september 2019 - AirBeletrina
Intervju 26. 9. 2019

Radmila Lazić: Nikoli se nisem kesala, nikoli me ni bilo sram

“Moje prepričanje je, da se umetniki »rojevajo« iz negotovosti in prikrajšanosti v realnem življenju,” pravi Radmila Lazić. Fotografija: Matej Pušnik

Njena poezija je minsko polje, je zapisala kritika, sama pa je v nekem intervjuju povedala, da je metanje rokavice v obraz – literarnim konvencijam in normam, predsodkom okolja, dogmam, kanonu, vsakršni poslušnosti. Rojena je leta 1949 v Kruševcu, je avtorica 15 pesniških zbirk, osnovala in urejala je časopis ProFemina, uredila je antologijo sodobne srbske ženske poezije Mačke ne idu u raj. Njen angažma ni le feminističnen, temveč tudi protivojni in prodemokratičen. Teme, o katerih piše, so ženska izkušnja v patriarhalni družbi, ljubezen, tabuji vseh vrst, pesniška identiteta, nekoč pa se je v pesmih lotevala tudi politike.

V eni od svojih pesmi pravite: »Prepozno je, da bi svoje srce še kaj naučila.« Je to res?

Da, to je prvi stih pesmi Metafizika somraka. Pesem govori s pozicije skeptičnega, morda celo nihilističnega občutenja sveta, ki izgublja humanistične vrednote, ob katerih smo zrasli. Novonastali kontekst, v katerem sem tedaj živela, je vplival tudi na moje občutenje življenja, posebno emocionalnega, ki je naš najtaktilnejši senzor za vse, kar se dogaja okoli nas in v nas. »Življenje ni to, kar prečka polje«, kot je rekel Pasternak, še posebej če imate »bosonogo srce«, kot ga imam jaz.

Kakšno otroštvo ste imeli? V enem od svojih esejev ste zapisali, da ste bili vzgojeni v mamini melanholiji in očetovem iluzionizmu.

Moj oče je bil železničar in otroštvo sem preživela med stalnimi selitvami in prilagajanjem novim okoljem. To je bilo skromno življenje po železničarskih postajah in trgih Srbije. Živeli smo v patriarhalnem okolju, kjer so bile vloge samoumevne. Ko pa smo se pri mojih enajstih letih preselili v Beograd, se je zgodil »trk svetov«. Po spletu okoliščin smo prišli ravno v elitni del Beograda, kjer je živela rdeča buržoazija. Vse od tu naprej je romaneskna zgodba.

Psihološki portreti in diagnoze mojih staršev so nastali, ko sem odrasla in dozorela. Sicer pa je bilo moje podaljšano adolescentno obdobje zame precej frustrirajoče, ker sem kot otrok odrasla pod vrsto prepovedi in strahov staršev, ki so se bali, da se mi kot deklici »kaj ne zgodi«. Od tu tudi zahteva, da čim prej končam šolo, ki mi bo dala kruh. Mislim, da je ta stalna prikrajšanost v meni »rodila« pesnico, in to prav tega profila, kot ste mu priča. Moje prepričanje je, da se umetniki »rojevajo« iz negotovosti in prikrajšanosti v realnem življenju. Umetnost je nadomestek za vse vrste negotovosti bitja, ki teži k popolni svobodi.

Kruh ste si služili v zdravstvu, v prostem času pa ste pisali pesmi in se angažirali v kulturi. Je bilo težko živeti dvojno življenje?

V fizičnem smislu da, v psihološkem pa samo delno, saj mi je kot zaposleni osebi materialna neodvisnost dajala svobodo, da drugače in neobremenjeno pristopam k literarnim situacijam, v katerih so drugi ljudje najpogosteje morali sklepati kompromise, ugajati, paziti, kaj pišejo in govorijo, kako se obnašajo do literarnih veličin … Leta sem gradila jasno stališče v odnosu do literarnih in izvenliterarnih vprašanj in dogodkov, pri tem pa mi je bilo najvažnejše, da ohranim lastno integriteto. Po drugi strani pa sem se morala veliko več in dlje dokazovati na literarnem področju kot ostali, ker sem bila profesionalno iz drugega miljeja. Dolgo sem bila vsiljivec, preden so me končno vzeli za svojo … čeprav nikomur povsem ne pripadam.

Radmila Lazić podpisuje knjige na festivalu Dnevi poezije in vina. Fotografija: Matej Pušnik

V življenju ste se pogosto angažirali. Kateri od the angažmajev je bil še posebej uspešen?

Na svoje angažmaje ne gledam tako, nikoli jih nisem ocenjevala kot bolj ali manj uspešne. Bili so preprosto nujni glede na situacijo, v kateri sem se znašla in v kateri sem ponavadi reagirala instinktivno. Zgleda, da nisem zgrešila, ko sem izbirala strani. Nikoli se nisem kesala, nikoli me ni bilo sram.

Kje je po vašem mnenju patriarhat najmočnejši v družbi in na kakšen način se moramo soočiti z njim?

Mislim, da je najbolj izrazit in najbolj močan v družini. Boriti se za lastne oziroma ženske pravice znotraj družine je boleč proces, ki se nikoli ne zaključi, saj ste na primarno družino najbolj navezani. Odnosi v družini so pogosto nevidni za okolico in družbo kot celoto. Med štirimi stenami se pogosto dogajajo stvari, na katere družba ne reagira, ker nima dostopa, pa tudi ker nima senzibilnosti, s katero bi to zaznala. Zato imamo vse več družinskih tragedij in umorjenih žensk. In zakaj je temu tako – ker so ženske nehale molčati, moški pa hočejo, da molčijo, kot je povedala neka znana feministka.

V čem je lepota poezije?

Prav v odkrivanju lepote. Pa tudi resnice, ki nam sicer v življenju lahko pomaga.

Knjigo Radmile Lazić Brez anestezije lahko kupite tukaj.

Panorama 23. 9. 2019

Kuća-pos’o, pos’o-kuća?* (Dnevnik Feliksa Plohla, 3. del)

Eden od talentov Feliksa Plohla je tudi risanje.V Bihaču je risal grafite, v lokalu, kjer dela, pa je porisal tablo, ki vabi ljudi.

                                                                                                                                                                                                                             12. 9. 2019

Tretji del, o čem bom pisal? Kuća-pos’o, pos’o-kuća?* Dejansko, prav tako nekak zgleda. Ni prav ne vem kako zanimiva tema, a ne da? Pa se vseeno dogaja … Zadeva zaenkrat laufa v redu, čedalje boljše. Trenutno postopoma reklamiramo, ker se tudi sami še lovimo. Opazim že ogromen napredek, v manj kot enemu tednu. Prilagajamo zadeve, organiziramo se, poskušamo zadeve, kaj deluje in kaj ne. Priznam, prve burgerje sem imel tremo. »Kaj gre na Street burger?« »A je ta s karamelizirano čebulo ali brez?« Zdaj pa že gladko teče, kot po maslu, kot po žajfi, kot po olupku od banane… Čez en teden mi bo vmes, ko pečem burgerje, že dolgčas postalo, ker bom imel preveč časa; na koncu meseca mi parkiraj avtobus s fuzbalsko ekipo, trenerji in fiziotrapevti in bom vse pravočasno nafutral. Garantiram tudi, da bojo prišli nazaj, ker si bojo zapomnili plac.

Odlična atmosfera, utečena ekipa

Petelinček, a ne da? So zadeve, ki jih obvladam, in zadeve, ki jih ne; ta pa je ena od teh prvih. Samo se je treba malce ulaufat. Prva tri dni smo se zaletavali drug v drugega, orodje in  zadeve smo imeli vsepovsod; čeprav je atmosfera nasploh odlična, smo bili vsi malo pod stresom in smo se že malce kregali, vsak z vsakim in vsi kontra vsem.

»Pizda, kako to misliš, da si pozabu posolit burger? Pejt zdaj do njega, se opraviči, povej, da smo nekaj pozabili, pa ga prinesi nazaj in posoli.«

»Pa ne morem zdaj do njega, jebemti, poglej, ga je že zagriznil! Kaj mu ga bom, iz ust spulil?«

Priznam, sem tudi sebi že kakšnega pozabil posolit, ampak dejansko sploh niso slabi, posebej tisti s slanino. Vse ostalo je zadosti slano, tako da te »izvleče«, se ne opazi kaj dosti. Mogoče se sprašujete, zakaj nimamo mesa že pripravljenega in začinjenega? Obstaja več razlogov za to, ampak ne bi zdaj o tem; to bom prišparal za televizijo in oddajo Male tajne velikih majstora kuhinje**. (A ta oddaja sploh še obstaja? Televizijo zelo malo gledam, zaradi tega ker poneumlja folk. Raje imam internet in se poneumljam kar sam, z vsebinami, ki mi pašejo.)

Mestu Bihač dolžan 50 tisoč evrov za barvo

Vmes, ko ni dela, urejamo detajle. Včeraj sem risal tisto tablo, na kateri piše, da smo odprti. Kar vrnilo me je v preteklost, v moje grafiterske dneve v Bihaču. Za trenutek je bila ura dve zjutraj, imel sem kapuco na glavi, dva sta bila na straži zaradi policije, a zraven mene je stal kolega Wuky in kritično opazoval, kaj počnem. Midva sva bila ekipa in sva skupaj delala. Jaz sem vedno imel boljše slike, ampak se nisem mogel primerjati z njim glede fontov; »kradel« sem jih od njega, on pa jih je »kradel« iz filmov, kot so Beat Street, The King of New York, Colors in z ovitkov hip-hop plat. Ja, tisti, ki se spoznate, ste po imenih filmov ugotovili, da se res gre za old school*** – leta 1989 je bilo, ko sem začel poslušati hip-hop in risati po stenah. Mestu Bihač sem verjetno dolžan vsaj 50.000 evrov, za barvo, ki so jo porabili, da prepleskajo moje umetnine.

Sem pa porabil tudi ogromno svojih barv, da sem jih narisal, čeprav so bile večinoma donacije. Folk mi je kar od doma prinašal barve, ki so jih verjetno spizdili mlajšemu bratu, da lahko rišem naprej. Sem kar zadovoljen, vidim, da sem še zmeraj v formi, čeprav je od moje zadnje stene minilo kar dosti časa. Moram pa priznat, da so se pogoji risanja spremenil na boljše. Takrat sem v strahu pred policijo vedno gledal čez ramo in hitel, da bom čim prej končal. Zdaj pa rišem in mi vmes ponujajo hrano in pijačo, grem na cigaret in vzamem pavzo, kadarkoli mi zapaše, nikamor se mi ne mudi …

V peki hamburgerjev se je Plohl že tako izuril, da brez težav nahrani cel avtobus nogometašev, če je treba.

Porihtati finance, narediti milijone

Večinoma sem v službi ali doma, nikamor ne hodim, ni časa. Zadnjič sem bil pri prijatelju, sva enega spohala (reče se »enega«, dejansko pa jih nisva štela) in se malo pogovarjala, on the g. p.**** Rekel sem mu, da si moram malo porihtati finance. Ko rečem, »porihtati finance«, pri tem ne mislim »plačati pufe«, to sem že. Res je, še nekaj sem dolžan DURS-u/FURS-u, pa še sanja se mi ne, za kaj je to, ampak ni taka reč, drobiž – sto evrov tu, sto evrov tam – to je zame dokaj porihtano. Ko rečem »porihtati finance«, mislim »narediti milijone«. Ko rečem »milijone«, ni nujno, da je to sto milijonov; je pa nujno, da so to milijoni, v množini. En milijon je danes nič in tiste z milijonom štejem kot »proletariat višje klase«.

Ko rečem »v množini«, množino štejem od dva milijona naprej. Dvojino sicer uporabljam, a to je zame eksotična anomalija slovenskega jezika. Ko se gre za moj keš, nočem nobenih anomalij. Se pravi, pucam na dva milijona ali več, to je moja tarča. Z dva milijona že zelo lepo živiš, če se ne preseravaš. Pri tem je treba poudariti, da morajo biti moji milijoni vsaj napol legalni.

Velik ljudi, ki pristanejo v zaporu, si obljubi – nikoli več. Jaz sem glede tega bolj realističen, ker vsakemu se lahko zgodi, da pristane v zaporu. Konec konca, ljudje po navadi ne grejo v zapor planski in načrtovano. Jaz si nisem obljubil »nikoli več«, ampak sem si obljubil, da bom naslednjič sedel zaradi keša, ne zaradi tega, ker sem streljal na folk. Ampak, jaz sem svoj white collar crime***** že zamudil. Recimo, da naredim nekaj nezakonitega, zaslužim deset milijonov in za to dobim deset let. Ko pridem ven, bom imel deset milijonov in bom star 56 let. Kaj bom potem z milijoni? Lahko si kupim ful lepo krsto iz mahagonija, z ročaji iz slonove kosti, ful lepo parcelo na Žalah in čakam …

Razlagam tole frendu, on me zadeto gleda, kot da sem padel z lune, in se verjetno sprašuje, kok sem šele jaz zadet. »Kok si zaslužil od knjige?« me vpraša in mu rečem. Razmišlja o tem in se matra z matematiko. Da matematika ni njegova zadeva, se opazi tudi takrat, ko ni zadet. »Kaj boš pol? Napisal 250.000 knjig?«

V lovu za idejo

Dokaj legitimno vprašanje in moram priznati, da na to še zmeraj nimam pravega odgovora. Imam načrte, ampak ti ne sežejo do tistih milijonov, o katerih sanjam. Zaenkrat načrtujem naprej, premišljujem, ker nisem zadovoljen – še zmeraj sem lačen in ta lakota me žene naprej, ker po lastni presoji mislim, da si v svojem življenju zaslužim nekaj milijončkov. Če ima kdo idejo, kako naj oplodim svoj denar in malce več zaslužim, naj se kar oglasi, za to mu bom zelo hvaležen. Ko rečem »zelo hvaležen«, mislim prav to – zelo hvaležen. Ljudje, ki imajo milijone, lahko svojo hvaležnost pokažejo na zelo zanimive načine.

