1. Bohumil Hrabal je češki moderni klasik. Čeprav je mogoče nekaterim njegovim knjigam, kot piše tudi prevajalka Nives Vidrih v spremni besedi, očitati prilagajanje povojnim oblastem s samocenzuro, se zdi, da je to za tega živahnega boema in jebivetra (internetni komentatorji dogajanja v kulturi bi rekli pijanca) vsaj toliko logično kot objava nekaterih drugih knjig v samizdatu.
2. Po njegovih delih so posneli že več kot deset filmov, največ kar češki auteur Jiří Menzel, med njimi recimo češkoslovaško klasiko Strogo nadzorovani vlaki (1966) in še pred nedavnim tudi Stregel sem angleškemu kralju (2006).
3.Poroke v hiši: dekliški roman je delo z elementi avtobiografskega romana. Tvist je v tem, da prvoosebni pripovedovalec ni avtor ali avtorjev literarizirani dvojnik, ampak njegova žena (oziroma njena literarizirana dvojnica)! Če ste vedno mislili, da je treba imeti jajca, da brez sramu in brez avtocenzure pripovedujete o svojem življenju z vsemi umazanimi podrobnostmi vred, potem naj vam bo zdaj jasno, da ste se motili. Pripovedni trik, da je njuno prvo srečanje, s katerim se roman odpre, in njuno nekajtedensko razmerje vse do poroke, ko knjigo zapremo, prikazal skozi oči Eliške Plevove ali Pipsi, je avtorju omogočil, da sebe in svojo človeškost preko posrednika prikaže z večjo objektivnostjo, obenem pa še vedno ostaja tudi v ljubeči luči.
4. Sicer pa Hrabal za kaj takega niti ne potrebuje posebne distance. Njegovo prozo pač naseljujejo t. i. »pabitelji«. Pabitelj je Hrabalov marginalec, čudak, »ki neprijetne, odbijajoče, nevarne, žalostne ali tragične dogodke pretvarja v estetsko doživetje, ki sicer zato ni nič manj tragično in patetično, je pa lepo«. Mrgoli jih že v naslovni hiši, legendarni praški stavbi v ulici Na Hrázi 24, v okrožju Libeň, kjer je tedaj živel Hrabal in prirejal svoje slavne pivske veselice (v naslovu omenjene “poroke”), pabitelji so njegovi pivski tovariši, bodisi mesarji bodisi smetarji, tak je avtor sam, pa nenazadnje tudi pripovedovalka. Zgodbice in anekdote cele palete nenavadnežev, ki jih blebetavi “doktor” (kot Hrabala imenujejo v romanu) sipa iz rokava, so zato tragikomične, prepredene z nostalgijo po predvojnih časih, ker so ti za večino pabiteljev pomenili vsaj boljše čase, če ne družbeno blagostanje, pa vendar v novih razmerah, ko so bili dobesedno vrženi na cesto, ohranjajo neomajen vitalizem in zabavno pišmeuharstvo. Ali kot pove doktor: življenje je poročna radost in poročno veseljačenje. Če boste torej ob branju začutili neznosno potrebo po vrčku mrzlega piva, to potem ni zgolj zaradi sugestivne naslovnice. Na zdravje!
5. Hrabal je eden tistih avtorjev, čigar realistična tehnika, ki ne prehaja v obsežno metaforizacijo ali lirizacijo, vseeno dosega posebno ritmičnost. Nekatere povedi so pravo potovanje po deželi priredij in podredij, hipnotične in hektične, posebne učinke pa dosega še s ponavljanji in z dialogi, začinjenimi s pogovornim jezikom. Značilen zanj je tudi izredno plastičen opis, s pomočjo katerega tokrat bralec doživi povojno Prago v vsej njeni ambivalentnosti in lepoti.
6. Če boste v pravšnji meri posegali in povpraševali po romanu, ni vrag, da ne bi v slovenščino dobili še drugega in tretjega del trilogije.
Bohumil Hrabal: Poroke v hiši: dekliški roman. Prevod in spremna beseda: Nives Vidrih. Cankarjeva založba, 2012 (Moderni klasiki 66).
