Hideo Furukawa je japonski pisatelj t. i. postmurakamijevske dobe, rojen 11. 7. 1966 v Kōriyami (prefektura Fukušima). V najstniških letih se je posvečal pisanju za gledališče (do 18. leta je napisal skoraj 30 dramskih besedil) ter dramski igri; oboževal je filme in glasbo, sovražil šolo in domače branje ter preziral avtoritete. Osemnajstleten se je preselil v Tokio in na univerzi Waseda študiral literaturo, vendar ni nikoli diplomiral. Sprva je bil zaposlen na založbi in sodeloval pri nastajanju video iger. Od leta 1994 je svobodni književnik. Njegov prvi roman v maniri magičnega realizma z naslovom 13 je izšel leta 1998, za roman Arabia no yoru no shuzoku (»Arabsko nočno leglo«, 2002) je prejel veliko nagrado Japonske za najboljše fantastično delo. Njegov najslavnejši roman ima naslov Seikazoku (»Sveta družina«, 2008), zadnji Umatachi yo, soredemo hikari wa muku de (»Konji, konji, na koncu luč ostane čista«, 2016) pa je nastal kot odmev na avtorjev obisk Fukušime po uničujočem potresu in cunamiju leta 2011. Leta 2015 je prejel ugledno japonsko literarno nagrado Noma. Za njegovo pisanje je značilno kameleonsko prilagajanje sloga glede na pripovedno vsebino, ki se spreminja iz dela v delo. V slovenščino ni bil preveden še noben njegov roman.
Odtisi nog
To je fikcija in hkrati ni fikcija.
Predstavljajmo si piramido iz zemlje in peska. Še bolje: predstavljajmo si piramido na šolskih površinah, v vogalu športnih igrišč. Piramido s prisekanim vrhom. Njena spodnja ploskev je manjša od desetih metrov, visoka pa ni niti tri metre. Na kratko: premajhna je za piramido (četudi prisekano).
Pa je res tako majhna? Ali ni dovolj velika, če pomislimo, da stoji na dvorišču osnovne šole? Gre pravzaprav za nenavadno skulpturo na površinah neznane osnovne šole v provincialnem mestu sodobne Japonske.
In kaj čutijo otroci do piramide?
Jo častijo kot tempelj? Ali v njej zaznavajo sledi mezopotamskih ziguratov, njenih predhodnikov?
Kar se tiče svetosti: vsekakor. Skulptura je navsezadnje nedostopna za množice in k njej ni dovoljeno pristopiti. Toda otroci tega ne cenijo. Piramido obdajajo opozorilni črno in rumeno obarvani trakovi, zato se ji nihče niti ne skuša približati. Tu so seveda še ustna opozorila učiteljev: »Pravil se moramo držati!«
Kar se tega tiče, je skulptura podobna piramidam stare Mezopotamije. Toda kako jo lahko primerjamo s piramidami starega Egipta?
V njej ni vonja po grobovih. V tej piramidi ob neznani osnovni šoli določenega provincialnega mesta na Japonskem ni nobenega duha po kraljevi grobnici. Za zdaj lahko trdimo, da ne obstaja nobena podobnost.
Toda po mesecu, dveh, odkar se je piramida pojavila, se je nekaj zgodilo.
Če povemo z drugimi besedami: vse, kar smo v dozdajšnjem pripovedovanju imeli za sedanjost, je postalo preteklost.
Na piramidi so odkrili znamenja, da je nekdo prestopil trak, da so ga prestopili mnogi. Vse skupaj je bilo nekoliko nenavadno. Prvič: nikjer ni bilo znakov, da bi kdo plezal po piramidi. In čeprav na pobočjih ni bilo nobenih sledov, so se na vrhu pojavili nešteti odtisi nog, in vsi so bili majceni. Sledovi so bili dolgi petindvajset centimetrov, toda pričali so o podplatih otroških čevljev, večinoma športnih copat, in ne čevljev za odrasle.
In ker je bilo odtisov tako veliko, je bilo mogoče iz njih razbrati število posameznikov, ki so hodili po pesku.
Pričali so o stotini, dveh stotinah otrok, ki so se zbrali na položnem vrhu piramide in hodili po njem.
Zelo nenavadno je, da se je to zgodilo v eni sami noči. Šolske nadzorne kamere niso posnele nobenih vsiljivcev. Pravzaprav ni bilo nobene sledi, da bi kdorkoli nedovoljeno stopil na šolsko območje. Toliko dokazuje videoposnetek in to potrjujejo tudi digitalni zapisi ostalih nadzornih naprav.
Toda dejstvo je, da so bili odtisi nog tam. Izjemno jasni odtisi. Kaj lahko ugotovimo? Ne preostane nam drugega, kot da sklenemo: tam so bili. Prepoved prečkanja dvobarvnega traku okoli piramide je bila prekršena. Piramidi se je približalo sto, dvesto otrok.
Takšne reči se ne smejo dogajati, je besnelo vodstvo šole. To se ne sme ponoviti, so histerično rohneli. Tudi mesto je besnelo in skrbelo. Na višjih položajih, v mestnem svetu so predstavniki vseh strank soglasno besneli in skrbeli, zato je delo steklo pospešeno. Uničevanje piramide je prešlo na prednostno listo.
Pokopati jo v prah.
Globoko pod zemljo te šole.
Kar je bilo oblikovano iz zemlje, se v zemljo povrne. Lahko bi rekli, da je to vse, kar je mogoče povedati. Toda zakaj je bila zemlja, iz katere se je rodila piramida, sploh nakopičena kot piramida iz zemlje na šolskem dvorišču? Postrgali so vrhnjo, plitvo plast. Le zakaj? Da bi jo za nekaj uporabili, kajti celotno šolsko območje je bilo onesnaženo z radioaktivnimi snovmi. Z visoko reaktivno zemljo ni bilo mogoče ravnati kot z običajnimi odpadki. Zagotovo ne v mestu. Ker niso imeli kam z njo, je ostala na šolskem dvorišču in se spremenila v to nenavadno piramido.
In če se zanjo ne najde prostor izven šolskega območja, jo je treba zakopati.
Ko je enkrat zakopana, se je nihče več ne more dotakniti.
Tako se je zgodilo: piramido so zakopali. In dobila je vonj po grobovih. Zdaj je postala enaka piramidam iz starega Egipta. Za nameček so postavili spomenik, ki to dokazuje. Nosi namreč sporočilo. Na približno dva metra visok kovinski steber so pritrjene sončne celice. To je spomenik, iz katerega donijo besede izpovedi vere v sončnega boga Amona Raja. Vere starega Egipta.
Sončna energija štiriindvajset ur na dan, tristo petinšestdeset dni na leto omogoča meritve radioaktivnosti na tem območju. To je sporočilo na zaslonu.
To ni fikcija in hkrati je fikcija. Karkoli naj že bo: ker je bilo napisano, obstaja pisatelj. Bil je učenec šole, ki ima v lasti pozabljen zaslon s sporočili o sevanju. Tudi dandanes se pisatelj enkrat ali dvakrat na leto sprehodi po dvorišču nekdanje šole in se zave: hej, po tej zemlji tekajo otroci.
S Ko Unom, častnim gostom letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, enim izmed najbolj znanih in priznanih pesnikov iz Južne Koreje, ki deluje tudi kot prozaist in politični aktivist, sem se srečala na vetrovni avgustovski dan in v pogovoru, ki naj bi trajal dvajset minut, a se je (brez vsakršnega negodovanja, drznila bi si celo reči, da v obojestransko veselje) razvlekel na dobro uro, spoznala, da mi je žal, da je šlo bržkone v tem primeru za enkratno srečanje: Unovi odgovori so se me dotaknili, kakor je on sam zatrdil, da so se ga dotaknila moja vprašanja: S temi vprašanji sem postal superiornejši svojemu včerajšnjemu Jazu, postal sem drug Jaz. Vaša vprašanja so kot pokrajina … Ko hodiš po ulici, ti oči begajo mimo ljudi, mimo pokrajine, toda ko vidiš, zares, zares vidiš prelepo pokrajino, se ti pogled ustavi, zbereš se, se osredotočiš; seveda pa je pesnikovim očem namenjeno, da najdejo luč tudi v najbolj običajnih, najbolj vsakdanjih rečeh.
Ko Un (foto: Matej Pušnik)
Ko Un je preživel korejsko vojno, ki je morila v petdesetih letih prejšnjega stoletja; toda izgubil je vso družino, kar ga je globoko zaznamovalo. Deset let je živel kot budistični menih, nato pa, še vedno nepomirjen z duhovi preteklosti, izstopil iz reda, taval, deloval kot politični aktivist, bil večkrat politično zaprt … in se nekje vmes, po srečanju z zbirko pesmi Han Ha-Una, tudi sam potopil v poezijo.
Uvodoma, preden je začel odgovarjati na moja vprašanja, se je opravičil, ker slovenske poezije ne pozna bolje, a je hitro dodal, da se je že srečal s pesništvom Franceta Prešerna in Aleša Debeljaka. V najtesnejši navezavi pa je bil s Kajetanom Kovičem, ki je pred dvajsetimi leti preko nemškega prevoda v slovenščino prevedel prve v našem prostoru objavljene Unove pesmi.
Ker Ko Un ne zna angleško, jaz pa kajpak ne korejsko, je v komunikaciji med nama prijazno posredovala njegova žena, Lee Sang-Wha, profesorica angleščine.
Kakšno bi bilo najboljše prvo vprašanje v intervjuju s pesnikom? Kako bi vi sami želeli začeti najin pogovor?
Mislim, da lahko pesnik sprejme kakršnokoli vprašanje, kajti njegovi odgovori bodo nujno brez konca. Ker tudi material, iz katerega pesnik gradi pesmi, nima konca. In četudi pesniku nihče ne postavi nobenega vprašanja, ga vprašanja najdejo sama od sebe; zvečer, recimo, pogleda v nebo in že se mu na njem odkrijejo vprašanja – nanje lahko odgovarja. Kadar se sam srečam z ljudmi, ki mi zastavljajo vprašanja, jih dojemam kot morske valove. Zavedam se, da odgovori na vprašanja ne nosijo vselej rešitev, kajti prav lahko gre le za vprašanja, ki zavzemajo drugačne oblike. To naj bo moj odgovor na vaše prvo vprašanje.
Vaša poezija – vsaj v neki meri – sledi huayan filozofiji. Kako v tem smislu dojemate zgodovino; tako osebno kot politično?
Naj vam odgovorim, kakor bi odgovoril otroku: obstajam zaradi tebe in ti obstajaš zaradi mene. Prvi zlog v besedi »huayan«, torej »hua«, pomeni »cvetje«, in v tem smislu bi rad primerjal vesolje s cvetjem; jaz in ti skupaj postaneva to cvetje, zgodovina pa izgine. Ljudje smo edini, ki ustvarjamo zgodovino, toda človeška zgodovina je obenem zelo okrutna in zelo ozkogleda; vanjo niso vključene zvezde ali metulji … Mislim, da bi morali koncept zgodovine spremeniti. Vanjo bi morali vključiti naravo, vključiti bi morali vso vesolje. Zgodovina, ki govori le o človeku, le o človekovih dejanjih, ni resnična zgodovina in sam zgodovine, ki je v tem smislu tako izključujoča, ne sprejemam: želim si, da bi vključevala vse, čisto vse na svetu. V tem smislu bi lahko rekel, da se nahajam v območju koncepta huayan, kjer je vse združeno, kjer stvari niso »same zase«. Plavam v oceanu huayana in ne vem, na katero obalo me bo naplavilo. Želim si, da bi lahko vse življenje tako plaval, ne želim si doseči nobenega določenega obrežja. V morju huayan si enako močno želim doseči pesem in rožo.
V enem izmed intervjujev ste rekli, da lahko besedo »odnos« uporabljamo sinonimno z besedo »življenje«, ker obstajamo šele v odnosu z drugim. Glede na to, kako individualistična družba smo – kako bi opisali naše trenutne odnose?
Mislim, da vaše vprašanje opozarja na nekaj izjemno pomembnega: kadar namreč razumemo odnos kot nekaj bistvenega, kot nekaj ključnega, takrat lahko akterje tega odnosa ignoriramo. V filozofiji je obstoj načeloma začetek, izhodišče, toda menim, da v resnici odnos predhaja obstoju. Odnos obstaja pred obstojem. Vzemimo primer; po legendi o Adamu in Evi, je človek začel obstajati v paru – posameznik ne more tvoriti odnosa; če obstaja le Adam, imamo le Adama, če le Eva, imamo le Evo – in nobenega razvoja. Šele ko obstajata družno, oba skupaj, se ustvari odnos med njima in ta odnos botruje nastanku nečesa presežnega. V slavni kitajski Knjigi premen (v izvirniku: Yi jing), imamo jin in jang, ki lahko obstajata le v razmerju eden do drugega, skupaj ustvarjata vesolje, sta v nekem smislu počelo. Najprej imamo torej odnos, šele nato posameznika. Podobno je z odnosom med glagolom in samostalnikom; glagol postane samostalnik. »Jaz« postanem »Jaz« v procesu prihajanja iz maternice svoje matere. »Jaz« je ustvarjen z gibanjem iz maternice proti temu svetu. Glagol tako v nekem smislu predhaja samostalniku. Dejanje predhaja obstoju. Res je, živimo v času vznikanja individualizma – v preteklosti so vsi posamezniki pripadali naravi … ali bogu. Sam zase si želim tovrstne pripadnosti. Sodobni »Jaz« postaja v nekem smislu neodvisen, neodvisnost pa se na dolgi rok lahko razvije v izolacijo. V tem primeru postane »Jaz« ujetnik »Jaza«. Osebno mislim, da je nujno brisati meje med obstojem in odnosom. Kakor ni dobro, da je »Jaz« ujet sam vase, tako tudi ni dobro, da je posameznik definiran (zgolj) z odnosom. Ne odnos ne »Jaz« se ne bi smela postavljati za edino vrednoto – skupaj bi morala tvoriti nekaj novega, nekaj presežnega. Mislim, da se del mojega odgovora na to vprašanje skriva v pesmi Žalost, prvoosebno v ednini (pesem je objavljena tudi v zbirki Pišem v zrak, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina).
Živeli ste v obdobju korejske zgodovine, v katerem se je vzpostavil koncept »Niča«. Ali lahko za naše bralce predstavite pomen tega koncepta?
»Zero« oziroma »Nič« je nekaj, kar ne more biti razkrito, nekaj, kar večini ljudi ni vidno – in niti ni treba, da bi bilo kako drugače. »Nič« se ti razkrije, ko izkusiš strašno vojno ali drugo veliko tragedijo. V kontekstu evropskih mislecev je »Nič« morda prepoznal Jean-Paul Sartre. Seveda se je med večtisočletno korejsko zgodovino oblikovalo več obdobij, za katera je bil značilen »Nič«, a imate prav: sam sem živel v enem od takih obdobij. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, med 1950 in 1953, sem kot deček doživel in preživel Korejsko vojno ter bil v njej globoko ranjen in prizadet. Med stotinami smrti sta se znašla le eden ali dva preživela: jaz sam sem bil eden izmed teh. Preživel sem, a večina drugih je izginila – odnos med njimi in menoj se je pretrgal. Njihov zadnjič je postal moj zadnjič. To je »Nič«. Nič ti ne ostane. Zgodovina je bila izbrisana, obhajali so me dvomi ali sem sploh sin svojega očeta, sem res vnuk svoje babice. Tolikšno praznino sem občutil. Koncept »Niča« je v tem smislu koncept zgodovine, ki mi jo je podelilo obdobje, v katerem sem živel.
