marec 2020 - AirBeletrina
Kolumna 30. 3. 2020

Požig »Trump-hrestača« je izpolnil umetnikovo vizijo

Fotografija: Noah Charney

V idilični alpski vasi Sela pri Kamniku je domačin Tomaž Schlegl, umetnik in arhitekt, skupaj z vaškim kulturnim društvom postavil votel osemmetrski kip, ki ga je poimenoval Slovenski kip svobode, videti pa je kot neke vrste orjaški hrestač (terilec orehov) v podobi Donalda Trumpa. 28. in 29. avgusta 2019 so svetovni mediji navdušeno poročali o tem kipu. Domiselno norčevanje iz Trumpa preko zanimive stvaritve konceptualne umetnosti je seveda čudovit clickbait. Kip je bil razumljen kot norčevanje iz Trumpa in so ga kot takega z odprtimi rokami sprejele naslovne strani vseh mogočih portalov z novicami, od BBC-ja do Washington Posta, od Finske do Japonske. Vsi pa se ob tem niso zabavali. Določena skupina bolj konzervativnih vaščanov je bila zgrožena nad razvpitim kipom in zbali so se, da bi se njihova vasica na svetovnem zemljevidu lahko znašla zaradi napačnih razlogov in postala predmet posmeha ali pa bi se nanjo zgrnil bes upodobljenega predsednika (karkoli bi to že lahko pomenilo). Prišlo je celo do poziva, naj kip požgejo ali pa ga vsaj prestavijo z zemljišča, na katerem je bil začasno razstavljen. Kulturno društvo ni želelo vznemirjati vaščanov, zato se je sprva sprijaznilo z izgubo kipa, člani društva so se celo poigravali z zamislijo, da ga simbolično zažgejo (in tako ostanejo korak pred čemerneži, ki so svojo priložnost čakali na kakšno temno noč). Gre pa vendar za pretkano inštalacijo, delo tamkajšnje umetniške veščine in malce ciničnega odziva. Kip se je že pojavil na mednarodnih naslovnicah, v Sela so že poromali radovedni turisti. Kip so iz vaškega središča začasno umaknili nekoliko višje, na zasebno kmečko posest, in ga tako še bolj izpostavili očem. 

Tomaž Schlegl je na svojo zamisel prišel lani poleti med počitnikovanjem na hrvaškem otoku Pag. Posedal je na terasi in s skicami je zamisel pričela dobivati obliko. Schlegl je prijazen in dobrosrčen umetnik, njegov um pa nenehna nevihta, kjer pobliskavajo zamisli. Številne med njimi so precej radikalne in naprednejše od slovenskih upravnih teles, ki jih sicer morajo odobriti. To ga v njegovi karieri, ki sega čez nekaj desetletij, ni ustavilo. Najbolj preseneča to, da je po vrnitvi s počitnic svojo zamisel delil z nekaj prijatelji iz vasi, ti pa so takoj poprijeli za delo in v nekaj dneh postavili osnovno ogrodje. Tega so se lotili brezplačno; sami so zbrali les in ostali material – zgolj zato, ker jih je zamisel nagovorila.

Glede poimenovanja svojega kipa Schlegl ostaja previden in pravi, da je to kip svobode, vsako podobnost s politiki (Trumpom, recimo) pa pušča v presojo javnosti. Ta obramba spominja na Rolanda Barthesa: pravi umetniki svojih del ne interpretirajo v imenu drugih ljudi, temveč jih ustvarjajo, predstavijo in javnosti dovolijo, da si jih interpretira po svoji volji. »Če si tale kip ljudje razlagajo kot Trumpa, če ga vidijo v kipu, je to njihova stvar,« je rekel. »Trump pooseblja popolno svobodo, saj je pokazal, da lahko reče in naredi, karkoli želi, pa za to ne bo odgovarjal. Še vedno ostaja predsednik, vendar bom vso to presojo prepustil javnosti.«

Njegov cilj je, da spodbudi razmišljanje in odzivanje na sodobno politiko. »Zamisel se mi je porodila iznenada, navdih sem dobil v svetu okoli sebe,« je nadaljeval in v zrak zapuhal dim  cigarete Marlboro Light, še ene iz niza, ki mu ni videti konca. »V svetu je danes toliko populizma. Gre za nov tip politike 21. stoletja s koreninami pri Mussoliniju in Hitlerju, zares pa je nastopil s padcem berlinskega zidu. Povečal se je z Miloševićem in Berlusconijem. Politiki, ki izrečejo, karkoli si večina ljudstva želi slišati, v ozadju pa delajo le za svoje egoistične osebne namene.«

Želel si je, da kip vzbudi pozornost, vendar do sedaj objavljeni članki namenoma ostajajo na plehki stopnji, ki vabi zgolj h kliku nanje, on pa se želi osredotočiti na idejo kipa svobode v današnjih časih. »Živimo v času milenijcev, senzacionalizem poganja svet,« je pripomnil ob opazovanju senzacionalizma v medijskih odzivih na svoj kip. »Ideja kipa svobode se je zrušila. Ta kip je dvanajsti kip svobode v Evropi, vendar ljudi ne zanima simbolizem.« V enajstih evropskih državah res obstajajo uradni »kipi svobode«, Schleglov kip naj bi bil dvanajsti, čeprav ga Slovenija uradno ni odobrila. »Daleč smo padli od zamisli kipa svobode, ki izreka dobrodošlico utrujenim, revnim in zavrženim množicam, ki si želijo svobodno zadihati. Upam, da bom s tem kipom prispeval k odzivom na to pomembno sodobno problematiko.«

S tem, ko je kip postal prava turistična zanimivost, je postalo le vprašanje časa, kdaj ga bo kak pogumen župan povabil v svoj kraj. Azil – kot so se pošalili slovenski časopisi – so mu ponudile bližnje Moravče, kamor je prispel v zgodnjem januarju 2020. Nekaj dni kasneje, 8. januarja, se je kip znova znašel na mednarodnih naslovnicah, saj so ga v dejanju vandalizma požgali do tal.

Kar je pri tem zabavno, je to, da je požig umetnika popolnoma navdušil.

Iz naslovnic, ki so poročale o požigu »slovenskega kipa Trumpa«, je razbrati, da je šlo za dejanje protrumpovskega protesta proti kipu, ki se je očitno norčeval iz svojega modela. Novice so nakazovale, da bi umetniku moralo biti žal ob tem uničenju, saj je bil kaznovan za svoje norčevanje iz osebe, za katero vsaj del prebivalcev meni, da je krasna (ali pa vsaj ne katastrofalno problematična, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno). Vendar gre spet za primer poročanja z oddaljenih prizorišč, kamor se novinarskim hišam ne ljubi pošiljati svojih poročevalcev. Skoraj vsi članki so povzemali prejšnje članke na to temo. Ob posrednem poročanju jih je bolj zanimalo privabljanje klikov na naslovnice in fotografije gorečega »Trumpa«, ne pa celotna zgodba.

Schlegl je imel kip ves čas za začasno postavitev. Po njegovi zamisli naj bi kip ritualno zažgali na noč čarovnic v 2019 – mešanica dogodka Burning Man in čarovniških procesov, vendar je bilo vaščanom ob misli na zažiganje Trumpove podobe neprijetno in so se ustrašili. Schlegl je menil, da brez gorečega konca koncept ostaja nezaključen in delo nedokončano.

Tako je umetnik – čeprav nerad – pristal na nov načrt, po katerem naj bi kip preselili in ga pustili »živeti«. Moravški župan je v tem videl priložnost za svoj kraj, kamor bi privabil turiste. Tako so kip iz Sel preselili v 13 kilometrov oddaljene Moravče in ga v veličastni ceremoniji tudi ustoličili. Nekaj dni kasneje je kip dramatično pogorel do tal.

Je šlo za dejanje vandalizma (uničenja naključno izbranih stvari brez ideološke motivacije) ali ikonoklazem (uničenje zaradi simboličnih razlogov)? Vsekakor je za medije zgodba boljša, če poroča o ali protrumpovskih ikonoklastih, ki uničijo, karkoli se norčuje iz njihovega junaka, ali protitrumpovskih ikonoklastih, ki so kip uničili, da bi požgali Trumpovo podobo. Schlegl gotovo sodi v drugo kategorijo, saj je želel kip zažgati v dejanju, ki bi predstavljalo uničenje populističnih voditeljev neofašističnega kova na splošno (Trump je pač najbolj znan, vendar bi kip lahko nosil številne druge podobe, od katerih bi vsaka lahko predstavljala enak koncept, ki mu Schlegl nasprotuje).

Izpostavilo se je, da je resničen razlog za požig veliko bolj preprost in brezvezen. Ob umestitvi kipa so nekateri slišali skupino vaških najstnikov, ki so se pogovarjali o tem, da gredo iskat bencin, s katerim bodo kip zažgali. Zelo verjetno gre za idiotsko potegavščino zdolgočasene mladine, ki si je zaželela pozornosti. Na koncu je tej skupini uspelo zanetiti več kot bencin – zanetili so debato in vžgali svetovne naslovnice. Karkoli je že požigalce napeljalo k njihovemu dejanju – umetnik je navdušen, da je njegova konceptualna stvaritev končno dokončana.

Sabina Višček in Igor Saksida (Fotografija: Ana Kovač) Sabina Višček in Igor Saksida (Fotografija: Ana Kovač)
Panorama 28. 3. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Domača knjižnica: Sabina Višček in Igor Saksida

Učiteljico razrednega pouka Sabino Višček in profesorja mladinske književnosti Igorja Saksido med drugim druži poezija. Še posebej ljub jima je Gregor Strniša, zato ni naključje, da ima pomembno mesto v njuni domači knjižnici. Nemalokrat njuna komunikacija preko SMS sporočil poteka tudi v obliki izbranih verzov. Povezuje ju še rap, ki ga literarni zgodovinar včasih tudi izvaja.

Sabino Višček in Igorja Saksido smo obiskali še pred temi negotovimi časi, ki nam jih je zadala epidemija novega koronavirusa. V času, ko so bili socialni stiki v živo mogoči. V pogovoru o domači knjižnici, knjigah in branju je Igor Saksida navdušeno omenil, kako je nedolgo nazaj v njegov pesniški nabor prišla tudi prva zbirka Gregorja Strniše z naslovom Mozaiki. »Redka in pomembna knjiga,« doda.

Klic iz antikvariata

»Dobili smo knjigo, ki ste jo naročili,« se je pred tedni glasil klic iz antikvariata, v katerem imajo zapisane želje literarnega zgodovinarja. »Zbirko Mozaiki sem čakal dve leti,« pojasni Saksida. Zaradi ljubezni do poezije, ki si jo delita s partnerko, kar nekaj njunih domačih knjižnic polic zasedajo dela pesnikov in pesnic. Za Sabino Višček je med nepogrešljivimi tudi zbirka Saše Pavček z naslovom Obleci me v poljub.

V delovnem kabinetu, ostale so (žal) v kleti, ker v stanovanju ni dovolj prostora, ima Igor Saksida zbrano didaktično gradivo, najnovejšo strokovno literaturo in ključna dela mladinskega leposlovja, o katerih predava na pedagoški fakulteti. »Moja knjižnica nastaja 30 let,« jo v časovni perspektivi predstavi sogovornik. Zanj je ta pomembna med drugim tudi zato, da lahko vedno znova osveži znanje o avtorjih, ki jih je že bral, pa čeprav morda že desetkrat ali celo dvajsetkrat, kot na primer Pavčkove Majnice, fulaste pesmi. »Če želiš prepričljivo govoriti in pisati o literaturi, se ne moreš zgolj spominjati na branje, ne glede na to, kako natančne izpiske si delaš, temveč potrebuješ energijo in čustveni naboj knjige,« je jasen raziskovalec mladinske literature, ki si izpiske še vedno dela na pisalni stroj. Med branjem ga namreč moti brnenje računalnika.

