Mačje kraljice, ki jih obravnava najnovejša pesniška knjiga slovitega slovenskega pesnika, prevajalca in esejista Nika Grafenauerja, niso gola literarna fikcija, temveč našemu tuzemskemu svetu dobro poznane mitično-zgodovinske osebnosti. Knjiga je posvečena šesterici – špartanski kraljici Heleni, faraonki Kleopatri, angleški kraljici Elizabeti I., ruski Katarini Veliki in avstrijski Mariji Tereziji – ki se je, kot izvemo v uvodu, po svoji imenitnosti avtorju najbolj vtisnila v spomin. V smislu pritegnitve pozornosti mu izbire gotovo ne gre oporekati, tudi sama sem ob teh imenitnicah zastrigla z ušesi. K branju me je gnala radovednost, kakšnim, bržkone postmodernim, postopkom je avtor podvrgel izbrane vladarice, kakšen vpogled bo ponudil v njihova življenja in usode.
Toda že začetni prebrani verzi so me preprosto zmedli, niso me uspeli nagovoriti in kemična reakcija tudi v nadaljevanju kar ni stekla. Zastavilo se mi je osnovno vprašanje – komu je knjiga pravzaprav namenjena? V založnikovi predstavitvi opredelitve ciljnega bralstva nisem zasledila – kljub ilustracijam, ki jih je prispeval prav tako sloviti, svetovno uveljavljeni slovenski slikar Jože Ciuha, in kljub slikaniškemu formatu knjige, pa sem sprva predvidevala, da je morebiti namenjena odraslemu bralcu. Moja negotovost se ni razjasnila niti po prebrani zadnji črki knjige, za njen temeljni določevalec se je izkazala zasnovna hibridnost, nedorečenost, celo konfuznost.
Kraljice mačke so koncipirane kot sklop petih samostojnih pesnitev, vsaka je namenjena eni vladarici, ki jih uokvirjata uvodna in končna pesem. Verzi in z njimi življenjske zgodbe protagonistk vznikajo v dvogovoru med mitskim poglavarjem vseh mačk Behemotom, ki vladarice zbere na svojem »črnem zasmrtnem dvoru«, in posamezno mačjo kraljico, ki se mu ena za drugo, na dolgo in široko izpovedujejo in pripovedujejo o svojem življenju. A kaj hitro se izkaže, da so Kraljice mačke v snovnem smislu bolj kot (lirična) izpoved nekakšna pesniška predelava, verzifikacija enciklopedičnih podatkov o življenju posamezne protagonistke. Mačje izpovedovanje je namreč sila neprepričljivo in površinsko, domala hagiografsko. Vladarice o svojem življenju govorijo bolj ali manj kronološko, dogodkovno, kot bi svoje življenje povzemale po nareku uradne zgodovine, kot bi ga gledale in doživljale od zunaj, nikakor ne intimno. Takole se na primer izpoveduje Katarina: »Po poljskem mačjem ozemlju so se mi ves čas cedile sline, / zato sem zasedla pol kraljevine / poljedelskih Poljakov, / kjer sem po poljih lovila miši, ki so bolj slastne kot tiste pri hiši. / Zatrla sem tudi mačjo vstajo ukrajinskih kozakov, ki jih je vodil pesjan Pugačov. / Izropal je več bogatih mačjih mest in gradov, / preden sem ga v svoje šape dobila / in mu brez milosti vrat zavila.«
Zdi se, da igra pri takšni suhoparni dialogizaciji odločilno vlogo prav Behemot, skozi vlogo gostitelja, zasliševalca, izpraševalca, skorajda zasliševalca. Čeprav je Grafenauerjevega Behemota po eni strani navdahnila istoimenska bajeslovna prikazen, ki po mezopotamskem ljudskem in pozneje svetopisemskem izročilu predstavlja »nekaj nedoumnega, neznanskega in božansko strašljivega«, obenem pa tudi znameniti istoimenski Bulgakovov skrivni vseprisotni maček, ki s svojo demonično močjo v ljudeh vzbuja strah in zle slutnje, je od značaja obeh v liku in potezah Behemota v Kraljicah mačkah ostalo bore malo – zmanjka zlasti ostrine, zloveščosti ali demoničnosti. Lahko bi rekli, da se je Grafenauerjev Behemot pomalomeščanil, podobno kot so se grimmovsko pomalomeščanile, vzgojno pomehkužile nekoč strašljive ljudske pravljice za odrasle. Iz njega je nastal prijazen, domala krotek, mačkam naklonjen mucek, ki sem ter tja kaj nedolžno pobara ali pokomentira. (Pri čemur mu asistira prav tako brezbarvni komornik in strežnik Laci, vsaj imensko modeliran po znamenitem irskem grofu in generalu Lacyju na dvoru Marije Terezije.) Behemotova vloga bi lahko bila ključna pri dognanju dramaturške izpeljave tako posameznih pesnitev kot knjige v celoti, a je žal njegov potencial v smislu preizpraševanja, izzivanja, zbadanja neizkoriščen, celo zatrt in zato cvetličen: »Ob taki mački vsem mačjim smrtnikom zastaja dih.«, »Postala si mačja carica in vdova / posebnega kova.« Behemot bi lahko v vladaricah bolj suvereno izzival intimnejšo optiko, nenazadnje se izpovedujejo v prvi osebi, a med njegovimi najbolj pikrimi najdemo le vprašanja tipa: »Menda si se z Markom Antonijem spogledovala, / ko je bil Julij Cezar še živ. / Si tudi prešuštvovala, pa tega nihče ni odkril?« ali »Je v zlih dejanjih tudi krepost?« ali »Kaj, vraga, si z njimi počela, / da si jih vse po vrsti prevzela?«
