Salone dei Cinquecento (vir: www.florenceartacademy.it)
Četudi pogled na mogočne freske manierističnega umetnika Giorgia Vasarija, ki krasijo stene dvorane Salone dei Cinquecento v firenškem Palazzu Vecchiu, intimno ne prevzamejo prav vsakogar, je nesporno, da so ena največjih slikarskih mojstrovin šestnajstega stoletja. In čeravno gledalec sicer ni navdušen nad Vasarijevimi freskami, ga v Salonu dei Cinquecento obide občutek, da se pred njim razpira skrivnosten zemljevid ugank. Prevzele so tudi inženirja in umetnostnega zgodovinarja Maurizia Seracinija, ki se jim je odločil priti do dna.
Ko se umaknete slepečemu firenškemu soncu in prestopite prag Palazza Vecchia, prepojenega z vonjem po terakoti, se pred vami razpre osupljiv pogled na dvorano Salone dei Cinquecento. Na visokih stenah kolosalne sejne dvorane (1242 kvadratnih metrov) je upodobljenih šest fresk s prizori bitk, na katerih razbesneli konjeniki pričajo o vojaškem zmagoslavju Firenc nad Piso in Sieno. Freske so nastale leta 1563, Vasari pa je vojake prikazal kot mišičaste nadljudi, ki s svetilkami v rokah vodijo napad na obzidano mesto.
Tu se začenjajo postavljati vprašanja. Pod eno od šestih fresk naj bi se namreč skrivala precej večja dragocenost, ki je bila očem skrita celih pet stoletij. Gre za davno izgubljeno delo Leonarda da Vincija, ki se imenuje Bitka pri Anghiariju ter prikazuje firenško zmago nad Milanom.
Na sredini dvorane stoji Maurizio Seracini, ki je bil nemalokrat oklican za pravega Indiano Jonesa in lovca na resnično Da Vincijevo šifro. Njegov obraz se redno pojavlja v številnih tujih medijih, od časopisaThe New York Timesdo revijeNational Geographic, ki ga je poimenovala za inženirja kulturne dediščine. Kot direktorCentra za interdisciplinarno znanost na področju umetnosti, arhitekture in arheologije(CISA3)na Univerzi Kalifornija v ameriškem San Diegu in direktor firenškegaEditecha, visokotehnološkega diagnostičnega centra za umetnostno in arhitekturno dediščino, terInterdisciplinarnega centra za ultrazvočno diagnostiko v medicinije z novimi tehnologijami, ki jih je mnogo zasnoval in razvil sam, preučil več kot 2500 umetniških del in spomenikov. To je človek, ki se je pod pokroviteljstvom National Geographica podal na lov za izgubljenim Leonardom.
Pisalo se je leto 1975, ko je Seracini v dvorani Salone dei Cinquecento opazil fragment besedila, skritega znotraj Vasarijeve freske. Avtor fresk – slikar, arhitekt in zgodovinar iz 16. stoletja – je na eni od sten s freskami, ki v dolžino meri 54 metrov, pustil dodaten pečat z zapisom dveh besed.
Cerca trova:išči in našel boš.
Seracini in mnogi vodilni poznavalci Leonarda menijo, da gre pri omenjenem zapisu za resničen namig, s katerim naj bi Vasari opozarjal, da mu je kljub uspešni izvedbi svojega naročila uspelo ohraniti Leonardovo fresko, ki naj bi se skrivala pod lažno steno z njegovimi freskami.
Do novih premikov v projektu, imenovanemIzgubljeni Leonardo,je zaradi birokratske neučinkovitosti prišlo šele leta 2006, ko je Seracini oznanil, da je med hrbtno stranjo Vasarijeve freske in stene za njo odkril 2,5 centimetra širok votel prostor. Dvojna stena, ki jo je Vasari najverjetneje zgradil med slikanjem fresk, je neznanka, ki ne nosi niti arhitekturne niti strukturalno pomembne vloge. Vrzel je mogoče najti le za eno od šestih sten z Vasarijevimi freskami, in sicer za tisto, ki nosi besedicerca trova.
Lov za izgubljeno mojstrovino Leonarda da Vincija je lov na zaklad za odrasle, Da Vincijeva šifra, prestavljena v resnično življenje. Če se Seracinijeva teorija, ki jo podpira večina vodilnih svetovnih umetnostnih zgodovinarjev, izkaže za resnično, potem se za Vasarijevo fresko nahaja Leonardova, polegZadnje večerjeedina druga znana stenska poslikava.
Za Vasarijevimi freskami pa se poleg morebitnega odkritja skriva tudi pripoved o dvoboju med najimenitnejšima slikarjema renesančne Italije in morda celo umetnostne zgodovine nasploh. Leta 1505 je Leonardo dobil naročilo, ki mu je na steno dvorane Salone dei Cinquecento velelo naslikati prizor bitke, silnega vrtinca mečevalcev in konjev, z imenom Bitka pri Anghiariju. S slikanjem je sicer pričel, vendar dela zaradi drugih obveznosti ni nikdar zaključil. Hkrati je naročilo dobil tudi Michelangelo, ki naj bi na drugi steni iste dvorane uprizoril Leonardu konkurenčno bitko, imenovano Bitka pri Cascini. Večna tekmeca in tedaj vodilna slikarja v Italiji sta stala pred novim preizkusom, ki pa se je za Michelangela hitro končal. Zaradi slabše osvetljene stene, ki so mu jo določili za poslikavo, je menil, da ni bil deležen poštene obravnave in je zato idejo slikanja povsem opustil. Podrobnosti zasnovane slike razkrivajo njegove pripravljalne risbe, medtem ko Leonardovo Bitko pri Anghiariju poznamo le zaradi risbe, ki jo je kot kopijo ustvaril Rubens in je danes na ogled v Louvru.
Pred dobrim mesecem je televizijska hiša BBC poročala, da je Seracini v sodelovanju s svojo ekipo med vrtanjem skozi Vasarijevo fresko našel sledi črnega pigmenta, ki je enak pigmentu na LeonardoviMoni Lisi. Nekateri umetnostni zgodovinarji, ki s kritičnim očesom spremljajo razvoj dogodkov v Palazzu Vecchiu, se bojijo, da je bila neprecenljiva Vasarijeva freska med raziskavo poškodovana zaman, zato je nedavno odkritje pigmenta vsaj delno pomirilo tudi njih. A ugledni poznavalec Leonarda in profesor na univerzi v Oxfordu Martin Kemp se, četudi je naklonjen Seraciniju, boji, da morebitno odkritje ne bo doseglo pričakovanega vrhunca. LeonardoBitke pri Anghiarijunamreč ni slikal v tradicionalni tehniki freske (jajčna tempera, nanesena na svež omet), ampak je tako kot pri razpadajočiZadnji večerjislikal na posušen omet. Delo, ki naj bi tako stoletja dolgo živelo skrito pod Vasarijevo fresko, je zato danes morda ohranjeno le še v delcih razpadajočih pigmentov. Nekateri umetnostni zgodovinarji so zato podpisali peticijo proti raziskavi, ki bi bila lahko povsem brezplodna, za povrh pa bi z njo še trajno zaznamovali Vasarijevo fresko.