Ljube knjige vedno pri sebi

»Za knjige, ki so ti ljube, je torej pomembno, da jih imaš vedno pri sebi. Vedno, ko nekaj ponovno prebereš, razumeš z drugačnimi očmi. Tako kot Mozarta danes poslušamo z ušesi rapa ali heavy metala, ki ju ob nastanku klasične glasbe ni bilo … Enako velja, ko se prebiješ čez novo izkušnjo v življenju in se potem vrneš k prebranemu: bereš in slišiš drugače,« poudarja Igor Saksida. »Za vsakega,« še dodaja, »ki se ukvarja ne samo s književnostjo, temveč z miselnim delom – in če ne želi nazadovati – je domača knjižnica nujna.« A kot je pokazala najnovejša nacionalna raziskava bralnih navad v Sloveniji, knjige v zadnjih letih manj beremo in kupujemo, v obeh primerih pa med evropskimi državami sodimo na rep. Naše domače knjižnice so premajhne, kar neposredno vpliva tudi na dosežke otrok. Enega od razlogov za to Saksida vidi v prešibki promociji branja kot vrednote v družbi nasploh: »Praktično nimamo oddaje, ki bi bila namenjena odraslim in mladim bralcem. Takšne, ki bi bila odprta in dinamična ter bi branje pokazala kot vznemirljiv dogodek in kot skupni pogovor. Vse teorije pravijo, da je branje posledica konvencij, družbenih praks. Če je v družbi branje prepoznano kot vrednota in kot nekaj zanimivega, bodo ljudje ta bralni model prevzeli.«

Knjige podarja knjižnicam

Igor Saksida ima navado, da podvojene knjige, ker jih veliko dobi tudi kot recenzentske izvode, podarja knjižnicam. Te ali pa tiste, ki jih sam napiše, daje tudi otrokom, ki doma nimajo knjižnice ali starši za kupovanje knjig nimajo dovolj sredstev. Pred časom je eno podaril osnovnošolcu iz socialno ogrožene družine, ki nima doma nobene knjige, si jo je pa silno želel.

Sabina Višček svojim učencem zelo rada bere. Drugošolci so se pesem Dramilo Valentina Vodnika naučili preko rapa, kar je med njimi in njihovimi starši poželo veliko navdušenja. Poudarja, kako je pomemben pogovor o knjigah, saj jih tako mladim bralcem približamo. Temeljno vprašanje pri tem se ji ne zdi, kaj jim je bilo v pravljici všeč, saj občutke ob prvem branju težko ubesedijo, temveč kaj so si zapomnili. Za ene so to čustva, za druge književne osebe ali pa dogodki, kar so izhodišča za nadaljnji razmislek o literaturi.

Knjižnice za zaprtimi vrati

Kar se tiče domače knjižnice, se zdijo sogovornici pomembne tudi »mini knjižnice, ki jih imamo v svojih najbolj osebnih prostorih. So knjige, ki te bolj nagovorijo kot katerekoli druge in jih želiš imeti samo zase – o njih ne razglabljaš z drugimi, o njih premišljuješ sam.« V svoji literarni intimi imata Sabina Višček in Igor Saksida nekaj knjig, o katerih se z drugimi ne pogovarjata. So njune in v njih so besede, ki ju povezujejo in si jih izmenjujeta, ko jih skupaj prebirata. Ena teh je Pesem sem, ki jo je Igor Saksida napisal skupaj z Alešem Štegrom.

V knjigah ima Sabina Višček poleg intelektualnega in čustvenega angažmaja rada tudi humor. Zadnje čase pa ne more odložiti starih zapisov, zagreto bere revijo Učiteljski tovariš: »Kako zanimivo je, ko vidiš, kako so se na mojem strokovnem področju pred 100 leti ukvarjali s podobnimi problemi, kot se danes mi.«

Knjige z osebno zgodbo

Med zgodovinskimi strokovnimi deli, ki jih imata pedagoga v svojem doma, je tudi ena prvih didaktičnih knjig na Slovenskem, ki jo je Igor Saksida dobil za darilo od svoje kolegice, njen naslov pa se glasi Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika v ljudski šoli iz leta 1906 avtorja Janka Bezjaka. Med domačim naborom pa so tudi knjige s posvetili – od Ferija Lainščka, Dese Muck in drugih, med njimi tudi kar nekaj od Toneta Pavčka, eden teh je tudi v njegovi knjigi Čas duše, čas telesa. V času, ko je avtor ravno izdal svojo tretjo knjigo esejev, sta se z Igorjem Saksido srečala v Podčetrtku. »Podaril mi jo je, v njo pa energično napisal: ‘Je čas duše in je čas telesa, je svet, ki je in ni prida, je pedagogov raja in je noblesa in je Igor Saksida.’,« literarni zgodovinar na pamet pove Pavčkov zapis, ki ga je ustvarjalec takrat pospremil z besedami, kako je navdušen, da se profesorji oblačijo tako, kot je treba.

Panorama 26. 3. 2020

Od Cola do Slavnika

Ivan Šumljak v hribih. Fotografija: Wikipedija

Obisk domače lisičine je minil, kot bi mignil, toliko je v Ljubljani čakalo raznih opravkov. Ko nas je Mateja spet zapeljala nazaj na pot, pa je bil pred nami odsek, ob katerem sem se večkrat spomnil na Šumljaka in na njegov predlog Transverzale. Nič čudnega: del poti od Cola do Slavnika je izvrstna metafora zanju.

Ivan Šumljak, srednješolski učitelj zemljepisa iz Maribora in povojni vodja tamkajšnjih markacistov, je v sebi gotovo združeval niz vrlin, kajti njegovi kolegi in dijaki so ga imeli res v čislih. Nedvomno je bil tudi domač na terenu, za katerega je skrbel s svojimi markacisti, predvsem na Pohorju. Transverzalo prek slednjega so pravzaprav vzpostavili, še preden je pomladi 1951 uradno dal pobudo zanjo. Leto pred tem so namreč na novo označili pot po glavnem grebenu Pohorja, v kateri je Šumljak videl začetni del slovenske vélike ture. Pri tem so tudi iznašli oznako za slednjo: omenjeno prečnico Pohorja so označili tako, da so standardni slovenski markaciji, belemu krožcu z rdečo obrobo, dodali številko 1: »ker je bila ta pot naša ta glavna, številka 1«. Šumljak je brez dvoma poznal tudi koroške hribe, saj je kmalu po uradni pobudi predlagal koroškim kolegom, kje naj poteka trasa od Slovenj Gradca do Robanovega kota in so jo skladno s tem vzpostavili že leta 1952. A predvsem južni del planinskega sveta Slovenije je poznal zelo slabo. Na to namiguje že predlog za Transverzalo iz leta 1951, tudi s svojo skicoznostjo, saj je imel vsega 18 besed: »Pohorje – Uršlja gora – Raduha – Savinjske – Karavanke – Julijske – preko Gorenjske, Notranjske, Dolenjske, Kozjanskega na Boč in nazaj na Pohorje.«

Leta po otvoritvi Transverzale se je Šumljak svojega predloga spominjal malenkost bolj razdelano, pravzaprav v skoraj vsaki objavi nekoliko drugače. Najbolj znana izmed kasnejših »pobud« je tista, ki se najpogosteje citira kot izvirno, čeprav se mu je zapisala šele štiri leta po otvoritvi poti: »Transverzala naj bi šla približno takole: Maribor – Pohorje – Plešivec (Uršlja gora) – Smrekovec – Raduha – Savinjske oz. Kamniške planine – Karavanke – Julijske Alpe – predalpski svet – Nanos – Postojna – Kočevsko – Gorjanci – Dolina gradov – Bohor – Boč – del Slov. goric – Maribor.«

V nedoločnosti dejanskega predloga iz leta 1951 sta se skrivala dva večja problema. Ravno prvega poskušajo zamaskirati razni spominski, saj malo bolj razdelajo prav tisti del, ki ga izvirni povsem spušča: Primorsko. Da je Šumljak zelo slabo poznal to pokrajino, se deloma da razumeti. Primorska je med svetovnima vojnama pripadala Italiji, ki je z nje poskušala zbrisati vse slovensko, zato v tistem času tam prav gotovo niso bili dobrodošli planinci iz drugih koncev Slovenije. Toda zaradi istega zgodovinskega ozadja je še toliko bolj osupljivo, da je Šumljakov predlog Primorsko preskočil. Sploh od samoizpričanega domoljuba bi se pričakovalo, da bo s traso po tej pokrajini podčrtal, da je tudi ta slovenska, da bo s traso po njej proslavil njen povratek k matičnemu ozemlju, do katerega je prišlo pred kratkim, po drugi svetovni vojni. In seveda: tudi od Šumljaka kot geografa bi se pričakovalo stališče, da trasa mora prek Primorske, saj ima več reprezentativno planinskih območij.

Nekoliko drugačen je drugi največji problem nedorečenega predloga: s »Kozjanskega na Boč in nazaj na Pohorje«. Tu ni kakšne večje razlike s kasnejšimi »predlogi«, saj zaradi neizdelane druge polovice vprašljivost izvirnega tu ni bodla v oči. A dejstvo je, da bi trasa, ki bi sledila takšnemu predlogu, skoraj vso pot od Kozjanskega do Pohorja potekala po neplaninskem svetu, in to, sodeč po starejših zemljevidih, prejkone tudi v neprijazno neplaninskem slogu, po cestah. Predvsem pa bi s tako traso Transverzala zgrešila del Slovenije, ki je eden najbolj reprezentativno planinskih, Zasavje.

Vsekakor ni čudno, da je Šumljak določitev dejanske trase Transverzale raje prepustil drugim. A to nalogo je žal predal markacijski komisiji, ki je s svojo številčnostjo prejkone imela težave tudi po vzoru znanega rekla o velikem številu babic; sploh o tem, kje bo šla pot po svetih tleh Julijcev, je bila debata menda zelo razgreta. Še večjo zagato pa je relativno velikemu številu članov navkljub imela markacijska komisija v tem, da v njej očitno ni bilo nikogar, ki bi znal speljati pot od Julijcev prek Primorske, Notranjske, Dolenjske in Štajerske nazaj do Pohorja. Tudi zaradi tega so fantje komaj in še to ne najbolje rešili prvo vprašanje – kako od Julijcev do Nanosa. In tudi zaradi tega se jim je povsem ustavilo ob naslednjem problemu, kako jo speljati na odseku »Nanos – Postojna – Kočevsko«.

Tedanji vodja komisije Blažej je sredi leta 1954 recimo razglasil odločitev, da bo šla Transverzala iz Postojne kar naravnost na Snežnik. Ta sklep je bil eden bolj nenavadnih. Najjužnejša točka Transverzale je vendar nujno Slavnik. Ne samo zato, ker ima skoraj čudežen položaj, da lahko z njega na popoln dan prav res ugledaš celo Veliki Klek, najbolj severozahodni vrh, ki so ga kdaj imeli za svojega ljudje s te male zaplate. Še toliko pomembneje je, da je Slavnik njen najbolj jugozahodni vršič, ki ga z njegovimi tisoč metri lahko brez dvoma šteješ v planinski svet.

A Blažej in njegovi so imeli v zvezi z nadaljevanjem trase od Postojne kakšno še bolj zabavno zamisel, kot da zaobide Slavnik. Transverzala naj bi torej šla naravnost na Snežnik, od tam pa kar prek meje, na Risnjak in Velebit. Zakaj naj bi se Slovenska planinska transverzala vila po hrvaških hribih, niso pojasnili. In kako naj bi od tam zavila nazaj v krog, seveda niso niti namignili.

Pri takšnih določitvah trase je lahko še kakšna dodatna in nič manj skrajna pomota prav dobrodejna: da so se nato leta 1955 pod prisilo oblasti ali iz kakšnega drugega razloga odločili speljati traso do morja, je pravzaprav rešilo enega glavnih problemov na tem koncu. Tisti zmotni privesek Transverzale, ki so ga speljali od Nanosa do Ankarana, gre namreč prav prikladno prek Slavnika. Tako mu Transverzala lahko prek Vremščice in zahodnega dela Brkinov sledi vse do jugozahodnega roba slovenskega planinskega sveta ter nato zavije nazaj prek vzhoda Brkinov do Snežnika. Ostanek tistega priveska, pot južno od Slavnika, pa lahko vsa obmorska mesta po novem uporabljajo kot pristopno pot. Le pri Škofijah naj se ne sledi več privesku, temveč naj se tam seveda zavije na Porečanko: nekdanjo traso ozkotirne železnice od Trsta do Poreča, po kateri gre danes »pot zdravja in prijateljstva«, namenjena kolesarjem in pešcem.

Pogled proti Škocjanu prek naravnega mostu. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

To sicer ne pomeni, da na odseku od Cola do Slavnika, na katerem sem se tolikokrat spomnil Šumljaka, marsikje ni še kar nekaj dela. Očitno je bil ta odsek za razliko od tistega prek Trnovske planote deležen premalo kritike in se tako značilni proces od prezgodnje otvoritve do sijajne trase ni odvil do konca. Zato se tu z zelo lepimi deli menjujejo takšni, ob katerih se privzdigne obrv, pri čemer se niti ne bi bilo treba pretirano truditi z njimi, da bi jih dali v red; dovolj bi bilo, če bi jih popravili toliko, da bi bili čisto povprečni. Takšni bi bili transverzalcu v prijeten oddih, ki bi se kar lepo prilegel po vsem tako lepem in zanimivem in razburljivem na uvodnih delih.