Rainer Maria Rilke je v eseju o Augustu Rodinu, čigar delo je imel v Parizu priložnost spremljati s takšne bližine kot le malokdo, zapisal, da največji kipar dvajsetega stoletja svojega dela ni želel prikazati z enim samim monumentalnim kipom ali kretnjo, saj je bil prepričan, da delo ni nekaj, kar človek opazi iz daljave. Delo se dogaja v delavnicah, izbah, glavah in temi; delo je namreč nenehno in življenje velikih ljudi je kot en sam delovni dan. Tudi Rodinov znamenit moto naj bi se glasil: Treba je delati, samo delati. In treba je imeti potrpljenje. Esej je Rilke zaključil z mislijo, da bo svet nekega dne spoznal, kaj je tega kiparja delalo tako velikega: da je bil delavec, ki ni hrepenel po ničemer drugem kot po tem, da se ves potopi v bit svojega orodja.
Sobivanje dveh, morda največjih umetnikov tistega časa, enega v vzponu in drugega na poti v kanon, Rainerja Marie Rilkeja in Augusta Rodina, je bilo sprva polno občudovanja, nato pa tako napeto, da je bila ločitev nujna. Po krajšem obdobju hladnejših odnosov je Rilke v znamenje prijateljstva svojo pesniško zbirko Nove pesmi (1908) posvetil svojemu velikemu prijatelju Augustu Rodinu.Nove pesmi so izšle le dve leti po Knjigi ur, pa vendar se zdi prelom med obema pesniškima zbirkama silovit: kot bi muzikaličnost zamenjal za Rodinovo orodje in delavsko vnemo, kot bi tudi Rilke sam začel klesati besede, vsak dan, neumorno. Tudi tempo Rilkejevega dela se je upočasnil. V tem času je začel pisati Zapiske Malteja Lauridsa Briggeja, dnevnik svojega alter ega in verjetno svoje najpomembnejše prozno delo, ki je izšlo sicer šele leta 1910. Celo fragmente, na videz površne zapiske, je klesal s potrpežljivostjo vrhunskega kiparja. Središče, bit svojega ustvarjanja je prenesel globoko vase – in kot pravi že na začetku romana: »Imam notranjost, o kateri nisem vedel ničesar. Tja zdaj odhaja vse.« Prav tako osemindvajsetletni Malte zavrže vsa svoja prejšnja, mladostna dela, kot bi želel poudariti prelom med starim in novim dojemanjem sveta: »Ah, toda s stihi se doseže tako malo, če jih napišeš mlad. Treba bi bilo počakati z njimi, zbirati pomen in sladkost vse življenje … in tedaj, čisto na koncu, bi bilo nemara mogoče napisati deset vrstic, ki bi bile dobre. Zakaj verzi niso, kot menijo ljudje, čustva … to so izkustva. Za en sam verz je treba videti mnogo mest, ljudi in stvari, treba je poznati živali, treba je čutiti, kako lete ptiči in vedeti za vzgibe, s katerimi se zjutraj odpirajo drobne cvetice.« Nato doda: »Treba si je priklicati v spomin … jutra pri morju, morja nasploh, morja, noči na potovanju, ki so šuštele zelo visoko in bežale z vsemi svojimi zvezdami …«
Leto dni po izidu Zapiskov Malteja Lauridsa Briggeja si morskih juter ni bilo treba več klicati v spomin, saj jih je lahko Rilke, tedaj gost grofice Marie von Thurn und Taxis v Devinu, osem mesecev vsak dan znova doživljal. Bil je v globoki ustvarjalni krizi in zmanjkalo mu je materiala, ki bi ga lahko klesal. Dokler ni nekega dne med sprehodom v močni burji, ko je morje z vso silo udarjalo ob kopno in se je šum morske pene mešal s šumom vetra, po zraku priplaval verz: »Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami / angelov?« Tako se je iz mita, morske pene in vetra rodila ena največjih pesniških zbirk, Devinske elegije, ki jo je klesal skoraj desetletje.
Rilke pa ni bil edini, ki ga je prevzela mešanica morskega zraka in zavijanja burje: Vladimir Bartol se spominja, kako se mu je zdela burja med pohajanjem po kraških planotah kot »tajinstvena opojna godba, ki je sprožala v meni ekrazitu podobna čustva« in kako se je vedno znova zatekal v samoto in se nadejal, da bo spet začutil opojnost vetra in morja, ki je zbujala občutek, da mu rastejo peruti.
