februar 2019 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2019 / februar

Kako ga pogrešam, Jašo Zlobca

Ciril in Jaša Zlobec (foto: arhiv založbe)

Pred meseci sem šel na pogreb. Točen datum sploh ni pomemben, ker se smrt pač vedno drugače predstavlja. Dobesedno, kar se gotovo dogaja zaradi preprostega razloga, ker je vedno bližje. Govorim o sebi, umrl je pa Ciril Zlobec. Srčno dober človek in zvest prijatelj mu bom rekel, ker me je enkrat sam tako predstavil, ko mi je pisal določeno priporočilo. O tem sem razmišljal, ko sem šel na Žale. Veliko mojih prijateljev se je že poslovilo, zato je takšna samotna pot na pokopališče še toliko bolj žalostna. Koliko priporočil mi je napisal šele Jaša Zlobec. Saj to je bilo neverjetno, mislim tako stkano prijateljstvo. Kako ga pogrešam. Nisem si mogel pomagati, a spomini na Jašo so privreli. Nobenega človeka nisem poznal niti prej niti kasneje, ki bi me tako razumel. Nobenih dolgih pogovorov ni bilo treba. Nobenih prepričevanj. Zaupal sem mu, kaj me tare, in uredil je. Vzel si je par minutk in opravil. Z nekim instiktivnim občutkom je prevzel nase tisto, česar sam nisem mogel opraviti. Seveda je imel podoben občutek do vsega naokoli, kar sem neizmerno spoštoval in se mu vedno znova klanjal. To so bila tista najbolj osnovna druženja, ki si jih sploh ne morem več zamisliti. Kot da so šli podobni odnosi po zlu. Spomnil sem se, kako sem bil zadovoljen, ko je postal urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, in ko sva si rekla vse v redu in prav, toda pri tej založbi naj zaradi najinega prijateljstva ne bi več tiskal svojih knjig. Spomnil sem se, da je bil moja poročna priča, izletov v Bruselj, spomnil sem se, da sva skupaj izdala knjigo, čeprav nisva nikoli premlevala o literaturi. Kot pri vsem je bilo s par pogledi vse jasno. Sicer sem med potjo na Žale hotel vse obrniti na smešno stran, ampak slabo mi je šlo od rok, češ da sem ga končno razkrinkal, zakaj mi je tako vneto stal ob strani. Zakaj je bil tako dober človek. Saj sem mu pomagal tudi jaz. Spominjal sem se, kako sva pogosto kolovratila do njegovega doma in kako je vsakih par trenutkov preskočil kakšno ograjo in sem samo debelo gledal, kam je izginil. Ja, plenil je vrtove, trgal je rože, ki sem mu jih potem pomagal nositi domov, da je obdaril svojo ženo. Kaj se je dogajalo z njimi, tega ne vem. Če jih je preveč, še vedno rož, potem gotovo zadušijo vse druge glasove, ampak s temi premlevanji se nisem spravil v dobro voljo. Priznam, najbolj me je begala prav ta Cankarjeva založba. Nekaj hudega bi lahko rekel, a zatekel se bom k drugim besedam. Vedno me je motilo, da je odšel v politiko. Dobro, premamili so ga, dobesedno ugrabili. Nič ne rečem. Zaslutili so njegov neverjeten instinkt za pravico. Stranke, mislim, da je šlo za LDS, so znale poskrbeti zase. Ne glede na vse, ne glede na žrtve, samo da jim je rasel ugled. Ja, skoraj prepričan sem, da je imel prste vmes prav LDS. Tudi meni je godilo, ko je bil Jaša ambasador v že omenjenem Bruslju. V vsaki ambasadorski hiši sem imel tako zagotovljeno vsaj posteljo, drugače smo že zagrozili, da se jim bodo javili iz prve oštarije. In kako sem navijal, da bi ga premestili v Italijo, v Peking. Takrat je bilo res še vse pred nami. Spomnil sem se Jašinega zavezništva z Albanci. Skupaj sva enkrat brala na Kosovu. Spet mi je godilo, ko so mi sredi noči odpirali lekarne in me zalagali s pomirjevali, dokler nisem padel tukaj v Ljubljani v en pijanski zaplet, čisto nič drugega ni bil, in je potem ena skupina Albancev ugotovila, da je moja rana, razbili so mi oko, tudi njihova. Pri priči sem začel abstinirati, ker za sabo sem imel sto Albancev, ki so se bili vsak trenutek pripravljeni tepsti zame. Ja, moč. Prekleta moč, s katero znaš ali ne znaš operirati. Upam si reči, da Jaša ni bil za državni zbor. Moral bi ostati na Cankarjevi založbi. Pisati in prevajati. Ne vem, ne vem, gotovo bi bilo bolje, če bi govoril o cvetoči češnji, ki sva jo enkrat izpulila z nekega vrta in jo privlekla na njegov dom. Za ljubezen. Ali pa sva jo pomotoma vkopala celo v kakšen drug vrt. To bi moral preveriti, ampak res se nisem mogel šaliti.

Pogreb njegovega očeta je delal svoje. Na pokopališče sem prišel ob pravem času. Postavil sem se v vrsto, da se še zadnjič poslovim od Cirila Zlobca, v vrsti pa se je začelo malo zapletati, kar sem zvedel naslednji dan, in prav o tem govorim, ker je jasno, da o Cirilu Zlobcu ne bom govoril, saj mislim o njem samo dobro, težava v vrsti je bila pa naslednja … Skupaj sva se znašla s Tonetom Peršakom, takratnim ministrom za kulturo, kaj kmalu sem videl, da pred nama hodita gospoda Zoran Janković in Milan Kučan. Ne vem, kaj naj še rečem. Recimo, da je bilo vse v redu in prav. Bližali smo se zadnjemu slovesu, in ko sem se dodobra zazibal v premišljevanje, me je nekaj predramilo. Že prej sem videl, da je na pokopališču častna četa, ki je zavzela tudi prostor ob kapelici. Potem je sledila neljuba situacija. Pojavila se je neka uniformirana gospa, iz zemlje se gotovo ni vzela, ki je začela delati red. Takole sem jo razumel, zadnji, ki so imeli še dovoljen vstop k Cirilu Zlobcu, so bili Milan Kučan, Janković, prav salutirali so si, šalili, cirkus pač, popustila je tudi Tonetu Peršaku, mene je pa hotela odsloviti. Škandal. Seveda se Janković in Kučan nista zavzela zame, Peršak je nekaj godrnjal, da sem družinski prijatelj Zlobčevih, mene so pa obdale najhujše slutnje. Seveda se nisem nameraval obrniti, in to za nobeno ceno. Večkrat česa ne znam izraziti in potem lahko cele dneve in tedne tuhtam, kaj bi moral kdaj izreči, zabrusiti, sploh uporabiti prave besede in to. Kako nepredstavljivo mučno. To se lahko zgodi samo meni. Bal sem se, da bom izbruhnil. Če se to meni zgodi, potem to pomeni samo psovanje. Eno neprekinjeno psovanje, da bi me lahko odpeljali iz tiste vrste samo v zapor, iz katerega me ne bi mogel nihče več rešiti. Niti me ne bi hotel. Res sem se bal, tudi stepel bi se, a če bi do tega prišlo na pogrebu prijatelja, potem bi se lahko tudi živega požrl zaradi slabe vesti. Čisto pohlevnega sem se naredil, nič si nisem bil všeč, ker po drugi strani bi tisto žensko v uniformi, ki je očitno vodila državniški pogreb, z največjim užitkom tako opsoval, da ne bi prišla nikdar več k sebi. In kaj potem, če dela red tako v življenju kot smrti? Kaj naj rečem? Čisto zmeden sem se nekako prebil do Cirila Zlobca, sam ne vem, kako, še bolj zmeden sem bil, ko sem njegovi družini izkazoval sožalje. Počakal sem še govore, sam sem stal, tako prizadetega sem se počutil, niti do groba nisem več šel, ker sta bila v meni takšen bes in gnev do tistih v uniformah, posebej do tiste uniformirane ženske, jasno, da za škandal ni nikoli prepozno, za to pa so nadaljevanja.

Že navsezgodaj zjutraj je zazvonil telefon. Najprej eden, drugi, kot to pač gre. In kaj sem slišal, mislim kakšen očitek? Jasno, da sem rdečkar. Že na pogrebu nisem mogel spregledati, koliko fotografov se je smukalo naokoli. To fotografiranje na pogrebih se mi je vedno zdelo neokusno, a kdo sem jaz, da bi sodil. In sedaj sledi samo še vprašanje, zakaj se je zgodilo, da sem sedaj rdečkar, sploh ta rdeč, kar komunajzer, pri teh očrnjen, in to gotovo do konca dni, kot sem pri nekaterih sedaj celo bolj priljubljen, kar seveda nič ne pomaga. Celo nasprotno, skratka, ni hudič, da se ni znašla v Delu fotografija, na kateri hodimo do pogrebne vežice Milan Kučan, Zoran Janković, Tone Peršak in jaz. Zamalo se mi zdi dodati, da razen s sabo nimam z nikomer drugim še manj kot nič ali pa vendarle, saj sem zgoraj navedel nekaj malega o mojem sodelovanju s Cirilom in Jašo Zlobcem. Dobro je prvi dejal, da je celo življenje eno samospraševanje. Kako sem šele takrat pogrešal Jašo Zlobca, saj se mi je zdel edini, ki bi se mu lahko zaupal in mislim celo, da bi se vsemu skupaj gromko nasmejala.

Jaša Zobec: Moje življenje je moja revolucija. Cankarjeva založba 2019, 568 str., 34,99 evrov.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

kolumna slovenska književnost

Domov / Članki / 2019 / februar

Skoraj doma: Berlin

Danaja Vegelj

O avtorju
Članki
Podkasti

Berlinsko poletje – štirje tedni med koncem julija in sredino avgusta s povprečno temperaturo šestintridesetih stopinj – je kazen za vse napake preteklega leta ali pa elegantno maščevanje narave nad vsemi, ki se od novembra do aprila pritožujejo nad vzhodnoevropsko zimo. Stanovanje zapustim vsak večer ob desetih in trideset minut, ko je dovolj hladno, da po dvajsetih metrih ne zapadem v eksistencialno krizo, ki se začne s smislom obstoja in konča z zelo nerealističnim načrtom o selitvi na Aljasko. Minevajo trije tedni, odkar se je sesula klimatska naprava in smo zaprili pisarno. Trije tedni home ofisa.

Prekleta vročina.