Zakaj potrebujem tolk denarja? Dejansko ga v bistvu niti ne potrebujem, to je bolj hobi, lahko mi rečete »zbiratelj«. Ljudje zbirajo različne zadeve: znamke, nalepke, umetnine, avte … Mene zanima denar, lepše se počutim, ko ga imam, ker sem bil tolikokrat brez. Pa še baby-mama pritiska name, da ji tokrat kupim poročni prstan od 2 karata. Če bo poroka res šla skozi, ga bo mogoče dobila za desetletnico poroke. Zaenkrat lahko dobi tisto, kar si je zaslužila – čebulni prstan iz Burger Kinga. Zakaj?I don’t trust these bitches, ’cause they out for the ritches. Put that bitch in position, and find that ho wishing.

 

*Kuća-pos’o, pos’o-kuća – Hiša-služba, služba-hiša (znani mega-hit Ekrema Jevriča)

**Male tajne velikih majstora kuhinje – Majhne skrivnosti velikih mojstrov kuhinje (oddaja, ki so jo pred leti vrteli na HTV)

***Old school – stara šola

****On the g. p. (general purposes) – na splošno

*****White collar crime – privredni kriminal

******I don’t trust these bitches, ’cause they out for the ritches. Put that bitch in position, and find that ho wishing – Ne verjamem tem ženskam, ker jih zanima samo denar, daj jo v takšno pozicijo in bo začela dobivat ideje.

 Knjigo Feliksa Plohla Vsi moji grehi lahko kupite tukaj

 

Kolumna 20. 9. 2019

Moje življenje s knjigami

Fotografija: Pexels

Moj odnos s knjigami nikoli ni bil ravno enostaven. Prvo, česar se spomnim, je, da sem jih resno sovražila. Moja nezrela mama, takrat še študentka, je izklapljala svet okrog sebe tako, da je bežala v branje. To je bila resna bitka, kričeča jaz proti neskončnim tihim papirnatim svetovom. Ena najinih rednih destinacij je bila mala knjižnica nad prostori krajevne skupnosti. Omara zraven vhoda je imela spodnji dve polici otroških knjig. Mama me je pustila ždeti na tleh pred to omaro in izginila v labirintu knjižnice. Spomnim se neskončnega čakanja in dolgčasa med vedno istimi knjigami, od katerih jih je imelo vsaj petnajst v imenu Tita. Od tu je šlo samo na slabše.

Na začetku osnovne šole nas je končno in uradno zapustil moj oče. Razložila sta mi, da to nima zveze z mano, da ima mene še vedno rad, da se nič ne bo spremenilo. Da bi to dokazal, je občasno hodil na večerne obiske in mi bral pred spanjem. Oče je imel načrt, kako pri otroku spodbuditi ljubezen do branja. Ideja je bila naslednja: pride k nam na obisk in mi bere svojo najljubšo otroško knjigo, večinoma Julesa Verna, in ko pride do najbolj razburljivega dela, neha brati in odide. To naj bi pri meni vzbudilo radovednost in me motiviralo, da z branjem nadaljujem sama. V resnici pa mi je povzročil travmo, branje in Verna sem povezala z njegovimi odhodi in zapuščanjem in ju zasovražila.

Da bi bila stvar še bolj nemogoča, sem v prvem razredu dobila učiteljico, ki je bila tik pred pokojem. To so bili časi, ko so učiteljice še cukale otroke za lase, jih ustrahovale in javno sramotile. Iz nekega razloga je bila ta učiteljica prepričana, da sem jaz vzor pridnega otroka, ki veliko bere. Zaradi tistega Verna ali ker sem imela ogromna očala z okvirji v stilu Woodyja Allena in dioptrijo +8. Vedno me je dajala za zgled, ko je poniževala druge otroke. Tako da ni bilo treba, da me cuka ona, cukali so me sošolci. Nikoli pa ni dejansko preverila, če resnično znam brati. In tako sem se do tretjega razreda trudila skriti, kako slabo berem in se učila vse na pamet.

Večino časa tekom osnovne šole sem bila sama doma. Moj prvi najboljši prijatelj je bil šolski izobraževalni program. Potem sem odkrila šolsko knjižnico. Bila je precej boljša od tiste nad krajevno skupnostjo. Ampak nisem vedela, kaj naj berem. Knjižničarki ni padlo na pamet, da bi prekinila, karkoli je že počela in se ukvarjala z mano. Zelo sem si želela, da bi imela koga, ki bi mi povedal, katere knjige so razburljive. Moj oče mi je po Julesu Vernu priporočil še Otok zakladov, Toma Sawyerja, Družbo Pere Kvržice in Karla Maya – s tem je bilo njegovega poznavanja mladinske literature bolj ali manj konec. Mama mi je za konec šolskega leta kupila komplet šolske lektire, da se zabavam čez poletje.

Ko sem končno odkrila branje, je težava postalo spanje. Z baterijo sem se skrivala pod odejo, da sem lahko do konca prebrala še eno poglavje Old Sheterhanda. Na žalost je imela moja soba, tako kot v vseh socialističnih blokih, okno nad vrati in skozi to okno se je videla luč. Tako je zadnji del Vinetouja neko noč letel skozi okno – mama me je ujela, kako berem po polnoči. Knjigo sem sicer zjutraj pobrala in pod prisilo vrnila v knjižnico. Nikoli pa nisem izvedela, kako je umrl Vinetou.

Potem je prišlo uporniško obdobje. Vpisala sem se v eksperimentalno matematično gimnazijo in kot pravi upornik sem med predavanji iz analize z algebro pod klopjo brala Idiota Dostojevskega. V tem obdobju sem spoznala svojo najboljšo prijateljico. Takrat je prebrala eno knjigo na dan. Večino teh knjig je kradla. Ne samo v knjigarnah, ampak tudi iz knjižnic. Kakih dvajset let pozneje jih je na skrivaj vračala v različne knjižnice. Ko mi je to priznala, sem si predstavljala, kaj bo naredila, če jo kdo ujame s polnim nahrbtnikom ukradenih knjig, ki jih vrača? Je sploh treba povedati, da je danes prevajalka?

Med študijem sem se pod prisilo sistematično lotila branja klasičnih dramskih del. Še danes jih ne znam brati. Da razumem, kaj piše v drami, si moram vse predstavljati, kar je tako, kot da bi v glavi zrežirala predstavo. Branje dramskih del je noro naporno. Vsakič, ko me kdo prosi, naj preberem njegovo dramo, me spravi v noro stisko. Ker vem, da bo trajalo v neskončnost in da bom velikokrat koga užalila, ker drame sploh ne bom prebrala.

V našem miniaturnem, 33 kvadratov velikem stanovanju v Beogradu, je obstajala nesorazmerno velika omara s knjigami. Tako sem razumela, da mora imeti vsak človek, ki da kaj nase, doma čim več knjig. Na tej točki moram povedati, da govorim še o obdobju pred internetom, e-knjigami, spletnim knjigarnam in kindli. Obdobju, v katerem si moral zato, da si dobil kako informacijo, odpreti knjigo. Obdobje pred minimalizmom in nasveti, kako živeti s samo sto predmeti, ko je bilo treba knjigo, ko si jo prebral, pobožati in se od nje posloviti. V katerem je obstajal poklic prodajalca knjig od vrat do vrat. In vse dnevne sobe so izgledale enako: omara iz rjavega opaža, bife in dve polici za zlate, zelene in rdeče enciklopedije, ki so se kupovale na metre. Zdaj to obdobje duhovito kličejo »obdobje zadnje nedolžnosti«.

In tako sem začela kopičiti knjige. V Beogradu sem jih kupovala na cestah, ko so jih ljudje med krizo prodajali za drobiž. V tujini sem hodila na ekskurzije v second hand knjigarne. Potem sem te knjige selila iz stanovanja v stanovanje, iz države v državo. Nikoli nisem vseh prebrala. Umberto Eco je imel ogromno osebno knjižnico in je trdil, da so te knjige njegovo orodje za delo. In jaz sem se tega držala. Zdelo se mi je, da če imam knjige v bližini, bom bolj pametna, bom delala boljše predstave. Da je vse to znanje malo tudi moje. Da so ljudje, ki pišejo te knjige, del mojega življenja.

Že veliko let sem slaba bralka. Berem projektno. Ko se pojavi kakšna tema, o kateri delam predstavo, si navlečem knjige v zvezi z njo. In sem neskončno srečna, ko jih lahko kar nekaj najdem že na svojih policah. Ampak se mi zdi, da vse manj zares berem – brez razloga, iz užitka. Samo zato, da bi brala. Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje preležala celo noč v postelji in do jutra brala neko knjigo. V resni nevarnosti sem, da postanem ena od tistih, ki raje pišejo kot berejo. Po drugi strani sem se končno naučila brati na glas. Skupaj s svojimi otroki sem začela še enkrat vse od začetka. Predelala sem vso slovensko otroško literaturo, ki je bila meni večinoma neznana. Razvila sem strast do slikanic in ilustracij. Otroka sem prepričala, da je nemogoče zaspati, preden ti nekdo nekaj časa bere. In te seanse jemljem zelo resno. Enkrat sem se z avtom vračala domov in zamujala na naše večerno branje, klicala sem domov, naj začnejo brez mene in da bom poslušala po telefonu. Ko sem brala Brata Levjesrčna Astrid Lingren, sem tako jokala, da nisem mogla nadaljevati branja in sem otroka čisto prestrašila. Stoično berem 45 nadaljevanj Lova na pošasti, kljub temu da mi je že pri šestem nadaljevanju na smrt dolgčas. Nisem dovolila, da gledata Harryja Potterja in Narnijo, dokler skupaj ne preberemo knjig. In branje Narnije na glas traja. Ko so delali govorno vajo, nisem podlegla temu, da najdemo material na Googlu, ampak sem ju odvlekla v knjižnico.

Ko vidim, da v šoli obdelujejo neko temo, izvlečem knjige, ki se s tem ukvarjajo, in jih pozabim na tleh ali na mizi v dnevni sobi. Prepričana sem, in za to vedno najdem kako strokovno mnenje, ki me podpre, da morata imeti knjige okrog sebe, zato sem jim uredila posebno omaro, namenjeno samo otroškim knjigam. Seveda je nemogoče vse te knjige kar kupiti. Da pridem do njih, uporabim vse trike: jih podtikam na božičkov seznam, kupujem v antikvariatih in klubih, nosim iz Srbije, naročam prek interneta, včasih kompenziram kako delo za knjige. Za darila jima kupujem knjige, moja mama jima kupuje knjige in moj oče jima kupuje knjige, druga babi in dedi jima kupujeta knjige. In ko bi raje imela kakšno trendi igračo, poskušamo vseeno ostati pri knjigah. Kar precejšen napor je dandanes vztrajati pri knjigah.

Ampak uživam v tem, ko gledam, kako se jima prvič nekaj dogaja. Noro me je strah, da bosta zdaj-zdaj sama začela brati tudi kompleksnejše knjige in me bosta odpikala. Da bosta odkrila svobodo, ki ti jo prinese tiho branje. In si govorim, »samo še Harryja Potterja preberem do konca, potem ju pa pustim, da bereta sama«. 

Gabriela Babnik Gabriela Babnik
Podkast 18. 9. 2019
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 25 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Gabrielo Babnik

»Pomembno mi je, da grem v Zahodno Afriko, v puščavo, da občutim veter, pesek, da se mi posušijo ustnice.« Z Gabrielo Babnik smo v prvem izvoda podkasta potovali po straneh njenega zadnjega romana Tri smrti.

Trije pisarniški stoli, ena miza, trije otroci v sosednji sobi, trije kozarci z vodo pred nami. Včasih za sprehod po najbolj oddaljenih krajih tega sveta ne rabiš nič drugega. Prtljago smo pustile doma, letalskih kart niti nismo kupile, naši potni listi so ostali v predalu.

S pisateljico Gabrielo Babnik v prvem AirBeletrininemu podkastu potujemo po straneh njenega zadnjega romana Tri smrti. Za nekaj časa smo odšle do Burkine Faso in Ouagadougouja, pa do Malija in Bamakoja, naredile še par postankov v Franciji in v Ljubljani in spet pripotovale nazaj.  Spotoma smo zašle tudi v njeno pisateljsko delavnico, se ustavile ob osrednjih osebah in preverile, kako se v romanu prepletajo teme o migracijah, novinarstvu in prekarnem delu …

Prisluhnite podkastu:

Tri smrti je sicer peti roman pisateljice, prevajalke in literarne kritičarke Gabriele Babnik. Prvi, Koža iz bombaža, je postal najboljši prvenec, drugi, V visoki travi, je bil nominiran za nagrado kresnik, tretji Sušna doba je prejel nagrado Evropske unije za literaturo in ga lahko preberete tudi v angleškem prevodu … Ob branju vseh pa se potapljate v svetove, ki se razpirajo predvsem med afriškimi deželami in Ljubljano. Enako velja tudi za zadnjega: Tri smrti.

Knjigo Tri smrti Gabriele Babnik lahko kupite tukaj.