Kakšen je vaš današnji odnos do tega koncepta; ga je mogoče aplicirati na obstoječa politična in kulturna razmerja ali bi bil ustreznejši kak drug?
»Nič« je dolgotrajen in osebno me še vedno preganja. Kljub temu da imam danes vedno na voljo mizo, za katero lahko sedim in pišem, čutim, da to ne more biti resnična miza, da zame ni resnična. Pri hrani imam pogosto občutek tovrstne neresničnosti, kajti v času vojne, hrane preprosto ni bilo. V tem smislu lahko »Nič« traja izjemno dolgo. Razvite države so dandanes morda res razvite, toda med razvojem civilizacije se lahko kaj povrnejo v »Nič«. Toda naj povem še nekaj besed o konceptih – ljudje smo ustvarili toliko konceptov (preveč)! Vsi ti koncepti plavajo v zraku, nas obdajajo, a obenem nikoli ne morejo prodreti v kri, v meso. V tem smislu bi rad živel življenje brez konceptov, rad bi živel, kot so živeli ljudje v davnih časih … To je povezano z mojimi sanjami o tem, da ne bi nikoli ničesar napisal.
Kako vidite odnos med filozofijo, poezijo in politiko? Kaj je – v tem smislu – esenca poezije?
Naj vam na to vprašaje odgovorim posredno, s prispodobo sanj in resničnosti. Kakor po eni strani ne moremo uiti resničnosti, tako tudi ne moremo preživeti niti enega samega dne brez sanj. Včasih smo sanjači in spet drugič zgolj preprosto živimo v resničnosti, ki nas obdaja. Toda najneumnejše je skušati živeti zgolj na ta ali oni način; zgolj v sanjah ali zgolj v resničnosti. Upam, da lahko razumete to metaforo.
Kakšna je danes vloga poetskega diskurza?
Poezija se ne bi smela zapirati v slonokoščeni stolp. Mislim, da je usodna šibkost sodobne poezije njena monološkost. Dialog in monolog bi morala vzajemno delovati, komunicirati med seboj in družno ustvarjati nekaj novega. Poetski govor se je tokom zgodovine močno spreminjal, vznikali so različni diskurzi … Kakor kače, preden postane hladno, so tudi oni pogosto slekli svoje kože. Tako zdaj vsepovsod naokoli ležijo številne mrtve kačje kože. Govora o poeziji ne maram preveč in nimam dovolj časa, da bi ga sam ustvarjal, kajti svoj čas bi rad porabil, da napišem toliko pesmi, kot jih le lahko. Kakor krava muka, lev rjovi, vulkan izbruhne, jezero ustvarja drobne valove na gladini, metulj pa elegantno leti, tako bi se jaz rad posvetil pisanju poezije, namesto tvorjenju diskurzov. Svet je bil tako ali tako vse preveč zaposlen z ustvarjanjem novih in novih …
Večinoma se vas nagovarja kot pesnika, toda obenem ste tudi prozaist … Kakšen odnos gojite do proze?
Med prozo in poezijo ne želim razlikovati v smislu literarnih vrst; razliko med njima bi rad naslovil drugače. Občutek imam, da je forma duše v poeziji drugačna kot v romanu. Poezija je ena reč, proza pa čisto druga. Poezija obstaja kot mešanica filozofije, astronomije in drugih znanosti. A to ne pomeni, da bi rad rekel, da je proza kakorkoli inferiorna … Če je poezija gora, potem je proza ocean. Ko pišem prozo, jo pišem kot prozni avtor, poezije pa ne pišem kot nekakšno nadaljevanje proze, v odnosu do nje – pišem jo povsem samostojno. V svoji študijski sobi imam več pisateljskih miz; ena je za pisanje proze, druga za pisanje poezije, tretja pa zgolj za Manimbo (Deset tisoč duš). Ne bi se mogel zbrati in za isto mizo pisati dveh različnih reči.
Kaj je najpomembnejše vedenje ali spoznanje, do katerega lahko pride avtor?
Raje kot o spoznanju bi govoril o intoksikaciji … Recimo, da je to tako, kot da bi bili pijani, ne da bi pili. Skozi poezijo se opijemo, ne postanemo treznejši. Če mi T. S. Eliot ni posebej blizu, je to bržkone ravno zato, ker v njegovi poeziji ni dovolj tovrstne intoksikacije; v poeziji bi moralo biti vsaj nekaj te opitosti. Rekel bi, da je to podobno kot pri šamanizmu, kjer šamani skozi svojo prakso vzpostavljajo odnos z bogom. Poezijo razumem kot komunikacijo med svojim srcem in vesoljstvom. Poezija je prostor, v katerem se lahko združite z univerzumom … poezija je kot ples, med katerim ti na ramenih zrasejo krila.
Moj ideal v poeziji je ustvariti pesem, ki se je ne bi dalo razložiti: čvrsto, zaprto, nepropustno, samo sebi zadostno, kot okrogel kamen, ki ga je morje zgladilo in pustilo na peščenem bregu. Ne pravim, da mi je takšno pesem do sedaj uspelo napisati, niti nisem prepričan, da mi jo kdaj bo.
Menim, da mora pesem vsebovati neko svojo zakonitost. Zato včasih pišem v rimah. Vsaka beseda v pesmi bi se morala pojaviti nekako sama od sebe – kot da tako predvideva sam jezik, v katerem je napisana, in kot da se ne bi dalo povedati drugače.
Kaj sporočiti preko pesmi? Kolikor se le da, se v poeziji izogibam podajanju »modrosti«: sentenc, definicij, preveč eksplicitno izraženih sporočil. Sam sebi pogosto ponavljam slavni uvod iz Dao de jinga: »Dao, o katerem je možno govoriti, ni večni Dao.«
Najbolj se bojim izpovedovanja neštetokrat ponovljenih stvari.
Vnaprej se odpovedujem splošno sprejetim resnicam. Zato menim, da je za poezijo rahel drhtljaj nečesa, kar je le nakazano in bo ostalo nerazjasnjeno, pomembnejši od gromoglasnega vpitja stališč, ki jih ima lahko vsakdo.
Niansa, ki je morda zabrisana, a napoveduje vsaj možnost nekega novega pristopa h končnemu cilju, je zame dragocenejša od stališča, ki je vešče izraženo, vendar preveč lahko dosegljivo.
Presenečenje, odmik proti nepričakovanemu, je najboljša obramba pred banalnim.
Če naj bi poezija izpovedovala jasne, čvrsto definirane in neovrgljive stvari – tedaj verzi niso potrebni, zadostovala bi proza, filozofska ali moralistična.
Poeziji škodi preveč racionalnosti. Da bi pesem postala in ostala poezija, je potreben določen odmerek nepremišljenosti, dosežene preko igre, prepuščanja naključjem, poskočne asociativnosti, preko nekakšnega besednega transa, humorja. Le na ta način se prispe v predele, v katere se z racionalnim pristopom ne da priti.
Navadni govor je ustvarjen za izpovedovanje sporočil, ki so razumljiva vsakomur. Pesniški jezik je poskus, da se z uporabo teh sporočil načne vsaj del področja neizpovedljivega.
Podatki, pridobljeni preko čutnih dražljajev, so zame izredno pomembni: to je neke vrste prepustnica za vstop skozi duri skrivnostnega smisla, ki vodijo proti vrhovom transcendence. Zato je sposobnost čutil, da se odzivajo na izredno tenkočutne dražljaje, znak, ki napoveduje pripravljenost za odkrivanje posebnega pesniškega smisla v stvareh.
Okrepljeno religiozno občutenje ne vodi k odkritjem pesniške vrste: področje religioznega je izpolnjeno z drugačnim smislom, v katerem ni prostora za individualne pesniške vsebine.
Trenutki posebne občutljivosti čutil pogosto spominjajo na posebno dovzetnost za emanacije narave, značilno za otroštvo; pesniško iskanje te čutne izostrenosti je vselej iskanje otroka v sebi.
Poezija je odkrivanje skritih vezi med stvarmi, ki na ta način kažejo svoje bistvo, pa tudi bistvo sveta.
Pesnik definira bistvo stvari, a da bi ga izrazil, ga mora na novo, na drug način zašifrirati.
Poezija je čaranje: pesnik je kot vrač, ki meče uroke in žene svet, da mu služi, torej da razkrije svojo mikavnost.
Vlada Urošević je častni gost na Dnevih poezije in vina. Danes ob 20.00 bo nastopil v Jazz Clubu Gajo v Ljubljani, od srede dalje pa bo na Ptuju. Program tu: http://www.stihoteka.com/sl/2016/events/
Besedilo je odlomek iz spremne besede (Biographia Litteraria) k zbirki Nevarne svečanosti. (Prevod Namita Subiotto)
Charles Simic, eden najbolj branih in najbolj prevajanih ameriških pesnikov, ki ga imamo prebivalci bivših jugoslovanskih republik zaradi srbskih korenin še raje od drugih čezoceanskih pesnikov, se vrača med slovenske bralce.
Za vas sem, da boste lažje zdržali do težko pričakovanih Dnevov poezije in vina, v senci mestne kavarne ponovno prebrala antologijo Razgaljanje tišine, ki jo je pred leti za Beletrino uredil in prevedel Tomaž Šalamun, in ki bo ob tej priložnosti ponatisnjena v praktični žepni izdaji.
Simiceva poezija se kiti s (pre)redko odliko, da zmore že v nekaj vrsticah zaobjeti vse dole in bregove človeške narave, da je redko smešna, ne da bi bila tudi vsaj malce težka, in da je redko težka, ne da bi bila tudi vsaj malce smešna. Hkrati pa jo odlikuje tudi izjemna zgodovinska zavest, zavest več tisočletij stare (literarne) tradicije; v njej vzporedno odkrivamo rimsko cesarstvo in urbani New York, razdejano povojno Evropo in hetitski imperij. Poezija, ki jo piše že od sredine šestdesetih let, izhaja iz tega, kar so pisali Sapfo, Homer in Ovidij, Rimbaud in Lautréamont, Stevens in Williams.
K pesnjenju ga je, ko je bil v poznih dvajsetih, spodbudila potreba, da se norčuje iz avtoritete, da ruši tabuje, da slavi golo telo, da trdi, kako je nekdo videl angela, in v isti sapi, da boga ni. Piše o stvareh, ki so spregledane, prezirane, prepovedane, in to počne s preciznostjo in živahnostjo, celo igrivostjo, ki zna tudi iz mučnih podob potegniti nekaj lepega (in zna, vsekakor, tudi v lepem najti marsikaj mučnega).
Času in priložnosti primerno sem se trudila pripraviti degustacijski meni poletnih pesmi, ki pa jih je v njegovem (vsaj tistem v slovenščino prevedenem) opusu občutno manj od na primer zimskih ali jesenskih. Z letnimi časi in vremenskimi razmerami v mislih se je Simiceva poezija pred menoj zarisala kot mirna in tiha, zasnežena pokrajina ob mraku; raje ima, da nanjo pada sneg kot sonce, raje, da ji svetijo zvezde in luna kot dnevna svetloba. In če ponovno premislimo značaj njegove poezije, nam postane jasno, da zna sneg prav zares biti eno Simicevih najpripravnejših pesniških orodij – snežinke, sploh če jih je mnogo, zakrijejo in udušijo marsikaj, hkrati pa vso okolco razžarijo z belino; pokopališču spominov nadajo lahkotnejše gibe.
Ker pa sta letni čas mistikov in večni november, ob katerih bi se pesmi iz Razgaljanja tišine počutile najbolj domače, še daleč (no, ja), si torej zaenkrat privoščimo nekaj poletnih (poletje=vino).
In ne pozabite: res nimate razloga, da bi vas za karkoli skrbelo, dokler pesnika, noč in dan, skrbi namesto vas!
Poletni degustacijski meni:
Kar sem slišal
V lenobnem poletnem času, ko se drevesa šibijo od listov in mečejo senco daleč okrog, je v njej čudovito poležavati sam ali v družbi z drago prijateljico.
Sanjati in mirno kramljati, se niti ne ozreti na drugega, dokler ne postane dremotna, kot po preveč vina, in se primakneš za poljub na lice, ampak zares ustnic ne razpreš,
čebelo poslušaš, kako leno kroži, in ko že skoraj zaspiš, daleč nekje zakikirika petelin, listje miruje ali pa nežno, nežno šumlja o tem ali o čem drugem.
Stari svet
Za Dana in Jeanne
Verjamem v dušo; do zdaj to ni povzročilo velike spremembe. Spomnim se popoldneva na Siciliji. Ruševin nekega templja. Stebri so padli na travo kot goli ljubimci.
Olive in kozji sir so imeli odličen okus in prav tako vino, ki sem z njim nazdravljal prihajajoči noči, poganjajočim se lastovkam, vetru in luni Saracenov.
Zmračilo se je. Nekaj je bilo že zdavnaj pred besedami: večerni obrok pastirjev … bežna belina med drevjem … večnost, ki prisluškuje času.
Boginja, ki se gre kopat v morje. Ne sme se ji slediti. Te skale, te ciprese so morda njeni stari ljubimci. O, biti eden izmed njih, mi prišepne vino.
Draga Helen
Na svetu obstaja stvar, ki se ji reče morska kumara. Ničesar ne vem o njej. Zveni mrzlo in slano. Solata iz takih špičk bi bila danes v redu. Seveda bi se moral potapljati zanjo, globoko v varljive globine, medtem ko bi ti sekljala česen in srkala belo vino, ki vanj pada noč. Kmalu bi se vrnil s tem ljubkim zelenim rastlinjem iz morja, opustošenega od morskih psov.
V sredo, 24. avgusta, se na Ptuju začnejo dvajseti, jubilejni Dnevi poezije in vina. Ne bomo hlinili nepristranskosti: to je naš najljubši literarni festival, naš vsakoletni maturantski izlet. Ker verjamemo, da vas to ne prepriča povsem, vam priporočamo tudi, da si ogledate letošnji program: že dolgo ni bil tako dober. Obiskali nas bodo trije izjemni častni gostje:
Ko Un (1933), korejski kandidat za Nobelovo nagrado, nekdanji menih in poznejši borec za pravice delavcev, večkratni politični zapornik ter zagovornik združitve obeh Korej;
Charles Simic (1938), eden najbolj prevajanih ameriških pesnikov in nekdanji urednik pri The Paris Review in dobitnik številnih nagrad, med drugim Pulitzerja;
Vlada Urošević (1934), makedonski pesnik, pisatelj, prevajalec (Baudelaire, Rimbaud, Apollinaire, Breton, Michaux, Bosquet) in profesor primerjalne književnosti, ki se najbolj »boji izpovedovanja neštetokrat ponovljenih stvari«.
Slovensko poezijo bosta zastopala častni gost Veno Taufer in Tibor Hrs Pandur, pridružili pa se jima bodo pesniki iz šestnajstih držav, od Faraja Bayrakdarja, ki je kot komunist štirinajst let preživel v sirskem zaporu, do Sigbjørna Skådna, ki je svoj prvenec napisal v samijskem jeziku.
Po večernih branjih bo vsak večer sledil koncert, po koncertu pa intimne pripovedi življenjskih zgodb.