Prva sitnost pride na vrsto že, ko je na okoli 25 kilometrih od Cola do Abrama kakšnih 15 kilometrov ceste, in to tiste res zatežene. Z dolgimi odseki makadama, ki ti zbije noge in nasiči sluznico s prahom, pa še res krasen razgled je ves čas okoli tebe: drevesa, potolčena od mimo vozeče gozdne mehanizacije, ki imajo predvsem vlogo debelih kolov, ki naj zadržujejo cesto, da ne zdrsi po bregu, pri čemer prvi pogled na dober zemljevid teh predelov pokaže, da bi se trasa z lahkoto izognila večini makadama po prijetnejših vlakah in stezah Hrušice in Nanosa.

Prav tako proti dlaki, a na drugačen način te gladi odsek med Razdrtim in Senožečami. Ko smo, še preden smo krenili, zbirali GPS sledi nedavnih pohodnikov po obstoječi polovici Transverzale, nas je zelo presenetilo, da gre ravno tu vsaka sled čisto po svoje. Na samem terenu se je hitro izkazalo, zakaj: tod se je spričo nezadostnega markiranja in obilo gozdarske dejavnosti izredno lahko izgubiti. Kar niti ne bi bilo tako grozno, greš pač malo čez drn in strn. Toda omenjena gozdarska dejavnost je očitno potekala v tolikšni naglici, da se ni dalo za sabo lepo pospraviti. Prebiti se čez širno področje, prek katerega so skoraj neprestano raztreseni ostanki sečnje, od vej do manjših debel, razne takšne štrline pa je s pridom izkoristilo robidovje, ni zabavno. Vsaj pol ure se potem ob vaškem vodnjaku v Senožečah potrebuje, da se s treh parov nog obreže raztrgano kožo in izmije kri.

Redke so tudi markacije na južnem boku Vremščice in ravnici do letališča, kjer je labirint neizrazitih stez dostikrat označen po načelu: saj se vidi, kam greš. Včasih se celo res in tudi tu so zato GPS sledi iskale vse mogoče prehode. A tretje mesto med najbolj neprijetnimi deli odseka od Cola do Slavnika je bilo na vzponu na slednjega. Ne le zaradi precej cest okoli Podgrajskega podolja in prav nič navdihujočih vlak pod vrhom, temveč predvsem zaradi smradu.

»Imajo tukaj neko res gnusno smetišče, ali kaj?« je skozi dlani, ki si jih je tiščala prek nosa in ust, zagodla Lučka.

Odkimal sem. To ni bil vonj po smetišču. Bil je vsekakor znan, a kateri je bil, se nisem in nisem mogel spomniti. Potem se mi je posvetilo, zakaj. Jasno, ta vonj je bil zvezan z nekim še posebej neprijetnim spominom in zato z njim vred potlačen nekam globoko, globoko. Ja, to je bil vonj popoldneva, na katerega sem se po dolgem študentskem poletju vrnil v najeto stanovanje v Ljubljani. Vonj pozabljenega zavitka, ki se je tisto dolgo, vroče poletje napihoval v varčno ugasnjenem hladilniku … dokler ni eksplodiral. Smrad po razkrajajočem se piščančjem mesu. Je morda tam pod Slavnikom kakšna piščančja farma, na kateri se perjadi ne godi najbolje?

Toda ta del poti je, kot rečeno, res kakor prispodoba Šumljakovega predloga Transverzale. Z vsem zgornjim se namreč izmenjujejo tudi odseki, ki so samo v veselje. Tu je krasni, zložni vzpon z Abrama na Plešo, razgledni vrh Nanosa, kjer greš kot na Trnovskem platoju še enkrat skozi mil preplet gozdičev in travnatih planjav visoke kraške planote. Tu je ena najbolj ljubkih izletniških točk, Vremščica, ki smo jo imeli – sredi poletja in na prekrasen dan – vso samó zase. Tu so Škocjanske jame, še eno izmed takšnih čudes, da si jih vajen v fantazijskih romanih. Tu so ob poti, predvsem kjer se križa s starimi furmanskimi cestami, še mnoge gostilne, ki se ravnajo po opisanem zglednem vzorcu. In tu so lepo pospravljene senožeti, ob katerih se vzpneš k Podgradu in drugim slikovitim vasicam na pobočjih Brkinov.

Kolumna 24. 3. 2020

Korona

Fotografija: Pexels

V tem času me vsi – verjetno enako tudi vas – sprašujejo, kako sem. Deloma zaskrbljeni. Deloma morda zato, da jih nato tudi sama vprašam, kako so. In mi lahko poročajo o svojih izkušnjah s korono. Sama na vprašanje vedno odgovorim, da sem dobro. Kar ni lažen odgovor. Ali odgovor, namenjen spodbujanju. Širjenju optimizma. Itd. Ampak je to res. Virozo (ali morda gripo – bolele so me namreč vse mišice, in to tako, da nisem mogla niti sedeti), sem prebolela že dva tedna pred epidemijo korone, tako da sem bila že v predčasni samoizolaciji. V obliki bolniške. Svojo hčerko sem poslala v samoizolacijo že teden prej, preden je to zaukazala naša oblast, in to na osnovi preproste prognoze, ki sva jo ob koncu januarja razdelala s prijateljem, s katerim sva oba kar dobra matematika. Oba sva imela v gimnaziji isto profesorico matematike. Ki sva jo oba občudovala. Skratka, na osnovi ne pretirano poglobljene analize podatkov s Kitajske je bilo z uporabo matematične logike jasno, da ta virus ni kot gripa. Da se širi eksponentno. Da je smrtnost višja. Da ni povsem jasno, kako se prenaša. Da bo zajel tudi Evropo. Tudi Slovenijo. Ki se je takrat počutila še povsem varno. Da cepiva ni. Zdravila tudi ne. In da je zato edino, kar človek lahko naredi, to, kar so ljudje naredili v času na primer kuge: zaprli so se vsak v svojo hišo in omejili vse medsebojne stike. No, zato je morala moja hči v samoizolacijo teden prej, preden je to zahtevala oblast. Je nekaj pripominjala. Pa sem ji povedala, da bodo že naslednji teden vsi doma. Kar se je tudi zgodilo.

Ja, obe sva v redu. Pa ne le zato, ker sva omejili svoje stike z drugimi že dovolj zgodaj. Ampak tudi zato, ker znava obe biti sami. Kar je, kot se je pokazalo, očitno velik problem Slovencev. Pravzaprav, povedano odkrito, se zame v resnici ni kaj veliko spremenilo. Vsa predavanja opravljam enako kot prej. Sicer v e-obliki. A po istem urniku. Govorilne ure prav tako. Tudi sicer sem navajena biti sama. Ker če človek študira in piše, tega ne more početi drugače kot sam. Tako je bilo prej. Tako je zdaj. V trgovine tudi sicer hodim le, kadar je nujno. Enako kot zdaj. Na kave in ostala druženja tudi v brezkoronskih obdobjih ne hodim. Nimam časa. Tako da se tudi tu ni nič spremenilo. Skratka, res sem v redu. Zdrava sem. In moje življenje nemoteno poteka naprej.

Je pa zanimivo opazovati, kako na omejitev stikov in obkroženost z boleznijo reagirajo drugi. Eni mi tako poročajo, da jih je zajela panika. Njih. Ali druge, ki jih poznajo. Tisti, ki imajo več sreče, so se s paniko uspešno soočili. In ji naredili konec. Drugi očitno tega ne zmorejo. Da gre očitno za nacionalni problem, je videti tudi iz medijev, ki na veliko odpirajo vprašanje potreb po psihološki pomoči Slovencem v času korona epidemije. Zanimivo je poslušati odgovore in nasvet, ki kažejo, da Slovenci očitno niso kaj prida sposobni soočati se z eksistencialno ogroženostjo. Ob tem ta eksistencialna ogroženost za veliko večino prebivalstva v resnici sploh ne obstaja. Jo je pa večina Slovencev očitno vzela za svojo. Čeprav sploh ne sodijo v rizične skupine.

Pa ne, da bi sama nevarnosti korone ne bi jemala resno. Sem že povedala, da je res prav nasprotno. Gre za nekaj drugega: preprosto za to, da sem se iz drugih, resnih situacij eksistencialne ogroženosti naučila, da panika in strah ne pomagata. Kar pomaga, je zbranost. In racionalno delovanje. Ne pa se delati, kot da ni nič. Kar je očitna reakcija druge skupine posameznikov, ki jih lahko opazujem. Delajo se, da ni nič. Dajejo komentarje tipa: »Saj pri nas ni še nihče umrl.« Ali po novem: »Saj je umrla le ena oseba in še ta je bila stara več kot 80.« Kar se bo jutri spremenilo v: »Saj sta pri nas umrli le dve osebi. Obe sta bili stari več kot 80 in bi tako ali tako umrli.« Skratka, na delu je obrambni mehanizem zanikanja. Sicer dobro znan in povsem običajen.

Potem opazujem ljudi, ki si želijo, da jih nekdo skozi vse to vodi za roko. Obsesivno poslušajo vsa poročila in sledijo vsem novicam. Po internetu. In drugje. Želijo, da nekdo namesto njih definira situacijo. In jim pove, kaj naj naredijo. In jih pri tem, če je le mogoče, še spremlja. Kot majhne otroke. Jih drži za rokico. Jih pelje skozi življenje. Najbolj zabaven primer te prakse so skupne vadbe ob šestih. Za crknit!

Če se nekoliko oddaljimo od deskripcije, je torej jasno, da je korona obelodanila dve očitno zelo prisotni značilnosti slovenske družbe. Ki v normalnih razmerah morda nista bili tako zelo vidni. Prva je napredujoča infantilizacija slovenske družbe. Več in več Slovencev se vede kot majhni nesamostojni otroci. Ki potrebujejo objekt naslonitvenega tipa. Ki je trenutno JJ. In drugič: očitno je, da je slovenska družba že postala družba, ki jo prežema terapevtska mentaliteta. Ljudje so vse manj sposobni sami reševati svoje probleme. Za to potrebujejo strokovnjake. Ki jim najprej povedo, kaj njihov problem je, nato pa še, kako naj ga rešijo.

Seveda slovenska družba v teh značilnostih ni nekaj unikatnega. Saj gre za značilnosti vsake družbe, za katero je značilna kultura narcisizma, o kateri je pisal Lasch že leta 1979. Njegovo Kulturo narcisizma imamo že nekaj časa prevedeno tudi v slovenščino. Škoda le, da je ljudje v glavnem niso prebrali. Bi jim lahko precej pomagala. Tudi zdaj ob koroni.

Enako pa Slovenija ni unikatna tudi, ko gre za razmišljanja, da bi bilo najbolje, da pustimo, da se kritični procent prebivalstva okuži, zboli in da tako postanemo na virus imuni, saj bi bila takšna praksa najboljša za ekonomijo. Kolektivno imunost je pač treba vzpostaviti. In najbolje jo je vzpostaviti ob najmanjših stroških za gospodarstvo, kar se zdi na videz povsem logično sklepanje. Ki pa je logično le, če se giblje v okviru logike, značilne za kapitalizem. Logike, ki je postala že samoumevna. In ki se glasi: vse sfere družbe je treba podrediti dobrobiti gospodarstva. Ali: socialno je podrejeno ekonomskemu. Zdaj, v času korone, to pomeni tudi: humano je podrejeno ekonomskemu.

Vem, da se marsikomu zdi povedano tako samoumevno, da mu sploh ni jasno, kaj bi lahko bilo s to logiko narobe. A v resnici je narobe v bistvu vse. Kajti z izjemo kapitalističnih družb se v vseh drugih družbah razmerje med socialno dobrobitjo in ekonomijo glasi: ekonomsko je podrejeno socialnemu. Socialna dobrobit je nadrejena ekonomskim ciljem in koristim. V tej luči trditev, da zagovarjanje socialne dobrobiti na škodo ekonomije pomeni zlom ekonomije, v resnici ne drži. Morda to pomeni zlom kapitalistične ekonomije sedanjosti, v kateri majhen procent bogati na račun velike večine. Ne pomeni pa zloma ekonomije nasploh. Velika večina ekonomij namreč ni sledila zgoraj opisani logiki današnjega kapitalizma.