Strašno hudi

AirBeletrina

Panorama 16. 9. 2019
Čas branja
Čas branja: 0 min

Bil bi drevo, ki čaka, da ga posekajo in spremenijo v knjigo

Maarten Inghels se sprašuje, kam lahko gre poezija v svetu, kjer je več pesnikov kot bralcev. Fotografija: Matej Pušnik

Za belgijskega pesnika Maartena Inghelsa (1988) je poezija vse prej kot mrtva črka na papirju. Kot je pokazal s svojimi projekti, je poezija zanj živa komunikacija in v vsakdanjem življenju uporabna zadeva. Leta 2009 je po zgledu mest Groningen in Amsterdam v rodnem Antwerpnu začel s projektom Osamljeni pogreb, katerega namen je nuditi dostojno slovo vsem tistim prebivalcem mesta, ki nimajo prijateljev in svojcev. Tako se na pogrebih ljudi z družbenega roba, ki so bili iz tega ali onega razloga popolnoma osamljeni in pozabljeni (klateži, narkomani, imigranti, samomorilci, žrtve zločinov …) poleg krste, uradne osebe in rož znajde tudi pesnik s pesmijo, napisano posebej za to priložnost. Letos je Maarten Inghels v okviru festivala Dnevi poezije in vina gostoval v Sloveniji.

Kako se je začelo vaše potovanje v poezijo?

Star sem bil 13 let, ko sem v dar dobil zbirko poezije. Eno od pesmi, ki mi je bila všeč, sem prepisal in nato napisal še svojo pesem. Tako se je vse skupaj začelo.

Med letoma 2016 in 2018 ste bili uradni pesnik mesta Antwerpen. Ali je običajno, da ta naziv podelijo tako mlademu pesniku?

Zelo vesel sem, da mi je mestni komite dal to vlogo. Res sem jo dobil že pri 27-ih letih in tako postal najmlajši pesnik v zgodovini mesta, ki mu je doslej pripadla ta čast. Naloga mestnega pesnika je, da napiše 12 pesmi in jih na kreativen način predstavi prebivalcem.

Ali lahko opišete nekaj svojih projektov, ki ste jih izvedli v tem času?

Ena od pesmi nosi naslov Temna stran misli, napisal sem jo za svetovni dan mentalnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra. V pesmi sem naštel svoje največje strahove in najtemnejše misli. Potem sem poslal zvočni posnetek pesmi preko radijskega satelita na luno in radijski amaterji z vsega sveta so odbit signal prestregli.  Zemlja-Mesec-Zemlja (E. M. E) je metoda, ki jo radioamaterji uporabljajo, da s pomočjo neravne lunine površine ustvarjajo povezave po vsem svetu. Rezultat, ki ga lahko najdete natej povezavi https://www.youtube.com/watch?v=AQi75zLIrTI&t=1s,  zveni, kot da sem bil na Marsu. Ta čudaška pesem je verjetno dobra metafora za mojo poezijo.

Navdih za pesem Javna raziskava, tudi v okviru tega projekta, sem dobil iz Proustovega vprašalnika, ki vsebuje 35 vprašanj o osebnosti. Moja pesem se ukvarja tudi z vašimi sanjami in občutki. Vsebuje priročen obrazec, ki ga izpolnite, jaz pa nato vaše odgovore analiziram z vso potrebno diskretnostjo. Tako pesem sproži dialog. Poezija je res posebna komunikacija, kajne? Prvotno sem na nizozemsko verzijo vprašalnika dobil okoli 100 odgovorov. V odgovor na odgovore sem napisal pesem z naslovom Lakota. Mnogi ljudje so namreč govorili o praznini in hrepenenju po smislu.

Za neko pesem pa sem poiskal nekaj ljudi, ki bi si vtetovirali po eno vrstico. Javilo se jih je kar 600. Naslov pesmi sem vtetoviral vase. Ti ljudje sedaj utelešamo to pesem in ostajamo povezani za vse življenje. Smo klub povezanih tujcev.

Projekt Osamljeni pogreb je izjemna ideja. Od kje je prišla in kako je projekt rasel?

Osamljeni pogreb je literarni in družbeni projekt, ki omogoča, da imajo pesniki govor na pogrebih tistih ljudi, ki so umrli brez sorodnikov in prijateljev. Da govorijo na pogrebih, kjer jih nihče ne posluša. Govorijo v veter: najbolj neuporabno in potrebno dejanje obenem. Projekt Osamljeni pogreb si je zamislil Bart F. M. Droog v Groningenu. Po zaslugi F. Starika je projekt dosegel zrelost in se razširil v Amsterdam, Haag, Rotterdam in druga nizozemska mesta. Leta 2009 sem projekt začel tudi v Belgiji in se skozi leta udeležil več kot 100 osamljenih pogrebov v Anwerpnu. Sedaj projekt poteka tudi v Švici. Verjetno bodo osamljene pogrebe kmalu začeli prirejati tudi v drugih državah.

Tisti, ki organiziramo Osamljeni pogreb, smo prepričani, da nihče ne sme kar izginiti brez zadnjih besed. Gre za zadnji pozdrav ljudem, ki so za časa življenja doživeli družbeno izključitev in jih pokopljejo brez prijateljev in družine. Vse, kar ostane zanje, so krsta, rože in pesem.

Osamljeni pogreb je eden od projektov, v katerem sodeluje Inghels. Fotografija: Matej Pušnik

Vaša pesem Potovanje okrog sveta v štiriinštiridesetih dneh nas sooči z belo krsto in praznino. Je bila ta pesem napisana za ta projekt?

Da. Pesem je bila napisana za dojenčka Jaysona, ki so ga starši pustili v bolnišnici v Antwerpnu. Bili so iz Vzhodne Evrope, za sabo so pustili naslov v Italiji, dojenček je bil rojen v Parizu. Najverjetneje so bili na begu in se zato niso udeležili njegovega pogreba. Gre za tipično zgodbo današnjega časa.

V pesmi Večer po moji smrti, ki je bila prevedena v slovenščino, s humorjem govorite o smrti. Je to vaš način spoprijateljevanja s smrtjo?

Ta pesem govori o fantazijski družbi, v kateri živijo uradni dvojniki Maartena Inghelsa, ki prevzemajo moje življenje. Najbolj pa sovpadajo z mojo željo, da bi izginil, se skril, ne obstajal. Ta serija pesmi je groteskna in polna absurdnega humorja. Nekakšen belgijski nadrealizem.

V pesmi Ars poetica se vse združi v poeziji. Je to to –  je vaš svet poezija in ne obratno (poezija je v vašem svetu)? 

Kako se lahko poezija ponovno poveže z realnim življenjem? In obratno? Mislim, da se to sprašujem v pesmi. Ne verjamem, da je vse poezija, se pa sprašujem, kam lahko gre poezija v svetu, kjer je več pesnikov kot bralcev. Zadnje čase se tudi sprašujem, kako je poezija lahko tudi dejanje oziroma kako lahko izvira iz akcije. Recimo za pesem o reki Scheldt sem prehodil 265 kilometrov od njenega izvira do izlitja v 11 dneh. O tem sem napisal dolgo dokumentarno pesem z naslovom Sledim reki, sem reka. Moje delo je v zadnjih letih postalo bolj konceptualno in včasih izvira iz podob ali dejanj. Moja zadnja knjiga poezije Stik je kombinacija poezije in vizualne umetnosti.

Če bi lahko pritisnili tipko Reset in bi se vse na svetu spremenilo po vaših željah, kako bi bilo?

Bil bi drevo v gozdu, čakal bi, da bi bil izbran, da bi me posekali in spremenili v knjigo. Upam, da bi bil dobra knjiga.

 

Refleksija 15. 9. 2019

Ali morajo imeti zaposlene ženske slabo vest?

Fotografija: Daria Obymaha/ Pexels

Uspavanka francoske avtorice Leïle Slimani na prvi pogled deluje kot triler, saj se začne z umorom – varuška Louise, ki dela za Myriam in Paula, karierno uspešen par, v navalu besa umori oba njuna otroka, dečka in deklico –, vendar pa se sčasoma pokaže, da gre bolj za družbeni roman, ki se ukvarja predvsem s problematiko zaposlenih mater in odnosom družbe do njih. Pri nas je sicer delovna aktivnost mater zelo visoka (po podatkih Eurostata za leto 2017 se je Slovenija uvrstila med prve tri države članice EU), podobno je tudi v Franciji, še vedno pa sta prisotni razlika v plačilu in seveda družbena stigmatizacija, sploh v primerjavi z očeti, zato tematika ostaja aktualna in dobrodošlo je, da se o njej govori v sodobni literaturi, a ne samo to, pomembno je, na kakšen način se govori, in tu Uspavanka na nekaj mestih vseeno zataji.

Moški so pohvaljeni, če prispevajo gospodinjski minimum

Skupno vsem ženskam v romanu, pa tudi sicer v družbi, je zagotovo slaba vest, ki je je res na pretek. Pa ne samo pri zaposlenih materah, ki se obotavljajo pri odhodu v službo in se predolgo poslavljajo od otrok, kot se to dogaja pri materah, za katere dela Louise, ampak tudi na drugi strani, pri ženskah, ki nimajo kariere, saj se počutijo, da bi morale iz sebe narediti nekaj več. Dokler je ta odločitev osebna, ni z nobeno od njiju narobe popolnoma nič, problem pa je, da se je v to skrajno intimno odločitev vpletla družba, ki narekuje smernice in se zgraža – tako nad enimi kot nad drugimi. To je najbolj jasno, če pogledamo moške, ki jih nihče ne obtožuje, če dajejo prednost karieri, kaj šele, če jo samo imajo, so pa po drugi strani pogosto pohvaljeni, če prispevajo gospodinjski minimum. Prav tak odnos izpiše Slimani med Myriam in njenim možem in na tej točki zadene v polno:  »Mož ji pogosto govori, da preveč dela, in to jo spravlja v bes. Sam je zaradi njenega odziva užaljen in igra na karto dobrohotnosti. Izgovarja se, da ga skrbi za njeno zdravje, da se boji, da jo Pascal izkorišča. Myriam se trudi, da ne bi mislila na otroka in da je ne bi peklili občutki krivde.«

Ona je na udaru, on pa ne

Tudi okolica jo dojema kot nekakšen prototip slabe matere. Sodelavci se po službi nočejo družiti z njo in jo opozarjajo, naj se raje čim prej vrne domov k otrokoma, tašča ji očita, da sta otroka zapostavljena in zato večkrat bolna, vzgojiteljica pa se nasploh zgraža nad ambicioznimi  starši, ki si ne vzamejo časa za svojega otroka. Še huje pa je, ko se po umoru Myriam znajde na sodišču, kjer dobi prav nizkotne udarce; okličejo jo za odsotno mater, zaslepljeno od ambicioznosti, brezbrižno in sebično – spet je na udaru samo ona, njen mož pa ne.

Poleg Myriam pa je v knjigi še ena pomembna zaposlena ženska, in sicer varuška Louise. Tudi ona je namreč mati, a je vsaj v knjigi nihče zares ne izzove glede tega, ker pač velja za odlično varuško, in celo sama se zgraža nad vsemi t. i. slabim materami, s katerimi pride v stik. Ko pa preberemo poglavje s perspektive njene hčere Stéphanie, se izkaže, da jo je zapostavljala in bila sama tista pregovorna ignorantska mati – očitno v veliki meri, saj je Stéphanie na neki točki pač pobegnila od doma in se nikoli več vrnila, Lousie pa se tudi ni potrudila z iskanjem. Bolj kot sam problem zaposlenosti mater se tu pokaže neka druga lastnost obeh ženskih likov, in sicer, da že v prvi vrsti ne bi smeli imeti otrok. Tu lahko potegnemo vzporednico s knjigo Lionel Shriver Pogovoriti se morava o Kevinu, kjer spremljamo naveličano in sebično mamo, ki vsako sekundo obžaluje, da je mama. Vendar pa je Shriver mojstrica psiholoških profilov, in to dejstvo privede do skrajnosti, zaradi česar je zgodba o Kevinu pretresljiva in kompleksna, Slimani pa se tega očitno ne zaveda.

Leïla Slimani je francosko-maroška pisateljica, ki je za svoj roman Uspavanka leta 2016 dobila nagrado Goncourt. Podlaga za nastanek romana je bil umor dveh otrok, ki ga je zagrešila varuška v New Yorku leta 2012. Fotografija: Wikipedija

Srečni šele, ko ne bomo potrebovali drug drugega

Nekako ne prepozna, da bi se Myriam enako odzivala tudi v primeru, če bi ostajala doma – tako kot druge vzorne mamice, na primer njena prijateljica Emma, ki portrete sebe in svojih otrok med neštetimi zanimivimi dejavnostmi dnevno objavlja na družabnih omrežjih. Myriam ni tako čemerna in nezadovoljna zaradi same družbene situacije, ki jo graja in obsoja zaradi njenih odločitev, ampak zaradi svoje materinske vloge, ki se ji očitno zdi breme. Na neki točki celo ugotovi, da bodo srečni šele takrat, »ko ne bomo več potrebovali drug drugega. Ko bomo lahko živeli svoje življenje, življenje, ki pripada nam in nima nobene zveze z drugimi. Ko bomo svobodni.« Tudi Louise ne bi smela biti mati, sprehod skozi njene misli o lastni hčeri je prav grozljiv: »Stéphanie bi bila prav lahko mrtva. Včasih Louise premišljuje o tem. Lahko bi ji preprečila, da bi živela. […] Če bi jo odstranila, bi ji bila družba danes nemara celo hvaležna. S svojim dejanjem bi izkazala čut za državljansko dolžnost, bistovidnost.« Namesto tega pa si je deklica »izsilila pot v njeno življenje, kopala je po njej, jo raztegovala, ji cefrala mladost«.

