april 2022 - AirBeletrina
Kritika 30. 4. 2022

»Ne govori mi o ljubezni«

Filmska adaptacija Handkejevega romana, ki jo je leta 2016 režiral Wim Wenders.

Zapisana med julijem in novembrom 2011 ter pri založbi Suhrkamp izdana leta 2012 je drobna, poetična knjižica z naslovom Lepi dnevi v Aranjuezu politično kontroverznega nobelovca Petra Handkeja (1942) zaradi svoje neujemljivosti, tematske in formalne odprtosti, predvsem pa vselej privlačne in nikoli do konca razrešene tematike vabljiva podlaga ne le za številne prevode, temveč tudi za gledališke in filmske upodobitve. Pri nas je bila ta lesedrama uprizorjena v sezoni 2017/18 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pod režijskim vodstvom Igorja Pisona ter v igralski zasedbi Nataše Barbare Gračner in Iva Bana. Izjemno privlačna je filmska upodobitev Wima Wendersa iz leta 2016, ki je vlogo ženske protagonistke zaupal Handkejevi soprogi, igralki Sophie Semin, za njenega sogovorca, ali bolje poslušalca, pa postavil Redo Kateba. Dialog, postavljen na obrobje Pariza, na vrt vile iz 19. stoletja, je Wenders oplemenitil še s pisateljem, ki, ne čustveno neudeležen, v hiši ob odprtih vratih s pogledom na dogajanje med žensko in moškim na zastareli pisalni stroj poskuša zapisovati njun dialog. Piše pričujočo knjigo? Liričnost te »filmske poezije«, »tihe mojstrovine« in »najbolj dolgočasnega filma vseh časov«, kot so se glasili kritiški odzivi, podčrtuje sprva iz starega gramofona slišana glasba Nicka Cavea (zanosen in obljubljajoči je že uvodni Perfect Day, ki mu sledi I’m a Man), dokler glasbenik v resnici ne sede za klavir in izvede Into My Arms. Handkejev podpis se zgodi v dvakratnem kratkem pojavu vrtnarja na vrtu, ki kot da napove usodni »vdor realnega«, ko lirični, a vse bolj zapletajoči se, erotično obarvani in melanholično toneči dialog prekinejo hišni alarm, hupe nevidno parkiranih avtomobilov, hrup helikopterja, letala in avtomobilskih siren.

V izvirnem Handkejevem delu je pogovor med žensko in moškim postavljen v poznopoletni cvetoči vrt v Aranjuezu, mestecu, ki leži 42 km južno od Madrida. Njegov obstoj sega v leto 1560, v čas Filipa II., ko je bilo eno od španskih kraljevih rezidenc. Od leta 2001 je mesto pod okriljem Unescove svetovne kulturne dediščine.

Pomenljiva, nekoliko privzdignjena in neobičajna je že avtorjeva uvodna didaskalija, ki nevsiljivo razkriva dušo celotnega besedila. »Nevidna, zgolj slišna drevesa, bolj slutnja kot resničnost« namigujejo na naravo dialoga med moškim in žensko. »Brezčasna tudi lika, onstran vsakršne umeščenosti v katerikoli zgodovinski ali družbeni okvir, tudi onadva bolj slutnja kot resničnost. (…) Občutje, kakor da z vsakim novim pošumevanjem dreves mineta ura ali pa ves dan.« O likih izvemo zgolj to, da sta se za pogovor dogovorila, da sta postavila določena pravila, da imata torej nekakšno skupno zgodovino, o naravi katere zgolj ugibamo, in da ju, kot sporoča njun dialog, v pogovor žene neka neustavljiva sila, morda nostalgija za izgubljenim časom ali strah pred (ne)jasno prihodnostjo. »Danes je dan za srečanje z moškim mojega življenja – preden se spremenim v drevak smrti. V ljubi prostor se krivi neljubi čas in vse, kar šteje, hoče večnost. In to je trenutek, da zapleševa … tiho zapleševa, medtem ko sediva,« izgovori ona, ko čuti, da se njuno srečanje bliža koncu. Ves čas sta skrivnost tudi njuni imeni, dokler tik pred razhodom ona ne izgovori njegovega imena. »Ni srečne ljubezni,« ji odgovarja. In: »Kdo ve, kaj drema v zakulisju časov

Njun dialog o ljubezni, življenjskih vzponih in padcih, bolečini, hrepenenju in posledični želji po pobegu iz zadušljivega vsakdana je zaradi nedoločljivosti, fragmentarnosti in zabrisanosti univerzalna matrica sodobnika. Mazivo, ki poganja ta razsrediščeni, intuitivno podloženi dialog, je stkano iz odtekle ljubezenske strasti, minevanja, izgube, pa tudi lepote. Je odsev nekih dogodkov, življenja, ki se je dogajalo v drugem prostoru in času oziroma se ne ve, ali se je zares dogajalo. Dialog med žensko in moškim se sredi poletja, v času popolnega razcveta narave, opojnega dehtenja in zlatoobarvane toplote, dogaja na ozadju tišine in šelesteče narave, kjer je »slišati celo frfotava krila metuljev, ne samo tik ob ušesu, in prasketanje kril kačjih pastirjev«. Razpleta se kot Ariadnina nit, ki za razliko od izvorne vloge v tezejevskem labirintu udeleženima ne kaže poti iz njega, ampak ga vanj bolj in bolj zapreda. Iskanje, ki od resnice vse bolj polzi proti imaginarnemu, najizraziteje barva obnebje njunega odnosa, kot da bi želelo z naraščajočo intenziteto zastreti manko njune nezapolnljive samosti. Dialog, ki se kljub vnaprej postavljenim pravilom bralcu zgolj fragmentarno odkrivanim sprva kaže kot nezavezujoča igra, kot igriva poletna nostalgija, ki bo s prvo jesensko sapico minila brez posledic, se vse bolj samospodnaša zaradi nevidnih silnic, ki usmerjajo dogajanje, dokler se ob koncu ne pojavi neusmiljena resničnost, ki ga prekine.

Izrazito durasovsko obarvani, umirjeno-spevni pogovor, ki na trenutke prehaja v lirično monološko obliko in tudi na ta način določa približevanje in odmikanje obeh protagonistov, odstira željo po pobegu od izčrpane eksistence in se spričo redukcije tradicionalnega psihologiziranja likov ter dosledno izločitvijo fabule razpira v odprtem, fluidnem, razpršenem dogajanju s preprostim, pustim jezikovnim izrazom, izpod katerega občasno zabrbotajo hrepenenje, nostalgija in samota.  

Ž: Gorje, danes videti pravo obličje ženske! 

M: Zakaj gorje?  

Ž: Ker je obsojeno na samoto. Na to, da ostane samo. 

M: Samo danes?

Njuna bližina, metaforično in asociativno spletena v trk spomina in domišljije, tega, kar je bilo, kar bi lahko bilo in česar ni bilo, se razrašča v poezijo besed, ki se ne sprašujejo o tem, kje bodo pristale. Besede, ki se jim ne le nikamor ne mudi, ampak dajejo vtis, da niti ne nameravajo nikamor prispeti, utapljajo jasnost ter določljivost povedanega in se vse bolj prelivajo v sfero nejasnega, (ne)verjetnega, mogočega. Kot take ne dopuščajo možnosti akcije, (Ž: Nič akcije, samo dialog!), ker bi se ta kot dodatni vdor realnega pokazal kot nasilna komunikacija in prekinil privzdignjenost, s tem pa varnost dialoga. Kljub občutku nedoločljivega trajanja pa se protagonista zavedata, da bo tudi visokega poletja nepovratno konec in bo nastopila jesen, »ko vsaka senca vara in straši, ko hlini navzočnosti in spominja na odsotnosti, na muke, bolečine, na vse zamujeno«.

Pogovor, ki s svojo metaforiko, zgovorno obarvano tudi z rdečim potakajočim se jabolkom, nenehno evocira carverjevski dialog tipa o čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, kjer je Fernandov zaključni »Lepi dnevi v Aranjuezu so zdaj pri koncu« identičen repliki Domingusa, Carlosovega spovednika v Schillerjevi drami, in kjer mrgoli drugih referenc na literarne predhodnike, je eno tistih počasnih, nikamorvodečih lebdečih del, kjer se tako dobro nič ne zgodi. Dogaja pa ves čas. Ker »so kriki, ki se zlito ujemajo s tišino in ritmično dramijo čas«.

Peter Handke: Lepi dnevi v Aranjuezu: poletni dialog, Prevedel Štefan Vevar. Celovec: Mohorjeva, 2021. (Zbirka Austriaca)

 

Panorama 28. 4. 2022

Motorji – finalistka AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2021

Fotografija: Pexels

S prsti se je spretno sukal med tankimi žičkami in nameščal ploščice. Zdelo se je zelo preprosto, kimala je, ko ji je sproti razlagal, kako deluje naprava, na kaj naj bo pozorna, če bi se kakšna od žic morda iztaknila ali se ploščica odlepila. A ko je odšel, je pozabila na vse. Padla je v naslanjač in kakor njen otrok tudi sama nemudoma zaspala. Ko se  je zbudila, je bila noč, po stropu so plesale sence in luči od zunaj. Spomnila se je, da malega sploh ni previla, preden ga je dala spat. Priklopljen na skupek žic je ležal v posteljici zraven in globoko dihal. Preverila je žičke – niso ga ovirale, zato je popravila le odejico, merilnika ni niti ošvrknila. V poltemi je stopila do umivalnika in odprla pipo. Naredila je nekaj požirkov, nato pa iz ozke omarice vzela odejo in vzglavnik, da bi ji bilo udobneje. Preden je poniknila nazaj v spanec, se je sklonila k otrokovemu obrazu. Trdno je spal. Bila je pomirjena kot že dolgo ne, to okolje se je zdelo kakor obljuba, da bo vse v redu. 

Otrok jo je zbudil, ko se je zunaj svitalo. Že nekaj časa se je moral premikati in obračati, saj je ležal počez in z glavo zataknjen ob ograjico, čeprav ga je slišala, šele ko je zajokal. Nemudoma je vstala in samodejno odrgnila odejico, da bi ga dvignila, a bil je zapleten v žice, nekaj diod se mu je odlepilo iz kože, napravica je utripala. Privzdignila ga je, plenica je bila nabuhla, vendar je bila rjuha še suha. Pomirila ga je, potem ga je položila nazaj ter zelo površno popravila diode. Napravica je še naprej utripala in opozarjala na napako. Prezrla jo je. Božala je otroka po trebuhu, spet je zaspal. Sama pa ni mogla več. Pogledala je na uro in izračunala, da bo kmalu prva vizita. Stopila je k oknu in se zazrla na cesto. Promet spodaj je bil še redek, kljub temu je bilo neverjetno tiho. Bolnišnična okna so dobro tesnila hrup, kar je lahko ugotovila takoj, ko sta prišla sem. Skoznje se je slišal le zamolkel glas siren, vse ostalo, hrup dostavnikov, avtobusov, osebnih avtomobilov in motorjev, je poniknilo pred debelim steklom. Kar je imelo moč stopiti v to sobo od zunaj, je bila tako zgolj jutranja svetloba. A to v ničemer ni bilo prizanesljivejše. Celo nasprotno: bleda sivo-rožnata barva in pojemajoče žarenje obcestnih luči so jo nemudoma spomnili na tisto, zaradi česar je bila tukaj. Z mržnjo je pomislila na moškega z motorjem, na to, da je sploh kdaj pristala na vožnjo z njim. Sprva je bilo povabilo, zdaj bi ga razumela kakor ukaz. Krog po mestu, je rekel. Na eno takih zgodnjih juter, kakršno je bilo to, sta, dodobra zadeta, vozila po prazni cesti in izzivala zadnje nočne patrulje. Tesno se ga je oklepala čez ledja, ko je pospeševal po ravni črti pred sabo. Grmenje se lovilo med stavbe ob vpadnici in zaostajalo daleč za njima, usnje se je drgnilo ob usnje, moški je bil za glavo višji, zato se je lahko nonšalantno skrila za njim. Ni ji bilo treba gledati naprej, videti ceste pred seboj, grmenje motorja in trde trebušne mišice, ki jih je čutila pod svojimi orokavičenimi rokami, so povozili opotekajoče se misli in pritajena opozorila. Stiskala se je za njegov hrbet, bil je kot obet varnosti za porajajoči se strah, ki ga je vzela kakor vzameš kamen sredi ceste – povoziš ali obvoziš ga pač. 

Punce so imele prav. Vse je šlo hitro, prehitro, tudi ta otrok. Zdaj bi lahko bila z njimi, skupaj bi se učile, šle bi na kavo, na sendvič in na avtobus. V drogeriji bi brskale za barvastimi laki, pomerjale bi poletne oblekice in šle zvečer ven in ne bi ji bilo treba stati za tem oknom, v tej bolniški sobi, ne bi ji bilo treba z negotovostjo čakati vizite. Ta moški, samozavesten in vihrav, kot se ji je sprva zdelo, v resnici pa le prenapet, ta moški si jo je podjarmil, to bi ji moralo biti jasno takoj, na tisti vožnji, ko ji ni dal izbire, čeprav se ji je zdelo tako super: važno si je nataknila ponujeno čelado in pustila, da jo  je posedel zadaj. Punce so nezaupljivo opazovale prizor. Omotična in razgreta si je njihove pomenljive poglede razlagala kot zavist. Ko je od vetra prebičana ter od divjaške vožnje vsa vrtoglava stopila z motorja, ko ji je odpel jakno ter roko porinil v hlačke, je vse skupaj imela za junaški podvig iz kljubovanja. 

Zdaj je ona zavidala njim; bila je prevzeta nad ognjevitostjo, nad tistim, kar so punce imele za objestnost. Bile so pametne, ona pa še zatrapana ne, samo trapa. Tudi starca, ki nista skrivala odpora do malega, sta ji to dala vedeti, zato ni hotela več nazaj, ni hotela v šolo, bilo jo je preveč sram, a tudi v motoristovo stanovanje, v črno luknjo suroveža, ki je po njej kakor ključ po novi zloščeni pločevini vlekel raze, ni nameravala več iti. Upala je, da se bo nekaj zgodilo, morda kak majhen čudež, in počutila se ni nič večje od otroka, ki je ležal v posteljici in se zdaj začel prebujati. Da je mali za kratek čas prenehal dihati, je lahko hlinila samo enkrat. Pogledala je na uro. Čas je šel hitro, prehitro. S silo je porinila navzdol kovinsko ograjico. Žičke in ploščice, ki jih je tehnik pred spanjem tako precizno namestil, so se popolnoma zavozljale. Zmešnjavo je odrinila le toliko, da je otroka previla. 

Dežurna sestra je vstopila v tistem, ko je po telefonu brskala za risanko, da bi zaposlila malega. Bila je prijazna. Voščila ji je dobro jutro in odprla okno. Potem je stopila do posteljice, da bi otroku odstranila merilnik in poravnala rjuho. Njen izraz se je  nemudoma spremenil. »Utrip se sploh ni beležil!«, je rekla zgroženo. Odkimavala je, medtem, ko je zvijala žice in pospravljala napravico. »S temi skopimi podatki si ne moremo prav nič pomagati. Ostati bosta morala še eno noč.« Premerila jo je na  materinsko strog način in odšla iz sobe. Ko so se vrata zaprla, si je globoko oddahnila. Otroka je vzela iz posteljice, ga preoblekla v svežo pižamo in si šla umit zobe. S peno na ustih se je opazovala v bolnišničnem ogledalu. Bila sta rešena spet eno noč. Potem bo poklicala na tisto številko. Prisegla si je, da tokrat čisto zares.

Kijev (Fotografija: Wikipedija) Kijev (Fotografija: Wikipedija)
Seznami 26. 4. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

10 knjig, ki govorijo o Ukrajini

Ruska agresija na Ukrajino je pretresla svet. Da bi malce bolje razumeli kulturo in družbo Ukrajine, smo pobrskali po knjižnih policah in našli nekaj leposlovnih in drugih knjig, ki prihajajo iz tega prostora (niso pa nujno tudi del ukrajinske književnosti). Ni jih veliko. Morda bo aktualno dogajanje spodbudilo slovenske založnike, da bodo bralcem postregli s še kakšnim prevodom na to temo.

Serhij Žadan: Vorošilovgrad (Beletrina, 2018, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)

Gre za roman ukrajinskega literarnega zvezdnika, ki je postavljen v provinciralno, industrijsko območje Donbasa, prav tja, kjer se ta hip odvijajo najhujši spopadi med ukrajinsko in rusko vojsko. Delo označujejo kot mešanico postsocialističnega magičnega realizma ter postmodernega romana poti. Govori o Hermanu Koroljevu, ki nekega dne prejme klic, da je njegov brat, lastnik bencinske črpalke, skrivnostno izginil. Zato se vrne v mesto Vorošilovgrad, danes Lugansk, in stopi v svet, ki razpada in v katerem ni nobenih jasnih pravil, je poln gangsterjev, ilegalnih migrantov, duhov in drugih čudnih tipov. O političnem dogajanju ni govora, je pa roman odličen portret okolja, kjer se je generirala ukrajinska kriza.

Jurij Andruhovič: Moskoviada (Cankarjeva založba, 2018, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)

Roman enega glavnih ukrajinskih pisateljev, tudi prenoviteljev ukrajinske literature, Jurija Andruhoviča, bralca popelje v Moskvo, »gnijoče srce napol živega imperija«, ki na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja poka po šivih. Železne zavese ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prestolnici. V tem svetu se znajde Ukrajinec Otto, študent literature. Andruhovičeva pripoved je groteskna in satirična, črnohumorna, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem.

Andrij Ljubka: Karbid (Društvo slovenskih pisateljev, 2015, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)

Dogajanje romana je postavljeno v leto 2015, ko v Ukrajini še vedno vsi govorijo o evromajdanu, v majhnem in revnem zakarpatskem mestu pa eden od prebivalcev, veliki patriot, ki ga kličejo Karbid, dobi idejo, da bi izkopal tunel v Slovaško, preko katerega bi vse Ukrajince spravil v Evropsko unijo. Roman se plete okoli ilegalne dejavnosti tihotapstva, prikazana pa je tudi skorumpiranost ukrajinske družbe. Pisanje Andrija Ljubke, ki je eden osrednjih mlajših ukrajinskih pisateljev, je duhovito, družbeno kritično, prežeto s satiro in grotesko.

Jurij Andruhovič: Dvanajst krogov (Cankarjeva založba, 2016, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)

Roman Dvanajst krogov je mešanica različnih žanrov, od potopisa do ljubezenskega romana, znanstvene fantastike in groteske. Osrednji lik je avstrijski fotograf Karl Joseph Zumbrunnen, ki se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat poda na potovanje po Ukrajini. Postsovjetski kaos se mu zdi veliko bolj zanimiv kot dolgočasna in urejena Avstrija, še posebej, ker se zaljubi v svojo prevajalko. Nekje v karpatskih gorah doživi z naključno družbo razburljive trenutke, Ukrajino pa opazuje s pogosto neustrezne zahodnjaške perspektive. Roman skuša metaforično in konkretno odgovoriti tudi na to, kje je mesto Ukrajine v Evropi.

