakom Bobanom, katerega dejanja in besede so skozi avtorjevo invencijo in domišljijo povezana z »nekaterimi motivi iz življenja«, velik del Samohodca pa je čista Jurijeva domišljija.
Kako danes vidita dediščino panka v slovenskem prostoru?
Jurij Hudolin: Pank ne bo nikoli mrtev, če sem nekoliko klišejski. Dediščina je velika in pomembni akterji so secirani tudi v Samohodcu. Meni so recimo najbolj blizu Otroci socializma, verjetno tudi zato, ker mi je blizu poezija Braneta Bitenca in energija, s katero je razsajal po odru in v življenju, kar pa se je končalo tragično. Seveda tudi Laibach, post pank, Laibach tudi v mainstream fazi, nasploh, v vseh obdobjih.
Igor Vidmar: Dediščina panka so neodvisne založbe – Moonlee, God Bless This Mess, ZARŠ … pa številni bendi, ki še vedno grmijo, a že dolgo daleč od ponorelega sveta centralnih medijev; pa programi številnih mladinskih klubov po vsej Sloveniji, tudi Metelkova mesto. Dediščina so nekateri programi Radia Študent in Radia Marš, v širšem smislu pa tudi prostor urbane kulture Kino Šiška, saj se je se zanj izboril poleg podpisanega predvsem sotvorec Pankrtov Grega Tomc, ki ga je kot kandidat za mestnega svetnika vnesel na listo prioritet prvega mandata župana Jankovića.
Igor, za današnji čas pravite, da je na nek način spet pankerski?
Tega ne pravim samo jaz, sam reševalec Slovenije pred janšizmom in koordinator KUL dr. Jože P. Damjan je nedavno na svojem blogu zapisal: »Represivni časi so se očitno vrnili in Pankrti so postali spet aktualni.« In priobčil skladbo Pankrtov Vodja (Fuhrer) z Rdečega albuma. In Peter Lovšin je že davno napisal skladbo To ni več Slovenija, ki bi lahko bila na kakem zgodnjem albumu Pankrtov. Časi so v marsičem presenetljivo podobni onim v sedemdesetih, sploh pa osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V knjigi lahko beremo tudi o letih, ki ste jih vi, Igor, preživeli v samskem domu v sedanjem Hotel Park. Sosedje so bili tam zanimivi, je to bila za vas pomembna družabno-družbena skupnost?
Niti ne, pravzaprav je bila to predvsem moja spalnica in delovni kabinet, pa skladišče plošč, knjig, angleških glasbenih revij, tudi dveh televizij, ko sem bil obseden od filmskih videokaset. Od stanovalcev sem se družil le z Dejanom Knezom, vendar večinoma znotraj sodelovanja z Laibachom, le malo v samskem domu.
Jurij, ste hodili na Novi Rock, kakšni časi so to bili za vas?
Na Novem roku sem seveda bil, vendar se takrat še nisem družil z Vidmarjem; bil sem z Branetom Bitencem, z njim sem se precej družil v devetdesetih, na začetku tisočletja pa tudi z Miho Štamcarjem, ki me je nagovoril, če bi pisal za Mladino in tam se je izostril moj občutek za pankersko zaklinjanje v pisani besedi. To sem tam počel slabih pet let in se marsičesa naučil. Štamcarja omenjam zaradi tega, ker je bil tudi on viden akter znotraj panka v osemdesetih, vendar ne tako intenzivno kot Igor. V dobrih odnosih sem s precej protagonisti iz tistega časa, vendar sem ravno toliko mlajši, da nisem imel ničesar zraven. To je za Samohodca plus, distanca je nujno potrebna, tudi v razmerjih, drugače ne veš, kje si.
Samohodec je knjiga, ki govori o časih, prostorih, sceni in odnosih, ki jih ni več. Kako kot pripadnika različnih generacij in hkrati soustvarjalca naše kulturne scene gledata na pretekle čase v tem smislu?
Jurij Hudolin: Vsak čas ima svoje posebnosti, in to je čar, ki človeka vedno znova oplaja.
Igor Vidmar: Prostori, scene in odnosi so še vedno, le delno spremenjeni, časi pa se celo, kot rečeno, (spre)vračajo nazaj v nekatere razsežnosti osemdesetih let, pred osvoboditvijo in osamosvojitvijo. Kar zadeva mene, o tem simbolično dovolj pove epilog knjige.
Knjigo Samohodec, ki jo je napisal Jurij Hudolin, izšla pa je pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Feri Lainšček je v romanu Kurji pastir odprl prostor med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva. Prizori, ki jih opisuje, niso velike, herojske zgodbe, pač pa malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave spomina. Pri tem gre za pristno nostalgijo in opis bližine med dvema človekoma, ki sta si morala življenje ustvariti iz nič. Poleg tega ima Kurji pastir precizno zgradbo, nenazadnje Lainšček gradi subverzijo avtobiografsko pritrjevalnega. Dovoli nam vstopiti v intimni kozmos svojih staršev (in tako širše družine kot tudi vaške skupnosti), vendar nikoli ne izda preveč. Seganje od posamičnega k splošnemu doseže tako, da na »vse, kar je«, pogleda z umirjenim, distanciram očesom ter tako ustvari prefinjen portret – »lastnega postajanja«.
Andraž Gombač, urednik kulturne redakcije Primorskih novic:
Več letošnjih sem že prebral in marsikatero še bom, v vrsti pa prav nič ni bilo treba čakati tisti, ki jo imam doma že več let v izvirniku, a jo šele po zaslugi prevoda lahko razglasim za svojo knjigo leta. Po štirih novelah, zbranih v knjigi Pomlad, poletje, jesen in smrt, so v osemdesetih in devetdesetih letih posneli tri filme, od katerih sta se prva, Stand By Me in The Shawshank Redemption, zalezla globoko vame. Ne, Stephen King ni samo kralj strahu. Lepo in prav je, da tako napete in srhljive kakor tudi ganljive in tople zgodbe o otroštvu in odraščanju, tovarištvu, bremenu odgovornosti, neukrotljivi svobodi in še marsičem zdaj berem tudi v svojem jeziku. Tako sežejo najgloblje. In spet pomislim, da je King resda precej starejši, a imam vendarle vseskozi občutek, da je bil med nami, najboljšimi prijatelji, ki smo po šoli skupaj odraščali v hiški pod bloki, na obronku gozda, tam pri cisterni … Prevod njegove knjige Pomlad, poletje, jesen in smrt (Beletrina) je zato moja knjiga leta.
Vlasta Vičič, sekretarka na Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije:
Moja naj knjiga leta 2020 je roman Pajtima Statovcija z naslovom Moj mačkon Jugoslavija (Goga). Prvenec mladega avtorja, ki se je kot dvoletni otrok s starši na Finsko preselil s Kosova, navduši z neverjetnim stilom in imaginacijo v najboljši tradiciji magičnega realizma in s sijajnim likom, dostojnim naslednikom Behemota iz Mojstra iz Margarete.
Naj pa dodam, da me je navdušil tudi roman mladega avtorja Benjamina Okorna z naslovom Ona je Ana (Litera). Okorn je bil udeleženec projekta agencije za knjigo Vključujemo in aktiviramo! Njegovo delo govori o soočanju s shizofrenijo iz prve roke, je ganljivo, iskreno in prav filmično izpisano delo, ki nenazadnje tudi jasno priča, kako pomembno je dobro uredniško delo. In pa seveda: po obliki in vsebini moram omeniti zbirko Klasična Beletrina s Selmo Lagerlof na čelu in Cesarjem Portugalije, njenim romanom o brezpogojni ljubezni.
Kljub temu, da sem v tem precej čudnem in nepredvidljivem letu precej več časa preživela doma, pa sem po podrobnejšem pregledu prebranih knjig ugotovila, da sem letos brala manj kot običajno. Ko razmišljam o izbrani knjigi letošnjega leta, se oziram v marec, ko smo še upali, da bo založba Beletrina uspela izpeljati festival Fabula in nanj pripeljati tudi Sheilo Heti. Za svojo knjigo leta tako izbiram njen esejistični roman Materinstvo (Beletrina). Sheila Heti v tej knjigi spregovori o osebni izkušnji raziskovanja vloge ženske v sodobni družbi, še posebej o izkoriščevalskem odnosu družbe do ženskega telesa. Njeno razmišljanje o materinstvu, ki je še danes podvrženo pričakovanjem, da ženska mora postati mati, če se hoče družbeno udejanjiti, je bilo boleče podoživljati, saj sem šla sama skozi podobno izkušnjo in občutke, preden sem prvič postajala mama. Najbolj sem v romanu začutila prav to njeno razpetost med željo postati mati in ustvariti neko skupno bitje z osebo, ki jo imaš rad, uklonitvijo pričakovanjem drugih do tebe in tvojega telesa in strahom pred tem, da se boš moral zaradi želje po otroku nečemu odpovedati (v njenem primeru umetniškemu ustvarjanju) – to v nas ustvarja občutke krivde in sramu, ki vodijo v dvom o lastni identiteti in vrednosti. Močna in zelo aktualna knjiga.
