november 2023 - AirBeletrina
Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 30. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

Od Quirainga do opreme

Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini bomo objavili pet odlomkov iz knjige.

***

Drugega dne na Poti po Skyu tega nikomur ni bilo treba reči, samo na redkih postankih smo se zadovoljno spogledali: kolikor je bil uvod v pohod po Škotski izvrsten, na tem odseku smo šele zares prišli na okus.

Jasno, ta del Poti ima uglednih trideset kilometrov in za skoraj dva skupnega vzpona, nekako toliko ga je, kot če bi se odpravil iz Aljaževega doma na vrh Triglava in nazaj, potem pa se še sprehodil do Mojstrane. A pri tem nismo imeli na sebi skromnega nahrbtnika za enodnevni alpski vzpon, temveč smo bili oprtani s petnajstimi kilogrami vsega samooskrbnega, od hrane do šotora: za vsak primer. Odsek gre namreč po dovolj odročnem predelu otoka, da imaš eno samo priliko, da ga zapustiš, in še to zelo kmalu po njegovem začetku: enkrat, ko kreneš nanj, ga moraš prehoditi do konca ali bivakirati. Obenem je bila ta etapa še bolj spektakularna kot uvodna. Ves čas namreč poteka po grebenu, ki je rezultat gigantskih podorov, tako da je na zahodni strani sestavljen iz nežno zaobljenih in počasi dvigujočih se pobočij, na vzhodni pa je odsekan. Tam iz zelene izstopajo prepadi črnega bazalta, gmote osamljenih vrhov in kamniti štrclji, ki so jih podori odnesli proti morju, a se spričo svoje trde kamnine niso zvrnili in tvorijo prizore, ki burijo domišljijo. Sploh na vstopnih točkah na greben, kjer do njega lahko pridejo tudi turisti – na severu pod Quiraingom in na jugu pod Storrom –, ima zato prav vsak tak štrcelj svoje ime: Igla, Miza, Ječa in tako dalje, vse do Starca s Storra.

Starec s Storra na ozadju značilne megle, iz katere gleda vznožje stene samega Storra (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Razgledi so bili tega dne še toliko lepši, ker so bili polzastrti s tančicami neprestano spremenljivega vremena, tako zelo značilnega za Škotsko. Šli smo res skozi skoraj čisto vse. Nekaj časa je celo tako pripekalo sonce, da bi nas ožgalo, če se ne bi brž namazali. A večinoma je vetrc na greben vesil oblake, iz katerih meglic je hladno rosljalo ali pa se je kateri od slojev tega pregrinjala dvignil malo više nad nas, da je za kakšno uro ali dve iz njega zamišljeno deževalo. Tudi obdobja vztrajnega dežja smo imeli, s sunkovitim vetrom. Res, manjkalo se je samo še tega, da bi se z Atlantika prignalo kakšno orkansko neurje, med kakršnim je sploh pestro: takrat dežuje vodoravno.

A ob dolžinskih in višinskih parametrih etape, krepkem bremenu na ramenih in ob pestrosti vremena, ki je razglede napravilo še skrivnostne, je bil vendar največji užitek v sami hoji. Kdor se po takšnih predelih Škotske sprehodi v kakšnem neznačilnem sušnem obdobju, to veselje zgreši. Saj ne, da takrat ni prijetno hoditi po teh krajih. Ravno nasprotno, iti po osušeni mešanici trave, mahov in nizkega grmičevja, je kakor sprehajati se po parku, skoraj ti ni treba gledati pod noge, stopiš, kamor te je volja. Sploh človeku, vajenemu kamnite podlage, je pod podplati takrat tako prijetno mehko. Zagrne ga nekakšna zelena dremavica, da ima občutek, kot bi v resnici ne hodil po tej živi prevleki, temveč bi ležal na njej, kot bi ga počasi, komaj zaznavno jemala vase. Toda vseeno je mnogo večji užitek, kadar nad takšnim terenom že tedne ali celo mesece vihra pestro škotsko deževje. Takrat se preproga zelenja dodobra napije, tako kot tudi metri šote pod njo, anaerobna trohnoba, ki se že tisočletja nabira pod rastjo. In vsa ta móča se le stežka odcedi, saj je še globlje pod njo nepropustna kamnina. Pot si takrat torej utiraš prek debele plasti dodobra namočenega žitja in gnitja, ki si je prislužila sila primerno poimenovanje: en sam zlog ima, in to s širokim ô za edini samoglasnik, tehtno je torej kakor mnoge najbolj temeljne besede, v slovenščini recimo ôče ali gôra. Škoti temu terenu pravijo bôg.

Prek takšne močvare nikakor ne želiš hoditi kot po parku, torej stopati, sploh ne oprtan s petnajstimi kilogrami. V tem primeru se ti rado ugrezne. Pri prvem koraku samo za nekaj centimetrov, a vseeno ti vakuum prisesa podplat, da ga moraš potem trudoma izvleči. Kar pomeni, da si tačas z vso težo na drugi nogi, ki se zato ugrezne še malo bolj. In tako dalje, po nekaj korakih si v blatu do gležnjev, torej boš čevlje zagotovo izgubil; prej se ti bodo sezuli, kot da bi se ti pustili potegniti na plano.

Podori na vzhodni strani grebena od Quirainga do Storra, v daljavi Quiraing (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Prek takšnega terena se torej ne stopa, temveč skaklja. Ja, s petnajst kilogrami na plečih. Večinoma bodisi navkreber, kar je še nekoliko bolj naporno, bodisi navzdol, pri čemer se je še bolj treba paziti zdrsa. Tudi miselni napor ni zanemarljiv. Zbrano zazrtemu pod noge ti morajo možgani naglo procesirati sliko, ki se ob vsakem hop strese tako pri odrivu kot pri pristanku, a ti temu navkljub enkrat ali celo dvakrat na sekundo locirajo kak sluzast kamen ali šop tršate trave, da se izogneš najhujšemu blatu: hop-hop ali samo hop, a vsako sekundo. In to brez prestanka. Kajti dalj trajajoče obremenitve ne prenese skoraj nobeno takšnih doskočišč. Ves čas moraš biti v gibanju, kakor kak Tolkienov visoki vilinec tako lahnih korakov, da se tvoja stopala komaj dotaknejo tal, in to škratovsko korpulentnemu nahrbtniku navkljub.

Za takšen teren je nujna prava oprema, prav tako čudežna, kot bi bila iz kakega fantazijskega sveta. Recimo karbonske pohodniške palice. Brez kakršnih koli že tako ne gre na nobeni daljši poti: noge in sploh kolena je nujno razbremeniti vsaj dela teže in napora. A še bolj pridejo palice prav na razmočenih stezicah. Med drugim za lovljenje ravnotežja: da ne telebneš. Ali pa z njimi nič kolikokrat preusmeriš celotno svojo maso v gibanju, ko sredi koraka opaziš, da neki na videz suh šop trave v resnici plava na blatni kaluži. In neobhodno ti služijo za preskoke zaplat razpadajočega rastja, blata in deževnice, preširoke, da bi jih prečil brez opore. S palicami skočiš prek njih kot za šalo, sploh če imaš tiste mirakulozno tanke karbonske: ko nanje obesiš svojo težo, se vlakna malenkost ukrivijo, podobno, le manj izrazito kot palica skakalca v višino. Ko se v drugi polovici preskoka, ko pritisk tvoje teže popusti, spet raztegnejo, pa ti s tem kakor vzmet dajo dodaten domet. In te tanke karbonske palice, ki tehtajo komaj petnajst dekagramov po kosu, ti dajo občutek, da so del tebe. Da jih sploh ne stiskaš v dlaneh, temveč so se ti v resnici podaljšale lastne zgornje okončine.

Tudi prava obutev je neverjetna, kot iz kakega futurističnega romana. Kombinacija, kot sta jo pred odhodom zagovarjala Christian in Sorcha, se je izkazala za neverjetno učinkovito, čeprav se zdi nelogična. Seveda, glede čevljev me je že na drugih poteh izučilo, da nepremočljivi, sploh za tak teren, ne obstajajo. Tisti z »vodoodporno« membrano, še posebej če so tudi usnjeni, so celo nevarni: prav tako se premočijo in potem nikdar več ne posušijo, koža na stopalih se v nizu mokrih dni spremeni v žolco, ki v kosih odpada, golo meso se vname, do gangrene ni daleč. Tako so nujni tisti nizki, ki jih sicer skoraj takoj premoči, a se neverjetno hitro sušijo: samo pol ure ne dežuje, niti sonce ni obvezno, in že ti nehajo pri vsakem koraku žmokljati. Še nadaljnje pol ure prijaznega neba in tal in stopala imaš tako rekoč suha!

Glede čevljev torej nisem pomišljal, pač pa sem malo podvomil že v smiselnost gamaš, ki naj bi bile po njunem nujne: do zdaj mi je poleti povsem dobro šlo tudi brez njih in vsak dodatni kos opreme ob že tako številnih na takšni odpravi pomeni samo dodatne skrbi in opravke.

»In tudi težo,« sem malo ponergal, ko sta mi med video sestankom pred odhodom prigovarjala, naj si jih vendar omislim.

»Hej, saj ne potrebuješ tistih do kolen, za sneg,« se mi je prijazno nasmejal Christian, »poišči kakšne minimalistične.«

Izkazalo se je, da so v zadnjem času res začeli izdelovati čisto lahke, a vseeno odporne na grabežljivo rastje in s pravljično sposobnostjo wickinga – kapilarnega odvajanja vode. Pohodniška oprema se razvija tako hitro! Nabavil sem si jih torej že iz radovednosti in ni mi bilo žal, izkazale so se za izvrsten dodatek. Tudi zaradi zaščite gležnjev in obrambe pred delci vsega mogočega, kar se ti brez gamaš tako rado natrese v čevlje. Toda predvsem ti v škotskem blatu zelo dobro služijo, ker ti obutev dodatno privežejo na noge: to je jako koristno, ko se vsej pazljivosti navkljub pogrezneš dovolj globoko v blato in bi te brez gamaš sezulo.

Palice in za škotski teren izvrstna kombinacija opreme stopal (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Še bolj nelogične so se mi zdele nogavice, ki sta mi jih popotna tovariša priporočila za severnjaško močvaro: »vodoodporne«. Zakaj bi vendar nosil takšne, ko pa jih bo prav tako premočilo in se je treba čevljem s tovrstno plastjo celo nujno izogniti? Izkazalo se je, da je pri nogavicah drugače. Tisti »vodoodporni« material, umeščen med dve tanki plasti merina, svojemu poimenovanju navkljub ne služi toliko zadrževanju vode, temveč ima dve drugi funkciji: poskrbi za odvajanje vlage od stopal in jih zaščiti pred umazanijo, ki se prebije skozi lahke čevlje na predelih, kjer jih ne prekrivajo gamaše. In zadeva ima prav fantastičen rezultat, po celodnevnem pohodu sem imel stopala povsem čista, prav kakor bi bila umita. Pri čemer niti niso bila mokra, kvečjemu vlažna, in še to manj, kot bi bila od potu v kakih gojzarjih.

Tako in še drugače čudežno opremljeni smo lahko res uživali tudi na tem odseku Poti po Skyu, ki je sicer glavni razlog, da je marsikdo ne prehodi v celoti. V hostlu pod Quiraingom smo recimo srečali nemško pohodnico, ki je bila tu že tretjič, da bi Pot dokončala, a jo je vreme spet odvrnilo od načrtov.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Panorama 29. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Domača knjižnica: Jelka Reichman

Domača knjižnica in hiša Jelke Reichman, v kateri ta stanuje ter ustvarja, sta takšni kot njene ilustracije: pravljični. Hiša je polna knjig, ki se nahajajo v prav vseh prostorih, ponekod so zložene na knjižne police, drugje kar po kupčkih na omarah, naslonjačih, mizah in tudi na postelji, stene so zapolnjene z različnimi slikami in ilustracijami, povsod so spominki, zanimive stekleničke, porcelanaste punčke, podobe iz Svetega pisma in drugi religiozni prizori … To je kraj, kjer se ena največjih slovenskih ilustratork počuti doma in kjer vedno znova, tudi s pogledom na čudovit vrt, kjer ščebetajo ptički, najde navdih za ustvarjanje najbolj čudovitih in pravljičnih ilustracij, s katerimi je odraščala večina Slovencev (in tudi tujcev). Pa tudi jaz, seveda. Zato na obisk pridem z mojo najljubšo (Moj prijatelj, Piki Jakob), v upanju na posvetilo.

Rojena bralka

Jelka Reichman se je rodila teden dni pred uradnim začetkom druge svetovne vojne, ko so Nemci in Sovjeti vkorakali na Poljsko. V času najzgodnejšega otroštva je živela v okupirani Ljubljani. »To je bil prav poseben čas. Nismo imeli ničesar, imela pa sem knjige in mamo. Še na radiu smo poslušali le poročila.« Mama, učiteljica po izobrazbi, je namreč ostala brez službe in tako je ostala doma z malo Jelko. Tudi oče je bil učitelj brez službe, vendar takrat še niso živeli skupaj: »Z mamo sva živeli v majhni sobici pri starih starših na Prulah in le redkokdaj sva se sprehodili do očeta. Čeprav so bili vojni časi, pa je bil zame to najbolj poseben čas, ko sem imela mamo le zase, in to kar par let. Mama kot učiteljica je odlično pela in znala je na pamet recitirati veliko pesmi. Sama sem v posteljo nosila tiste knjige, ki sva jih imeli, in vsak dan znova sva jih prebirali. Tako sem se tudi naučila brati – nihče me ni učil abecede, ampak ker sem knjige znala na pamet, sem začela opazovati besede in črke ter se tako sama naučila. Ko sem kasneje prišla v šolo, mi je bilo kar malce dolgčas,« prizna in doda, da je od nekdaj ljubila knjige: »Mama me ni silila. Nihče me ni vzgajal, temveč sem rojena bralka. Eni najdejo uteho in strast v športu, meni pa je bila muka, ko so me podili ven na sankanje. Komaj sem čakala, da pridem nazaj na toplo in berem. Še danes mi je največji užitek, da berem, ko zunaj pada dež. Ob toplem čaju in jabolku, v intimi, ob prijetni razsvetljavi, takšni malce temačni. Res sem bila vedno navezana na knjige. Čeprav so predmeti, so nekaj več. V prostoru, kjer so knjige, imaš občutek varnosti. Sem pa že kot otrok v naravi rada opazovala živali – spomnim se, kako sem božala gosenice, pa tudi čmrlje bi, če me ne bi bilo strah. Ko sem jih tako opazovala, sem jih vzljubila in spoznala ter jih kasneje lahko narisala.« In tako kot brala, je tudi risala že od nekdaj. Ko obuja spomine na otroštvo, se spomni navdušenja, ko je prvič v kinu Matica videla Sneguljčico, Disneyjev risani film.

»Ni vse prebrano, večina pa je«

Ko vstopiš v domovanje Jelke in Marjana Reichmana, je kot na drugem svetu. Na stenah so slike, in to čisto povsod, lepe skodelice in drag porcelan, tudi prisrčni medvedki in punčke, pa seveda veliko število knjig. Z Jelko se ob čaju najprej pogovarjava o tem, kaj rada bere in takoj se začuti, da do knjig goji prav posebno ljubezen. Navdušeno razlaga o svojih najljubših knjigah, prizna pa tudi, da jih vse manj kupuje, saj se zaveda, da vseh ne bo uspela prebrati: »Dobim še kakšno novo, vendar pa nisem več tako na tekočem z novitetami, kot sem bila nekoč.« In tako znova ter znova prebira vse tiste najljubše klasike, ki jih obožuje: »Najljubši so mi bili od nekdaj Rusi – od Gogolja do Tolstoja in Dostojevskega, pa seveda vsi njihovi veliki pesniki. Obožujem pa tudi Angleže, Francoze in nemške pesnike, pa Skandinavce, nikoli pa se nisem zares navdušila nad italijansko književnostjo.« Čeprav pogovorno govori več jezikov, pa pravi, da nobenega ne obvlada dovolj dobro, da bi lahko brala poezijo v izvirniku: »In tako sem vedno brala prevode in, veste, še danes tako menim – če bi Prešeren izhajal iz večjega naroda, bi ga poznal ves svet. Njegove pesmi so tako čudovite, da se le redkokdo lahko kosa z njim.« Doda pa, da je to njeno mnenje, in pove, da nikoli ni imela zadržkov priznati, če ji nekaj ni bilo všeč in ni razumela: »Tudi me nikoli ni zmotilo, če je kdo rekel, da mu moje delo ni všeč. Vendar pa vse prevečkrat ljudje mislijo, da je nekaj slabo, ker jim ni všeč, ali pa da je dobro, če jim je všeč. Ne gre to tako.«

Fotografija: Ajda Vodlan

Poleg že omenjenih klasikov ima veliko slikanic, ki jih je kupila doma in v tujini: »Mnoge so v jezikih, ki jih ne razumem, vendar se slikanice vedno lahko bere skozi ilustracije in v njih sem mnogokrat iskala inspiracijo za svoje delo.« Tako kot so jih drugi ilustratorji v njenih knjigah, ki jih vidim, ko me popelje v čudovit atelje, kjer so na stenah tudi njene ilustracije. Na knjižnih policah ima tudi mnogo teoretičnih knjig o ilustracijah, romanov ter drugih strokovnih knjig – religioznih, umetniških pa tudi literarnih. V hiši sta nekoč živela tudi njena otroka in stara mama, zato je prostora za knjige res dovolj. Jelka se sprehaja skozi prostore ter razlaga o knjigah s tako veliko ljubeznijo, da naposled reče: »Vedno sem rada risala. Toda beseda je zame najvišja oblika umetnosti.« Citira pesmi slovenskih avtorjev, ko mi kaže njihove knjige. Pove, da sta z možem nekaj knjig sicer podedovala, vendar pa je večino kupila kar sama: »V knjigarnah, antikvariatov včasih še ni bilo toliko. Sedaj imam res rada antikvariate. To so kraji s posebno energijo in dobrim vonjem po knjigah.« Kdaj pa je prišlo toliko knjig, pa ne ve: »Kar nabirajo se in nabirajo … Ko sem šla v tujino, nikoli nisem domov prišla z oblekami in parfumi, vedno s knjigami. Včasih me skrbi, kaj bo z njimi. Človeku je res lažje v življenju, če si nakoplje manj materialnih stvari na svoja ramena.«

»Svet ni več po moji meri«

Trenutno bere avtobiografijo Mire Furlan. »Novih knjig res ne kupujem več veliko, saj jih je toliko doma. Večino sem jih prebrala, vseh pa ne. Kdaj posežem po kakšni novi in zanimivi kriminalki, vendar so to takšne knjige, h katerim se ne vračaš, ko enkrat izveš zgodbo. Pritegnejo te enkrat, branje je napeto in zabavno, potem pa že veš, kaj bo. Zato sem takšne knjige razdelila, obdržala pa sem vse ostale, tiste, h katerim se vedno znova vračam. In sploh poezija je takšna, da se vedno znova lahko vrneš k njej. Poezija te vedno oplemeniti. No, pa tudi določeni odlomki romanov. Ker se zgodi, da čez par let popolnoma drugače razumeš zapisano kot takrat, ko si prvič prebral. Veste, nekoč sem Kristini Brenkovi rekla, da obožujem knjigo Milčinskega Ptički brez gnezda. Ta knjiga je zame kot katekizem, sem ji priznala. Zasmejala se je in rekla, tudi ti – šele potem sem izvedela, da je doktrorirala prav iz tega Milčinskijevega dela. In tako lahko uporabim tudi njen citat, da svet ni več po moji meri. Zato pa se toliko bolj vračam k starejšim knjigam, novitete pa prepuščam mlajšim generacijam.«

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 28. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Patrimoni mundial

Koncerta je bilo konec. Publika se je izkričala, bend je zaigral dve dodatni pesmi, ob katerih se je pod odrom ustvaril mosh pit. V njem so ostala njegova očala in najina preostala energija tistega večera.

»Lahko ti voziš? Jaz si takole utrujen in slep ne zaupam.«

»Se bom potrudila. Če bi vedela, ne bi spila še enega pira. Koliko lahko napiham?«

»Do 0,3 promila.«

»O, fak, precej manj kot v Sloveniji.«

»Ah, jebiga, jaz ti zaupam. Pelji po lokalni cesti, tam ni copsov. Kar v smeri tistega kupa luči, jaz pa ti bom nastavil mapse

»In to svetlobno onesnaženje je …?«

»Petrokemični industrijski kompleks. Romantično, ne? Enkrat sem ga v temi slikal, fotko poslal kolegu in rekel, da sem v New Yorku. Pa mi je verjel.«

»Čakaj, kemično industrijo imaš dobesedno pred vrati? Pa imate potem tisti, ki tu živite, večjo možnost, da fašete raka?«

»Hahah nisi ti biokemičarka? Seveda. In po vsej verjetnosti bomo sterilni. Zato mi je pesem, ki so jo igrali čisto na koncu, tako blizu. Patrimoni mundial de fum i de tumors, matrimoni entre romans, petroli i merda … Govori o tej usrani industriji v mestu Unescove kulturne dediščine. Tudi oni so iz Tarragone, kjer smo vsi v istem dreku. Franco je več kot očitno sovražil Katalonce, ampak da ti sem naserje največjo naftno rafinerijo IN petrokemični industrijski center v južni Evropi, je pa next level

Vozim po ovinkasti lokalni cesti, postaja mi slabo in ne vem, če od vožnje ali pogovora. Zapeljem ob rob ceste, ugasnem, sunkovito odprem vrata, zajamem zrak in stopim iz avta. Pod nama se lesketa morje, v katerega se je verjetno že večkrat izlila kakšna sumljiva odplaka. Nekaj časa skozi sprednjo šipo opazuje mojo zadnjico, potem pa lenobno izstopi, prisede na havbo in me objame čez ramena. Gledava strupeni New York in vdihujeva sedemkrat večjo prisotnost karcinogenih snovi od dopustne. Pomakne se predme in me položi na pleh. Jezik zarine v moja usta in jaz ga zgrabim za rit. Z roko drsim po hrbtu navzgor do njegovih kodrov. Odmaknem usta in napadem njegovo uho. Luči kemične tovarne se bleščijo med prameni las, zato raje zaprem oči in narahlo ugriznem v ušesno mečico.

»Imaš kondom? Jaz sem jih pozabila.«

»Ah, drek, mislim, da ne.«

»Nima veze, lučke za tabo mi pravijo, da ga verjetno niti ne rabiva.«

Okameni, me odrine, sleče majico, jo odvrže na streho avta in odkoraka proti vodi. Skesano se priplazim za njim in ujamem njegovo roko. Otrese se je in prazno strmi v povišano vsebnost nevarnih kemikalij.

»Moj dedek se je v iskanju boljše službe v šestdesetih priselil iz Pirenejev, ker v lesni industriji, kjer je delal, ni bilo denarja. Tu so ga seveda zaposlili v tistem gigantskem razsvetljenem sranju. Lani je umrl za poklicno boleznijo. Včasih me obišče v sanjah. Vsakokrat nosi bel skafander in vsakokrat mu povem, da si želim, da bi ga nosil v službi. Da si želim, da bi ga sploh lahko, takrat so se seveda gladko posrali na vsakršne varnostne standarde. Tako prekleto ga pogrešam.«

Molče se pogreznem še globlje v sram.

»V sedemdesetih se je rodila moja mama. Verjetno zadnji človek v tej familiji, ki je nastal po naravni poti. Jaz sem seveda iz epruvete. No, mama ima že od otroštva hudo astmo. Trikrat lahko ugibaš, kaj jo je sprožilo. Vsako leto mora na ultrazvok dojk, in če pride domov brez čudnih izvidov, odpremo šampanjec. Zdaj pa odjebi nazaj v svojo državico s čistim zrakom in 56 procenti gozdov. Mimogrede, ta številka je statistična verjetnost, da bom dobil raka pred šestdesetim.«

Iz sramu mi zdaj gleda samo še konica nosu. Obotavljajoče oplazim njegove prste. Ne odmakne jih. Pomaknem se proti njemu in prepletem roke okoli drgetajočega telesa. Močno stisnem, ga potegnem navzdol v pesek in ovijem še noge. Eno roko zataknem v njegove lase in gladim kožo pod njimi. Kodrasto glavo položim na svoje koleno in pritisnem usta na čelo. Nekaj metrov stran od naju pljuska voda, v kateri odsevajo luna in luči industrijskega kompleksa.

»Jaz se grem namočit, ti pa kakor ti paše. Če bova imela srečo, bo notri poleg rakotvornih snovi še plast sončne kreme. Nadloga številka dve ste tu turisti.«

Nerodno se pobereva s tal. Sledim visoki silhueti, ki zakoraka proti migetajoči gladini. Vrževa se v vodo in privijem se k njemu, kot bi ga hotela zaščititi, bolj kot Unesco ščiti antične stebre. Za najinima hrbtoma se jasni, svetla črta tik nad hribi se je razširila in ukleščila strupeni New York, da njegove luči bledijo. Objeta stojiva v vodi do kolen. Po mokri koži ob moji odtekajo leta življenja, s kopalk se cedijo v morje, v katerem so pred nekaj dnevi spet našli snov, ki je tam ne bi smelo biti. S prsi ob svojih poližem sol in kemikalije in jih prenesem v njegova usta. Jezika se prepleteta kot nafta z rimskimi izkopaninami, industrija s kulturno dediščino, turizem s stanovanjsko stisko, nevarni izpusti z vsakdanjikom prebivalcev Tarragone.