Andrej Kurkov: Piknik na ledu (Mladinska knjiga, 2007, prevod Lijana Dejak)

Andrej Kurkov je mednarodno najbolj znan ukrajinski pisatelj, velja za nekakšnega ukrajinskega Murakamija, se pa ob njem postavlja vprašanje, ali je lahko ukrajinski pisatelj tudi nekdo, ki piše v ruščini. Odgovor je da, kajti ruščina je materi jezik okoli tretjine Ukrajincev. Piknik na ledu je črnohumorna zgodba o poklicnem piscu nekrologov ljudem, ki so še živi. Ob njem živi pingvin, ki se po potrebi pojavlja tudi na pogrebih. Delo je prepleteno s posebnim  humorjem, vsekakor pa je napeto, nenavadno in presenetljivo.

Svetlana Aleksijevič: Černobilska molitev: kronika prihodnosti (Modrijan, 2009, prevod Veronika Sorokin)

Svetlana Aleksijevič je beloruska Nobelova nagrajenka za literaturo, ima tudi ukrajinske korenine, piše pa v ruščini. Njena knjiga govori o največji ukrajinski oziroma sovjetski katastrofi, jedrski nesreči v nuklearki v Černobilu. Gre za polifono knjigo, avtorica je zbrala zgodbe ljudi, ki so bili tako ali drugače vpleteni v reševanje posledic nesreče ali pa so živeli v coni jedrske kontaminacije ter nekateri to tudi plačali z življenjem.Tisto, kar privlači, je poetični naboj, pa tudi metaforičnost, saj je Černobil tudi simbol konca neke dobe, komunizma. To ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu Černobila, pravi avtorica.

Aleksij Pelipenko: Ukrajina joka (Mohorjeva družba, 2015, prevod Marijan Smolik)

V slovenščini je knjiga prvič izšla leta 1940, natisnila jo je Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Napisal jo je Aleksij Polipenko, nekdanji ukrajinski vojaški duhovnik, ki je po zlomu carske armade nekaj let skrbel za eno od župnij v Podolju. V njej opisuje boljševistična grozodejstva v Ukrajini v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, za osrednjo osebo pa si je izbral duhovnika Nikandra. Komunistični režim od njega zahteva, da državi izroči žito, pa tudi zlatnino in srebrnino, kar porodi krvavi upor.

Serhii Plokhy: Vrata Evrope (UMco, 2022, prevod Niki Neubauer)

Ta knjiga v slovenščini še ni izšla, izid je napovedan za junij. Njen avtor Serhii Plokhy (1957) je profesor ukrajinske zgodovine na Harvardski univerzi in direktor ukrajinskega raziskovalnega inštituta Harvard. Polje njegovega raziskovanja zajema intelektualno, kulturno in mednarodno zgodovino Vzhodne Evrope. Vrata Evrope je eminentna zgodovinska monografija iz leta 2021, opremljena tudi s kartografskim materialom, ki pregledno predstavi ukrajinsko preteklost vse do današnjih dni. Boj za njeno ozemeljsko integriteto in politično neodvisnost je (bil) dolg in mukotrpen, zato je sedanja invazija Rusije na njenih tleh samo eden v nizu dolgih bojev. Avtor vztrajno zagovarja misel, da je za razumevanje položaja te države nujno potrebno poznavanje njene preteklosti.

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese (Beletrina, 2019, prevod Sara Špelec)

Isaak Emanuilovič Babelj (1894) je bil rojen v Odesi, ne velja pa za ukrajinskega pisatelja, temveč za sovjetsko-ruskega avtorja z judovskimi koreninami. Kmalu po izidu prve zbirke kratkih zgodb Rdeča konjenica je dosegel svetovno slavo, ki se je z objavo Zgodb iz Odese samo še utrdila. Umrl je med stalinistično čistko. Zgodbe iz Odese nas vračajo v čas na začetku 20. stoletja, v judovski geto v tem mestu, ki nosi ime Moldovanka in ki mu kraljujejo tolpe banditov. Zgodbe se napajajo pri Svetem pismu, iz njih pa je razviden spopad med izvoljenim judovskim ljudstvom in rusko državo, ki je v pogromih uničevala civilizacijo bibličnega ljudstva.

Pripoved o minulih letih (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, prevod Aljaž Glaser)

Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko besedilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najpomembnejši zgodovinski vir za razumevanje srednjeveške zgodovine današnjih Belorusov, Rusov in Ukrajincev. Osredotoča se na pet vsebinskih sklopov: zgodnja zgodovina rodbine Rjurikovičev, bizantinsko-ruski diplomatski odnosi devetega in desetega stoletja, uradni sprejem krščanstva v Kijevski Rusiji, umor in svetništvo bratov Borisa in Gleba ter ustanovitev Kijevsko-pečerskega samostana.

Panorama 26. 4. 2022

Domača knjižnica: Mate Dolenc

Mate Dolenc Fotografija: Ana Kovač

Slovenski pisatelj in prevajalec Mate Dolenc je bil najprej zaposlen pri reviji Mladina, od leta 1979 pa deluje kot svobodni pisatelj. Najprej je veljal za pisatelja urbanega sveta in mestne mladine, kasneje pa je spremenil zvrst pisanja in kot pravi sam, piše »o ribičih in ribah in podvodnem svetu in o kmetih in vinogradnikih, o otokih in morju, o slovenskih vaseh in trgih in Gorjancih in Obali in Vipavski dolini in celo Afriki itd.« Dolga leta je bil tudi navdušen potapljač, danes pa predvsem veliko bere, tudi o morskem svetu. Bralcem je najbolj poznan po romanih Aleluja Katmandu in Vampir z Gorjancev. Za svoja dela je bil nagrajen, leta 1986 je prejel Levstikovo nagrado in leta 1995 nagrado Prešernovega sklada, prav tako je dvakratni prejemnik nagrade desetnica za mladinska dela, in sicer leta 2014 za kratko prozno delo Leteča ladja ter leta 2015 za delo Mali princ z otoka. Leta 2011 je prejel tudi nagrado večernica za Maščevanje male ostrige. Tokrat smo ga spraševali o knjigah, ki se nahajajo pri njem doma.

Veliko knjig

»Najbolj natančen odgovor na vprašanje, koliko knjig imam, je veliko. Dodatek k temu odgovoru pa je še ne dovolj. Odkar sem moral zaradi starosti opustiti potapljanje in podvodni ribolov, sem se popolnoma posvetil knjigam. Ne pisanju, ampak branju. Po približni oceni bi jih bilo okrog 2000. Še jih kupujem in za tiste turistične koronske bone, ki so nam jih podarili, sem z boni od vse družine kupil dvajset knjig.«

Pravi, da najraje bere prozo. »Za poezijo nimam pravega ‘encima’, seveda pa imam doma tudi poezijo, recimo vsega Milana Jesiha, ki je moj dragi prijatelj. Najraje berem gotske romane, magični realizem, fantastiko, pa ne znanstveno, čeprav imam rad tudi Stanislava Lema. Lotim se tudi šund literature, kriminalk in knjig s politično tematiko, kot so knjige Spomenke in Tineta Hribarja, Boža Repeta, Jožeta Pirjevca, tudi Tamaro Grieser Pečar rad berem. Imam tudi cel kup knjig ‘z druge strani zgodovine’, torej recimo biografije politikov Hitlerja, Stalina in Mussolinija, pa Churchilla in Tita.«

Tako kot je rad pisal o morju, tudi zelo rad bere o morskih prigodah. »Med mojimi ljubšimi so knjige o morju, Hans Hass, Cousteau in slovenska knjiga o potapljanju izpred 50 let, Sprehodi pod morjem. Morje je imelo veliko vlogo v mojem življenju, ribe so se mešale s knjigami. Zdajle mi pride na misel Edgar Alan Poe, Pripoved Arthurja Gordona Pyma. To je genialna knjiga, ki združuje magični realizem, za katerega Poe še ni vedel, pa poezijo in morje. Prebral sem jo zagotovo že kakih desetkrat. Zadnje čase rad berem knjige, ki sem jih prebral pred desetletji. Priznam, da me daje nostalgija za starimi časi, za mladostjo.«

Mate Dolenc največ bere v slovenščini in tako ima doma tudi največ slovenskih knjig, vendar pa jih je veliko tudi v hrvaščini in nekaj v angleščini, pa nekaj svojih prevedenih. »Nekoč sem bil pol leta na tovorni ladji v Afriki, tam so imeli vso ladijsko knjižnico v angleščini in sem bral samo v angleščini.«

Kako knjige priromajo v dom gospoda Dolenca?

»Knjige sem vedno kupoval, tudi na potovanjih. Moja žena je dolga leta delala v knjigarni Konzorcij in sem bil dobro obveščen o vseh novitetah, pa tudi dobila je včasih kakšen popust, zato sva jih redno kupovala. Zdaj berem kulturne strani v vseh glavnih časopisih in po njih izbiram, kar bi me zanimalo, nato pa kupim. Redno berem Buklo in obkrožim tiste knjige, ki se mi zdijo primerne zame in me prav posebej pritegnejo. Vseh seveda ne morem kupiti, ker bi pol penzije porabil le za te nakupe, moram zraven še jesti. Žena hodi v Mestno knjižnico Ljubljana in tako si jih veliko tudi izposodiva. Veliko knjig mi je ostalo še iz otroštva, recimo ves Sinji galeb. Nekatere sem kupil na bolšjaku, na primer vseh dvanajst zvezkov Vinnetouja iz leta 1953. Ampak ta me je razočaral – majhen sem ga bral z baterijo pod odejo, ves navdušen, zdaj se mi je zdel dolgočasen in kar neumen. Nasprotno pa se mi Jules Verne in njegovih 20000 milj pod morjem še vedno zdi dobra knjiga. Da ne govorim o otroški in mladinski literaturi: tukaj je Ostržek na prvem mestu, Pika Nogavička je večna, Tri kraljeve opice Walterja de la Mera preberem vsako leto enkrat, Medveda Puja imam zmerom pri roki, pred kratkim pa sem prebral Dečke Pavlove ulice in to še staro izdajo, sedaj pa je tudi nova izšla pri Beletrini.«

Mate Dolenc pravi, da so knjigarne, odkar ne kupuje več podvodne opreme, njegove najljubše trgovine. »Knjigarna, kot je denimo Konzorcij, je sicer krasna, ampak preglomazna, tam se mi kar zvrti v glavi. Občasno grem k Cunjaku in v Trubarjev antikvariat. Nekoč sem si zaželel celotno zbirko Slovenčeva knjižnica, ki je izhajala med vojno, in sem prosil šefico antikvariata Stanko Golob, da me obvesti, če jo bo kdo prinesel. In jo je res! Čez kakšne tri mesece me je poklicala po telefonu in rekla – imam jo! Kupil sem jo na obroke in danes zaseda dve polici v knjižni omari. Večkrat grem v Radovljici v antikvariat, ki ga ima Edo Torkar, tudi pisatelj. Tam brskam uro ali dve, čas hitro zbeži mimo mene in zmeraj kaj najdem. Potem greva pa z Edom še na pivo k Avguštinu.«

Moj prvi knjižničar: Dane Zajc

»Ko sem bil star kakih deset let, sem  hodil po knjige v Pionirsko knjižnico, tam je bil knjižničar skrivnostni, resni mladenič črnih las in v črnem puliju, ki sem se ga kar malo bal – pozneje se je izkazalo, da je bil to Dane Zajc. Moj prvi knjižničar! Dvajset let kasneje sva se bolje spoznala in včasih tudi kaj popila skupaj.«

Na vprašanje, kako izgleda njegova knjižnica, odgovori, da so knjige pravzaprav povsod. »V Ljubljani so tri sobe s kabinetom in v vsaki sta dve steni knjižnih polic. Reda ni, kje je knjiga, ki jo iščem, odkrijem intuitivno. So tudi na nočni omarici in na tleh. Enako je v Bohinju, kjer preživim večino časa. Posebno polico imam samo za knjige o morju in ribah, tudi strokovne in v angleščini. Večkrat pomislim, da bi moral biti morski biolog, ne pisatelj. Vsa ta leta sem se veliko družil s potapljači, podvodnimi lovci in biologi, in ko je umrl ustanovitelj Morske biološke postaje v Piranu, dr. Jože Štirn, moj slovenski Cousteau, sem šel na njegov pogreb. Od pisateljev sem šel samo na pogreb Marka Švabiča, s katerim sva bila dobra prijatelja in sva tudi skupaj lovila ribe na Rabu. Mogoče mi je zato najljubša od mojih knjig Morski portreti, o ribah, školjkah in rakih Jadranskega morja. Šele nato pridejo romani, novele in potopisi.«

Najbolj posebna knjiga: Golem, Gustav Mayrink

»Zame je najbolj posebna knjiga Golem Gustava Mayrinka. Nanjo me je opozorila prijateljica Berta Boetu in za to knjigo vedno vem, kje je. Prebral sem jo neštetokrat in nikoli me ni dolgočasila. V njej odkrijem vedno nekaj novega. Atmosfera judovskega geta v stari Pragi v času Franca Kafke se mi zdi enkratna. Sam bi rad napisal takšno knjigo, pa ne znam. Tukaj ob meni, na klopi, sta tudi dve večni knjigi, Aleksandrijski kvartet in Čarobna gora

Pravi, da posebnih knjig, ki jih bi dobil za darilo, nima, čeprav mu jih je žena podarila kar nekaj. Prizna, da ima nekaj knjig sposojenih, pa nikoli vrnjenih. »Podpisov avtorjev ne zbiram, imam samo dve podpisani knjigi, ena je Galjot Draga Jančarja, ker sva si nekoč ponoči v kavarni Union med popivanjem izmenjala svoji pravkar izdani knjigi, Galjota in Vampirja z Gorjancev. Druga podpisana pa je Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. Najbrž sem do tega prišel na enak način kot do prejšnje.«

Za konec ga povprašamo še po kakšnih posebnih anekdotah, in čeprav jih je med pogovorom povedal kar nekaj, nam zaupa še eno: »Nekoč sem Stanki Golob omenil, da bi rad dobil  knjigo Skrivnost Doktorja Fu Man Čuja, ki me je strašila, ko sem bil majhen. Čez kakšen mesec mi jo je prinesla v lokal Vesolje na Igriški, kjer se zbiramo, stara druščina. Stanka namreč stanuje nasproti. Takoj sem jo spet prebral, le strah me ni bilo več tako zelo.«

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Literarni večer udeležencev 16. Pesniške in 5. Mlade pesniške olimpijade (Fotografija: Matic Borković, Foto Čorba, s. p., glavni sponzor fotonatečaja #fotopoezija 2015) Literarni večer udeležencev 16. Pesniške in 5. Mlade pesniške olimpijade (Fotografija: Matic Borković, Foto Čorba, s. p., glavni sponzor fotonatečaja #fotopoezija 2015)
Refleksija 25. 4. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Kako uloviti telo navdiha

(O pesniški olimpijadi kot vzor(č)nem primeru spodbujanja ustvarjanja mladih) 

Mladi pesniki (dijaki in študenti) se zberejo v dvorcu Bukovje, v Dravogradu na Koroškem, se nastanijo po sobah in potem pridejo tekmovat …

Nekaj se jih že drenja na lirskem startu. Pred njimi je dolga in naporna proga, podobna kaki razvlečeni metafori … Vsi z nekim silnim ustvarjalnim nabojem in veliko pesniško strastjo komaj čakajo na pok, signal, da se bodo zagnali in stekli po progi ter tako ulovili telo navdiha. Mentor stoji in navija ob progi. Šteje verze, ritmične poudarke, sešteva in odšteva minute, sekunde, stotinke sekund …

Druga skupina medtem že sedi za mizami in se pripravlja na tekmovanje v šahu. Na vsaki strani mize je po en tekmovalec, ki zre v figure pred seboj in razmišlja, katera poteza bo naslednja. Napetost narašča. Kdo bo torej naredil prvo potezo in zapisal uvodno pesniško vrstico? Kako uspešen bo ta, ki bo zastavil naslednjo? Kako se bo igra na črno-beli plošči iztekla? S primero? Poosebitvijo? Začinjenim retoričnim vprašanjem? Vzklikom?! Se sploh kdaj bo iztekla?

Seveda pa to nista edini disciplini na Pesniški olimpijadi …

Tretja skupina se bo zdaj zdaj spopadla v košarki. Kdo bo zalučal prvi koš in dregnil v najbolj pristno globino poezije? Kdo bo zbral več točk? Čigav slog igranja bo morda zares nagovoril gledalce in navijače, ki opazujejo igro? In kdo bo uspešnejši pri prostih metih?

»Ker poezija je nekaj prostega, svobodnega, kajne? Jaz jo razumem kot prostor, kjer je pravzaprav vse dovoljeno!« odločno pojasni ena od udeleženk Pesniške olimpijade, preden se spusti po mrzli reki.

Seveda, na Koroškem je novembra, ko ta olimpijada vsako leto poteka, že precej hladno, pod dvorcem Bukovje pa se vije reka Drava in veslanje po njej tudi ni od muh.

Še nekaj pesniških veslačev je pripravljenih na začetku proge. Malo so negotovi. Ne vedo, v kaj se pravzaprav spuščajo. Kaj pa če njihovi zamahi ne bodo dovolj dobri, dovolj močni? Kaj če se pri tem osmešijo?

In kaj če so izbrali povsem napačno disciplino?

Morda bi bilo bolje prestopiti drugam in se preizkusiti v kaki drugi pesniški temi, v kaki drugi bivanjski dimenziji …

*

To je sicer malo šaljiv uvod v resno razmišljanje o pesniškem dogodku, festivalu, ki se je obdržal kar dvaindvajset let, zadnja leta pa se samo še krepi, dobiva na širini, moči in veljavi ter tako vstopa v novo izvedbo. Sicer bi si lahko kdo zaradi druge besede v besedni zvezi Pesniška olimpijada vse skupaj res predstavljal takole, kot je zapisano uvodoma, a prava slika je približno taka; vsako leto se iz vse Slovenije novembra zberejo dijaki in študenti pesniki, ki se pred tem prijavijo na natečaj s svojimi pesmimi. Te torej  že prej pošljejo na razpis, da jih lahko mentorji pregledajo in se opredelijo do njih. Že prihod k dvorcu Bukovje je po navadi malo poseben, saj se ga drži prizvok, da v njem menda strašijo najrazličnejši duhovi. Sam se nisem srečal še z nobenim, četudi imam to čast, da sem z omenjenim festivalom strokovno – kot literarni mentor – sodeloval zadnjih deset let. Vsekakor pa je prisoten duh ustvarjanja, debat in pogovorov, analiz, poglabljanj, primerjanj in izmenjevanj najrazličnejših idej ter mnenj.

