julij 2013 - AirBeletrina
Panorama 31. 7. 2013

Lestvica: Deset najprodornejših

Drage zveste bralke, dragi zvesti bralci – pozabite na točke zvestobe, pike in nalepke! Te vas nikoli ne bodo nagradile tako, kot vašo bralsko zvestobo nagrajujemo mi! Vrhunec vročega poletja smo želeli počastiti z najbolj vročo lestvico doslej. Najprej smo vam želeli ponuditi deset najboljših prizorov spolnosti, kar jih lahko najdete v literaturi. Nato smo vam želeli ponuditi deset najslabših prizorov spolnosti, kar jih lahko najdete v literaturi. A tisto, kar je za nekoga najboljše, je za drugega najslabše. Zato smo naredili presek in izpostavili tisto, kar je najpomembnejše: da so prizori prodorni.

Zmagovalec je bil tokrat izbran v en glas. Hkrati je razkrinkano tudi naše lažno svetovljanstvo. Če so vas vse lestvice do zdaj posiljevale s tujimi zmagovalci, je zdaj, pri najintimnejši, končno prišlo do absolutnega triumfa domačih. Samo da je domače in na poskok, zaseka, klobasa in brizgalna brizga! Če parafraziramo nekdanjega premiera, ki je »parafraziral« nekega drugega premiera: »Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najbolj prodorni.« In smo!

1. Vitomil Zupan: Menuet za kitaro

 

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (Ana Baraga)

Zgrabil sem jo za roke, jih zvil, da je klecnila in kriknila od bolečine, z levico sem jo podržal nad zaboj za kurivo, z desnico sem pa segel po dolgo kuhalnico nad zabojem v žličniku. Udaril sem po napeti riti, počilo je, ona pa je kriknila hripavo, drugače kot prej, udaril sem še enkrat in še enkrat po gibajoči, migajoči gmoti njene oble riti. Nič ne vem, kaj mi je šinilo v glavo: segel sem po robu njene srajce in jo potegnil do vratu navzgor – spodaj je bila naga. Z levico sem držal njene zvite roke in srajco, pa lase menda tudi, z desnico sem ji pa nalagal batine po okroglinah njenega mesa, ki je začelo rdeti, proge so se risale na rožnato kožo, tisti cvet se je odpiral in zapiral pod udarci, spuščala je zamolkle krike, grgrala je in renčala, vse pa je teklo v enakomernem ritmu.

Ne bomo lagali: k soglasnemu prvemu mestu je bržkone pripomogel film Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni, ki je veličastno ekraniziral zgornji opis, pa tudi prenekatero drugo sočno zgodbo iz romana, ki se je na naši lestvici sicer že znašel med najboljšimi začetki. Uredništvo deli skoraj povsem soglasno občudovanje do lika in dela Vitomila Zupana. Za nekatere se je ljubezen začela med gimnazijsko uro slovenščine, ko se je učiteljici nerodno zataknilo ob besedi sirček. In nato se je nadaljevalo ob spoznanju, da je le malo slovenskih romanov tako dobrih ter le malo življenj pisateljev tako veličastnih. Da o njem še ni bilo posnetega dostojnega biografskega filma, je čudo, ki ga ne razumemo niti tisti, ki se sicer nadejamo, da smo prišli kar se da blizu slovenski kulturi.

2. Marjan Rožanc: Hudodelci

Marjan Rožanc: Hudodelci (Ana Baraga)

Tedaj se mi je ženska vrnila. Pričakoval sem, da se bo umaknila mojim nogam in potegnila svojo rit v kot, a zgodilo se je ravno narobe: primaknila se mi je, tako da sem jo v ritmu poskakujočega vagona s stopali že trl po stegnu. /…/ In res, ko sem ji preložil nogo v naročje, je hitro zavihnila krilo navzgor, da mi je stopalo zdrsnilo naravnost med njena razgreta stegna. Potem je stegna samo še stisnila in že sem lahko migal samo še s palcem, ki je bil v poskakujočem vagonu dovolj živahen in prodoren; konec nogavice se mi je pri priči ovlažil od sokov, ki so ji prepojili hlačke, seveda, če jih je sploh imela na sebi. /…/ Zadovoljnejša, kot je bila ta trenutek, ta babnica kratko in malo ni mogla biti; samo ko bi to res še trajalo in ko bi bila še naprej tako nepredirna tema, v kateri ni bilo mogoče nič videti, nič vedeti. Pod temi pogoji — tako sem čutil — se je bila pripravljena packati z vsakim in zmerom, ne da bi naredila en sam odločnejši gib ali se izdala z enim samim glasom. Samo to so bili pogoji, ki jih nisem mogel sprejeti, zame so postali sčasoma ponižujoči in neznosni. Vsaj toliko sem ji ga moral položiti v roke, da bi bilo končno jasno, kaj pravzaprav delava in kaj pravzaprav tako hudičevo godi. In da je vse to pravzaprav le sprenevedava uvertura, ker so tu še jajca, vse polnejša semenčic, ki hočejo na pot, a veljajo veliko bolj njej kot meni. Še preden pa sem vstal, si odpel bavtaro in začel strašiti s svojim razjarjenim klincem, so me že aretirali.

Če bi šlo samo za Vitomila Zupana na prvem mestu, bi lahko rekli, da je šlo za naključje. Vendar Rožanc kot viceprvak tokratne lestvice daje slutiti, da ljudje na področju spolnosti radi ostajamo domačijski. Da imamo sicer radi tujo modo, tuj smisel za humor in da bi z velikim veseljem uvozili kakšnega tujega politika, v najintimnejši zadevah pa radi ostajamo na domačem, kranjskem terenu. Zgornji citat nam daje vedeti, da Rožančevi Hudodelci niso samo črna drama o informbiroju in kriminalu in dokaz, da je bilo življenje v rajnki državi sicer naporno in krivično, vendar (vsaj z literarnega stališča) presenetljivo razburljivo, temveč tudi okence, skozi katerega lahko poljubno dolgo opazujemo prizore iz jugoslovanske seksualnosti. AirBeletrina vsem ljubiteljem in ljubiteljicam stopal poklanja zgornji coitus interruptus. Naj vam tekne!

3. Apulej: Zlati osel

Apulej: Zlati osel (Ana Baraga)

Medtem me je ona nežno vabila in pokrivala s poljubi, sladko golčala, me požirala z nagajivimi očmi, potlej pa dahnila:
»Imam te, imam, moj golobček, moj vrabček!«
In s temi besedami mi pokaže, da so neumne moje misli in prazen moj strah. Zakaj kar se da tesno me je objela in me sprejela vsega, zares vsega!
Kolikokrat sem umaknil zadnjico, da bi ji ne storil kaj hudega, tolikokrat se je v hlepečem naletu spet pritisnila obme, me držala za ledja in se še tesneje privijala k meni, tako da sem, pri Herkulu, že pomislil: saj me je vendar premalo, da bi nasitil njeno slo, in spoznal, da Minotavrova mati zares ni kar tako brez razloga uživala v prešuštvu z bikom, mukajočim ljubimcem.

