februar 2022 - AirBeletrina
Fotografija: Pexels Fotografija: Pexels
Seznami 26. 2. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

11 knjig o smrti in žalovanju

V zadnjem času je pri nas izšlo kar nekaj literarnih del o smrti in žalovanju. Kaže, da so (avto)biografske in druge izpovedi o doživljanju izgube ljubljene osebe opažene in iskane v slovenskem knjižnem prostoru – ena je dobila nagrado kresnik 2019, druga je postala Naj knjiga leta 2021 … Tudi knjižne blogerke so zaznale, da bralce te knjige zanimajo: Urška Bračko, ki ustvarja blog imenom Booknjiga, je v lanskem letu z drugimi blogerkami naredila seznam 11 knjig o žalovanju in smrti, Ajda naklada je na svetovni dan boja proti raku, 4. februarja, objavila seznam priporočil knjig o raku, pa tudi novinarka in pisateljica Lara Paukovič je o tem pisala v Mladini. In katere knjige o žalovanju in smrti vam priporočamo v branje?

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica (Mladinska knjiga, 2021, prevod Andrej E. Skubic)

Na knjižnem sejmu novembra lani izbrana Naj knjiga leta 2021 govori o žalovanju, pa tudi o opolnomočenju. Po eni strani je knjiga soočenje s smrtjo moža avtorice Aleša Debeljaka, na drugi je premislek o življenju brez njega – kako naj nadaljuje po vseh teh skupnih letih življenja z njim, kako živeti sama? Kako se torej soočiti s smrtjo ljubljenega, predvsem pa tudi kako se soočiti z lastnim življenjem. Knjiga pa ni le osebna zgodba, temveč je tudi antropološko-sociološko delo, ki v ospredje postavi tabu smrti in vdovstva nekoč in danes.

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset (Beletrina, 2018)

Literarni prvenec Bronje Žakelj, ki je prejel kresnika 2019, je podrl kar nekaj rekordov na slovenskem trgu. Recimo do januarja 2022 so prodali že že več kot 18.500 izvodov, delo pa je postalo najbolj prodajana knjiga v zgodovini založbe Beletrina. Pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih, bo kmalu prišel tudi na filmska platna. Avtobiografska zgodba je nostalgična pripoved o časih nekdanje države (opis prenosa OI v Sarajevu in vsakdanjega življenja, ki se ga mnogi Slovenci še kako dobro spomnijo), hkrati pa predvsem tudi razmislek o strahu, izgubi ljubljenih oseb, hudi bolezni in pa navsezadnje odraščanju, tako dejanskem kot mentalno psihološkem.

Julian Barnes: Lege življenja (UMco, 2020, prevod Miriam Drev)

Knjiga angleškega pisatelja je po izboru časopisa Guardian uvrščena med sto najboljših knjig 21. stoletja, kritiki pa so zanjo zapisali, da potrjuje Barnesovo »čarodejstvo«. Tako kot Erica Johnson Debeljak tudi Barnes v svojem delu poveže intimno zgodbo ter zgodovino, posamezne osebe in njihove življenjske zgodbe, posebej pa se osredotoča tudi na balonarstvo, strast svojih likov. Avtor je s svojo ženo, literarno zastopnico Pat skupaj preživel več kot tri desetletja in po njeni smrti je potreboval kar nekaj let, da je lahko zapisal to pripoved. Skozi pripoved se spustimo v globino njegove duše in začutimo njegovo globoko bolečino.

Max Porter: Bridkost je stvar s peresi (Cankarjeva založba, 2021, prevod Anja Golob)

Moški, ki je izgubil svojo ženo in postal oče samohranilec. Znani tematiki Porter doda podobo Vrana, ki se naseli v ovdovelega očeta. Porterjev prvenec je deloma novela, deloma pravljica, hkrati pa esej o izgubi, smrti, žalosti in tolažbi. Je besedilo, ki se oklepa Vrana, pa vsi vemo, mi in protagonist, da se moramo nekega dne od Vrana ločiti, ga spustiti, da odide in nam pusti, da gremo tudi mi lahko naprej. Unikaten stil pisanja, ki poleg vsebine pritegne ravno zaradi svoje inovativnosti, poetičnosti in besednih iger.

Lukas Barfuss: Koala (Modrijan, 2016, prevod Aleš Učakar)

Zgodba o samomoru brata je Bafrussu, ki je sicer najbolj znan po svojih družbenokritičnih dramskih besedilih, ob izidu prinesla švicarsko knjižno nagrado. Kratki roman intimno izpoved glavnega junaka prepleta s prirodnopisno pripovedjo o koali. Slednja igra pomembno vlogo predvsem na metaforični ravni. Ko nekdo naredi samomor, se vedno vprašamo čemu in tako se glavni lik sprašuje za svojega brata. Čeprav nista bila v dobrih odnosih in ga je celo zaničeval, se potopi v njegovo življenje, da bi razumel, zakaj si je vzel življenje. Kaj se zgodi, ko naša želja po logičnem razumevanju postane skoraj obsesija? Zgodba pa se vrne tudi v kolonialno Avstralijo konec 18. stoletja, ko so priseljenci koalo skoraj iztrebili, saj se ta ni prilagodila novim sovražnikom, bila je počasna in nezmožna braniti se.

Peter Handke: Žalost onkraj sanj (Beletrina, 2020, prevod Amalija Maček)

Politično kontroverzni Handke, ki je leta 2019 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je pri svojih tridesetih letih napisal kratek roman ob smrti svoje matere. Za delo je prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Mati, nevidna ženska, ki je preživela obdobje nacizma in povojnega potrošništva, je naredila samomor s prevelikim odmerkom uspavalnih tablet. Knjiga pa ni le intimen zapis sina, temveč je tudi poklon ženski, ki je živela v obdobju, ko so bile ženske ujete v domačem kotičku in izključene iz družbenega ter političnega življenja. Niso imele možnosti sodelovati v družbenem življenju in tako tudi niso imele lastnega življenja.

Randy Pausch: Zadnje predavanje (Mladinska knjiga, 2008, prevod Darja Divjak)

Zadnje predavanje je najbolje prodajana knjiga New York Timesa leta 2008, ki sta jo napisala Randy Pausch, profesor računalništva, interakcije med človekom in računalnikom ter oblikovanja na univerzi Carnegie Mellon v Pittsburghu v Pensilvaniji in Jeffrey Zaslow iz Wall Street Journal. Pausch je prejel diagnozo, neozdravljiv rak, in nato na povabilo ameriške univerze imel svoje zadnje predavanje leta 2007, ki si ga lahko ogledate tudi na Youtubu (https://www.youtube.com/watch?v=ji5_MqicxSo). Naslednje leto je umrl, na podlagi predavanja pa je nastala tudi knjiga, sočutna pripoved, ki govori predvsem o vztrajanju v življenju, navsezadnje pa poda tudi odgovor na večno vprašanje – kako živeti?

Joan Didion: Leto čudodelnih misli (UMco, 2018, prevod Miriam Drev)

Ameriška romanopiska in novinarka je bila za to knjigo nagrajena z ameriško državno nagrado za književnost in bila hkrati tudi finalistka za Pulitzerjevo nagrado. Njen mož John, tudi pisatelj, nenadoma umre doma v kuhinji za srčnim infarktom. Sledi podroben opis čustev in misli, ki jih je avtorica doživljala po tem. Kako najmanjše malenkosti vsakdanjega življenja lahko povzročijo ogromne bolečine v duši, ko ni več tiste osebe, s katero si delil vse štiri desetletja svojega življenja. Portret skupnega življenja in izgube pa je predvsem tudi knjiga o iskanju smisla. Kako iti naprej, ko želiš, da se vrne?

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju (Beletrina, 2022, prevod Špela Vodopivec)

Avtorica, Nigerijka po rodu, ki že vrsto let dela in živi v ZDA, je slovenske bralce morda najbolj navdušila s knjigo Vsi moramo biti feministi, besedilom, ki ga je sicer predstavila na konferenci TEDxEuston. Eden od najpomembnejših glasov afriške in svetovne literature pa tokrat spregovori o tragični izgubi očeta v času pandemije covid-19. Bralca pritegne aktualnost dogajanja, pandemija, ki ji ni videti konca, saj ko mislimo, da smo že na koncu, se virus v novi obliki zopet pojavi izza ovinka, ter posledice, ki jih je ta prinesla, ko smo lahko tudi odhode najbližjih spremljali le na daljavo. Hkrati pa se bralca dotakne poetičnost besedila, moč čustev; bridkost, žalovanje, osamljenost, trpljenje in pa navsezadnje tudi jeza. Ko bolečina mine, ostanejo spomini.

Raymond Kluun: Pride ženska k zdravniku … (Mladinska knjiga, 2008, prevod Tanja Mlaker)

Roman, ki je izšel leta 2003, na slovenski trg pa prišel pet let kasneje, je hitro postal izjemno priljubljen ter pretresel bralce po celem svetu in bil preveden v več kot dvajset jezikov. Sledilo je nadaljevanje Vdovec, nato pa še roman Petelinčka, ki opiše čas pred prvo knjigo. Avtor je po smrti žene spakiral kovček in se iz Amsterdama s hčerko preselil v Avstralijo, kjer je tudi napisal to sočutno zgodbo, osebno izpoved. Kako se moški sooča z ženino diagnozo raka in kako to vpliva na njun odnos? Knjiga ne odpira le vprašanja smrti in žalovanja, bolečine, temveč prevprašuje tudi partnerske odnose in predvsem področje lojalnosti v današnjem svetu. »Moški, ki si želi živeti. Ženska, ki ji je usojeno umreti. Ljubezenska zgodba 21. stoletja.«

John Green: Krive so zvezde (Mladinska knjiga, 2012, prevod Boštjan Gorenc)

Mladinski roman, ki je osvojil večino svetovnih letvic najbolj branih knjig, je močno priljubljen tudi med slovenskimi bralci. Ni zgolj še ena pripoved o življenju z rakom, temveč je v prvi vrsti pripoved o življenju dveh mladostnikov. Kako je biti mlad, imeti enake želje kot tvoji vrstniki, hkrati pa se že v najstniških letih spopadati z lasto minljivostjo? Hazel boleha za neozdravljivim rakom ščitnice, Augustusu pa je kostni sarkom vzel eno nogo. Iskanje mladostniške ljubezni, spoznavanje nasprotnega spola in hkrati tudi samega sebe ter volja do življenja naredijo to sicer težko pripoved lahkotnejšo.

Kritika 23. 2. 2022

Štirikrat razklan slovenski narod in iskanje sprave

Dvojno brezno pri Cink križu na Kočevskem Rogu, kjer ležijo žrtve povojnega poboja (maja in junija 1945). Fotografija: Wikipedija

Obsežna knjiga Slovenski razkoli in slovenska sprava prinaša nekaj starejših besedil Spomenke in Tineta Hribarja, večina pa je novih. Slednja se nanašajo na aktualne politične in družbene razmere, analizirane v prizmi (ne)zmožnosti slovenske sprave in s fokusom na izjavo Slovenska sprava, ki jo je februarja 2021 sprejela Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU). Omenjena izjava, katere soavtor je Tine Hribar, je utemeljena na misli, da je treba v slovenski družbi (in politiki) doseči soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temelji narodna skupnost Slovencev, a tudi soglasje o dogodkih iz (polpretekle) zgodovine, ki razdvajajo slovensko družbo. Ta misel zaznamuje večdesetletna prizadevanja zakoncev Hribar za slovensko spravo, ki jih v knjigi podkrepljujeta z navedbo oxfordskega sociologa Ralfa Dahrendorfa: »Srečni narodi so si neenotni glede prihodnosti, glede preteklosti pa so si v temelju enotni: pri nesrečnih narodih je ravno obratno.«

Sprava, za kakršno se zavzemata zakonca Hribar, se seveda najprej nanaša na dogodke, ki so sledili 2. svetovni vojni: množičen poboj sodelavcev okupatorja, ki so ga zaukazale nove jugoslovanske oblasti. Spomenka Hribar je v eseju Krivda in greh, napisanem leta 1983, a objavljenem štiri leta kasneje, med prvimi utemeljevala potrebo po razčiščevanju vseh okoliščin, ki so pripeljale do tega zločina. Zlasti pa je s sklicevanjem na pravrednoto, svetost življenja, poudarjala pravico do pokopa vseh žrtev vojne. Ta prelomni esej je kot izhodiščni ponatisnjen v njuni novi knjigi. Avtorja torej spravo utemeljujeta najprej v etični razsežnosti, torej na spravi med ljudmi kot ljudmi. »Eno je človek kot oseba, drugo pa je ta isti človek s svojimi takšnimi ali drugačnimi vlogami. Zato ideološka sprava med partizanstvom in domobranstvom ni mogoča; mogoča je le etična sprava na medčloveški ravni, med ljudmi kot ljudmi,« zapišeta. Sprava se po njunem danes ne nanaša na tiste, ki so bili neposredno krivi za medvojne in povojne žrtve, saj med živimi ni nikogar več. »Vsi, ki smo živi, pa smo odgovorni za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih; ne glede na to, ali so ti dogodki še živi ali pa so le zgodovina,« zapišeta. Avtorja pripisujeta krivdo za razkol ideologom radikalne linije slovenske RKC naprej škofu Antonu Mahniču, ki je v 19. stoletju grmel proti vsem poskusom zbliževanja katoliške in liberalne misli, enakovredno pa tudi ideologom komunistične revolucije. S tem poudarki, izpostavljanjem skrajnih tendenc, v eseju Zamolčana zgodovina in sočutje določita fokus knjige in hkrati intonirata svoje analize razkola in (ne)zmožnosti slovenske sprave.

Slovenski narod zanju ni le empirično ljudstvo s skupnim jezikom, temveč ga esencializirata kot duhovno kategorijo. Tako pojmovanega ga razumeta kot »kraj« spopada in kot žrtev obeh ekskluzivističnih ideologij. V razdelku Slovenski razkoli izpostavljajta, da so medvojni in povojni dogodki sicer tretji razkol v narodu. Izvorni, najgloblji se nanaša na proces pokristjanjevanja »Slovencev« v 8. stoletju. Ta prispevek je sam po sebi zanimivo branje. Tine Hribar analizo procesa pokristjanjevanja, v ospredju katerega je bila t. i. »irska metoda«, podkrepi s številnimi zgodovinskimi viri, hkrati pa njegovo učinkovanje v časovnem sosledju ponazori z analizo »Krsta pri Savici« Franceta Prešerna in Dominika Smoleta. Pri tem je pozoren tudi na pretekle in današnje podobe »valjhunstva« in »valjhunov«, ki jih razume kot razdiralno »metodo apologetstva, ki vselej vse zlo vidi le pri nasprotnikih, pri svojih pa ga želi čim bolj zmanjšati, najpogosteje kar zatajiti«. Drugi razkol, reformacijo in protireformacijo, Hribar predstavi kot nadaljevanje prvega. V ospredje postavi misel Ivana Cankarja, ki v Hlapcih v usta Jerneju položi naslednje besede: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«

Tretji razkol zadeva »ločevanje duhov«, ki ga je sprožil klerokatolicizem škofa Mahniča. Spomenka Hribar v tem delu izostri svoje videnje vloge RKC v sejanju razdora skozi daljše časovno obdobje, kar je tudi tematika naslednjih dveh prispevkov. V njima avtorja orišeta razmere v predvojni in medvojni katoliški intelektualni srenji, ki so po letu 1935 naplavile na površje njene najbolj ekskluzivistične tendence – klerofašizem. V fokusu njune obširne analize je katoliški tisk in organizaciji Katoliška akcija in Straža, posebej pozorno razčlenjujeta vlogo prof. Lamberta Erlicha, prof. Ernesta Tomca, dr. Aleša Ušeničnika in škofa Alojzija Rožmana v oblikovanju »radikalnega protikomunizma«. Krivdo za stopnjevanje napetosti pripišeta tudi vodstvu KPS, ki je leta 1942 zaukazalo likvidacijo Erlicha.

Jasno je, da je v ozadju njunega prizadevanja za narodno spravo misel o »deljeni krivdi za razkol in soodgovornost za spravo«. V tej perspektivi podrobno analizirata družbeno in politično dogajanje v posttranzicijskem obdobju in s fokusom na akterjih, ki z zagovarjanjem svoje »resnice« zavirajo procese sprave. Izpostavljata oblike praznega »spravaštva« in »slogaštva«, z novimi uvidenji predstavita zaplete pri izvedbi spravne slovesnosti v Rogu leta 1990 in razloge za njen (ne)uspeh v procesu miritve duhov. Kot skrajnosti obeh polov v poosamosvojitvenem obdobju izpostavljata »klerofašizem« in »neoboljševizem«. Prvega prepoznavata v izjavah najbolj trdih klerikov in predstavnikov Nove slovenske zaveze, drugega v izjavah Zveze borcev NOB in v delovanju »marksomanov«, kakor imenujeta nekatere vodilne intelektualce, naklonjene politični levici, ki naj bi si še vedno prizadevali za nadaljevanje revolucije. Vsem njim pripisujeta krivdo in odgovornost za neudejanjanje sprave v obliki, kakršno zagovarjata.   

A vendar težave v razumevanje sprave izraža tudi Spravna izjava SAZU. Slednjo utemeljuje pogled na polpreteklo zgodovino, ki je po mnenju njenih avtorjev nesporen. Kaj je torej nespornega? »V etičnem smislu (zato) o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena«. Vidno je, da je ta pogled utemeljen na filozofski »ideji sprave«, ki jo pogojuje ločitev ne le revolucionarnega nasilja, temveč tudi socialne revolucije od narodnoosvobodilnega boja. Ta operacija je sicer nujna za izostritev razmerij med »razdvojenima duhovoma« v smislu »enakovredne krivde za razkol«, vendar vodi k določenim redukcijam, ki so v nekaterih primerih botrovale k zavrnitvi izjave. Zato je treba izpostaviti, da bo pozoren bralec knjige v odnosu do revolucije zaznal nekoliko drugačne poudarke, kajti Hribarjeva zapišeta: »… Nesporno je, da je bila komunistična revolucija, kolikor je pomenila polastitev narodnoosvobodilnega boja in s tem partizanstva, neupravičena …« Iz knjige veje odpor proti vsakršnemu nasilju, vendar pa je iz zapisov Spomenke Hribar vidna njena naklonjenost nekaterim pridobitvam porevolucionarnega obdobja. (Raz)dvojna izostritev, na kateri temelji spravna izjava ne zajame socialnih in gmotnih razmer predvojnega obdobja, ki so očitno bile ustrezno okolje za udejanjanje revolucije.

Kakorkoli. Tudi iz njune knjige je jasno, da je pomembno, kdo in v čigavem imenu govori o spravi. Čeprav je po drugi svetovni vojni, če parafraziram zgodovinarja Keitha Lowa, celotna stara celina podivjala v maščevalnem besnenju nad sodelavci okupatorja, je namreč problem sprave danes izpostavljen zlasti v vzhodno- in srednjeevropskih državah z izkušnjo socialističnega/komunističnega sistema, intenzivneje le še v Španiji. Očitno je tudi, da so si v osnovi plemenit diskurz sprave prisvojile sile, naklonjene politični desnici, ki zagovarjajo svoje videnje polpretekle zgodovine. Ti procesi so le še poglobili razdor v družbah in dali veter v jadra ultrakonservativnim silam. Ne nazadnje Aleida Assmann, avtorica vplivnega koncepta kulture spominjanja, v svojih novejših delih z izjavo »preveč zgodovine, premalo prihodnosti« poudarja, da ti procesi netijo »kulturne boje«.

Ključno vprašanje je, ali ima Dahrendorf prav z mislijo, da so si srečni narodi neenotni glede prihodnosti, glede preteklosti pa so si v temelju enotni, pri nesrečnih pa naj bi bilo ravno obratno. Ali torej drži, da je sprava potrebna za zamišljanje skupne razvojne vizije? Če je današnja politična in družbena polarizacija utemeljena predvsem na razkolih, o katerih pišeta zakonca Hribar, to vsekakor drži. Če pa je v ozadju današnje polarizacije ne(zmožnost) oblikovanja ustreznih odgovorov na sodobne globalne izzive, to terja premik k novemu, skupnemu razmisleku o adekvatnih odzivih nanje. Teh ni mogoče nasloviti z esencializacijo slovenstva, temveč z njegovo premestitvijo v diskurz politične skupnosti – nacije. In z zavedanjem, da lahko zdajšnjo polarizacijo nadomesti le avtentična politizacija, katere predpogoj je rehabilitacija javne sfere in pogled usmerjen v prihodnost. 