Če vam ne bo uspelo priti na Ptuj, se branj udeležite v enem od od enajstih krajev po Sloveniji. Častni gostje se bodo na Večer pred Dnevi ustavili tudi v Ljubljani – 23. avgusta ob 20.00 v Jazz klubu Gajo, kjer jih bo ljubljanskemu občinstvu predstavila odgovorna urednica AirBeletrine, Manca G. Renko.
»Zakaj potujete v take dežele, so vam všeč?« je Agato Tomažič vprašal uslužbenec izraelskega varnostnega organa, ker je imela potni list poln žigov iz Izraelu sovražnih držav. In res, nabor destinacij, ki so pristale v njeni zbirki potopisnih reportaž Zakaj potujete v take dežele?, bi podobno vprašanje najbrž izvabil iz ust večine povprečnih prebivalcev katerekoli zahodne države, ne samo paranoidnih izraelskih aparatčikov. Z besedili bivše novinarke in urednice namreč bralec obišče številne eksotične države, kamor je odpotovala službeno ali zasebno; na primer v Sirijo, Libijo, Iran, Etiopijo, Malavi, Armenijo – no, pa tudi bolj domačne postojanke, denimo Trst, hrvaški Krk ali celo Kočevje. Pri tem je Agati Tomažič uspelo dodobra razbiti aksiom, češ da gre branje o Drugih kulturah, ki jih nismo izkusili na lastni koži in ki jih poznamo zgolj iz medijskih podob nasilnih spopadov in pomanjkanja, vedno slajše v tek. Reportaža o Gotenici ali tržaškem taborišču Rižarna je interesantna v isti meri kot besedilo o Turčiji ali Izraelu, hkrati pa te še pocuka za rokav in spomni na to, kako pomembno je hoditi razprtih vek tudi po še tako bližnji okolici, saj nikoli ne veš, za katerim vogalom te čaka pomenljiva zgodba ali nenadejani dražljaj.
Vsem reportažam, ki jih je avtorica vključila v zbirko, je skupno gibko sukanje jezika,ki so mu bralci lahko sledili že v Delovi Sobotni prilogi in Pogledih, kjer je bila večina prispevkov že objavljenih. Agata Tomažič je tem dodala še nekaj svežih reportaž, ki jih je tudi slogovno mogoče oddeliti od prejšnjih. Ena izmed novih je denimo umeščena ob malavijsko-tanzanijsko mejo in popiše, kako sta bili popotnici zaradi pretiranega skopuštva čez čas simbolno kaznovani s krajo. V vseh reportažah, ki niso bile predstavljene v kontekstu tiskanega medija, je ost pisateljičinega peresa po navadi usmerjena v nek droben zgodbeni okrušek, ki je skorajda osvobojen prostorskih koordinat kraja izjavljanja. Širša slika okoliščin je v tem primeru bolj v ozadju, novinarska tendenca po informiranju razrahljana, najvidnejši poudarek pa je na samem podajanju generalizirane zgodbe, ki nosi s seboj določeno globlje sporočilo in včasih tudi neposredno izrečen življenjski nauk.
Več pozornosti samemu cilju potovanja avtorica namenja v že objavljenih tekstih, pretkanih s faktografijo in statistiko. Tak primer je denimo reportaža o Romuniji, kjer iz avtorice kipijo podatki o bivšem političnem sistemu, diktatorju Ceauşescuju in njegovih surrealnih razvadah ter porevolucijskem obdobju in sodobnih okoliščinah, v katerih živijo današnji romunski državljani. Prehajanje med reportažami, ki so prepredene s preverljivimi podatki, in tistimi, ki se nagibajo k neobremenjeni subjektivni percepciji, se za bralca izkaže kot odlična ritmična rešitev. Če se pristop k snovanju besedil skozi celotno zbirko ne bi spremenil, bi se bralsko oko hitreje utrudilo bodisi od z dejstvi nasičenega besedila bodisi od nekoliko muhaste, na trenutke apatične, brezvoljne, a pogumne popotnice, ki se zdi, da nekako nima aspiracije, da bi se čim bolj izlevila iz mehurčka turistke, s katerim vzdržuje distanco do okolja, v katerem se nahaja, in posameznikov, ki jih sreča.
Kot je značilno že za njen kratkoprozni prvenec Česar ne moreš povedati frizerki, je tudi po zbirki reportaž Agate Tomažič na gosto posuta ironija, ki pa je na določenih mestih uporabljena malce netaktno. »Resnici na ljubo dobršen del Etiopije tvori takšno površje, da se nihče pri zdravi, po zahodnjaško oholi pameti tam ne bi naselil, pa potem med popotovanjem po deželi kar naprej od nekod prigomazi kakšna množica domorodcev s palicami, kozami in otroki, ki ob pogledu na belopoltega turista nekako nagonsko zakličejo: “Money, money, money!” Resnično me zanima, ali jim tako svetujejo starši, ali se tega naučijo v šoli ali jim je mogoče prirojeno,« se ji zapiše.
Ob popisovanju gibanja po Siriji je zaznati večjo mero senzibilnosti. Uvodno reportažo Krhko ravnovesje skladovnic mila začne s stavki: »Zelo nehvaležno je pisati o deželi, ki je ni več – ali je na dobri poti, da bo izginila. Nekako tako kot o pokojniku; v nekrolog se ne spodobi vplesti vseh komičnih pripetljajev, ob katerih sta se hahljala, ko je bil še živ, in še manj drobnih neumnosti in spodrsljajev, ki jih je zagrešil in bi ga še mrtvega naredili malo bolj živega in simpatičnega.«, ki zvenijo skorajda kot opravičilo za nadaljnje sproščeno pripovedovanje o obisku Damaska in Alepa, še pred tem, ko je arabska pomlad izstrelila državo v kruti vrtinec vojne. Prebiranje o brezskrbnem ogledovanju malce dolgočasne bogataške četrti v Alepu se ob sproščanju asociacij, ki to isto mesto danes vežejo z nasiljem, spopadi in bedo, iztisne v razmišljanje o tem, kako začasen in minljiv je mir, ki se iz naše udobne pozicije in vpetosti življenja v vsakdanje rituale zdi večen. Kako v krhko dno so usidrane naše trenutne predstave kaže tudi zapis, da si Turčija prizadeva postati vzor demokratizacije za arabski svet, medtem ko po nedavnem poskusu državnega udara odkrito podaja vzorec, kako čim hitreje uzakoniš diktaturo. V to misel nagle prehodnosti »resnice« in realnosti se vtke tudi uvodna prilika o čepici za sokola, ki jo pripovedovalka ugleda v neki izložbi v Damasku in je, ko jo želi ob ponovni vrnitvi v mesto kupiti, več ne najde. Sporočilnost, ki se ob koncu izkristalizira, bi lahko iztisnili v eno samo sintagmo: carpe diem, ker bo že čez hip morda prepozno.
Avtorica se je za objavo izbora reportaž odločila zaradi dveh razlogov. Prvič zaradi družbeno-političnih sprememb v nekaterih državah, ki so se znašle na njeni poti, in drugič zaradi nezavidljivih razmer na področju tiskanih medijev v Sloveniji. V nekem intervjuju je poudarila, da je zbirka njeno slovo od časopisnega novinarstva, kakršnega je nekoč poznala in soustvarjala; danes pa njegova podoba spominja na opustošeno Sirijo. Reportaže, v katerih se Agata Tomažič dokaže kot odlična pripovedovalka in nabiralka zgodb, pričajo o tem, da gre njeno prezenco v žurnalistični krajini z razlogom pogrešati. Kdo ve, morda pa se bo slednje v prihodnosti obrestovalo z vzponom kvalitetnega literarnega glasu, ki ga je že lani napovedala z zbirko kratke proze Česar ne moreš povedati frizerki.
Ne premorem modrosti, ki pravi, da je treba odnehati na vrhuncu. Nadaljevanja, spin-offe, prirejanja literature in drugih umetniških form v filme, gledališke uprizoritve, serije (ali obratno) imam rada, saj tako razširjena dramaturgija spremljanja neke zgodbe z minevanjem realnega časa preseže fiktivno. Slabe adaptacije mi še nikoli niso pokvarile dobre prve bralske izkušnje. Pravzaprav je (poleg Harryja) še ena mojih najljubših knjig iz otroštva literarna serija: Anne of Green Gables Lucy Maud Montgomery, kanadske pisateljice s preloma stoletja, vsebuje devet knjig o življenju naslovne junakinje, od njenih enajstih (v to predpubertetno obdobje je postavljenih veliko otroških junakov, tudi Harry) do nekje šestdesetih let. V zadnjih štirih knjigah se fokus z Anne logično premakne na njene otroke, ki so ji bolj ali manj podobni. Zakaj torej ne bi imeli nadaljevanja Potter sage o odraslem Harryju in njegovih potomcih (za uprizoritev na West Endu)? Prosim, z veseljem!
Pripadam Potter generaciji, ki je, čeprav smo po letnicah rojstva mlajši (Harry je rojen julija 1980, leto 1997, ko je Kamen modrosti v našem svetu izšel pri Bloomsburyju, pa je v fiktivnem Potter vesolju že leto bitke za Bradavičarko in Mrlakensteinovega dokončnega poraza), z njim in njegovim uspehom zares odraščala: ob bienalnem izhajanju novih knjig smo bili stari dovolj, da smo lahko ponoči stali v vrsti v Konzorciju in naraščajoče zahteven jezik J. K. Rowling brali v izvirniku. Oziroma se z njim učili. Svoja prva izvirna Potterja (The Prisoner of Azkaban – Jetnik iz Azkabana in The Goblet of Fire – Ognjeni kelih) sem še z zamudo prebrala leta 2000, naslednjega (The Order of The Phoenix – Feniksov red) že tri dni po izidu, 24. junija 2003 ob desetih zjutraj, Polkrvnega princa (The Half-Blood Prince) pa na družinskem roadtripu po Grčiji leta 2005 (kupljen je bil dan po izidu v Atenah). Zadnjega, The Deathly Hallows – Svetinje smrti,sem prebrala med 21., ko je izšel, in 22. julijem 2007. Skoraj deset let je že. It’s been too long: izid novega dela sage na Harryjev šestintrideseti rojstni dan me je zato zelo osrečil in kljub razočaranjem sem kot pravi Harry potrošnik vesela, da sem se lahko v poletju 2016 cel dan in četrt vdajala blaženi Potter nostalgiji. Mission accomplished?
Harry Potter in Prekleti otrok, ki ga je po predlogi J. K. Rowling spisal angleški scenarist in dramatik Jack Thorne, se začne na peronu 9 3/4 leta 2017, ko se Albus Robaus Potter, Rose Granger Weasley in Scorpius Malfoy pripravljajo na svojo prvo vožnjo na Bradavičarko. Prizor na koncu Svetinj smrti začrta že Rowling: tudi Thornov dialog (kolikor je mogoče) zvesto sledi dialogu, ki ga je napisala že sama. Podobno se Thorne (kdo se ne bi?) skuša znajti tudi kasneje v dramskem tekstu: velik del fiktivnega časa predstavljajo flešbeki, tako da je za izposojo izvirne Rowling veliko priložnosti. Na žalost se Thorne njenega teksta spet ne drži povsem dobesedno, temveč vanj vpleta neposrečene avtorske domislice: tako na primer Ludo Bagman v flešbeku s Trišolskega turnirja tekmovalce kliče z neznanimi vzdevki: Krazy Krum? Harry Plucky Potter? Nikoli slišano. Thorne se s slogovno avtorskostjo znotraj vzpostavljenih logičnih pravil Potter vesolja giblje po zelo tankem ledu. Po septembru 2017 dogajanje naglo preskoči v Albusovo tretje leto na Bradavičarki, pri čemer je vmesni čas zasilno zapolnjen z okruški prizorčkov, ki ilustrirajo Albusov naraščajoče slab odnos z očetom in njegovo zanič počutje v slavni družini, v katero se je rodil. Didaskalija na začetku prizora štiri nas opozori, da vstopamo v območje časovnih sprememb, v katerem bomo skakali med svetovi: da gre samo za fragmente, ne pa cele prizore. Zdi se (o formi kasneje), da se Thorne na tem mestu zanaša na uprizoritev in West End efekte, ki bodo pokrpali luknje. Sama bi, če bi bila v uprizoritveni ekipi (kakšna drzna misel), raje priporočila konkretno črtanje.
Ko se končno usidramo v leto 2020, v katerem se dogaja glavnina dramskega teksta, postane Prekleti otrok obetaven v podobno brezsramni copy-paste maniri, kot je bilo lanskoletno četrto nadaljevanje Spielbergove megauspešne franšize Jurski park 4: Jurski svet. Tak tip sequela nima niti navidezne ambicije po razvijanju nečesa lastnega (likov, zgodbe, sporočila), temveč usmerjeno cilja na nostalgične občutke bralcev/gledalcev. Namesto da bi neznana zasedba s kakšnim primerkom iz originala že četrtič bežala pred vedno bolj mutiranimi dinozavri, Jurski park 4 postreže s praktično enako zgodbo kot legendarna enka ter prizori, ki so skoraj identični (beg pred tiranozavrom; človek, ki ga obkolijo raptorji; tuleči T-rex, na katerega pade banner z napisom Jurski park). Točno in iskreno: za to smo prišli in vsem nostalgičnim občutkom je zadoščeno.
Podobno nam nastavke izvirne zgodbe z drobnimi variacijami ob začetku fiktivnega leta 2020 ponudi tudi Prekleti otrok:
– ponavlja se setting: po dveh desetletjih miru se zdi, da je čarovniški svet ponovno na robu katastrofe (od kod točno prihaja zlo, je še nejasno). Harryja zaboli brazgotina, staro znamenje resne nevarnosti. Bitja teme, ki so dvajset let mirovala, se prebijajo iz ilegale, ministrstvo (ministrica za čaranje je Hermiona Granger) je zaskrbljeno zaradi nedavnih premikov volkodlakov, trolov in velikanov … Vzdušje je torej prijetno temačno in domače.
– ponavlja se antagonist: Širijo se govorice, da je Mrlakenstein zapustil potomca …Mrlakenstein kot spolno bitje je zaenkrat še povsem neraziskano področje, ki obljublja razburljiv nov pogled na Potter vesolje. Še vedno prijetno temačno.
– ponavlja se protagonist: Harryjev drugorojeni Albus Robaus, katerega splošno počutje v domu in svetu smo skozi mučne fragmente spoznali na prejšnjih straneh, je nov glavni junak, drugi Harry: kot mešanica Rawsa in Siriusa je v svoji nepriljubljenosti, akademski neuspešnosti in nesposobnosti za quiddich enako avtsajderski in obremenjen, kot je bil zaznamovan sirota Harry … Obetavno in aktualno!
Na žalost Thorne po nekaj desetih straneh, na katerih omenjeni plot nastavi, za razvoj nima več na voljo sedmih romanov, temveč slabih tristo strani dramskega teksta, v katerega do zadnje strani panično tlači vedno bolj neverjetne zaplete in rešitve.