Le kaj bi vroča AirBeletrinina lestvica brez dobre stare bestialnosti? Lucija amaterska čarovnica po nesreči spremeni v osla in tako sproži njegovo divjo, satirično-komično pustolovščino, pravi »roman ceste«, ki pred bralci razgali celotno grško družbo tistega časa. V oslovski koži Lucij spozna resnično, surovo naravo ljudi, ki je v pravem pomenu zverinska – Izidini misteriji, katerih nauk daje oslovim doživetjem in drugim vložnim zgodbam ter anekdotam nekakšno celovitost ter poskrbi tudi za nekoliko bolj resen, svečan konec, svoje posvečence učijo, da je človek brezumno bitje, ki mu vlada nenasitna pohota. Nič čudnega torej, če si petična gospa zaželi ljubljenja z oslom in če se na koncu izkaže, da je ves Lucijev strah zaman – njegov veliki oné babe ne bo raztrgal ali ubil, pravzaprav jo bo še komaj prav zadovoljil in povsem izčrpal ubogo garaško žival. In prav tako tudi ne more biti nobeno presenečenje, kaj bo storila, ko se bo Lucij v svoji človeški podobi, potem ko mu je nazadnje le uspelo zaužiti vrtnico, ki edina lahko razbije čarovničin urok, vrnil k njej po repete – nagnala ga bo, kakor je … khm … dolg in širok.

4. Jonathan Littel: Sojenice

Jonathan Littell: Sojenice (Ana Baraga)

Prišlo mi je nenadno in sunek mi je izpraznil glavo, kakor žlica, ki strga po notranjosti mehko kuhanega jajca. /… / Gorgonina glava, nepremični Kiklop, čigar edino oko nikdar ne pomežikne /…/ Če bi le lahko še vedno dobil trdega, sem si mislil. Svojega tiča bi lahko uporabil kot kol, utrjen v ognju, in oslepil bi Polifema, zaradi katerega sem Nihče. A moj tič je ostal neaktiven, bil sem, kakor bi okamenel.

Če vas literarni svet vsaj malo zanima, pred nekaj leti niste mogli zgrešiti Sojenic, velikega in velikokrat nagrajenega romana, čigar avtorske pravice so bile za angleški prevod vredne šestmestnega števila. V francoščini napisani roman v Barceloni živečega ameriškega avtorja judovskega porekla v ospredje postavlja Maxa Aueja, doktorja prava in zapriseženega nacista. Med branjem se lahko naslajate nad eruditskim poznavanjem zgodovine, nazornim (sadističnim) opisom grozot druge svetovne vojne (ekskluzivno: z vidika storilca in ne žrtve!) ter perverznih spolnih praks, ki segajo vse do Auejevega incestnega otroštva. In če so bili Francozi nad delom navdušeni, jim je anglosaški in germanski svet očital, da s tem le izkazujejo svojo vsem dobro znano galsko perverznost. Pozabite na temačne kotičke interneta – privoščite si Sojenice. Kritičarka New York Timesa jih je primerjala s spomini poveljnika Auschwitza Rudolfa Hössa, ki bi jih napisal slab imitator Geneta in de Sada ali devianten pripovedovalec Ellisovega Ameriškega psiha po tem, ko je večkrat gledal Nočnega portirja in Preklete. Hja, ob takem opisu se pa tudi tisoč strani ne zdi več tako veliko, kajne?

5. Elfride Jelinek: Učiteljica klavirja

Elfride Jelinek: Učiteljica klavirja (Ana Baraga)

Je res, kar piše tukaj, da mu hoče v zadnjico poriniti jezik, ko bo okobal sedel na njej. Klemmer ne more verjeti, kar je pravkar prebral, in vali krivdo na slabo osvetlitev. Ženska, ki tako igra Chopina, ne more napisati kaj takega. Ampak ravno zaradi tega, ker ni nikoli počela ničesar drugega, kot igrala Chopina in Brahmsa, si želi ženska natančno to. Zdaj si prosi posilstva, ki si ga predstavlja bolj kot stalno naznanilo posilstva. /…/ Na Klemmerjevem kamnito trdem kurcu bi se ženska rada zadušila, medtem ko bo tako stlačena, da se ne bo mogla premakniti niti za centimeter. /…/ Pisno in samo pisno si predstavlja, da bo šel celo tako daleč, da jo bo poscal. Čeprav se bom sprva verjetno upirala, kolikor mi bodo pač dopuščale tvoje spone. Nadaljuj, počni to z mano pogosto in bogato, dokler se ne bom več upirala.

Preden nas obtožite, da je naša lestvica nekorektna, bi vam radi povedali, da smo upoštevali tudi ženske kvote. S posebnim veseljem na seznam dodajamo avstrijsko Nobelovo nagrajenko, ki bi se ji večji del Avstrije najraje odrekel. Žensko, ki je še pred grozljivimi kletmi, ki se odpirajo na Avstrijskem, opozarjala, kako perverzen duh se skriva v državi, ki je potlačila svoj zgodovinski spomin in se ne spominja več druge svetovne vojne. V državi, kjer je lepa kulisa, začinjena s pravo mero nacionalizma ter spodobnosti, najsvetlejši cilj, politična korektnost pa je pomembnejša od pravičnosti. V domovini mrtvih glasbenih virtuozov s svojimi posesivnimi materami živijo učiteljice klavirja, ki, ker ne morejo razbiti krasne kulise, ki jih obdaja, razbijajo same sebe. Avtodestrukcija naroda se seveda začne z avtodestruktivnimi posamezniki. In za ponosno kuliso se vedno skrivajo ponižani posamezniki.

6. A. S. Puškin: Skrivni zapiski A. S. Puškina

A. S. Puškin: Skrivni dnevnik (Ana Baraga)

Eden mojih največjih užitkov je, da ležim na hrbtu in imam tik pred očmi samo osrčje med hlebcema. Njena glava je v mojih dimljah, moja glava v njenem presredku. Moj jezik zlahka doseže ščegetavec, če pa denem glavo malo nazaj, tudi špranjo, iz katere se cedi ambrozija. Vendar zdaj počivava. Kar zaspal bi takole, a resničnost ne da. Kako slastno je videti vse podrobnosti špranje, vdihavati njen vonj in čutiti vroče dihanje v svojih dimljah.

»Jazos, kako fino so ga pa tile kojni srali,« navadno dene sloven(celj)ski bralec, ko se mu v roke zavali kako škandalozno čtivo, po možnosti polno izprijenih aristokratskih aktov. Ta na videz neposredni krik v svojih nedrjih skriva več kot zgolj refleksno izpolnitev potrebe po nekakšni zahtevani reakciji ali opravičilu nad bralno izbiro. Bolj kot to gre za privoščljivo ogorčenje, češ, kar poglejte to silno perverzijo, kako jasno se boči nad mentalnim horizontom vseh teh fensi tujcev, ki se tako radi kitijo s svojimi veličastnimi historijami in kronanimi glavami. Potem pa taisti bralec, nesrečni sin majhne matere Slovakije (če pred tem še ni naletel na tole domačijsko lestvico) poprime za Skrivne zapiske in nenadoma ne prhne ne bev ne mev. Ginekološko popotovanje po carski Rusiji, ki ga je (ali pa ga ni – Rusi stavijo in upajo na slednje) spisal Aleksander Sergejevič Puškin, je tako popoln hibrid obupanega kesa in mesenega ekscesa, da ga trpinčeni slovanski duh preprosto mora obrajtati in to v kontemplativni ter solidarnostni tišini.