Slednje pa seveda ne zadeva Antigonine pravice do pokopa brata, ki sta ji jo priborila s svojimi prizadevanji tudi zakonca Hribar. Ta pravica ostaja pogoj za oblikovanje družbe, v kateri lahko tako Antigona kot Kreon zapustita prizorišče, v ospredje pa stopijo ljudje, ki znajo – kot je v dramski interpretaciji Antigone zapisal Slavoj Žižek – prisluhniti »mrmranju življenja«.

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava; Ciceron, 2021.

Kritika 20. 2. 2022

Pogled v srce teme

Neonacistične demonstracije v Leipzigu leta 2009. Fotografija: Wikipedija

Julia Ebner (1991) je avtorica, publicistka, raziskovalka in mojstrica raznolikih spletnih preoblek. Je tudi znanstvena sodelavka londonskega Inštituta za strateški dialog, kjer se ukvarja s projekti, povezanimi s spletnim ekstremizmom, širjenjem dezinformacij in sovražnim govorom. Pri tem sodeluje s številnimi vladami in drugimi političnimi odločevalci, s tehnološkimi podjetji, z varnostnimi organi, nevladnimi organizacijami, aktivisti, mediji in podobno. Njeni publicistični prispevki izhajajo v najpomembnejših svetovnih časnikih in revijah, obenem pa je avtorica več, tudi nagrajenih, knjig. Kot strokovnjakinja nadzira skrajna gibanja v Združenem kraljestvu, Evropi in v ZDA. Preučuje islamski in skrajno desni ekstremizem ter z njima povezana nasilje in terorizem. Pri tem, kot je povedala v intervjuju za Mladino, analizira teroristične manifeste in se osredotoča na usmeritve, na podlagi katerih je mogoče predvideti izbruhe nasilja. S pridobljenimi podatki seznanja varnostne organe različnih držav in se loteva tudi podtalnega raziskovanja. Njena metoda je namreč infiltriranje v zaprte skupine skrajnežev vseh vrst na različnih družbenih omrežjih, ki omogočajo zaščiteno, kriptirano komuniciranje, v naslednjem koraku pa raziskovanje njihove organiziranosti in njihovih aktivnosti. Kot mojstrica peresa to potem prevaja v pronicljiva opažanja in v odmevne, lucidne tekste, od različnih poročil do pravih mednarodnih uspešnic. Zato je pogosto tudi žrtev napadov skrajnežev, o katerih piše – med drugim se je nanjo spravil Tommy Robinson, ustanovitelj Angleške obrambne lige in ena najvplivnejših osebnosti skrajne desnice na svetu, ki je kot mojster doseganja velikega dometa v resničnem in virtualnem svetu svoj napad nanjo v živo prenašal prek spleta in jo pozneje stal službe. Pomembna je tudi njena osebna izkušnja: kot je izpostavila za Mladino, so jo v srednji šoli nadlegovali in trpinčili, obenem pa je takrat prvič zaznala družbeno dinamiko, ki se lahko kaže denimo tudi z nestrpnostjo do tujcev oziroma tistih, ki na prvi pogled »ne sodijo zraven«. Zato se je odločila, da se bo s sovraštvom aktivno spoprijela.

Od Islamske države do covida-19

Julia Ebner Fotografija: Wikipedia

V temi, njenem prvem delu, prevedenem v slovenščino, predstavlja pisanje iz prakse in prinaša podroben empiričen pogled v »srce teme«, v skrito življenje različnih vrst ekstremistov in z njimi povezanih ekstremističnih ideologij. Dve leti je avtorica namreč prebila med različnimi skrajnimi gibanji: pridružila se je hekerski skupini t. i. Islamske države, rekrutirali so jo nenonacisti, z belimi nacionalisti se je družila na tajnih strateških srečanjih, se pogovarjala z mizoginistkami ter vstopila tudi v znana QAnonova omrežja, ki so marsikje po svetu postala gonilna sila protestov proti ukrepom za omejevanje širjenja novega koronavirusa. Da nas je prav pandemija z mešanico zdravstvene in gospodarske krize spravila, kot poudari Julia Ebner, v veliko negotovost, ko lahko v realnem času opazujemo, kako po vsem svetu dezinformacije netijo polarizacijo in ekstremizem, verjetno ni treba posebej omenjati.

Od rekrutacije do (smrtonosnega) napada

Knjiga usmerja luč v notranje življenje omrežij skrajnih gibanj in teoretikov zarote ter predstavlja poskus iskanja rešitev za izhod iz spirale polarizacije, dezinformacij in radikalizacije, pri katerih gre seveda za vseprisotne mednarodne, globalne pojave. Tekst torej razkriva skrite značilnosti delovanja ekstremističnih gibanj, zasnovan pa je v obliki več obsežnejših vsebinskih sklopov, od katerih vsak obravnava eno stopnjo procesa radikalizacije. V »Rekrutaciji« se avtorica poglobi v postopke preverjanja za vključitev v ameriške neonacistične skupine in v evropsko belsko nacionalistično gibanje Generacija identitete, prisotno tudi v Sloveniji, ki mu na sončni strani Alp prikimava celo član kabineta aktualnega predsednika vlade (pa pri tem v visoki politiki še zdaleč ni edini). Poglavje »Socializacija« od znotraj prouči pranje možganov v skupinah, kot sta denimo »Trad Wives« in džihadistične neveste. »Komunikacija« iz središča sovražnih neviht in vojsk trolov razkrije bojno strategijo skrajno desnih medijev. V »Mreženju« avtorica pokaže, kako skrajneži z uporabo družbenih omrežij in celo aplikacij za zmenke ustvarijo mednarodna žarišča, ki predstavljajo temelje rastočih globalnih omrežij. Poglavje z naslovom »Mobilizacija« Ebner sama opiše kot potovanje, ki se začne v klepetalnicah shoda v ameriškem Charlottesvillu in konča na največjem evropskem neonacističnem rockovskem festivalu v Ostritzu na vzhodu Nemčije. V »Napadu« pa lahko beremo o hekerskih napotkih, ki jih je prejela od vodilnih isisovskih in neonacističnih hekerjev, ter o tem, kako se je poglobila v subkulture, ki so radikalizirale množičnega morilca, odgovornega za smrtonosni napad na Novi Zelandiji marca 2019. V sklepnem delu »Bo prihodnost temna?« Julia Ebner razmišlja še o naravi vseprisotnega ekstremističnega izziva, napove njegov razvoj v naslednjih desetletjih in predstavi več pobud, s katerimi bi se ga lahko ustrezno lotili. V ospredju pa je pogled v središče delovanja – srhljivo rečeno – vrhunskih radikalizacijskih strojev: ti, kot lahko preberemo, namreč premorejo umetno inteligenco, so čustveno manipulativni in družbeno mogočni, saj združujejo visoko tehnologijo in hiperdružbene prvine, ki poganjajo kontrakulturna gibanja, privlačna za mlade, jezne in tehnološko vešče posameznike. Zato ni dvoma – treba se je oborožiti z znanjem o tem, kako poskušajo skrajneži izkoristiti naše šibkosti, tako v spletnem kot siceršnjem življenju.

Iz prve roke

Avtoričini vpogledi so insajderski in vsebinsko izčrpni, očitno je, da ima za sabo intenzivno raziskovalno pot, zavidljivo kilometrino in bogate izkušnje – z drugimi besedami: ve, o čem piše, in piše iz prve roke –, njeno pisanje pa je napeto, dinamično in doživeto ter bralca ne pusti hladnega. Suvereno se giblje tako v spletnih klepetalnicah skrajnih skupin in na kompleksnih poljih raznolikih, tudi popkulturnih referenc, pomenov in tematik, ključnih za razumevanje delovanja različnih skrajnih gibanj, kot tudi v konkretnih, dejanskih stikih s skrajneži vseh vrst, ki ji pridejo na pot in pri katerih se mora včasih zelo potruditi, da je ne razkrijejo. Taka sta denimo Martin Sellner, nekdanji avstrijski neonacist in najprepoznavnejši obraz skupine Generacija identitete, in že omenjeni Tommy Robinson, znani britanski skrajnež, ki jo je, domnevno jezen zaradi oznake, da je beli supermacist, napadel na (prejšnjem) delovnem mestu v protiekstremistični organizaciji Quilliam.

Kako nastane – ekstremizem?

Julio Ebner zanima ekstremizem tukaj in zdaj, poglablja se v njegove konkretne posledice, implikacije, znake, manj pa se ukvarja s širšim kontekstom ali pojavi in procesi v ozadju. Pri pisanju o srhljivi spletni prezenci Islamske države se tako ne spušča v širše ozadje njenega nastanka, vzpona in padca, kjer ima pomembno, če ne celo ključno vlogo ameriška invazija na Irak leta 2003 (ki jo je s podpisom t. i. Vilenske deklaracije na primer podprla tudi Slovenija). Ko razmišlja o teorijah zarote in ekstremizmu, nastalem okoli ameriške alternativne desnice, ki je svoj prostor pod soncem našla z izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA, se ne ukvarja s tem, kako je Trump sploh postal predsednik, kdo in zakaj ga je izvolil, kako je na primer nagovoril jezo in nezadovoljstvo pozabljenih delavk in delavcev iz nekdaj mogočnih industrijskih predelov države, ki so obrnili hrbet demokratski stranki in zanj množično oddali glas, kako je zatipal njihove stiske, razočaranje, ranjen ponos in zagrenjenost zaradi izgube službe, prihodkov, zdravstvenega zavarovanja in podobno. Avtorica sicer piše, da v ekstremistična omrežja vodijo številne poti, razlogi in vzgibi so pogosto ideološki, nekateri člani pa so sprva povsem apolitični. Včasih je njihov prvotni motiv želja, da bi bili del ekskluzivne skupnosti, nekakšne kul kontrakulture. Ponavljajoča se tema pa naj bi bila tudi identiteta – slaba samopodoba in uničeno samospoštovanje.
Skrajneži za to, da bi pritegnili pozornost in v svoje vrste vključili nove rekrute, sicer uporabljajo različne načine, orodja in mehanizme (s čemer ustvarjajo iluzijo ekskluzivnosti, izpostavlja Ebner): od agresivnih kampanj rekrutiranja na družbenih omrežjih do intenzivnih preizkusnih faz. Pomembno je tudi oblikovanje trendovskih tem na Facebooku in Twitterju, uporaba referenc iz mladinske kulture in igričarskega besednjaka, od novih članov pa naj bi zahtevali tudi rezultate genskih testov in sodelovanje pri glasovnih intervjujih v živo. Pri tem je dobro vedeti tudi, da politična gibanja ter ekstremistične in teroristične organizacije čedalje pogosteje uporabljajo različne sisteme tekmovalno naravnanega točkovanja rezultatov in nagrajevanja, pa tudi igričarski jezik in ikonografijo ter točkovalne ocenjevalne sisteme, našteva avtorica. Nič čudnega, saj so nekatere prvine iger, kot so značke, lestvice najboljših in grafi s prikazom učinkovitosti, v zadnjem desetletju odkrile tudi korporacije s svojimi blagovnimi znamkami ter produkti in mediji.

Od Twitterja do Hatreona

Kako pa se v praksi boriti proti skrajnežem? Odgovor ni preprost: Julia Ebner omenja pomembno podrobnost, in sicer, da so ostrejši ukrepi, kakršne so sprejela podjetja, ki imajo v lasti družbena omrežja, kot sta denimo Facebook in Twitter, pripeljali do tega, da so se skrajneži preselili na druge platforme in vzpostavili alternativne kanale za mreženje, usklajevanje in množično financiranje svojih dejavnosti. Stara omrežja, s katerih so odšli, so, v grobem, nadomestili takole: Twitter z Gabom, Facebook z VK-jem (VKontakte) ali Mindsom, Patreon pa s Hatreonom. Sicer naj bi obstajali trije tipi alternativnih tehnoloških platform, izpostavlja avtorica: platforme, ki so jih razvili in jih tudi uporabljajo skrajneži, kot sta WASP Love in Hatreon; ultralibertarne platforme, ki so jih ustvarili libertarci ali komercialni razvijalci in navadno delujejo v imenu nekakšne svobode govora ter dopuščajo ekstremistične vsebine – gre za Gab, Minds in 8chan/8kun; ter ugrabljene platforme, prvotno ustvarjene za povsem drugačne namene, pa so se jih skrajneži polastili, zato take platforme, kot sta na primer Discord in Telegram, dejavno sodelujejo z oblastmi, da bi preprečile tovrstno uporabo svojih storitev.

Nova doba

Vstopili smo v novo dobo ekstremizma, opozarja avtorica, ko je nekdanje obrobje zdaj osredje, slogani skrajne desnice pa so si utrli pot na predvolilne plakate in v volilne manifeste. Prej apolitične spletne strukture so postale politične, politični prostor pa je prevzel bizarne prvine spletnih skupnosti, zato je čedalje teže razlikovati med neškodljivo potegavščino in kriminalnim dejanjem, ki bi sicer zahtevalo kazenski pregon. Zato pa je nujno branje tudi njene knjige. V temi je tako sijajen, dobro raziskan in vsebinsko bogat vodič po globinah in breznih spletne teme. Pri tem ni odveč omeniti, da je izjemno relevanten tudi za Slovenijo oziroma za razumevanje prodora ekstremističnih idej pri nas, saj so te trdo zasidrane tudi v naši vladajoči politiki. In ni treba iti daleč, da bi videli, kako pri nas delujejo vojske trolov in spletno nadlegovanje, kako se oblikujejo skrajni mehurčki in podobno. Zadostuje že, da se na primer malo izpostavimo s kritičnim pogledom na delovanje trenutne oblasti, pa že postanemo njihova žrtev.

Julia Ebner: V temi. Skrito življenje ekstremistov, Modrijan, prevedla Aleksandra Rekar, Todraž 2021, 303 str.

Panorama 18. 2. 2022

Domača knjižnica Miriam Drev

Miriam Drev Fotografija: Ana Kovač

Miriam Drev,  pesnica,  pisateljica, prevajalka in kritičarka, ki je ravnokar izdala nov roman v pismih z naslovom Od dneva so in od noči, na najtežje vprašanje, katera je njena najljubša knjiga na polici ali pa prva, na katero pomisli, kar izstreli: »Mojster in Margareta. Nemogoče je izbrati eno in najljubšo, ampak ta roman je tako poseben. Mihail Bulgakov je z njim v svojem času (objavljen l. 1938) premaknil paradigmo. Tu je pripoved v pripovedi, v obeh pa transcendenca, magija, groteska, spodmikanje tabujev, maščevanje in odpuščanje. Trditev, da rokopisi ne gorijo. In prelepa ljubezenska zgodba. Z mojim možem sva nekoč po njem naredila strip, on risbo, jaz tekst, a je ostal v predalu. Deklina zgodba Margaret Atwood bi bila druga, na katero pomislim, ker sem jo kmalu po prvem izidu jaz pripeljala v Slovenijo in je, podobno kot prva omenjena, vedno znova aktualna. Vsaka na svoj način prečka čas. Obe vsebujeta hrepenenje po lepoti, spoznanju, po tem, da preživiš, ne glede na vse.«

V spalnici je prostor za srčne knjige

Miriam danes živi v stanovanju v Trnovem, napolnjenem s knjigami, kot se za njen poklic navsezadnje tudi spodobi. Pove, da so knjige urejene in le redkokdaj naložene v skladovnicah, saj ji takšen nered ne bi ustrezal. »Veliko knjig sem podarila, tudi nekaterim ustanovam, na primer domovom za upokojence in zaporom, a so se mi knjižne izdaje že od malega, kljub selitvam nenehno nabirale. Največ jih imam v dnevni sobi, kjer tudi delam. Zadaj za računalnikom so police in na njih dela, ki jih bom recenzirala ali prevajala. V spalnici, ki je intimen prostor, pa so samo tiste najbolj moje, srčne knjige. Predsoba je narejena v vogal in na ožji polovici, drugače neuporabni,  je  secesijska polička, ki sem jo kupila na bolšjaku,in niz po meri odrezanih pri steklarju, prihranjenih za poezijo in potopise. Pa še ena polica je za jedilno mizo, na kateri je poleg sobnih rastlin prav tako kupček knjig.  »Trudim se, da bi bile le tiste, ki jih trenutno prebiram, dve ali tri.«

Gen za branje

»Berem od petega leta. Kot otrok sem več let živela pri babici in dedku, ki sta cenila književnost. Babi je bila iz premožne meščanske družine, v kateri je oče bankrotiral, bilo je na začetku dvajsetega stoletja, in naredil samomor, kar je bila seveda tragedija z dolgotrajnimi posledicami. Čeprav so obubožali, so imeli otroci in torej tudi moja babica dobro izhodišče.  Ded pa je prišel iz zelo zavedne slovenske družine iz Nabrežine onstran meje, v kateri je bilo dvanajst otrok.  On je tisti, ki je v meni prebudil ljubezen do jezika. Govoril je več jezikov, ampak je imel možnost narediti samo srednjo šolo, bil pa je tudi izvrsten pripovedovalec. Moja mama, torej njegova hčerka, je študirala jezike in tudi jaz sem šla v to smer. Stari starši so mi kupovali knjige, včasih takšne, za katere še nisem bila zrela. In potem pač morali odgovarjati na množico mojih vprašanj. Ker niso vedno imeli časa, da mi berejo, sem se z dedovo pomočjo hitro naučila sama.«

Nato je pričela hoditi v knjižnice, sprva v Bežigrajsko, pozneje pa v Delavsko na križišču Gosposvetske in Tivolske. »Tja sva se vozili s teto, nekaj let še s trolejbusom. V Bežigrajski sem prebrala večino otroških in mladinskih izdaj. Resno knjižničarko sem spravila v smeh: ‘Če nimate več pravih knjig, si bom pa izposodila kriminalke.’

Zdi se mi, da ljudje v sebi nosimo nekakšen gen za knjige. Pa zgled staršev, vzgoja, kakšen zanesenjaški mentor tudi vplivajo na odnos do branja. Zanimivo je, da je moja mama iz Londona, kjer je delala leto dni, prinesla več angleških knjig, žepnic. Med drugim Hemingwayeve in Emersonove. Čeprav sem se angleščine naučila šele v šoli, so me privlačile, in oba avtorja sem pozneje prevajala.«

Vedno se najde prostor za novo polico

»Knjige v mojem stanovanju so z vseh koncev in krajev. Večje število se jih je k meni preselilo s polic moje prvotne družine. Oče je bil strojni tehnik, sam je narisal knjižno omaro in jo dal izdelati mizarju. Vedno smo kupovali knjige, čeprav nismo bili akademska družina. Bili smo naročeni na zbirko Sto romanov, ki jo imam še danes. Od očeta sem podedovala zbrana dela Cankarja in Tavčarja pa zbirko Umetnost v slikah ter več Kondorjevih izdaj. Imam tudi polico knjig Lojzeta Kovačiča s posvetili. Lojze je bil drugi življenjski sopotnik moje mame. Ampak glavnino sem kupila iz svojega žepa; lep delež sem jih prinesla z Dunaja, kjer sem preživela sedem let. Na štirih policah so zloženi moje lastne pesniške zbirke in romani ter prevodi … Kadar se začnejo knjige preveč stiskati med sabo, se vedno najde prostor za še eno polico.«

Veliko knjig je pritovorila s potovanj. V Španiji je na neki uličici v Granadi kupila Lorco, nosila jih je iz Velike Britanije, ZDA, celo iz Grčije, tudi na letališčih se jim ni mogla upreti. »Rada pa imam manjše knjigarne, ne tistih velikih. Dobro se počutim v zaupnejših knjižnih prodajalnah, če je notri kavarnica, pa še toliko bolje. Na eno mikavnejših sem naletela v Ostravi.«

Na njenih policah najdemo knjige v različnih jezikih, kar ne preseneča glede na njen poklic – so v domačem jeziku, pa v angleščini, nemščini,  francoščini, v srbohrvaščini, od teh nekatere v cirilici, in celo v  latinščini iz osnovnošolskih dni.