Skratka: ker ima zdaj velika večina Slovencev več časa kot v brezkoronskem življenju, ga je vsaj nekaj treba posvetiti branju. Tudi Lascha. In razmišljanju. Tudi o tem, kaj bi morale biti naše družbene prioritete.

     

Pia Marincelj (Fotografija: osebni arhiv) Pia Marincelj (Fotografija: osebni arhiv)
Panorama 23. 3. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Pri opremljanju doma vedno pomislite na domačo knjižnico

Pia Marincelj je avtorica raziskave Življenja knjig z domačih knjižnic polic, ki je nedavno izšla v knjižni obliki. V njej je preučevala domače knjižnice z analiziranjem revije Naš dom in anketiranjem kupcev na spletnem portalu Emka, ugotovitve pa primerjala z raziskavo Knjiga in bralci VI. Izkušnje s področja založništva je pridobila pri založbi UMco, pisala je knjižne recenzije za revijo Bukla in portal Koridor: križišča umetnosti. Danes jo lahko najdete v knjižnici Kočevje, kjer dela kot bibliotekarka. Pogovarjali sva se o domačih knjižnicah, opremljanju, prodaji in izposoji knjig.

Že v uvodu tvoje knjige lahko beremo, da si se za raziskovanje domačih knjižnic odločila iz skrbi pred prevlado e-knjig nad tiskanimi. Je tvoji odločitvi botrovalo še kaj drugega?

Za raziskovanje domačih knjižnic sem se odločila, ker sem tekom študija založništva naletela na neskladje med ustvarjalci in uporabniki knjige, na kar sem želela z raziskavama posredno opozoriti. Na eni strani sem videla stisko in boj za preživetje tistih, ki pripomorejo k nastanku knjige, vse manjšo prodajo in upad intenzivnih kupcev knjig, po drugi strani pa sem se postavila v vlogo bralca in kupca knjige, ki ga družbene razmere in zaslonski mediji odvračajo od branja tiskane knjige. Sem zagovornica branja in tiskane knjige, želim si, da bi jih ljudje brali in cenili ter da bi vsi vključeni v proces nastajanja knjige prejemali dostojne honorarje in plače. Zavedam pa se, da v času, ko v Sloveniji izide povprečno 5000 knjig letno, obstaja le peščica tistih knjig, ki jih bo posameznik po nakupu prebral večkrat ali v njih večkrat iskal informacije. Ali se bo kupcu (ob dostopnosti knjig v knjižnicah in informacij na spletu) nakup še vedno zdel smiseln? Z rezultati sem želela opozoriti na dodatno vrednost lastnega izvoda knjige ter pomen domačih knjižnic, hkrati pa tudi na nujnost odprave neskladja med ustvarjalci in uporabniki knjige s promoviranjem branja kot zdravega življenjskega sloga ter knjižnih polic kot dela zdravega bivalnega okolja. Ob zavedanju, da založništvo potrebujemo (kot potrebujemo šolstvo ali zdravstvo), bi bila državna pomoč založništvu lahko nekaj samoumevnega.

Kaj je po tvojem botrovalo spremembi v velikosti domačih knjižnic in upadu nakupovanja knjig med bralci v zadnjih desetletjih?

Nekdaj informacij ni bilo moč poiskati nikjer drugje kot v knjigah, zato vsaj kakšna enciklopedija, slovar ali priročnik niso smeli manjkati na policah običajnega doma. Danes so nam informacije dostopne z enim klikom na pametne naprave, zato se (zlasti mladi) za splošne informacije vse manj obračajo h knjigam. Tudi na spletu je dostopnih že veliko kvalitetnih in preverjenih virov. Pomemben dejavnik upada nakupovanja knjig je tudi dejstvo, da je v obdobjih do konca 20. stoletja zelo veliko pomenilo, da je imel človek v lasti neko materialno dobrino, nekaj, na kar je bil ponosen in je to skrbno varoval, četudi ne uporabljal. Knjiga je imela višjo simbolno vrednost, zbirka pomembnih romanov je bila ponos družine. Danes se miselnost ljudi na splošno spreminja. V obdobju, ko so materialne dobrine vse bolj dostopne, ljudje ugotavljajo, da je pravzaprav težje živeti z več kot z manj. Obsežne domače knjižnice so vse bolj v domeni strastnih ljubiteljev knjig, bibliofilov ter tistih, ki jih na knjige veže tudi njihov poklic. Pri svojem delu v knjižnici opažam, koliko ljudi k nam prinese zajetne kupe knjig iz domače knjižnice, bodisi svoje ali od svojcev, ki so preminili … Knjigo si je bolj ugodno in priročno izposoditi. In kljub temu, da rezultati raziskav trenutno kažejo, da e-knjige med bralci še vedno ostajajo veliko manj priljubljene od tiskanih knjig, imajo tudi te že svoje pristaše in le ugibamo lahko, koliko jih bo v prihodnosti. Seveda pa se v upadu nakupovanja knjig in manjšanju velikosti domačih knjižnic odraža odnos ljudi do knjig na splošno, na čemer bi naša družba nedvomno morala graditi.

Ali je torej še vedno smiselno imeti domačo knjižnico?

Seveda! Mislim, da bi vsak človek moral imeti doma vsaj kakšno knjižno poličko. Raziskava ekipe znanstvenikov iz ZDA je pokazala, da so knjige v domu zelo pomembne za pozitiven razvoj in uspeh otrok, hkrati pa ustvarjajo okolje, ki pozitivno vpliva tudi na odrasle. Mislim, da je povsem drugače, če so knjige ves čas fizično prisotne v prostoru, kot pa če jih imamo shranjene v e-obliki. Danes povprečen Slovenec več ne čuti, da bi potreboval domačo knjižnico, bi pa morali kot narod stremeti k temu, da domače knjižnice pozitivno vplivajo na ljudi.

Imajo po tvojem javne knjižnice negativen vpliv na prodajo knjig?

Glede na primerjave z rezultati drugih držav ne bi smelo biti tako. Tudi rezultati naših raziskav so pokazali, da se nakupovanje knjig in izposoja v knjižnici načeloma pozitivno dopolnjujeta. Ljubitelji knjig hodijo v knjižnice in knjige tudi kupujejo. Se mi pa zdi, da Slovenci še vedno preveč gledamo na knjigo kot na nekaj »svetega«, nekaj, kar je treba skrbno hraniti in kar je »greh« vreči stran. Ta simbolna vrednost, ki izvira iz časov, ko knjige niso bile lahko dostopne, je zelo močna. Pozabljamo, da je posamezen izvod danes zgolj blok natiskanega papirja (dokler mu seveda ne damo svoje osebne zgodbe in pečata), da je vsebina s svojo intelektualno, umetniško in duhovno vrednostjo shranjena tudi v digitalni obliki. Mislim, da ljudje v tujini na knjige že gledajo drugače in jih zato morda pogosteje kupujejo in zamenjujejo, ne samo skladiščijo doma. Odlična rešitev za kroženje knjig se mi zdijo Knjigobežnice, antikvariati in knjigarne z rabljenimi knjigami, ki jih je v tujini vse več. Tudi pri nas že obstajajo spletne knjigarne z rabljenimi knjigami, ki omogočajo nakupe po res ugodnih cenah.

Čedalje več člankov, knjig in raziskav se v zadnjem času pojavlja na temo domačih knjižnic. Kaj misliš, da je razlog? Samo skrb, da ljudje beremo in kupujemo premalo knjig ali še kaj drugega?

To se mi zdi zelo zanimivo, saj so se ti članki pojavili nedolgo nazaj, namreč ko sem pisala svojo magistrsko nalogo v letu 2017, sem imela kar precejšen problem z viri in literaturo. Na temo sodobnih domačih knjižnic praktično nisem našla skoraj ničesar, sploh pa ne v slovenščini. O tem se pri nas ni veliko pisalo niti v poljudnih člankih. Očitno je prišel čas, ko je več ljudi hkrati postalo pozornih na to temo, ki je seveda posredno vezana na rezultate raziskav o bralnih in nakupovalnih navadah v Sloveniji, morda pa je med pisci kaj takih, ki so rešili mojo anketo ali pa zasledili rezultate mojih raziskav in posledično začeli bolj razmišljati o tej temi. Možno je tudi, da smo v času, ko je že vse digitalno, spet začeli iskati ravnovesje in zadovoljstvo v nečem bolj oprijemljivem.

V nadaljevanju tvoje knjige/raziskave dobimo vpogled v zgodovino knjižnic po različnih obdobjih zgodovine. V katerem od njih bi najraje živela (in imela takšno knjižnico kot jo npr. omenjaš za posamezno obdobje)?

Ne bi se branila kakšne bogato okrašene rimske, renesančne ali plemiške knjižnice, ampak bolj kot razmišljam, se vidim v srednjeveški knjižnici samostana na Irskem, ob prepisovanju srednjeveških rokopisov.

Kakšen odnos imaš sama do domačih knjižnic? Zbiraš knjige ali si postaviš neko mejo, koliko jih boš imela doma. V knjigi lahko zasledimo tudi fotografijo tvoje knjižnice. Ali se je njena kapaciteta od raziskave že kaj povečala?

Sama se sicer knjigam težko upiram, ampak se trudim, da jih ne bi imela preveč. Včasih sem jih kupila več, v zadnjem času kupim le kakšen priročnik ali strokovno knjigo, za katero vem, da jo bom dolgo brala (s presledki), leposlovno knjigo, ki sem jo že prebrala, pa mi je bila tako zelo všeč, da se jo odločim imeti na svoji polici, ali pa knjigo avtorja, ki ga res obožujem in/ali želim podpreti. Rada si kupim tudi kakšno slikanico, saj so nekatere res pravi umetniški izdelki. Moja zbirka knjig je v resnici obsežnejša od tiste na fotografiji v knjigi, se je pa od takrat tudi že nekoliko povečala.

Te je kakšna od ugotovitev še posebej presenetila/razočarala in zakaj?

Presenetilo me je, da se je večini anketirancev še vedno zdela najpomembnejša informacijska vrednost tiskane knjige, za katero sem sama ocenila, da v digitalni dobi izgublja pomen.

Ali si sama več knjig izposodiš ali kupiš?

Glede na to, da delam v knjižnici in se vsak dan gibljem v okolju z veliko starimi in novimi knjigami, ki jih še nisem brala, se veš čas soočam s skušnjavami, katero knjigo bi si izposodila, pa se moram zadržati, ker me doma čaka še kup izposojenih knjig, ki jih že predolgo berem, in še kup kupljenih, ki jih še nisem prebrala. Zato, odkar delam v knjižnici, žal kupim manj knjig.

Ali misliš, da če bi revije o opremljanju danes kaj več pisale o opremljanju domače knjižnice, da bi to kaj vplivalo na nakupne navade (knjig) ljudi?

Mislim, da bi lahko tovrstne revije zelo pozitivno vplivale na nakupovalne navade ljudi, ki jih na splošno ni težko prepričati v sledenje modnim trendom. Če bi večkrat videli podobo lepe domače knjižnice, bi to verjetno vzbudilo željo po tem, da bi jo imeli tudi sami, kar bi posredno pozitivno vplivalo tudi na bralne navade. In kar je najpomembneje, domače knjižnice in knjižne poličke imajo neverjetno pozitiven vpliv na intelektualni razvoj otrok, na njihove bralne navade v otroštvu in kasneje v življenju. Otroci, ki živijo v okolju z domačo knjižnico, dosegajo tudi boljše učne rezultate. Zato je še toliko bolj pomembno, da se knjige in pohištvo za hranjenje le-teh pojavljajo v primerih otroških sobic v revijah in drugih medijih za notranje oblikovanje doma.

Če bi morala bralcem intervjuja predlagati opremljanje domačih knjižnic, kakšen bi bil tvoj nasvet?

Moj nasvet bi bil, da pri opremljanju doma vsekakor pomislite na domačo knjižnico, in to vključite v svoj dom. Pri odločanju o tem, kakšna naj bo, je najbolje upoštevati svoj življenjski slog, potrebe in želje ter obseg knjižnega fonda, ki ga že imate oziroma ste si ga pripravljeni zgraditi. Če imate otroke, ne pozabite na kotiček za knjige v otroški sobi.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Seznami 21. 3. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Deset kultnih pesmi slovenskih pesnikov in pesnic

Karel Destovnik Kajuh: Samo en cvet, en češnjev cvet

Samo en cvet, en češnjev cvet,

dehteč in bel

odlomi, moja draga!