Ah da, tu so se ušteli politični očetje neslavno preminulega panslavizma – ako bi bilo vezivo namesto z manifestnimi pamfleti podmazano z ranjeno erotiko nesmrtnega oboževalca »špranje«, bi ga še danes vsi skupaj fino srali tja do daljnih žganjetočev Vladivostoka.

7. Matjaž Zorec: Kaj mi delaš

Matjaž Zorec: Kaj mi delaš (Ana Baraga)

 Nikamor se nisem nikoli tako hiperpotentno kurčil, nikamor se ne bom, zame je vse le še tvoja ena in edina in edinstvena pička, nebesni vpičkohod v njeno neupomljivo drobovje. Štrlečo žnablo ima pod ščegijem, da se je lahko oprimem, ko me hoče ta prečrnjena luknja od tvoje pizde zauhati vase. Jao joj, tako prelita, vesoljno potopljena pičoza, mislim si, ko sem te obdeloval povsod, na klitobunkici, prezarivajoč pičkino izpraznjeno torpedno cev in s sredincem v ritni luknji, lilo ti je, kot bi odprl pipo, iz riti si scala hudournik fuk soka. Prostoren pizdin rudnik, vesolje je počilo na veliko z izpuhtenim in parajočim pičkunskim prdcem, vanjo se bo zapičkalo po svoji zaobrnitvi vase.

 Dame in gospodje, ni se vam treba bati za bodočnost naroda. Vse skrbi so odveč, ni vam treba živeti v strahu, da so jebači in jebačice moderne dobe na vrhuncu svoje spolne moči preveč zdelani od prekernega dela in preveč raztreseni od neskončnega klikanja, da bi jih radostno onegavljenje sploh še zares zanimalo, ni vam treba trepetati pred mislijo, da so zlati časi perverznosti za nami, da viktorijanstvo doživlja svojo renesanso ali da nas čaka dolga pusta doba novega konzervativizma. Matjaž Zorec je s svojo tako imenovano fuk odo dokazal, da mlajša generacija lahko suvereno meri tiče s prvaki erotičnega žanra. Mož, ki ima vedno na dosegu roke odvratno metaforo ali dve, je radostno in brez zadržkov posilil slovenski jezik in v pušeljc avtohtonih kosmatosti prispeval novo mokrocvetočo rožico. O tem, koliko pomladi bo doživela, bo bržkone sodila literarna zgodovina, do takrat pa uredništvo AirBeletrine predvsem damam priporoča obisk kakšnega glasnega branja. Če boste imele srečo, vam bo avtor zaupal, da je po novem spet samski.

8. Stephen King: Dark Tower

Stephen King: Dark Tower (Ana Baraga)

Grozen, goltajoč hlad je sunil vanjo; bilo je, kakor bi bila pofukana z ledeno svečo … »Daj no,« je zasopla, »ne boš me posilil. Ne boš. Bi me rad pofukal? Jaz te bom pofukala. Pofukala te bom, kakor še nisi bil! Pofukala te bom do smrti.«

Najbrž na tej lestvici nekako niste pričakovali knjige Stephena Kinga, ampak ko jo boste prebrali v celoti, se boste najbrž strinjali, da je to pravzaprav še ena od bolj logičnih potez, če je v tem, kar smo vam danes dali v branje, sploh kakšna logika, ki presega naše najbolj skrite želje. Kvečjemu boste še kak drug odlomek želeli pripisati nespornemu kralju grozljivke. Kingova serija Dark Tower (»Temni stolp«) sicer precej odstopa od njegove tipične v-malem-ameriškem-mestecu-se-začne-dogajati-nekaj-čudnega zgodbe in sodi bolj v kategorijo popularni-pisatelj-nima-več-svežih-idej-zato-začne-reciklirati-stare, toda poskus se je očitno dobro posrečil in nastala je zanimiva sestavljanka horrorja, fantazijske pustolovščine, znanstvene fantastike in vesterna. Tako King zdaj veselo oznanja, da gre za njegov magnum opus. Če mu verjamete ali ne, akt med temnopolto shizofreno invalidko ter demonom je prilezel na osmo mesto naše lojtrce, kar ponovno dokazuje, da je za moške eden najplodnejših virov groze ženska seksualnost. Najprej ženski užitek, predvsem pa igra zavojevanja in podrejanja, kjer se pričakovane vloge lahko hitro obrnejo na glavo. In takrat se lahko zgodi, da se tički čisto zares spremenijo v krhke ledene svečke.

9. Emmanuelle Arsan: Emanuelle

Emmanuelle Arsan: Emanuelle (Ana Baraga)

Z nenavadno zanesenostjo je Emmanuelle sprejela na svoj razgaljeni trebuh, na vrat, na obraz, na usta, v lase in na roke dolge bele in dišeče curke, ki jih je zadovoljeni ud končno izbruhnil. Kazalo je, da jih ne bo nikoli konec. Zdelo se ji je, da jih čuti, kako ji tečejo po grlu, kako jih pije … Prevzemala jo je čudna opojnost. Brezsramna naslada. Ko je spustila roko, je moški s končki prstov prijel Emmanuellin klitoris in jo potešil.

Emanuelle, sladka Emanuelle, ki odstira nežne koprene seksi nostalgije. Za analogno generacijo, rojeno v osemdesetih, prvo kegljanje kognitivnega »junfra«, se pravi iniciacija v erotiko, ni bila le preprost klik do spletnih trdakov. Treba je bilo prelisičiti starce in ostati pred televizijo, dokler se ni zavrtelo kaj, kar bi se vžgalo v plapolajočo najstniško betičko. Tiste najbolj srečne je v ta novi sončni in sočni svet zazibal legendarni mehki pornič Emanuelle. In ko s(m)o kasneje ugotovili, da je bil posnet po avtobiografski knjigi mlade soproge francoskega diplomata ter da je knjiga še boljša (in bolj didaktična), je bila plaha deviškost že veselo na onem svetu. Žal se je na koncu izkazalo, da je avtor Emmanuellinih eskapad kar diplomat sam, a kar je bilo, je bilo. Seme (!) je bilo že zasejano.

10. Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman

Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman (Ana Baraga)

Nekaj minut pozneje se njen oče vrne k njej in jo zgrabi za boke … S svojim nabreklim penisom boža mehko brazdo med njenima ritnicama in ji zraven šepeta, da bo kmalu na vrsti ona in jo bo bolelo veliko bolj kot vse, kar je doslej doživela. /…/ Svojo ritko zdaj moli proti očetovski roki, ki ji boža anus in vanj vtira gost, verjetno mehčalen vazelin ali pa morda afrodiziak, a v vsakem primeru ji je izjemno prijetno, ko jo najprej drgne z enim in nato z dvema prstoma. Takrat pa jo zbode v zadnjico in reče: »Ni pravičnega razloga, da ne bi dal tudi tebi seruma užitka, ki so ga bile deležne vse najine šolarke.« Potem ji obenem masturbira analno rožo in ščegetavček. Hitro razdražljiva mladenka se pri priči razvname, da z blagimi sunki ziblje svoja ledja, medtem ko se ji vulva omoči s sluzjo, njeno dihanje pa postaja vedno bolj sunkovito in vedno manj diskretno /…/