Urška Bračko, knjižna blogerka (Booknjiga):
Nisem si mislila, da bom, potem ko sem prebrala cel Neapeljski cikel, še našla kakšno delo iz Italije, ki me bo tako navdušilo, kot me je roman Zvestoba Marca Missirolija (Cankarjeva založba). Avtorjevo pisanje je tekoče in poetično, zgodba se bere hitro in z zanimanjem, hkrati pa bralcu da veliko razmisleka o njem samem. Ima tisti čar, zaradi katerega beremo knjige.
Veronika Šoster, literarna kritičarka:
Moj izbor je knjiga Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg (Cankarjeva založba). Pesnik, ki mu ni enakega, se v svojih esejih s košarkarsko žogo v eni in s časopisom v drugi roki sprehaja po pokrajinah, kjer se ljubita preteklost in sedanjost, kjer sanje postanejo resničnost in kjer se ne pozablja na to, kako ostati in biti človek. Naslovna mašina pa se pod težo svojega dolga zdrobi v prah, ki se le včasih grenko zvrtinči v vetru. Knjiga, ki ji leta ne bodo prišla do živega.
Sandra Dobnikar, vodja Instagram bralnega kluba @mi.beremo in profila @dozadnjestrani
S Pulitzerjem ovenčan roman alternativne zgodovine Podzemna železnica Colsona Whiteheada spremeni prikrito mrežo varnih hiš na ameriškem Jugu 19. stoletja v dobesedno podzemno železnico, ki jo temnopolti sužnji uporabljajo za beg v severne kolonije. Zgodba je zmes fikcije in dejstev in brez olepšav opiše enega najbolj krutih delov ameriške zgodovine. Z glavno junakinjo Coro bežimo s plantaže bombaža, vmes pa spoznavamo različne oblike svobode ter tudi rasizma in zatiranja.
Leto 2020 je kljub globalni apokalipsi in zastojem v slovenski knjižni produkciji naplavilo kar nekaj odličnih knjig. Od tistih, ki sem jih prebrala, me je najbolj navdušila Racova biografija, ki jo je napisala Petra Pogorevc (Beletrina). Mislila sem, da sem, potem ko sem prebrala biografiji Borisa Cavazze in Milene Zupančič ter avtobiografske zapise Dušana Jovanovića, o ključnih akterjih naše gledališke scene že vse vedela in da me bo Racova zgodba dolgočasila, a sem se seveda zmotila. Kako je ta človek živel in igral! Koliko drame, preobratov, strasti, zmag, porazov! Najboljša vloga, ki jih je ta človek kdaj odigral, je zagotovo vloga Radka Poliča Raca, kar je dramaturginja Petra Pogorevc odlično ujela v knjigo.
Ema Knific Korsika, vodja Beletrinine knjigarne:
Za knjigo leta bi izbrala V besedah Daneta Zajca (Beletrina), ki sta jo zasnovala Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger. Tokratno posebno »korona« leto nam je ponudilo priložnost in čas, da se še globlje uzremo vase in prisluhnemo odmevu, ali še bolje, da svoj odmev poiščemo v knjigah. Ali kot je zapisal Dane Zajc: »Iskal sem tisto, kar je govorilo tako, kot bi govoril jaz.«
Aleksandra Gačić, literarna kritičarka:
Aktivistična in družbenokritična drža italijansko-somalske pisateljice in publicistke Igiabe Scego nam v knjigi Adua (Kud Police Dubove) razkriva tri pomembne momente, zaznamovane z nasiljem in strahovlado – neznano zgodovino Somalije, zamolčano dediščino italijanskega kolonializma in neviden migrantski vsakdan. Prepletujoč preteklost in sodobnost nas Igiaba Scego z izjemnim psihološkim opazovanjem in s skorajda filmično fragmentiranostjo, prežeto z drobci tradicionalne somalske poetičnosti, popelje med zgodbe o Šepavem, Adui in Titaniku in s tem tudi v prostor nujnega interesekcionalnega razumevanja patriarhata, kolonializma, kapitalizma in rasizma.
Simona Škrabec, nemcistka in komparativistka, ki od leta 1992 živi in ustvarja v Barceloni, je na vprašanje, v katerem jeziku razmišlja, odgovorila, da »Ni več tega, to je mimo. Enkrat se zaveš, da je mogoče obstajati v več kot samo enem jeziku.« (Vrabec Anarhist, 10. junij 2020). Avtorica, ki sicer govori sedem jezikov in v katalonščino (ter obratno) prevaja ne samo slovenske, pač pa tudi hrvaške, srbske in bosanske avtorje, zagovarja kontekstualiziran vstop v drug jezik, ali kot je sama dejala: »Ko stopaš v drugo kulturo, ji boš moral odstopiti del svojega življenja.« Simona Škrabec, sicer tudi letošnja dobitnica Lavrinove nagrade, ki jo za pomemben prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, se raziskovanju jezikov in literature posveča na izrazito širok način: kot članica katalonskega PEN-a in predsednica Odbora za prevajanje in jezikovne pravice pri mednarodnem PEN-u, je tudi svoj literarni prvenec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami (Beletrina, 2020) povezala z mnogoterostjo in presežkom, kar lahko beremo, da vprašanje jezika zanjo pomeni vprašanje identitete.
Miniaturne zgodbe, izvorno napisane v katalonščini, se nizajo kot utrinki, ujeti med potovanji in vsakdanjimi opravki. Zbirko sicer uvajajo Soneti Orfeju iz leta 1922, ki jih razumemo tudi kot nekakšen duhovni zemljevid. Navidez med seboj nepovezane zgodbe izkazujejo pripadnost avtorice določeni literarni zgodovini, katere ena izmed glavnih odlik je analitični pogled in tudi naplasten spomin, hkrati pa v svoj horizont pripušča izrazito igrivost, aluzivnost, svobodno odprtost, ki pa skoraj nikoli, očitno tudi zaradi žanrskega okvirja črtice, v katerem se giblje avtorica, in ki v sebi skriva bistvo pesniškega, ne prehaja v iskanje čistega linijskega izraza. Za Simono Škrabec si zlahka predstavljamo, da je ne samo strastna popotnica in opazovalka, pač pa tudi strastna zapisovalka. V svojem prvencu namreč izkazuje neko naravno vznesenost, nujo morda, po pisanju, ki razkriva dnevniške poteze, vendar z jasno zastavljenimi linijami in samodisciplino nekoga, ki je pokonzumiral duhovno-zgodovinsko vednost Evrope in se hkrati natančno zaveda, iz kakšne pozicije se oglaša. Torej iz pozicije nekoga, ki se je iz majhnega jezika in kulture preselil v drugo majhno kulturo in ne pristaja na eksotičnost ali izolacijo, pač pa razmišlja širše in v svetovnih okvirjih.
»Katalonci imajo dobro predstavo o tem, kako pomembno je prevajanje za majhen jezik ali narod,« je dejala avtorica v že omenjenem intervjuju, čeprav se Simona Škrabec v knjigi Vračam se gozda z obarvanimi rokami kaže ne zgolj v prevajalski vlogi – pri čemer je treba priznati, da bo bralca, ki bo spregledal opombo na začetku, zlahka zavedla in bo pomislil, da je knjiga pisana v slovenščini –, temveč kot avtorica. Vsaka izmed črtic ima svojo lastno teksturo, ki je zastavljena izrazito ekonomično. Pisateljica na belino papirja spušča tenkočutne zaznave, skoraj nevidne stike, ki pa očesu pozorne opazovalke ne uidejo, jih nato plete v mrežo pomenov, iz katerih razbiramo ne samo humor, pač pa načitanost in hkrati ranljivost. Tisto, kar bi lahko imenovali realno, je pri Simoni Škrabec razpršeno in eliptično, bežno in gibljivo, predvsem pa dvoumno. Realno je, pa četudi je govora o postriženih laseh ali o mestih, ki jih obiskuje, in ladjah, na katerih potuje, iz več plasti, več ploskev. Avtorica se zaveda, da ga lahko zapopada le po koščkih, morebiti tudi samo začasno.