Moji večerni pohodi trajajo nekje od dolžine enega albuma Johna Coltrana do dolžine treh albumov Johna Coltrana is so navadno izrazito introvertirani – to je edini čas dneva, ko mi ni treba nikomur pojasnjevati, zakaj počnem, kar počnem. Prijatelj, iz Amerike uvoženi hibrid med nihilistom in komunistom, mi je pred kratkim rekel, da je moje pisanje tako izrazito žensko, da je zanj neprebavljivo. I don’t blame you, ne pišem z željo po Nobelovi nagradi, pišem, da lahko denar, ki bi ga sicer zapravila za terapevta, zapravim za drage obleke. Prvi od znakov globalizacije: v Berlinu ima vsakdo svojega psihologa, ki zdravi depresijo, burnout, zakonske težave ali odvisnost od drog, odvisno od oddaljenosti od kluba Berghain, občasno pa tudi napoveduje prihodnost, odvisno od stopnje obupa. Drugi znak globalizacije: v kavarnah v moji soseski (in z določeno mero gotovosti lahko trdim, da poznam vse kavarne v svoji soseski) nihče ne govori nemško. Niti turško, ali poljsko, zdaj vsi govorijo angleško, ker so se pred dvema letoma v Prenzlauer Berg preselili naravnost iz Avstralije in ker so se morali odločiti med “third wave coffee” in “wine bar” in izbrali tisto, kar obljublja krajši delovnik. Na njihovo srečo je berlinska odvisnost od kofeina edina odvisnost, ki količinsko presega odvisnost od MDMA, kar je dobro za hipsterje iz Melbourna in za naraščujočo skupnost priseljencev in malo manj dobro za konzervativne desničarje, ki se v strahu pred lastnimi vrednotami dvajsetega stoletja zatekajo v ekstremne metode samoprotekcije. Prekleta vročina, drugič.

Razglednica, prvič: Schaubühne

Schaubühne je najboljši teater na svetu, zadnji odgovor. Kot je pred kratkim napisal Gary Chazan, eden od novinarjev londonskega časopisa FT Weekend, so se nemški kulturniki od druge svetovne vojne naprej specializirali v bolečih zgodovinskih resnicah in institucija, ki jo od leta 1999 vodi enfant terrible nemškega modernega gledališča, Thomas Ostermeier, ni nobena izjema.

Ko so leta 2015 v Schaubühne premierno uprizorili predstavo FEAR, verjetno niso bili pripravljeni na konkretne politične razsežnosti, ki bi jih utegnil v enaindvajsetem stoletju imeti teater, ampak kot se je izkazalo, kultura vsesplošni otopelosti navkljub ni povsem pozabljena zgodovinska entiteta. Uprizoritvi (režiser Falk Richter je obraze voditeljev skrajno desničarske politične stranke AfD, “Alternative fur Deutschland”, preobrazil v primitivne mesojede zelene pošasti) je sledil zelo osebni obračun z vodstvom zahodnoberlinskega gledališča, ki se je končal s požignajem avtomobilov, grožnjami z umorom in neprikritim parlamentarnim napadom na liberalno umetnost. Kar po eni strani zagotavlja vero v moč kulture, po drugi strani meče temno luč na usodo naroda, ki je zakrivilo ne eno, ampak dve svetovni vojni in ki je po zadnjih raziskavah v 17 odstotkih na strani konservativne desnice. Trinjast milijonov in devetstoštirideset tisoč Nemcev sistematično zanika vsakršni poskus odprte inkluzivnosti in se v luči “stabilnih družbenih vrednot” nevarno približuje ideologiji politike iz tridesetih let dvajstegea stoletja. Zame je bila španska inkvizicija Beatrix von Storch dovolj dober razlog za nakup kartice “Prijateljev Schaubühne”, ki ti omogoča da vstopnice kupiš malo pred vsemi (kar je glede na vedno razprodane predstave dober argument) pa tudi, da se zmeraj počutiš dolžnega podpirati kreativo srednjega razreda.

Schaubühne je kraj, kjer s Katharino brez slabe vesti pijeva prosecco in kadiva cigarete ob šestih zvečer in eden redkih motivov za enourno romarsko ekspedicijo na zahod Berlina, predvsem zaradi vsesplošne kakovosti predstav, potem pa tudi zaradi simbolične podpore “amaterskemu multikulturalizmu”, ki mu zdaj pripadamo vsi brez uradnega nemškega rojstnega lista.

Razglednica, drugič: Banja (Luka)

Mogoče so kriva skoraj štiri leta z uradnim stalnim prebivališčem na Schulterblatt 14, 20357 Hamburg, mogoče je kriva moja zanesljiva pot proti nemškemu potnemu listu, mogoče pa je krivo tudi preprosto naključje, ampak dejstvo je, da imam v Nemčiji zelo malo prijateljev iz rodne Jugoslavije. Popravek: do pred kratkim sem imela zelo malo prijateljev iz rodne Jugoslavije.

Ker sem štirinajstega julija letos po koncertu Nicka Cava po naključju naletela na ljudi, ki jih mimogrede poznam z Dunaja in ker je Dunaj zelo naklonjen jugoslovanskim vrednotam, sem finale nogometnega prvenstva dan pozneje gledala s hrvaško zastavo v roki (zato, ker bi bilo zelo priročno, če bi odločilno tekmo svetovnega prvenstva uspelo dobiti ekipi iz ozadja, zato ker v Berlinu ljudje ne marajo Francozov in zato, ker sem iz Slovenije in v očeh Nemcev je Slovenija skoraj Hrvaška). Ker smo bili po tekmi vsi malo žalostni in ker konec nogometa zmeraj pomeni tudi konec nekega obdobja, smo sklenili, da je zelo pomembno, da rešimo večer in s tem spomin na poletje 2018. Banja Luka je bil prvi “jugo” bar, ki je imel smisel – strateško poziciniran na obrobju soseske Kreuzberg je bil na pol poti domov, zato smo se združeni strinjali, da bomo večer okronali z bosansko žganico, ajvarjem in lepinjami. Nogometni mesec se je končal kot so se po filmskem festivalu nekoč končali večeri v Sarajevu: na terasi z ljudmi velikih src in sumljivih poklicev, s tolažilnim zagotovilom “Javi, ako ti nešto treba” in s telefonsko številko za nujne primere.

V odsotnosti političnih razprav je konec nogometa letos naznamoval začetek novih pripadnosti, ker je včasih dobro, da ne pozabiš od kod (približno) prihajaš. Zato, ker se bo enkrat konec samotnih večernih pohodov in bo treba nazaj v pisarno, predvsem pa zato, ker bo enkrat september, ko bodo poletne skrbi postale jesenski problemi in bo kulturni prilagojenosti, lastnemu nemškemu vokabularju in vsesplošni internacionlizaciji Prenzlauer Berga navkljub dobro imeti zaledje, ki ne potrebuje dodatnega utemeljevanja. In ker bo dobro imeti ljudi, ki tudi leta 2018 verjamejo, da je kakovost življenja odvisna od kakovosti turške kave.

Domov / Članki / 2019 / februar

Samouresničujoča se prerokba grške tragedije

Boštjan Videmšek

O avtorju
Članki
Podkasti

Makis Citas je svoje najbolj uspešno delo Bog mi je priča, ki je bilo leta 2014 nagrajeno z nagrado Evropske unije za literaturo, pisal v času, ko je Grčija živela zadnja leta velike iluzije.

Čutil, videl, slutil, razmišljal in razumel je, da se bo ta iluzija, preplet politične naivnosti, pohlepa in manipulacij mednarodnih finančnih elit in tedanjega grškega političnega vrha, prej ali slej končala. V blatu. S finančnim, političnim in družbenim kolapsom, ki bo iz stranskih ulic zbezal neonaciste iz vrst Zlate zore in z obilno – odločilno – »pomočjo« Evropske unije, Nemčije in njenih oprod (tudi Slovenije) ter globalnih finančnih institucij z Evropsko centralno banko in Mednarodnim denarnim skladom na čelu Grčijo spremenil v državo tretjega sveta. Državo, v kateri se je gospodarstvo v prvih treh letih, kot da bi divjala vojna, skrčilo za četrtino, število brezposelnih med mladimi pa je na vrhuncu krize, ki je že davno postala stanje, preseglo neverjetnih sedemdeset odstotkov.

Grčija se je zrušila. Osebno in kolektivno. Postala je laboratorij moderne ekonomije – zadnjega stadija uničujočega neoliberalizma. Iz Bruslja in Berlina vsiljena politika brutalnega varčevanja je tretjino ljudi pahnila preko roba revščine. Evropski birokrati so Grčijo, doktrina šoka, začeli sistematično spreminjati v prostor cenene delovne sile, kjer so človekove in delavske pravice milo rečeno omejene. Ko je proti Srednji in Severni Evropi preko grških Egejskih otokov krenilo večje število beguncev in migrantov, so taisti birokrati Grčijo žrtvovali še enkrat. Na otokih so postavili koncentracijska taborišča našega časa, državo pa spremenili v človeško deponijo, deponijo človečnosti.

Med branjem Makisa Citasa (1971) je zelo hitro – in pravilno – mogoče dobiti občutek, da je avtor prihodnost poznal že takrat, ko drugi o njej sploh še niso razmišljali.

Njegova Grčija je v isti sapi naivna, radoživa, dvolična, intenzivna, neposredna, pohlepna, skromna, manipulativna, konservativna, tradicionalna, celo kanček »tribalistična«, liberalna, impulzivna, čustvena, kompleksna, čuteča, občutljiva, nemarna, vehementna, dvomeča, pogumna, cincajoča, predvidljiva, bipolarna in – divja.

To je Grčija, ki je pred kolapsom mislila, da vse počne prav, obenem pa je verjela v – odpustke. Na las podobno kot misli, da vse počne prav, in obenem v srečanju ekonomskega oportunizma z metafiziko verjame v odpustke Hrisovalandis, (anti)junak lucidnega romana, forenzične študije Grčije in vseh njenih (in seveda naših) patologij.

Citas je, to rad poudari tudi sam, napisal samouresničujočo se prerokbo. Bog mi je priča je zategadelj nekakšna moderna prerokba oraklja iz antičnih Delfov, hkrati pa za vse nas, ki smo lep del svojih življenj preživeli v Grčiji, popolna politično-družbena analiza časa in prostora. Na tem mestu si moram kot novinar privoščiti nekaj sila krivoverskega – roman, ki ga imate v rokah, je dokaz, da je literatura, torej fikcija, včasih bolj resnična in nemalokrat predvsem bolj natančna od žanrov in piscev, ki s(m)o zavezani resnici in samo resnici.

***

Obdobje olimpijskih iger (2004), ki je se »poklopilo« s senzacionalno zmago grške nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu na Portugalskem, je bilo v Grčiji za marsikoga obdobje popolnega manka – mrka – refleksije: evforični in nikoli bolj samozavestni in samozadostni ljudje so končno premagali globoke zgodovinske travme in se, takšno občutje je bilo vseprisotno, povzpeli na vrh sveta.

Evropske in domače banke so razmetavale s krediti. Špekulanti vseh vrst so ignorirali tveganja in (so)ustvarjali družbo, ki je začasno prenehala razmišljati o posledicah; o odgovornem jutri. Javni servis je rasel, plače in pokojnine prav tako. Globoko skorumpirana politična elita, sestavljena iz neoliberalcev iz vrst Nove demokracije in lažnih socialistov iz vrst Pasoka, je vdano – za to je bila bogato nagrajena – služila interesom ekonomske elite, že tedaj, marsikdaj tudi nevede, podizvajalcev velikih mednarodnih korporacij in finančnih institucij. Balon je bil vsak dan večji. Dolgovi, javni in zasebni, so naraščali. Oblasti so prirejale finančna poročila, evropske institucije so jih v tem podpirale. In usmerjale. Grčija je mižala (tudi) s široko odprtimi očmi. A vsakomur, ki premore vsaj malo ekonomskega znanja in ščepec splošne razgledanosti, cepljene z zdravo pametjo, bi moralo biti vnaprej jasno, da se obeta katastrofa epskih razsežnosti; da se obeta velika grška tragedija. Že tedaj je bilo – prepozno.

