Tik je šel v gozd po drva je strip Rama Cunte, med drugim glasbenika in gozdarja, tokrat pa ustvarjalca besedila stripa, ki je sicer njegov književni prvenec, in Mihe Hančiča, striparja in ilustratorja, tokrat zadolženega za risbo. Zasnutek stripa je bil izbran na razpisu za izvirne stripe in risoromane založbe VigeVageKnjige in posledično v letu 2022 ugledal luč sveta.
Naslovni junak Tik, ki, kot izvemo med stranmi stripa, spada med tako imenovane tike, je po osnovnih telesnih značilnostih in načinu delovanja v svetu človeku podobno bitje. Kar bi bilo lahko po naslovu sodeč samo sprehod do skladovnice drv oziroma do za sečnjo primernih dreves, pa se sprevrže v pravo odisejado. Tika z vsako obrnjeno stranjo tega razmeroma obsežnega stripa čaka nova pustolovščina. Včasih manj razburljiva in presenetljiva, ko na primer Tik starcu, ki mora odtočiti, pridrži kozo, spet drugič precej razburljiva in/ali skrajno presenetljiva ̶ Tik se znajde na bojišču med kiberkonji in zombivampirji, izkusi ustavitev časa, se sprehodi pod vodo, sreča samoroge …
Vsaka epizoda zavzame le po dve strani, na kar bralca že čaka nova, kar ustvarja nekakšen občutek cikličnosti, ujetosti v zanko. A pred Tikom obstaja cilj, ki ga na koncu doseže, nakar se po bližnjici odpravi nazaj domov (nič presenetljivega pa ne bi bilo, če bi se popotovanje prav kmalu začelo znova). Našemu junaku se sicer mestoma res mudi, a si nenazadnje za vsako opravilo vzame ravno prav časa. Zdi se, da je Tik bodisi prebiral Pot Nejca Zaplotnika ali pa ob opazovanju narave, življenja in teka časa sam prišel do podobnih zaključkov: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Z Ramom Cunto smo dobili ustvarjalca z izvirnimi idejami, ki se rad poigrava z jezikom in metafikcijskimi elementi. Slednji se mestoma prepletajo s filozofskimi vpogledi, ki bi v manj odbitem literarnem svetu in brez ustrezne koncentracije humorja lahko izpadli kot puhlice, tako pa se Cunta tej nevarnosti spretno izogne:
»Čas namreč teče že dolgo časa in vsakdo, ki teče na dolge proge, se mora vsake toliko malo ustaviti in zadihati …«
Z naštetimi elementi Cunta uspešno nagovarja tudi starejše bralce ali sobralce. Tik je šel v gozd po drva je namreč primarno strip, namenjen mlajšemu občinstvu, ki ga avtor očitno dovolj dobro pozna, da ga zmore nagovoriti, nasmejati in obdržati njegovo pozornost. In če elementi iz vsakdanjega sveta, iz popkulture, druge literature in tako naprej vseskozi prehajajo v Tikov svet, bodo nekateri dobro domišljeni elementi Tikovega sveta nedvomno stopili iz literature v vsakdanjik mladih bralcev. Predvidevam, da se bo po branju stripa po domovih, vrtcih in šolah odvilo kar nekaj bojev med kiberkonji in zombivampirji.
Besedilo Rama Cunte se odlično prilega risbi Mihe Hančiča (Miha Ha). Ta je sicer res prepoznavno enostavna, simpatična risba z debelo črto in živimi barvami, a poseben Tikov svet omogoča tudi drugačen karakter Hančičeve risbe. Njegovo prepoznavno risbo smo poprej ̶ spomnimo se na primer na stripe, zgodbe in kartonko iz Koko mesta, ki jih je ustvarjal z Mašo Ogrizek, ali pa na njegov avtorski strip Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš, ki je izšel med Ta ljudskimi v stripu Foruma Ljubljana ̶ povezovali predvsem z otroško publiko. V stripu Tik je šel v gozd po drva pa z liki, kakršni so tisočletni jelen, morske vile, mokriščarji in nanazadnje sam Tik, s specifičnimi aluzijami (na primer na nekatere japonske animeje) in pridihom skrivnostnega, presega tovrstno umestitev in uspe z risbo, tako kot Cunta z besedilom, nagovoriti tako mlade bralce kot starejše ljubitelje stripov in risoromanov.
Tik je šel v gozd po drva je strip, ki ga lahko najmlajšim beremo v nadaljevanjih, na primer pred spanjem, saj svetovi, ki jih ustvarjata Cunta in Hančič, kar kličejo po nadaljevanjih za zaprtimi očmi malih poslušalcev. Je tudi strip, ki ga lahko starejši mladi bralci prebirajo samostojno med dvema skokoma v vodo ali pa med dvema bojema kiberkonjev proti zombivampirjem. In je strip, ki zna z originalnimi idejami, aluzijami, filozofskimi podtoni ali pa domišljeno botaniko ob dolgi gozdni poti nagovoriti tudi odrasle bralce. Nenazadnje je to strip, ki mestoma raziskuje lastnosti in meje stripa in nakazuje, kaj vse še lahko pričakujemo od domačega stripa in risoromana.
Ram Cunta & Miha Ha: Tik je šel v gozd po drva, VigeVageKnjige, 2022.
»Imam radar za trpeče duše,« pravi predlanski bookerjev zmagovalec Douglas Stuart. Nagrado man booker je dobil za svoj prvenec Shuggie Bain, ki pa mu je aprila letos sledil drugi roman Young Mungo.
V ospredju njegovega prvega romana Shuggie Bain je zgodba o odnosu med materjo in sinom. Roman na neprizanesljiv in krut način prikaže realnost odraščanja s staršem, ki je odvisnik in ki pogosto zavzame pozicija otroka, za katerega je treba skrbeti. Shuggijeva mati Agnes zapusti svojega nasilnega moža v upanju na boljše življenje. Za novega partnerja si izbere taksista, ki pa tudi kmalu odide. Žal Agnes verjame, da je izgled družine in kako se prezentira pred družbo in okolico, bistvenega pomena, zato neslišno trpi in svojo nemoč sčasoma začne utapljati v alkoholu. Shuggie je zanemarjen in zapuščen, ne samo s strani svoje matere, temveč tudi brata in sestre. Njegovo življenje je prepredeno z nepripadanjem, iskanjem svoje pozicije v svetu, ki je inheretno patriarhalen, in z ohranjanjem samega sebe pri življenju, ki je izjemno temačno, nasilno in polno zlorabe. »To sicer ni knjiga o jezi. Je roman, ki je pretresljiv in poln žalosti,« pravi Stuart. »Nisem želel napisati nekaj jeznega, saj bi s sovraštvom izbrisal vso ljubezen.«
Razlogi, zakaj je roman Shuggie Bain več kot pa le pripoved o spominjanju na nasilje in bedo, so različni. Stuartov slog pisanja je filmski, impresiven, izdelan. Avtor je mojster pisane besede. Mnogi mislijo, da lahko cele noči preživijo ob prebiranju najrazličnejše literature, ampak temu ni tako. Douglas Sturart je študiral modno oblikovanje in se pri 16 letih iz Škotske preselil v New York. Tam je začel delati za modno hišo Calvin Klein, kmalu pa se je zaposlil kot izvršni in kreativni vodja pri modni hiši Banana Republic. Knjige je začel brati šele pri 17 letih. Ne bere pogosto, niti ni prebral klasikov, kot so Dickens, Tolstoj ali Dostojevski. »Pogosto se počutim, kot da sem storil nekaj narobe, kot da nisem prebral dovolj. Primerjajo me z Dickensom, ampak jaz še nikoli nisem bral Dickensa,« pravi Douglas Stuart.
Svoj talent pripisuje osamljenemu odraščanju, ki ga je preživel zaprt v svoji sobi, medtem ko se je njegova mati zapijala do nezavesti. Zaradi svoje drugačnosti tudi ni imel prijateljev, otroci iz soseske pa so nad njim nasilni. »Živel sem v svojem imagninarnem svetu in samemu sebi pripovedoval, lagal o tem, kaj se v resnici dogaja okoli mene,« se spominja. »Morda zato, ker so me tepli, morda zato, ker sem odraščal v družini odvisnikov, ampak moja domišljija je bila nekaj, na kar sem se zanašal, da se bo spremenilo resničnost, v kateri sem živel.«
Douglasov drugi roman Young Mungo (Mladi Mungo) je izšel aprila letos, a je že požel skoraj več dobrih kritik in literarnih ocen kot pa avtorjev prvenec. Roman je izvrstno speljan okoli nekajdnevnega izleta, ko dva starejša moška mladega fanta po imenu Mungo odpeljeta na škotsko podeželje lovit ribe in ga, kot se izrazita tudi sama – želitaspremeniti v moža.
Moška, ki ga vodita skozi vlažno in megleno divjino, z vsako stranjo postajata bolj zlovešča. V romanu se čuti naraščajočo napetost, ki jo avtor seka s poglavji iz preteklosti, zaradi katere je Mungo konec koncev tudi poslan na potovanje. Počasi se pred bralci izpiše ljubezenska zgodba med fantoma, Mungom, ki je dobil ime po protestantskemu svetniku Svetemu Mungu iz Glasgowa, in Jamesom, kristjanom.
Veliko ljudi roman Young Mungo povezuje z velikim ameriškim romanom Hanye Yanagihare Little life (Majhno življenje), ki je prav tako nevzdržno žalostna in prečudovito napisana zgodba o ljubezni, nepripadanju in prijateljstvu. Ampak ko se v romanu Young Mungo zgodi nasilje, je le-to brutalno in uničujoče. Upodobitev nasilja v zgodbi pa je pomembna, je ostra in je relevantna, saj kaže na krutost, ki so jo doživeli in jo še dandanes doživljajo številni mladi moški, kot je Mungo. Za nekatere bralce bo že branje angleške trde izdaje knjige v javnosti samo po sebi izziv, saj ima na naslovnici fotografijo Wolfganga Tillmansa in prikazuje dva moška, ki se poljubljata. K temu avtor dodaja svoj disclaimer, da gre za ponosni homoseksualni roman.
Stuartova mojstrskost pa se kaže predvsem v tem, kako nasilne prizore uravnotežuje z nežnostjo in celo očarljivim humorjem, kar je v tako temačni knjigi pravzaprav nekakšno sporočilo upanja. Prav tako njegovi protagonisti niso razdeljeni na dobre in zlobne. Mungova mati, brat in moška, ki ga odpeljeta v divjino, so večplastni posamezniki, katerih kruta dejanja so posledica sebičnosti in prevelikega in neprizanesljivega pritiska družbe na škotski delavski razred.
Romanu očitajo, da je preveč podoben avtorjevemu prvencu. Največja podobnost se zagotovo kaže v skoraj identični družinski celici – mati alkoholičarka, odsotni oče, trije otroci (dva fanta in dekle) in naslovni protagonist, mlajši sin, ta, ki je materi tudi najbolj podrejen in ji pomaga preko vseh svojih zmožnosti. Oba romana prevprašujeta nasilje v družini, posilstvo, spolno zlorabo otrok – v Munguje le vse veliko bolj eksplicitno.
V središču obeh pripovedi sta dva svetnika in dve legendi. Ena je legenda o Sveti Agnes: »Narejena sem iz ognja. Ne morem zgoreti.« Njena pripoved je podlaga za pridigo, ki jo Agnes sliši, ko prvič obišče srečanje anonimnih alkoholikov. Pridigar govori o vseobsežnosti alkoholizma in kako ta pogoltne vse, kar mu pride na proti, kar je pa seveda tudi tragično jedro tega romana. V romanu Young Mungo pa je mati svojega najmlajšega sina poimenovala po svetiniku Mungu, zavetniku Glasgowa. Legenda govori o njegovih štirih čudežih, ki so upodobljeni na grbu Glasgowa – ptica, ki ni nikoli poletela, drevo, ki ni nikoli zraslo, zvon, ki ni nikoli zazvonil, in riba, ki ni nikoli plavala. Vse te elemente lahko najdemo v ključnih točkah romana – golobi, ki nikoli več ne poletijo, poskusi požiga, moški po imenu Bell (Zvonec) in prekinjen ribolov, utopitev ipd.
Douglas Stuart Fotografija: Wikipedija
Douglas Stuart je nedvomno napisal knjigi, ki sta zaznamovali zadnji dve leti mednarodnega literarnega sveta. Zgodbi o odraščanju, zgodbi o neizprosnem, mračnem in pretresljivem prikazu disfunkcionalne družine v Glasgowu, ki v osemdesetih letih še vedno trpi posledice zaradi ukrepov Margaret Thatcher. Avtor pravi: »Kljub smrti Margaret Thatcher ji še danes nisem odpustil njene razdiralne ideološke politike in vojne proti revnemu in delavskemu razredu v Veliki Britaniji, ki jo je podkrepila z zloglasno trditvijo, da družba kot taka ne obstaja. Z velikim porastom brezposelnosti in revščine je opustošila velik del prebivalstva ter uničila skupnosti in življenja. Je predhodnica tega, kar je v Združenem kraljestvu sledilo, vse do nedavnega, ko sta Bullingdonova fanta, David Cameron in George Osborne, prisilila revne, invalide in ranljive, da so plačali za krizo iz leta 2008 s katastrofo, ki je bila varčevanje, in tako pripravila podlago za to, kar se dogaja danes.«
Knjig ne priporočam v branje tistim, ki niso v dobrem duševnem stanju. Gre za težko, mračno branje, ampak če je bralec zmožen gledati preko plasti krutosti in grdega, in če je zmožen dovoliti, da mu knjiga raztrga srce, potem menim, da bo v obeh romanih našel tudi veliko ljubezni.
Vinko Möderndorfer pred domačo knjižnico. Fotografija: osebni arhiv
Ljubljansko stanovanje, ki je dom slovenskega pisatelja, poeta, režiserja in dramatika, je polno knjig. Večina se jih nahaja v dnevni sobi, toda prav v vsakem prostoru najdemo knjige, tudi v kuhinji. Kot pove Vinko Möderndorfer, je vsaka domača knjižnica odraz lastnika – in tako je tudi v njegovem primeru. Izbira knjig nakazuje na njegovo dolgoletno kariero v teatru, ljubezen do (slovenske) poezije in nasploh zanimanje za slovensko tiskano besedo, seveda pa vsebuje tudi bogato bero knjig, ki so nastale pod njegovim peresom.
»Knjige so okupirale moj dom«
»Moja domača knjižnica je nastajala petdeset let, vse odkar sem prišel v Ljubljano. Nekaj sem jih prinesel tudi od doma, iz Celja, vendar redke. Pa še te niso podedovane, temveč so to knjige, ki sem jih kupoval v gimnazijskih letih – skrbno sem jih zbiral in sem na njih še danes močno ponosen. Iz Celja sem tako prinesel zbrana dela Ivana Cankarja (28 knjig), ki mi jih je na obroke kupila mama, plačala pa babica. Spomnim se sicer, da smo imeli doma lepo omaro s knjigami, pretežno nemškimi, tudi v gotici. Kaj se je zgodilo s tisto omaro, se ne spomnim. Bežno se spomnim, da je nekatere knjige moja mama prodala.«
»Nabralo se mi je toliko knjig, knjig iz vsepovsod. Kupi se nabirajo, sedaj tudi po tleh. Knjige so me okupirale. V teh letih se je nakopičilo toliko neprebranih, da sem začel manj kupovati nove in se vse bolj lotevam branja tistih, ki so me čakala dolga leta, da sežem po njih. Veliko knjig pri meni je v srbohrvaščini, sploh o gledališču. V prejšnji državi je namreč izšlo veliko knjig, in to zelo dobrih, o gledališču v srbohrvaščini. Nekaj knjig imam tudi v angleščini, nekaj v francoščini, spet predvsem o gledališču. Čeprav francosko ne govorim dobro. Imam tudi nekaj knjig v španščini, ki je sploh ne znam, pa v italijanščini, celo ruščini – to so avtorji, ki mi veliko pomenijo pa si zato želim doma imeti knjigo v njihovem jeziku. Gre bolj za zbirateljstvo.«
Človek, ki ima doma knjižnico, je tudi zbiratelj
V njegovi dnevni sobi se nahaja velikanska omara s knjigami. V centralnem delu je poezija in pravi, da ima te največ. »Včasih sem kupoval več slovenske poezije kot danes. Danes ni več vse v redu, pa ne le v poeziji.« Na desni strani so knjige o gledališču, pa arhitekturi, scenografiji, likovni umetnosti, psihologiji in filozofiji. Med knjigami najdemo največja imena vseh teh vrst umetnosti in humanistike – Michelangelo, Freud, Lacan, Hegel, Sartre, Platon … »To so knjige, ki bi jih moral imeti vsak. Imam pa tudi zbirko tako imenovanih klasičnih romanov.« Slednji se nahajajo na levem delu in so razvrščeni po žanrih. Po drugi strani romane redkokdaj kupuje in si jih večino izposodi v knjižnici, ki jo redno obiskuje. Sicer pa prevladujejo klasiki, svetovna literatura. Ima vsa dela Jančarja, pa Kosmača, Kocbeka, Borisa A. Novaka, Rožanca, Zupana … Med naštevanjem teh zbirk ugotovi: »Vsak bralec je na nek način tudi zbiratelj.« V posebnem kotu pa se nahajajo njegove knjige, tiste, ki jih je ustvarila njegova domišljija. »Nimam vseh. Veliko jih dobim, pa razdam naprej – saj je namen, da se berejo. Včasih v antikvariatu najdem svojo knjigo in jo kupim – pa ne zato, ker jih zbiram, ampak zato da jo podarim naprej.«
»Moja domača knjižnica je res po mojem okusu. Vsake nekaj časa naredim selekcijo in tiste, ki jih ne bom več prebral, pa mi ne pomenijo toliko, podarim naprej. Predvsem jih podarjam hčerki ali prijateljem, zato da si jih lahko izposodim nazaj, če kaj potrebujem. Selekcijo sem delal tudi vsakič, ko sem se selil. In to je bilo velikokrat. Vendar pa se pri meni knjige hitro spet naberejo in danes jih imam v dveh vrstah v delovni sobi, kar mi ni všeč. Ne vidiš jih in to ni dobro. Knjige morajo biti vidne.« Veliko ima tudi dramatike, pa poseben oddelek knjig, za katere pove, da jih je prebral in jih ne bo nikoli več – toda jih želi imeti ob sebi. Tudi okoli pisalne mize so kupi knjig, ki jih, ko dela, naloži na mizo, da so mu v pomoč. »Tiste knjige, ki jih trenutno berem, so v spalnici. Čeprav imam knjige vsepovsod, tudi v kupih po vogalih, pa vendar obstaja nek notranji red. Moj red.«
Nepozabni knjižni spomin: tišina v belem New Yorku
»Izbiral sem knjige, ki me zanimajo. Vendar pa sem dolgo let ustvarjal domačo knjižnico tudi z mislijo na svojo hčerko – vse tisto, kar naj bi jo zanimalo. Knjige o likovni umetnosti in filmu … To naj bi podedovala. No, kmalu sem spoznal, da sem se zelo zmotil, ko sem mislil, da se da zbirati knjige za nekoga drugega (pa čeprav za hčerko). Vsak si mora sam ustvarjati svojo knjižnico po svoji meri in okusu. Vsaka osebna knjižnica (zbirka knjig) je odraz značaja in duše posameznika.« V njegovi knjižnici tako najdemo tudi mladinsko poezijo in pravljice, ki niso bile kupljene za hčerko, temveč so njegove – prizna, da rad posega po njih, saj ga vedno znova navdušijo.
Velik knjig je kupil v tujini, v muzejih, teatrih in knjigarnah. Pravi, da z vsakega dopusta prinese predvsem knjige. Pa ne le z dopusta, predvsem s študijskih obiskov tujine, ki pa jih je bilo kar nekaj. »Se mi je že zgodilo, da sem moral kupiti še dodaten kovček, ker ni bilo prostora za vse knjige, ko sem se vračal. V Parizu sem živel več kot pol leta, saj sem tam delal. Seveda sem obiskal tudi najbolj znano Shakespearovo knjigarno, toda ta ni moja najljubša, saj je preveč turistična. Pa vseeno mi je zelo ljuba, saj je res unikatna in nič me ne čudi, da je postala turistična znamenitost. So knjigarne v tujini, ki jih poznam do zadnjega kotička. V Berlinu, pa New Yorku, Londonu in še kje. Tokrat sem jih obiskal, da sem se spoprijateljil s prodajalkami in prodajalci. Tudi v Ljubljani grem vsak teden v knjižnico, pa v Konzorcij in antikvariat. Saj ne kupim vedno knjige, včasih je dovolj že obisk in da vidiš, kaj je novega. V New Yorku je na Union Square knjigarna v treh nadstropjih, kjer sem vedno preživel po več ur. Knjigarna je odlična, dobro založena in urejena, v njej najdeš knjige vseh mogočih žanrov in v vseh mogočih jezikih. Je nekakšna kombinacija antikvariata in knjigarne z novimi knjigami. To knjigarno lahko vidite tudi v filmih Woodyja Allena in je res čudovita. Imam pa še en lep spomin na New York – bilo je pozimi in pozno sem se vračal iz gledališča. Zavil sem v knjigarno, ki je bila ob koncu tedna odprta vso noč. Tudi ta knjigarna je na Union Squaru. In tam sem se do treh zjutraj zaklepetal s študentko iz Japonske, ki jo je tudi zanimalo gledališče. In ko sem sredi noči stopil iz knjigarne na ulico, je bilo zunaj vse belo. Vmes je začelo snežiti. Kot bi iz sveta neštetih knjig in zgodb stopil v drug svet, kjer je vse belo in je treba vse zgodbe na novo vpisati v belino. Sneg v New Yorku! Na debelo je snežilo. Vse je pokrival pokrov beline. Bila je tišina. Nepozaben občutek, ki ga ne bom nikoli pozabil.«
* »J’ai atrrapé la guerre dans ma tête.«(Louis-Ferdinand Céline, Guerre)
Louis-Ferdinand Célin leta 1914.
»To je čudež. Beseda ni premočna,« je časnik Le Monde pospremil majski izid romana Louisa-Ferdinanda Célina (1894–1961) z naslovom Guerre (Vojna). In res, francoski kulturni medijski prostor je prvega izmed letošnjih izidov pred 60 leti preminulega pisatelja sprejel kot enega od literarnih dogodkov leta. Nihče več ni upal, da se bodo rokopisi našli. Izginili so ob osvoboditvi Pariza, avtor jih je večkrat citiral, luč dneva pa so ponovno ugledali šele lani. Že njihova pot bi si morda nekoč zaslužila svoj roman.
Ko je junija 1944 Céline, znan po svojih antisemitskih spisih, z ženo in mačkom Bébertom zbežal iz Pariza v Nemčijo, je v svojem montmartrskem stanovanju pustil na tisoče popisanih listov. Ob vrnitvi jih ni več našel in te kraje, kakor jo je sam označil, ni prebolel do konca svojega življenja. Na splošno so veljali za izgubljene, dokler ni novinar Jean-Pierre Thibaudat leta 2020 pristopil do dedičev. V svojih rokah jih je imel že kakšnih 15 let, vendar je čakal smrt pisateljeve vdove Lucette Destouches (1912-2019) zaradi prošnje svojega vira, da je z njimi ne bi obogateli, predvsem pa zaradi želje, da bi v francosko dediščino in s tem v nadaljnje literarne raziskave prešli v celoti. Skrbelo jih je namreč, da bi jih vdova želela prečistiti v skladu s podobo, ki jo je gradila po njegovi smrti: podobo velikega pisatelja in ne antisemita. Skrivnostnega vira novinar najprej ni želel razkriti, prav tako pa je v izdaji odsotno tudi njegovo ime, saj po zahtevi dedičev pri njej ni smel sodelovati. V avgustovski seriji blog zapisov na straneh francoskega neodvisnega medija Mediapart pa Thibaudat razkriva, da je rokopise prejel od družine Yvona Morandata, politika, ki je bil med vojno del osvobodilnega gibanja. Ko se je Céline vrnil v Francijo, naj bi ga le-ta kontaktiral za predajo dokumentov, vendar naj bi ga pisatelj zavrnil, ker ni želel plačati stroškov skladiščenja, ki so se med tem nabrali, in ker ni verjel, da so se njegovi rokopisi dejansko ohranili. Do konca je vztrajal, da so bili papirji ukradeni in najverjetneje uničeni. Vdova sama naj bi svoji prijateljici pred svojo smrtjo že napovedala, da se bodo po njeni smrti ponovno pojavili. V lanskem poletju so rokopisi torej po 75 letih in krajšem sodnem postopku končno v celoti prešli v roke zakonskih lastnikov. Založba Gallimard tako od jeseni načrtuje še dva izida: Londres (London), nadaljevanje prve pripovedi, in srednjeveško zgodbo La Volonté du roi Krogold (Volja kralja Krogolda), naslednje leto pa tudi novo, dopolnjeno izdajo nedokončanega romana Casse-pipe.
Skoraj 90 let po svojem nastanku – pisan naj bi bil med letoma 1933–34, torej približno dve leti po izidu Potovanja na konec noči (1932) – roman Guerre dopolnjuje Célinov opus kot bistveni do sedaj manjkajoči del pripovedi, v kateri je pisatelj črpal iz svojega življenja. Kritiki so ga takoj postavili ob bok njegovim mojstrovinam, ki kljub avtorjevi kontroverznosti veljajo za neizpodbitno moderno klasiko. Že v prvih tednih po izidu je kraljeval tudi na lestvici najbolje prodajanih knjig v Franciji. Kratek, a udaren roman, bi ga lahko opisali, ki je kljub (ali pa ravno zato še bolj) svoji naravi prvega osnutka slogovno in vsebinsko zvest pisateljevi ekspresivnosti, ki jo marsikdo opisuje kot šok ob branju tipično neizprosnega pisanja. Nastal je iz svežnja 250 listov, po besedah urednika Pascala Fouchéja, ki jih je trudoma prepisal, včasih težko berljivih. »Piše zelo hitro, uporablja veliko okrajšav, postavlja malo ločil, ne označuje dialogov in naredi malo odstavkov,« je povedal v intervjuju za tednik Marianne.