Slovenija je pač res majhna država, vsi smo med sabo tako ali drugače v sorodu, da je bil incest že od vsega začetka obsojen na dno tokratne AirBeletrinine lestvice. Pa čeprav gre za analni S&M incest/posilstvo. Uredništvo je zazdehalo in zamahnilo z roko: »Eh!« A tudi mi brez oklevanja priznamo, da Sentimentalni roman Alaina Robbe-Grilleta prestopa meje telesne in duhovne vzdržljivosti svojih literarnih junakov, pa tudi meje bralčevega potrpljenja in radovednosti. Kako zelo? Tako, da je založba Fayard knjigo objavila kar nerazrezano. Gre za literarno različico najhujše torture-pornografije, kar je morete izbezati z mračnih hodnikov interneta; oris sveta popolne šovinistično-fašistične utopije, v katerem bogati beli Zahodnjaki vladajo in posedujejo ženske, jih inkvizicijsko mučijo, se nad njimi pervertirano izživljajo, jih posiljujejo in pobijajo ter v tem strašansko in brez slabe vesti uživajo. Tako da pravzaprav nismo imeli dosti možnosti pri izbiri prizora za lestvico – gre za enega redkih prostovoljnih (ali vsaj napol prostovoljnih) spolnih odnosov v knjigi, ko oče svojo hči dokončno »izobrazi« za vlogo, ki ji je bila namenjena – da bo nadomestila svojo umrlo mamo. Verjamem, da že komaj čakate, kaj vam na uredništvu pripravljamo naslednjič …

 

 

LITERATURA:
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro: (na petindvajset strelov). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975.
Marjan Rožanc: Hudodelci. Maribor: Obzorja, 1981.
Apulej: Zlati osel (Metamorfoze). Prevedel Primož Simoniti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997.
Jonathan Littell: Sojenice. Mladinska knjiga 2010. Odlomek preveden po: klik. Prevod: AirBeletrina.
Elfriede Jelinek: Učiteljica klavirja. Prevedla Martina Cajnkar. Ljubljana: Študentska založba, 2003.
A. S. Puškin: Skrivni zapiski A. S. Puškina. Prevedel Milan Jesih. Maribor: Obzorja, 2000.
Matjaž Zorec: Kaj mi delaš. Revija I.D.I.O.T., številka 9 (2013).
Stephen King: The Waste Lands. The Dark Tower III. Plume 1992. Prevod: AirBeletrina.
Emmanuelle Arsan: Emmanuelle. Prevedel Brane Kovič. Ljubljana: Delo, 2004.
Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman. Prevedla Mateja Seliškar Kenda. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2011.

Kritika 26. 7. 2013

Dolgo prozno delo, s katerim je nekaj narobe (Neil Gaiman: Ameriški bogovi)

Naslovnica slovenske izdaej Ameriških bogov

Pohvalil jih je Georg R. R. Martin in pohvalil jih je William Gibson, prejeli so manjšo goro nagrad, predvidenih za žanre, ki jih imajo radi najstniki in moški, ki nimajo namena odrasti.Ameriški bogovi Neila Gaimana, dobrih deset let star roman, ki ga bolj leni med nami to poletje lahko beremo sveže prevedenega v slovenščino (prevod: Boštjan Gorenc), se skratka lahko pohvali z žigom odobravanja številnih poznavalcev književnosti, ki noče biti klasična v klasičnem pomenu besede. Če bi hoteli biti svetoskrunski, bi lahko rekli, da je pred nami slabih šesto strani idealnega poletnega branja. Če pa bi hoteli biti nekoliko bolj idealistični, bi lahko rekli, da je pred nami mamljiva skrivnost v mehkih platnicah, ki se nam ponuja v pretres in za minimalno ceno ponuja popotovanje, za katerega bi sicer morali odšteti težke denarce, ali, bog ne daj, zanj plačati z življenjem.

 

Neil Gaiman je človek, ki ga je težko ne imeti rad. Pri svojih dvainpetdesetih se še vedno zdi kot nekoliko zasanjan fant, ki ima rad zgodbe in mačke ter ima na svojem Facebook profilu namesto opisa delovnega mesta zapisano, da bo s časom odrastel in si poiskal resnično službo, do takrat pa si namerava predvsem izmišljevati stvari in svoje izmisleke zapisovati. Je eden tistih ljudi, ki dajejo občutek, da je vredno vztrajati pri svojih otroških fantazijah in da ni povsem nujno, da se sočasno s staranjem začnemo z dvomljivo samoumevnostjo zatekati k zagrenjenosti in depresiji, ki se tako radi predstavljata kot realizem.

 

Gaiman, tujec v tuji deželi, Anglež, ki se obsedeno oklepa svoje angleškosti z naglasom vred, si je zAmeriškimi bogovi želel napisati roman o priseljencih, roman o tem, kaj se zgodi, ko nas izkoreninijo in presadijo. In želel si je, ne prvi in ne zadnji, obvladati zapleteno umetnost pisanja romanov. Želel pa si je tudi nečesa nekoliko manj skromnega: napisati ogromno, razpadajočo zgodbo, peščenjak mitemov, celoto, ki se kruši in drobi, ker ne zmore vzdržati svoje glomaznosti, knjigo, ki bo Amerika, veličastna in heterogena in tako sijajna, da ji nihče ne bo zmogel očitati, da ji primanjkuje smisla.

 

Kot marsikdo, ki se je pisanja lotil z ambicijo napisati protoameriški tekst, se je tudi Gaiman zatekel k romanu ceste. Zatekel se je v svet, kjer imata pokrajina in vreme primat nad dogajanjem, v svet, ki je velik in prostran ter s svojo nezapopadljivostjo hkrati grozi in tolaži. V svet, ki je zmožen ustvariti samo en tip junaka, ki ga že leta srečujemo v fantazijah najstnikov obeh spolov, ki še ne razumejo zares, da izgubiti vse, kar te je vezalo na dom, samo po sebi ne prinaša svobode, ampak večinoma zgolj slabo voljo.

 

Ameriški bogovi so v tem smislu seveda kliše. Cesta je dolga in zamotana, moški je temačen in osamljen, ženska je mrtva, nasprotniki in zavezniki pa težko razločljivi. Vsi Američani so v resnici tujci, kot smo ljudje tujci drug drugemu, kot-da-skupna naracija ameriške zgodovine pa je površno zlepljen mozaik iztrganih mitov različnih dob, ki tekmujejo med seboj in tudi s časom, ki si vztrajno prizadeva, da bi jih izbrisal.

 

Čeprav z Ameriškimi bogovi potujemo po že premerjenem ozemlju in sem v tri tisoč tristo štiriindvajsetih znakih s presledki, kolikor jih do zdaj tehta pričujoča recenzija, o njih povedala komaj kaj pohvalnega, v skušnjavi reči, da je knjiga dobra. Med izobraženci se sicer govori, da slabo književnost najlažje prepoznamo po neposrednosti, saj nas ne spremi po zamotanih ovinkih kognicije do težko prigaranega spoznanja, temveč nam ga potisne v roke kar takoj, mi pa, ki nas je življenje izučilo, da so podarjene stvari brez vrednosti, knjigo razočarani odložimo na polico in si obljubimo, da bomo prihodnjič izbrali bolj razsodno. Ameriški bogovi marsikaj povedo naravnost. Neskrupulozno razsipajo s spoznanji in življenjskimi resnicami, s tezami in hipotezami, z neobrušenimi dialogi in za dobro vago navržejo še kakšen kliše. In vendar z nekakšno osupljivo lahkostjo in lepoto pripovedujejo zgodbo o tem, kako se vse, čemur je namenjeno propasti, obsedeno bori za preživetje. So knjiga, ki govori o zgodbah, ki se krčevito upirajo pozabi, knjiga, ki se s temi zgodbami hrani, ki skrbi zanje, jih lošči in vzdržuje ter jim s tem dodeljuje nekakšno nežno dostojanstvo.