Razplet umetniške uganke bo morda umetnostnozgodovinsko odkritje stoletja. A preden se začnemo veseliti skrite Leonardove freske, bodo strokovnjaki morali odgovoriti še na eno vprašanje: kako v celoti odkriti Leonarda, ne da bi trajno poškodovali Vasarijevo delo? Pri iskanju tega odgovora bo nedvomno v pomoč podpora župana Firenc, Mettea Renzija, ki je o pomembnosti projekta prepričal italijansko vlado, odveč pa ni niti 250.000 dolarjev, ki mu jih je dala na razpolago ameriška National Geographic Society, da bi v zameno dobila ekskluzivno zgodbo o iskanju izgubljenega Leonarda. Z močno politično podporo, skupino strokovnjakov, najnaprednejšimi tehničnimi pripomočki in nekaj sreče naj bi skrivnost za steno kmalu oblila dnevna svetloba, Maurizio Seracini pa bi s tem razvozlal Da Vincijevo šifro, s katero se ukvarja že več kot tri desetletja.
Jedci trupel je provokativni naslov domačega avtorja Tomaža Letnarja, scenarista, urednika in režiserja. Njegov romaneskni prvenec zaorje v polje nevidnega, vendar povsod prisotnega medijskega (magičnega) vohunstva, ko niso več skriti niti zajedavci na naših hišnih ljubljenčkih. Letnar tovrstni svet označuje s kulinaričnimi termini, četudi so jedci zgolj olepšava za kakšne mrhovinarje, požeruhe in krvi željne mesojedce. Novinarji so po Serge Halimi »novi psi čuvaji«, ki dnevno potrebujejo vnos še neprežvečenih pikantnih (človeških) grižljajev, da jih lahko pregnetene in neštetokrat premlete še tople izpljunejo krdelu sestradanih volkov. Nam, sestradanemu občinstvu, ki komaj čaka na pikantne novice in škodoželjno pričakuje nov škandal. Ko le-teh zmanjka in je celulit na podhranjeni smrklji iz naslovnice postan ter s tem nezanimiv in neužiten kot nedeljski denstan krompir na delovni dan, medijske hiše potrebujejo nekaj novega, svežega, nek lucidni izmislek 21. stoletja, četudi je vzvode le-tega moč iskati že pri Orwellu in njegovem kultnem romanu 1984 (slaven izrek »Big brother is watching you« danes uporablja marsikatera medijska hiša, ki predvaja »resnico«). Tako nastanejo razni resničnostni šovi, Veliki bratje, Kmetije in podobne, po vsem svetu predvajane domislice, ker je očitno božja avtoriteta šla po zlu, ljudje pa s(m)o tako radi vodeni »od zgoraj«, da se zlijemo v čredo povprečnosti in dolgočasne sivine, samo da nas pusté na miru … Dobro podmazano kolesje takšnih in drugačnih domnevnih prinašalcev denarja, ki od tekmovalcev zahtevajo nič več in nič manj kot 24-urno izpostavljanje kameram, je v slovenski literaturi zagotovo najbolj kritično podal dramatik in režiser Matjaž Zupančič z dramo Hodnik, obravnavani Jedci trupel pa z analitičnim postopkom odstiranja preteklosti sežejo v globino duše dveh na nasprotnih straneh delujočih si ljudi: žrtve (anti-junaka) in novinarja.
Stran za stranjo Trupla razkrivajo resnico o še enem, v katoliški Španiji odvijajočem se resničnostnem šovu, z nič hudega slutečim slovenskim umetnostnim zgodovinarjem v glavni vlogi, ki je svojevrstno ekscentričen in prav nič human poklon številnemu občinstvu. Za tovrstnim dogodkom stoji finančnik, ekonomist, poznavalec medijev in ljudi, morda psiholog ali pa le navaden nešolan voajer (ki pa dobro pozna človeško naravo), nekakšen Jahve skratka, utelešenje boga. Novinarji, ti uslužbenci resnice in »boga«, tako sami postanejo marionete v rokah velikih (kapitalističnih) korporacij, ki v celoti zrežirajo »vrhunske« spektakle, prave gigantske in v živo predvajane predstave. Novinarji sedaj zgolj obvladujejo čedalje zahtevnejši avditorij, ker je pač takšna programska shema, katere kreatorji so mu po večini neznani oz. zamolčani, hiter življenjski tempo pa je tako ali tako nekaj povsem rutinskega.
Arne je Letnarjev protagonist, Robinson današnjega časa, ki je na samotni otok – kar pa se razkrije čisto na koncu romana – izgnan neprostovoljno, po volji glavnih upravljavcev te »zabavne« mašinerije. Zanimivo in za začetno kaotičnost krivo dejstvo je, da ima Arne na otoku mrtvega Petka, čisto pravo truplo namreč, kar ga neizmerno veseli: odkar je na otoku mrlič, ima moje življenje spet smisel. Nekoliko bizarna misel, ki pa kaj kmalu dobi konotativen pomen. Mrlič je namreč Arnejev rabelj, novinar, ki ga je brezprizivno vrgel v naročje milijonom ljudi po vsej Zemlji in da bi bila zmeda še nekoliko večja, je temu negativnemu liku prav tako ime Arne. Živi Arne, kakopak, je pripovedovalec zgodbe, njegovi monološki pasusi so dolgi, gostobesedni in izčrpni, vendar se nit zgodbe prične odvijati z nastopom mrliča, ki kot zapuščinsko balo s sabo prinese pregovorno nepogrešljiv novinarski pripomoček – beležko. Tako se Arnejevi monologi izmenjujejo s posameznimi okruški iz novinarjevega dnevnika in skupaj tvorita ubran dialog, ki bralca počasi, a zanesljivo vodi h končnemu spoznanju o celotnem poteku. Analitična rekonstrukcija preteklih dogodkov gradi postopoma, sistematično in natančno, ne prehiteva in ne posplošuje. V fokusu obravnave sta tako oba Arneja, njuni družini, ljubezen, drobni prekrški in njune čisto človeške napake. Pogovarjata se, si nasprotujeta, mrtvi Arne je imel živega nekoč v trdem primežu, lepo podrejenega in povsem prilagojenega njihovemu big brother sistemu. Danes sta vlogi zamenjani; svetovno znan Arne, tako ponižan in gol, je živ in zdrav ter v dobri (tihi) družbi nekdanjega rablja, ki ga je iz čistega človeškega zadovoljstva in maščevanja pustil umreti, ko je le-ta stopil na otok. Zdaj sta si bot in živi Arne, ta učitelj umetnostne zgodovine, estet in romantik, z mrtvecem analizira polpretekle pripetljaje in se na tak način osvobaja ter duševno znova prebuja: »Dopolnil si svojo pot kot gnijoče truplo. Pustil bom mrtvo morsko zvezdo na tvojem čelu. Šele zdaj me je začelo zares zanimati, kdo si, Arne, in kdo sem jaz, Arne? Opraviva to in nadaljujva svojo zgodbo.« Njuna komunikacija je enostranska, vendar z analitičnim pripovednim postopkom, ko mu novinar odgovarja z izseki iz beležke, hitro postane enakovredna, in zlahka si domišljamo, da oba Arneja malodane prijateljsko klepetata nekje na peščeni plaži in z vrčem piva v roki. Močnejši je preživel in on vodi ta pogovor, ga nadzoruje, mestoma pretrga in znova požene v tek. Živi Arne samovoljno upravlja z novinarjem (oz. njegovimi ostanki) ter beležko, sam določi, kdaj bosta ponovno razkrila novo misel in občutja v času zabave, despotsko določa, kdaj bomo izvedeli o reakcijah njunih družin, ljubicah, otrocih, vseh ponižanjih in instant življenjskih zmagah. Zamenjani vlogi, drug kronotop, ista Arneja. Eden mrtev, drugi živ, kakor se rado pripeti, ko ugasnejo kamere in reflektorji: »Zavidal sem mu uspešno varanje, ki ni spremenilo njegovega življenja. Jaz sem mu ga nevede spremenil. Jaz sem bil njegova prevara v življenju, jaz sem bil njegova previsoka cena za uspeh. Jaz sem bil njegov stvarnik in rabelj. Zato se nikoli ne ve, kdo je pravzaprav v kotlu pretirane realnosti pes in kdo ovca.«
Arne, prvotna žrtev, je ukanil svojega od višje inštance postavljenega rablja in ga na otoku, svojem pribežališču, pustil umreti. Da bi imel družbo, kolega, predvsem pa, da bi spoznal življenje izkoriščenega novinarja, ki je podlegel kapitalistični manipulaciji. Arne, umetnostni zgodovinar, živi dalje na otoku, daleč stran od kamer, prenosov v živo in častihlepnih povzpetnikov. Živi in analizira svoje preteklo življenje; mrtvi Arne mu je pomenil možnost očiščenja, nekakšne katarze in sedaj, ko je predelal celotno bigbrothersko zgodbo, ga ne potrebuje več. Nekakšno maščevanje pač, igra v igri, mišelovka, ki pa prikazuje zgolj in samo realno stanje.