V pol-avtobiografski, pol-romaneskni zgodbi spremljamo okrevanje brigadirja Ferdinanda, avtorjevega alterega, v bolnišnici v Peurdu-sur-la-Lys, od trenutka, ko se hudo ranjen v roko in glavo zbudi iz nezavesti na bojnem polju nekje v Flandriji, pa vse do njegovega odhoda v London. S pripovedovalcem se tako oziramo na ključni dogodek v Célinovem življenju, ki ima osrednjo vlogo tudi v njegovih delih – tisto veliko zalogo nočnih mor in travm – prvo svetovno vojno. Še bolj natančno pa tudi dejansko fizično poškodbo, ki ga je spremljala vse do smrti. Čeprav je v pismih iz tistega obdobja dokumentirana le njegova poškodba roke, je namreč znano, da se je pisatelj vseskozi pritoževal nad groznimi glavoboli in vztrajnim zvonjenjem v ušesih. In ravno tu se skriva najmočnejša točka njegove pripovedi, ki se sicer, dlje ko beremo, vse bolj oddaljuje od dejstev in približuje fikciji, namreč v izredno neposrednih in prepričljivih opisih trpljenja kot učinka grozot vojne.
Ker v resnici ne gre le za vojni roman, saj se kar hitro iz bojnih polj premakne v zaledje ter seveda postreže s prizori neznosnosti trpljenja kot tudi sadistične spolnosti, razvratnosti in provincialnosti. Ne sledimo bojem, ampak prej realnosti tistih, ki jih je vojna že prežvečila in izvrgla, občasno soočenih s tistimi, ki v njej niso bili direktno udeleženi in se držijo svojih starih prepričanj, kot da grozot preprosto ni. Prizori s pripovedovalčevimi malomeščanskimi starši so tako precej zgovorni glede zanikanja realnosti »sveta okrutnosti, mučenja brez mej« v kontrastu s sinom, ki njegovo nasilje zdaj dobesedno nosi s seboj, kamorkoli gre in v kakršnikoli situaciji se že znajde. »Od decembra ’14 sem vselej spal s tem okrutnim hrupom. Vojno sem ujel v svojo glavo. Zaprta je v moji glavi.« Rdečo nit pripovedi zaznamuje ta nepopustljiv hrup »nevihte«, bombardiranje v njegovih ušesih, ki ga ne pusti pri miru in diktira njegove vselej prekinjajoče se misli in razsekan jezik. Jezik, ki odraža krutost in travmo. Bolečina, tesnoba, nespečnost, utrujenost, brezupno stanje, v katerem ni prostora niti za trenutek sprostitve niti za skrajno rešitev. »Nisem res verjel v nov dan. Vsako jutro sem bil bolj utrujen kot sinoči [… ] To so utrujenosti brez imena, tiste, ki pridejo s tesnobo. [… ] Preveč si utrujen celo, da bi imel voljo ubiti se. Vse je utrujenost.«
Razpoloženje, ki ga podpira tudi bolnišnično okolje, v katerem so poškodbe mnogovrstne, metode vsaj občasno vprašljive, kjer se vsakodnevno postavlja vprašanje dezerterstva, kjer nekateri pristanejo v zadušljivi kleti ali drugi na določen dan ob določenem zidu in ne preživijo. Céline nam tudi tu jezikovno in slogovno ne prizanaša, kar ponovno pripomore k moči tega romana, v katerem je telesno vselej v ospredju. Prav tako pa postreže z nevsakdanjimi liki: sestro L’Espinasse s precej célinskim značajem in skrbjo, ali bolje, čutno pozornostjo do pacientov, posteljnim sosedom, s katerim se med sprehodi medsebojno podpirata in katerega ime se tekom zgodbe spreminja – Bébert ali Cascade –, zvodnikom, ki v mesto pripelje svojo ženo, prostitutko Angèle. (Tudi pri likih so na delu mnoge bolj ali manj hipotetične vzporednice tako z avtorjevim življenjem kot njegovimi drugimi literarnimi deli.) Vse to dopolnjujejo prizori iz provincialnega mesta, izmenjevanje vojakov, njihove procesije in vsakdan, gostilnica, od koder bolnika vse skupaj opazujeta …
Vojna je torej vseprisotna, tudi skozi bolj ali manj oddaljene zvoke iz fronte, a predvsem gre za roman o travmatizmu, ki ga vojna predstavlja in povzroči, njeni razgaljeni neumnosti in sramoti. To je zlasti roman o bolečini in trpljenju, čeprav jima zoperstavlja preživetveni nagon, ne le skozi nenehno navzočo spolnost, ampak tudi živost besedila, občasno tisto njemu lastno komičnost, ki meji na ironijo, lucidne ali celo lirične pripombe ter na trenutke »lepo literaturo, z drobci groze, iztrganimi iz hrupa, ki mu ne bo konca«. V prvi vrsti pa je to morda eden najbolj učinkovitih in odkritih romanov o razo- ali od-čaranju, ki je sledil veliki vojni, avtorja, ki je pri osemnajstih letih vanjo vstopil prostovoljno. »Nič več nisem dolgoval človeštvu, vsaj ne tistemu, v katerega verjamemo, ko imamo dvajset let, z očitanji vesti, velikimi kot ščurki, ki se klatijo med vsemi duhovi in stvarmi.«
Jezik je, kot smo pri Célinu dobro vajeni, poln žargona in nenavadnih izrazov, ki jih lahko najdemo tudi v slovarčku na koncu knjige. Nikakršne pazljivosti namesto domiselnosti, ki pa poleg njegove pisateljske spretnosti, iznajdbe lastnega jezika znotraj literature, nenazadnje odraža tudi vso silovitost, nasilje in sovraštvo. V tem primeru ne sicer še do Judov, a ob pazljivem branju zaznamo ponavljajoče označevanje tujcev iz francoskih kolonij in predvsem žensk z besedami, ki jih (najmanj) spreminjajo v manjvredne objekte (na voljo za uporabo, spolnost ali agresivnost – ločnica je tanka). Res se težko upremo njegovemu surovemu šarmu, ki morda po svoje teče še bolj neposredno, ker napisanega ni v nedogled urejal in popravljal. Pa vendar z nekaj distance tako na prizore kot na jezik, s katerimi nam jih prikaže, še težje ne pogledamo s kritičnim očesom. Ne ker bi si od njega želeli več vljudnosti in politične korektnosti, ampak ker lahko ob branju uživamo, a ne pozabljamo, kaj se skriva v ozadju. Ali ni po svoje sama zgodba pričujočih rokopisov precej povedna o njegovem mestu v francoski in s tem svetovni književnosti dvajsetega stoletja, kot tudi o sloviti ločnici med pisateljem in človekom? Dejstvo, da kljub njegovim izredno problematičnim stališčem pred in med drugo svetovno vojno ter jezi, s katero so ga Francozi pričakali po njej, niso bili uničeni, le varno shranjeni, dokler ne on ne njegova žena od njih ne bosta imela več nobene koristi in ko se bomo z njimi lahko soočili v njihovi celoti …
Surovost njegovega pripovedovanja je močna in privlačna, ravno zato ker je popolnoma iskrena in avtentična ter kot taka izredno reprezentativna za duh in potek preteklega stoletja. Ker ni zgolj neka pripoved o vojni in njenih posledicah, ampak ker je vsaka zapisana beseda prežeta z njo in duhom zgodovinskega trenutka. (Nemalo kritikov se tako ob pričujočem izidu ni obotavljalo izreči oznake »največji francoski pisatelj 20. stoletja«, čeprav imajo seveda precej široko izbiro.) Ampak prav to grobo razpoloženje je nekaj let kasneje ustvarilo sovraštva polne pamflete s konkretno tarčo in ciljem. Ločiti eno od drugega, velikega pisatelja, z znatnim vplivom na – tudi slovenske – avtorje, od zgodovinskega lika, človeka s točno določeno nesprejemljivo držo, bi bilo priročno in udobno, a tudi naivno. Pomenilo bi pozabiti, da gre morda v osnovi za isti vir navdiha. Zato si morda ravno ob branju Célina lahko najbolje zastavimo vprašanje odgovornosti ne le piscev, temveč tudi bralcev, potem ko odložimo knjigo in opazujemo, kam nas je odpeljala njena zgodba ter kako in s čim nas je zapeljal in očaral njen slog in jezik. Včasih se stvari ne ustavijo pri besedah in retoriki.
Carolyn Forché Fotografija: Festival Dnevi poezije in vina
Ameriška pesnica, prevajalka in borka za človekove pravice Carolyn Forché je bila velik del svoje kariere označena kot »politična« pesnica. Kar tudi je, čeprav ima raje izraz »poezija pričevanja«. Njene pričevanjske pesmi namreč prinašajo razmišljanja o grozotah v Auschwitzu in prebežnikih, utopljenih v reki Rio Grande. Intenzivno in iskreno. Že za svojo prvo pesniško zbirko je leta 1976 prejela nagrado Univerze Yale za mlado perspektivno pesnico. Tedaj je s štipendijo preživela nekaj časa v Salvadorju in delala za Amnesty International. Pogosto so bile prav te izkušnje temelj za naslednje zbirke poezije, ki so jih redno nagrajevali z najuglednejšimi ameriškimi literarnimi nagradami. Pogosto je predavala na univerzah in to počne še danes. Uveljavila se je tudi kot prevajalka (med drugim je prevajala Georga Trakla in Mahmuda Darviša) in bila nagrajena tudi za to.
Izbor njene poezije, ki nosi naslov Kamnolom duš (Beletrina, 2022), prek katerega je moč spoznati ustvarjalni prerez ameriške pesnice, je pripravila in prevedla Kristina Kočan. Večina pesmi v izboru je iz pesniške zbirke Zamujanje sveta (2020), za katero je bila avtorica nominirana za Pulitzerjevo nagrado. Za slovensko izdajo je pesnica napisala tudi avtopoetični esej Starejše kot steklo, mlajše kot glasba.
Prvi objavljeni pesniški zbirki Gathering the Tribes (Zbiranje plemen, 1976) in Dežela med nami (1981) ste napisali v najstniških in dvajsetih letih, s prvoosebnim glasom in v prostem verzu. Prva je govorila o vaši babici Anni in njeni dokaj skrivnostni družinski evropski preteklosti, pa tudi o vaših poteh v ameriško divjino, ki vas je kot mlado žensko privlačila. Nam lahko več poveste o svojem poreklu?
Moji stari starši po očetovi strani so se iz nekdanje Češkoslovaške izselili zgodaj v 20. stoletju, ko so bili zelo mladi. Babica je bila iz Bardejova na severovzhodu Slovaške. Dedek je bil iz Tarnova v okraju Bardejov. Spoznala sta se po prihodu v ZDA. Vemo, da so se tudi babičini starši izselili in posadili sadovnjake v Connecticuttu. Moji stari starši so imeli kmetijo v severnem Ohiu. Anna je rodila deset otrok. Drugi najmlajši je bil moj oče. Slovaški jezik in kultura sta imela velik vpliv name v otroštvu. Po žametni revoluciji sva s slovaškim prijateljem odpotovala v takratno Češkoslovaško, da bi poiskala mojo staro teto, ki je živela v Brnu na Moravskem. Moj prijatelj je emigriral v ZDA kot mladenič po invaziji na Prago leta 1968 in želel si je dobiti nazaj svoje knjige in jazzovske plošče, ki jih je pustil na družinskem podstrešju. Našla sem svojo teto, prijateljevi albumi in knjige pa so bili uničeni. Bilo je zelo ganljivo, ko sem bila tam, in v naslednjem desetletju sem tja še večkrat potovala. Dodala bi, ker je to povezano s Slovenijo, da je bil moj stari oče v mladosti oskrbnik lipicancev.
Mestoma sem imela občutek, da gre pri vaši poeziji za obrnjeno perspektivo, za pogled drugega, nekoga, ki ne prihaja iz ameriškega prostora, ki je zaradi emigracije bolj ranljiv, občutljiv … Gre to pripisati vašim evropskim koreninam?
Že kot otrok se v Ameriki nisem počutila povsem domače. Morda je bilo to zaradi prisotnosti moje babice, mojih tet in stricev, slovaškega jezika, hrane, glasbe, česar Američani okoli mene niso delili z mano in so pravzaprav včasih zaničevali. To je bila moja osnova in v odrasli dobi sem veliko potovala, v številne države, in potovanja so me spremenila, moj občutek odtujenosti se je poglobil. Zdaj sem s tem sprijaznjena.
Pomembno vprašanje, ki si ga zastavi žrtev vojne, med njimi tudi Ellie v pesmi Angel pozabe, je, ali se lahko dovolj dobro izražam v novem (francoskem) jeziku? Kako jezik definira naš odnos do sveta? Ali drugačnost v jeziku prinaša tudi krhkost, ranljivost posameznika?
Pesnik Paul Celan je razumel, da je bil nemški jezik med vojno in holokavstom poškodovan, deloma zaradi njegove brutalne rabe v taboriščih in deloma zato, ker je jezik izražal kulturo, ki je pretrgala zgodovino. Zato si je predstavljal, kako ponovno sestavlja delčke tega jezika v svoji poeziji. Vse, kar preživljamo: vojna, izguba, vojaška okupacija, zapor, izgnanstvo, vpliva na naš jezik, pa tudi na naša telesa, srca in um. Jezik gre tudi skozi skrajnosti. Nekatere besede izgubijo pomen. Drugih besed ni več mogoče izgovoriti. V rabo prihajajo nove besede. Nekatere besede so pozneje odporne na metaforično rabo. Primer bi bila beseda »krematorij«. Živimo v jeziku; je snov naše zavesti in medij vseh odnosov do sveta. Sprememba jezika je sprememba sveta, ki ga potem doživljamo kot tujca, kot »drugega«, kot tujega. Seveda smo takrat ranljivi, ker nismo »doma«.
»Pariz! Oh, kako sovražim to mesto zaradi njegove preteklosti. / Potem bi radi zapustili Pariz? / Mais oui. Rada bi zapustila življenje, draga moja. / Moji starši? Izgnani. Moje tete in strici? Izgnani. Moji prijatelji? Sami izgnanci,« izreče Ellie v pesmi Angel pozabe. Ellie je očitno Judinja, izseljenka, begunka. Pravi, da je njeno življenje žalostno. Preživela je vojno, in potem nekje izreče, da je svet po vojni slabši. Zakaj?
Figura Ellie, ki se pojavlja v moji pesmi Angel zgodovine, mi je to sama povedala, ko sem si z njo delila sobo v Hôtel-Dieu v Parizu. Govorila je več jezikov, a vseh ni marala iz različnih razlogov, povezanih z vojno. Ne vem, kaj je mislila s svojo pripombo, da je »svet še slabši«, vendar si lahko predstavljam, ker sem sama videla vojno in ker sem govorila z mnogimi ljudmi, ki so preživeli vojno. Kljub vsemu trpljenju, kljub grozotam, je edina stvar, ki jo lahko doživimo med vojno, občutek gotovosti o tem, kar se dogaja, včasih pa tudi občutek solidarnosti in sočutja; krepitev človeških vezi na obeh straneh v konfliktu. Morda je Ellie to izgubila po vojni. Morda je zato čutila, da je svet slabši. Možno je tudi, da je predvidela, kaj prihaja na svet – pot.
Je poezija pogovor z mrtvimi ali je spomin na mrtve? Ali povedano drugače, kako govoriti o preteklosti, da bi zdravili sedanjost?
Nisem prepričana, da lahko preteklost ozdravi sedanjost, lahko pa sedanjost reši prihodnost. Mrtvi pa so vedno z nami, dokler se jih spominjamo. Pri nekaterih so mrtvi intenzivno prisotni. Pri drugih je prisotnost šibkejša, celo skoraj je ni več. Toda mrtvi in živi so v veliki meri odvisni drug od drugega, predvsem zaradi tega, kako najdemo smisel v svojem življenju in v svetu.
Vaša poezija pričevanja, razpeta med grozotami Auschwitza in prebežniki na reki Rio Grande, intenzivno in iskreno razpira bolečino in trpljenje, zato so vas številni kritiki označili za politično pesnico, vi pa se imate za pesnico, ki je politično angažirana. Nam lahko poveste več o tej dilemi?
V času, ko je izšla moja druga knjiga, se je zdelo neprimerno, da pesniki pišejo o sodobnih političnih temah, zlasti o tistih, ki vključujejo vojne, še posebej vojne, ki jih podpira vlada Združenih držav. Poezija naj ne bi bila kontroverzna. Govorila naj bi o ljubezni, smrti, resnici in včasih seksu. Lahko je bila šaljiva ali zelo resna, vendar ni smela biti povezana z ničemer, kar so Američani imeli za politično – kar je pravzaprav pomenilo karkoli, kar je izpodbijalo ameriško ideološko formacijo.
Kako je prevajanje poezije pesnikov, kot sta Claribel Alegría ali Mahmud Darviš, oblikovalo vaše pisanje?
Prevajanje štejem za svoj drugi poklic. Navdušujoče je vstopiti v senzibilnost drugega pesnika. Tako kot pri potovanju se tudi tu človek ne more potopiti v drug jezik, še posebej ne v poezijo, ne da bi ga to spremenilo. V primeru Claribel Alegrîa je bila to moja prva taka preobrazba. Kasneje sem prevajala francoskega odporniškega pesnika Roberta Desnosa in se spet čutila spremenjeno. Ko sem prevajala poezijo Mahmuda Darviša, sem bila pri potapljanju v slabšem položaju, ker nisem znala arabščine. Vendar sem ga osebno spoznala in bil je zelo spodbuden. Pri prevajanju njegovih pesmi v angleščino sem sodelovala s štirimi strokovnjaki za arabščino. To je precejšnja sreča za prevajalca, toda Mahmud je želel, da njegove pesmi funkcionirajo v angleščini in da ne gre le za dobesedni prepis besed. Čutim, da so vsi pesniki, ki sem jih prevedla, vključno s Fernandom Valverdejem in Lassejem Söderbergom, na nek način vplivali na moje delo, na nek subtilen in morda skrivnosten način.
In kako je izjemno grozljiva izkušnja z eskadroni smrti v Salvadorju zarezala v vašo zavest in spremenila vaše razumevanje sveta? Nekje sem prebrala, da izkušnja vojne ni pretirano vplivala na vašo poezijo, ki je bila še vedno zakoreninjena v lirski subjektiviteti.
Nisem prepričana o vplivu na mojo poetiko, vendar so bile pesmi, napisane po teh izkušnjah, tiste, ki so jih nekateri Američani imeli za »politične«. Karkoli je s tem mišljeno. Nemogoče je, da bi v celoti vedela, kako je ta groza vplivala name. Nisem oseba, kakršna sem bila prej, in težko mi je domiselno rekonstruirati mojo prejšnjo zavest. Dolga leta sem čutila travmo. In potem sem napisala spomine, poročilo o tistem času: What You Have Heard Is True: A Memoir of Witness and Resistance (Kar ste slišali, je res: spomine pričevanj in odpora), in teža je odpadla. Takoj ko je izšla tista knjiga v svet, sem se počutila lažje. Ampak nikoli več ne bom ista.
Po teh dveh knjigah je nastopil čas praznih listov, čas, ko se na straneh ni izpisalo nič kot poezija. »Zdelo se je, kot da bi me to dragoceno darilo, ki me je spremljalo od otroštva, zapustilo«, zapišete v eseju, ki bo izšel k slovenski izdaji vaše knjige. Kaj se je zgodilo?
Ne vem. Šla sem skozi obdobje pisanja zapiskov, vendar so se mi ti zdeli naključni, skoraj kalejdoskopski. Bili so delčki zavesti. Vodena sem bila v temote otroških skrivnosti in neodgovorjenih vprašanj. Črne sanje in prhutanje ptic, kjer ni bilo nobene ptice. Nekako podobno jezikovnim izrazom, opisanim v mojem odgovoru na vaše drugo vprašanje. Ko sem spet lahko pisala, se je oblika spremenila, umaknila se je nečemu večglasnemu in dialoškemu.
Posebej vas zanima učinek politične travme na pesnikovo rabo jezika. Lahko poveste kaj več o antologiji Against forgetting (Proti pozabi) in kako ste izbirali pesnike, ki so uvrščeni v antologijo?
Ta antologija je nastala, ker moji ameriški študentje niso poznali pesnikov iz drugih držav. Da bi jim predstavila svetovne pesnike v prevodu, sem bila prisiljena zanje narediti kopije iz svoje osebne knjižnice. Prav tako sem želela odgovoriti tistim, ki so očrnili določene pesmi, ker so bile dojete kot »politične«. Spoznala sem, da je večina pesnikov na svetu preživela vojno ali vojaško okupacijo ali živela pod diktaturo ali šla v zapor. Nekatere so mučili, druge prisilili v izgnanstvo. Spet tretji so bili v hišnem priporu zaradi stroge cenzure njihovih del. So torej spadali v zaničevalno kategorijo »politične poezije«? Antologija je bila moj argument proti kategoriziranju. Izbira pesnikov je bila naporna! Trajalo je trinajst let. Posvetovala sem se s pesniki iz drugih držav. Raziskovala sem. Zbrala sem približno 200 pesnikov iz 20. stoletja. Glede na želje založnikov sem lahko vključila le četrtino tega števila. Bilo je zelo težko izbrati. Predvsem sem morala delati z dostopnimi prevodi in takrat je bilo prevedenih veliko manj pesnic kot zdaj.
Drži, da je delitev boleče izkušnje pesnika radikalna in vrača k poudarjanju skupnosti in ne individualnega ega?
Morda je radikalna. Nisem prepričana. Mislim, da je odvisno od posameznega pesnika ali pesnice. Zame je zelo pomemben občutek povezanosti z drugimi, naše skupne človečnosti in stanja. To zlahka odražajo tudi pesmi o osebnem in domačem življenju. Zagledanost vase je druga stvar.
V eni izmed svojih pesmi pravite, da je morda vaš jezik »preveč precizen in zato težko razumljiv … «Kar me fascinira, je vaše razumevanje poezije v smislu, da poezija ni v funkciji posnemanja ali predstavljanja, temveč ustvarjanja bralnega prostora, ki ga je treba raziskovati, in ne le sprejemati … Lahko poveste več o tem?
To ste zelo dobro izrazili v svojem vprašanju. Poezija ne »predstavlja« nečesa drugega. Poezija je sama dejanje. Če se poezija nanaša ali nakazuje nekaj, kar se je zgodilo (na primer skrajnost), potem poezija postane dokaz te skrajnosti. Izkušnja je v jeziku samem. Paul Celan je protestiral proti kritikom, ki so mu očitali nejasnost ali hermetičnost, medtem ko je njega najbolj skrbela natančnost. Poskušal je biti čim bolj natančen. Ko se jezik temu zelo približa, lahko za nekatere bralce postane neprepusten.
Ko ste v že omenjenem eseju k slovenski izdaji vaših pesmi zapisali: »To je bilo delo, ki je nastajalo z mano, in ni bilo o meni, ter je bilo povezano s pozornostjo, in ne namero; delo, o katerem se je sčasoma razkrilo, da se samospreminja, in ne samoizraža,« sem si mislila, ok, to je blizu proznemu načinu pisanja. Toda ali poezija na ta način ne govori sama proti sebi?
Kot sem pojasnila že v eseju, namesto da bi pisala diskretne (posamezne) pesmi od začetka do konca in jih precejala skozi sito popravljanja, sem se v nekem trenutku začela ukvarjati z ustvarjanjem asemblažev. Tako sem ustvarila bralni prostor, o katerem sva prej spregovorili, in ki ga je treba raziskovati, in ne le sprejemati … V skrajnih situacijah je pomembna zgodovinska zgoščenost jezika, gre predvsem za krik trpljenja …
Vaše druge knjige vključujejo spomine. What You Have Heard is True: A Memoir of Witness and Resistance (Kar ste slišali, je res: spomini pričevanja in odpora) je bila leta 2019 finalistka National Book Award for Nonfiction. Knjiga je istega leta prejela knjižno nagrado Juan E. Méndez za človekove pravice v Latinski Ameriki. Ali obstajajo teme, izkušnje, ki jih je mogoče posredovati samo v prozi ali samo v poeziji?
Delovni naslov knjige What you have Heard Is True je bil Horse on Our Balcony (Konj na našem balkonu). Nikoli nisem razumela, zakaj so verjeli, da obstaja knjiga s tem naslovom. Svoje spomine, tiste, ki so bili objavljeni leta 2019, sem pisala v obdobju petnajstih let, začenši z letom 2004. Menim, da sta poezija in proza povezani, a različni. Tukaj se ne bom spuščala v razlike, saj bi o tem lahko napisala monografijo, rekla bom samo, da mi je proza ponudila priložnost, da povem, kaj se je dejansko in neposredno zgodilo. Torej, kako povedati zgodbo. Poezija ni posoda za to. Pravzaprav ni plovilo za nič. Je plovilo samo.
Pisanje, »starejše od stekla, mlajše od glasbe« zame ni bilo več le varuh preteklosti, ampak pot do odprtosti in dostojanstva. Kaj pomeni l’heure bleue, kar je tudi naslov vaše četrte pesniške knjige, ki je izšla leta 2003?
V Franciji in francoščini pomeni »modra ura«, tisto kratko obdobje med nočjo in jutrom, ko zvezde izginejo pred sončnim vzhodom, ko je zrak šibek in mehak. Živela sem v Parizu z možem in malim sinom, ko sem odkrila lepoto tega časa dneva. Kasneje, kot dijak liceja, mi je sin dal ime: l’heure bleue. To je čas prehoda. V resnici pomeni veliko stvari.