 

Morda bi bilo bolje, če si Ameriški bogovi ne bi želeli biti roman. Gaiman, ki je ljubiteljem stripa serviral mračnjaško klasiko Sandman, veliko ve o tem, kako napisati dober strip, in zdi se, da se tega vedenja ne more otresti tudi, kadar ga ne piše. Ameriški bogovi so namreč zgodba, ki je zelo lepa, vendar premalo gibka v besedah, da bi svojo lepoto lahko ustrezno prikazala v romanu, v mediju, ki ne nagrajuje s sliko.

 

V uvodu je Gaiman zapisal, da je roman dolgo prozno besedilo, s katerim je nekaj narobe, kar za Ameriške bogove brezpogojno drži. Drži tudi, da imajo zgodbo, ki se pod svojo težo drobi in razpada, da so prostrani in neobvladljivi, da ogromno ponudijo, a jim ne uspe zagotoviti vsega ponujenega. Pred časom se je govorilo, da na HBO lahko pričakujemo njihovo ekranizacijo v šestih sezonah. Čeprav je Gaiman govorice zavrnil, morda še vedno lahko upamo, da bomo imeli v bližnji prihodnosti priložnost videti isto zgodbo, tedaj brez pomanjkljivosti.

 

 

Ameriški bogovi
Neil Gaiman. Prevod: Boštjan Gorenc
Izdaja:
Sanje

Prevajalec:

 

Refleksija 18. 7. 2013

Nelson Mandela: Razpetost med življenjem in politiko

Naslovnica slovenske izdaje Dolga pot do svobode

 

V dneh, ko se veliko govori o poslavljanju nekdanjega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele in se njegova družina prepira o zapuščini, se mi je zdelo smiselno potopiti se v avtobiografski tekst Dolga pot do svobode (1994, slovenski prevod 2010). Poleg tega, da bom tako lahko iz seznama odkljukala še en temeljni tekst postkolonialnega diskurza (novinar Daily Telegrapha je umestitev radikaliziral na način, da je Mandelovo knjigo razglasil za obvezno čtivo) in se soočila z mitom o Nelsonu Mandeli, me preganja še nekaj.

 

Vsakič ko bom na cesti zaslišala vzklike o svojih deklicah ali pa ko bo nekdo nenadejano z roko segel v njune lase, se bom spomnila pohoda stotisočev ljudi v Južni Afriki avgusta 1992, ki so na veliki trati pred vladnimi stavbami zahtevali prehodno vlado in torej izničitev apartheidskega režima. Spomnila se bom tudi tega, kako je Mandela hitel na sestanek z gospo Thatcher, saj velja za izjemno malenkostnega glede točnosti. Točnost je namreč po njegovem znamenje spoštovanja do osebe, s katero se sestaneš, hkrati pa je na ta način želel dokazati zmotnost zahodnjaškega stereotipa o Afričanih, češ da so znani po svojem zamujanju.

 

Toda zdaj navajam zgolj primere iz zadnjega dela te samoosmišljujoče knjige, ki zaradi avtorjeve sramežljivosti – deliti svoje najbolj notranje z zunanjim svetom – bolj kot estetski maniri sledi etičnim odločitvam in tako med drugim kaže tudi dostojanstveno življenjsko držo. Dve leti po tistem, ko so Mandelo izpustili iz zapora, torej leta 1992, je javnosti oznanil, da se bo ločil od svoje žene Winnie, po dotiku katere je v času služenja zaporne kazni na otoku Robben Island neskončno hrepenel. »Tvoja lepa fotografija še vedno stoji približno pol metra nad mojo levo ramo, ko ti pišem. Vsako jutro z nje obrišem prah, kajti ob tem imam prijeten občutek, da te ljubkujem, kakor v starih časih,« se Mandeli zapiše v jetniški celici. Toda ko je obdobje refleksije in statičnega časa v zaporu minilo, Mandela po odsluženi kazni ne sede v avtomobil in Winnie ne odpelje stran od zadušljivega vzdušja v Johannesburgu, kakor je obljubljal in sanjaril, temveč se ponovno začne razdajati množicam.

 

Ob ločitvi v izjavi za javnost Winnie omenja kot »tovarišico Nomzamo«, s katero sta sklenila zakonsko zvezo v odločilnem času boja za osvoboditev v državi, zaradi pritiskov njune predanosti boju za odpravo apartheid pa nista mogla uživati v običajnem družinskem življenju.

 

Proti koncu knjige in še posebej v tistem delu, ki se tiče časa po njegovi izpustitvi iz zapora, se Mandela iskateljsko zapre. Poprejšnje obžalovanje zaradi let, preživetih v zaporu, in celo namigovanje, da je politika zgolj pretveza za izogibanje svojim odgovornostim, izgovor, ker za družino ne moreš poskrbeti, kakor bi hotel, se prelije v vdanost v usodo, podoživljajoče obujanje sebe kot drugega, ugasne: »Kot sem pozneje dejal na poroki svoje hčerke Zindzi, se zdi, da je usoda borcev za svobodo takšna, da imajo nestabilna zasebna življenja. Kadar je tvoje življenje boj, kakor je bilo moje, ostane le še malo časa za družino.«

 

Tovrstno odločitev je Mandela, sodeč po avtobiografskem zapisu, najbolj obžaloval. V ospredju Poti do svobode torej ni mesijansko opevanje lastne izrednosti niti prikazovanje zunanje, južnoafriške resničnosti, temveč dialog s samim seboj, če ne že žalostinka zaradi izgubljene intime in izgubljenega časa z družino. Mandela si lastno povnanjenost in posledično odmik od Winnie razloži na način, da se je Winnie poročila s človekom, ki jo je kmalu zapustil; ta moški je nato postal mit; nato pa se je ta mit vrnil domov in izkazalo se je, da je kljub vsemu le človek. Čeprav je bila Winnie zaradi domnevne ugrabitve in sodelovanja pri napadu obtožena na šestletno zaporno kazen, Mandela ni podvomil o njeni nedolžnosti in je krivdo za razhod prevzel nase.

 

Daljnega leta 1976, ko so se razmere na otoku Robben Island nekoliko umirile in so oblasti Mandeli dovolile vzgajati vrt ter mu celo priskrbele semena, je Winnie napisal dve pismi o še posebno lepi sadiki paradižnika in o tem, kako jo je iz nežnega semena vzgojil v odporno rastlino, ki je obrodila temno rdeče plodove. Nato pa je, bodisi zaradi kakšne napake ali pomanjkanja nege, rastlina začela veneti in hirati in njen vzgojitelj ni mogel storiti ničesar, da bi jo znova spravil k sebi. Ko je na koncu odmrla, je odstranil korenine iz zemlje, jih umil in zakopal v kotičku vrta. »Nisem hotel, da bi najin odnos sledil usodi te rastline, pa vendar sem čutil, da nisem bil zmožen negovati mnogih najpomembnejših odnosov v svojem življenju. Včasih človek ne more storiti ničesar, da bi rešil nekaj, kar mora umreti,« se zapiše pesniku Mandeli v najintimnejši slutnji, ki se je kasneje tudi uresničila.