***

Utemeljitev žirije, ki so jo sestavljali Davorin Lenko, Ajda Bračič in Jan Krmelj:

Patrimoni mundial je zgodba o dvojnostih. Vsaj do pasu pogreznjena v okoljevarstveno problematiko (ki v tej zgodbi ni več »zgolj« problematika, ampak srhljivka) slika nočni svet, kjer se mešata dve svetovni dediščini (= patrimoni mundial); ena je tista, ki jo poskuša ščititi UNESCO, ena pa tista, ki jo za sabo pušča onesnaženje težke industrije. Podobno kot scena pa sta razdvojena tudi protagonista, ki se kot pijana zibljeta med nihilizmom in eksistencializmom, med aktivizmom in nemočjo, med zaskrbljenostjo in brezbrižnostjo, njuna spolnost pa na tej točki bolj kot biološka potreba izpade kot biološka nevarnost, zato ta deluje tako samouničevalno kot ironično.

Zaradi teh razpetosti, ki so navsezadnje del osnovnih gradnikov »človeškega stanja«, ter izrazito nemoralizirajočega, prikazovalnega tona zgodbe, ta udari močno in neposredno. Kot punk-rock komad z začetka zgodbe, po katerem je ta dobila naslov. Umazati (tudi: samožrtvovati) se v imenu ironije, užitka, frustrirajoče nemoči in obenem »jebiga« brezbrižnosti je – po bogati tradiciji rocka in vseh njegovih izpeljank – vendarle tudi dejanje upora.

Fotografija: strasnohudi.si Fotografija: strasnohudi.si
Podkast 26. 11. 2023
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 17 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Jako Tomcem

Arthur C. Clarke: Konec otroštva

»Knjiga govori o Nezemljanih, ki pridejo na Zemljo, da bi naredili red. Kot bralec sem si mislil: Ja, končno!« Tako je pisatelj Jaka Tomc utemeljil svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja.

 

 

Naš planet je okupiran. Konec 20. stoletja ga zavzamejo skrivnostni overlordi, nadzorniki, ki v svoje roke prevzamejo vajeti svetovne politike in tehnologijo. Nihče jih zares ne vidi, je pa možno videti posledice njihove prisotnosti, ki so osupljive.

Vojn ni več, revščine in bolezni tudi ne, zdi se, kot da sta se v družbo naposled le zasadila mir in blaginja, z njima pa utopija. Toda kako utopična je dejansko lahko utopija, kakršno kaže znanstvenofantastični roman pisatelja Arthurja C. Clarka Konec otroštva? In ali mora človeštvo za takšen napredek plačati tudi kakšno ceno?

»Namen njihovega prihoda je bil očitno človeštvo združiti z neko kozmično zavestjo, univerzalno inteligenco,« v podkastu pripoveduje pisatelj, pesnik in do nedavnega založnik Jaka Tomc, ki tudi pri pisanju poseže v polje znanstvene fantastike, denimo s tehnotrilerjem Androidi čutijo v barvah.

Ideja takšne kozmične entitete mu je blizu, ker po svoje prepreda že naš čas. Res je, da se individualnost izgubi, vendar, kot utemeljuje sogovornik, se izgublja že v naši sedanjosti, še posebej z razvojem umetne inteligence. Vprašanje je, ali in kako lahko človeštvo to obrne v svojo korist. »Se pravi, ne takšne inteligence uporabiti kot orožje in v vojnah drug proti drugemu, temveč kot pomagalo, da ljudje pridemo na višjo raven.«

Arthur C. Clarke je bil angleški izumitelj, scenarist, fizik, predvsem pa pisatelj, ki je napisal več kot sto knjig, ki v središče zanimanja postavljajo vesolje, znanost in prihodnost. Takšne so denimo 2001: Odiseja v vesolju, Srečanje z Ramo in Konec otroštva.

Clarkovo življenje pa se je tudi izven njegovega domišljijskega sveta povezovalo z vesoljem. Polet Apolla na Luno je bil med drugim poseben zato, ker je pri televizijskem spremljanju tega dogodka sodeloval tudi sam – v družbi z znamenitim novinarjem Walterjem Cronkitom.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Ilustracija: Miha Erič / naslovnica Zvezdne Beletrine Ilustracija: Miha Erič / naslovnica Zvezdne Beletrine
Kritika 24. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Kdo bi danes še sedel v Vernovo podmornico za vseh dvajset tisoč milj ali šeststo štirinajst strani?

Ob svežih izdajah klasičnih besedil, še posebej, kadar gre za izdaje, ki so primarno namenjene mladim bralcem, se vedno pojavlja tudi vprašanje, kako dobro so se postarala. To vprašanje je verjetno še toliko bolj aktualno, kadar gre za dela z znanstvenofantastičnimi elementi, ki so v vmesnem času pogosto bodisi postali del naše resničnosti bodisi se izkazali za nemogoče. Takšna je tudi klasika Julesa Verna Dvajset tisoč milj pod morjem iz zbirke Zvezdna Beletrina. Ta s svežim, izpiljenim prevodom Jane Pavlič in z ilustracijami Alphonsa de Neuvilla in Edouarda Riouja lovi Vernov duh časa (o tem v enem od spremnih besedil piše tudi likovni urednik Damijan Stepančič). Hkrati pa skuša, kar je še posebej razvidno iz komunikativnih spremnih besedil, nagovoriti sodobnega mladega bralca. In kakšna je (danes) Vernova pot v morske globine?

V enem svojih najbolj znanih romanov pošlje Verne pripovedovalca, francoskega naravoslovca profesorja Aronnaxa, njegovega slugo Conseila in kanadskega kitolovca Neda Landa na skrivnostno podmornico Nautilus, na kateri prebiva skrivnosti kapitan Nemo skupaj s svojo posadko. Iznajdljivemu in načitanemu Nemu ponuja podmornica vse udobje, morje pa vse potrebne dobrine, ki jih potrebuje za življenje.

Pred bralci je roman, ki bi ga spričo napredne tehnologije, ki prehiteva svoj čas, lahko imenovali znanstvenofantastični. Ob vseh zapletih  ̶  dejstvo, da je roman najprej po kosih izhajal v reviji, se kaže tudi v tem, da nam vsako poglavje postreže s svojim zapletom  ̶  in uspešnih razpletih pa mu še toliko bolj ustreza oznaka pustolovski. Za tovrstna Vernova dela se je uveljavila tudi oznaka enciklopedični roman  ̶  za sočasne bralce romana Dvajset tisoč milj pod morjem je bila pomembna tudi njegova izobraževalna nota; Verne tako med drugim obširno razlaga mehanizme, ki omogočajo življenje na Nautilusu, ponuja podatke s področja zgodovine in geografije, predvsem pa zelo obsežno našteva podvodni favno in floro, ki ju opazujejo, proučujejo in se jima čudijo njegovi junaki.

Vse to je roman predstavljal svojim bralcem ob nastanku in še desetletja po njem. Pa danes? Kot zapiše Boštjan Gorenc  ̶  Pižama v odlični spremni besedi: »Toda ravno to, kar je bilo močan magnet za bralce v 19. stoletju, zna odvrniti bralce iz leta 2023. Vzemimo za primer enega od odlomkov iz pričujoče knjige, kjer si sluga Conseil dela zapiske o ribah. Tam v enem dolgem odstavku našteje več kot petnajst živalskih vrst. Bralci v Vernovem času si pred očmi slikajo ribe in druga morska bitja, ki jih še nikdar niso videli, saj ta možnost preprosto ni obstajala. Leta 2023 pa dobiš občutek, kot bi avtor moral naklamfati še dodatnih tisoč ali dva tisoč znakov, da doseže kvoto za honorar, in je na hitro odskakljal do Wikipedije, kjer si je obogatil besedilo z veščim tapkanjem kombinacije ctrl-c in ctrl-v.«

Če se je pustolovski del romana presenetljivo dobro postaral in še danes trepetamo ob napadu ogromnih glavonožcev (nenazadnje je to motiv, ki uspešno vztraja v literaturi, spomnimo se le na Kraken Chine Mievilla, še enega avtorja, ki uspešno spenja znanstvenofantastične elemente z družbeno kritiko, različne žanre pa prepleta v fantastičen konglomerat), tega ne moremo trditi za enciklopedični del. Bodo mladi bralci 21. stoletja zvečer s pogledom drseli med seznami številnih živalskih vrst, ki sta jih Aronnax in Conseil opazila, ko sta na primer skozi šipe v salonu opazovala Sredozemsko morje in si pri tem vestno delala zapiske, medtem ko je Conseil posamezne vrste sproti tudi ustrezno razporejal v debla, razrede in redove? Zelo dvomim. Razen, če tako zelo hlepijo po spanju.

Ali to pomeni, da Jules Verne nima več česa ponuditi mladim bralcem 21. stoletja?

Pač. Leta 2021 je na televizijske ekrane prišla serija V osemdesetih dneh okoli sveta (v koprodukciji France Televisions, RAI in ZDF). Še ena ekranizacija, navdihnjena z romani Julesa Verna, je njegov roman v serijo prestavila precej svobodno  ̶  ostala je Vernova osnovna ideja, dirka s časom, ki poganja roman, uporaba najnovejših tehnologij tistega časa, pustolovščina, trki kultur, spremenili pa so se predvsem elementi, ki bi jih sodobni bralci razumeli kot šovinistične in/ali kolonialistične. Bolj kritični glasovi so se v recenzijah ustavljali predvsem ob vprašanju smiselnosti tako obsežne predelave stare predloge (nenazadnje številni kvalitetni in atraktivni sodobnejši romani, kjer tovrstni posegi ne bi bili potrebni, še niso bili ekranizirani). A dejstvo je, da je serija, tudi spričo Vernovih izvirnih idej in občutka za graditev zgodbe, v splošnem naletela na (zelo)dober odziv kritikov, predvsem pa gledalcev, še posebej ciljne publike t. i. družinskih serij in filmov.

Zdi se, da lahko ob ustrezni predstavitvi in dopolnitvi Jules Verne danes še vedno uspešno nagovori mlade (bralce). Morda je Dvajset tisoč milj pod morjem prav knjiga, ki lahko v šolah odpre medpredmetno povezovanje (o katerem načeloma raje govorimo, kot pa da bi se ga zares prakticiralo). Roman odpira za današnji čas ključne teme: ohranjanje okolja, pri čemer je pristranska in omejena skrb za okolje, ki jo prakticirajo Vernovi junaki, še kako zanimiva iztočnica za pogovor, in položaj zatiranih posameznikov, stisnjenih v kolesje političnih velesil  ̶  nenazadnje naj bi bil kapitan Nemo v prvotni različici romana Poljak, ki naj bi obrnil hrbet kopnemu in zaprisegel maščevanje zatiralcem po neuspešni poljski vstaji proti Rusom leta 1863.

Če si težko predstavljamo sodobnega mladega bralca, ki navdušeno prebira Conseilove klasifikacije rib, pa si lahko predstavljamo tega istega bralca, kako prebira opis bitke med hobotnicami in Nemovo posadko, nakar si podmorsko favno in floro ogleda v enem od odličnih sodobnih dokumentarnih filmov (BBCjev Modri planet II je na primer odlična izbira). Takšnega branja se skorajda zagotovo ne bo lotil mladi bralec sam. Lahko pa ga z veliko angažmaja spodbuja, odmerja, dopolnjuje in postavlja v širši kontekst dober bralni mentor  ̶  oziroma v najboljšem primeru več njih: mladi bralci bi lahko ob Nautilusovem potovanju spoznali še druge vire in zapise o Atlantidi, druge odprave na južni tečaj (in ob tem tudi, zakaj Vernova ideja tokrat ne pije vode), problem kitolova in onesnaževanja morja (na primer ob knjigah Lučke Kajfež Bogataj Planet voda, Planet, ki ne raste ali Vroči novi svet), sodobno politično dogajanje pa skozi pogovor ali pa znova ob ustrezni knjigi in/ali (dokumentarnem ) filmu, primerjali s tistim, ki je Nema in njegove sopotnike pognalo pod vodo.

Vernove ideje so ravno prav odbite in originalne, da nas vznemirjajo še danes. Verjetno si vsi introvertirani ljubitelji narave in knjig želimo, da nas bi kdaj doletela Aronnaxova sreča in bi nas na svoj krov vzela ogromna plavajoča knjižnica z dovršeno selekcijo knjig in pogledom na neokrnjene globine morja. Nautilusova posadka tudi sodobnega bralca lahko ponese na edinstveno potovanje s sprehodi po morskem dnu med ognjeniki, skozi gozdove halog in med ruševine poplavljenih starodavnih mest, a, če želimo, da vse to izkusijo tudi mladi bralci, tokrat samo postaviti knjige na knjižne police ne bo dovolj.

Hinko Smrekar, Avtoportret (1942) / Wikimedia Commons Hinko Smrekar, Avtoportret (1942) / Wikimedia Commons
Kritika 23. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 20 min

Zbadal je tri sestre: Neumnost, Zlobo, Zavist. Dokler ga niso počili. Fašisti, kdo pa!

»Nikoli in nikdar ne bo ‘svet rešen’, ker do njega konca bodo vladale sestre – zverine Neumnost, Zloba, Zavist. Vladar sveta bo vedno le tisti, ki jih zna vpreči v svoj triumfatorski voz,« je stoletje tega spoznal Hinko Smrekar. Opus duhovitega, drznega in ostrega likovnega velemojstra, okrog katerega se zadnja leta zgrinja vse več oboževalcev, zdaj dopolnjuje dobrodošla noviteta – ne le reprodukcije umetnin, z monografijo Poznal sem tokove sveta v roke končno dobivamo zlasti njegove zbrane zapise. Tudi ob njih se obenem smejemo in jočemo.

V vrtincih neusahljivih razprtij

»Lahko se pohvalim s svojim dosedanjim delom in s pričevanjem onih redkih podjetnikov, ki so moje reklamne osnutke uporabljali, da sem vselej dosegel zaželeni uspeh, to je: neizbrisen sugestivni vtis. Dokazala je to tudi blagajna, in ta ali oni podjetnik in trgovec se mi je še posebej zahvalil za dobro delo,« se je leta 1936 v dnevniku Jutro oglaševal Hinko Smrekar, moderni umetnik na tržišču. Med nas ga je spet pripeljal ddr. Damir Globočnik iz Gorenjskega muzeja, doktor tako zgodovine kakor umetnostne zgodovine, ki nam v vsebinsko vznemirljivih in oblikovno privlačnih monografijah približuje pomembna poglavja naše minulosti – v kateri žal vse prepogosto prepoznamo zdajšnjost. V četrt stoletja je Globočnik osvetlil že marsikaj: mnoge karikature domačih veljakov, likovne upodobitve Prešerna, satirične liste, zakulisje dolge vrste spomenikov, pred nekaj dnevi je iz tiskarne prišla V kraljestvu fotografije: prvi fotografski klubi na Slovenskem, 1889–1950 … V več monografijah bralca popelje v vrtince neusahljivih razprtij med liberalci in klerikalci. Zaostrile so se ob aferah, denimo ob sleparski Vodiški Johanci, razvpiti po spektakularnih uprizoritvah »čudežnih« videnj, dokler je niso leta 1913 razkrinkali, ali pa sočasni »aferi Theimer«, v katero so se zapletli dunajska publicistka Kamila Theimer, politik in duhovnik dr. Janez Evangelist Krek, liberalni Slovenski narod in katoliški Slovenec, vrstile so se obtožbe, podtikanja, teorije zarote, tožbe … ne boj, mesarsko klanje! Ognjeviti protagonistki škandala so se naposled odpovedali še liberalci, Krek je politično preživel, a mu je nekaj let zatem odpovedalo srce. So pa zato vse viharje srečno prestale slovenske razprtije. Neumrljive.

Damir Globočnik je letos pri Buči izdal bogati monografiji, posvečeni satiri.

Od brenčeče satire do slepote, beračenja, hiralnice

Zelo zanimivo, nenavadno postavo v naši zgodovini Globočnik iz krempljev pozabe trga tudi z drugo letošnjo monografijo, prav tako izdano pri Buči, z Alešovčevim Brencljem, posvečenim satiričnemu listu Brencelj v lažnjivi obleki, ki ga je po Levstikovih zamislih leta 1869, »nekako v senci velikega narodnega prebujenja Slovencev, ki sta ga prinesla čitalniško in taborsko gibanje«, začel izdajati Jakob Alešovec (1842–1901). Pisatelj, dramatik, časnikar in satirik iz Ljubljane je sprva pisal v nemščini, s krstno objavo, potopisom Ein Besuch der Grotte bei St. Kanzian in Istrien (1963), je bralcem predstavil Škocjanske jame, njegove tri ljudske igre so uprizorili v nemških gledališčih v Ljubljani, v eni je glavno vlogo igral kar sam, v nemščini je napisal tudi romana Ein Held der Sternallee (Junak v parku Zvezda) in Laibacher Mysterien (Ljubljanske skrivnosti), nakar se je iz Aleschouza prek Alešovza naposled iztrgal Alešovec. »Alešovec je bil do sedemdesetih let na glasu nemškutarja in nemškega vohuna; v srcu to ni bil, a materialne neprilike so ga gnale v službe in službice, kjer se ni razvijala narodnost,« je zapisal Fran Ilešič. Nekateri, zlasti Miroslav Vilhar, so Alešovca spodbujali, naj piše v slovenščini. Začel je sodelovati s celovškim Slovencem ter Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, nizati knjige in knjižice, prirejal je ljudske igre, slovenil burke, komične operete …

Pisatelj, pesnik, dramatik in časnikar Jakob Alešovec (1842–1901) je življenje končal kot skoraj povsem slep berač.

Za njegovo najboljše delo velja duhovita avtobiografija Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina. Na Bleiweisovo prošnjo je prevzel urejanje nemško pisanega političnega lista Triglav in postal tudi njegov lastnik, a za kratek čas, saj ga je zaradi finančnega neuspeha ukinil in se raje posvetil Brenclju, kjer je bil vse v enem: lastnik, izdajatelj, urednik, pisec večine besedil, tudi priložnostnih pesmic … Karikature so sprva prispevali dunajski umetniki, zatem pa študent bogoslovja Franc Zorec – in tako so, zanimivo, v satiri, ki je že po svoji naravi svobodoljubna ter najraje zbada nezmotljive avtoritete in okostenele dogme, ledino orali na konservativnem polu. Glavna tarča Brenclja so bili najmočnejši in najnevarnejši v deželi, Nemci in nemškutarji, o katerih je satirik lahko povedal marsikaj, česar politični komentator ni mogel, ni smel. Najbolj redno in neutrudno je Alešovec smešil botanika in arheologa Dragotina Dežmana – Karla Deschmanna, kustosa Deželnega muzeja, današnjega Narodnega muzeja, ki so ga leta 1861 v rodni Idriji izvolili v kranjski deželni, od tam pa je nadaljeval pot še v dunajski državni zbor. Nakar se je iz zelo zavednega, bojevitega liberalnega Slovenca spreobrnil v »der deutsche Krainer«, nemškega Kranjca, kakor so ga oklicali. Četudi njegov obrat ni bil povezan s čutom pripadnosti nemštvu, marveč z odmikom od konservativnega domačega tabora, z nazorskimi in političnimi vzgibi, kakor pojasnjuje Globočnik, se je na narodnega odpadnika usulo. Janez Trdina ga je imel za »najgnusnejšega izmed vseh sinov, koje je rodila mati Slovenija, njenega črnega izdajalca in morilca, pravega naslednika Jude Iškarijota«. Najpogosteje so ob Dežmanu omenjali »proklete grablje«, tudi na karikaturah v Brenclju so vedno ob njem. Pred spreobrnjenjem je namreč v Bleiweisovem Koledarčku slovenskem za leto 1855 objavil prepesnitev koroške anekdote o domišljavem Anžetu, ki po opravljeni maturi viha nos nad slovenščino, se pretvarja, da je ne zna več. Govori samo polomljeno nemščino in za vsako stvar sprašuje, kako se ji reče po slovensko. Ko pa po nesreči stopi na grablje in ga te lopnejo po ustih, se spozabi in pristno slovensko zakolni: »Proklete grablje!« In tako je to orodje postalo razpoznavni znak renegatstva in nemškutarstva na Kranjskem – v svetu satire pa tudi Dežmanov grb, s katerim so odpadnika zbadali, kadar so le mogli, mu z grabljami celo mahali med njegovimi javnimi nastopi.

Jakob Alešovec kot brenčeči satirik in Dragotin Dežman kot renegat s »prokletimi grabljami« v listu Brencelj.

Še veliko tovrstnih zanimivosti, vpetih v okvir nemirne dobe, je v Globočnikovi monografiji, spet polni kratkočasnih ilustracij (oblikoval Žiga Valetič, Grafični atelje Zenit). Beremo tudi zbadljive verze in gledamo groteskne karikature, na katerih domači veljaki nastopajo kot živali: Johann Pajk kot pajek, Vincec Kljun kot kljunač, France Lesjak kot lisjak … Tovrstno zbadanje ni minilo brez posledic, že v prvem letu izhajanja sta bila zaplenjena oba prva slovenska satirična lista, tako Brencelj kakor tržaški Juri s pušo, njuna urednika Jakob Alešovec in Gašper H. Martelanc pa sta se morala zagovarjati pred porotnim sodiščem. Takrat se je Alešovec izmazal, ni pa imel take sreče leta 1871, ko so ga na novem procesu obsodili na dva meseca zapora. Pa je tudi smolo znal izkoristiti. Veliko je pisal in po izpustitvi zaporniško izkušnjo sočno opisal še v Ričetu iz Žabjeka, kjer ječo duhovito predstavi kot gostilno: »Južnati in večerjati v tej hiši ni navada, ker gostilničar že dobro vé, da nihče ne jé druzega ko kruh. Če si lačen in bi rad kaj kuhanega jedel, naznaniš svojo željo strežaju, ki se imenuje nadzornik, ta gre in jo – pozabi. Boljši je s pijačo, te se ti ne manjka. Tam v kotu stoji lesen vrč; ako bi rad imel pive, žganja, celó šampanjca, vse je v onem vrču, kar nagneš ga in v usta ti teče – voda.«

Alešovec, ki so ga že v mladih letih pestile težave z vidom, je vse bolj in bolj slepel, kar je poleg denarnih težav – Slovenci so satirični list radi brali, plačevali pa niti ne – botrovalo ukinitvi Brenclja. Siromak Jakob, ki se ni več obnesel niti kot sourednik Slovenca, je zadnjih petnajst let je životaril v hudi bedi. Skoraj povsem slep in zanemarjen se je naglo postaral, opiraje se na palico je prosjačil naokrog, miloščino iskal pri premožnih someščanih in celo dijakih. »Žrtvoval je vse svoje duševne in fizične moči takratni klerikalni stranki. Ko pa je opešal, posebno ker ga je zapuščal vid, je zašel na cesto ter deloma po krivici drugih, deloma po krivdi svoje lastne bohemske nature potrjeval staro reklo, da je pisarija najbolj nehvaležen opravek na tem okroglem svetu,« so v Jutru zapisali četrt stoletja po njegovi smrti. Ta ga je odrešila leta 1901. V hiralnici.

Tako je Smrekar debelo stoletje tega upodobil požrešnega kralja Kapitala, ki ga pitajo sestradani in shirani.

Modri rojaki so zmajevali z glavo nad »izgubljenoj ekzistencoj«

Ne usahnil, marveč padel, neustrašno, kakor je vse življenje tudi zbadal, pa je genij, h kateremu se Globočnik vseskozi vrača. Z njim pa prav radi tudi bralci, gledalci. Hinko Smrekar zadnja leta doživlja pravo renesanso, zasluženo. Predlani smo si na nacionalni televiziji ogledali dokumentarni portret Henrikova svoboda, ki ga je po scenariju Cvetke Bevc režiral Primož Meško, v Narodni galeriji v Ljubljani so med oktobrom 2021 in februarjem 2022 na ogled postavili veliko dvodelno razstavo, največjo doslej, v spremni monografiji nas je skozi umetnikovo življenje in njegov opus pospremila avtorica razstave dr. Alenka Simončič, Smrekarja je v zgodovinski okvir postavil ddr. Igor Grdina, katalog je prinesel 1831 evidentiranih del … Pred osemdeseto obletnico umetnikove smrti smo v roke dobili tudi novi Globočnikovi knjigi: v prvi se je pregledno, tudi z mnogimi reprodukcijami in fotografijami, sprehodil skozi umetnikovo življenje in delo, v drugi pa se je skupaj z Žigo Valetičem posvetil Smrekarjevemu avtobiografskemu Črnovojniku, prav posebnemu, na Slovenskem pionirskemu »protostripu«. In zdaj je tu še nova monografija Poznal sem tokove sveta, prva zbirka Smrekarjevih zapisov, kar 85 jih je, ob njih pa še dvakrat toliko reprodukcij risb, slik, fotografij (oblikovala Barbara Bogataj Kokalj).

Samooklicani »excentric clown slovenskega naroda« je bil dejansko likovni enfant terrible, ki je obvladal najrazličnejše tehnike, obenem pa »tudi nadarjen, luciden, iskriv in samozavesten pripovedovalec, kritik in mislec«, ugotavlja Damir Globočnik. Na prvo mesto v knjigi je postavil umetnikovo avtobiografijo Dni mojih lepša polovica, njen edini, prvi del, v katerem je Smrekar leta 1927 zajel obdobje 1883–1903: »Rodil sem se v Kolodvorski ulici v Ljubljani – približno vis à vis sedanje gostilne pri Mikužu dne 13. julija 1883 malo pred polnočjo – po vseh pravilih sveta. Na vse grlo sem se zadrl, najbrž ko sem zagledal vso tisto revščino okrog sebe.« Usoda ima rada ironijo, včasih v mračnih tonih: rodil se je istega meseca kot Mussolini, dobra dva tedna pred italijanskim diktatorjem, čigar fašistični režim ga je 59 let zatem ubil.