Zdi se, da zavzema materinstvo osrednjo vlogo v vaši poeziji. Se motim? In vloga otroka? Kot da otroci vidijo drug svet kot odrasli … Kot bi bili otroci na pragu jezika, kjer je očitno le nevidno …
To, da sem postala mama, me je globoko in nepreklicno spremenilo. Ko sem rodila, sem imela petintrideset let. Sredi življenja. Te spremembe nisem pričakovala, ker nisem razumela, kaj pomeni postati starš. Otrok ni dodan v življenje posameznika. Pride in vse spremeni. Oziroma tako sem doživljala situacijo. In ja, na pragu so in tam je treba marsikaj upoštevati. So mojstri pritegovanja pozornosti. In zmožnost pozornosti določa, po mojem mnenju, kaj lahko pesnik ali umetnik naredi.
Kako pomemben je za poezijo preplet preteklosti, recimo sedanjosti in prihodnosti?
Grški pesnik Melissanthi bi rekel, da so zmagali: kar je bilo in kar postaja, je vse enake starosti. Mislim pa, da ena poezija nastaja iz tistega, kar je za nami, druga pa odmeva v sedanjosti in času, ki prihaja. Mislim, da sem morda pesnica preteklosti.
V vaši peti knjigi Ob zamudi sveta spet najdemo prvoosebni glas, a zdaj so pesmi v dialogu, med seboj in z drugimi, podoba iz spomina, znana ali neznana, živa ali mrtva ali drugačna, začara poslušalca. Mnoge pesmi so napisane na način naštevanja: litanije in zareki, popisi preživetih trenutkov, prikazni in viri razsvetljenja, kamnov, knjig in zapisov minljivosti; od kod elegični ton teh pesmi?
Hvala za ta lep opis knjige. Združuje številne teme v tem intervjuju: mrtve in žive, transformacije. In uvaja druge: minljivost, željo po rešitvi sveta iz pozabe. To je morda razlog za popise in kataloge, litanije in zbirke: zbrati podrobnosti izginjajočega sveta. Zato elegično.
Kaj vam pomeni tišina?
Tišina je spremljevalka jezika, njegova sogovornica, tišina je v vsakem od nas, tišina, ki je vse pogosteje ne moremo doživeti čisto v svetu. O tej tišini sem se veliko naučila od pesnika Ilje Kaminskyega, ki je gluh. Kaminsky me je pripeljal do dela Maxa Picarda, ki je genij na temo tišine. V zadnjih letih sem preživela čas v samostanu na Irskem in jo tam bolj pozorno raziskovala. Upam, da bom v prihodnjih letih izvedela kaj več o njej. Rada bi, da bi v moje delo vstopila tišina.
»K poeziji me žene njena skrivnostnost, rahločutnost in skrita zgradba pesmi, ki jo dolbemo, medtem ko nastaja in se kaže v drgetu svoje prebujenosti. Kadar pišem zares, me pesem pospremi čisto na rob prepada in mi dovoli, da vidim, pod kakršnimkoli kotom že, tisto, kar je videl drugi.« Zanima me to drugo, je poezija pristop k drugemu?
Drugi je vedno tam, je prisoten, je izmuzljiv. Drugi je znotraj, a tudi zunaj. To je prisotnost. Ko se tega enkrat zavemo, nismo nikoli zapuščeni.
Ker živimo v norih časih, mi dovolite še eno vprašanje: ali najhujše šele prihaja ali je že za nami?
Na to ne morem odgovoriti drugače, kot da »berem« sedanji trenutek, vključno z našimi prizadevanji, da bi se izognili katastrofi. Ta prizadevanja še niso dovolj, niso še sorazmerna s tem, kar zahteva prihodnost. In tako odtavamo. A upanje je tudi tukaj, med nami, in iz njega lahko črpamo.
Knjigo Carolyn Forché z naslovom Kamnolom duše, ki je v prevodu Kristine Kočan izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
Tomasz Różycki (1970) je poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Študiral je romanske jezike na Jagelonski univerzi v Krakovu in poučeval francoščino na Visoki šoli za poučevanje tujih jezikov v Opolu, kjer tudi živi. Je dobitnik številnih poljskih literarnih nagrad, njegova najbolj znana pesem Dvanajst postaj je bila nagrajena s prestižno nagrado Kościelskich (2004) in literarno nagrado Nike (2005). Objavil je osem pesniških zbirk: Vaterland (1997), Anima (1999), Chata umaita (Kmečka hiša, 2001), Świat i Antyświat (Svet in antisvet, 2003), Dwanaście stacji (Dvanajst postaj, 2004), Kolonie (Kolonije, 2006) in druge. Njegova dela so objavljena v literarnih revijah, kot so Czas Kultury, Odra, Studium ter v nemških, bolgarskih, litovskih, ukrajinskih in nemških pesniških antologijah. Njegove pesmi so prevedene v številne evropske jezike. S Tomaszom, ki je med svojimi potmi iz Berlina v Opole našel čas za najin pogovor, sva se pogovarjala o njegovi in o slovenski poeziji, o tem, kaj je šlezijanskost v kontekstu poljskosti in ali obstajajo »majhne« in »velike« kulture in književnosti.
Leta 1997 ste debitirali s pesniško zbirko Vaterland. Je to nekakšna referenca na vašo domovino – Opolsko Šlezijo in njeno zgodovino?
V bistvu je to res zapletena poljska zgodba. Naslov je bil nekoliko provokativna referenca na kraj, kjer živim. Moja družina je bila leta 1945 izgnana iz Lvova[1], v zameno pa je dobila novo tako imenovano postnemško »domovino«, kot so nam rekli. V šoli so me učili, da je Opolska Šlezija[2] moja domovina, moja tradicija, učili so me lokalnih pesmi in zgodovine upora proti nemški kolonizaciji, hoteli so, da bom ponosen na šlezijske upornike, jaz pa s tem nisem čutil nobene povezave. Doma smo peli povsem druge pesmi. Moji stari starši in starši so v Lvovu pustili pohištvo in spominke, v Opolu pa so dobili stanovanje, polno spominkov in pohištva prejšnjih nemških prebivalcev, ki so bili evakuirani na Zahod. Živeli smo med tujimi spominki, ki so nam govorili v drugem jeziku. Ko sem pozneje odšel študirat v Krakov, so me krakovski kolegi videli kot Šlezijca, kar me je jezilo. Naslov knjige je verjetno posledica moje jeze.
Poleg poezije ste znani tudi kot prevajalec. Oba poklica zahtevata izjemen občutek za jezik in nadpovrečno natančen stik z njim. Ali se strinjate s trditvijo, da je »pesnikova domovina jezik«?
Delno se strinjam, čeprav so vse takšne metafore tvegane in prav tako resnične kot neresnične. So sicer kot poezija, so spektakularne, a ne nujno za nas prave. Jezik je za pisatelja zelo pomemben. Navsezadnje poznamo zgodbe o pisateljih, ki so zamenjali jezik, ali pa o takih, ki so pisali poezijo v enem in prozo v drugem jeziku. Zato bi raje rekel, da je »pesnikova domovina poezija«. Ne bi pa se povsem strinjal, da sem prevajalec – občasno sem prevajal literaturo, poznam prave prevajalce in sem zelo daleč od njih.
Živite v Šleziji, kulturna in jezikovna identiteta te regije na Poljskem še vedno sproža več vprašanj kot odgovorov. Kaj vam pomeni šlezijskost – v širšem kontekstu poljskosti, nemškosti ali zunaj konteksta obeh kultur?
V Šleziji imamo strokovnjake za to področje, ki so večinoma že več generacij Šlezijci, in oni so tisti, ki bi morali spregovoriti o tem. Če je bilo nekoč mogoče govoriti o šlezijskosti kot o nekakšnem srečanju, sobivanju ali spopadu med slovanskimi in germanskimi elementi ter med poljsko in nemško kulturo, po letu 1945 ne bi tvegali takšnih poenostavitev, saj se to vedno nanaša le na del, ne na večino prebivalstva. Šlezija ima danes zelo spremenjen značaj. Imamo več »Šlezij«, Zgornjo in Spodnjo Šlezijo, Katovice, Vroclav in Cieszyn. To so zelo različni kraji, ki različno gradijo svojo identiteto. Ali so povojne »priseljenske« družine postale šlezijske že zato, ker živijo na tej zemlji? Prispevajo k barviti podobi regije, niso pa isto kot družine, ki se imajo za šlezijske, ki pripadajo šlezijski kulturi, jeziku in narodnosti.
Vaša knjiga Svet in anti-svet je izšla leta 2003. Po mnenju kritikov so v pesmih iz te zbirke prisotni namigi na anarhizem – »izklopili so elektriko/ in pisarne so umrle, država je nehala grizljati«. Kaj je po vašem mnenju zdaj »svet« in kaj je »antisvet« v času velike nestabilnosti, ki smo ji trenutno priča (pandemija, agresivna politika Rusije in vojna v Ukrajini)?
Da bi odgovoril na to vprašanje, bi moral napisati še eno pesniško zbirko.
Vašo pesem Dvanajst postaj včasih označujejo kot grotesko, nekateri pa v njej vidijo določene podobnosti z Gospodom Tadejem[3]. Pesem med drugim obravnava poljske nacionalne mite, vključno z vprašanjem tako imenovanih Kresov[4] in odnosom različnih generacij Poljakov do njih. Duhovi preteklosti so na Poljskem še vedno živi. Ali lahko po vašem mnenju menjava generacij spremeni tudi način, kako Poljaki dojemajo sami sebe kot nekakšnega talca lastne zgodovine?
Mislim, da se to ves čas spreminja, in mislim, da je mlajša generacija že zdaj bolj »prožna«, »elastična«, če ponovim Witolda Gombrowicza, do svoje poljskosti v evropski perspektivi, toda da bi lahko kaj napovedali, bi se morali strinjati s »koncem zgodovine«, podobnem tistemu, ki ga je v svojem času napovedal Fukuyama – a kot vidimo, se to sploh ne dogaja. Trenutno imamo vojno v Evropi in vojno za Evropo. Ukrajinci umirajo za svojo državo, borijo se za svoj biološki obstoj spričo genocidnih namer Rusije, vendar se borijo tudi za Evropo in v njenem imenu. Ta boj so začeli na Majdanu v Kijevu leta 2013, in to je prva vojna, ki se je začela, ker imperij ne dovoli, da bi se njegova soseda pridružila evropski skupnosti ter z njo delila (in uživala) sistem, ki temelji na demokratični pravni državi, svobodi in spoštovanju posameznika. O Evropski uniji lahko rečemo karkoli slabega, a ljudje so še vedno pripravljeni umreti za te vrednote in jim je ljubša kot suženjstvo avtoritarne države. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo in kaj nas čaka v prihodnosti. Do zdaj nas je redno povozil parni valjar, bi rekel.
Zaradi ruske agresije v Ukrajini je vse pogosteje slišati glasove o tem, v kolikšni meri je ruska kultura odgovorna za zločine, ki jih je zagrešil Putinov režim. Pogosto se pojavljajo tudi argumenti v obrambo te iste kulture, ki govorijo o njeni »veličini«. Ali se strinjate z mnenjem, da lahko literaturo ali poezijo, ki so jo ustvarili posamezni narodi, vidimo kot »veliko« ali »manjšo«?
Da bi rusko kulturo lahko imenovali »veliko«, bi se morala odkrito in odločno obrniti proti vojni in se postaviti na stran napadene Ukrajine, se zoperstaviti zlu. Potem bi lahko rekli, da je ta kultura velika. A tega ni storila, zato trenutno sploh ni velika.
Razumem tiste, ki pozivajo k njenemu bojkotu, saj je govorjenje o obrambi velike ruske kulture navsezadnje del koncepta »russkogo mira[5]«, ki je pravzaprav izgovor za napad na Ukrajino. Rusija naj bi stopila v bran rusko govorečim prebivalcem, kar je, kot se je izkazalo, nesmisel, saj jih ni nihče ogrožal, prav oni pa so tisti, ki v tej vojni kot civilisti umirajo v množičnih grobiščih pod ruskimi rokami.
Ne, res ne vem, s čim bi to primerjal – morda tako, da gledam stvari sorazmerno – ozemeljsko velika Rusija in številčno velik ruski narod ustvarjajo žalostno malo kulture v primerjavi z majhnim slovenskim narodom. Obstajajo majhne države, ki slovijo po »veliki poeziji«, na primer Irska. Stvar je v tem, da je kultura sposobna kolonizirati druge, se vsiljevati drugim, biti univerzalno in globalno privlačna in da se nam določena zgodba o svetu in našem obstoju v njem zdi zgodba o nas samih, ne glede na to, ali živimo v Sankt Peterburgu ali v avstralski Adelaidi. Ruska kultura je postala tako znana in priljubljena, da je postala pomemben del svetovne dediščine in ima številne goreče privržence. Seveda se je treba zavedati, da je ta kultura v veliki meri kultura imperija, pa naj gre za propagandne filme ali odlične primere disidentske literature, primere obrambe svobode in glasu posameznika. Prav tako ne smemo pozabiti, da so jo soustvarjali vsi narodi, ki so bili podrejeni temu imperiju, dovolj je, če sledimo biografijam njegovih največjih predstavnikov in ne pozabimo, da kulturo včasih ustvarjajo posamezniki, ki so v lastni državi nerazumljeni, preganjani, ubiti.
Za razliko s prozo je slovenska poezija na Poljskem precej slabo poznana. Izšli so na primer prevodi romanov Draga Jančarja ali Gorana Vojnovića, toda ime Tomaža Šalamuna na primer kljub posameznim prevodom, ki so izšli, poljskemu bralcu skorajda ni znano. Ali lahko slovenska poezija – in v širšem kontekstu poezija manjših srednjeevropskih narodov – zanima Poljake?
Že dolgo imam občutek, da je slovenska poezija na Poljskem razmeroma dobro poznana – če to sploh lahko rečemo za katerokoli poezijo. To opažam že od leta 2000, ko se je začela precej intenzivna izmenjava med poljsko in slovensko literarno skupnostjo. Ne samo s Tomažem Šalamunom, tudi z drugimi, kot so Brane Mozetič, Aleš Debeljak, Tone Škrjanec, Miklavž Komelj, Aleš Šteger, Primož Čučnik, Anja Golob, Barbara Korun, Ana Pepelnik, Gregor Podlogar, Uroš Župan, Jože Pogačnik, Oton Župančič, Katja Gorečan, Alojz Ihan … Poznam veliko slovenskih imen, prihajali so na Poljsko in brali pesmi. Izšlo je veliko knjig. Šalamunove knjige so bile deležne pozornosti kritikov. To je mogoče tudi po zaslugi prevajalcev, med katerimi sta Katarina Šalamun-Biedrzycka in Miłosz Biedrzycki.
Toda še vedno govorimo o poeziji in seveda dvomim, da bi Poljake zanimala slovenska poezija, saj Poljakov ne zanima nobena poezija, tudi poljska ne. Koliko ljudi zanima poezija? Koliko jih redno bere poezijo? Pol odstotka? Verjetno še manj. Recimo dvesto tisoč ljudi na Poljskem, čeprav se pesniške zbirke prodajajo pri nas po sto in dvesto izvodov. Dvesto tisoč od štiridesetih milijonov je pol odstotka. Upam, da se motim in da jih je več kot dvesto tisoč. Toda ta pol odstotka Poljakov bo v slovenski poeziji zagotovo našlo nekaj zase. Je že našlo.
Opombe
[1] Gre za tako imenovano »repatriacijo« poljskega prebivalstva z ozemelj, ki so do leta 1939 pripadala Poljski, v letih med 1939 in 1945 pa so bila zasedena in vključena v ZSSR – vključno z vzhodno Galicijo in Lvovom. V skladu s poljsko-sovjetskim sporazumom je takrat potekala tako imenovana »izmenjava prebivalstva«– Poljaki z ozemelj ZSSR so bili preseljeni v Ljudsko republiko Poljsko, Ukrajinci iz Ljudske republike Poljske pa v ZSSR. Med repatrianti iz Lvova so bili tudi Stanisław Lem ter številni drugi kulturni ustvarjalci in znanstveniki – NS.
[2]Šlezija je zgodovinska regija, danes večinoma na Poljskem (del pa na Češkem), na katero že od srednjega veka izmenično vplivata poljska in češka kultura, najbolj pa nemška. Do leta 1918 je večji del regije (Zgornja in Spodnja Šlezija) pripadal Kraljevini Prusiji (pozneje nemškemu rajhu), manjši del pa Avstriji (Tešinska Šlezija). Po letu 1918 je v Zgornji Šleziji potekal plebiscit, na katerem se je večina prebivalstva izrekla za priključitev k Nemčiji, nato pa so sledile šlezijske vstaje, katerih udeleženci so želeli regijo priključiti Poljski. Posledica tega je bila razdelitev Šlezije med Nemčijo in Poljsko z ustanovitvijo avtonomnega Šlezijskega vojvodstva na Poljskem s centrom v Katovicah. Vprašanje pripadnosti Tešinske Šlezije (nekdanjega avstrijskega dela Šlezije) je ostalo v središču spora med Poljsko in Češkoslovaško do oktobra 1938, ko je Poljska s silo zasedla češki del regije – t .i. Zaolzie – ter izkoristila agresijo Nemčije na Češkoslovaško. Po letu 1945 je Ljudska republika Poljska vključevala tudi Spodnjo Šlezijo s Vroclavom in Opoljsko Šlezijo, z Opolem, ki sta prej pripadali Nemškemu rajhu in sta bili močno germanizirani, na teh območjih pa je prišlo do precejšnje (v nekaterih primerih skoraj popolne) izmenjave prebivalstva – Nemci so bili izgnani oziroma odšli v Nemčijo, nadomestili pa so jih tako imenovani poljski »repatrianti« iz vzhodnih območij medvojne Poljske in drugih regij Poljske, ki jih je izgubila Poljska izgubila v korist ZSSR. Vprašanje šlezijske identitete – kot različne od poljske – je danes (predvsem v Zgornji Šleziji) še vedno predmet številnih sporov na Poljskem, prav tako pa tudi vprašanje, ali je šlezijsko narečje ločen jezik od knjižne poljščine (tako kot kašubščina) ali ne. Pri zadnjem popisu prebivalstva je skoraj milijon ljudi navedlo »šlezijsko« narodnost, nekateri znani šlezijski pisatelji, kot je Szczepan Twardoch, pišejo literaturo v šlezijskem jeziku in v njej uprizarjajo gledališke igre. Poljska država uradno ne priznava posebne šlezijske narodnosti ali šlezijskega jezika niti v obliki etnolekta.
[3] Gospod Tadej ali Zadnji maščevalni pohod v Litvi (poljsko: Pan Tadeusz czyli ostatni zajazd na Litwie) je poljski nacionalni ep Adama Mickiewicza. Objavil ga je leta 1834 v izgnanstvu, v Parizu. Velja za kanon poljske poezije in eno največjih del poljske književnosti. Pesem se nanaša na dogodke iz leta 1812, ko je Napoleon med vojno z Rusijo osvobodil ozemlja Poljske in Litve izpod ruske oblasti. Tako imenovani poziv pesmi, ki se začne z besedami »O, Litva! Domovina! Ti si kakor zdravje! Kako te ceniti je treba, prav spoznal je, kdor te je zgubil,« pozna vsak Poljak iz šole.
[4] Kresy Wschodnie ali preprosto Kresy (vzhodno obmejno območje)– nekdanje vzhodno obmejno ozemlje Poljske (v širšem smislu celotne poljsko-litovske skupnosti), ki je v medvojnem obdobju delovalo kot del ozemlja Poljske ali pred 1772 skupne poljsko-litovske države, je zdaj del državnih ozemelj Ukrajine, Belorusije in Litve.
Smisel rože je trpka knjiga. V njej Ivo Svetina zatrjuje, da s pisanjem ne odkriješ ničesar, najmanj pa to, da je tvoje življenje imelo smisel. Trdi, da gre za zmoto. Laž in samoslepilo. Roža namreč živi, vzklije, se razcveti, diši, obiskujejo jo drobna bitja, umiva jo dež, in če le more, oddaja svoje bistvo – in to je vonj. Je torej smisel rože njen vonj? Pesnik pravi, da je to njegova zadnja knjiga, potem pa se bo od pisanja poslovil.
Začniva na začetku. Knjiga Smisel rože je posvečena tvoji varuški Štefki – Keki. Zakaj ravno njej in ne na primer mami ali tvoji ženi Mariji?
Če ne bi bilo Keke, po vsej verjetnosti ne bi bilo tudi mene. Moje rojstvo v ponedeljek, 6. septembra 1948, ob 6.37 uri, bilo je sivo, deževno jutro, je bilo težko, malo je manjkalo, da nisva oba z mamo umrla. Štefka, doma smo ji rekli Keka, je bila medicinska sestra v porodnišnici na Šlajmerjevi ulici v Ljubljani, katere predstojnik je bil dr. Pavel Lunaček. Z mamo sva ostala v porodnišnici kar nekaj tednov. Medicinske sestre so se borile za moje življenje, saj ko je bila prerezana popkovina življenja, sem ostal povezan s popkovino smrti. Med vsemi medicinskimi sestrami je bila najbolj vztrajna, skrbna, zavzeta in srčna prav Keka. Ljubezniva, okrogla in mehka, tako po telesu kot duši, mlada ženska sredi dvajsetih. Ko sva z mamo po nekaj mesecih končno lahko odšla domov, je šla Keka z nama. In ostala del naše družine, moja varuška. Kasneje se je poročila, odselila v Koper, rodila sina, ga poimenovala po meni. A moje ime mu ni pomagalo do sreče; nekega sončnega dne je naredil samomor. Zato sem vedel, da moram knjigo posvetiti tej plemeniti ženski Štefki Bevk, ki smo ji rekli Keka.
Na začetku si zastaviš hamletovsko vprašanje: »Pisati ali ne pisati? Se res lahko s tako lahkoto odpovem tej nenavadni veščini, raboti, ki služi – le kdo ve čemu, komu? Sama sebi namen? Samozadravljenje? Beg pred čekani resničnosti, pred obupom, iz katerega rase smrtonostni strup, ki se mu reče alkoholizem … nekoč ženin, sedaj moj …« Gre za zelo intimno priznanje. Menda si se že večkrat odpovedal pisanju, tokrat pa čisto zares?
Nikoli nisem pomislil, da bi prenehal pisati. Edini premor je nastal ob rojstvu sina Svita, saj so bila tedaj čustva tako močna, silovita, prvič in poslednjič doživeta, da so se besede umaknile pred resničnostjo, pred dečkom, ki je bil plod ljubezni med Marijo in menoj. To enkratno razodetje življenja mi je položilo skalo na jezik in za dve leti sem odložil pero, umolknil. Nato pa sem skorajda v pijanosti, omamljen od novega življenja, napisal zbirko Bulbul, ki v perzijščini pomeni slavček, in Svit je bil moj, najin slavček, obdan z mavrico. In dala sva mu ime nesrečnega Svita Brejca, še enega samomorilca, saj naj bi bilo samomorilčevo ime amulet, ki varuje poimenovanega pred vsem hudim. In pri Svitu njegovo ime, ime samomorilca, ni delovalo: Marijin alkoholizem so bila kamnita neurja, v kateri smo skušali preživeti. Potres čustev, povodenj solz … Naš dom ni bil dom sreče, ampak ruševine nesreče in brezdanje žalosti, črnega obupa. In ko se je Marija dokončno ozdravila te preklete, a tako sladke bolezni, sem začel piti jaz. K sreči je bil tedaj Svit že odrasel, se odselil od doma, se poročil, rodil se mu je sin Timon.
V teh črnih letih sem pisal, pisal in pisal, ker sem moral obraniti duha pred zlomom, pred naraščajočo temo, pesimizmom. Pisal sem obsesivno, ne da bi se spraševal zakaj in čemu.
Zdaj, ko sem izkusil »vse, kar je človeškega«, sem v zadnji štirih letih spisal še štiri knjige: Malabar, Méle, Smisel rože in Mal di mare (ki še čaka na izid). In nekega novembrskega dne sem se vprašal: Zakaj pišeš? Je pisanje življenje? Pomeni pisati živeti? In odgovor je bil en sam: Ne!!! Pisal sem, namesto da bi živel. Pisanje ni bilo terapija, temveč beg pred resničnostjo.
Vprašanje smisla pisanja je vprašanje »smisla rože« … Kako si spel ti dve ideji?
V čem je smisel rože? Da je svet zaradi nje lepši? Ne! Svetu je čisto vseeno, kako izgleda. Je, kakršen je. Človek ga samo uničuje od tistega davnega dne, ko je prvič posejal pšenico! Čebela, kolibri in drugi drobni letalci obiskujejo rože in opravljajo koristno delo. Človek odtrga cvet in ga podari ljubljeni. In se rodi ljubezen. Pa kaj še! Človek se mora vedno znova zavedati, da bi bil svet tak, kakršen je, tudi če človeka ne bi bilo (je v Gnusu zapisal Sartre, ko se človeštvo še ni zavedalo svojega smrtonosnega vpliva na naravo). Na kratko: roža nima smisla, prav tako tudi ne pisanje, zlasti pisanje o sebi, pisanje avtobiografij, kot jih lahko beremo izpod peresa kardinala Rodeta ali v bližnji prihodnosti avtobiografijo Britney Spears, za katero so ji obljubili 15 milijonov dolarjev.