 Preveč skrajno, da bi lahko verjeli

Odnos med Myriam in Louise je sicer res namenjen temu, da bi pokazal, kaj vse morajo zaposlene matere požreti in potrpeti, vendar gre preveč v skrajnost, da bi mu še lahko verjeli. Myriam je na začetku res zadržana, potem pa ji vedno bolj prepušča skrb za otroka in celo gospodinjstvo, družina jo vzame celo s sabo na počitnice, in nič čudnega ni, da pride do zloma. Toda namesto da bi Slimani pokazala, kako obremenjene so matere, ki hkrati delajo kariero, Myriam nameni grozovito usodo. Ker povrh vsega avtorica še hiti z razpletom, umanjka tudi prava motivacija in knjiga izzveni v čudnem tonu. Kot da si je Myriam kot primer delovne ženske zaslužila kazen, ker je bila premalo časa z otroki, ker se je preveč prepustila pomoči. Je s tem Uspavanka kaj boljša od sistema ali mu samo pritrjuje?

Edino, kar Uspavanki v zvezi s to tematiko res uspe, je, da (sicer mimobežno in med vrsticami, mogoče celo nenamerno) pokaže: če si ženska, boš pač ne glede na vse svoje odločitve obsojana. Če se ženske sploh ne odločijo za otroke, potem niso izpolnile svoje materinske vloge in niso postale »prave ženske«; če imajo otroke, a jih dajo v varstvo, jih zapostavljajo in so slabe matere; če imajo otroke in se ukvarjajo samo z njimi, so neuspešne; če so zaposlene, a zanosijo, so neodgovorne. Zakaj bi se potem sploh še ozirale na to, kaj si misli družba, če pa je v nobenem primeru ne moremo zadovoljiti in utišati? Skrajni čas, da se poslovimo od slabe vesti.

Leïla Slimani, Uspavanka. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019. 196 str., 29,99 €. Prevedla Saša Jerele.

Panorama 13. 9. 2019

Spet pred oltar? (Dnevnik Feliksa Plohla, 2. del)

                                                                                                              4. 9. 2019

Video klepet Feliksa Plohla z baby-mamo.

Več štorij kot Šeherzada? To vsekakor drži! Ampak vseeno me je malo skrbelo. Kaj če bo september en zelo dolgočasen mesec in kaj če se nič takega ne bo dogajalo, o čemer bi lahko pisal? Ne v mojemu življenju, meni se pač dogaja … Ampak bomo pol malo več o tem.

Mešani občutki

Kot sem obljubil, tokrat bom malo več o knjigah. Glede odziva na mojo knjigo – občutki so mešani. Po eni strani sem vedno verjel vase in vedel, da sem zmožen sestaviti dokaj v redu zadevico, po drugi strani pa niti slučajno nisem pričakoval takšnega odziva. Zgleda, da je velik folka že prebralo mojo knjigo in da jim je večinoma všeč. Seveda, videl sem tudi negativne komentarje, na katere se ne oziram preveč, saj se bolj ubadajo z mano kot pa s knjigo. Večinoma jih pišejo tisti, ki knjige niso niti prebrali. Trip this* – komentirajo me tisti, ki jih (sreča moja!) niti ne poznam (ker takšnih se izogibam). Oni mene poznajo, vejo vse o meni. Mislim, piše na Googlu, a ne da?

Komentar moje sestrične, tiste, ki jo imam od vseh rojakov najmanj rad (pravzaprav je sploh ne maram in ona mene tudi ne): »Ah, imel je preveč časa, tam v zaporu. Nič pametnega za delati, pa je kar knjigo napisal.« Obljubil sem ji eno kopijo, takrat, ko se bo naučila vseh črk. Niti slučajno se nimam za intelektualca, ampak ne bom dovolil, da me prizadene kritika nekoga s (slabimi) šestimi razredi osnovne šole.

Drugi del grehov

Pišem naprej. Končujem drugi del grehov, trenutno sem pri tem ropu v Avstriji. Zgodba je tako smešna, da bi bilo res škoda, če je ne bi napisal. Od prvega dela je namreč ostalo veliko materiala, ki samo zaradi prostora ni prišel v prvi del Grehov, tako da bi bilo škoda, če še teh ne bi objavili.

Poleg tega pišem malo tiste svoje »vesoljske majmunčke«, ZF roman, ki me kar malce spominja na Bobre, rišem naslovnico za prvo angleško knjigo in delam načrt za naslednji roman, ki bi bil fikcija in bi obdeloval življenje prostitutke. Zadnja verzija načrta – obdeloval bi življenja treh ali štirih različnih prostitutk; različne življenjske štorije, z različnimi začetki in podobnim koncem. Veliki izziv zame je to, da bojo vsi glavni liki ženske. Skrbi me, če jih bom realistično opisal, ker ženske razmišljajo zelo, zelo drugače kot mi, moški. Lahko samo domnevamo, da vemo, kaj se dogaja v ženski glavi. Posebej, če se gre za nekatere ženske …

Spet noro zaljubljena

Zdaj se bom vrnil na začetek, na ta del, da se meni ves čas nekaj dogaja. Recimo, da bom ta dogodek tudi uvrstil v kategorijo »odzivi na knjigo«. Prvo knjigo Vsi moji grehi ste prebrali, trenutno končujem »še mal grehov«, za tretji del »grehov«, za katerega trenutno še nimam naslova, pa pravkar nabiram material. Namreč, potem ko je bila dve leti jezna name in me je blokirala na vseh družbenih omrežjih, ki trenutno obstajajo, je moja baby-mama prebrala nekaj intervjujev na spletu, veliko uporabljala Google Translate, videla nekaj slik in se (spet) noro zljubila vame. Spet me je zasnubila in hoče, da se še enkrat poročiva. Hmm … A ni to malce prezgodaj? Saj se nisva niti ločila do konca …

Malekia z malim Jonathanom.

O čem jaz to? Namreč, gospodična baby-mama se je od mene ločila v Los Angelesu leta 2011. Takrat mi je pošiljala ene papirje in kaj še ne, ampak takrat jaz nisem hotel sodelovati in sem vse ignoriral. Po tem, ko so me spustili na pogojno, sem se odločil, da je čas, da se še jaz ločim od nje. Takrat ona ni hotela sodelovati in mi ni hotela poslati ločitvenih papirjev; sodišče v Ljubljani me ne more še enkrat ločiti (ker sem, po lastnih besedah, že ločen), ne morejo pa mi priznati ločitve iz Amerike, če jim ne priložim kakšnega dokumente, ki pa ga jaz nimam. Torej, v Ameriki sva ločena, v Sloveniji (še vedno) uradno poročena. Seveda sem na njeno snubitev takoj privolil in rekel usoden »ja«. OK, mogoče ne takoj, malo sem se afnal, ampak sem na koncu privolil, saj je bil najin »prvi« zakon dober, zato v resnici nisem niti sekunde premišljeval.

Ločena, poročena, ločena, poročena ….

Kot po navadi, ima ona zelo preproste rešitve za zelo komplicirane zadeve. »The way I see it, the problem is here, in California. You said we are still married in Slovenia? Just come to LA, we’ll get married here again, and then we’re married in US and Slovenia …«** Če bi bile le zadeve tako enostavne, kot je vsebina njene glave …

Kar nekaj časa mi je vzelo, da sem ji razložil – »Ti si se od mene v Ameriki že ločila in se lahko poročiš s komerkoli. Jaz pa od Slovenije ne morem dobiti papirja, da sem samski, da se lahko poročim s tabo, saj sem s tabo še zmeraj poročen. Se pravi, midva se morava najprej ločiti, da se lahko še enkrat poročiva.« Seveda sem takoj dobil sliko sodišča, na katerem se je ločila, skupaj z imenom sodišča, naslovom, telefonsko… (Prej je trdila, da je pozabila, kje natančno se je ločila).

Slika sodišča, na katerem se je baby-mama ločila od Plohla. Ta je več let neuspešno poskušal dobiti naslov in telefonsko številko tega sodišča.

Treba je poravnati račune

Glede tele poroke nisem preveč navdušen, prvič sem imel več kot dovolj. Zakaj sem potem rekel »ja«?  Po mojem načrtu naj bi se res še enkrat poročila, čeprav se mi niti sanja ne, kdaj natančno to bo, saj sem tokrat celotno organizacijo prepustil njej, kumi sem naročil edino, naj bo pripravljena tam nekje okoli leta 2046. Meni niti slučajno ne pride na misel, da bi glede organizacije karkoli pomagal. Prvič sem vse sam naredil, tokrat je ona na vrsti. Dva meseca po poroki bom vložil zahtevo za ločitev. Zakaj? Zato, da bova na istem, da bova 1:1.

Šele takrat, ko se še drugič ločiva, se lahko resno pogovarjava o tretji poroki, če bova še zmeraj za stvar. Po resnici mene niti ne mika, da bi se sploh še kdaj poročil, sem že prestar za to. Poleg tega imam slabe izkušnje. Svojo drugo poroko vidim le kot izjemno priložnost, da se malo zglihajo računi.

Dejansko sem prišel do sklepa, da imava midva z mojo baby-mamo isti problem – nihče naju noče. Ona trdi, da je bila zadnjih pet let samska, kar ji verjamem. »Le zakaj ni zmožna obdržati moškega??« se sprašujem. Glede mene so stvari jasne; nobena normalna ženska nikoli ne bo hotela imeti nič resnega z mano. Mislim, poguglajte me, vse piše gor na netu … Se pravi, preostanejo mi samo tiste, ki niso najbolj normalne in moja baby-mama vsekakor sodi v to kategorijo. Prav tu vidim njeno največjo priložnost glede tretje poroke, ampak o tem malo več takrat, ko bo to aktualno. Zaenkrat me bolj zanima, koliko se bo dejansko potrudila, da se poročiva drugič.

Knjigo Feliksa Plohla Vsi moji grehi lahko kupite tukaj.

 *poglej to

**»Meni se zdi, da je problem tukaj, v Kaliforniji, Praviš, da sva še zmeraj poročena v Sloveniji? Pol pridi v LA, tukaj se spet poročiva in sva pol poročena v Ameriki in Sloveniji.«

 

Panorama 11. 9. 2019

»Ne verjamem, da je nebo modro …«

Bei Dao je gostoval na festivalu Dnevi poezije in vina. Fotografija: Matej Pušnik

»Ne verjamem, da je nebo modro,« pravi v svoji znameniti pesmi Odgovor kitajski pesnik Bei Dao. »Ne verjamem v odmev grmenja,/ ne verjamem, da so sanje lažne,/ ne verjamem, da se smrt ne maščuje.«

Bei Dao jo je napisal v času nemirov na Trgu nebeškega miru leta 1976, objavil pa v reviji Jintian (Danes). »Ne verjamem« je bil za komunistično Kitajsko v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naravnost blasfemičen. Pesem je postala himna množic, nekakšna kitajska Blowin’ in the wind, utelešala je razočaranje nad stanjem stvari v tedanji kitajski družbi in željo po demokratičnih spremembah. Bei Dau je zagotovila status nacionalnega junaka in državnega sovražnika obenem.

Konec avgusta smo Bei Daa, ki ga redno omenjajo kot enega najbolj resnih kandidatov za Nobelovo nagrado za literaturo, gostili v Sloveniji. K nam je prišel kot gost festivala Dnevi poezije in vina. S pesnikom sloke postave, ki govori v blagih tonih, smo se srečali pred ljubljanskim hotelom Park, z njim pa smo se pogovarjali s pomočjo prevajalke.

Spomini na otroštvo

Rojen je bil leta 1949 v Pekingu. V njegovi biografiji beremo, da je njegovo pravo ime Zhao Zhenkai in da je imel privilegirano otroštvo. Oče je bil partijski administrator, mama zdravnica. Hodil je v najboljše šole, bil je goreč pristaš Mao Zedonga. O spominih na otroštvo pripoveduje: »So taki in drugačni, vsekakor gre za kompleksno zadevo. Moje otroštvo in mladost je zelo zaznamovalo družbeno okolje, v katerem sem živel, recimo velika lakota in kulturna revolucija.« Pove, da je spomine in občutja, ki so v njem ostala iz tega obdobja, predelal v memoarju z naslovom Mestna vrata, odprite se.

Prevzgoja na podeželju

Leta 1966 je imel 17 let. Bil je goreč pripadnik Rdeče garde, brez sence dvoma v komunizem. Toda z Maovo kulturno revolucijo so se stvari zelo spremenile. »Gimnazijo, na katero sem hodil, so zaprli in tako se je moje izobraževanje končalo. Izgubil sem priložnost, da bi šel na univerzo. Poslali so me na podeželje, kjer sem enajst let delal v gradbeništvu.«

Življenje v ruralnem zakotju kakih 200 kilometrov stran od Pekinga je v njem zbudilo prve dvome v komunizem in ga pripravilo do tega, da si je začel prisvajati bolj duhovni pristop k življenju. Nekoč je kot pripadnik Rdeče garde premetaval knjižnice in stanovanja ter iskal prepovedane knjige, sedaj je te knjige na skrivaj bral. Podeželje je ponujalo povsem drugačno sliko kot Peking – tam je videl veliko revščine in spoznal, da je resnica drugačna od komunistične propagande.