V detinstvu se je vanj vtisnilo marsikaj, tudi črni humor Wilhelma Buscha, avtorja slovitega stripa Max und Moritz – pozneje sta ga prepesnila tako Svetlana Makarovič (Picko in Packo) kakor Ervin Fritz (Jošt in Jaka) –, in pa zlasti veličastne slike, ki se jih ni mogel nagledati v ljubljanskih cerkvah. Že pri dveh letih je »velikanski duševni pretres« doživel ob Langusovem Spremenjenju na gori. »Od tistega časa naprej so bila moja nebesa za dolgo vrsto let v frančiškanski cerkvi. Kadar koli smo prišli mimo, sem zagnal tak vrišč in cepetanje, da so se s smehom morali udati v mojo voljo. V cerkvi me je morala mati vzeti v naročje, da sem vse bolje videl. Dolgo, dolgo sem vse ogledoval, in ko me je naveličana mati vlekla ven, sem se upiral z vsemi močmi in na ves glas vpil: ‘Cak n’, se tu-le!’ In sem spet gledal in strmel in venomer brbljal svoj nerazumljivi žargon,« se je spominjal. »Od tam me je odtrgala le brahijalna sila. In še pozneje do danes – me vleče na moč – mistika tiste dupline.«

V Narodni galeriji so med oktobrom 2021 in februarjem 2022 na ogled postavili veliko dvodelno razstavo zelo raznolike umetnosti Hinka Smrekarja.

S sinom revnih kmečkih staršev so bili zadovoljni tako učitelji kakor mati, oče pa se je za njegovo šolo zanimal le toliko, da si je s spričevalom iz prvega razreda prižgal pipo. »Kakšno je človeško življenje, kaj hasni šola!« je leta pozneje vzkliknil še umetnik. »Skoro vsi sošolci, ki so bili takrat falotje prvega reda in niso znali računati do 50, danes računajo le s težkimi tisočaki in se vozarijo posmehljivo mimo mene – z avti.«

Na gimnaziji je sošolce kratkočasil s karikaturami učiteljev, po maturi, ki jo je opravil z odliko, študiral pravo, najprej v zoprnem Innsbrucku, zatem na Dunaju, a je bila potreba po risanju tako močna, da je zapil študijske knjige: »Končno me je zmagalo, zavrgel sem pravne študije in s tem zapustil ravno pot sijajne bodočnosti. Uboga majka! Ne le sebi, tudi tebi sem moral zagreniti življenje. Modri rojaki so zmajevali z glavo nad ‘izgubljenoj ekzistencoj’. (Tedanji častni naziv za vse slov. umetnike ne izvzemši I. Cankarja.) Dobri tovariši pa so me v odsotnosti častili s ‘faliranim juristom’.«

»Gospodarska kriza je huda, število avtomobilov pa se stalno množi. Čudo veliko!«

V risanju se je mojstril tudi v Münchnu. Redno se je vračal v Kranj, kamor se je leta 1904 preselila njegova družina. V tistem času se je pridružil rojakom, mladim umetnikom, ki so s hrvaškimi kolegi na Dunaju ustanovili umetniško društvo Vesna. Ko jim je založnik Lavoslav Schwentner ponudil oblikovanje naslovnice romana Gospa Judit, so medse povabili avtorja. »To so fantje! To je življenje!« je Ivan Cankar zatem pisal Zofki Kveder. »Stradajo kakor turški psi – pa še ne vedó ne tega! Delajo neprestano, sanjajo, študirajo in so sami sebe veseli! Med njimi je nekaj izvrstnih talentov: Birolla, Smrekar, Gaspari i. t. d. Tam sem se za par ur sam pomladil in najbolj vesel sem bil, ko sem videl, da so tudi oní dobili veliko od mene in da so mi hvaležni.« Na internem natečaju je za naslovnico Gospe Judit je izbral Smrekarjevo »močno-ženijalno« upodobitev junakinje, prepričala ga je z geometrično-ekspresionistično stilizacijo. Zatem sta še dolgo sodelovala, ob vseh knjigah, ki jih je Cankar izdal pri Schwentnerju, tudi pri pohujšljivi Krpanovi kobili.

V več besedilih, zbranih v novi monografiji, slikar pisatelja vzame v bran, družno sta se zoperstavljala zlaganosti, hinavščini, zaostalosti, malomeščanski omejenosti. O prijatelju pa zna povedati tudi kako kritično: »Domala vsak gostilniški pogovor s Cankarjem se je končal z izdatnim krokom. Zadnja leta je trajno telesno propadal, deloma – seve – tudi že duševno, vsaj po zmogljivosti. Alkohol ga ni več dolgo časa razvnemal, temveč so mu živci po hipni razdraženosti hitro popustili. Njegovi dovtipi se niso več sijajno iskrili, postal je v nasutem stanju čisto navaden, popadljiv, nadležen zbadljivec brez sijaja nekdanje duhovitosti. Le včasi je še kaka njegova zafrkancija kot meteor zažarela in ugasnila.« Spominja se, kako se je Cankar jezil, ker se mu nekajkrat ni hotel pridružiti v gostilni, za kar ni imel pravega veselja, pa tudi utapljal se je v delu. Je pa nekoč sodeloval pri peklenskem načrtu Cankarjeve zaročenke Milene Rohrmann: pisatelju sta nameravala pred nosom popiti vse vino, da bi ga zanj ostalo čim manj. »Priznati moram, da se je Milena junaško držala in svoj obupni načrt zelo odločno izvrševala. Rdeča kot mak in z izbuljenimi očmi je vlivala opojno tekočino vase, eks za eksom. Cankar je strmel in naročal liter za litrom. Iz usmiljenja, da bi dokazal Mileni nesmiselnost njene rešilne ideje, sem se žrtvoval še jaz in sem se natakal, kolikor je želodec prenesel. Jasno je, da smo bili le prekmalu vsi trije okrogli kot mavre, tako da nisem mogel več dognati, ne kdo se je prvi dvignil v višje sfere, ne kdo je odnesel palmo v meri uničene pijače.«

»Na kolena, svet, jaz sem Ivan Cankar!« Na razstavi v Narodni galeriji seveda ni manjkal niti Smrekarjev najslavnejši prijatelj.

Cankar nam je povedal prav dovolj, nič bistveno novega ne bi mogel dodati, pa četudi bi živel še leta in leta, ocenjuje Smrekar: »Kakorkoli že, umrl je, mrtev je, sam sebi je dobro storil. Zares čiste sreče menda ni bil nikoli v svojem življenju deležen. Pravijo, da je rad umrl.« Poznal je prijateljeve odlike in šibkosti: »Mašinerija je sicer do zadnjega točno kvalitetno delovala, stroji pa so bili hudo zamazani, zažlindrani, glavni motor srca pa je že vsled tovarniške napake v materialu in še bolj vsled neekonomične prehude izrabe postal usodno defekten.« Potrdil je diagnozo Cankarjevega zdravnika in pisateljskega kolega Lojza Kraigherja, vendar obenem še sam postavil diagnozo – vsem, ki se naslajajo nad šibkostmi velikih ljudi: »Pribijem pa, da oni ‘inteligenti’, ki ne ločijo živčnih kompleksov od duševnih in zlorabljajo dr. Kraigherjevo besedo o Cankarjevem kompleksu telesne manjvrednosti, podzavestno ali celo zavestno čutijo svojo duševno manjvrednost in se ravno zaradi te s sadistično naslado zagrizujejo v Cankarjev kadaver in dosledno gotovo tudi v še žive duševne tvorce. Zvrhana mera lastnih skušenj in zgodovina me učita, da masa zavida umetnike in učenjake za njih socialno priznano jim višjo vrednost in se skuša za lastno manjvrednost maščevati nad njimi in njih delom s kakršnokoli nečedno besedo, s kakršnimkoli grdim dejanjem.«

Ob natečaju za Cankarjev spomenik na Vrhniki, ki so ga seveda spet pospremile polemike, je desetletje po pisateljevi smrti jedko pristavil, da bi se pokojnik hudoval tako nad pobudniki spomenika kakor nad kiparji, odobraval bi le odprtje Cankarjevega dobrodelnega doma. »Tak šunder – s spomenikom! Cankarjeva dela pa pač najpridneje uživa – knjižna uš v knjigarnah! Nikar še, da bi se kdo za las poboljšal iz njih!« Tudi enega svojih zadnjih zapisov je Smrekar novembra 1941 posvetil Cankarju, v njem pa zajedljivo portretiral mračno sodobnost, ob kateri so še pisateljeve vojne črtice Podobe iz sanj (1917) videti kot »lične podobice za nedolžne ubogljive otroke«. Ob tem Smrekar ni skrival antisemitizma, kakršen ni bil tuj niti Cankarju: »In kdo je vsemu temu kriv, da so vsi poblazneli, vso to čorbo so židje skuhali in vrelo razlili po širnem svetu. Židovstvo, židovski duh, židovska kri, požidena krščanska in pokrščena židovska kri – Mojzes, Ahasver, Talmud! Krvavo maščevanje za stoletno tlačenje in preganjanje, protistrup protistrupu židovstvo krščenega in nekrščenega!«

Kraj, kjer je stala Smrekarjeva hiška, je pred leti z dotrajane ograje oznanjala majhna, zanemarjena, že neberljiva tabla. Potem je še ta odpadla.

Ne po takšnem žolču, Hinko Smrekar upravičeno slovi po marsičem drugem: po prvih ilustracijah Levstikovega Martina Krpana in slovanskega taroka, upodobitvah narodopisnih motivov, karikiranju političnih razprtij, protivojnih in protikapitalističnih risbah, tudi erotičnih, samokarikaturah umetnika z dolgim, povešenim nosom, portretih, ilustracijah pravljic, kipih … Ni bil samo izjemno nadarjen, ampak tudi izobražen in razgledan. »Poučen je bil o vsem: od velikih svetovnih dogajanj do najmanjše domače uredbe glede cen na tržišču, od črne kronike domačih škandalčkov do velikih svetovnih procesov in korupcijskih afer,« se je spominjal pisatelj Vladimir Bartol. »In če si se pokazal kjer koli nepoučenega, te je kaj rad ljubeznivo žolčno nadrl. ‘Literat in vsak umetnik morata vedeti vse,’ je poudarjal. ‘Kako hočeš pisati sodobno novelo ali roman, če ne poznaš cene mleku ali najnovejše oslovske uredbe glede družinskih doklad.’«

O njem je bilo že veliko napisanega, tudi in sploh v zadnjem času: kot polnokrven lik nastopa v letos s kresnikom nagrajenem romanu Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju (Beletrina, 2022), navdihnil je pesniško zbirko Marije Švajncer Zrcalo Hinka Smrekarja (Kulturni center Maribor, 2023), slikar, stripar in karikaturist Ciril Horjak – dr. Horowitz piše doktorsko disertacijo o njegovem delu … Da, Hinko Smrekar ostaja med nami. In marsikaj v knjigi Poznal sem tokove sveta zveni, kakor bi bilo napisano pred desetimi minutami, ne pred stoletjem. »Slovencem so že od nekdaj mrtvi umetniki ljubši nego živi. In jih mnogo bolj veseli drago plačano prenašanje trhlih kosti nego pulziranje žive krvi,« je pisal leta 1927. »Gospodarska kriza je huda, število avtomobilov pa se stalno množi. Čudo veliko!«

Preplet ostrine in humorja je bil neizbežen. »Satirik sem moral postati kot vsak idealist, ki je obdarjen s krepkim čustvom in močnim intelektom,« je odgovarjal v intervjuju ob 25-letnici umetniškega ustvarjanja. »Iz boja med resnico spoznavajočim intelektom in postulati človečanskega čustvovanja se rodi satira – tem hujše je, čim ostrejši je oče Intelekt in čim mehkejša je mati Čustvenost.« Z ostrim svinčnikom – in peresom – se je zameril marsikateremu častitljivemu predstavniku naše »duševne elite«, neprizanesljiv je bil do »idijotskega« impresionizma, podrobno je ugovarjal kritikam, češ da njegove ilustracije Martina Krpana niso v duhu pripovedke – »Res nisem utegnil Levstika citirati na špiritistično sejo.« –, v novo polemiko se je zapletel z utemeljevanjem, da fotografi niso »zaresni umetniki« …

Na Alešovčevi ulici si je Hinko Smrekarjeva postavil hiško in jo ironično krstil za vilo Kurnik.

Politično preganjanje v času prve svetovne vojne ga je zdelalo, zbolel je za špansko gripo, ki je zaradi premnogih skrbi ni mogel preležati, spet se je oglasila pljučna bolezen iz vojske in pa nevrastenija. Po letih životarjenja si je v Šiški, v Alešovčevi ulici – da, poimenovani prav po pokojnem kolegu satiriku –, zgradil skromno hiško in jo krstil za vilo Kurnik. S čimer se je spet ironično namuznil okolici – kdor s Celovške ceste nasproti Kina Šiške zavije v ulico, poimenovano po Hinku Smrekarju, ter se sprehodi po vzporedni Alešovčevi in soseščini, bo na več pročeljih opazil ponosne napise: vila Vera, vila Berta … Med njimi že dolgo ni več najmanjše. Vile Kurnik, v kateri je mojster odprl tudi zasebno šolo risanja in slikanja. Na Alešovčevi 38 zdaj stoji večja, sodobnejša hiša. O slavni zgodovini kraja je še pred nekaj leti z dotrajane ograje pričala majhna, zanemarjena, komaj berljiva tablica. Potem je še ta odpadla. »Včasih šolarji, raziskovalci, ljubitelji umetnosti in drugi pridejo sem, sprašujejo, kje je bila vila Kurnik,« pravi gospa, ki ureja domači vrt. »Kot vidite, smo tik pred postavitvijo nove ograje.« Ne, prav nič ne bi imeli proti zgledni spominski plošči, potrdi. Nasprotno, prikima, prav radi bi jo videli pred svojo hišo.

Alešovčeva 38 danes – tamkajšnji prebivalci bi na svoji ograji prav radi videli spominsko tablo, posvečeno umetniku in njegovi vili Kurnik.

»Zahtevam, da me ustrelite!«

Smrekar je tam gostil ilegalne sestanke, skrival tako aktiviste kakor prepovedani tisk … Konec septembra 1942 je večerjal v Šiški, v gostilni bral Slovenski poročevalec in tudi Radio vestnik OF, ki ga je vzel s sabo. Blizu doma ga je prestregla italijanska patrulja, našla prepovedano glasilo, umetnika aretirala, premetala njegovo hišo … Okupator ga je še kako poznal. Smrekar je fašiste sovražil iz dna duše, jim pravil »polentarji«, jih neustrašno smešil. Zanj naj bi bila usodna karikatura, na ogled v izložbi galerije Obersnel, velika Mussolinijeva zadnjica, v katero po lestvi pleza ban Natlačen.

Postopek je bil bliskovit. Še preden mu je Gasparijeva žena v mrzlo ječo utegnila prinesti toplo obleko, so umetnika že odpeljali v Gramozno jamo in ga brez procesa ustrelili. Ko so ga zadnjič zasliševali, je rabljem rekel: »Izjavljam, da pod tako svinjskim režimom, kot je fašistični, nočem živeti. Zahtevam, da me ustrelite!«

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 21. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 18 min

Založništvo 2023: Kam naprej po pandemiji in Frankfurtu?

»V založništvu je kriza naravno stanje,« je slovenski knjižni trg opisala Valentina Smej Novak, predsednica Društva slovenskih založnikov ter založnica in glavna urednica založbe Vida. Pa vendar, kakšno je stanje v slovenskem založništvu, smo se spraševali po Frankfurtu in pred tradicionalnim novembrskim slovenskim knjižnim sejmom. Zaradi Frankfurta je bila letos knjiga v medijih postavljena na bolj vidno mesto – se to kaj odraža v slovenskih založbah, kakšne so napovedi za prihodnost in ali je res vse tako, kot je bilo pred pandemijo? O vsem tem in še marsičem drugem smo se pogovarjali s slovenskimi uredniki in založniki. Pa tudi o tem, kaj si želijo. Odgovor lahko povzamemo z besedami Milene Pivec, direktorice Založbe Pivec: »Želimo si publike na naših dogodkih, medijske pozornosti za naše avtorje in njihova dela. Želimo si spodbujanja branja in kupovanja knjig.«

Na prvi pogled se morda zdi, da se je po koronskih letih situacija umirila in da je založništvo tam, kjer je ostalo leta 2019. »Morda je ostal nek know-how, kaj storiti, ko določeni načini niso mogoči, in kaj še ponuditi kot dodatno vsebino (npr. spletni knjižni sejmi), niso pa ti pristopi, na primer spletne trgovine in spletni dogodki, (p)ostali glavno vodilo,« pojasni Helena Zemljič, urednica pri založbi Goga. Vsekakor so primerjave možne, vendar kot poudari Samo Rugelj, glavni urednik založbe UMco: »Da, v nekem smislu gre za nadaljevanje leta 2019, vendar so se v tem času določene založbe zelo preobrazile, se povezale s svojimi kupci, jih vezale nase, tako da lahko lažje delujejo kot poprej. Tisti, ki tega premika niso storili, bodo imeli v prihodnosti pač večje težave.« Da spremembe so in ostajajo, poudari tudi Urban Vovk, glavni urednik Beletrine: »Pandemično obdobje gre tako razumeti tudi kot nekakšno priliko o nadomestljivosti. Kar ima, kot vse, dobre in slabe plati – v prihodnje se bomo najbrž precej lažje odpovedali odhodu v knjigarno, knjižnico ali na literarni večer, saj se veliko bolj kot leta 2019 zavedamo udobja razpoložljivih nadomestnih rešitev. Elektronske izdaje so po kazalcu knjižnične izposoje pri določenih naslovih že prehitele fizične, kar je zelo zgovoren podatek.«

Vseeno pa je prekmalu, da bi lahko govorili o dejanskih, dolgoročnih, obstojnih postkoronskih posledicah, vsi vprašani pa so izpostavili, da so v letošnjem letu izdali podobno število knjig kot v prejšnjih letih, da pa še vedno prihaja do kakšnih zamud zaradi (po)koronskih izzivov. Knjige so tudi sicer izdali, kot so planirali na začetku leta. V primerjavi z lanskim letom je prodaja malenkostno upadla, vendar v večini primerov to pripisujejo večji lanskoletni potrošnji zaradi državnih bonov, pa tudi morda letošnjim izzivom zaradi inflacije in poplav. Spletna prodaja je upadla, pa morda to sploh ni slabo, pove Aljoša Harlamov, glavni urednik pri Cankarjevi založbi, »saj se spontani nakup vendarle še vedno bolj dogaja v knjigarnah kot na spletu.« Vsi so zadovoljni s predstavitvijo Slovenije v Frankfurtu, predvsem pa izpostavljajo, da bi knjižne novitete morale postati stalnica v slovenskih medijih – tako kot sta šport in politika.

Izdamo preveč knjig?

Slovenskih knjig se vsako leto izda več, kupovalcev knjig pa ni vsako leto več. Založbe, s katerimi smo se pogovarjali, izdajo od 15 (Založba Malinc) pa do dobrih 50–60 knjig na leto (Cankarjeva založba, Založba Miš, Beletrina), izstopa pa Mladinska knjiga, ki izda do 300 novih naslovov (vključene so tudi žepnice). Namesto da začnemo pri vprašanju, zakaj ni več bralcev in kupcev slovenskih knjig (doma in v tujini), se lahko vprašamo: je knjig preveč? Vprašani se strinjajo, da regulacija ni mogoča in da je kakovost knjig večinoma dobra, založbe pa se trudijo po svojih najboljših močeh. Rugelj doda: »Imamo veliko založnikov, ki se trudijo pri svojih izdajah in te so narejene izjemno kakovostno. Bolj je težava to, da pri določenih založnikih slabša kakovost ostaja stalnica in da je nimajo namena izboljšati.« Harlamov pa nadaljuje: »Bolj skrb vzbujajoče je, da take slabe knjige vse manj motijo bralce. Na ta način smo tudi druge založbe vedno bolj pod pritiskom, da bi opustile kak korak v procesu kakovostnega nadzora. Morda pa je res več napak tudi zaradi vse večje hiperprodukcije.«

Na pomembno vlogo urednika pri kakovosti knjige opozori Helena Zemljič: »Javna agencija za knjigo kakovost do določene mere že regulira, podporo namreč dobi založba na podlagi kvalitetno prijavljenih knjig, določa honorarje za lekture in korekture, kar bi moralo biti standard, nemogoče pa je policijsko nadzorovati še vse samozaložbe ali manjše založbe. Kjer imamo dobrega urednika in nato dobrega bralca, lahko potem pride dobro narejena knjiga v ospredje.« Rugelj pa k temu doda: »Svoboda tiska je temelj, ki preprečuje, da bi lahko zajezili izdajanje manj kakovostnih knjig. Drugo pa je to, kje in komu se lahko knjige prodajajo. Že pred leti sem predlagal precej preprost ukrep: uredniško licenco, pri kateri bi moral biti v knjigi naveden urednik, ki izpolnjuje pogoje za to. Knjiga bi sicer lahko izšla tudi brez tega, vendar pa se je ne bi moglo dati v javni obtok po knjižnicah in podobno.«

Za zaključek tematike o vprašanju regulacije in prostega trga pa Smej Novak: »Obstaja pomembna razlika: ‘knjiga z nekaj napakami’ namreč ni enako ‘slaba knjiga’. Zveni paradoksno? Poglejmo tako: knjiga, ki jo sestavi avtomatski urejevalnik besedil ali UI, bo morda brez tiskarskih škratov, zatipkov ali človeških napak, ki bi jih opazil površni bralec. Toda lahko bodo vsi podatki napačni, napisana bo v zelo osnovnem jeziku, brez ustvarjalnega presežka. Žalosti me, ko vidim, po kako nizkih, robotskih standardih je pripravljena določena knjižna produkcija. Še bolj me pa žalosti, ko opažam, kako nekateri prav uživajo in se naslajajo nad drobnimi, človeškimi napakami, ki so bile od nekdaj v knjigah. Prva naklada Harry Potterja je imela zatipk na platnicah. Marsikdo od teh t. i. ‘kritičnih’ in ‘zahtevnih bralcev’ potem ne vidi pravih pomanjkljivosti pri sicer tehnično brezhibnih, robotsko sproduciranih knjigah: borne vsebine, ubogega jezika … Več človeškega je v knjigi, več možnosti za zdrs je. Vsak človeški lektor in urednik kdaj prezre kakšno napako. To pomeni, da je knjiga plod človeške ustvarjalnosti in zmotljivosti.«

Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi, k vsemu temu še dodaja, da »se založbe sicer res rade hvalijo s priseganjem na visoke uredniške standarde, kadar jim to pač ustreza, v resnici pa se raven uredniške avtonomije ves čas znižuje oziroma je uredniško delo že od nekdaj na prepihu, s tem, da so bile nekoč grožnje bolj ideološke, danes pa morajo tudi najresnejši uredniki velik del časa posvetiti ukvarjanju z raznimi številkami (nekoč je bil morda res problem, da uredniki niso imeli pojma o prodajni plati, danes pa je problematično to, da se na govorico številk spoznamo že skoraj preveč!), saj je tudi založništvo del tako imenovane kulturne industrije, kjer je glavno merilo slejkoprej številčnost publike oziroma, v primeru založništva, količina kupcev in prodanih knjig. Morali bi se vprašati, kaj danes sploh razumemo pod besedo urednik in kako pravzaprav izgleda urednikovanje, koliko časa dejansko porabimo za delo z avtorji in njihovimi besedili, koliko pa za razne druge ‘obrobne’ dejavnosti.«

So knjige res predrage?

Na vprašanje o ceni brez dlake na jeziku odgovori Irena Miš Svoljšak, soustanoviteljica Založbe Miš: »Le primerjajmo ceno knjige z desetimi kepicami sladoleda ali pa dvema pločevinkama ta čas popularne pijače, s telefonskimi naročninami, raznimi aplikacijami … Kdo lahko reče, da je knjiga, ki jo pisatelj piše leto dni ali več, jo pregledujejo in oblikujejo lektor, urednik, prevajalec, oblikovalec, tiskajo v tiskarni in nenazadnje, knjigo mora dati tudi nekdo na prodajno polico, drage? Le nekdo, ki ga branje ne zanima.«

»Seveda je na ceno slovenske knjige v zadnjih letih zelo vplivala podražitev papirja, a najbolj nanjo še vedno vplivajo majhne naklade. Da se v državi z dvema milijonoma prebivalcev zahtevnejša knjiga ne more prodati niti v nakladi 500 izvodov, je problem, ki ni samo založniški, temveč je problem družbe, v kateri živimo,« izpostavi Aljoša Harlamov in nadaljuje: »Toda pri nas je težava v tem, da knjig ne kupuje t. i. elita – ljudje, ki bi si lahko privoščili nakup knjige, ki branju načeloma tudi pripisujejo visoko vrednost, ampak v praksi denar raje zapravljajo za druge reči.«

Pravo vprašanje ni, ali je branje vrednota, temveč če je kupovanje knjig prioriteta. Kot izpostavi Smej Novak: »Ne smemo pozabiti, da si moraš tudi knjigo in branje ‘privoščiti’, zato morajo biti izpolnjeni določeni materialni in duhovni pogoji. Navada kupovanja knjig zahteva predvzgojo srca in duha, upam pa, da bodo tudi socialno-ekonomske razmere take, da bodo čim več ljudem omogočile, da se bodo imeli možnost branja in nakupa knjige. Na bralcih je, ali bodo raje plačali naročnino za spletno aplikacijo, za fitnes, ali si bodo raje kupili konfekcijski kos, ki je v isti obliki in barvi prodajan po vsem svetu, ali pa bodo kupil slovensko knjigo, vstopnico za koncert.«

In ali je kupovanje knjig prioriteta mladih? »Generacija, ki ji pripadam, torej starost okoli petdeset let, je bila pred leti knjižno nakupovalno še vedno aktivna, zdaj pa, ko so njihovi otroci odrasli, v tem smislu počasi izprega. Nekje na drugi strani se poraja nova, mlada generacija, ki kupuje knjige – knjigi Davida Zupančiča in Martina Goloba, ki sta se lani in tudi letos prodajali hitro in v velikem obsegu. Bodo ti kupci posegali tudi po drugih knjigah ali zgolj po fenomenih? To je vprašanje, ki se bo razkrilo v prihodnjem obdobju,« razmišlja Rugelj.