Ustvarjalci se tako res nastanijo po sobah v dvorcu, saj tam tudi prespijo. Gre namreč za intenzivne dvodnevne delavnice, ki se pričnejo v soboto zjutraj in se nadaljujejo vse do nedeljskega popoldneva – z nekaj vmesnimi pavzami.

Da je ta dogodek še kako pomemben za slovenski kulturni in literarni prostor, kažejo najrazličnejši uspehi, vsekakor pa lahko ugotavljamo, da je festival zadnja leta prestopil meje lokalnega, tudi regionalnega, in to z več zornih kotov, ter tako postal vseslovenska pesniška manifestacija, kjer so doslej sodelovale mnoge, danes že uveljavljene pesniške poetike. Prav zaradi tega dejstva, da gre za festival, ki je torej tudi odlična »valilnica pesniških talentov«, ki se leta zatem suvereno vključijo na slovensko pesniško sceno, je treba narediti določen pregled, inventuro, zbrati temeljne dosežke in prispevke, ga ovrednotiti in postaviti na slovenski literarni zemljevid.

Sama zamisel o festivalu se je porodila leta 2000 kot manjši projekt, ki ga je pričela Vesna Roger Lužnic skupaj z enako mislečimi pesniškimi navdušenci, prijatelji iz študentskih krogov, ki jih je povezovalo pisanje poezije.

»Tako je nastala čisto prva Pesniška olimpijada v Dravogradu, pod okriljem JSKD OI Dravograd, Kluba koroških študentov ter Zveze Kulturnih društev Dravograd (in nekaterih drugih kulturnih in literarnih društev, katerih udejstvovanje pri projektu se je z leti menjalo), ki je na Koroško vsako jesen poleg pisanega listja zanesla tudi vedno več udeležencev, ki so želeli na pesniških vikendih obogatiti svoje znanje o umetnosti pisanja literarnih del, se seznaniti z različnimi tehnikami in slogi pisanja, se družiti z mladimi ustvarjalci, z njimi deliti pesniški navdih, se postaviti v vlogo poslušalca in ovrednotiti svoje pesmi in pesmi drugih ter se predstaviti javnosti,« lahko beremo na njihovi spletni strani, ki je lepo in sistematično urejena. Tam najdemo še številne druge podatke, sezname nagrajencev in mentorjev, se sprehajamo po galerijah s fotografijami, ki še dodatno podkrepijo pristno ozračje in ustvarjalno vzdušje, v katerem vse skupaj poteka.

V nadaljevanju lahko o zgodovini tega festivala preberemo še: »Pesniške jeseni so tako na Koroškem mirno tekle vse do leta 2006, ko je prvič zapihal veter sprememb … Projektu se je pridružil Robert Preglau, vodja JSKD OI Dravograd, čarovnik logistike in nepogrešljivi člen v olimpijski verigi, kot se je izkazalo v teh letih.

Po končani 9. Pesniški olimpijadi (2008) je drugič zapihal veter sprememb, ko je Vesna svoje pesniško žezlo predala Barbari Žvirc, večkratni udeleženki olimpijad in strastni ljubiteljici slovenske besede, poezije in kulture nasploh. Barbara je od takrat projekt prevetrila ter v ekipo povabila svežo »delovno moč«, s katero so prišle nove ideje, kreativni premiki in nešteto uresničenih vzporednih projektov …«

Ekipi, ki že vsa leta skrbi za festival, so se kasneje postopoma tako pridružili še: Maja Visinski Andrejc, Katja Smolar, Matic Borković in Ana Pisar Čivčić.

Osrednji pesniški dogodek pa so z leti še nadgradili. Tako se je »pravi« Pesniški olimpijadi pridružila še Mlada pesniška olimpijada, namenjena ustvarjanju osnovnošolcev, ter natečaj Fotopoezija. Prva se odvija sedaj že enajst let, natečaj s pesniškimi fotografijami pa pet.

S tem so organizatorji pravzaprav poskrbeli za sistemsko spremljanje mlade slovenske pesniške ustvarjalnosti. Da je med osnovnošolci poezija priljubljen način komuniciranja s svetom, nam pokažejo velike številke prispelih pesmi, ki jih potem prebira strokovna komisija. Avtorji izbranih pesmi, ki komisijo najbolj prepričajo, pa se potem predstavijo tudi na osrednjem literarnem večeru, ki se odvije v soboto zvečer in je namenjen širši javnosti. Takrat so tudi razstavljene izbrane fotografije z najmlajšega od vseh treh natečajev – Fotopoezije.

Se pa seveda na tem istem literarnem večeru predstavijo predvsem udeleženci osrednje Pesniške olimpijade, tiste torej, ki je namenjena dijakom in študentom, komisija pa takrat razglasi tudi nominirance in zmagovalca.

A težišče festivala nikakor ni v tekmovanju in »merjenju moči«, pač pa v izobraževanju, primerjanju svojega dela z deli drugih in temeljitem ukvarjanju s poezijo. Pesniška olimpijada je tako odličen in vzor(č)en model, kako poezijo približati mladim, kako jih navduševati za branje le–te, predvsem pa, kako jim pokazati različne poti, da se pesniško izrazijo in da tudi sami kaj ustvarijo – da pa so ob tem seveda do napisanega tudi kritični in da se postopoma naučijo, da je treba k poeziji pristopati zelo odgovorno ter jo večkrat in veliko brati. Kako zelo presenečeni so nekateri, ko slišijo branje preostalih udeležencev in ugotovijo, na kakšne načine vse se lahko poezija še uresničuje!

Selektorji so tako v preteklih dvaindvajsetih letih prebrali na stotine pesmi, med njimi pa odkrili vrsto izjemnih in prepričljivih poetik, ki so se pričele kasneje razvijati v avtorsko prepoznavne govorice.

Seveda je bilo med poslanimi več pesmi, ki so izrazito začetniške, »ovite« v plašč samozadostnosti, zato pa je mentorjeva naloga, da takemu mlademu ustvarjalcu na pretkan in pedagoško spreten način nekoliko zamaje temelje njegove cone ustvarjalne udobnosti. Le tako lahko mlad pisec napreduje in se razvija naprej. Pravzaprav bi lahko vse poetike, ki so sodelovale zadnji dve desetletji in še malo čez, zajeli med dva osrednja pola.

Na eni strani je to poezija, ki se izrazito naslanja na tradicionalne modele, ki po romantično goji ljubezen do metrike, strogo določenega ritma in pogosto favorizira rimo, na drugi strani pa je taka, ki v vsem vidi priložnost za razgradnjo, odklone, predrugačenja in eksperiment za vsako ceno. Prav tako je z izhodiščnim jezikovno-slogovnim naklonom – eno stran zaznamuje pretirana hermetičnost, zaprtost v zapletene metafore in za bralca praviloma nerazumljivo ozračje, drugo pa skoraj banalno vsakdanja govorica in neizvirne izpeljave.

Seveda pa so to skrajnosti, saj lahko večino teh poetik umestimo nekam vmes. Brez dvoma lahko po vsem tem naredimo določen povzetek in ugotovimo, da so se mladi pesniki skozi pogovor, analizo in branje največkrat postopoma premikali v »svoje« izrazne smeri, da so brisali meje med enim in drugim skrajnim polom ter uvajali mnoge inovacije, ki jih prej ni bilo zaznati.

O novostih bi lahko govorili tudi na tematsko-motivnem področju. Prav gotovo so se njihova peresa osvobodila nekih preteklih v pretirano intimo obrnjenih  »senc«; v njihovih pesmih je veliko družbeno angažiranih in kritičnih tonov, obravnavajo politiko, se dotikajo ekologije, vprašanj, povezanih s prekarnim delom, socialnim položajem mladega umetnika, odpirajo teme spola in spolnosti, pri čemer povsem osvobojeno pišejo o drugačni spolni usmerjenosti, motiv mlade ženske npr. dobiva hvalevredne nadgradnje in se vsekakor odmika od nekih tradicionalnih modelov. Podobno je tudi z moško družbeno figuro; tudi ta je glasna, kritična, navidezno svobodna navznoter, v zunanjem svetu pa ugotavlja, da bi bilo treba marsikaj spremeniti.

Tudi pri prej omenjenih temah, potisnjenih v sfero intimizma, je potem postopoma zaznati več pesniške prostosti, barvitosti, celo igrivosti. Čeprav je položaj izpovedovalca v njihovi poeziji (povezano s starostno stopnjo in razvojnim obdobjem) praviloma negotov in je njihova eksistenca prežeta s kupom vprašanj, se znajo tudi »pošaliti« na ta račun in se tako izogniti patološkemu (samo)smiljenju in vseprisotnemu izražanju svoje nemoči. To nemoč sprejmejo in jo preoblikujejo v izvirne motive.

Tudi tema pesnjenja in izpovedovanja je bila v vseh teh letih uresničena na mnoge načine; od takega, da je to zgolj način komunikacije in je pesem nek stranski učinek pesnikove duševnosti ali, še bolje, stranski produkt pisanja, ki za zunanji svet pač nima neke globlje estetske vrednosti, pa vse do takega, kjer se pesmi še vedno pripisuje neka neotipljiva, magična, ezoterična, skoraj božanska moč.

Seveda pa je večini, vsaj ko se festivala udeležijo prvič, skupno tudi, da so na svoja besedila izrazito navezani, da je izpovedovalec praviloma zelo avtorski, zato se le stežka ločijo od besedila in se tako soočijo s sicer konstruktivno kritiko. Mentorji se namreč vsa leta trudimo udeležence najprej seznaniti z vsemi temi osebnimi, psihološkimi in ustvarjalnimi mehanizmi, da se lahko potem razvije plodna debata o napisani poeziji.

V vlogi mentorjev se je v dvaindvajsetletnem obdobju zvrstila lepa številka različnih znanih in uveljavljenih pesnikov ter drugih poznavalcev tega področja, ki so tako spodbujali mlade pesnike pri njihovih resnejših začetkih, če jih naštejemo le nekaj: Marjan Pungartnik, Nina Kokelj, Andrej Makuc, Artur Štern, Mitja Čander, Jurij Hudolin, Zoran Pevec, Ivo Stropnik, Gašper Bivšek, Matjaž Pikalo, Cvetka Bevc, Barbara Korun, Ervin Fritz, Aljoša Harlamov, Aleš Jelenko in drugi.

V vseh teh letih pa se je nabralo, kakor lahko preberemo v zborniku, izdanem leta 2019 ob dvajsetletnici tega festivala, preko dvesto petdeset udeležencev in preko petindvajset zlatih olimpijcev, več kot šesto pesmi slovenskih osnovnošolcev, ob tem pa še veliko dogodkov, literarnih večerov in razstav. Poleg omenjenega zbornika 20 let Pesniške olimpijade pa sta v preteklosti izšla še zbornik ob desetletnici, leta 2016 pa je izšla posebno praznična izdaja z naslovom Zlate, v kateri so zbrane pesmi olimpijcev, najboljših avtorjev, ki so strokovne komisije s svojo poezijo prepričali v prvih petnajstih letih.

Takih posameznikov, ki so strokovno komisijo opozorili nase bodisi z nominacijo bodisi z zmago, je preveč, da bi jih lahko vse nanizali, med njimi pa so tudi številni, ki so se festivala udeleževali nekaj let zapored in se postopoma prelevili v odlične avtorje, ki zdaj navdušujejo s številnimi objavami, literarnimi večeri, nekateri pa se že lahko pohvalijo tudi s samostojnimi pesniškimi zbirkami.

Nekaj pa je gotovo tistih udeležencev, mimo katerih preprosto ne moremo. Med njimi gotovo izstopa Gašper Bivšek, ki je bil najprej zmagovalec Pesniške olimpijade leta 2005, pet let kasneje pa ga že najdemo na seznamu mentorjev tega festivala. Slovensko literarno sceno je zaznamoval s številnimi pesniškimi objavami v literarnih revijah, izdal pa je tudi dve vidnejši pesniški zbirki, ki sta izšli pri založbi Beletrina (Skorjevec, 2007 in Provinca. Mrak, 2012)

Med vidnejšimi glasovi je prav gotovo tudi Urška Kramberger, ki je leta 2015 postala uršljanka in leto zatem izdala pesniško zbirko Orjaški gobec globusa.

Ime, ki se zadnja leta podpisuje pod zelo samoniklo, izvirno liriko, je tudi Tom Veber, ki je avtor dveh samostojnih pesniških zbirk, in sicer Točka preloma (2019) ter Do tu sega gozd (2021). Avtor je tudi sicer zelo dejaven, objavlja v več slovenskih literarnih revijah, najdemo pa ga še v vlogi urednika. Med drugim je zbral in uredil dela idejne skupine Psevdopoeti, katerih nastanek je prav tako povezan s Pesniško olimpijado, saj se je večina teh avtorjev kalila in najprej povezala prav tu, in jih sestavil v skupni zbornik z naslovom Milimeter in pol (2021).

Med zmagovalci je bila tudi pesnica Natalija Milovanović, katere pesniški prvenec Samoumevno (2021) je bil razglašen za najboljši prvenec leta, s svojim pisanjem pa je bila in je še dejavna na več natečajih, njeno liriko pa zasledimo tudi v številnih literarnih medijih.

Med izbranimi ali nominiranimi avtorji, ki so se zadnja leta suvereno razvili in redno objavljajo v številnih literarnih medijih ter revijah, je treba izpostaviti še Tanjo Božić (leta 2020 je postala vitezinja pesništva), Saro Fabjan (delovala je tudi kot urednica), Veroniko Razpotnik (izdala je pesniško zbirko Krekspot na požarnih štengah, 2021) in Majo Miloševič Čustić (izdala je pesniško zbirko Oder za gluhe (2018), s katero je bila nominirana za Jenkovo nagrado).

Pesniška olimpijada tako uresničuje mnoge cilje; krepi vrednost slovenske poezije, mladim piscem ponuja izobraževanje, debato in druženje s podobno mislečimi, skrbi za pesniški podmladek, najprej v osnovnošolski, zatem pa dijaško-študentski populaciji, omogoča osebnostni ustvarjalni razvoj, krepi in razvija bogastvo ter moč posameznih poetik, sooblikuje suverene pesnike prihodnosti in vzgaja kultivirane ter tenkočutne bralce poezije. Kajti povsem jasno je, da vsi, ki so kadar koli sodelovali na tem festivalu, v prihodnosti ne bodo pesniki, bodo pa, najbrž, kritični spremljevalci slovenske poezije, njeni podporniki in bralci.

Na koncu lahko torej sklenemo, da je to festival, ki bi lahko postal dober zgled in navdih, da bi se podobnega projekta lotili še kje v Sloveniji. Vemo namreč, da se na področju ustvarjanja mladih avtorjev odvijajo številni dogodki, literarni večeri, izdajajo glasila, odvijajo delavnice in natečaji, a je nujno, da o njih spregovorimo širše in jih tako prestavimo »iz sence«.

Hkrati pa na tak način morda opogumimo še koga, ki bo zasnoval podoben festival in pomagal pri prvih suverenih korakih mladih pesnikov v svet resne slovenske literature.

Panorama 23. 4. 2022

Otroci vojne

Fotografija: Serhij Hudak

Tuja novinarka me je vprašala: »Kdaj ste v tej vojni prvič jokali?« Ni me vprašala, ali sem sploh jokal, ker o tem ni dvomila. Tako pronicljivo je rekla: »prvič«. Pomislil sem, da v naši patriarhalni kulturi ni običajno, da bi moškim postavljali takšna vprašanja, in sem celo hotel prekiniti pogovor. Toda odgovor se mi je porodil tako nenadoma, da sem povedal resnico: »V tretjem tednu vojne.«

Ironično je, da za to ni bilo nobenega strašnega vojaškega razloga. Ni šlo za prve fotografije iz Buče, ni šlo za posnetke smrti ukrajinskih vojakov in ni šlo za novice o raketnih napadih.

Nasprotno, prvič v vojni sem jokal ob povsem mirnih, morda celo srečnih, brezskrbnih posnetkih. Za mano je bil naporen dan prostovoljnega dela, ko za vsemi avtomobili in škatlami ne vidiš ljudi in zvečer potrebuješ malo samote. Za trenutek sem odprl prenosni računalnik in na zaslonu zagledal fotografijo užhorodskega fotografa Serhija Hudaka.

Na njej je bila velika dvorana v lokalnem športnem kompleksu. Na tleh so bile preproge in spalne vreče, pripravljene za sprejem notranje razseljenih oseb, torej beguncev. Fotografija je pokazala, da je prostor že »naseljen«: odeje so se valovile, v bližini so visele jakne, zraven je bil nahrbtnik, ljudje pa so bili zbrani okoli škatle, ki je služila kot provizorična miza. Ena ženska je bila prilepljena na telefon, druga, mati ali sestra, pa se je obrnila k dvema deklicama.

V tej fotografiji je nekaj ikoničnega; takšne kompozicije in zgodbe si ne bi namerno izmislili. Zdi se, da se je življenje samo zapisalo v objektiv, v njegovo globoko bistvo. Skupaj z neprevidno vrženo nogo na nogo, gesto, ki ta posnetek spremeni iz sentimentalnega v skoraj domačega. Po stotinah trupel, ki sem jih videl, in uničenih hišah, je usoda hotela, da sem nenadoma zadržal solze ob tem posnetku.

Seveda se postavlja vprašanje, zakaj bi jokal. Ljudje na fotografiji so živi, morda ne v najboljših razmerah, vendar so preživeli, kar pomeni, da je pred njimi vse življenje, morda celo polno sreče. Imeli bodo imeli svoje domove, rojstne dneve in izlete, poklicne dosežke in prijetne družinske večere. Imajo veliko več sreče kot tisti, ki jim ni uspelo pobegniti iz svojih mest in vasi, ki so preživeli okupacijo, bili mučeni ali posiljeni, bili priča umorom in so morali stopati čez trupla.

Bodo pa to skupno breme bolečine nosili do konca življenja. Tako ti dve deklici, ki v življenju nista nikogar prizadeli, a sta že postali begunki. Kot njuni starši, ki zdaj nimajo niti svojega kotička, kjer bi lahko objeli svoje otroke in jih pomirili. Verjamem, da si vsaka mati in vsak oče v Ukrajini v teh dneh zastavlja vprašanje: zakaj smo pripeljali otroke v ta grozni, kruti in morilski svet?

Velika krivica je, da morajo trpeti in biti mučeni prav otroci, da bodo prav oni, ki danes še ne kažejo ničesar in so nasmejani otroci, ki se igrajo na otroških igriščih v svojih begunskih mestih, nosili potlačeno in globoko zakopano žalost, ta živalski strah pred sirenami, bombami, begom, čakanjem na očeta s fronte.

Strah jih je, trpijo, počutijo se osamljeno. Tudi tisti, ki še ne znajo govoriti, saj so že z materinim mlekom popili tesnobo. Tudi tisti, ki zaradi svoje mladostniške trme zdaj le dražijo odrasle in se grenko šalijo. Tudi tisti, ki živijo daleč od frontne črte, vendar vsak dan v novicah spremljajo podobe vojne.