Prvo pesem je napisal na začetku sedemdesetih, ko je bil star 21 let. »Mislim, da je bila ta prva poezija precej naivna, zato je ni v mojih izborih, niti ni nikoli bila objavljena, ostaja v podzemlju,« pove. Občasno se je vračal v Peking, kjer se je sestajal s kolegi pesniki. Eden od prijateljev mu je nadel ime Bei Dao, kar pomeni severni otok, in to ime je obdržal do danes. Psevdonim mu je prišel prav, saj se je tako lažje izognil nadlegovanju policije.

Na vprašanje, ali je rasel in dozoreval v pesnika z zahodno ali kitajsko literaturo, odgovarja: »Oboje. Mnoge zahodne knjige so bile na Kitajskem prepovedane. Bili smo lačni teh prevodov. Moral sem si jih poiskati sam, nekaj sem jih dobil na skrivaj od prijateljev, nekaj sem jih ukradel iz knjižnic, ki so jih zaprli.«

Danes

Leta 1978 je osnoval revijo Jintian (Danes), ki je prvič v zgodovini moderne Kitajske omogočila javno dostopnost do neinstitucionalizirane in svobodne literature, kot pravi v spremni besedi h knjigi Nismo nedolžni prevajalka Katja Kolšek. Po devetih številkah je bila revija prepovedana, vendar so jo kasneje oživili in izhaja še danes. O reviji Bei Dao pripoveduje: »Še danes izhaja in še vedno sem njen urednik. Njeno izhajanje lahko razdelimo v dve fazi. Prva je bila med letoma 1978 in 1980. Potem smo morali revijo na zahtevo policije ukiniti. Leta 1990 smo kitajski pisatelji, ki smo se udeležili pisateljske konference v Oslu, sklenili, da jo bomo oživili. Uredniška pisarna se je selila skupaj z mano, ki sem v tem času živel v različnih evropskih in ameriških mestih. Leta 2007 sem se preselil v Hongkong, zato je tudi uredništvo revije sedaj tam. Uredniški prostori pravzaprav sploh ne obstajajo, sestajamo se virtualno.«

Boleči eksil

V času protestov na Trgu nebeškega miru leta 1989 je bil v Berlinu. Nekaj mesecev kasneje je s kolegi umetniki in intelektualci napisal odprto pismo, v katerem je zahteval izpustitev političnih zapornikov. Zaradi tega so mu prepovedali vrnitev v domovino. Prvič se je vrnil šele leta 2001, ko je umiral njegov oče. V času eksila je živel v različnih evropskih in ameriških mestih in predaval na številnih ameriških in evropskih univerzah, hkrati pa je njegova poezija postajala mednarodno prepoznavna. Od leta 2007 z družino živi v Hongkongu in je častni profesor na kitajski univerzi v Hongkongu, lahko pa tudi obišče Kitajsko, če želi, prepoved vrnitve ne velja več.

In kako je preživel eksil? »Pomemben del kitajske tradicije je, da se otroci ne oddaljijo zelo od staršev, dokler so ti še živi. Jaz sem se moral oddaljiti, kar je bilo zelo boleče.« Pisanje je bilo tisto, ki mu je omogočalo, da je premagoval občutek osamljenosti.

Slovenska izdaja Bei Daove poezije prinaša izbor njegovega ustvarjanja. Fotografija: Matej Pušnik

Megleni pesniki

Njegova poezija je med ljudmi zbudila zanimanje iz različnih razlogov, tudi zaradi jezika, v katerem je napisana. Bei Dao je naredil prelom z uradnim, ortodoksnim izražanjem, namesto tega je začel uporabljati jezik, ki z dvoumnostjo prikriva politično sporočilo. Skupini pesnikov, ki so pisali v podobnem slogu kot Bei Dao, pravijo megleni oziroma »obskurni« pesniki, vendar Bei Dao med najinim pogovorom vztrajno ponavlja, da je njegova poezija večplastna in da nikakor ne vsebuje samo politične dimenzije. Zase pravi, da je nad politiko, državo, prostorom in celo časom. Enako pove o svoji najbolj slavni pesmi z naslovom Odgovor: »Ta pesem je bila napisana v sedemdesetih in predstavlja občutke tistega časa. Politična plat je le ena plat te pesmi, ima pa tudi druge. Javno te pesmi nikoli ne berem.«

Nismo nedolžni

Pesnika, ki je najbolj vesel, da lahko kljub zdravstvenim težavam, ki jih ima zaradi kapi, še vedno ustvarja, piše in objavlja, lahko beremo tudi v slovenščini. In kaj prinaša slovenska izdaja pesmi z naslovom Nismo nedolžni, za katero je naredil izbor kar pesnik sam? »Gre za pesmi, ki so nastajale v različnih življenjskih obdobjih, vključno s poezijo, ki je nastajala zadnja leta. Založba mi je predlagala, da izberem okoli 1000 verzov. Mislim, da sem jih izbral več. Pesmi ne povezuje skupna tema, gre za predstavitev mojega dela skozi različna obdobja. Izbor pokriva več kot 30 let, prva pesem iz tega izbora je bila napisana leta 1977.«

Približuje se oktober, mesec, ko podeljujejo Nobelove nagrade za literaturo. Čuti zaradi tega nemir? »Nobelova nagrada me ne zanima. Menim, da je veliko nagrajencev to nagrado dobilo, ker še vedno prevladuje mišljenje, ki izvira iz hladne vojne.«

Izbor Bei Daove poezije z naslovom Nismo nedolžni lahko kupite tukaj.

Kritika 10. 9. 2019

»It Factor«* ali kako se gradi groza Stephena Kinga

Pošasti, v katere se preobraža Tisto, preigravajo vse stopnje kingovskega horrorja.

Bili so časi, ko so spanje otrok narekovali zajčki, nočni spored sove, in ko skupne kolesarske vožnje s prijatelji po samotnih gozdnih poteh in brez čelade niso bili samo nostalgija, ampak del vsakdana – tako kot zamolčana izposoja grozljivk v videoteki in njihova skrita predvajanja. Ogled grozljivke je za nas, otroke, predstavljal statusni simbol: kdor se je lahko pohvalil, da je »brez strahu« pogledal cel film, ne da bi enkrat samkrat poskočil zaradi sekire Jacka Nicholsona, je veljal za neustrašnega, kar je bilo takrat največje družbeno priznanje, ki ti ga lahko podeli skupina devet- in desetletnikov.

Bili so skratka časi, ko Stephenu Kingu ni bilo mogoče ubežati: imel je preveliko simbolno vrednost. Veljalo je, da so njegove grozljivke tako srhljive, da se skoznje lahko prebijejo le najpogumnejši. V nasprotju z ameriškimi sovrstniki, ki so ga predvsem brali, sem Kinga najprej gledala – in to veliko. Večinoma seveda na skrivaj, pri sosedih, ki so oboževali grozljivke (jaz že ne!) in ki so imeli (ne)srečo z večno odsotnimi starši (kar je, mimogrede, zelo kingovski položaj). Materiala je bilo ogromno; konec osemdesetih in začetek devetdesetih so bili za Kinga zlati časi.

Kot navaja Tony Magistrale, eden redkih univerzitetnih profesorjev, ki so začeli Kinga proučevati, še preden je postal »in«, je Hollywood v tistem obdobju na leto posnel tudi po tri ekranizacije katerega od avtorjevih del. Ponudba in povpraševanje sta bili ogromni, literatura je napajala film, ki je nato napajal prodajo, ki je nato napajala filme – King je hitro postal larger than life popkulturni fenomen. Čeprav niso vsi avtorjevi romani »dobri« in je marsikatera adaptacija danes šolski primer slabo opravljenega dela (Tim Curry je preveč meta, da bi lahko bil zraven še strašen), je Stephen King še vedno blagovna znamka, ki zagotavlja specifično zgodbeno izkušnjo. Slednja ni omejena »zgolj« na grozo – v svojem bistvu Kingova dela secirajo nevralgične točke sočasne ameriške družbe, njene skrite patologije in potlačene fobije, ki se skozi njegova dela manifestirajo v svoji najbolj ekstremni, hiperbolizirani obliki. Grozljivka je zanj oblika družbene kritike. In sploh, kot je povedal sam, King v tem, da bralcem naganja strah v kosti, neznansko uživa.

»Medvedek z bodali«

King grozo ne le piše – z njo se ukvarja tudi s praktičnega vidika. V avtopoetski knjigi Danse macabre (1981) je naštel tri stopnje groze – gnus (the gross out), srh (horror) in groza (terror) – in vsako od njih podrobno razdelal. Gnus je nekakšen strah na prvo žogo, kopica trikov za noč čarovnic, kri in odsekana glava, ki se kotali po stopnicah, »trenutek, ko ugasnejo luči in se z roko dotakneš nečesa lepkega in želatinastega«; naslednja stopnja, srh, se že navezuje na nadnaravno, na pajke v velikosti medvedov ali žive mrtvece, na »trenutek, ko ugasnejo luči in na roki začutiš kremplje«.

Za konec je tu še skrajna oblika strahu, groza, ki je strašna v svoji nedefiniranosti, v zgolj zaznavnosti; King jo opisuje kot prisotnost neznanega, v evropskem prostoru pa bi jo morda še najlažje povzeli z izrazom unheimlich. Gre za »trenutek, ko ugasnejo luči in za vratom začutiš dih, zdi se ti, da je nekdo za tabo, a ko se obrneš, tam ni ničesar …«.  Groza je občutek, ki posameznika ohromi, ko želi zajeti nemisljivo, in ga spremeni v svojega največjega nasprotnika. Najhujši strah je tisti, ki izvira od znotraj. Da pa bi bila notranja groza kar najbolje motivirana in najprepričljivejše podana skozi pisavo, je treba zasnovati verodostojne, polnokrvne značaje, ki bodo s procesom identifikacije svoj notranji strah prenesli na bralke in bralce.

Kingove zgodbe bolj kot na zapletu (plot driven) počivajo na značajih (character driven). V obsežnem esejističnem priročniku On Writing je King avtoricam in avtorjem svetoval, naj »zanimive značaje« vključijo v »težavne situacije«, nato pa skozi proces pisanja spremljajo, kaj se z njimi dogaja, kako reagirajo, se zapletajo itd. »Zanimivi liki« so v tem kontekstu predvsem tako ali drugače ranjene osebnosti. Ključni element »kingovske paradigme« so tako zgodbe o predstavnikih ameriškega srednjega razreda, ki jih pod na videz urejeno površino razjedajo disfunkcionalni odnosi, brezbrižnost, fizično in čustveno nasilje, alkoholizem, rasizem, homofobija in občutek strahu.

Obenem pa se prav ta zbor precej vsakdanjih in neizstopajočih posameznikov sooča s stvarmi, ki jih v vseh pogledih presegajo. Svet, po katerem se gibljejo, je prepoznaven, posejan s prepoznavnimi elementi ameriške povojne popkulture, a njene vsakdanje banalnosti se hitro prevesijo v nosilce najhujše groze. V intervjuju iz leta 2015 je Steven Colbert vprašal Kinga, zakaj je zaradi njegove sposobnosti, da vzbuja grozo, pri ljudeh tako priljubljen. Kingov odgovor je bil zabaven, a pomenljiv: »Po koncu javnih branj mi veliko bralcev reče, “na smrt ste me prestrašili, lahko dobim objem?” Sem nekakšen medvedek z bodali.« Kar je povsem ustrezna primerjava: v Kingovi prozi se lahko še tako nedolžen predmet hitro spremeni v najhujše morilsko orožje.

Ime česa je tisto

A ne gre le za predmetni svet. Kingove pošasti so metafore nečesa večjega, pogosto prikritega ali komaj zaznavnega. Carriejina travma izvira iz problematičnega odnosa z njeno versko blazno materjo, posledično krvavo maščevanje pa ni uperjeno le proti družini, temveč družbi, ki tovrstne represivne mehanizme omogoča in perpetuira. Na drugi strani se roman Mačje pokopališče in kratka zgodba Truplo vsak na svoj način lotevata vprašanja strahu pred smrtjo. Kingovski dualizem (pravzaprav že kar manihejstvo) vrhunec doseže v končnem spopadu, kjer se sile zla tako ali drugače soočijo z dobrim. Prehod od vsakdanjega k mitskemu je morda najbolje (ali vsaj najobsežneje) izpostavljen v avtorjevi megalomansko zasnovani tisočtristostranski bukvi Tisto.

Roman Tisto, ki ga po več kot tridesetih letih končno lahko beremo tudi v slovenščini, je izšel leta 1986 ter predstavlja strukturni, narativni in tematski koncentrat Kingovih zgodnjih grozljivk. Prehod iz vsakdanjega v srhljivo predstavlja ena od preobrazb naslovnega Tistega, ki se iz neškodljive podobe klovna, lika, namenjenega zabavanju otrok, spremeni v svoje nasprotje: v pošast, ki se prehranjuje z otroki in njihovimi strahovi.

Kingova kraljevina na filmskih platnih je zamrla nekje po letu 2000. A King se zdaj vrača.

Pošasti, v katere se preobraža Tisto, preigravajo vse stopnje kingovskega horrorja, vendar so le zrcalo notranjih strahov izbrane žrtve. Ni naključje, da se Beverly Marsh prikazuje v vlogi oblastnega, nasilnega očeta, Billu Denbroughu pa kot umorjeni bratec Georgie. Vsak od osrednjih likov se prek Tistega spopada s svojo najhujšo, globoko potlačeno travmo. A prava groza romana leži v načinu, kako se znana vsakdanjost spreminja v svoje nasprotje, postaja grozeča, prežeča. Tradicionalni prostori zavetja, utehe in zaupanja, na primer družina, odrasli, ki naj bi vzdrževali red in nudili varnost, predstavniki oblasti, domači kraj … predstavljajo tu največjo nevarnost.