Na koncu nas čaka še vprašanje stanovanjske problematike – glede na cene nepremičnin v Sloveniji si v teh vse manjših stanovanjih za vse dražje cene sploh lahko umislimo več kot le dober par knjižnih polic? Harlamov zopet jasno zaključi, da ni problem, ker ne kupujejo tisti, ki nimajo, temveč da ne kupujejo tisti, ki imajo: »Ampak mislim, da tu velikost polic ni ključna. Nekdo, ki ima rad knjige, bo zanje vedno našel prostor – tiste, za katere mu bo prostora zmanjkalo, bo podaril naprej, dal v Knjigobežnice, prodal v antikvariatu; kakšno bo dal stran in bo kupil novo, ki mu bo pomenila več in jo bo večkrat prebral. Večji problem je ta, ponavljam, da si veliko ljudi pri nas lahko privošči velika stanovanja, pa raje uživa v minimalizmu, kot da bi prostor namenil knjižni polici. Bogastvo danes ni povezano z znanjem in ti ljudje ne cenijo ne izobrazbe, ne znanja, ne knjig.«

In naj razmislek o ceni knjigi zaključim z besedami Helene Zemljič: »Še vedno pa na koncu velika večina ljudi raje kupuje knjige s trdimi platnicami, čeprav so dražje, ker ti platnice dajo občutek, da v rokah držiš nekaj vrednega – vrednost (ne samo materialno, ampak tudi kulturno) pa ji daje ta svečani občutek hranjenja dobro izdelanega artefakta.«

Kje pa so rešitve?

In kaj je tisto, kar bi se lahko uredilo – pa se ne? Rugelj na prvo mesto izpostavi slovenske medije: »Največji izziv je ostati v založništvu z izdajanjem visokokakovostnih izdaj s področij, kjer delujemo. Največ potenciala vidim v nacionalnih medijih, torej televizija in radio: res bi bilo potrebno, da pridemo do tega, da začnejo redno, torej dnevno obveščati o novih izdajah. Koristila bi tudi uvedba knjižnih bonov za polnoletne, kar so zdaj v Nemčiji začeli prakticirati pri polnoletnikih.« Barbara Pregelj, glavna urednica pri založbi Malinc in letošnja dobitnica nagrade za naj založnico leta, doda: »Ko smo bili v Frankfurtu, je imela knjiga zagotovljeno promocijo in želela bi si, da se to nadaljuje tudi v prihodnosti. Pa se že sedaj žal zdi, da recimo na Bologno, ko bo Slovenija tudi častna gostja, kar pozabljamo. Sploh mediji.«

Pri Društvu založnikov se zavzemajo, da bi ustvarili enoten slovenski portal, platformo izidov vseh slovenskih knjig, ki bi ga soustvarjali založniki in bi bil na voljo za zajem podatkov. Služil bi kot pregled izidov za javnost, bralce, tudi inštitucije, knjigarne, trgovci bi od tod črpali posodobljene podatke, pove Valentina Smej Novak. »Dejstvo je, da slovenski knjižni trg ni enakomeren, prisotnost knjig na knjigarniških policah za marsikaterega manjšega, neodvisnega založnika ni samoumevna. Po drugi strani je založništvo v dobri meri regulirana dejavnost, založniki se soočamo s številnimi administrativnimi koraki, preden knjiga sploh pride v distribucijo, zato je tu gotovo prostor za izboljšanje,« še dodaja.

Izziv slovenskih založnikov so tudi knjige v angleščini – mladi vse več berejo v angleščini. Odprt trg je omogočil, da je mogoče iz tujine po zelo nizkih cenah kupiti nove, pa tudi rabljene knjige: »Ni težava v tem, da smo Slovenci večjezični, to je bila vedno naša velika prednost, toda če bo naša družba brala predvsem v angleščini, to ni več dvojezičnost, ampak bomo postali le še kulturna kolonija. To bi se dalo urediti in trenutno smo na prelomni točki – ampak to se da urediti samo z nacionalno kampanjo o pomembnosti knjig in branja (v slovenščini), v katero bi bili udeleženi vsi deležniki s področja knjige in branja. Za to pa je treba najprej prepoznati problem, biti nam mora mar zanj in potem v reševanje vložiti primerno količino javnih sredstev. Nam zaenkrat zmanjka že v prvi točki,« opozori Harlamov.

Kako osvajati tuje trge?

Miha Kovač, kurator predstavitve Slovenije na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, je jasno izpostavil: »Kazalnik uspeha slovenske predstavitve v Frankfurtu bo število prevodov v prihodnosti.« In to bo pokazala prihodnost. Letošnje aktivnosti v Nemčiji pa so že pokazale izzive prihodnosti: primanjkljaj odličnih prevajalcev in zopet se pojavi problematika dolgoročnega razmišljanja. Potrebna sta čas in denar, ki ju je treba načrtno vlagati v prevajalce doma in v tujini, da bo Slovenija resnično zaživela na mednarodnih trgih. Zagotovo pa ni vse v številkah, tudi pri prevodih ne: pomembni so prevodi pri večjih založbah, prevodi, ki odmevajo in so aktualni, ne pa knjige, ki se hitro izgubijo med drugimi knjigami. In kako to doseči?

»Mislim, da je to najprej povezano z imidžem kulture in države,« poudari Harlamov. »Če se bo drugim zdelo, da so naše zgodbe relevantne tudi zanje, jih bodo sprejeli in brali. Če smo zanje nepomembna kolonija, ki samo sledi drugim in ne ustvarja ničesar novega, naših knjig niti ne bodo vzeli v roke,« nadaljuje. In podobno je izpostavila tudi Irena Pivec, direktorica založbe Pivec: »Največji izziv je odpraviti skepso velikih do jezika in literature majhnih. Proces vzpostavljanja stika, prepričevanja in končno sklenitve dogovora/pogodbe je kar dolgotrajen. Ko je ta prepreka premagana, stvari lažje stečejo.«

»Gotovo je največji izziv ostati aktualen. Kot založba, kot agent in predvsem s seznamom avtorjem ter njihovih del,« nadaljuje Zemljičeva: »Najboljši del prodaje pravic (da tukaj ne izpostavljamo vseh težav z razlaganjem tujim založnikom, kdo sploh smo in zakaj bi želeli biti še kje drugje) je ta, da te zunanji trg prisili v razmislek, kaj izdajamo pri nas. Ne pravim, da bi se morali ravnati zgolj po piših vetra, ki jih prinaša tuji trg, bi jih pa morali vsaj zaznati in o njih razmisliti. To, da ima založnik v mislih, na kakšen način bo to delo poslal tudi na tuji trg, preden ga sploh izda, je odličen filter, ki ponudi drugo perspektivo na delo.«

Na pomanjkljivosti pri prevajanju neleposlovja pa opozori Smej Novak: »Tudi založniki neleposlovnih del bi želeli, da se določene aktivnosti usmerijo v ta žanr. Npr. italijanski kulturni inštitut pri tovrstnih spodbudah povsem enakovredno obravnava knjige tako s kulinaričnega kot leposlovnega področja. Tudi s priročniško literaturo se širita kultura in obzorje.«

Letos se je pokazalo, da zanimanje za prevajanje slovenske literature obstaja in raste. Vendar pa to zahteva veliko angažiranosti, pa tudi poznavanja mednarodnega trga – in ljudi, ki delujejo na njem. Mnogim založnikom in urednikom ob rednem delu zmanjka časa za dodatne aktivnosti, saj je v tujini treba biti stalno prisoten. Vendar se ta vlaganja na dolgi rok splačajo, saj so honorarji v tujini veliko večji (večinoma zaradi večjih naklad), kar olajša delo slovenskim ustvarjalcem. In zato uredniki pozivajo državne institucije, da se v prihodnosti nameni več finančnih sredstev za prevode, saj založbe ne zmorejo imeti vsega na svojih plečih. Andrej Ilc v zvezi s tem poudarja, da »ima, kot je pokazalo tudi gostovanje v Frankfurtu in kot se bo izkazalo tudi ob gostovanju Slovenije na sejmu otroških knjig v Bologni, slovensko založništvo nedvomno kaj pokazati. Tistih nekaj milijonov javnega denarja je, za razliko od marsikatere druge panoge, dobro naloženih in daje zelo otipljive, v povprečju dokaj solidne in včasih že kar čudežne rezultate. Seveda pa presežki, za katere so v največji meri odgovorni zelo predani posamezniki tako na avtorski kot založniški strani, ne smejo zamegliti zavedanja o problemih, ki jih že zdaj ni malo, bližnja prihodnost pa prinaša številne nove izzive. Ne bi bilo odveč, če bi se tudi današnji in bodoči odločevalci kdaj zamislili nad besedami Kristine Brenkove, ene od nedvomnih pionirk in inovatork slovenskega založništva, ki je zaupala v moč prave, dobre besede in verjela, da knjige ne bodo nikoli umrle, dokler bodo živeli ljudje. Ljudje, ki delamo v založništvu, smo že od nekdaj nagnjeni k jamranju in črnogledosti, a sam nekako nočem verjeti, da nam je usojena zgolj ena pot v smeri najnižjega skupnega imenovalca. Na obrobju dogajanja že obstajajo primeri dobrih praks, ki bodo, upam, sčasoma postali del mainstreama. Spoznavam mlade ljudi z veliko znanja, energije in strasti, ki se bodo, če bodo le dobili priložnost, novih izzivov polotili v dobro tako avtorjev kot bralcev. Slovensko založništvo ima dovolj drznih znanilcev sprememb in raznih inkasantskih interesnih združenj tipa Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev.«

Za zaključek: kaj izmed letošnjih novosti vam uredniki priporočajo v branje?

Rugelj predlaga svojo letošnjo uspešnico Samo močni preživijo in pa njihovo najnovejšo knjigo Skrivnost sodelovanja. Pri Založbi Miš omenjajo novo knjižno zbirko .pika, v katero uvrščajo sodobne romane in prvi med njimi je bil Odštevanje Vinka Möderndorferja. Helena Zemljič iz Goge izpostavi odlično mlado pisateljico Julijo Lukovnjak, ki je to leto pri njih izdala drugi del fantazijske serije o Edgarju Kaosu. Milena Pivec nam zaupa, koga bomo srečali na knjižnem sejmu: »Zapisi iz močvirja, ki jih Marko Radmilovič že več kot dvajset let tedensko objavlja na Valu 202, z vizualnimi komentarji Tomata Koširja izidejo prav v času knjižnega sejma, kjer bodo tudi predstavljeni. Skupaj z veznim besedilom urednika Boštjana Narata nam ponujajo svojevrsten pogled naprej v preteklost (ne, ni pomota).« Andrej Ilc pa komaj čaka na izid letošnjega letnika zbirke Kondor, v katerem bo poleg knjig Janija Virka, W. H. Audna in Natalije Ginzburg objavljen tudi izbor lanskoletne nobelovke Annie Ernaux z naslovom Dogodek in druga besedila.

Harlamov in Vovk sta zelo dolgo razmišljala, kaj izpostaviti. Vovk je nato odgovoril takole: »Ni ravno vprašanje za milijon dolarjev, kot se reče, a za glavnega urednika založbe vseeno tako rekoč neodgovorljivo. Če že moram biti na kaj posebej ponosen, naj bodo to prvi naslovi naše nove zbirke Žametna Beletrina, ki prav ta teden prihajajo iz tiska. Ponosen sem na projekt, ki smo ga dobro leto tako skrbno snovali, na ekipno delo in timski duh, ki mi ogromno pomenita, saj sem velik ljubitelj kolektivnih športov, na sodelavko Branko Fišer, ki se nam je pridružila v začetku leta in pri tem opravila ključno delo.« Harlamov pa zaključil: »Ne morem izbrati samo ene knjige. Naš program je izbran premišljeno in skrbno.«

In zato vas vabimo na knjižni sejem, da pregledamo vse letošnje novosti – v nastanku pa je že nov prispevek, ki bo objavljen januarja (knjige, ki se jih veselimo v letu 2024!).

Fotografija: Najlepše mesto na svetu (izrez) Fotografija: Najlepše mesto na svetu (izrez)
Beletrina Digital 20. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Refleksija Fenomenologija afterja

Taksi ustavi na znanem naslovu. Kakofonija štirih dezorientiranih in relativno zblojenih glasov direktno iz 4-ke in nekakšen glas razuma taksista, ki nam pove neke številke, predstavljale naj bi ceno vožnje. Usujemo se na cesto pred še kako znano hišo. Glasno zazeham in pogledam na uro – 6:48. V daljavi se počasi dani. Mrzlo je, zato pohitimo v hišo. Že pred vhodnimi vrati slišimo pridušene base, ki še ne izdajajo jasne oblike glasbe. Odpremo vrata v hišo, odpremo vrata v neki vzporedni svet. Jutranja ura, ki jo običajno povezujemo s počasnim, utrujenim, zehajočim, se tu obrne na glavo. Skozi vrata vstopimo v alternativni svet. Bas linija glasbe se izkristilizira v obliki globokega hausa. Povsod znane face iz pretekle noči v 4-ki, prešvicani objemi, vriskanje, ples, splošna dinamika zadetih ljudi na afterju, vse to me posrka vase. Miza, obložena s pivi, vodko, viskijem, magnezijevimi tabletami, bananami, črtami spida, flaško ghb-ja, kupom ekstazijev in podobnim, me vabi, da si postrežem. Hrup glasov me objema z mehkim srcem. Evforija narašča. Norost se stopnjuje. Kolega mi vsuje kupček mdma-ja v usta. Grenke kristale poplaknem s sladkim gin tonikom. Sklonim se nad mizo in potegnem črto ketamina. V glavi mi izbruhne vulkan, telo zajamejo butajoči valovi ekstatičnega ugodja. Okolica se konkretno, a prijazno spremeni. Vse postane bolj fluidno, prekrivajoče se, organsko, neka drugačnost prevzema realnost in počutim se super. Bolj se odtujujem od realnosti, bolj postajam jaz. Celoten prostor se ziblje v čudni, a neverjetno lepi glasbi, ki blazno točno ujame nihanje biti vesolja in s tem ritem našega smejanja. Trenutek se razpotegne v neko vzporednost, ki deluje sinhrono z našo, vsak gib je usklajen z našim bistvom, naše bistvo pa poganja vesolje samo. Simple as that. Na tleh dnevne sobe se zvijam v položaju ugodja. Zraven mene se uleže punca, s katero sva se v 4-ki ponoči pogovarjala najprej o Foucaultu, proti jutru pa o manku ljubezni v sodobnem svetu. Pa kako prav sva imela! Pogledal sem jo v oči in videl najino večnost. Že naslednji trenutek sva se poljubljala ob psihedeličnem vibriranju vesoljskega techna. Posrkana sva bila v nekakšno črno luknjo, prostorno-časovni paradoks, ki se realizira skozi našo zaznavo tega trenutka …

Sedim v najudobnejšem fotelju v življenju, oblečen v majico in gate, okoli vratu imam brisačo. Videti sem kot boksar ali vsaj neki dokaj vrhunski športnik. Švicam še kakih 3x bolj. Nakladamo in nakladamo. Govorim 1000 (Ali več? 5000? Morda 100000? Se lahko v določeni fazi prekurim?) besed na sekundo, na koncu stavka tako ponavadi vedno pozabim, za kaj je šlo … Ta trenutek se mi utrne nora ideja, razglasim jo, napovem in … in … kaj sem že hotu rečt??? – stavek, ki z napredovanjem afterja postane sorazmerno vse pogostejši. Ter hkrati vse bolj zoprn ter blazen govorcu in vse bolj smešen ostalim. Pozaba je eter afterja.

Ura je kruta stvar, kaže že 1. popoldne. Čas je tako zblojeno abstrakten, da si z njim že tako ali tako ne moreš kaj dosti pomagati, na afterjih pa te dobesedno jebe v glavo. Doživel sem že, da je afterjaških 18 ur minilo v nekaj minutah. Lahko vprašate še ostale takrat prisotne! A z vrtenjem urnih kazalcev se spreminja tudi tvoj after jaz. Um postaja počasnejši, telo slabotnejše. Vse tvoje (družbene, družabne) maske padejo, nisi več sposoben vzdrževati družbene podobe, lahko si samo še ti, resnični ti, za kaj drugega preprosto nimaš ne energije ne kognitivnih sposobnosti. Nisi več »gospodar svojega telesa« (priljubljena fraza naših afterjev). Do tega pride predvsem zaradi posrednih napak, ni neposredna škoda drogiranja. Z leti se naučiš, kako se ohranjati – dovolj vode, na afterja vedno vzemi ščetko in si umij zobe, stuširaj se, nujno pojej nekaj (standard after zajtrk/kosilo/večerja je banana, ki jo ponavadi ješ ure in ure, ter magnezijeve tablete).

Fotografija: Najlepše mesto na svetu

Norost postaja z napredovanjem afterja vse bolj ekscesna, centralna, glasba glasnejša, scena vse barvitejša, neskončni pogovori vse bolj groteskni, a neverjetno zabavni, kolektivna vez vse močnejša.

Norost postaja z napredovanjem afterja vse bolj ekscesna, centralna, glasba glasnejša, scena vse barvitejša, neskončni pogovori vse bolj groteskni, a neverjetno zabavni, kolektivna vez vse močnejša. Prostor vibrira v ritmu glasbe in žari od akumulirane energije, ki navdaja bistvo v prostoru, ki je bistvo tega prostora. Povlečem črto spida in si odprem mrzlo pivo. Hitri fun fact: pivo je na afterjih najbolj odpadna snov. Vedno se nabavi ogromno piva in vedno se ti zdi, da ti pa »zdej res paše per«, in si ga odpreš, narediš šluk najbolj ogabne grenke brozge, ga odložiš … in ponoviš vajo z novim pivom čez nekaj časa. To nas v desetih letih afterja še ni izučilo, še vedno na koncu afterja naberemo goro odprtih in 95 % polnih piv. Tako se spomnim, da na afterjih paše sladko. Odprem hladilnik in namešam štiri gin tonike, nazdravimo in spijemo na šus. Takoj se počutim okrepčanega, postanem rahlo entuziastičen. Zavijem do računalnika in naštimam dinamičen, plesni haus. Déjà vu – plešemo, se smejimo, objemamo in vriskamo ob glasbi. Osem ur partija ponoči ni nikoli dovolj, hočemo še, vztrajamo v norosti, nazdravimo s šampanjcem in ga pri tem pol polijemo, dan zunaj že počasi ugaša, prižgemo luči in divjanje se nadaljuje. Okoli mize vse intenzivnejše pripovedi. V kuhinji resne filozofske razprave o Pasoliniju in italijanskih rdečih brigadah. Povsod se pleše, pleše in pleše ter govori, govori in govori. Kolegica mi v usta porine dva xanaxa, ki ju poplaknem z viskijem, ravnokar sem ga dobil v roke. Zibam se v vibracijah alternativne realnosti, ki smo ji vdihnili življenje, in še nismo izdihnili, niti ne nameravamo kaj kmalu.

Začutim neki odtenek shizofrenije, vsa slika realnosti se mi malce premeče, a že močan beat techna preseka to misel, ki se je materializirala v skorajšnji norosti. Ko smo že pri norosti –  celotno dogajanje afterjev, ali vsaj večino, bi lahko v vsej iluziji nam tako ljube objektivne realnosti (ker ljudje hočejo varnost, nočejo priznati, da ta realnost, ki jo tako prepričano živijo, stoji na zelo trhlih nogicah) označili kot norost. After kot oblika kolektivne norosti. Absolutni odmik od realnosti, negacija realnosti. Hkrati pa manj nora od realnosti »zunaj«. Družba in z njo človek sta res dokaj grozljiva zadeva. Če sta tako realnost kot norost subjektivni zablodi oziroma praktično nekakšni religiozni predstavi, lahko oziroma – kar zadeva mene – moramo oba »state of minda« čim večkrat izkušat, torej šaltat med njima, a me štekaš …? – puf! Takrat me šele zadene, da si ne predstavljam kake scene v glavi, ampak dejansko nakladam o nekakšni koristnosti rejvanja in neskončnih afterjev ter vsega, kar pride s tem v paketu. Ena najlepših punc, ki sem jih kadarkoli videl, prisede k meni in mi ponudi pladenj s črtami koke. »Kar dve potegni,« reče z angelskim glasom ter me pogleda naravnost v oči z neverjetno lepim pogledom, zelenomodrimi očmi, ki so z neko čudno in otožno toplino obljubljale večnost Ljubezni. V njih sem v tistih dveh sekundah prebral svoje življenje, zabeležil prihodnost in našel nekaj, za kar sploh nisem vedel, da iščem. Bila je samo neka praznina. Zdaj je tam topla žareča krogla. Skupaj potegneva črti in se usedeva ter pogovarjava dalje. Kmalu bo zunaj vzšlo sonce, zato vzameva iz hladilnika šampanjec, malo koke in vse za joint ter greva na streho. Pod nama se odpre neskončnost, nad nama večnost, pred nama prihodnost. Kamorkoli, samo da smo v gibanju. Objameva se in s poljubom vstopiva v nov dan, nov začetek, novo upanje … Pridušeno bitje basov ter predirnih krikov veselja in norosti pa sporoča, da gre, tako kot življenje samo, tudi after dalje …

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 19. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Iz življenja v knjigo in nazaj

Nekateri Maksa poznajo iz revije Cicido, a za njimi bodo prišli drugi, ki ga bodo poznali samo iz knjige; tudi zato se mi zdi kakovostna besedila, ki so v revijah doživela svojo premiero, smiselno izdajati med trdimi platnicami. V knjigi Maks je mednje zbranih enajst kratkih zgodb, ki jih pripoveduje naslovni lik – vrtčevski fantek. V uvodni zgodbi Mali Maks in veliki Maksimiljan razmišlja, kako bo, ko bo velik – veliko je namreč lahko strašno ali pa prijazno. Bi želel, da se ga vsi bojijo, ali bi s svojo velikostjo raje tu in tam priskočil na pomoč in bi ga bili vsi veseli? Tole se sliši bolje!

V nadaljevanju bralcu predstavi svojo družino, pri čemer izvemo, da je edinec in po babičini strani vpeljan v vrtnarske posle. Njegova družina se zdi precej vsakdanja (a kaj v kontekstu družin to sploh pomeni?!) in enako velja za zgodbice z Maksom v glavni vlogi nasploh, toda kljub temu vsaka vsebuje kakšno prisrčnost ali izvirno domislico, ki vsakdanje pretvarja v literaturo. Iz zgodbe »Moja družina« denimo seva prav posebna toplina: »Ko z mami, očijem ali babi hodim po ulicah, jih držim za roke. Ker jih imam rad. In zato, da drug drugega čuvamo.« Zgodba Grduh in Velegrduh tematizira nočne strahove, pri čemer ima Maksov bavbav celo ime. Grduh je in pri oknu spušča – zanimivo! – črne in vijoličaste glasove. Maksu se zdi Grduhova strašljiva prisotnost odličen argument za psa, ki si ga želi, a ga mamica zavrne, češ da je še premajhen. Namesto tega se sama potrudi malo razgledati za Grduhom, a ker ga ne najde, Maks vzame stvari v svoje roke. In to prav domiselno! Ustvari Velegrduha, ki je najstrašnejša pošast in ga nalepi na vrata sobe, od koder bo Grduhu gotovo vzel pogum, da bi vstopil. Odlična logika, v kateri so otroci včasih pravi mojstri – kdo bo prestrašil pošast, če ne še večja pošast! V zgodbi Človek ne jezi se imamo obrnjeno situacijo, kot smo je vajeni običajno – tokrat se ob igri ne kujajo otroci, pač pa odrasli, natančneje mama in babica. A spet je Maks tisti, ki ve, kaj mora storiti, da bo pomiril strasti in zgladil gube. V taisti zgodbi na začetku najdemo tudi enostaven, a zelo posrečen opis oziroma razlago, kako zares pomembno službo ima Maksov oči: »Ponoči delajo sami pomembni ljudje. In moj oči je med njimi, ker vozi vlak. Na njegovem vlaku sedijo tisti, ki gredo v svoje nočne službe. Vidite, kako je moj oči pomemben?« V zgodbi Grduh na novem pohodu stvari v svoje roke vzame mama in Grduha užene v kozji rog tako, da ga razglasi za Smrduha in mu zagrozi z milnico, razčesavanjem dlake in celo pentljicami za piko na i. Tokrat se Maksu ponudi nov argument za psa – če bi mama že rada čedila kosmatince, bi si lahko pač kupili kužka … V naslednji zgodbi si ga zaželi za rojstni dan in zapisano željo obesi kar na vrata, da je ja ne bi spregledali. Hopla, res se mu uresniči, a rojstnodnevni kuža je … plišast. Lahko si zamislimo, kaj bi v resničnosti v večini primerov sledilo, a Maks nas spet preseneti – namesto razočaranja in solz se udari po glavi in pomisli, kakšno traparijo je naredil, ker ni napisal, da si želi živega kužka! Vsi opisani dogodki so otroškemu bralcu gotovo zelo domači in blizu, denimo tudi navdušenje nad igračami 6+, pri čemer + seveda pomeni »same krasne reči«. Sicer pa plišasti kuža vsaj malo obeta, ker je skupaj z njim prišel tudi povodec, ki napoveduje nekakšen test, če je Maks iz pravega testa za skrbnika kužka. Ko ga z očkom peljeta ven, slednji Maksu omeni, da ga bo takole vodil na sprehode naslednjih petnajst let, če bo vse v redu, kar se zdi dečku ob misli, da je to skoraj vse življenje … zgolj super. Kmalu se izkaže, da si psa pravzaprav želi tudi babica in ne mine dolgo, ko se Maks in babica znajdeta v zavetišču za živali, od koder se vrneta s čisto pravim psom, ki ga Maks okliče za Smejča. In čisto zares je šele Smejč tisti, ki mu v podposteljnem spopadu uspe zares pregnati Grduha, da jo podurha vse do Himalaje. V zadnji zgodbi se kompletna družina v družbi Maksovega najboljšega prijatelja in obeh psov, pravega in plišastega, odpravi na jezero, kjer ugotovijo, da se Smejču ne bo treba naučiti plavati, saj že zna, sicer ne žabice, pač pa po pasje …

Zbirka zgodb Maks torej sledi bolj lahkotni liniji realističnega pisanja, tisti torej, ki ubeseduje brezskrbno otroštvo v varnem in urejenem okolju brez konfliktov in večjih težav, kakršno bi pač moralo biti sleherno otroštvo. Ob simpatičnih, vedrih, navihanih in otrokom gotovo všečno domačih, a vendarle tu in tam gotovo tudi malo drugačnih mini dogodkih vzklika, naj živijo družina, lepi dnevi in prijateljstvo – med ljudmi in psi. Temu pritrjujejo tudi podobe Marjana Mančka, prav tako ustvarjene v realistični maniri, a z nezgrešljivo simpatično noto, pri čemer so Mančkovi liki tako ekspresivni, da nemudoma razberemo njihova razpoloženja, trenutne odnose ipd. Ilustrator se tudi fino poigra in Maksu nad posteljo obesi sliko svojega stripovskega junaka Cufka, dejavno pa posega tudi v samo vsebino, saj na primer v poglavju, v katerem naj bi mama pregnala Grduha (ki je posrečeno upodobljen z nekaj črtami in torej skoraj na pol nesnoven), na zaključni ilustraciji pod posteljo nariše njegove tace … Mateja Gomboc, ki ji tudi svet najstnikov ni tuj, kar upoštevajoč njen (drugi ali pač prvi, tisti ob pisateljskem, skratka) poklic – delo v šolstvu – ne preseneča, je pokazala, da se zna še vedno dobro vživeti tudi v vrtčevske otroke in da pozna njihove želje, veselja, strahove, logiko in iznajdljivost. Pa še kakšen nasvet spotoma ponudi, če ga že kdo išče …

Mateja Gomboc: Maks (Mladinska knjiga, 2023, ilustracije Marjan Manček)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Boštjan Brezovnik Fotografija: Boštjan Brezovnik
Beletrina Digital 17. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 4 min

Reportaža Gram srca

Sprva nisem bil navdušen, ko so me povabili, da bi režiral dokumentarni film o narkomanih.