Starši so prizadeti, ker ne morejo zaščititi svojih otrok. Otroci so prizadeti, ker ne morejo zaščititi svojih staršev. To sem videl na tej fotografiji.

 

Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani Zbruč.eu.

Prevod Nikodem Szczygłowski

Fotografija: Ana Kovač Fotografija: Ana Kovač
Intervju 22. 4. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Pesem si vzame prostor, ki si ga vzame

Ana Svetel je pisateljica in mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njen pesniški prvenec Lepo in prav (LUD Literatura, 2015) je bil nominiran za najboljši prvenec. S svojo zbirko Dobra družba (LUD Literatura, 2019) je prav tako požela velik uspeh – nekaj izmed zgodb je bilo prirejenih za radijsko igro. Je tudi esejistka in redno objavlja v mnogih slovenskih revijah. Marmor je njena druga pesniška zbirka.

Marmor je tvoja druga pesniška zbirka. Tvoj prvenec Lepo in prav je bil razprodan in ponatisnjen, nato pa si se uveljavila tudi še kot prozaistka, saj je bila tvoja kratkoprozna zbirka Dobra družba prav tako izjemno uspešna in tudi razprodana ter ponatisnjena. Je tvoj proces pisanja pri drugi zbirki kaj spremenjen, saj si zdaj že uveljavljena v literarnem prostoru in imaš za seboj že dve pisateljski izkušnji – je to spremenilo tvoj način načrtovanja oziroma snovanja zbirke?

Pesmi, zbrane v Marmorju, so nastajale, odkar je izšla Lepo in prav. Cikel o geometrijskih likih sem na primer napisala le nekaj mesecev po izidu prvenca. Marmor je tako nastajal precej počasi in postopoma in pri tem recepcija prvih dveh knjig ni pomembno zaznamovala pisanja. Pač – nadaljevala sem s pisanjem pesmi, kar je zame kot neko tiho brnenje, kot nekaj, kar se plete vzporedno s tem, kar se dogaja s knjigami, ki so že »zunaj«. Vseeno pa sem, ko sem pesmi začela urejati v zbirko, čutila neki notranji pritisk, pritisk do sebe. Pravijo, da imaš za prvenec celo življenje časa, da ga napišeš, tudi kritiški odzivi pri prvencu knjige so seveda drugačni, medtem ko z drugo zbirko pokažeš svojo pesniško kondicijo, literarni izraz se z vsako naslednjo knjigo jasneje oblikuje. Dela, ki sledijo prvencu, se zato vedno vrednoti tudi skozi vprašanje avtorskega razvoja, nadgradnje, odmika ali poglabljanja v oblikovne in tematske nastavke predhodnih knjig. In ta vidik lahko vnese nova pričakovanja, ki se nato zrcalijo tudi v recepciji. Tega se zavedam, a hkrati menim, da za pisanje to ni, se sme biti zares pomembno. Recepcija dela mora biti karseda ločena od pisanja – ne pišem, da bi ugajala ali »odgovarjala« na kritiške ali bralske odzive poprejšnjih del. Mislim, da se je treba uriti v tem, da je pisanje konstanta, ki teče, kot basso continuo v baročni glasbi.

Se ti torej zdi, da je zate pisanje zelo intimna dejavnost, kjer imaš kontinuiran dialog s sabo?

Ja. Zavedam pa se, da tega dvojega, torej sebe in sveta, tega »zunaj« in »znotraj« ne morem kar ločiti, seveda gre pisanje nazadnje v svet in svet prihaja v pisanje, tudi recimo z branjem. Gre za kroženje v obe smeri. Skušam pa ta vplivanja pri svojem pisanju zaznati, jih reflektirati.

Ko si ravno omenila besedo vpliv – presenečena sem, da so pesmi v Marmorju začele nastajati že pred toliko časa. Pesmi v zbirki so zelo raznolike, so pa nekako homogene vsebinsko ali kar se tiče simbolike. Ko zdaj pogledaš na zbirko kot celoto, kaj so njene ključne vsebinske poteze? Imajo nek prežemajoč občutek, ki ga zaslutim tudi v Lepo in prav.

Če se navežem na tvojo zadnjo pripombo – vsaj v nekaterih pesmi sem skušala v izrazu nagraditi pesniške pokrajine prvenca. Kar pa se tiče glavnih tematik Marmorja, bi izpostavila vprašanje razmerja med gladino in globino. To je tisto, kar po mojem mnenju zaokroža zbirko, in to sem sprevidela, ko je bila knjiga praktično že v tisku. Kaj je tisto, kar zaznavamo na površini, kaj je snovnost »spodaj«. To prepoznavam recimo v morskih pesmih, pa tudi v naslovni pesmi in še kje. Razmerje med gladino in globino, ki ga pravzaprav ne bi rada analitično razvijala, daje zbirki precej ključen podton. Omenila bi morda še nekaj, kar se odraža v številnih pesmih: izkušanje prostorov. Lahko gre za mikroprostore, nek kot sobe, okno, rob travnika ali za notranja občutenja, zamišljanja ali pa za recimo nostalgijo po preteklih prostorih, za prostore spomina. S to prostorsko fascinacijo so povezani seveda tudi moji fizični premiki med Ljubljano, Mariborom, Islandijo, Jadranom … Močno me zaznamuje lokacija, kjer se nahajam, pa tudi lokacija, kjer nisem, a o njej veliko razmišljam. Tretja poteza, ki močno zarisuje zbirko, pa so pesmi, ki izhajajo iz predmetnega sveta, ki bi jih zelo ohlapno morda lahko uvrstili med predmetne. V mislih imam že omenjeni cikel o geometrijskih likih, pesmi Koromač, Škarje, Saksofon …

Česa takega morda še nisem srečala v kaki nedavno izdani zbirki. Malce razbiješ mehurček, kjer se forma pusti ob strani. Močna si v formi in vsebinsko.

Tega ne morem zares komentirati, ker nimam komparativistične izobrazbe. Rekla bi sicer, da oblikovno ne eksperimentiram, morda sem na prvi pogled precej konservativna: sintaksa deluje, v moji poeziji praktično ni pomensko razbitih fragmentov. Mislim pa, da je ob branju takoj očitno, da so me močno nagovarjale zelo kratke pesmi, takšne, ki lahko na koncu obstanejo v dveh ali treh verzih. Pesmi, ki jih skorajda ni, ki so kot pih peresca.

Prav to mi je ganljiv trenutek tvoje poezije; zmožna si odstraniti ves balast, ostane izčiščena misel. Si jasna in to doda resnično filozofsko kvaliteto tvoji poeziji, ki je morda najbolj izražena prav v Marmorju.

Hvala, takšno branje me izredno veseli. O zelo kratkih pesmih, zbranih v cikel Pesemski okruški, sem dolgo razmišljala kot zgolj o izhodiščih, ki jih bom še razvila, obložila s kako metaforo, podobjem. Vsaj dve leti, ko so me čakale, zapisane na računalniku, sem mislila, da to niso pesmi. Potem sem ugotovila, da točno takšne, kot so, so pesmi. Kot pesnik ali pesnica se je dobro osvoboditi lastnih pričakovanj, kaj naj bi poezija sploh bila. Še bolj pa pričakovanj, kakšna naj bi bila moja poezija. V poeziji ni prisile. Je čas zorenja, ni pa prisile. Na neki točki si je dobro dovoliti uzreti napisano in presoditi, ali je »to to« ali pač ne. Pri tem utišati ego. Mislim, da ne obstaja noben neobhoden imperativ pesništva in poezija je to vedno dokazovala. Vemo, da ima kratka poezija, o kateri sem govorila prej, že dolgo pripoznano mesto, že recimo s haikujem. Pesem si vzame prostor, ki si ga vzame, nima smisla, da pesnik potem okoli tega prostora zgradi še hišo. Če je pesem drobna, če je vse izraženo v treh verzih, je to to.

Kar si razlagala me spomni na verze Nevenke Miklič Perne, v katerih pravi, da moraš biti ponižen pred sliko, ki jo slikaš, pred svojim delom … da svoji umetnosti pustiš svoje življenje. Je to tvoj odnos do literarnega dela?

Nisem ustvarjalka, ki bi se imela za nekakšno posrednico med umetnostjo z velikim U in banalnostjo sveta, takšno ločevanje in strahospoštovanje do umetnosti se mi zdi kontraproduktivno, tako za pisce kot za bralce. Na pesmi se skušam ne preveč navezati, jih, kolikor zmorem, tudi analitično razumeti. Poezija je lahko rahljanje, mehčanje notranjega in zunanjega sveta, lahko je pribežališče pred zabetoniranimi pozicijami, ni pa nekakšen »nadnaravni« fenomen in pesniki, pesnice niso magi.

Trenutno pišeš doktorat o sociokulturnih vidikih svetlobe, teme in vremena na Islandiji. To se mi zdi prav pesniška tema, četudi si antropologinja. Kako pa tvoje raziskave na področju humanistike vplivajo na tvoj odnos do poezije? Ne le tvoje, tudi nasploh – si vendarle zaposlena na fakulteti, kjer opravljaš raziskovalna dela?

Te povezave so relativno krhke, ne tako očitne. Seveda pa vplivajo, kar se je zgodilo tudi pri izbiri teme doktorata. Vedela sem, da iščem raziskovalno tematiko na polju antropologije krajine in okolja, a precej časa nisem našla tistega »pravega« vprašanja, ob katerem bi rekla: »to,« tistega, pri katerem bi imela mravljince. Potem pa sem se vrnila k pesmim, ki sem jih pisala med bivanjem na Islandiji v času terenske raziskave za magisterij, v katerem sem se sicer ukvarjala z neko povsem drugo temo. In kar je najočitneje izstopilo predme, je bilo  dejstvo, da v praktično vseh pesmih tistega obdobja pišem o temi in predvsem svetlobi. Videla sem, kako me je vznemirjala junijska neskončna svetloba, sonce, ki skoraj neprenehoma vztraja na obzorju, odtenki neba. Ljudje pač bivamo v temi in svetlobi in ta geografska danost seveda ne more ne biti vtisnjena v kulturne kontekste. A to svojo fascinacijo sem najprej zaznala v poeziji, komaj kasneje sem se ji začela približevati tudi antropološko. Nato me je tema še dodatno pritegnila, ker vprašanja svetlobe in teme v antropologiji (še) niso korenito raziskana. Kot raziskovalka rada hodim po terenu, ki še ni popolnoma uhojen, po snegu, ki ni steptan. Kljub vsemu temu pa, vsaj zaenkrat, jasno ločujem literarno in antropološko pisanje – pri slednjem moraš biti zavezan popolnoma drugačnim postopkom, znanstvenemu aparatu, etnografskim evidencam … Če te v znanstvenem pisanju preveč zanese v literariziranje, lahko slednje služi kot poceni rešitev za prikrivanje raziskovalne natančnosti. Seveda so številne antropologinje in antropologi literarno zelo močni, ampak tisti, ki jih cenim, literarnih postopkov nikoli ne zlorabljajo kot bližnjice ali zamegljevanja. Seveda pa velja tudi obratno – nobeno, še tako temeljito informirano razumevanje kulturnega ali družbenega konteksta ne bo naredilo dobre pesmi. Pesem ne rabi podpreti svoje ideje z »dokazi«, lahko jih predhaja, lahko se v celoti nasloni na slutnjo.

Si prozaistka in pesnica. Zanimivo je, kako menjaš ti dve vlogi – je v tvojem pisateljskem svetu zelo razmejeno, kako se lotevaš posamezne zvrsti?

Vsaj zaenkrat zmeraj vem, ali bo tisto, kar pišem, proza ali poezija. Te ločnice pri meni zaenkrat kar jasno obstajajo. Vsaka zvrst zahteva svojo vrsto kontinuitete. V prozi se mi zdi pomembna napetost, prepričljivost pripovedovalca, fabule, jezikovne lege ali česa drugega. Proza mora trajati, pri pisanju polniš strani z neko silo, ki mora potiskati stvari naprej. Kot recimo plaz, ki kar gre, ki se kar vali, ki zavzema prostor na široko, v vse smeri. Poezija pa rabi popolnoma drugačno silo. Lahko je to zgolj sila kaplje, ki pade, ki naredi kroge na vodi. Odlična pesem je lahko ena podoba, en dih. Počnem oboje, toda v dveh različnih dinamikah. Liki mojih zgodb so sostanovalci v moji glavi, tam so lahko leta. Proces kreiranja zgodbe je lahko zelo dolg in ni nujno vezan na to, da sedim pred računalnikom in pišem. Lahko recimo med potjo v službo razmišljam o zapletu neke zgodbe, na poti iz službe pa me bo nekaj prešinilo ali pa bom opazila neko malenkost, iz česar bo nastala pesem. Verjetno se ravno zato, ker sta zame pristopa k pisanju poezije in proze tako različna, zaenkrat brez večjih težav lotevam obojega.

Tvojo pesem Aerosoli sem prebrala že pred nekaj časa. Govori tudi o epidemiji, ki je zajela svet. Ko sem jo spet prebrala, sem pomislila, da je za nami zelo hektično obdobje zgodovine – kako ti vidiš vlogo poezije v navezavi na to, da preživljamo težke čase? Lahko poezija pomaga ljudem na kak poseben način?

Ob zavedanju, da je epidemija številne porinila v ranljive pozicije, ob zavedanju katastrofe v domovih za starostnike, ob vseh težkih zgodbah posameznikov ter ob vseh smrtih in izgubah, vseeno menim, da težki časi niso maske, cepljenje in testiranje, ampak so težki časi zdaj v Ukrajini. Percepcija tega, kaj je, kolektivno gledano, težko, je v našem delu sveta po mojem malce iztirila. V Sloveniji gre marsikaj hudo narobe, a sistem je zaenkrat še dovolj robusten, da smo državljani – spet, z nesprejemljivimi izjemami – večinoma deležni ustrezne medicinske oskrbe, država je varna, dobrine so na voljo. Sistem se med epidemijo ni zrušil. Ni vse v čistem razsulu. Večina nas ima streho nad glavo, lahko se šolamo, zelo verjetno nas sredi ceste ne bo nihče napadel. Zato mislim, da je treba katastrofo v Ukrajini postaviti na povsem drugačno mesto kot epidemijo. A sedaj sem zašla. Če se vrnem k tvojemu vprašanju: Umetnost ima posebno mesto v vseh krizah, se pa ne strinjam z naivnimi trditvami, da bi lahko z umetnostjo preprečili katastrofe. Problematične so recimo trditve, da umetnost pomaga v bitki proti epidemiji. Dajte no. Bolniku, ki s težkim potekom covida leži na intenzivni, bo pomagal respirator, ne poezija. Problematične se mi zdijo tudi ideje, da je umetnost intrinzično etična, da je vedno na pravi strani zgodovine. Saj so tudi nacisti imeli svoje pesnike. Učinek poezije je dosti tišji, subtilnejši. V trenutni totalni kakofoniji družbenih glasov je poezija zavetje jasne misli, ki je ves čas neposredno objeta s tišino. Poezija je žarek, okoli nje pa je tišina, kontemplacija, samota, mir. Poezija je drobna sled sredi beline. In to rabimo danes – več praznine, skozi katero diha poezija. Skoraj prazen list, nekaj verzov, deset, dvajset besed. Mislim, da lahko poezija govori resnico v času, ko ne vemo, ali se sploh še lahko pogovarjamo o tem, kaj je resnično.

Literatura je velikokrat mitizirana kot neka posvečena umetnost, morda je to tudi konstruktivno za pisatelje in pesnike, ker ima poezija kot taka s tem že intrinzično moč – zgolj s tem, da je.

Zdi se mi, da smo pri razumevanju literature, sploh poezije, pri nas v nekakšnem krču. Strinjam se z Muanisom Sinanovićem, ki je rekel, da poezijo hkrati jemljemo preveč in premalo resno. Hkrati je mitizirana in odrinjena na obrobje. Poezija v družbi še najbolj spominja na muzejski artefakt. Kar je škoda, ko pa je poezija tako živa, tako sodobna, tako naša. Je pa res, da se tudi pesniki in pesnice včasih obnašamo popolnoma samozadostno, kot da bi bilo pisanje popolnoma interna zadeva, kot da pišemo za peščico svojih znancev in kakšnega kritika, dokler so subvencije, je, sicer mizeren, honorar zagotovljen, in to je to. Pa seveda poeziji ne pripisujem moči, da spreminja tok zgodovine, verjamem pa, da lahko pesem odpira mišljenje. To odpiranje, zavedanje, da je lahko drugače, ta posebna pozornost, velika budnost – to je moč poezije.

Kdo je v slovenskem prostoru pesnik ali pesnica, h kateremu/kateri se vračaš v zadnjem času?

Rada berem precej različno poezijo. Že od gimnazije mi je zelo blizu Maja Vidmar – občudujem zgradbo njenih pesmi in zbirk, njeno natančno mero izražanja. V njeni poeziji ni izbruhov, je le totalna kultivacija jezika. To me vedno znova očara, z vsako zbirko me presune. Neverjetno živo uprostorjena je recimo poezija Lucije Stupica, zelo rada imam tudi Tino Kozin, Veroniko Dintinjana, Ano Pepelnik, Evo Mahkovic … to so močne pesnice. Mi je pa zelo pri srcu tudi Tone Škrjanec, njegova poezija ima toliko življenjske energije, toliko nekega sproščenega, nezamenljivo »škrjančevskega« optimizma. V Sloveniji obstaja veliko raznolikih poetik, ki jih rada prebiram in lahko bi omenila še marsikoga.

Ženski par na poslikavah v Pompejih. Ženski par na poslikavah v Pompejih.
Refleksija 19. 4. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Ali je filozofija konservativna in kakšen odnos ima do ljubezni in spolnosti?

Dolgo časa sem se ukvarjala z vprašanjem, ali je filozofija konservativna in zakaj je tako malo filozofinj lezbijk (pravzaprav že od univerzitetnih let dalje). Nedavno pa sem se po branju knjige Ars erotica (2021) (440 strani natančnega popisa različnih umetnostih ljubljenja s prepletanjem filozofije, poezije, literature in erotike na vseh celinah in skozi različna zgodovinska obdobja) povsem prepričala, da v svetu velja zmotno mišljenje, prepričanje in stališče, da sta homoseksualnost ponižala in prepovedala izključno judovstvo in krščanstvo.

To so davno pred judovstvom in krščanstvom storili antični grški in rimljanski filozofi, začenši s Platonom v Zakonih in Državi. Prav tako so bili rimljanski, natančneje stoiški filozofi prvi, ki so zagovarjali monogamno zakonsko zvezo, v kateri imata mož in žena spolne odnose predvsem zaradi prokreacije, čeprav ne izključno zaradi nje. Prav tako je antična grška in rimljanska filozofija častila modreca, ki se zavoljo resnice in dobrega posveti zgolj sferi idej ali božanski sferi in se odpove ljubezni, spolnosti in družini. To so vse ideje, ki jih prevzame krščanstvo in to so pravzaprav ideje, ki jih vsebujejo praktično vse duhovnosti in religije t. i. osne dobe, kakor imenuje Karl Jaspers obdobje antropocena v knjigi Izvor in cilj zgodovine.