Tomaž Letnar: Jedci trupel. Maribor: Litera, 2011.
Katja Perat je pesnica, ki je leta 2011 izdala svoj pesniški prvenecNajboljši so padli. Z njim je dokazala, da je glas generacije, ki je bila rojena v osemdesetih, mogoče ubesediti in ujeti v poezijo. Še več: ta glas je mogoče ubesediti tako dobro, da milo odzvanja tudi v že naglušnih ušesih veliko starejših bralcev.
Za svoj prvenec je bila nominirana za Veronikino nagrado, knjiga pa je tudi dobila nagrado za prvenec leta.Najboljši so padlije nedvomno ena najudarnejših pesniških zbirk, ki so v zadnjem času izšle v Sloveniji.
Na Katjo v poznih nočnih urah in močnih nalivih lahko naletite na stopnišču pred Filozofsko fakulteto, ob mirnih pomladnih večerih pa je še nedolgo tega posedala v bifeju Vesolje. Je tisto dekle, ki se na resnih literarnih večerih smeji najglasneje. Pravijo, da je srčno dober človek in zvesta prijateljica.
Ime:Katja Perat.
Zadnja knjiga:Najboljši so padli.
Kje ste odraščali?
Na Viču.
Kaj ste študirali in kje?
Filozofijo in primerjalno književnost na FF v Ljubljani.
Kje živite in zakaj?
Na Viču, ker čakam na redni mesečni dohodek, ki bi mi omogočal selitev v Šiško.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Kot avtorica ene knjige zaenkrat bolj težko izbiram.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Kava in internet.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Zagotovo.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Mislim, da gre večinoma za modre puloverje.
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Za svojega bralca ne vem, bi pa komurkoli priporočala FranznovoSvobodo,Čapajeva in Praznoto Viktorja Olegoviča Pelevinova in EcovoFoucaultovo nihalo.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Trudim se prijateljevati z ljudmi, ki me navdihujejo in mi pomagajo, tu pa tam je kakšen med njimi tudi pisatelj.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
EcovegaFoucaultovega nihala.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Neselektivno.
Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Glede na to, da delam poezijo, ne delam z zgodbo, ampak z nečim precej bolj splošnim, večinoma verjetno z estetiziranim mnenjem o stvareh. Luksuz literarnega komuniciranja je v tem, da je izolirano, skratka se lahko delaš, da imaš pred sabo idealnega poslušalca, pred katerim lahko v svojem tempu poveš vse, kar se ti zdi, da mora biti izrečeno. Potem pomečeš ven nekaj nepotrebnih osebnih referenc in ustvarjalni postopek je načeloma zaključen.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Glej zgoraj, imam podobne rituale kot večina ljudi, ki dela z računalnikom; občasno si grem skuhat kavo, grem na stranišče in zamenjam glasbeno podlago.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Václava Havla. Ker se oblast in inteligenca srečujeta bolj poredko.
Kaj je vaš najljubši prigrizek?
McDonald’s sranje. Posipam se s pepelom.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Govori se, da ne pozam nobene sopomenke za ljubezen.
Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Obstaja pregovor, ki pravi, da kdor se spominja šestdesetih, v resnici ni bil zraven. Pod to rubriko nekako spada večina zabavnih stvari, ki se dogajajo na literarnih dogodkih.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Premalo.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj pišejo o stvareh, ki bi jih radi povedali, ne o tistem, za kar sklepajo, da bi drugi radi brali.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ne vem natančno, kakšne so vaše predstave o meni, tako da težko sklepam, kaj bi vas lahko presenetilo.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Danes popoldne sem začela pisat roman, ampak bolj slabo kaže.
Ko je Günter Grass pretekli teden v nemškem Süddeutsche Zeitungu (pa tudi italijanski La Repubblici in španskem El Paisu) objavil pesem z naslovom Kar je treba povedati in obračunal z izraelsko vojaško politiko, je vedel, kakšnega odziva bo deležen. Ni veliko avtorjev, ki bi tako dobro kot štiriinosemdesetletni nemški Nobelov nagrajenec razumeli, kaj pomeni biti politično angažiran pisatelj in, še več, kaj za Nemca lahko pomeni govoriti o Izraelu in preseči meje lažne morale ter politično korektnega sprenevedanja, da bi v imenu prepričanja zastavili lastno ime. Da pa bi povsem razumeli, kaj Grassovo dejanje pomeni, se moramo vsaj za hip vrniti v leto 1959 in oplaziti nemško preteklost, da bomo lahko spregovorili o njeni prihodnosti. In ob tem tudi o prihodnosti Slovenije, Evrope in sveta.