Groza izvira iz zavesti, da vsi vse vejo, a nihče ne ukrepa, kar je, tako King, ultimativni obraz zla. Prebivalci mesta Derry, v katerem se odvija pripoved, niso nič drugačni od slehernika. Želijo zgolj živeti, kot se reče, pa čeprav za ceno življenja tujih (in neredko lastnih) otrok in drugih marginaliziranih prebivalcev. Strah jih hromi, a ga tudi samo napajajo. Iz roda v rod prenašajo predsodke, kot so rasizem, mizoginija, ksenofobija, homofobija, dokler se vse ne utelesi v Tistem. Zlo je starejše od človeka, obvladuje Derry in njegove prebivalce, širi se po odtočnih ceveh, po mestni kloaki, ki je njegovo nezavedno. Vrača se v valovih nasilja in da bi preživelo, se mora redno hraniti z najbolj ranljivimi člani družbe. Približno vsakih 27 let izbruhne na plano z vso silo in takrat se začnejo dogajati strašljivi pokoli in nerazrešena izginotja. Pa vendar ni inherentno človeku, temveč prihaja od zunaj. Med dimnim obredom Mike in Richard podoživljata prihod Tistega na zemljo, na kraj, kjer bo kasneje zrasel Derry. Prav zato obstaja upanje, da ga človeštvo, ki mu ta občutek ni prirojen, temveč »priučen od zunaj« (skozi družbo), lahko na koncu tudi premaga.

The King is Back

Kingova kraljevina na filmskih platnih je zamrla nekje po letu 2000. Že res, da po letu 2000 ni imel nobene prave uspešnice, vsaj ne takega kalibra kot v preteklosti, a tudi na podlagi povprečne zgodbe je mogoče narediti dobro ekranizacijo. Težko je reči, ali je bila tudi to ena od posledic 11. septembra (in posledic je bilo res veliko, mnogo več, kot bi se dalo sklepati takrat), a filmi so se takrat preusmerili k drugačnim oblikam groze: vojnam, invazijam, skritim drugim, ki niso to, za kar se izdajajo. Kot bi klasična kingovska groza postala preinfantilna, preveč metaforična za tako surovo realnost. A King se zdaj vrača. Ena od teorij kulturnih ciklov – zakaj se družba skozi literaturo, gledališče, film vrača k določenim zgodovinskim obdobjem ali konkretnim dogodkom – predpostavlja, da mora družba oživljati izgubljeni čas, ker še ni izčrpala njegovega simbolnega potenciala. Da težave, ki so bile takrat aktualne, še niso razrešene.

Eno od manj očitnih sporočil romana Tisto (nenazadnje so to res romani, ki na nek način verjamejo v sporočilo) je bilo to, da je zlo trdoživo in da se tudi kolektivni strahovi in predsodki vračajo v ciklih. Tisto se je odvijal hkrati v petdesetih in v osemdesetih, v Kingovem otroštvu in njegovi sodobnosti, v dveh obdobjih, ki sta si bili po svoje bolj podobni, kot bi se zdelo na prvi pogled, zaznamovani z republikansko politiko, širjenjem kapitalizma, hladno vojno in podžiganjem strahu pred tujim sovražnikom: v petdesetih so bili to rasizem, mizoginija in »rdeča nevarnost«, v osemdesetih rasizem, mizoginija, homofobija in »stranger danger«. Danes so ponovno na pohodu ksenofobna desnica, ekstremni kapitalizem pa rasizem, mizoginija, homofobija … naj nadaljujem?

V trenutni ekranizaciji Tistega se zgodi pomemben premik: če v knjigi sedmerica Kluba zgub po bitki s Tistim pozabi drug drugega in vse, kar so skupaj preživeli, v filmu dogodkov ne pozabijo.

Kingova groza je strašljiva, ker je prvinska. Surova. Neposredna. Ni pa brezupna: Kingova dela govorijo tudi o tem, da je zlo mogoče premagati – ne glede na to, kako vztrajno je in kako pogosto se vrača. Samo verjeti je treba in ostati skupaj.

Bili so pač časi, ko so se stvari zdele preproste.

Spoiler Alert

V trenutni ekranizaciji Tistega se zgodi pomemben premik: če v knjigi sedmerica Kluba zgub po bitki s Tistim pozabi drug drugega in vse, kar so skupaj preživeli, v filmu dogodkov ne pozabijo. V primeru nove krize si je stvari pač dobro zapomniti, kar je pravzaprav močno sporočilo: nikoli se ne ve, ali jih bo prihodnost znova soočila s sovražnikom, proti kateremu bodo morali združiti moči. V slogi je moč – ali kako že?

*faktor Tisto

 

Knjigo Tisto Stephena Kinga lahko kupite tukaj.

Kritika 8. 9. 2019

Nemoč opozicije v povojni Sloveniji

Nagodetov proces. Fotografija: Wikipedija

Razpad nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije in nastanek samostojne države Slovenije ne pomenita samo prehoda iz enostrankarskega političnega sistema k liberalni demokraciji, temveč obenem tudi prehod iz socializma v kapitalizem. Z razkrojem SFRJ se je namreč sesula tudi nekdanja historiografska podoba, po kateri je partizanski narodnoosvobodilni boj, ki je potekal pod vodstvom komunistov, veljal za nespornega moralnega zmagovalca druge svetovne vojne na domačih tleh.

Ker sta iz te podobe – zgodovinskega mita – črpala svojo legitimiteto tedanja politični režim in politično-ekonomski sistem, so bili dogodki in vidiki, ki so spodjedali njeno trdnost, odmišljeni in pozabljeni. »Takih “pozabljenj” je v slovenskem, evropskem in svetovnem zgodovinopisju na stotine,« zapiše Božo Repe v članku Zgodovina, zgodovinopisje in etika« in sklene z opozorilom, da so prav pozabljanja zgodovinskih travm »pogosto tudi vzrok ali vsaj povod za nove in nove vojne«.

Črno-bela interpretacija

Že v »slovenskem eksilu«, zlasti v Argentini in ZDA, kamor so se zatekli nasprotniki partizanov in nekdanji pomočniki okupatorja, je nastajal drugačen pogled na drugo svetovno vojno. »Interpretacija nasprotnikov partizanstva v emigraciji je bila logično usmerjena v pojasnjevanje in opravičevanje njihovega medvojnega stališča in temu primerno shematska ter črno-bela«, povzame zgodovinar Bojan Godeša v pertinentnem prispevku Spremembe v vrednotenju druge svetovne vojne na Slovenskem po padcu berlinskega zidu. Emigrantska interpretacija je zgolj zamenjala vrednostna predznaka »in kar naenkrat so na podlagi takega interpretiranja partizani postali kriminalci in banditi, medtem ko so v prejšnjih časih imenovani narodni izdajalci postali borci za svobodo ter zahodno demokracijo in legitimni zastopniki slovenskega naroda v odnosu do jugoslovanske begunske vlade ter pred mednarodno zavezniško skupnostjo«.

Namen emigrantske interpretacije, ki jo je mogoče povezati s katoliško Cerkvijo (seveda obstajajo izjeme, na primer mariborski škof Ivan Jožef Tomažič), pa ni verodostojno iskanje zgodovinske resnice, pač pa upravičenje in relativizacija lastnega spornega kolaboracionističnega delovanja med vojno, saj gre pri tej, nadaljuje Godeša, »zgolj za shematska, ideološka in pristranska prizadevanja za rehabilitacijo med vojno poraženih, s kolaboracijo  obremenjenih sil na Slovenskem«. Tako dobimo »zrcalno podobo« nekdanje enako črno-bele »režimske« interpretacije, zgodovinsko netočno »idealizirano gledanje na nasprotnike partizanstva kot na benigne dobrosrčne zahodno in demokratično usmerjene privržence, ki v vseh pogledih ustrezajo današnjim (evropskim) standardom«.

Namesto o historični reviziji, ki kot legitimni pristop znotraj pluralizacije zgodovinskih interpretacij nanovo problematizira stare, v okviru drugačnega politično-ideološkega konteksta izgotovljene zgodovinske postavke in ugotovitve, je zato bolje govoriti o vrednostni inverziji zgodovinskega mita, o zamenjavi enega mita z drugim. Seveda pa demonizacija socialistične in antikapitalistične preteklosti ni zgolj last krvnih in idejnih naslednikov poraženega kolaborantstva, marveč tudi sredstvo za legitimacijo postkomunističnih režimov in globalnega kapitalističnega politično-ekonomskega sistema.

Ovržen mit

Del antikomunističnega mita, ki ga je sproduciral »slovenski eksil«, je tudi prepričanje, »da je leta 1945 v Sloveniji obstajala realna demokratična opozicija, ki jo je zatrl teror komunistične tajne policije«. Aleš Gabrič, čigar študija V senci politike zajema razdobje opozicijskega delovanja in odzivov oblasti od leta 1945 pa do konca petdesetih let, ta mit prepričljivo ovrže, ko pokaže, da je treba vzroke za vzpon komunistov iz majhne ilegalne skupine do monopola oblasti iskati tudi drugje, ne le v politični represiji, ki pa je vendarle ne gre podcenjevati.

Enega od temeljnih vzrokov nemoči opozicije razkriva monografija v dejstvu, da so se največje predvojne stranke s svojim medvojnim delovanjem in z idejnim ter operativnim povezovanjem z okupatorskimi silami v očeh ljudstva nepopravljivo kompromitirale in diskreditirale.

Najmočnejša predvojna slovenska stranka, katoliška SLS (Slovenska ljudska stranka) in njeni vodilni politiki, vključno s prvakom stranke dr. Antonom Korošcem, so se že pred vojno »spogledovali s korporativizmom, nasprotovanjem parlamentarni demokraciji in antisemitizmom, kar jih je približalo pogledom fašističnih ideologov«. Pooblaščeni del vodstva katoliške SLS, ki je ob začetku vojne emigriral v tujino, je izgubil vpliv na dogodke doma, medtem ko je del, ki je ostal v okupirani domovini, »zaradi gorečega protikomunizma pristajal na vse tesnejšo kolaboracijo z okupatorjem, ki je vodila v ustanavljanje oboroženih formacij pod okriljem okupatorja«.

Izguba legitimnosti

Zavezniki so na teheranski konferenci decembra 1943 prepoznali partizansko vojsko kot svojo »sobojevnico«, junija 1944 pa je pod pritiskom svojih britanskih gostiteljev jugoslovanska kraljeva vlada v eksilu podpisala sporazum Tito-Šubašić, »s katerim se je obvezala, da bo odtlej podpirala partizanske enote in iz svojih vrst izločila vse, ki so se omadeževali s sodelovanjem z okupatorjem«. Domači kolaboracionisti in protipartizansko nastrojeni politiki v emigraciji so v očeh zunanjih zaveznikov izgubili legitimnost za soodločanje o slovenski in jugoslovanski prihodnosti.

Na volitvah v Ustavodajno skupščino novembra 1945 je volilo 88 % volilnih upravičencev, od tega jih je več kot 90 % volilo za kandidate Ljudske fronte Jugoslavije, 10 % pa je oddalo glas v »črno skrinjico«, ki je predstavljala opozicijo, ki se je odpovedala sodelovanju na volitvah. Bolj kot za volitve je šlo, kot je to označil nek tedanji britanski diplomat, za plebiscitarno odločitev za vlado, rezultat pa kljub nekaterim problematičnim iregularnostim in nizki podpori v nekaj okrajih, v katerih je bilo delovanje OF slabotno, govori v prid visoke podpore Ljudski fronti. Po zmagi na volitvah je KPJ kot najmočnejša zakulisna koalicijska skupina začela koncentrirati politično moč in zaostrovati odnos do potencialne opozicije. Kritika enostrankarskega sistema, ki jo je podal prvak Narodne kmečke stranke Dragoljub Jovanović, je prerasla v ostro polemiko s Kardeljem, kar nakazuje na še obstoječ prostor za politično oponiranje, toda kmalu se je »polemiziranje z opozicijo … začelo iz skupščinskih klopi zakonodajne veje oblasti seliti na zatožno klop sodne veje oblasti«.

Nagodetov proces

V okviru obračuna s potencialno opozicijo obravnava Gabrič Nagodetov proces, ki pomeni »nov korak« v komunistični strategiji osvajanja oblasti, saj obsojeni niso bili, tako kot pri drugih povojnih procesih, zvečine iz vrst pomagačev okupatorja in deklariranih protikomunistov, temveč politični nasprotniki, ki so med vojno ostali nevtralni ali celo sodelovali z osvobodilnim gibanjem. Po krajši obravnavi, v kateri »obračuna« s krščanskimi socialisti ter sporom s Sovjetsko zvezo, avtor več prostora odmeri sodelavcem opozicijskih mladinskih organizacij, zlasti Vladimirju Kreku, in publikacijama Volja mladine ter po nakladi številčnejši Zarji svobode, ki je bila »edini prozahodni tiskani časopis, ki je izhajal prvo povojno leto v Sloveniji«.

V zadnjem delu monografije se zgodovinar posveti obdobju mehčanja mej dopustnega (u)govora v javni sferi, ki nastopi s koncem agitpropovske kulturne politike – pri nas tega zaznamuje polemika med mladim literarnim teoretikom Jankom Kosom in »partijskim kulturnim ideologom« Borisom Ziherlom. V tem delu obravnava dogodke, ki so privedli do konca revije Beseda in ustanovitve njene slavne naslednice Revija 57, ter politične ukrepe zoper mlajšo generacijo »opozicijskih« intelektualcev, ki ji je pripadal tudi mladi Jože Pučnik, ki je bil zaradi opozicijskega delovanja obsojen na devetletno zaporno kazen.