Najbolj priljubljeni zaplet in deus ex machina rešitev v enem je časotresk. Časotresk, magični izum, ki ima pomembno vlogo samo v tretjem delu sage, Harry Potter in Jetnik iz Azkabana, se mi je že pred Prekletim otrokom zdel ena redkih nekoliko slepih vej sicer izredno izdelanega in premišljenega magičnega vesolja. Časotresk ima celo za magični predmet neverjetno moč: sposobnost prevrteti čas nazaj in spremeniti dogajanje je nekaj, kar bi moralo biti za črno magijo med Mrlakensteinovim bojem za oblast strašno zanimivo orožje ̶ morda celo bolj zaželeno od Kamna vstajenja. Vendar časotresk po Feniksovem redu v Potter vesolju ni več na voljo: za to Rowling ponudi precej ad hoc razlago, da je bila celotna zaloga teh dragocenih predmetov razbita v spopadu med Harryjevo hordo in Jedci smrti na Ministrstvu. Vsekakor iznajdba, ki bi Rowling v Svetinjah smrti zakomplicirala življenje, za nov del sage (Prekletega otroka) pa bi lahko bila izredno uporabna. Na žalost Thorne časotresk uporablja povsem nepremišljeno. V Jetniku iz Azkabana Dumbledore pripomni, da se s časom, nevarno in kompleksno zadevo, ni priporočljivo preveč zapletati. Nasvet, ki ga Jack Thorne, Albus Potter in Scorpius Malfoy žal nikakor ne upoštevajo. Časotresk v Prekletem otroku je trapasta reč: izdelek, katerega zakoni delovanja so tako poljubni, da se vsiljuje misel o tem, kako papir resnično prenese vse; sredstvo, prek katerega frustrirani otroci spoznajo, da imajo vendarle radi svoje starše; učni pripomoček za družinske odnose. Albus in Scorpius sem in tja spreminjata preteklost svojih staršev in s tem svojo sedanjost, dokler nazadnje (kako poučno) ne spoznata, da bo izvirna sedanjost še najboljša. In jo s težavo dobita nazaj. Zgodba postane nevarno banalna.
Časotresk je samo najbolj očiten simptom težav Prekletega otroka. V resnici je največja pomanjkljivost teksta neprijeten občutek, da ves čas nekam hitimo, vmes ko se Thorne krčevito trudi, da bi z vpletanjem čim večjega števila prvin sveta knjig J. K. Rowling upravičil umestitev svojega teksta v Potter sago. Novih magičnih predmetov ni, stari so naenkrat brez nekdanje verjetnosti: neupravičeni, nelogični, skoraj zlorabljeni. Nerazumljivo vrednost dobivajo predmeti in dogodki, ki nikoli niso bili faktor. Liki so zgolj potenciali tega, kar bi lahko bili. Z izjemo Albusa in Scorpiusa, katerih odnos je, četudi še v zametku, obetaven, in Dreca Malfoyja, ki je spet dobro zastavljen, a za izpeljavo liku zmanjka prostora, nihče ne preseže klišeja. Ron Weasley je žalostno degradiran v šaljivega strica. Rose Granger Weasley je zoprno potencirana verzija svoje mame. Ginny Weasley Potter bi bila med bunkeljni naporna mama, ki nenehno pazi na zdravo prehrano. (Še en neprimeren in nerowlingovski izum so Thornove neupravičene reference na našo prozaično bunkeljsko sedanjost: Javkajoča Jane je po novem Elizabeth Warren? Zmagoslaf Levy je Krazy Krum? Scorpius Malfoy je Scorpion King? Harry Potter je currently off sugar? Prosim, ne.) Najhuje od vsega pa je, da v Prekletem otroku zmanjka časa tudi za kvalitetnega antagonista. SPOILER ALERT: Mrlakenstein JE IMEL otroka in to bi bil lahko krasen zaplet ̶ če bi ga kdo dobro premislil.
Na koncu še o formi. Prekleti otrok je prvo delo Potter sage v dramski obliki in prvo delo drugega avtorja, kar seveda sproža številna vprašanja in pomisleke. Thornov slog ni podoben slogu J. K. Rowling. To seveda niti ne bi bilo nujno (pri adaptacijah absolutno zagovarjam avtorsko svobodo prirejevalca), če si ne bi v resnici želel biti. Thorne v malenkostih morda poskuša biti avtorski, zares pa ne, in rezultat je čudno nestabilno delo. Izdana verzija je Special Rehearsal Edition, kar pomeni, da gre pravzaprav za uprizoritveni tekst, ta tip besedila pa je v primerjavi z dramskim tekstom še bližje gledališču kot literaturi. Ali uprizoritveni tekst Prekletega otroka sploh lahko sodimo kot delo iz Potter sage ali je bližje odnosu, ki ga imajo s svojimi literarnimi predlogami filmi? Je Thornovo avtorstvo bližje delu Steva Klovesa, avtorja scenarijev za večino filmov? Ali je Prekleti otrok samo delo z obrobja Potter vesolja, bližje Fantastičnim pošastim in kje jih najti in Zgodbam barda Beedla kot izvirnim romanom? Na kratko: ali je odvod ali je kanon? Ker nam manjka izvirna zgodba, po motivih katere naj bi uprizoritveni tekst (tako podnaslov) nastal, se zdi, da so kakršne koli definicije v največji meri odvisne od marketinga, ta pa tiskano verzijo Prekletega otroka odločno umešča med druge Potter romane. Tekst (čeprav s spremenjeno grafično podobo) je strateško izšel na Harryjev rojstni dan in povzročil podobno obsedno stanje kot prejšnje knjige, s prednaročili pa celo podrl rekord Svetinj smrti. Zdi se, da bi Prekleti otrok moral biti kanon ̶ ki pa je v slogu in vsebinah nesrečno obvisel v nedefiniranem medprostoru filmskih adaptacij in fan fictiona.
Zaradi močne nostalgije niti nisem zelo slabe volje. Kljub temu pa si (prav klišejsko) želim, da bi namesto Thornovega brezglutenskega dramskega Harryja lahko prebrala tisto, kar omenja podnaslov: »an original new story by J.K. Rowling«. Še bolj pa, da bi Rowling namesto pisarjenj o likih po Pottermoru in twitterju, scenarijev za Fantastične pošasti in random informacij o Dumbledorjevi spolni usmerjenosti požrla besedo in ponudila konkreten, masten, kaloričen sequel. Ali spin-off. V več delih. Materiala je očitno še dovolj.
HARRY POTTER AND THE CURSED CHILD. Po izvirni zgodbi J.K. Rowling, Jacka Thorna in Johna Tiffanyja napisal Jack Thorne.
V besedilu naslove, lastna imena in čarovniške izraze (večinoma) navajam po slovenskem prevodu Jakoba J. Kende.
Bilo je (ne)prijetno družinsko kosilo – kakor je pač med Slovenci v navadi. V tem oziru ni naša družina nič posebnega; radi sedemo skupaj za mizo – zlasti, če je ravno kak pomemben praznik, s katerega vsebino se načrtno ne obremenjujemo – in se vljudnostno pomenkujemo. Kri vendarle ni voda. In tako dalje.
V tem primeru smo se zbrali za sestrin rojstni dan in slednja je prevzela pobudo; kosila tokrat ne bo pripravila mama z babico, ampak midve s svojima partnerjema. Štirje vegani – proti stricu, bratrancu, dedku, očetu. Mama in babici so šok že bolj ali manj predelale; ko sva z mamo razčistili, da je pražen krompir veganska jed (no, če ni pražen na svinjski masti in zabeljen z ocvirki, ampak tovrstne različice nismo doma nikoli pripravljali), so šle stvari dokaj hitro na bolje (mama je kakšno leto za nami celo sama postala veganka). Ampak moški del družine je bil … trši oreh, zlasti stric in dedek sta navdušena mesojedca. Pri čemer naj bo jasno, da je tukaj delitev na biološke spole v srčiki vendarle feministična opazka, ki naj razkrije problem strukturnega paternalizma, kot je razviden iz odzivov taistih moških. Stric pravi, da je gurman (čeprav vem, da pogosto kosi ribje palčke z rižem – in brez solate), dedek pa, da je veganska hrana nenormalna. Bratranec je kljub rosnim letom prostočasni ribič. Oče je v svojem značilnem slogu postavil mejo: ne, o veganstvu se ne bomo pogovarjali. Ne zdaj. (In to bolj ali manj pomeni: nikoli.) Gre za bolj ali manj avtoritarne pozicije, ki ne dopuščajo ugovorov.
Rekli smo, da nočemo tvegati. Da se mora, za božjo voljo, vsa naša žlahta solidno najesti, če jih že ravno silimo k tovrstnim kulinaričnim vratolomnostim.
Za predjed je bila pica v štirih različicah. (Vključujoč različne veganske sire, artičokin pesto, omako iz sojinega mesa, svežo zelenjavo itd.) Sledila je kremna zelenjavna juha. Zatem pa pražen krompir s porom, grah in korenček v kari omaki, zavitek v listnatem testu s sojino omako in pšeničnim drobljencem ter klasična mešana solata. Po tem je prišla še veganska čokoladna torta. Vsega je bilo preveč (kuhali smo v res enormnih količinah), vsi so se (pre)najedli. (Razen dedka, ki za to priložnost ni poznal živil, kot sta grah in korenček, ter se odrekel celo praženemu krompirju – svoji najljubši jedi. Ker če je tokrat veganski, potem z njim nekaj ni v redu. Ne more biti v redu.)
»In – kako je bilo?« sem vprašala na koncu in načrtno ignorirala deda.
Zelo dobro, v redu, super, za prste polizat – so mrmrali babici, mama in oče, ki se o veganstvu vseeno noče pogovarjati.
»In ti, si se najedel?« sem vprašala strica.
»Ja,« je rekel, zelo očitno sit. »Vse je bilo zelo dobro … Ampak a veš … Meni je vse to bolj … predjed.« Zasmejal se je. Suho sem pripomnila: »Aha.« (Očitno imamo (novo) veljavno kulinarično formulo: glavna jed = meso.)
Ljubezen do živali
Toda nikar ne imejte napačnih predstav! Taisti moški del moje družine ima – podobno kot večina dobrih ljudi – rad živali.
Dedov najboljši prijatelj je bil, brez heca, maček Amon. Amon je dobrih dvajset let spal dedu na glavi. Ali vsaj na njegovem vzglavniku. To je bila – pišem v upanju, da ta zapis ne pride babici v branje – po mojem mnenju dedova velika ljubezen, na katero ima po vseh teh letih še vedno lepe spomine, ki jih ne pozabi pogosto deliti. (»Amon je znal skočit do vrha podbojev vrat!«) V vsaki mački, s katero ima opravka, vidi podobnost z Amonom.
Oče (in mama in ena od babic) ima mačka Dillingerja. Naj o njunem odnosu zapišem le, da je nekoč, ko se je mama jezila, da skače na mizo, oče predlagal, da mu nanjo položita odejico. Da bo tam lahko spančkal, ne da bi puščal dlake na prtu. Ima tudi psičko Abby, ki ga dnevno spremlja na sprehodih. Mama jo imenuje Marijanova princeska.
Stric ima dve mački. Čeprav nisva v tesnih stikih, mi dejstvo, da ima mački za naslovno fotografijo na Facebooku (zraven pa pripis lepotički), govori, da jima ni popolnoma nenaklonjen.
Ko je umrl naš zlati prinašalec (da, da, tudi zlatega prinašalca smo imeli, kot se za družine spodobi) Lot, ki je bil, resnično, krasna oseba, ni bil moški del družine nič manj strt. Vsi smo to izgubo občutili kot izgubo družinskega člana.
Toda ko beseda nanese na uživanje mesa (pa tudi mleka in jajc ter uporabe izdelkov, ki so tako ali drugače pridobljeni od živali), se zdi, da to ljubezen zamenja ignoranca. In v njihovo ravnanje zanese – tako kot v ravnanje številnih drugih dobrih ljudi – nekaj nekonsistence. »Jaz sem gurman,« rečejo. In: »Moja osebna odločitev je, kaj bom jedel.« Pa tudi: »Priznam, nikoli ne bi ubil živali.« (Muhe, pajke, ose, čebele in druge žužke vsaj stric in oče vztrajno nosita iz stanovanj in jih ne lovita z muholovcem. Za deda nisem prepričana, ampak po mojem se mora s tovrstnimi primeri ubadati babi.)
Jesti koga ali kaj?
Ubijati torej ne bi zmogli. To čisto jasno povedo.
Zakaj torej trdijo, da se lahko sami odločijo, kaj bodo jedli? Zakaj ne prepoznajo, da je težava ravno v tem kaj. Ne gre za kaj, ker ne gre za stvar. Gre za koga, ker gre za čuteča, inteligentna, nežna bitja. Bitja, ki nič manj ne ljubijo in nič manj ne trpijo kot naši družinski člani. Kot naše mačke in naši psi. S temi očmi, z očmi, na katere gledate na svoje mačke in pse, vsi vi – stric, oče, ded ter vsi drugi dobri ljudje – razumete, da ta ljubezen, da to trpljenje ni dosti drugačno od tistega, ki ga čutite sami. Razumete, da odvzem življenja čutečemu bitju ni vaša osebna izbira, ker ima taka izbira žrtev. Žrtev, ki je na primeru svoje mačke ali svojega psa ne bi želeli sprejeti.
Toda prehranjevalne navade so – kot nakazano na začetku – povezane z določenimi tradicijami, z določenimi intimnimi navadami, običaji … Ob jedi se sestajamo, družimo, veselimo, si delimo delo (npr. kuhanje) in zadovoljstvo (npr. ob mlaskanju rojstnodnevne torte ali božične potice). Hrano pogosto povezujemo z občutkom domačnosti ali z ljubljenimi osebami (»Nihče ne kuha bolje kot moja mama!«). Ne povezujemo je s trpljenjem živali, povezujemo jo z lastnim ugodjem.
Veganstvo je življenjski slog, pri katerem se izogibamo povzročanju trpljenja. Čeprav bi morala biti moralna odločitev zanj lahka, pa se zdi sprememba prehrane nekaj, kar tako močno posega v naša življenja in nam morda celo jemlje, kar imamo najraje ali kar nas najbolje potolaži, da je intimna odločitev za spremembo lahko veliko težja od moralno-racionalne. Kot nas življenje uči tudi na drugih primerih: najteže se je odrekati lastnemu ugodju.
A v kakšnem smislu naj torej razumemo posplošeno trditev Rad/a imam živali!? Mar niso tudi krave, prašiči, kokoši, kunci, ovce, koze … živali? Zakaj trdimo, da imamo radi živali in ne npr. zgolj pse, mačke, muhe, pajke – te, do katerih smo potencialno vsakodnevno aktivno ljubeči ali vsaj prizanesljivi? Mar ocenjujemo, da je mogoče »imeti rad« in obenem odvzeti življenje?
Bržkone gre v resnici prej za to, da si v vsakodnevnem življenju nadevamo plašnice; ne razmišljamo o trpljenju in smrtih živali v klavnicah, ne predstavljamo si njihovih mehkih kožuščkov, žalostnih oči, njihovih krikov, agonije, brezizhodnosti situacije. Ne drznemo si postaviti na njihovo mesto svojih mačk in psov ali – zakaj ne? – samih sebe. Že na poimenski ravni se pri uživanju živali povsem distanciramo od dejanskega akta; nezamisljivo je reči, da jemo trupla živali (čeprav v klavnicah dejansko uporabljajo izraz trup, truplo ipd.) – jemo meso. Nekaj abstraktnega, nekaj brez oči, brez vlažnega smrčka, nekaj brezobličnega. To je naše območje udobja. Življenja in smrti rejnih živali (ali živali, ki umirajo za naše čevlje, ličila, plašče …) odmislimo, pozabimo ali odštejemo. Zato mislimo resno, ko rečemo Rad/a imam živali!.