»En del, zelo dragocen, pa je literatura za mladino. Slovenske in svetovne pravljice ter vseh sedem delov Narnijske kronike, ki sem jo prav tako prevedla. Pa recimo Peter Pan in Mary Poppins. Nimam več vseh del Sinjega galeba, ki sem jih oboževala kot otrok, na srečo pa nisem nikomur v nepovrat posodila knjižice Pridi, moj mili Ariel! Mire Mihelič. Ta ima posebno mesto. Spomnim se, da sem bila naročena na zbirko, in ko je  poštar prinesel zavoj z dvema, tremi novimi knjigami, sem preprosto izginila. Ko sem brala, so domače naloge počakale.« 

In kaj bere v teh dneh? »Spet več buklic hkrati, ravnokar sem prebrala Herzogov Das Dämmern der Welt, zvečer pa vzamem v roke eseje Upstream Mary Oliver.« V prvih mesecih korone in zaprtij je najpogosteje posegala po poeziji: »Odmaknila sem se od vsakodnevnih skrbi, malih in velikih. Pesniška govorica je lahko rešilni obroč.«

Kritika 16. 2. 2022

Družbena kritika skozi prepovedan ljubezenski odnos

Prizor iz filma Greh očeta Amara, posnetega leta 2002.

Najvplivnejši predstavnik realizma v portugalski literaturi in eden največjih portugalskih pisateljev sploh José Maria de Eça de Queirós (1845–1900) je bil širši svetovni javnosti razkrit šele z izjemno slavo filmske adaptacije njegovega romana Zločin očeta Amara. Mehiški režiser Carlos Carrera jo je leta 2002, 124 let po izidu tretje različice romana, s portugalskega podeželja prestavil na mehiško, iz srede 19. v konec 20. stoletja ter spremenil posamezne narativne delce, a osrednja pripoved je, še posebej v luči tistočasne družbene aktualnosti, ko so se na več koncih sveta pričele razkrivati pedofilija in druge spolne zlorabe znotraj Katoliške cerkve, izzvala ostre kritike duhovščine.

Četudi so številni katoliški duhovniki svoje vernike pozivali, naj si filma ne ogledajo, si je mehiški nominiranec za tujejezičnega oskarja s takrat vzhajajočo zvezdo mehiške kinematografije Gaelom Garcío Bernalom ogledalo na milijone ljudi po vsem svetu. Portugalska je pet let kasneje odgovorila s svojo, romanu zvestejšo filmsko priredbo, zaradi kočljivih prizorov spolnosti prav tako sporno, a je kljub precejšnjemu gledalskemu odjemu ostala v senci predhodnice.

Prva različica romana O Crime do Padre Amaro je leta 1875 izhajala v podlistku revije Revista Occidental. Precej krajša od končne, tretje verzije je izzvala precej kritik tako duhovniške kot literarne javnosti, med drugim tudi obtožbo plagiatorstva (zgodba naj bi bila sumljivo podobna istega leta izšlemu Zolajevemu romanu Greh abbéja Moureta), kar je botrovalo k avtorjevi »prenovi« celotnega besedila. Druga različica je leto kasneje izšla v knjigi, tisto, ki jo svet pozna po številnih prevodih, pa je narejena po tretji, najobširnejši knjižni verziji iz leta 1878. Istega leta je izšel tudi de Queirósev roman Bratranec Basilio (O Primo Basílio, v slov. prevedla Alenka Bole-Vrabec, Cankarjeva založba, 1966) ). Z obema romanoma je José Maria de Eça de Queirós (p)ostal ne le priljubljeni in provokatorski pisatelj, temveč je v portugalski literaturi ostro prelomil z romantiko in jasno začrtal novo, realistično smer. Začetek slednje se na Portugalskem obeležuje prav z izidom Zločina očeta Amara.

José Maria de Eça de Queirós

Portugalski realizem se prav po njegovi zaslugi nekoliko razlikuje od na primer francoskega ali angleškega realizma. Kot nekdanji študent prava in ob opravljanju novinarske ter diplomatske službe, predvsem pa ob težnji, da je literaturo treba očistiti odvečne romantične nabuhlosti in neadekvatnega izrisovanja sodobne družbe, je bila njegova pisava ostra, ironična, satirična, mestoma pesimistična, pa tudi humorna in lirična. Za njegov realizem je še posebej značilna prefinjena satira, s katero – razen duhovščine – tonira predvsem srednji družbeni sloj, ki ga navzven odlikujejo moralnost, pobožnost, zglednost in dobrota, podrobnejši pogled pa razkriva njegovo dvoličnost in hipokrizijo.

Slednje se v romanu Zločin očeta Amara razkriva tako rekoč na vsakem koraku. Medtem ko je prvi del obsežne tretjeosebne pripovedi zvečine osredotočen na slikanje družbene klime druge polovice devetnajstega stoletja na Portugalskem, kot jo vidijo prebivalci in njihovi dušebrižniki takrat majhnega primestnega naselja Leiria na zahodnem delu države, je v to družbo v drugem delu infiltrirana intimna zgodba med nedavno prispelim mladim duhovnikom, očetom Amaro, in triindvajsetletno hčerko njegove sobodajalke Amélio. Preden po ukradenih trenutkih izkazovanja obojestranske naklonjenosti najdeta način za »varna« in v luči božje volje celo »opravičljiva« srečanja, avtor nameni precej prostora Amarovim notranjim bojem s skušnjavo, ob misli na čutno Amelio prebujajoči se seksualnosti ter v njegovem osirotelem otroštvu in predvsem neprostovoljni odločitvi za duhovniški poklic iščočem »opravičilu« za negovanje poželenja. Gre seveda za očitno kritiko celibata, pa tudi kritiko hipokrizije in manipulacije duhovništva, ki se skrivajo pod Amarovimi neprepričljivimi argumenti. »Dokler duhovnikovo obnašanje ni razlog za škandal med verniki, v ničemer ne ogroža učinkovitosti, uporabnosti, veličine vere. Vsi teologi učijo, da je bil red duhovnikov ustanovljen za upravljanje zakramentov; bistvo je, da ljudje prejmejo notranjo, nadnaravno svetost, ki je v zakramentih. Je, dokler se jih deli po posvečenih formulah, sploh važno, ali je duhovnik svetnik ali grešnik? Zakrament še vedno prenese isto krepost. Saj ne deluje po zaslugah duhovnika, temveč po zaslugah Jezusa Kristusa. Krščenemu ali maziljenemu roke, pa ne glede na to, ali so čiste ali omadeževane, izmijejo izvirni greh, oziroma ga pripravijo na večno življenje. To lahko preberemo pri vseh Svetih očetih, tako je določil blaženi tridentinski koncil. Zaradi duhovnikove nedostojnosti verniki ničesar ne izgubijo, ne glede duše ne glede odrešenja. In če se duhovnik ob zadnji uri pokesa, se mu prav tako nebeška vrata ne zapro.«

Četudi je za prepovedano ljubezen v provincialnem in pobožnem kraju spričo vsakodnevnega opravljanja kot redne (ne)čednosti vedelo kar nekaj ljudi, je oče Amaro s pomočjo zvestih podanikov Améliino nosečnost in porod za ceno njenega trpljenja ob večmesečni osamitvi uspel obdržati v tajnosti, pri tem pa poskrbel tudi za tragično izginotje novorojenčka, ki mu je sledila sumljiva smrt sicer zdrave porodnice. Medtem ko je v prvi verziji romana svojega komaj rojenega sina sam umoril, je pod vplivom kritikov v tretji različici za njegovo smrt okrivil dojiljo, tako imenovano tkalko angelcev. Spričo dejstva, da je vedel, kaj naredi zgovorno imenovana dojilja s sprejetimi novorojenčki, potem ko prejme plačilo za njihovo celoletno oskrbo, Amarova odločitev ni prav posrečena olajšava.

Skozi razvejano pripoved z veliko stranskimi odvodi, ki nikoli ne ogrozijo kompaktnosti osnovne narativne linije, avtor naniza kar nekaj večplastnih likov in skozi njih kompleksnost človeških motivov; Améliina mati S. Joaneira, njen ljubimec kanonik Dias, premožna vdova Dona Maria de Assuncao, svobodomislec in ateist Joao Eduardo, ki si z diskreditacijo duhovništva v lokalnem časopisu zapravi poroko z Amélio, zdravorazumarski in praktični dr. Gouveiga, spletkarska dojilja Dionísia, dobrodušni opat Ferrao in drugi. Z nepredvidljivo, vedno aktualno zgodbo, iz katere štrlita dva elementa; odnos med očetom Amaro in mlado, pobožno ter bogoslužju vdano Amélio, ki ni problematičen zgolj zaradi prepovedi njegovega obstoja, temveč predvsem zaradi Amarovega konsistentnega neprevzemanja odgovornosti zanj, ter odnos med cerkvijo in oblastjo.

V iskanju novega izraza umetnosti kot jezika nove človeške miselnosti, nove družbe in novega posameznika v njej je José Maria de Eça de Queirós s precejšnjo jasnostjo in neprizanesljivostjo pokazal na portugalsko družbo konec 19. stoletja, kakršna naj ne bo več. Kljub pogromu nad njim je pripadnik »generacije sedemdesetih«, kot se je imenovala družba podobno mislečih intelektualcev tistega časa, imel tudi veliko privržencev, ki so v tej družbeni kritiki videli njegovo pozitivno naravnanost do svojega naroda in željo, da ga tudi s pomočjo literature postavi na nove, bolj zdrave temelje.

José Maria de Eça de Queirós: Zločin očeta Amara, Beletrina, zbirka Beletrinini Klasiki, prevod Barbara Juršič, spremna beseda Mojca Medvedšek, Ljubljana 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

Fotografija: Edi Šelhaus (hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije) Fotografija: Edi Šelhaus (hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Intervju 14. 2. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Pirjevca so dolgo, sistematično in hudobno mrcvarili

Ahac – Knjiga o Dušanu Pirjevcu je poglobljen oris življenjske poti enega izmed največjih slovenskih intelektualcev, literarnega teoretika, filozofa in profesorja Dušana Pirjevca, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva. Avtorji Boris A. Novak, Alenka Pirjevec in Peter Vodopivec pišejo o Pirjevcu kot očetu, stanovskemu kolegu, profesorju, zgodovinski figuri in nasploh izjemni osebnosti, ki so jo močno zaznamovale druga svetovna vojna, narodnoosvobodilni boj in duh časa, v katerem so se Pirjevcu dogajale mnoge krivice. Poleg besedil Dnevnik in spominjanja ter Dnevnik iz zapora, pa tudi eseja Andreja Inkreta je v knjigi prvič objavljena medvojna korespondenca med Dušanom Pirjevcem in njegovo prvo ženo Marjeto Vasič ter tudi Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih sodobnikov.

Ahac – Knjiga o Dušanu Pirjevcu je večplasten prerez življenjske, politične in literarne poti enega izmed večjih slovenskih intelektualcev, literarnega zgodovinarja in teoretika Dušana Pirjevca, ki je pomembno sooblikoval današnji oddelek za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in literarno vedo nasploh. Knjiga sestoji iz dveh delov – prvi iz spisov in pisem samega Dušana Pirjevca, drugi pa iz štirih razprav, ki ste jih čudovito povezali med seboj v portret življenja. Kako je nastajal projekt? Kako ste pisali knjigo?

Alenka Pirjevec: Ko sem se spoznala z direktorjem Beletrine, gospodom Mitjo Čandrom, in je ta izvedel, da sem Pirjevčeva hči,  je bila njegova ideja, da bi enkrat izšla knjiga o mojem očetu. Ker se je potem približevalo leto 2021, se pravi stoletnica njegovega rojstva, je dal idejo, da bi jo lahko napisali ob tej priložnosti. Potem je iskal sodelavce, sodelovala sva skupaj, in na koncu smo bili to mi. Do konca pa je knjigo uredil Andrej Koritnik.

Boris A. Novak: Treba je omeniti tudi zgodovino premislekov Pirjevčevega dela – v zbirki Znamenja, ki je izhajala pri založbi Obzorja in jo je dolgo urejal Pirjevec, je bil l. 1982 objavljen pomemben Pirjevčev zbornik o njegovem delu, Inkretov sijajen tekst, vključen v našo knjigo, pa je bil objavljen že v vsestransko koncipiranem zborniku Interpretacije (Nova revija), posvečenem Pirjevcu (Nova revija, 1998). Leta 2005 so v Kobaridu in v Bovcu potekali 16. Primorski slovenistični dnevi, posvečeni primorskim literarnim zgodovinarjem, med drugim tudi Pirjevcu,  prispevki pa so izšli v reviji Primorska srečanja (št. 284–5–6, 2005). Leta 2011 je bil ob 90-letnici Pirjevčevega rojstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani organiziran komparativistični simpozij, katerega prispevki so izšli v zborniku Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda, ki ga je uredila Seta Knop. To so dragocene analize in spomini, Knjiga o Ahacu pa ima drugačno naravo in koncept. Je neka vrsta sinteze vseh teh dosedanjih premišljevanj.

»O Pirjevcu je bilo že veliko napisano, zato je toliko bolj dragoceno, da ga po stotih letih ugledamo tudi z intimne plati in na junaškem ozadju narodnoosvobodilnega boja,« zapišete v predgovoru. Knjiga ponuja nek presek različnih obdobij njegovega življenja – tudi njegovih kasnejših težav z oblastjo. Kdaj se zgodi ta prelom? 

Alenka Pirjevec: Moj oče je bil opredeljen družinsko, njegov oče je bil napredno razmišljujoč, njegova mama prav tako, ker je bila pred poroko sufražetka, bila je učiteljica in samostojna ženska. S sestro sta imela zato zelo napredno vzgojo. Moj oče je bil izjemno kulturno aktiven že pred začetkom vojne. Toda partija ga je kasneje skušala prepričati, da bi odšel na študij v Zagreb, in sicer na študij agronomije. To naj bi bilo nek »konkreten« študij. Tudi funkcije, ki jih je kasneje dobil v NOB-ju, so bile pač odločitve vodilnih. Šlo je torej za močen vpliv na neke življenjske odločitve, ki je trajal zelo dolgo. V določenem trenutku, po času v zaporu, pa je bil izključen iz partije in degradiran. Od leta 1964, po incidentu s Perspektivami, pa je bil že viden kot disident. Tega leta je padel v nemilost. Takrat je bil namreč sourednik Sodobnosti, ki se je solidarizirala z revijo Perspektive, ki so jo skušali ukiniti, med drugim zaradi Šalamunovega verza; hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu. Šlo je torej za cenzuro. To številko so namreč zaplenili. Takrat so zaprli Rastka Močnika in Tomaža Šalamuna, ker sta bila urednika. Izpustili so ju zelo hitro, ob prihajajočih študentskih demonstracijah bi v nasprotnem primeru zagotovo glasno zahtevali njuno izpustitev.

Pirjevčevo besedilo Dnevnik in spominjanja je objavila že Nova revija, v vaši monografiji pa lahko preberemo dopolnjeno verzijo, saj ste ga primerjali z rokopisom in dopolnili. Kako je potekalo to dopolnjevanje?

Alenka Pirjevec: Dnevnik ni bil dopolnjen, stvar je le v tem, da je bil najprej, v prvo, prepisan s fotokopije, in ko je to izšlo, je moja mama ob branju opazila, da so bile v besedilu neke napake –  vse te napake je naknadno popravila, ker je znala dobro brati njegovo pisavo. Te korekture sem potem jaz vnašala v verzijo, ki jo lahko v Knjigi o Ahacu berete zdaj.

V spisu Andreja Inkreta z naslovom Ahac se avtor razpiše o Pirjevčevem odnosu do lastne preteklosti in narodnoosvobodilnega boja, pa tudi o njegovem času v zaporu. Pirjevec je tam po dveh mesecih samice zaprosil za papir in pisalo, to pa začutil kot nekakšno osvoboditev in terapijo – nasploh Pirjevec v obeh besedilih, objavljenih v knjigi, brani pisanje kot tisto srečanje s seboj, ki osmisli človeka. V njegovem pisanju tako zazveni etična dimenzija, saj zapiše: »Takoj, ko začnem pisati /../ sem zunaj sebe /…/ smo trije; jaz, ki pišem, jaz, ki o njem pišem, in tekst. Čim sebe dam v tekst, sem za drugega in sam sebi drugi.« Kaj je etična dimenzija njegovega pisanja?

Peter Vodopivec: Kar Inkret dobro analizira, kar me najbolj pritegne, je del o analizi Pirjevčevih spominov in spraševanja, kaj je bilo zares s partizanstvom in revolucijo. On se ves čas sprašuje, ali je revolucija res bila poskus osvoboditve ljudi v tem prostoru ali zgolj boj za oblast in za to, da se ena politična moč nadomesti z drugo. To se Pirjevec v svojih tekstih ves čas sprašuje, te dele ima celo podčrtane. Upor se mu zdi seveda etično upravičen, ampak zanima pa ga etična podlaga revolucije, ki je prišla kasneje. O tem veliko piše Inkret. On poskuša vzpostaviti novo relacijo do zgodovinskega dogajanja, in to je etična pozicija.

Pirjevec v teh dveh tekstih zelo veliko piše o Edvardu Kocbeku in njegovi zgodbi ter usodi. Kakšen odnos je imel do njega?

Peter Vodopivec: Kako je Pirjevec cenil Kocbeka, kaže podatek, da mu je v začetku aprila 1977, torej štiri mesece pred smrtjo, prinesel v branje svojo spremno besedo k Bratom Karamazovim in ga prosil za mnenje o njej. Sicer pa se je o Kocbeku že leta 1975,  po objavi intervjuja v tržaškem Mostu, v katerem je Kocbek spregovoril o svojih izkušnjah z vodilnimi komunisti, o državljanskem spopadu v Sloveniji med drugo svetovno vojno in o množičnem pomoru nasprotnikov partizanskega odpora po njej, obširno razpisal v svojih dnevniških zapiskih. Kot je znano, je Kocbekov intervju močno razburil slovensko politično vodstvo, pri čemer je javno »obračunavanje« z njim po Pirjevčevem mnenju potekalo po podobnem scenariju kot dobri dve desetletji prej, ko so v komunističnem vrhu Kocbeka prvič izključili iz javnega življenja. Pirjevec se je z nekaterimi Kocbekovimi ocenami partizanstva, revolucije in komunistične politike strinjal, z drugimi pa tudi razhajal, vendar  je hkrati ugotavljal, da je Kocbek v javnih polemikah, ki so sledile intervjuju v Mostu, »visoko presegal« svoje kritike in nasprotnike. »Če je slovensko partizanstvo v človeško duhovnem pomenu sploh kaj rodilo, je edini interpret tega ‘človeško duhovnega’ pomena Kocbek,« je zapisal. V tej luči je še videl »veliko nalogo« tudi zase: »Premisliti celoto Kocbeka s posebnim ozirom na njegovo literaturo in pesništvo.«

Boris A. Novak: Pirjevec je imel do Kocbeka zelo lep in spoštljiv odnos, nam študentom je razlagal celo pesniško relacijo Kocbek-Šalamun. Jasno mu je bilo, da se je lahko Šalamun v svojem uporu najbolj naslonil na Kocbeka. Po vrednostnih izhodiščih si Pirjevec in Kocbek nista bila blizu, a je Pirjevec lucidno in večplastno razmišljal o Kocbeku, tako o pesniku kot o zgodovinski osebnosti.

Gospa Alenka Pirjevec, v vaših spominih na očeta orišete portret odnosa oče-hči, ki se izraža skozi sosledje vaše lastne umetniške poti. V besedilu zapišete, da je očetova literarna zaznamovanost močno vplivala na vas, saj ste zaradi nje že zgodaj spoznali, da vas zanima gledališče, čeprav vas vaš oče najprej ni podprl pri študiju na AGRFT. Kako je vplival na vas kot umetniško ustvarjalko?

Alenka Pirjevec: Najbrž je imel oče neko vizijo o tem, kdo bom postala. Nosil mi je debele knjige, do katerih sem imela odpor. Morda je mislil, da bom tudi jaz komparativistka, ali pa niti ne. Na začetku mi ni pustil na AGRFT. Hkrati pa je on razlog, da sem sploh hodila v teater. Najbrž je imel ogromno opravka s svojim pisanjem in je bila zato mama bolj navzoča v pedagoškem smislu. Imela sem njeno veliko podporo. Meni je bilo važno, da počnem svoje. Ko si star osemnajst, devetnajst, se iščeš – toda ona je vedno začutila, kdaj resno mislim. Ko sem se odločila, da bom študij dramske igre nadaljevala na beograjski gledališki akademiji, me je podprla, oče pa ne. Toda tam mi je postalo jasno, da bodo najprej poskrbeli za svoje. Istočasno sem izvedela, da so doma vohunili za mojim tedanjim fantom, v zvezi z mojim očetom. Zato sem razumela, da je bil odhod v takratno prestolnico nekaj težkega, kar je oče vedel. Tudi kot ženska sem bila obravnavana drugače – spominjam se, kako sem šla nekoč pozno po predstavi sama v neko restavracijo na večerjo. Ko sem vstopila, so se vsi zazrli vame in me ves čas spremljali – takrat ženska sama pač ni hodila v restavracije. To je bil takrat dogodek; vsi so me opazovali, ko sem jedla. Pri nas je bilo to takrat normalno, tam pa ne.