Odlična in nadvse dobrodošla študija, ki izčrpno odgovori na vprašanje, kako in zakaj ni v povojni Sloveniji ni bilo prave opozicije, in ovrže pretirano enostransko emigrantsko interpretacijo.

Aleš Gabrič: V senci politike. Cankarjeva založba 2019.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

Seznami 6. 9. 2019
Čas branja
Čas branja: 0 min

Deset knjig leta 2019, ki jih ne boste mogli odložiti

Po dobri polovici leta nastopi idealen trenutek, da pogledamo, katere knjige so na nas naredile trajnejši vtis. Leto 2019 je prineslo nekaj presenetljivih prvencev ter težko pričakovanih nagrajenih prevodov, ki jih ne boste mogli odložiti.

Edna O’Brien: V gozdu (Modrijan)

Ena najboljših irskih pisateljic je roman V gozdu zasnovala na resničnih dogodkih, ki so leta 1994 šokirali irsko javnost. V kompleksni naraciji bralca spodbuja k razmišljanju o družbi in njeni odgovornosti do svojih članov. Njeno pisanje vleče čustveno in miselno. Tematiko podaja na živ in očarljiv način. V njenem pisanju zaživi še posebej gozd – temačen, vlažen in skrivnosten kraj, ki v sebi skriva lepoto in bolečino. To je presenetljiva zgodba, vredna branja.

Stephen King: Tisto (Beletrina)

33 let po prvem izidu smo dočakali slovenski prevod kultnega trilerja Stephena Kinga Tisto. S prevodom zgodbe o klovnu Pennywiseu, ki straši po mestecu Derry, se je spopadel umetnostni zgodovinar Marko Košan. Ko Georgie postane žrtev, se njegov brat Bill in šest njegovih prijateljev odloči, da bodo izsledili zlo. Že odraslih sedem prijateljev se po 27 letih vrne, da bi enkrat za vselej obračunali s tistim. Kljub nevarnostim jih nazaj vleče takšna sila, da se ji ne morejo upreti. Prav tako kot se ne moreš upreti, da bi knjigo odložil pred koncem, pa čeprav obsega skoraj 1400 strani.

Selja Ahava: Stvari, ki padejo z neba (Sodobnost International)

Glede na tragičnost dogodkov, ki jih opisuje, roman finske pisateljice Selje Ahava Stvari, ki padejo z neba izkazuje neverjeten optimizem in humor. Ta neobičajna kombinacija nam skupaj z bizarnimi situacijami daje občutek upanja, da bo na koncu vse v redu. Spretno pripovedovanje, zanimiva zgodba in čudovit, mestoma nenavaden jezik, ki se odlično bere v prevodu Julije Potrč Šavli, prispevata k tekočemu branju, kljub temu pa bralec po branju še dolgo razmišlja o absurdnosti in tragičnosti življenja.

Alejandro Palomas: Sin (Zala)

Zgodba o introvertiranem, empatičnem, a vedno dobrovoljnem dečku Guillemu, ki nadvse rad bere in bi rad postal Marry Poppins. Čeprav je na prvi pogled z njim vse v redu, začnemo počasi in vztrajno odkrivati krhek, skrivnosten in boleč svet, ki se skriva za njegovim nasmehom. Sin je roman, ki se bralca globoko dotakne. Ne samo zaradi načina, kako se otrok sooča z izgubo enega od staršev, temveč predvsem zaradi spoznanja, da otrok ne morete nikoli prevarati.

Elif Shafak: Tri Evine hčere (Sanje)

Shafakova je z romanom Tri Evine hčere ponovno ustvarila mojstrovino, v kateri glavno vlogo igra Istanbul. Razpet med Vzhod in Zahod, med sekularno in posvetno, tradicijo in modernost, izobražene in neuke, med bogate in revne ustvarja čudovito kuliso za notranje boje, ki jih bije glavna junakinja Peri. Po naključju odkrita fotografija v njej vzbudi spomin na študentska leta, preživeta v Oxfordu, izgubljeni prijateljici ter profesorja Azurja. Hrepenenje po ljubezni, iskanje znanja in neznosno sočutje do človeškega trpljenja, strasti, ki jih Peri vse življenje nosi s seboj, hkrati pa nesamozavestno koleba med obema skrajnostma, ki zaznamujejo njeno domovino. Z napadom teroristov si končno dovoli sprejeti svojo pravo naravo. Prisili nas, da tudi sami pogledamo v oči lastnim prepričanjem.

Juan Hose Millas: Moja resnična zgodba (Malinc)

Pripovedovalec te zgodbe je dvanajstletni najstnik s svojimi strahovi, negotovostmi in željo po novih izkušnjah. Tok njegovega življenja spremeni trenutek nepremišljenosti, ko z mosta nad avtocesto vrže frnikulo in povzroči prometno nesrečo, v kateri umre družina. Preživi samo Irene, ki pa postane invalidka. Od tistega trenutka se v njegovi glavi oblikuje krivda, vendar v tej skrivnosti in ljubezni do Irene hkrati najde tudi izhod iz razpadajočega družinskega okolja.

Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika (Cankarjeva založba)

Tanguy Viel me je s svojo melanholijo ujel že s knjigo Paris-Brest (MK, 2006). Neizbrisljiv pečat temnega, meglenega vzdušja severne francoske obale nosi tudi literarna kriminalka 353. člen kazenskega zakonika. Zgodba o dveh moških, ki v čolnu odplujeta na morje, vrne pa se le eden, ta pa v svojem zagovoru pred sodnikom umrlega predstavi povsem drugače, kot so ga vsi poznali. Klasična zgodba o tem, kaj je prav in kaj narobe, o dobrem in zlem. Hkrati pa premišljujemo o svojem odnosu do bogastva – kaj nam pomeni, kdaj vemo, da smo bogati, koliko premoženja nam je dovolj?

Aleksander Hemon: Vprašanje Bruna (Goga)

Zbirka kratkih zgodb, zbranih pod naslovom Vprašanje Bruna, je Hemonova prva knjiga, napisana v angleškem jeziku, in še danes velja za eno njegovih ključnih del. V zgodbah različnih dolžin, tehnik in bralnega tempa se prepletajo najrazličnejše usode oseb, v katerih dihamo Hemonovo zgodovino. S spretnostjo, iskrivostjo in njemu lastnim humorjem piše o ljubezni in vojni, bivanju v Sarajevu in Chicagu, svoji družini, življenju in smrti.

Delia Owens: Tam, kjer pojejo raki (Učila International)

Delia Owens pusti, da sami najdemo sporočilo, ki se skriva v njenem živem pripovedovanju. Vanj vpleta čudovite stavke, ki se berejo kot poezija, ki z liričnim ritmom bralca zaziba kot nežno zibanje čolna. S svojo presenetljivo upodobitvijo nas vodi, podobno kot močvirje vodi Kyo, vse od njenih najnežnejših dni do presenetljivega konca. Owensova nas opominja, kako nas vse življenje spremlja in determinira naše otroštvo in da vsi skrivamo skrivnosti, ki jih zna narava tako dobro zamolčati.

Nan Sheppard: Živa gora (UMco)

Živa gora je lirična hvalnica škotskemu gorovju Cairngorms. Je poetično in filozofsko razmišljanje o našem hrepenenju po visokih in svetih krajih. Narava in človek se tankočutno prepletata med seboj, tesna povezanost živega in večnega pa v tem lirično povzdignjenem pisanju odpira vrata zaznave intenzivnemu dojemanju prvobitne pokrajine in mestu človeka v njej. V njej se spretno prepletajo poezija in proza, preiskovanje narave vedenja, metafizično sprehajanje med različnimi religijami ter iskanje ljubezni in povezanosti v vsem, kar nas obdaja.

Panorama 4. 9. 2019

From Zero to Hero* (Dnevnik Feliksa Plohla, 1. del)

   

Feliks Plohl v svoji službi ne kuha več tradicionalne slovenske hrane, temveč po novem peče philly steak sendviče in podobne zadeve.

                                                                                                                                                                                                                                           25. 8. 2019

Moram priznati, da sem bil malce zaskrbljen, ko sem se z AirBeletrino zmenil, da bom pisal ta spletni dnevnik. Niti slučajno me ni skrbelo, da bom recimo imel ustvarjalno blokado in da ne bom mogel iz sebe spravit nič pametnega. Ko sem prodajal crack, sem svojim kupcem vedno govoril: »I got more rocks than Goldie got locks.«** (Referenca na Zlatolasko in tri medvede). Zdaj, ko sem pisatelj, lahko rečem, da imam več štorij kot Šeherzada iz 1001 noči. Se pravi, ta del me niti slučajno ni skrbel. Najbolj me je skrbelo, ker sem v septembru načrtoval dopust ter da bom del časa, namenjenega za mahanje z ušesi levo in desno, moral zapraviti za računalnikom.

Dopust je šel po gobe

Ta dopust sem drugače zelo skrbno načrtoval in sem že februarja najavil, da grem v septembru, ter da si bom, za razliko od vseh ostalih, ki so dobili po dva tedna v kosu, privoščil cel mesec. Načrtoval sem namreč dopust doma, v Los Angelesu, saj sem hotel obiskati sina, babico in frende, a za manj kot en mesec se mi enostavno ne splača do Amerike. Seveda, imel sem tudi rezervne variante – Trinidad & Tobago, Senegal, Nigerija, Kamerun, Gana. Po katerem kriteriju sem si izbiral lokacije? Iz teh držav so najlepše ženske, ki sem jih v življenju imel priložnost srečati, tako da sem se odločil poiskati nekaj zelo lepega.

Take žmohtne sendviče je Feliks Plohl pogrešal v Sloveniji. Fotografija: Wikipedia

Na žalost imam trenutno čisto druge skrbi in moj dopust je šel po gobe. Kar naenkrat sem dobil priložnost, ki jo enostavno ne morem zavrniti. Po vrnitvi iz Amerike sem se ubadal z idejo, da bi odprl fast food restavracijo; seveda, ameriške variante – philly chease steaks, tacos, burritos –, zadeve, ki sem jih rad jedel, ko sem tam živel, in ki jih zelo pogrešam. Moji načrti so ostali samo to – načrti. Nekaj časa sem govoril okoli, potem pa pozabil, ampak eden od mojih prijateljev ni. Ne vem, kako resno me je folk jemal, ko sem razlagal o tem (ker me pač poznajo), ampak on je zelo pazljivo poslušal in ideja mu je bila tako všeč, da mi jo je spizdil.

Shit! Morilec?!”

A sem jezen zaradi tega? Niti slučajno! Zakaj bi bil? Moja lastna restavracija je okoli pet let stran, prav tako, kot je bila, ko sem se vrnil iz Amerike. Poleg tega mi je ponudil službo, da bom tam glavni kuhar. V redu, precej manjša zadeva, ampak tudi precejšen skok v položaju. Tukaj, kjer trenutno delam, sem (in bom vedno ostal) pomožni pomočnik od pod-pomožnega pomočnikovega pomočnika. Ne me narobe razumeti, tukaj, kjer delam, mi ni slabo. Če bi bilo, verjetno ne bi ostal celo leto pa pol. Je pa en problemček, naša glavna kuharica.

Mislim, da gospa ni slaba po srcu, ampak zelo rada kriči in zelo rada prav name (mislim, da sem jaz njen ljubljenček). Spet, ne me narobe razumeti, ona kriči na vse po vrsti, od direktorja navzdol, ampak jaz sem vseeno najbližji njenemu srcu. Spomnim se, ko sem ji prinesel katalog od Beletrine, preden je knjiga sploh prišla ven. Ko je prebrala, je ratala zelena kar v sekundi. »Shit! Morilec?! Jaz pa nate kričim vsak dan …« Njen izraz v tem trenutku – priceless***!

“Ping”, “pong”!

V glavnem, malo sem razmislil o tem, sprejel ponudbo ter dal odpoved, čeprav bom delal do konca meseca, ter potem takoj začel v novi službi. In je šel moj dopust. To je zaenkrat skrivnost; teh nekaj, ki vejo za to, sem prosil, naj ne govorijo naprej. Skrbi me, da bo prišlo do gospe kuharice in da se bo preveč razburjala. Naslednji dan smo imeli manevre. Ona je naredila »ping«, jaz sem naredil »pong« in sva cel dan igrala ping-pong. Saj sva se že prej kdaj pa kdaj skregala, ampak nikoli takole. Zakaj? Nobody can fuck with his boss like a nigga’ that just quit his job – simple as that!**** Ni še izvedela, ampak mislim da čuti, da se je nekaj spremenilo. Dejansko, jaz bi bil še najbolj srečen, če bi mi rekli, da me ne rabijo več, ker bi potem mogoče imel nekaj od dopusta. Poslala me je domov eno uro prej (kar me je zelo prizadelo) in rekla: »Feliks, danes si bil pa res nesramen!«

Hmm… Ti si nesramna leto pa pol. A sem lahko jaz nesramen vsaj en dan? V bistvu, moj »nesramen« in njen »nesramen« se ne moreta niti primerjati – jaz sem le poudarjal očitne stvari in ji nisem niti slučajno dovolil, da me spravi v slabo voljo. Ne vem, če je tako popizdila, ker sem sploh govoril nazaj ali ker sem se vmes celo smejal, ko me je kregala, ampak znala me je tako našponat, da sem bil večkrat zelo srečen, da živim sam.