Pločevinasti boben. Plakat za film 1979
Leto 1959 je ozdravilo nemški roman. Po več kot desetletnem literarnem molku, v katerem je nastajala pretežno poezija, ki je v svojih verzih raznašala pepel druge svetovne vojne, je počilo. Izšlo je delo Uweja Johnsona Domneve o Jakobu (Mutmassungen über Jakob), roman, ki je bil tedaj izjemno pomemben za novo nemško resničnost, a je test časa prestal nekoliko slabše kot druga nemška romana, ki sta prav tako izšla tistega leta: Klovnovi pogledi Heinricha Bölla in Pločevinasti boben Günterja Grassa. Kasnejša Nobelova nagrajenca, Böll in Grass, sta v svojih romanih spregovorila o nacizmu in drugi svetovni vojni, skušala sta razložiti, kako je do nje prišlo in kaj je pustila za seboj. Oba avtorja sta v središče postavila marginalca: Böll nesrečnega klovna Hansa Schinierja in Grass dečka Oskarja Matzeratha, ki se je pri treh letih odločil, da ne bo več rasel in je svet opazoval iz perspektive pomanjšanega odraslega ter se od malomeščanov in hinavcev še dodatno oddaljeval z bobnanjem na pločevinasti boben. Da sta avtorja lahko ubesedila tisto, kar je Nemčija več kot desetletje po drugi svetovni vojni držala v sebi in teptala za bleščečo kuliso gospodarskega čudeža, sta potrebovala lika, ki se že na prvi pogled ločita od okolice in delujeta, kakor bi prihajala iz drugega sveta. Četudi sta bila že takrat deležna kritik malomeščanov ter varuhov morale, so se, vsaj na Grassa, resnično usule šele pozneje, ko je sam postal pomembnejši od svojih literarnih likov.
Günter Grass je bil že od začetka svojega ustvarjanja angažiran avtor z jasnimi političnimi stališči, avtor, ki se je zapletel v več političnih sporov in afer, vedno pa se je postavil na stran manjšin in proti vsakršnim agresorjem. Dobil je status moralno nedotakljivega in grehov čistega intelektualca. Nato se je leta 2006 za hip zazdelo, da se bo njegov lik spremenil v prah: priznal je namreč, da je bil kot sedemnajstletnik pripadnik oborožene enote SS. To priznanje je nemško javnost razklalo: prvi so trdili, da mladostniških zablod ne bi smeli obsojati, drugi pa so bili ogorčeni, saj je Grass več kot petdeset let veljal za eno vrhovnih nemških intelektualnih instanc in se je posebej posvečal vprašanjem druge svetovne vojne. Seveda pa so se našli tudi tretji, ki so njegovo razkritje povezovali z reklamno akcijo pred izidom njegove biografije Ob lupljenju čebule (Beim Häuten der Zwiebel), ki je izšla nedolgo zatem.
Verjetno so imele delno prav vse tri skupine in še najmanj novih vprašanj odpira tretja, ki Grassovemu dejanju pripisuje izključno komercialni namen. Prvo skupino, ki zagovarja mladost kot opravičilo, zlahka spomnimo na mlade, ki so za boj proti nacizmu žrtvovali svoja življenja (brat in sestra Scholl), druge pa opomnimo, da je monumentalnost dela, kot je Pločevinasti boben, nedvomno večji blagoslov za narod, kot je sedemnajstletnik v SS-ovski uniformi njegovo prekletstvo.
Günter Grass se je leta 2006 zavedal, da se odpoveduje statusu nedotakljivega in se spušča med tiste, ki so umazani z grehom, zaradi katerega bo vsaka njihova izjava podvržena dodatni kritiki. In ko so pretekli teden objavili njegovo pesem, v kateri kritizira izraelsko zunanjo politiko, je vedel, da pred združenimi moralisti vsega sveta polaga glavo na tnalo. Jasno mu je bilo, da ga čaka avtomatiziran linč vsaj polovice nemških medijev, hkrati pa mu je bilo tudi jasno, da bo zaradi njegovih besed mnogim, ki si sicer tega ne bodo upali priznati, odleglo.
Grassova pesem ni dobra in njena politična analiza je precej površna. Pa vendar: prekinil je nemški molk in se kljub občutku kolektivne krivde nemškega naroda odločil distancirati od Izraela. Še več, prekinil je strpno sprenevedanje Zahoda. Günter Grass, Nemec, umazan od druge svetovne vojne in opran z izjemno literaturo, je v osrčju svoje pesmi zapisal:
Zakaj to pravim šele zdaj,/ postaran in z zadnjo tinto/ atomska moč Izraela ogroža/ tako in tako krhki svetovni mir?/ Ker je treba povedati,/ kar je že jutri lahko prepozno.
Grass je te besede zapisal, ker jih lahko. Star je štiriinosemdeset let, ima Nobelovo nagrado in je napisal vsaj en roman, ki ga literarna zgodovina ne bo pozabila. S povprečno pesmijo je prekinil molk in namesto mlajših nemških (in evropskih) intelektualcev, ki bi jih očitki antisemitizma lahko stali prihodnosti, spregovoril o tistem, pred čimer si »licemerski Zahod« zatiska oči: vojna med Iranom in Izraelom bi lahko stresla cel svet. In v to vojno bi bili vključeni tudi Nemci, ki naj bi Izraelu priskrbeli eno od podmornic za napad na Iran. Angela Merkel je že leta 2008 v Jeruzalemu dejala, da je varnost Izraela nemški državni interes, ter dodala: »Če je tako, potem to v trenutkih preizkušnje ne smejo ostati prazne besede.« Kaj bo torej storila Nemčija s svojim »nacionalnim interesom«, če res pride do »trenutka preizkušnje«? Bo ostalo pri eni sami podmornici?
A bistveni del Grassove pesmi ni osvobajanje spon preteklosti, temveč je jasen pogled v prihodnost. In to je spregledala večina, ki se je na pesem odzvala. Grassa so vsi enačili z Nemcem, storilcem druge svetovne vojne in nekdanjim pripadnikom SS. Zagledali so se v vojno, ki se je končala pred več kot sedemdesetimi leti in nihče se ni želel ozreti proti vojni, ki je morda tik pred nami. Ponovno je postalo jasno, da je preteklost ideološko močnejša od prihodnosti. Naslovi konservativnejših nemških časopisov so vpili, da je Grass »večni antisemit«, najbolj znan nemški literarni kritik Marcel Reich Ranicki, ki je ob izidu Pločevinastega bobna o knjigi govoril z distance in ji očital številne pomanjkljivosti (za kar se je kasneje, ko je knjiga že obveljala za klasiko, opravičil), pa je to celo dopolnil z mislijo, da je šlo za Grassov načrtovan napad na jude. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je dejal, da ga ne preseneča, da je človek, ki je šestdeset let tajil svoje sodelovanje s SS, edino judovsko državo na svetu obtožil, da grozi svetovnemu miru, notranji minister Eli Jišaj pa je pisatelja Grassa označil za persono non grato ter mu prepovedal vstop v Izrael. Na to so se sicer odzvali številni izraelski intelektualci: zgodovinar Moše Zimmermann je poudaril, da naloga izraelske politike ni soditi o izjavah umetnikov, ter dodal, da nasprotuje izraelskemu avtomatizmu, ki nenehno išče potrditev, da svet ne mara judov. Poleg tega je opozoril, da kritike izraelske politike ne smemo enačiti z antisemitizmom. Tom Segev, izraelski zgodovinar in publicist, pa je še dodal, da se Izrael s tovrstnimi reakcijami približuje fanatičnim režimom z močno cenzuro.