Pri pisanju gre vedno tudi za osvajanje, zapeljevanje bralca … Ali je izguba smisla pisanja povezana tudi z izgubo bralca? »Če roži podeljuje smisel čebela«, zapišeš, »kdo potem podeljuje smisel mojemu pisanju? Tisti redki, ki so morda vendarle prebrali kakšen moj verz. A bralec je, vsaj od Baudelaira dalje, sicer pesnikov bližnjik in brat, vendar tudi hinavec! Torej – čemu potem ves ta napor?« Še posebej, ker, vsaj tako se mi zdi, ne verjameš v žrtvovanjsko vlogo pesnika, pisatelja …
Nekoč davno, ko še nisem poznal Emily Dickinson, sem res mislil, da bo pesem lahko odrešila svet, ga izboljšala, in da je pesnik tisti, ki se mora žrtvovati, ker je to njegovo poslanstvo. A Emily je zapisala: biti pesnik je vse, biti slaven pesnik je nič! Lahko si vélik pesnik, ne da bi napisal eno samo pesem. Jaz sem jih na stotine, tisoče! O svojih bralcih ne morem reči prav ničesar, saj jih ne poznam. Včasih morda, le včasih, mi je kdo reče, bral sem tvoje pesmi. Dobre so. In to je vse! O takem bralcu ne morem reči niti, da je hinavec.
Smisel rože sem brala kot knjigo o tvojih ženskah, pa vendarle je to tudi knjiga o tvojem očetu, ki se je rodil leta 1908 v Trstu. Menda je bil oče odličen pripovednik. Kako je razumel tvoje pisanje? Te je podpiral?
V Smislu rože sem poleg svoji najožji družini hotel postaviti »spomenik« tudi vsem tistim dekletom in ženskam, ki sem jih ljubil. Ker vedno sem ljubil, brez prestanka. Noro, brezglavo: no, saj je na delu srce! Zato sem tudi vedno trpel, ko je bilo razmerja konec, četudi sem bil v večini primerov sam kriv za razhod.
Moj oče je bil človek, ki bi si zaslužil resnično velik roman; a jaz ga ne znam napisati. V igri V imenu matere sem spregovoril o našem rodu izpod Stola. O svojem dedu, ki je naredil samomor, pa o svoji babici, očetu in drugih sorodnikih. To je saga, na katero sem resnično ponosen. A romana o tem ne bi zmogel.
Oče je skrbno spremljal moje pisanje, vstop v svet literature. Tudi ko sem se odločil za študij primerjalne književnosti, me je najprej vprašal (včasih je bil tako odločen pragmatik), kaj boš pa delal, ko boš končal študij. Poleg tega ga je nekoliko motilo, ker je bil moj profesor Dušan Pirjevec, o katerem, kot še mnogo drugih komunistov, ni imel najboljšega mnenja. A ko sem napisal pobalinsko Slovensko apokalipso in z njo razburil slovensko javnost, zlasti staroslovensko, me je branil, mi dal vso podporo, tako kot mama, saj sta vedela, da sem storil nekaj, česar pravzaprav nisem niti hotel. In kar je bila nemara tudi posledica pogovorov, ki sem jim prisostvoval, ko sta se mama in oče pogovarjala s svojimi bojnimi tovariši o času NOB.
»Gledal sem očeta, mamo, sestri in očetove prijatelje, ki so bili z nami, in se čudil. Čudil le čemu? Temu, da je bilo nedeljsko dopoldne napolnjeno s smrtjo, junaštvom, krvjo, mukami, izdajstvom, željo po svobodi … Le kaj bi si mogel predstavljati pod pojmom svobode, če pa sem bil jaz vsa svoboda tega sveta.« Koliko so te zgodbe staršev o partizanskih časih zaznamovale?
Kot sem že dejal: poslušal sem jih; ena najbolj pretresljivih, ki se mi je vtisnila v spomin, je prav dogodek v Okrogelski jami, ki sem ga opisal (kot ga je pripovedoval oče). Res tedaj nisem mogel doumeti velikih pojmov svobode, vojne, žrtvovanja, ideje … a zavedal sem se, da prisostvujem nečemu, kar me je usodno zaznamovalo, čemur sta mama in oče bila pripravljena žrtvovati lastno življenje. In ko se je s samostojno slovensko državo pojavilo obujanje domobranstva, kolaborantstva, ko se je začelo na veliko revidirati, spreminjati tok zgodovine, ko je narodnoosvobodilna vojna postala zločinsko dejanje, ko se je poudarjal samo pomen (zločinske) revolucije, sem se zavedel, kakšno dragoceno dediščino sem prejel od mame in očeta. Ob vsem tem pa je bila ob meni vseskozi moja polsestra Nasta, ki se je rodila v zakonu med mojo mamo in Alojzem Kebetom – Štefanom, ki je bil ustreljen oktobra 1942 na Jamniku nad Kropo, ker so ga domačini izdali. Mama pa je zgodaj poleti 1942 rodila svojo drugo hčerko, Bojano, ki pa je zaradi srčne okvare po nekaj mesecih umrla.
Na začetku nam predstaviš dva pola, očetovega in maminega. Očeta lepo opišeš s Kajuhovim verzom: »za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti …« Mama je bila, kot praviš, molčeča, z ljubečimi pogledi vas je otroke objemala, gladila po laseh, poljubljala. Ona je izkusila smrt. Koliko je Smisel rože tudi roman o času, o neposredni pričujočnosti časa? Nenazadnje sta bila oba starša človeka svojega časa.
Ne da bi namerno hotel obujati življenje pred mojim življenjem, torej čas vojne, četudi je bila moja polsestra Nasta rojena marca 1941, sem hočeš nočeš zajemal spoznanja iz časa, ki sta ga živela moja starša. Iz njune predanosti ideji o boljšem jutri, o svetu, za katerega se je treba žrtvovati, če hočemo, da bodo polja znova obrodila zlato žito. Nista bila utopista, še manj ortodoksna komunista, a vere v svet, ki bo boljši, kot je bil v času njune mladosti, si nista dala vzeti.
O Smislu rože praviš, da ne gre za iskanje izgubljenega časa, pač pa za obujanje časa: je čas tebe nekoč. Če bi čas izginil, bi z njim izginil tudi ti. Vsa tista leta, ki si jih odživel, preden si začel pisati te confessiones … Zakaj Smisel rože ni avtobiografija?
Ker nisem hotel napisati avtobiografije. Izbiral in zbiral sem raztresene spomine, ki so bili globoko v meni, ki so me oblikovali, ki so bili del mene, saj brez njih ne bi bil jaz jaz. In spomini so bili od nekdaj moj skriti zaklad. Pred časom sem prebral pri nekem francoskem pisatelju, da če si srečen, se ti ni treba spominjati. In tako lahko rečem, da sem bil le malokdaj zares srečen. Ko sva se spoznala z Marijo, ko sva se poročila, ko se nama je rodil Svit. Ja, takrat sem bil zares, prav zares srečen. Potem pa dolga, dolga leta ne. In zadnja leta sem bil srečen, ko sem na večer sedel na obali egejskega morja in pil retsino (a to srečo je že pojil alkohol!), ali pa če sem, ni še dolgo od tedaj, ležal v objemu prepovedane ljubezni. In tisto poglavje v Smislu rože, ki sem ga naslovil s Kostariko, je pesem o Njej, ki je ne smem imenovati. Tako kot tudi 371 pesmi Méle. To so bili bežni hipi sreče, vse pogosteje zaliti z grenkobo alkohola.
Pa vendarle so knjige, ki si jih prebral, zdi se, da ogromno, čeprav praviš, da si v svojem življenju prebral le kanček, nekakšne magdalenice, ki so obujale izgubljeni čas. K vsakemu delu se prileže določena knjiga … Katere so se prilegle tebi, ko si pisal Smisel rože?
Ko sem pisal Smisel rože, nisem bral! Preden sem se lotil podviga, sem prebiral Spenglerjev Zaton zahoda. Vrag vedi, zakaj sem ravno pri njem iskal odgovor na vprašanja, ki si jih nisem niti (še) zastavil. Morda me je navdihnila njegova misel: »Poglej si cvetlice zvečer, ko se ob zahajajočem soncu zapirajo druga za drugo: tedaj te prevzame nekaj skrivnostnega, polasti se te občutje skrivnostne tesnobe pred tem slepim (ne lepim!!!) bivanjem, ki je podobno sanjam in vezano na zemljo.« In ves čas pisanja me je spremljalo »občutje skrivnostne tesnobe«, saj sem se podal na pot k začetku, skoraj svojega rojstva sem se dotaknil. Seveda pa mi ves čas pisanja v ozadju igral orkester, ki je izvajal Aleksandrijski kvartet in Mojstra in Margareto.
Kot otrok si bil izrazito otožen. Sanjaril si o daljnih deželah, o temnopoltih ljudeh, o puščavah, ki z nočjo žarijo, kot zapišeš, postanejo bele, kot bi zapadel sneg. Od kod hrepenenje po odhodu daleč stran, v druge kraje?
Naj mar znova rečem, vrag vedi! To sem bil jaz, vedno nagnjen k otožnosti, melanholijo sem razumel kot plemenito čustvo. Sanjarjenje po daljnih deželah še vedno tli v meni in žal mi je, da ne bom mogel obiskati na primer Mavricija (pa ne da bi tam z gangsterji igral golf!). Iti in iti, potovati, vse do konca sveta, do konca časa. Koliko dežel ne bom uspel videti, obiskati! In znova me napade otožnost, saj sem prisiljen živeti v tem minimundusu, na Viču, nekoč sem zapisal, »na usranem Viču«. Da bi se lahko preselil vsaj na kakšen grški otok in tam v senci oljk in cipres počasi srkal lepoto sveta, pa četudi bi bila skrita v steklenici trpkega vina.
Zdi se, da se osredotočaš na detajle, potem pa preideš k velikim temam in razvijaš globlje misli. Si tu uporabil znanje pesnika, modreca, morda celo esejista, odličnega govornika? Spomnim se, da sem v zapisu o gledališki predstavi V imenu matere, ki so jo igrali v Drami, zapisala, da bi zgodba, ki jo upoveduješ, lahko bila tudi romaneskna. Kako si se otresel pesniškega pristopa?
Prav zlahka, ker se mi je poezija uprla, grdo rečeno zagravžala. Nisem več zmogel ne pisati ne brati poezije. To se je zgodilo šele, ko sem končal zbirko Méle. Malabar je bil prvi poskus vstopa v prozo, četudi zelo poetično. Potem sem napisal Mal di mare, poetični roman o italijanski pesnici Gaspari Stamapa (1523 – 1554). Kot v uvodu v Smisel rože zapišem, sem imel že pred dvajsetimi leti namen napisati nekakšno avtobiografijo. Celo naslov sem že izbral: Vzpon na Žalostno goro. A tedaj še nisem imel vseh izkušenj, kot sem si jih nabral v zadnjih dveh desetletjih. Potem pa sem si določil »časovnico«, od oktobra leta 1953 pa vse do leta 2020, in nisem se začel potapljati v to neizmerno morje časa, na vdih, kot to dela izjemna Alenka Artnak! Kljub temu da sem do neke mere užival v pisanju, je bilo hkrati silno boleče, tudi tiste strani, ki sem jih posvetil svojim ženskam. Spomin na njihova lepa telesa, vonje, oblike in obline, oči in kožo, lase in spolovila, me je vedno znova »zablokiral«, saj je bilo najtežje obuditi lepoto, ki je ni več, ki ne počiva v magdalenici, namočeni v čaj. In eden najlepših spominov se je prebudil ob Magdi, temu nesrečnemu dekletu, mladi ženski, ki me je začarala s svojim vonjem.
Kot mladenič si si želel odrasti, kot deček si sanjal sanje odraslih, ali kot zapišeš: »Ni bila le resnobnost to, kar me je tedaj ujelo v svoj skoraj kurbirski objem; še nekaj se je budilo v meni, me vznemirjalo, da sem se izgubljal v samem sebi /…/ Želja po ženskem telesu.« Kot odrasel moški, ki je že preizkusil telesa vseh oblik in vonjev, se vračaš v paradiž otroštva in razbiraš vzorce, ki so se te zaznamovali. Se motim?
Ne motiš se, ker vem, da sem za vedno, no, za tistih nekaj let, ki jih bom še preživel, izgubil žensko telo. Bil sem obseden z ženskim telesom, zdaj lahko samo še gledam, zrem, bolščim v ženske, ki hodijo mimo mojega bifeja, morda se katera celo usede, s kakšno prijateljico ali otročkom v naročju … Zato in samo zato se zatekam v varljiv objem otroštva, ki je bilo zame resnično rajsko. Od krvaveče potonike do male zelene žabice – so znamenja ob moji poti nazaj.
Izjemni so erotični opisi, ki so verjetno takšni, odkar si začel pisati. Kako prelomno je bilo pisati o erotiki v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja? In ali je bila erotika tudi način, kako se osvoboditi spon tradicije, si izbojevati svobodo?
O tem se pravzaprav nisem niti spraševal. Pisal tako, »kot sem čutil«. Jasno mi je bilo, da moram iznajti nov jezik, četudi metaforičen, da bom lahko opeval najsilovitejša čustva in občutja, ki jih moški doživlja, ko je v ljubezenskem objemu z žensko. Seveda sem pri tem namerno zavrgel tradicijo, četudi tudi tradicija ni popolnoma nespolna. Veliko sem prebiral perzijsko in arabsko poezijo in se tam učil senzualnosti. In Prešernov verz Pesem moja je posoda tvojega imena je bil zame vedno zelo erotičen. Bralci, tisti redki, so bili pozorni na mojo erotično poezijo (recimo zbirka Joni, 1976).
Ker imaš izrazito asociativen pristop, sem se spraševala, kako boš zaokrožil misel, da pisati ne pomeni živeti in da je pisati o svojem življenju absurdno, če ne celo sprevrženo početje. In potem se nekje vmes pojavi skrivnostna Marija. Ta tempo si zelo lepo stopnjeval. Se pravi odpoved pisanju in razkrivanje Marije.
Marija je moja žena že več kot štiri desetletja. Ona mi je odprla svet, svet ženske, svet nestanovitne duše, norosti, opijanja … In ker sem pisal pesmi, namesto da bil z njo, da bi ležal ob njej, sem noč za nočjo »koval« verze in misli, da sem vélik pesnik, da bom vsak hip odpotoval v Stockholm … Marije moje pisanje ni niti malo zanimalo; velikokrat mi je rekla, da je, ko sva se spoznala, mislila, da so moje pesmice le pesmice zaljubljenega študentka primerjalne književnosti. Da ni nikdar mislila, da bom svoje življenje posvetil pisanju. In sem ga in pri tem pozabil živeti. Ne vem, morda je bil Marijin alkoholizem res posledica mojega pisanja, mojega egoizma, egotizma. Sicer pa sem tudi sam vedno več pil, v času, ko je bila Marija hospitalizirana na Studencu, sem tako rad, po obisku pri njej, tam okoli pete ure popoldan, zavil v vaško gostilno in pil s kar največjim užitkom.
Spomnim se stavka, ki ga je izrekel Vileniški nagrajenec Ilija Trojanow, da so partnerji izjemno pomembni pri našem pisanju. Kako pomembne so bile ženske za tvoje pisanje, in kako pomembna je bila Marija?
Tako kot sem že rekel: brez Marije (in drugih žensk, ki so bile »moje« pred Marijo in tudi ona, ki je bila »moja«, ko sem bil že dolgo poročen z Marijo) morda ne bi pisal, morda bi pisal drugače, morda bi skušal preživeti svoj čas (le) kot oče in mož, se posvečati drugim dejavnostim. A kaj, ko sem se odločil za literaturo in me je ta zasvojila. Vera v poezijo je bila močna, trdna kot skala, le da njej nisem znal sezidati templja. Vedno sem poezijo razumel kot nekaj posvečenega, vzvišenega. A vedno pogosteje, kljub temu da sem pisal eno zbirko za drugo, se je v meni oglašal dvom; kaj pravzaprav je to? Nekoč sem skušal odgovoriti na to vprašanje tako, da sem zapisal: Poezija je vse, česar ni! In hkrati obrnil Platonovo razumevanje poiesisa: rekel sem, poeisis ni to, da se nebivajoče spremeni v bivajoče, ampak ravno obratno. Kako? Ker ko nekaj zapišem, temu odvzamem živost, neposredno pričujočnost. Postane beseda, del jezika. Ko zapišem ime Marija, to ni več moja Marija, ampak le še beseda Marija, ime, ki ne ve za pravo, bivajočo Marijo.
Veliko v tej knjigi, in ne glede na izrečeno, je ostalo tudi v zamolku. Skoraj nemogoče ti je oporekati, ko navajaš primere, da pisanje ni odrešujoče in zato verjetno, preden dejansko zapišeš tisto anekdoto o Šalamunu, ki je pisal pesmi svoji ženi, pa se jih ni razveselila, kot bralka vem in prepoznam, da je to priznanje, da je pisanje zabloda, odvisnost, hujša kot alkoholizma. Ali pač ne?
Da je bila zasvojenost s poezijo hujša od alkoholizma, je res. Vendar sem pisal vedno le trezen. Pisati pijan, alkoholiziran, kot bi rekel moj oče, je brezplodno dejanje. Kljub temu, da sem počasi tudi spoznaval, da moja poezija postaja »starinska«, da ne sledi sodobnim tokovom, Janko Kos bi nemara rekel, da je bila vedno manj deležna pozornosti kritiške presoje, sem vztrajal in vztrajal: pot navzgor je bila razdrapana, jaz pa bos. Kar rinil in rinil sem, a razgled je bil vedno manjši, ožji, nikjer ni bilo neskončnega obzorja, na katerem bi se lesketala zvezda vodnica. Nato sem spoznal Njo in začel pisati pesmi, vsak večer, včasih celo po tri pesmi. In tako je nastala zbirka Méle, a tedaj je Ona že odšla. Ker moje življenje ni nobena fucking poezija, je še rekla. Jaz pa sem odšel na Kostariko. A nekdo, veliko modrejši od mene, je dejal, da če nekoga resnično ljubiš, ga pusti, da gre.
Bi se strinjal, da je Smisel rože tudi knjiga o vonju? Tudi o glasbi, ampak bolj o vonju, kar doseže vrhunec pri opisovanju odnosa z Marijo.
Vonji so zakladnica minulosti. Prvi vonj, ki se je zalezel vame, je bil vonj po potonikah na vrtu Slavčeve vile v Kranju. Pa vonj kafre, ki je obkrožal očetovega prijatelja arhitekta Maksa Strenarja … Nato še tisoče vonjev, ki sem jih užival, kot da bi bili opojne substance; najmanj opij. In ko sem bral Baudelairove pesmi, sem vohal Jeanne Duval, saj sem mi je zdelo, da je dišala tako kot moja kratkotrajna ljubezen Magda Vidmar. In potem sem pil vonj razgretega Marijinega telesa, bil je parfum Ma griffe (kar pomeni Moj podpis). In zadnji vonj, ki ga ne bom nikoli pustil, da bi izpuhtel v brezbrižen zrak, so parfumi istanbulskega Atelier Rebul.
Na rob knjige sem si pripisala, da so tu ključna tri vprašanja, kot nekakšni leitmotivi – Ali ljubezen rešuje? Ali poezija rešuje? Ali je mogoče preživeti s pomočjo poezije?
Na vsa tri vprašanja, danes, ko sem star štiriinsedemdeset let, lahko odgovorim nikalno. Ljubezen pogublja, ker prizadeva globoko bolečino, celo na dnu sreče, ki jo rojeva, leži ostro rezilo bolečine. Kljub temu, da sem neštetokrat ponovi za Hafisom: ni razkošja brez globoke bolečine. Poezija me ni odrešila, četudi sem napisal več kot trideset zbirk! In preživeti s tem, kar te v bistvu pogublja, je nemogoče. Je mogoče le, če si mazohist. In velikokrat, prevečkrat sem v svojem življenju postal sam svoj rabelj, vihtel bič nad samim seboj; ne da bi izganjal hudiča, ampak da bi mi bolečina dopovedala, da vendar (še) živim in da bom morda še kdaj hodil po obalah Kostarike in mi bo noge oblival Tihi ocean.
Ivo Svetina, Smisel rože, Cankarjeva založba, Ljubljana 2022.
Leta 1966 je bil Adriano Celentano že velik zvezdnik italijanske zabavne glasbe. Skladbo 24.000 Baci je posnel že zdavnaj, znan je bil po vsej Italiji, Fellini pa ga je v Sladkem življenju zasedel v vlogi rock zvezdnika. Do 28. leta je dosegel vse, njegov vpliv je bil res neizmeren. Nenazadnje hlačam, ki jim v Ljubljani rečemo »na zvonec«, marsikje na Primorskem še vedno pravijo »čelentanke«. Etimologija ne bi smela biti pretežka.
In vendar se mu je tega leta 1966 zgodil polom. Na sanremski festival se je odpravil s skladbo Ragazzo della Via Gluck, a se nanj sploh ni uvrstil. Publika je Fantu z ulice Gluck rekla »ne«. Sredi šestdesetih so imeli še vedno raje sentimentalne popevčice, kakršna je bila zmagovalka tistega leta, Dio come ti amo v izvedbi zvezdniškega dueta Gigliole Cinquetti in Domenica Modugna. Vzajemno izpovedovanje ljubezni, vzdihovanje, lalalala, sladkoba.
Adriano Celentano Fotografija: Wikipedija
In preden se lotimo družnega zgražanja nad Italijani: smo Slovenci kaj boljši? Nismo tudi mi leta 1998 na Evrovizijo namesto Magnificovega še-danes-hita Silvija poslali Vilija Resnika z jamrajočim komadom Naj bogovi slišijo? Seveda smo. In tako kot še danes vsak žur oživi, ko se zaslišijo prvi takti diskoidne Silvije, vsako koncertno prizorišče že desetletja vzplamti, ko Celentano na kitaro odigra prve akorde. Na dostopnih videoposnetkih Celentano navdušenje spremlja z nasmeškom, ki pravi »že takrat sem vedel, ampak dobro, uživajte«. Bil je pred časom in to že ves čas ve. Če v YouTube vtipkate geslo »Celentano Verona live« si boste lahko ogledali tiste prve akorde in v ozadju slišali erupcijo navdušenja. In če boste pozorno pogledali Celentanovo desnico, s katero dirigira množici, boste zagledali iztegnjen sredinec. Naj si ga vsakdo intepretira po svoje.
Ragazzo della Via Gluck, torej. Glasbeno bi komad laično lahko uvrstili med tiste, ki iz minute v minuto naraščajo. Začne se s kitaro in vokalom, konča pa z vokalnim zborom in pihalno sekcijo, ki vsemu skupaj da močan soul pečat. Sredi šestdesetih je bil soul velika reč, v Ameriki so blesteli James Brown, Otis Redding je bil še živ, Marvin Gaye pa še ne povsem zadrogiran. Na mestu je bilo glasbeno raziskovati v tisto smer. Pesem je v skoraj 60 letih od nastanka doživela precej predelav, večina jih je brezveznih, pozornosti pa je vredna tista, ki jo v portugalščini odpojeta Celentano in zelenortska glasbenica, pokojna Cesaria Evora, ki smo jo nekajkrat lahko videli tudi v Ljubljani.
Tudi če poslušamo besedilo, je bila Ragazzo della Via Gluck daaaleč pred vsemi in bi jo tematsko zlahka umestili v današnji čas, ko se v mestih bijejo bitke okrog vsakega podrtega drevesa in betonirane zelenice. Jasno postaja, da je mestno zelenje tisto, ki zagotavlja znosno bivanje – klimatske naprave so nezdrave in žrejo neskončne količine energije, ki je vse dražja. Začarani krog. In Celentano je o njem pel pred 56 leti, a so mu Italijani rekli »ne«.
Via Cristoforo Gluck je bila v času, ki ga opeva Celentanova pesem, predmestna ulica, s katere se je fant odpravil v mesto, kjer ga je čakalo vse, česar doma ni imel. Avtomobili, telefoni, tranzistorji, vespe, televizorji, gramofoni, te stvari. Soseska je bila še za silo zelena, v mestu pa je bil beton, asfalt, hrup, prah. Milan je bil od nekdaj industrijsko središče Italije in z Via Gluck je pot vodila najprej v središče mesta, potem pa najbrž naprej. In ko se je ragazzo v mestu dokazal, dobro zaslužil in se naveličal »napredka«, se je vrnil domov. Kjer so ga po osmih letih, seveda, čakali beton, prah in hrup. Mesto.
Ulica, imenovana po avstrijskem skladatelju Cristophu Willibaldu Glucku, je danes povsem običajna ulica v širšem središču lombardske prestolnice. V bistvu je precej dolgočasna in z ničemer ne daje vedeti, da Italija in Evropa že skoraj šestdeset let prepevata o njej. Kaj šele tega, da se je v eni od njenih hiš leta 1938 rodil Adriano Celentano. Na številki 14, kjer je bilo prvo Celentanovo domovanje, boste zaman iskali kakršno koli obeležje. Nič. Spodobno obnovljena fasada, a obeležja nikjer. Na obeh straneh ulice so parkirani avtomobili, ob njej je najti prodajalno sadja in zelenjave, pralnico in šivalnico, na njenem koncu pa bar, poimenovan po ulici – Gluck. Kot ulica tudi bar ni čisto nič posebnega, že v Trstu je neskončno veliko lepših, bolj urejenih, bolj italijanskih od tega. Da o središču Milana ali četrti Brera niti ne govorimo. V baru Gluck so plastični stoli in za silo pobrisane mize, obiskovalca pa pred vetrom, dežjem in čemerkoli že varujejo tiste debele plastične stene, ki v soncu iz vrta najbrž naredijo toplo gredo. Razen parkiranih avtomobilov in kakšnega skuterja o naseljenosti ulice dajejo vedeti imena na zvoncih ob vhodih v hiše. Ob italijanskih še nekaj ruskih, ukrajinskih in tistih iz islamskega sveta, sicer pa je bolj žalostno prazna – vsaj bila je v nedeljskem dopoldnevu, ko je bil opravljen ogled terena. Če Milan velja za prestolnico italijanskega in svetovnega stila, ga popotnik v Via Gluck išče zaman.
Iz bara se pogled odpira na poslopje glavne milanske železniške postaje, ki je kakšnih 15 metrov dvignjena nad ulico, ob kateri poteka, kar daje še dodaten občutek utesnjenosti. Dobra plat bližine železniške postaje pa je, da se radovedni bralec lahko na izlet zelo hitro in ob ustreznem načrtovanju tudi za razumno ceno pripelje z vlakom iz Trsta.