Zdelo se mi je, da sem se teh stvari v življenju nagledal.

Prijatelj, profesor doktor Gorazd Trpin, me je povezal s producentom Boštjanom Brezovnikom, ta pa z Aleksandrom Petričem – Sandijem, direktorjem fotografije. Na koncu sta me prepričali njihova zavzetost in strast do projekta. In pa še to, da za njimi ni stala in jih ni financirala nobena institucija.

S Sandijem sva vzela kamero in šla na teren. Vedel je, kje so »punkti«, za njim je navsezadnje kar precej let hard-core ulice.

Začela sva s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere več narkomanov in džankijev.

Narkoman in džanki ni eno in isto, to so me poučili oni sami. Narkoman je uživalec droge, ki relativno ali pa celo povsem normalno funkcionira v družbi. Ima službo, stanovanje itd. Džanki je tisti, ki je (samo)izločen. Preživlja se, kot se pač zna in zmore.

Iz dneva v dan, oziroma iz ure v uro. Načinov preživetja je več, tu jih ne bom našteval.
Prihajala sva iz dneva v dan, kasneje se nama je pridružil še Boštjan. Počasi sem spoznaval te like in počasi so nam začeli zaupati. Počasi jih je kamera nehala motiti.

Spoznal sem gosposke narkomane, kriminalce, genialce, mlade nosečnice, bivše športnike, mladoletne dilerje, žalostne pesnike, javne osebnosti …

Skoraj vsem je bila skupna ena stvar – pomanjkanje topline in ljubezni v otroštvu. Luknja, ki jo poskušajo zafilat. In jo filajo in filajo in filajo, a se nikakor ne pusti zafilat.

Z nobenim gramom.

»Vse se je začelo z zabavo, gremo se ubijat s travo, z ekstaziji, več kot si jih pojedel, bolj kul si bil, pol je prišlo do une točke, ko sem jih pojedla šestindvajset v eni noči in si odgriznila del lica.«L.

S Tržnice smo se počasi razlezli po mestu – po parkih in ulicah, v narkomanska stanovanja, kjer sem videl stvari, ki jih prej nisem, v zloglasno Hišo, kjer so trije štuki pogrnjeni z debelo preprogo iz igel, in kjer se ponoči dogajajo stvari, o katerih tu ne morem pisati.

Videl sem zelo grobe stvari. Videl pa sem tudi veliko lepote. Zelo veliko.

Počasi sem se na te ljudi navadil. In jih celo vzljubil.

»V zloglasni hiši, kjer so trije štuki pogrnjeni z debelo preprogo iz igel, sem videl stvari o katerih tu ne morem pisat.«Jan Cvitkovič

Zaznali so, da ne iščemo senzacije in da ne obsojamo. Zaznali so, da nas zanimajo oni. Ljudje.

Potem so se začeli odpirati. Eden po eden.

Ko so začeli govoriti, sem pri večini začutil, da so zelo dolgo čakali, da bi povedali vse. Nekateri najbrž vse življenje.

In pri tem so bili boleče iskreni.

Aja, še to: naslov filma bo Gram srca.

Gram preveč

Včerajšnji snemalni dan dokumentarnega filma Gram srca je bil buren. Protagonistka M je med snemanjem doživela overdose. Zastale so ji življenjske funkcije. V rekordnem času je prispel reševalec na motorju. Lotil se je oživljanja. Pri predihavanju mu je asistiral producent filma Boštjan Brezovnik, ki je sicer vrhunski pravnik, a ima na srečo zaključeno srednjo zdravstveno šolo. Kmalu zatem je prispelo reševalno vozilo.

Na telesu M niso našli žile, zato so ji antidot vbrizgali v vratno žilo (nekaj pa še v prsni koš, če sem prav videl), hkrati pa intubirali. Čez čas je zadihala. Dvignili so jo na nosila in potisnili v reševalno vozilo, kjer so se naprej ukvarjali z njo. V nekem trenutku sem pogledal noter, bila je že pri zavesti. Nekaj sem čvekal, da bi jo skuliral, ampak ni bilo potrebno. Obrnila se je proti meni in se na široko nasmehnila.

***

Avtorji vizualnega materiala:

Režiser: Jan Cvitkovič

Snemalca: Jure Černec, Aleksander Petrič

Produkcija: Inštitut za lokalno samoupravo Maribor

Fotografije: Boštjan Brezovnik

Fotografija: osebni arhiv Fotografija: osebni arhiv
Beletrina Digital 17. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

Prelomnice Usodni dan

So trenutki, ki ostanejo zapisani za vedno, so dogodki, ki jih ni moč pozabiti, in so ljudje, ki jim pripadajo.Anonimus

Je kdo, zlasti med nekoliko starejšimi, ki se ne spominja posebnega dne v naši novejši zgodovini?

Bilo je na tisti, tako lep, vroč in sončen dan konec junija 1991. Od našega plebiscita je minilo natanko šest mesecev. Takšne enotnosti kot tedaj nismo pokazali ne prej in ne kasneje. Vzdušje je bilo navdihujoče. Tihe in malo glasnejše grožnje, ki so prihajale z juga dotlej skupne države, smo sicer čutili vsak na svoj način, a zdelo se je, da nam ne morejo pretirano škoditi. Redki so bili, ki so vedeli veliko več od povprečnih. Nisem bila med njimi. Nenazadnje mi je bilo le nekaj več kot petintrideset. Tožilka na mladoletniškem oddelku, mamica dveh mladoletnih otrok; 11 in 14 let. Polna sanj in upov.

Marsičesa seveda nismo vedeli in niti slutili.

Kolega mi je, k sreči veliko kasneje, ko je bilo najhujše že za nami, pripovedoval o sošolki njegove hčerke. Ta ji je veliko pred usodnim junijem precej skrivnostno govorila o napovedanem in dobro organiziranem »pobegu« iz Slovenije. Njen oče je bil namreč visok častnik JLA. Deklica je prijateljici z žalostjo opisovala, da bosta nekega dne z mamico prav na hitro zapustili dom in odpotovali k »baki« v Srbijo. Na deželo. To naj bi se zgodilo še pred koncem tistega šolskega leta. In se tudi je. Precej preden so iz vseh jugoslovanskih kasarn krenili tanki, ki so sejali nepredstavljivo grozo, velik strah in celo smrt.

Nekega dne je ni bilo v šolo in nikoli več v Slovenijo, kjer je živela od rojstva. Čez čas se je sicer prijateljici oglasila z zelo trpkim pismom, polnim bolečine. Zapisala je, da ji je zelo hudo, da živi daleč od mesta, med kravicami in kokoškami, zgolj z mamo in bako. Pogreša prelep mestni domek, sošolke in sošolce, predvsem pa lepo Ljubljano. Ne ve, zakaj se je to zgodilo. Očeta ni videla že zelo dolgo. Ga bo sploh še kdaj?

Ne mara vojakov, menda so storili veliko hudega. Mamica in oči se po telefonu pogosto prepirata. Ve, da gre za nekaj zelo resnega. Mogoče se bosta celo ločila. Mami namreč očetu očita, da sta s hčerko prav zaradi njega izgubili vse, kar sta imeli tako radi.

Kasneje se ji ni oglasila, pravzaprav nikoli več.

Tistega junijskega dne smo vzneseno odhajali iz službe, celo nekoliko prej kot ponavadi. Otroka sta bila pozno popoldne pri prijateljih v sosednjem bloku. Z možem sva se napotila po Ljubljani, da bi v živo doživela čar pričakovanega in prelomnega dne. Stanovali smo na lepi Valvasorjevi ulici. Sklenila sva, da najprej podoživiva utrinke mesta in si nato skupaj z otrokoma z naše terase na vrhu bloka, seveda z drugimi stanovalci, ogledamo to enkratno prireditev. Dobili smo stroga navodila za varnost v bloku in okolici. Nenazadnje smo bili oddaljeni manj kot dvesto metrov od državnega zbora, bili smo tik ob Cankarjevem domu in prireditvenem prostoru, kjer se je tistega večera ponosno dvignila slovenska zastava, predsednik Kučan pa je izrekel izjemno pomenljive besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

Nenazadnje smo bili oddaljeni manj kot dvesto metrov od državnega zbora, bili smo tik ob Cankarjevem domu in prireditvenem prostoru, kjer se je tistega večera ponosno dvignila slovenska zastava, predsednik Kučan pa je izrekel izjemno pomenljive besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

Mesto je utripalo kot še nikoli doslej. Ljudje so brzeli po zadnjih opravkih, nekateri so se ob prelepi Ljubljanici greli na toplem sončku, ob pijači klepetali in vzneseno pričakovali nekaj zelo pomembnega, pravzaprav največjega v naši dotedanji zgodovini. Tako opevano samostojnost in neodvisnost, ki je postajala prava »krona« decembrske enotnosti.

Ko sva se mirno in povsem brez besed, vsake bi bilo škoda, sprehajala po starem mestnem jedru, mi je mož nenadoma prav na tiho zašepetal: »Poslušaj to pesem.«

Na Šuštarskem mostu je, sedeč na tleh, na saksofon igral starejši ulični glasbenik. Melodija je bila zelo posebna, mestoma kar strašljiva … Nisem je poznala. Ponovil je: »Poslušaj, samo poslušaj, pozneje ti vse razložim.«

In sem … Stala sva na robu mosta, vsi so brzeli mimo. Nihče se ni ustavil … Le kaj igra, sem se spraševala. Dolgo, z izjemnim občutkom za velik inštrument, s pravo sporočilno noto. Možakarjev obraz je izdajal precejšnjo starost, gube na njem so bile ostre in globoke, kot bi kazale preživeto trpljenje, melodija težka, videlo pa se je, da še zdaleč ni amater. Ves čas je gledal v tla pred seboj, na njih ni bilo klobuka ali posodice za drobiž. Premišljevala sem, zakaj ne, saj jo imajo vsi. Je igral za »darilo«, in kakšno?

Ko sva končno odšla, bilo je silno neprijetno, že kar travmatično, mi je mož prav počasi razložil: »Veš, to je bila znana pesem iz filma Alamo. Zelo pomenljiva.« Nisem ga gledala. On jih je videl ogromno, očitno tudi tega. Pravi filmoljub. Vsebino vseh si je celo zapomnil.

Nisem se več mogla zbrati, ni mi bilo mar za veselje okoli naju, premišljevala sem zgolj o NJEM. Nam kaj sporoča, se bo res zgodilo nekaj strašnega …? Prav to je namreč nakazovala njegova glasba, mož je dejal le, da je šlo za velikanski poboj … Zapomnila sem si besede: po njem pa vsi mrtvi.

Kasneje sem si prebrala prav vse o bitki za Alamo. Trajala je od 23. februarja do 6. marca 1836 in pomenila boj za odcepitev Teksasa od Mehike. 24.000 mehiških vojakov je tedaj napadlo utrjen misijon, ki ga je branilo zgolj od 180 do 260 Teksačanov. Po 14 dneh obleganja je utrdba padla v mehiške roke, v bitki pa so padli prav vsi Teksačani. Bitka je postala simbol teksaškega upora, ki se je končal s priključitvijo Teksasa k ZDA.

Je saksofonist napovedoval naš boj z veliko večjo armado JLA in celo upal na naš »pokol«? Zgolj upal, kajti … zmagali smo. Nas je morda svaril, opominjal, grozil? Kdo bi vedel …

To je bil, ali bi vsaj moral biti, naš najlepši dan!

Za državo vsekakor, tudi za naju bi bil, če …

Vračala sva se. Počasi in povsem brez besed.

Rdeča preproga je bila pripravljena. Lepa, dolga in žareča. Plapolale so zastave, ura se je pomikala proti dvajseti. Ob 21. uri naj bi se zgodilo. Najdaljši dan je bil tik za nami, zato se sonce kar ni hotelo posloviti. Počasi se mu je začela približevati tudi luna …

Ko sva bila na sredini med obema stolpnicama, bančno in Iskrino, se je zgodilo. Iznenada in izjemno silovito. Nasproti sta prihajala dva možakarja in vsaj enemu se je takoj in od daleč videlo, da je mrtvo pijan. Sunkovito je skočil proti možu in ga začel neusmiljeno pretepati, popolnoma mu je strgal srajco, ob tem pa vpil: »Uničil si mi življenje!«

Klicala sem na pomoč in takoj sta pristopila uniformirana policista. Mrgolelo jih je, tudi neuniformiranih. Drugi možakar, ki v napadu sicer ni sodeloval, se je takoj izgubil v množici, mi pa smo se pomaknili v bližnjo stolpnico. Mož je policistom povedal, da gre za njihovega nekoč zaposlenega delavca, ki je že tedaj pretirano pil in tudi kradel. Kot pravnik v večjem podjetju je zoper njega vodil disciplinski postopek, ki se je končal s prenehanjem delovnega razmerja. Povsem pričakovano in upravičeno. Policista sta vse popisala in razšli smo se. Midva domov … Borut je bil neizmerno prizadet, meni pa je šlo kar na jok. Na tak dan … Otroka, ki sta se takoj zatem vrnila domov, nista mogla doumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kako jima sploh povedati? Mož se je tresel in hitel dopovedovati, da je šlo za povsem upravičen sklep …, da on ni ničesar kriv, da ga boli v dno duše, saj je zgolj opravljal službeno dolžnost. Kaj sploh narediti?

Borut je bil neizmerno prizadet, meni pa je šlo kar na jok. Na tak dan … Otroka, ki sta se takoj zatem vrnila domov, nista mogla doumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kako jima sploh povedati?

Proslava je potekala tam zunaj, povsem brez nas.

Kako le???

Slišati je bilo prelete letal, množično ljudsko ploskanje … in proslavljanje. Vse sem kasneje videla zgolj na televiziji.

Ves večer sem mirila moža in hrabrila otroka, ki sta se stiskala k nama in spraševala, kaj vse to pomeni in kaj bo z očijem.

Naslednje jutro; prva radijska novica: iz vseh kasarn so krenili tanki.

Začela se je vojna. Boj za našo samostojnost, do katere smo imeli prav vso pravico.

Mož je bil v čedalje hujši osebni stiski, jaz sem premišljevala o saksofonistu in njegovem sporočilu.

Fizični napad in vojna sta moža povsem uničila. In nikoli več ni bilo tako kot prej.

Deset dni groze, preletov letal, Brnika, groženj srbskih generalov, srhljivih poročil, več hitrih umikov v zaklonišča. Nato Brioni in konec, a le za nas. Če bi vedeli, kako jo bosta odnesli Hrvaška in Bosna, bi nas spreletaval srh že od prvega dne.

Na tožilstvu smo dežurali, sicer predvsem moški kolegi, a slišala sem za vse. Ko so napadli Brnik, nam je bilo rečeno, naj gremo vsi takoj domov. Hodniki sodne palače so se v trenutku izpraznili.

Mož je bil zaradi hudega napada nanj kar doma. Pograbila sem otroka in z njima odšla nakupovat v bližnji Maximarket. Nalagali smo vse mogoče, predvsem z daljšim rokom uporabe. Toliko konzerv še nikoli nismo kupili. Račun je bil gromozanski, a zdelo se mi je, da obračun kartice nikoli ne bo niti prišel. Pa je, k sreči. In to visok.

Fizični napad in vojna sta moža povsem uničila. In nikoli več ni bilo tako kot prej.

Decembra so ga invalidsko upokojili. Pravniškega poklica ni mogel več opravljati. Za las je dobil pokojnino, saj je prav tistega junija izpolnil nujnih 15 let delovne dobe.

Postala sem samohranilka celotne družine.

Prav osamosvojitev mi je torej še kako zaznamovala življenje. Pa ne zgolj meni, tudi otrokoma.

To je bila torej velika prelomnica v življenju naše države in tudi naše družine.

Dovolj.

Naj tu naredim piko. Vsak stavek bi bil namreč povsem odveč.

***

Ilustracija: Matej Lavrenčič

Glasba: El degüello skladatelja Dimitrija Tiomkina (izvedba: Orchestra Johnny Scott, vir: The Orchard Enterprises/YouTube)

Fotografija: osebni arhiv Fotografija: osebni arhiv
Beletrina Digital 17. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 14 min

Prelomnice Jan Cvitkovič, Dušan Čater, Damir Avdić

Jan Cvitkovič
Ugledni meščan

Fotografija: Jan Cvitkovič (osebni arhiv)

Bil sem še v osnovni šoli. Postopal sem po avtobusni postaji. Gledal sem starčke, ki so se nalivali v bifeju. Vrata tega raja so mi bila še zaprta.

Poskušal sem izračunati, koliko let mi še manjka do osemnajst.

Nenadoma sem zagledal človeka, ki je hodil diagonalno čez parkirišče. Hodil je drugače kot vsi drugi. Imel je rahlo priprte žareče oči, kot bi se nečemu smehljal. Zdelo se mi je, da je v svojem svetu in da ta svet koraka z njim. Zrl sem vanj. Želel sem si, da bi me opazil, a me ni.

»Kdo je to?« sem vprašal enega od pijančkov.

»To je Feo,« je rekel. »Pusti ti njega, on je umetnik.«

Gledal sem za tem Feotom. Želel sem biti tak, kot je on. Želel sem biti v svojem svetu in se rahlo smehljati.

Potem sem spoznal Jožeka Štucina. Jožek je bil učitelj glasbe in pesnik. Zanj se je govorilo, da je v življenju že marsikaj probal. Z ženo Mojco sta me večkrat povabila k sebi domov. Dala sta mi čitati razne knjige, za katere še nisem slišal. Kot da bi mi za vsak primer hotela pokazati, katera je prava pot.

Nekega dne mi je Jožek rekel: »Zvečer je v hotelu Krn umetniški večer. Nastopali bomo jaz, Feo in Bor Turel. Vabljen si.«

Odrasli ljudje me vabijo ven? In to na umetniški večer? Od sreče mi je zavibriralo v glavi.
Padal je sneg. V hotelu Krn sem bil točno ob uri. Najprej je Bor Turel spuščal neko čudno mešanico med glasbo in hrupom, potem pa sta Jožek in Feo povedala nekaj odfukanih pesmi.

To je to, sem ugotovil.

Potem nas je ena lepa učiteljica povabila k sebi domov. Delal sem se, da mi je normalno, da so me povabili s sabo, v resnici se mi je pa trgalo od vznemirjenosti in ponosa.
Razkomotili smo se v neki hiši zunaj mesta. Najprej sem samo poslušal te ljudi, po nekaj požirkih pa sem se sprostil. Sčasoma sem začel celo nakladati, in ker so se mi smejali, sem začel nakladati še bolj. Zunaj je padal sneg, moja samozavest pa je naraščala. Kmalu sem jih začel zajebavati, oni pa so se še bolj smejali. Na koncu se mi je zdelo, da imajo srečo, ker so me spoznali.

Kmalu sem jih začel zajebavati, oni pa so se še bolj smejali. Na koncu se mi je zdelo, da imajo srečo, ker so me spoznali.

Ko sem se opotekal domov, se je že rahlo danilo. Sneg je pojenjal. V naši kuhinji v tretjem nadstropju je bila luč. Zdrznil sem se. Popolnoma sem pozabil na mamo. Zapekla me je vest.

Pobit sem stopal po stopnicah. Potiho sem odprl vrata. Nič. Vstopil sem v kuhinjo. Nič. Mama je zrla skozi balkonska vrata. Obrnila se je. »Si prišel? Kje si bil?« Ni bila jezna, takoj je spet pogledala skozi balkonska vrata. Stopil sem do nje.

Spodaj, med avtomobili, se je po vseh štirih plazil sosed. Sosed je bil ugledni meščan. Ampak enkrat na leto se mu je utrgalo. Očitno je bil to ta dan. Hlače je imel skoraj snete, zataknjene so bile samo za en gleženj. Za njim se je vlekla dolga rjava črta, ki je v snegu prišla še bolj do izraza.
Zrl sem vanj. S trebuhom je trudoma oral skozi zamet. Hvaležen sem mu bil. Vedel sem, da nikoli ne bom ugledni meščan.

Vedel sem, da bom raje umetnik.

Dušan Čater
Končalo se je kot ponavadi

Fotografija: Dušan Čater (osebni arhiv)

Leta 1987 … ali pa je bilo ‘88 ali celo ‘89, ne vem, s časom sem bil vedno v nesoglasju. V glavnem, tistega leta sem prišel iz jugoslovanske vojske, kjer sem služil eno leto … Pa še deset dni zapovrh, ker sem naredil nekaj »nedomovinskega« in sem dobil deset dni aresta. Sedem dni gre, so mi rekli starešine, v vojni rok, deset pač ne in sem moral namesto 15. septembrta počakati do 25. septembra, kar je imelo za posledico to, da sem zamudil neke vrste osebni vpis na faks. Nekako je šlo skozi, mati se je kot prava mama angažirala in tiste jeseni sem prišel živet v Ljubljano. Ker sem, jasno, vse roke za vpis na čakalno vrsto v študentskem domu zamudil (mati je bila prepričana, da me sploh ne bodo izpustili iz tistega Prokuplja, kjer sem služil), sem nekaj prvih dni v Ljubljani preživel pri bratu in njegovi punci, ki sta imela najet nek flet v Jaršah. Iz borše, ki sta mi jo dala starša doma za popotnico v tuji svet, sem izvlekel džezvo, na kateri je pisalo »Srečen Dan žena vam želi EMO emajlirnica« (darilo matere) in pa komplet orodja, zapakiranega v usnjeno črno torbico, kjer so bili navadni izvijači, pa tisti križni in kombinirke, papagajke, mala ročna žagica, francoski ključ in nekaj ključev od številke 9 do 17, se mi zdi. Darilo očeta, ki je svojo očetovsko gesto pospremil z besedami: »To je vse, kar rabiš v življenju!«

Dejansko je imel prav. Nekako sem se z njuno popotnico znašel, nič mi ni manjkalo, ampak brat in njegova punca nista mislila tako. Hotela sta prostor zase, česar jima sploh ne očitam. Po treh dneh skupnega bivanja sta začela negodovati. »Midva delava ob študiju, da si lahko privoščiva tale flet v Jaršah,« sta bolj kot ne v en glas govorila. »Ti pa nič!«

Tukaj sta tudi onadva imela prav. Bil sem svež junec, direkt iz vojske, iz aresta, tako rekoč, in poln volje do življenja v novem mestu, večjem od tistega, iz katerega sem prišel. Po cele dneve sem se sprehajal po zgodnjejesenski Ljubljani, posedal pod Prešernom pri Tromostovju in bil navdušen nad velikostjo mesta. Tu me ni nihče poznal, nisem imel tistega občutka kot v Celju, kjer, vsaj tako se mi je zdelo, so vsi zavijali z očmi, ko so me videli potikati se po centru mesta. To bi lahko bil moj novi začetek, sem si poln upanja prigovarjal.