Simona Škrabec
Z nekaj pretencioznosti bi bilo pisavo Simone Škrabec mogoče primerjati z gracioznostjo, krhkostjo in fluidnostjo linije Gustava Klimta, ki se je, potem ko je relativno zgodaj dosegel ugled in neodvisno od javnih naročil in naročnikov, prepustil raziskovanju intimnejše vrste risbe. Tudi pri avtorici knjige Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami imamo občutek, da je njena pisateljska sled kot seizmograf in da je knjiga – ne glede na izkušenost avtorice, ali pa morda ravno zato – zastavljena eksperimentalno. Zanima jo osebno izkustvo, intimne vibracije, tako da se prepušča spontanemu, morda celo nenadzorovanemu toku misli in trenutnemu utripu mest in pokrajin, v katere vstopa, vendar vedno z nekim nadpogledom in nepretencioznim zavedanjem, da je v ta mesto vstopilo že veliko popotnikov in popotnic pred njo in predvsem, da imajo ljudje v teh mestih svoja življenja. »Poskušam razumeti mesta, v katerih ne živim, vendar jih redno obiskujem,« se zapiše avtorici v eni izmed črtic. »Nalagajo se v meni plast za plastjo, kot počasi pridobljene usedline. To so mesta, ki jih nikoli povsem ne poznam, zato so to zame najbolj oddaljeni in tuji kraji, čeprav se sčasoma na pamet naučim labirint njihovih ulic in ne potrebujem več nobenega zemljevida.”
Zemljevid, ki ga sestavlja, je izrisan neprilaščevalsko in z zavedanjem, da je svet le tranziten. »Samo če se ves čas premikam, še najdem tišino, ki jo nujno potrebujem. Pretvarjam se, da sem ves čas na begu, poganjam se vse dlje in dlje, vedno le naprej, s sekiro sekam svoje lastne korenine. Celo takrat, ko sem že prispela domov.« Ravno motiv tišine, ki se pojavlja skozi celotno knjigo in dela zapike, nas navaja k misli, da tu nimamo opravka s popotnico, ki se je prepustila prevzetni želji po potovanju, pač pa s popotnico, ki je tenkočutna opazovalka. Morebiti je že zdavnaj nehala pripadati samo enemu prostoru, morebiti je že zdavnaj pozabila, kateri jezik ji najbolj pripada ali pa ona pripada njemu, vendar iz tega ne dela drame. Tisto, kar ji prihaja nasproti, izriše umirjeno natančno in v duhovno-zgodovinskem smislu dualistično. Po eni strani so ti zapisi še vedno odraz videnega na poti, kar jim daje avtentičnost, po drugi pa odraz premišljevanja o doživetem. Na ta način morebiti, in podobno kot pri Klimtu, lahko govorimo o elementarni instiktivni liniji. In že spet, Simoni Škrabec ne gre za opisovanje videza stvari, temveč na način miniaturnih skic išče globlje povezave, tako da imamo ob branju posamičnih »zgodb« občutek, da bi iz njih lahko nastali daljši teksti, vendar je ves čar in izziv ravno v zgoščevanju.
Hitri tempo in ritem brez postanka, s pomočjo katerega avtorica ustvarja prostor intimnega, ki se preslikava v univerzalnejšo zgodbo, ter predvsem mnogokratno ponavljanje in množenje teh slik ustvarja celostnejšo sliko. Ali kot so zapisali na založbi: »Nenehno spreminjane preobrazi v obstojno sliko. Tisto, kar je daleč, se zato zdi blizu. In kar je domače, postane novo in nenavadno.« Ključno pa je, da si je avtorica zadala poiskati presežno v realnem. To lahko naredi samo s priklicovanjem, postavljanjem vzdolž bežne in eliptične črte. Ko na primer razmišlja o ladjah, ki so »prostor v gibanju, so prostor brez prostora. Obstajajo same zase. Zaprte so v svoj lastni svet in hkrati odprte v neskončnost oceana«, nas spomni še na ključno – »Civilizacije brez ladij – pravijo – niso poznale sanj.« Ta hrepenenjska drža ali pa naravnost avtorice ni slovenska tipika, pač pa je pozvdignjena na raven, ki ima evropski oziroma svetovni domet. Vzporednice se da povleči tudi z Rilkejem, ki ga avtorica navaja uvodoma: spraševanje, ki ga je vzpostavil tudi Rilke – »Mar ni tudi s hrepenjem tako, / najprej je pregnano, potem udomačeno?«–, je avtorica očitno tudi izkušenjsko predihala.
V njenih zapisih, kot je tisti, da »Ladje ne plujejo zgolj z namenom, da bi odkrivale daljne kraje, vračajo se v domače pristanišče, otovorjene s spominom, ki se ga ne da izbrisati,«najdemo priznanje, da je življenje skrivnost in je rezultat montaže skrivnih in tudi očitnih stvari, sklopa naključij, ki pa jih je smiselno destilirati. »Sprašujem se, ali bi bila sposobna določiti trenutek, v katerem se je začela praznina. Kateri je bil prvi dan v dolgi vrsti s kosmi vate na azurnem nebu, jaz pa hodim po svetu, ki se zdi prazen, neobljuden? Poskušam se vključiti v neko smiselno celoto, čeprav vem, da ne spadam nikamor,« se zapiše avtorici v eni izmed črtic. Prepoznanje fragmentarnosti, minljivosti, sestavljenosti iz nesoglasij je seveda presežno v knjigi, predvsem pa je to občutek, da z branjem prvenca Simone Škrabec sodelujemo, če ne že v skrivnostnem, pa vsaj inmedias res stvari in da so le-te zdaj osvetljene z lučjo, od katere peče in ščemi v očeh, hkrati pa neizmerno godi. Simona Škrabec – medtem ko razvozlava svetlikanje realnega in nam ponuja njegove interpretacije glede na to, ali se dogaja na površini stvari ali tik pod njo, in glede na to, da nas napotuje predvsem h kvaliteti – mestoma deluje celo jasnovidno. To avtoriteto pa vzpostavlja na izrazito senzibilen in hkrati estetsko avtonomen način.
Knjigo Simone Škrabec z naslovom Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
Čehov v moskovskem gledališču. Fotografija: WikiCommons
V eni od epizod ameriške animirane sitcom serije Family Guy, znane po ostrih (in neredko absurdnih) asociativnih rezih, se protagonist Peter Griffin znajde v gledališču, v katerem igralca ob kozarcu vina primerno monotono recitirata delček iz drame Striček Vanja. Po nekaj trenutkih (pravzaprav sekundah) gledanja Peter obupano vzklikne: »What the hell is this? For cryin’ out loud, somebody throw a pie!«
Na prvi pogled precej ameriška reakcija, toda tudi v svoji okolici poznam nemalo takih, ki ob omembi Antona Pavloviča in njegove dramatike obračajo oči in v nebo vzklikajo: »Dolgčas!«
Ocena sploh ni napačna: v dramatiki, tako kot tudi v prozi Antona Pavloviča Čehova, prevladuje vtis naelektrene statike. Zunanji premiki so reducirani na minimum. A tik pod površino brbota nemir, obračajo se svetovi, premikajo vesolja in kar je še takih eksplozivno-ekspresivnih kinetičnih primerjav. Če se zdi zunanji svet običajna zbirka rahlo karikiranih vsakdanjih pojav (ni naključje, da je Čehov literarno kariero osnoval na zbirkah humoresknih, anekdotičnih scenk), od nasilnega trgovca do propadlega plemiča, od zapitega popa do kradljive služabnice, od melanholične dame do svetoboljnega uradnika … je ta videz narejen z namenom, da prevara. Še tako zakrknjen, samovšečen lik, kot je doktor Sergej Borisič iz novele Tri leta, se nase osredotoča zato, ker ne zna dugače; pri tem je samemu sebi zoprn, a prav ta nezmožnost spremembe navkljub ostroumnemu diagnosticiranju lastnega stanja, ga dela (pre)človeškega. Pri Čehovu se liki označujejo sami oz. bolje: oblikujejo se skozi različne pripovedne perspektive, lastno in tujo, in vse soobstajajo v neki nedoločljivi igri ogledal, kjer je težko ugotoviti, kdo komu (in zakaj) laže – ali vsaj prodaja predrugačeno, posodobljeno različico resnice. Nič drugače ni za »protagoniste« (pri Čehovu so navednice za take izraze bistvenega pomena) treh novel.