 

Ne bom ga za klobuk pripel,

ne bom ga v gumbnico si del,

odlomi ga, odlomi, draga!

 

Jaz bom ljudem poslal ta cvet,

vsakomur, ki na križ pripet

trpi v pomladi tej …

 

In glej, ta drobni češnjev cvet

bo v njih izbrisal malodušja sled

in spet razžaril tožni jim pogled.

 

Samo en bel, en češnjev cvet

odlomi, moja draga,

saj veš, kako vsak tak pozdrav

človeku za rešetkami pomaga.

Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

– nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –

ker drevesa in trave vedo za samoto

– kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

– če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino

– koliko težkih nog

 je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Kajetan Kovič: Južni otok

Je južni otok. Je.

Daleč v neznanem morju

je pika na obzorju.

Je lisa iz meglè.

 

Med svitom in temo

iz bele vode vzhaja.

In neizmerno traja.

In v hipu gre na dno.

 

In morje od slasti

je težko in pijano.

In sol zatiska rano.

In slutnja, da ga ni.

 

Da so na temnem dnu

samo zasute školjke

in veje grenke oljke

in zibanje mahu.

 

A voda se odpre

in močna zvezda vzide

in nova ladja pride

in južni otok je.

Tomaž Šalamun: Mrk

I

 

Utrudil sem se podobe svojega plemena

in se izselil.

 

Iz dolgih žebljev

si varim ude novega telesa.

Iz starih cunj bo drobovje.

Nagniti plašč mrhovine

bo plašč moje samote.

Oko si izderem iz globine močvirja.

Iz prežrtih plošč gnusa

si bom postavil kolibo.

Moj svet bo svet ostrih robov.

Krut in večen.

France Prešeren: Zdravljica

1.

Spet trte so rodile

prijat’li, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

2.

Komú najpred veselo

zdravljico, bratje! č’mò zapét’!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv sloveče matere!

3.

V sovražnike ‘z oblakov

rodú naj naš’ga trešči gróm!

Prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jim še težé!

4.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo!

Otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

da oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

5.

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice!

Ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

6.

Mladen’či, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up!

Ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker po nàs

bode nàs,

jo sŕčno bránit’ klical čas!

7.

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat’ dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

8.

Nazadnje še, prijat’ji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat’li,

ker dobro v srcu mislimo.

Dókaj dni

naj živí

Bog, kar nas dobrih je ljudi!

Dane Zajc: Veliki črni bik

Veliki črni bik rjove v jutro.

Veliki črni bik, koga kličeš?

Prazni so pašniki.

Prazne so gore.

Prazne so grape.

Prazne kot odmev tvojega klica.

 

Veliki črni bik rjove v jutro.

Kot da bi brizgala težka črna kri

pod vršičke temnih smrek.

Kot da bi se nad gozdom navzhodu

odpiralo v jutro

krvavo bikovo oko.

Veliki črni bik, koga kličeš?

Je slast poslušati,

kako ti vrača odmev

tvoj zamolkli klic?

 

Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.

Tvoj glas pada v grape

kot razcefrana jata

črnih vran.

Nobeden ne sliši tvoje samote.

Nikogar ne napojiš

s črno krvjo svojega glasu.

Umolkni, veliki črni bik.

Veliki črni bik rjove v jutro.

Sonce na vzhodu brusi

bleščečo mesarsko sekiro.

Milan Jesih: Kratka je bila

Kratka je bila

noč,

dan jo je

malo podaljšal.

Gregor Strniša: Orion

Čez tisoč let, ko naju več ne bo,

bo spet prav tak večer, kot je nocoj,

na modrem nebu daljen in svetal

spet kot nocoj bo Orion sijal.

 

Zeleni hrast, ki pošumeva v noč,

takrat prastaro temno bo drevo,

šumel bo v vetru kot teman spomin

na ta večer, ko stala sva pod njim.

 

Skoz’ mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč,

le mladi par, ki se bo tu takrat objel, bo drug.

Prav kot nocoj v pomladni mrak sijal bo Orion

in prav tako, kot jaz morda, bo rekla deklica:

»Kako je daleč, kako je lep,

kako blešči se njegovih sedem zvezd.«

 

Čez tisoč let, ko naju ne bo več,

na nebu Orion sijal bo še.

Poljubi me za tisoč dolgih let,

ko tu mlad par se bo poljubil spet.

Srečko Kosovel: Kons. 5

Gnoj je zlato

in zlato je gnoj.

oboje = 0

0 = ∞

∞ = 0

A B <

1, 2 3

Kdor nima duše

ne potrebuje zlata

kdor ima dušo

ne potrebuje gnoja.

I, A.

Mila Kačič: Misel o smrti

Ni smrt tisto, kar nas loči,

in življenje ni, kar druži nas.

So vezi močnejše. Brez pomena

zanje so razdalje, kraj in čas.

 

Vekovečna dragih je bližina.

Smrt je le združitve návečer.

Zemlja skupno je pribežališče

in poslednji cilj vseh nas je mir.

Marko Radmilovič (Fotografija: arhiv založbe Beletrina) Marko Radmilovič (Fotografija: arhiv založbe Beletrina)
Podkast 18. 3. 2020
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 20 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Markom Radmilovičem

Najbrž se ne da več spregledati, da iz zemlje že kar pospešeno lezejo prvi znanilci pomladi. Prav v tem času pa bi pa na plano počasi že lahko stopali tudi znanilci v človeški podobi – kolesarji.

Toda tudi njih krizni ukrepi zdaj bolj zadržujejo v stanovanjih. Obstaja pa kolesar, ki ukrepom in tudi virusom brez težav kljubuje. To je Kolesar z veliko začetnico in je ravno dobro zavil iz tiskarne in se zapodil na police knjigarn.

Na papir ga je zlil navdušen motorist in seveda kolesar, sicer bivši kinooperater, zdaj pa novinar ter avtor satiričnih Zapiskov iz močvirja na Valu 202 Marko Radmilovič. Je tudi avtor filmov, nastalih pod streho produkcijske hiše Kino Svečina, in prejemnik Ježkove nagrade.

Njegov Kolesar pa nikakor ni zgodba o užitkih ob spomladanski rekreaciji, pač pa je kriminalni roman, ki je zasidran v slovenski sedanjosti, v kateri pa še vedno diha preteklost. Umor nam odpre posebno poglavje iz obdobja druge svetovne vojne, iz čas, ki le ni bil tako črnobel, kot se nam skoraj 80 let pozneje dozdeva, da je bil.

»Prav možno je, da se niso vsi talci pred puško postavili z junaškim srcem in da si je kateri svobodo kupil tako, da je pomagal nemškemu sovražniku. Niso bili vsi junaki in niso bili vsi zločinci,« pojasnjuje avtor.

Kako je sivine človeškega značaja predstavil v romanu, prisluhnite v podkastu z Markom Radmilovičem:

Kriminalni roman Marka Radmiloviča Kolesar lahko kupite na tej povezavi. Bralce vabimo, da s telefonom poskenirajo QR kodo, ki je v knjigi. Pripeljala jih bo do presenečenja. 

Kolumna 16. 3. 2020

Zapiski iz karantene

Vsi doma – naslovnica časopisa La Repubblica. Fotografija: Wikipedija

Milo rečeno, čudni časi so. Misli v glavi je težko sestaviti skupaj, čeprav se večinoma vrtijo okoli ene same stvari. Koronavirusa. Tu je nekaj mojih zmedenih misli o situaciji, v kateri smo se znašli.

Nejevera

Svet se je ustavil, cele države so v karanteni, meje zaprte, v zraku je nevidna grožnja, vse skupaj spominja na kak znanstvenofantastičen film. Večinoma smo bili presenečeni nad tem, kaj se je zgodilo, čeprav zadeva ni prišla kar naenkrat. Napovedovala se je dlje časa, a je ni nihče jemal resno. Televizija nas je nekaj mesecev bombandirala s posnetki ljudi z maskami in v skafandrih, umirajočih, apokaliptično opustelega mesta … Toda to se je dogajalo na Kitajskem in kdo bi verjel kitajskim informacijam … Kitajci imajo totalitarno oblast, ki verjetno nekaj manipulira, saj vemo, kako to gre. Nam se to ne more zgoditi, saj živimo vendar v civiliziranem delu sveta, pazimo na higieno in imamo učinkovito zdravstvo ter državo … Kako smo se motili. Titanik se je že potapljal, večina pa je na ta račun zbijala šale.

Dejavu

Ko je virus prišel do Evrope in začel svoj uničevalni pohod, je hudič odnesel šalo. Poročila iz Italije govorijo o vojnem stanju, žrtev je veliko več, kot so pričakovali, zdravstvo je pred kolapsom, država v karanteni. Ni minilo dolgo, ko se je tudi Slovenija znašla v podobni situaciji, čeprav se epidemija še ni razplamtela do take mere. Hočeš nočeš smo morali sprejeti dejstvo, da je naše življenje postalo bolj »čudno kot fikcija«. Nekaj podobnega smo doživeli samo v času osamosvojitve, takrat je bil v zraku podoben občutek grožnje in strahu in kar je po svoje prav neverjetno, tako kot takrat sta tudi danes tu Janez Janša in Jelko Kacin in krizni štab in tiskovne konference sredi dneva in vse ostalo. Skoraj nadrealno. Zgleda, da so kozmične sile popolnoma usklajene in da vedo, kaj delajo.

Paranoja in solidarnost, pa tudi sebičnost

Znašli smo se torej v karanteni. Prestrašeni in negotovi poslušamo uradno preštevanje obolelih in mrtvih v medijih ter razne fake news, ki se širijo po družbenih omrežjih. Stanje duha očitno ni najboljše, saj so ljudje verjeli in na Facebooku 1200-krat delili informacijo, da je sredi Ljubljane prispelo letalo, polno ameriških marincev. Paranoja je postala naše »normalno stanje«, kar smo dokazali tudi z nakupovanjem nerazumnih količin toaletnega papirja in ostalega.

Kljub temu da smo fizično ločeni, izolirani in paranoični, pa prinaša ta čas tudi čudovit občutek skupnosti in solidarnosti. Cele države smo ustavili, zato da bi rešili stare in bolne, najšibkejše člane družbe, take, ki jih kapitalizem smatra za neproduktivne in torej nepotrebne. Na bolj mikronivoju pa smo se spet začeli zavedati sosedov, ki so se pojavili na balkonih in v naših soseskah in po zgledu Italijanov z glasbo in petjem zbudili nekakšen patriotski zanos in občutek, da živimo sicer v tragičnih, a tudi junaških časih.

Občutek strahu in paranoje pa je zbudil v ljudeh tudi najnižje gone, kot sta sebičnost in grabežljivost, o čemer pričajo izropane trgovine. Da ne govorimo o brezbrižnosti do drugega, saj so se nekateri še drugi dan karantene obnašali, kot da so na počitnicah in so kofetkali po lokalih.

Kaj nas čaka in na kaj čakamo?

Seveda se vsi sprašujemo, kaj naš čaka, pa tudi, kaj čakamo? V globalnem smislu virusa najbrž ni mogoče ustaviti brez cepiva. Čakamo torej na cepivo? Ali pa toplejše vreme, ki ga bo morda tudi ustavilo? Ali pa samo na to, da se velika in pogoltna farmacevtska podjetja dogovorijo za ceno zdravil, ki so se v praksi izkazala kot učinkovita?  Kakšne so igre velikih v ozadju? Kaj nam prikrivajo, kot pravi Žižek?

»Preprosto življenje«

In medtem ko prevladuje občutek, da se je naš varni in stabilni svet sesul in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, pa vsaj moja karantenska vsakdanjost ne izgleda apokaliptično. Ko se zjutraj zbudim, najprej vesela ugotovim, da še vedno lahko globoko zajamem zrak. Zunaj je prelepo vreme, ozračje kristalno čisto in sveže, ptiči so spomladansko razigrani, trobentice in tulipani barvajo tla. Fear of missing out je končno minil, nikamor se mi ne mudi, ne počutim se pod pritiskom, da bom nekaj zamudila, na mojem nakupovalnem seznamu ni nič, razen hrane. Introvert v meni se veseli miru, tišine in kupa knjig, ki čaka na polici. Otroci imajo naposled dovolj časa za prosto igro, pa čeprav to lahko sedaj počnejo samo s svojimi brati in sestrami na domačem vrtu. Ves luksuz in dekadenca civilizacije sta za nekaj časa ukinjena, naposled imamo čas zase in za družino ter za stvari, ki so v življenju res pomembne. »Preprosto življenje«, je temu rekel Gandi. Pa čeprav v izrednih razmerah.