Ves čas je bilo prepozno.

Grški belle époque, zlato obdobje, je bil namreč vnaprej obsojen na boleč, nenaden, tako frustrirajoče predvidljiv in osnovnošolsko skonstruiran konec.

***

Podobno – če ne celo enako – kot Hrisovalandis, (približno) petdesetletni strokovnjak za tisk, ki se s travmo brezposelnosti in finančno vojno sreča že v času, ko je mogoče zlahka dobiti sorazmerno dobro plačano službo in ko se zdi, da se zabava nikoli ne bo končala.

Hrisovalandis, metafora grškega poraza, v srednjih letih živi pri starših in z dvema sestrama. Po izgubi dobre službe, ki je bila središče njegovega krhkega sveta in identitete, se mu nikakor ne uspe postaviti na vse bolj mlahave noge. Redi se, izgublja moško samozavest, ujema se v obsesivno-kompulzivne motnje. Ne more, noče oditi od doma. Starše načenja bolezen, sestri ga transparentno izkoriščata. Šibak je in ranljiv. Težko, skoraj nemogoče mu je izustiti besedo NE: ta je etično velikokrat ključna. Njegovo življenje je polno neuslišanih ljubezni. Uteho išče pri ženskah, ki ljubezen prodajajo na ulicah. A takšna uteha je kratkotrajna in draga, zato mesto bordelov v njegovem življenju zamenja – cerkev. Izgubljene, zapravljene in utišane ljubezni (in priložnosti kot take) zamenja tudi sovraštvo. Še najbolj do sebi podobnih in do uradno drugačnih. Do ljudi z dna prehranjevalne verige. Do beguncev in migrantov. Do tujcev. Do tistih, ki jih je najlaže obsoditi za vse svoje poraze, za vse poraze – svojih. Hrisovalandis, padli belec padlega srednjega razreda. Hrisovalandis, ki bi, če bi živel na drugi strani Atlantika, predstavljal skupni imenovalec volivcev in volivk Donalda Trumpa. Hrisovalandis, prekomerno rejeni možakar, ki ga je po telesu (impotenca) in duši usekala tudi sladkorna bolezen, ki bi, če bi živel v Veliki Britaniji, glasoval za brexit. Hrisovalandis, ki bi (če ni že) na grških volitvah glasoval za Zlato zoro, neonacistične glasnike sovraštva v docela zlaganem imenu ponižanih in razžaljenih. Hrisovalandis, ki bi bil danes kjerkoli žrtev vseprisotnega populizma.

Hrisovalandis je ravno toliko Grk, kot je naš in vaš sosed. Eden, mnogi izmed nas.

Bog mi je priča je ključna knjiga za razumevanje (ne le) današnje Grčije in Evrope.

Besedilo je bilo kot spremna beseda objavljeno v romanu Bog mi je priča Makisa Citasa, ki je te dni izšel pri Beletrini. Makis Citas in Boštjan Videmšek bosta nastopila tudi v sklopu prihajajočega festivala Literature sveta Fabula, in sicer v četrtek, 7. marca, 2019 v Hiši EU.

Festival Fabula Grčija kriza refleksija

Domov / Članki / 2019 / februar

Dnevni red (odlomek)

Eric Vuillard

O avtorju
Članki
Podkasti

Ilustracija z naslovnice: Jerner Stritar

Nenadoma zaškripajo vrata, zaječijo parketne deščice v podu; v predsobi je slišati klepet. Štiriindvajset kuščarjev se povzpne na zadnje noge in se togo vzravna. Hjalmar Schacht požre slino, Gustav si popravi monokel. Za vratnimi krili se zaslišijo pridušeni glasovi, nato šelest. Slednjič v sobo stopi nasmejani predsednik Reichstaga: Hermann Göring. Kar nas ne sme presenetiti, gre v bistvu za povsem vsakdanji, rutinski dogodek. V poslovnem svetu so strankarske razprtije mačji kašelj. Politiki in industrialci se radi srečujejo.

Göring se torej sprehodi okrog mize, z vsakim spregovori besedo, vsakomur dobrohotno stisne dlan. Toda predsednik Reichstaga jim ni prišel izreč običajne dobrodošlice; najprej zarenči nekaj besed v pozdrav in takoj preide k bližajočim se volitvam, predvidenim za peti marec. Štiriindvajset sfing ga pozorno posluša. Prihajajoča predvolilna kampanja bo odločilna, izjavi predsednik Reichstaga, dovolj je bilo nestabilnih vlad; gospodarstvo zahteva mir in trdnost. Štiriindvajseterica gospodov pobožno pokima z glavami. Električne svečke na lestencu zamežikajo, veliko, na stropu naslikano sonce še naprej sije tako kot malo prej. Če bo nacistična stranka dobila večino, doda Göring, bodo te volitve zadnje v prihodnjih desetih letih; nemara celo stotih, še doda med smehom.

Vzgib odobravanja zaveje skozi prostor med stebri. Istočasno se zasliši loputanje vrat, v salon končno pride novi kancler. Tisti, ki ga še niso srečali, komaj čakajo, da mu sežejo v roko. Hitler je nasmejan, sproščen, čisto drugačen, kot so si ga predstavljali, prijazen, celo ljubezniv, veliko bolj ljubezniv, kot bi človek pričakoval. Vsakomur se zahvali in mu krepko stisne dlan. Po opravljeni predstavitvi vsakdo sede nazaj v svoj udoben naslanjač. Krupp sedi v prvi vrsti, s prstom si živčno gladi tanke brčice; tik za njim sedita dva vodilna iz IG Farben,[1] takoj zraven von Finck,[2] Quandt[3] in še nekaj drugih poslušno prekriža noge. Zahrešči jetičen kašelj, tihceno klikne pokrovček nalivnega peresa. Tišina.

Poslušajo. Bistvo govora se skriva v naslednjem: treba je narediti konec šibki vladi, odstraniti komunistično nevarnost, ukiniti sindikate in dovoliti lastnikom, da so firerji v svojih podjetjih. Govor traja pol ure. Ko Hitler konča, vstane Gustav, stopi korak naprej in se mu v imenu navzočih povabljencev zahvali, da jim je slednjič razjasnil politični položaj. Preden odide, kancler naredi še en krog okoli mize. Vljudno mu čestitajo. Videti je, da je starim tovarnarjem odleglo. Ko kancler odide, besedo znova poprime Göring, odločno še enkrat navrže nekaj zamisli in se vnovič dotakne petomarčevskih volitev. Volitve so enkratna priložnost, da se končno izmotamo iz slepe ulice, v kateri smo se znašli. Toda za volilno kampanjo je nujen denar; nacistična stranka nima niti prebite pare več, predvolilna kampanja pa je pred vrati. Takrat na noge plane Hjalmar Schacht, se nasmehne navzočim in izusti: »Sezimo v blagajno, gospôda!«

Povabilo, čeravno nekoliko robato, za prisotne gospode ni nič novega; vajeni so podkupnin in kupčevanja pod mizo. Korupcija je obvezna postavka v proračunu slehernega velikega podjetja, znana je pod različnimi imeni: lobiranje, darila, financiranje strank. Torej večina navzočih pri priči odšteje po nekaj sto tisoč mark, Gustav Krupp podari milijon, Georg von Schnitzler[4] štiristo tisoč, zaokrožijo kar čedno vsotico. Srečanje dvajsetega februarja 1933, ki bi ga lahko imeli za enkraten dogodek v zgodovini velikega kapitala, za nezaslišan kompromis z nacisti, je za kruppe, ople, siemense povsem običajna prigoda v poslovnem življenju, najbolj vsakdanji prenos sredstev. Vsi bodo preživeli režim in bodo v skladu s svojimi zmožnostmi tudi v prihodnosti financirali najrazličnejše politične stranke.

Ampak če hočemo zares razumeti srečanje dvajsetega februarja, če hočemo dojeti njegov večnostni pomen, je treba te gospode odslej imenovati z njihovimi pravimi imeni. To niso več Günther Quandt, Wilhelm von Opel, Gustav Krupp, August von Finck, možje, ki so se 20. februarja 1933 pozno popoldne zbrali v palači predsednika Reichstaga, treba jim je dati druga imena. Zakaj Günther Quandt je zgolj kriptonim, skrivno ime, ki prikriva vse kaj drugega kot tolstega dobrodušnega možaka, ki si s smolo barva brke in ponižno sedi na svojem mestu za častno mizo. Za njim, tik za njim tiči čisto drugačna, mogočna silhueta, pokroviteljska senca, mrzla in nedostopna kot kamnit kip. Da, za njim stoji gospodujoča, vsemogočna, krvoločna, brezimna podoba Quandta, podoba togo otrple maske, toda maske, ki se obrazu prilega tesneje od kože, in na tej podobi piše: Accumulatoren-Fabrik AG, bodoča Varta, kakršno poznamo danes, zakaj pravne osebe imajo svoje avatarje, tako kot so stara božanstva privzemala različne oblike in se sčasoma zlila z drugimi bogovi.

To je torej pravo ime Quandtovih, njihovo demiurško ime, on, Günther, je le kupček mesa in kosti, kakor vi ali jaz, za njim bodo na prestol sedali njegovi sinovi in za njimi njih sinovi. Kupček mesa in kosti sprhni v zemlji, prestol pa ostane. Zato se štiriindvajset mož ne imenuje ne Schnitzler, ne Witzleben, ne Schmitt, ne Finck, ne Rosterg, ne Heubel, kot bi sklepali po osebnih podatkih. Imenujejo se BASF, Bayer, Agfa, Opel, IG Farben, Siemens, Allianz, Telefunken. Pod temi imeni jih poznamo. In celo zelo dobro jih poznamo. Tu so, živijo z nami in med nami. To so naši avtomobili, naši pralni stroji, naše igračke, naše radijske budilke, zavarovanje našega doma, baterija naše ure. Tu so, povsod, navzoči kot stvari. Naš vsakdanjik je v njihovih rokah. Negujejo nas, oblačijo nas, nam svetijo v temi in nas prevažajo po cestah sveta, nas zibljejo v naročju. Možje, štiriindvajseterica mož, ki se je dvajsetega februarja zbrala v palači predsednika Reichstaga, so samo njihovi pooblaščeni zastopniki, visoka duhovščina težke industrije, Ptahovi[5] svečeniki. Ravnodušno stoje tam kot štiriindvajset računskih strojev pred vrati pekla.

Prevod: Jaroslav Skrušny

Knjiga Dnevni red je izšla v Fabulini zbirki, njen avtor, Goncourtov nagrajenec Eric Vuillard, pa bo v Ljubljani nastopil v okviru festivala Fabula. Ne zamudite ga v sredo, 6. marca 2019. Brezplačne vstopnice so na voljo na blagajni Cankarjevega doma (pohitite, ni jih več veliko).

[1] IG Farben AG (Interessen Gemeinschaft Actionsgesellschaft/Delniška družba Interesna skupnost) je v času med obema vojnama nastala združba osmih vodilnih nemških kemijskih in farmacevtskih tovarn (Bayer, Hoechst, BASF), ki je bila temelj nemške kemijske industrije v Tretjem rajhu. Na sestanku 20. februarja v Reichstagu je skupina IG Farben prispevala 400.000 rajhovskih mark.