Želja je dišala po uresničitvi, ko mi je brat v študentskem domu na Gerbičevi, kjer je prej živel s svojo punco in je poznal upravitelja doma, uredil, da sem dobil sobo tako, da sem temu upravitelju prinesel liter viskija. Viski je bil dober, soba, ki mi jo je ta upravitelj namenil, ne. Nastanil me je v skladišču, kjer so imele čistilke svoje čistilne potrebščine. V prostor brez oken, poln metel, nekih smrdečih čistil, so mi vrgli en še kar dober jogi in, eto, novi začetek se mi oddaljuje, sem pomislil. Pa sem se motil. Bil sem na svojem. Končno. Brez cimra, brez brata in njegove punce in brez tistih petindvajsetih smrčečih vojakov, s katerimi sem na jugu Srbije delil spalnico.

Bil sem na svojem. Končno. Brez cimra, brez brata in njegove punce in brez tistih petindvajsetih smrčečih vojakov, s katerimi sem na jugu Srbije delil spalnico.

Zaživel sem. Vsak vikend, ko sem se vrnil domov, mi je mama skuhala kak makaronflajš, repo s fižolom, segedin golaž, pasulj, to neprodušno zaprla v litrski kozarec za vlaganje in rekla: »Pogrej si, Duško, enkrat okoli poldneva, ko končaš s predavanji.«

Pogrel sem si v skupni kuhinji na hodniku študentskega doma, na predavanja pa nisem preveč hodil. Raje sem se potikal po ljubljanskih ulicah. Še najraje sem hodil ob Ljubljanici in gledal stara meščanska stanovanja nad reko. Sanjal sem o tem, da bi imel tam zgoraj, povsem na vrhu, en tak flet s teraso, kjer bi zjutraj pil kavo in gledal dol na mesto. Živel bi od pisanja. Kar videl sem se, kako na tisti terasi nabijam po pisalnem stroju (takrat še ni bilo računalnikov) in pišem debele romane, ki bi jih vsi brali in ki bi govorili samo meni, da bi me vsi poznali, in moja punca, kiparka ali pa slikarka, ker pač iste jate ptiči skupaj letijo in to, pa bi spodaj, v pritličju, v svojem ateljeju ustvarjala umetnine. Rad bi jo imel in ona bi imela rada mene in vse to. Hodila bi na otvoritve razstav pa na predstavitve knjig … Oh. Zdelo se mi je, da je to življenje, ki mi pripada.

Danes, skoraj 40 let pozneje, se ne morem ravno pritoževati. Pišem, romani so vedno tanjši in skoraj nihče me ne pozna, kar je čisto v redu, in moja punca ni kiparka ali slikarka, ampak tudi ona piše in … Iste jate ptiči pa to … Njo bolj poznajo. Terasa sicer ne gleda na Ljubljanico, pač pa na Gruberjev kanal, kaj češ … Nekako mi je ratalo, se mi zdi. Na pol ali pa tri četrt. Kje in kdaj pa se je prelomilo, ne vem. Kot rečeno, sem s časom malenkost v nesoglasju.

Damir Avdić
Društvo intelektualcev Evrope

Fotografija: Damir Avdić (osebni arhiv)

»Zdravo! Sem Igor. Slišal sem tvojo pesem na Mariborskem radiu študent in te želim povabiti, da nastopaš pri nas. Mi smo mali klub, predvidevam pa, da si ti v Bosni velika zvezda, zato me zanima, koliko bi to stalo? Pozdrav. Igor.«

Kaj je to? Kdo je ta kreten?

To je bil prvi mail, ki sem ga dobil v zvezi s svojo glasbo. Do takrat sem posnel prvi album, odigral polurni koncert na festivalu v Puli, kjer sta me poslušala tonski tehnik in neki njegov prijatelj. In štirje, ki so prišli z mano iz Tuzle. To je bilo to. Srečal sem Zdenka Franjića in se dogovoril, da mi izda album ‘Slušaj najglasnije’. In Dušana Hedla. Dal sem mu CD, nisem imel pojma, da je na MARŠ-u.

Velika zvezda v Bosni …

Za nas Bosance velja, da imamo smisel za humor, ampak to je nateg. Nimamo mi smisla za humor, mi imamo smisel za podjebavanje. Zato smo ves čas na preži. Tudi ko smo najbolj sproščeni, samo čakamo, od kod bo kaj priletelo, da vrnemo trikrat močneje.

Velika zvezda v Bosni … Kakšen amater!

»Zdravo Igor, prosim, pošlji mi svoj naslov, da ti pošljem CD in roman. Če boš še vedno za to, da nastopim, se bova dogovorila. Pozdrav, Damir.«

In tip mi čez nekaj dni odgovori. Pošlje ime, priimek in naslov. Slovenec. Iz Tolmina. Preveril sem Tolmin. Obstaja.

Še vedno prepričan, da me nateguje, pošljem CD in roman na naslov v Tolminu. Mesec dni nič in potem spet mail, v katerem me vabi, naj pridem. Sprejmem. Povem mu, da mi mora poslati uradno povabilo, da zaprosim za slovensko vizo, ki je najverjetneje ne bom dobil, ampak lahko poskusimo. Leto 2005. Viza je obvezna. Da bi jo dobil, moraš imeti uradno vabilo. Dokazila, da si zaposlen in da imaš nepremičnino. Verjetno zato, da se zavarujejo, da ne boš ostal pri njih.

Vrnil sem se iz San Francisca, kaj kurca bom v Sloveniji.

Vrnil sem se iz San Francisca, kaj kurca bom v Sloveniji.

In dobim uradno povabilo. Društvo intelektualcev Evrope vabi Damirja Avdića na srečanje v Tolminu?!

Če se ne zajebava, ni normalen. Kaj naj naredim? Nič. Grem v Sarajevo in stopim v vrsto pred slovensko ambasado. Sami mladi, zdravi ljudje. Gredo na bauštel. V rokah imajo kup overjenih papirjev delodajalcev. Jaz imam samo papir Društva intelektualcev Evrope. Na okencu me vpraša tip:

To je vse?

To je vse.

Ste kje zaposleni?
Nisem.

Imate stanovanje?
Nimam.

Zdravstveno, socialno?

Nič.

S čim se pa potem ukvarjate?

Iz nahrbtnika vzamem CD in roman. CD ima modro naslovnico, roman pa belo. Na obeh je prečrtan Che Guevara.

Kitaro igram in pišem.

Ne vem, gospod … Pridite ob pol treh, nisem prepričan, da boste dobili vizo.
Ob pol treh sem vizo dobil. Nihče se ne zajebava z intelektualci Evrope. Zanjo sem plačal petdeset mark. To mi ni bilo smešno.

Transturist Tuzla je takrat vozil direktno za Ljubljano ob torkih, četrtkih in nedeljah. Jaz sem šel v petek. Ob štirih zjutraj z avtobusom do Zagreba, nato sem ob enih imel vlak za Ljubljano. Tam me je čakal tisti intelektualec Igor, da me pelje v Tolmin.

V Zagrebu mi je Zdena predal CD-je, ki jih je »uradno« objavil. In knjige. Tudi »uradno«. Jaz sem imel svoje neuradne izvode.

Vlak za Ljubljano je zamujal. Sedla sva kakih dvajset metrov od postaje in jedla žemljice, ki sem jih imel s sabo. Čez pol ure sem šel vprašat sprevodnika, kaj je z vlakom.

Vlak je odpeljal pred petnajstimi minutami.
Kaj?! Rekel si, da zamuja?

Ja, petnajst minut. Kje si bil?

Tam sva sedela … Kaj naj zdaj?

Sprevodnik je mrtvo hladno rekel:

Tisti vlak gre za Benetke prek Ljubljane. To je hitri vlak. V Ljubljani boš pred onim. Tvoja vozovnica velja.

Vlak je stal na nekem peronu v pizdi materini.

Kako naj pridem do tja?

Teci čez progo.

To je rekel sprevodnik. Danes bi ostal brez službe, jaz bi plačal kazen, ne bi prišel v Ljubljano in nikoli ne bi spoznal intelektualca, ki me je zdaj spremljal do uničene katrce, v kateri je bilo več smeti kot na odpadu. Ko sva se peljala, sem ga vprašal:

To vaše društvo …

Ma veš, nismo mi neki intelektualci …

Ampak vozil je kot intelektualec. Ali pa je bil avto tak, ne vem. Med pogovorom ga večine stvari nisem razumel, tako da se nisem obremenjeval s tem, ali on razume mene. Razumela ali nerazumela, takoj sva se ujela. Tudi kadar nisem razumel, kaj govori, sem vedel, kaj misli. Pred Tolminom sva pobrala še njegovega prijatelja, ki je iz BMW-ja prisedel v katrco. Vračal se je iz Sarajeva. Tam je delal v casinu. Dober tip.

In prispeli smo v Tolmin. Naravnost v klub. Šli smo skozi prostor, podoben jedilnici, in skozi vrata na še manjše dvorišče, obdano z zidovi. Popolnoma klavstrofobično. Nekaj stolov. Dva tipa kadita. Vprašam:

Kje bom igral?

Notri.

Še dobro, v velikem prostoru. Prinesli so mi kavo. Vsaj mislim, da je bila kava. Potem sem zagledal plakat. Bosanski psiho. Bil sem lačen. Padel mi je sladkor. Začela me je grabiti nervoza. Potem pa vidim: pod velikimi črkami Bosanski psiho z malimi črkami piše Damir Avdić.

To je plakat za koncert?

Ja. Rekel si, naj te najavim, kakor hočem, pa sem vzel verz iz tvoje pesmi.

Vsaka čast. Še mene si presenetil.
Pred koncertom smo šli na pico. Ogromna pica z morskimi sadeži. Jaz lačen. Uničil sem se.

In napočil je čas za nastop. Klub se je napolnil. Napolnil bi se tudi, če ne bi nihče prišel. Tik pred nastopom mi je intelektualec rekel:

Ej, pozabil sem ti povedati, da danes igraš ilegalno. Policija nam je včeraj zaprla klub. Ampak ne skrbi, če pridejo, bom jaz govoril z njimi. Tebi sem pa naredil izkaznico, zdaj si član društva, nič ti ne morejo.

Koncert je bil do konca. Dretje, skakanje, morski sadeži, ves klub kadi in zvija, brez oken, vrata zaprta.

In bilo je super. Ko sem končal, sem moral takoj ven na zrak. Stal sem sam, tri metre od vhoda, in gledal v hišo pred seboj. Bila je res lepa. Italijanski stil. Ali avstro-ogrski. Ni bila socialistična.

In je prišla policija. Okoli treh zjutraj. Nekaj ur po koncertu. Igor se je pogovarjal z njimi. O čem so se pogovarjali, nimam pojma. In dvomim, da so se kaj razumeli. Ampak vse se je dobro končalo. Klub je ostal zaprt. Folk je pil naprej.

Naslednji dan smo se vrnili v klub po neke stvari. Takrat sem zagledal napis na lepi hiši nasproti. Policija!

Res so si vzeli čas, da so prehodili teh nekaj metrov.

Na križišču v centru Tolmina sem rekel:

To vaše mestece je kot Twin Peaks.
Smejal se je.

Mi mu pravimo Tmin Peaks.

V Izoli sem videl grafit: Tmin je raj!

V Tolminu sem se naučil prve besede v slovenščini.

Ki zej!

Fotografija: Lana Špiler Fotografija: Lana Špiler
Intervju 15. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 20 min

Pia Prezelj: »Če želimo pisati iskreno, moramo pisati tudi o nelagodju«

Prvenec pisateljice, prevajalke in novinarke Pie Prezelj z naslovom Težka voda (Goga, 2023) je muhasta pripoved iz blatnega podeželja, v kateri oriše življenje, ki je tako blizu in znano, a hkrati na nek način zastarelo do mere eksotike; vsaj tako se zdi. Udarci patriarhata, ki kot s kladivom dajejo ritem pripovedi, postopoma razkrivajo življenji vaščank Ide in Marte, skozi njuno pripoved pa tudi Idinega moža Toneta in duhovnika Lojzeta, v svetu »zakrknjenih značajev in zatiralskih odnosov«, ki – kot je zapisal urednik Andrej Hočevar – »preprečuje, da bi našli prostor za pravo različico samih sebe«. Prepletenost življenj znotraj majhne vaške skupnosti, ki se oklepa svoje »normalnosti«, kmalu pokaže težo skrivnosti, tišine ter predvsem krivde, ki preveva vsa ta navidezno preprosta življenja. Izjemno živo naslikana pripoved o nagačenih zajcih, kravi Bibi, izkrivljeni »ljubezni« in Večnem Odpuščanju.

Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je kot debitantka leta prejela nagrado pes čuvaj/watchdog 2022, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin (Cankarjeva založba). Roman Težka voda je njen literarni prvenec.

V knjigi spretno prepletate interno z eksternim, notranja občutja in glasove s tistimi z radia, televizije, ob tem pa slednji s previdno izbranimi temami in njihovo montažo zgodbi dodajajo nove plasti, jo bogatijo.

Ja, gre za fragmentiranost, ki se odraža tako v formi kot v vsebini, saj je to dvoje prepleteno oziroma se med seboj oplaja. Prek omenjenih drobcev sem lahko z nekaj zamahi nakazala glavne parametre romana oziroma glavne poteze vasi, vrta, cerkve, okolja, v katerem se znajdemo. Je pa za to okolje značilen tudi preplet krščanstva in ljudskosti, visokega in nizkega, presežnega in vsakdanjega, ki mi je izredno ljub, in pa tenzija med intimnim in javnim – javno v Idino intimno vdira ne le z Marto, temveč tudi prek omenjenih glasov z radia in televizije. Me pa trk intimnega z javnim nasploh precej zanima, med drugim imam zato zelo rada javna kopališča in bloke. Slednjega se v svoji zadnji pesniški zbirki Ampak, kdo? odlično loti Nina Dragičević, kratka zgodba, ki jo zaključujem te dni, pa se ne po naključju imenuje Plavalka.

»Me pa trk intimnega z javnim nasploh precej zanima, med drugim imam zato zelo rada javna kopališča in bloke.«

Realnost se pogosto meša s spomini in podobami, včasih sanjskimi, pogosteje takimi iz nočne more (ali pa stare zaveze). Eden takih trenutkov nastopi, ko mož pred Lojzetom zakolje ovna in njegova jetra vrže na oltar.

Ta motiv bodo prepoznali tisti, ki Biblijo res podrobno poznajo, saj je vzet iz Mojzesove knjige, gre za posvečevanje prvih duhovnikov. Pri vsakem od protagonistov, Idi, Marti in Lojzetu, se na neki točki pojavi sanjski prizor, ki tako ali drugače uvaja biblični motiv, vezan na njihovo življenje – v teh trenutkih je roman še posebej medbesedilen, veliko je arhetipskih vložkov. Med pisanjem sem to poimenovala romaneskno nezavedno, saj mi je to pomagalo fokus ohranjati na podstati pripovedi kot takšne, na njenih osnovnih gradnikih – čeprav se zavedam, da zveni nekoliko hecno. Idina sanjska sekvenca je tako aluzija na izgon iz raja oziroma žalovanje kot izgon iz raja, pri čemer ji moški na blatnem hribu pred očmi pobinglja s hamletovskim črvom – človek pita druga bitja, sebe pa pita z golaznijo, ji reče. Ne gre za to, da bi moral bralec te reference poznati, niti ni pisano na način, da bi pripoved kakorkoli slonela na njih, nakazujejo pa na to, da gre za usode, za dejanja, ki se razlivajo čez z romanom zamejena prostor in čas.

Kaj pa v tem kontekstu predstavlja trenutek, ko Idi deček iz bolnice v uho zašepeta stavek, ki ga je slišala na radiu?

V romanu se nekajkrat pojavijo odlomki, ki jih uvede misel kaj pa če in v katerih se čas oziroma različna časovna obdobja sesedajo vase, saj se Ida ciklično vrača v preteklost – ker je to vse, kar ji preostane, pa tudi zato, da bi jo vsaj na tak način spremenila, popravila, predrugačila. Naša življenja nemalokrat močno zaznamujejo na videz neznatne, majhne odločitve in Ida se s ponovnim soočenjem z dogodki, ki so jo zaznamovali ter obenem vplivali na preostanek njenega življenja, ne sooča samo s tem, kar je bilo, ampak tudi s tem, kar bi lahko bilo, če bi se v nekem trenutku odločila drugače – če se ne bi sprehodila do bajerja, če ne bi sedla na beton, če ne bi to, če ne bi ono. V teh trenutkih se to, kar je živela, izenači s tem, kar bi lahko živela, če bi bili pogoji drugačni oziroma če bi bila drugačna ona, pogumnejša, drznejša – in v tej izenačitvi najde nekakšno minimalno odrešitev, vsaj za hip.

Ob preigravanju resničnosti z imaginarnim pa ne manjka podrobnosti, ki odlično orišejo tako okolje kot odnose v njem. Eden takih je Martina pripomba duhovniku Lojzetu, naj ji po maši vrne krožnik, s katero zaključi pogovor med njima. Nenavadna opazka da sicer nepomembnemu predmetu težo simbola, ki predstavlja vez oziroma odnos med dvema človekoma ter spoštovanje le-tega.

Ja, Marta z opazko pravzaprav vzpostavlja avtoriteto nad avtoriteto, ki jo Lojze kot duhovnik predstavlja v vaški skupnosti. Sposobnost odpuščanja grehov mu daje možnost nekakšnega gospodovanja nad vaščani in tega se tudi sam dobro zaveda, zaveda pa se tudi teže te odgovornosti. Marta se s tem, da Lojzetu zapoveduje, kdaj in kje točno naj ji vrne ta krožnik, postavlja nadenj, nenazadnje pa pozneje prevzame tudi skrb za Ido – no, Lojze se tej skrbi sicer odpove brez večjega upiranja, že svojih težav ima dovolj.

Zanimivo je, da si tudi on sam na neki točki želi, da bi lahko opustil svojo vlogo izolirane avtoritete. Odnose si želi okusiti v njihovi lepoti, pa tudi v manj lepem delu; želi si »normalnost«, spomine in bolečino, se odpovedati sterilni »nesmrtnosti«, kot se ji je Odisej, četudi za ceno varnega položaja, v katerem se nahaja kot predstavnik cerkve, nedotakljive avtoritete. [Lojze] »pomisli, da je greh vendarle nujen, « zapišete v knjigi.

Da je greh nujen, izhaja iz misli, da svoboda ni lahkost, ampak sestop izpod teže. Knjiga se veliko sprašuje o vlogi in pomenu greha, krivde in odpuščanja, sem pa z Lojzetom poskušala pokazati tudi to, da strukture, ki zamejujejo in pogojujejo, seveda zamejujejo in pogojujejo tudi tiste, ki te strukture omogočajo, podpirajo. In pa da ima Lojze sicer moč odpuščati in s tem na nek način gospodovati nad srci in dušami, vendar je to precej samotna pozicija; sam se z izjemo Boga ne more obrniti na nikogar, Bog pa je, kot se Lojze zave v enem mojih ljubših odlomkov, abstraktna entiteta, ki ga ne bo hranila in ga ne bo oskrbovala, ko tega ne bo zmogel sam.

»Želela sem povedati zgodbo vdove, ki je v prvi vrsti ne definira odnos do moža.«

V knjigi je veliko prestopanja mej – tako v medpartnerskih odnosih kot s strani avtoritete (Lojze) ter celo družine (Milenin oče). Tabujev se lotevate neusmiljeno, navidezno lahkotno in mimogrede, da nepozorenemu bralcu zlahka uidejo … Zakaj?

S knjigo nisem želela moralizirati in ne senzacionalizirati, prej obratno, zdelo se mi je pomembno vzpostaviti odnose in strukture, ki pokažejo, da je to, čemur pravite prestopanje meja, inherenten del našega vsakdana – da žene kdaj pa kdaj tepejo svoje može, da duhovniki kdaj pa kdaj komu naredijo otroka, da očetje kdaj pa kdaj želijo, da jim hčerke čisto malo predolgo obsedijo v naročju. Morda to ni lagodno, zagotovo ni zaželeno, je pa del našega intimnega in javnega življenja in posledično tudi del literature. Če želimo pisati iskreno, moramo pisati tudi o tem, a ne s stališča sodnika, sodbe naj si ustvarja bralec sam.

Idino vlogo v odnosu in družbi odlično povzame njen mož, ko jo v krajšem monologu proti koncu knjige predstavi kot izgovor, ki mu omogoča beg od konfrontacije – z drugimi, s sabo, z odgovornostjo. Ona s svojim obstojem pooseblja začaran krog, neke vrste perpetuum mobile patriarhata.

Res je, vendar je pri njunem odnosu ključno to, da sta se v nekakšni medsebojni nevednosti, nezmožnosti znašla v tej situaciji. To ni bila krivda ne enega ne drugega, ampak je njuno življenje pač sovpadlo tako, to jamo sta hočeš nočeš skopala skupaj. Je bila pa v trenutku, ko bi se morala s tem soočiti, pravzaprav Ida tista, ki tega ni bila zmožna. Njen mož bi se sicer lahko odzval drugače, seveda, vendar ne gre toliko za vprašanje, ali jo je izrabil za lastne namene, temveč za to, do kam lahko neizgovorjeno in neizživeto privede. In kako lahko odnos z na videz zelo trdnimi temelji propade, pri čemer je zelo težko najti krivca. Kako nositi to, da tako pač je, da je takšno pač življenje?

Odločitev, da mož ne bo imel imena, je Ido naredilo v samostojno osebo, kar je v tako konservativnem okolju redka stvar; ženske pogosto obstajajo v odnosu do moških, kar se lepo kaže skozi nazive, kot je »Marinškova«, ter na grobovih veljakov, kjer neredko piše žena tega in tega, njeno ime pa je spuščeno.

Želela sem povedati zgodbo vdove, ki je v prvi vrsti ne definira odnos do moža. Pomembno mi je bilo protagonistkama dati lastno moč in identiteto, ki pa ni nujno vselej samo pozitivna, Ida ni zgolj še ena izmed žrtev patriarhata. Seveda se obenem sprašujemo o uničujočih vplivih slednjega tako na ženske kot na moške ter hkrati o uničujočih vplivih rigidnih, zamejenih struktur nasploh, knjiga seveda prevprašuje vlogo ženske v družbi, še posebej ruralni, a je ob tem treba razumeti, da tako Ida kot Marta sprejemata odločitve, ki ne le da niso vselej najboljše, temveč so tu in tam tudi škodljive, nasilne. Veliko past sodobnega diskurza zahodne, še posebej ameriške kulture, vidim v tem, da je ženski lik dandanes sprejemljiv samo, če je ženska emancipirana na način, da je pogumna, neustrašna, v aktivnem boju s patriarhalnimi strukturami, kar v večini pomeni shematizacijo, posplošitve in klišeje, ženske, ki niso zmotljive, ranljive, ki ne potrebujejo nikogar, sploh če je ta nihče moški. Ne razumite me narobe, Težka voda se v veliki meri sprašuje prav o tej soodvisnosti, v kateri ženske nemalokrat potegnejo kratko, toda ljudi je treba prikazovati v vsej njihovi kompleksnosti in razslojenosti, z vsemi napakami in zdrsi, sicer to ni umetnost, pač pa pamflet.

Težka voda bi lahko bila še en slovenski ženski roman, pravi Maja Šučur v spremni besedi, vendar bolj kot karkoli drugega postavlja ogledalo slovenski družbi, obenem pa lepo subverzira klasičen prikaz ženskih likov v literaturi. Bolj kot junakinji ženskega romana je Ida podobna tistim iz filmov Chantal Akerman. Tega, kar bi morala, ne zmore, obenem pa tudi noče – in zato ni žrtev, temveč pokončna, močna oseba.

Ja, Ida prav v zavrnitvi tega, kar bi se od nje pričakovalo, najde nekakšno moč; lahko bi rekli, da v pasivnosti najde aktivnost. Se pa ob tem seveda velikokrat odloča iz nemoči in strahu, kot se iz strahu velikokrat odločamo tudi sami. Kot rečeno to, da likov in njihovih dejanj ne prikažemo večplastno, ne izkrivlja le splošnega razumevanje tega, kakšni ljudje lahko smo in kakšni smemo biti, temveč izničuje tudi možnost bralčeve identifikacije. Kako naj bi se zmotljiv človek videl oziroma prepoznal v nezmotljivem liku? In kako naj bi bil avtor, ki ni sposoben priznati, da je tudi sam zmotljiv, neveden, naiven, nezmožen, sposoben spisati tak lik?

Kljub kompleksnosti njenega lika pa je Ida s strani okolja označena kvečjemu kot »neuporabna« – nekaj čudno kapitalističnega je na tem enačenju »uporabnosti« z vrednostjo, izjemno grobega na zavračanju tistih, ki so videni kot nekoristni, kar se izkaže tudi na primeru krave Bibe.

Ja, ta beseda dobro prikaže vlogo ženske oziroma posameznika v družbi, ki od človeka zahteva konstantno produktivnost. Kaj se zgodi, ko ni več uporaben, ko ne želi biti uporaben? V Idinem primeru se ta produktivnost veže tudi na vprašanje materinstva ter na paralelo s kravo Bibo, iz katere izvlečejo mrtvo tele in se je potlej zaradi neuporabnosti po hitrem postopku znebijo, gre pa pri vsem skupaj za širše vprašanje tega, kako družba obravnava svoje posameznike – ne le starostnike.

Pometanje pod preprogo je za vse protagoniste modus operandi. Odpletanje klopke, ki jo je zapletlo življenje, bi vzelo preveč časa, truda in živcev, zato je stvari lažje odmisliti, kot se z njimi soočiti. Tudi za nežnost in čustvovanje ni zares prostora. Ko so odpeljali Bibi, je Marta rekla, da bi si dovolila solzo, če v tistem »ne bi slišala zvonjenja in – še sreča – stekla v hišo«.