Če želimo razumeti veganstvo – in res živeti v ljubezni do živali, za katero trdimo, da jo že čutimo –, moramo zaobrniti perspektivo in sneti plašnice, ki nas usmerjajo v priučeni pogled, ki dnevno spregleduje trpljenje bližnjih. Moramo se odvrniti od lastnega ugodja, od lastnih užitkov k trpljenju živali, ki je nujni pogoj tega našega užitka. Ozavestiti moramo, da za naš užitek resnično trpijo in umirajo čuteča bitja. Pred oči si moramo priklicati krvave stene v klavnicah in kovinski smrad po strahu in smrti. Ter se vprašati, imamo res radi ali pa trpinčimo in morimo iz lastnega ugodja. Je v tem oziru res tako težko živeti v skladu s tistim, za kar sami trdimo, da čutimo?
Obstaja razširjen konzervativni topos, da so revolucionarnost, uporništvo in nasploh levičarstvo prej kot iskreno in uresničljivo stremljenje k odpravi nepravičnosti zgolj izraz mladostniške energije, idealizma, impulzivnosti oz. kratkomalo naivnosti. N’être pas republicain à vingt ans est preuve d’un manque de coeur; l’être après trente ans est preuve d’un manque de tête – tej elegantni formulaciji lahko menda sledimo do Françoisa Guizota, četudi se zdi, da je sentiment tako pomemben za moderno dobo, da se podobnih krilatic (»republikanec« se da zamenjati z »liberalec« ali »socialist«) kar ni nehalo ponavljati ali jih pripisovati aktualnejši avtorjem, pri čemer je Churchill zadnji popularen kandidat. Tu drži oboje: ta in podobne izjave so, upoštevajoč mesto izjavljanja, vedno cinično-pokroviteljske, toda lik mladostnega, posebej študentskega upornika ali protestnika je v zadnjih petdesetih letih – in nemara posebej v zadnjih petih – preveč razširjen, da takim opazkam ne bi bilo treba priznati vsaj zrna resnice.
Drži namreč, da uporna, kritična drža empirično najpogosteje (in pojmovno nujno) ne izhaja iz umeščenosti v svet, iz pazljive diagnoze nepravičnosti v njem, temveč, nasprotno, iz subjekta samega v njegovi ločenosti od sveta. Natančneje, splošna kritična drža je neki način razreševanja nujne napetosti med subjektom in svetom. Radikalna kritika sveta – četudi se mu v tem kontekstu danes najpogosteje reče »sistem« – razreši to napetost tako, da subjektu pusti kar največ. Se vpisuje v svet, vzpostavlja neki odnos do njega – ker ga pač kritizira. Obenem pa se s vse bolj celostno kritiko sveta rešuje bremena, podrediti se mu, vstopiti na določeno mesto vanj. Težko je namreč preveč poudariti, kako logično nasilen proces je za posameznika – kot subjekta –, da se postavi na neko posebno, določeno mesto v svetu. Moderni subjekt je bistveno postavljen naproti svetu in to ne velja samo (oz. sploh primarno ne) za kartezijansko »mislim, torej sem« mislečo substanco, temveč še bolj za pojmovanje subjekta, kakor se je izčistilo v razvoju nemške klasične filozofije, ki je res cogitans izvotlila v »noč sveta«, tj. edinstveno točko negativnosti, sicer neločljivo od sveta, vendar na način, da mu je protipostavljena v celoti, da torej na nobeno mesto v njem ne sodi bolj kot na drugo.
Oziroma – če prehitevajoče in s škandalozno zanemarjajočim poenotenjem govorimo o subjektu v nemški klasični filozofij na splošno – znamenita kritičnost Kantove filozofije je sicer nekaj dovolj različnega od vsakdanjega, empiričnega pojma kritike, vseeno pa vzpostavlja strukturo iz ozadja, ki kritičnost v vsakdanjem smislu omogoča oziroma jo celo naredi za default naravnanost subjektivnosti; s spustom k pogojem možnosti izkustva naredi enostaven in neposreden obstoj vsega empirično obstoječega sumljiv, obstoj vsakega nekaj sedaj postane problematičen, in pojasnitev te problematičnosti je nerazločljiva od kritike in konec koncev izničenja tega nekaj – tu pa šele pridemo do problema, da mora biti naposled nek tak nekaj v svetu tudi subjekt sam.
Slednji problem pomeni premik od teoretične k praktični filozofiji, katere osnovne poteze prav tako lahko najdemo pri Kantu in njegovem problemu moralnega delovanja, s težko spravljivo zahtevo po čisti občosti delovanja iz dolžnosti in vselejšno partikularno umeščenostjo in pogojenostjo subjekta v svetu; nemška klasična filozofija vzpostavi pojmovni okvir, v katerem je v vsakem dejanju, že zato, ker je končno, določeno in posebno, sled zločinskosti. Posebej Heglovo filozofijo, kot najbolj postromantično iz te nkf serije, se da opisati kot napor, kako prenesti, vzeti nase to nujno zlo delovanja. Od tod njegova znana obravnava figure lepe duše – instinkta subjektivnosti, po katerem je edini način ohranitve lastne čistosti in moralnosti ta, da se odpove delovanju – v poglavju »Moralnost« v Fenomenologiji duha, ki se zaključi s soočenjem dveh načinov razrešitve tega neskladja: nasproti si stojita delujoča zavest (lahko bi rekli tudi: ironična), ki si zna sprostiti kriterije delovanja in si lahko privošči marsikaj, ne da bi se v delovanju izgubila, ter presojajoča zavest (lahko bi rekli tudi: cinična), ki te kriterije okrepi vse do točke, ko se obsodi na ne-delovanje, zato pa predstavlja paradigmo figure kritika, ki delujoči zavesti vselej izpodbija njeno upravičevanje občosti lastnih dejanj, in kaže na egoistične, partikularne, pritlehne motive za njimi, skratka: izvaja kritiko ideologije.
Heglov cilj v nadaljevanju izpeljave je pokazati, da je takšno pasivno presojanje sámo zlo, in preko tega se vzpostavi situacija vzajemnega odpuščanja/pripoznanja. Nam pa bo predvsem pomemben poudarek, kako globoko je vgrajena kritična zavest v strukturo moderne subjektivnosti, tj. da je ena od dveh osnovnih modusov njenega obstoja. In če je do tod Hegel zvenel precej v soglasju z našim izhodiščnim konzervatizmom (na drugih mestih v resnici tudi eksplicitno omenja in kritizira za mladost značilno neposredno pretenzijo po občosti, ki je vzvišena nad sprijaznjenostjo s posebnim, določenim življenjem), pa se da te razmisleke vendarle zasukati v manj reakcionarno smer. To danes značilno podobo mladostne, nedoločene kritičnosti, popularizirane z gibanjem Occupy, se sicer vedno da diskvalificirati kot nepripravljenost na dejansko, konkretno delovanje, po drugi strani pa jo lahko razumemo tudi kot simptom, izraz zapore možnosti drugačnega, bolj določenega, v svet vključenega delovanja. Kdo, subjekt ali svet, uspe tu zavzeti »It’s not me, it’s you« pozicijo, je pač vedno vprašanje boja, toda vsekakor se zdi, da kapitalizem zadnjih let postaja vedno bolj učinkovit v proizvajanju praznine in nevključenosti.
»Great moments in Leftism«
Najprej določen odvod: abstraktno strukturo levičarstva se da namreč raziskati še bolj podrobno. Ne podcenjujemo epistemološke vrednosti humorja in tu pride prav razmeroma obskurna facebook stran Great moments in leftism, ki vsake toliko objavlja kratke ironične (samoironične?) stripe z motivi iz vsakdana marginalnih levičarskih gibanj (absurdno precenjevanje lastnega mesta izjavljanja, denunciacija vsega mogočega, izmenjujoče se ostro sektaštvo ter notranje discipliniranje disidentskih glasov ipd.). Toda zadeva postane zares pojmovno zanimiva šele zaradi nadaljnjega razvitja: kot v odziv (prav lahko si je predstavljati nekoga, ki se je v zadevi preveč prepoznal, da bi zares cenil šalo) je nastala še stran Great moments in ultra-leftism and right opportunism. Sam sem šele ob tem prvič zavedel, da ultralevičarstvo in desni oportunizem nista preprosto relacijsko opredeljeni deviaciji od neke predpostavljene prave smeri, ki bi imeli smisel zgolj v notranjih razčiščevanjih na levici, temveč da gre za dve konceptualno izrazito različni (med seboj in do levičarstva) politični drži.
Kar opredeljuje vse tri pozicije, je, ponovno, problem razrešitve prepada med načeli, idejami, zamišljenimi projekti na eni strani ter interveniranjem v obstoječi svet na drugi, ko slednje vedno zahteva tudi soočenje in do neke mere sprijaznjenje z obstoječimi razmerji in omejenostjo lastne moči. Ultralevičarstvo in desni oportunizem v grobem ustrezata zgornji opoziciji med presojajočo in delujočo, cinično in ironično zavestjo. Ultralevičarstvo – poleg kakih anarhističnih grupacij tipično tudi za samotarske intelektualce in publiciste – pomeni vnaprejšnjo skepso do kakršnegakoli režima moči, vztrajanje pri načelih (celo ne nujno zares izrečenih), glede na katere so konkretni projekti neizogibno razočaranje. Oportunizem pa je drža, ki si lahko lastno delovanje vedno upraviči, češ da tista načela, ki kljub najboljšemu trudu niso nikamor peljala, pač niso bila dovolj prava načela.
Če damo tej konstelaciji kar najbolj oprijemljivo ilustracijo ob zadnji veliki konfliktni izkušnji levega projekta: ultralevičar bi bil tisti, ki je bil do grške Sirize skeptičen že pred poletjem 2015, oportunisti tisti, ki so ji ostali privrženi tudi po poletju 2015 (seveda tu kot primer političnega dejanja štejemo že oddaljen izraz podpore – pač ne moremo biti izbirčni). Ostane še levičarstvo v ožjem pomenu besede – to ni preprosto kompromisna oz. vmesna opcija med prej omenjenima, temveč pozicija, ki si na nobeni točki ne dopusti niti lažnega niti neangažiranega stališča, ne dopusti si niti ne-soočenja z realnostjo niti popuščanja realnosti; njen odnos do realnosti je vedno zaceljen, za kar pa mora žrtvovati lastno konsistentnost. Pravi levičar je torej Sirizo do lanskega poletja navijaško podpiral in jo potem enako navijaško obsojal, ne da bi ga pretirano skrbelo, da poletna diskontinuiteta nemara le ni bila tako ostra (če obsojamo kapitulacijo, se je dalo njene znake razbrati že prej, če pozdravljamo dobronamerni pragmatizem v nenaklonjenih okoliščinah, ta tudi kasneje ni izginil).
Dobra in slaba novica je, da se ta metaanaliza giblje na presplošni ravni, da bi lahko pretendirala na kakšne razsodbe, katera drža ima tu prav in katera ne; lahko zgolj razjasni, da določene regularnosti v konfliktih na levici niso naključne, saj so osnovane na večno veljavnih abstraktnih antinomijah. (Če bi bilo to splošneje znano, bi se nemara lahko vsaj izognili temu, da bi tak levičarski antinomičen ping pong lahko služil kot nadomestek konkretne vsebinske razprave. Najpomembnejši nauk, ki ga pridobimo od preučevanja abstrakcij, je v prvi vrsti pač zavedanje, da gre za abstrakcije). Ultralevičarstvo je tako načeloma najbolj inteligentna/konsistentna pozicija, ampak se strukturno nujno v resnici težko odlepi od gole kritike. Argument nasprotnega pola, da je predvsem pomembno nekaj narediti, je truizem, ki pa lahko naposled upraviči karkoli, tudi popolno kolaboracijo, zaostri se lahko celo do fatalističnega stališča, da je pomemben predvsem dober namen. Levičarstvo, ki združuje načelnost in gotovost akcije, je sicer seveda res edina možna pravilna drža, če hočemo velika in prelomna dejanja in se mu na abstraktni ravni ne da očitati ničesar – razen vseh dejanj in projektov, ki se ne posrečijo.
Demokracija kritike proti kritiki demokracije
Vrnimo se na linijo razmisleka o vlogi in smotrnosti kritike v aktualnih družbeno-političnih konfliktih. Zgoraj je bilo nekaj povedano o tem, da je kritičnost bistveno povezana z neko situacijo odmaknjenosti, odpetosti iz reda delovanja. Toda če si predstavljamo neko konkretno, zamejeno kritiko, ta še vedno obenem predpostavlja določeno vpetost v sfero delovanja, ki se kritizira. Vendar današnjo politično stvarnost očitno zaznamujejo primeri, ko prav ta možnost izginja: alieniranost politične sfere je zaenkrat neverjetno odporna na kakršnokoli kritično prisvojitev. Tudi politični projekti vstopa svežih kritičnih sil ponavljajoče stopajo na temno stran; zdi se, da politično sfero od njene zunanjosti vedno bolj razločuje komunikacijski blok, preko katerega se prebijejo le ekstremi patologij političnega diskurza: disciplinirana dolgočasnost ali – vedno pogosteje – načrtna šokantnost.
Od tod nekoliko nenadejana poteza politične sodobnosti: zaznati je rahljanje hegemonije poltično-medijskega aparata (ne pa nujno tudi njegove moči), kar je v zadnjih letih kar naenkrat demokracijo spet naredilo za opazen – in to pomeni: mestoma tudi disruptiven – fenomen. Zdi se, da današnjost postopoma pošilja v irelevantnost dobršen del tem kritične teorije poznega dvajsetega stoletja – ideologija, hegemonija, proizvodnja pristanka, tj. vse mogoče analize mehanizmov, ki blokirajo upor in konflikt kljub razmeram neenakosti in nepravičnosti. Danes, očitno, ni nekakšen mentalen nadzor ljudstva tisto, na čemer se primarno utemeljuje oblast. Kajti glede na naraščajoče število političnih premikov (ali vsaj poizkusov), ki se zgodijo mimo sredinskega konsenza množičnih medijev ali proti njemu, je očitno vsaj to, da ljudje niso nehali razmišljati s svojo glavo; četudi to ne pomeni, da s svojo glavo tudi delujejo.
Zadnji primer takšnega dogodka je seveda Brexit referendum; obstaja standardna oznaka, ki načeloma služi soočanju z neljubimi demokratičnimi izidi, namreč »zmanipulirano ljudstvo«. Toda tokrat celo težko iskreno rečemo, da je šlo za to: manipulatorjem gre ob uspehu ponavadi bolje. Ko sta se po Cameronu – kljub temu, da sta iz referenduma izšla kot zmagovalca – umaknila še Boris Johnson in Nigel Farage, ter upoštevajoč še paničen notranji obračun, v katerega so se spustili laburisti, je morda prej treba reči, da je tokrat ljudstvo tisto, ki je vsaj za nekaj momentov zmanipuliralo politični razred v nekaj precej avtodestruktivnih dejanj. Skratka, redkokdaj smo priča tako odprto brezciljni politični situaciji: oblast se je znašla soočena z izrazom volje ljudstva, ki ga kar naenkrat nihče ni hotel vzeti nase, tj. volja, ki je ni nihče bil pripravljen izvršiti – ali jo pravzaprav sploh dobro znal. Ali drugače, britansko ljudstvo se je znašlo soočeno z lastno voljo, katere celotna vsebina je bila kratka in jedrnata kritika lastnega reprezentacijskega mehanizma oblasti.