A tisto, kar me je po branju presenetilo, je, da čeprav je bil avtor Ars Erotica Richard Shusterman izrecno pozoren na feministična vprašanja in vprašanja istospolnosti, v celi knjigi ni bilo navedene ene znane ženske avtorice ali protagonistke, ki je bila lezbijka, bile pa so redke kurtizane, ki so pisale knjige o ars erotica in celo kakšna dvorjanka (npr. Tullia d’Aragona, Filenis in Elefantis, Lady Murasaki). Na tem planetu ženske niso imele skoraj nobene vplivne vloge v ljubezni in umetnost ljubljenja (razen v primeru, da so bile večinoma hetere ali kurtizane, torej tako ali drugače plačane ljubice pomembnim moškim). Povsem neverjetno se zdi, da v več kot dvatisočletni zgodovini ars erotica ni ene znane avtorice lezbijke, vendar zgodovina razkriva, da je temu tako. Pretresena sem! In potem ljudje govorijo, da pretiravam ali da si domišljam, ko pravim, da so lezbijke najbolj spregledana, zignorirana in marginalizirana skupina ljudi na tem planetu.

Začetki vzpona prepovedi homoseksualnosti, spodbujanje prokreativnosti v okviru zakonske zveze in tudi spolnega asketizma

Mitologija povezuje privlačne silnice Erosa z Afroditino božansko spremljevalko Peito (boginjo prepričevanja) in Pandoro (prvotno zapeljivko človeštva), medtem ko se filozofija opredeljuje kot boj proti sofističnim zvijačam prepričljive retorike z idealom poštenega iskanja Resnice. Filozofija se mora torej boriti za eno ali drugo, bodisi zavrniti moči erotične lepote, želje in prepričevanja bodisi erotično spraviti z racionalnimi vrednotami, ki jih zagovarja filozofija (Shusterman, 2021: 53).

Sokratova figura je tako fascinantna ravno zato, ker uteleša vrsto različnih napetosti, ki držijo skupaj ta nasprotja. Sokrat se predstavlja kot filozofski racionalist, prvak proti sofistični umetnosti prepričevanja, pa tudi kot »mojster umetnosti ljubezni«, katerega sposobnosti prepričljive argumentacije se ujema z močjo sofističnega prepričevanja. Tako Sokrat, bojda po nareku svečenice Diotime, celo Erosa samega opisuje kot duha, ki je v iskanju »lepega in dobrega« »vedno filozof«, a tudi zapeljiv »čarovnik« in »sofist« (Simpozij, 198d, 203d). A če očarljiva in prepričevalna moč ljubezni predstavlja takšen izziv za filozofsko racionalno agendo, zakaj ne bi preprosto zavrnili erotične želje? Kako lahko Sokrat Erosa (in nekateri drugi) vidi kot zaveznika filozofije v iskanju modrosti, čeprav kot pogosto problematičnega (in kar se odraža v opredeljevanju Erosa kot božanske manije in iracionalnosti)? Verjamem, da je odgovor v prepoznavanju ogromnega vzgojnega potenciala erotične ljubezni, ne le z njenimi estetskimi užitki forme in pomena, ampak tudi zaradi svoje intenzivne motivacijske sile, s katero razširimo naše izkušnje in presežemo naše meje in kar so antični Grki pojmovali s pomenom exstatis.

A v antični grški družbi je veljala erotičnost tako heteroseksualnosti kakor homoseksualnosti. Zato prva napetost vključuje kontrast med čutnimi užitki, ki so biološko ustvarjeni iz reproduktivnih nagonov in drugimi erotičnimi (homoseksualnimi) užitki, kar posledično kaže na razlikovanje med seksom, ki služi praktični funkciji razmnoževanja, in erotiko, ki jo je mogoče ceniti samo po sebi in zaradi svojih posebnih estetskih vrednot. Druga napetost se nanaša na to, ali je erotična ljubezen ozko usmerjena k zadovoljevanju zgolj posameznikovih egoističnih želja ali pa je tudi bistveno usmerjena v smislu, da jo vodi aktivna skrb za dobrobit svojega predmeta želje. Ko prepoznamo, da je želeni predmet človeški subjekt vreden spoštljive skrbi in kultiviranja, potem ljubezenska želja vključuje željo, da bi bili zaželeni ali cenjeni v zameno za plemenito skrb za ljubljeno osebo, ki je odraz naše ljubezni. Takšna pozornost, skrb in vzajemna naklonjenost omogočajo tako ljubimcu kot ljubljenemu večje možnosti samospoznanja in samouresničitve, ko afektivno segata onkraj samega sebe drug k drugemu. Tretja napetost je med erotično ljubeznijo kot iracionalno začaranostjo in bolj razumno, preudarno željo po vrlini. Globoko zavedajoč se moči ljubezni, ki lahko radikalno moti um in ga odvrača s poti kreposti. Ta napetost se najbolj izrazi pri Platonu v Zakonih, kjer trdi, da je homoseksualna želja v nasprotju z racionalno nalogo erotike, ki je prokreacija. Aristotel pa na primer meni, da je čutna razsežnost ljubezni nižja in jo izenači z ostalimi naravnimi apetiti lakote in žeje, ki zahtevajo razumno zadovoljstvo, vendar hkrati v sebi skrivajo nevarnosti pretiravanja. »Prejeti naklonjenost v ljubezni je pomembnejše kot pri spolnem odnosu. … In če je ljubezen najbolj odvisna od prejemanja naklonjenosti, potem je to končni cilj ljubezni, medtem ko spolni odnos sploh ni končni cilj ali pa je posredni cilj glede na končni cilj, ki je sprejemanje naklonjenosti.« (PA2 68b3–5) Prav tako denimo Aristotel »prosi moža, naj podpre svojo ženo z neomajno skrbnostjo zanjo« kot »partnerko njegovega življenja in mati njegovih otrok« in priznava, da je žena »najbolje počaščena, ko vidi, da ji je njen mož zvest in ne daje nobene prednosti drugim ženskam«. Razumen mož naj torej ne ima naključnih spolnih odnosov z drugimi ženskami izven zakonske zveze in »k svoji ženi naj pristopa na spoštljiv način, poln samozadrževanja in strahospoštovanja, … predlaga ji le dejanja, ki so sama po sebi zakonita in častna«. (Oeconomica Bk3.1–3) Čeprav Aristotel hkrati tudi predlaga, da zakonska zveza služi več kot zgolj reproduktivni funkciji in vztraja, da so vezi prijateljstva zlasti med moškimi tako bistvene kot naravne in da se »zdi, da je to tako v užitek kakor korist v tovrstnem prijateljstvu …«. (NE 1162a25)

Tudi stoiki (Seneka, Ciceron) so zagovarjali heteroseksualnost, a so šli v svojih zapovedih spolnosti zgolj v okviru zakonske zveze z namenom prokreacije še dlje kot Platon, so pa v nasprotju s ciniki, ki so zagovarjali askezo in celibat z namenom doseganja božanske modrosti, vsaj verjeli v zakonsko zvezo in družino (Shuterman, 2021: 80). Foucault te stoiške poglede na zakonsko zvezo, skupaj s Plutarhovimi, označuje s tremi temeljnimi lastnostmi: »monopolističnim« načelom, ki ne dovoljuje spolnih odnosov zunaj zakonske zveze, »prokreativnim zaključkom« in »zahtevo po »dehedonizaciji«« v zakonski spolnosti (ibid.).

Judovsko-krščansko nadaljevanje heteroseksualnosti in celo aseksualnosti

Tudi judovstvo je v svoji monoteistični religiji, ki poudarja razmnoževanje kot božjo zapoved (ki je pravzaprav izvirala iz strahu pred takratno številčno šibkostjo Hebrejcev nasproti ostalim močnejšim in številčnejšim plemenom) strogo obsodilo prešuštvovanje, mešane zakone in homoseksualnost, ker ne prinašajo ne potomstva ne rodovne čistosti. Hebrejci so bili glede tega  striktni, prav tako kakor so bili striktni proti vsakršnemu mešanju z ostalimi religijami in bogovi, saj je njihov bog Yhwh edini in edinstven po tem, da nima telesne upodobitve in manifestacije ter ne imena, ki se nikoli glasno ne izgovori (Shusterman, 2021: 93–109). Odveč je pripomniti, da je to tudi izrazito mizogina religija, ki do žensk ne goji nobenega spoštovanja in kjer Adamu ni treba biti ne uglajen, ne moder, ne lep, ne bogat, ne galanten in kurtuazen, da bi se ‘sparil’ z žensko in tako spočel potomstvo. Pri Hebrejcih ne obstaja nobena umetnost ljubljenja. Edini način zapeljevanja so bila oblačila (redko) in pogosto vino. Omenjeni so tudi drugi načini, kot so zapeljivi čari tujk, ki jih Stara zaveza obsoja in niso povezane le z uporabo vina, ampak tudi z drugimi sredstvi erotičnega zavajanja, ki se zdijo izrazito estetski z uporabo prefinjenih čutnih užitkov in lepot umetnosti. Skratka, erotični užitek nikoli ni veljal za cilj, ki je sam po sebi dragocen ali bistven za spolni cilj razmnoževanja. Erotična izkušnja v Stari zavezi prav tako ni bila obravnavana kot sredstvo samokultivacije, način krepitve lastnega samospoznavanja, občutljivosti in skrbi za druge ter veščin komunikacijskega izražanja, kakor je bilo to na primer pri antičnih Grkih in Rimljanih (ibid.; 119).

Krščanstvo pa je bilo še slabše glede tega, saj je povečevalo obseg spolnih prepovedi. Prav tako se je krščanstvo (večinoma pod vplivom neoplatonizma) razvilo v smer tistega, kar bi lahko imenovali aseksualni božanski erotizem, spolnost pa predstavlja domeno, ki se sama po sebi zdi nečista. Domnevno strožji Mojzesov zakon je tako spolno veliko bolj strpen kot Pavlovski nauk o ljubezni (ibid). Še pomembnejša je bila krščanska degradacija človeške erotike iz božansko privilegirane univerzalne zapovedi prokreacije v drugi najboljši kompromis za tiste, ki ne morejo izvajati višjega življenja celibata, ki ga je dajal z zgledom Jezus in ga je apostol Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom oznanjal kot: »Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika.«. A »da bi se izognili nečistovanju, naj ima vsak moški svojo ženo« (1 Kor 7,2–3) in naj ima vsaka ženska svojega moža in naj pokažeta dobrohotnost pri tem, da drug drugemu dajeta vzajemno moč.

Pavel je tako menil, da je zakon očitno slabši od celibata, ker vključuje sakralne želje in užitke mesa in to zato, kakor je dejal, da »[t]elo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda« (1 Kor 6:13–18) in bi morali zato slaviti Boga v svojem telesu in v svojem duhu, ki sta Božja. Krščanski ideal je torej nebeško kraljestvo, in to za razliko od Hebrejcev ni zahtevalo novih rojstev (torej nobenega spola ali poroke), da bi bilo kraljestvo dovolj močno, da bi ga branilo pred drugimi narodi. Jezus pove (Markov evangelij 12:26): »Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možili, ampak bodo kakor angeli v nebesih«, torej v celoti duhovni in predani Bogu. Če je torej Pavlovo privilegiranje čistosti našlo oporo v načelu posnemanja Kristusa v celibatu (čistega ne le v njegovem vedenju, ampak v njegovem čudežnem spočetju), pa so krščanski celibat dodatno utrdili tudi helenistični filozofski ideali krepitve duha z asketskimi disciplinami zanikanja telesnih želja in spolne vzdržnosti (Shusterman, 2021: 123). Odveč je pripomniti, da sta filozofa Avrelij Avguštin in Tomaž Akvinski ta prepričanja še dodatno znatno utrdila.

Renesansa in razsvetljenstvo

Pravzaprav med srednjeveškim pojmovanjem ljubezni in spolnostjo ter renesančnim pojmovanjem ljubezni ne obstaja tako ostra ločnica, kakor bi mislili, saj so se že v srednjem veku pojavile nekatere teze o drugačnem bolj svobodnem in individualnem pojmovanju ljubezni, ki je nasprotovalo krščanskemu, judovskemu in antičnemu – gre za trubadursko ljubezen. Odveč je tudi ponavljati, da sta najbolj znan primer tovrstne ljubezni filozof Abelard in njegova učenka Heloisa, čeprav sta oba verjela, da je bila njuna strastna zemeljska ljubezen v bistvu psihična in ne fizična sila, saj tisto, kar zagotavlja dolgoročnost ljubezni, niso telesni užitki in telesna zadovoljstva, ampak vrlina. Heloise vztraja, da njena ljubezen ostaja tako »stalna«, ker »izhaja iz integritete in vrline« in ne iz materialnih prednosti oziroma fizičnih užitkov. (Shusterman, 2021: 330) Tisto, kar je pri ljubezni med Abelardom in Heloiso za nas pomembno in kar se zlasti povezuje s trubadursko ljubeznijo, je, da srednjeveška ljubezen zahteva tudi uslužnost. Ta zahteva po uslužnosti je bila del srednjeveških »pravil ljubezni«, ki so postala znana v umetnosti dvorske ali trubadurske ljubezni. Tovrstna ljubezen vodi tudi do etične rafiniranosti in samokultivacije in oboje je tudi značilnost dvorske ljubezni, ko se trubadur daje na uslugo ženski in jo ima za svojo enakovredno partnerico. Prav tako z njo ni poročen in še zlasti ni z njo zaradi otrok, ampak zato, ker se ljubita in dajeta prednost lastni želji in strasti ter obojestranski privlačnosti pred vsem drugim. Ena od bistvenih dvanajstih zapovedi dvorske ljubezni pravi: »Bodite poslušni gospodarici, saj ta poveljuje v vseh stvareh in se vedno radi pridružiti službi Ljubezni.« Skozi ljubezen, ki jo navdihujejo in dajejo, so ženske »vzrok in vir vseh dobrih dejanj …« (ibid.: 357)

In res so v renesansi začeli malo bolj ceniti žensko. Baldassare Castiglione je bil aristokratski dvorjan in diplomat, katerega vplivna Knjiga dvorjana (1528) je večosebni dialog o pravi izobrazbi, spretnosti, manirah in moralnem vedenju idealnega dvorjana in dvorne dame. Castiglionejevo spoštovanje do žensk potrjuje bistvene moralne in intelektualne lastnosti kot enakovredne moškemu. Kakor zapiše »Magnifico«, Giuliano de Medici idealno dvorno damo opisuje, kot da »moški ne more biti popolnejši od ženske, saj tako eno kot drugo spadata pod vrsto človek, zato se razlikujeta le v manjših stvareh in ne [v] bistvu. Intelektualno vse, kar moški razumejo, lahko tudi ženske in morda bi našli veliko žensk, ki so prav tako sposobne upravljati mesta in vojske kot moški.« (ibid.: 360)

A ne glede na rahlo bolj rafinirane odnose med spoloma (kot odmev trubadurske fin’amor) v renesansi so imeli filozofi, ki so zagovarjali ars erotico, še v razsvetljenstvu vedno konservativna načela, kakor na primer Michel Montaingne, ki je privolil v dogovorjeno poroko z deset let mlajšo mladenko Francoise, s katero je imel šest hčera. Do žene se je obnašal v skladu s krščanskimi zapovedi, zmerno, zadržno in spoštljivo, z njo se ni pogovarjal o spolnosti in spolnih užitkih in tudi v spolnosti je spoštoval krščanska načela, da spolnost ni igriva, čutna, ljubeča, užitkarska, ampak zgolj za prokreacijo, čeprav je bil z ljubicami povsem drugačen, igriv, čuten, polten in je menil, da naj se ženske naučijo spolnih užitkov od ljubimcev in ne od mož, ki naj spoštujejo krščanska načela. Montaigne tako sklene: »Dober zakon, če obstaja, zavrača družbo in pogoje ljubezni. Poskuša reproducirati pogoje prijateljstva. To je sladko združenje v življenju, polno stalnosti, zaupanja in neskončno število uporabnih in solidnih storitev ter medsebojnih obveznosti … Poroka je verska in sveta vez …« (ibid.: 374). Skratka, Montaigne preferira stalnost zakonske zveze pred ljubeznijo in spolnimi užitki, ki naj jih zakonca dobita izven zakonske zveze. In ko Montaigne govori o ars erotici pravi, da velik del našega erotičnega užitka izhaja tudi iz naše domišljije, simbolične sugestije in predvidevanja predvidenih čutnih užitkov, ko opazujemo, se pogovarjamo s partnerji ali razmišljamo o tem, kako si jih želimo. Pomen domišljije pri spolnem užitku Montaigna napelje, da revidira svojo prvotno pozicijo, da je erotična ljubezen zgolj fizična želja po seksualnem užitku in zato pravi, da k ars erotica spada pomen pogledov, besed, dotikov, vonjav, okusov, dekoracije, pa tudi čustev in misli, ki jih v ljubimki zbudijo določene pesmi, zgodbe in ostale geste zapeljevanja njenega ljubimca.

Moderna doba

Šele na začetku 20. stoletja smo z določenimi knjigami, kot je na primer Zakonska zveza in morala Bertranda Russella, dobili odprta stališča, da morajo seksualni odnosi vključevati obojestranski užitek, vanje pa morata obe strani vstopati svobodno in spontano, kakor sem že zapisala v svoji knjigi Živeti (2012). »A Russelov glavni namen je bil upor proti seksu iz ekonomskih moti­vov, saj je trdil, da ima ekonomski motiv vedno rušilni učinek na spolni odnos. Na ta način Russell ni obsodil le prostitucije, ampak tudi spolni odnos med možem in ženo, v katerega je žena prisiljena zaradi ekonomske odvisnosti od moža. Russellova misel je kon­sistentna tudi z nekaterimi feminističnimi strujami, ko je trdil, da je skupna količina neželene spolnosti, ki jo morajo prenašati ženske, verjetno večja v zakonski zvezi kot v prostituciji. Kar prav tako kaže, kako marksističen je bil Russell ali kako liberalen je bil Marx.« (Majerhold, 2012: 82)

Posebno pomembno velja omeniti tudi trilogijo Zgodovina sek­sualnosti Michela Foucaulta, s katero je spodbudil genealoške štu­dije, ki razkrivajo, da niso le vzorci poželenja in spolnega vede­nja družbeno konstruirani, kakor je predvidela de Beauvoir (s slavno izjavo, »da se ženska ne rodi, ampak to postane«), ampak da so tudi koncepti in celotni diskurz o seksu družbeno konstruirani: »Za seksualnost ne smemo misliti kot nekaj, kar je naravno dano in kar hoče imeti oblast pod nad­zorom. … Proizvajanje seksualnosti je ime, ki ga lahko damo nekemu zgodovinskemu mehanizmu.« (Foucault, 2000: 110–111)

In kje so lezbijke filozofinje v vsem tem času?