 

Panorama 16. 3. 2020

Knjiga priznanj: Blaž Iršič

Blaž Iršič Fotografija: Maj Pavček, © LUD Literatura

Šentjernejčan Blaž Iršič (1983) je s poezijo, ki ne išče visokih leg, temveč je brutalno iskrena, provokativna in svobodna, prinesel nov veter na slovensko literarno sceno. Prva knjiga, Poezija za avtomehanike, mu je prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado, bila pa je tudi hitro razprodana in ponatisnjena, kar je za pesniške prvence na Slovenskem več kot nenavadno. Pred nekaj meseci je pri založbi LUD Literatura izšla njegova druga zbirka z naslovom Človek pod luno, ki je prav tako našla precej navdušenih bralcev.   

Ime: Blaž Iršič

Zadnja knjiga: Človek pod luno.

Kje ste odraščali? Tam kjer odraščam še dandanes.

Kaj ste študirali in kje? Na Pedagoški v Ljubljani sem študiral biologijo in gospodinjstvo. To je bilo 12 let intenzivnega študija in meditacije.

Kje živite in zakaj? Živim v okolici Šentjerneja, razmišljam pa o tem, da bi se preselil v jamo.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Nisem še napisal knjige, na katero bi bil res ponosen.

Opišite svojo jutranjo rutino. Vstanem ob 05.15. Preklinjam, kolikor sem zmožen, in odidem v službo.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Nisem pohlepen, to je zagotovo nenavadno.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Brazilke.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Berem izredno malo. V najboljšem primeru dve knjigi na leto. Ljudem bi predlagal naj poskusijo s teletekstom.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Ne.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Premiki.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? Če bi navdih tičal na enem mestu, bi bilo tam nagužvanih precej hipsterjev …

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Skoraj vsi porniči.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Pišem pesmi. To je k sreči manj strukturno zahtevna zadeva, čeprav se kritiki s tem ne strinjajo.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Skušam imeti čim manj stalnic. Izbiram čudaške vzgibe, tiste normalne pustim, da se izgubijo.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Pišem na računalnik, večinoma v poznih večernih urah, tako da nimam razgleda.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Pijem kot žolna.

Opišite svoj idealni dan. Dan, ko je bil Janša ponovno izvoljen za predsednika vlade.

Opišite svojo večerno rutino. Otroke spravim v posteljo, buljim v teletekst in počasi začnem nagovarjati ženo …

Ste vraževerni? Vsekakor.

Najljubša pijača: alkohol? Ste že uganili. 

Najbolj zoprn literat vseh časov? Nimam ga.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez samomorilskih misli.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Očeta. Zaradi čisto vsega, kar je bil.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Kruh in mleko.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Jebem ti mater.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Enkrat sem se dve uri vozil v Maribor, kjer sem nato bral trem narkomanom, ki so prišli nekam na toplo, poleg mene pa je – v keltščini – bral še nek Irec. To je bila idealna priložnost, da bi dokončno znorel ali pa se pridružil tistim trem narkomanom.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Vsak dan hodim v službo.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj se jim najprej zmeša, šele nato naj začnejo pisati poezijo.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Nisem gej.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Obrezati sadovnjak.

 

Kritika 13. 3. 2020

Kako priti do koščka raja

Ada Škerl in njena partnerica Sonja Plaskan leta 1952 na Bledu.

Priznati moram, da me je še bolj kot sama poezija Ade Škerl presenetila njena recepcija. Tisti del recepcije, ki jo je zapostavil kot predhodnico intimističnih Pesmi štirih, še niti ni tako šokanten, to se je ženskam skozi celotno zgodovino redno dogajalo. Bolj bega dejstvo, da še danes v kanonu nekako ostaja zamolčano, da je kar 49 let živela z žensko, Sonjo Plaskan. To je mdr. raziskal Brane Mozetič v prispevku Ada Škerl – plaha ptica (manj znani drobci iz življenja pesnice), za katerega je naredil podrobno raziskavo in prišel do povednega sklepa, da je nezmožnost njenega pisanja, o kateri se tako pogosto priduša, izhajala tudi iz njene spolne usmerjenosti, ki je ni upala upesnjevati. Glede na takratno družbeno klimo to ni nič čudnega, je pa res žalostno, kako se je morala pesnica ljubezni, ki je znala v verze najlepše ujeti ravno nežne, intimne prizore, zaviti v molk oziroma se samocenzurirati – Tanja Petrič v spremni besedi Spečih metuljev prepoznava »neulovljivo erotiko« njenih pesmi, ki se je zgodila zaradi »izmikanja enoznačni opredelitvi spola« v pesmih. Z Ado Škerl se sicer dogaja nekakšna rehabilitacija v kanonu, saj je o njej veliko govora, nastaja tudi kar nekaj zapisov, ki odpirajo oči in razkrivajo kontekste (poleg Mozetičevega na primer še članek Nataše Velikonja Maraton 24/7 x 52, študija Varje Balžalorsky Antić Ženski pesemski diskurz v spletu povojnih ideologij: Senca v srcu Ade Škerl), še vedno pa ostaja upravičena bojazen, da bo še naprej žrtev t. i. straightwashinga – zelo podobna usoda je doletela veliko Almo Karlin, katere partnerka Theo Schreiber Gammelin je celo v lansko leto izdani slikanici Alma: Svet pred domačim pragom Mojiceje Podgoršek opisana kot njena prijateljica, kar je že malodane absurdno. A vemo, da se kanon pač nerad posipa s pepelom, vseeno pa bi bilo vsaj higienično, če ne že človeško in moralno, vsaj v prihodnje popraviti te strašne krivice, če jih že za nazaj ne more.

 Molk iz več razlogov

Ob prebiranju Spečih metuljev hitro postane jasno, da je Škerl na svoji pesniški poti naletela na ogromno ovir, ki so ji jemale voljo in jo onesposobile do te mere, da je na neki točki celo umetniško obmolknila. Molk je nastopil iz več vzrokov – s pogledom nazaj lahko skozi pričevanja, analize in pregled recepcije prepoznamo tri večje. Prvi je zagotovo že omenjena zamolčanost njene vloge pri Pesmih štirih. Ivo Svetina v spremnem eseju, ki bogati pričujočo knjigo, celo zatrdi, da so si »vsa priznanja, slavo, družben ugled, članstvo v SAZU […] Kovič, Menart, Pavček in Zlobec »prislužili« na račun Ade Škerlove.« Drugi je sprejem njene zbirke Senca v srcu, ki je bil nepotrebno grob in nenaklonjen, sploh zato, ker se je najbolj kritiziralo njeno odmaknjenost od družbene stvarnosti, pretirano razčustvovanost in formalizem, kar se je prav zagotovo zgodilo tudi zaradi tega, ker je bila ženska. (V enem izmed dveh avtopoetskih razmišljanj, ki sta dodani knjigi, Škerl celo komentira, da so jo hoteli uničiti »samozvani ideološki ostrostrelci« oziroma gonjo proti zbirki označi za ukazano.) Kasneje je kljub velikim premikom vodilnih poetik ostajala zvesta svoji nežni izreki v metrumu in rimi in s tem še bolj utrdila svoj sloves odrinjenke na rob ter se posledično še lažje umaknila.

Samocenzura

Tretji vzrok za umik pa je zagotovo samocenzura, ki jo je v luči biografskih podatkov kar težko brati. Sploh zato, ker ji poezija pomeni »košček raja na zemlji«, njeni glavni vrlini pa sta lepota in resnica. A resnica je bila v taki družbeni klimi nemogoča, sploh za pesnico, pri kateri izrazito prevladujejo ljubezenske pesmi, pa je moralo to biti strašno naporno in boleče. Njena prva zbirka, slavna Senca v srcu iz leta 1949, je bila sicer res posvečena njeni platonski ljubezni, kmalu umrlemu študentu Žanetu, a nekatere kasnejše pesmi, sploh tiste po letu 1951, ko je spoznala Sonjo Plaskan, se v luči biografije jasno prepoznajo za šifrirane. Tudi v pogovorih je kasneje jasno povedala, da je to žalost pustila za seboj in v nekaterih pesmih se nedvoumno poslavlja od vseh, ki jih je izgubila, in se odpira novemu (»Saj v meni je praznota in prav nič bolesti.«) V ljubezenskih pesmih se striktno izogiba uporabi spola ali pa piše moškemu, dve ženski v ljubezenskem odnosu pa nista jasno izpisani v nobeni pesmi. Še najbolj prefinjeno to stori v pesmih, kjer je pesniški subjekt nek predmet moškega spola, ki nagovarja žensko – najbolj vrhunska pesem v zbirki nasploh (morda ravno zaradi iskrenosti?) je Ubiti toplomer iz zbirke Obledeli pasteli (1965): »Pred leti je bilo, ko njena potna dlan / vsak dan polagala me za minute bežne / previdno je na svojo vročo srčno stran, kjer čutil sem dotik nje grudi nežne.« Na ta način kodiranja je vsaj nekako lahko izrazila svoja prava čustva, a se je po drugi strani ujela v začarani krog recepcije, ki res ni bila odprta za lezbično ljubezen, a tudi ni dobila jasnih znakov zanjo in je zato lahko malo zamižala ter ostajala zaprta in nedostopna.

Nežne in žalostne pesmi

Čeprav je njena prva zbirka Senca v srcu res močno čustveno obarvana, je ob branju res težko dojeti tako slab sprejem. Gre namreč za nežne in žalostne pesmi, s katerimi pesnica svoje zlomljeno srce in prepoznava in celo poskuša pozdraviti, a ne zapada v klišejskost, vsaj ne bolj kot nekateri drugi intimisti. Na trenutke deluje prav kosovelovska (»In senca smrti je prek moje duše šla.«, »O, kričal bi, da divje v šipah bi zvenelo.«), temačna, prepričljivo temna in hladna, saj gre za še svežo rano, za tožbo po nedavno umrlem. Če kaj, je ta zbirka iskrena v svoji bolečini, sploh pomenljivo pa je mešanje prijetnih prizorov izpovedovanja ljubezni, dvorjenja in občudovanja s podobami trde zemlje, krst in pogrebov. Taka dikcija spominja na obrnjeno varianto ljudske pesmi mrtveca, ki pride po ljubico in je sama po sebi strašljiva in navdušujoča obenem. V primerjavi s to zbirko sta kasnejši, Obledeli pasteli in Temna tišina (1992), veliko svetlejši, manj zamorjeni, bolj umirjeni in tudi bolj zasidrani v tukaj in zdaj. Nekaj je celo družbeno angažiranih pesmi (verjetno iz upoštevanja nekaterih kritik) – tudi med pesmimi iz zapuščine, ki so datirane z malo kasnejšim datumom, predvsem jo prizadenejo vojne. Resda je v teh dveh zbirkah več poezije, ki pripoveduje o doživetjih (na primer potovanje po Grčiji), še vedno pa prevladuje lirsko-izpovedna poezija, sidrišče pesniškega izraza Ade Škerl.

Korak v pravo smer

Ta najširši izbor njene poezije do sedaj (brez poezije za otroke), ki obsega tri zbirke, sto novih pesmi iz zapuščine, dve avtopoetski razmišljanji, nekaj fotografij, spremno besedo Tanje Petrič, zapis Iva Svetine ob sedemdeseti obletnici Sence v srcu in bibliografijo, ki jo je sestavil Matjaž Hočevar, je res zgledno zastavljen. Pozitivno je, da se odpira prostor za debato o njeni poeziji, da se jo ponovno postavlja na vidno mesto v slovenski pesniški zgodovini in da so njene zbirke spet na voljo bralcem (originalne so po knjižnicah zelo težko dostopne, če sploh). Knjiga je korak v pravo smer, ki bo morda pomagala, da se njeno poetiko osvetli v drugačni luči, s čimer se bo vsaj na nek način osvobodila spon in postala tisti res pravi košček raja.

Ada Škerl: Speči metulji, zbrane pesmi, Mladinska knjiga, uredila Tanja Petrič, Ljubljana, 2019. 

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

Seznami 11. 3. 2020

Šest knjig o epidemijah

Atenska kuga, slika flamskega slikarja Michaela Sweertsa, (nastanek 1652-54).