Pogled na morsko gladino, plivkanje valov ter veter, ki s seboj nosi vonj po slani vodi, pomešan z opojnostjo figovih listov in cipres, je mešanica, ki tudi najtršega delavca prisili, da kloni pred veličino, pozabi na življenje, ki ga preganja, ter se zazre v brezkončnost in brezčasje. Morje miri živce in rahlja krče, sprosti poteze obraza ter gladi kožo. Ali, kot je dejal Marcel Proust, morje ima čar vseh reči. In v svoji zdravilni mogočnosti prinaša na valovih ali pa na mirni gladini tudi navdih.
Že sama slutnja morja ima neverjetno moč: spominjam se, kako sem kot otrok na zadnjih sedežih avtomobila, če nisem tarnala, da mi je slabo ali od slabosti zaspala, pričakujoče gledala skozi okno, podaljševala vrat in napenjala oči, da bi prva vzkliknila: »Morje!« In še danes se, ko se pokrajina začne spreminjati in se v daljavi pred menoj razpre pogled na modrino, nasmehnem in mojo notranjost naseli veselje, nič drugačno od tistega pred dvajsetimi leti. Prva pot na morje ostane s človekom celo življenje. Ilma Rakusa, švicarska pisateljica slovenskega porekla, v svojih poetičnih spominskih utrinkih Morje modro moje opisuje svojo prvo pot iz Ljubljane v Trst. Piše o spreminjanju pokrajine in o tem, kako se na vrhu kraške planote mahoma odpre pogled na Tržaški zaliv in njegovo modro morje, nežno sinje, lesketajoče se, en sam obet. Rakusi je prvo morje vzelo sapo. In še danes, kadar na severu Evrope zapre oči, vidi svetlo prostranost morja, vonja slankasto vodo in sliši, kako valovi udarjajo ob obalo. In kdorkoli je kot otrok videl, zares videl, kako se zemlja pod kraško planoto odpira morju, tega prizora do konca življenja ne bo pozabil.
Marcel Proust me je napeljal na misel, da morda obstaja morska predestiniranost, da obstajajo ljudje, ki jim je ljubezen do morja položena v zibko skupaj s slutnjo o grenkobi življenja. »Morje bo vedno prevzelo tiste ljudi, v katerih sta odpor do življenja in skušnjava skrivnosti prehitela prvo gorje, kot prerokba resničnosti, ki jih ne bo zmožna zadovoljiti. Ljudje, ki morajo počiti, preden izkusijo utrujenost, bodo tolažbo in motno vznemirjenje našli v morju. V nasprotju z zemljo morje ne prenese sledi človeškega dela in človeškega življenja. … Človek, ki je izčrpan od zemeljskih poti, ali tisti, ki še preden stopi nanje, ugane, kako krute in vulgarne bodo, je očaran nad bledico morja, ki je bolj nevarna in bolj vabljiva, bolj negotova in bolj nesrečna.«
In Rainer Maria Rilke je imel vse lastnosti, ki jih v zgornjem odstavku opisuje Proust. Otroštvo, v katerem se je zavedal gorja, še preden ga je izkusil, in tiho življenje, v katerem je sleherni sunek povzročil pretres. »Izčrpavajo me, ti ljudje, ki svoja čustva bruhajo kot kri,« je nekoč potožil Stefanu Zweigu, »zato tudi Ruse kot liker uživam v majhnih količinah.« Zweig se tudi spominja, da so bili ljudje, ki so nekaj časa preživeli z Rilkejem, več dni nezmožni prostaštva. Kot morje s svojo mirnostjo opozarja na vulgarnost zemlje, tako je Rilke opozarjal na vulgarnost ljudi.
Morje ima več skupnega z nebom kot z zemljo. Rakusa je zapisala verze svojega prijatelja Rolandisa, ki pravijo: Obraz neba sme gledati / le morje. Popotnik povesi pogled, / sključen v sipine, k vinu, ki ga srka, / kot kralj brez kraljestva in harfe. Marcel Proust govori o tem, da morje v nasprotju z zemljo ni ločeno od neba, ampak se mu prilagaja ter ga odseva, in dodaja, da morje razveseljuje dušo, saj je, tako kot ona, neskončno.
Ob tem mi je postalo jasno, zakaj me je, kadar sem napisala nemško besedo See, vedno prijelo, da bi ji dodala še en spevni zlog. See-le, duša. Tisto, kar tudi človeka, ki dela, samo dela, vleče proti morju.