Po moji vrnitvi v Ljubljano sva se oba trudila omehčati najino razmerje, a je prekmalu umrl, da bi zgradila podoben prijateljski odnos, kot sem ga že imela s svojo materjo. Zato me je njegova prezgodnja smrt strašansko prizadela in sem potrebovala kar nekaj let, da sem to dejstvo sprejela kot nekaj naravnega. Toda ker je bil zelo močna osebnost, moram povedati, da sem hvaležna, da sem od njega podedovala nekatere njegove lastnosti in da sem lahko postala, kar sem.

V svojem spisu obširno pišete o trudu, ki ste ga skozi leta vložili v skrb za očetovo zapuščino in ugled – branili ste ga celo na sodišču, v tožbi, dosegli ste prepoved igranja predstave po motivih njegovega dela, kjer vas niso niti vprašali za privoljenje za adaptacijo. Ta boj je nekaj, kar človeka najbrž močno zaznamuje?

Alenka Pirjevec: Že takoj po smrti je bila prisotna manipulacija. Pogreb so želeli izrabiti za politične namene in govore. Bolelo me je tudi, ko me recimo ob tisti uprizoritvi očetovih del v gledališču Glej niso niti vprašali za dovoljenje. Jaz sem za premiero izvedela iz časopisa. Ker se nisem strinjala s sporočilom prirejenega besedila, ki je namigovalo, da se je v zadnjih letih svojega življenja nagibal k sprejetju krščanske religije, sem takoj naslednji dan s pomočjo avtorske agencije prepovedala izvedbo predstave, a je bila premiera kljub temu izvedena. Tudi njegova dela so objavljali, ne da bi za to vedeli s polsestro. Zame je bila očetova smrt velik šok, kot potres. Sredi vsega tega pa se je dogajalo to, kar ste opisali, torej moj boj za očetovo zapuščino.

Peter Vodopivec, v svojem spisu Profesorjev dosje raziskujete dogajanje med Pirjevčevim časom na univerzi in popisujete poskuse, da bi profesorja Pirjevca diskreditirali in odstranili z mesta profesorja, ki so ga študentje oboževali. Kaj v vsem tem dogajanju najbolje oriše okolje, ki mu je bil v tistih letih podvržen Pirjevec?

Peter Vodopivec: Politični pritiski na Pirjevca so se močno povečali po ukinitvi Perspektiv in zamenjavi uredništva Sodobnosti v šestdesetih letih. Toda v Službi državne varnosti, kjer so ga vse od začetka šestdesetih let, kot so rekli v policijskem žargonu, budno »spremljali«, so tudi v drugi polovici šestdesetih let poročali, da na Filozofski fakulteti redno predava, da je med študenti zelo priljubljen, da pa so njegovi stiki »s profesorskim kadrom minimalni« in so njegovi konflikti s »konkretnimi osebami« predvsem zasebnega značaja. Pri tem so kot povsem neosnovane zavračali tudi govorice o njegovi povezanosti s samomori in narkomansko zasvojenostjo mladih, ki so jih širili Pirjevcu neprijazni kulturni ustvarjalci, njegovi  nekdanji soborci. Vseeno so, za tedanje ozračje značilno, na Televiziji Ljubljana še leta 1972 posneli in predvajali igro Mateja Bora Šola noči, v kateri je Bor samomore med mladimi pripisal osebnosti »demoničnega profesorja« in pri tem po mnenju mnogih sodobnikov meril na Dušana Pirjevca. Leta 1972 so se najprej z zavlačevanjem izvolitve v naziv rednega profesorja in nato z direktnimi pozivi fakultetne partijske organizacije, naj opusti pedagoško delo in odide na Inštitut za sociologijo, okrepili pritiski na Pirjevca tudi na Filozofski fakulteti. Kdo so bili glavni pobudniki teh pritiskov, ali so ti prihajali iz slovenskega političnega vrha ali predvsem s strani fakultetnih komunistov, Pirjevcu nenaklonjenih kolegov, je težko reči, vsekakor pa so bile obtožbe na njegov račun spočete tudi na fakulteti, med njegovimi fakultetnimi kolegi.

Boris A. Novak: Značilno je, da so ga isti, ki si v času trdega jugoslovanskega centralizma niso upali braniti naše kulture, nekaj let kasneje napadali kot nihilista prav v imenu slovenske kulture. Študentje smo vedeli za te spore, ampak profesor Pirjevec nas nikoli ni obremenjeval z njimi. Oddelek za primerjalno književnost je bil tedaj politično sumljiv, ker je bil kozmopolitski.

Alenka Pirjevec: Ko je bil na reelekciji za profesuro, je bil predsednik komisije Anton Ocvirk, ki pa ni napisal mnenja in reelekcije sploh ni bilo. Najbrž je šlo pri teh poskusih tudi za ljubosumje kolegov, imel je tako zasedena predavanja, po sto petdeset ljudi je prihajalo na njegova večerna predavanja, in to ne le študentje književnosti, ampak ljudje, ki sploh niso bili njegovi študentje.

Kar lahko razberemo iz vašega eseja, je tudi to, da se je bil Pirjevec ves čas pripravljen boriti za svoje študente; ko se je recimo pridružil študentskim protestom ob aretaciji Tomaža Šalamuna ali ko je protestiral proti izključitvi Nika Grafenauerja iz univerze. Imel je izjemno število slušateljev. Njegova drža je vznemirjala mnoge in mu povzročala težave, bil je pod drobnogledom, toda vztrajal je.

Boris A. Novak: Pirjevec je podprl študentsko zasedbo Filozofske fakultete leta 1971. Že prej so oblasti odstavile Pirjevca in Draga Šego kot urednika Sodobnosti zaradi solidarizacije z redakcijo politično prepovedane revije Perspektive. K liberalizaciji političnega življenja v Jugoslaviji je prispevala ekonomska reforma v drugi polovici  šestdesetih let. Standard skokovito narašča, izbruhne pa svoboda izražanja, ki je šokantna, začenši s Šalamunovim Pokrom. Specifičen problem teh radikalnih družbenih sprememb je bil povezan z močnim valom samomorov, ki je bil posledica tektonskega preloma vrednostnega sistema. Celotna tradicija je bila tedaj pod velikim udarom. In v tistem mučnem ozračju pride tudi do pošastne obtožbe, da je profesor Pirjevec s predavanji o nihilizmu »kriv« za ta »klub samomorilcev«.

Alenka Pirjevec: Celo v rumenem tekstu je izšlo, da je glavni na čelu samomorilcev profesor Pirjevec, zdelo se mi je neresnično.

Kako pa so se na te obtožbe odzvali kolegi z univerze?

Peter Vodopivec: Mislim, da se je to potem izrabljalo, ker so bile te zgodbe o povezanosti Pirjevčevih predavanj in stanja študentov povezane z ljubosumnostjo in zavistjo Pirjevčevih kolegov, ker je bil na fakulteti izjemno popularen in so ga študentje oboževali. Obstaja celo kriminalistična preiskava o tem valu samomorov, ki je pokazala, da v glavnem niso bili povezani, torej v ozadju ni bilo ničesar v zvezi s Pirjevčevimi predavanji. Šlo je za zavist nekaterih kulturnih ustvarjalcev, ki so Pirjevca dojemali kot grožnjo, ker je bil pač izjemno priljubljen.

Boris A. Novak: Matej Bor je napisal celo TV igro o »klubu samomorilcev« Šola noči, kjer je razvidno, da guru Ahriman, ki peha mlade ljudi v smrt, predstavlja Ahaca. O Pirjevčevi človeški etiki in etiki literarnega teoretika pa govori njegova argumentacija, zakaj je odklonil, da bi to zanikal. Če bi namreč zanikal, da je on Ahriman iz te Borove igre, bi šlo za zanikanje statusa umetniškega dela kot fikcije in avtonomnega sveta, saj bi s tem reduciral umetniško delo na zgolj zgodovinsko resnico. Da ne bi poškodoval ugleda literarne stvaritve kot take, je zato odklonil podajanje kakršnih koli izjav o tem delu – s tem pa si je najbrž škodil v očeh nepoučene javnosti.

Profesor Boris A. Novak, ste dolgoletni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ter bivši Pirjevčev študent. V svojem spisu se simbolično še poslednjič zglasite na govorilni uri v kabinetu pri vašem nekdanjem profesorju. Vaša pripoved o vajinem prepletu usod je navdihnjena že z vašo družinsko povezavo; vaš oče Ante Novak, junak vašega epa Vrata nepovrata, je bil namreč Pirjevčev soborec in dober prijatelj. V eseju opisujete, kako so vas že v mladih letih kot pesnika močno zaznamovali Pirjevčevi obiski pri vas doma. Spodbujal vas je, da postanete pesnik.

Boris A. Novak: Pirjevec in moj oče Ante sta imela zelo lep odnos že iz časa partizanščine, ko sta bila komisarja prve velike akcije slovenskih partizanov, ki sta ji poveljevala Ljubo Šercer in Stane Semič-Daki, napada na italijansko postojanko v Starem trgu pri Ložu oktobra 1941. Moj oče je šel po koncu vojne v Beograd, kjer smo ostali do leta 1968, nato pa smo se vrnili v Ljubljano, kjer je bil moj oče direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo, ki je bil med drugim inštitucija, ki je zaposlovala tudi t. i. disidente – ljudi, ki so imeli probleme zaradi družbene kritike. Recimo tiste z univerze, ki so bili obtoženi kakšnih odklonov od pravoverne mentalitete. Kar Peter omenja v svoji sijajni analizi skrajno zavratnih pritiskov na Pirjevca na univerzi, je to, da sta se moj oče in Pirjevec dogovorila, da lahko v primeru, če bi moral oditi s profesorskega mesta, dobi zaposlitev na Inštitutu.

Bili ste Pirjevčev študent in ste bili tam ob »moralnem atentatu« nanj, kot ste to poimenovali sami. Kako ste študentje občutili vihravo dogajanje v zvezi s Pirjevčevim položajem profesorja in mnogimi napadi?

Boris A. Novak: Spomnim se zadnjih let, ko smo si študentje blazno želeli, da bi nam predaval, a je bilo to negotovo. Redčenje njegovih predavanj je bilo prav gotovo posledica političnih pritiskov, delno je bila kriva njegova bolezen, delno pa tudi raziskovalno potovanje v Nemčijo, ki mu je najbrž dalo dobrodošlo priložnost, da se malce umakne pred zagatnim in zavratnim domačim ozračjem. Vedel sem za pritiske na fakulteti, v svojem prispevku pa pišem tudi o tem, kako sem bil prizadet, ko sem prebral zapisnik sestanka partijske celice, kjer je bil podpisan eden izmed profesorjev s fakultete, ki je bil videti normalen in prijazen človek. O tem Peter zelo natančno piše v svojem prispevku. In čeprav sem za vse to v osnovi vedel, sem bil ob branju Petrove raziskave šokiran, kako dolgo, sistematično in hudobno so mrcvarili Pirjevca.

Bili pa ste tudi tisti, ki je popisal Pirjevčevo zapuščino. Kako je popis potekal?

Boris A. Novak: Po profesorjevi smrti sem napisal nekrolog za komemoracijo na Filozofski fakulteti in bil potem naprošen, da popišem zapuščino. Bil sem presenečen in očaran nad dejstvom, da je vsako predavanje vnaprej zapisal do zadnje vejice in pike, na začetku predavanj pa je, eleganten, kot je bil, te lističe A5 formata izvlekel iz žepa suknjiča, jih položil na kateder in nato svobodno govoril in improviziral do konca ure. Teksti, ki so bili objavljeni nemudoma po smrti, so bili tisti, ki so bili natipkani. Problem pa so bili rokopisi, ki so sestavljali veliko večino zapuščine, tudi zaradi težav pri dešifriranju. Popis sva delala skupaj z Nedeljko Pirjevec, jaz sem pisal tudi kratke sinopsise vseh tekstov. Tu je bilo ogromno materiala, bil sem osupel nad količino pisanja, zrelega za tisk. Potem smo pripravili načrt objave, ampak je padel v vodo. Mislim, da so bili ljudje iz krogov, ki so skušali vse to objaviti, dobronamerni, gotovo pa ni prav, da se o tem niso posvetovali z dedinjama.

Kot pesnik se v svojem eseju dotaknete tudi vprašanja Pirjevčeve analize poezije in se vprašate, kaj je s slovensko poezijo, ki »žre svoje otroke«. V svojem besedilu opisujete Pirjevčev odnos do poezije, ki je izjemno kompleksen in kot pravite, luciden.  Kaj je torej Pirjevčeva analiza pomena poezije za slovenski narod?

Boris A. Novak: Imel je intenziven in zelo prefinjen, poznavalski odnos do poezije. Verze je na predavanjih pogosto recitiral na pamet. Spominjam se njegovih predavanj o strukturalni poetiki iz leta 1974 – znanstvene ugotovitve je pogosto ilustriral s citiranjem verzov, recimo Murna in Župančiča, in njune pesmi primerjal s poezijo pesnikov svetovne književnosti. Kot literarni zgodovinar je opravil tudi težaško delo priprave Murnove in Župančičeve poezije za zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Kar je bilo posebej plodno za nas, pa je bila njegova odprtost do avantgardističnih eksperimentov. Spodbujal je plodne pogovore o njih, njegova knjiga o Cankarju je bila zame moj prvi učbenik simbolizma, tam sem prvič prebral razlage radikalnih francoskih simbolistov. Bil je absolutno kompetenten literarni zgodovinar, imel je uho in čut za poezijo, to navdušeno odprtost pa je znal prenesti naprej na študente. Nenehno je poudarjal, da je poezija življenjsko pomembna. Za nas kot narod pa je pomembna njegova analiza slovenske poezije, kjer je pokazal, kako je duh poezije omogočil razvoj naroda in kako je usoda pesnikov obenem tragična. Isti narod, ki pesnike povzdiguje, jih v realnosti zavrže.

Alenka Pirjevec: Ko so imeli na radiu neko oddajo, kjer so gostili pesnike Pesmih štirih in mojega očeta, so debatirali o tem, da bo treba sedaj zastaviti neka pravila o tem, kaj poezija je in kaj ni. Bili so proti Jesihu in Svetini, ker sta bila inovativna, moj oče pa se je zavzemal za pozicijo, da se poezije ne da zamejiti in definirati.

Intervju 11. 2. 2022

»Butalci so najbolj realistična slovenska literatura, midva sva se hotela šaliti«

Ekipa, ki je ustvarila knjigo Skrivna zgodovina Slovenije: Ivan Mitrevski, Miha Mazzini in Noah Charney. Fotografija: osebni arhiv

Zgodovinski učbeniki seveda ne povedo vse resnice o preteklosti nekega naroda. Marsikaj manjka. Manjkajo denimo zgodbe, ki govorijo o značaju naroda. Pisateljema in publicistoma Mihi Mazziniju in Noahu Charneyju se je to zdelo dovolj velik izziv, da sta napisala knjigo z naslovom Skrivna zgodovina Slovenije. V njej se s pomočjo povsem pasivne boginje Slave sprehodita skozi izbrana poglavja slovenske zgodovine, ki so povezana z znanimi osebnostmi in liki.

Ta knjiga je bila najbrž nujen dodatek k uradni zgodovini Slovenije. Kdo od vaju je dobil idejo zanjo?

Miha Mazzini: Noah. Pred leti sem napisal precej kolumn o slovenstvu in ljudje še zdaj menijo, da je to moja tema, čeprav sem se že dolgo tega odpravil v splošno človeško stanje. Še zdaj, ko recenzirajo moje romane, najprej rečejo, ja, podoba Slovenije. Pa četudi se roman dogaja na drugem koncu sveta, recimo v Afriki.

A glede na to, da je Skrivna zgodovina čisto izmišljena, in na to, da je delati z Noahom super, sem rekel da. Pa še Ivan je prišel zraven s svojimi duhovitimi ilustracijami.

Noah Charney: Z Miho sva že vrsto let prijatelja, je tudi moj najljubši slovenski pisatelj. Že dolgo sem si želel napisati knjigo skupaj z njim. Ideja, da bi na satiričen način napisala zgodovino Slovenije, je moja, vendar sva jo kmalu začela razvijati skupaj. K sodelovanju sva pritegnila še Ivana Mitrevskega, ki je knjigo ilustriral. Ilustracij v knjigi je veliko, toliko, da se na prvi pogled zdi, da gre za slikanico za otroke, a v resnici je to slikanica za odrasle, saj moraš imeti nekaj zgodovinskega predznanja, če hočeš šale razumeti.

Tisto, kar je sprožilo idejo v moji glavi, je bil Mihov članek o pasivnem junaku v slovenski literaturi in filmu. Začela sva se šaliti o tem, da morda obstaja slovenski superjunak, katerega supermoč je, da ne počne absolutno nič. Razmišljala sva, da je morda pasivnost koristila Slovencem, da so se v preteklosti lažje prebijali skozi težave.

Skrivne zgodovine Slovenije bi se lahko lotila na različne načine, vidva sta se je lotila na satiričen način. Bi lahko rekli, da na nek način nadaljujeta tradicijo Butalcev?

Miha Mazzini: Butalci so najbolj realistična slovenska literatura. Jaz sem se odločil bolj za hece, kar zadeva skrivno zgodovino.

Noah Charney: Hotela sva se pošaliti iz določenih navad in vedenjskih značilnosti Slovencev. Miha je o njih že pisal v svojih kolumnah, jaz pa sem kot tujec tudi opazil marsikaj zanimivega. Ko sem opazil kakšno značilno vedenje Slovencev, sem Miho vprašal, zakaj je po njegovem mnenju temu tako. Vedno je imel dobro argumentiran odgovor.

Opazil sem denimo, da v Sloveniji vsi voščijo slavljencu za rojstni dan z enakimi besedami: »Vse najboljše za tvoj rojstni dan, pa da boš vesel, srečen in zdrav!« Američanu se zdi tak način zelo formalen in zelo čuden. Američani si čestitamo na veliko bolj različne in fleksibilne načine. Miha mi je pojasnil, da je v času Jugoslavije obstajal uradni priročnik o vedenju in etiketi v različnih situacijah, ki so se ga ljudje držali, ker jim ni bilo treba razmišljati, kako se obnašati.

So se pogledi priseljenca in domorodca na slovensko zgodovino zelo razlikovali?

Miha Mazzini: Ne, sploh ne. Noaha je fasciniral ta slovenski junak, nepremičen, čakajoč, izogibajoč. Martin Krpan, ki so mu dane vse moči, ki je superman sam, gre v tujino le zato, da se vrne, kot je šel, torej brez spremembe. Peter Klepec, ki se vrne zato, da mama še naprej dela namesto njega in mu streže spredaj in zadaj. Za tujca so ti heroji fenomenalni, sploh za Američana, ki je vzgojen, kaj vzgojen, nadresiran v aktivnost in zanašanje na lastne moči.

Osnovna Noahova ideja je bila torej junak oziroma božanstvo, ki je navzoče, a ne naredi nič – in so točno s tem vsi zadovoljni.

Noah Charney: Tujec, ki se preseli v Slovenijo, vidi vse s svežimi očmi. Vidi stvari, ki se zdijo Slovencem samoumevne. Recimo zakonska postelja z dvema ločenima odejama. Mislim, da je to genialno, saj prepreči boj za odejo med partnerjema. Tega nisem videl nikjer drugje. Podobno je s copati, ki jih Slovenci striktno nosijo v svojih domovih. Najprej se mi je to zdela čudna navada, sedaj pa sem v svojem stanovanju tudi sam striktno v copatih. Če prideš v Slovenijo iz zahodnega sveta, ni vse, na kar naletiš tukaj, čudno in nenavadno, marsikaj pa je vseeno dovolj drugače, da je zanimivo in očarljivo in zbuja v tujcu vprašanje, zakaj Slovenci to počnejo. Miha pa tudi razmišlja o slovenskih navadah in posebnostih v svojih kolumnah, zato sva tu našla skupno točko.

Kako je sploh potekalo skupno sodelovanje, skupno pisanje?

Miha Mazzini: Hm, začel je Noah, potem pa sem jaz uzurpiral pisanje. Noah je vsekakor izbral dogodke, ki so vredni, da jih ovekovečimo. Potem pa smo si podajali rokopis. Ilustrator je moral poseči, da se videno ni prekrivalo povsem s prebranim in da pripoveduje svojo vzporedno oziroma vsaj dopolnilno zgodbo.