Dvoboj (1891), Pripoved neznanega človeka (1893) in Tri leta (1895) sodijo v pozno oziroma zadnje obdobje avtorjevega ustvarjanja, v čas, ko se je Čehov vrnil s potovanja po zloglasnem otoku Sahalinu, kamor se je odpravil čez celotno Sibirijo, da bi proučeval življenje v kazenskih kolonijah in o tem pisal poročila za časopisni podlistek. Izbrane tri novele zgoščajo poetiko vmesnega obdobja med plodnimi osemdeseti, ko nastane velika večina avtorjeve kratke proze, in kasnejšim razmahom na področju dramskih besedil, ki sledijo letu 1895 (Utva/Galeb, Tri sestre, Češnjev vrt/Višnjev vrt, Striček Vanja). Obenem novele kot da nakazujejo prehod od tedaj že krepko izčrpane literarne figure »odvečnega človeka« (лишний человек) k čehovovsko izvirni podobi »človeka v lupini« (человек в футляре; istoimenska kratka zgodba izide 1898). S tega vidika morda ni naključje, da je Laptjev, osrednji lik zgodbe Tri leta, skoraj dopolnjena verzija Lajevskega, ki ga srečamo v Dvoboju. Lajevski je še vedno precej »odvečen«: samemu sebi gre na živce, med njim in funkcijami, ki so mu bile dodeljene ali se od njega pričakujejo, vlada diskrepanca, rad bi umrl, pa se boji smrti, rad bi živel, pa ga je strah življenja. Povsem zavestno se strelja v koleno, potem pa tarna nad tem, da ne more narediti več niti koraka; na debelo se sipa z litanijami samoobtožb – »zguba in odvečni človek«, »po neodločnosti podoben Hamletu«, »žrtev časa«, »medla, šibka, podrejena natura«, »jaz sem prazen, ničev, propadel človek« – in v misel prikliče nekega drugega pripovedovalca: »Jaz sem bolan človek … Jaz sem zloben človek. Neprivlačen človek sem.« (a pripovedovalec Zapiskov iz podtalja ima vsaj malo občutka za sarkazem, zato hitro doda, da ga bolijo jetra, to pa, kot vemo, vse spremeni). Kot bi to, da Lajevski prepoznava in se zaveda svojih napak, karkoli olajšalo – priznanje ga dela le še bolj odvratnega, ker nakazuje zavestno vztrajanje v interciji, udobje v krču, zaljubljenost v performativ lastnega trpljenja.
Olga Knipper in Anton Pavlovič Čehov.
Toda v nasprotju s pričakovano literarno matrico Lajevski vendarle zaživi drugače. Resda nesrečno, a vseeno – drugače. Odvečni človek nenadoma začuti, da je avtoflagelacija iz mode, da so prazne besede odbijajoče; in da je tudi tiha resignacija čisto legitimna oblika bivanja. V zgodbi Tri leta avtor ta vidik še utrdi. Laptjev se samoobtožuje in zaničuje, v svoji drži pa vztraja tudi, ko ugotovi, da je storil nepopravljivo napako. Laptjev je na dobri poti, da postane človek v lupini, kajti za lupinarja so vse napake nepopravljive, tudi takrat (predvsem takrat), ko so zgolj namišljene. »Ko bo človek v lupini legel v grob, se bo, najverjetneje, smehljal; našel bo svoj ideal,« je (parafrazirano) zapisal Čehov. Človek v lupini kot podoba ruskega človeka, »ki se rad spominja, ne mara pa živeti«: za Laptjeva je vse najlepše že prešlo, čeprav se ni nikoli zares zgodilo. Zapira se v svoj mali, utesnjeni svet in skoraj mazohistično pestuje svoje svetobolje – ki pa se mu ne sme odpovedati, ker je prav to ključni del njegove identitete. Vendar ne tarna več, ker se tega ne sramuje; za človeka v lupini je lebdenje v limbu edini možni bivanjski status.
In spet smo pri dolgčasu. Kajti v življenju lupinastega bitja se nikoli nič zares ne zgodi. Nič ga ne rani in nič razveseli. V svoji mali jajčni hiši sliši glasove zunanjega sveta, morda po njem sem pa tja celo zahrepeni; krhkemu oklepu pa se vseeno ne želi odreči. In tako najde svojo obliko (ne)sreče v popolnem pogrezanju vase. Še preden bi se z njim zares srečal – ali pa zato, ker ga je predobro spoznal –, ga je utrudil byt, tista Jakobsonova »trdnjava« vsakdana, ob katero se spotikajo človeška življenja: »Po Auerbachu je bil vsakdan trden, samoumeven temelj realizma 19. stoletja. Tu pa je vsakdan trdnjava, ki jo je treba zavzeti,« zapiše Moretti v Buržuju. Toda vsi ti premiki, vsa ta spoznanja so nujno lahko le notranja; od tod ta (neupravičeni) očitek dolgčasa tistih, ki pričakujejo, da je življenje soslednje navzven opaznih dejanj. Čehov je ubral drugačen pristop: premik se po dolgem premlevanju najprej zgodi odznotraj; gib, ki mu sledi, pa je neredko vsaj tako neopazen kot piš poletne sape.
Avtorjev odnos do vseh likov – vključno z »neznanim človekom« Vladimirjem Ivaničen, »protagonistom« sredinske novele – je neprikrito ironičen (vsa čast Borutu Kraševcu za izjemen prevod: naenkrat vse tiste nianse, neizrečenosti, aluzije, zadrege, zamere … zaživijo). Predstavljam si, da so mu bili po tistem, kar je videl na Sahalinu, razni Lajevski ali Laptjevi vsaj antipatični, če jih ni v njihovi (pre)človeški človečnosti že kar mrzil. Še največ avtorjeve simpatije je deležen »neznani človek« Vladimir Ivanič, v smislu, da njegovo ravnanje nikomur (niti Zinaidi Fjodorovni) življenja bistveno ne poslabša. Čehovovi liki so predstavniki praznine vsakdana in v tej svoji drži so neznosni; odnosi, v katere se zapletajo, so izpraznjeni, podobni trgovanju. Celo ljubezen je zmaterializirana: za odnos Laptjeva (ki je, mimogrede, precej premožen), do izbranke Julije (ki se ji Laptjev tako rekoč vsili) je izrecno rečeno, da »je šlo za to, da je on kupec in ona blago«. Kako je že zapisal Moretti? »Na Zahodu denar praviloma poenostavlja reči, tu [v Rusiji, op.p.] pa jih otežuje.« Zanimivo naključje torej, da se tudi v teh zgodbah vse vrti okrog denarja.
Čehov je pri nas – še vedno in po vseh teh letih – bolj poznan po dramskih delih. Ne rečem, upravičeno; a sama sem vedno raje prebirala njegove novele. Kar se morda navzven kaže kot mirovanje, inercija ali celo – dolgčas, v proznih tekstih skriva bogato svetovje vsega, kar te like obkroža, s čimer se vsak dan srečujejo, soočajo, kar poglablja praznino in njihovo lastno izpraznjenost. Najsi bodo takšni ali drugačni: čehovovski liki so v prvi vrsti neskončno osamljeni, samota pa jih dela težke, egoistične in zaverovane v svojo malo pest žalosti. Vse to pa jih kljub debelim plastem avtorske ironije dela tako človeške, prečloveške.
p.s. – knjiga je lepe (oktobrsko?) rdeče barve, stilizirana ilustracija puške evocira vijuge art-nouveauja, in vse lepo in prav, toda bi mi lahko kdo razložil kaj počne na zadnji platnici duh dekonstruirane žlice?!
Anton Pavlovič Čehov: Novele, Beletrina, prevod Borut Kraševec, Ljubljana 2020.
kako zelo blizu sem bil temu, da začnem v najinem maternem jeziku, pa si še ne drznem, čeprav tako rad slišim tisti tvoj »Znaš!«. Vedno na začetku stavka, kot bi že povedal vse, še preden bi sploh začel. Pa si? Si sploh že začel? Meni se namreč zdi, da vedno znova začenjam. Nobene kontinuitete, samo novi in novi ovinki – za vsakim se izgubim. In potem se čudim, kako je mogoče. In to čudenje je edino, ki ostane. Ne bi smel poslušati Balaševića, ko pišem; to je, kot bi pisal pijan, tega pa nisem nikoli počel. Čeprav bi lahko. Enim gre to dobro od rok. A o tem morda drugič. Vidiš, kako me zanese, brat, ko začnem pisati pismo v deželo moje matere in očeta … Kadar pri nas kdo reče Veš, se nekaj izgubi, nekaj manjka – vsaj meni. Veš je tudi perilo, kajne, Buki? Veš daš v mašino in ga opereš. Ko pride ven je enak, politično korekten in vsaj nekaj časa bel kot sneg, ki ga pogrešamo kot dobre vice. Včasih se mi zdi, da bi moral začeti prozo pisati v najinem maternem jeziku, ki je zorel tam nekje med Zvirovići in Stocem: a je tako prav, to sklanjanje najinega Stolca, v katerem je Lucija hotela v šolo, pa je ni bilo tam, ko jo je najbolj potrebovala. Veš, bojim se, da bi preveč jokal, če bi svojo zgodbo s Poljan, na katerih sem živel do selitve na Vodmat, torej do leta 1980, pisal v hrvaščini, a prej ali slej se bo to zgodilo. Moj stari je nenehno ponavljal: »Prokleti hudič frdamani!« Nikoli ne bom izvedel, koga je citiral, ko je to ponavljal. Se je norčeval iz tistih, ki so to govorili, ali iz sebe. Tega nam ni nikdar povedal. »Prekleti Bosanc!« In zdaj po dolgih letih spet slišim: Bosanci spet dvigajo glave! Dolgočasno je to, brat moj. To sovraštvo majhnih, ubogih ljudi, ki ne prenesejo lastnih porazov in nesreč.