Kolumna ne bi nastala brez:
Ilma Rakusa: Morje moje modro, Študentska založba, Beletrina 2011 (prevedli Amalija Maček in Breda Rajar), Rainer Maria Rilke: Auguste Rodin. Študentska založba, 2006 (prevedel Jurij Kovič); Rainer Maria Rilke: Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja. Študentska založba, 2006 (prevedel Niko Grafenauer), Rainer Maria Rilke: Pesmi. Cankarjeva založba, 2005 (izbral in prevedel Kajetan Kovič.
Tisti, ki berete ameriško revijo Time in se malce dlje zadržite na zadnjih straneh, kjer kraljujeta kultura in družba, ste prav gotovo že opazili njegovo ime. Lev Grossman je eden najbolj znanih ameriških novinarjev in kritikov, ki se je pogovarjal z več velikimi možmi našega časa – od Billa Gatesa in Steva Jobsa do Jonathana Franzna in Johnnyja Casha. Poleg tega je avtor več knjig, njegova znanstvenofantastična knjiga Čarovniki, ki se je uvrstila na lestvico najbolje prodajanih knjig časnika New York Times, pa je prevedena tudi v slovenščino. Njegova priznanja med drugim razkrivajo, kakšne so posledice življenja v nevrotično-intelektualni družini, ljubezen do iPhone igrice Worms 2: Armageddon ter prijeten pogled na zoglenela trupla sovražnikov. Vse to z veliko vina.
Ime: Lev Grossman
Zadnja knjiga:The Magician King (Viking, 2011)
Kje ste odraščali?
V Lexingtonu, zvezni državi Massachusetts, znanem kot »rojstni kraj ameriške svobode«, saj se je tu bíla prva bitka ameriške vojne za neodvisnost. Ampak slavni »strel, ki je zadonel okoli sveta« seveda ni bil izstreljen v Lexingtonu, ampak v Concordu. V Lexingtonu smo namreč doživeli poraz, zato prvi strel očitno le ni bil tako slišen.
Kje ste študirali in kaj?
Najprej sem obiskoval univerzo Harvard in nato znanje s področja primerjalne književnosti poglabljal s triletnim podiplomskim študijem na univerzi Yale. Ljudem se zdi čudno, da sem študiral tako na Harvardu kot na Yalu, ampak to je bilo za okoliš, v katerem sem odrasel, povsem običajno. Način življenja našega plemena, nevrotične in pretirano intelektualno navdušene akademske družine z vzhodne obale, je bil pač študij.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Na nogah sem ob pol osmih. Potem odpravim otroke v vrstnem redu, ki ga zahteva njihov urnik. Sledi skodelica espressa. V času pisanja romana se zatečem v svojo delovno sobo. V času, ko romana ne pišem, pa se s podzemno železnico odpeljem na svoje delovno mesto v časopisno hišo Time v Midtown Manhattan.
Katere vaše značilnosti ali navade so morda malce nenavadne?
Bojda je v mojem govoru slišati sledove angleškega naglasa, čeprav ga sam sploh ne zaznam. Podedovati sem ga moral od svoje matere, ki je angleškega porekla. Ker živim z Avstralko, je ta podlegel še dodatnim poškodbam. Ljudje mi pravijo, da zveni neverjetno izumetničen, kar je verjetno povsem res, toda ne znam si pomagati. George Plimpton je nekoč dejal nekaj v smislu, da razen njega in Gora Vidala skoraj nihče več nima izumetničenega naglasa. Videti je, da ta plamen ohranjam pri življenju. Jaz in Gore.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Pred tremi leti sem na ulici Jemyn v Londonu kupil plašč s chesterfieldskim ovratnikom in črtasto podlogo. Je v slogu televizijske nanizanke Downton Abbey, čeprav vztrajam, da sem ga kupil, še preden je Downton Abbey postala popularna.
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Sonce vzhaja in zahaja Ernesta Hemingwaya, Gospa Dalloway Virginie Woolf in The Fault in Our Stars Johna Greena.
Avtor katere knjige bi želeli biti vi sami?
Jonathan Strange in gospod Norrell avtorice Susanne Clarke.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
To je moja žena, ki je pisateljica in profesorica angleškega jezika.
V katerem kraju iščete navdih?
V Benetkah.
Navedite umetniško delo, ki vas navdihuje.
Umetniško delo The Great Preserve slikarja Casparja Davida Friedricha. Vem, da gre za izredno domišljav odgovor, ampak poiščite ga na spletu in vedeli boste, o čem govorim. Gre za prav prekleto navdihujoče delo.