Dodatno zanimivo pa je, da se konflikt z zelo sorodno strukturo v Britaniji ponavlja tudi znotraj strank. V nasprotju s Torijci, ki so se dovolj dobro ogradili od volilne baze (njihov problem je bil populistična pretendentska stranka UKIP, ki pa je bila, se zdaj zdi, s tem statusom golega pretendenta kar zadovoljna), so Laburisti pred slabim letom doživeli vdor volilne baze v stranko z izvolitvijo obrobnega kandidata s skrajne levice stranke – Jeremyja Corbyna – za predsednika z rekordno podporo »navadnega članstva«; nenadejan učinek strankarske demokracije, s katero se strankarski establišment, dovolj dobro vkopan v blairovsko tretjo pot, ni zares sprijaznil. Poraz na referendumu je vrh stranke izkoristil za sprožitev – po vseh znakih dolgo načrtovanega – puča. (Tu je bil na delu dvomljiv argument, da je bil Corbynov zagovor obstanka v EU nekam mlačen; kar gotovo drži, kolikor pod to mlačnostjo razumemo določeno pripoznanje upravičenosti evroskeptičnih pomislekov, seveda pa argument deluje zgolj ob predpostavki, da je ljudstvo tu le zato, da se mu govori, in ne zato, da se ga posluša.). Konflikt najprej opredeljuje ostrina delitve – averzija do Corbyna je očitno skupna skorajda celotnemu parlamentarnemu delu stranke, kljub temu, da ta del sicer ni posebej enoten (in je imel nekaj težav z odločanjem o alternativnem vodji) – obenem pa njena precej revna artikuliranost; argumenti proti Corbynu se najpogosteje osredotočajo okoli označevalca »incompetent« – in nič bistveno bolj določenega. Težak očitek, ki pa je v zadnji instanci prazen oz. samonanašajoč, pove le to, da Corbynu in njegovemu uvozu common sense levičarstva v stranko manjka spretnost, izhajajoča iz vpeljanosti v utečene mehanizme delovanja – ravno tisti, proti katerim se postavlja. Manjka mu neopredeljiv, neizrekljiv habitus, ki ga je privzela postblairovska laburisitična stranka (habitus poudarjeno temelječ na dobri orientaciji v svetu medijev in PR agencij).
A če je lahko simpatizirati s poživljajočim spopadom underdoga z elito stranke, ki slednje že dolgo ne zna potegniti iz krize, pa se je vendarle treba vprašati: kako to, da je odpor stranke proti določeni spodbudi s strani volilne baze tako stabilen, vztrajen in močan? Ali niso leve stranke že dolgo v iskanju svoje izginule baze, in ko se ta naenkrat množično in očitno pojavi, je naenkrat raje ne bi videle? Leve analize tega fenomena pričnejo na tej točki tipično moralizirati in okrivijo veliko socialdemokratsko izdajo, kar pa ne zadošča, da bi se nehala ponavljati – nekaj zelo podobnega takšnemu stand offu strankarske elite in raje (zdi se da predvsem zato, ker sta elita in raja) se je konec koncev izjemno hitro ponovilo na lokalni levi sceni, ki pa je glasno nesocialdemokratska.
Odgovor nemara nakazuje neko zares težavno potezo sodobnih političnih konfliktov. Procesi zadnjih desetletij, ki se jih poskuša zagrabiti pod imenom »neoliberalni obrat«, niso proizvedli samo radikalne redistribucije bogastva, temveč so, nemara še pomembneje, proizvedli privatizacijo in ožanje družbenih mest delovanja. Vedno več političnih konfliktov se torej odvija okoli ločnice med znotraj in zunaj, med ljudmi, ki znajo delovati (ne po kakšni notranji genialnosti, temveč ker prostor institucij, vpetost v katere daje kontekst in s tem zmožnost delovanja, postaja ožji in netransparenten) in tistimi, ki jim ostane samo kritika in še to ne posebno pretanjena, v limiti zvedena na abstraktno zavračanje česarkoli režimskega. Drugače rečeno, ljudje, ki jim je sistematično onemogočena zmožnost delovanja, tudi v političnem smislu ne bodo lahki sogovorniki in sodelavci oz. verjetno bodo res precej nesposobni. To je lahko vir določene skušnjave, in predstavljam si, da že kar razširjene: ali ne bi bilo nemara v politiki lažje priti do česa z nekoliko bolj zrahljano zavezanostjo demokraciji. Za drugo možnost, da namreč vzamemo demokracijo resno, se zdi, da vključuje soočenje z nenadejano divjino cringea, teren, ki pa ga desnica zaenkrat bistveno spretneje zaseda.
Besedilo je izšlo v zadnjih Razpotjih, posvečenih kritiki. Svoj brezplačni izvod lahko naročite tu. Če zmorete, revijo lahko tudi finančno podprete.
V času, ko slovenska literatura poskuša biti družbeno-odzivna, roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev sestopa v preteklost. Avtorico odlikuje izjemen občutek za detajlno pripoved, hkrati pa roman ponuja širši, pahljačasti razgled na tedanjo družbo ter tako podaja edinstveno sliko slovenskega renesančnega časa.
(foto: Jože Suhadolnik)
Kako si našla jezik Kronosove žetve? Si se spravila v posebno stanje? Je jezik prišel kot posledica raziskave, ki si jo naredila za sam roman?
Ne oziraje se na to, ali imam na začetku razdelano idejo, zgolj motiv ali nepovezane podobe, v pisanje lahko vstopim šele, ko najdem ustrezen jezik s posebnim ritmom, melodijo, gostoto, barvnim spektrom itd. Dobesedno zaslišim ga, pri čemer doživim telesni odziv, ali je glede na temo točen. Če ustreznega jezika ni od nikoder, pa uporabim psihonavtično tehniko ritma in zvoka. Nedavno mi je na spletni strani zavoda Aksioma izšla kratka zgodba Ženska z volkom, ki sem jo postavila v visoki paleolitik okoli 35.000 let pred sedanjostjo na območje Potočke zijavke. Leta so se mi pred očmi prikazovale podobe in motivi, ki jih nikakor nisem mogla konsistentno strukturirati v zgodbo. Ko mi je Janez Janša, direktor Aksiome, predlagal, naj napišem zgodbo, ki se bo kakor koli navezovala na delo intermedijske umetnice Maje Smrekar, sem se mesece kasneje za nekaj dni izolirala, v postelji prebirala arheološko gradivo, vključno s študijo Potočka zijavka dr. Boštjana Odarja, in medtem poslušala monotono instrumentalno kompilacijo severnoameriških Indijancev, katere enakomeren ritem bobnov je prekinjal surov zvok piščali. Natanko to zvočnost sem namreč potrebovala za zgodbo in med brskanjem po spletu odkrila, da obstajajo kamni, ki ob udarcu z drugim kamnom kovinsko zazvenijo, kar me je fasciniralo, saj so bile kovine odkrite šele nekaj deset tisočletij kasneje. Postopoma sem vse manj brala, vse več spala, in ko sem začela intenzivno sanjati, se mi je razprl jezik in se je zgodba začela pisati sama od sebe. Njeno strukturiranje in jezikovno piljenje pa sta nato potekala na spodvitem robu, kjer se stikajo nezavedni in zelo intenzivni razumski procesi.
In Kronosova žetev?
Tudi ideja za ta roman me je imela leta v primežu. Zavedala sem se, da gre za zelo zahteven podvig, ki bo od mene terjal ogromno študija in časa, zato sem dokončala zbirko Temna snov, kako leto po oddaji rokopisa pa se je v meni že začel generirati jezik romana. Ker v preteklost nočem vstopati površno, torej skozi določenemu zgodovinskemu obdobju prirejene sodobne vzorce, sem se zakopala v raziskave novega veka, na osnovi katerih sem sproti odpirala domišljijsko in fantazijsko nabite registre. Šele postopoma sem se odločila za 16. stoletje, ki je izjemno dinamično obdobje mnogih paradigmatskih prelomov. Dogajanje sem postavila v notranjeavstrijske dežele, ki so obsegale Štajersko, Koroško, Kranjsko in Goriško s Trstom, torej na območje današnjega slovenskega prostora v čas spopadov med katoliško habsburško oblastjo in protestantskimi deželnimi stanovi. Želela sem, da bi bil roman časovna kapsula, v kateri bi bil ohranjen stik s sedanjostjo. Poznala sem novoveško filozofijo, tudi renesančno umetnost, predvsem staro glasbo do baroka, medtem ko o zapleteni politični strukturi tedanjega časa, z izjemo povprečnega znanja o boju med luterani in katoliki ter nekaj malega o turških vpadih, nisem imela pojma. In ugotovila, da to obdobje tudi sicer ni del širše zavesti tega prostora.
V romanu se na več ravneh poraja mnogoglasje …
Jezik je sočna polifonija mnogoterih glasov, ki se razlikujejo glede na raznolike protagoniste in njihovo pripadnost družbenim slojem. Od začetka sem vedela, da mora biti jezik do potankosti izbrušen, zato sem roman v mesecih pred oddajo ničkolikokrat prebrala v celoti in ga izpilila. Želela sem, da pomensko nabit, slikovit in rahlo patiniran, a vendarle sodoben jezik zveni kot glasba – vendar ne kot renesančna glasba, ampak kot polifona zmes od madrigalov, motetov in ljudskih napevov, prek simfoničnih pasaž do death metala in atonalnosti, ki jo je konec srednjega veka s kromatiko že nakazovala ars nova, v renesansi pa zlasti vizionarski skladatelj Carlos Gesualdo da Venosa, ki je omenjen v romanu.
Nisem želela napisati žanrsko historičnega romana, ampak sodoben roman s ciklično strukturo, podobno solarnemu sistemu, v katerem bodo krožila večja in manjša nebesna telesa, od koder bo mogoče videti svetlobo drugih, zelo oddaljenih osončij, kjer pa bo tudi veliko praznine in nevidnih snovi ter energij. Določene vsebine sem med pisanjem lahkotno črpala sproti, s Staro in Novo zavezo sem se že pred tem veliko ukvarjala, prav tako z antično in novoveško filozofijo. Največji izziv je bila tako raziskava historičnega ozadja, tedanje politične strukture in materialne kulture.
Pisanje v skorajšnji osami je bilo izjemno naporno, a po nekajtedenski rezidenci v Gradcu konec leta 2014 sem postala del mašine, ki se je premikala kakor da sama od sebe, in to svojo objektno pozicijo sem proti koncu procesa doživljala kot vse bolj vznemirljivo in odrešujočo. Imaš prav, kar si dejala na začetku najinega srečanja – ta roman je večji od mene.
Tvoj roman naredi globok korak v preteklost, toda kljub temu imaš aluzije na sedanjost. Si skok v preteklost naredila tudi z mislijo na trenutno literarno sceno, ki poskuša komentirati družbeno dogajanje?
Nisem razmišljala ne o slovenski ne o širši literarni sceni, kot tudi ne recepciji romana, ampak o neštetih vsebinskih in slogovnih podrobnostih ter o strukturi. Kronosova žetev ni metafora sedanjosti, saj nenehno ohranjam razliko med preteklostjo in sedanjostjo, v kateri je roman napisan, ter na določenih mestih tudi prihodnostjo. So pa v romanu izpostavljeni občečloveški mehanizmi, kot so načini delovanja oblasti ter odnos med posameznikom, ljudstvom in oblastjo. Poleg tega sem izpostavila posameznike in posameznice, ki ne sprejemajo sveta, v katerem živijo in imajo ideje in vizije, ki so za oblast in večinsko populacijo nesprejemljive, ker načenjajo uveljavljene doktrine, lahko pa so moteči in moteče zgolj kot posebneži.
Ti je sestop nazaj pomagal razviti preživetvene strategije? Tu mislim tudi na vlogo intelektualca, spraševanje o tem, kje je zdaj mesto intelekta v brezizhodni situaciji …
Absolutno. Od konca 90. let sem kot stalna zunanja sodelavka ogromno pisala za kulturno redakcijo Dela, kjer pa se je začel pred leti prostor za objave krčiti in sem z nekdaj ducata mesečno objavljenih tekstov pristala na enem oziroma dveh. K sreči mi je ostalo sodelovanje s Sobotno prilogo Dela, za katero enkratmesečno napišem daljši tekst s področja znanosti in intermedijske umetnosti, kar zelo rada počnem, saj gre za družbeno pomembne vsebine. Moja etična in hkrati eksistencialno-preživetvena odločitev je bila, da se za nekaj let zaprem v roman. In v njem živim. A ko se danes ozrem nazaj, vem, da bi tako kompleksen roman težko napisala vzporedno z intenzivnim kritiškim in publicističnim pisanjem. Kronosova žetev je zahtevala celosten čas. Med pisanjem nisem imela testnih bralcev, roman sem dala v branje šele, ko je bil končan. Najprej uredniku Mitji Čandru, ki je zelo pozoren bralec, zatem pa še strokovnima bralcema: dr. Klemenu Jelinčiču, izvrstnemu poznavalcu judovstva, čigar knjige dobro poznam, in dr. Sašu Jeršetu, ki sem ga odkrila kot avtorja spremne besede k študiji Svoboda politike in moč vere avstrijskega zgodovinarja dr. Arna Strohmeyerja, poleg tega je dr. Jerše urednik in soavtor knjige Vera in hotenja, v kateri so zbrane študije o Primožu Trubarju in njegovem času.
Svoje čase je bilo človeka sram povedati, koliko je plačan za publicistične članke. Zdaj pa se zdi, da smo izgubili občutek sramu. Očitno je na delu brezkompromisnost, kot si dejala. Po svoje nam je, vsaj literatom, s tem narejena tudi usluga. Delamo točno to, kar bi morali. Pišemo romane. Misliš, da je roman najbolj optimalna forma za ta moment?
Drži, pišemo literaturo, a da jo lahko pišemo, počnemo še marsikaj drugega, kar ni nujno slabo in je lahko literarno navduhujoče. Kmalu po oddaji romana lani jeseni sem se kot dramaturginja pognala v gledališko predstavo Projektator režiserja Dragana Živadinova in si tako vzpostavila nujno distanco za končen pregled romana, po premieri pa mi je spet dobro dela samost, v kateri sem napisala kratko zgodbo Ženska z volkom. V določenih fazah pisanja mi vse naokoli postane izjemno moteče, takrat se, če je le mogoče, zaprem in zunanje informacije prepuščam zelo selektivno.
Na vprašanje, katera literarna forma najbolj ustreza današnjemu času, pa nimam odgovora. Mislim, da je bolj kot dolžina pomembna struktura in s tem koreografija časa.
Ko sva že pri kompoziciji tvojega romana … Skozi celoten roman sem čakala, kaj se bo zgodilo z mlado trebuharico, ki se pojavi na začetku romana …
Skozi lik mlade trebuharice bralec vstopi v roman. Gre za zelo mlado, bistro, noseče dekle iz kmečkega okolja, ki se odloči, da posledic zlorabe ne bo sprejela kot usode in se ne bo sprijaznila s pozicijo žrtve. Vendar ji njeno inteligentno in surovo maščevanje, s katerim si uredi svoj družbeni položaj, ne bi uspelo, če njenega načrta oblast ne bi prepoznala kot sredstva za discipliniranje ljudstva.
Kako si našla naslov?