 

Ko bo nekdo z navidez nevidno roko segel v lase mojih deklic, samo toliko, da začuti, kako mehki so, samo toliko, da vstopi v temni nevidni gozd, bom pomislila tudi na Mandelino žrtvovanje, ki ga je z naravnim pisateljskim talentom, verjetno izhajajoč iz svojevrstne mešanice poguma in vdanosti v usodo, najlepše podal preko vzgajanja paradižnikov. Neke noči, ob odprtem oknu, prisluškujoč vlakom, saj vremenskih napovedi že dolgo ne berem več, sem se podobno odzvala tudi na pismo svojega nekdanjega ljubimca, s katerim sva v nekem drugem življenju, kakor kakšna Simone in Sartre, popoldneve preždela v postelji, božala mačke in brala knjige: »Bila sva divja kombinacija, vendar zdaj nič več. Včasih moramo, kot bi dejal Mandela, pustiti, da stvari odmrejo. Lahko noč.«

 

Dolga pot do svobode
Nelson Mandela. Prevod iz angleščine: Jedrt Maležič
Izdaja:
Sanje

Prevajalec:

Panorama 17. 7. 2013

Knjižna potovanja: Balkan

Če pripadate generaciji, rojeni po Titu, ali morda celo tisti, ki je na svet privekala v devetdesetih letih, obstaja velika verjetnost, da drži naslednje: prvič, s pojmom jugonostalgija se ne identificirate, kajti kako biti nostalgičen v odnosu do obdobja, ki je na vas pustilo zgolj medel odtis v času najnežnejših let ali pa niti tega ne? In drugič, v šoli se niste učili srbohrvaščine (jezika, ki je do današnjih dni tako ali tako že izumrl, na njegovem pogorišču pa so zrasli štirje »novi«), zato, kadar berete književnosti naših nekdanjih bratov, ne posegate po izvirnikih.

 

Skušam si vas naslikati v mislih, preden se skupaj odpravimo na mini knjižno pot po nekdanji Jugoslaviji, moram vedeti, kdo so moji sopotniki, da bi vedela, kaj vzeti sabo. Vnaprej vam moram povedati – in glede na moja ugibanja o vas vam bo bržkone odleglo – da naše potovanje ne bo imelo ničesar z jugonostalgijo. Ne obstaja jugonostalgična literatura, je zgolj dobra in slaba literatura. Mi bomo, kakopak, izbrali dobro. In izbrali bomo takšno, ki obstaja tudi v slovenskem prevodu.

 

V Črni gori, »kjer se strelja ob verskih praznikih in kjer ljudje verjamejo, da je vse, kar je pametnega, napisal Njegoš«, nas najprej pričakata dva najbolj prodorna pripadnika t. i. črnogorskega literarnega buma, to sta seveda kontraverzni Andrej Nikolaidis s svojim romanom Mimesis (2006) in carverjanski Ognjen Spahić z romanom Hansenovi otroci (2011). Pozor: medtem ko bo Nikolaidis iz vas gotovo zvabljal salve smeha, si velja nekoliko trpek roman Spahića prihraniti za konec potovanja, za jesen.

 

Da bi spoznali oblegano Sarajevo, posezite po romanu Elijev stol (2008) Zagrebčana (še bolj pa svetovnega popotnika) Igorja Štiksa. V tem romanu boste na sledi ljubezenski zgodbi z razsežnostmi grške tragedije, ki vam ne bo dala miru, dokler je ne preberete do konca.

 

Zaneslo nas bo tudi na Hrvaško, četudi avtorice, ki jih bomo tu omenili, tam že lep čas ne živijo (z izjemo ene) in bi jih morali iskati po Amsterdamu, Ameriki in kdo ve kje. Seveda govorimo o trojici Ugrešić/Drakulić/Rudan, o »hrvaških čarovnicah«, kakor so jih v devetdesetih žaljivo označevali mediji, ko so skušali diskreditirati te izjemno prodorne literatinje in publicistke. Vedrana Rudan vas bo s svojo žolčnostjo predramila v romanu Ljubezen na zadnji pogled (2005), zanimivo literarno študijo o moško-ženskih odnosih, Slavena Drakulić bo v vas prebudila lakoto z romanom Okus po moškem (1998), Dubravka Ugrešić pa bo v romanu Ministrstvo za bolečino (2005) pokazala, kako so razpad Jugoslavije na lastni koži doživeli tisti posamezniki, ki so ob pričetku vojne emigrirali v tujino.

 

Za konec poti (ali za začetek) vas prepuščam branju eseja srbskega klasika Danila Kiša, ki govori o tistem, kar je za prostor nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo, žal tako zelo značilno, o nacionalizmu. Danilo Kiš vam bo povedal, kako nacionalista prepoznati, iz česar sledi, da boste vedeli tudi, kako se mu izogniti in se posvetiti stvarem, ki prinašajo več zadovoljstva: denimo potovanju brez premikanja, potovanju po knjigah.

Kolumna 10. 7. 2013

Barbari pred vrati knjižnic: poletno branje proti branju povsod in vedno

Barbari berejo (Ana Baraga)

Ko človek poleti stopi v knjižnico, se vanj hitro zaleze malo tistega prvinskega strahu in jeze, ki sta morala nekoč navdajati snobovske civilizirance ob pogledu na opustošenje, ki so ga za sabo puščali barbari. Nekaj resnično divjega, razpuščenega je v ideji »poletnega branja«. Potem ko so bili ljudje celo leto vljudni in produktivni v svojih družbi koristnih službah, ko so si morali vsak teden sproti zapomniti, v katerem supermarketu so piščančji zrezki v akciji in v katerem dobiš ob nakupu treh kokakol eno gratis, potem ko so celo pomlad na fitnesu kurili odvečno maščobo, ves ta čas pa se neprestano odrekali počitku & užitku, je zdaj zanje končno napočil (fanfare!) Veliki čas poletnih književnih bakanalij. Prebrali bojo vse, če je le videti kot gromozanski špeh, ki ga je napisal ta in ta avtor, čigar prejšnje knjige so se prodale že v milijonih, ali pa ima točno tako zgodbo, kot je trenutno moderna. In seveda, knjig si ne bojo šli nabrat v knjigarno, ampak bojo izropali in posilili knjižnice.

 

Poletno branje (Ana Baraga)

Fenomen poletnega branja poganjata najpogosteje dva izgovora in prav težko se je odločiti, v katerem od njiju je več sprenevedanja. V tistem rednih bralcev, ki si poleti želijo oddahniti od čtiva, ob katerem je treba razmišljati, ali v tistem »poletnih bralcev«, ki v drugih letnih časih preprosto ne najdejo časa za branje. Če se samo na kratko ustavim pri prvih. Biologija in medicina sicer nista moji močni področji, pa si vseeno upam s precej gotovosti dvomiti, da bi se zaradi visokih temperatur ozračja možgani poleti segreli do te mere, da ne bi bili sposobni poglobljenega, kompleksnega branja. Če slučajno se, si lahko še vedno omislite poceni prezračevalni sistem (medicinski termin je menda lobotomija). Če pa na dopustu resnično uživate v lahkotnem branju, pa si za božjo voljo priznajte, da ne gre zgolj za poletno romanco in »bodite ekskluzivni«, kot se tem razmerjem reče na ulici dandanes. Živimo v demokratični družbi, kjer si lahko vsak svobodno izbere svoj strup. Ker je pravzaprav pri vsem tem še najbolj komično to, da gre danes v veliki meri za bralce, ki jim vrhunec visoke in težke literature predstavljajo knjige Paula Coelha ali pa vsakoletni kresniški nominiranci.