Kako se pred pričetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Navda me občutek, da nekje obstaja nenapisana knjiga, ki jo moram prebrati. Tako pričnem s kratkim orisom zgodbe in z zapiski, ki povzemajo bodočo vsebino knjige. Pri tem popolnoma izničim in degradiram tisti prvotni občutek, toda vseeno se mu poskušam približati po svojih najboljših močeh.
Opišite svoj ustvarjalni proces.
Ne morem pisati prav vsak dan. Sem kampanjec. Navadno delam šest do sedem ur brez prestanka, čemur sledi pijača nekje zunaj.
Imate nenavadne rituale, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu?
Ja, če je nenavadno to, da pred pričetkom pisanja eno uro igram iPhone igro Worms 2: Armageddon.
Kakšen razgled vam nudi najljubše delovno mesto?
Na raztresena pooglenela trupla svojih sovražnikov.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Tole bo zvenelo arogantno, ampak resnica je, da mi je pisateljska blokada tuja. Ne morem si je privoščiti. Imam otroke in v tistih redkih trenutkih, ko eden izmed njih ne joče ali ne bruha in ko nisem v službi, se brez sprenevedanja spravim k pisanju. Vsa moja pisateljska blokada po vsej verjetnosti privre na dan med menjanjem plenic, zato da ne opazim zares, kaj počnem.
Opišite svoj idealni dan.
7:30 – otroci. 8:30 – espresso. 9:00 – pisanje. 16:00 – rekreativni tek. 17:00 – več pisanja. 18:00 – telefonske čestitke mnogih slavnih pisateljev (pustim, da se oglasi tajnica). 18:30 – več otrok. 19:30 – priprava preveč zapletenega obeda, veliko vina. 21:00 – viski. 22:00 – se ne spomnim.
Opišite svojo večerno rutino.
Kuhanje. Veliko kuhanja. Čez dan se z ženo zaradi nenehnega žongliranja stavkov in odlomkov čisto preveč ignorirava. Vsa tista druga čutila, ki jih preko dneva zanemarjava, so tako na udaru prav pri kuhanju, pri čemer se lahko pogovarjava in ko je delo dobro opravljeno, je dober tudi končni rezultat. Če ne drugega, je kuhanje dobro opravičilo za velike količine popitega vina.
Kaj vas sprošča?
Kuhanje. In prebiranje del pisateljev, ki so boljši od mene.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Zelo redko potočim solzo. Izjemoma in iz neznanega razloga jočem med ogledom filmov na letalu. Za to sicer obstaja znanstvena razlaga, ampak se je nikoli ne morem zapomniti. Nekoč sem sredi 24-urnega leta v Avstralijo bruhnil v jok zaradi filma Pravo jeklo (Real Steel) – tistega, kjer Hugh Jackman in njegov sin izdelujeta bojnega robota.
Ste vraževerni?
Ne. Pohvalim se lahko le z zelo čudaško fobijo, in sicer nekontroliranim strahom pred gledanjem ali poslušanjem ljudi med uživanjem hrane. Resnično. V kinu nikoli ne morem gledati filmov. Preveč pokovke.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je dogodil med promocijsko predstavitvijo knjige?
Teh je precej, ampak so vse prej bolj žalostni kot smešni. V času promocijskih turnej večino časa preživim pod tušem v hotelski kopalnici, kjer se zgrbljen počasi pozibavam sem in tja.
S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili pisatelj?
Z laboratorijskimi mišmi. V času študija na univerzi sem začel kot biokemik. Kemija mi ni šla dobro od rok zaradi problemov pri matematiki, ampak eksperimentiranje mi je bilo zares všeč. Mislim si, da služba, kjer je interakcije z ljudmi tako malo, ne more biti slaba.
Kaj bi svetovali porajajočemu se pisatelju?
1. Preberite vse. 2. Nikoli se ne vdajte.
Kako bi se po vaši izbiri glasil epitaf na vašem nagrobniku?
»Imel je ves denar na tem svetu. Resnično, ves denar.«
Povejte nekaj o sebi, kar bi nas lahko presenetilo.
Tu ni velikih presenečenj. Od majhnih nog pa tja do konca študentskih let sem se učil igranja čela. In imam identičnega brata dvojčka Austina, ki je prav tako pisatelj. Mislim, da bo to zadostovalo.
Kakšen bo vaš naslednji delovni projekt?