Mimogrede, o besedilu pesmi so bile napisane cele študije, s posameznimi pomenskimi odtenki so se povsem zares ukvarjali arhitekti in urbanisti, ki so Celentana proglasili kar za arhitekturnega kritika in kritika urbanizma. Verjetno se sam, ko je pesem prvič odpel, ni videl v tej luči. Ni vrag, da tisti sredinec velja tudi tistim, ki v popevki iščejo pregloboke pomene.
Novak je končal svojo jutranjo rutino s kitajsko palico, navadno leseno, dva prsta debelo in par centimetrov daljšo od njegove višine. Palica se ni imenovala »kitajska«, ker bi bila kakorkoli posebna, temveč po tehniki, ki jo je z njo izvajal. To lahko dostopno in univerzalno orožje so skozi zgodovino na različne načine uporabljali mnogi narodi po vsem svetu, njemu pa je bil najbolj pri srcu prav kitajski način – wushu kung fu varianta. Potem je bila na vrsti tonfa, standardno policijsko orožje v mnogih državah, tudi v Sloveniji. Tonfa je v bistvu pendrek iz trdega lesa z dodatnim ročajem, pravokotno pritrjenim na palico. Novak je vadil z dvema tonfama hkrati, z eno v vsaki roki. Najprej je naredil nekaj osnovnih gibov za ogrevanje, ko pa je začel palici obračati in ju na vso moč vihteti ter udarjati in blokirati nevidnega sovražnika, ga je zmotil predirljiv zvok avtomobilske hupe. Obrnil se je proti cesti in zagledal rdeč karavan škoda octavia, kako ustavlja na njegovi dovozni poti. V avtu je sedela soseda Cvetka in divje hupala, kot da bi bila zmešana, ter mu z roko mahala, naj pristopi.
Cvetka je bila gospa v najboljših letih, se pravi stara nekaj čez štirideset. Novak se ji je ponavadi izognil, če se je le dalo, saj ni nikoli utihnila. Vedel je, da ji tokrat ne bo ušel, saj se je dobesedno ulegla na hupo in trobila, kot da nekje gori. Poleg tega je bil malo firbčen, ker se je očitno nekaj dogajalo. Gospo Cvetko je bilo mogoče res težko poslušati, ni pa imela navade, da bi mu brez razloga trobila pred bajto.
»Živjo, sosed! Res se opravičujem, ker vas takole motim … vem, da trenutno niste v službi, ampak situacija je skrajno resna in ne vem, na koga drugega naj se obrnem. Lojze je v službi, otroka sta v šoli, vi pa ste tukaj, čisto zraven,« je Cvetka izstrelila svoj prvi rafal, ne da bi zadihala, in bila videti čisto iz sebe.
»Je že v redu soseda, tukaj smo, da si pomagamo. Pomirite se in povejte, v čem je problem?«
»Saj ste policaj, a ne? Pardon, hotela sem reči policist. Se pravi, imate uradno pištolo tako kot vsi drugi policaji? Prosim, vzemite jo s sabo. Pa preverite, ali ima metke … Res ne bi imelo smisla, da imate s sabo pištolo, pa ugotovite, da ste doma pozabili metke. Nočem vas učit, kako naj opravljate svoje delo, ampak vseeno raje preverite, ali ima metke … V glavnem, zverina je skrajno nevarna, jaz se ji ne bi približala brez pištole.«
»Zverina?! Gospa soseda, prosim vas, pomirite se in povejte, kaj točno se dogaja?«
»V moji garaži je pes, eden tistih grozljivih z res velikimi zobmi. Veste tak, ki napada otroke! Buldog, ali kako se mu že reče? Prišla sem domov in hotela parkirat avto v garaži, ko me je napadel. Še v Poldeta se je zagnal! Pravzaprav je Polde prvi skočil vanj, pa sem ga v zadnjem trenutku potegnila nazaj v avto in zapeljala ven iz garaže, ker se mi vseeno zdi malo preveč hud, da bi ga naš Polde lahko pregnal. V glavnem, prosim vas, vzemite pištolo in ustrelite zverino! Strah me je, da me bo ugriznil, ko je tako napadalen. Na televiziji sem enkrat gledala oddajo o teh psih …«
Novak se je za trenutek zamislil: »Psi, ki napadajo otroke … A mogoče mislite pitbule?«
»Ja, prav ta je – pitbul! Sem tako v šoku, da se nisem mogla spomnit, kako se imenuje.«
»Kje pa je ta pes?«
»Še zmeraj je v moji garaži. Ko sem zapeljala ven, sem garažna vrata zaprla, notranja vrata iz garaže v hišo pa so vedno zaklenjena, tako da je še vedno notri.«
»Prav ste naredili, gospa Cvetka! Samo trenutek počakajte, da vzamem par stvari in greva skupaj k vam.«
»Hvala, sosed. Pa ne pozabit metkov, prosim!«
Ko se je nekaj minut kasneje Novak prikazal iz hiše, je imel s sabo kitajsko palico, eno od tonf, kolut neverjetno vzdržljivega in čvrstega sivega lepilnega traku ter usnjeno delovno rokavico, ki sicer ni bila ne vem kakšna zaščita pred ugrizom pitbula, vseeno pa boljša kot nič. Soseda ga je opazovala, kot da je z njim nekaj narobe: Ali mu ni rekla, naj vzame pištolo!
»Sosed, imate pištolo?«
»Nimam. Danes ne bomo nikogar ustrelili.«
»Bog se usmili! Vi sploh ne veste, v kaj se spuščate! Ko boste videli to zverino, se boste takoj obrnili – pes je smrtno nevaren! Lahko ugrizne kakšnega otroka … ko jih enkrat zdresirajo, da so agresivni, niso nikoli več normalni. Spoznam se na pse, saj sem gledala dokumentarec … Vaša služba pa je, da ščitite nas, davkoplačevalce, preden se zgodi nesreča.«
»Gospa Cvetka, moja služba je, da lovim kriminalce, ne pa da streljam pse. To delajo šintarji,« je rekel Novak malo glasneje, saj mu je soseda počasi začenjala iti na živce. »Zdaj pa me dobro poslušajte. Avto parkirajte pred svojo garažo, ker ne vem, koliko časa bo trajalo.«
Novak je pogledal Poldeta, sosedinega zlatega prinašalca, ki se je tako pogumno zagnal v vsiljivca in branil domače dvorišče. Vendar pa Polde trenutno ni izgledal niti najmanj pogumno, prej se je zdel nekoliko travmatiziran. Z repom, zvitim med nogami, je sedel na zadnjem sedežu in tiho cvilil. Novak bi ga najraje pobožal, vendar se je zadržal, saj pred vstopom v garažo ni želel preveč vonjati po drugem psu.
»Gospa Cvetka, a imate pri sebi Poldetov povodec?«
Cvetka mu je brez besed (kar je bil gotovo napredek) podala elastični povodec in opazovala, kaj mu bo. Novak je povlekel malo povodca iz koluta, pustil viseti slabih deset centimetrov traku in ga z lepilnim trakom trdno pritrdil na vrh palice, potem pa po celi njeni dolžini ponovil postopek, na vsakih trideset centimetrov, ter dodatno še enkrat ojačal trak na vrhu palice, kjer je bila najbolj občutljiva točka. Preizkusil je, kako trdno je prilepljen trak, in bil zadovoljen. Ker je Cvetka živela le tri hiše stran, se je k njej napotil peš, ona pa je počasi vozila za njim.
»Gospa Cvetka, vidva s Poldetom ostanita v avtu, dokler ne zaklenem garažnih vrat za sabo. Potem pojdita v hišo, Polde pa naj bo čim dlje od notranjih garažnih vrat. Nočem, da bi ga pes videl, slišal ali zavohal, ker si ne želim, da bi postal še bolj živčen, sploh če je res tako napadalen, kot pravite. Ko bo pes zavarovan, bom potrkal na vaša notranja vrata, vi pa mi boste odprli garažna vrata, prav?«
»Kaj pa boste potem naredili z njim?«
»Zaprl ga bom v svojo garažo in poklical v zavetišče.«
»Samo previdni bodite, gospod Novak! Upam, da veste, kaj počnete.«
Takoj ko je vstopil v garažo, je v kotu zagledal kot noč črnega pitbula ali stafordskega terierja. Bil je črn kot krokar, le na prsih je imel belo liso. Ker je bil temne barve in je stal v senci, ga je Novak zelo slabo videl. V temi so žarele le njegove oči in se bleščali beli ostri zobje, slišal je pritajeno renčanje. Ne da bi odmaknil pogled s psa, je Novak s perifernim vidom poiskal stikalo za luč. Ko jo je prižgal, je videl, da pes stoji v napadalni drži; vse dlake je imel pokonci, njegov hrbet je bil upognjen v loku, ušesa sploščena in zadnji nogi napeti kot vzmeti ter pripravljeni, da se poženeta v zrak, proti Novakovemu grlu. Če bo moral, ga bo ugriznil. Novak je bil še posebej pozoren na njegov rep. Če bi ga imel pokonci in iztegnjenega, bi to v pasjem jeziku pomenilo: Ne maram te, zdaj ti bom jebal mater. Ker pa je imel pes svoj rep skrit med zadnjimi nogami, je to pomenilo nekaj drugega: Če se mi približaš, je po tebi. To je bila zelo pomembna razlika, saj pes ni imel morilskega nagona, ampak si je želel le, da bi ga pustili pri miru. To v danem trenutku žal ni bilo mogoče, saj je Cvetka hotela nazaj svojo garažo; če ne takoj, potem pa čim prej.
Novak se sicer ni bal psov in ni kazal strahu, vendar pa bi bil bedak, če ne bi bil karseda previden. Pazil je, da ni delal kakih naglih gibov in namesto, da bi se psu skušal na vsak način približati, ga je raje poskušal pomiriti.
»Počasi, prijatelj, res ti ni treba renčat in kazat zob. Prav nobenega razloga ni, da bi se midva kregala,« mu je z mirnim, zbranim glasom, kot bi se pogovarjal s človekom, dopovedoval Novak. Pes je za trenutek neodločno obstal, potem pa na kratko zalajal in še naprej renčal in kazal zobe. Ni vedel, kaj bi ta človek rad od njega in ni mu zaupal. »Prinesel sem ti darilo. Dal ti ga bom, če boš priden kuža …«
Počasi, da ga ne bi vznemiril, je Novak iz žepa potegnil svoje orožje – že odprto pakungo prekajenih kranjskih klobas. Izvlekel je eno, jo prelomil na pol in mu jo pokazal.
»Vidiš, to je zate. Gospa Cvetka mi je rekla, naj vzamem pištolo, ampak meni se je zdelo, da bom pri tebi več dosegel z diplomacijo, a ne da? Zdaj ti jo bom vrgel, pa poskusi. Mislim, da ti bo všeč.«
Novak je vrgel klobaso proti psu in pristala je približno pol metra pred njim. Pes je spet zalajal in se nekoliko umaknil, potem pa renčal naprej. Hitro je ugotovil, da mu klobasa ni nevarna, pa ne samo to – dobrota kranjske kuhinje je napolnila prostor z vonjavami, ki jih je njegov občutljivi smrček takoj zaznal in se jim ni bilo moč upreti. Prenehal je renčati in neodločno obstal ter poskušal osredotočiti svoj pogled na Novaka in polovico klobase hkrati.
»Kar poskusi, dobre so!« ga je hrabril Novak. »Tudi jaz jih imam rad. Verjemi mi na besedo, so kot Coca Cola – you can’t beat the feeling.«
Pes se je naenkrat pognal naprej kot blisk, zgrabil klobaso in bil v hipu spet na svojem mestu, s pogledom, uprtim v Novaka, ki je negibno stal in nasmejan opazoval, kako golta klobaso. Zdaj ko ga je lahko bolj pozorno motril, je Novak opazil še nekaj; pes je bil od spredaj res velik, imel je masivno glavo, širok vrat in močna prsa, ko pa se je obrnil malo postrani, mu je lahko preštel vsa rebra. Bil je čisto sestradan. Druga stvar, ki jo je opazil, pa je bil krvav madež na tleh. Pes je bil poškodovan in je krvavel. Ni čudno, da je živčen in agresiven. Bog ve, kaj se mu je zgodilo.
»A je bilo dobro? Saj ti pravim, te so najboljše, kar jih dobiš. Čakaj, ti bom dal še eno.«
Vrgel mu je še drugo polovičko klobase in pri tem neopazno naredil pol koraka naprej. Zdelo se je, da pes ni videl njegovega manevra in da ga bolj zanima klobasa. Novak je pazljivo položil kitajsko palico s Poldetovim povodcem na tla, da bi jo hitro dosegel, če bi bilo treba. Ni je hotel imeti v roki, ker jo je pes doživljal kot grožnjo. Psu je raje še naprej metal koščke klobase in se mu neopazno približeval, ta pa je bil tako zadovoljen s slastnim zalogajem, da je začel celo malce mahati z repom, vsaj dokler ni ugotovil, da je Novak le še dva metra stran in je spet postal zelo živčen. Zdaj ni več renčal, je pa v opozorilo glasno lajal, kot bi želel povedati: Hvala za klobaso, vseeno pa raje ostani, kjer si, ne hodi mi preblizu! Še vedno mu ni zaupal. Novak je počasi iz žepa izvlekel par vnaprej pripravljenih vezic za elektroinštalacije, ki jih na demonstracijah in podobnih dogodkih uporablja tudi policija, ko ji zmanjka lisic. Vrgel jih je na tla, na pol razdalje med njim in psom, ki je zalajal še malo glasneje. Ni vedel, kakšne namene ima ta človek in njegovo početje mu ni bilo všeč, vseeno pa ga je hotel najprej opozoriti, naj raje ne nadaljuje, saj mu je bil hvaležen za podarjeno klobaso. Za zadnji košček, ki mu ga je vrgel Novak, se ni niti zmenil. Klobasa gor ali dol, spet se je počutil ogroženega, in to je bilo pomembnejše od hrane.
»Hej, prijatelj, nič hudega ti nočem, le pomagati ti želim,« ga je neuspešno miril Novak.
Počasi mu je ponudil roko, da jo povoha, seveda tisto z rokavico. Vedel je, da bo njegov občutljivi smrček kljub rokavici zaznal vse njegove vonjave. Očitno je bilo to za psa preveč, saj ga je napadel, vendar je Novak reagiral enako bliskovito, skrčil roko in namesto nje psu ponudil tonfo. Močni zobje so zagriznili v drevo, kar je bil Novakov namen, in ga počasi spreminjali v iveri. Novak je z orokavičeno roko zgrabil pasjo čeljust, psu potisnil palec v gobec in močno pritisnil navzdol. To je počel že prej, zato je vedel, da pes nikoli ne ugrizne, če imaš v primežu njegovo spodnjo čeljust, saj tako ne more premikati niti zgornje čeljusti. Ta postopek za psa sicer ni bil boleč, bil pa je skrajno neprijeten. Novak je za trenutek z eno roko izpustil tonfo in k sebi potegnil pripravljene vezice, potem ko se je prepričal, da trdno drži spodnji del čeljusti, pa je pasjo čeljust potisnil še močneje navzdol in izvlekel tonfo. Nastopil je najnevarnejši trenutek. Novak je vedel, da ne sme niti za hip zmanjšati pritiska, saj bi mu pes, kljub rokavici, palec pregriznil kot trsko. Psu je na gobec namestil vezico, hitro potegnil ven palec, in ko so se močne čeljusti končno zaprle, vezico močno zategnil. Vedel je, da bo psa malo zabolelo, a žal ni imel druge izbire. Pes je seveda hotel z zadnjimi tacami sneti vezico z gobca, a ga je Novak podrl na tla in se z vso svojo težo ulegel nanj. Pes je glasno cvilil in ga praskal s kremplji, vendar Novak ni popustil. Najprej mu je zvezal zadnje tace, potem še sprednje in se nato dvignil z njega. Zaradi tiščanja se je psu odprlo nekaj starih, slabo zaceljenih ran in Novaku se je trgalo srce, ko je poslušal njegovo cviljenje.
»Ubogi revček. Malo potrpi, ti bom pomagal.«
Zelo previdno, da se ne bi dotaknil bolečih mest, je pobožal psa, ki se je prenehal upirati. Opazil je, da joka. Kako je moral trpeti … Spremenil je prvotni načrt, ki je vključeval kitajsko palico in Poldetov povodec, ter ga previdno vzel v naročje, kot otroka. Z nogo je nekajkrat močno brcnil v garažna vrata, da bi priklical Cvetko. Ko se je oglasila, ji je rekel, da je vse v redu in naj odpre.
»Bravo, sosed Novak, pa ste ga le dobili! Čestitam! A ste v redu?«
»Jaz sem, ampak on ni. Poglejte vse te rane, na več mestih krvavi. Pes je bil hudo zlorabljen in zato se obnaša, kot se. Najbrž so ga imeli za pasje boje.«
»No, ja, saj je res revček ubogi,« se je zasmilil še Cvetki. »Ampak ti psi itak niso za nič drugega. Gledala sem dokumentarec … kaj pa boste naredili z njim?«
»Ne vem …«
2
Novak res ni vedel, kaj bi s psom. Načrt, ki bi mu težko sploh rekel načrt, je bil, da ga zapre v svojo garažo. Kaj pa potem? Moral bo dobro premisliti, ampak trenutno je imel druge skrbi. Še zmeraj zvezanega psa je nežno položil na zvito preprogo v garaži in ga za trenutek pustil samega. K njemu se je vrnil s starim kovtrom in deko ter piskrom, ki ga ni več uporabljal. Najprej mu je naredil udobno ležišče in ga položil nanj, nato pa v garaži poiskal komplet prve pomoči. Razmišljal je, s čim bi mu oskrbel rane. Alkohol ni prišel v poštev, ker bi izzval preveč bolečine. Nazadnje mu je rane razkužil z medicinskim jodom. Opazil je, da je pes poln brazgotin in starih zaceljenih ran, kar je pomenilo, da je moral biti ranjen večkrat in da njegove trenutne poškodbe niso slučajne. Še bolj je bil prepričan, da so psa uporabljali v pasjih bojih. Šele ko je končal, mu je odvezal smrček, natočil čisto vodo v pisker in mu dal piti. Noge mu je zaenkrat pustil zvezane. Potem je na spletu poiskal najbližjega veterinarja in ga poklical. Opisal mu je situacijo in ga vprašal:
»Zanima me, ali pridete tudi na dom? Mislim, da bi bilo tako veliko lažje, kot da ga vozim k vam v ambulanto.«
»Gospod, tega res ne počnemo. Dajte ga v avto in ga pripeljite v ambulanto, pa mu bomo tukaj pomagali. Koliko časa potrebujete, da pridete do nas?«
»Res se vam opravičujem, vem da se sliši čudno, kar vas sprašujem, a pes je v zelo slabem stanju … Plačal bom, kolikor je treba. Poleg tega to ni moj pes, ne poznam ga in ne vem, kako se bo obnašal. Res ga ne bi rad vozil med ljudi, ker je zelo napadalen. Trenutno je sicer miren, ampak videl sem ga že tudi agresivnega. Počakajte trenutek … Kaj pa če bi ga slikal in vam poslal njegovo fotografijo, da vidite, kako izgleda?«
Veterinar je za trenutek razmišljal, potem pa rekel: »No pa dajte, to pravzaprav ni slaba ideja.«
Čez nekaj časa, ko sta se spet slišala, je veterinar govoril z drugim tonom: »Veste kako, gospod, ko smo v službi, res ne hodimo po hišah, razen če bi imeli doma recimo bolno kravo. Zakaj? Ker krave res ne moreš stlačit na zadnji sedež avta in je pripeljat k nam, ne res? Pa tudi nočemo, da nam jih vozijo v ambulanto. Prostora imamo za pet, največ šest krav, kar se hitro napolni, in res si ne želimo, da bi nam vozili nove in nove … Če so torej krave v igri, pridemo na dom, pri psih in mačkah pa je zgodba drugačna, ker teh je res milijon. Mi pa nimamo dovolj zaposlenih … Tako da, dokler sem v službi ne morem prit k vam, res pa se moja izmena konča čez dve uri in lahko se oglasim takrat, na poti do doma.«
»To bi bilo super, res hvala, gospod doktor.«
»A imate mogoče kakšno pasjo ovratnico? Nimate? Bom prinesel ovratnico in povodec iz ambulante. Ubogi revček … Ne verjamem, da bo danes še napadalen, saj tudi on ve, da je v dobrih rokah. Kaj pa rane, ste jih kaj oskrbeli?«
»Samo razkužil sem jih z jodom. Alkohol se mi v njegovem stanju ni zdel najbolj primeren.«
»Odlično! Bom prinesel še medicinski med, ki je odličen pri takih ranah. Če imate še kakšno kranjsko, pa mu lahko date še polovičko, da bo priden, ampak ne pretiravajte. S sabo bom imel tudi vitaminske brikete, tako da lačen ne bo, vseeno pa se ne sme prenajesti. Saj pit ste mu tudi dali, ne? Odlično! Se kmalu vidimo.«
Potem ko je veterinar oskrbel njegove rane in je pes pod vplivom blagega pomirjevala zaspal, je presenečeno vzkliknil: »Glej si ga no! Aha!«
»Oprostite, kaj se dogaja?« je začudeno vprašal Novak.
»Skener ne zazna čipa. Čakajte, bom poiskal še … Ne, res ga nima! Ta pes ni čipiran.«
»Kaj točno pa to pomeni?«
»To pomeni, da pes uradno nima lastnika v Sloveniji. Kar ima svoje dobre in slabe strani. Dobra stran je, da neuradni lastnik nima nobenih pravic do psa … se pravi, kdorkoli bi ga zdaj pripeljal v mojo ambulanto, ga dal cepiti in podpisal dokumente, bi postal njegov novi lastnik.«
»Slabe strani pa so?«
»Slabe strani? Najslabša je, da bo v dveh tednih zelo težko našel novega lastnika. Pes je sicer relativno mlad, star je približno dve leti, morda bi ga še lahko socializirali … čeprav je v ringu verjetno že pol svojega življenja … Mogoče pa je šel predaleč …«
»V ringu?«
»Seveda! Poglejte si to! Poškodba čez poškodbo čez poškodbo. Ta tukaj recimo je zelo stara, pa ima pes šele dve leti. Sigurno so ga uporabljali v ilegalnih pasjih bojih, in to večkrat. To mu ne bo v pomoč pri iskanju novega lastnika, kar je slabo. Je pa še nekaj slabšega, se bojim …«
»In to je?«
»Nekje v bližini verjetno nekdo vzreja pitbule, ilegalno seveda.«
»Mislite za pasje boje?«
»Za kaj pa drugega. Njegove poškodbe so take, da je v ringu gotovo že kako leto, če pa organizirate pasje boje, rabite veliko psov, saj je smrtnost zelo visoka. Vzreditelji obdržijo pse, ki jih imajo za perspektivne in za katere menijo, da bodo v ringu zmagovali, druge pa prodajo. Tiste, ki jih niti prodati ne morejo … no, na nečem morajo vaditi tudi perspektivni psi, ne. Če bomo našli organizatorje borb, bodo najbrž med njimi tudi ’rejci’.«
»Čakajte malo! ‚Če bomo našli?!‘ Vi ste že kar odprli preiskavo, ali kako?«
»Kako prosim?! Ali ne boste odprli preiskave? Saj ste omenili, da ste inšpektor.«
»Vsekakor bom poiskal lastnika psa, ker bi se rad osebno pogovoril z njim … Preiskave pa res ne morem odpret kar tako. Mislim, vaše ugotovitve temeljijo na tem, kar ste videli pri enem samem psu, za katerega sicer upravičeno domnevate, da je sodeloval v pasjih bojih, ampak vse drugo, kar ste rekli … se vam ne zdi vse skupaj malo za lase privlečeno?«
»Gospod inšpektor, res upam, da se motim, ampak mislim, da se ne … Žal imam izkušnje. Poleg tega to ni prvi pes, ki sem ga videl v takšnem stanju, enega takega so k nam pripeljali že prejšnji mesec. Ta je torej že drugi.«
»A tako. Kaj pa se je zgodilo s tem drugim psom? Kje je zdaj?«
»Ko smo ga zakrpali, kolikor smo ga sploh lahko, je šel v zavetišče. Žal niso našli nikogar, ki bi ga posvojil … Če nič drugega, si je vsaj malo odpočil, preden so ga uspavali.«
Novak je bil v hipu odločen. »Veste kaj, tegale tukaj bom kar jaz posvojil. Saj ste rekli, da ga lahko, ne? Pes nima uradnega lastnika, jaz pa pravzaprav že nekaj časa razmišljam, da bi imel psa.«
»Uh, a ste prepričani? Saj niti ne veste, kako se obnaša. Ne veste, ali bo še naprej agresiven in ali ga boste sploh lahko obvladali.«
»Brez skrbi, mislim, da bova prijatelja. Če pa res ne bo šlo, ga še zmeraj lahko odpeljem v zavetišče, ni tako?«
»Če ste se res tako odločili, vam ga sploh ni treba posvojit. Ko bo malo boljši, čez tri, štiri dni, ga pripeljite k meni v ambulanto, kjer ga bomo čipirali in uredili vse potrebno. Podpisali boste dokumente in postali njegov lastnik. Vi pa vseeno v tem času razmislite, ali si ga res želite.«
Ko je veterinar odšel, je Novak spečemu psu odvezal noge, prerezal vezico, ki je služila kot ovratnica, in mu nadel pravo ovratnico, ki mu jo je prinesel veterinar. Ker je želel, da mu pes zaupa, ga ni več zvezal. Potem je šel v dnevno sobo, vključil televizijo, se udobno namestil v velikem fotelju ter poklical svojega partnerja in mentorja, inšpektorja Čizmića.