 

Kar se tiče »poletnih bralcev«, pa si poglejte tole stran ali pa tole galerijo pa mi povejte, kako pogosti so tovrstni prizori branja v javnosti, branja takorekoč mimogrede, pri nas? Dobro, res imamo razpreden in učinkovit sistem javnih knjižnic, kjer za take ljudi profesionalno poskrbijo; toda iti v knjižnico brat je dejanje z jasnim namenom in ciljem ter svojim kosom časa, ki pa ga tem ljudem v njihovem običajnem, nedopustniškem življenju menda kronično primanjkuje. Čeprav jim v resnici še bolj primanjkuje znanja iz osnov etimologije, sicer bi se, medtem ko svoje potovalne kovčke polnijo s kupi in kupi žep-nih izdaj, zavedli očitne absurdnosti celotnega projekta. Kopalke nimajo žepov, poslovne obleke pa dovolj in dovolj globoke.

 

Žepna sirenca (Ana Baraga)

Toda kako poletnim bralcem, ki živijo v Sloveniji, kjer nam očitno manjka tako bralne kot urbane kulture, razložiti, da za branje ni treba izumljati (dodatnega) časa ali jemati dopusta? (Kar je vseeno še vedno lažje, kot jim razložiti, da lahko kdaj resnično preberejo tudi kaj »težjega«.) Da je mogoče brati tudi še drugače kot tako, da nam kombinacija kreme za sončenje in človeškega potu močita strani knjige, da se te lepijo na prste in cefrajo, da iz knjige počasi nastaja neužitna solata in da se tisk sproti briše in paca, da je treba hiteti z branjem, preden izginejo ključni opisi izgube protagonistkine nedolžnosti s strani njenega očarljivega, a nekoliko patološkega ljubčka? Ker je v resnici čisto dovolj tega časa, ki ga vsak dan izgubljamo med vsakodnevnim potikanjem po svetu in najbrž čas še nikoli ni imel toliko prostora, kjer lahko teče povsem v prazno, kot ga ima danes. Samo da takrat prej sežemo po pametnem telefonu ali kakšni drugi igrački kot pa po knjigi.

 

Ko me torej ljudje resno vprašajo, kdaj najdem čas, da lahko preberem toliko, kot preberem, najprej resno odgovorim, da je branje pač moje delo in da ne morem biti merilo zanje. Potem pa smrtno resno povem, da časa ne iščem, ampak berem povsod in vedno ter da je to edini razlog, da kot kaka baba s sabo zmeraj vlačim torbico. (In ker knjige, kakršne sam rad berem, redko izdajajo v žepni obliki.)

 

Zato mi ni mar, če moram na sestanek ali zmenek čakati deset minut ali pol ure – hej, ponavadi pridem celo deset minut prej.

 

Zato si včasih privoščim, da v čakalnici pri zdravniku hladnokrvno spregledam, da je sistem naročanja na minute smiseln edino, če ljudje pridejo razumnih par minut prej, preden so naročeni, ali pa potem vsaj ne pričakujejo, da jih bodo vsi ostali spustili mimo samo zato, ker so oni pač prišli že ob desetih, čeprav so naročeni šele ob tričetrt na jebeno eno (okej, hladnokrvno najbrž ni najboljši opis).

 

Zato čisto dobro razumem, da šoferji LPP ob treh popoldne v ponedeljek do moje postaje preprosto ne morejo priti hitreje.

 

Zato me ne razočara, če se izkaže, da predavanje o Vezljivosti afektivnih glagolov v poeziji Antona Martina Slomška ni tako zanimivo, kot je nakazoval naslov.

 

Zato me ne gane, da nimam vozniškega izpita in povsod hodim peš, ker se tako lahko zmeraj kje tudi ustavim.

 

Zato ne gnjavim, če je M. na stranišču več časa, kot ga je porabila za to, da je spila tiste tri pire.

 

Zato se mi nekdo, ki zunaj sedi na pijači ali celo kosilu sam in s knjigo, nikakor ne smili, ker nisem mnenja, da je nujno žalosten in osamljen.

 

In si tudi zato puščam zanemarjeno brado, nosim črne majice in imam na ušesih pogosto slušalke – da v kupejih vlakov in čakalnicah, na hodnikih in na avtobusih, na postajah in klopcah ljudje potlačijo vsak nagib, da bi klepetali z mano o vremenu.

 

 

In zato grem jutri zjutraj na dopust s kindlom, ki pa bo najbrž ostal na dnu nahrbtnika, se bom pa z dopusta gotovo vrnil s kakšno papirnato knjigo ali dvema, da ju preberem doma, ko bom imel čas.

Panorama 7. 7. 2013

Knjiga priznanj: Borut Golob

Borut Golob je frajer. Sam pravi, da ne edini. Pred njim jih je bilo že mnogo. Tistih, od katerih se uči pisateljevanja.

Kaj še?

Aja, rad ima Kranj, ker je to »znosno mesto za crkavanje.«

In kaj še?

Mah, še ogromno (soka). Ampak naj bo tole za uvod dosti. Predvsem zato, ker Borut Golob, avtor – frajer, ki se je z žmohtnim prvencem »Smreka bukev lipa križ«, leta 2010 uvrstil med kresnikovo deseterico in letos z romanom »Raclette« še med peterico, Knjigi priznanj ne prizanaša. Njegova predrzna (ne)milost jo ohranja ne samo pri življenju, ampak tudi v kondiciji. Ta, pa ne glede na to, kakšne sorte je, ostaja seksi.

Ime: Borut Golob.

Zadnja knjiga: Če ta, ki sem jo prebral: Thomas Bernhard, Moje nagrade.

Kje ste odraščali?

Kranj.

Kaj ste študirali in kje?

Kot absolvent ruščine in nemščine na FF se nato vpišem in diplomiram na najbolj nesmiselnem študiju na tem svetu: novinarstvo. FDV. Ker? Enostavno: lahko sem si sam izbral in sestavil predmetnik. Kompilacija družboslovnega študija torej, ne novinarstva.    

Kje živite in zakaj?

Kranj. Znosno mesto za crkavanje.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

»Smreka bukev lipa križ« je zavestno in načrtno prijazno napisana burleska. Sramoten, nizkoten kompromis. Samocenzura. To sem storil zato, ker mi je bilo kristalno jasno, da sicer nikoli nikjer ne bom uspel najti založnika.

»Raclette« je erupcija. Tokrat iskrena, čeprav še vedno nekoliko cenzurirana. Takšno knjigo lahko napišeš izključno enkrat.

Čakam svoj prvenec.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Kava, cigareta, pes.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Skrajna redoljubnost.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.

Levi’s 501. 