Vsega ste krivi Bosanci. Saj veš, da se na to posebej dobro spoznam. Samo nama je lahko smešno, da te imenujem Bosanec. Ker sva oba Hercegovca. Če ne bi bilo vas, Bosancev, bi bila Slovenija drugačna. Vi, z vašim sentimentom, ki vnaša v našo disciplinirano morbidnost, nepotrebne oscilacije. Ne moremo brez vas in vaše pretencioznosti, o kateri govoriš. Vendar ti zdaj res ni treba paziti, zato kar naravnost. Res je, kar praviš, da so ljudje programirani, da se smejejo slabim vicem. Dokaz, da gre svet nekam, od koder ne bo več prišel nazaj. Bosanci so bili svetovni prvaki v humorju, zdaj pa so tudi oni ugasnili. Po tvojem se je konec tega čudovitega sveta začel s politično korektnostjo, ki je najprej začela vojno proti vicem; nakar nas je doletela prevelika resnost sveta, v katerem ni bilo več dovoljeno zbijanje šal na račun raznih debilov, kaj šele pripovedovati vice z nacionalnim predznakom.
Nikoli ne bom pozabil našega prvega teka na Golovec, ti, jaz in Borut, pripravljeni, da jesen pade pod našimi nogami, smo zagrizli v hrib, in to kar po glavni cesti, kjer so pogosto tekli tudi resni tekači. Z Borutom sva imela resda nekaj zaloge, ki sva jo nabrala na krogih, spodaj, na Slovanovem stadionu, a tisto je bil tartan, ravnina, po kateri si lahko vmes počival, tam zgoraj pa ni bilo šale; ampak glej, gremo, prišel je prijatelj iz Sarajeva, pa udarimo eno bratsko, kot bi rekel Balašević »to ne bira pamet nego srce«. In smo šli v prvi ovinek kot Owett, Coe in Zdravković, kot pravi srednjeprogaši, s prsmi naprej, zravnani in pripravljeni na težek finiš. In da bi se vedelo, da z nami ni šale, si ti prekinil pretečo tišino: »Kako su mi lake noge!« Tako nekako, mislim, se je glasil tvoj bojni vzklik. Z Borutom sva se samo spogledala in tekla naprej. Padel je prvi ovinek in do drugega je bilo treba premagati malce daljši vzpon, tako da ni bilo priporočljivo forsiranje; vsak se je zatopil v svoj tempo in pogled se je vse pogosteje sklanjal k tlom, tako da se je naša formacija počasi rahljala; zdi se mi, da sem komaj še sledil Borutu, ki je že zahajal za drugi ovinek, ki sva ga uspešno zvozila; ko sem le nekako ujel priključek in sva spet tekla v paru, se nama je zazdelo, da nekaj manjka: seveda! Kje je ON? Kje je največji!? Spet sva se spogledala in le skomignila z rameni, češ, bo že prišel, saj ima lahke noge. A te ni bilo! Midva sva grizla v klanec kot prava Slovenca, ti pa si se očitno odločil za lažjo pot, morda po kakšnem drugem klancu, kje drugje, kjer so tvoje lake noge lažje skakale. Tu pa sem se spomnil še ene sarajevske anekdote, ki si jo seveda povedal prav ti. V nekih drugih časih, ko jogging še ni bil splošno priznana disciplina za vsakdanjo rabo, je nek nadobudni Sarajevčan pogosto tekel po čaršiji, seveda tudi mimo kafiča, v katerem so sedele same modre glave. Nekega dne, ko je spet enkrat padel tam mimo, je za svojim hrbtom zaslišal izkušen glas enega od modrecev: »Trči, trči, samo ti trči, svima je Alah korake izbrojo.« Ja, bo že držalo, da so naši koraki že prešteti in je imel Dane Zajc prav, ko je rekel: hiti počasi. Vsak ima svoj tempo brezdelja in tega si ne sme dovoliti vzeti; tu si bil ti največji mojster, od nekdaj, in tudi na Golovcu je bilo tako. Veš, kako je bilo to takrat, ko nam je bila edina skrb, kako bomo preživeli januar, čeprav ni bilo prav nobene razlike med tem ali katerim drugim zimskim mesecem. Ampak januar je pa bolj zajeban mesec od vseh drugih, ker takrat pa je res še bolj sivo in megla stisne močneje kot prej in dimnik iz toplarne v Mostah kar ne neha bruhati tistega globokega dima, ki se zaletava vanjo, kot bi jo pital z našo žalostjo. Za povrh pa še Pletenina, tovarna na Zaloški, tik pred progo, ki je bila en sam zid, zid joka, ali plača, kot pravite pri vas zidu, joka v Jeruzalemu; ta ni nič, proti tistemu sivemu zidu na Zaloški, pred katerim je stala avtobusna postaja številka 2. Vsem je bilo lažje, ko so ga podrli, skupaj s tovarno, meni pa danes tam nekaj manjka, na tistem mestu, čeprav je zdaj odprl pogled na Kodeljevo, kjer si živel tistih nekaj begunskih let.
Ko gre za literaturo sem jaz tisti, ki ima lake noge, zato me zmanjka že za prvim ovinkom in seveda maraton ne bo nikdar moja disciplina, pri čemer ne gre za kondicijo, marveč za lenobo, brez katere pri meni ni procesa pisanja. Navsezadnje se vedno lahko vrnem nazaj v dolino in pustim druge, da tečejo. Šel boš preveč naprej in potem boš pogrešal vse tiste, ki tečejo samo za hec. To pesem, ki je v bistvu trening, sem napisal danes, medtem ko sem pisal tole pismo zate. Ja, Buki moj, ti si tekel za hec in tako je tudi, ko piševa; jaz grizem v klanec, namesto da bi tekel za hec, z lahkimi nogami. Zdaj vem.
Sinhronost je lepa beseda. Čeprav pripadam generaciji X, ne pa recimo Z, sem jo verjetno najprej osvojil v angleščini, izpisano v desnem zgornjem robu albuma skupine Police, ki je nekje sredi osemdesetih obogatila mojo zbirko vinilk. Na tej plošči sta tudi komada Mother in Every breath you take (I’ll be watching you), a to zagotovo ni nekaj, s čimer sem hotel začeti. Ali pa tudi: 14. september 1971 je bil recimo dan, ko je imel John Lennon na letalu American Airlines polne roke dela s pisanjem srditih odgovorov na novinarske očitke. Leto mojega rojstva je bilo zanj tudi sicer leto velikih špetirov, med katerimi je najbolj znan zagotovo tisti s Paulom in Lindo McCartney, a tudi leto izdaje njegovega najpomembnejšega samostojnega albuma Imagine, ki je v Združenih državah izšel le pet dni pred njegovim prepirljivim letom. Še prej pa bi rad povedal, da je bil to tudi dan, ko je moja mama, še enkrat več in ne zadnjič, že v zelo visoki nosečnosti poklapano zrla v posivele zavese na oknih našega že tako temačnega prvega stanovanja. Njen obup je počasi preraščal v žalost, ta pa v skrb, ki je dosegla vrhunec, ko se je povzpela na stol in se odločila narediti red, še preden se znajde v porodnišnici. Da ne bi ostale motne in komaj prepustne vse do takrat, ko se bodo na naših vratih začeli risati prvi obiski, ki bodo prišli pogledat dojenčka, ona pa bo ob tej nedopustni blamaži le nemočno zardevala. Seveda je s tem sprožila predčasni porod, kar pa za njenega drugorojenca ni bilo niti najmanj usodno, saj sem se rodil z dobrimi petimi kilogrami, kar je za le malo več kot poldrugi meter visoko žensko moral biti neznanski napor, ki se mu imam zahvaliti, da se mi nikoli ni bilo treba, kot srbskemu voždu Vučiću, lagati in javno prepirati o svoji porodni teži.