»O Novice, kako kaj na dopustu?« se je ves vesel oglasil inšpektor Čizmić. »Kje pa si, na Soči?«
»Ne, nisem šel. Nekaj je prišlo vmes.«
»Dobro, boš že še šel. Dopust se ti je šele začel … Kaj bo dobrega?«
»Pravzaprav se zna zgoditi, da sploh ne bom šel. No, glede ’dobrega’ – imam novega družinskega člana.«
Inšpektor Čizmić je za trenutek ostal brez besed, kar se sicer ni zgodilo pogosto. Ogromni Dalmatinec z neverjetnim smislom za humor mogoče ni bil tako gostobeseden kot soseda Cvetka, vseeno pa je vedno iz rokava stresel duhovit odgovor na vse.
»Aja? Zdaj si me pa res presenetil! Kako to misliš, ‚novega družinskega člana‘? A si mogoče kaj naštancal, ne da bi vedel, pa se ti je punca z otrokom prikazala na vratih?«
»Ne, ni to,« se je zasmejal Novak, »kužija sem posvojil.«
»Aja? Čestitam! Kakšnega pa?«
»Stafordskega terierja, dve leti starega.«
»Aha, to so tisti hudi pitbuli? No lepo, zna biti pravi pes zate … Ti karateist, on pa huda zverina, nihče vama ne bo mogel do živega. Kako pa to, da si ga kar posvojil? Nič nisi omenjal, da bi imel psa. A je bila ljubezen na prvi pogled?«
Novak se je zasmejal. »Pravzaprav niti ne. Bil je malo živčen, najprej me je hotel celo raztrgat … Prav zato kličem …«
»Kad san bija mali, ja san ima psa,« ga je prekinil Čizmić in prešel na dalmatinščino. »Mali pas, a lipo razvijen, modernog crno-bilog kolura, koji će uvik bit moderan. Svako jutro, on se probudi u pet, pa si dugo, dugo liže jaja i onda me dojde jubit po licu … Daj, povej, zakaj me kličeš. Si se želel le pohvalit zaradi psa ali je še kaj drugega?«
»No, o nečem sem hotel govorit s tabo, šef …«
Ko mu je na kratko opisal, kaj se mu je zgodilo, je v slušalki za trenutek zavladal molk, potem pa se je slišalo, kot da bi Čizmić udaril po mizi, kar je naredil vedno, ko je bil malo razburjen.
»Pa dobro, Novice, ne moremo odpret preiskave na osnovi enega samega psa. Dobro, praviš, da sta bila dva, če res drži, kar je rekel veterinar, ampak to je vseeno premalo.«
»Vem.«
Slišal je Čizmića, kako je težko sopihnil. »A ti verjameš temu veterinarju? Kaj misliš, je njegova štorija verjetna?«
»Ne vem … Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da je najbrž nekaj na tem.«
»Kaj torej nameravaš?«
»Vsekakor bom malo ponjuškal okoli, poskusil izsledit bivšega lastnika … Bi pa vsekakor pomagalo, če bi odprli uradno preiskavo.«
»Veš kaj, pomagal ti bom. Pomenil se bom s komandirjem, ti pa poskusi najti še kaj oprijemljivega. Ne vem, ali bo za, ampak vsekakor bi pomagalo, če bi imeli poleg tvojega psa še kakšen dokaz.«
»Hvala, šefe, to mi veliko pomeni!«
»Vidim! Še na dopustu odpiraš preiskave. Ti res ne moreš brez službe, a ne da? Mogoče se boš upokojil kot generalni direktor policije.«
»Do penzije je še daleč, šefe …«
»Kakor za koga … Jaz sem že pripravljen. No, torej, kaj boš počel danes zvečer?«
»Nič takega. Zakaj?«
»Potem bi pa prišel naokrog, pogledat to tvoje čudo od psa.«
»Ti kar pridi, sicer še ni udomačen, ampak mislim, da ne bo delal težav.«
»Kako mu je pa ime?«
»Ime? O tem še nisem razmišljal.« Novak je nekaj trenutkov tuhtal. »Mislim, da bo Šinobi.«
»Ši-kaj?«
»Šinobi, to pomeni nindža. Pes je hud, pravi fajter, črn je kot noč, se pravi že izgleda kot nindža. Ampak Šinobi se pa vseeno malo lepše sliši.«
»Ja, prav imaš. Kar pomisli, da greš z njim v park in ga kličeš: ‚Nindža, pridi sem!‘ Folk bi mislil, da se ti je utrgalo. ‚Poglej tega kmetavzarja, psu je dal ime Nindža!‘ bi se režali. Ta druga varianta se sliši boljše in še nihče ne ve, kaj pomeni.«
»Dobro šefe. Se vidiva zvečer.«
3
Novaka je zbudilo glasno lajanje v neposredni bližini. Najprej sploh ni vedel, kje je, potem pa je ugotovil, da je v svoji dnevni sobi in da je zaspal v fotelju. Medtem ko je spal, je pes prišel iz garaže in se ulegel k njegovim nogam, zdaj pa je kot zmešan lajal na Čizmića, ki je z vrečko v roki stal pred vrati, ki so vodila na teraso, in si ni upal narediti niti koraka naprej.
»Dobro jutro, Novice! Vidim, da se imaš lepo na dopustu. Daj, reci tejle svoji beštiji, naj neha lajat, nekaj sem mu prinesel.«
V kaki drugi situaciji bi se Novak velikanu, ki je meril čez dva metra in mu je tehtnica pokazala okrog sto štirideset kilogramov, nasmejal, a zdaj se mu položaj ni zdel niti najmanj zabaven. Kako naj psu, ki ni njegov, dopove, da je ta ogromni človek prijatelj in ga ne sme napasti? Pes ni bil vzgojen oziroma kolikor je bil, tej vzgoji ne bi mogli reči običajna.
»Šefe, samo mirno in počasi, nič ti ne bo naredil … upam.«
»Jebenti, kako to misliš upam? A ni to tvoj pes? Ukaži mu!«
»Problem je v tem, da nisem prepričan, ali on sploh ve, da je moj.«
»Potem mu pa to razloži!«
»Počasi, Šinobi, to je šef Čizmić … prijatelj je. Takoj nehaj!«
Novak je trdno prijel psa za ovratnico, previdno, da se ne bi nenadoma obrnil in ga ugriznil. Pes se ni odzval, ampak je še naprej lajal na Čizmića.
»Šefe, kaj imaš v vrečki? Kaj si mu prinesel?«
»Prinesel sem mu veliko kost od pršuta, pravega domačega, dalmatinskega … pa še nekaj mesa je na njej.«
»In kaj še čakaš? Zdaj je najboljši trenutek, da mu jo serviraš.«
»Prav imaš,« se je strinjal Čizmić in potegnil kost iz vrečke, »poglej, zverina, kaj sem ti prinesel. Verjemi mi, da je dosti bolj okusna kot jaz. Pravi dalmatinski pršut!«
Čizmić je vrgel kost proti psu, ta pa se je tako močno zagnal, da je za sabo povlekel tudi Novaka. Šinobi je najprej dobro ovohal kost, potem pa začel trgati ostanke mesa z nje. Ker se ni zdel napadalen, ga je Novak izpustil in stopil k Čizmiću. Šinobi ga je ošvrknil le toliko, da se je prepričal, da Čizmić njegovemu novemu lastniku ni nevaren, potem pa se je spet posvetil priboljšku. Pol ure kasneje sta bila Čizmić in pes, ki mu je oblizoval prste, ki so še vedno dišali po pršutu, že prijatelja.
»Ni kaj, pes je res lep. Pravi ubijalec! Čisto trd sem bil, ko je začel lajat name,« je priznal Čizmić in Šinobija čohal za ušesi. Pretreslo ga je, ko je videl, kako je poškodovan. »Res sramotno, kaj jim delajo … V bistvu pa bi bil to v normalnih okoliščinah čisto običajen pes. Kaj torej nameravaš?«
»Najprej bom poskušal najti prejšnjega lastnika. Na spletu bom preveril oglase, ali ga kdo pogreša. Dvomim sicer, da bom našel kaj koristnega … Poklical bom tudi zavetišča, če ga je kdo iskal. Potem ga bom peljal na sprehod.«
»Sprehod?«
»Po gozdu. Če bi ti imel ring za ilegalne borbe psov, kje bi ga imel?«
»Nekje v gozdu.« Čizmić je razumel, v kateri smeri razmišlja njegov mlajši kolega. »Boš imel pa dosti gozda za preiskat.«
»Saj sem na dopustu … Začel bom z najbližjim gozdom, ki je v smeri Iga, prečesal pa bom tudi tistega pri Dolenjski cesti. Če je pes odtaval, ni mogel prav daleč. Kaj pa ti? Se boš pomenil s komandirjem?«
»Ne bom, jebeš komandirja. Bom kar sam odprl preiskavo. Ko bomo imeli kaj več, seveda.«
Naslednji dan se je Novak odpravil na prvi sprehod s Šinobijem. Ni prišel daleč, le do hiše sosede Cvetke. Kot ponavadi je bil njen Polde izpuščen na domačem dvorišču, in ko je opazil Novakovega psa, se je takoj pognal v vsiljivca, čeprav sta bila Novak in Šinobi na cesti in ne na njegovem teritoriju. Polde seveda ni bil neumen in njegov pogum je imel svoje meje; ustavil se je kakšnih pet metrov stran in lajal kot zmešan, ni pa poskušal priti bližje. Šinobi, ki se je presenetljivo hitro udomačil in navadil na Novaka ter ga sprejel kot novega gospodarja, težav pa ni imel niti s Čizmićem kot gospodarjevim prijateljem, nikakor ni bil pripravljen sprejeti še Poldeta kot novega soseda. Res je, da so z njim grdo ravnali tudi ljudje, ampak njegovi pravi sovražniki so bili psi, s katerimi se je moral boriti na smrt, in tega mišljenja se ni dalo spremeniti čez noč. Šinobi je čisto popenil in grozno cvilil, ker mu Novak, ki ga je komaj zadrževal na vrvici, ni dovolil, da bi Poldetu demonstriral, kako Tarzan kolje krokodila. Vse silno lajanje in renčanje pa je iz hiše priklicalo tudi Cvetko.
»Sosed, kaj pa vi tukaj s to zverino? A ga niste dali v zavetišče?«
»Gospa Cvetka, prosim vas, pokličite svojega psa!«
Cvetka je poklicala Poldeta, vendar je bil ta precej neposlušen in je ni upošteval. Namesto tega je Šinobija še vedno izzival z varne razdalje. Cvetka se je ujezila, vendar ne na Poldeta, ampak na Novaka in njegovega psa.
»Za boga milega, gospod Novak, kaj delate tukaj s tem psom?« je spet vprašala.
»To je zdaj moj pes, posvojil sem ga. Peljem ga na sprehod.«
»Posvojil?! A ne, tako pa ne bo šlo! Pritožila se bom na vse možne inštance, tega v svoji soseščini ne bom gledala. Ta pes je nevaren! Včeraj je napadel mene pa Poldeta, danes je spet napadel Poldeta …«
»Napadel?« Novaku je bilo počasi dovolj. »Jaz in moj pes sva na cestišču in sva šla mirno mimo vaše hiše, ko je Polde prilaufal izza bajte in se zagnal vanj. Poleg tega je moj pes na povodcu, vaš pa ne.«
»In kaj če ni na povodcu? Saj je doma.«
»Če je na cesti, potem ni doma. In če se zaganja v ljudi in pse, ki gredo mirno mimo vaše hiše, potem si boste morali omislit ograjo. Zdaj pa ga, prosim, raje hitro pridržite, sicer boste res imeli material za pritožbo, ker svojega komaj zadržujem.«
Cvetka je končno uvidela, da je stvar resna, prijela svojega psa za ovratnico in ga odvlekla stran, pri tem pa ves čas jamrala, kaj pošteni davkoplačevalci sploh lahko pričakujejo v tej državi, če se celo policija tako obnaša. Novaka njene pripombe niso preveč prizadele, je pa ugotovil, da bo bolje, če se odpravita nazaj domov in s sprehajanjem po ulici še malo počakata. Do prvega gozda bi morala mimo vsaj še petih psov in Šinobi je res podivjal, ko je kakšnega zagledal. Po prihodu domov je Novak Šinobija raje naložil v avto in ga odpeljal do prvega gozda. Šele ko se je prepričal, da naokoli ni ne ljudi in ne psov, ga je dal na povodec in ga peljal na sprehod. Sproti je preverjal svojo lokacijo na GPS-u in pozorno motril Šinobijeve reakcije. Pes je res užival v sprehodu v naravi. Po štirih urah, ko sta prehodila že dobršen del gozda, je imel Novak dovolj in vrnila sta se domov.
Naslednjih nekaj dni so njuni sprehodi potekali brez posebnih dogodkov, pa tudi Novak ni našel nobenih sledi. S Šinobijem sta se že malo bolje spoznala in uživala na sprehodih, le preiskava je obstala in Novak je že začel dvomiti, ali bo sploh kaj našel. Peti dan pa je opazil spremembo. Hodila sta od Strahomera proti Iški vasi, ko je videl, da se je Šinobi nenavadno vznemiril. Bolj ko sta šla proti jugu, bolj živčen je postajal, zato je Novak namesto proti Iški vasi pot nadaljeval proti Krimu, vse dokler ni prišel do kraja, ko Šinobi na noben način ni hotel dalje. Novak ga ni želel siliti, da nadaljujeta, namesto tega si je mesto, kjer sta se ustavila, označil na GPS-u in vrnila sta se po isti poti.
Naslednjega dne se je odločil, da Šinobija pusti doma in se vrne na označeno mesto. Na prvi pogled bi ga lahko zamenjali za gobarja; oblečen je bil v ohlapne maskirne vojaške hlače, sivo-zeleno majico, na glavi je imel maskirni klobuk in obut je bil v gojzarje. V rokah je imel veliko košaro in pohodno palico. Njegova preobleka je bila sicer prepričljiva, vseeno pa bi pravi gobar hitro ugotovil, da z gobami ne bo imel sreče, saj že dolgo ni deževalo. A pripravljen je bil tudi za take primerke: Imam pohodno palico in košaro, se pravi, neki kurac že nabiram …
Veliko pomembnejše je bilo tisto, kar se ni videlo na prvi pogled. Če bi naključni sprehajalec mimogrede pokukal v njegovo košaro, bi videl temen pulover, in če bi ga privzdignil, bi zagledal skrito uradno pištolo Glock G19 Gen5, daljnogled Vortex Razor UHD 10×42, laserski daljinomer Vortex Razor HD 4000, visoko zmogljiv digitalni fotoaparat Sony Cyber-shot DSC-RX100 in nekaj obveznih, vnaprej pripravljenih vezic, če bi se mu slučajno pripetilo, da bi v gozdu naletel na kakšnega medveda, ki ga je treba aretirati. Poleg tega je imel v skriti futroli za pasom rezervno pištolo Ruger SR1911 in na zadnji strani golenice prav tako v futroli nož Cold Steel Kobun Tanto z nazobčanim rezilom. Tako pripravljen se je odpravil v izvidnico.
Začel je na mestu, kjer sta se prejšnji dan ustavila s Šinobijem, in nadaljeval v smeri, ki se je je pes na vse kriplje izogibal. Čez slabih petsto metrov se mu je zazdelo, da sliši neobičajen zvok. Previdno se je skril v grmovju, se razgledal, a ni videl ničesar sumljivega. Še zmeraj v grmovju je iz košare vzel daljnogled in še enkrat preveril vse smeri. Šele ko se je prepričal, da ga nihče ne opazuje, se je osredotočil na smer, od koder je prihajal zvok.
Sprva ni opazil nič neobičajnega. Na daljnogledu je naravnal desetkratno povečavo in sistematično opazoval okolico, se premikal od drevesa do drevesa, od grma do grma. Iz izkušenj v vojski je vedel, da pri takih zadevah ne smeš hiteti, saj se ti, če nisi dovolj pozoren, zlahka zgodi, da kaj pomembnega spregledaš. Potem je spet zaslišal isti zvok, le da tokrat malo bolj razločno. Nekdo v bližini je cvilil. Še enkrat je usmeril daljnogled proti zvoku, a zaradi gostega grmovja še vedno ni videl ničesar. Premaknil se je v naslednji grm, dvignil daljnogled in ravno ko je hotel spet začeti z opazovanjem, se mu je pred očmi nekaj zableščalo. Hitro je prislonil daljnogled in zagledal nekoliko zarjavelo žično ograjo. Na vrhu ograje je bila nekakšna zasilna streha, narejena iz starih desk, medtem ko spodnjega dela ograje zaradi gostega grmovja in trave ni videl. Z daljinomerom je nameril slabih štirideset metrov razdalje, mesto označil na GPS-u in pogledal satelitski posnetek ter se šele nato premaknil do naslednjega grmovja. Na posnetku je videl, da se takoj za označenim mestom začenja ozek podolgovat pas, kjer ni dreves.
Na novem položaju je imel dosti boljši pregled in že brez daljnogleda je videl, da je tisto, kar je bilo videti kot žična ograja, v resnici zelo preprosta kletka. V njej je bil svetlo rjav pes, verjetno pitbul, ki je ležal na zemlji in se nastavljal sončnim žarkom. V ozadju je videl še dve podobni kletki, vendar ni mogel ugotoviti, ali sta tudi ti dve zasedeni. Bil je na pravi sledi. Ko je prostor pogledal še skozi daljnogled, je videl še enega psa, ki ga prej ni opazil. Oba sta ležala v lastnih iztrebkih. Kdorkoli ju je imel zaprta, se ni preveč obremenjeval s tem, da bi ustrezno čistil njun prostor. Vzel je fotoaparat in naredil par posnetkov, hkrati zgrožen, ker nekdo tako muči živali, in zadovoljen, saj je imel zdaj dovolj dokazov, da začne uradno preiskavo.
Ni se mu mudilo, pomikal se je okoli majhne jase v gozdu in naštel štirinajst kletk. Ko se je prepričal, da tukaj razen psov ni nikogar drugega, se je opogumil in stopil na plano. Šele ko se je približal kletkam, so se mu razkrile vse grozote. Psi so ležali v umazaniji in iztrebkih, voda v njihovih skledah je bila umazana, bili so poškodovani, nekateri tudi pohabljeni, spet drugim pa so telo prekrivale še sveže rane. V kletkah je bilo enajst psov. V zadnjih dveh sta bili zaklenjeni psici, ki sta bili videti čisto izčrpani, s seski, ki so jima viseli do tal. Bilo je očitno, da ne počneta nič drugega, kot da kotita, čeprav mladičev ni opazil. Psi so ga nezainteresirano gledali, le dva sta prišla k ograji ter tiho cvilila in mahala z repom; najbrž sta mislila, da jim je prinesel hrano. Naredil je še nekaj posnetkov s fotoaparatom in nekaj s telefonom in jih poslal Čizmiću. Takoj zatem ga je poklical.
»Šefe, našel sem farmo. Poglej slike, ki sem ti jih poslal. Zdaj lahko uradno odpremo preiskavo.«
»Sem jo že odprl. Drugače pa – odlično! Iz tebe bo še nekaj, Novice, mislim, da boš postal odličen inšpektor. Priznati moram, da sem dvomil, da boš našel kaj koristnega, pa si me demantiral. Vsa čast!«
Novak se je zasmejal, ker je vedel, da ga njegov kolega samo zbada. »Ker tukaj ni nikogar razen psov, bom poiskal še ring za borbe. Po satelitskem posnetku sta tu v bližini dva kraja, ki bi bila primerna za kaj takega, ju grem preverit, da bomo lažje pripravili zasedo.«
»Lahko pogledaš za ring, ni pa se treba ubadat z zasedo. Naslednji pasji boj je v torek ob štirih popoldne. Namesto da bi lovili lastnika farme, bomo takrat obkrožili celotno območje in jih ulovili skupaj – lastnika in vse udeležence.«
Zdaj je Novak ostal brez besed. »Čakaj malo, šefe … V torek ob štirih, kako pa ti to veš?«
»Ti bom razložil, ko se vidiva, se pravi v torek. Zdaj sem na Hrvaškem. Ko si ti preiskoval, tudi jaz nisem sedel križem rok …«
»Ampak … kako ti je uspelo?«
»Vidiš, Novice, tudi mi stari mački imamo svoje fore. Nisem zastonj trideset let pri policiji. Resda imam tri zvezdice, eno za vsakih deset let, ampak če bi se podeljevale pravično, po zaslugah, bi jih imel že pet. No, ti kar poskusi najti ring, midva pa ostaneva v kontaktu. Če se slučajno ne bom mogel oglasit, te takoj, ko bom lahko, pokličem nazaj. Dobro opravi!«
To so bile zadnje besede, ki jih je slišal Novak. Čizmić je prekinil, osupli Novak pa je še vedno tuhtal, kako se je njegov šef prikopal do dragocene informacije.
4
V polmračni sobi je Azem skozi oblake dima pozorno opazoval brkatega orjaka, ki mu je sedel nasproti. Sredi sobe je kraljevala velika miza za poker in oba sta ravno odstopila od igre. Azem se najprej niti ni želel ukvarjati z Dalmatincem, saj o Tomici, ki ga je pripeljal s sabo, ni imel ravno najboljšega mnenja. Po igri pokra omaha hi oziroma po treh urah igranja, ko je bil Dalmatinec med ajkuli in je v igri, za katero je zatrjeval, da v njej ni preveč domač, izgubil le dvesto evrov, pa je spremenil svoje mnenje. Prepričal ga ni toliko z majhno izgubo kot s samo igro. Azem je bil vedno mnenja, da nič ne razkrije človekovega značaja bolj kot dobra partija pokra.
»Kažeš, imaš pse?«
»Samo jednog, ali poštenog! Moj Medo je jako zajeban igrač …«
Pošten! Ravno to je bilo tisto, kar je Azema osupnilo pri Dalmatincu. Morda je bil res kriminalec, ampak pošten kriminalec, no, ti pa so danes že prava rariteta.
»Sa samo jedan pas će slabo da doguraš na borbe, moraš da imaš pet, šest komada. Šta ako se povredi u prva borba, šta će onda da radimo?«
»Ne bojin se ja za svog Medu, ne brini … Ali zašto ti odjednom tako pričaš, sa tako jakim albanskim naglaskom? Prije sam čuja da perfektno parlaš ’rvacki, čak bolje nego ja.«
Azem se je na glas zasmejal, pri sebi pa si je mislil: Pošten čovjek, bez dlake na jeziku. Kaže ono što misli …
»Samo sam provjeravao, jesi li nacionalist.«
»Misliš ’nacionaljist’? Nisam. Ja čovika ocinim po drugim kriterijima.«
»Ja isto. Pazi, ovo tu …« je Azem namignil na igralce, še vedno zatopljene v igro, »ovo tu je kurac od ovce. Tisuću eura tu, tisuću eura tamo, to je ništa. Za pse, moraš da imaš novce. Borbe idu za pet, deset tisuća, kako se dogovorimo. Do finala. Šampionska borba je za pedeset tisuća, drugi dobije dvadeset.«
»Šoldi uopće nisu problem. Nisan u Torontu radija za čavle.«
»Dobro,« Azem je premišljeval, »možeš probat s jednim psom, ali trebat ćeš ih više, ako misliš ostati u krugu. Brzo se povrjede. Ja imam osam pasa, od toga dva šampiona, Ifeta i Redžepa. Evo vidiš, ovo je Ifet, a ovo je moj Redžo. Od iste majke i istog oca, ali drugo leglo, Ifet je stariji.« Azem je vzel telefon in pokazal Dalmatincu nekaj slik dveh pitbulov, ki sta visela na gumi.
»A jel imaš ti kakav video od tog svog psa? Kako si ono rekao? Medo?«
»Video? Nemam. Imam sliku.«
»Sliku? Daj da vidim ..« Dalmatinec je Azemu podal svoj mobilnik, ta pa je šokiran umolknil.
»A ne, neće moći! Šarplaninac? Pa ne možeš da dovedeš šarplaninca na borbe, čovječe!«
»Zašto ne? Pa reka si, da nisi nacionalist!«
»Nisam, za ljude. Za pse jesam, i to veliki.«
»Ća ondi ni u redu s šarplanincem? Jel se bojiš da će da razčupa tog tvog Ifeta?«
»Bojim? Ma Ifet će da ga pojede, ako se sretnu, pazi šta ti kažem. Ali znaš u čemu je problem? Svaki pas koji se tamo bori vrjedi pet, deset tisuća eura. Meni su Talijani davali trideset tisuća za Ifeta, pa nisam htio da ga dam. Ne možeš ti da dovedeš džukelu od dvjesto eura, da se bori s mojim psom, koji vrjedi deset tisuća i više. Ljudi dovode doge, mastife, rotvajlere, buldoge, dobermane … Ali šarplaninac?! Ne! Recimo, bore se tvoj i moj pas. Ja ne sumnjam da će moj pas da pobjedi, ali šta ako tvoj pas povrjedi mog psa? Ako mu recimo slomi nogu? Tko će meni da plati štetu?«
»Pa ja. Kažeš, tvoj pas vridi deset tisuća, moj pas ne vridi ništa, ma che cazzo? Ako je borba za deset tisuća, ti staviš deset tisuća, ja stavim deset tisuća i još deset, da pokrijem vridnost tvoga psa. Ako pobidi moj pas, ja dobijen tvojih deset, ako pobidi tvoj, ti dobiješ mojih dvajes’ tisuća. Jel tako u redu?«
Azem je malo pomislil, na koncu pa pokimal: »Glede mene, u redu ja, ali ipak, moram da pitam Slovenca. On ja glavni.«
»Slovenac?«
»Da, borbe su u Sloveniji, u nekoj šumi kraj Ljubljane. Selimo se, mjenjamo lokacije, zbog policije. Prije smo imali ring kod Karlovca, ali je tamo postalo jako vruće. A kako to, da si ti tek sad, pod stare dane, odlučio da uđeš u borbe?«
»Pa nisan tek sad. Neznam jel ti Tomica reka, al ja sam se vratija iz Kanade, di san živija dvajes’ godina. Moj ti je Medo kla pse, a bogami i vukove po ciloj Kanadi, od Ontarija do Yukona i između. A ća će reći taj Slovenac, što si me doveja? Ja san mislija da si ti glavni.«
»Aleš? Nemoj da brineš. Kad te dovede Azem Šipac, kao da te je doveo sam Tito.«
Čizmić se je odločil še enkrat poklicati Novaka, da bi preveril, kako napreduje preiskava.