V pesnitvah tako zaman iščemo kak svež uvid v življenje in ravnanje izbranih kraljic. Zgolj utrjevanje znanih dejstev, vedno znova izpričanih in poljudnoznanstveno navajanih okoliščin. Nobenega globljega, presenetljivega uvida v njihov zgodovinski položaj, kaj šele osebnost – prav nasprotno z bralčevimi pričakovanji, ki jih sproža zaveza pisanja in branja literature. Z vidika zasnove delo kliče po primerjavi z muzikalom Neron izpod peresa Andreja Rozmana – Roze, ki ga je leta 2009 uprizorila ljubljanska Drama, kjer tudi ni prišlo do posebno spektakularnih, subverzivnih preizpraševanj splošno znane zgodovinske osebnosti, vendar se je kot dodana vrednost predstave izkazala vsaj nenavadna izbira jezikovnega registra, ki ga ne gre pripisati vladarjem in zgodovinskim osebnostim, s čimer je karakterno poudarjena osebna nota. Rimska zgodovina je bila izpričana v zafrkljivo pogovornem, nič kaj vznesenem, celo slengovskem jeziku. Grafenauer pa je v upovedovanju povprečen, s poceni slovničnimi (glagolskimi) rimami mestoma celo naravnost stihoklepski: »Le roko sem k njej stegnila, / pa se mi je že krog nje ovila / in me z ugrizom zastrupila.«
Kot primer veliko prepričljivejše tematizacije življenja neke znane (zgodovinske) osebnosti lahko pojmujemo z Veronikino nagrado ovenčano pesniško knjigo Barbare Korun Pridem takoj (2011), v kateri se avtorica – zlasti v razdelku Monologi, pa tudi Antigona, okruški – vživlja v različne zgodovinske znane in manj znane osebnosti, med njimi tudi ravno v Elizabeto I. Presežek njene poezije izhaja iz sposobnosti intimnega uvida v določeno življenjsko situacijo, ki z njeno upesnitvijo obenem postane občečloveško doživetje. Pri Elizabeti I. pesnica denimo podčrta prevladujočo vladaričino značajsko potezo, zatrto čustvovanje, okrutnost in posledično doživljanje (lastnega) gorja: »V neskončnih nespečnih nočeh še vedno / slišim krike zmagoslavja in krike kletev. / Ni hujšega pekla od mojih nespečnih noči, / zmrzlih dni. Ni bilo meja mojemu pohlepu. / Ni usmiljenja za moje trpljenje. / Če pekel obstaja, se bom cvrla v njem. /…/«. Grafenauerjeve mačke imajo kljub nekaterim poskusom vživljanja v ozadje dogodkov do sebe preveč »aristokratske« distance, težko jim verjamemo, da nase gledajo tako objektivno, tako politično korektno. Življenje je vendarle neskončno več kot le niz dogodkov …
.jpg)
Resda je v knjigi, zlasti v avtorjevem predgovoru in v sklepnem Behemotovem nagovoru ob koncu knjige, pojasnjeno, da je namenjena predvsem utrjevanju spomina na te izjemne osebnosti. A takšno poslanstvo (naj) izpolnjujejo zlasti druge neliterarne ali polliterarne zvrsti, poezija, če naj bo kakovostna, temu pač ni in ne more biti primarno namenjena. In sploh, čemu utrjevati nekaj, kar je v splošni zavesti že močno prisotno. Grafenauerjeve izbranke v vsej množici raznoraznih umetniških in neumetniških predelav, učbeniškega gradiva, zgodovinskih knjig ipd. pravzaprav živo bivajo med nami, nekatere domala kot popzvezdnice. V nasprotju s kakšno manj znano ali neznano, a nič manj pomembno »mačko«, ki je tudi zaznamovala potek zgodovine, a je v obči zavesti javnosti ni. Nemara bi bilo treba samo presedlati z vladarskega prestola na kakšno drugo sedalo življenja – umetniško, znanstveno, vsakdanje … na pručko, počivalnik ali tudi kar pod. Možnosti je neskončno, med njimi bi se lahko znašla tudi kaka slovenska muca, nadvse prikladna bi se zdela kaka iz Pozabljene polovice, v kateri je na enem mestu zbrana kopica izjemnih slovenskih žensk, na katere je uradna (moška) zgodovina v procesu njenega ustvarjanja in beleženja preprosto pozabila.