The Magician’s Land, ki je zadnja knjiga trilogije Čarovniki.
*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney, prevedla jo je Urška Charney.
Resnica in smrt sta osi enega zadnjih in šele drugega v slovenščino prevedenega dela avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja. Roppongi: Rekviem za očeta (Celovec: Mohorjeva družba, 2012), ki združuje elemente avtobiografskega, potopisnega in, zakaj ne, tudi esejističnega romana, je še posebno razburil zainteresirano javnost leta 2008, ko je prejel nagrado Georga Büchnerja, sicer pa avtor sploh spada med tiste avstrijske literate, ki jih zanima predvsem senčna stran tamkajšnje družbe, konkretno njihova zacementiranost v patriarhalnost in v katoliški cerkvi zakoreninjena homofobija.
Med resnico in smrtjo se razpenja senca pripovedovalčevega očeta, ki se na straneh knjige drobi na posamezne medsebojno ambivalentne drobce. Očetova prepoved, da naj pripovedovalec, ko bo oče umrl, ne hodi na njegov pogreb, ki se uresniči kot prekletstvo ali usoda, je tako istočasno sram zaradi uporniškega sina, pa tudi starševski strah, da bi se ga utegnili sokrajani in med njimi tudi kak sorodnik lotiti s pestmi kar sredi obreda. Avtobiografskost njegove literature namreč vztrajno zasleduje resničnost oziroma resnico, te pa marsikdo o sebi ne želi slišati. Gotovo je tak odnos njegove pisave do dejanskosti poleg avtorjeve starosti tudi eden od vzrokov za to, da je perspektiva, skozi katero tokrat zarisuje očetovo podobo, precej bolj spravljiva kot v njegovih prejšnjih delih. Čustveno hladni in avtoritativni koroški kmet se tako v mestni četrti Tokia, ki je knjigi dala naslov in kjer pripovedovalca ujame novica o njegovi smrti, od njega poslovi v podobi bele čaplje: »Mrtvi oče se mi je torej, sem pomislil v trenutku strahu, žalosti, sentimentalnosti, zadovoljstva in sreče, še enkrat prikazal, preden ga bodo zakopali v zemljo z njegovimi dolgimi tankimi rdečimi nogami, s koničastim, dolgim kljunom, spremenjenim v prst, iščočim črve svojega bodočega groba v Roppongiju« (str. 54).
In vendar je to tudi roman o tem, kako se znebiti očetove sence, kako preživeti njegovo simbolno in zdaj tudi fizično smrt ter kako to smrt in smrt nasploh videti kot del življenja – tako kot smrt doživljajo v Indiji – in ne kot nekaj, kar je s čarnim risom ločeno od njega – kot smrt dojemajo v Avstriji (na Zahodu). Indijo pripovedovalec v fragmentih, ki se prepletajo s podobami iz otroštva, zvede povsem na predel ob sveti reki Ganges in na rituale smrti oziroma sežiga umrlega, ki jih popisuje z obsedeno, a hladnokrvno natančnostjo. Zakaj? »Nešteta majhna opažanja sem moral zapisati natančno in do najmanjše podrobnosti, da bi jih po eni strani zadržal, nikoli pozabil, po drugi strani pa, da bi se jih znebil, jih potisnil od sebe, nekam drugam, najprej med rdečo lepenko beležnic, končno in nazadnje med platnice knjige, opazovanja sajastih zob v odprtih ustih sežganega mrliča in cvrečega se mesa ustnic« (str. 119). Winklerjeva literatura je torej v kovačičevskem smislu življenje samo, je zapisovanje in nenehni boj z življenjem, boj med iskrenostjo in literaturo, je prekletstvo spomina in iskanje pozabe.
Temu ustreza tudi Winklerjeva pisava, za katero citirana odlomka nista povsem reprezentativna. Winklerjev slog je razen posameznih zgostitev grob in neposreden, zgolj neprizadeto, nevtralno beleženje oziroma poročanje o spominskih fragmentih ter opažanjih s poti po Indiji/Aziji, oboje pa se vrti, kot že omenjeno, predvsem okrog anekdot in opisov tukajšnjih in tamkajšnjih obredov smrti. Refleksijo sicer poganjajo do neke mere proste asociacije, preko katerih pripoved svobodno drsi skozi prostor in čas, a ji mejo zmeraj zarišeta senci očeta in smrti, h katerima se neprestano vrača in pred katerima na ta način neprestano beži.