Vsekozi mi je bilo jasno, da obstaja en sam pravi naslov, ki pa se mi je utrnil tik pred zdajci, šele na spomladansko enakonočje. V Heziodovi Teogoniji je Kronos bog časa, v starogrški mitologiji bog žetve. Kronos je s srpom skopil svojega očeta Urana, nato je Kronosa skopil njegov sin Zeus. Kar zraste in dozori, je treba požeti, da se ustvari prostor za novo. A življenje se ne odvija po tej logiki in mnoge Kronos požanje še v kali, predvsem pa je vsak njegov zamah s srpom krut in boleč. O Kronosovi žetvi na začetku romana govori tudi knezoškof Wolfgang, renesansa je bila očarana z antiko.
Zanimivo je, da glas ljudstva v romanu ni diferenciran, le tu in tam se izpostavi posameznega pastirja ali bistroumno dekle, medtem ko so predstavniki višjih slojev poimensko poimenovani. Glasove torej diferenciraš šele med aristokrati …
… v manjši meri tudi med nižjimi sloji …
Bogaboječnost pa vendarle pojenja, čim više gremo po hierarhični lestvici navzgor …
Tako ljudstvo kot višji družbeni sloji se bolj kot Boga v resnici bojijo smrti. Ljudstvo ni homogen subjekt. V romanu je najbolj izpostavljeno kmečko ljudstvo, ki je večinoma katoliško, poleg njega nastopata mestno in plemenito ljudstvo. Ljudstvo je kolektiven subjekt, ki ima neprestano notranje dialoge, v katerih so utopljene posamične subjektne pozicije – in ker so glasovi anonimni, posamezniki za svoja dejanja, storjena v množici, ne odgovarjajo. Ljudstvo predstavo o lastni homogenosti generira z dvojno strategijo. Najprej s prepoznavanjem tujcev, ki so v tistem času potovali skozi notranjeavstrijske dežele in se nekateri tu začasno nastanili. Tedanji prostor sem prikazala kot zelo dinamičen in informacijsko prevetren. Četudi Ljubljana ni bila primerljiva z velikimi mesti, kot so Dunaj, Bologna in Pariz, pa Gradec, kjer je bil sedež deželnega kneza Friderika II., ni bil tako daleč. Materinščina polovice gojencev graškega jezuitskega kolegija je bila slovenščina in nekateri najbistrejši fantje so študij nadaljevali v velikih mestih, zlasti na Dunaju, kar spodbija predstavo, da je bilo tedanje slovensko govoreče prebivalstvo zgolj množica neukih kmetov. Druga strategija ljudstva pa je bilo prepoznavanje tujcev znotraj sebe in na žrtveniku, postavljenem sredi ljudstva, se je – podobno kot danes – lahko znašel kdorkoli.
Velika verjetnost je bila, da se bo na tem žrtveniku znašla oseba ženskega spola …
Res je. Konec srednjega veka je kuga pobila skoraj polovico evropskega prebivalstva, s čimer se je zelo zmanjšala tlačanska masa. Ta trend je oblast konec 15. stoletja zajezila tudi z objavo knjige Malleus maleficarum (Kladivo čarovnic) dominikancev Heinricha Kramerja in Jacoba Sprengerja, ki je pomenila teološko pravno podlago za sodno preganjanje čarovnic; to je večinoma potekalo na posvetnih sodiščih. Dejstvo je, da je krščansko ljudstvo skrivoma izvajalo poganska obredja in so se višji sloji bavili z alkimijo. V romanu tako oglejski patriarh kot luteranski predikant ljudstvu očitata, da ob krščanskih obredjih na skrivaj daruje tudi svojim starim boginjam in bogovom. V čarovniških procesih so bile na udaru predvsem zdravilke in babice, ki so znale regulirati rojstva, na žrtveniku pa so se – in to največkrat na pobudo ljudstva –, znašle tudi druge, ki so štrlele iz patriarhalnega modela: neporočene, vdove, seksualno živahne itd., skratka, ženske, ki so bile za večinsko prebivalstvo že kako moteče. V Kronosovi žetvi sem poudarila, da pri njihovem preganjanju ženski del ljudstva ni bil nič manj brutalen od moških.
V srednjem veku torej čarovništvo ni imelo obredne funkcije?
Večina čarovniških procesov ni bila izpeljanih v srednjem, ampak v novem veku, v obdobju od 15. do 17. stoletja, in to na območjih, kjer so potekali boji med luterani in katoliki. V slovenskem prostoru jih je bilo največ v drugi polovici 17. stoletja, to “popularno kulturo” je v naslednjem stoletju zajezila šele cesarica Marija Terezija, ki je zahtevala, da se mora vsaka obtožba čarovništva znajti na njeni mizi, da jo prouči osebno.
V srednjem veku so obtoženi čarovništva veljali za obsedence s hudičem in demoni, prepoznani so bili kot žrtve mračnih sil, po objavi Malleus maleficarum pa so bile čarovnice in čarovniki obtoženi pakta s hudičem, skratka zavestne tovarišije z zlodejem.
Ali ni to tudi razlog, zakaj se luteranstvo, ki je zagovarjalo svojevrstno čistunstvo, med ljudstvom ni prijelo?
Protestantizem, ki je vzniknil kot reformiranje katoliške cerkve, je izhajal iz Svetega pisma– sola scripture in je nasprotoval čaščenju device Marije, svetnikov in romanjem, ker je v tem videl malikovanje, ki ga tretja Mojzesova knjiga prepoveduje. Luteranstvo je bilo na naših tleh razširjeno med plemstvom, tudi duhovščino in meščanstvom; konec 16. stoletja je bila polovica Ljubljančanov luteranov. Ljudstvu – kar v romanu tudi samo izreče –, pa je bilo bliže katolištvo, saj so pod svetniki, svetnicami in Marijo tlela starodavna božanstva in naravne sile.
Eno ključnih vprašanj Kronosove žetve pa je naslednje: zakaj so luteranski deželni stanovi kljub svoji moči in številčnosti popustili katoliškim Habsburžanom? Pri tem odgovoru sem se navezala na izvrstno interpretacijo dr. Arna Strohmeyerja in dr. Saša Jeršeta. Odgovor je ideologija, strukturni model, skozi katerega so deželni stanovi razumeli sebe in deželnega kneza. Deželni knez je veljal za očeta, deželni stanovi za njegove sinove. Tedanja politična situacija je bila zapletena. Notranjeavstrijske dežele je dve stoletji oblegal t. i. deželni sovražnik – Turki. Stanovi so potrjevanje dajatev za obrambo pred turškimi vpadi uporabljali kot pogajalsko orožje za ohranjanje svoje pravice do verske svobode. A se na koncu očetu, četudi trdemu, kot poslušni sinovi uklonili.
Si tovrsten sočen jezik, ponekod tudi medsebojno blatenje, degradiranje sovražnika z izrazi, kot so orientalska drhal, deželni sovražniki, judovska zalega, itd., našla v člankih, razpravah? Pomenljivo je tudi, da je bil to čas formiranja slovenskega jezika …
Pisateljsko svobodo sem osnovala v duhu besedil 16. stoletja. Tedanji jezik je imel ogromen razpon, od sofisticirane občutljivosti Montaignovih esejev, duhovite sočnosti Erazma Rotterdamskega, do žmohtnih in napadalnih Lutrovih in Trubarjevih pridig, ki so bile, četudi zapisane, namenjene živemu govoru. A v tistem času konflikti niso obstajali le med luterani in katoliki, ampak tako med samimi katoliki kot tudi protestanti, med slednjimi med luterani, kalvinci, zwinglijanci in še katero lokalno reformistično strujo. Zaradi trgovskih uredb so tlele napetosti med meščani in podeželani, tako katolikom kot protestantom pa so šli na živce judje. Ker je to čas formiranja slovenskega jezika, sem mestnemu pisarju Nikolaju Miklavžu Paulinu, ki je v delovnem okolju uporabljal nemščino in latinščino, a je bil njegov materni jezik slovenščina, namenila vlogo pisatelja in filozofa. Nikolaj Miklavž Paulin je izjemno nadarjen, osamljen vizionar, ki se loti filozofskega podviga, kakršen je trideset let kasneje uspel Descartesu, obenem pa tudi literarno popisuje svoj čas. Kot na koncu pove knezoškof Wolfgang, je Nikolajev opus, ki ga Nikolajevi zaščitniki med turbuletnimi dogodki poskrijejo, napisan v latinščini, nemščini in slovenščini.
Zdi se, kot da bi ljudstvo v tvojem romanu imelo v rokah določeno moč, medtem ko plemstvo razjeda razkroj. Knezoškof Wolfgang, ki je zelo zanimiv lik, če ne celo edinstven v slovenski literaturi, je skrajni cinik. S tem merim tudi na vedenjske vzorce tukajšnje aristokracije …
Ljudstvo se oblasti malo upira, v skladu s preživetvenimi strategijami pa se predvsem pragmatično prilagaja. V 16. stoletju se z razvojem trgovine in podeželskega gospodarstva začne uveljavljati zgodnji kapitalizem, toda politična moč na tem območju je konec stoletja še vedno porazdeljena med praški cesarski dvor Rudolfa II., deželnega kneza Friderika II. v Gradcu in postopoma vse manj notranjeavstrijske deželne stanove.
Skupna poteza Wolfgangu in sodobnim domačim oblastnikom je cinizem, toda Wolfgang je iz zelo drugačnega testa, odlično izobražen in v svojem, četudi mračnem sarkastičnem razmišljanju celo genialen. Wolfgang spoštuje edinole dve osebi: mladostnega prijatelja, luteranskega grofa Spitzenberga, ki se upre Habsburžanom, in pisarja Nikolaja Miklavža Paulina, ki se loti radikalnega miselnega podviga. Oba ga fascinirata s svojim pogumom, s katerim se kljub tveganju vzpostavita kot etična subjekta.
To je torej edina točka, na kateri knezoškof Wolfgang prizna, da je padel?
Na smrtni postelji Wolfgang prizna svojo strahopetnost, da si tja, kamor je vstopil Nikolaj, sam nikoli ni upal vstopiti. Poleg tega izreče, da mu je pritajeni notranji glas šepetal, da bi lahko, ne oziraje na božji obstoj oziroma neobstoj, živel drugače, brez ponaredkov. Wolfgang je vse življenje preizkušal obstoj Boga, v čigar službi je bil, a vanj v resnici nikoli ni povsem verjel. Celo na koncu ne popusti in svoje bolezni ne prepozna kot božje kazni, ampak kot učinek naravnih zakonov. Že sama delitev na naravne in božje zakone je bila tedaj heretična, Wolfgang pa gre celo dlje in izreče, da Boga ni – ne v tem življenju ne po smrti, po kateri ne obstaja nikakršno življenje, ampak zgolj hladen, neprosojen nič. V renesančni polifoniji so, sicer zelo poredko, odzvanjali tudi ateistični glasovi, ki so bili, če so zazveneli v javnosti, obtoženi herezije in kaznovani s smrtjo.
Bog v Kronosovi žetvi je starozavezni Bog …
V Stari zavezi je mnogo poimenovanj boga, od edninskega Gospod, do množinskega Elohim. V starozaveznem bogu se zlasti do Dekaloga prekrivata semitski poganski bog Baal, ki je zahteval ne le živalske, ampak tudi človeške žrtve, in monoteistični bog. Eden najbolj travmatskih delov Stare zaveze je zahteva Boga, naj mu Abraham daruje svojega sina Izaka, česar sta se dotaknila tudi Kant in Derrida. V Kronosovi žetvi je tako nekajkrat postavljeno naslednje vprašanje: kakšen bog lahko od očeta zahteva, naj daruje svojega sina, če ne bog, ki sina napravi zato, da ga pošlje v smrt? Pa četudi s to zahtevo preizkuša Abrahamovo vero, pa četudi svojega sina pošlje v smrt zato, da sin smrt premaga.
Preskoki v prihodnost delujejo v literarnem, torej metafikcijskem smislu, hkrati pa gre verjetno tudi za komentar današnjosti, recimo tega, da določene stvari ostajajo enake, da se ni dosti spremenilo …
O, marsikaj se je spremenilo. V tem trenutku sediva na javnem prostoru in se pogovarjava o knjigah, ki sva jih napisali. V 16. stoletju bi morali živeti v srečnih okoliščinah, da bi sploh znali brati in pisati, če pa bi že pripadali višjim slojem, bi bilo zelo malo verjetno, da bi knjige pisali in jih celo objavljali. Zaradi vsebin, ki se jih lotevava, pa bi v Ljubljani konec 17. stoletja zagotovo goreli.
Če se jaz in ti dandanašnji lahko pogovarjava o svojih romanih, potem se glede obravnave tujcev ni nič spremenilo. Sploh v tem prostoru.
Večji in tradicionalno bolj prevetreni prostori so praviloma bolj tolerantni od manjših in monolitnih, sicer pa nestrpneži celo med sebi podobnimi hitro prepoznajo moteče tujce. Na začetku 16. stoletja je cesar Maksimiljan judom prepovedal bivanje v notranjeavstrijskih deželah, izjema je bila samo Goriška s Trstom. V Kronosovi žetvi tujce predstavljajo t. i. tržaški trgovci, ki so dejansko judje, medtem ko so orjaški delavci na Kostanškovem posestvu bolj skrivnostni, saj se na osnovi govoric okoli njih splete fantazmagoričen konstrukt.
To je zelo futurističen moment. Misticizem in hkrati futurizem v eni osebi. Nihče zares ne ve, kdo so ti delavci, so ljudje, avtomati …
Konstrukt, ki si ga o tujih delavcih ustvari ljudstvo, temelji na predikantovem svarjenju pred sekto skakačev in pa judi, katerih čarodeji naj bi bili celo zmožni iz vode in prsti ustvariti umetna bitja goleme. Tudi oglejski patriarh med vizitacijami ljudstvo disciplinira z nazornimi opisi človeških žrtvovanj v novem svetu in v svojem poročilu svetemu sedežu zapiše, da se ljudstvo takšnih grobih opisov ne naveliča nikoli, saj vsebujejo poseben magnetizem, da četudi boli uho, to hoče še in še enkrat še. Ljudstvo te pripovedi z veseljem pograbi, jih s hudobijo premesi in poveže v lokalen konstrukt, kar je za katoliške oblastnike voda na mlin pri preganjanju herezij, kot tudi ostalih praks, ki jih je v 16. stoletju v Svetem rimskem cesarstvu sankcioniral kazenski zakonik Karolina (Constitutio Criminalis Carolina). 116. člen Karoline je homoseksualnost kaznoval z grmado, kar je tudi eden od razlogov, da sem homoseksulnost pripisala grofu Frideriku Lambergu in knezoškofu Wolfgangu.
Turški Osmanovci, kot jih imenujejo, so čisto na zadnjem obodu krožnice, kar se tiče drugosti in tujosti …
Turki so dvesto let vdirali v habsurške dežele, ki so bile branik Svetega rimskega cesarstva. Osmanovci so veljali za surove in arogantne. Turek je bil ultimativni drugi, barbar, sovražnik krščanstva in po tedanji Evropi se je močna protiturška propaganda širila tudi v obliki karikatur na grafičnih listih. V roman vključena prigoda, kako je Ferhard paša po zmagi pri Budačkih leta 1575 zmagoslavno vkorakal v Carigrad z balzamiranima glavama Herbarda Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, napičenima na dolga drogova, je zgodovinsko dejstvo. Bitka pri Sisku leta 1593, v kateri je cesarska vojska, ki sta ji poveljevala slovenska plemiča Andrej Turjaški in Adam Ravbar, porazila Osmansko cesarstvo, pa je močno odmevala po krščanski Evropi in okrepila samozavest notranjeavstrijskih dežel. Od 17. stoletja, ko sta Evropa in Turčija sovražnost zamenjali za trgovanje, pa je v Evropi podoba Turka dobivala vse bolj orientalističen pridih, kar je upodobljeno tudi na turkerijah, ki jih hrani muzej na Ptujskem gradu.