»Živjo, Novice, kako kaj? Si izvedel kaj novega, si našel ring?«
»Sem, nahaja se v bližini kletk. Dobro so ga skrili, prekrit je s kamuflažno mrežo, da ga ne vidiš niti iz zraka, čisto slučajno sem naletel nanj. Tako dobro so ga skrili, da ni viden niti na satelitu.«
»Odlično! Ker meni niso povedali lokacije. Moj človek vztraja, da tja prideva skupaj, ker me mora predstavit glavnemu. V glavnem, boji se začnejo ob štirih popoldne, ampak mi bomo tam že prej, okoli dvanajstih, da vse pripravimo. Zdaj ko poznaš lokacijo, postavi zasedo že prej, a pazi, da bo dobro skrita, da je ne opazijo.«
»Čakaj malo! Ti boš tam? Kako ti je to uspelo?«
»Šel sem na nek sestanek v Zagreb, v klet neke restavracije. V drugi svetovni vojni je ustaški polkovnik Eugen Dido Kvaternik, tudi poveljnik obveščevalcev v NDH, pod Zagrebom gradil zaklonišča za Pavelića in čelnike NDH. Moj prijatelj, ki je v Zagrebu kupil restavracijo in nad njo luksuzno sto trideset kvadratov veliko stanovanje, je v kleti našel vhod v katakombe, kjer se je odločil urediti zelo lepo opremljeno ilegalno igralnico pokra. A si predstavljaš – noter sva šla skozi hladilnik! Pritisnil je na gumb, umaknil pršute in sva šla dol po stopnicah …«
»Tvoj prijatelj?«
»Hrvaški kolegi so nekaj časa nazaj dobili neko malo ribo po imenu Tomica, ki je na policiji kar dobro zapel. Lahko bi rekel, da je v policijskem studiu posnel kar dvojni album Tomica – največji hiti, prvi in drugi del. No, in ta Tomica se zdaj vleče iz dreka in bi zašpecal še lastno mamo, če bi mu to pomagalo, samo da ne gre v zapor. Ko so ga mimogrede vprašali še, ali ve za kakšne pasje boje, je rekel, da pozna pravega modela. Peljal me je k njemu in zdaj sva prijatelja. Saj veš, da se ljudje hitro navežejo name …«
»Bravo, Čizma, vsa čast! Pa kako ti to uspe, majster?!« Novak je bil iskreno navdušen nad kolegom.
»Vidiš, Novice, jaz bom šel v penzijo s tremi zvezdicami, ampak po zaslugah bi jih moral imeti vsaj pet.«
Novak se je zasmejal, ker je Čizmić kot ponavadi, pretiraval. S tremi zvezdicami je bil Čizmić višji inšpektor, kar je bilo zaradi njegove velikosti edino prav, če pa bi dobil še eno zvezdico, bi bil samostojni inšpektor. Čina s petimi zvezdicami v slovenski policiji sploh ni bilo.
»In to vse zato, dragi Novice, ker razmišljam logično. No, pa še malo tistega tvojega sem uporabil v praksi … kako je že … Umetnost vojne Sun Cuja. Preiskujemo pasje boje, ne? In za te rabiš veliko psov, pa tudi lastnike oziroma vzreditelje in nazadnje stavce, da se denar obrača. Pravzaprav, če dobro pomisliš, rabiš kar precej ljudi, obenem pa je zadeva ekskluzivna – samo za tiste, od zla oca i gore matere. A misliš, da bi ves ta folk dobil pri nas? Da se v naši lepi deželi na sončni strani Alp veliko ljudi ukvarja s pasjimi boji in vzreja borbene pse? Po moje ne. Ko recimo hrvaški fuzbalerji izgubijo tekmo, jim trener reče, naj za kazen tečejo tri kroge okrog Slovenije. Skratka, ker pri nas ni veliko takih, ki bi se sprehajali naokoli s par deset tisoč evri v žepu, ki bi jih radi vložili v pasje stave, sem logično sklepal, da je treba poizvedovati tudi čez mejo. In ker imam največ vez na Hrvaškem, sem malo povprašal tam … in našli so Tomico. V glavnem, da ne palamudim preveč, prišli bodo tudi Hrvati, Italijani, Avstrijci, Madžari, verjetno tudi kak Srb, Bosanec, Črnogorec …«
»Res šefe, vsa čast! Prav impresioniran sem!«
»Vidiš, Novice, to pride z leti. Ti si zdaj še mlajši inšpektor, v času, ko boš napredoval v višjega, pa boš tudi ti imel svoje finte, tako imenovane cike-cake. Ampak mene zate nič ne skrbi, mislim, da boš postal zelo dober inšpektor. Preden bom šel v penzijo, te bom naučil vsega, kar vem, brez skrbi.«
Čizmić je, tako kot vedno, skromno sprejel pohvalo in hkrati ni zamudil priložnosti, da pohvali še svojega mlajšega kolega, čeprav je pazil, da ne bi pretiraval.
V torek zgodaj zjutraj se je Čizmić na eni od bencinskih črpalk na obrobju Zagreba srečal z Azemom Šipcem. Ta ni bil sam, ampak je tja prišel z nekim mlajšim moškim.
»Dalmatinac, jesi spreman? Medu imaš, novce imaš? Danas će biti jako dobar dan, vidićeš … Ja ti volim tako malo otić u prirodu, disat svjež zrak punim plućima, u gradu me guši. Slovenac već okreće janje,. Nekad mi se čini da ovi Talijani i Švabe više dolaze zbog hrane i pića, nego zbog borbi. Jesi li ikad bio u Sloveniji? Slovenija je jako lijepa …«
»U Sloveniji? Nikad u životu. Cili život nekud putujem, ali Sloveniju sam nekako promašija.«
»Dobro, vidit ćeš je sad. Ti samo vozi zamnom, da se ne izgubiš. Kujtim će da vozi drugim putem,« je pomignil na mlajšega moškega ob sebi, ki je bil med pogovorom ves čas tiho. Srebal je kapučino in strastno kadil cigareto za cigareto.
»Drugim putem?«
»Vidiš, ja vozim dva psa, on još dva i onda si tu još ti, sa svojim Medom. To je malo previše pasa i može nekom upasti u oči, zato ne idemo istim putem,« je pojasnil Azem. »Kako je Medo, jeli spreman? Mogu li da ga vidim, zanima me, kako izgleda uživo?«
»Tu je, u autu … Dođi, pogledaj.«
Medo je počival v rdečem kangooju in takoj ko je zagledal neznanega človeka, ki se mu je približeval, skočil na noge ter zalajal. Čizmić ga je hitro umiril. Pes je bil v resnici največji pripadnik svoje vrste, pravi orjak, in ko ga je Azem zagledal, je ostal brez besed. Še nikoli ni videl tako velikega psa.
»Ojoj, pa ovo je stvarno medved! Možda ti i nisi tako naivan, kao što sam mislio,« je Azem tiho zažvižgal skozi zobe, potem pa poklical še Kujtima, naj ga pride pogledat. »Tako velikog nisam još vidio. Nebi ga htio prodati, jel tako?«
»Pa reka si da moj pas ne vridi dvisto eura. Ja ga nebi da za dvista tisuća.«
»Daću ti dvadeset tisuća, i to prije nego što sam ga vidio kako se bori.«
»Kad bi ga vidija, da bi ti i sto dvajes’, ali nije na prodaju.«
»Nebi ja njega imao za borbe. On bi meni čuvao kuću. Vidiš, ja svoje pse čuvam i pazim. Evo, Redžo se nešto nije osjećao dobro, imao je tešku borbu prošli put, pa sam ga ostavio doma, uzeo Dževdžeta umjesto njega. Da vidiš šta Slovenac radi od svojih pasa, stvarno nema srca. A moji psi? Moji idu u borbu pjevajući! Ako vidim da pas nije u redu, pustim ga, da se odmori.«
Pevajoč?! Me prav zanima, če pojejo tudi, ko se vračajo iz boja, si je mislil Čizmić in ni skrival, da je postal slabe volje.
»Medo nije na prodaju, ali možemo se dogovoriti za mlade, kad ga budem razmnožava. Moj kum ima kuju, skoro tako veliku ka Medo. Ako ’oćeš, moreš dobit jednog malog iz legla. Nego, koliko mi moramo vozit do te Slovenije?«
5
Tabor je bil urejen v vojaškem slogu, z razprostrto kamuflažno mrežo in nekaj maskirnimi vojaškimi šotori. Tudi obiskovalcem so naročili, naj se oblečejo čim bolj nevpadljivo. In ker so bili tako pazljivi, je bilo še toliko bolj nerazumljivo, da so imeli nameščene velike prenosne zvočnike, iz katerih je donela glasna tehno glasba. Pred enim od šotorov je stal improviziran pult s točenim pivom, v ozadju pa sta se na ražnjih obračala jagenjček in odojek. Nekoliko dlje je manjša skupina ljudi postavljala improviziran ring v premeru kakšnih pet metrov. Brez ringa in pasjega laježa, ki je občasno prekinil glasbo, bi bila skupina okoli šestdesetih ljudi videti kot kakšna tekila-gverila varda, sestavljena večinoma iz občanov v zrelih letih s pivskimi trebuhi, ki niso bili ravno ustvarjeni za ʼskakanjeʼ po gozdu.
Nekateri udeleženci so že bili tudi močno pod vplivom alkohola in zato precej glasni, saj so si prizadevali preglasiti glasbo. Pogovarjali so se v pravi mešanici jezikov. Prevladovale so hrvaščina, slovenščina in nemščina, slišati pa je bilo tudi kakšno italijansko in celo madžarsko besedo. Tukaj, globoko v gozdu, so bili sproščeni in na varnem pred nezaželenimi očmi in ušesi.
Med vsemi temi ljudmi pa je še posebej izstopal Čizmić, ki je bil vsaj za glavo višji od ostalih in tudi najglasnejši. Inšpektor Čizmić se je povsem zlil s svojo vlogo in se glasno pritoževal nad muziko.
»Pa jebemu svetca, ljudi, ne možete vrtit janje uz takvu muziku! Neće biti pravoga ukusa …«
Slovenec Aleš je čisto besen potegnil Azema na stran.
»Koji ti je kurac, koga si to pripeljal s sabo? Prvič je tukaj pa ves čas nekaj tuli okoli muzike. Model mi sploh ni všeč. Pa še šarplaninca je pripeljal na borbe! Ej, šarplaninca!«
»Glede šarplaninca … človek je pripravljen stavit ekstra deset tisoč na vsako borbo, tako da to ne bi smelo bit problem,« mu je v tekoči slovenščini odgovoril Azem. »Glede muzike, kar pusti ga, se bo že navadil. Saj vidiš, da je kmet, ki posluša, karkoli že poslušajo kmetje. Moraš ga razumet. Naslednjič mu bo že kul, še opazil ne bo. Če pa mu jagenjček ne bo všeč zaradi muzike, naj jé odojka, ali pa naj ostane lačen, če mu tako paše.« Azema je cela situacija močno zabavala.
»Daj mu pol reci, naj se malo umiri, ker mi gre res na živce. Dokler jaz organiziram dogodke, bomo poslušal tisto, kar jaz rečem.«
Novak je iz svojega skrivališča z daljnogledom opazoval dogajanje okoli ringa. V takšni zasedi bi ponavadi poiskal položaj kje višje, v vejah kakega drevesa, ampak tokrat to ni bilo mogoče zaradi goste kamuflažne mreže, ki bi mu ovirala pogled. Namesto tega si je našel položaj oziroma si je svoje skrivališče pripravil v isti vidni višini. Dan prej je našel mesto, s katerega je dobro videl ring in prostor okoli njega, potem pa je, tako kot so ga naučili v vojski, v izvidnici, s pomočjo tistega, kar je imel v danem trenutku pri roki in nekaj žice ter majhnega uvelega grmovja naredil ogrodje za čisto nov grm, v katerega se je lahko skril, čezenj pa razpel kamuflažno mrežo in položil še nekaj posekanih gostih vej. Bil je tako dobro skrit, da bi njegov umetni grm prepoznali šele s par metrov oddaljenosti. Zdaj je opazoval dogajanje in se po tihem smejal Čizmiću. Po njegovi gestikulaciji je sklepal, da se je dobro vživel, vendar pa ga zaradi glasne glasbe ni slišal. Potem pa mu je Čizmić dal signal – z mlajšim moškim v cargo hlačah in maskirni majici je izmenjal nekaj besed, poskusil nazdraviti z njim, čemur se je tip izognil, potem pa je sam na eks spil pol litra piva, tako da se mu je pocedil po sivih brkih, in vrgel plastični kozarec čez ramo, ne da bi bil pretirano pozoren, ali bo koga zadel. Se pravi, to je Aleš Slovenac! Še nekaj časa ga je spremljal z daljnogledom.
Ura je kazala pol štirih in Novak je po radijski zvezi dal signal inšpektorju Petkovšku, naj začne zapirati obroč. Šestdeset policistov, ki jih je tokrat spremljala tudi specialna enota, je zaprlo glavne dostopne poti in iz treh smeri obkolilo prizorišče. Po načrtu naj bi na prostor vdrli takoj potem, ko se bo začel prvi pasji boj in bodo vsi osredotočeni na dogajanje v ringu. Inšpektorji pa so razmišljali tudi o tem, da bodo imeli ob tako načrtovani akciji, torej, ko se bodo pasji boji že odvijali, tudi tožilci precej lažjo nalogo na sodišču. Novak je znova pogledal skozi daljnogled, da bi našel Aleša, a tokrat je opazil nekaj precej zaskrbljujočega.
Že prej je v Aleševi bližini opazil visokega in nabildanega plešastega mišičnjaka v črni majici z napisom Proteini.si, ki je izgledal, kot da bi bil v mladosti vodja skinheadov ali fuzbalskih navijačev, vendar prej ni pritegnil njegove pozornosti. Zdaj pa je opazil, da mu Aleš nekaj šepeta in kaže na Čizmića. Ta je bil že malo v rožicah in se ni povsem zavedal, kaj se dogaja okrog njega. Mišičnjak si je nato meni nič, tebi nič narisal linijo belega na zaslon mobilnika in jo veselo posnifal, Čizmić pa je odvrgel čik, na telefonu pogledal, koliko je ura, in se napotil stran od ringa.
Telefon! To sploh ni bila slaba ideja. Poklical je Čizmića, da bi ga opozoril, vendar se ni oglasil. Poskusil je še nekajkrat, a brez uspeha. Pogledal je skozi daljnogled, in ker ga ni videl, je Novaka za hip zajela panika. S pogledom je poiskal mišičnjaka, ki je stal na istem mestu, zato si je malo oddahnil. Še enkrat je segel po telefonu, ko je videl, da so začeli obiskovalci stopati k ringu. Začelo se je! Opazil je, da so na eni strani k ringu privedli belega bulterierja, ki so se mu ljudje raje umikali, medtem ko psa na drugi strani ringa najprej ni videl zaradi folka, ki se je drenjal tam. Ko ga je zagledal, pa ni mogel verjeti svojim očem! Medo?! Folk je začel bežati na vse strani, gledalci so skakali drug čez drugega, se prerivali, kar niti ni bilo tako nenavadno, saj je bil Medo prej podoben kakšnemu majhnemu grizliju kot psu. Zdelo se je, da je čisto podivjan; oči so mu žarele, dlaka mu je štrlela pokonci, da je bil videti še večji, ob tem pa je ves čas lajal, renčal in grizel vse, kar mu je bilo na poti, da se mu je iz gobca cedila kri, pomešana s slino. Za sabo je vlekel Čizmića, ki ga ni mogel ali hotel preveč miriti.
»Dalmatinec, kaj pa počneš, koju pizdu materinu!« se je drl Aleš, ki je bil čisto iz sebe, saj mu je novi prišlek uničil dogodek, še preden se je ta sploh začel.
»Pazite ljudi, ota mi se kontroli!« je vpil Čizmić in vlekel psa k sebi, vendar le toliko, da ne bi res koga ugriznil.
Novak je pravkar hotel dati inšpektorju Petkovšku znak, naj začne z akcijo, ko je zaslišal njegov glas po megafonu, ki je obveščal prisotne, da je viška policija obkrožila območje in da so vsi prisotni aretirani. Petko je imel tudi svoje slabe strani, ampak tajming ni bil ena od njih.&
Se še spomnite, kako je leta 2007 in 2008 po svetu zaokrožila vest o tako imenovan zakonu privlačnosti, ki je bil predstavljen v dokumentarcu Skrivnost (The Secret)? Eden od sodelujočih v dokumentarcu, Bob Proctor, za katerega ne vem, od kod je dobil moj elektronski naslov, me je leta 2009 sam od sebe kontaktiral in mi ponudil več možnosti internetnega zaslužka. Ena teh je bila možnost, da za 250 ameriških dolarjev (kar sem tudi storila, da) znotraj amazon.com zakupim določen spletni prostor in odprem svojo spletno trgovino, v kateri sem si lahko izbrala tri kategorije izdelkov in znotraj vsake kategorije prodajala devet izdelkov, torej skupaj sedemindvajset izdelkov v okviru amazon.store.com oz. aStore, ki ga zdaj ni več. K temu so nam priložili spletne strani, kjer smo oglaševali svoje trgovine. Poleg tega so nam dali možnost Google Ad Sense in nam dejali, da lahko čez pol leta zahtevamo refundacijo, če ne bomo uspeli, a seveda, so nam zagotovili, da se to ne bo zgodilo. Ko sem jim čez eno leto pisala, da želim refundacijo, spletna stran ni več obstajala. Poleg tega mi je Bob Proctor ponudil tudi druge možnosti hitrega in lahkega zaslužka, na primer, kako lahko v nekaj dneh naredim knjigo in jo prodajam na spletu. V obeh primerih se je izkazalo, da je šlo za spletno prevaro oziroma prevarantstvo, kako lahko na hitro zaslužimo denar z znanjem in delom drugih, če znamo v pravem trenutku investirati in pograbiti pravo priložnost. To je v bistvu (kako deluje) zakon privlačnosti, ki pa v resnici ne deluje na nobeni želji, saj si denimo jaz sploh nisem želela tega, kar mi je Proctor prodal. Pravzaprav o tem sploh nikoli nisem razmišljala, kaj šele si tega želela.
Moj članek je tako usmerjen proti tem, ki trdijo, da se družba in svet odzivata na naše želje, a iskreno rečeno, ne vem, na katere želje? Na moje zavestne in hotene želje že ne! V času od 2009 do 2022 sem imela natanko tri želje, od teh se ni nobena uresničila, ne glede na to, kako sem si jih želela, o tem razmišljala in nenehno delovala v tej smeri. Morda pa se ta zakon odziva na želje prevarantov, kako čim več ljudi na hiter in lahek način opehariti in zaslužiti na naš račun? To je moj sklep, kako in za koga deluje t. i. skrivnost.
Letos sem po dvaindvajsetih letih napisala trilogijo kratkih zgodb Lezbijka in Rozamunda, ki sem jih namerno objavila na internetu (lahko bi jih tudi v tiskani verziji), ker sem želela preveriti, kakšen, če sploh, vpliv ima objava na internetu – to govorim glede mojega osebnega intimnega življenja in v nobenem drugem smislu, nisem želela nikogar drugega promovirati, razen svoje osebne želje in preference (tudi Rosamund Pike, na katere račun napišem samosatiro, nisem želela promovirati). Prav tako sem želela opozoriti, da so algoritmi homofobni in da ne delujejo na primer za lezbijke, saj so jih naredili beli anglosakonski moški zase in za svoje preference. Na ta način sem se želela pošaliti tudi na račun zakona privlačnosti in interneta in kako jih ljudje jemljejo preveč resno, saj sploh nimajo takšnega vpliva na naše osebno življenje, kakor bi si mislili, torej da po zakonu privlačnosti tudi, ko izraziš neko željo v tem mediju, ta ne deluje. Skratka, z objavo svoje zgodbe sem želela preveriti, če bo kakšen odziv na mojo razgaljeno željo in kako se bodo na to odzvali algoritmi. Seveda, da ni bilo nobenega odziva in še enkrat sem dokazala, da zakon privlačnosti ne deluje.
Enako velja za vsa družbena omrežja, Facebook, Instagram, Twitter, TikTok, Youtube, The L Chat. Ljudje oglašujejo sebe in svoje dejavnosti, čustva, dejanja, izkušnje, namere, kakor da bo to imelo kakšen vpliv na njihovo osebno življenje oziroma kar želim reči je, da si ljudje mislijo, da imajo ti večji vpliv, kakor ga dejansko imajo. Do danes nimam Instagrama, Twitterja, TikToka, Youtuba. Od 2009 do 2019 sem imela FB profil, a sem se na podlagi desetletnih izkušenj odločila, da ga nimam, ker sem ugotovila, da za to, kar želim sporočiti, FB publika ni primerna. Ne pričakujem več, da bo na FB kdo prebral kakšen članek, četudi bo zgolj stran ali dve dolg in napisan v lahkotnem, razumljivem tonu.
Do podobne ugotovitve sem prišla tudi na podlagi tega, ker zadnji dve leti spremljam The L Chat (spletno pogovorno stran za lezbijke). Prav na podlagi The L Chat sem opazila, kako ljudje pripisujejo prevelik pomen tako družbenim omrežjem kakor tudi nadaljevankam, filmom, zvezdnicam, pevkam, športnicam in podobno, čeprav še vedno vsak dan nekajkrat na dan preverim, o čem se pogovarjajo in takoj izvem, katera od zvezdnic je razkrila, da je lezbijka, biseksualka, v razmerju z žensko; katere novi lezbični liki so v kateri nadaljevanki, filmu in podobno. To mi je zanimivo toliko, kolikor mi daje število lezbijk po svetu samozavest in spodbudo, da nas je v določenih okoljih, npr. v Ljubljani, v Sloveniji, veliko več, kot si mislimo; prav tako, da so lezbijke drugod po svetu eminentne, znane, vplivne, bogate ženske in ne nekaj nepomembnega, obrobnega in neznanega kakor v Ljubljani, Sloveniji. In naj še dodam, če vsake toliko časa pregledam Instagram lesbians, TikTok lesbians, Youtube lesbians, to ne pomeni, da dejansko pripisujem pomen in moč Instagramu, TikToku. Na splošno se mi zdi, da so SM predvsem mediji, ki odslikavajo narcisoidnost sodobne kapitalistične družbe, ne pa njeno povečano družabnost. Prav tako se mi zdi pomembno povedati, da mobilni telefoni ter z njimi družbena omrežja nimajo takšnega vpliva na naše osebno življenje, kakor si domišljamo. Sama nimam interneta na telefonu, ampak ta opravlja zgolj funkcijo telefonskih pogovorov in sms sporočil.
Prav tako, kakor že samo ime pove, gre za družbena in ne družabna omrežja – ne gre za to, da bi naše osebne (prijateljske in partnerske) zadeve cvetele, ampak da bi uspevala družba in družbenost, ki pa je v temelju definirana kot kapitalistična družbena ureditev – zato tehnološka podjetja tako dobro uspevajo in imajo tako velik vpliv. Kajti v kapitalizmu ima dejansko družbeno moč samo tisti, ki ima kapital, torej lastništvo, človek pa je upoštevan le kot predmet uporabe. Zato na Instagramu ali Facebooku lahko vidite na milijone fotografij posameznikov/posameznic, ki razkazujejo sebe – svoj posel, svoje družine, partnerje/ke, a to ne počno v smislu družabnosti, ampak (narcisoidnega) oglaševanja in zato so tudi Facebook, Instagram, Twitter, TikTok tako finančni uspešni, saj so družbena omrežja namenjena ustvarjanju in promoviranju gospodarstva, ne pa družabnosti in medčloveškim odnosom. Enako velja tudi za vse spletne strani, ki ponujajo posel zmenkanja in spoznavanja novih partnerjev/k.
A družabnost v primerjavi z družbenostjo pomeni drugačno kvaliteto medsebojnih odnosov med ljudmi, kjer veljajo vrednote na primer odgovornosti – odgovornost za drugega omejuje mojo samovoljo, zadeve pa se urejajo v duhu soglasja in sodelovanja, kakor pravi Repar v knjigi Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek (2020). Družabnost uresničuje novo kvaliteto medsebojnih odnosov med ljudmi in odgovorno upravljanje z osebnim in družbenim premoženjem ter z naravo. Poudarek je torej na družaben, ne na družben. Družabnost kot oblika medsebojne naklonjenosti in solidarnosti med ljudmi v kapitalističnem sistemu razpada. Globalizacija neoliberalnega kapitalizma uničuje prav to razsežnost človekove medsebojne pripadnosti, ker spreminja posameznike v objekte različnih interesov. Kot taki pa nimajo nobene družbene moči več, ker nimajo več kohezivnih silnic medsebojnega sobivanja in sovplivanja. Repar na tem mestu utemeljuje nujnost obnove družabnosti kot temeljnega veziva družbe. »In prav družabnost, globina in višina odnosov med ljudmi, v srečanju med posamičnikom in posamičnikom, v konkretni skupnosti ali srečevanju različnih konkretnih, poedinih skupnosti, je bistvo same družabnosti.« (Repar 2020, 45)
In da se za konec navežem še na zgoraj začeto misel o skrivnosti … Menim, da poznam odgovor, zakaj se naše želje ne uresničijo, čeprav nam stvaritelji tega ‘principa’ pravijo, da so bojda zadeve bolj kompleksne in da si morda česa sploh v resnici nisem želela. V resnici? Kaj to pomeni? Nekaj časa sem se ukvarjala z željo, da ugotovim, kako ta deluje in gotovo lahko potrdim, da sem si te želje v resnici želela. Ne verjamem, da želja deluje, dokler se ne izpolni in nato preneha. Želja deluje vedno na vseh ravneh, in ko si izpolnimo eno željo, se pojavi nova želja. Meni se je zdelo pomembnejše opozoriti na to, da ne nasedamo tem, ki govorijo o neki skrivnosti in kako se nam (ne)uresničijo želje ter kako to nekateri (po)znajo bolje od nas. Nihče ne pozna naših želja bolje od nas in nihče nam ne more govoriti o tem, kaj smo si v resnici želeli in kaj ne, to vemo le mi sami. Tisto, česar ne povedo ti, ki govorijo o tej skrivnosti, je, da smo ljudje vedno vpeti v niz odnosov in da smo v uresničevanju želja soodvisni, torej gre za to, da uresničevanje želja ni vedno odvisno le od nas samih (zlasti, ko gre za partnerstvo, prijateljstvo, kolegialnost), ampak od tistih, s katerimi smo v takšnih in drugačnih odnosih in na katere se naslavljamo.