Če bi takrat imel psa, bi ga prefukal, ko bi prišel domov, če bi imel mačko, bi jo zadavil, če bi imel punco, bi tudi njo prefukal. Pa ne misliti, da se nisem probal pomeniti – »Lejte, gospa, jaz se bom res še bolj potrudil in kar ne bom vedel, bom vprašal…« Kako me lahko sprašuješ takšne stvari? Feliks, že en let si tukaj! … »Ne bom spraševal gluposti …« Pizda, če ne veš, zakaj nisi vprašal?A ti nisem stokrat rekla, vprašaj, če kaj ne veš! »… ampak jaz res ne morem, pravzaprav nočem, takšen, ves nervozen, hoditi domov.« Če kaj sovražim, je to, ko mi pomočnik reče “ne vem”. Kako lahko ne veš?

Enostavno ne zaleže… Dejansko ni toliko odvisno od tega, kaj in kako jaz ta dan naredim ali ne naredim, ampak bolj od tega, kako se ona ta dan počuti. Brez skrbi, nihče me ne bi gledal tam leto pa pol, če ne bi delal v redu …

Odločitev ni bila težka

Ne me narobe razumeti, ona ima tudi svoje dobre dneve. Včasih prideš v službo, cel dan čakaš, kdaj bo izbruhnil vulkan, pa nič. Dobre volje je, smeji se, vse je v redu. Ampak prepogosto ima re-laps. Pustimo zdaj malo večjo plačo in več kreativne svobode, odločitev ni bila težka. Ne verjamem, da je kričanje prava oblika komuniciranja v službi, tako da pri meni tega ne bo, ampak če le pride do tega, bom raje jaz kričal na koga drugega, kot da bi nekdo name. Poleg tega je to priložnost, da nekatere zadeve iz svoje glave preizkusim v praksi, brez da bi tvegal svoj lastni denar in mogoče pogorel, če zadeva ne bo delovala, tako kot sem si zamislil (tudi to je možnost). Kako bi se vi odločili v moji situaciji?

Nič več ping-ponga s šefico.

To nekako pokriva moj day-to-day life*****, aktualne zadeve. Vem, nekateri ste pričakovali, da bom malo več o knjigah in novih projektih in se mogoče čutite malo prikrajšani. Obljubim, da bom o tem veliko več napisal naslednji teden, ampak jaz sem enostavno moral obdelati tole situacijo. Zdaj, ko sem napisal, se počutim boljše. Nekateri se boste le smejali, nekateri boste v moji (zdaj že bivši) šefici prepoznali svoje šefe in se vas bo ta zapis še bolj dotaknil. Nekateri mogoče razmišljate o novi službi in ste – tako kot jaz – malo zaskrbljeni, negotovi, imate svoje skrbi in dvome. Seveda, le čas bo pokazal, če sem se pravilno odločil, ampak jaz vse to vidim kot svojo priložnost, da se premaknem, kot pravi naslov moje prve angleške knjige – From Zero to Hero.

Knjigo Vsi moji grehi Feliksa Plohla lahko kupite tukaj.

*Od ničle do heroja

**»Imam več kokaina, kot ima Zlatolaska kodrov.«

***neprecenljiv

****»Nihče ne more tako zafrkavati šefa kot model, ki je ravnokar dal odpoved – tako preprosto!«

*****vsakdnevno življenje

Kolumna 2. 9. 2019

Najhitreje do objave v tujini, če stvari vzamemo v svoje roke

Fotografija: rawpixel.com/Pexels

Še do nedavnega sem imel občutek, da sem prebral skoraj vse slovenske knjige, ki so me pritegnile in so bile prevedene v angleščino. Njihovo število je bilo omejeno, izbor pa končen. Po Necropolisu (Nekropoli ) Borisa Pahorja in Alamutu Vladimirja Bartola so knjižne police kaj hitro ostale prazne. Zgolj nekaj klasikov je izšlo v angleščini, le poskusite najti recimo Ivana Cankarja. V zadnjih letih pa sodobni avtorji vse pogosteje pristopajo k angleško govorečim založnikom in njihovih izdaj več ne morem dohajati. Ta novi val prevodov me je spodbodel, da raziščem, kako se slovenskim avtorjem godi v svetu angleško govorečega založništva.

Velika dvojica

Visoko na vrhu najbolj prevajanih slovenskih avtorjev stoji Lila Prap s svojimi otroškimi, zvečine pastelnimi slikanicami, ki so izjemno priljubljene, še posebej v Aziji. Najbolj znani Slovenec, filozof Slavoj Žižek, je prav tako pri vrhu, ob tem da uživa tudi položaj verjetno najbolj znanega še živečega filozofa. Za tema vodilnima med slovenskimi avtorji, ki so objavljali v tujini, sledi strm padec v številu prevedenih knjig in prevodnih jezikov.

Vse odkar sem se preselil v Slovenijo (stalno tu živim od leta 2013), vztrajno delujem kot urednik ali kvaziagent najboljših slovenskih avtorjev, začel pa sem kot svetovalec pri založbi Beletrina. Tudi najboljši angleški prevodi izpod peres prevajalcev, ki sami niso naravni govorci, potrebujejo pregled, pri čemer je urednik ali pisec pogosto v veliko pomoč, saj namreč tisto, kar v tem delu sveta (vključno s srednjo in vzhodno Evropo) sodi med »dobro«, ni nujno »dobro« (ali sploh prebavljivo) za angleško govoreče bralce. Moj esej na to temo je objavila AirBeletrina in ga lahko preberete tukaj. Do sedaj sem sodeloval že z več kot dvajsetimi slovenskimi avtorji, ki sem jim pomagal ne le s končnimi besedili v angleščini, temveč nekaterim tudi pri iskanju založnikov v tujini (v redkih primerih pri iskanju literarnih agentov). Pri tem sem dobil globlji in širši uvid ne v slovensko literaturo sàmo, pač pa v to, kako dobra je pri »prevajanju« uspeha v tujini.

Anglo-slog Mihe Mazzinija

Ob boku že omenjene »velike dvojice« kot najbolj priljubljeni slovenski avtor v angleškem jeziku stoji Miha Mazzini, za kar obstajata dva razloga. Prvi je logistični, drugi slogovni. Mazzini na lastne stroške redno naroča celotne angleške prevode svojih knjig. Za tuje založnike so ti literarni prevodi pogoj. Nekako pred 2008 so angleško govoreči založniki kupovali pravice za objavo slovenskih knjig zgolj preko vzorčnih prevodov in sinopsisov. Zato je JAK vrsto let financiral vzorčne prevode v upanju, da bodo zadoščali pri zbujanju zanimanja založnikov. Nekoč je bilo tako, zdaj ne več. Založniki najemajo bralce v tujih jezikih, da prebirajo knjige v izvirniku in ugotavljajo, če naj založbe kupijo pravice zanje in jih prevedejo. Založniki pa ne najemajo slovenskih bralcev, zato je kupovanje pravic in naročanje celotnih prevodov pravzaprav kupovanje mačka v žaklju. Z izjemo krajšega vzorca je ves nakup popolna neznanka. Zaradi tega v zelo redkih primerih pride do dovolj velikega zanimanja za roman, da bi se založnik odločil za opisano pot. Od 2008 naprej se založniki zanimajo le za romane, ki so v celoti prevedeni in urejeni na najvišji uredniški ravni ter pripravljeni za objavo. Iz tega sledi, da je treba prevod in preverjanje oziroma urejanje plačati vnaprej, kar je za Slovence lahko izjemno visoka investicija. Mazzini se je v tako investicijo spustil, zaradi česar je precej njegovih romanov objavljenih v angleškem jeziku. Sodeloval je tudi z literarnimi agenti, kar je precejšnja redkost med slovenskimi pisatelji. Slogovno gledano je Mazzini najbolj »anglo« od vseh slovenskih avtorjev, katerih dela sem bral (podrobneje o tem govorim v že omenjenem eseju). Tak anglo-slog deluje po vsem svetu in je prav tako priljubljen v Sloveniji. Številni uredniki so mi pritrdili, da Mazzinija lahko uvrstimo tudi med najbolj priljubljene kolumniste v Sloveniji.

Drugačne metode pri stvarni literaturi

Pri stvarni literaturi založniki uporabljajo drugačne metode. Ne bodo prebrali celotne knjige, četudi so jo že prejeli. Najprej želijo videti book proposal, predlog knjige. Priprava takega predloga je svojevrstna umetnost – vrsto let sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani vodil delavnice pisanja predlogov knjig in člankov, v tem in prihodnjem letu pa tovrstne brezplačne delavnice vodim v samostanu Mekinje v Kamniku. Skozi leta sem se priučil trika, da se pri stvarni literaturi bolj obnese taktika založniku ponuditi »novo«, dopolnjeno izdajo knjige, ki je že bila objavljena v Sloveniji, kot pa neposreden prevod.  Ponudite prevod dela stvarne literature in založnik bo vztrajal pri celotnem prevodu, ki mora biti popoln. Predlagajte pa novo izdajo knjige in založnik bo ponudil predlog pogodbe, ki bo temeljil le na predlogu knjige in vzorčnem prevodu.

Ducat prevedenih knjig v enem letu 

Samo v približno zadnjem letu dni sem na svoje knjižne police zložil za dober ducat knjig slovenskih avtorjev v angleških izdajah. Na stran dam knjigi, ki sem ju pomagal prevajati, in sicer Yugoslavia My Fatherland (Jugoslavija, moja dežela) Gorana Vojnovića in Absolution (Odpusti) Aleša Štegra. Jože Pirjevec s knjigo Tito ponuja zaključeno biografijo jugoslovanskega voditelja. Boštjan Videmšek je v Dispatches from the Frontlines of Humanity: A Book of Reportage (Poročila s frontnih črt humanosti: knjiga reportaž) objavil epigram žanru reportaže, Matej Šurc pa je v knjigi Patriotism for Sale (Prevarana Slovenija) poskrbel za izčrpen opis slovenske vojne za neodvisnost in nedovoljene trgovine z orožjem. Jasmin B. Frelih je z romanom In/Half (Na/pol) osvojil pomembno nagrado EU, za osupljivo dober prevod v angleščino je poskrbel Jason Blake. Zgodovino druge svetovne vojne pokrivata My Memories (Spomini Alojza Volerja) avtorja Alojza Volerja v prevodu Roberta Posla, ki govori o partizanskem junaštvu, in Stripped of My Time (Čas, ki ga ni) avtorja Radovana Hrasta v prevodu Romana Vučajnka, o avtorjevih dveh zapornih kaznih na Golem otoku.

Jasmina Kozina Praprotnik je objavila biografijo osemdesetletne maratonke z naslovom  The Long Running Life of Helena Žigon (Življenje tekačice Helene Žigon). Roman Dimitrija Grčarja Woman with a Leica je vohunska pustolovščina, ki se dogaja na Dunaju. Janez Bogataj je objavil nekaj etnografskih knjig, med drugim Slovenian Potica: The Queen of all desserts (Slovenska potica – vseh sladic kraljica) in njegova nova knjiga Slovenia: Cultural Heritage at the juncture of the Alps, the Mediterranean, the Pannonian Basin and the Balkans (Slovenija: kulturna dediščina na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana). Kuharske knjige zastopata Cook Eat Slovenia avtorice Špele Vodovc (Kickstarterjeva zgodba o uspehu) in zbirka receptov najboljših slovenskih kuharjev Best from the Top: recipes prepared by top Slovenian chefs; with calculations for diabetes (Najboljše z vrha: kuharski recepti vrhunskih slovenskih kuharjev z izračuni za diabetes). V 2017 je izšla epska knjiga Mojce Kumerdej The Harvest of Chronos (Kronosova žetev) v enako epskem prevodu Rawleya Graua. Village Trilogy Evalda Flisarja je izdala založba Istros Books, ki se je specializirala za literarna dela nekdanje Jugoslavije in je objavila tudi None Like Her (Ni druge) avtorice Jele Krečič in Dry Season (Sušna doba) Gabriele Babnik.

Michael Biggins je prevedel Prišleke pisatelja Lojzeta Kovačiča (Newcommers) in nekaj romanov Draga Jančarja. Pojavil se je tudi Janez Janša s svojim zgodovinskim romanom White Panther (Beli panter). V prihodnjih mesecih se lahko nadejamo The Big Misconception Boštjana Jurečiča in Iris Novak: The Memoir of a Yugoslav Woman avtorice Iris Novak (ime je psevdonim). Seznam vsebuje le dela, ki sem jih prebral in so izšla v približno zadnjem letu ter so se mi pojavila na radarju. Seznam slovenskih del v angleščini se širi.

 Potrebna sta samozavest in finančni vložek

Če lahko iz hitrega pogleda po policah z nedavnimi prevodi slovenskih knjig potegnemo kakšen nauk, se ta gotovo glasi, da do objave v tujini najhitreje pridemo tako, da stvari vzamemo v svoje roke. To je  sploh nazorno pri avtorjih, ki si sami naročajo prevode svojih del. Samozavest in osebni finančni vložek sta potrebna, da se slovenski avtorji izpostavijo in pritegnejo pozornost bralcev onkraj sončne strani Alp. To pomeni, da bo preveč dobrih avtorjev ostalo neopaženih, po drugi strani pa bodo tisti z bolj samozavestnim nastopom deležni največjega uspeha – še posebej taki, ki pišejo v slogu, ki ustreza okusu angleško govorečih bralcev.