Nekatere knjige o epidemijah se trenutno po zaslugi virusa covid-19 odlično prodajajo. Angleški prevod Camusove Kuge je Penguin ponatisnil, prodaja te knjige se je potrojila tudi v Italiji. Triler Deana Koontza z naslovom The Eyes of Darkness, v katerem se pojavi virus z imenom ‘Wuhan-400’ in ki naj bi napovedoval epidemijo Covid-19, pa se je povzpel na tretje mesto najbolj prodajanih knjig na Amazonu, prodaja elektronske verzije knjige je v treh tednih poskočila za kar 3000 odstotkov.

Za večino nas je stanje grozečega virusa in potencialne karantene nekaj povsem novega, v preteklosti pa taki dogodki niso bili redki. Razvneli so tudi pisateljsko domišljijo in ni bilo težko izbrskati nekaj knjig, ki govorijo o življenju v času resničnih ali fikcijskih epidemij.

Albert Camus: Kuga

Ta klasika Alberta Camusa, ki je bila prvič objavljena leta 1947, govori o kugi, ki je preplavila severnoafriško mesto Oran. Pisatelj bralca preizkuša z opisovanjem razmer, še bolj pa z opisovanjem odnosov, ki jih rojeva življenje v karanteni. Mesto postane mikrokozmos, v katerem se različni liki vsak po svoje spopadajo z absurdom oziroma kugo.

 

 

 

 

Jose Saramago: Esej o slepoti

Roman portugalskega Nobelovca govori o izbruhu nenavadne epidemije »bele slepote«, ki čez noč prizadene prebivalce neimenovanega mesta. Ljudi, ki zbolijo in oslepijo, oblast strpa v opuščeno umobolnico. Med slepci se začne nezadržno širiti kaos, a kar je še huje, ljudje pozabijo na vsako moralo in se prepustijo najnižjim nagonom. Skozi pripoved o apokalipsi pride na dan prava podoba človeškega značaja.

 

 

 

 

Giovanni Boccaccio: Dekameron

To klasično delo italijanske literature, ki je nastajalo med letoma 1348 in 1353, vsebuje novele, ki imajo enoten okvir – deset mladih ljudi se pred črno smrtjo oziroma kugo, ki je v štirinajstem stoletju pustošila po Firencah, umakne na podeželje, v opustelo vilo, čas pa si krajšajo s pripovedovanjem zgodb. Te govorijo o ljubezni, poželenju, sreči in nesreči, veri ter drugih temah … prevevajo pa jih tipično renesančne ideje in vrednote. 

 

 

 

Philip Roth: Nemeza

Gre za zadnje delo velikega ameriškega pisatelja, v originalu je izšlo leta 2010. Govori o izbruhu epidemije otroške paralize leta 1944 v judovskem predelu mestu Newark, za katero takrat še ni bilo cepiva. V središču dogajanja je  učitelj športne vzgoje, ki se poda v boj proti bolezni, toda usoda obrne stvari po svoje. Rothu je uspel odličen prikaz terorja, ki ga epidemija prinese v mesto, in pa dilem, ki ob tem pestijo prebivalce.

 

 

 

Dan Brown: Inferno

V tej Brownovi uspešnici iz leta 2013 profesorja Roberta Langdona, ki ga bralstvo pozna iz prejšnjih knjig istega pisatelja, Svetovna zdravstvena organizacija najame, da bi ji pomagal najti smrtonosen patogen, ki je bil ustvarjen zato, da bi rešili problem prevelike poseljenosti Zemlje. Roman po ustaljenem Brownovem receptu prepleta svetovno zaroto, kode, umetnost in zgodovino v napeto branje.

 

 

 

Gabriel Garcia Marquez: Ljubezen v času kolere

Roman, ki velja za mojstrovino velikega kolumbijskega pisatelja, prinaša ganljivo ljubezensko zgodbo, razpeto čez več kot pol stoletja. Kolera v romanu igra pomembno vlogo. Ko se ostarela ljubimca podata na potovanje z ladjo po reki, kapitan na njuno željo dvigne rumeno zastavo, znak izbruha kolere. Tako ostaneta sama, varna pred okolico in njenimi predsodki.

Kritika 10. 3. 2020

Med revolucijo in škodljivim intelektualizmom

Fotografija: Pexels

Evropska migrantska kriza je naš geografski prostor postavila pred vprašanje, s katerim se bodisi zaradi pomanjkanja stika s kulturno drugim bodisi zaradi nevednosti o »(nad)realizmu migrantskega vsakdana«, kot bi fenomen večplastne migrantove izkušnje poimenovala pesnica Warsan Shire, v preteklosti nikdar nismo zares ukvarjali. Vprašanje kolektivne družbene strpnosti nas je v grobem razdelilo na dve strani – ksenofobno in s tem tudi etnocentrično ter multikulturno in s kulturnim relativizmom podprto idejo. Čeprav se je slednji odgovor uveljavil kot naprednejši, palestinsko-ameriška teoretičarka Lila Abu Lughod v svojem znamenitem eseju Do Muslim Women Really Need Saving? opozarja, da kulturni relativizem s tem, ko implicira pasivno antropološko sprejemanje različnosti, morda vendarle ni tisto, kar današnje družbe potrebujejo. Nasproti golemu sprejemanju različnosti Abu Lughod predlaga razumevanje te in predvsem etnološko odgovornosti do kulturno drugega.

V oziru etnološke odgovornosti se literatura s svojo sposobnostjo popravljanja ne le zgodovinskih, temveč tudi sodobnih naracij, zdi eden redkih medijev, ki nas z drugim zbližuje na tako intimen in empatičen način. V zbirki Kaif založbe *cf. je v po pričakovanju izjemnem prevodu Suzane Koncut izšla ravno take vrste knjiga. Dezorientalka (2019) iransko-francoske pisateljice Négar Djavadi (1969) ima vse prvine migrantske literature, ki jo pisateljica zapopada tako preko fikcije kakor preko drobcev lastnega življenja, ki jo je pri enajstih letih zaradi opozicijskih političnih prepričanj staršev preko kurdskih gorovij pripeljalo v Pariz. Čeprav Dezorientalka ni avtobiografija, pa že sam naslov namiguje na pomemben identifikacijski moment. Besedna skovanka v naslovu napotuje tako na »orientalce« kot tudi na dezorientiranost, s katero se mnogi migranti »orientalskega« geografskega prostora ob izgnanstvu iz rodnega kraja, ki mu istočasno skorajda nujno sledi tudi izguba dežele, pogostokrat srečujejo.

Tovrstno odtujenost in silno potrebo po de- in re- konstrukciji lastne identitete spremljamo skozi pripoved protagonistke, sicer tipične predstavnice »dezorientalnosti«, Kimie Sadr, ki čakajoč na kliniki za umetno oploditev v fragmentirani pripovedi s številnimi preskoki poskuša orisati kroniko lastne družine. Njeno pripovedovanje, ki deluje kot tok spomina, sega od babice Nur, ki se je v začetku 20. stoletja rodila v haremu, pa vse do iranske islamske revolucije leta 1978 in kasnejšega izgona iz rodnega Irana. Nelinearna pripoved suvereno preskakuje prostore in čase ter sovpada s kroniko iranske zgodovine in njenim režimom prejšnjega stoletja.

V središče pripovedi je postavljen Kimiin oče Darej Sadr, ob katerem Kimia in njeni dve sestri odraščajo v precej idiličnem otroštvu. Višji srednji sloj omogoča vse materialne privilegije tedanjega modernega Irana, vključno s tistimi, ki so v obliki takšnih in drugačnih »kulturnih imperializmov« prišli v deželo, a je kljub navidezni apolitičnosti brezbrižnega vsakdana že v samem začetku knjige moč zaznati težo političnega podtona. Družbena shizofrenija med spolzkim mirom, tajno policijo in polnimi zapori se skozi poglavja le še stopnjuje.

Dareja Sadra, ki se po doktoratu na Sorboni vrne v domovino, navdušujejo politični dogodki in filozofska vprašanja. Kimii tako povsem mimogrede govori o Marxu in Engelsu ter vzgaja hčerke za Iran prihodnosti, kjer bosta vladala socialna pravičnost in proletariat. V duhu kritičnega patriotizma Darej svoja politična prepričanja povzame, rekoč: »Kdo bi šel zaradi otrokove bolezni molit v mošejo, če bi imel zagotovljeno socialno varnost in bolnišnico v bližini? Kdo bi klečeplazil pred mulami, če bi imel javne službe, ki bi ga poslušale? Kdo bi si upal krasti naftni denar, če bi na svojo funkcijo prišel po splošni volilni pravici?« Darej, ki kljub podrobni karakterizaciji ostane na nek način mistična oseba, spremlja do režimov nič manj kritična žena Sara, ki je sicer učiteljica zgodovine. Ko se nekega dne leta 1976 Darej ob pomoči Sare odloči napisati pismo šahu Rezi Pahlaviju, kar kasneje v javnosti obvelja kot »prvi kamen revolucije«, se družina zaplete v politični aktivizem, ki se nadaljuje tudi po odhodu šaha, ko oblast prevzame Homeini in islamski verski voditelji. Darej Sadr tako v očeh oblasti postane intelektualni škodljivec, izdajalec države, agent CIE, obsedeni ateist in nasprotnik islamizacije, kar družino prisili v izgnanstvo.

Négar Djavadi Fotografija: Wikipedija

Ob pristanku v Parizu pa se družini vse okcidentalistično-frankofilske predstave, ki so si jih ustvarili prebirajoč Voltaireja, Rousseauja in Sartra, razblinijo. Francija Sadrovim tako nikdar ne postane iskren prijatelj. »Če si zrasel s prepričanji, da je Francija zanesljiv zaveznik, ki ti bo vedno stal ob strani in te varoval, težko sprejmeš, da ti namenoma zarije nož v hrbet in opazuje, kako se sesedaš na asfalt,« pove Kimia, ki se v novem okolju srečuje s številnimi preizkušnjami tujosti in z ne tako uspešnimi poskusi »prevajanja sebe v druge kulturne kode«. Ob latentnih rasizmih, ksenofobiji, pomešani z islamofobijo, ter v duhu »pofrancozenja« pričakovani asimilaciji Kimia beži tako od teže, ki jo nosi preteklost v Iranu, kot tudi od »vsakdanjega sadizma« nove dežele ter ugotavlja, da je za integracijo potrebna predvsem dezitegracija z lastno domovino.

In ravno ob nezmožnosti čustvene integracije, s katero se v obliki posttravmatskih sindromov, depresije in odtujenosti srečuje nekoč povsem funkcionalna in srečna družina, se v knjigi postopoma nakazuje še ena tema, s katero se pisateljica z marginalizirane pozicije pogumno poigra. Ko so namreč leta 2007 iranskega predsednika Mahmouda Ahmadinejada ob govoru na Columbia University povprašali o javnih usmrtitvah istospolno usmerjenih Irancev, je ta suvereno odgovoril, da v Iranu za razliko od Združenih držav Amerike ta fenomen enostavno ne obstaja. Zaradi uradnega »neobstoja« tako homoseksualnost paradoksno niti ni sramotna. Sramotni so splav, izguba nedolžnosti pred poroko in prešuštvovanje. Dezorientalka nam zato v osebnih zgodbah nakazuje dve možnosti soočenja s homoseksualnostjo v Iranu – živeti v laži navidezno urejenega življenja, kot to počne Stric št. 2 (strici po očetovi strani so v knjigi poimenovani s številkami), ali pa se tako kot Kimia, ki je rojena v hibridnem telesu in nejasni spolni identiteti, ki je tudi sama ne zna najbolje artikulirati, soočiti z vsemi dilemami, ki se odpirajo v prostoru med tradicijo in modernostjo, med Iranom in Francijo, in z vsemi odtenki svobode, ki se ob spreminjanju velikosti ječe kažejo kot le še eno slepilo.

Dezorientalko je možno brati tudi kot feministično čtivo. Ne le skozi Kimiino preizpraševanja družbenega spola, temveč tudi skozi temo materinstva, plodnosti in navsezadnje umetne oploditve, za katero se Kimia kot odrasla ženska odloči. V vsem tematskem razponu pa je Dezorientalko treba razumeti predvsem kot zgodbo o ljudeh s tiste vrste ponosom, kot piše Momtaza Mehri, katere poezija je ravno tako zaznamovana z migrantsko izkušnjo, ki povsem naravno spremlja ljudi, rojene noseč zgodovino kot dodatno okončino.

 

Négar Djavadi: Dezorientalka, *cf., prevod Suzana Koncut, 2019.