Kritika politične sedanjosti in njene mračne prihodnosti tako vedno znova zbledi v očitkih preteklosti. Že konec devetdesetih let je Martin Walser, drugi pomemben nemški pisatelj, ki je danes v petinosemdesetem letu starosti, razdelil Nemčijo z mislijo, da nasprotuje »instrumentalizaciji holokavsta« in poudarjanju nemške sramote druge svetovne vojne, saj to vodi do avtomatiziranega pogleda na stvarnost, v katerem oblika premaga vsebino. Odzivi na pesem Günterja Grassa so pokazali, da je imel prav.
Za prihodnost nič ni bolj nevarnega od instrumentalizacije zgodovine. In če se zdi nemški primer preveč daleč, lahko, da bo slika bolj jasna, samo za hip ošvrknemo Slovenijo. Kaj dobrega se lahko piše državi, v kateri vlada mimogrede zamenja direktorja arhiva (ki opravlja strokovno in ne ljubiteljske ali politične funkcije!)? Kakšen je duh v državi, kjer mediji kot najudarnejše zgodbe objavljajo navedbe iz dosjejev in arhivov, ne da bi se zavedali, da arhivi niso prostori, kjer se skriva resnica, ampak so le ena od stopnic na poti približevanju preteklosti?
Slovenija, Evropa in svet se zazrti v preteklost zadenjsko približujejo breznu prihodnosti. Zadnji čas je, da se obrnejo, se v poslednjem hipu zadržijo na robu in se pogumno zazrejo v žrelo ter razmislijo, kako preprečiti prosti pad.
Ni več skrivnost, dragi bralci, da AirBeletrina zarisuje najpomembnejše modne smernice. Še pomnite februar, ko smo vam v času svetovnih tednov mode postregli z najbolje oblečenimi gospodi? Tokrat smo v času, ko se bo modni teden odvil tudi v Ljubljani, pripravili najbolje oblečene dame, izpostavili pa smo tudi nekaj ikoničnih (musthave) kosov. Ste že nestrpni? Gre za okrvavljeno poročno obleko iz Kocbekove Črne orhideje? Ali morda za rožasto Natašino ruto iz Vojne in miru? Smo mar izpostavili golo Zolajevo Nano, ki se z razpuščenimi rdečimi lasmi ogleduje v zrcalu?
Četudi se vse spreminja – celo slovenska vlada se je – uredništvo AirBeletrine še vedno deluje v skladu z najvišjimi demokratičnimi standardi. Moški del predstavlja desnico, ki brez razmišljanja v en glas isti osebici dodeli deset točk ter ji izglasuje zmago, ženski del pa levico, ki se ne zedini o ničemer konkretnem–razen o tem, da si zmagovalka ne zasluži zmage.
Pa dovolj o nas, vemo, da ste že nestrpni. Ne moremo vam podariti pomladi, lahko pa vam povemo, kaj obleči, da bo v vašem življenju zasijala pomlad. Vedno. Tri, štiri, zdaj!
1. Dolores Haze (Vladimir Nabokov: Lolita)
Z udobnega razgledišča (skozi okno kopalnice) sem zagledal Dolores, kako pobira perilo z vrvice v jabolčno zeleni svetlobi na drugi strani hiše. Odpel sem ven, kakor da se sprehajam. Bila je v karirasti srajci, modrih kavbojskih hlačah in v platnenih copatkih. Z vsakim premikom sredi okroglih sončnih zajčkov se je dotikala srčike skrivne in čustvene strune moje vsakdanje mesenosti.
…
Položil sem ji roko na toplo rjavo glavico in poprijel njen kovček. Bila je ena sama rožica in medica; na sebi je imela najsvetlejšo katunasto obleko z vzorcem rdečih jabolk; roke in noge je imela pokrite z močno, opečnato zlato zagorelostjo; praske na njih so spominjale na pikčanje iz drobcenih zasušenih rubinov, rebrasti zavihi belih volnenih nogavičk pa so segali natančno tako visoko, kakor mi je to ostalo v spominu; ampak ne vem, ali zaradi njene otroške hoje ali pa zato, ker sem se je spominjal smo z nizkimi petami, se mi je zdelo, da so ji opečnato rjavo-beli nizki čeveljčki preveliki in da imajo visoke pete.
Bila je Lo, samo Lo, ob jutrih, v samih nogavičkah, komaj poldrugi meter velika. Bila je Lola v dolgih hlačah. V šoli je bila Dolly. Na uradnih dokumentih je bila Dolores. V mojem objemu pa je bila vselej: Lolita – ljubezen in poguba najbolj rafiniranega med pedofili, Humberta Humberta, dvanajstletna nimfica prosojnih udov in fantastičnih moči, ki jih sama niti ne razume niti ne obvlada, tokrat zaseda prvo mesto naše lestvice. Dekle, ki se v modnih kopalkah sonči na dvorišču, ki oprezno kuka izza svojih temnih naočnikov, dekle, obuto v previdno vezene nogavičke, obris, ki se v lahni poletni oblekici sklanja čez mizo. Dolores Haze, sicer res pozorno oblečena mladenka, je bila poleg nespornega daru dobrega okusa nagrajena tudi z opazovalcem, ki je znal njen trud primerno ceniti in povzdigniti. Humbert Humbert, gotovo velik estet, je vsakemu kosu njene obleke, vsaki gubi na krilu, odtenku njenega laka za nohte, lomu svetlobe na njeni prosojni rutici … namenil tolikšno pozornost, da je vse ostalo, kar jo je obdajalo, zapostavljeno zbledelo v ozadje. Kot kaže, za dekle torej ni odločujočega pomena, kaj obleče, temveč komu se pusti opazovati.
2. Ana Karenina in Kitty (Lev N. Tolstoj: Ana Karenina)
Ana ni bila v vijoličnem, kot je to brezpogojno želela Kitty, temveč v črni, globoko izrezani žametni obleki, ki je razkrivala njena polna, kakor iz stare slonovine klesana ramena in njene prsi in njene okrogle roke z drobnimi, tenkimi zapestji. Vsa obleka je bila obšita z beneškimi čipkami. V črnih laseh, samo njenih, brez dodatkov, je imela venček mačeh in enakega med belimi čipkami na črnem traku za pasom. /…/ Okrog gladkega, krepkega vratu je imela niz biserov. /…/ Zdaj se ji je razodelo, da Ana ne more biti v vijoličastem in da je njen čar prav v tem, da vselej stopa iz svoje obleke, tako da obleke sploh ne vidiš na njej. Tako tudi te črne obleke z razkošnimi čipkami res ni bilo videti; obleka je bila zgolj okvir in videl si samo Ano, preprosto, naravno, prekrasno, hkrati pa veselo in iskrivo.