[2] August von Finck (1898–1980), nemški bankir, ustanovitelj zavarovalniškega giganta Allianz in banke Merck Finck & Co. Po priključitvi Avstrije je od nacistov dobil v last dunajski sedež banke Rothschild.

[3] Günther Quandt (1881–1954), nemški industrialec, ustanovitelj industrijskega imperija, v katerega med drugimi sodita avtomobilska (BMW) in kemijska tovarna (Altana). Leta 1933 je stopil v NSDAP, Hitler ga je skupaj z drugimi vodilnimi gospodarstveniki imenoval za vodjo »obrambnega gospodarstva« (Wehrwirtschaftsführer); njegova podjetja so zaposlovala vojne ujetnike in oskrbovala nemško vojsko s strelivom, puškami in topovi. Po vojni so ga najprej zaprli, a ga kot zgolj »sopotnika« (Mitläufer) režima že januarja 1948 izpustili.

[4] Georg von Schnitzler (1884–1962), nemški gospodarstvenik, kot vodilni delavec v tovarni Hoechst član uprave IG Farben; leta 1937 je postal predsednik komercialnega odbora IG Farben. Po vojni je odslužil samo leto od petletne zaporne kazni, na katero ga je zaradi vojnih zločinov obsodilo ameriško vojaško sodišče.

[5] Ptah, egiptovsko božanstvo, še posebej čaščeno v Memfisu; po verovanju memfiških svečenikov naj bi bil Ptah bog uma in mišljenja in je obstajal na začetku vsega; v glavi si je izmislil vesolje in s priklicevanjem posameznih elementov ustvaril svet. Velja za očeta Atuma, boga sonca, v memfiški mitologiji pa tudi za boga umetnikov, obrtnikov in arhitektov.

Festival Fabula francoska književnost panorama zgodovina

Domov / Članki / 2019 / februar

Med ogledali in tigri

Martin Justin

O avtorju
Članki
Podkasti

Istega dne, ko sem prebral Manguelov tekst Z Borgesom, sem v knjižnici na policah z literarno teorijo po naključju spet naletel na Borgesovo zbirko esejev Druge raziskave. Nekaj podobnega se mi je zgodilo nekje med tretjim letnikom gimnazije, ko sem se v isti knjižnici sprehajal med dolgimi vrstami romanov in s pogledom bežno ujel ime Borges, nekaj njegovih zbirk kratke proze. O pisatelju nisem takrat vedel skoraj nič, poznal sem njegovo ime in pridih skrivnostnosti, ki ga je spremljal, nekaj tavajočih informacij o njegovi prozi, na katere sem po naključju naletel in so me nenavadno privlačile. Ravno dovolj, da sem si tistega dne sposodil eno njegovih zbirk, Izmišljije ali Alef, ne spomnim se več. Vem pa, da me je navdušila in sem v naslednjih mesecih prebral še večino ostalih knjig proze in esejev, ki nosijo Borgesovo ime. Malo pisateljev me je idejno in pripovedno tako očaralo, pri njem sem bolj kot kjerkoli drugje dobil potrditev, da je, kot na koncu piše tudi Manguel, »srečo mogoče najti v knjigah«, da je branje nekaj čudežnega.

Potem sem v naslednjih letih bežno spoznal še avtorjevo biografijo, njegove največje strahove (ogledala) in ljubezni (tigri in knjige), mladost v Ženevi in začetno avantgardno ustvarjanje, službovanje v nacionalni knjižnici, ki ga je tako močno zaznamovalo, in ponižanje na mesto inšpektorja na tržnici med Péronovo diktaturo, seveda slepoto in literarni uspeh v Buenos Airesu. Vedel sem, da so mu na stara leta na glas brali različni ljudje, nisem pa vedel, da je kdorkoli od njih o tem napisal knjigo. Izid Manguelovih spominov me je tako prijetno presenetil. Oziroma ne spominov, avtor sam na koncu knjige pravi, da zapisano niso spomini, »ampak spomini spominov na spomine in dogodki, iz katerih so porojeni, so izginili, za seboj pa pustili le nekaj podob, nekaj besed, pa še o teh nisem prepričan, da so bile v resnici takšne, kakršnih se spominjam«.

Vrzeli med meglenimi podobami avtor zapolni z odličnimi esejističnimi pasusi o Borgesovi misli in pisanju, njegovem pomenu za razvoj argentinske in svetovne književnosti. Razmisleke o delu človeka, ki je »povsem nehote spremenil pojem literature in posledično tudi literarne zgodovine« elegantno meša z anekdotičnimi spomini na čas, ki ga je kot najstnik preživel s slepim pisateljem. Piše o Borgesovem stanovanju, vedno temnem in močno ogrevanem, po katerem sta se sprehajali dve prikazni, Doña Leonora, Borgesova mati, in velik bel maček Beppo; o pisateljevi knjižnici, »ki je bila, enako kot knjižnica kateregakoli bralca, njegova avtobiografija«, predvsem pa mnogo bolj skromna, kot si je večina (vključno z mano) rada predstavljala; njegovih sprehodih po Buenos Airesu, kjer je »tako kot Kant v Königsbergu, skorajda že postal nepogrešljivi del vedute«.

Največ besed pa Albert Manguel seveda nameni Borgesovemu odnosu do knjig, ki je bil v njegovem primeru tudi odnos do sveta, saj naj bi bil argentinski pisatelj eden tistih redkih, ki verjamejo, da »svet je knjiga, knjiga, ki jo hočemo prebrati zase in za druge«. Borges je bral predvsem za užitek, rad se je prepuščal naključjem in se pogosto zadovoljil že s povzetki in kratkimi članki v enciklopedijah, predvsem pa, kot je Manguelu nekoč povedal Borgesov najtesnejši prijatelj in sodelavec Adolfo Bioy Casares, v svojem »odnosu do literature ni nikoli podlegel konvencijam, ustaljenim navadam ali lenobi«. Branje je razumel kot nekakšen panteizem, način, kako se postaviti v kožo drugih ljudi, hrabrih bojevnikov, strastnih ljubimcev ali mož dejanj, ki jim Borges sam nikoli ni bil podoben.

Manguelova šestdesetstranska knjižica se tako bere predvsem kot poklon temu argentinskemu pisatelju, ki je samega sebe vedno imel najprej in predvsem za bralca, ki »nadaljuje dialog, ki se je začel že pred tisočletji in za katerega je bil prepričan, da se ne bo nikoli končal«.

Alberto Manguel bo na festivalu Fabula nastopil v sredo, 27. februarja ob 20.00 v Cankarjevem domu. Praviočasno si zagotovite brezplačne vstopnice!
Alberto Manguel: Z Borgesom. Prevod: Janina Kos, Žepna Beletrina 2019, 10 evrov.

Festival Fabula Jorge Luis Borges kritika

Domov / Članki / 2019 / februar

Telesa, ustvarjena po podobi bogastva

Aleksandra Gačić

O avtorju
Članki
Podkasti

Ko je leta 2014 izšel romaneskni prvenec kongoškega pisatelja Fistona Mwanze Mujile Tramvaj 83, je čez noč postal literarna senzacija, ki je bila deležna številnih evropskih in afriških knjižnih nagrad, med katerimi se je leta 2016 pojavila celo nominacija za prestižno nagrado Man Booker. Medtem ko so nekateri pisatelja označili za »virtuoznega pripovedovalca na poti v svet odlične sodobne književnosti«, so se drugi navduševali nad njegovo eksperimentalno »uporabo jazzovskih ritmov za tkanje človeških zgodb v svetu, ki je postal globalna vas«. Tramvaj 83, ki ga lahko sedaj v prevodu Katje Zakrajšek beremo tudi v slovenščini (Modrijan 2018), je tako postal eno tistih del sodobne afriške fikcije, ki jim je uspelo partikularno dogajanje v romanu izrabiti za prikaz mnogo širših globalnih družbenih dimenzij, ne da bi o teh zares spregovorili, ali kot je v enem od intervjujev dejal Fiston Mwanza Mujila, ki je mimogrede odraščal Lubumbashiju, kongoškem mestu, ki je zaradi rudarskih izkopavanj še zmeraj otoženo z vsakovrstnimi post-kolonialnimi krizami: »Želel sem si, da bi Tramvaj 83 predstavljal svojevrstno formo izkoriščanja in neokolonializma, ki se dogaja po celotni Afriki in ne le v Kongu.«

Kljub jasni podobnosti in namigovanjem na Kongo pa je dogajanje v romanu postavljeno v geografsko nedoločen kraj – Mestno državo, ki s svojimi naravnimi bogastvi privablja raznolike ljudi z vseh strani sveta, katerih skupna cilja sta denar in seks. Roman se začne z genialno biblično aluzijo, ki pravi, da je »na začetku bil kamen in kamen je sprožil obsedenost in obsedenost mrzlico in v mrzlici so prispeli možje vsakovrstnih obrazov«. Obsedenci zlate mrzlice, iz katerih žepov puhtijo krvavi diamanti, se po dnevnem izkopavanju srečujejo v edinemu baru v Mestni državi Tramvaju 83, okoli katerega je zgoščena večina dogajanja v romanu. V Tramvaj 83 se tako zateka pisana druščina rudniških posestnikov, preprodajalcev drog, vojnih dobičkarjev, turistov v pridobitvene namene, kopačev rud, različnih kategorij prostitutk, študentov, otrok delavcev, glasbenikov in še marsikoga drugega. Ker pa so tovrstne beznice načeloma prostor, osvobojen vsakršne cenzure govora in dejanj, postane Tramvaj 83 reprezentativno mesto preseka družbe, ki ga je zaznamovala manija izkopavanja dobičkonosnih rud.

V Tramvaj 83 se zatekata tudi protagonist romana Lucien, pisatelj, ki se na vse pretege muči s pisanjem dramskega teksta o ikoni kongoške neodvisnosti Patricu Lumumbi, in njegov dolgoletni prijatelj ter »poslovnež« sumljivih poslov Rekviem. Medtem ko je Lucien v svojih pisarijah politično angažiran, si s tem, ko si prizadeva živeti v svetu, kakršen bi lahko bil, nakoplje številne težave in sovražnike, ki menijo, da družba ne rabi njegove hinavske intelektualščine. Ravno nasprotno pa se Rekviem v življenju ravna glede na svet, kakršen je, in z izostrenim preživetvenim nagonom, ki pogosto prekorači mejo moralno sprejemljivega, obiskovalcem Tramvaja 83 vendarle deluje bolj realistično in iskreno kot njegov prijatelj. Liki v romanu so tako okarakterizirani na nek moralno ambivalenten način, kjer je še tako delinkventno Rekviemovo tihotapljenje rud upravičeno s tem, da rudniki in železnice pripadajo domačim ljudem, kljub temu »da si jih nekateri lastijo, ker trpijo za kompleksom večvrednosti in mislijo, da se je življenje začelo šele z njimi«.