In naj ponovim, da je to skrivnost finančnega uspeha in družbene moči tehnoloških podjetij, ki so ustvarila družbena omrežja.
V zadnjem obdobju nas je presenetilo kar nekaj odličnih domačih fantazijskih romanov za mlade bralce, ki jih je pred tem, ob zalogi prevodne fantazijske književnosti, primanjkovalo. Morda ob tem ni tako presenetljivo dejstvo, da gre večinoma za prvence, če omenim le Imaginarne svetove Edgarja Kaosa Julije Lukovnjak, Bleščivko Špele Frlic in Strašilko Davorke Štefanec. Očitno v slovenski prostor prihaja nov val ustvarjalcev (ali bolje rečeno ustvarjalk) s svežimi idejami in izpiljeno pisavo, ki se je pilila ob branju, pripovedovanju in življenju z literaturo.
Modri otok sicer ni prvenec, Irena Androjna je leta 2009 izdala mladinski roman Začarano poletje, hkrati pa je avtorica številnih radijskih in dramskih iger za otroke, leta 1996 je izšla tudi njena slikanica O velikanu, ki je kradel letne čase. A Modri otok se v marsičem pridružuje prej omenjenemu valu ̶ pred bralci je sodoben izviren avtorski roman, s svežimi idejami in izpiljeno pisavo.
O svetu, ki nas čaka med stranmi romana, spregovori že naslovnica z ilustracijo Eve Mlinar. Mlada ilustratorka in grafična oblikovalka, ki je med drugim leta 2019 skupaj z Evo Mahkovic ustvarila Vinjete straholjubca (VigeVageKnjige, 2019), knjigo leta 2019 na Slovenskem knjižnem sejmu, je ustvarila ilustracijo, ki že z izborom barv in postavitvijo elementov vabi na naslovni jadranski otok in svari pred njegovimi skrivnostmi.
Irena Androjna je dogajanje namreč postavila na tako imenovani Modri otok, čudoviti otoček v obliki želve (kar lahko razberemo že z zemljevida Eve Mlinar na predlistu), umeščen na Jadransko morje. Širši geografski prostor torej dobro poznamo, vanj pa je Irena Androjna postavila domišljijski otok s čudovitim Bisernim zalivom in skrivnostnim rtom Pelarguša. Podobna zmes poznanega in domišljijskega prežema ves roman. Fantastični elementi se povezujejo z elementi iz starih slovanskih verovanj, na primer s svarico in rozeto, endemične rastline so sorodnice rastlinja, značilnega za ta del Sredozemlja, takšen je tako imenovani slani natresk. Irena Androjna tako zgradi izviren svet, katerega elementi niso izposojeni iz tuje fantastične literature, hkrati pa je dovolj prepričljiv in konsistenten, da prepriča najstniške junake v romanu in njihove vrstnike ̶ bralce, ki ta svet postopoma odkrivajo.
V romanu namreč spremljamo skupino najstnikov ̶ Adrijana, Ernesta in Leno, ki se, skupaj s 27 drugih sovrstnikov, udeležijo raziskovalnega tabora na Modrem otoku. Skupinica se po naključju odloči, da se bo podala v etnološke raziskave, ob tem pa ostane brez mentorja. Tako se sami odpravijo med domačine na otoku. Spoznajo čudaškega svetilničarja Stiborja, ki jih sprejme, kot da bi jih pričakoval, in jim prične pripovedovati o vzporednih svetovih, Mariso, skrivnostno domačinko njihovih let, in Milvo, zeliščarko, ki jim že na prvem obisku ponudi odlično limonado, sladoled in nekaj modrih nasvetov. Androjna tako že na začetnih straneh v zgodbo vpelje glavne akterje in pustolovščina, med katero vseskozi trepetamo za naše junake in usodo celotnega otoka, se lahko začne.
V napeto zgodbo, ki bralca drži vseh 388 strani, avtorica uspešno vplete premislek posameznikovega odnosa do zgodovine in narave, se dotakne pasti sodobne družbe in problemov odraščanja. Bralci spremljamo zametek prve ljubezni, predvsem pa se prepričamo o pomenu družinskih ter prijateljskih vezi. Ob tem se Androjna uspešno izogne didaktičnosti. Nam pa, kot je za vsako dobro fantastiko značilno, preko sestopov v fantastično, ki nam domače pokaže v drugačni luči, spregovori o našem svetu.
Zgodba Modrega otoka se nedvomno odvija v sodobnem svetu, z vedno večjo ozaveščenostjo mladih o pomenu naravnega okolja, ki ji stoji naproti predvsem pohlep odraslih kot glavno gonilo kapitalističnega »razvoja«; pa tudi z vso tehnologijo, ki spremlja mlade v žepu, kamorkoli že grejo, česar se avtorica spretno reši s slabim signalom, ravno takrat ko bi ga najbolj potrebovali.
Z Modrim otokom smo tako dobili odličen izvirni fantazijski roman, ki nič ne zaostaja za mednarodnimi uspešnicami, ki jih najdemo na bralnih seznamih ciljne publike, pri tem pa nas namesto v valovito angleško pokrajino ali pa na ozke ulice velemest ponese na Jadran z zvoki galebov in vonjem po soli.
Irena Androjna: Modri otok, Mladinska knjiga založba, 2021, ilustracije Eva Mlinar
Arhitektka in pisateljica Zora del Buono se je rodila Zürichu, po študiju pa je kot arhitektka delala v Berlinu. Kot urednica v je oblikovala literarno revijo Mare, svoj prvi roman pa je objavila pri petinštiridesetih letih in z njim takoj pritegnila bralsko ter kritiško pozornost. Z njo smo se pogovarjali o njenem najnovejšem romanu Maršalinja, ki predstavlja monumentalen spomenik njeni babici Zori Del Buono, strastni in močni komunistki slovenskih korenin.
Zanimivo se mi zdi, da ste arhitektka in hkrati pisateljica. Kako ste iz svoje primarne stroke prešli na pisanje?
Arhitektka sem postala v času ponovne združitve Berlina, takoj po padcu berlinskega zidu. Veliko ljudi iz zahodne Nemčije je iz prej vzhodnega Berlina dobilo nazaj svoje nepremičnine, s katerimi so želeli zaslužiti veliko denarja v zelo kratkem času. To je bil zelo buren čas, ki pa me je tudi nadvse žalostil – obrtniki so zaradi te miselnosti o hitrem zaslužku trpeli, jaz pa sem začela izgubljati navdušenje nad svojim poklicem. Do mene je prišel Nikolaus, prijatelj iz šolskih dni, morski biolog, ki je želel izdajati revijo o oceanih. Takoj sem zagrabila priložnost in se vrgla v projekt. Tako sem postala kulturna urednica revije Mare (www.mare.de). To je bil začetek. Po desetih letih urednikovanja in novinarstva sem se odločila zaplavati v bolj pripovedne vode in napisala sem svoj prvi roman. Takrat sem bila stara že petinštirideset let.
Z romanom Maršalinja ste postavili monumentalen spomenik svoji babici Zori Del Buono. Skozi vašo zgodbo jo spoznamo kot neodvisno, močno in strastno komunistko. Kakšna je bila do vas? Kako se je spominjate? Ali je bila tako stroga tudi do svojih najbližjih?
Imela sem jo neizmerno rada. Bila je močna in nežna obenem, vedno je lepo dišala po pudru. V hiši je vladala ona. Bila je neizmerno stroga do vseh svojih zaposlenih. Do mene kot otroka je bila vedno velikodušna.
Se z njo čutite še bolj povezani zaradi imena, ki si ga delita?
Da, vsekakor. Imam še eno sestrično Zoro Del Buono, s katero me povezuje nekakšna nevidna nit. Menim, da so imena močno sredstvo identifikacije. Nad mano je vedno visela podoba stare Zore, tako da sem morala postati neka druga Zora, samosvoja. A od babice sem veliko podedovala: skupen nama je močan občutek za pravičnost, želja po izboljšanju življenja drugih. Obe sva nagnjeni k temu, da venomer navezujeva stike med ljudmi. Upam pa, da sem nekoliko manj manipulativna od nje.
Ali se strinjate s prepričanjem vaše babice, da je »komunizem aristokratstvo za vse«?
Gre za naivno, romantično predstavo o komunizmu, za katero vemo, da je propadla, vendar pa si sama želim enako, kot je želela moja babica: da bi bilo vsem bolje na tem svetu, in da bi neenakost med ljudmi izginila.
Ali gresta komunizem in aristokratstvo sploh lahko z roko v roki?
Takrat je obstajal koncept t. i. salonskega komunizma. Vanj so verjeli klasični komunisti, ki pod nobenim pogojem niso želeli postati revnejši. Če potegnem črto, pa mislim, da pojma nikakor nista združljiva.
Kakšno pa je vaše mnenje o komunizmu? Predvidevam, da ste bili tudi sami vzgojeni v njegovem duhu. Kako se je vaš pogled na komunizem spremenil iz otroštva do danes?
Ko sem se preselila v Berlin, je bil tam še vedno zid, in vedno ko sem se vozila med Berlinom in Švico, sem se morala peljati skozi NDR (Nemška demokratična republika).Vsakič znova me je bilo groza obmejnih policistov, ki so bili hladni, strogi in strašljivi. Šele takrat sem se začela zavedati grozljivosti rigidnih sistemov, v katerih sem odraščala in bila vzgojena.
V Maršalinji izvemo tudi številne temačne skrivnosti vaše družine. Se vas je kakšno spoznanje še posebej dotaknilo, kaj vas je najbolj pretreslo?
Da, ko sem spoznala našo veliko družinsko skrivnost, mi je veliko stvari postalo jasnejših. Nenehno govorjenje o tem, da smo nesrečna družina, ki se mora odkupiti za svoje napake, mi je nemudoma postalo smiselno. Na očeta, ki ga nisem poznala, saj je umrl, ko sem bila stara osem mesecev, sem po pogovorih z raznimi družinskimi člani začela gledati v drugačni luči. Ko sem se poglobila v svet, iz katerega je prihajal, se mi je začela oblikovati slika o tem, kdo je bil. Celoten proces raziskovanja in pisanja o moji družini je bil zelo ganljiv.
Veliko vaših sorodnikov je umrlo v prometni nesreči, vsi prezgodaj. Ali verjamete, da nad vašo družino visi prekletstvo?
Sestrična mi je nekoč povedala za preblisk, da bo tudi ona umrla v prometni nesreči. Sama tega videnja nisem imela nikoli, a vedno sem bila prepričana, da bom umrla mlada. Moj oče je umrl pri triintridesetih letih. Zaradi tega sem bila vedno nevrotična, polna strahov, klavstrofobična itd. Po triintridesetem letu sem se zavedala: »Uau, še vedno sem živa.« Potem so počasi začele izginjati tudi nervoze.
Vedno sem sumničavo gledala na družine, v katerih je vse potekalo normalno, kjer so stari starši na primer umrli prvi. Ti ljudje se sploh niso zavedali, kakšno srečo imajo. Pri nas so prvi umrli mladi. Seveda me je to zaznamovalo.
Od smrti vaše babice je minilo že skoraj štirideset let. Zakaj ste se odločili knjigo napisati šele zdaj?
Morala bi jo napisati že veliko prej! Ko je bila teta Pepca še živa. Bila je iz Bovca in vedela je čisto vse. Morala bi jo intervjuvati, pa sem to priložnost zamudila. Knjigo sem napisala zdaj, ker sem želela, da jo prebere tudi moja mama, saj gre v bistvu tudi za njeno zgodbo. Ima Alzheimerjevo bolezen – knjigo ima sicer na nočni omarici, vendar ne ve, da sem jo napisala jaz, kar me žalosti. Mami bi bila kot zgodovinarki zgodba fascinantna in z veseljem bi se z njo rada pogovorila o njej. To je res žalostno.
Ali se danes lahko prepoznate v svoji babici? Katere karakteristike si delite z njo?
Obe sva nagnjeni k dramatiziranju, a tega je pri meni s starostjo vse manj, hvala bogu. Tako kot ona obožujem pripovedi in rada uprizarjam svoje življenje na različne načine.
Pred kratkim ste obiskali Slovenijo. Kako vam je všeč rojstni kraj vaše babice?
Bovec je najlepši kraj v najlepši pokrajini na svetu. Vedno sem se spraševala, zakaj imam tako rada planote. Vedno, ko pridem na planino, se mi odpre srce – ali je to v Ameriki, na Škotskem, ali v Švici. Na levi in desni strani so gore, vmes pa ravnina. To je najlepša stvar. To sem se spraševala, dokler se nisem spomnila, da je to verjetno zato, ker sem v otroštvu veliko časa preživela v Bovcu.
Knjigo Zore del Buono z naslovom Maršalinja, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Delo Tu se ne bo nikoli več šivalo avtorice Nine Vodopivec, antropologinje, raziskovalke, znanstvene sodelavke na Inštitutu za novejšo zgodovino, je fascinantno in tragično obenem. Pripoved o vzponu in padcu tekstilne tovarne Mura – industrije, ki smo jo danes bolj ali manj preselili iz naših krajev – je tudi zgodba o ljudeh, o delavkah in delavcih, ki so garali za njenimi štirimi stenami, zajema pa več pomembnih poglavij. Je tudi pripoved o sodobnem kapitalizmu, v katerem določene panoge (in ljudje, zaposleni v njih) postanejo odveč, in zgodba o nekdaj priljubljeni in spoštovani slovenski blagovni znamki ter o tistih, ki so jo (so)ustvarjali in v Muri dobesedno pustili najboljša leta svojega življenja. Gre za študijo o značilnostih organizacije in načina industrijskega dela v socializmu, pa potem v prehodu v kapitalizem in nato do bridkega konca. Pa za podroben vpogled v najrazličnejše delavske, tehnične, organizacijske, poslovne in druge napetosti in turbulence, značilne za velik proizvodni sistem. Obenem je to zgodba o odnosih na delovnem mestu, o konfliktih in napetostih, pa tudi o solidarnosti, kolegialnosti in medsebojni pomoči. Predvsem pa je študija Nine Vodopivec trpek in nazoren – v tem je ena njenih največjih odlik – prikaz tega, kaj vse smo s propadom Mure zavrgli, pozabili in izbrisali iz (kolektivnega) spomina; na eni strani visoko razvito dejavnost (tekstilno panogo), na drugi strani pa osebne veščine, znanje, pa tudi spomine, travme in bolečino delavk in delavcev, ki so po stečaju podjetja izgubili delo. Njihove stiske smo odpravili kot nepomembne, nepotrebne in odvečne, njih same pa označili za posameznike in posameznice, ki se jim ni uspelo prilagoditi novim časom. In čeprav je v središču knjige tekstilna tovarna Mura – njen vzpon v času bivše države in tragičen konec v tem tisočletju –, je glavna dognanja in vpoglede brez težav mogoče preslikati na tudi druge ekonomske, gospodarske, industrijske, družbene prelome in pretrese, ki smo jim bili priča po osamosvojitvi. Mura je avtorico zanimala predvsem kot primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala družbene odnose in razmerja, vplivala na vizije in aspiracije ter globoko zaznamovala tako samo regijo kot tudi več generacij ljudi.
Knjiga temelji na obširnih in temeljitih intervjujih predvsem z nekdanjimi delavkami Mure, katerih zgodbo in usodo tudi razgrinja. Avtorica se je večinoma pogovarjala z delavkami in delavci, starimi od 40 do 60 let, ki so delali že v socialistični tovarni in tudi v njeni preoblikovani postsocialistični različici. Nina Vodopivec splete svojo pripoved v več vsebinskih sklopih – od popisa proizvodnje in produkcije v tovarni, izgube dela, stečaja in posledic stečaja za ljudi, do telesnih in družbenih učinkov dela ter vprašanja, kdo je odgovoren za propad Mure in kako se je nanj odzvala država. Delo v proizvodnji raziskuje kot utelešeno, afektivno in senzorično izkušnjo.
Zadnja velika tekstilna tovarna
Pa Mura? Kaj vse smo takrat, pred približno trinajstimi, štirinajstimi leti, ko smo v živo spremljali njeno propadanje, bolečo agonijo, vedeli o podjetju? Tekstilna tovarna Mura, d. d., zadnja obratujoča tekstilna tovarna z velikim številom zaposlenih v državi, in njena tri hčerinska podjetja so šla v stečaj leta 2009. Takrat je imela 2892 zaposlenih. Težave se sicer niso začele šele v času finančne krize leta 2008, temveč so Muro že prej prizadeli izguba jugoslovanskega ter prestrukturiranje in preoblikovanje svetovnega trga, nas spomni Nina Vodopivec. Težave so se poglobile po letu 2000, in sicer z vstopom azijskega blaga v Evropo, s krizo v svetovni tekstilni industriji in s preoblikovanjem industrije v Sloveniji. Zaradi stečaja podjetja jeseni 2009 je delo potem izgubilo 2635 ljudi, medtem ko jih je 650 ostalo zaposlenih v drugih hčerinskih podjetjih. Te je s pomočjo finančne pomoči države kupila skupina Aha Holding in nastalo je podjetje Aha Mura, a je podjetje končalo v stečaju že leta 2014. Na pogorišču Aha Mure je nekdanji član Murinega vodstva ustanovil podjetje Arum, ki je delovalo do julija 2019 in zaposlovalo nekaj nekdanjih Murinih delavk in delavcev. Nekateri od njih so, opozori avtorica, v Muri doživeli kar tri stečaje. Poleg tega je bilo v tovarni pogosto zaposlenih več članov in članic iste družine.
Nino Vodopivec v prvi vrsti zanima, kako so prestrukturiranje tovarne doživljali zaposleni, predvsem proizvodne delavke in delavci, saj so od njih pričakovali, da se poklicno in osebnostno prilagodijo in zaposlijo kje drugje. Prestrukturiranje tovarne ali podjetja namreč zajame reorganizacijo dela v proizvodnji, nove upraviteljske in menedžerske strategije, odpuščanje ljudi, preoblikovanje t. i. zdravega jedra v nova podjetja in t. i. poklicno ter osebnostno prilagajanje odpuščenih. Tako je v središču knjige iskanje odgovorov na vprašanja, kako so ljudje vzpon in propad tovarne doživljali na lastni koži. To se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, saj bi človek najprej pomislil, da smo na primer o zgodbah Murinih delavk, takrat, ko je bilo to aktualno, veliko slišali. A kot opozori avtorica, stvari niso tako preproste, zato je treba najprej (iz)najti interpretativni okvir, ki delavk in delavcev ne bo kar odpisal kot čustveno nostalgične subjekte in ne bo zgolj reproduciral prevladujočih družbenih predstav o njih. Spomini na socialistično preteklost se v javnosti, poudari avtorica, razlagajo enoznačno, med političnim obsojanjem in nostalgičnim hrepenenjem, spomini industrijskega delavstva pa se večinoma povezujejo predvsem s slednjim, osebnih pripovedi omenjenih delavk in delavcev pa preprosto ni. Avtoričina teza je, in lahko ji samo pritrdimo, da so bile zgodbe industrijskih delavk in delavcev, ki so v Muri izgubili delo, v »samoodgovorni družbi tržne racionalnosti« individualizirane, obenem pa utišane in zabrisane. Ostale so na ravni telesnega, občutenega in verbalno neartikuliranega, saj je umanjkal diskurzivni prostor za njihovo artikulacijo. Zato je mogoče trditi, da ne glede na medijsko odmevnost stečaja Mure v postsocialistični Sloveniji ni bilo pravega zanimanja za poglobljeno razumevanje stisk in občutij industrijskega delavstva. In res, ali nismo ob spremljanju Murine agonije tudi zunanji opazovalci sicer pomislili, da je stvar za vse te delavke in delavce izjemno težka, ampak ali ni tudi podjetje samo krivo, ker se ni pravočasno prilagodilo in se odzvalo na nove čase? Češ, seveda je tragično, če toliko ljudi izgubi delo, a po drugi strani gre za proizvodnjo, ki ji pač ni več mesta v naših krajih, saj je v tujini, denimo v Aziji, delovna sila cenejša in se je s tem pač treba sprijazniti. Ali se nismo vsi sicer strinjali, da gre za velik šok za lokalno okolje, a v isti sapi dodali, da se bo to pač moralo prilagoditi ter se ozreti k novim panogam in dejavnostim? Povedano drugače: spremljali smo, kako propada Mura, a nas ni zares zanimalo, kaj imajo pri tem povedati in kaj pri tem občutijo njeni nekdanji delavci in delavke. Kot pravi Nina Vodopivec, ti niso bili vključeni v prevladujočo vizijo prihodnosti, začrtano na »kognitivno ideološko preoblikovani mlajši generaciji« oziroma predvsem na novem podjetniškem razredu.
Fotografija: Nina Vodopivec
Družbena in intimna travma
Delo Tu se ne bo nikoli več šivalo je torej prikaz intimnih in družbenih razsežnosti velikega gospodarskega pretresa in preoblikovanja. Kot opozarja avtorica, je bila namreč travmatična izkušnja zaposlenih v Muri tako intimna kot družbena, čeprav je niso izkusili vsi na enak način. Po eni strani je bila izguba večplastna: izguba dela ni pomenila zgolj finančnega primanjkljaja in družbenega razvrednotenja industrijskega dela, temveč tudi »popolno dezorientacijo ljudi.« Delavke in delavci so jo doživljali kot razvrednotenje njih samih kot spoštovanja vrednih ljudi. Treba je tudi opozoriti na dejstvo, da smo pri razpravi o Murinih delavkah pogosto govorili o tem, kako je njihovo čustveno odzivanje in nastopanje v javnosti – z občutki, kot so šok, jeza, bes, žalost – povezano s spolom, starostjo in njihovo razredno pripadnostjo, češ da gre za starejše ljudi, ki se ne znajo ali ne morejo prilagoditi novim razmeram in hrepenijo po vrnitvi v stare čase. Nina Vodopivec pa opozarja, da pripovedi ljudi kažejo na potrebo po vzpostavitvi prostora za artikulacijo doživljanj in občutij, med drugim za aktivno družbeno žalovanje in tudi za izražanje širšega družbenega konflikta. Tako ni nič čudnega, da je bilo obžalovanje Murine usode v javnosti sicer prisotno, a hkrati umeščeno v prevladujoč diskurz tržne in politične racionalnosti, v okviru katerega je bil, kot rečeno, zaton tekstilne industrije v Sloveniji sestavni del sodobnih procesov deindustrializacije, preživetje t. i. zdravega jedra Mure pa domnevno hvalevreden uspeh prestrukturiranja. Ob vsem tem pa ni bilo niti diskurzivnega prostora niti orodij za artikulacijo doživljanja delavk in delavcev. Njihovi občutki in afekti so tako ostali družbeno nesprejemljivi ali celo neprepoznani. Po drugi strani pa so jih pričakovanja družbe preganjala k osebnostnemu in poklicnemu preoblikovanju, k pogledu v prihodnost in popolnemu prelomu s preteklostjo, s čimer so njihovo doživljanje propada tovarne in izgube dela zgolj utišala in individualizirala.
Imeli so jih za otroke
Tako je po eni strani naravnost simptomatično, da so delavke in delavci po Murinem stečaju in izgubi zaposlitve tudi na širši, državni ravni velikokrat naleteli na neustrezno in nezadostno podporo. Denimo na programe, usposabljanja, delavnice – ki so potekale tudi prek zavoda za zaposlovanje – ipd., s pomočjo katerih naj bi spet našli delo. Kot da jim ni bilo že dovolj hudo, so jih obravnavali kot otroke, učili, kako naj se oblečejo, zdravo prehranjujejo, kako naj se vedejo na razgovorih za službo in pišejo življenjepise. »Pol leta sem se učila pisanja prošenj. 26 let sem uporabljala računalnik, pisala prošnje v Muri za zaposlene, za člane njihovih družin, ki so bili brezposelni. Zdelo se mi je, da se nekdo dela norca iz mene, ker me uči rokovanja z računalnikom. Obvladam desetprstno slepo tipkanje. Bilo je poniževalno, da me nekdo tako obravnava,« je povedala ena od delavk. In če smo iskreni, smo ob propadanju Mure tudi mi, širša javnost in zunanji opazovalci, imeli podobno lahkoten in neustrezen odnos do usode tamkajšnjih zaposlenih in njihove izgube. Po izidu izvrstne knjige Nine Vodopivec, njene sijajne, poglobljene raziskave o življenju in smrti tovarne Mura in o tistih, ki so garali v njej, za takšno držo ni več opravičila. To je najmanj, kar lahko rečemo.
Nina Vodopivec: Tu se ne bo nikoli več šivalo. Doživljanja izgube dela in propada tovarne, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2021, 307 str.