…
Čeprav so toaleta, pričeska in druge priprave za ples Kitty veljale veliko truda in preudarjanja, je zdaj v svoji umetelni obleki iz tila na rožnati podlagi tako sproščeno in neprisiljeno stopila na ples, kakor da niso povzročile vse te rozetke, čipke in druge nadrobnosti toalete njej in njenim domačim niti minute skrbi, kakor da se je Kitty že rodila v tem tilu, v teh čipkah, s to visoko pričesko, okrašeno z vrtnico in dvema listoma. Ko ji je hotela stara kneginja pred vhodom v dvorano popraviti trak pasu, se je Kitty rahlo odmaknila. Čutila je, da mora biti vse na njej samo po sebi lepo in ljubko in da ni treba ničesar popravljati.
Kitty je svojo teto Ano Karenino brezpogojno ljubila in občudovala. Nikoli še ni videla lepše in mogočnejše ženske. Zato si ničesar ni želela bolj, kakor da bi njena teta, ki ji sicer ni bilo do prenašanja ruske malomeščanskosti in zlaganosti, prišla na ples, na katerem naj bi Kitty zaplesala s svojo ljubeznijo, grofom Vronskim. Kitty si je želela, da bi Ana Karenina prišla na ples v vijolični obleki in bila priča sreči svoje nečakinje. In Ana je res prišla. Namesto vijolične obleke je nosila črno in namesto da bi videla Kitty, ki se objema z Vronskim, je Vronskega objela sama ter ljubezen svoje nečakinje pretvorila v sovraštvo.
Kitty je znala umetelno oblikovane obleke nositi tako, da je bila videti naravna in neprisiljena – popolna. Obleka na Ani ni bila pomembna, saj so namesto toalete vsi gledali le njo. In konec? Kitty je znala nositi obleke in je prenesla tudi življenje. Ana se nikoli ni ukvarjala s tem, kako obleke nositi – in življenje je odneslo njo.
Da, tako bom naredila. Prišla bom v njegovo sobo in šele, ko bo pred mojimi očmi podpisal telegram, se bom slekla. In telegram bom držala v roki. Ha, kako neokusno. In kam naj potem odložim svoje obleke? Ne, ne, slekla se bom že tu in si ogrnila le dolg črn plašč, ki me celo prekriva. Tako bo najudobneje. Za oba. /…/ »Else, kakšen preplah ste povzročili!« Govori z mano. Govori z mano, kakor bi bila budna. Kaj hoče? »Veste, kaj ste storili, Else? Pomislite, samo v plašč oblečeni ste vstopili v glasbeno sobo, nenadoma ste tam pred vsemi ljudmi stali goli ter se nato zgrudili. Domnevajo, da je šlo za histerični napad. …«
Čeprav ob besedi notranji monolog vsi hkrati pomislimo na Joycev Ulikses, bi bilo prav, da smo delček misli namenimo tudi Arthurju Schnitzlerju, sijajnemu piscu in dramatiku zgodnjega dvajsetega stoletja, ki je tisto, kar je njegov someščan in cehovski (zdravniški) kolega Sigmund počel v znanosti, sam uvajal v književnost. In to je počel tako dobro, da so ga prepovedovali in zmerjali s pornografom. Gospodčna Else (1924) je pripoved, spisana kot notranji monolog mlade Else, od katere prezadolženi starši dunajske visoke družbe pričakujejo, da jim bo pomagala priti do izgubljenega denarja. Pomagala s pomočjo svojega telesa ter milijonov družinskega prijatelja, ki je željan njene golote. Else se po nekajurnem blodenju s trepetajočimi živci (Sigmund!) odloči, da bo družinskemu prijatelju svoje telo dala pred vsemi. Tako v dolgem črnem plašču prikoraka v glasbeno sobo in se pred zbranimi sleče. Nato se zgrudi (ali simulira nezavest?) ter kasneje v bolniški postelji seže po veronalu. Ko stekleničko izprazni do dna, se njeni živci umirijo, prekine pa se tudi njen notranji monolog. Tretjega mesta si ni prislužila s črnim plaščem, temveč z golim telesom, s katerim je nastavila zrcalo moralistični in izkoriščevalski družbi, ki je mlada dekleta oropala vsega, najprej pa svobode in dostojanstva, ter ju nadomestila s spodobnostjo.
4. Anna Bronski, babica (Günter Grass: Pločevinasti boben)
Ker sem ravnokar posebej omenil krilo svoje babice in najbrž zadosti razločno poudaril: sedela je v širokih krilih – je, še celo vsemu poglavju sem dal naslov »Široko krilo«, vem, kaj dolgujem temu kosu oblačila. Moja babica ni bila v enem samem krilu, temveč je imela drugo vrh drugega štiri. Pa s tem ni rečeno, da je nosila eno zgornje in tri spodnja krila; nosila je namreč štiri tako imenovana vrhnja krila, eno krilo je nosilo drugo, ona sama pa je nosila vsa štiri po sistemu, po katerem se je vrstni red iz dneva v dan spreminjal. /…/ Krila Anne Bronski so bila namreč najrajši vsa iste krompirjasto rjave barve. Najbrž se ji je ta barva dobro podala.
Kdor je bral Pločevinasti boben, enega najpomembnejših romanov nemške povojne književnosti, se živo spominja, kako je Anna Bronski, babica malega Oskarja Matzeratha, nekega dne v svojih štirih krompirjastih krilih okopavala njivo, ko je nenadoma pritekel mimo droben požigalec, Joseph Kolijacek, ki se je pred preganjalci skril pod široka štiri krila na njivi čepeče babice. Skril se je tako globoko, da so policisti za njim izgubili vsako sled. A pod krili ni počival, temveč je ustvaril novo življenje, Oskarjevo mater. Anna Bronski in njena krila si zato zaslužijo posebno mesto na naši lestvici. Nenazadnje svoja življenja vsi dolgujemo svojim babicam ter njihovim širokim in velikodušnim krilom, pod katerimi so zavetje našli izgubljeni in bežeči drobni možje, ki niso vedeli, kje na svetu je njihovo mesto.
5. Doroteja (L. Frank Baum: Čarovnik iz Oza)
»Srebrni čevlji,« je dejala Dobra Čarovnica, »imajo čudežne moči. Njihova najvznemirljivejša lastnost je, da te v treh korakih lahko ponesejo na katerikoli konec sveta. Vsak korak boš naredila s pomežikom svojih oči. Vse, kar moraš storiti, je trikrat udariti skupaj s petami in čevljem ukazati, naj te ponesejo, kamorkoli želiš iti.«
Že dolgo preden so svetlikajoči se srebrni špičaki postali stalnica v slovenski klubski krajini, jih je »ufurala« Doroteja, ki jih je podedovala od pokojne zlobne čarovnice. Žurerskim hudačam sodobnosti zanje ni potrebno nikomur sfaširati frisa, pa še njihova primarna funkcionalnost ostaja praktično enaka. Dorotejo so sicer nekoliko bolj elegantno razvozile do doma, ampak tudi v teh dekadentnih časih lahko srečno imetnico, čeprav povsem zamazane od cigaretnih ogorkov, mastičev in koščkov kebab govedine v stilu pripeljejo do vhodnih vrat, akoravno ne nujno lastnih.
Skratka, literatura se spreminja, svet se spreminja in ženske se spreminjajo, ampak špičaki srebrnjaki ostajajo.