Lucienov in Rekviejemov odtujeni prijateljski odnos je zaznamovan s številnimi zamerami in konflikti iz preteklosti. K dodatni napetosti med njima nadalje prispeva švicarski založnik Ferdinand Malingeau, ki je, čeprav po ne ravno poštenem spletu okoliščin, tako kot mnogi drugi dobil dovolilnico za izkopavanje rudnikov v Mestni državi. Ko Malingeau pokaže zanimanje za objavo Lucienovega dramskega dela, se začne napetost med liki stopnjevati, pri čemer pretekla nesoglasja in zamere privrejo na dan, čemur sledijo številna izsiljevanja, izkoriščanja in ustrahovanja. Znotraj njihovega odnosa, v katerem se Rekviem in Malingeau jasno kažeta kot goljufa, Lucien deluje kot piktoresken lik, ki je proti svoji volji ujet v mnoge dogodivščine, ki se jim sam ne zna izogniti.

Zgoščeno dogajanje v romanu je začinjeno s svojevrstnim humorjem, ki ustvarja poseben bralski užitek. Toda če smo malo bolj pozorni, kmalu ugotovimo, da gre za tiste vrste humor, ki za tančico smešnega izreka nekaj hudo resnega. Komičnost v romanu zato deluje kot sredstvo, preko katerega sta absurd in kaotičnost neokolonialnega izkoriščanja lažje zapopadena, čeprav zaradi humorja ne postaneta nič bolj mila ali lahkotnejša.

Ironija post-kolonialnega stanja je izvrstno utelešena v liku Generala Oporečnika, ki deluje kot neke vrste parodija na prototip afriških absolutističnih političnih voditeljev. General Oporečnik, ki se je mimogrede sam oklical za »očeta naroda«, nadzoruje vse rudnike v državi, ki pa jih nato po svoji muhasti volji, ki je včasih motivirana s še tako bizarnimi razlogi, kot je motnja erekcije, začasno zapira. Medtem ko svojim državljanom vlada z železno roko, pa po drugi strani spodbuja korupcijo uradnikov in kolaboracijo z mednarodnimi dobičkarji v odnosu do ekonomskega izkoriščanja naravnih bogastev. Paradoks takšne kolaboracije, ki jo praviloma vedno spremlja vsevednost Zahoda do Afrike, v romanu prikazuje trenutek, ko se obiskovalci Tramvaja 83, predajajoč se »hedonizmu, ki poteši želodec in mednožje«, sladkajo s slastnim pasjim ražnjiči, nakar se v mestu pojavijo predstavniki ameriške organizacije Save the Dogs in Africa z namenom ozaveščanja lokalnega prebivalstva o pasjem vprašanju. Grotesknost situacije deluje kot posredno zasmehovanje nekaterih humanitarnih iniciativ v Afriki, za katere se zdi, da se veliko bolj kot z družbenimi problemi ukvarjajo z njihovimi ne tako zelo pomembnimi posledicami.

Vse grdobije neokolonialnega kapitalističnega izkoriščanja in družbenih deviacij, ki temu načeloma sledijo, pa so v romanu prežete s prav posebno poetičnostjo. »Moj roman je kot ena sama dolga pesnitev,« je pojasnil pisatelj, ki je ravno to poetičnost vulgarnega slengovskega jezika uporabil zelo inovativno, kar je prispevalo k izjemni živosti besedila. Številne improvizacije, ponavljanja, polstavki, prekinjeni stavki in hitro menjavanje prizorov posnemajo džezovski ritem. Fiston Mwanza Mujila svoj eksperimentalni slog pisanja razlaga s tendenco pisanja literarnega besedila na način džezovskega uglasbovanja. Džez v romanu pa ni uporabljen le slogovno, temveč tudi kot nenehen soustvarjalec atmosfere v Tramvaju 83. »Džez je edini vzvod, ki ga vsa sodrga v Tramvaju 83 uporablja za preskok iz enega družbenega razreda v drugega,« zato ni čudno, da se mu obiskovalci bara, v upanju na bežen moment identifikacije s pred kratkim nastalo aristokratsko buržoazijo, uživaško predajajo.

Sobivanje seksualnosti, pijančevanja, pohlepa, plesa, glasbe, izkoriščanja, kreativnosti, spolno prenosljivih bolezni, radioaktivnosti, udorov rudnikov, zaporov in pretepov je v romanu vendarle pospremljeno z neke vrste humanistično noto. Tramvaj 83 je namreč podaril glas tistemu delu družbe, ki ga je naturalistični determinizem družbenega dna a priori oropal vsakršnega humanizma, zato moramo roman kljub njegovemu lahkotnemu humorju brati kot precej resno čtivo. Navsezadnje, kot pravi protagonist romana Lucien, ahko »prav preko literature obnovimo resnico«.

Fiston Mwanza Mujila, Tramvaj 83, prevedla Katja Zakrajšek, Modrijan, 2018.

Fiston Mwanza Mujila bo 2. marca nastopil na festivalu Literature sveta Fabula. Več o njegovem dogodku najdete tu in tu.

Afrika afriška književnost Festival Fabula Fiston Mwanza Mujila kritika

Domov / Članki / 2019 / februar

Vzporedna življenja

Lena Hofman

O avtorju
Članki
Podkasti

Obstaja resničnostni šov 90 Day Fiancé, ki naslavlja čas, ki ga imata zaročenec in zaročenka (eden izmed njiju ameriški_a državljan_ka), da se po vstopu v ZDA poročita in zaprosita za zeleno karto. Ta bizarno-zabavni real-life scenarij so televizijski ustvarjalci spremenili v resničnostni šov, v katerem sledijo prigodam parov na poti do zakonskega stanu v Ameriki. Dobesedno moj lajf, a brez kamer.

First things first, najprej je potrebna pridobitev vize za vstop v državo, šele nato začne teči 90 dni. Do tja vodi proces, v katerem vlagatelja (jaz, Slovenka, in on, Američan) napiševa izjavi How we met, sestaviva kronološki opis srečanj s fotografijami kot dokazilo, da je razmerje resnično, vloga za vizo nato potuje na tri različne urade in za to porabi okrog deset mesecev, jaz opravim zdravniški pregled in intervju na ameriški ambasadi v Ljubljani in se obvezno cepim proti gripi, če ne me v državo sploh ne bi spustili, nato pa imava trimesečni deadline, da se poročiva v obljubljeni deželi. V fazi čakanja na vizo pomeni biti vsak v svoji državi in po videoklicu loviti čas v deveturnih presledkih, ko sva oba budna.Pomeni tudi, da v kafkovskem procesu, ki traja skoraj leto dni, ne moreva narediti ničesar, da bi ga pospešila. Energijo vlagava vsak v svojo rutino in potrpljenje, da se ta resničnostni šov le izpelje do konca, za katerim čaka še malo potrpljenja, nekaj let do zelene karte.

V tem času sva uspela obržati kontinuiteto srečanj na vsakih nekaj mesecev. Ta so pomenila asimilacijo nazaj na razmerje v rekordno hitrem času in za kratko obdobje, kot bi se na vsake toliko postavila v mikrovalovko, se na zunaj močno ogrela, v sredici pa ostala hladna. Za teden ali dva sva bila spet par, team, bodoča zakonca, čimprej sem se trudila otresti otopelosti in izključiti obrambni mehanizem, ki kot radirka vztrajno briše pogrešanje, ki vznika v mojem »samskem« vsakdanu v Ljubljani. V teh srečanjih sva izživela vse, kar ni bilo povedano preko videoklicev in pisanja sporočil, ter mesece razmerja zapakirala v nekaj deset dni.

***

V paralelni resničnosti sediva v njegovem pickup truck-u in se peljeva mimo suhih, bežečih pokrajin pod svetlobo, ki je drugačna kot doma, mimo neštetih postojank ob avtocesti z nizkimi, kvadratnimi, hitrimi restavracijami. Pot nama občasno prestreže tumbleweed, posušena jerihonska roža, ki jo preko planot nosi veter in jo poznam iz risank iz otroštva. Poslušava Grateful Dead po radiu na postaji, ki ne vrti ničesar drugega kot posnetkov njihovih koncertov in pove mi (tako kot vsakič), da so bili baje leta ‘77 res dobri, res na vrhuncu svoje kariere. Potem zavije na stransko cesto in odkrijeva vrt kaktusov in skrito plažo, obdano s pečinami. Pickup je topel in varen, sedenje v njem je prijetno. Potovati skupaj je ultimativna povezovalna izkušnja, peljeva se v svojo prihodnost, ki je iz tega zornega kota vedno na obzorju. Prečkava dolg, rdeč most, se ustaviva na robu ceste, v oceanu opazujeva tjulne ter svečano dvigovanje hrbtov kitov grbavcev. Peljeva se, dokler nisva v divjini obdana z ogromnimi drevesi z rdečim lubjem, ki segajo v nebo in so tam že na tisoče let, ovita v meglo, s katero se hranijo.

Think big girl, like a king. Think kingsize. Did you learn nothing in America? Iz telefona se zdaj predvaja norvežanka Jenny Hval, medtem ko kolesarim po Dunajski. Preskok v življenje v Ljubljani pomeni zožati fokus na svet, ki mi je zelo pri srcu, a veliko manjši. Iz miselnega okvirja, kjer se ob jasnem vremenu vidi otočje Farallon na robu prostranstva spokojnega oceana, se preslikam v malo manjši okvir, ki je širok do obzorja, posejanega z Alpami. Vijugam med jezikom, v katerem sem odraščala in tem, ki sem ga posvojila, v slovenščino vstavljam angleške besede, ki jim ne vem natančnega prevoda, a jih čutim. Včasih se je skupaj z besedami treba naučiti tudi občutkov, ki jih opisujejo. Razmišljam v jeziku, ki je v tistem trenutku bolj priročen, medtem ko moje sanje nimajo jezika. Pišem pesmi v angleščini in jih prevajam nazaj in spet obratno, besede se valijo prek obeh razumevanj in odpadajo, dokler ne ostane bistvo. Poiščem delo, kjer je tretji jezik telo in njegov gib. Telo je univerzalno, tu se vedno počutim doma.

***

Ko sem se takrat po treh letih preselila iz Kalifornije nazaj v Ljubljano, se mi je zdelo, kot da gledam svoj resničnostni šov. Ne zato, ker bi bila Ljubljana tako groteskna, ampak zaradi moje vpetosti v neko drugo življenje. Kot da nisem bila zares del tega, kar se dogaja, ampak sem vse opazovala z neke distance, s sedeža v gledališču. Naenkrat sem zavzela vlogo v tem vzporednem slovenskem življenju, moj jaz – self – pa je tičal nekje med svetovi in se gledal. Sčasoma se je ta vrzel zmanjšala, postala sem bolj slovenska, začela ponotranjati pogovore in odnose, ki so se odvijali, in spet začela živeti namesto igrati. Življenje, ki se je odvijalo v Ljubljani, medtem ko sem bila drugje, sem zamrznila, postavila na hladno, premoščanje vrzeli je bila doba odtajanja. V letih odsotnosti se v mojem rodnem kraju pravzaprav ni spremenilo veliko, a preskok nazaj v to življenje je vedno terjal več časa za asimilacijo kot traja vožnja z letalom in dlje ko me ni bilo, dlje sem potrebovala, da se je bistvo odtajalo, da sem stopila iz sedeža nazaj na oder s celim svojim bitom.