Noah Charney: Kot rečeno, sem grobe osnutke poglavij napisal jaz, Miha pa jih je prevedel v slovenščino in izpilil. Dodal je kar nekaj zgodovinskega konteksta, saj so le tako lahko satirični elementi zares razumljivi. Vseh detajlov knjige, ki sem jo napisal, sedaj ne razumem popolnoma, saj mi moje znanje slovenščine tega ne omogoča. Najine zgodbe je, kot rečeno, odlično dopolnil ilustrator Igor Mitrevski, dodal je še namizno igro, ki je tudi zelo zabavna.

Katera osebnost iz slovenske zgodovine, ki jo omenjate v knjigi, vam je najljubša in zakaj?

Miha Mazzini: Valvasor. Saj ne bi bilo res treba, a šel sem brat njegovo biografijo in je res fascinanten. Živel je v časih, ko so vzporedno bivale čarovnice in znanstveniki, vraže in razsvetljenstvo. Skratka, obdobje, ki ga je danes spet vzpostavil internet.

Kakšne resnice o Slovencih bi še lahko odkrili s pomočjo kipca boginje Slave?

Miha Mazzini: Da preživimo vse!

Noah, kako iz ameriške perspektive gledate na slovensko pasivnost?

Noah Charney: Miha redno piše o tem, da Slovenci sovražijo proaktivnost in uspeh. Radi imajo pa tiste, ki so pridni. To sem tudi sam opazil. Priden za Slovence v poslovnem smislu pomeni, da dolge ure sediš za svojo mizo v službi in opravljaš svoje delo ter se pri tem ne pritožuješ, ni pa nujno, da si pri tem posebno učinkovit in kreativen. Miha je odkril podatek, da so Slovenci na drugem mestu po času, ki ga preživijo na delovnem mestu, takoj za Japonci, so pa tudi na drugem mestu po neučinkovitosti, takoj za Grki. To me je seveda presenetilo. Ameriški sistem je povsem drugačen, tisto, kar je najpomembneje, je, kar proizvedeš. Navdušeni bodo, če boš naredil, kar je treba, v eni uri, namesto v osmih. Če pa samo sediš za mizo in nisi učinkovit, te bodo v ameriškem sistemu odpustili. 

Ideja knjige je torej, da se šalimo na račun slovenske pasivnosti. Gre seveda za kliše, ki ni univerzalen, je pa dovolj pogost. Ljudje ga večinoma prepoznajo. Še vedno pa mislim, da je Slovenija najboljša država na svetu, da so stvari tukaj boljše v vseh pogledih kot drugod. Če si živel drugje, ti je to jasno. Seveda ni nikjer idealno, je pa Slovenija najbližje popolnosti.

Je res, da so probleme k nam zanesli predvsem tujci, kot pravi Svetlana Slapšak v zapisu na platnicah?

Miha Mazzini: Oh, to je bila tista trapasta teorija, ki jo je v svojih knjigah zagovarjal dr. Anton Trstenjak – da smo najbolj pošteni in delavni in oh pa sploh, le da so nas tisti strašni tujci pokvarili. Menim, da ga je ljubezen do naroda zaslepila in je kvasil traparije (pa drugače napisal precej odličnih knjig).

Zakaj sta se odločila izdati knjigo v samozaložbi?

Miha Mazzini: Hm, pozabil sem.

Noah Charney: Če imaš svoje platforme, v Sloveniji ne potrebuješ založnika. Vsi trije smo uveljavljeni avtorji, imamo svojo publiko. Takoj smo brez posebne promocije prodali dovolj izvodov knjige, da smo pokrili stroške in tudi malo zaslužili. Slovenski trg je tako majhen, da se uveljavljenim avtorjem ne splača izdajati knjig pri založbah, ne bi pa samozaložništva priporočal vsem, še posebej začetnikom ne.

Panorama 10. 2. 2022

Trajnostnost v založništvu

Fotografija: Pexels

Knjiga je ena tistih stvari, pri kateri pogosto pozabim na njeno čisto materialno plat. Ko brskam po knjigarni, jo previdno vzamem s police in približam obrazu, ujamem tisti vonj sveže tiskanega ali staranega papirja, ki naznanja črke, prelivajoče se v kmalu mi razodeto vsebino. Ko jo držim med prsti, torej vem, da držim vezane liste papirja, tiskane s črnilom, ki so na neki točki morali biti zapakirani, teoretično vem, da so opravili določeno pot, da so sploh prišli do mojih rok. Zavedam se, da gre v osnovi za predmet, produkt kot vsak drug, a vsebina ga ovija v takšno čarobnost, da to pozabim. Kljub svoji delni okoljski ozaveščenosti sem tako vztrajno spregledovala, da založništvo ni le približen ekvivalent ali vsaj prevozno sredstvo književnosti, pisane besede nasploh, temveč panoga (v svetovnem merilu) z ogljičnim in siceršnjim okoljskim odtisom kot vsaka druga.

Temu sem se prvič zares posvetila šele, ko je francoski založniški sindikat (SNE) pred glasgowsko COP26 konferenco objavil listino, v kateri se zavzema za okolje z opisi dobrih praks in seznamom prednostnih merilnih kazalnikov za bolj trajnostno naravnano založništvo – ti zadevajo predvsem porabo papirja, pretok knjig in ozaveščanje. Vendar pa se z eko založništvom že nekaj časa ukvarjajo tako majhne alternativne založbe kot tudi nekateri mednarodni velikani.

Rastoča celulozna in papirna industrija je namreč eden večjih onesnaževalcev planeta (zraka in vode, čeprav uporablja veliko manj kemikalij kot v preteklosti), tako zaradi energije in surovin – dreves in precejšnjih količin vode –, ki jih potrebuje za končni produkt, kot tudi odpadkov, ki jih ustvarja. Hkrati pa je njen produkt ena od surovin, ki se najlažje in največ reciklira. Tisk, četudi zraven prištejemo časopisne publikacije, sicer ni njen največji porabnik – več kot polovico naj bi po podatkih Environmental Paper Network predstavljalo pakiranje in embalaža. Pa vendar, po nekaterih izračunih naj bi samo v ZDA, kjer na leto natiskajo približno dva bilijona knjig, vsako leto zanje porabili 32 milijonov dreves – že samo izračun, koliko knjig lahko nastane iz papirja enega drevesa, seveda precej variira. Četudi te računice jemljemo kot približke in z distanco, moramo pomisliti na neznanske količine knjig, ki se na srečo vsako leto pojavijo na trgu in jih prevedemo v količine papirja. Po eni strani se tako vloga založb, kot je v svoji zavezi trajnostni politiki zapisal Penguin Random House, vsekakor kaže vsebinsko, »skozi knjige, ki jih objavljamo, in njihovo moč, da spremenijo mišljenje in vedenje«, hkrati pa nezanemarljivo tudi skozi konkretne inovacije in izboljšave za zmanjšanje vpliva lastnega delovanja na okolje. Kot si je francoski SNE zadal v svoji listini, je pri trajnostni naravnanosti treba »preizpraševati navade, odpreti polja znanja, opredeliti vzvode izboljšanja ter iskati tehnične in logistične rešitve«, za kar pa je bistveno tesno sodelovanje vseh akterjev produkcije.

Ko govorimo o trajnostnem založništvu, moramo namreč imeti v mislih ne le surovine, temveč celotno verigo produkcije od oblikovanja knjige, tiskanja do marketinga, skladiščenja, distribucije … in nenazadnje tudi zaključka cikla, ko knjigo zavržemo. Knjig v trdi vezavi načeloma že zaradi lepila ni mogoče v celoti reciklirati, vendar je spodbuden podatek iz Francije, da naj bi se vsaj papir iz prav vseh odstranjenih in uničenih knjig, ki se ne vrnejo v zalogo, recikliral. V okoljski odtis knjižne industrije in največje izzive pri njegovem zmanjšanju moramo všteti: neučinkovitosti v dobavni verigi, npr. prekomerno proizvodnjo, ki vodi do odpadkov, emisije toplogrednih plinov med transportom surovin in končnih izdelkov med proizvajalci, distributerji in potrošniki ter uporabo embalažnega materiala pri pošiljanju knjig.

Dobre in inovativne prakse se torej začnejo že pri oblikovanju knjige, izbiri formata, papirja, postavitve, naslovnice, črnila, lepila, vrste tiska … Trajnostno pa ne pomeni nujno dražje. V okviru katalonskega projekta Greening Books (financiranega s strani Evropske unije) iz leta 2013 so ugotovili, da je ekološko oblikovanje knjig tudi cenovno bolj učinkovito (enako v svoji letošnji listini opozarja tudi SNE). Kjer so založniki sprejeli njihov predlog eko dizajna, so se stroški namreč znatno znižali (od 29 do 60 odstotkov). Katalonske založbe imajo sicer na voljo dva certifikata: eko značko bDAP, ki je skupaj z orodjem za izračun okoljske učinkovitosti izdaj rezultat zgornjega projekta, in Llibre local za tiste, ki so zavezani produkciji knjig v Kataloniji. Lokalno tiskanje je še eden od predlogov, ki bi vsaj okoljski odtis globalne distribucije knjig zagotovo občutno zmanjšal. V Franciji so tako založniki zakonsko obvezani na vseh izdajah zapisati, kje so bile tiskane.

Po eni strani lahko torej poskusimo kar najbolje izkoristiti prostor na papirju, kolikor to pač omogoča berljivost, in s tem optimizirati njegovo količino. Uporaba tanjšega papirja po drugi strani prav tako zmanjša ne le osnovno surovino, ampak tudi velikost in težo knjige ter posledično manjši odtis pri pakiranju in transportu. Primer je podjetje Macmillan, kjer so za 11 odstotkov zmanjšali osnovno težo papirja, ki ga v večini uporabljajo za tisk svojih knjig, kar sicer pomeni malenkost večjo prozornost, a je za običajnega bralca razlika skorajda nevidna. Omenimo še izbiro črnila, kjer se nekateri odločajo za tista iz rastlinske osnove, saj naj bi bila biorazgradljiva, bolj energetsko učinkovita med proizvodnjo in manj škodljiva kot običajna črnila na osnovi nafte. Ključno pri porabi papirja pa je tudi upravljanje natisov. Medtem ko manjše naklade lahko ustvarijo višje stroške na enoto in daljše čakanje za kupce, se nemalo neodvisnih majhnih založb tako iz finančnih kot okoljskih razlogov odloča za omejene začetne naklade in tiskanje na zahtevo.

Ker brez papirja vseeno ne gre, je ključen nadzor njegovega izvora. Celuloza za papir večinoma prihaja iz za to namenjenih gozdov ali iz ostankov sečnje za druge namene. Marsikatera svetovna založba že ima enega od certifikatov, ki zagotavljajo, da je papir prišel iz trajnostno upravljanih gozdov, ali vsaj druge, ki skrbijo, da papir ni prišel iz ogroženih pragozdov. Leta 2018 je tako 95 odstotkov papirja (skok iz 88 odstotkovleta 2013), kupljenega od francoskih založnikov, ki jih je SNE vključil v raziskavo, certificiranega (PEFC ali FSC) ali pa recikliranega. Že po zakonski določbi pa morajo biti prav vse šolske knjige v Franciji (po)natisnjene iz recikliranega papirja ali papirja iz trajno upravljanih gozdov. (Poleg tega, po podatkih francoskega SNE, 74 odstotkov lesa, ki se uporablja za proizvodnjo celuloze, prihaja iz redčenja, potrebnega za vzdrževanje gozdov, 26 odstotkov pa iz padcev pri žagarski dejavnosti.) Podobno je delež FSC-certificiranega papirja pri produktih hiše Bloomsbury vsaj 90 odstotkov, medtem ko pri Penguin Random House že zagotavljajo, da je 100 odstotkov njihovega papirja in drugih osnovnih materialov pridobljenih etično in trajnostno, z besedami vodje nabave papirja Michaela Perere: »… vsi elementi proizvodnje papirja [bi morali] pomagati pri doseganju pozitivnih učinkov na gozdove, trge in ljudi. Pridobivanje papirja ne bi smelo prispevati k neetičnim dejavnostim v celulozni industriji, kot so nezakonita sečnja, zloraba pravic delavcev ali podnebne spremembe.« Prav tako se zavzemajo za »preglednost v dobavni verigi, od gozda do tiska knjige«, »v okviru strogih okoljskih standardov – standardov, ki se nenehno razvijajo«.

Ne le certificiran papir, ena od rešitev je tudi povečanje deleža recikliranega papirja, čeprav zaradi njegove kvalitete to ni mogoče pri vseh vrstah izdaj. Po rezultatih že omenjenega projekta Greening Books bi tako uporaba recikliranega papirja lahko zmanjšala okoljski odtis med 15 in 50 odstotki. V večini to pomeni manjše izpuste toplogrednih plinov, saj proizvodnja papirja predstavlja levji delež ogljičnega odtisa posameznih založb. Vendar je končni ogljični odtis odvisen tudi od vira energije posameznih papirnic (nemalo tovarn pridobiva elektriko iz kogeneracij), kot tudi poti, ki jo papir v celoti opravi. Eno od priporočljivih orodij za oceno ogljičnega odtisa papirja je Paper Profile. Kot pri vsaki ekološki odločitvi se mora v račun vzeti več dejavnikov.

Tiste založbe, ki so si resno zadale cilj zmanjšati okoljskega odtisa, v svojo okoljsko politiko pogosto vključujejo tudi vsakodnevno delovanje podjetja in spodbujajo trajnostne odločitve svojih zaposlenih, od pisarniških potrebščin do ukinjanja službenih potovanj in drugih pobud. Predvsem Penguin Random House se je, sodeč po njihovi spletni strani, tega lotil precej celostno. Podjetje je že podnebno nevtralno v svoji neposredni dejavnosti, do leta 2030 pa si želi biti podnebno nevtralno tudi globalno. Od leta 2018 so tako zmanjšali neposredne toplogredne emisije za 65 %, vključno s prehodom na 100-odstotno obnovljivo energijo v vseh pisarnah in skladiščih. Precej inovacij pa je založniška hiša naredila tudi v boju proti plastiki za enkratno uporabo v svojem pakiranju in distribuciji. Že pred pandemijo so dosegli 46 % zmanjšanje v uporabi ovojne plastike ter odstranili vso plastiko iz svojih kartonskih škatel za pošiljanje knjig. Drug primer je Bloomsbury, ki se je zavezal, da do leta 2030 zmanjša svoje neposredne emisije za 46 % in 20 % v svoji celotni dobavni verigi do 2035. Obe omenjeni založniški hiši sta tudi članici pobude Publishing Declares, kjer se skupaj s trenutno 81 drugimi podpisniki iz panoge (na primer Harper Collins UK, Oxford University Press, Hachette UK, Scholastic, itd.), zavezujeta k sodelovanju celotne industrije na področju podnebnih ukrepov.

Ali je trajnostna alternativa v založništvu lahko e-branje? S perspektive zmanjšanja osnovnih surovin, papirja in vode, kot tudi ukinitve fizične distribucije knjig, zagotovo. Vendar e-bralne naprave prav tako niso okoljsko nevtralne, niti to ne velja za njihovo proizvodnjo niti uporabo ter celoten sistem strežnikov, ki prav tako zahteva ogromne količine energije. Računi, koliko knjig bi morali prebrati v e-obliki oziroma koliko let bi morali napravo uporabljati, da bi izravnali njen okoljski vpliv, se zopet precej razlikujejo, predvsem glede na aspekt okolja, s katerega to ocenjujemo. Po besedah članka v New York Times How Green Is My iPad? (sicer še iz leta 2010): »Kar zadeva fosilna goriva, porabo vode in porabo mineralov, je učinek povračila enega e-bralnika približno 40 do 50 knjig. A ko gre za globalno segrevanje, je to 100 knjig. Pri posledicah za zdravje ljudi pa je številka nekje vmes.« SNE pa ocenjuje, da se mora v povprečju prebrati najmanj 25 knjig na isti napravi, da se odtis e-knjige izravna s tistim tiskane (za primerjavo: povprečje števila prebranih knjig na osebo v Franciji je nižje od 10).

Materiali, tj. predvsem kovine, ki so potrebne za sestavo elektronskih naprav, se težko pridobijo ter se za razliko od papirja tudi težko (in drago) reciklirajo. Velik okoljski izziv se torej pojavi, ko jih nehamo uporabljati, čeprav bi se še tako trudili čim bolj podaljšati njihovo življenjsko dobo. Še vedno se jih namreč ne razstavi in zavrže na varen način, temveč večinoma pristanejo na odlagališčih oziroma, kot toliko drugih odpadkov, v državah tretjega sveta, kjer naprej onesnažujejo zemljo in vodo ter posledično skupnosti izpostavljajo izredno škodljivim snovem. Odločitev za tiskano ali elektronsko knjigo glede na okolje je tako odvisna od več dejavnikov in navad posameznega bralca. Ne moremo enostavno reči, da je eno bolj ekološko od drugega. V vsakem primeru pa je pri obeh ključna preglednost ter sledljivost surovin in celotne produkcije.

Za razmislek o dolgotrajnih in učinkovitih ukrepih, ki bi konkretno naslovili vpliv panoge na okolje, je poleg posameznih iniciativ ključen skupen trud celotne industrije. Nenazadnje so tako odločitve, osnovane na trajnosti, tudi ekonomsko bolj vzdržljive. Začetek je že zavedanje in ocenjevanje okoljskega odtisa založništva. Mnogi opozarjajo, da se morajo na prvo mesto postaviti različne rešitve, ki ga resnično zmanjšajo, šele nato t. i. izravnalne, kot so donacije, sajenje dreves ipd., za nevtraliziranje neizogibnega dela njenega vpliva na okolje. Okoljska politika in njena transparentnost pa je morda tudi strateška marketinška poteza, saj je vedno večji del potrošnikov pozoren na trajnostno naravnanost podjetij. Na dolgi (in nenazadnje tudi krajši) rok pa dobre prakse ne prinašajo le manj negativnega učinka na okolje, ampak tudi družbene koristi.

Kaj pa lahko naredimo strastni bralci in kupci knjig? Morda še večkrat zavijemo v našo lokalno knjižnico …

France Prešeren France Prešeren
Refleksija 7. 2. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Zakaj brati Prešerna?

Platon je v svojo Gostijo vpisal mitično zgodbo o tem, kako so ljudje pravzaprav samo celo(vito)st iščoče polovice. Vsakomur naj bi manjkalo natanko toliko, kot ga je. Druga polovica zagotovo obstaja, ni pa jamstva, da bo kdaj koli najdena oziroma ulovljena.

Pri filozofu, ki je sprožil višje intelektualne valove kot drugi misleci, je stvar jasna: starodavni mit govori o ljubezni. Dopolnitev ne more biti kakršna koli, temveč je iščoča polovica na isti ravni kot pogrešana.

Vznemirljiva pripoved o prizadevanju za celo(vito)st iz Gostije začuda ni našla nobenega posploševalca, ki bi jo razširil in poobčil, kakor je Charles Darwin Malthusova opažanja in sklepe o boju za obstanek. Je pa to vsekakor storila praksa. Kljub opozorilu, da je pri Platonu ohranjena mitična zgodba bolj absurdna kakor smešna, je bilo iskanja dopolnitev v vsem, kar se je skozi odsotnost občutilo kot naturni ali kulturni primanjkljaj, neizmerno mnogo. Svarilo, ki je bilo v Platonovem tekstu položeno v usta komediografa Aristofana, pač ni moglo biti razumljeno kot zares odvračevalno. Ljudje so se v vseh časih brez kančka slabe vesti ali bojazni pred absurdnostjo ali smešnostjo lotevali iskanja svoje manjkajoče polovice – pri čemer so si nemalokrat bodisi v šegavem bodisi v serioznem tonu zastavljali vprašanje, ali si prizadevajo uloviti njen boljši ali slabši del –, često pa si dali opravka tudi s trdovratnim stikanjem za komaj zaznavno manjkajočo mikrokoličino. Ali zgolj za odtenkom, pridihom in priokusom. Marsikomu se je zdelo, da mu na nobeni gostiji njegovega življenja ne manjka več kakor le ščepec soli.

Branje je bilo zmeraj dialoško dopolnjevanje samega sebe – na zelo različnih ravneh. Neredko tudi razširitev z novimi registri. Na marsikaj človek preprosto ne pomisli. Ne zato, ker ni dovolj pozoren ali razumevajoč, temveč ker njegovega duha konstituirajo takšne izkušnje – in ne drugačne. Pa zato, ker je kot Chamissov Peter Schlemihl prodal svojo senco. In ker ni bil dovolj pameten – a neredko tudi ne zadosti neumen –, da bi razumel to ali ono reč, ki so jo drugi imeli med sabo.