Jih ni. Čeprav za eno najslavnejših filozofinj in feministk Simone de Beauvoir vemo, da je imela razmerja tudi z ženskami, menim, da so bila ta bolj odraz njenih feminističnih in emancipacijskih prepričanj. Navsezadnje je vse življenje ostala predana in zavezana Jeanu Paulu Sartru, čeprav seveda to ne zmanjšuje njene očitne biseksualnosti (da ne bo pomote!). In čeprav denimo Julia Kristeva zagovarja primarno homoseksualnost pri ženskah, pa je vseeno heteroseksualna in poročena. Z izjemo Judith Butler ne poznamo nobene znane filozofinje lezbijke, poleg nje pa sta še manj znani filozofinji, kot sta Claudia Card in Angela Davis. Da, tako malo jih je!

Da ene največjih zmot na tem planetu sploh ne omenjam – gre za Sapho, ki je dejansko neuslišano ljubila moškega in zaradi katerega je tudi naredila samomor. Pravzaprav bi jo morali imenovati za prvo biseksualno žensko na svetu, vsekakor pa ne za lezbijko. Sama jo omenjam zgolj kot prvo znano pogojno rečeno lezbijko in ne kot filozofinjo.

Panorama 15. 4. 2022

Vse ženske mojega poletja

Prideva v Beograd, stopiva iz Flixbusa in si rečem, skorajda prisežem, da majkemi jaz nikoli nikamor več ne grem z busom. Potem plačava za taksi iz avtobusne do centra, kjer imava Airbnb – 3500 dinarjev. Budali. Prosiva taksista, če nama pusti vsaj nekaj denarja, da greva lahko na kavo, ko čakava na ključ od stanovanja. Pusti 400 dinarjev in se odpelje. Takoj so naju nategnili.

(Naslednji prizor)

Laguna. Tako se je imenovala prva knjigarna, v katero sva vstopili. Po hitrem pregledu se mi zazdi, da je podobna nekakšni srbski verziji Felix knjigarne. Veliko bestsellerjev, 3 za 2 akcij in znižanih žepnic. V kleti imajo tudi komisijo.[1] Top. Sredi police se zasveti Svetlana Slapšak: Moj mačkoljubivi život, roman, ki je v bistvu neke vrste avtobiografija, posvečena življenju z mačkami. Gre za faktografsko in malce novinarsko zasnovan roman, v katerem se sprehodimo po zgodovini in območju bivše Jugoslavije, prav tako pa zgodovini oz. spominu te fascinantne in inteligentne ženske, ki je dr. Svetlane Slapšak. Roman je poln veselja, žalosti, ljubezni, upora, upiranja, družbene angažiranosti, poguma in seveda mačk. Njenih in tistih, ki so ji stopile na pot tekom njenega življenja. To je roman, v katerem se mačke ljubi, rešuje in kot pravi v romanu –

»Naučila sam da radim i mislim i bez mačaka, ali je uz njih to bilo potpuno drugačije zadovoljstvo. Njihova prisutnost uvek je opominjala na neophodnost sluha za život, za obično, za toplo, za nenasilno i nepredvidljivo. Prisustvo mačaka bilo je opomena pred egotičnim stvaralačkim bludnjama, priziv kritičnosti i ironije, stalna provera da li sam u stanju da volim, i da li me vole – ili jednostavnije, da li je moje nezgrapno telo još uvek udobno. […]«

Običajno preveč zapravim za knjige, ki jih potem ne preberem. In ko rečem običajno, s tem mislim, da je to najbrž način življenja. Japonci temu pravijo Tsundoku. Kopičenje knjig, ki ji v resnici nikoli nimaš namena zares prebrati. Prepogosto se zgodi, da kupujem knjige, potem pa doma na prenosniku berem nelegalne pdf-je tako slabe kvalitete, da jih niti bralnik ne zazna kot tekst. In zato sem določila, da bom za knjige zapravila 20 evrov. S to mislijo vstopim v knjigarno Vulkan.

Lana Bastašič in njen roman Ujemi zajca je bila najbrž ena izmed najboljših knjig, ki sem jih prebrala lani. Leto prej je pri hrvaški Frakturi izdala zbirko kratkih zgodb Mliječni zubi. Če je šlo pri prvi za literarno mojstrovino temačnega eksistencializma, iskanja izgubljenega časa in ne-ljubezni, potem gre pri slednji za sosledje čudnih, strašljivih in malce neudobnih zgodb. Prva zgodba v zbirki,  Šuma,  se začne s stavkom Trebalo mi je dosta vremena, da zadavim tatu. Prodano.

Mlečni zobje govorijo o otroštvu in starševstvu predvsem pa dejstvu, da ni generacije, ki  je starši ne bi zastrupili in poškodovali. Breme tega nosijo protagonisti v tej zbirki zgodb, ki zaradi svoje neposrednosti in jasnosti svoje misli prekaša marsikatero knjigo o vzgoji.

Išče stare plošče in zato šetava pa Knez Mihajlovi. EKV ali Idoli ali Balašević. Najde prvo Balaševićevo plato za 1000 dinarjev in jo kupi. Potem iščeva kavo in evo, spet knjigarna. In ta ima še kavarno. Popolno. Med policami zagorijo rumene platnice knjige Ognjenka Lakićević: Vodič kroz požare.

To bom kupila.

Pa daj ne kupuj knjig, če ne poznaš avtorja.

Ma ne, imam dober občutek. Poslušaj: »Udarila sam nogu svom snagom o ivicu kreveta malo ispod kolena, tamo kde su modrice najlepše, tih dvadesetak sekundi dok se bol neumoljivo širio po telu i bio malkice jači od misli kako je dodiruješ onako kako sem te učila da mene dodiruješ, bio je to najbolji deo dana.«

Zbirka, za katero njen urednik Marko Tomaš pravi, da  opisuje življenje, ki se nam včasih zdi kot opustošena in požgana pokrajina. Naučiti se moramo, kako preživeti v takšnem okolju, da bomo lahko upali in morda celo našli izhod. In o tem upanju govori in piše Ognjenka Lakićević. O tem in o majhnih in osebnih uporih proti peklu, ki ga vsi skupaj ustvarjamo. Gre za pesniško zbirko, ki ni niti malo zbanalizirana in zaradi katere vas bo postalo strah, ker se boste prepogosto znašli med njenimi vrsticami. V kateri boste izvedeli, da je morje hladno, ampak se otopli, ker so fantje narejeni iz sonca, deklištvo pa je kraj zločina.

Če se v Ljubljani sredi poletja skoraj ne dobi prostega stola v kateremkoli precenjenem lokalu v centru, se ga v Beogradu zagotovo ne dobi.

Kako se reče, če je notri lokal?

Da li ima unutra kafanu?

Dober dan, 2 ulazinici za zoološki park. Hvala vam. Izvinite, još nešto, da li ima unutra kafanu?

Ti meni karto za živalski vrt, jaz pa tebi Radmilo.

Moja mama zna šta se dešava u Gradovima Radmile Petrović je pesniška zbirka o rečeh, ki jih nisi doživel, ampak čutiš njihove posledice. O ljudeh, ki jih nisi nikoli spoznal, ampak jih pogrešaš, o vaseh, v katerih živijo le mrtve ženske in pokorjene ženske, o odraščanju in skrivnostih in lepljivih spominih in traktorjih. Radmila Petrović je rojena 1996 in živi v Beogradu in jo sovražim. Rada bi pisala tako kot ona.

 

 

V najlepši knjigarni v Beogradu, v Booki, hočem kupiti še srbsko verzijo Lane. Pa pride knjigarnarka in pravi, da treh izdaj pa res ne rabim, naj si raje pogledam Milico Vučković in njen roman Smrtni ishod atletskih povreda. Trenutni beograjski oziroma srbski bestseller, ki so ga pravkar ponatisnili že enajstič. [2]Roman, ki je tako brezkompromisno nasilen kot je tudi zabaven, ki je talentirano in pogumno in čisto nič izumetničeno napisana zgodba o Evi, ki žonglira med vlogo matere samohranilke, hčerke, partnerke in ženske. Ne uspe ji zapustiti majhnega mesta, ne uspe se ji poročiti in v kaosu odnosov 21. stoletja naposled spozna še Viktorja. Veliko ljubezen? To je roman, ki resno prevprašuje materinstvo, intimnost, ljubezen, manipulacijo in psihično nasilje. In je dober pokazatelj, kako hitro se lahko vsak izmed nas znajde v poziciji žrtve gaslightanja, iz katere se je težko rešiti. Ne smemo iskati doma v drugih ljudeh, pravi sicer Richard Siken, a to zagotovo trdi tudi Eva.

Zadnji dan za taksi nazaj do avtobusne plačava 350 dinarjev. Na poti kupim še Marijo Andrijašević, ker je prijateljica in izjemna pesnica (njena pesniška zbirka nosi naslov Davide, svašta su mi radili) in izjemna pisateljica. Zemlja bez sutona. Boli me, ko berem ta roman, ampak kaj naj, take romane si izbiram. In take prijateljice. Roman je vračanje. Vračanje nazaj v rojstni kraj, kjer smo odraščali. Pri Mariji je to sicer majhna vas Sutoni. Tja se vrne Gloria, protagonistka romana, ki je na službeni oz. študijski raziskavi. Tam se sreča s svojim očetom, rojstnim krajem, spomini, prijateljem iz otroštva in njegovo hčerko. Roman, ki diši po Dalmaciji, smoli in rožmarinu in ki je spomin, ki potem postane tudi odgovor.

Naj gre za vrnitev v Eribonov Reims, Louijev majhni industrijski kraj na severu Francije, Novo Mesto Dijane Matković, vukojebino pred Splitom, predmestje Beograda ali ruralno Hrvaško, vračamo se, ker je treba pogledati, kje so šle stvari narobe, saj naša generacija nima luksuza, da bi vso to nesnago čustvenega in razrednega nasilja prenesla naprej na svoje potomce. Veselim se te literature.

Naslednjič greva v Beograd z avtom.

Ja, ja, ok.

 

[1] Komisijska prodaja v knjigarnah je prodaja knjig tujih založb. Na primer: V knjigarni Beletrina imajo poleg svojih knjig tudi komisijsko prodajo knjig založbe Goga.

[2] Ni preverjena informacija.

Kritika 13. 4. 2022

O ženskem telesu in materinstvu

Fotografija: Pexels

Roman Vsa moja poletja japonske avtorice Mieko Kawakami (1976), letošnje gostje festivala Fabula, je vsekakor intrigantno literarno delo: v zračno, lahkotno, zrahljano, skorajda poetično pisavo so vpletene teme, ki imajo gotovo močno težo za (sodobne) ženske. Skozi dvodelno strukturo knjige se namreč spoprijemamo z vsebinami, ki se tičejo ženskega telesa in njegovega spreminjanja, nelagodnostmi, ki jih to telo prinaša, z vprašanji materinstva in reprodukcije. Pri tem sama zgodba, po svojem bistvu minimalna, odstopa prostor refleksiji, notranjemu monologu, formiranju in razvijanju raznih problematik. V prvem delu skozi dogajalni čas parih dni spoznamo glavno junakinjo Natsuko, ki jo po daljšem času obiščeta sestra Makiko in nečakinja Midoriko. V tem delu Natsuko ni ravno »nosilka« glavnih problemskih vozlišč zgodbe (je fokalizatorka le te, bralstvu ponuja sprotne refleksije, komentarje), to sta predvsem Makiko, ki si želi povečati oprsje in tako sproža debato o transformaciji, (družbenem, simbolnem) položaju, statusu ženskega telesa, ter Midoriko, ki ob odraščanju čuti vse večji odpor do sprememb, ki jo opominjajo, da »postaja ženska«. Drugi del zaide v malce drugačno smer, v ospredju je Natsuku s svojo željo po otroku in s konstantnim premlevanjem, premišljevanjem in odločanjem o tem – porajajo se topike samskih mater, umetnega oplojevanja, reproduktivnih tehnologij, ženske seksualnosti itd. S tem, ko se v središče naracije postavlja morebitno materinstvo, tehtanje le-tega, se roman približa še eni »Fabulini avtorici«, in sicer Sheili Heti, ki smo jo spoznali (tudi) preko romana Materinstvo.

Dnevniški fragmenti oziroma izseki enajstletne Midoriko so eden najbolje izpeljanih, zapisanih delov romana. Le ti so na določenih mestih preprosto vpeti v tekst, prekinjajo sledenje dogajanju, Natsukini retrospektivi, izstopajo s svojo nenadno izpostavljenostjo; sklepamo lahko, da gre za Midorikin dnevnik, saj ta sicer s svojo mamo in teto – po lastni izbiri – komunicira zgolj preko pisanja. Njena tišina kot svojevrsten odpor ter beleženje in preučevanje transformacij mladega ženskega telesa formirajo svojevrsten in poveden komentar o (fizičnih) neprijetnostih, naravnih danostih, ki pridejo z ženskostjo, kar ob določenih momentih spominja na de Beauvoir oziroma nekatere dele Drugega spola. Midoriko z grozo spoznava realnosti reproduktivnega razvoja, zavrača tradicionalna pojmovanja ženskega spola, noče sprejeti, da jo zgolj dejstvo, da bo postala ženska, že pahne v pričakovanje materinstva: »Kadar v knjigah, ki jih berem, nastopa punca, ki dobi prvo menstruacijo (»dobi« je res čudna beseda – saj ni darilo!), vedno reagira tako, da pomisli, ‘uau, zdaj bom pa tudi jaz lahko postala mama’, in je vsa ganjena in se zahvaljuje svoji mami, ker jo je rodila, reče ji: »Hvala, mama, ker lahko zdaj tudi jaz ustvarim življenje.«, ali kaj podobnega. Ko sem prvič naletela na tak prizor, sem bila tako šokirana, da sem ga prebrala dvakrat.« Z vpeljavo prestrašene, nemirne otroške perspektive postane samoumevnost spolnih vlog in praks še bolj vprašljiva, spolna determiniranost se kaže kot polemična (»Zadnjič je med odmorom v šoli ena punca rekla, da bo sigurno imela otroke zato, ker se je rodila kot ženska. Samo zato, ker ti iz tam teče kri, si kar avtomatično ženska«).

Midorikin gnus do raznih telesnih pojavov (menstruacija, rast prsi itd.), njena želja po tem, da bi ostala ista (se pravi, se ne razvijala), je v premišljeni jukstapoziciji s težavami, s katerimi se soočata Natsuko in Makiko – predvsem slednja, ki razmišlja o povečavi prsi. Na ogled imamo tako raznolik spekter težav in situacij, s katerim se soočajo junakinje, pa tudi ženski spol nasploh. Tukaj pridejo pod drobnogled teme (ženske) želje glede lastnega izgleda, prevprašujejo se ideali lepote, izdelani v nekem specifičnem preseku časa in družbe, ki vplivajo na (žensko) samopodobo. Ali je radikalen – estetski – poseg v telo sploh potreben za posameznico, ali ni nekaj ne-varnega in nerelevantnega, so vprašanja, ki se postavljajo Natsuko in Midoriko, hkrati pa tudi samemu bralstvu. Kajti ena izmed prednosti Vseh mojih poletij je ta, da v bistvu ne podaja razlogov svojih likov za pomembne odločitve, ne predstavi njihovega ozadja, temveč nas postavi neposredno v njihovo željo in v postopanje k izpolnjevanju le-te.

Mieko Kawakami Fotografija: Wikipedija

Drugi del romana je po svojem ritmu (še) nekoliko počasnejši od prvega, vztrajno se – skozi Natsukine pogovore, njeno notranjo miselno panoramo – vrti okoli možnosti materinstva, pod kakšnimi pogoji se ženska sooča z njim, kolikšno svobodo, lastnih odločitev ji dopušča. »Vsepovsod, na netu, v knjigah je govor samo o parih. Kje pa smo samski, taki, kot sem jaz, ki nimamo in nikoli ne bomo imeli partnerja? Kdo ima pravico spočeti otroka? Kdo ti lahko odreče to pravico samo zato, ker si brez para, ker si ne želiš seksa?« V romanu lahko beremo te vrstice, ki končno razkrivajo srčiko Natsukinega (notranjega) boja. Ali je zato, ker je samska, brez želje po seksualnem odnosu, obsojena na življenje brez svojega otroka? Vsa moja poletja skušajo razbijati te »tabuje«, v sami sredici z Natsuko, ki si želi otroka brez partnerja ter išče odgovore v klinikah za neplodnost in opcijah samooplodive, razmišlja o anonimnih darovalcih sperme. Iz dialogov z drugimi liki se v romanu oblikujejo različna stališča glede oploditve in reprodukcije, na eni strani najdemo pravico ženske do otroka, njeno svobodo pri izbiri spočetja, njeno samoodločanje o telesu (na neki točki se knjiga celo približa prihodnostim reproduktivnih tehnologij v spregi z žensko emancipacijo, o čemer je razpravljala na primer Shulamith Firestone), na drugi strani pa imamo protiargumente, ki postavljajo pod vprašaj dobrobit otroka, rojenega brez prave zavesti o prednikih, očetu, argumente o moralnosti »nenaravnega« spočetja itd. Zdi se sicer, da nas že sama vztrajnost tega romana z nenehnim vračanjem k eni in isti temi, z razvejanim razpredanjem o Natsukinih odločitvah prej postavlja na »njeno stran« ter skuša razumeti njeno stisko oziroma predvsem borbo vsake ženske v moderni družbi, pri čemer tudi zavrača tradicionalne predpostavke o materinstvu in ženskosti. Vendarle pa so Vsa moja poletja toliko subtilna, da dopuščajo soobstoj drugih mnenj, da bralstva »objestno« ne prepričujejo v »pravilnost« junakinjinega izteka zgodbe. Gre prej za pripoved naracije nekega osebnega boja: uresničenega, pripeljanega do konca.

Kar je še ena izmed dragocenosti romana, je to, da se lotiva tem spola, družine in telesa v presečišču z družbeno sfero; pojav razreda oziroma družbenega statusa ni zanemarljiv. Skozi Vsa moja poletja se namreč Natsuko vselej – v retrospektivi – vrača k svoji preteklosti, k spominom na svoje revno otroštvo, pri čemer so pogosti »opisi« del, ki sta jih s sestro morali opravljati že kot najstnici, da sta lahko preživeli, izpostavljeno je tudi Makikino nenehno garaštvo, da drži sebe in svojo hčer »nad vodo«. V romanu bi lahko tudi našli kritiko prekarnega dela (veliko likov opravlja priložnostna, nestalna dela), pri čemer se izpostavlja ranljivost revnejšega sloja na trgu, v ekonomski sferi, saj so še posebej nezaščiteni in nepreskrbljeni za prihodnost. Skozi tekst se tako vselej vije tudi misel na preživetje v sodobni japonski družbi.