Za nameček se lahko vprašamo tudi o smiselnosti »mač(k)izacije« teh zgodovinskih osebnosti. V Chevalier-Gheerbrantovem Slovarju simbolov beremo, da je simbolika mačke »zelo heterogena in niha med ugodnimi in neugodnimi tendencami«, čemur Grafenauerjeva polivalentna reprezentacija mačjih vladaric sicer pritrjuje, vendar ta mačji didaktični moment v tej mačji knjigi mestoma postane kar mačje nadležen, da ne rečemo, kajpada mačje, neizviren. Bralec se ne more znebiti občutka, da pridevnik »mačji« (mačji otroci, mačje race, mačje oko, mačji pirati, mačji kujon, mačji tron, mačji silaki, mačje fanfare, mačja lovišča, mačje cesarstvo, mačje trume, mačji vojaški stan …) služi le mašenju, v najboljšem primeru ritmičnemu usklajevanju razmajanih verzov, ki pa marsikje vseeno ostajajo šepavi. Avtor si pravzaprav sam hodi v nasprotje – neumorno napleta mitično mačjo zgodbo, v končnih opombah pa mačje kraljice kar sam predstavi »objektivno«, kot človeške zgodovinske osebnosti, s čimer spodkopava že tako šibko literarno gradnjo, da nastane neenovita knjižna celota. V luči ponavljajočih informacij z občutnim didaktičnim predznakom se zdijo faktografske končne opombe celo odveč.
Mačje kraljice so veliko bolj prepričljivo zaživele v likovni izvedbi knjige. Ciuhove izvrstne upodobitve tu vlečejo svoj prepoznavni ris, veliko drznejši od ubeseditev. Liki, ne zgolj vladarice, temveč tudi njihovi partnerji, sorodniki, sogovorniki ipd., sledijo mačji zasnovi knjige, so torej bolj ali manj mačkizirani, njihova upodobitev pa temelji na tresoči črti in živih barvnih nanosih. Ilustracije tako po eni strani izražajo vso dramatičnost življenja, po drugi pa prepričljivo in kompleksno orisujejo značajske poteze likov. Njihovo istovetnost Ciuha tudi vedno izpiše, ilustracije opremi z imenom, hkrati pa jih osebnostno opredeli s kakim osebnim predmetom, emblemom. Ciuhove mačje podobe opazovalca vabijo v dialog, zlasti pa v domišljijsko popotovanje, zaradi česar predstavljajo svojevrsten estetski užitek. S svojo interpretativno odprtostjo, presežno in večplastno izpovedno močjo pa na svoj način knjigo kot celoto tudi »rešujejo« čiste didaktične faktografskosti in omlednosti.
Kraljice mačke so v literarnem smislu žal obtičale v nekem praznem vmesnem prostorju nikogaršnjega ciljnega bralca, očitno so omahnile v brezno med več možnimi bralskimi ciljnimi skupinami (in množico možnih avtorskih pristopov) in iz tega stališča težko nagovarjajo kakšno posebno bralstvo. Delo je spričo doslednega »objektivnega« upovedovanja sicer informacijsko bogato, žal pa premalo umetniško dognano, literarno vznemirljivo, zlasti pa bralsko profilirano. Za otroke je knjiga tematsko prezahtevna in premalo (jezikovno) igriva, za mladostnike premalo intrigantna, (dramatsko) drzna, odrasle pa utegne odvrniti že s svojo navidezno otroško zasnovo, sicer pa z idejno plitkostjo.
Niko Grafenauer in Jože Ciuha: Kraljice mačke (Ljubljana: Modrijan, 2014). 112 strani, 23,40 €.
*in nič
.jpg)