Knjiga pa lahko spremeni vse. Izkušnja, ki jo da, more biti tako močna in zavezujoča, kot je osebno doživetje. Don Kihot ni eden od mnogih likov, temveč (pra)usoda vsakega iskalca. V svoji cervantesovski uresničitvi je intenzivnejši od sleherne stvarne biografske variacije. Kralj Lear je v vseh osmoljenih načrtovalcih sijajne prihodnosti, a le on uteleša zanikanje starodavne modrosti Sapiens qui prospicit. Celo oče Goriot jo samo postavlja pod vprašanj. Prav tako je jasno, da se Richard III. – ne tisti, čigar posmrtni ostanki so bili odkriti leta 2012 in potem položeni k večnemu počitku v leicesterski katedrali, temveč Shakespearjev neutrudno dejavni menjalec kraljestva za konja – od drugih nezaustavljivih stremljivcev loči po tem, da je do vrtoglavega konca prehodil pot, na katere nižjih serpentinah se drenjajo ljudje njegove baže. In s Kantorjem še vedno ne gre trčiti nikomur, ki mu ima kaj očitati: resda ga kdo lahko hipnotizira, a položaj bo nazadnje zmerom obvladal on, kralj na Betajnovi. Čeprav je povsem odvisen od tistih, ki jim vlada, je pod svojim žezlom edini mož in – kakor Novačanov samosilnik Herman – kuje iz kaosa postave reda. Pri tem pa je nemara le za zgodovino oblik človeškosti pomembno vprašanje, ali je bila lady Macbeth med imaginacijo, pametjo, peresom, črnilnikom in papirjem porojeni prototip ali pa je le eksistencializirana kvintesenca mnogih, ki so obteževali zemljo.

Tako je bilo: teksti so oblikovali ljudi. Kot posameznike in kot skupnosti. Celo cenovno zelo dostopne mohorjanke so bile za večino naročnikov – med njimi je bil v začetku 20. stoletja, ko so družine v Srednji Evropi neredko štele še po deset ljudi, bržčas vsak petnajsti Slovenec –, preprosto prevelik strošek, da bi jih samo posedovali. Brali so jih. Živeli so z njimi. Sprejeli so jih v misel in srce. Personalne avtorsko-bralne re-publike so potem stkale planetarno mrežo in ustvarile svet. V kdove koliki izpopolnjeni izdaji.

Dandanes je drugače. Kot vzorni interjerji bivališč in brlogov naše dobe, o katerih se v javnosti besede izgubljajo le v bombastičnih absolutnih presežnikih, se praktično povsod prikazujejo prostori brez knjižnih polic. Tako na ekranih kakor v revijalnih prikazih na lesketajočem se papirju, ki tudi po zavrženju ni navaden odpadek, temveč nadvse imenitna specialna surovina. Že mogoče, da so lastniki – ali celo prebivalci – arhitekturno v nebo kovanih škatel prešli k zaslonskemu branju, a vsaj v nišnih pramenih literature je ponudba še ozka. Takoj se porodi vprašanje: Bi se modeli našega časa, ki so tako posebni pri bivališčih, zadovoljevali z dušnim prehranjevanjem v planetarni informacijski menzi? To bi pomenilo, da niso izbranci oziroma elita, temveč da se jo trudijo zgolj imitirati – nekako tako, kakor je skušal Napoleon improvizirati aristokracijo, revolucionarji na oblasti pa avantgardo. Brez knjig je dandanes vendarle mogoče odstopati predvsem v smeri navzdol. Doma smo večinoma še toliko dialoški, da jih potrebujemo. V času, ko se v javnem življenju išče samo multiplikativno pritrjevanje in je vse drugo razumljeno kot zakrknjeno nasprotovanje, berejo knjige tisti, ki ne morejo brez pogovornih nians in večdimenzionalnih srečevanj z edinstvenostmi drugih. Ostali skandirajo – bodisi za bodisi proti.

Je pa ob tem nekako le treba vzeti na znanje dejstvo, da stanje v večini primerov ni več tako rožnato, kakor je bilo sredi 18. stoletja v duhovski hiši na božjepotnem Kureščku. Indignus sacerdos Matija Črtanec, ki je tedaj izdelal inventar ondotnih premičnin, je zabeležil, da je v njem »ena almara [tj. omara] za guant noter obeišat«, druga »pak ie za buque noter postaulat«. Pri hraniliščih oblačil in knjig bi danes verjetno zaman iskali ravnovesje, ki ga je zmogla srečna peščica pismenih v terezijanski dobi. Zapriseženi bralci odstopajo v eno smer, oni, ki po zgledu nacionalsocialističnega barda Hannsa Johsta ob besedi kultura pripravijo svojo pištolo za strel – ali vsaj povlečejo iz žepa topi pipec in ga začno brusiti –, pa v drugo.

Zakaj torej Prešeren v takih časih in nasploh? Ker ve, česar marsikdo ne. In ker podarja izkušnje, ki nikomur ne morejo postati odvečne. Nekaj zaslug za to ima seveda kronologija: Prešeren je pač ustvarjal v času pred velikimi redukcijami interpretacij človekovega mišljenja, čustvovanja in ravnanja, ki so med stoletno plimo determinističnih ekonomističnih ter psiholoških doktrin preplavile svet. Res se je tedaj –  v časovnem oknu med koncem predmarčne dobe in sklepom velike vojne – razkrinkala ali celo odpravila marsikakšna ponarejenost v vsakdanjosti, a zoženje in sploščenje življenja na določenost z zunanjo situacijo ali notranjo konstelacijo človeka postavlja v položaj agregata. Tak pa ni, četudi vse njegove misli izvirajo »iz ljubezni ene«. Prav tako ne gre spregledovati, da je slednja v Prešernovi variaciji bližje stendhalovski kristalizirani prostosti kakor freudističnim obveznim smerem v blodnjakih sanj in stvarnosti. Vsaj to more sleherniku dati srečanje s Črtomirjem, ki je občutenjsko vzporeden svojemu upesnjevalcu. To pa že presega vsakršno zgolj iz kronologije izvirajočo pomembnost. Pa tudi vse, kar literarna veda dandanes imenuje ego dokument. Gre za nekaj iz davnine vsečasnega – za poezijo.

Pa še je globlje pomenljivih stvari pri Prešernu. Sonetje nesreče podarjajo vednost o neizogibnostih in o edinstvenosti sredi njih. Posameznik iz Vrbe, popotnik – ki ni nič drugega kot romantična varianta slehernika – in vse, kar raste, je zapisano propadu. Zgodba prvih treh sonetov je vzporedna tisti, ki jo poznamo iz Michelangelovih skorajda aforističnih stihov o univerzalnosti propada (Rime XXI). Razširitvi perspektive od posameznika k brezizjemni usodi obstoječega potem sledi stopnjevanje vsega, kar ni sreča. Najprej v življenju, potem v smrti. Slednja je tematizirana v negativnem slovarju: o onstranstvu je mogoče izreči le, da je nekaj povsem drugega kot eksistenca v tukajšnjosti in zdajšnjosti. Tam ni kakor je hic et nunc. A pot zaostrovanja v tej točki ni končana. Še težja ne-sreča je mogoča – neživljenje v bivanju. Nečutenje. V zadnjem od Sonetov nesreče se slednje znajde v tostranskosti, sredi neskončnih možnosti, ki jih podarja eksistenca v času. Zavestno sprejemanje takšnega položaja in njegova refleksija v strogi sonetni formi – to pa je stvar osebne odločitve. Pesnika. Ustvarjalca. Človeka. Sodobnika Sørena Kierkegaarda in Aleksandra Ivanoviča Herzna.

Ob vsem tem je vznemirljiva tudi zgodba besedne figuralike v Sonetih nesreče: od začetne evokacije goljufive kače iz Stare zaveze pride do premika k sklepni navezavi na Novo. Toda trnovka bodeča pri Prešernu ni naznanilo ali celo jamstvo poveličanja po načelu popolnega kontrasta, temveč le napoved eksistiranja onstran čutenja in čudenja. Vmes pa je mogoče srečati vso razviharjenost romantike – z življenja gnusom, ki se več kot sto let pred Sartrovim pojavi tudi v formalno harmoničnem Sonetnem vencu – in vsestranska umerjenost klasike. Svetovna literatura v miniaturi.

In še na drugi ravni so razlogi za branje: Prešeren izreče, kar se je namenil, tako, da je tudi to vredno pomniti. V izrazu pesmi, iz katerih so zrasle Poezije – njegova pesniška in bivanjska enciklopedija –, sta ekspresivistični in komunikacijski pramen oziroma vidik zlita v neločljivo celoto. Prešeren ni takoj prišel do formulacij, ki bi ga povsem zadovoljevale: verze je vztrajno približeval osebni predstavi o popolnosti. Dokler je ni dosegel. Sonetni venec iz leta 1834 je tako izrazno opazno drugačen od onega v Poezijah. A tudi ta obstaja v dveh variantah – z akrostihom in brez njega. V branju Prešerna, ki je zapisal tako svojo prvo kot poslednjo besedo, nikakor pa ne zadnje misli, potemtakem ni konca, temveč je vedno lahko le začetek.

Intervju 6. 2. 2022

»Če bi bil Handke Srb, bi bil za Albance«

Damir Karakaš Fotografija: Tone Stojko

Pri svojem pisanju se rad naslanja na tradicijo pisateljev iz nekdanje države, ki so svoje romane pisali, »rekel bi cedili pet, šest let, tako sem tudi jaz tega pisal zelo dolgo, tipkal sem ga na pisalni stroj, saj mi je le tako uspevalo, da je vsaka beseda posebej zazvenela ,« je pojasnil Damir Karakaš v pogovoru s prevajalcem Jurijem Hudolinom, ki je objavljen v slovenskem prevodu Proslave (Beletrina, 2022), in ki se med drugim loteva zgodovinske teme ustaštva. Zagotovo gre za enega najbolj razvpitih, prevajanih in nagrajevanih hrvaških avtorjev zadnjega desetletja. Srečali ga boste na vseh vidnejših domačih in tujih literarnih festivalih, z rdečo kravato ali v ponošenem usnjenem plašču, predvsem pa s svinčnikom v roki; ponavadi odsotno nekam zre ali kraca po papirju, toda potem se v hipu zapiči v vas in tisto, kar pove, deluje kot izstreljena krogla v srce demona.

Če mi dovolite, bi začela tam, kjer sva nazadnje končala s pogovorom, pri romanu Proslava, ki je na Hrvaškem izšel leta 2019, v prevodu Jurija Hudolina pa letos v slovenščini pri Beletrini. Potem je izšel še vaš roman Obračališče, za izid katerega sem izvedela preko Facebooka, kjer spremljam tudi odzive. Očitno vam Facebook kot medij ustreza?

Nisem človek, ki preživlja čas na družbenih omrežjih, niti me posebej ne zanimajo. V življenju imam pomembnejše delo, raje berem knjige, gledam filme, poslušam dobro glasbo. To je nekakšna psihična higiena v teh čudnih časih. Imam seveda svoj Facebook profil, na katerem objavim, ko izide roman, zanimivo kritiko ali promocijo, ki jo bom imel v mestu, včasih pa delim tudi kakšno šalo. Še posebej zanimivo je, ko se ljudje napijejo in na Facebooku komentirajo, naslednji hip pa že obžalujejo, ker komentar ostane in ga ne morejo umakniti. Na ta način se razdrejo nekatera prijateljstva in poznanstva. Povsem drugače je, ko nekaj rečeš v lokalu, in to izgine v oblaku cigaretnega dima. Sam sem bolj kafanski tip, rad komu kaj grdega rečem ter ga pri tem pogledam v oči.

»Zame je pisanje usoda, ne služba, in kot pisatelj si želim izpolniti usodo pisatelja, rad imam to oglašanje boga, strast, brez tega ne morem napisati niti pisma vodovodni oskrbi,« ste povedali v pogovoru z Jurijem Hudolinom, ki je Proslavo izvrstno prevedel. Zelo hvaležna sem tudi za vajin pogovor, objavljen v slovenski izdaji Proslave. Vaše intervjuje berem podobno kot vašo literaturo. Spomnijo me, kaj je pri pisanju res pomembno. Imate občutek, da ste na Hrvaškem slišani? Da vas berejo? Ali gre še vedno predvsem za odzive na vaš status anarhista, komunista, kontroverzneža?

Pri Franzu Kafki je en zanimiv stavek, ki odgovarja na vprašanje, zakaj pišem, in se glasi: »Da bi bil«. Vesel sem, da se moje knjige berejo in prodajajo. Od letošnjega leta je Šumenje gozda vključeno v učbenike osmih razredov osnovne šole in tretjih letnikov gimnazije. V vsakem primeru pa pišem knjige, ki bi jih rad prebiral, tako da če so še komu všeč, sem vesel, če ne, tudi v redu in s tem nimam težav.

Kar zadeva moj rodni kraj, ki ga zaradi romana Proslava nisem obiskal skoraj tri leta, ker so mi grozili in je bilo moje življenje ogroženo, je to malo drugačna zgodba. Tam namreč mojih knjig sploh ne berejo ali pa jih berejo po svoje in potem naokrog širijo laži. Tam zaradi svojih stališč nikoli nisem bil posebej priljubljen, ker se zavzemam za pravice žensk, hodim po gejevskih paradah in ne maram ustašev. Vse omenjeno so zame civilizacijski dosežki. Ta odnos najlepše ponazorim s tem, da sem imel literarne večere v Parizu, Berlinu in na Dunaju, na gostovanje pa me zadnjih dvajset let ni povabila nobena knjižnica v Liki. Kot da sem sovražnik številka ena, kar ni čudno, saj duhovniki v cerkvah govorijo proti meni. Ampak, kot sem že omenil … v mojih knjigah je v središču jezik, ne pišem o škandalih na prvo žogo. Pravzaprav imamo fenomen, da so knjige na Hrvaškem pomembne samo tam, kjer se ne berejo. Eden od mojih bratrancev me je jezno poklical in me preklinjal. Ko sem ga vprašal, kakšna bi po njegovem mnenju morala biti moja literatura, je zavpil, piši o ljudskih običajih!

Spomnim se, ko ste imeli v Zagrebu pogovor pred polno dvorano gimnazijcev. Skoraj si lahko slišal, kako so zadrževali dih. Kateri so trije najbolj uporabni napotki piscem, ki šele vstopajo v literaturo?

Ne glede na starost je treba predvsem veliko brati. Sam raje berem kot pišem, danes pa velja ravno obratno. Ljudje veliko pišejo in nimajo časa niti prebrati za seboj. Ne vem, kako je v Sloveniji, a kmalu ne bo Hrvata na Hrvaškem, ki ne bi izdal knjige. No, to niti ni tako nenavadno, ko pa živim v državi s štirimi milijoni genijev. Imamo veliko proizvajalcev besedil, a malo piscev. V preteklosti je bilo precej drugače. Ko so na primer velikemu Osipu Mandelštamu povedali, da je Leon Leonov izdal roman, je rekel, da je to nemogoče. Zakaj, so ga vprašali. Odgovoril je, ker moraš za pisanje romana imeti bodisi ujetnika Dostojevskega bodisi desetino Leva Tolstoja. Mimogrede, mlad pesnik se je prišel k Osipu pritožit, češ da se v revijah nič ne objavlja. Ta ga je brcnil v rit in kričal za njim, ali so kaj objavili Jezusu Kristusu.

Strinjam se z vami, da računalnik kliče po hitrosti, medtem ko se misel pri tipkanju na pisalni stroj drugače formira, kakor da bi bila vsaka beseda veliko bolj pomembna. Kdaj pišete? Ponoči?

Rad pišem ob jutranji zori. Takrat se mi velikokrat pojavi slika očeta, ki se odpravlja na polje delat, z motiko na rami. Kar zadeva tipkalni stroj, sem na bolšjem sejmu ravnokar kupil takega, kot sem si ga vedno želel imeti: majhno, lepo, belo Olimpio Splendid. Zdaj tipkam, lomim besede, a na srečo je družina že vajena tega zvoka. Obožujem ta zvok. Ko si predstavljam zvok pisalnega stroja Danila Kiša na primer, je to zame božanska simfonija. Spomnim se, da sem nekoč obiskal klasično gimnazijo v Senju. Predstavljal sem si, kako ima cel višji razred imel uro tipkanja, jaz pa prislonim uho na vrata in poslušam. Ampak zanimivo, ko sem tipkalni stroj postavil zraven računalnika, iz katerega sem prepisoval, se mi je sovraštvo, s katerim je računalnik gledal na moj tipkalni stroj, zdelo neverjetno. Oko stroja me malo spominja na literaturo samo, obkroženo z vso to hitrostjo, in zdi se mi, da bo v svetu hitrosti in površnosti preživela prav zaradi tega, čemur pravimo počasnost.

Kako ste se lotili pisanja Proslave? Vem, da so vaši najljubši literati izjemni stilisti, Handke, Crnjanski, Kiš, Kafka in da jih nadrobno preučujete. Kateri izmed teh naštetih je bil pomemben za Proslavo?

Stil mi je bil vedno zelo pomemben, vendar mora biti prilagojen besedilu in ne sme biti sam sebi namen. Imamo veliko odličnih stilističnih knjig, a so dolgočasne, dolgčas pa je smrt umetnosti. Pri Proslavi mi je bilo v prvi vrsti pomembno, da najdem način, kako vstopiti v labirinte človeka, ki živi na območju, kjer je človeška kri v zgodovini najbolj sijala.

Večkrat ste opozorili, da sta Šumenje gozda in Proslava bolj poetična od ostalih vaših del. O Šumenju gozda sva se že pogovarjala, zato bom vprašala za Proslavo, ki ste jo menda pisali počasi. Posamezni stavki ali odlomki se berejo kot verzi. Pisati roman počasi je na nek način privilegij, sploh če pomislim na slovensko situacijo, kjer smo zaradi sistema štipendij in točkovanja prisiljeni v hiperprodukcijo. Vam se takšen način pisanja verjetno upira?

Naj takoj povem, da ko gre za literaturo, ne pristajam ne nobene roke, nikoli ne podpisujem pogodb vnaprej. Dovolim si napisati knjigo, tudi če traja dvajset let in tudi, če jo bo potem treba uničiti, vse je namreč stvar procesa. In poezija mi je bila v literaturi vedno zelo pomembna, berem jo pred spanjem namesto molitve, uporabljam jo tudi pri pisanju romanov, saj so romani horizontalni, zato je jezik strukturiran, poezija pa navpična in nam tako omogoča, da dosežemo najbolj oddaljene stvari. Poleg tega je tudi slaba poezija boljša od življenja.

Romana Šumenje gozda in Proslava imata precej skupnega. Poleg poetičnega jezika ju povezuje predvsem gozd. Za vas je gozd veliko več kot le ekosistem, porasel z gozdnim drevjem, je skoraj mitičen kraj, pa vendar zelo realističen, tudi strašen …

Lika je pomemben formativni okvir moje identitete in dela in od tega ne bežim, gozd s svojimi prvinskimi kodami je pomemben del vsega. Rojen sem namreč v gozdu, v gorski vasi, brez cerkve, trgovin, šol, vse, česar sem se naučil kot otrok, je bilo v gozdu, ki me je rešil pred nevarnim očetom. Otroštvo je pomembno obdobje za vsakega človeka, ker si takrat ustvarimo sliko sveta. Pogosto me sprašujejo, kaj je zame gozd, kar je težko vprašanje, skoraj enako težko kot vprašanje, kaj je zame literatura. Zato včasih kot Bora Pekić pravim, da je gozd ogledalo, ki je tu ne le zato, da nam pokaže, kaj je pred njim, temveč tudi zato, da še bolj skrije, kar je za njim.

Damir Karakaš Fotografija: Tone Stojko

Nekje ste dejali, da vam je izziv predstavljal lik, ki pripada hudičevi vojski. Ta se znajde v gozdu, ki ga zelo pozorno opazuje. Gozd je njegovo skrivališče in v nekem hipu se zdi, kot da gozd pred nami oživi. Poleg igre svetlobe je pomemben tudi zvok: »V glavi mu je nagajala pšenica, ki je na polju sploh ni bilo … « Noro lep stavek … Pomemben pa je tudi vonj. Skoraj svetoskrunsko je, da junak sredi vojne vpija vonj doma.

Če hočemo razumeti neko osebo, moramo dolgo in skrbno slediti njegovi sledi. To sem poskušal v tem romanu, namerno pravim poskušal, ker je zame literatura v prvi vrsti poskus doseči nemogoče.