Zadnje mesece sem, utrujen od poletja, ki ga sploh ne bi smelo biti, saj je zaradi njega jesen postala še bolj neznosna, po nareku bližajoče se okrogle obletnice, prebral kar nekaj zapisov in pogledal celo kak dokumentarec o tragični smrti enega od dveh največjih Beatlov. Človek si ne more kaj, da se ne bi zamislil ob podatku, da je John, ki je bil velikan že za časa tvojega življenja, zdaj že toliko časa mrtev, kot je bil živ. Temu se reče izkusiti čas v vsej njegovi varljivi neskončnosti. Naslovna pesem s prej omenjenega albuma se zdi nekaj tako večnega, da človek ob njej preprosto pozabi na čas, ki mu je že stekel med prsti, medtem ko je tako zavzeto grabil po čem oprijemljivem. (Ali to pomeni postati bolj priljubljen od boga?) Seveda bi si želel, da bi se ob svojih prvih korakih negotovo pozibaval ravno v taktih te planetarne uspešnice, a to glede na glasbeni okus mojih staršev žal ni prav zelo verjetno. Zato pa se mi je pred leti, med mojo največjo selitvijo, v rokah znašel debel A5 šolski zvezek, v katerega sem, po okorni pisavi sodeč še v sedemdesetih, lepil izrezke iz časopisov in revij, predvsem Stopa, da so vsi tisti komadi, ki mi jih je oče že v času mojega spanca po mojem naročilu snemal na kasete z oddaj Stop pops 20 in V nedeljo zvečer, dobili še bolj otipljivo obliko. (Po vsej verjetnosti v tistih urah sploh še nisem spal, saj me je preveč zaposlovala misel, ali bo ujel začetek pesmi ali pa bo morda na rdečo tipko našega shauplorenza pritisnil celo prekmalu, da se bo na kasetni trak nehote ujel še glas napovedovalca Janka Ropreta.) V tem zvezku, s pomočjo katerega sem nepričakovano izvedel, da je imel Franjo Bobinac nekoč tudi glasbeno kariero, je tudi gola slika Johna in Yoko s promocijskega posterja za njun debitantski album Two virgins, na kateri sta proti gledalcu obrnjena z ritmi in njegovo pozornost, držeč se za roke, lovita s pogledoma, vrženima čez rame. Pod sliko sem, pomenljivo, napisal: John Lenon in Jono Oko. Bil je to eden tistih trenutkov, v katerih se zaveš, da bi moral zgodbo svojega življenja, poštenju na ljubo, napisati znova, še enkrat od začetka. Ta slika, vestno zalepljena in s pripisom opremljena, me je namreč spomnila, da sem paru, kot mnogi drugi in nemara prav po njihovem zgledu, dolga leta delal krivico, ko sem ju, kot mnogi drugi in zagotovo prav po njihovem zgledu, krivil za razpad Beatlesov, ki jih, čeprav je A hard day’s night res bila prva plošča, ki sem si jo kupil z lastnim denarjem, kar me nekako postavlja na laž, v resnici nikoli nisem kaj prida maral. Namigi na Johnovo nezvestobo skupini in Onino vlogo strupene kače, ki naj bi jo pri tem odigrala, so bili tako intenzivni in očitajoči, da so najbolj zagrizeni v njih videli celo razloge za njegov umor, jaz pa sem se, precej manj zvest sebi kot »skupini« okoli mene, v tej zgodbi predvidljivo postavil na stran Paula, pa čeprav se mi je pozneje vedno zdel tako neznosno sladkoben in poštirkan. Danes vem, da bi na prežvečeno vprašanje Bitli ali Rolingi, gladko in odločno odgovoril z John in Jono, pardon Yoko.
»Bral sem vajino pismo in se spraševal, katera tečna oboževalka Beatlov v srednjih letih ga je napisala,« se glasi prvi stavek Johnovega srditega odgovora na Lindino pismo, v katerem ga je kar najbolj prizadel prav njun odnos do Yoko, kar se navsezadnje kaže že v končnem, na roko dopisanem in s tremi klicaji opremljenem pripisu, kjer se zgrozi nad tem, da je bilo pismo naslovljeno samo nanj. »Sem mislil, da ti je KONČNO potegnilo, da sem JOHNINYOKO,« v enakem tonu zaključuje svoje naslednje pismo, še vedno smo leta 1971, le da je tokrat njegov gnev namenjen Paulu. Njuna ljubezen je pač ves čas bila tudi manifest, pa naj se pri tem spomnimo na njun nadvse bizaren medeni teden, ki sta ga preživela v postelji pred novinarji, ali na razstavljeno jabolko, v katerega je na ogledu Onine umetnosti v londonski galeriji Indica zagrizel John. Ni namreč naključje, da si ju je na 1. april pred petdesetimi leti novinar London Evening Standarda skoraj privoščil s šalo, da naj bi postala prvi zakonski par v zgodovini, v katerem bosta partnerja zamenjala vlogi in tako postala prva uniseksualna družina na svetu, a so se uredniki, kot se je izkazalo po nepotrebnem, saj je Lennon oboževal krute šale, ustrašili tožb, tako da se to nazadnje to le ni zgodilo. (Ampak John je bil vendar na snemanju spota za Strawberry fields tako očitno tako prekleto nesrečen, da bi jo morali častiti kot njegovo rešiteljico!)
Če že ni bilo resnega na njuni zamenjavi spolov in se je novinarju izjalovila posrečena prvoaprilska potegavščina, pa je Johnu in Yoko toliko bolje uspevalo nositi, in to javno, ljubezen z vsemi svojimi neizogibnimi protislovji, ki sta jih kot rasno mešan par in poosebljenji razlik med Vzhodom in Zahodom utelešala že navzven. Nežnost in grobost, dopuščanje in polaščanje, svoboda in zapoved – vse to je čutiti in sleherniku dano izvedeti o njunem odnosu, o katerem se je John tako vehementno izrekal, a pri tem vse do leta svoje smrti, ko je v intervjuju za BBC to priznal, tajil ženino soavtorstvo znamenite pesmi, ki naj bi tako besedno kot konceptualno nastala pod vplivom njene konceptualne knjige Grenivka. Soavtorstvo pesmi ji je bilo, prav na podlagi omenjenega intervjuja, v katerem je Lennon priznal, da je bil preveč sebičen in mačističen in je zato Ono po krivici prikrajšal za soavtorstvo, priznano šele leta 2017, torej kar 46 let po njenem nastanku in izidu. Vdova se s tem očitno ni preveč obremenjevala, saj je, takrat že 84-letna ob tem izjavila le, da imajo pač pesmi včasih svojo notranjo voljo in da je to takrat tako pač moralo biti.
Kljub vsem simpatijam – narobe: ravno zaradi njih – se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je Imagine, če sledimo zgolj besedilnim vrsticam in odmislimo glasbo, v boljšem primeru prisrčno utopičen in prav zato neizmerno naiven, sentimentalen in sporočilno neuporaben komad, ki nas patetično opominja na to, da nam je v življenju na tem svetu dovoljeno (vsaj) sanjati, v slabšem pa neznansko protisloven, saj bi si težko predstavljali bolj v oči bijoč kontrast, kot da milijonar na svojem brezhibno belem klavirju v svojem razkošnem dvorcu prepeva o svetu brez lastništva. Kljub temu – spet bi bilo bolje reči ravno zaradi tega – je seveda skladba doživela mnogo priredb, med katerimi je ena hujša od druge, pa najsi bo puščobna Madonnina, zgrešena Lady Gaga na otvoritvi evropskih iger v Bakuju, ali celo s samovoljno korigiranim besedilom v izvedbi Cee Lo Greena v New Yorku na novoletni večer. Kljub temu – in spet ravno zaradi tega – je to, vsaj zame, prej kot mirovniška, najboljša ljubezenska pesem vseh časov, saj nas, poznavajoč ozadje njenega nastanka in skoraj že petdesetletnega nepredvidljivega življenja, spoznava z ljubeznijo, ki je bila tako polna sebe, da se je nenehno samointerpretirala in se ravnala izključno po svojem lastnem (avtorskem) pravu. Pa čeprav si je kdaj dovolila biti tudi nespametna, kot je lahko nespametna samo še skrb za zavese v pozni nosečnosti.