Poleg tovrstnih facinacij nad detajli je v romanu kar nekaj literarnih nanosov, kot na primer marelična barva …
Združba Mareličark, ki naj bi si ga izmislili jezuiti v krogu blizu deželnega kneza Friderika II., je povsem moj konstrukt.
Marija, zavetnica ljudstva, ki se zelo pogosto pojavlja, je praviloma odeta v modro-rdeč plašč, ti pa si si izbrala povsem svojo linijo, nenazadnje se roman tako tudi odpre: “Nežno zeleni grički so se stresali v sinkopiranem ritmu in dopoldansko sonce, ki je marelično oblivalo pokrajino …”
Oh, kaj res? Do tega trenutka se nisem zavedala, da je v romanu toliko mareličnosti ….
Kaj pa ljubezen? Zaključila si z Bledom, labodi, projekcijami v novi svet, ki se uresničijo pri Nikolaju, pri knezoškofu Wolfgangu ne …
Konec je bolj odprt, kot se zdi na prvi pogled, a sama se nagibam k optimističnemu branju v Kronosovem duhu: po jeseni in zimi, razgreti od grmad sledi pomlad, prebudijo se življenjski sokovi in začne se nov krog. Tudi za Nikolaja Miklavža Paulina.
Kako si pisala Nikolajeve traktate? Gre za določen avtomatizem pisanja, za pogrezanje v norost …
Ponovno sem se lotila novoveške filozofije, hkrati pa se mi je sam od sebe vklopil tudi avtomatizem. Vzvod Nikolajevih traktatov so zlasti Descartesove Meditacije, vendar Nikolaj zaradi vse pogostejših nihanj od evforije do tesnobe in depresije, med katerimi se mu spodmakne oporna točka – Bog, ne vzdrži discipline, ki si jo je zadal na začetku, zato pa proizvede nenačrtovane vsebine, v katerih se lahko prepozna tudi sodobni subjekt.
Kamala ob koncu prerokuje Nikolaju Miklavžu Paulinu. Toda pri tem se zastavi vprašanje, ali Kamala res napove nekaj, kar vidi v prihodnosti, ali je Kamalina napoved tista simbolna gesta, ki mladi par spravi skupaj? So to naredila zato, da bi rešila roman ali zato, da bi rešila njega, torej Nikolaja Miklavža Paulina?
Ni bistveno, ali je Kamala resnično jasnovidna. Kamala je strukturni element, ki Nikolaju s tem, ko mu napove prihodnost, spremeni njegovo perspektivo. Kamalino šloganje Nikolaja vzdrami iz dolgotrajne otrplosti, da ob sebi končno opazi vedoželjno in suvereno Izadoro ter začne spet verjeti – verjeti v ljubezen, v življenje, v drugačen, novi svet.
Verjameš v novi svet? Da je nekje drugje mogoče na novo začeti? Sprašujem, ker to že nekaj časa lebdi v zraku? Ali je iti ven lahko tudi oblika upora? Umakniti se?
Pri dvajsetih in tridesetih je takšen premik lažji, saj za sabo ne puščaš veliko in se ti zdi vse možno in odprto. Kasneje si bolj formiran in močneje vpet v okolje, v katerem živiš, izkušnje prinesejo preudarnost, a tudi več zadržkov in strahu. Slovenija je čudovita pokrajina, ki ponuja kvalitetno življenje, a žal nimamo sreče z oblastniki. Zelo nepravično je, da so mladi, ker tu nimajo možnosti, primorani odhajati v tujino, kar je povsem nekaj drugega, kot pa da gredo v tujino prostovoljno nabirati življenjske izkušnje in znanje.
Na srečo se meni tako notranji kot zunanji geografski in duhovni svetovi odpirajo predvsem skozi literaturo.
Neverjetno, kakšno sposobnost premore kapitalizem, pomislim vsakič, ko iz poštnega nabiralnika izvlečem Lidlov letak, na čigar prvi strani lepo vijuga napis »teden nostalgije«, notri pa sok Pingo, zdrob Bebe, koprivni šampon Ilirija in kar je še teh dobrin, ki so včasih našle pot v kovinske košarice v socialističnih samopostrežbah. Te akcije sicer ne okličejo za teden jugonostalgije, bognedaj, ta beseda bi vendarle »’skravžljala’ lase na plešah naših blut und poden politikov«, kot jih med žvečenjem Gavrilovićke kliče Franc Trček, ampak vse drugo pa štima. Si mislite, najbogatejši Nemec ti po desetletjih zapakira jugoslovanske potrošniške ikone v identično embalažo, ki ji je dodana samo črtna koda, s pomočjo katere lahko na blagajni poskenirajo ves jugoasortiman v eni sami minuti. Ampak ta retro merchandising pravzaprav z jugonostalgijo nima kaj dosti skupnega, tisti »prvi res potrošniški generaciji na naših prostorih«, katere predstavnik med avtorji knjige Made in YU2015 (Založba ZRC, 2016) je Trček, se ta repro logika celo upira.
Kako ne, ko pa »hrana, preprosto povedano, ni prostor za cenene šale, kaj šele ponesrečene sodobne ‘imitacije’«. Pa ne samo hrana, o kateri od Vardarja do Triglava prihajajoči avtorji sicer največ razpravljajo, ampak tudi obleka, pohištvo (sobno in ulično), avtomobili, rituali, uradni dokumenti. Torej materialnost socialističnega sveta v vseh pojavnih oblikah, ki »gradi okvir za osebne, doživete vpoglede v zgodovino družbenih, ekonomskih in političnih sprememb«, kot v uvodniku pišeta urednika Tanja Petrović in Jernej Mlekuž. In to dovolj trezno, da knjiga posrečenih esejistično-teoretičnih zapisov ne zapade v banalno jugonostalgijo, čeprav odnosi med avtorji in njihovi priljubljenimi predmeti na trenutke mejijo na fetišizem, o katerem bi znal kaj povedati Karl Marx. Sledimo torej enkrat bolj drugič manj distancirani zgodbi o socializmu in še bolj o postsocializmu: o surovinah, iz katerih so nastali predstavljeni predmeti ali rituali, in o tem, kako se danes okrog njih strukturira spomin na državo in družbo, v kateri so bili made in. Vizualno doživetje, estetika, zvok in okus so seveda ključni elementi pri vzpostavljanju odnosa potrošnikov do teh ikon, a obenem so to tudi spomini na socialistično modernost, oblikovani skozi čas kapitalistične, nacionalistične, evrocentristične ali balkanizirajoče se postmodernosti. Se v tem kontekstu kažejo samo kot simbolni reziduum preteklosti, kot ikona socialistične davnine ali se vračajo kot duh, ki razdira sedanjo realnost? Vučko in turška kava že mogoče, stoli Rex, Lupina, 4455, ki živijo novo življenje v visokem cenovnem razredu, verjetno ne.
Nahraniti, napiti, obleči, motorizirati in poskrbeti za druge potrebe socialističnega človeka je v veliko primerih pomenilo tudi uvoziti licenco z zahoda ali kot v primeru cocktaila domačih sestavin, znanem kot Cockta, ustvariti svojo vzporednico. Nekateri od teh uvoženih produktov, gotovo je tak primer Fiat Seicento alias Zastava 750 (Fičo), so se uspeli povsem udomačiti, tako v tehničnem kot v kulturnem smislu (»Ko se strga kabel za dvigovanje okna, potem okno blokiraš z izvijačem! Kaj šele pravi frajerji starejše generacije, ki so dami, ki je stala ob zaustavljenem fičku, lepo rekli, naj si sleče najlonke, saj se je strgal jermen!«). Spet za druge jugoslovanski okus ni bil najbolj dojemljiv ali pa so jih že takrat razumeli kot nekaj, kar je bilo na zahodnem trgu že odsluženo, pa so kapitalisti potem to »podturili« nam, npr. Italijani troslojne ploščice Eurocrem. Najbolj posrečene niso bile niti domače kavbojke, ki so jih ponosno reklamirali, da niti po številnih pranjih ne spustijo barve – kot da jugoslovanski tekstilci niso razumeli catcha v dekadenčnem, a modnem videzu obrabljenosti. Namesto v Varaždinski Varteks so dinarji še naprej romali na tržaški Ponterosso.
Toda te traperice so morda bolj izjema kot pravilo. Jugoslovanski design je zlasti v poznejšem obdobju obstoja države govoril mednarodni jezik. Denimo uporabna estetika kioska K67, ki je bil že leta 1971 uvrščen v zbirko newyorškega Muzeja sodobne umetnosti, leto kasneje pa bi poživljal tudi prizorišče olimpijskih iger v Münchnu, če ne bi vmes zgorela tovarna Imgrad iz Ljutomera, kjer so ga izdelovali po načrtu Saše J. Mäcthiga. Arhitekt, ki skupaj z Nikom Kraljem velja za legendo slovenskega in jugoslovanskega oblikovanja (po izboru revije Start iz leta 1987 so skoraj vsi najbolje dizajnirani industrijski proizvodi nastali na risalnih mizah slovenskih mojstrov), je kiosk, v katerem so bodisi prodajali časopise bodisi pripravljali hitro hrano, oblikoval modularno, premišljeno in estetsko dovršeno. Tam, kjer še stoji kakšen izmed rdečih, pa ne samo rdečih poliestersko-poliuretanskih kubusov, pa ta danes deluje kot eksces, kot nepotrebna, odvečna in neželena zapuščina, ki se jo lahko, preden se jo popolnoma zavrže, zmrcvari do neprepoznavnosti.
Ali je nezaželen tudi Vučko? Ali bi morali zato, ker ni del »naše kulture in tradicije«, »ker ga je dizajniral Slovenec«, »ker je rdeč« – ukiniti tudi njega, kot je to absurdno vprašanje leta 2008 zastavil aktivistični umetnik Zoran Herceg – Zox? Ni se mogel načuditi, koliko ljudi je to provokacijo v povojni Bosni vzelo resno. Tako, kot te natakarji resno zavrnejo, če v Beogradu, Sarajevu ali Skopju naročiš turško namesto srbske, bosanske ali makedonske kave. Da so jo lahko spravili po grlu navzdol, je bilo treba južno od Save kavo nacionalizirati, ob njenem severnem toku pa burek z dodatkom kranjske klobase in zelja naturalizirati, da je postal »slovenska različica najbolj priljubljene jedi na Balkanu«. »Ni ga ex-Jugoslovana, ki ni pojedel bureka, čevapčičev ali kranjske klobase«, piše nekje v knjigi. Pa ne, da so v postjugoslovanskem času ustvarili nadnacionalno jed, kot je npr. hamburger za Američane?!
Tanja Petrovič, Jernej Mlekuž (ur.): Made in Yu 2015. ZRC SAZU 2016.
Julija smo se ukvarjali sami s sabo in Evaldom Flisarjem, zato smo nekoliko manj brali. Kljub temu zajemamo vse: od Harryja Potterja z najstniškim sinom do najstnika Svita Komela – med tem pa še nekaj o spletnem razvrednotenju dejstev, muhah Jonathana Franzna ter o spolzkem odnosu do »javnih intelektualcev«.
Danes, v igri postavljeni 19 let pozneje, vidimo, kako se je legendarni junak ugnezdil v življenje v srednjih letih, kjer dela kot javni uslužbenec na Ministrstvu za čarovnijo v Londonu. A kar je še bolj pomembno, vidimo Harryja kot očeta – in napore njegovega najstniškega sina Albusa, ki se skuša soočati z omejujočimi pričakovanji, ki pridejo s tem, da je sin slavnega očeta. Harry Potter in prekleti otrok govori o odraščanju in vlogah, ki jih morata Albus in njegov najboljši prijatelj Scorpio (sin Dreca Malfoya) igrati, ko temne sile, morda v sozvočju z Mrlakensteinom, spet grozijo, da bodo uničile planet. Michiko Kakutani: Harry Potter and the Cursed Child Explores the Power of Time. The New York Times, 1. avgust 2016
Ne berem niti pozitivnih kritik, razen če mi pred tem osem različnih ljudi zagotovi, da v njih ne bo niti ene stvari, ki bi me vznemirila. Jonathan Franzen: On Fame, Fascism and Why he won’t Write Book About Race. Slate, 31. julij 2016
V digitalni dobi je lažje kot kdajkoli objaviti napačno informacijo, ki se jo množično deli in je nato sprejeta kot resnična. Katherine Viner: How technology disrupted the truth. The Guardian 12. julij 2016
Izraz »javni intelektualec« je izvir zmedenosti. Te ljudi občudujemo, ko govorijo resnico o podkupljivih politikih, ko razlagajo globalno segrevanje svetu, ki bi si želel bolj prijetne resnice, ali ko opozarjajo na strukturni rasizem družbe. Spet drugič se posmehujemo njihovemu popreproščanju idej, ki jih imajo privilegij streči, ter jih sumimo podkupljive želje po vplivu in moči, ali še huje, sumimo, da za temi željami tiči pomanjkanje intelektualne radovednosti in resnosti. Beseda »javno«, ko je združena z »intelektualec«, na enak način privablja intelektualno leno navdušenje kot prav tako leno kritiko. Benjamin Aldes Wurgaft: Thinking, Public and Private: Intellectuals in the Time of the Public. Los Angeles Review of Books, 15. julij 2016
Presenetilo pa me je, ko sem slišal svoje sošolke govoriti »oh, tega feminizma pa je že malo preveč«, češ, saj smo ženske pri nas v enakovredni poziciji. To se mi zdi nekako tako, kot da bi v Franciji rekli, da francoskim delavcem pa res ni hudo, poglejte, kaj delajo z delavci v Pakistanu ali vzhodni Evropi. Glede feminizma bi rekel še tole: razlikovati moramo med emancipatornim feminizmom in zahodnim liberalnim feminizmom, ki ga denimo uteleša Hillary Clinton. Na eni strani imamo torej feminizem, ki ima dejansko neki subverzivni potencial, na drugi pa ta »feminizem« v smislu: osvobodimo te uboge zatirane islamske ženske v Afganistanu … Na tovrstni »feminizem« je najbolje odgovorila neka afganistanska aktivistka. Če nam hočete pomagati, je rekla, potem nas najprej nehajte bombardirati. Sam skušam nastopati proti vsakršnemu zatiranju in marginalizaciji. To navsezadnje zadeva vsakega mladega človeka. Svit Komel v intevjuju z Ranko Ivelja. Dnevnik, 30. julij 2016
Napisal je že »Napada v Münchnu v Sloveniji ne želi obsoditi nihče«, a se mu je, preden je besedilo s takšnim naslovom poslal vsem slovenskim medijem in sprožil novo medijsko afero, le uspelo umiriti in vse skupaj še enkrat premisliti. Kmalu je tako napisal nov naslov: »Po napadu v Münchnu vsi ostali brez besed«. Goran Vojnović: Kdo bo obsodil napad v Münchnu? Dnevnik, 31. julij 2016