***

Danes držim v roki potni list z vizo. Odtajano slovenska se pripravljam na novo dobo taljenja in na nov-star oder v Kaliforniji. Na letalu bom jokala, vem, na dolgih letih vedno postanem čustvena.

Domov / Članki / 2019 / februar

Zapuščanje cone udobja

Veronika Šoster

O avtorju
Članki
Podkasti

Malo je pesniških zbirk, ki uspejo že z naslovom nagovoriti tako močno, kot to počne Negotovosti navkljub, pesniški prvenec uršljanke leta 2017 Katarine Gomboc. Hkrati s priznavanjem strahu in dvomov namreč izkazuje velik pogum, saj se bo subjekt očitno boril s svojimi demoni in poskušal izstopiti iz cone udobja. In res že v prvi pesmi, naslovljeni Bati se, najdemo verz: »Ne morem verjeti, / da bom to res storila.« Zbirka je zelo razmišljujoča in tenkočutna, in čeprav se na prvi pogled lahkotno spoprijema z izzivi (potovanja v neznane kraje, preizkušanje tujih jezikov, spopadanje z bolečino ob izgubi), se vseeno zaveda pomembnosti preseganja lastnih okvirjev.

Eno ključnih področij negotovosti je sicer pisanje, ki je tesno zvezano z jezikom. Kot jezikoslovka se pesnica veliko časa posveča prav jezikovnim oviram, vprašanjem in ugotovitvam, kar pa dela čisto organsko, lahko bi skoraj rekla, da gre za nekakšno poklicno deformacijo. Skozi materni jezik ženski subjekt ne identificira le sebe, ampak tudi svoje bodoče otroke: »In naposled vedno znova / izbiram materni jezik, / ki ni le materin, ampak tudi jezik otrok. // V njihova drobna usteca ga bom položila, / ko bodo prenehali sesati / rdeče bradavice / in bodo radovedno iskali prve besede, / da bi opisali svet.« Zrelost v zbirki ni naključna, saj se zdi, da subjekt ničesar ne jemlje za samoumevno, ampak se zaveda vse te strašljive krhkosti, ki nas obkroža in določa obenem. Čeprav deluje jezik v svojem bistvu zelo trdno, temu ni tako, njene besede bi že prevod »spremenil v / komajda spoznavno obliko sveta, / ki mi je tuja. / Če ne bi bilo ob pesmi mojega imena v latinici, / ne bi vedela, da je moja. / V japonskem jeziku ali jeziku ptic / je nikoli več ne bi prepoznala.« Besede so izmuzljive, težko ulovljive, spremenljive, in zato tudi vir negotovosti. Ko opisuje svoj boj s tujimi jeziki, ki je ne spustijo dovolj blizu, ali ko ugotavlja, da večina jezikov res nima dvojine, a imajo vsi besedo za zvestobo, se skozi verze plete rdeča nit, ki ni samo vsebinska, ampak tudi samorefleksivna – sproža zavedanje o tem, kako lomljiva je identiteta in kako težko je najti dejstva, ki se jih oprimeš v stiski, če pa te lahko že lasten jezik pusti na cedilu.

Največja tema zbirke pa je telesnost, ki je večinoma prikazana intimno in na trenutke tudi erotično. Telo je vedno meseno, živo, utripajoče, drhteče in hkrati je vedno možnost nečesa drugega – možnost materinstva (»Podarjena mi je bila ženskost. / Zato želim pohlepno čutiti v sebi / prvo brco«), možnost propada (»človeško srce lahko poči, / čeprav je iz mišice.«), možnost razvoja (»čas, ko deklicam začnejo rasti prsi«), možnost ljubljenja (»pričakujoči ud«), možnost spočetja (»Moja zemlja je zaradi tebe pripravljena na seme«). Čeprav je najpogosteje v ospredju žensko telo, ni upodobljeno skozi patriarhalno prizmo, materinstvo je razumljeno kot osebna želja ženskega subjekta, pri tem pa se dogaja tudi veliko preskakovanja med moškim in ženskim subjektom, ki je zelo mimobežno in priča o odprtosti za vse možnosti (»Mene ne moti, če me nagovarjate kot moškega.«). V tem smislu je najbolj presunljiv cikel Popkovine, v katerem poskuša ženski subjekt vzpostaviti dialog s starševsko (materinsko) figuro, ki ji veliko pomeni. Izbira maternega jezika na koncu cikla tako ni naključje, ampak edina (po subjektovo) logična in pravilna izbira.

Zbirka je sicer razdeljena na tri dele, pri čemer se vedno bolj odpira; če je v prvem subjekt še bolj zadržan, se v drugem bolj poveže s sočlovekom in se v tretjem (psihološko) poda v svet: »živeti dalje / negotovosti navkljub / dvomiti o samoti / vztrajati v svojini / verjeti v pisanje / do konca / verjeti v pisanje.« Hkrati z odpiranjem se kaže tudi empatija, sploh v pesmih, ki so bolj družbenokritične in opozarjajo na velike izgube, vojne, krivice. V pesmi 2015 s seznama dežel, ki jih želi obiskati, prečrta Sirijo, v pesmi Otroci pa ugotavlja, kako se otroci, ki so preživeli bombardiranja, spremenijo v ranjene odrasle. Bolečina drugih subjektu ni tuja, a nanjo opozori na nevsiljiv način, zato so pesmi daleč od moralističnih. Bolj problematične so tiste, kjer gre predaleč s pojasnjevanjem in po nepotrebnem razlaga že razumljeno, sploh v čisto zaključnih verzih, kar ošibi poanto, ali pa tiste, kjer zapade v kliše (»Sem koga moledovala naj ostane? / Ali sem se le vdala nasladi pogrešanja?«). Neprimerljivo bolje izpadejo pesmi brez velikih besed, kjer se drži konkretnih podob, ki jih zveže v sveže metafore, kot v pesmih Kako vzljubiti poletje, Spomini na Bolgarijo in Nočni vlak. Mehkoba ljubimcev, ki se stiskata v postelji in šepetata o dežju, se lahko že ob svitu razblini, a nekatere stvari je pač treba početi negotovosti navkljub, pa če gre za potovanje v tujino ali izdajo pesniškega prvenca – cona udobja je pač čudovit kraj, a kaj, ko tam ne zraste nič vznemirljivega.

Katarina Gomboc, Negotovosti navkljub. Ljubljana: JSKD, 2018. 69 str., 15,00 €. Knjigo lahko naročite tu.

Dve pesmi Katarini Gomboc smo že objavili in ju lahko preberete na povezavah:
Moški
Nasveti

kritika poezija

Domov / Članki / 2019 / februar

Svoboda in nujnost

Martin Justin

O avtorju
Članki
Podkasti

Najraje sem bral pisma Strobona iz Amazeje in Nikolaja iz Damaska, živahno korespondenco dveh mladih učenjakov z roba imperija, ki vsak po svoje doživljata in po spletu okoliščin oba, Strobon malo prej, Nikolaj kasneje, nekaj let preživita v bližini Oktavijana Cezarja. Zabavna in bistra so bila tudi Mencenatova pisma Titu Liviju, piscu rimske zgodovine Od ustanovitve mesta, ki je starega vladarjevega prijatelja in najtesnejšega sodelavca pobaral, naj mu pripoveduje o Avgustovi mladosti in vzponu na oblast. Mnogo bolj suhoparni, skoraj robati, so se mi zdeli spomini Marka Agripe, avtobiografija, s katero je, po Mencenatovih besedah, prijateljem »ves čas grozil«, da jo bo napisal in je polna odločnih besed, jasnih formulacij in vojaške terminologije. Najbolj tehtni in iskreni so bili verjetno dnevniški zapisi Julije, Avgustove edine hčere in ženske, ki bi lahko postala znamenit učenjakinja, »če bi bila moški in manj bistra«, napisani v izgnanstvu na majhnem vulkanskem otoku Pandateriji. V njih je nekako naredila obračun z življenjem v službi očetove politike: »Pri štirinajstih sem verjela, da sem ženska; tako so me naučili razmišljati. Bila sem Atendorova učenka; bila sem cesarjeva hči in čakala me je poroka. […] Ničesar nisem vedela o svetu, v katerega sem se podajala.« Krasno je tudi pismo, ki ga Avgust nekaj dni pred smrtjo napiše svojemu zadnjemu živemu prijatelju, tistemu Nikolaju iz prvih vrstic, pismo, v katerem končno spregovori tudi sam cesar. Potem sem prebral še kratko, a ganljivo pismo Filipa iz Aten, Avgustovega zadnjega zdravnika, v katerem je po štiridesetih letih Seneki opisal vladarjevo smrt, in ugotovil, da sem na koncu romana. Ostal mi je le kup grozno počečkanih strani v zvežčiču in rok, do katerega jih moram zložiti v pretežno berljivo in argumentirano celoto.

Vsi te glasovi namreč sestavljajo četrti in zadnji dokončani roman ameriškega pisatelja Johna Williamsa Avgust, napisan leta 1972 in letos prvič izdan v slovenščini v prevodu Brede Biščak. Williams je za Avgusta leto po izidu prejel prestižno nagrado National Book Award, prvič skupaj s še enim pisateljem, takrat mnogo bolj slavnim Johnom Barthom, prav tako univerzitetnim profesorjem in avtorjem v slovenščino prevedenega postmodernega Trgovca s tobakom in manifesta ameriškega postmodernizma Literatura izčrpanosti.Čeprav je s četrtim romanom Williams prvič stopil iz ozkega kroga kritiškega občudovanja v mainstream, se danes o njem večkrat govori kot o avtorju »najboljšega ameriškega romana, za katerega še nikoli niste slišali«, kot je njegovega Stonerja (1965) označil novinar The Newyorkerja. Stoner, ki ga je Breda Biščak prevedla že leta 2015, je uspel predvsem v Evropi po zaslugi prevoda v francoščino, v Ameriki pa je ostal bolj ali manj neopažen. Morda zaradi svoje anti-Gatsbyjevske narave: pripoveduje namreč o stoičnem akademiku z mrtvo kariero in neuspešnim zakonom, poražencu »velike igre« življenja, ki – jasno – Američanom nikoli ne bo prirasel k srcu tako kot glamurozni bogataš Gatsby. Zato se zdi morda izbira Gaja Oktavijana, enega največjih »zmagovalcev« zahodne zgodovine, za protagonista naslednjega romana radikalen odstop od nepomembnega Williama Stonerja, a je kljub temu Williamsu človeka, ki je pri devetnajstih »na lastno pobudo in lastne stroške zbral vojsko, z njo republiki povrnil svobodo in jo odrešil tiranije frakcionaštva«, morda uspelo ubesediti še bolje.

Žirija National Book Awarda naj bi se leta 1973 razdelila v dva tabora: postmodernističnega, ki mu je bil bolj všečen Barthov roman Chimera, in tradicionalističnega, ki je imel raje Avgusta. Kljub polifoni naravi Williamsovega romana, ki želi prvega rimskega cesarja izrisati na ozadju pisem, spominov, vojaških ukazov in razglasov senata, urejenih v tri knjige, prolog in epilog, je jasno, da avtorju ne gre za ireduktabilno mnoštvo resnic, nezmožnost smisla ali karkoli takšnega. Stalno je namreč prisoten Pripovedovalec, tisti, ki ureja gradivo, iz katerega je roman sicer sestavljen, ki utiša ali pusti govoriti posamezne pripovedne glasove in bralca spretno vodi od vojaških avantur štirih mladih prijateljev prve knjige, prek poročnega spletkarstva v imenu zagotavljanja miru druge, do Avgustove starčevske modrosti zadnje knjige. Williams začne in konča s smrtjo boga, umorom Julija Cezarja in mirno smrtjo Avgusta, vmes pa z nizanjem glasov opiše nekakšen prehod iz kaosa razpadajoče republike v kozmos prvega cesarstva ter zgradi ta precej izjemen roman.