Čeprav je v fokusu Trevijevega dokumentarno-esejističnega romana Nekaj zapisanega življenje in delo, zlasti pa umetniška in intelektualna zapuščina režiserja, pesnika in pisatelja Piera Paola Pasolinija (1922–1975), je iz avtorjevega pristopa k tematiki povsem vidno njegovo hotenje, da na osnovi Pasolinijevega specifičnega razumevanja književnosti – izpričanega zlasti v njegovem nedokončanem romanu Nafta – predstavi svojo vizijo teorije književnosti. Glavni »protagonist« njegovega romana torej ni PPP, marveč književnost.
Emanuele Trevi (1964) se že v začetku romana nenavadno ostro opredeli do literarne ustvarjalnosti iz obdobja po koncu modernizma. Ta je po njegovem reducirana le na storytelling, všečno in priljudno pripovedovanje zgodb, s katerimi se bralci lahko poistovetijo. V obdobju zadnjih tridesetih let je po Treviju književnost postala osiromašena raznolikosti zvrsti in individualnih odtenkov, prepletov in variacij, izgubila naj bi »diamantno konico«, ki je »vsaki generaciji predložila oblike svetosti in norosti, ki jim je bilo namenjeno, da dolgo ostanejo zgled«. In medtem ko nekoč, ne oziraje se na mnenje družbe, književniki in književnice niso pristajali na utečene vzorce mišljenja in življenja, je po Treviju danes »največja želja pisateljev, da jih ljubijo tako starši kot otroci«.
Pier Paolo Pasolini Fotografija: Wikipedija
Pasolonijeva Nafta, »neberljiva pošast«, »divja zver«, »provokacija« in »raziskava«, megalomanski projekt, ki ga je ustvarjal v zadnjih letih svojega življenja, je izšla – v sicer zelo fragmentarni obliki – leta 1992, sedemnajst let po njenem nastanku. V obdobju, ko je bila umetniška in tudi politična krajina z vidika Pasolonijevega umevanja umetnosti in njenih smotrov povsem neprepoznavna. Nafta je bila ob izidu videti kot »predmet iz neznane materije, ki ne podlega fizikalnim zakonom in evklidski materiji«, piše Trevi. Ravno zato, ker je bila takšna, kakršna je pač bila, je pritegnila Trevijevo pozornost. K pisanju o njej ga je spodbudila kratka opomba, v kateri Pasolini zapiše – z referenco na razumevanje tradicionalnega verovanja reliogiologa Mirce Eliadeja –, da »ni mogoče biti na odličen način nekaj, če nisi hkrati tudi njegovo nasprotje«.
Z navedbo dveh podatkov je treba poudariti, da Trevijevo branje Pasolonija ni postmodernistično prisvajanje literarne tradicije. Njegovo zanimanje za primordialno razumevanje književnost podkrepljujejo njegova druga dela, zlasti obsežno študijo o religioznih oblikah iniciacije, ki je izšla leta 2013, kmalu po izidu romana Nekaj zapisanega. Ne nazadnje se ta tematika pojavlja tudi v delih, ki jih je v devetdesetih letih napisal s svojim očetom Mariom Trevijem, enim izmed pionirjev v uvajanju jungovske veje psihoanalize v Italiji. Ti aspekti njegovega zanimanja in raziskovanja so gotovo tista razsežnost, ki (lahko) pritegnejo bralce in tudi literarne kritike, kar potrjuje nagrada za književnost, ki jo je Treviju za Nekaj zapisanega podelila EU.
Emanuele Trevi Fotografija: Wikipedija
Nekaj zapisanega od bralca ne zahteva predhodnega poznavanja Pasolonijevega dela. Trevi zanimivo, vključujoč tudi manj znane podrobnosti, oriše ne le Pasolinijevo življenje, misel in delo, temveč slikovito predstavi tudi rimsko družbo v šestdesetih in sedemdesetih letih, v katerih je Pasolini živel in ustvarjal. V delu spretno prepleta več pripovednih niti, ki jih na koncu spiralno poveže in spne v svojo teorijo književnosti. Prva je avtobiografska. Avtor je leta 1992 kot »vajenec« delal v Skladu Pasolini. Njegova naloga je bila zbrati vse intervjuje s Pasolonijem in jih pripraviti za knjižno izdajo. Ob tem delu je prisiljen sodelovati z Lauro Betti, igralko, pevko in tudi ustanoviteljico Sklada. Bettijeva ima v romanu pomembno vlogo. Norica, kakor jo zaradi njene neuravnovešenosti imenuje avtor, si namreč ni prisvojila le vloge »varuhinje« Pasolonijeve zapuščine, temveč tudi pravico do odločanja, kdo je »vreden« njenega raziskovanja. Ker tega po njenem ni bil vreden nihče, so bili vsi zaposleni, vključno z avtorjem romana, deležni njenega šikaniranja, zmerjanja in zaničevanja. Trevi Bettijevo v romanu, ki ga je napisal že kot ugleden in priznan pisec, predstavi kot »primer« specifičnega prisvajanja Pasolionijevega dela, a tudi s pomenljivim poudarkom, da je Bettijeva pravzaprav idealna »bralka« njegovih del. Druga »nit« vsebuje seveda prikaz Pasolonijevega življenja in dela, pa tudi novo interpretacijo njegovih ključnih filmov. Zanimivo, na način, ki ni brez suspenza, izpostavi tudi okoliščine umetnikove nasilne smrti. Znano je, da je bil Pasolini – s svojimi kontroverznimi filmi, ostrimi kritikami razmer v postfašistični Italiji in ne nazadnje kot izpričan homoseksualec tudi s svojim življenjem – trn v peti marsikomu v tedanji italijanski družbi. Trevi izpostavlja, da je v letih pred smrtjo – leta 1975 so ga v Osetiji neznanci pohabili, ga umorili, čez njegovo truplo trikrat zapeljali z avtom, na koncu pa ga zažgali – v dnevnem časopisju sistematično izpostavljal policijsko nasilje. Še danes ni povsem jasno, kdo ga je umoril oziroma kdo je bil naročnik umora. Domnevalo se je, da bi lahko bila povod tudi nekatera sicer izgubljena poglavja Nafte, v katerih naj bil avtor opisoval policijsko nasilje. Trevi dvomi v obstoj teh poglavij. Čeprav je tematiziranje oblasti sestavina tega Pasolonijevega dela, je srž Nafte povsem druga. S tem magalomanskim projektom, ki naj bi obsegal 2000 strani, ohranilo pa se je 500 strani osnutkov in fragmentov, naj bi Pasolini skušal skozi proces iniciacije, ki vsebuje za njegov umetniški izraz tudi značilno nasilje in spolnost, »vstopiti« v polje izvornega pojmovanja umetnosti in spoznanj, ki jih ta vsebuje. Nafta kot viskozna in lepljiva tekočina je potemtakem prispodoba tiste snovi, ki se mora v nizu fizičnih in psihičnih preizkušenj, katerih cilj je »transformacija« in »ponovno rojstvo«, zalesti v vse pore njegova bitja v procesu iniciacije. »Nafta je divja zver. Je kronika procesa spoznanja in preobrazbe. Je spoznanje o svetu in poskus na samem sebi. Z vidika metode: preobrazba,« piše Trevi.
Podobno »inicacijo« Trevi zaznava tudi v procesu svojega vstopanja v književnost. Delo v Skladu, šikaniranja in zmerjanja Bettijeve, razume kot del preizkušenj, ki jim sledi obred, obisk Elevzine, kjer je v času antične Grčije potekalo najbolj ekskluzivno obredje, na katerem naj bi pripadniki atenske elite slavili ponovno snidenje Persofone z materjo Demetro. Tudi to obredje je vključevalo fizične in psihične predpriprave, katerih namen je bil soočiti se z lastnimi fobijami in strahovi, vendar sama vsebina obredja, v primerjavi z drugimi starogrškimi misteriji, nikoli ni bila razkrita. Po nekaterih »pričevanjih« naj bi pred začetkom rituala sodelujoči použili mamilo kikeon, vrhunec obredja pa naj bi bila vizija, uvid v temeljna spoznanja o naravi človeka in sveta. Trevi dvomi v pristnost ohranjenih poročil o poteku elevzinskega obredja. Meni namreč, da videnja, ki ga je obsegalo, ni bilo mogoče izraziti v besedah, temveč le izkusiti. Spoznanje je moralo bilo hipno. Šlo je »skozi dušo kakor blisk«, navaja Aristotela.
Zdi se, da je za Trevija književnost le nov medij za prenos starodavnih temeljnih spoznanj, vsebuje pa, seveda ob predpogoju, da se jim človek v procesu iniciacije scela prepusti, tudi »sestavine«, ki so potrebne za njihovo »aktiviranje«.