Marta je ena izmed tistih, ki se odmikajo od soočenja z lastno odgovornostjo do drugih in do tega, kako njena dejanja vplivajo nanje. To se pokaže v njenem odnosu do krave, do lastnega moža in seveda do Ide, pri čemer se seveda pojavi vprašanje okolja oziroma privzgojenega, a pri Marti je v ospredju predvsem omenjena osebnostna struktura, dejstvo, da odnose dojema izrazito transakcijsko. S transakcijskostjo, ki je v naši družbi izrazito prisotna, pa pride tudi grobost, o kateri je v svoji zadnji knjigi Čas grobosti na primer pisala tudi Renata Salecl. Težka voda se v veliki meri ukvarja prav s to grobostjo, ki se izraža tako v odnosih, okolju, komunikaciji kot v čustvovanju.

Lepljivost vasi oziroma podeželja se kot blatna rdeča nit vleče skozi knjigo, pri čemer jo še dodatno obtežijo opisi, kot je »Marta se je lepila na okna« ipd. Kritik Sašo Puljarević je to lepo označil kot »zatohli milje podeželja«. Kako to, da se v dialogih niste odločili za uporabo narečja?

Marta je edina, ki se skozi občasno uporabo specifično gorenjskih besed malce bolj nagiba v narečno govorico. S tem sem želela nekoliko bolj neopazno dodati k tej grobosti in vpeljati odmik od vljudnostne norme, ki se je sicer skuša držati. Z odsotnostjo narečja sem želela ohraniti določeno nevtralnost, saj je zgodba ena tistih, ki jih lahko umestiš v katerokoli regijo, čeprav vsebuje podrobnosti, ki se nanašajo na severnejši del Slovenije. Narečje bi to pretirano zamejilo, zdi pa se mi tudi, da bi zahtevalo pozornost, ki jo bralec sedaj lahko usmerja v slog sam, v njegovo igrivost, v ritem, na katerega sem ob pisanju izredno pozorna in ki nemalokrat usmerja branje. Ključno se mi zdi, da forma odraža vsebino, v čemer je bil še posebej izjemen Cankar, ki ga je prav zato tako zahtevno brati, ker so pri njem na to vezane tudi specifične stavčne strukture, v Težki vodi pa je to še posebej očitno v tem, kako Idini miselni in čustveni tokovi vplivajo na zgoščanje oziroma pospeševanje ritma, na prelamljanje stavka, na morebitno okornost, fonetiko.

»Simbole, posejane čez knjigo, si vsak lahko interpretira po svoje – tudi simbol zajca na Idini nočni omarici, ki sta ga imela v spalnici v resnici moja babica in dedek in za katerega mi je eden od bralcev rekel, da se odlično navezuje na Idino spolno zakrčenost in osnovni konflikt spolnosti.«

Izjemno zanimiva je tudi simbolika predmetov, kot je WD40, ki se zadnje čase med mladimi na spletu napol v šali pojavlja kot neke vrste simbol emancipiranosti. Kakšno vlogo predstavlja zate?

Simbole, posejane čez knjigo, si vsak lahko interpretira po svoje – tudi simbol zajca na Idini nočni omarici, ki sta ga imela v spalnici v resnici moja babica in dedek in za katerega mi je eden od bralcev rekel, da se odlično navezuje na Idino spolno zakrčenost in osnovni konflikt spolnosti. Imel je prav, absolutno, a med pisanjem na to nisem niti pomislila, in prav to je pri vsem skupaj tako fino. Osebno mi je WD40 všeč kot objekt, tudi povsem vizualno, rada imam takšne na videz banalne podrobnosti, ki bralca senzorično vpnejo v pripoved, da jo lahko vidi, voha, čuti, zdi pa se mi tudi ena tistih stvari, ki jih pač imaš pri hiši in je kot takšna eden osnovnih gradnikov doma. Lahko bi rekli, da skorajda ni slovenskega gospodinjstva, ki ga ne bi imelo. Hkrati pa WD40 deluje tudi kot element aktualizacije zgodbe, saj nakaže, da so se tovrstne zgodbe sicer dogajale, a se dogajajo še danes – teh elementov, ki služijo časovni nedorečenosti, je v Težki vodi kar nekaj.

Leta 2020 je zvezdniški arhitekt Rem Koolhaas v Guggenheim muzeju predstavil raziskavo Countryside: The Future, ki jo je naredil skupaj s Samirjem Bantalom. Oči mnogih so se naenkrat uprle proti ruralnemu, v katerem so videle mnogo še neizoriščenega potenciala. Podobno je na slovenski fotografski sceni naenkrat poraslo zanimanje za nekatere sodobne vaške obrede, nad katerimi smo prej vihali nosove – od kod to nenadno zanimanje za podeželje in kje je meja, preden slednje postane še ena žrtev eksotizacije?

Primarna razlika je po mojem mnenju v tem, ali si v nekem okolju odraščal ali ne. Od objave knjige sem dobila kar nekaj odzivov bralk in bralcev, ki so dejali, da se jim je zdelo okolje pretirano, stereotipizirano – seveda je to povsem legitimen pogled in tudi sama ne morem trditi, da sem odraščala na veselicah, vendar so bile veselice del moje mladosti, kot sta bila tudi bajer in koruzna polja. Prvo vprašanje je zame torej, kakšna je tvoja intimna relacija do okolja, ki ga predstavljaš, in kako to usmerja način, s katerim pišeš o tem okolju – pišeš iz občudovanja, zamer, žalosti, nostalgije? To je kontekst, ki se ga mora zavedati avtor, seveda pa je fino tudi, da se bralec zaveda lastnega kulturnega zaledja, prek katerega se podaja v določeno knjigo – katerokoli knjigo. Če bo Težka voda vstopala na tuje trge, bo zanimivo videti prav to, s kakšnimi očmi bodo knjigo brali na primer sredi New Yorka ali pa New Delhija, kjer je kontekst precej drugačen, odmik pa še toliko večji, zaradi česar je večja tudi možnost eksotizacije, ki ste jo omenili. Seveda pa je pri vsem tem faktor tudi kvaliteta literarnega dela, kar bo pokazal čas. Moj cilj še zdaleč ni bil vrednotenje podeželja; želela sem govoriti o ljudeh, njihovih težavah in radostih, o teži krivde in obžalovanja, in to okolje se je v danem trenutku izkazalo za tisto, v katerega sem to najlažje umestila.

Četudi te zgodbe še krojijo realnost nekaterih generacij, se z vse pogostejšimi selitvami ljudi iz mest stvar verjetno spreminja. Mnogi se preselijo na podeželje, ne da bi ga kadarkoli zares živeli. Morda bodo tudi te zgodbe s postopno izgubo spomina sčasoma izginile. Tako kot tudi Ida, ki obstaja, dokler obstaja njen spomin, nato pa bo njen obstoj kot v Ivanišinovem Oroslanu omejen na govorice, ki postopoma pojenjajo, dokler nihče več ne pomni tiste Ide, ki je imela otekle noge.

Specifike življenj teh likov seveda niso prenosljive, ampak odnosi, ki jih ti ljudje vzpostavljajo, njihovi načini komunikacije in načini, kako se vežejo drug na drugega in obenem prenašajo krivdo, želje in obžalovanje, so v okviru specifičnega konteksta pravzaprav zelo univerzalni. Dialogi so zgrajeni iz stvari, ki sem jih slišala v mestnih središčih, tam so tudi besede, ki sem jih sama izrekla v svojem zakonu … in ravno to je najbolj zanimivo, da je to specifično okolje s svojimi pastmi in brezni, obenem pa tudi zelo univerzalno okolje; in da lahko oboje soobstaja, kar literaturi omogoča, da preko zelo specifičnih zgodb ljudem ponuja možnost identifikacije, saj menim, da mora biti vsaka dobra zgodba hkrati izrazito specifična in tudi prenosljiva. Ker četudi je zgodba odraz nekega časa in prostora, pa ljudje kljub konstantnemu spreminjanju ne odstopajo prav dosti v svojih osnovah.

Pred časom sem se pogovarjala z raziskovalcem, ki na podnebno krizo gleda skozi literaturo, specifično skozi Shakespeara, saj čustvene kapacitete ljudi za soočanje s kriznimi situacijami ostajajo v mnogo pogledih pravzaprav enake. Četudi so stvari do določene mere zmeraj kulturno in časovno pogojene, ima vsaka dobra literatura možnost preseganja svojih specifik.

Zgodba se zmeraj bolj gosti, tem bliže je Ida odločitvi, da naredi korak naprej, prekine to blatno zakletev, ki jo je vrsto let hromila. Ritem se začne spreminjati nekje na polovici zgodbe, ko Ida reče prelomne besede: »A tokrat ne; odslej ne več« in za zmeraj prekine z navideznim statusom quo. Čeprav možnosti za nov začetek ni več, pa je to iskrenost, ki je prej ni poznala, ter priložnost za pomirjenost s sabo; in Ida jo vzame.

Ja, Ida nekega konstruktivnega koraka naprej ne naredi, ga ne more narediti, poseže pa po edini odrešitvi, ki ji še ostane – po pripovedovanju lastne zgodbe, opisovanju lastnega življenja, kakršno je resnično bilo. S tem nekako prvikrat zares prevzame lastno identiteto, zares postane to, kar je, ne le intimno, tudi javno.

»Res je, življenje je nepravična reč, ampak zavedanje tega, da je, ko na stvari pogledaš z distance, vse skupaj tudi precej hecno in absurdno, se mi zdi ne le pomembno, temveč predvsem zelo koristno.«

Kljub teži pa knjigi ne manjka humorja, četudi ne brez absurdnosti. Na koliko načinov smo ljudje kot jogurt?

Ha, ja, Ida na neki točki pomisli, da smo kot jogurt, kratkotrajni, pokvarljivi, ki ga na toplem slej ko prej raznese po vsej kuhinji. To izvira iz dejanske prigode mojega pradedka, ki je jogurt s pretečenim rokom uporabe pobral iz smeti, kamor ga je dala moja mama, in si ga nesel v sobo, kjer mu ga je potem kmalu seveda tudi razgnalo. To se mi je vselej zdela fina prispodoba življenja, je pa v tem tudi precej absurda, ja, saj tako v življenju kot v literaturi rada iščem humor v tragiki, pomembno se mi zdi, da stvari ne jemljemo tako blazno resno. To mi je dala Lucia Berlin in njen Priročnik za čistilke, ki sem ga prevajala v dokaj formativnih letih in s katerim sem preživela toliko časa, da se je na nek način hočeš nočeš prelil vame, sploh njena zmožnost iskanja hecnega v grozljivem, zmožnost, da stopi korak stran. Nikoli ne bom pozabila odlomka, v katerem njena sestra Sally, ki umira za rakom, kriči in hlipa in razbija krožnike, zganja skratka cel kraval, in ko jo Lucia vpraša, kaj se je zgodilo, ji Sally reče, da se je spomnila, da nikoli več ne bo videla oslov.

Dejstvo pa je, da nam za razliko od jogurta, če smo nezadovoljni s produktom, nihče ne vrne denarja …

Res je, življenje je nepravična reč, ampak zavedanje tega, da je, ko na stvari pogledaš z distance, vse skupaj tudi precej hecno in absurdno, se mi zdi ne le pomembno, temveč predvsem zelo koristno. Seveda ne govorim o tem, naj ljudje, ki se na primer znajdejo na balkanski begunski poti ali pred ostanki hiše, ki jim jo je odnesla voda, iščejo humor v svoji situaciji, pač pa o tem, da ti v trenutku, ko se zalotiš, da že tri tedne jočeš v blazino, ker ti je razpadel zakon, in se zaveš, da je to sicer grozljivo, a tudi vsaj malce hecno, to lahko pride prav. In prav v tem ravnovesju teže in lahkosti sem zasnovala Težko vodo.

Fotografija: osebni arhiv Nataše Burger Fotografija: osebni arhiv Nataše Burger
Intervju 12. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 14 min

Nataša Burger: »Igrati (se) je gonilna sila mojega življenja«

Nataša Burger je igralka, pedagoginja, pisateljica in predvsem mati ter ženska. Svojo igralsko pot je začela v Pragi, kjer je ustvarjala in živela kar 17 let. Pred slabim mesecem dni se je ponovno vrnila v svojo rodno državo. Nedavno je v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izdala žanrsko nedoločljivo knjigo z naslovom Igrati (se). Knjiga je lahko priročnik za bodoče igralke in igralce, morda je avtobiografija Nataše Burger, morda le nek nov pogled na življenje in delo igralke. A za presojo boste morali knjigo vzeti v roke in jo prebrati. Srečala sva se v Kavarni SEM, kamor je prikolesarila navkljub močnemu vetru. Sedla sva in začela klepetati ter kmalu ugotovila, da bi bilo pametno začeti pogovor snemati, saj bova drugače že vse povedala. In ko sva po dobi uri in pol snemalnik ugasnila, nama je bilo žal, da nisva povedala še več.

Ne znam pojasniti zakaj … Ampak, kadar imam na voljo ustvarjati daljše intervjuje, na začetku najraje vprašam, kdo je moj sogovornik. Zato: kdo je Nataša Burger?

Hmmm … Bom poskusila odgovoriti iz različnih perspektiv. Torej. Če izhajam iz človeško-družbenega pogleda, je Nataša Burger igralka, avtorica, ki je 17 let živela v Pragi in tam napisala tudi kar nekaj monodram. Je filmska in gledališka igralka, pedagoginja, ki uči na univerzi v Novi Gorici. Takšni opisi so zame nalepke. Če pa se preselim na eno drugo točko, pa bi rekla … Nataša Burger je bitje v ženskem telesu, ki ga zanimajo predvsem notranja potovanja, spoznavanje življenja, vedno znova je presunjeno nad nepredvidljivostjo, divjostjo življenjskega toka. In to bitje, ta Nataša, se uči slediti življenjskemu toku, mu slediti, se odzivati in predvsem mu zaupati ter se ne upirati. Zdaj bom spregovorila kot bitje v prvi osebi. Najbolj me zanima učiti se živeti v nekem specifičnem stanju ogroženosti, ki ni v tem, da se mi bo zgodilo nekaj slabega, temveč ogroženost v smislu čuječnosti, budnosti in pripravljenosti, da se soočim z življenjem. Če sem prisotna in odprta in imam pogum, potem vedno znova lahko sprejmem življenje takšno, kot je, in to me osvobaja. Življenje jemljem kot igro, kot nekaj, kar doživljam, pridobivam izkušnje in s tem izvem veliko o sebi in drugih.

Ampak ti dve Nataši … igralka in popotnica … V resnici druga brez druge ne moreta, kajne. Navsezadnje sta le ena oseba in morata sodelovati.

Živim v telesu. In zaradi telesa potrebujem ime, priimek, rojstni datum, poklic, družino, strukturo, jezik, deželo … S telesom doživljam svoje popotništvo. Tukaj na zemlji sem, da potujem, se spoznavam, sprejemam in ljubim sebe takšno, kot sem.

Popotništvo naj bo iztočnica za naprej. Če greva namreč dolga leta nazaj, v »preteklost« … skoraj 17 let nazaj. Vaš prvi odhod v Prago. Takrat je bila popotnica tista, ki je prevladala v Nataši Burger in jo brez strahu ter s pogumom pognala v tujino.

V resnici sem morala samo reči ja! Takrat sem se namreč poročila z Janezom Burgerjem, ki je v Prago odšel na študij režije. In temu sem se odzvala ter šla za njim. Sprejemnih izpitov na AGRFT nisem naredila, študirala pa sem na Filozofski fakulteti. In šla sem povsem na slepo za njim. A to me je nagradilo. Kajti septembra sem spoznala Jaroslava Duška, ki je bil direktor igralskega konservatorija. Rekla sem mu, da bi rada študirala igro in Jaroslav je rekal, pa daj. In tako sem začela študirati igro, se učila češko in nato po opravljenih sprejemnih izpitih nadaljevala v drugem letniku. To je bil moj prvi pohod v Prago. Po šestih letih sem odšla še na gledališko akademijo, kjer sem študirala smer avtorska tvorba in pedagogika. Bila sem ena izmed štirih, ki smo bili sprejeti. Pogoj, da sem lahko študirala, pa je bil, da sem v Sloveniji končala študij na Filozofski fakulteti.

Torej ste med Ljubljano in Prago pravzaprav že vse življenje.

Ja, res je! Ko se mi je rodil sin Nikolaj, sem se preselila v Ljubljano. Vendar sem malo po tem dobila vlogo v predstavi Mali zakonski zločin, ki sem jo igrala s profesorjem Jaroslavom Duškom. In to predstavo igram še danes. Torej že 18 let. A tu je nastala dilema, ostati v Pragi ali ostati v Ljubljani. In zaradi mojega takrat devetletnega sina je padla odločitev selitve v Prago, kjer sem se skupaj z Andražem Poličem ustalila. To je bilo leta 2006. In od takrat naprej sem bila v Pragi vse do danes. Pravzaprav sem nazaj v Sloveniji šele slab mesec. To je nekako moje popotovanje med dvema državama, dvema narodoma.

»Vsi smo igralci, nosimo v sebi dar igre z življenjem. To je nekaj, kar je z nami od prvega vdiha na tem planetu.«

Torej francoščina in Filozofska fakulteta sta bili prvi, potem Praga … ampak želja po igri pa je bila ves čas?

Ves čas! Tako je! Od majhnih nog sem ves čas nekaj ustvarjala in igrala. In ves čas me je zanimala igra. Sočasno pa sem jo vedno bolj povezovala s pedagogiko. Kot otrok sem se igrala, da sem učiteljica. Imela sem svoj razred. Ustvarila sem si učni načrt, si izmislila navidezne učence, pisala teste v njihovem imenu, jim dajala ocene, domače naloge, reševala njihove probleme itd. Cele popoldneve sem se ukvarjala z njimi, medtem ko šole pa sploh nisem marala. Ne osnovne, ne srednje šole, kaj šele faksa.

V bistvu ste se ves čas igrali. Kdo je igralka oziroma kdaj nekdo postane igralec ali igralka?

Vsi smo igralci, nosimo v sebi dar igre z življenjem. To je nekaj, kar je z nami od prvega vdiha na tem planetu. Življenje se igra z nami in mi z njim, v tem smo si partnerji in to je Ljubezen, ki nas prizemljuje ter uteleša. Fascinirajo me življenjske zgodbe. Kako mi ljudje igramo vloge v svojih življenjih. Kako se obnašamo, kakšne odnose imamo, kakšne drame, bolečine, radosti se pojavljajo. Seveda sem potrebovala mnogo let, da sem dojela, da je dober igralec tisti, ki to počne ozaveščeno. Vrže se v vlogo, jo na polno doživlja, vendar si obenem v sebi razširja še nek drug prostor, v katerem se naseli to tretje, in to je opazovalec. Torej prava igra je tista, ko se igraš in ne le igraš.

Kako pa je s tem v gledališču in filmu?

Prav to je tisto, kar me je fasciniralo. Da si v gledališču in v filmu lahko nemudoma nekdo drug. Drug lik, imaš drugačno ime, korenine … Da je to kot nekakšno potovanje skozi zgodovino človeštva. Tako sem recimo v neki francoski nadaljevanki igrala žensko, ki jo nacisti deportirajo in ob koncu ustrelijo. Spomnim se, da se v danem trenutku nisem mogla pretvarjati, da mi je strah. Morala sem biti v takšnem stanju, ki ga kot Nataša nisem doživela. Zato sem v sebi, v svojih celicah poiskala nek praspomin. Kajti ljudje smo med seboj povezani. Če se kot človek odpreš, potem znotraj sebe lahko najdeš marsikaj. Tudi tisto, česar na lastni koži nisi doživel. Kot nekakšen kolektivni spomin.

Torej kot igralka ves čas črpate iz sebe?

Hmmm … Sama sem vedno zelo previdna, kako to definirati ali pa na to odgovoriti. Črpam iz sebe. Kako drugače, imam le svoje telo. Vendar vprašanje je, kaj je v meni. V sebi nosim odtise svoje družine, prednikov, zunanjega sveta, ljudi, dogodkov, ki so me zaznamovali, spominov. Kje sem jaz znotraj vsega tega? To je skrivnosten proces, v katerega ni dobro posegati z razumom.

Če pravite proces … Kakšen je potem proces pri vas?

Največ izkušenj imam s filmom. Z vlogo se ukvarjam tako, da se najprej zelo dobro naučim besedila. Besedo jemljem kot fizično kretnjo, kot nekaj kar se poraja znotraj telesa. Beseda je povezana s telesom, ritmom, kretnjo. Če imam večjo vlogo, raziskujem predzgodbo svojega lika. Razmišljam o njem, o njegovem notranjem življenju. Ampak glavni del procesa pa nastaja v trenutku, ko stojim pred kamero. Sem pripravljena, ne ukvarjam se več z besedilom, zelo dobro poznam lik, ki ga igram in se lahko prepustim trenutku, soigralcu, svojemu notranjemu navdihu. Ne razmišljam več, igram se.

Omenili ste proces pri filmu ter da imate z njim največ izkušenj. Ampak kaj pa je tista osnovna razlika med gledališčem in filmom? Ali lik živi le za čas snemanja ali oživi tako kot pri predstavi, vsakič znova?

Gledališka predstava zaživi v celoti (eno ali dve uri) vedno znova. Predstava, ki sem jo že omenila in ki jo igram že 18 let, se je spreminjala skupaj z menoj. Saj sem se spremenila kot človek. In gledalci, ki so predstavo videli pred desetimi leti, jo sedaj lahko gledajo znova. No pri filmu pa gre za ponavljanje prizorov, malih koščkov, ki se strnejo v celote šele z končno obdelavo filma Torej pri filmu moram biti bolj osrediščena, zgoščena, saj imam manj časa in prostora za igro. Filmska igra zahteva od mene popolnoma drugačno kvaliteto natančnosti.

»Besedo jemljem kot fizično kretnjo, kot nekaj kar se poraja znotraj telesa.«

Omenjala sva razliko med filmom in gledališčem. Ampak v knjigi, ki je sedaj pred nami in je izšla letos aprila z naslovom Igrati (se), omenjate to razliko. Vendar preden se poglobiva vanjo, me zanima, od kod potreba po nastanku te knjige?

To je dobro vprašanje, ker sem pravzaprav vse skupaj začela že pred desetimi leti, ko sem prvič učila na univerzi v Novi Gorici. In tam se je vse začelo. Kajti ena od študentk mi je dejala, da bi morala pisati, zapisati. Ampak takrat se mi je zdelo to nepotrebno in nemogoče. Kako sploh zapisati način dela, če je delo del organsko-naravnega procesa. Nekaj let kasneje pa me je neka študentka prosila, da ji napišem kratek opis, kako delati z igralci. Odgovorila sem ji, da je to nemogoče napisati. In to, da sem jo zavrnila, me je spodbudilo, da sem začela razmišljati. Dobila sem občutek, da se moram potruditi svoje delovne procese zapisati. In tako sem začela. Moj načrt je bil, vsak dan malo. Na začetku mi je bilo mučno, grozno. Ampak vztrajala sem. Sčasoma sem doživljala pisanje podobno kot igralsko improvizacijo. Nisem imela vnaprej zasnovane strukture knjige. In pisanje se je odprlo. Torej nekaj napišem in vidim kam me to vodi, katera vrata se mi odpirajo. Tako se je postopoma porajala zgradba knjige: vpletla sem spomine na delo z vlogam, ki sem jih igrala, na vaje, ki so me najbolj navdihovale, avtorske tekste. Edina stvar, ki sem jo vedela od samega začetka, je bilo to, da je moje pisanje kot gibanje spirale, ki se začne z dihom. Presenečala sem samo sebe in si skozi proces pisanja ozaveščala svojo notranjo poanto, kaj želim predati bralcu.

Naj navedem primer: v Pragi je ulica, kjer sem se vedno spomnila na svojega pokojnega očeta. In tako sem se nekega dne, ko sem hodila po tej ulici, zopet spomnila na očeta ter se začela pogovarjala s svojim srcem. Nastal je dialog, ki sem ga kasneje umestila v knjigo.

Torej, spet sva pri trditvi, da ste se igrali. Tokrat s pisanjem.

Tako je! Igrala sem se in si dovolila, da v to knjigo lahko vključim vse, kar nagovarja mojo dušo. Takšen pristop me je osvobajal.

Knjiga je na nek način začela voditi vas.

Ja, pravzaprav res. Ker sem imela zaupanje in vero v to, da mi je dano, da knjigo napišem in speljem do konca.

Je izjemno zanimiva, ker je na nek način namenjena vsem. Študentje jo berejo kot priročnik. Potem je lahko spoznavanje Nataše Burger ali pa izpoved vas in vašega stanja v danem trenutku življenja. In to vse nenačrtno?

Popolnoma nenačrtno. In v tem smislu me je prav zato to pisanje tako veselilo. Ker sem ustvarila nekaj zase in obenem tudi za druge. In to kar ste dejali, mi je pogrelo srce, kajti ravno to vaše opažanje je tisto, kar sem želela doseči. Nastal je hibriden žanr, ki mi je zanimiv.

Kot igralka, ki ima za seboj že kar neko kilometrino … Kdaj ste dobili občutek, da to knjigo lahko napišete? Predstavljam si, da je za tako delo potrebna ne le zrelost, temveč tudi čas. To, čemur so včasih dejali modrost.