»Sem Mark Agripa, včasih mi pravijo Vipsanij, ljudski tribun in konzul senata, vojak in general rimskega cesarstva ter prijatelj Gaja Oktavijana Cezarja, zdaj imenovanega Avgust.« Ton vsake od treh knjig določajo njeni pripovedovalci: prvo verjetno najodločnejše Mark Agripa in Mencenat, prvi s svojimi špartanskimi stavki, drugi z mešanico bistre klepetavosti in starčevskega pritoževanja. A verjetno pomembneje, oba govorita o svoji in Avgustovi mladosti, času med umorom Cezarja in zmago nad Markom Antonijem, ko se je skupinica štirih prijateljev – poleg njih treh, še Salvidien Ruf, ki pa je že prej končal svoje življenje – odločila, da bo maščevala umor Oktavijanovega strica in prevzela oblast v Rimu. Ne preostane jim nič drugega, kot da improvizirajo, spletkarijo, kujejo in razdirajo zavezništva ter se vojskujejo, kakor vejo in znajo. Pisma preveva občutenje pomembnosti časa in dogodkov, ki so jim priča, odločnosti mož, ki lastnoročno kujejo svetovno zgodovino. Poleg njih v tej epopeji med mnogimi ostalimi nastopajo tudi Cicero, ki ob prvem srečanju z Oktavijanom Marku Brutu zatrdi: »Fant je niče in se nama ga ni treba bati,« a hitro spozna svojo zmoto, Mark Antonij, ki se zdi kljub svojemu slabemu slovesu povsem simpatičen, in Kleopatra. Njo najbolj verjetno najbolj posrečeno opiše Nikolaj, ko postane vzgojitelj njenih otrok in ima pri njej prvo avdienco: »In tako sem šel na prvi sprejem h kraljici s čudnim občutkom, kakor da bi šel obiskat Medejo ali Kirko, ne docela boginjo ne docela žensko …« Potem ugotovi, da je elegantna, »zelo načitana in bistroumna« in pripomni, da skoraj ne more verjeti, »da lahko nekdo tako očarljiv vlada eni najbogatejših dežel sveta«.

Druga knjiga je v primerjavi s prvo mnogo bolj turobna in osebna. Kot prej so v ospredju predvsem interesi političnih akterjev, le da niso več zakrinkani z imeni velikih mož, temveč se igre moči prestavijo v spalnice razkošnih vil, kjer poroke postanejo zgolj »nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«. Besedo prevzame Julija – zdi se, da je preostalo gradivo zgolj drugi glas v dialogu z njo – in predstavi svet prostovoljnega suženjstva imperativu zagotavljanja rimskega miru. Na Pandateriji tako razmišlja: »Čudno je čakati v svetu, ki je brez moči, v katerem nič ne šteje. V svetu, iz katerega sem prišla, je bilo vse podrejeno moči in je vse štelo. Moči je bila podrejena celo ljubezen in njen namen ni bila radost, marveč mirijada radosti, ki ti jih moč prinaša.« Sama se je rodila iz neuspešne politične poroke Avgusta s Skribonijo, sorodnico pirata Seksta Pompeja, ki je nekaj časa ogrožal Rim; bila je štirikrat poročena, vsakič zato, da bi Avgustu rodila moškega naslednika, ki ga njen oče ni mogel imeti. Morda je še najbolj povedna šala, ki jo Julija deli z Vergilom, zgroženim nad kompleksnostjo njenih poročnih dogovorov: »Oče si vse zapisuje, tako lahko vedno veš, s kom si poročen.« Tudi Avgust je v drugi knjigi precej drugačen kot prej, predvsem se bralcu zares pokaže. Ni več breztelesna volja, ki ureja meje, premaguje barbare in miri politične spore, ampak postane bolehen mož, ki rad kocka in stavi na konje ter je prisiljen opazovati, kako eden za drugim umirajo njegovi najbližji prijatelji.

S staranjem in dviganjem med bogove postaja Avgust pred bralcem paradoksalno vedno bolj živ in stvaren, dokler v zadnji knjigi ne spregovori še sam. Na lagodnem potovanju z barko piše pismo svojemu prijatelju Nikolaju, v katerem se mu želi predvsem zahvaliti za dateljne, enega »najpomembnejših živilskih artiklov, uvoženih iz Palestine«. Pri tem hudomušno pripomni: »Pravimo jim nikolaji in oznaka se je prijela med tistimi, ki si lahko privoščijo njihov nakup. Upam, da se zabavaš ob spoznanju, da svet bolje pozna tvoje ime zaradi tega prisrčnega eponima kot pa zaradi tvojih številnih knjig.« Potem ga zanese: v opisovanje svojega zakona s Klavdijo, svoje starosti in bolezni, političnih delih in oporoke, ki jo je pripravil … in ugotavlja, da je bilo na nek način vse zaman. Da je zapravil življenje, ki ga je prilagodil potrebam javnosti in prebil kot orodje v rokah krhkega miru, ki se končuje. Kar pa ga ne moti, ni zagrenjen ali razočaran, zgolj stoično spoznava, da je odigral svojo vlogo v življenju, ki se človeku najprej zdi podobno epopeji, potem tragediji in na koncu komediji. Kar se lahko zdi kot apologija nosilca moči, ki želi svoja dejanja prikazati kot nujnost, se s tem oprati krivde. A roman nekako ne dopušča takšnega branja. Dovolj nazorno prikazuje rimsko politično življenje in Avgustovo vlogo v njem, da je bralec cesarju na koncu primoran verjeti. »Govori se, da smo v naši davni zgodovini bogovom žrtvovali človeške žrtve, ne živalskih; danes ponosno verjamemo, da so takšne navade del tako oddaljene preteklosti, da jih zasledimo le še v nezanesljivih mitih in legendah.« Seveda ugotavlja, da takšna žrtvovanja niso tako oddaljena, kot se zdi, da je bil tudi sam tako svečenik krvavemu bogu, le da so anonimne obredne žrtve zamenjale legije mož z imeni in družinami. Hkrati pa prepričljivo postane tudi žrtvena žival iste politike, modrooki vol, ki se mu pokaže v sanjah na koncu njegovega jadranja. Verjetno je zato Williamsov roman tako dober: v tem nenavadnem liku uspe združiti spoznanji o svobodi in nujnosti, ki obe hkrati paradoksalno določata človeško življenje. Človeka, ki je pri devetnajstih začel spreminjati svet in je s svojimi spremembami, mirom in blaginjo zagotovil vsaj nekaj trajnosti, prikaže sprijaznjenega z življenjem, v katerem je delovanje v najboljšem primeru podobno pesnjenju, kot ga nekje opiše Mencenat – z negotovimi sredstvu poskušati priti do cilja, ki se vedno izmika.

John Williams: Avgust. Prevod Breda Biščak, Mladinska knjiga 2018, 416 strani.

ameriška književnost kritika

Domov / Članki / 2019 / februar

Sanjska knjiga VII.

Uroš Zupan

O avtorju
Članki
Podkasti

Danes sem sanjal, da imam nastop pred
veliko publiko. Publika je starejša in svečano
oblečena. Vse skupaj je videti kot zelo resen
simpozij slovenske kulturne elite ali pa
kot državni praznik. Sem eden od nastopajočih.
Drugi po vrsti. Prvi nastopajoči bere in bere.
Nikoli konca. Očitno ne nastopa pogosto na
državnih proslavah in nima nobene prave mere.
Ne poslušam ga. Mislim na nekaj zunaj nastopa.
Na vonj trave in vonj jutranjega gozda in petje ptic
v jutranjem gozdu. Tako se koncentriram za
svoje branje. Potem ugotovim, da sem doma
pozabil vse knjige. Ker nisem stara šola,
ne znam ničesar na pamet. Na srečo je na mizi
zadnja številka revije, kjer imam objavljen tekst.
Vsaj malo si oddahnem. Tekst je srednje dober.
Publike na takšnih pomembnih in medijsko
pokritih proslavah se ne sme preveč podcenjevati.
Tekst govori o slovenski balinarski ligi in njenem
neposrednem vplivu na proces slovenskega
osamosvajanja. Napisan je v elegijskem distihu.
Ko bom bral, ga bom skandiral. Vem, da je notri.
Saj je na naslovnici revije moj portret v naravni
velikosti. Iščem, a ga ne najdem. Iščem naprej.
Številka revije se kar naenkrat začne množiti,
kot bi imela sama s sabo mlade. Listam različne
primerke iste številke revije s portretom na
naslovnici. Zadeva je večkrat v kazalu, a notri je ni.
Tisti, ki se je odločil, da bo prebral svoja Zbrana dela,
ni imel velikega opusa in je nehal. Publika
zmerno ploska. Rekel bi, da iz vljudnosti.
Napovedo mene. Publika zaploska bolj glasno
in živo, kot bi se končno prebudila. Jaz pa listam
in iščem tekst. Ljudje, ki so si od mojega nastopa
veliko obetali, postanejo nemirni in začnejo rahlo
stokati. Listam in iščem. Ljudje žvižgajo. Pristopi
prijazen gospod in mi da izvod revije, kjer je objavljen
moj tekst. Vidim, da je to ista revija. Revija z mojim
portretom na naslovnici. Ponovno preverim. Tekst
je za čuda na svojem mestu. Zahvalim se prijaznemu
gospodu, ker me je rešil, in grem na oder. Ljudje,
ki so že naveličani, da vse tako dolgo traja
in da še vedno ni nobene prave akcije, najprej prejšnji
nastopajoči, ki ni hotel nehal nastopati, in potem še jaz,
ki nisem mogel nehati listati po revijah, začnejo
ploskati od olajšanja in veselja. Sliši se tudi navijaško
skandiranje. Kar na takšnem mestu in ob takšni
priložnosti deluje rahlo tuje in nespodobno.
Sedem za mizo na odru. Izza mize se vidi
samo moja glava. Moj stol je tako majhen kot stoli,
ki jih imajo otroci v vrtcu. Glede na tehtnost mojega
teksta, ki na inovativen način govori o rojstvu naroda
iz duha balinanja, bi si zagotovo zaslužil večji stol.
Opazim, da imajo podium. Rečem, da bi nastopal za
podiumom. Vse skupaj mi namestijo, a jaz še vedno
sedim za tisto nesrečno mizo. Na tistem malem stolu.
Ne morem se ločiti od njega. Imam občutek, da sem
nanj prilepljen. Odprem revijo in hočem začeti brati.
Ko jo odpiram, prevrnem kozarec z vodo in njegovo
vsebino polijem po tekstu, ki naj bi ga bral.
Brati ga je mogoče samo, če nanj močno
pritisnem s palcem. To storim in stran se raztrga.
Ljudje molčijo in molče zrejo vame. Čutim, kako se
njihovo nelagodje zgošča v zraku. Kako postaja
podobno ogromnemu žvečilnemu gumiju. Čutim,
kako se mi bela srajca lepi na hrbet. Začnem
improvizirati in obnavljati tekst po spominu.
Skoraj ničesar se ne spomnim in preskakujem,
da bi nekako prišel do tistih strani, ki se niso zmočile
in strgale in jih je mogoče brati. Ljudje spet žvižgajo.
Moja glava gleda izza mize. Najbrž si zaslužim,
da mi tako zelo žvižgajo. Moja glava gleda izza mize.
Moja velika glava pred veliko publiko na simpoziju
kulturne elite. V neposrednem prenosu na državni televiziji.
V praktično vsakem, še tako oddaljenem slovenskem gospodinjstvu.