»Pri pisanju mi je všeč, da so moji liki prizemljeni, hkrati pa gre za to, da so se vsak hip pripravljeni spustiti se in zalebdeti,« ste komentirali v najinem prejšnjem pogovoru. Zdi se, da se vsi liki v Proslavi gibljejo po tej premisi. Nenazadnje temu sledi tudi Drenka. Mi lahko več poveste o njej? Proslava je namreč tudi ljubezenski roman, erotika je izpisana zelo subtilno …

To je, kot so opazili nekateri, ljubezenski roman, zgodovinsko branje, a tudi knjiga svaril o zlu, ki spet vse glasneje buči. Že od nekdaj so me v knjigah zanimali kompleksni liki, z vsemi pomanjkljivostmi in vrlinami, za katere mora pisatelj imeti razumevanje, zato je bolje, da vsak bralec dojema lik na svoj način, tudi Drenko iz Proslave

Pogosto se zgodi, da junaki sedejo na tla, v travo. Ne bom rekla, da so vsi zelo naravni ljudje, ker bi bilo to preveč stereotipno, ampak vseeno – kot da njihova iskrenost in pristnost izhajata ravno iz te uravnoteženosti in stika z naravo. Vsi znajo natančno presoditi svoje zmožnosti in predvsem znajo preživeti v gozdu, ter seveda tudi umreti

Vedno je pomembno najti ravnovesje, kaj bi počeli v življenju med ljudmi, če ne bi imeli ravnovesja, tako je, ko živiš v gozdu. Predvsem pa ko gre za ravnotežje, tako v življenju kot v gozdu spoznaš, da ta svet sestavljajo dobri ljudje, slabi ljudje, pametni ljudje, lopovi, kreteni, bedaki, a vsi ti morajo obstajati.

Zdi se, kot da bi v preteklost vstopali skozi ozko šivankino uho. Proslava naj bi bila tudi zgodovinsko čtivo, kot ste dejali, ampak odnos do preteklosti ni tradicionalen, zgodovinski. Vsi liki so nekako tukaj in zdaj.

No, to je, če se malo pošalim, tudi zato, ker je pri nas preteklost neznana, prihodnost pa je vedno znana, medtem ko sem želel, da moj roman deluje na nek način univerzalno. Kajti kaj se tu spreminja, ustaških pozdravov na Hrvaškem še niso prepovedali, ta roman pa med drugim govori o tem, kako fašizem raste na tleh nevednosti in kako se lahko – tako kot malarija – spremeni v endemijo, močvirnato stanje.

Pravite, da ste kilometre in kilometre pešačili po gozdu in poslušali volkove, da bi prišli do kina v Brinju. Zdi se, kot da je to neko drugo otroštvo, mestoma se zdi skoraj mitično, tudi izjemno kruto.

Odraščal sem v hiši, kjer je spodaj živela živina, zgoraj pa ljudje, v vasi je bila samo ena črno-bela televizija z enim programom, slika je nenehno snežila. Vsi so se zvečer po kmečkih opravilih zbrali pri enem človeku, posedli po tleh, pod televizorjem pa je bila postelja, kjer je umiral starec, malo gledal televizijo, malo ljudi in smrt. Kasneje sem spoznal, kako pomembna je volja v življenju, ker ko se je starec odločil umreti, je umrl. Kasneje sem šel sam v kino in moja ljubezen do kina je bila tako močna, da sem kot otrok hodil več kilometrov, po gorah, gozdovih, snegu, ponoči v spremstvu zavijajočih volkov … Tukaj moram omeniti stavek pisatelja Andreja Makina, ki pravi, da ko gre otrok skozi gozd v kino in ga spremljajo volkovi, ga varuje usoda.

V Proslavi živali nastopajo v različnih vlogah. Vaščani jih trepljajo, predvsem tiste, ki jim koristijo, in jih potem prepuščajo volkovom. Ves čas pa gledamo preživetvene strategije teh ljudi. Prizor z zajcem v poglavju Oče je skrajno pretresljiv, pa tudi komičen, ob vsej tej temačnosti neka svetla barva. Mi lahko malo več poveste o živalskem kozmosu v Proslavi?

Za pripovedovanje zgodbe o živalih na mojem območju bi bila potrebna izčrpna analiza na tisoč straneh, saj čeprav imajo ljudje tam radi živali, je vse tako zapleteno kot življenje samo. Potem ko Mijo svojega psa prepusti volkom, pobegne in začne lajati. Z lajanjem hoče nadomestiti smrt svojega psa, po drugi strani pa se spremeni v žival, ker misli, da bo v živalski preobleki lažje šel skozi strašno vojno.

»Veliko pišem o Liki, in ko pišem o Liki, opisujem Balkan, kjer je v bistvu vse ena velika nesreča.« Radi se sklicujete na Emilea Ciorana, ki je opisal Balkan, češ da gre od poraza do poraza, in da je tudi to napredek. Nesreča se pri vas spremeni v knjigo, film, gledališko predstavo. Je ta nesreča tisto, kar opredeljuje »tradicijo pisateljev nekdanje države«?

No, nesreča je vedno dobra za literaturo, za umetnost nasploh, saj je sreča sama sebi namen, nesreča pa se lahko vedno spremeni v kakšno umetniško delo. Poleg tega, ali ni Bog dal ljudem nesreče v Odiseji, da bi jih lahko opevali?

Pravite, da ste v Proslavi želeli pisati o človeku, ki je lahko, tako kakor pri Dostojevskem, rabelj in žrtev, to pa je tudi značilnost Balkana, »kjer je skozi zgodovino vedno intenzivno klokotala kri« … Je to tisto, kar odgovorite na primer tujemu bralcu, ki pričakuje, da boste pripovedovali o vojni, o balkanskih specifikah?

Nisem obremenjen s kakršnimi koli zahodnjaškimi pričakovanji, niti ne pišem o stvareh, ki bi ugajale. Zdaj v Varšavi pri scenariju Proslave pomaga oskarjevec Pavel Pavlikovski. Snemanje se bo začelo jeseni. Seveda sem vesel, da so se odločili za mojo zgodbo, a ko sem pisal roman, o tem nisem razmišljal niti za sekundo.

Naj se za trenutek lahko vrneva h Handkeju. Vem, da je Handke za vas formativno zelo pomemben pisatelj. Kot študent ste njegovo knjigo Vratarjev strah pred enajstmetrovko kakor biblijo nosili v žepu. Strinjam se z vami, da je v vsakem Handkejevem delu vsak stavek strukturiran na svojstven način. Toda kaj porečete na komentarje, da je Handke »politični idiot«?

Vse Handkejeve knjige sem dobil od nekega profesorja pod podhodom v Zagrebu, in vsakič, ko grem tja, se mi zdi, da je ta kraj zame kot verski objekt, čeprav ne hodim v cerkev. To kaže, koliko mi Handke v literarnem smislu pomeni. Handke je v literaturi kot Tarkovski v filmu, ko gledaš njegove filme ali ko bereš Handkeja, je, kot da te bog umetnosti boža po glavi. Ja, Handke je odličen pisatelj, a je tudi politični idiot. Poleg tega je treba vedeti, da je tudi mojster marketinga, in to že vse od začetka svoje kariere, ko je napadel nemško literarno skupino, v kateri je bil Grass. Ampak spet, morda je na situacijo okoli njegovega političnega angažmaja najbolje odgovoril Ivan Ivanji Titov, prevajalec in pisatelj iz Novega Sada, ki je rekel, in to sem pred kratkim povedal tudi na obisku v Srbiji, kjer mnogi obožujejo Handkeja, kupujejo njegove knjige, a ga ne berejo – če bi bil Handke Srb, bi bil za Albance.

Roman Damirja Karakaša Proslava, ki je v prevodu Jurija Hudolina izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 3. 2. 2022

Rdeči čevlji – finalistka AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2021

Fotografija: Pexels

»Kako prehitro minejo lepi vikendi,« dahne vedno zgovorna in dobrovoljna cvetličarka. Med odklepanjem kolesa v vlažnem in temnem hodniku ji samo prikimam in se nasmehnem. Ne vem, kaj naj rečem. In še v nemščini bi morala povedati. Pomislim, da je bil vikend v resnici predolg, lep ali ne, o tem bi se dalo razpravljati. Čisto vseeno je, med prizori, ki mi švigajo po možganih, je cvetličarka že zdavnaj pograbila šopke rož iz veder v vlažnem hodniku in odbrzela skozi zadnja vrata v cvetličarno. Ključavnica na kolesu se zatika kot po navadi. Na številčnici moram poravnati v povsem ravno vrsto štiri številke, ki pomenijo obletnico najinega prvega zmenka. Še nekaj, kar me vedno znova in spet spomni nanj.  

Pred šestimi tedni sem pripotovala na Dunaj. Z vlakom sem s sabo privlekla samo velik nahrbtnik, rolo s skicirnim papirjem in svoje gorsko kolo, brez katerega ne grem nikamor. Stavba, v kateri je bilo stanovanje, je na internetu izgledala super, lepo obnovljena secesijska fasada, v pritličju cvetličarna in frizerski salon. Ulica, obdana z  lipovim drevoredom, na obeh straneh ulice mali lokali in trgovine, tudi take s poceni hrano. Polna življenja in vse na dosegu, se mi je zdelo. Zjutraj bom lahko vedno šla po svež kruh v pekarno čez cesto. Ko sem zvečer končno prispela na pravi naslov, me je ključ čakal v trezorju za ključe, pritrjenem na kamnit podboj. Številka je bila kombinacija trojk in enic, lastnica mi jo je posredovala po elektronski pošti. Ko mi je uspelo odpreti mali predalček in iz njega vzeti ključe, sem se spomnila navodil. Srebrn ključ za spodnja vrata, zlati za stanovanje. Upanja polna sem odklenila vrata, jih na stežaj odprla in se prerinila v vežo, previdno, da s pedalom ne bi zadela v umetelno izrezljana hrastova vrata. Vonj, ki me je zajel na temnem hodniku, je bil točno tisti vonj, ki ga tako sovražim. Vonj cvetja v mrliški vežici. Opojne vonjave različnih cvetlic, ki v preveliki količini za majhen prostor, izgubijo vso svojo lepoto. Ostane težak, zatohel, sladek in vlažen vonj. Za trenutek me je zaustavil in pomislila sem na čas, ki ga bom preživela tu. Šest tednov štipendije za arhitekturne študije na Dunaju. Toliko in nič več.  

Nisem si mislila, da se bom res prijavila na tole. Ko sem zagledala razpis na oglasni deski v avli študentskega referata, sem ravno razmišljala, da sem si letošnje počitnice res zaslužila in jih bom na morju preživela od dne, ko opravim zadnji izpit, do prvega oktobra. Vseeno sem prebrala, kaj je pisalo pod vabljivim zelenim naslovom in sliko sodobne steklene zgradbe v mestnem parku. Realne urbane utopije. Študentski seminar o novih oblikah bivanja, ki združujejo sonaravnost, visoko kakovost bivanja in sodobne tehnologije. Dunaj, 20. avgust do 31. september. Tisti občutek, razcepljenost med udobno in poznano rutino in spoznavanjem novega, potovanjem, izzivi. Bi, ampak ne bi. Misel na študij v tujini sem torej odrinila na stran in neobremenjena odkolesarila do mesta.  

Tisto popoldne sva se z Matejem dobila v pubu na vogalu malega trga med fakulteto, kinom in občinsko stavbo. Malce zanikrn, skoraj povsem zabetoniran trg sta krasili dve majhni drevesi, ki se nikakor nista mogli osvoboditi betonskega korita, ki ju je obdajalo in hkrati ločevalo od gostilniških miz. A trg je bil kljub tej sivi preprostosti živahen, še posebej v času kosila, ko so se pred pubom pod velikimi  zelenimi senčniki gnetli študentje in občinski uslužbenci. Popoldne je bilo stanje bolj  umirjeno, nekaj miz so zasedali kolegi s faksa, pri mizi ob robu me je že čakal moj ljubi. »Me že dolgo čakaš?« sem zadihano rekla namesto pozdrava, medtem ko sem skrbno prislonila kolo na betonski zidec.  

»Kake pol ure, malo prej smo končali in itak je že vsega konec. Pol ljudi ne hodi več na faks, kot da so že počitnice.«  

»Ja, te počitnice. Ko sva govorila, kaj bova počela do tvojega absolventa, morje in to. Danes sem videla oglas za eno izmenjavo, konec avgusta in na Dunaju je, kar je čisto  blizu. Malo me mika. In ti bi me lahko prišel obiskat.«  

»Mogoče, kdaj je to?«  

Njegov nezainteresirani glas me je malo zbegal. Razlagam mu dalje, o temi in o  prijavnini, cena je dovolj nizka, ker večino stroškov krije nek evropski projekt, le sobo  si moram najeti. On mi nekaj jamra, da so najemnine sigurno visoke, da naj razmislim, da sva že naredila plane in, da bi res rad užival zadnje počitnice. Njegove zadnje počitnice. Po absolventskem izletu ga čaka delo na magisteriju in počasi kakšna služba. Jaz imam še eno leto časa, in to je odlična prilika. Manj ko je navdušen, bolj se meni ideja o študiju v velikem mestu zdi uresničljiva. Tisti večer se je zaključil malo čudno, kljub planom, da prespiva v moji sobi, se mu nekako ni dalo, rekel je, da bi raje šel do svojega stanovanja in zgodaj zjutraj domov za čez vikend. Nisem bila prepričana, ali ga v tako voljo spravljajo bližnje počitnice ali strah pred izpiti. Kot da ne  bi ravno vedel, kaj bi rad. Potem sva se parkrat slišala po telefonu in se dobila na pijači. Vedno se mu je nekam mudilo ali se mu ni dalo početi stvari skupaj. Na koncu mi je izjavil, da bi bil rad prost pred absolventskim izletom, ker je to odlična prilika, da počne, kar hoče, in me ne bi rad prizadel.  

V zadnjem trenutku sem se prijavila za študijsko izmenjavo na Dunaju. Mama je bila najprej malo v dvomih, če bo izvedljivo, a ker sem med vsemi počitnicami delala, je rekla, da bomo že spravili skupaj. Najlepši hostel tam blizu je bil že zaseden, zato sem sobo najela v nekem starem stanovanju za študente, v hiši s sveže prenovljeno fasado. Stala je v nizu podobnih hiš na ulici, ki je vodila od hribovitega predmestja skoraj v ravni črti do obvoznice in potem proti centru. Nisem imela ravno časa, da bi res proučila pot od stanovanja do faksa, zato sem prvo jutro še enkrat pogledala na aplikacijo z zemljevidi na mobiju. Še na pločniku sem sedla na kolo, ko sem skočila z njega na cesto, sem bila že dobre volje in sledila sem narisanim oznakam za kolesarje skozi par križišč. Po desetih minutah kolesarjenja, malo gor in dol, res si nisem mislila, da so na Dunaju taki klanci, sem ogreta in dobre volje pripeljala pred faks. Stojalo s kolesi je bilo na pol prazno. Skrbno sem izbrala prostor ob sivo-belem polnovzmetenem kolesu. Ker so bila tudi druga kolesa zaklenjena le sama zase, sem si mislila, da je tu sigurno varno. Napela sem ključavnico preko okvirja in med špicami na zadnjem obroču, zavrtela številke, kolo še enkrat pobožala in odšla proti vhodu. Popoldne me je kolo zvesto čakalo. Poleg sosednjega in še dveh starejših koles na robu je bilo stojalo prazno. Naslednje jutro je bilo vse že skoraj rutinsko, poti, križišča in parkiranje, spet ob istem kolesu. In v sredo, četrtek in petek isto. Najprej me je zabavala misel, da je še nekdo drug tako predvidljiv kot jaz, in ima stalno parkirno mesto za kolo. Počasi pa se mi je zazdelo malo čudno, da je kolo res vedno tam in se ni premaknilo že ves teden. V petek sem ga potrepljala po belem sedežu in mu zažela lep vikend. Morda ga je parkiral nekdo, ki je kam odšel, mogoče na kakšno izmenjavo v tujino, sem sklenila sama pri sebi.  

Ker je bil teden poln risanja in predavanj, sem nameravala vikend preživeti stran od računalnika. V soboto zjutraj sem se v mesto odpeljala s tramvajem, da zares doživim urbano življenje. Dunaj ni bil ravno ljubezen na prvi pogled. Impresioniral me je z razkošjem in ogromnimi dimenzijami javnih stavb, z muzeji in galerijami, uličnimi  potezami in parki, a manjkalo mu je nekaj šarma. Kar me je omehčalo, so bili ljudje. »Ovo je ovde Balkan,« bi rekel Bajaga. In to v najlepšem pomenu besede. Na vsakem vogalu slišiš domačo govorico priseljencev iz Bosne ali Srbije, napisi iz nekih drugih časov in krajev nad kavarnami te vabijo, če se počutiš izgubljenega. Pred kioskom s čevapčiči po imenu Bosna je daljša vrsta kot pred sosednjo Albertino. Najbrž tudi sama tu zvenim kot ena od njih in sem tudi videti dovolj Balkanka, saj se mi marsikdo od njih nasmehne ali mi potrobi, ko zamišljeno čakam ob semaforju.  

Z Matejem se vsake toliko slišiva po telefonu. Ni več predpočitniško melanholičen, ampak se resno uči za še zadnje izpite. Potem pa samo še absolvent. »Me že kaj pogrešaš?« ga vprašam.  

Na drugi strani je tiho. In potem vzdihne in se zasmeji: »Čez koliko dni prideš?« »Zdaj sem šele na polovici, še tri tedne, ti greš vmes še na absolventski izlet, in ko prideš nazaj, je še en teden. To bo takoj,« ga potolažim in sebe tudi. To je moja lekcija iz samostojnosti in preizkus, če lahko zdržim res sama, brez ljudi, ki jih imam rada in sem jih vajena v svoji bližini. Mami sem rekla, da jo bom že poklicala, če bo kaj narobe, zato me pusti pri miru, klicala me je šele dvakrat. Saj mi kar gre, le včasih me prime nek čuden občutek, kot da sem izgubljena tu. Ali da, če bi se izgubila, me noben ne bi pogrešal. Tega me je malce strah. Vseeno rabim nekoga. In ko se zvečer vrnem iz potepa po mestu, na hodniku stopim do vrat v klet in pobožam kolo ter mu prišepnem, da sem že nazaj in da greva jutri že zgodaj na faks.  

»Dobro jutro!« me pozdravi zelo zgovoren cvetličar. Zdaj sva že skoraj prijatelja in vsak dan, če le nima ravno kakšne stranke, malo poklepetava. Zanima ga, koliko časa bom tu, če sem na dopustu, pa od kje sem in če je daleč do fakultete s kolesom. Prijazno se pomenim z njim in sam mi razloži, da se je že pred petnajstimi leti sem priselil s Poljske, skupaj s svojo punco in da mu je tu kar všeč. Ali da mu kar gre. To bo najbrž, cvetličarna je samo ulico stran od pokopališča in tu mimo gre veliko strank.  

Do faksa se odpeljem z lažjim srcem, občutek imam, da tu nisem čisto sama. Vozim se točno po beli črti, ki ločuje pločnik od kolesarske steze in pri klancu zavijem gor skozi park.  

»Skozi park se ne smete voziti,« me okara starejša gospa.  

»Hvala,« rečem s prijaznim glasom. Še kak teden se bom vozila ravno tu skozi, potem pa ne več. Spet parkiram poleg ubogega zapuščenega kolesa. Pomislim, če ga je še kdo opazil. Potipam gume, ki so že precej prazne, na okvirju se že malo nabira prah. Mogoče kasneje stopim do tajnice in jo vprašam, kaj je s tem. 

V soboto zjutraj se vračam domov. Vse imam spakirano že v petek, soba je počiščena in diši sveže, skozi vedno odprto dvoriščno okno je pozno poletje napolnilo vsak kot malega stanovanjca. Iz prašne luknje sem s par potezami naredila prav prijetno gnezdece. Sonce je še visoko, ko se cvetličar loti pospravljanja polic, ki jih vsako jutro zapelje iz veže stavbe na pločnik pod mojim oknom. Danes ima spet obute rdeče čevlje. Pomislim, da je to povezano z vikendom, ki prihaja. Odpravim se dol, da se poslovim od njega. Ko vidim, da ravno hiti še zadnja stranka, malo počakam pri vratih. Lepa drobna svetlolasa ženska. Z resnim obrazom izbere šopek rožnato rdečih vrtnic. Če želi, da ga zavije kot darilo, jo vpraša cvetličar, ona odvrne, da samo v papir. Ko plača, se ji cvetličar nekam resno nasmehne, ni tako zgovoren kot po navadi. Nasvidenje nekako ostane v zraku. Jaz še kar stojim pri vratih, potem me zagleda in spet oživi.  