Takrat, ko sem se prizemljila. To pomeni, da samega sebe spoznavaš, se sprejmeš in ceniš. Zaveš se svoje edinstvenosti, svojega posebnega daru. Zaveš se ob tem, da je vsak edinstven, vprašanje je le, če se tega drugi zavedajo oziroma se dokopljejo do tega spoznanja. In ko se tega zavedaš, postaneš pogumen: mirno si rečeš, to je moja izkušnja, tako doživljam jaz. In na podlagi svoje odživete resničnosti si lahko dovolim o tem pisati ali se igrati, ne glede na zunanjo okolico, ne glede na to, kaj si ostali o tem mislijo. Mislijo naj si to, kar hočejo, mene to v bistvu ne zadeva več. Torej ceniti se moraš. Si nekaj neponovljivega, edinstvenega in originalnega. In vsak mora priti do tega sam.

Vendar pa ta knjiga ne pomeni konca igre ali kaj podobnega. Je le neko novo poglavje, kajne?

Ah, seveda ni konec. Delo me veseli in zanima. Rada ustvarjam z ljudmi, se igram z besedili v filmu ali gledališču … Hočem napisati tudi nekaj novega, že sem začela. Tokrat se bom spustila v spomin.

»Verjamem, da me zna v prihodnosti utrujati igra na odru ali pred kamero, da si ne bom želela več gledalcev, ampak igrala se bom naprej. Brez igre bi bilo življenje dolgočasno in nesmiselno.«

Ste kot igralka, ki je šla skozi toliko vlog, skozi toliko različnih življenj … Si predstavljate, da bi lahko odnehali? Da bi dejali … moram biti jaz.

Kot sem že povedala, ne dojemam, da lik, ki ga igram, nisem jaz. Vse te odigrane vloge so koščki mojega jaza. V dani situaciji ustvarjaš določeno vzdušje, slediš toku misli, poraja se ti ritem govora, tvoje telo spregovori. In tega se zavedaš in deluješ ozaveščeno. To je zame igra. Razlika pa je med tem, ali sem pred kamero ali na odru. Verjamem, da me zna v prihodnosti utrujati igra na odru ali pred kamero, da si ne bom želela več gledalcev, ampak igrala se bom naprej. Brez igre bi bilo življenje dolgočasno in nesmiselno.

Se torej ljudje ves čas igramo? Ali pa smo nato pozabili?

Ves čas igramo. Problem je le v tem, da smo na to pozabili in se poistovetili z vlogami, ki jih igramo. To je res tragikomično. Kar mislimo, da smo ta vloga, ki jo igramo. Prevzemamo ton, fizične kretnje, mehanske fraze, ki pritičejo dani vlogi. Vsi bankirji, telefonski operatorji, zdravniki, učitelji itd. govorijo približno iste stavke z enakim tonom in ritmom. Zato dojemam današnji svet kot zelo grotesken. Skratka, živimo v pozabi na svoje notranje božje bitje.

Nekateri igralci pravijo, da ob koncu filma ali predstave vlogo odložijo. Dejali ste, da so vloge ves čas v vas. Kaj pa ko je potrebno vlogo zamenjati?

Trudim se biti ves čas v sedanjem trenutku, ki tako ali drugače vsebuje preteklost in semena bodočnosti. Ko je potrebno zamenjat vlogo, si oblečem drug kostum, vstopim na neko drugo prizorišče in se igram s sabo, z drugimi v sedanjem trenutku. Vse moje vloge so del mene in se me dotikajo. Ne vem, če lahko ta proces sploh racionalno definiram ali pojasnim, mislim, da ne. Vem, da je vsa ta človeška tragikomedija del mojega življenja. Predvsem pa včasih, ko je vsega preveč … diham.

Ampak da pridemo do tega, pa potrebujemo čas in izkušnje.

Seveda. Včasih je treba trpeti, doživljati, se veseliti, jokati, kričati. Izkušnje, ki nam jih postavlja življenje, je modro sprejeti in jih doživeti. Kadar pred mano nastane nekakšna življenjska drama, jo poizkušam doživeti popolnoma in do konca. In potem jo lažje pustim za seboj. Torej predajam se življenju in sprejemam vse, kar se mi postavlja na moji poti.

In se ponovno igrate, kajne?

Točno tako! Igram (se).

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 8. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

O dveh Sylvijah

Pri založbi Mladinska knjiga sta letos izšli dve knjižni deli, povezani z ameriško pesnico ter pisateljico Sylvio Plath: v ponatisu prevoda Andreja Blatnika lahko znova beremo njen roman Stekleni zvon, v prevodu Lucije Stupice pa so izdali tudi roman Evforija švedske pisateljice Elin Cullhed, za katerega je dobila eno najbolj prominentnih švedskih literarnih nagrad, Augustovo nagrado. Tovrstna »dvojna pozornost«, usmerjena v Sylvio Plath, je gotovo dobrodošla poteza, saj gre nedvomno za avtorico, ki je zaznamovala, pustila svoj odtis ne le na feminističnih branjih literature, ampak je imela izjemen pomen za poezijo ter književnost samo. Njeni teksti so predočali podobo ženske, nesrečno ujete v vzorce patriarhalne represije svojega časa, razgaljali so rane žene v stiski, obsojene na obupen zakon, z omejeno možnostjo lastne kreativnosti. Prav tako predstavljajo njena besedila dragocen, senzibilen, čuječ in literarno unikaten vpogled v boleče labirinte tistih, ki trpijo za duševnimi boleznimi oziroma motnjami, še posebej pa roman Stekleni zvon razgalja krutosti (nekdanjega) kliničnega psihiatričnega zdravljenja. Stvaritve Sylvie Plath so s svojimi topikami več kot aktualne še danes, saj vzpostavljajo dialoge s perečimi, kdaj pa kdaj še vedno tabu problematikami.

Kmalu po svojem izidu in tragični smrti Sylvie Plath je roman Stekleni zvon (s tančico fikcije prekrit avotbiorafski zapis) postal izjemno priljubljena, tako rekoč kultna knjiga, ki so jo za svojo vzele feministike_ti, družbeni_e obstranci_ke, psihoanalitiki_čarke, itd. Njen kulturni pomen mnogi poznavalci_ke in teoretiki_čarke primerjajo s Salingerjevo knjigo Varuh v rži: obe deli izpričujeta pot zlomljenega, oviranega prehoda v odraslost, nagovarjata posameznike_ce, ki so tako ali drugače dobili status odpadnika_ce, obstranca_ke. A Stekleni zvon je na svoj način surovejši, bolj naostren; seveda, Varuh v rži je zgodba mladostnika, ujetega v družbene norme in kapitalistično utesnjenost, je nemirna zgodba uporniške hoje po robu, pa vendar je moškemu liku dana neke vrste (čeravno deviantna) svoboda, opcija izbire. Kar pa Stekleni zvon pokaže z zgodbo Esther Greenwood, je to, da ženske v petdesetih letih, predvsem tiste, ki so želele razvijati svojo kreativnost, niso imele zares prave izbire. Pravzaprav ni tako nenavadno, da je Stekleni zvon izšel isto leto kot Ženstvena skrivnost (Feminine Mystique) feministične avtorice Betty Friedan, ki je v knjigi med drugim opozarjala, kako so že priborjene pravice ameriških žensk po drugi svetovni (po vrnitvi moških iz vojne) počasi izginjale; ženskam je bil omejen dostop do višje izobrazbe, sodelovanja v produkciji, politiki, imele so manj lastnine, spodbujala se je predvsem njihova vloga gospodinje itd. Stekleni zvon je psihološko in literarno pretanjeno izrisan dokument svojega časa, podan skozi oči dekleta, ki, razpeta med nujo, normo in željo, poskuša ustrezati (spolnim) konstruktom svojega časa, a v vse večji frustraciji svoje neizpolnjenosti drsi proti samodestruktivnosti. Plath pelje svojo protagnistko skozi različne pasti in spektre življenja, skozi zgovorne, pomenljive dogodke, ki zrcalijo patriarhalno strukturo neke dobe: tako na začetku spremljamo Esther, ki skuša uspeti pri modni reviji, se prilagoditi svetu zabav, površinskosti, slediti takratnim standardom ženske lepote, nato s tesnobo opazujemo njena srečevanja s (predatorskimi) moškimi, ki vključujejo alkoholiziranje in zlorabo, dokler se z vso grenkobo ne soočimo z njenim psihičnim zlomom, ko ni sprejeta na pisateljski tečaj in se mora vrniti domov k svoji mami.

En izmed najbolj intrigantnih pojavov pri sami strukturi oziroma razvijanju romana Stekleni zvon je nekakšna negotovost, če beremo (mladostni) bildungsroman ali pravzaprav anti-bildungsroman. Da, junakinja gotovo »premosti« določene depresivne epizode, »preživi« psihiatrično zdravljenje, ki je že v startu (z neprimerno rabo elektrokonvulzivne terapije) privedlo do poslabšanja njenega počutja in posledičnega samomora, a konec daje neprijeten vtis, da se je pravi pekel za Esther šele začel, da bo znova nastopilo neurje po začasnem zatišju. Pa ne le zato, ker bralci_ke poznamo bridki konec Sylvie Plath, ampak ravno zaradi pisateljičine dvoumnosti, neizrečenosti, trpkosti, s katero zaokroži tudi roman. Ne navsezadnje daje knjiga mestoma vtis nezanesljive pripovedovalke, ki se izgublja v izkrivljeni realnosti svojih duševnih muk, nekoga, ki občasno namenoma skriva svoje misli, namene, zaradi česar je Stekleni zvon tudi poseben. Od nezainteresirane, skorajda »šolske« pripovedovalke do intenzivnega vpisanovanja doživetij in dogodkov: roman nas s svojimi valovanji in nihaji drži v napetosti vse do konca. Stekleni zvon pa, kot že rečeno, ni zgolj subtilno izrisovanje neke mentalne teksture, temveč je svojevrstno pričevanje svoje dobe, kritični pogled na norme petdesetih. Čeprav bi z distance lahko dejali, da smo v teku zgodbe skupaj z Esther zaprti pod steklenim zvonom, v njeno zadušljivo sfero, pa je knjiga prežeta z duhom hladne vojne; začne se ravno z usmrtitvijo zakoncev Rosenberg, domnevnih sovjetskih vohunov, v (romanseknem) zraku, atmosferi pa skozi pripoved vznika nekakšno občutje paranoje, negotovosti. Upodabljanje dogajanj znotraj psihiatrične ustanove, v kateri se nahaja Esther, pa z vsem nelagodjem ilustrira pomen (takratnega) psihiatričnega nadzora in represije, še posebej pa poudari odnos psihiatričnega diskurza do žensk, ki se jim je zlahka pripisala nevroza ali kakršna koli druga duševna motnja (sploh če so izstopale iz narativov, okvirov svojega časa), pokaže pa tudi, kako so nekatere psihične bolezni, depresije v bistvu izvirale iz omejitev, ki so bile vsiljene takratnim ženskam. Plath je vsekakor bila pronicljiva opazovalka človeške psihe, njeno zanimanje za duševnost ni bilo zgolj laično ali površinsko. To je spektakularno dokazala tudi v kratki zgodbi Johnny Panika in Biblija sanj (Johnny panic and the Bible of Dreams), ki na halucinatoren, skorajda fantazijski način pelje v podzemlje človeške psihe, v blodnjak sanj, potlačitev in strahu.

Sylvia Plath: Stekleni zvon (Mladinska knjiga, 2023, prevod Andrej Blatnik)

Roman Evforija, ki ga je elegantno poslovenila Lucija Stupica, pa se za razliko od Steklenega zvona ukvarja z zadnjim letom življenja Sylvie Plath, posveča se intenzivnemu notranjemu vrenju, mukam, ki so imele v pesteh pisateljico v obdobju pred njenim samomorom. Delo se predstavlja s klasično, preprosto strukturo prvoosebne (romaneskne) pripovedi, kjer skozi Sylvijine skorajda dnevniške misli, čustvovanja, doživljanja njenih interakcij z možem ter okolico linearno – z izjemo začetka, ki nastopa kot nekakšna Sylvijina pisna polemika s samomorom – v hitrem, berljivem tempu drsimo skozi dogodke v letu 1962. Seveda se tu in tam vključijo kakšni spomini in retrospekcije, vendar so vpeljani organsko, se hitro odvrtijo in ne motijo ravnega teka naracije. Tako na prvi vtis se zdi, kot da želi Cullhed predočiti, oživiti, na novo napisati pestrost, napetost Sylvijinega notranjega življenja, da si želi domisliti, o(s)misliti (skrivna) razmišljanja, prebliske njenega uma, duha, ki so morda ostali izzvzeti iz njenega dnevniškega, epistolarnega ali fikcijskega pisanja. Zlahka zaznamo tudi pisateljičin namen, da poudari Sylviino »borbo« z materinstvom, ki je mestoma nihala med popolno predanostjo hčeri in sinu ter občutkom ujetosti v to isto materinstvo in nesrečen, neenakopraven zakon s pesnikom Tedom Hughesom. Vendar onkraj občutljivosti za protagonistkino notranjost oziroma doživljanje ter gladko naracijo roman ne ponuja posebnega presežka. Seveda, roman lahko predstavlja zanimiv, svojevrsten vpogled v zadnje leto pisateljičinega življenja za tiste, ki morda z njo niso podrobno ali posebej seznanjeni, sicer pa je Evforija zgolj še en biografski zarez v persono Sylvie Plath, katere življenjsko zgodbo se je seciralo, preobračalo in analiziralo vse od njene tragične prezgodnje smrti. Zdi se, da je bila le redkokatera avtorica deležna takšnega obširnega voajerizma, kopanja po vsakem intimnem detajlu, dejanju in gesti, pri čemer je literarnost njenih del ostala v senci psihoanalitičnih, feminističnih, biografskih prekopavanj. Evforija v tem kontekstu ni neka izjema. V bistvu bi jo lahko primerjali s kritično medlo sprejetim filmom Sylvia (2003), ki je računal predvsem na turbolentno zgodbo toksičnega, a poetično plodnega zakona med Tedom Hughesom in Sylvio Plath, ter končno pustil gledalce_ke zgolj z idejami ženske viktimizacije in nerazumljengea, zatiranega genija ženske pesnice (Frieda Hughes, hči Sylvie in Teda, se je na ekranizacijo življenjske zgodbe svojih staršev odzvala s pikro pesmijo, ki obtožuje ustvarjalce filma – parafraziram –, da se hranijo s samomorom Sylvie Plath, nesrečo njene družine). Onkraj fokusiranja na biografske detajle ter »zoomiranja« čustvenih panoram se Evforija tako ne dvigne nad povprečje. In če se nam skozi branje sestavlja vtis, da poskuša Cullhed s svojim stilskim pristopom rekonstruirati, »emulirati« oziroma apropriirati govorico Sylvie Plath, se potem kaj hitro pojavi tudi spremljevalna misel, da je ta pisava slogovno šibkejša od težko ulovljive manire ameriške pesnice. Plath nas uspe v svoji fikciji, avtobiografskem pisanju in končno tudi poeziji osvojiti z rabo oziroma nenavadnim prepletom intenzivitete in distanciranosti, z vpeljavo čustvenosti, uravnane z racionalnim skeniranjem situacije, z nihanjem med maničnim zagonom misli in hladnim, skorajda nezainteresiranim dokumentiranjem. Cullhed tukaj ne zadane zares srži »plathovščine«, prevladuje predvsem nepremišljena vznesenost, naslovna evforičnost; tudi traba metaforičnih mrež in simbolov, ki skušajo zadeti pesničin notranji in poetični imaginarij, pojenja v neprepričljivosti, oziroma ne premore pesniške sile Sylvie Plath. Kakopak Sylvia v svojem interiernem monologu, v svojih mislih verjetno ni neprenehoma nizala genialnih stavkov, ironično-duhovitih, zaostreno surovih domislic o svojem življenju; a pri Evforiji se ne zdi, da bi pisateljica želela ujeti neke morebitne nepopolnosti Sylvie Plath – v vrtincu kaotične eksistence, izgubljanja v domestičnem okolju hoče pokazati ravno na njenega pozabljenega genija. A včasih pri poizkušanju ostrenja, preobražanja Sylviine persone, kombinirane z »njeno« govorico, zaide v banalnost, celo nekakšno vulgarnost, ki bi jo pri Plath sicer lahko pričakovali, a bi jo le ta zaobrnila z duhovitostjo, hladno, precizno umnostjo. Sama bi rekla, da še nihče ni napisal boljše zgodbe o Sylvii Plath, kot jo je skonstruirala ona sama. Pa ne govorim o njeni osebi ali osebnosti, ki je za nas druge tako ali tako neulovljiva, ampak o personi, ki reprezentira tako njeno delo, ustvarjalnost, kot tudi žensko v svojem času. Stekleni zvon je unikatna reprezentacija ženske, ki se boji uporabljati svoj glas, a ga vseeno zapisuje, je avtofikcijska transkripcija nekega realnega doživetja, ki deluje dnevniško, a je s svojimi poudarjenimi, pomenljivimi dogodki izrazito povedno poročilo svojega časa – od represivne zgodbe vzgajanja idelane ženske oziroma moške sopotnice, preko dominantnih psihiatričnih diskurzov nadzorovanja ženskega telesa in uma, do (jalovih) poskusov spolnega osvobajanja. Če je Plath s Steklenim zvonom, navidez drobno in krhko zgodbo, uspel veliki met povednosti in tlakovanja (novih) literarnih smernic (gotovo je odprla pot za mnoga kasnejša literarna dela s podobnimi podlagami in tematikami, kot je na primer Prekinjeno deklištvo Susane Kaysen), je Evforija preprosto inteziven utrip izseka iz njenega življenja, ki ne premore tolikšnih različnih (družbeno kritičnih) implikacij – onkraj osnovne zgodbe o domestični viktimizaciji. Seveda Evforije ne bomo odpravili_e kot nekvalitetnega čtiva – zagotovo je branje, ki te posrka vase. A končno te tudi hitro po branju izpusti, pušča v senci neponovljivih del Sylvie Plath.

Elin Cullhed: Evforija (Mladinska knjiga, 2023, prevod Lucija Stupica)
Ilustracija: Matej Lavrenčič Ilustracija: Matej Lavrenčič
Refleksija 6. 11. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Kako je Tolkien dal vetra prevajalcu Gospodarja prstanov

Ponoči sem se zbudil s hladnim potom na čelu in trajalo je, da sem utonil nazaj v spanec. Spet, tako kot predvsem zadnje mesece že dokaj pogosto. Krivi niso ne moška menopavza ne dolgi kovid ne sosedova petelina, ki se začneta v obcestno svetilko dreti ob pol štirih zjutraj. (Vedeževalsko sem ju poimenoval Pečenka in Obara.) Nespečnost je posledica tega, da mi je dobršen del možganskih vijug napolnil John Ronald Reuel Tolkien s svojim tisočplusstranskim špehom Gospodar prstanov, katerega tretjega prevoda v slovenščino, po prvem iz leta 1995 (Polona Mertelj, Primož Pečovnik, Zoran Obradović, Quatro) in drugem iz 2002 (Branko Gradišnik, Mladinska knjiga), sem se z radostjo v srcu in rožnatimi očali na nosu lotil pred kakšnima dvema letoma.

Prve izdaje izvirnega Gospodarja prstanov iz let 1954 in 1955 med zbiratelji dosegajo vrtoglave zneske (Vir: ttolkienlibrary.com)

Navzlic dejstvu, da me bodo nekateri oboževalci dela povaljali v katranu, ker sem ukinil Šajersko in Stopača, drugi me bodo vrgli v perje, ker so iz rangerjev nastali boršterji in iz Samwisa Samoved, tretji pa me bodo potem tako ozaljšanega zažgali zaradi veščjega kralja, Dežele ali pač že nečesa, mi ni žal, da sem sprejel breme. Navsezadnje tudi Frodo ni obžaloval odločitve, da odnese Edini prstan v Mordor. Se pa zdajle, skorajda na koncu poti, tik pred Sammath Naurom oziroma istočasnim izidom vseh treh delov pri Mladinski knjigi, počutim nekako tako kot on. Izčrpan, obtolčen, poštihan in bržda za zmerom vsaj malo predrugačen. Tole je bilo res, se opravičujem za zabelo, težka jeba.

Jezikovna bogatija in subtilnost sta močno nadstandardni za žanr

Gospodar prstanov je namreč le na videz »lepa pravca« za otroke, kakor ljudski glas v zatohlem Podalpju še vedno pogosto veli o fantazijski literaturi, čeprav se je začelo to zadnja leta vsled Igre prestolov in Veščeca malce spreminjati. Osrednja zgodba o prizadevanjih za uničenje glavarskega Prstana, v katerega je temnoangelski Sauron prelil dobršen del svoje nadnaravne moči, da bi zavladal ljudstvom pravljičnega Srednjega sveta, je namenoma dokaj enostavna in hitro dojemljiva. Nauki o tovarištvu, zaupanju višji sili in podobnem so na dlani, tako kot v mnogih epih in legendah, po katerih se je Tolkien zgledoval.

J. R. R. Tolkien okrog leta 1925.

Toda jezikovna bogatija in subtilnost sta kljub temu, da je roman v šestih knjigah nastal že pred sedemdesetimi leti, močno nadstandardni za žanr. Tolkien, univerzitetni profesor angleškega jezika in literature, elegantno prehaja med številnimi registri in z golim zvenom govorice oživlja premnoge like, naj bo to kmečki hobit Samoved, njegov bolj izobraženi rojak Frodo, starodavni vilinec Elrond, dobrodušni čarovnik Gandalf, njegov pretkani kolega Saruman, vzvišeni prestolonaslednik Aragorn …

Prelivanje izrazne bogatosti v prevod je bilo velik izziv, saj Samo pač ni smel zveneti enako kot Meri in Pipin, vilinec Legolas ne kot škrat Gimli in veseljaško bitje Tom Bombadil ne kot čemerni, dalekovidni gondorski namestnik Denethor. Prebivalci Mračnega lesa niso smeli govoriti kot enti v Fangorni, ti ne kot konjska gospoda v Rohanu, slednja ne kot kosmatonogi Deželani in dotični ne kakor zakotni hribovci. Ob vlečenju jasnih razmejitvenih črt v jezikovnih registrih sem prebil marsikateri tuhtav večer.

Že samo velike začetnice so me stale nekaj kilometrov živcev

Prav jezik leži v srcu Gospodarja prstanov. Tolkienov namen ni bil le napisati romana o uničenju Prstana, marveč ustvariti logično konsistenten svet, poln vzrokov in posledic. Za razliko od premnogih fantazijskih zgodb, naphanih z deus ex machina trenutki in izmišljenimi močmi, ki obstajajo predvsem zato, da je lahko pisec skozi like in dogodke razrešil neko zagato, Tolkien samozavestno razlaga najmanjše podrobnosti. In to v svetu, za katerega poznavalci vedo, da po zamahu daleč presega povest The Lord of the Rings, umeščeno na konec tretjega veka. Prav vidiš avtorja, kako probleme osvetljuje iz različnih zornih kotov, kakor bi jih utegnil nekoliko pozornejši bralec, jih analizira in jih razlaga z ustrojem lastne domišljijske dimenzije. In mehanizem, ki jo poganja, je prav jezik, to nevidno tkivo, ki nas povezuje in ki ga umetna inteligenca vse bolje posnema (inteligentni roboti so bili od nekdaj tisti, ki so se znali izražati kot ljudje!).

Režiser Peter Jackson je v letih 2001–2003 slovito filmsko trilogijo posnel po Gospodarju prstanov, v letih 2012–2014 pa še po Hobitu.

V Gospodarju prstanov ni pojma, ki ne bi imel razdelanega jezikovnega ozadja, ni besede, ki bi obstajala sama zase. Zakaj se reka, ki na eni strani zamejuje hobitsko Deželo, imenuje Brandavinica? Ker je to izkrivljena oblika vilinske besede Baranduin, »Zlatorumena reka« (sindarinsko baran = zlatorumen, duin = velika reka, angl. Brandywine). To je le en primer izmed dobrih tisoč dvesto, kolikor jih je terjal prevod Gospodarja, od imen, priimkov in vzdevkov prek krajevnih imen do predmetov. Vse z lastno jezikovno in navidezno zgodovinsko utemeljitvijo, ob čemer zbledijo malodane vsi avtorji fantazijskih in ZF del. Primerjati se ne more niti George R. R. Martin z vsemi petimi romani in dodatnimi zgodbami, kot so tiste v zbirki Ogenj in kri – kaj šele, če Gospodarju pridružimo epsko biblični Silmarillion.

Slovenski prevod Gospodarja je bil vsekakor nadvse zakompliciran, saj je bilo treba na številnih mestih loviti ravnotežje med Tolkienovimi navodili (nekaterih reči naj se ne bi prevajalo, druge napol …), lepim zvenom in zvestobo svetu. Že samo velike začetnice so me stale nekaj kilometrov živcev in sinaps, kaj šele sprotno in naknadno preverjanje ob sestavljanju stvarnega kazala, ki meri nekaj čez šestdeset strani. Človek, vilinec, škrat in trol so pisani z malo, jasno. Kaj pa Valarji, ki so v bistvu angeli – so to potemtakem valarji? In Nazgûli – Prstanove prikazni: je to vrsta bitij, enaka orkom in goblinom? Je Galadriel Gozdna gospa ali gozdna gospa? Imajo meči junaška imena po zgledu Ekskaliburja? In, hm hm!, če je Prstan živa entiteta z lastno voljo, kot je v knjigi jasno navedeno – zakaj se prva knjiga ne imenuje Prstanova bratovščina namesto Bratovščina Prstana?

Še malokrat sem se zbudil ob treh zjutraj, oštja!

Fotografija: Andraž Gombač

Tolkienova kultna trilogija Gospodar prstanov (Bratovščina prstana, Stolpa, Kraljeva vrnitev) te dni izide pri Mladinski knjigi. Sveže jo je poslovenil Sergej Hvala, uredila pa Darja Marinšek.