Pesem je iz cikla, ki bo objavljena v eni od prihajajočih zbirk Uroša Zupana z naslovom Sanjska knjiga.

panorama

Domov / Članki / 2019 / februar

Rasizem ali ljubezen? … Vse je v načinu, kako to upoveš …

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Lahko bi napaberkovala o tem, kako me je nekoč nek starejši moški v Argentinskem parku vprašal, od kod sta moji deklici, in kako je, ko sem mu odgovorila, da prihajata s Tavčarjeve ulice, uperil prst vame in mi zagrozil, da ju bom s takšnim odnosom skvarila, ali pa, kako sta ljubljanska reditelja potrkala na vrata našega avtomobila, ki ga je vozil moj soprog, ter nas skušala prepričati, da nam ni dovoljeno parkirati na notranjem dvorišču iste Tavčarjeve ulice, vendar bi s tem zgolj širila že tako razpahljano fresko rasizma v tukajšnjem prostoru ter morebiti skušala pokazati na odpornost rasizma, medtem ko me bolj zanima, kako se obnavlja in presnavlja osnovna premisa v razumevanju Drugega, posebej če je ta Drugi temnopolt. Film ameriškega režiserja Petra Farrellyja Zelena knjiga, ki oživlja ne tako oddaljeno preteklost človeškega razvrednotenja, upravičenega z zakonom, resda izraža neko nujo, kot so zapisali v Guardianu, pa vendarle nujo, ki je bila že tolikokrat premišljena, da se začudimo, zakaj je treba na novo definirati tisto, kar je martiniški psihonalitik Frantz Fanon prefinjeno zarisal v kultni knjigi Črna koža, bele maske (1952), ki je bila v svojem času, torej času, ki ga z desetletnim zamikom upoveduje tudi film Zelena knjiga, resda precej neopažena, danes pa v kontekstu postkolonialne literature velja za temeljni tekst.

Fanonov vizionarski tekst podobno kot film Zelena knjiga, ki je dobil naslov po priročniku za afroameriške popotnike, ki ga je med letoma 1936 in 1966, v času, ko je bila rasna diskriminacija v ZDA zakonsko predpisana, izdajal poštni uslužbenec Victor Hugo Green, in sicer z namenom, da bi temnopoltim olajšal potovanje po državah ZDA, preučuje vedenje črncev v belem svetu. Toda med Fanonovim tekstom in filmom Zelena knjiga, posnetem po resnični zgodbi, obstaja (ne samo žanrska) razlika. Ne gre zgolj za to, da je odnos (moči) med belcem in črncem na filmskem platnu relativiziran, nenazadnje se v Zeleni knjigi nimajo vsi »belci za večvredne v odnosu do črncev«, pač pa za to, da je psihoanalitična interpretacija črnskega problema v Fanonovem tekstu pisana za »moderne črnce«, medtem ko Zelena knjiga cilja na široko, pretežno belsko občinstvo, ki mu pomaga razumeti, kako zelo omejene možnosti so imeli (in jih še vedno imajo?) temnopolti. Ko je na primer nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie na ameriški televiziji protrumpovskemu zagovorniku zabrusila, da je rasizem objektivno dejstvo in da ne gre za njegovo osebno mnenje, ali je Trumpova zavrnitev tega, da bi mu sodil mehiški sodnik, rasizem, je imela v mislih tudi referenčnega Fanona.

Kljub ciljni publiki pa v filmu ne bomo našli didaktičnosti. Režiser se ji izogne deloma zaradi študioznega pristopa do rasnega vprašanja, ki ga nadgradita odlična igralca Viggo Mortensen (neotesani nakladač Tony Vallelongo, redar italijanskega rodu iz Bronxa) in Mahershala Ali (dr. Don Shirley, svetovno znan temnopolti pianist, ki se odpravlja na turnejo po globokem jugu), deloma zaradi deviantnega odnosa obeh protagonistov do splošno sprejetega »črnskega« in »belskega« koda. Na začetku resda z nekoliko oklevanja sprejmemo Tonyjevo transformacijo iz zagrizenega rasista, ki kozarca, iz katerih sta pila črnska delavca, vrže v smeti, v zagovornika in rešitelja črnskega moškega. Toda recimo, da je Tony uživač ne samo hrane, pač pa še marsičesa drugega, med drugim tudi glasbe. Med vožnjo na ameriški jug Tony sopotnika socializira v popularno črnsko glasbo in ga malone posili z južnjaško hrano. Ko Shirley s finimi prsti drži pečenega piščanca ali ko se zazira proti poljem, ki jih obdelujejo črnci, je jasno, da se sooča s pripadnostjo. V hotelski veži Tonyju navrže, da ga je srečno naključje izvrglo v orbito zgornjega srednjega razreda. Shirley bi lahko uporabil tudi besedico »nesrečno« naključje; če ne bi študiral klasične glasbe na ruskem konzervatoriju, se morda ne bi čutil odtujenega.

Pri Shirleyju ne bomo našli želje, da bi postal bel, on namreč je bel. In ne gre niti za to, da bi skušal odkriti smisel črne identitete, saj v njen obstoj niti ne verjame. Njegova težava je v tem, da (podobno kot režiser) razume, da se mora vsak človeški problem obravnavati z gledišča časa. Ko se Shirley otrese svoje uglajenosti, skoči iz avtomobila ter sredi naliva kriči, da ni dovolj črn niti bel, kaj potem sploh je?, končno izpove svojo nevrotičnost; Fanon bi rekel, da skuša pobegniti svoji individualnosti, uničiti lastno tubit, ali kot beremo v njegovi že omenjeni knjigi: »Vsakič, ko temnopolti protestira, imamo opravka z odtujitvijo.« Toda ker Shirley ni povsem inferioriziran, manjvrednosti kompleks poteka samo po liniji podkoženja, ne pa tudi po ekonomski liniji, zanj vendarle obstaja upanje. Nenazadnje je poniževalna negotovost do določene mere njegova lastna izbira. Eden od glasbenikov, ki spremlja Shirleyja, Tonyju pojasni, da bi Shirley na severu lahko zaslužil trikrat več, vendar se je odločil podati na turnejo na jug. Z nadaljnjim pojasnilom režiser še trenutek počaka: glasbenik na tla odvrže cigareto in odkoraka. Tony, ves podrejen zemeljskemu principu, bo moral še počakati, da se mu razkrije tisto simbolno, recimo temu duhovno, utelešeno v Shirleyju.

Ne da nas trki med obema likoma ali pa odlični dialogi ne bi zanimali, pa vendarle jih razumemo kot (mehak) način, preko katerega se razpirajo notranje pokrajine likov. Tony lekcijo strpnosti doživi najprej zaradi preživetja in kasneje zaradi glasbe, medtem ko Shirleyja ne zanima prodiranje opne belosti (njegov cilj torej ni izvedeti, da so tudi belci lahko topli in človeški), kot ga zanima preboj opne samote. Morda bo napisal pismo svojemu bratu, kot mu v drugi polovici svetuje Tony, morda tudi ne. Dilema, ki jo doživlja, je dilema pripadnosti. Denar in izobrazba sta ga odtujila njegovim ljudem, ki ga opazujejo od daleč, in edini medij povezovanja, tudi s svojimi, je glasba. Končni prizor, ko odpove božični koncert pred štiristoglavo množico, ker mu ne dovolijo, da bi s prijatelji večerjal v restavraciji, ter odide v bar Modra ptica, je predvidljiv, vendar deluje katarzično. Po tej izkušnji se Shirley ne čuti več shizofrenika, temveč kot človek, ki ne bo dovolil, da mu drugi zaradi rase postavljajo kriterije in omejitve. Njegova izobrazba, trije doktorati pravzaprav, in dosežki na področju umetnosti (nekje je rečeno, da je v zadnjih šestih mesecih dvakrat nastopil v Beli hiši) mu služijo kot orodje za to pripoznanje.

Režiser Peter Farrelly je nekje izrekel, da to ni film o rasi, pač pa film o ljubezni, o tem, kako lahko ljudje iz različnih bregov pridejo skupaj in ugotovijo, da smo v resnici vsi enaki. Če v filmu ne bi ustvaril drobnih, inteligentnih obratov, ki jih skoraj spregledamo, vendar so ključni, bi rekli, da naklada, in če ne bi združil lahkotnosti, gangsterskega sloga, poosebljenega v Tonyju, ter rasne odtujenosti, in nenazadnje, če film ne bi bil tako intimen, bi rekli, da je to še ena zgodovinska drama po vzoru Hollywooda. Tako pa režiser o ljubezni in tudi ljubeznivosti v primeru tako naporne teme, kot je rasizem, lahko govori, ker Drugega ni objektiviziral, ga izpostavil kot pasivni predmet refleksije in poželenja. Piko na i doda s prizorom v savni, ko Sherley, gol in priklenjen z lisicami, zre v tla. S tem je presežen tudi seksulni mit – iskanje (ženskega) belega mesa –, s katerim bi Shirley vstopil v belsko kulturo.

Recimo, da je presežek Zelene knjige v tem, da je Farrely likoma dovolil srečati se na zdrav način. Spričo dovolj širokega dramaturškega loka imamo možnost videti »pravo identiteto« ali pa bistvo obeh protagonistov, pri čemer se oba uspešno izogneta mimetični želji – ponavljati predpisane drže in vloge. Čeprav Tony nima resničnih težav pri prehajanju iz severa na jug dežele in je vsa pozornost uperjena na Shirleyja, ki je izločen in osamljen, čeprav je ta njegova izločenost in osamljenost do določene mere tudi samoinscenirana, nobeden od njiju ni prikrajšan za izkušnjo. Tudi to, da je v filmu belski (ali pa recimo heglovski) um pripisan temnopoltemu in vulgarnost ter neizobrženost belcu, filma ne spremeni v manihejsko pretenzijo. Očitno je, da je režiser iskal predvsem univerzalizem skupne človečnosti, ki ne sloni toliko na solidarnosti skupnega boja proti zatiranju kot na dostojanstvu in pogumu. To, da se postavlja na stališče univerzalnosti, ali pa recimo stališče, da »črnec ne obstaja«, kot ne obstaja »belska kultura«, je seveda utopično. Ukinjanja antagonizmov, ki so morda vse, o čemer film pripoveduje, pa morda še univerzalnosti glasbe, bi se Fanon, četudi na filmskem platnu, verjetno razveselil.

Film Zelena knjiga je na ogled v Kinodvoru.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

refleksija