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Poudarjam, da se omejujem na obdobje po letu 2000:

Philip Roth: Človeški madež

Michel Houellebecq: Možnost otoka

Jonathan Franzen: Svoboda

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Ne.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Povedal: svojega prvenca. Prekleto dobro vem, kaj govorim. Namig: ne govorim o individualizmu. Le-tega prepuščam amebam.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Železniška postaja v Kranju. Če to je navdih.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Od Homerja do … je minilo nekaj časa. Ne izogibam se vprašanju. Nimam namena biti cinik. Trenutno … morda Amerika, kar je logično. Najpomembnejše civilizacije so v določenem zgodovinskem trenutku zapustile najmočnejši vtis. Grki v 4. stoletju pr. n. št, Rim pol tisočletja kasneje, Francija v 18. stol., danes Američani. Postavljajo dobra vprašanja. Oh … odgovori. Zakaj že Douglas Adams pove … včasih humoristi vejo ogromno, kajne? Dvorni norci …

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Nimam pojma. »Smreka …« je bila napisana v tovarni na viličarju, za »Raclette« – prisežem – se mi niti ne sanja, kdaj.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Nimam razgleda na Bohinjsko jezero v mesečini.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Od bifeja »Viktorija« na kranjski železniški postaji proti tirom.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Brez zamere, ampak … poudarjam, ponovno: res nimam namena biti cinik, toda takšno sranje ne obstaja.

Opišite svoj idealen dan.

Ne me zajebavat.

Opišite svojo večerno rutino. 

Pijača, cigareta, pes.

Ste vraževerni?

Ne.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Tobak.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Voltaire. Plačal bi mu pijačo in ga vprašal, kaj si misli o Molieru.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Ogromno pekočih feferonov. Če bi žrl kremšnite, ki jih ne, bi nanje stresel chocolate habanero.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Sranje. Elipsa, seveda.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Ne bom.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Žrem drek. Za denar nato opisujem njegov okus.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Pet nasvetov Philipa Rotha. Naj jih sami najdejo.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Nisem kurbir. To me jezi. Zaenkrat.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Zajebal sem prejšnji roman. Med »Smreko …« in »Raclettom«. To mi gre na živce. Leži na hard disku. Morda bi ga lahko predelal … če bi ukradel koncept Hellerju.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Montaža 5. 7. 2013

Ko generacija YOLO sreča ljubezen

Prizor iz filma Klip

Morda v nekem drugem svetu velja pravilo, da denar obrača svet. V mojem svetu ima, tako se mi zdi, gonilno vlogo ljubezen. Ljubezen obrača na različne načine, enega od njih pa si je mogoče ogledati v srbskem filmu Klip režiserke Maje Miloš, ki ga te dni predvajajo v ljubljanskem Kinodvoru. Film pripoveduje o srbski mladini, ki odrašča ob stalni spremljavi alkohola in drog, njihovi medsebojni odnosi pa odpirajo ostro vprašanje, če ljubezen pri današnji mladini še obstaja, sploh pa, kakšna je njihova ljubezen? Kakšna je naša ljubezen? Stara sem osemnajst let in namen tega pisanja ni postavljanje znanstvenih tez. Rada bi le napisala nekaj o ljubezni generacije, ki jo v ospredje postavlja film Klip.

 

Film je prejel dobre kritike iz dveh razlogov. Prvič: podal je realno stanje enega dela družbe. Brez olepševanja in brez pačenja. Drugič: v filmu so prikazani tako igrani kakor tudi resnični dokumentarni prizori, ki so vsebini dodali težo. S stališča tehnične dovršenosti film ni poslastica; fabula ni tekoča in jasna, razpravljali pa bi tudi lahko o kakovosti posnetega, ki gledalcu zgolj nameče gola dejstva v obraz. Točno to pa nas vedno znova preseneti in pretrese. Osrednja junakinja je srbska najstnica Jasna, ki prihaja iz opustošene srbske province. V središču njenega sveta je zabava s prijateljicami, sploh pa je večina njene pozornosti namenjena vrstniku Đolu, ki pa se mu, in to je najbolj pretresljivo, ne zna približati drugače, kakor da mu v uporabo ponudi svoje telo. Seks pred pogovorom, video pred prvim pogledom v oči.

 

Film se zagotovo v veliki meri približa resničnosti življenja določenega dela moje generacije, pri čemer je seveda jasno, da ne gre soditi te generacije, temveč tisto, ki jo je vzgajala. Ali bolje rečeno: tisto, ki je ni. Ki ji ni dala dovolj pogovora, topline in ljubezni, ki ji ni znala privzgojiti občutka za samospoštovanje. Raje jo je pustila pred televizorjem, turbofolk posnetki in za računalnikom, kjer je vsak posamezni mladostnik moral sam izoblikovati svoj prav in narobe. Na da bi mu pri tem kdo, razen nič manj zmedene družbe vrstnikov, pomagal.

 

Vsaka družba vzpostavi svoje vrednote in prioritete, pri čemer mladostniška norost ni nič obsojanja vrednega. Kdaj, kako, s kom in čim so seveda vprašanja, ki zadevajo posameznika. Ob tem pa se ne moremo izogniti kratici YOLO (you only live once) – živiš samo enkrat, torej smo tudi samo enkrat mladi, in služi kot moto dobršnemu delu mladih. Gre za načelo, ki je preseglo svoj prvoten namen. Kratica se je namreč sprevrgla v odličen razlog in hkrati opravičilo, da brez občutka za odgovornost počnemo stvari, ki prinašajo tudi negativne posledice. Ne vem, kako škodljiv je ta moto, in tudi ne bi sodila o dolgoročnih posledicah, ki ga ima. Vem pa, da je na račun takšnih načel marsikateri predstavnik moje generacije izgubil svoje ambicije, voljo, ponos in družbeni položaj. Saj ne gre za to, da poprejšnje generacije ne bi poznale približkov YOLO, a z današnjega gledišča se vseeno zdi, da so priznavale (ali bile primorane priznavati) določeno avtoriteto, pa naj bo to družina, šola, cerkev ali okolje domače vasi. Ali pa je kratica YOLO vedno obstajala, le skrivala se je v drugih sloganih, kakor denimo seks, droge in rock’n’roll, kdo ve?

 

V eni svojih pesmi mladi reper Armin Ferizovic, ki pripada moji generaciji, pravi približno takole:»Obstali smo v generaciji, kjer je zvestoba zgolj tetovaža, ljubezen le še citat in laž nova resnica.« Na to sem se spomnila ob koncu filma. Ker se Jasna poljublja z drugim fantom, Đole z njo fizično obračuna. Kljub temu da jo je pretepel do krvi, se po nekaj minutah (spet brez besed) ponovno zbližata. Film se konča z njunim poljubom. Vse skupaj deluje celo osladno, saj je na tem mestu, ko vidimo že čisto vse slabo, tovrsten konec precej nepričakovan. Gledalec ne ve, ali se tiho veseli za Jasno, ki si je končno priborila Đolov poljub in njegovo pozornost (in ker je v njenem svetu ta konec najsrečnejši možen), ali naj se zamisli nad svetom, ki uči, da je za ljubezen vredno prestati poniževanje in gorje, saj je sam cilj tako posvečen, da so na poti do njega dovoljena vsa sredstva. Ob tej primerjavi seveda pomislimo na pregovor, ki pravi, da je v ljubezni in vojni dovoljeno vse. Mar smo med tem pristali tudi že na njuno enačenje?

 

Ljubezen te generacije, tudi moje, bo lahko vredna žrtev šele tedaj, ko se bomo naučili imeti radi sebe.