»Je že konec tedna tu,« rečem.  

»Ja,« vzdihne, »gospodična, ki je ravno odšla, vsak petek pride po vrtnice za svojega ubogega moža. Potem, ko gre, zaprem trgovino.«  

Vprašujoče ga pogledam in čakam, da pove do konca.  

»Njen mladi mož, arhitekt, je bil profesor tu na fakulteti, vedno se je v službo vozil s kolesom in zadnji dan pouka je po koncu dela peš odšel do nje skozi park. Ona dela v knjižnici na drugi strani ulice. In na prehodu za pešce ga je zbila neka zamišljena ženska. Še zdaj je na rehabilitaciji. A menda mu gre na bolje, hvala bogu!«  

Pogledam v smeri, kamor je odšla svetlolaska. In stečem za njo. Dohitim jo pred semaforjem.  

»Pred fakulteto za arhitekturo je že dolgo časa parkirano osamljeno kolo,« rečem kar brez pozdrava, »sivo gorsko kolo z belim sedežem.«  

Nekaj trenutkov me gleda, kot da ne razume čisto, kaj hočem od nje. Počasi se ji obraz sprosti.  

»Ja, moj mož je delal tam. Malo sem pozabila na kolo. Zdaj ga ni rabil, ampak vesel  bo, če mu povem, da je kolo doma. Nikamor ni šel brez njega. Hvala!« Z nasmeškom na ustih stojiva tam pri semaforju in se gledava, avti vozijo mimo v  koloni.  

»Se vidiva,« pozdravi.  

»Nasvidenje,« rečem, čeprav jutri odhajam nazaj domov. 

Intervju 1. 2. 2022

»Hrvaški pisatelji so pogosto bolj priljubljeni v Srbiji kot doma«

Gojko Božović

Gojko Božović (1972) je intelektualec, pesnik, esejist, literarni kritik, založnik. Je avtor številnih pesniških zbirk in esejev, med drugim Kraljevstva bez granica, Eseji o srpskoj poeziji XX i XXI veka (2019), Igračke sudbine in Eseji o srpskoj književnosti: XIX–XXI vek (2020). Prevodi posameznih Božovićevih del so med drugim izšli v Makedoniji, Bolgariji, Rusiji, Ukrajini in na Hrvaškem. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Je dobitnik mnogih literarnih in pesniških nagrad v Srbiji ter mednarodne pesniške nagrade Europa Giovani (Italija) ter ustanovitelj in glavni urednik založbe Arhipelag (Beograd, 2007) ter pobudnik Beograjskega festivala evropske literature (2012). Živi in dela v Beogradu.

Mineva 30 let od razpada Jugoslavije. Drago Jančar v svojem letos objavljenem eseju Jugoslavija. 30 let države, ki so nekoč sestavljale SFRJ, primerja z otoki v arhipelagu. Založba, katere glavni urednik ste, se tudi imenuje Arhipelag. Kakšne cilje si postavljate glede na literaturo, ki jo objavljate?

Založba Arhipelag je bila ustanovljena leta 2007 v okoliščinah, ki se močno razlikujejo od sedanje realnosti – pred veliko svetovno gospodarsko krizo, preden je svet preplavil velik val populizma, ki ga še vedno noče zapustiti. Takrat je bilo v vzhodnoevropskih družbah, zlasti v Srbiji, veliko več demokracije kot v zadnjih letih. Družbeni, politični, gospodarski in kulturni pogoji so bili boljši. Nato smo v Srbiji doživeli gospodarsko krizo, krizo družbenih institucij, ki jo je sprožil populizem, in nazadnje smo prišli do avtoritarne politične ureditve, v kateri smo danes. To je realnost, v kateri trenutno delujemo, in od tega je odvisna vsebina knjig, ki jih izdaja založba Arhipelag. Bralcem želimo predstaviti reprezentativen izbor sodobne srbske, evropske in svetovne književnosti, obenem pa pokazati, kaj so sodobne humanistične vede. Da bi razumeli naš svet in v njem igrali pomembno vlogo, moramo brati najboljše knjige našega časa. Veliko truda vlagamo v izdajanje dobrih knjig, vendar moramo zanje najti tudi bralce. Ne izdajamo tako imenovanih popularnih knjig ali knjig samo zaradi njihove komercialne uspešnosti. Osnovni pogoj za izdajo knjige je, da mora biti dobra – naj se sliši še tako banalno. V tem smislu je za Arhipelag značilno eno načelo, od katerega se založniki vse bolj oddaljujejo. Sicer želimo predstavljati povezavo med kulturo in trgom, vendar mora kultura predstavljati merilo za izbor knjig in idej, ki jih predstavljamo.

Ali srbski bralci trenutno berejo dela hrvaških, slovenskih ali makedonskih pisateljev? Lahko rečemo, da literarni trg teh držav navdihuje prevajalce in založnike v Srbiji?

Srbski knjižni trg in srbski bralci so zelo odprti in berejo knjige iz različnih koncev sveta in iz različnih evropskih držav. V Srbiji se prevaja veliko knjig iz različnih področij, vendar predvsem leposlovje. Prevajajo tudi iz različnih jezikov, čeprav prevladuje angleščina. V tem smislu se srbski knjižni trg ne razlikuje bistveno od večine drugih evropskih držav. Glavna razlika je, da smo revnejši, zato so cene knjig veliko nižje kot v Evropski uniji, povprečna naklada pa je nekajkrat nižja od EU. Poleg tega so srbski bralci odprti za različne literarne izkušnje. Seveda so pri nas prisotne tudi knjige iz nekdanjih jugoslovanskih republik, vendar v različnem obsegu, odvisno od države. Prevodov iz nekaterih jezikov imamo malo, ker je premalo prevajalcev. Ne glede na to, da nimamo dovolj prevajalcev iz slovenščine in še posebej iz makedonščine, pa smo objavili kar nekaj knjig slovenskih in makedonskih avtorjev. Drugače pa moram reči, da so pisatelji iz Hrvaške – in celo iz Bosne in Hercegovine – pri nas veliko bolj brani kot slovenski in makedonski pisatelji. Še več, nekateri hrvaški pisatelji imajo celo veliko večje naklade v Srbiji kot na Hrvaškem. Vzemimo za primer Miljenka Jergovića, ki je zelo prisoten v naši kulturi, saj daje številne intervjuje v vodilnih časopisih in naših revijah in nastopa v znanih radijskih in televizijskih oddajah. Je zelo priljubljen avtor in vse njegove knjige izhajajo v Beogradu istočasno kot v Zagrebu, včasih celo prej. Vendar pa ni edini primer. Enako znan je na primer Ante Tomić, svoje zveste bralce imajo tudi Zoran Ferić, Robert Perišić ali Olja Savićević Ivančević. Ti avtorji, tako kot pisatelji iz Bosne in Hercegovine, v svojih delih pogosto obravnavajo teme, ki so s srbskega vidika zelo boleče ali celo provokativne, kot so vojne v devetdesetih letih in razpad Jugoslavije.

Zdi se mi krivično, da se hrvaška ali bosansko-hercegovska literatura v Srbiji bere pogosteje kot slovenska ali makedonska. Menim, da je slovenska literatura zelo inovativna, zelo sodobna, z odličnimi pripovedovalci, z vrhunskimi avtorskimi glasovi. Želim si, da bi jo srbski bralci bolje poznali in več brali. Hkrati je treba povedati, da je srbski knjižni trg bolj odprt za literaturo iz držav nekdanje Jugoslavije kot kulturni krogi v teh državah za srbsko literaturo. Zato objavljamo veliko več prevodov iz slovenščine, kot je v Sloveniji prevodov iz srbščine – in, kot sem že omenil, neprimerljivo več hrvaških in bosansko-hercegovskih avtorjev kot srbskih avtorjev na Hrvaškem ali v BiH. Samo v Makedoniji je objavljenih veliko več srbskih avtorjev kot obratno. V Evropi poznam le še dve državi, kjer tako kot v Makedoniji izide veliko več srbske literature kot obratno – to sta Bolgarija in Ukrajina. Čeprav se tudi v Arhipelagu v tem smislu trudimo nekaj spremeniti – pred kratkim je na primer pri nas izšel roman Karbid ukrajinskega pisatelja Andrija Ljubke.

Na Hrvaškem obstaja literarna zvrst, imenovana vojna literatura (gre predvsem za vojno 1991–1995), medtem ko mladi slovenski ali makedonski pisatelji radi uporabljajo teme iz obdobja pred razpadom Jugoslavije. O čem danes pripoveduje srbska književnost?

V srbski književnosti opažam nekatere spremembe. Tradicionalno se osredotoča na zgodovinska vprašanja, začenši z različnimi obdobji naše zgodovine, ki je pri nas na žalost močno mitologizirana. Okrog leta 2008 pa so se pričakovanja bralcev spremenila in številni mladi pisatelji so začeli pisati o povsem drugačnih temah, čeprav imamo še vedno veliko srbskih avtorjev, ki se osredotočajo predvsem na zgodovinske teme: vojne v devetdesetih letih, jugoslovanska dediščina, razpad Jugoslavije, jugoslovanski komunizem, prva in druga svetovna vojna. Vendar se je večina sodobne srbske književnosti, pri čemer mislim predvsem na romane, premaknila od velikih zgodovinskih, političnih in družbenih tem k temam intime, zasebnosti, čustev – torej k notranjemu svetu človeka in njegovih čustev. V tem smislu je srbska književnost precej v skladu s trendi, ki trenutno prevladujejo v evropski književnosti.

Goran Vojnović je z med Slovenci priljubljenim romanom Jugoslavija, moja dežela precej nenavadno poskušal pogledati na zgodovino dogodkov, ki so sledili razpadu Jugoslavije. Ali se mladi srbski avtorji na podoben način poskušajo spopasti s travmami iz ne tako oddaljene preteklosti? Ali se pojav jugoslovanske nostalgije v Srbiji v tem pogledu razlikuje od sosednjih držav?

Mislim, da pojav jugoslovanske nostalgije v pravem pomenu te besede in v večjem obsegu obstaja samo v Srbiji. Seveda obstaja tudi v Makedoniji – zlasti ko v tej državi izbruhnejo zaporedne krize, povezane s tem, da njene sosede postavljajo pod vprašaj makedonsko identiteto, ki se je navsezadnje v celoti izoblikovala v času Jugoslavije. Zato ima za Makedonce nekoliko drugačen pomen. V Črni gori pa je bila na primer še pred zadnjo menjavo vlade sprejeta resolucija, ki je združitev države s Srbijo v okviru Jugoslavije leta 1918 razglasila za nično in neveljavno. To je precej nenavadno, saj se kaj takega ni zgodilo niti na Hrvaškem. Kot da bi nekdo razglasil ničnost francoske buržoazne revolucije. V vsaki od teh držav, tudi v Črni gori, zagotovo obstaja občutek jugoslovanske nostalgije, vendar ta občutek ni večinski. Najšibkejša razsežnost tega pojava je verjetno v Sloveniji, čeprav mladi Slovenci, ki niso odraščali v Jugoslaviji, radi prihajajo v Beograd, ki ga dojemajo predvsem kot  metropolo, v kateri se je mogoče odlično zabavati. Gotovo je, da jugonostalgija obstaja v BiH – tako med bosanskim oziroma muslimanskim kot srbskim prebivalstvom. Na Hrvaškem to ni in nikoli ni bil pojav, ki bi vključeval večino prebivalstva, čeprav nekateri hrvaški levičarji poudarjajo privrženost nekaterim idealom Jugoslavije. Tako jugonostalgija ni prevladujoč pojav v nobeni drugi nekdanji jugoslovanski republiki, razen v Srbiji. S tem ne želim reči, da jugonostalgija prevladuje tudi v Srbiji, vendar bo Srbija vseeno država, kjer je večina prebivalstva jugonostalgična in ima določeno identifikacijo z Jugoslavijo in jugoslovansko idejo. To je zelo zanimiv pojav, ki pa ga je mogoče razložiti z zgodovinskimi okoliščinami. Ideja o jugoslovanski enotnosti je nastala leta 1918 na podlagi razpada Avstro-Ogrske in zmage Srbije v prvi svetovni vojni. Srbija je to novo državo razumela kot svojo, za katero je žrtvovala celo svoje ime. Srbija je izginila z geografskega in zgodovinskega zemljevida in nastala je Jugoslavija. Politična trenja so se v državi pojavljala od znotraj in so Jugoslavijo nenehno vodila v različne smeri, vendar je treba pošteno povedati, da se politično povezovanje v državi nikoli ni preneslo v kulturno ali gospodarsko povezovanje. V procesu razpada Jugoslavije so se od nje najprej odcepile Slovenija, nato Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Makedonija in nazadnje leta 2006 Črna gora. Šele takrat je Srbija na nek način ponovno dobila svoje ime. Do takrat se je v celoti identificirala z imenom Jugoslavija.

Ali nekdanja jezikovna skupnost, ki se je v SRFJ imenovala srbohrvaščina, po vašem mnenju še vedno obstaja v neki obliki? Kako to izgleda z vidika založniškega trga – ali bralci v Črni gori, na Hrvaškem ali BiH posegajo po knjigah, izdanih v Srbiji?

Ta jezikovna skupnost obstaja v obliki, ki nam še vedno omogoča, da se vsi razumemo. Seveda sta makedonščina in slovenščina različna jezika, čeprav ju tudi razumemo, zlasti generacija, ki je odraščala v nekdanji Jugoslaviji. Verjetno mlajša generacija zdaj manj razume slovensko ali makedonsko, tako kot v Sloveniji manj razume srbsko, vendar na območju Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Črne gore ni večjih jezikovnih ovir za medsebojno razumevanje. V jezikovnem smislu – in ne več v političnem – je razumevanje precej visoko, vendar vsaka od teh držav imenuje jezik za svoj, zaradi česar se pojavljajo različni spori. V Bosni in Hercegovini na primer polovica Bosne isti jezik imenuje srbski, druga polovica pa bosanski. V Črni gori se jezik od nedavnega imenuje črnogorski, abeceda pa je dopolnjena z dvema ali tremi črkami za označevanje zvokov, ki jih uporabljajo nekatera lokalna narečja. Vendar je problem globlji, saj je razpad Jugoslavije s seboj prinesel predvsem dramo identitete. Te drame ni bilo v Sloveniji – zaradi drugačnega jezika – in v manjši meri v Makedoniji, vsaj v času razpada Jugoslavije ne, saj se takrat nihče ni resno spraševal o makedonski identiteti. Druge republike, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, pa so poskušale ustvariti še večjo razdaljo od Beograda, zato so jo ustvarile tudi na jezikovni ravni. Na Hrvaškem je nastalo na tisoče novih besed, ki naj bi obogatile hrvaški jezik, vendar se jih večina ni ohranila. Ob branju hrvaških knjig se zdi, da je razlika med govorjenim in pisanim jezikom na Hrvaškem vse večja. V današnji Srbiji te razlike ni. Kljub temu se v jezikovnem smislu še vedno razumemo. Srbija je danes verjetno najbolj odprt knjižni trg v primerjavi s preostalimi državami – v Srbiji letno izide več del hrvaških avtorjev, kot jih je v zadnjih desetih letih izšlo na Hrvaškem. V Srbiji je objavljenih tudi veliko več prevodov slovenskih pisateljev kot srbskih pisateljev v Sloveniji. Zakaj se pri nas izdajajo knjige hrvaških avtorjev, ki so že izšle v hrvaškem jeziku? Knjige, ki so izšle v Srbiji, je namreč skoraj nemogoče dobiti v hrvaških knjigarnah. Razlogov za to je več, na primer carinske, gospodarske in tržne omejitve. Vendar pa na obeh straneh ni pripravljenosti za reševanje teh težav na državni ravni. Svet kulture žal najbolj trpi, za razliko od na primer od sveta kriminala ali gospodarstva, kjer Srbi in Hrvati odlično sodelujejo. Srbske knjige nekoliko lažje dosežejo svoje občinstvo v Bosni in Hercegovini, čeprav je težava v tem, da tam ni dejanske mreže knjigarn. V Črni gori pa je težava v izjemno majhnem trgu.

Srbščina se trenutno piše v cirilici in latinici. Koliko knjig se v Srbiji danes izdaja v latinici v primerjavi s cirilico?

Natančnih podatkov o tem ni, vendar menim, da je v latinici zdaj izdanih več knjig kot v cirilici. V primeru tiska še veliko bolj, saj večina dnevnih časopisov izhaja v latinici, večina političnih in analitičnih revij prav tako, pa tudi ves zabavni tisk. In to je vprašanje, ki se pogosto zastavlja v javnosti – ali je cirilica »ogrožena«, ali so potrebni določeni zakoni za »zaščito« cirilice? Tu in tam se pojavijo družbene in politične pobude, povezane s tem. Arhipelag tiska knjige tako v cirilici kot v latinici, odvisno od avtorjeve izbire. Približno polovica knjig, ki jih izdamo, je napisana v cirilici, polovica pa v latinici. Mislim, da večina bralcev v Srbiji sploh ni pozorna na to, v kateri abecedi berejo. Čeprav je tradicionalna srbska abeceda seveda cirilica, se v Srbiji že več kot 100 let pogosto uporablja latinica, ki je postala splošno sprejeta in uveljavljena.

Kaj danes po vašem bolj združuje Srbe, Hrvate in Slovence – dela Iva Andrića ali pesmi Svetlane »Cece« Ražnjatović?

Seveda obstajajo različni Srbi, različni Slovenci in različni Hrvati. Mislim, da imamo še vedno nekaj skupnega. To je dediščina Jugoslavije, čeprav živi le v generacijah, ki se je spominjajo. Ta zapuščina nekoliko bledi in bo nekega dne popolnoma izginila. Menim, da je pomembno doseči višjo raven razumevanja med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. To bi lahko bila podlaga za boljše politično razumevanje. Mislim, da je kultura v tem smislu lahko boljša povezava kot ekonomija ali zlasti politika, ki je vir številnih konfliktov. Prav tako menim, da ni smiselna ideja o novem jugoslovanskem povezovanju, saj bi le sprožila nadaljnje konflikte in nesporazume. Mislim, da si jugoslovanski narodi zaslužijo mir in ga lahko najdejo le, če sprejmejo, da živijo drug ob drugem, da imajo med seboj določene stvari skupne in da ne ustvarjajo svoje identitete za vsako ceno z zanikanjem identitete svojih sosedov. Poskusiti bi se morali sprijazniti z našo zgodovino, z okoliščinami nastanka prve in druge Jugoslavije ter z nesrečnim razpadom te države. Tragedija ni toliko razpad Jugoslavije, temveč način njenega razpada – s celo vrsto vojn, ki so jih spremljali hudi zločini, ki so jih zagrešile vse strani. No, razen morda Makedoncev, ki pa so imeli svoj oboroženi spopad z Albanci, v katerem tudi so bili zločini na obeh straneh. V vojni ni nedolžnih. Od teh vojn je minilo več kot 20 let, zadnja je bila bombardiranje Srbije leta 1999, pred tem so se končale vojne v Bosni, na Hrvaškem in v Sloveniji, sledila pa je na srečo kratkotrajna albansko-makedonska državljanska vojna. Zdaj vojne še vedno potekajo, vendar na drugačen način – brez fizičnih spopadov, resnih incidentov, brez orožja, vendar na podlagi povsem realnih političnih konfliktov. Vsa vprašanja, ki so bila odprta pred dvajsetimi leti, so odprta še danes, kar ne obeta nič dobrega za prihodnost teh narodov, saj se vsak narod še vedno počuti kot žrtev drugega ali več drugih narodov. Ljudje, ki imajo tako močan občutek žrtve in kompleks žrtve, se ne morejo v celoti posvetiti vsakdanjemu življenju in se ukvarjati z vprašanji gospodarskega, kulturnega in drugega razvoja – in mislim, da je prav kultura tista, ki bi lahko bila nekakšna rešitev nesoglasij, izhod iz tega začaranega kroga zgodovine. Veliko bolje bi bilo, če bi poskus resničnega razumevanja in prave dobre volje med jugoslovanskimi narodi temeljil na delu pisateljev, kot so na primer Ivo Andrić, Meša Selimović ali Danilo Kiš, kot pa na omenjeni pevki Svetlani Ražnjatović. Čeprav ne dvomim, da je veliko bolj znana kot pisatelji.