Paradoks je seveda v tem, kar Trevi nazorno »uprizori« v samem sklepu svojega romana, da književnost pravzaprav ne more izraziti oziroma ubesediti same sebe; ne le svojega smotra, marveč zlasti svoje – dovršitve.
Knjigo Emanueleja Trevija Nekaj zapisanega, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
Knjiga je bila v slovenščino prevedena v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart). Prevedla jo je Vera Troha.
Se spomnite albuma skupine Green Day z naslovom American Idiot? Gre za genialno, globoko, kritično satiro o tem, kaj je narobe z Ameriko. Nastal je med Bushovo administracijo, ko je šlo za manj zaskrbljujočo različico ameriškega idiotizma. Te dni bi rabili reprizo tega albuma.
Priznam, da sem tudi sam primer tega, kar je narobe z Ameriko. Privzgojili so mi zelo močno pristranskost. Prepričan sem, da so moja stališča 100-odstotno pravilna in neizpodbitna. Noben argument ne more spremeniti mojega mnenja. Nočem slišati, kaj nasprotni tabor govori in misli. Tako je stanje duha ameriške politike.
Pristranski sem do republikancev. Če slišim, da ste privrženec Trumpa, se bom takoj umaknil in ne bom hotel imeti nič več z vami. Pa tudi smilili se mi boste. Tudi če sva se prej razumela, ne more biti več prijateljstva. Zadeva je črno-belo.
Nekaj volitev nazaj me je Igor E. Bergant povabil, da gostujem pri njegovem televizijskem poročanju o volitvah v ZDA, da bi jih komentiral za slovensko občinstvo z ameriške perspektive. Vljudno sem zavrnil in rekel, da se skušam izogibati komentiranju politike, ker se mi zdi depresivna in frustrirajoča. Povedala sem mu tudi, da sem odraščal z absolutno prepričanostjo, pravzaprav dejstvom, da je nebo modro in da so vsi republikanci in vsi, ki jih podpirajo, bodisi hudobni ali neumni. Pošalil se je, da to ni »subtilen« politični komentar, ki ga je iskal. Ponovno so me povabili, da bi komentiral zadeve, to pot volitve Clinton/Trump, in sicer v oddaji Dobro Jutro. Takrat sem za Siol napisal politično kolumno, v kateri sem, tako kot so to storili vsi nedesničarski mediji, zatrdil, da Trump nikakor ne more zmagati, ker Američani preprosto niso tako neumni, da bi ga izvolili. Ups. Ni treba posebej poudarjati, da nisem bil razpoložen, da bi v jutranji televizijski oddaji o tem obzirno in umirjeno govoril.
Moja pristranskost ni nič boljša od pristranskosti republikancev do demokratov. Problem je v absolutnosti stališč obojih. Ameriško politiko vidim razdeljeno na dve vojskujoči se polovici, kot nekakšen zaratustrovski panteon. Nad nobeno polovico nisem zelo navdušen, toda iz moje perspektive gre za bitko (še kar) dobrega proti zlu. Demokrati so dobronamerni, inteligentni, sočutni, a ne posebej učinkoviti. Republikanci so jezni, zlobni, vodi jih hudobno inteligentna, super bogata manjšina, ki preži na revne in nevedne, obenem pa jih zavaja v to, da podpirajo politično stranko, ki jim sploh ne koristi. Trump je hudobec iz risanke, ki najbolje pooseblja ta kliše.
Moja pristranskost ni moja krivda niti moja izbira. Gre za družbeno-ekonomsko razdelitev Amerike, v katero sem se rodil. Odraščal sem obkrožen s to pristranskostjo. Glasujem na vseh volitvah, vendar to ni velikega pomena, ker sem iz Connecticuta, države, kjer vedno zmagajo demokrati. Pravzaprav ne poznam nikogar, ki bi bil republikanec. No, živel sem v internatski šoli skupaj z Ivanko Trump, a od takrat nisva več v stikih. Tam je bilo veliko otrok iz zelo bogatih družin, ki so bili republikanci. Zdi se mi nemogoče, da bi izobražen človek glasoval za republikance, razen če je smešno bogat in zato z mislijo na svoje bogastvo proda dušo hudiču.
Seveda čutim olajšanje ob rezultatih zadnjih volitev, vendar je to mešan občutek. 67,87 milijona Američanov, vključno z mnogimi iz manjšinskih skupin, ki jim je Trump storil grde stvari in o njih govoril grde stvari, je glasovalo za republikance. To je skregano s pametjo. Vsi resni mediji s prstom pokažejo na isti vzrok – slab ameriški sistem javnega izobraževanja, ki je formiral množico državljanov, ki navdušeno, strastno, včasih celo nasilno podpirajo nekoga, ki je lažnivec in zlobno človeško bitje in ki ne dela nič v njihovem interesu. Verjamejo temu, kar slišijo najglasneje, najprej, najpogosteje. Če pogledate zemljevid, katere države glasujejo za katero stranko, in drugi zemljevid, ki prikazuje stopnjo izobrazbe v ZDA, boste videli, da gre za ujemanje: regije z bolj izobraženim prebivalstvom glasujejo za demokrate, regije z manj izobraženim prebivalstvom pa za republikance. To je vse, kar morate vedeti. Demokracija deluje le, če je večina prebivalstva dovolj inteligentna, da glasuje na način, ki najbolj koristi njim in njihovi državi. Tokrat je delovala, a z zastrašujoče majhno razliko. Približno 67,87 milijona ljudi je pokazalo, da ni sposobno sprejeti odločitve, ki je v njihovem interesu in interesu njihove države.
Trenutna ameriška politika se zdi kot zaplet distopične grozljivke. Ste že kdaj prebrali The Stand Stephena Kinga? Seveda Trumpu ni uspelo začeti vojne v tujini – toda njegovo vedenje in odločitve so Ameriko najbolj približali državljanski vojni od – časov državljanske vojne. Seveda je šlo gospodarstvo v času Trumpove administracije dobro, a tudi Nemčija je pod Hitlerjem doživela velik gospodarski uspeh. To sta edini dve »pozitivni« točki, ki se ju lahko spomnim. Trump je bil daleč najslabši predsednik v zgodovini ZDA.
Z velikim Schadenfreudom bom v bližnji prihodnosti gledal Trumpa, kako gre v zapor. Proti njemu je bilo vloženih več kot 2000 tožb. Če jih bo uspelo samo nekaj, bo preostanek svojega življenja preživel v zaporu. Zato se tako obupano poskuša obdržati kot predsednik. Obravnav ni mogoče začeti na sodiščih, dokler je predsednik, vendar se bodo postopki začeli takoj, ko to ne bo več. Ima tudi na stotine milijonov dolgova. Mir bom našel, ko bom videl, da je zlo premagano.
Naj bom jasen: težava je ameriški sistem (v teoriji dober, v praksi ne tako zelo). Američani sami so čudoviti, srčni ljudje. Dokler se izogibate temam politike in religije. Ko priplavata na površje ti dve temi, bo vaš novi prijatelj nenadoma postal sovražnik. Zato se jima močno izogibam in se držim vsakdanjih tem.
Ena od težav je ta zaratustrovska polarnost dvostranskega sistema. V ameriški politiki je več strank, a le dve imata pomembno podporo in s tem moč. Ena od prednosti slovenskega večstrankarskega sistema, ki me sicer pogosto zmede, je ta, da dopušča veliko nasprotujočih si stališč. Nismo samo mi proti njim, ampak stranka A proti strankam B in H in morda stranki J, vendar obstaja možnost, da bodo sklenili zavezništvo s stranko D in morda stranko G. Zmedem se že pri pisanju tega stavka, toda zaradi takega razpršenega sistema je veliko manj verjetno, da se bo vse skupaj sprevrglo v državljansko vojno.
Amerika je postala dežela odkritega sovraštva, jeze in strahu. Globoko vsajeni rasizem je privrel na površje. Bidenova zmaga je velika stvar, toda država je sesuta in veliko časa bo potrebnega, da bo prišlo do napredka. Vse skupaj je še slabše zaradi pristranskosti, za katero trpimo. Republikanci bodo avtomatsko blokirali vse, kar bo poskušal demokrat izvesti, in to samo zato, ker je prišlo iz nasprotnega tabora, pa četudi je v njihovo dobro in v dobro države. Ves ta ameriški idiotizem je huda kaos in zelo sem hvaležen, da ne živim tam. Slovenija, hvala, ker si mi priskrbela veliko boljši dom od tistega, ki sem ga zapustil.