V osnovi je v tem besedilu Mieko Kawakami mogoče vsake toliko zaznati neko temeljno samotnost likov – ki pa jo skušajo na različne načine presegati. Protagonistko večkrat obidejo občutki, slutnje eksistencialne tesnobe, na več mestih se tudi postavljajo vprašanja, zakaj sploh roditi človeka v ta svet in ali je že z rojstvom samim storjeno nasilje nad posameznikom, ki je vržen v neizprosno življenje. Vendar takšne melanholične lege odrivajo sami liki, ki se zatekajo k drugim osebam, premagujejo medosebne prepade ter iščejo bližino: Natsuko jo najde v sestrstvu, predvsem pa – navsezadnje – v samem otroku. Takšna igra kontrastov, prikazovanje amplitud življenja, je še dodatna kvaliteta Vseh mojih poletij. Vse teže različnih eksistenčnih situacij in odločitev, ki jih upoveduje, vseh ran, ki jih izkusijo liki, tudi ne podaja na zapleten, preveč kompleksen način: z vsem tem se soočamo skozi lahkotno, »dostopno« tapiserijo pisave, z razrahljanimi odtenki temine in svetlobe. Tegobe junakov in polemike, ki jih prinašajo s sabo, se nam tako še posebej približajo, nenehno smo z njimi v razgibanem, dolgem pogovoru. Ne le branje za vsa naša poletja, ampak tudi za vse ostale letne čase.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja. Beletrina, prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič. Ljubljana 2022. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

 Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

 

Masaker v Buči (Fotografija: Wikipedija) Masaker v Buči (Fotografija: Wikipedija)
Refleksija 9. 4. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Po Buči

»Čudovitih, izjemno nadarjenih Nemcev, naroda filozofov in pesnikov, ki so svetu dali kulturo Luthra in Goetheja, Nietzscheja in Wagnerja, Kanta in Hegla, NI mogoče obtožiti za grozodejstva, ki jih je naredil Hitler s svojimi sodelavci, in zato Nemci ne nosijo nobene odgovornosti za Majdanek, Auschwitz, Dachau in ostala dejanja holokavsta, pa tudi za z obličja zemlje izbrisano Varšavo in desetine ali stotine drugih izropanih evropskih mest. Samo vulgarni propagandist, jezen v svoji germanofobiji, bo zahteval zanikanje vsega nemškega in kolektivno odgovornost Nemcev. Odkrito agresivni napadi na veličino nemške kulture ter zahteve po njeni delni izključitvi in blokadi niso nič drugega kot barbarska ozkoglednost in manifestacija primitivnega svetovnega nazora. Nemci so trpeli zaradi Hitlerjeve vladavine ravno tako kot drugi narodi na svetu in v tem izjemno težkem zgodovinskem trenutku potrebujejo našo podporo in solidarnost kot vsi drugi narodi.«

Ne morem si predstavljati takšnega besedila, ki bi bilo datirano na primer z letom 1945. Se bi zdelo absurdno? Nedvomno. Nevarno? Nedvomno.

Ne vem, ali bi si leta 1945 in v letih, ki so sledila, kdo upal napisati tako absurdno in nevarno besedilo. Zakaj torej zdaj, leta 2022, slišimo nekaj podobnega?

Tragedija Ukrajincev se je skrčila na ključnik #BuchaMassacre. Priročno za uporabo, poleg tega pa megazločin lokalizira samo v enem majhnem mestu. O dejstvu, da so takšne »Buče« v naši državi odkrili tudi drugod in jih bodo še naprej odkrivali v veliko večjem obsegu, ko bo ukrajinska vojska še naprej osvobajala začasno zasedena ozemlja, je treba še posebej spregovoriti.

Med drugim je treba povedati, da Buča v tem kontekstu nikakor ni osamljena.

Treba je tudi povedati, da Buča (kot vse druge Buče) ni zgolj nesrečno naključje, niti ni »presežek naporov izvajalca«, niti ni histerija  »navadnih ruskih fantov«, ki jih je lastna vojna pahnila v slepo ulico, temveč načrtno in metodično izvajanje ruskega državnega programa, katerega bistvo je zasužnjenje in predvsem uničenje Ukrajincev.

Ne bi smeli smo obstajati. Ne bi nas smelo biti 40 milijonov Evropejcev. Naš jezik ne bi smel obstajati. Tudi naš spomin ne bi smel obstajati.

Denacificirati nas hočejo do zadnjega Ukrajinca. In to tako, da nas deukrajinizirajo – z odvzemom naših življenj.

Ko je ruski uradnik pred tednom dni med pogovori v Istanbulu obljubil, da bodo »zmanjšali aktivnost v okolici Kijeva«, nihče ni točno vedel, kakšno aktivnost ima v mislih. Pomislili smo na banalne premike vojaške opreme, raketne napade, zračne napade. Besedo »banalno« uporabljam zato, ker so se ljudje v 40 dneh vojne na te stvari večinoma navadili in nehali trepetati ob vsakem zvoku siren.

Vendar je bila ruska aktivnost drugačna. Tako kot v vseh drugih njihovih vojnah tudi v Ukrajini vodi ruska vojska najbolj preprosto povedano vojno proti civilnemu prebivalstvu. Z drugimi besedami, ruska vojska je obsežna nacionalna teroristična organizacija z več sto tisoč pripadniki, oboroženimi ne le s skrajno krutostjo, temveč tudi s skrajnim sadizmom. Rusija je teroristična država. Njen cilj je sejati trpljenje, bolečino in smrt. »У России свой особый путь.« Rusija ima svojo lastno pot.

Naj navedem nekaj primerov njene aktivnosti.

Umori naključnih mimoidočih. Vseh mimoidičih.

Streljanje na avtomobile, s katerimi civilisti poskušajo ubežati smrti.

Umori vseh potnikov v teh avtomobilih, brez izjeme – otrok, žensk. Uničenje vsega živega, vključno z domačimi živalmi, z ognjem in kovino.

Metanje bomb na glave ljudi – kasetnih bomb, fosfornih bomb in vseh drugih bomb, ki so prepovedane z vsemi možnimi konvencijami. Mečejo jih na bolnišnice, gledališča, muzeje, knjižnice, vrtce.

Množično mučenje in usmrtitve s streli v zatilje. Naše zahodnoukrajinske prednike so tako pobijali v letih 1939 do 1941. Streljanje ljudi v zatilje, ki so jih pred tem vrgli na kolena z zvezanimi rokami, je bil običajen in normalen postopek v vseh rusko-boljševiških zaporih v naših deželah. Opravičujem se za besedo »normalen«. Beseda »rutinski« bi bila natančnejša in bolj smiselna.

Množična posilstva. Žensk, otrok. Množični izbruh instinktivnega arhaizma zla: ubiti moža, posiliti ženo. Oba pred otroki.

(Gospod Dostojevski, kaj za vraga ste napisali o eni sami otroški solzi? Kako je to pomagalo vašim Rusom?)

Množične deportacije ukrajinskih državljanov z zasedenih ozemelj globoko v Rusijo. Pač v skladu s tem, da morajo teroristi vzeti talce.

Plenjenje. Ropanje. Ruski vojaki metodično vdirajo v domove Ukrajincev, v blokovska stanovanja in v zasebne hiše. Povsod. Odnesejo vse, kar vidijo: oblačila, čevlje, alkohol, nakit, parfume, računalnike, pametne telefone, nože, vilice … Za seboj puščajo delce razbitega sveta in kupe lastnih iztrebkov. V spomin na veličino ruske kulture.

Danes zjutraj sem se zalotil, da razmišljam: »Želim si, da bi bili to le plenilci. To bi pomenilo, da vendarle ostajajo ljudje. Zlobni in nečastni, a vseeno človeški.«

Vendar vidimo le dokaze o razčlovečenju. Ljudje v Rusiji so se dejansko razčlovečili. To je nekakšen antisvet. To je del človeštva, ki je prostovoljno prešel na protičloveški način delovanja.

Na isti dan, ko so zadnji Rusi zapustili Bučo in s tem končali zadnjo krvavo epizodo pokola #BuchaMassacre, so voditelji frakcij Evropskega parlamenta še enkrat pozvali  »ruski narod«. Govorili so o tem, kako si želijo z njim poiskati enotnost. O veliki ruski kulturi. O Čehovu in Bulgakovu. In seveda o Tolstojevskem (Tolstoju in Dostojevskem), kaj lahko storimo brez te dvoglave pošasti. O »skupnih vrednotah« – od Dublina do Vladivostoka, seveda. Toda iz nekega razloga ne do Kurilskih otokov.

Toda kako lahko obravnavate nekaj, kar ne obstaja? Dragi voditelji frakcij, ali imate glave na svojih mestih? Vedel sem že, da nimate srca.

Mislil sem, da so idioti. Vendar sem prenehal razmišljati na ta način. So sostorilci. Skrbi jih le ena stvar: kako oprati zločin. Kako biti ogorčen nad preveč očitnim pokolom #BuchaMassacre, vendar tako, da Rusija ne bo ogorčena nad njihovim ogorčenjem. Z drugimi besedami, kako še vedno na skrivaj škodovati Ukrajini v njenem odporu.

A glej, štirideseti dan upora je že mimo in sovražnikova nemoč se počasi spreminja v agonijo.

Prihaja pomlad in Ukrajina bo.

Prevedel Nikodem Szczygłowski.

Kritika 9. 4. 2022

Zrkla kot frnikole

Marieke Lucas Rijneveld Fotografija: Wikipedija

»Tistega jutra, dva dni pred božičem, sem na vekah začutila njene mastne palce in zbala sem se, da bo na lepem pritisnila premočno in se mi bodo zrkla kot frnikole zakotalila v lobanjo.« Nelagodje večera, romaneskni prvenec nizozemskega pisatelja Marieke Lucasa Rijnevelda, ki je zanj kot najmlajši avtor v zgodovini podeljevanja prijel nagrado man booker za najboljši mednarodni roman, bralkam in bralcem ne prizanaša. Skozi oči desetletne pripovedovalke Jes prikazuje življenje v strogo verni kalvinistični družini na nizozemskem podeželju, kjer so nežnosti odraslih deležne predvsem krave, vsak utrinek bližine pa zastira senca nasilja in smrti. Slednja je postavljena v samo središče pripovedi: roman se namreč začne s smrtjo Matthiasa, najstarejšega od štirih otrok, nadaljevanje pa lahko beremo kot natančen popis posledic, ki jih ima ta dogodek za ostale člane družine.

Avtorju to tako dobro uspe predvsem zaradi dodelane pripovedne tehnike. Roman je sestavljen kot prvoosebna pripoved Jes, pri čemer ta niha v svoji neposrednosti. Dogajanje večjega dela romana je namreč napisano v sedanjiku in z notranje perspektive, torej kot ga spremlja desetletna pripovedovalka. Nekateri odlomki pa se poslužujejo večje distance: napisani so v pretekliku in dajejo občutek, da je opisano dogajanje že mimo, zaključeno in nekako varno odmaknjeno. Ta notranji razkol pripovedne instance je značilen za sodobni roman, ki meša elemente romana o odraščanju in romana o travmi, najdemo ga recimo lahko tudi v Stalinovih kravah Sofi Oksanen, Mlekarju Anne Burns ali Opraviti z Eddyjem Eduarda Louisa. A Rijneveld to formo preobrne: če ta sicer implicira obstoj neke perspektive, ki je s travmo opravila ali pa je vsaj v postopku premagovanja le-te in lahko zato kaos travmatičnega dogajanja preoblikuje v narativ, se v pripovednem svetu Nelagodja večera takšen optimizem izkaže za iluzoren.

V romanu se namreč zgodi zelo malo takšnega, kar bi lahko imeli za kaj drugega kot postopen razkroj medsebojnih odnosov, postopno izgubo nadzora nad lastnim življenjem in drsenje v obup. Mama po smrti prvorojenca počasi skoraj povsem preneha jesti, oče se vedno pogosteje zateka h kravam, potem ko morajo zaradi nalezljive bolezni vse usmrtiti, pa večino časa zgolj sedi na svojem »kadilskem naslonjaču«. Tudi trije preostali otroci razvijejo vsak svojo množico simptomov. Obbe, starejši brat, ponoči z glavo buta ob rob postelje in postaja vedno bolj nasilen in krut, mlajša sestra Hanna je fiksirana na idejo, da bo kmalu odšla, in s sabo stalno prenaša kovček s svojimi stvarmi, Jes pa se s svetom ne more soočiti brez jakne, ki je, kot pravi sama, po tistem usodnem večeru ni nikoli več slekla. Liki tako postajajo vedno bolj nevrotični, zdi se, da vsako njihovo dejanje postaja zgolj način soočanja z izgubo, ki pa sama ostaja netematizirana. O Matthiasovi smrti  namreč ne govorijo: ko Jes enkrat kmalu po dogodku očeta vpraša, zakaj se nikoli ne pogovarjajo o njem, se ta razjezi, jo za kapuco obesi na obešalnik in reče, da se bo Matthias vrnil, ko bo dovolj zrastla, da se bo z nogami dotaknila tal.

A roman ne implicira, da je takšen razvoj nujen. Prej nasprotno: kaže na to, da življenje Jesine družine ustvarja posebne pogoje zanj. Njihove družinske odnose zaznamuje predvsem avtoritarnost, poskus bolj ali manj popolnega nadzora nad življenji otrok. Ta se na eni strani kaže v vrsti družinski ritualov in prepovedi, ki določajo obliko njihovega vsakdana. Morda še bolj pomembno pa je, da zabriše mejo med nežnostjo in nasiljem. To izraža že začetku citirana poved: mazanje s kremo, ki bi sicer moralo biti nežno dejanje skrbi, v očeh pripovedovalke postane grožnja z nasiljem. Še bolj očitno pa je v enem najbolj pretresljivih prizorov v romanu, v katerem oče poskuša Jes, ki ima hude težave z zaprtjem, »pomagati« tako, da ji v danko potisne več koščkov mila. Kdaj se skoraj zdi, da njihova okolica Jesa, Hanne in Obbeja ne vidi kot ljudi, temveč bolj kot recimo teličke, ki jim je treba v glavo vbiti prave protestantske nauke, če pa je z njimi kaj narobe, pa jih lahko spotoma pregleda veterinar, ko pride na reden pregled krav.

Odraščanje v takšnem okolju se kaže tudi v tem, kako Jes dojema in opisuje svet okoli sebe. Njena perspektiva je izjemno distancirana – v pripovedi prevladujejo opisi, te pa, razen v nekaj bolj refleksivnih odlomkih, ko eksplicitno govori o svojih občutjih, zaznamuje predvsem nekakšno blago presenečenje, da sploh prisostvuje pri tem dogajanju, ter nekakšna nuja po ohranjanju trenutnega stanja. Vseprisotno nasilje pa vpliva tudi na njen odnos z bratom in sestro. Čeprav je to skoraj edini prostor, kjer je dovoljena nežnost, so otroci v izražanju te izjemno nespretni, zato se njihovi poskus pogosto prelevijo v nasilje ali pa grobo raziskovanje seksualnosti. Nelagodje večera je tako lahko na trenutke precej težko prebavljiv roman. A opisi mučenja živali, nasilja in otroške spolnosti v njem nimajo zgolj šokantne vrednosti, temveč ustvarjajo natančno izdelan in spretno spisan pripovedni svet, ki ga odlikujeta psihološka ostrina in vsebinska poantiranost. 

Roman Marieke Lucasa Rijnevelda Nelagodje večera lahko kupite na tej povezavi.

Refleksija 7. 4. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Ukrajina joka

Žalostna aktualnost današnjega časa me je konec februarja spodbudila, da sem si šel v knjižnico izposodit ponatis knjige Ukrajina joka, ki je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel pred sedmimi leti. Prva izdaja je sicer med slovenske bralce prišla že med drugo svetovno vojno, natančneje leta 1940. Izšla je kot šesti zvezek zbirke Za resnico, ki jo je izdajal katoliški tednik Domoljub.

Za to literarno delo sem prvič slišal pred natanko dvajsetimi leti, ko je moj ded Ivan Artač (Notranje Gorice pri Ljubljani 1921–Trst 2015) pri tržaški založbi Mladika izdal spomine z naslovom Nebo je žarelo. Dedek Ivan, kakor sem ga imenoval, je večino svojega življenja preživel med Krasom in Trstom, kjer si je po drugi svetovni vojni ustvaril novi dom in se poklicno realiziral kot pedagog, še pred tem pa se je njegova mladost dogajala med Brezovico in Ljubljano, kjer se je kot dijak kulturno in družbeno udejstvoval pri Katoliški akciji (Tomčevih mladcih).

V svojih spominih knjigo Ukrajina joka omenja kar dvakrat. Po koncu vojne in zmagi revolucije jo je njegov oče (moj praded) skupaj z drugim »sumljivim« čtivom zaprl v zaboj in zakopal v vrt, pri tem početju pa ga je opazil vaščan, ki ga je prijavil. Sledila je preiskava, med katero so naredili zapisnik in mu knjigo zaplenili.

V prvi izdaji knjige, katere avtor je Aleksij Pelipenko, je zapisano, da besedilo izhaja v času, ko je Sovjetska zveza po paktu Hitler-Stalin zasedla zahodno Ukrajino in del Belorusije ter da se zato v njej opisani zločini sedaj širijo na območje, ki mu je bil stalinizem prihranjen.

O samem avtorju ni veliko znanega, prav tako ni omenjeno, kdo je besedilo prevedel. Kakor je navedeno že v prvi izdaji knjige, ki je od poletja 2012 dostopna tudi na spletu, točneje na portalu dLib.si (poleg tega njene papirnate izvode hrani kar deset knjižnic v sistemu COBISS), je bil Pelipenko ukrajinski vojaški duhovnik, ki je zbežal iz domovine in se zatekel najprej v München, nato še v Argentino. Literarno delo je najbrž prišlo v slovenski kulturni prostor preko izseljenskega duhovnika Jožefa Kastelica, ki je Pelipenku utrl pot čez ocean.

Za ponatis pri Celjski Mohorjevi družbi je leta 2015, najbrž pod vtisom dogajanja v Ukrajini v prvi polovici preteklega desetletja, poskrbel danes že pokojni literarni zgodovinar dr. Marijan Smolik. Kakor piše v uvodu, je ponatis nastal na pobudo glasila Zaveza, ki želi gojiti spomin na slovensko protikomunistično tradicijo pred vojno in med njo.

Mimo takih ali drugačnih političnih prepričanj gotovo drži, da je knjigo vredno brati tudi danes, saj je v marsičem znova aktualna. Njeno dogajanje je – proti marsikateremu pričakovanju – postavljeno v dvajseta leta preteklega stoletja, ko je carsko Rusijo po prvi svetovni vojni in z njo povezanimi konflikti nadomestila boljševiška Sovjetska zveza. Največji zločini proti človečnosti so se na tem območju sicer zgodili približno desetletje kasneje s holodomorom, lakoto, ki jo je planiral Stalin in  med katero je življenje izgubilo več milijonov ljudi. Glavni lik pripovedi je župnik Nikander, ki živi v Volovodivki nedaleč od Vinice. Kraj se nahaja v zahodnem delu države na pol poti med Kijevom in moldavsko mejo.