6. Mati in Francka (Ivan Cankar: Mater je zatajil in Na klancu)
Od daleč je bila prišla mati; iz vasi je prišla, kije bila dobre štiri ure od mesta. Njeni škornji – moški škornji, ki so segali do kolen – so bili vsi blatni; tudi krilo je bilo oškropljeno –široko kmetiško krilo z zelenimi rožami. V desnici je imela mati dežnik in veliko culo, ki je prinesla v nji srajce in par novih škornjev za Jožeta /…/ Sram ga je bilo zeleno rožastega kmetiškega krila, visokih škornjev,rdeče jope in rute in dežnika in velike cule; v tej veliki culi so bile njegove nove srajce, ki jih je šivala mati ponoči, in so kapale njene solze nanje.
…
Mati je bila odvezala culo –na mizi je ležala svetla rdeča židana ruta in Francki so se vsesale vanjo nemirne in poželjive oči. »Na, Nežka!« in mati je dala Nežki židano ruto, svetlo rdečo židano ruto, ki je šumela, če jo je človek vzel v roko in ki je bila tako gladka in težka. »Na, Francka, to je pa tvoje!« in Francki je dala mati zelen barhantast predpasnik, ki je bil tak, kakor jih imajo v delavnik vsi ljudje na svetu. Francko je stisnilo v grlu in roke so se ji tresle, ko je nesla skledo na mizo. Tudi piškotov je mati prinesla in ko je hotela Francka zagrizniti, jo je nenadoma zabolelo v prsih in po vsem telesu in se je stresla in je zajokala naglas in je jokala do pozne noči.
Ha, ljubi bralci, ali ste mislili, da jo boste odnesli brez Ivana? Nak! Če je Ivan s svojo materjo oblikoval slovenski narodni kompleks, potem mu je s Francko, ki teče za vozom, uspelo postaviti spomenik neuspešnemu pehanju za boljšim življenjem. Bravo, Ivan! Zato vam ponujamo materine blatne škornje ter Franckino židano ruto, nesporna modna mejnika v slovenski književnosti in smrtno grozo vsakega šolajočega se Slovenca.
7. Margareta (Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta)
Margareta si ni zapomnila, kdo ji je sešil čevlje iz listkov blede rože in kako si se ti čevlji sami od sebe zapeli z zlatimi zaponkami. Neka moč jo je vzdignila in postavila pred ogledalo in v laseh se ji je zableščala demantna kraljeva krona. Od nekod se je vzel Korojev in ji obesil na prsi težko ovalno podobo črnega kodra v okviru in na težki verigi.
Margareta, ki svojo vlogo dobi šele v drugem delu najbolj znanega romana ruskega pisatelja Mihaila Bulgakova, ni navadna ženska. Je ženska, »ki v svojih očeh nosi izjemno samoto« in je razmišljala o tem, da bi prekinila svoje prazno življenje… a že nedolgo zatem jo je na ples povabil sam Satan in jo ustoličil za svojo kraljico Margot. Je ženska, ki jaha metlo in leti. Je ženska, ki je iz ljubezni do Mojstra pripravljena storiti vse. Sicer pa: dame, pozor – če vam ponudijo menjavo starih oblek za pariške modele in pariško obutev, če vam vrata v butik pridrži maček, ki se priklanja, rdečelaska v črni večerni obleki (z brazgotino na vratu) pa vam ponuja Guerlaina in Chanel, je prav lahko mogoče, da gre za Satanovo potegavščino in se boste melo kasneje sredi ulice znašle povsem brez oblek.
8. Koko Šanel, hišna transica Tifanija (Teja Oblak: Kadetke, tovornjakarice in tete)
Vsaka lajdra bi prodala svoj avto in svojo mamo, da bi imela take štikle. Prevlečene z zlato tkanino in z biserom na špici, udobne kot kavč, so se bodičile z desetcentimetrsko peto visoko v Tiflin strop.
»Ziher so iz kolekcije Toma Forda!«
»Ne pa ni Tom Ford! Jaz poznam vse modne hiše od Ljubljane do Pariza! To je kitajska roba!«
»Ne! Naredili so mi jih po meri!« je ponosno kopitljala transica.
»Koliko si dala zanje, priznaj?« Transica se je zmrdnila in zaihtela. »Mamino mesečno plačo!« Tolažile smo jo in v sočutju smrkale z njo.
»Tvoja mama je lahko ponosna nate! Imaš lepše štikle kot ona!«
Kot se marsikdo, ki se rodi v izobilje, nikdar zares ne zave svojega privilegija, marsikatero dekle, ki ga je z ženskostjo obdarila narava, s tem dragocenim darilom ravna malomarno in brez pravega spoštovanja. Tako se včasih zdi, da so edine gospodične, ki zares razumejo vse nianse modnega sveta, gospodične, ki so to postale po svobodni izbiri. Ena izmed njih je brez dvoma Koko Šanel, hišna transica metelkovskega queer brloga Tiffany – dama v »črnih fukiš nogavičkah in kratkem korzetu, izpod katerega se razpira popek«, predvsem pa lastnica najlepših štiklov v Ljubljani, ki v zavist in omedlevico spravljajo dekleta in žene vseh spolov in starosti.
9. Holly Golightly (Truman Capote: Zajtrk pri Tiffanyu)
»Diamanti, že. A diamante je neokusno nositi pred štiridesetim in še potem je tvegano. Dobro so videti samo na res starih dekletih … gube in kost; beli lasje in diamanti: komaj čakam.«
Ne prostitutka, ne dekle na poziv, ameriška geisha, je o svoji najbolj prepoznavni junakinji dejal Turman Capote. Dekle z dežele, ki na newyorškem Upper East Sideu išče premožnega soproga, je nekakšen mozaik Capotejevih newyorških prijateljic. Kot ena najbolje oblečenih fiktivnih oseb nam je v spominu ostala predvsem v podobi Audrey Hepburn. Oblečena v legendarno črno Givenchyjevo obleko (ki je na dražbi dosegla skoraj milijon dolarjev), z dolgim ustnikom za cigarete, s premišljeno izbranimi modnimi dodatki in zadržanim nasmeškom, ki nejasno namiguje na otožnost.
10. Voditeljica (Goran Vojnović: Čefurji raus!)
“V liftu sem se pogledal v špeglu in ugotovil, da imam majico narobe obrnjeno pa da imam dve različni šlapi na nogah. Eno svojo in eno od Radovana. Pa še ves neumit pa smrdljiv pa zlepljen. V glavnem, nikakav. Potem pa pride v lift voditeljica. Pa ne me jebat. Pa lih zdaj, ko sem največji klošar. Pa še najbrž se mi pozna na obrazu od solz včeraj zvečer. Samo potem pa že hočem spustit pogled od srama pa vidim, da je ona še bolj prlimana od mene. V neki razvlečeni čefurski trenerki, brez šminke, skuštrana, v strganih copatah in v neki trikrat preveliki majici. In potem se gledava in se drug drugemu začneva smejat. Tako u izi.”
»A je tebe tut poštar zbudu?«
...
Tako v trenerki je čisto druga. Kul je. Še zmeraj je huda s temi dolgimi črnimi lasmi pa to. Samo tako zaspana pa nenamazana je bolj normalna, mislim, bolj navadna. Lahko bi se še tak papak, kot sem jaz, z njo pogovarjal. Ne bi mi bilo nerodno pred njo. Ne bi rabil gledat v tla. Lahko bi jo gledal v oči in ne v rit. Če bi bila vedno v trenerki, bi še imel kaj šans.
Nesporni šampion urbanih krojev, Marko Đorđić, je protagonist tolikšne otipljivosti, da je zmedel še tisti (bržkone najbolj) cerebralni del javnih uslužbencev, ki je rezerviran za razvozlavanje zagonetk kriminalnih umov. Čefurska kritika izvrševalcev zakona je izvrševalce zakona mentalno tako sezula, da jim ni preostalo drugega kot to, da jo dodobra uresničijo. In če se Đorđić ne moti o »represivni državi«, zakaj bi se motil o ženski modi? Res je, ne bi se. Kajti skrivnost nepremagljive estetike je ena sama – gospodične, ne potrebujete fensi oblekic, šminke in mehčalca za laske. Samo na TV-ju morate biti.
Tokrat je odgovore v Knjigo priznanj zapisalJani Virk, pisatelj, publicist, prevajalec ter urednik, ki je avtor več romanov in zbirk kratke proze, pa tudi pesniških zbirk, esejev in kritik. Leta 1999 je dobil nagrado Prešernovega sklada za zbirko kratke prozePogled na Tycho Brahe,dvakrat pa se je uvrstil med pet nominirancev za nagrado kresnik. Jani Virk je v slovenščino prevedel tudi literarne klasike več nemško pišočih avtorjev (Thomasa Bernharda, Eliasa Canettija, Hansa Artmanna, Gerharda Rotha …).
Druženja ob poletnih večerih pogosto popestri s pesmijo in igranjem na kitaro.
Jutri, 4. aprila, bo svoje zadnje delo (Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim)ob spremljavi trubadurske glasbe ansambla Vagantes predstavil v atriju Mestnega muzeja v Ljubljani.
Ime: Jani Virk.
Zadnja knjiga: Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim(zgodba iz srednjega veka).
Kje ste odraščali?
V Ljubljani, na gorenjskih smučiščih, avstrijskih in slovenskih ledenikih (slednjih praktično ni več).
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost in nemščino. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kje živite in zakaj?
V Ljubljani, ker imam tu družino, službo, večji del srca.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na zadnjo knjigo, zahtevala je največ priprav in odmaknjenosti v času, na dokumentarni film o Buenos Airesu.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Vstanem, malo telovadim, nekaj malega pojem, se potikam po stanovanju.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Verjetno, precej je drobnih bizarnosti, ki pa imajo svoj vzrok; pozimi nosim na kolesu sončna očala, poleti kapo čez ušesa, ker mi utrga glavo, če mi prepiha oči ali ušesa. Verjetno obstajajo tudi bizarnosti brez pametnega vzroka …
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Žensko pisano krilo in modrc, ne na meni …
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
G. G. Marquez: Patriarhova jesen(prevedla Alenka Bole Vrabec, DZS 1980), E. Galeano:Knjiga objemov(prevedla Nuša Gaberšček, Cankarjeva založba, 2010), katerakoli knjiga španskih pesnikov iz generacije 27 ali Grka Elitisa.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Prijateljujem s številnimi, ne zaradi navdiha.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
MarquesoveSto let samote, BernhardoveSečnjealiK svetilnikuVirginije Woolf.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Ne iščem ga, pride.
Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.
Pesniki, Lorca, Jimenez, Neruda, Alfonsina Storni, Rilke, Elitis, Celan, pa naši Kosovel, Kocbek, Strniša, Zajc, Dekleva, prek cele vrste odličnih avtorjev zdaj že srednje generacije od Petra Semoliča do Maje Vidmar, do nekaj ali precej mlajših Lucije Stupica in Miljane Cunta ali svežega fanta z obrobja Gašperja Bivška, pa filmski avtorji Tarkovski, Rohmer, Fassbinder in še marsikdo, nepreštevno število slikarjev od Boscha, P. Brueghla, Goye, prek impresionistov, Schieleja, Chagalla, do Miroja, Dalija, F. Bacona in seveda naših Jame, L. Spacala, Zdenka Huzjana, Klavdija Tutte, Darka Slavca pa Jakšeta in še koga … In tu so še Bach, Messien, Hendrix, Santana, Pata Negra, mojstri kitare in bluesa ali popevke, kot je recimoNora misel, ko jo zapoje Elda Viler.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Čakam na prvi stavek, če je tematika iz preteklosti, prej intenzivno študiram historični in vsakršen okvir.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Usedem se in pišem, dokler stavki lahko držijo zgodbo, ko se začnejo rahljati, neham.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Čakam …
Opišite svoj idealen dan.
Ki se ne konča in nobena stvar ne mine.
Opišite svojo večerno rutino.
Odvisno od dneva, letnega časa, kraja.
Kaj vas zagotovo spravi v smeh?
Žgečkanje najmlajšega sina, nesramna brbljanja kakšnega od dobrih prijateljev, na pol abotne, na pol bizarne reakcije kakšnega Woodyja Allena, nadaljevankaIme mi je Earl.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Če se zgodi kaj, kar se ne bi smelo, ko odhajajo ljudje.
Ste vraževerni?
Malo, ne preveč.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez oblačil …
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Vse ljudi, ki so hoteli še živeti, pa niso ubijali drugih.
Kaj je vaš najljubši prigrizek?
Ga ni.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Seveda, mogoče seveda.
Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Ne vem, če je bilo zabavno, v Guadalajari, Mehiki, zvaljan od letalskih prekucij in spremembe časa, preprosto nisem mogel splavati skozi enega od stavkov, poskusil trikrat, štirikrat, ga potem preskočil.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Pisateljevanje v Sloveniji v nobenem oziru ne omogoča preživetja, od vseh dejavnosti, ki naj bi bile plačane, je tarifa za pisanje škandalozno nizka, bizarna, žaljiva, daleč pod zajamčeno plačo. Preživljam se z delom v medijih, na začetku devetdesetih je bil to časopis, zdaj je javna TV.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj čim več pišejo, naj sprejmejo, da je pisanje borba težke kategorije in da hkrati zahteva širok nabor senzibilnih leg. Naj upoštevajo, da je z besedami tako kot s tipkami na klavirju ali strunami na harfi ali kitari, neprestano se moramo igrati in boriti z njimi, da zazvenijo v pravih legah. In da ni pisateljskih avtoritet in gurujev, so samo presežni svetovi, ki čakajo na njihov glas, ki pa mora biti dovolj močan, da se prebije čez pokrajino praznine.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ker ne vem, kdo ste, ne vem, kaj bi vas lahko presenetilo. Da sem temnopolt? Nisem. Mormon? Nisem. Ženska? Nisem.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Roman, ki se razteza čez tri desetletja, tam od 1980 do danes, zbirka kratkih zgodb, dolg esej o iskanju grala.