Prva izdaja iz leta 1940 na platnici upodablja žitno polje z upognjenimi klasi, ki jih ovija trnje, nad njimi pa kraljujejo srp, kladivo in peterokraka zvezda. Grafično popolnoma različna je izdaja izpred sedmih let, njena platnica je v barvah ukrajinske zastave s fotografijo človeka, ki je na vso moč podoben filmski upodobitvi ukrajinskega nacionalnega junaka Tarasa Bulbe iz istoimenske Gogoljeve povesti.

Težko bi rekli, da ima Ukrajina joka kako posebno literarno vrednost. Večina besedila je napisana romantično, pri čemer izstopa močan kontrast med vernim kmetstvom in duhovščino na eni strani ter boljševiki oziroma komunisti na drugi, kar je seveda pričakovano. Čeprav tričetrt stoletja kasneje Ukrajina joka ponazarja ne le stanje, v katerem se je ta evropska država znašla v zadnjih tednih, ampak tudi in predvsem izredno polarizacijo duha današnjega časa, ki jo vse bolj občutimo tudi pri nas. Nič nenavadnega ni, da je Ukrajina joka tedaj padla na povsem plodna tla.

Za bralca prve polovice enaindvajsetega stoletja pa gotovo bolj sporna upodobitev judovskega elementa, ki je ravno tako stereotipna. Spominja namreč na tisto, ki jo v slovenski književnosti poznamo iz novele Režonja na svojem Miška Kranjca. Tudi v delu Ukrajina joka so Judje predvsem skopuhi, ki v spregi z boljševiki odirajo preprosto ljudstvo in sleparijo državo. Če utegne biti dandanes, tudi spričo aktualnih dogodkov, karakterizacija Rusov oziroma komunistov marsikomu še vedno sprejemljiva, če ne celo všečna, pa je obratno definicija židovskega elementa, tudi in predvsem zaradi vse večje zavesti o grozljivih številkah nacističnega holokavsta, povsem odbijajoča.

Zgodba Ukrajine joka se, kot že rečeno, odvrti okrog župnika Nikanderja, ki mu režim vse bolj streže po življenju, najprej od njega v naturalijah (žitu) zahteva plačilo davka za zemljo, ki ni več cerkvena, nato ga želi prisiliti, da oblasti izroči vso zlatnino in srebrnino v cerkveni lasti. Ker zahtevo odločno odkloni, se znajde v zaporu in pred sodiščem, ob strani pa mu vedno stojijo njegovi zvesti župljani, ki jih režimski pritisk ne uspe upogniti, kaj šele zlomiti. Nasprotovanje državi rodi krvav upor, ki ga vodi Štefan Komar, nekakšen krajevni Robin Hood. Oba najdeta poslednje počivališče v domačem kraju, kjer druga ob drugi ležita njuni gomili in čakata, da se bodo za Ukrajincem začeli pisati boljši časi.

Precej podobni in celo emblematični sta si usodi cerkvene zlatnine in srebrnine iz Volovodivke in izvoda knjige Ukrajina joka mojega deda. Obe sta njuna lastnika skrila pod zemljo, da ju ne bi našli komunisti. Nikanorjeve cerkvene zlatnine niso izsledili, kar je bilo povod za njegovo osebno, pa tudi širšo družbeno tragedijo. Izvod knjižice Ukrajina joka pa je na vrtu mojega pradeda oblast našla in odkopala, a hvala bogu njegova družina zaradi tega ni imela hujših posledic.

Kritika 6. 4. 2022

O ljudeh, »ki so hoteli samo živeti«

Ivana Šojat Fotografija: osebni arhiv Ivane Šojat

»Kadar ljudje gledajo smrt ene kurtizane, katere življenjsko zgodbo so dobro poznali, jokajo kot žalostno leto. Ko pa gledajo prizore velikih bitk, v kateri v eni minuti umira na tisoče ljudi, ne potočijo niti ene solze,« v predgovoru v Understadt – roman, ki je bil na Hrvaškem ovenčan s številnimi nagradami, pri nas pa je v okviru Fabule nedavno izšel pri Didakti – zapiše avtorica Ivana Šojat. Prav iz te premise, da so ljudje v zgodovini le številke, in da z njihovo tragično usodo lahko sočustvujemo le, če jih iz številk spremenimo v ljudi, pa v nadaljevanju splete fascinantno večplastno zgodbo, ki je ne le zgodba o zgodovinskih pretresih v dvajsetem stoletju, pač pa predvsem zgodba o hrvaškem mestu Osijek in družini, ki je živela v njem.

Tej bralec sledi skozi štiri generacije žensk – prababico Viktorijo, babico Klaro, mamo Marijo in hčerko Katarino, ki vse preostale sprehode v preteklost, pravzaprav poganja, od trenutka, ko se po smrti mame Marije vrne v Osijek in med fotografijami začne sestavljati mozaik dolgo varovanih družinskih skrivnosti. Njena zgodba, zgodba protagonistke, je tudi edina prvoosebna in zapisana v sedanjiku, vse ostale so tretjeosebne, a zato nič manj pomembne. Bolj kakor na vojne bitke se osredotočajo na intimne zgodbe, na ljubezni, splave, družinske tegobe, pijane može, oddaljene može ali nenavadne tete, ki so bile družini v sramoto zaradi svojega danes povsem običajnega, takrat pa na moč sumničavega življenjskega sloga; kolikor omenjajo vojno, je ta prisotna bolj kot strah, ki se neopazno, a vedno hitreje širi naokoli in požira vse tisto, kar je še ostalo dobrega od že tako skrhanih družinskih odnosov, ki svoj vrh dosežejo med in po drugi svetovni vojni; ko je ta končana s porazom Nemcev, se svet navdušeno veseli novega sveta, za omenjeno hrvaško družino nemškega rodu, pa to pomeni grozljive posledice.

Ob branju Unterstadta sta mi na misel prišla dva slovenska romana, oba kresnikova nagrajenca, ki prav tako tematizirata isto obdobje, znotraj tega pa pred bralca naslikata intimno, družinsko zgodbo; prvi je Ivana pred morjem Veronike Simonitti, kjer protagonistka prav tako kakor tukaj Katarina, brska za družinskimi skrivnostmi, ter To noč sem jo videl Draga Jančarja. V njem pisatelj na enem mestu zapiše, da pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki so med drugo svetovno vojno »hoteli samo živeti« – pa jim je bilo to onemogočeno. Enako velja za vse štiri ženske v Unterstadtu. Usoda, nesreča, kruto kolesje zgodovine, napačna družina ali zgolj naključje … Nobena od žensk svoje strani – tako kakor Veronika v To noč sem jo videl – ni zavestno izbrala, prav vse, tudi protagonistka Katarina, ki je bila v tem času še majhna deklica, pa so posledice tega kakorkoli ga/jo že imenujemo – usoda, nesreča, kolesja zgodovine, napačna družina – čutile celo življenje.

Omenjenima pa Unterstadt ni podoben le po intimni, družinski zgodbi, pač pa tudi po tem, da je spisan izredno prepričljivo in večplastno; glavna zgodba protagonistke Katarine se ves čas prekinja s tretjeosebnimi pripovedmi iz preteklosti, da te delujejo prepričljivo, pa avtorica poskrbi tudi z rabo zastarelega besedišča in izvirnimi retoričnimi figurami; jokala je kot žalostno leto, padala je kot želva itd., pri čemer je malenkost moteče le to, da se nekatere v romanu prevečkrat ponovijo. Poleg tega romanu ni mogoče očitati prav ničesar; kompleksno zgrajeni liki, zanimiv jezik in družinski pripetljaji, ki so, čeprav večinoma v kontekstu vojne, tako univerzalni, da jih zlahka začuti in razume skoraj vsak, bralca potegnejo v knjigo, v zaključku katere avtorica potrdi svojo na začetku napisano tezo – da nam je lahko žal vsakega, v katerega intimno zgodbo se potopimo.

Ivana Šojat: Unterstadt, Didakta, prevod Jure Potokar, Radovljica, 2022.

Panorama 2. 4. 2022

Kratka zgodovina mladinske književnosti

Sneguljčica

Vsako leto ob rojstnem dnevu danskega pisatelja in pesnika, Hansa Christiana Andersena (1805–1875), ki je znan predvsem po svojih pravljicah, obeležujemo svetovni dan mladinske književnosti. Drugega aprila tako po vsem svetu proslavljamo pomen del, ki so namenjena otrokom in mladostnikom do osemnajstega leta starosti. Andersenova dela so literarne umetnine, ki se na edinstven način navezujejo na pripovedno tradicijo, ki je nemara stara toliko kot človeštvo samo – na ljudske pravljice, v katerih se skrivajo tudi zametki današnjih del za odraščajoče bralstvo in poslušalstvo.

Ljudske pravljice so del ustnega izročila, ki mu pravzaprav ne moremo ugotoviti začetka. Raziskovalci folklore so jih začeli zapisovati že v 14. stoletju, podobnosti, ki jih odkrivajo v ljudskem izročilu z vsega sveta, pa vzbujajo zanimanje še danes. Tako na primer poznamo številne ljudske različice pravljic, ki jih poznamo pod klasičnim naslovom Rdeča kapica, Sneguljčica ali Pepelka. Delijo si pripovedno strukturo, kot je ugotovil že eden prvih raziskovalcev pravljic, ruski formalist Vladimir Propp v svojem znamenitem delu Morfologija pravljice (1928), vendar pa se njihov nauk ali pomen lahko razlikuje od različice do različice.

Ljudje so si preko pravljic iz roda v rod predajali številne modrosti in praktične nasvete za življenje v družbi, tako da so se pravljice pravzaprav ves čas prilagajale potrebam poslušalcev. Pogosto so povezane s tradicijo, obredi in verovanji, a bolj ohlapno. Za razliko od mitov, ki se dotikajo izvora neke kulture in njihovih božanstev ter herojev, se pravljice ukvarjajo z manj vzvišenimi, vsakdanjimi tematikami in v njih nastopajo navadni ljudje, s katerimi se lahko vsak poistoveti. Antropolog Levi-Strauss jih je imenoval kar »miniaturni miti« in poudarjal, da tako kot razumevanje mitov tudi razumevanje pravljic ni mogoče brez poznavanja družbenega konteksta, obredov, tehnik in verovanj.

Prav zaradi svoje »praktične« narave je pravljica forma, ki je še posebej odprta za spremembe in z začetkom zapisovanja ljudskih pravljic v 14. stoletju so spremembe vanje začeli vnašati tudi zapisovalci in avtorji tako imenovanih knjižnih pravljic, ki so nastajale po ljudskih predlogah. Pod naslovom Rdeča kapica na primer prepoznamo tako francosko ljudsko pravljico kot tudi knjižno pravljico, ki jo je zapisal Charles Perrault ter knjižno pravljico bratov Grimm in številne moderne priredbe, ki segajo tudi v nove medije filma, videoiger in podobno. Spremembe torej za pravljico niso nič novega in skoznje se je pravzaprav oblikoval kanon klasičnih pravljic, kot ga poznamo danes. Razvoju pravljic v pripovedno obliko, ki je danes bolj ali manj namenjena otrokom, pa je botroval poseben zgodovinski in družbeni kontekst.

Literatura za otroke je bila v svojih začetkih skrajno moralistična in usmerjena v vzgojo, podajanje naukov. Zgodovinar in strokovnjak za srednji vek Phillipe Aries v svojem delu Otrok in družinsko življenje v starem režimu (1960) kot prelomno izpostavi 17. stoletje, v katerem se je po njegovem zgodil premik v razumevanju otroštva. V srednjem veku in pred tem življenje otrok ni bilo tako strogo ločeno od življenja odraslih. Tudi ljudske pravljice, ki bi jih po današnjih standardih lahko označili za nasilne, strašljive in vulgarne, so se pripovedovale v družbi odraslih in otrok. Temi seksualnosti in smrti, ki sta dandanes tabu še posebej za mlado publiko, sta bili v ljudskem izročilu izraženi bolj neposredno in odkrito. Aries pravi, da so otroke v tem času videli kot pomanjšane odrasle, potem pa se je sčasoma začelo razvijati občutje za otroštvo, občutje, da gre za posebno in pravzaprav formativno obdobje življenja. To se izraža tudi kot občutje o nedolžnosti in šibkosti otrok ter o dolžnosti odraslih, da otroke obvarujejo in krepijo. Eden od načinov za to je bilo tudi prilagajanje čtiva posebej za otroke in tako so nasploh začela nastajati dela, ki so bila namenjena otroškemu občinstvu. Vse bolj se je torej utrjevala zavest o otroški posebnosti, svet otrok pa se je vse bolj ločeval od sveta odraslih tudi z vse daljšim obdobjem šolanja. To je poskrbelo za vse večji nadzor in disciplino nad odraščajočimi otroki. Aries kot misleca, ki je najbolj vplival na moderno občutje otroštva, izpostavi Rousseauja in njegovo filozofijo vzgoje, ki je negativna vzgoja – to pomeni, da je otroku treba čim dlje preprečevati dostop do družbenih razmerij in vsebin, ki jih je Rousseau videl kot pervertirane in sprijene.

Z besedami teoretika Jacka Zipesa, so pravljice postale zgled civiliziranosti. Najbolj slavno sta ljudske pravljice vsega »spornega« očistila brata Grimm v prvi polovici 19. stoletja, njune pravljice se prilagajajo takratni meščanski etiki in okusu. Dandanes njune pravljice imenujemo klasične pravljice, njune različice Rdeče kapice, Treh prašičkov, Sneguljčice in številnih drugih pa so mnogo bolj znane kot njihove ljudske predhodnice. Dolgo časa je veljalo celo prepričanje, da so pravljice bratov Grimm pravzaprav avtentični zapisi ljudskih pravljic.

Kljub tem moralističnim tendencam pa je povečano zanimanje za pravljice spodbudilo nastanek številnih literarnih del za otroke in mladino, ki niso bila zasnovana tako neposredno vzgojno. Odraščanje ni le usvajanje družbenih pravil, temveč je tudi spoznavanje in razvijanje svojega notranjega življenja. In predvsem v slednjem je njihov pomen prepoznal psihoanalitik Carl Gustav Jung, ki je v pravljicah odkrival simbole kolektivnega nezavednega, ki prehaja tako geografske kot tudi časovne omejitve, zato odkrivamo podobne motive v pravljicah z vsega sveta ter brez težav razumemo tudi tiste, ki izhajajo iz nam neznanega časa. Pravljice tematizirajo večna univerzalna človeška vprašanja o odraščanju, osamosvajanju od staršev in iskanju svoje poti, spolnem dozorevanju, samospoznanju in samouresničevanju ter nenazadnje o  smrti ter smislu končnega življenja. Tako nas pravljice nagovarjajo na zavedni in nezavedni ravni ter nam po obeh poteh predajajo življenjske nauke. Najbolj znamenito je to ubesedil psihoanalitik Bruno Bettelheim v delu Rabe čudežnega (1876), v katerem je pretežno analiziral pravljice, kot sta jih zapisala brata Grimm, ki jih je imel za avtentične zapise ljudskih pravljic. V njih je odkril številne podtalne seksualne in nasilne, otrokom neprimerne vsebine, vendar je kljub temu pravljice še vedno videl v funkciji vzgoje ter jih imel za ključne v obdobju odraščanja.

Naj poudarimo, da so se nauki v pravljicah skozi obdobja spreminjali. Gre za literarno obliko, ki je izredno sporočilna in hitro lahko zapade v moralizem. Za primer lahko pogledamo tri različne verzije pravljice Rdeča kapica – francosko ljudsko pravljico, verzijo, ki jo je zapisal Chales Perrault, in verzijo, ki sta jo zapisala brata Grimm. Kljub enakemu izhodišču – deklici, ki se odpravi na pot k babici in v gozdu sreča volka – imajo zgodbe različne razplete in različna sporočila. Vzrok za to so zunanji dejavniki, ki so partikularni, časovno in prostorsko pogojeni. Deklica v ljudski pravljici se volka ne boji in ga pretenta. V Perraultovi pravljici volk očitno predstavlja zapeljivca, deklica, ki se mu pusti zapeljati pa je za svoj prestopek kaznovana tako, da jo volk pokonča. V pravljici bratov Grimm pa je deklica rešena in se nauči, da mora vedno upoštevati materina navodila, ne skreniti s poti, in bo varna. Ljudska pravljica tako govori o opolnomočenju, samostojnosti, medtem ko pravljici Perraulta in bratov Grimm svarita pred pastmi odraslega življenja, vsaka na svoj način.

Lahko bi torej trdili, da so pravljice ideološke. Tudi pravljice, ki jih avtorice in avtorji pišejo danes, otrokom predajajo vrednote, ki jih najbolj spoštujemo v današnjem času. Vendar pa se pravljic poslužujejo tudi številne avtorice in avtorji, ko želijo neko ideološko misel subvertirati. Pravljice so tesno povezane z ideologijo, a jih zaradi tega še ne smemo odmisliti kot preseženih oblik pripovedi – tako kot jo imamo za utrjevanje norm in konvencij, je lahko pravljična forma uporabljena tudi kritično in subverzivno v številnih delih, namenjenih odraslemu občinstvu. Angleška avtorica Angela Carter je ta pristop v svoji vplivni zbirki The Bloody Chamber and Other Stories (1979), katere slovenski prevod še vedno pričakujemo, uporabila, da bi izpostavila družbeno pogojenost tradicionalnih spolnih vlog, ki se predstavljajo kot nekaj naravnega. V našem prostoru pa lahko izpostavimo dela Svetlane Makarovič, ki s pravljičnimi elementi na inovativen način prevprašuje probleme sedanje stvarnosti.

Otroška literatura je danes izredno raznoliko in razvejano področje, ki ni več namenjeno le vzgoji otrok, temveč tudi njihovi zabavi in prostemu času. Hans Christian Andersen je eden izmed prvih avtorjev, ki je začel pisati knjižne ali umetne pravljice, kot jih imenujemo. Te se ne navezujejo več direktno na ljudsko predlogo, ampak so zastavljene bolj svobodno in predstavljajo izvirno literarno umetnino. Takšne pravljice prevladujejo danes. Dela za otroke pogosto spremljajo ilustracije, ki besedilo dopolnjujejo. Znani so številni pari pisateljev in ilustratorjev, ki ustvarjajo prave umetnine, na primer pisateljica Anje Štefan in ilustratorka Jelke Reichman, katerih dela zaznamujejo in oblikujejo več generacij bralcev.

Branje je za otroke (in za odrasle) posebnega pomena ne samo z vidika vzgoje in učenja, skozi branje namreč postajamo tudi bolj empatični s tem, saj se vživljamo v različne literarne junake. Kot pravi Miha Kovač v svojem delu Berem, da se poberem (2021): »Z branjem otrokom pomagamo, da se razvijejo v misleča, čuteča in empatična bitja«. Na ta dan torej proslavimo otroško literaturo in njen pomen, saj le-ta ustvarja bralce prihodnosti in daje upanje za bolj sočutno prihodnost.