 

Panorama 9. 3. 2020

BECKOMBERGA: Oda moji družini (odlomek)

Fotografija: Pexels

ZADNJI PACIENT

(OLOF)

Radijski stolp pri postajališču Spånga na obrobju Stockholma pozno pozimi leta 1995. Pusta, otrpla zimska pokrajina se razprostira pred njim, ledeno mrzel veter brije, on pa pleza po stolpu. Njegovo telo je staro in krhko, toda globoko v sebi je mlad in močan. Pogled osredotoča na roke, da ga ne zgrabi vrtoglavica, obkroža ga jasna noč. Kot šivankino uho velike zvezdne luknjice, iz katerih prodira svetloba z drugega sveta, močan sij, ki žari za črnino, obljuba o nečem drugem. O lesketu, ki bi svetil nanj in ga varoval, namesto mokre, hladne teme, ki ga že od nekdaj ovija: sivo sonce, siv zrnat sončni žarek. Na obzorju prvi šibek utrip svetlobe, tanka atmosferska črta rožnato zlate barve. Nekaj kilometrov proč ga v bolnišnici Beckomberga čaka njegova postelja, prazna, sveže preoblečena in lepo postlana, zraven drugih postelj, v katerih so nekoč pod odejami počivale sence nežnih, spečih, ranljivih teles. Zdaj ni nikogar več.

Dolgo stoji na podestu povsem na vrhu stolpa, gleda ugasnjeno mesto pod seboj in posamezne luči, ki gorijo v temi. Potem sleče suknjič in debel pulover, sname črno bolnišnično čepico in očala ter vse skupaj zloži v ličen kup poleg sebe. Svet se razgrinja pod njim, odeja hiš, ulic in ljudi, ki dihajo kot ena sama zdrava, čista, zbrana človeška pljuča. Vendar tukaj zanj ni prihodnosti, nikoli je ni bilo, vedno je hodil sam naokrog, zaznamovan z boleznijo, ki se je kot nevidni žig skrivala pod njegovo kožo, vidna vsem, razen njemu. Kadar se je približal kakšnemu dekletu, se je prestrašilo, in vsakič, ko je proti komu iztegnil roko, je ta to razumel kot sovražno nastrojenost, in spet so ga odpeljali v bolnišnico. Med njega in preostali svet so se spustile nevidne rešetke, ljudje so se nemo obračali proč, zato se jih je vedno bolj bal in se vse bolj držal zase. Nihče na tem svetu ga ne bo pogrešal, njega in njegove okorne sivine. Nič posebnega ni in nikogar nima, ki bi mu bil blizu, nikoli se ni nikomur pokazal gol, se nikogar dotaknil, bilo je tako, kot bi živel pod kapuco teme, nobenih obveznosti, nobenih vezi, le te rešetke, nevidne verige, ki ga zadržujejo tukaj in ga silijo v osamljenost.

Medicinska sestra hodi po praznih hodnikih in sobah ter prižiga luči na zadnjem oddelku enote Stora Mans. Takrat se vrže v noč z eno samo željo: da bi ga končno nekaj poneslo, roka ali veter, da bi ga nekaj obdržalo na svetu. Ampak on je samo padajoč snop, ki se nekajkrat obrne v zraku, preden ga vrtinec odnese čez rob sveta, kjer trešči ob tla in se zdrobi.

Zadnje mesece v Beckombergi je smel sam ven, ampak tega ni nikoli izkoristil. Raje je dan za dnem sedel ob oknu in opazoval drevesa, niti enkrat ni šel skupaj z drugimi na dvorišče ali na sprehod. Nič več ni prižigal lučke v globusu, ki je dolga leta stal tik ob njegovi postelji. Dan pred odhodom iz bolnišnice, po odpustu in pogovoru z doktorjem Janowskim, je v čepici in suknjiču, pod katerim je imel oblečeno pižamo, stal pred vrati pisarne oddelčne sestre. Sporočil je, da ga nekaj ur ne bo, ker gre nabirat rože. (Februarja nabirat rože?) Izginil je in ni se vrnil niti zvečer niti naslednjega dne. Čez nekaj dni so pod radijskim stolpom našli njegovo truplo. Neka ženska se je sprehajala s psom in ga opazila, kako iztegnjen leži v lanski rjavkasti travi, v črtasti pižami, z razbito glavo in ivjem na oblačilih.

I

PRVI POGOVOR

»V časopisu sem prebral, da je umrl Edvard Winterson,« se je oglasil Jim. Sedel je v stanovanju na ulici Jungfrugatan, obdan z nežno svetlobo moje bralne lučke, v rokah je držal izrezek iz časopisa, osmrtnico. »Vodja mojega oddelka v Beckombergi. Se ga spomniš, Jackie?«

Med najinim pogovorom se na nebu druga za drugo prižigajo zvezde, ogrlica svetlih biserov čez globoko modrino, pridušena, vrtoglava večerna svetloba. Seveda se spomnim Edvarda, ponavadi je v mraku stal pri vhodu v enoto Stora Mans in kadil cigareto, osamljeni oblački cigaretnega dima v sivi svetlobi, njegov širok nasmeh ob pogledu na Jima, nekoč me je peljal domov iz bolnišnice in zadremala sem na zbledeli prevleki na zadnjem sedežu njegovega avtomobila. V medli svetlobi Jim pripoveduje, kako ga je Edvard med bivanjem v Beckombergi večkrat vabil na nočne zabave v četrt Östermalm. Ob sončnem zahodu je prišel ponj na oddelek, nato sta se s srebrnim mercedesom odpeljala skozi široke drevorede pod krošnjami lip in naprej v mesto, v katerem so počasi ugašale luči in kjer je bilo nekoč njegovo življenje.

Edvard je s seboj vzel oblačila za Jima: čisto srajco, kavbojke in suknjič, lepo zložena so čakala na strehi avtomobila. Takoj ko sta za seboj pustila območje bolnišnice, je Jim dobil v roke cigareto in pijačo.

»Edvard je bil fantastičen človek,« reče Jim in se zasmeji, »in tudi on čisto trčen. Zaljubila sva se v isto žensko, Sabino. Se je spomniš? Bila je vsa divja, Edvard pa je bil samo bogat fantek iz Östermalma, ki ni imel pojma, kako naj ravna z njo.«

 

Zadnji počasni oblaki se preganjajo po zabrisani risbi v tušu, ki predstavlja nebo prvega zimskega popoldneva, ko me obišče Jim in mi pripoveduje o Beckombergi. V Stockholmu je samo na krajšem obisku, čez nekaj dni se vrne v Cariño, v hišo ob Atlantiku. Zadnje rdeče, utripajoče žile sonca in oblački cigaretnega dima, ki mu med govorjenjem uhajajo iz ust. Ob tem pomislim na meglo, ki je ležala nad okolico, ko sva ga z Lone prvič obiskali, na snežni dim, ki se je vil med hišami.

Hodili sva po majhnih asfaltiranih poteh in poskušali razbrati napise na tablah. Vse okrog naju je bilo zamrznjeno, kot bi kdo požgal lubje mokrih drevesnih debel. Še danes lahko slišim vreščanje srak, ki je odmevalo med hišami na posestvu, podobnem vojašnici, ko sva hiteli proti enoti Stora Mans. Lone v svetlo rdečem plašču in škornjih, rahlo sklonjena naprej, roke tesno prižete k plašču. Videti je bila, kot da se bori z viharjem. Na Jimovem bledem obrazu ni bilo nasmeha, njegov pogled se je zdel mrtev, med prižiganjem cigarete pa so se mu roke tako močno tresle, da se je bil prisiljen vdati in jo odložiti. Lone je že pred časom nehala kaditi, a je vzela zavojček cigaret ter prižgala eno zanj in eno zase. Nekajkrat je na hitro potegnila, nato je z visoko peto svojega škornja pokončala cigareto.

Jim: Že prej sem velikokrat poskušal, ampak nikoli čisto zares. Ko je Lone prišla iz službe, sem večkrat ležal z glavo v plinski pečici. Na mizo sem položil šopek rož in vključil plin. To so bili poskusi. Tokrat je bilo kot prosti pad. Padel sem in potem sem še naprej padal.

Prevod Iva Klemenčič

Roman BECKOMBERGA. Oda moji družini Sare Stridsberg lahko kupite na tej povezavi

Knjiga je izšla v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart).

Seznami 8. 3. 2020

Deset knjig za osmi marec

Fotografija: Pexels

Za osmi marec smo izbrali deset knjig ženskih avtoric, ki govorijo o položaju žensk v sodobnem svetu in so izšle v zadnjem času. Naš seznam si ne umišlja, da je ultimativen ali kaj podobnega – obstaja še veliko odličnih knjig, ki so jih napisale ženske in ki govorijo o ženskih življenjih. Predlagamo, da tudi sami malce pobrskate po knjižnicah in knjigarnah ter najdete zanimive knjige s tovrstnimi temami.

Margaret Atwood: Testamenti 

(Mladinska knjiga)

Nadaljevanje distopične klasike Deklina zgodba je postavljeno v fiktivno totalitaristično diktaturo Gilead 15 let po dogodkih iz prvega romana. Novi roman odgovarja na nekatera vprašanja, ki so se bralcem zastavljala ob branju prve knjige, ponovno pa govori tudi o mizoginiji, nasilju nad ženskami, ženski (ne)svobodi, ženskih reproduktivnih pravicah itd.

 

 

Elena Ferrante: Neapeljska tetralogija

(Cankarjeva založba)

Štirje izjemno priljubljeni romani italijanske pisateljice skozi pripoved o dveh dekletih z italijanskega juga spregovorijo o kompleksnih ženskih odnosih, prijateljstvu, rivalstvu, ljubosumju, a tudi privrženosti. Ena od tematskih osi romanov je prikaz, kako življenja žensk kroji okolje, v katerem živijo.

 

 

 

Sheila Heti: Materinstvo

(Beletrina)

Roman Materinstvo skozi eksperimentalno formo spregovori o vprašanju materinstva, a se hkrati dotakne tudi drugih vprašanj, npr. kaj je tisto, kar nam osmišlja življenje.

 

 

 

 

 

Radmila Lazić: Brez anestezije

(Beletrina)

Knjiga Brez anestezije prinaša povzetek opusa ene najbolj prepoznavnih srbskih avtoric, feministik in političnih aktivistk.  Pesmi so vsebinsko in tematsko zelo raznolike, zelo jasno pa spregovorijo tudi o ženski izkušnji v patriarhalni družbi.

 

 

 

 

Anna Burns: Mlekar

(Lynx)

Anna Burns v svojem romanu Mlekar skozi oči mladega dekleta, ki se mora soočiti z nasiljem starejšega moškega, pokaže, kakšno je življenje v disfunkcionalnem in omejenem okolju, ki mu svoja pravila diktira cerkev. Mimogrede – knjigo je bolje prebrati v angleškem originalu.

 

 

 

 

Leila Slimani: Uspavanka

(Mladinska knjiga)

Začne se kot zgodba o popolni varuški, sprevrže pa se v šokantno zgodbo o umoru. Roman se skozi tragedijo sprašuje o materinstvu in starševstvu v sodobni družbi, a tudi o razrednem razkolu in družbeni izolaciji, ki ljudi pripeljejo do kriminalnih dejanj.

 

 

 

Maruša Krese: Pesmi

(Goga)

Poezija slovenske Maruše Krese je izrazito avtobiografska, pesnica odkrito spregovori o svojem življenju in o odnosih z drugimi, tudi z otroci in moškimi. »Ni mogoče spregledati globokega razočaranja nad moškimi, ki ne izpolnjujejo temeljnih dolžnosti ter na ta način obremenjujejo ženske s strahotnim bremenom skrbi za preživetje otrok in družin,« je zapisal Boris A. Novak.

 

 

 

Joanne Ramos: Farma 

(Mladinska knjiga)

Ta roman zgleda kot uresničitev Dekline zgodbe v praksi. Mlada emigrantka poskuša ujeti ameriške sanje tako, da sprejme »delo« nadomestne matere na Farmi. Pisateljica skozi roman prikaže obupen položaj žensk in migrantov v brezobzirni kapitalistični družbi.

 

 

 

Michelle Obama: Moja zgodba

(Učila International)

Gre za avtobiografijo prve temnopolte prve dame ZDA, za refleksijo njene življenjske poti, ki jo je vodila od preprostega otroštva v Chicagu do Princetona in kasneje do Bele hiše. Knjiga je prežeta z angažirano feministično mislijo.   

 

 

 

 

Eva Mahkovic: na ta dan najbolj trpi mastercard

(Beletrina)

Avtorica je v knjigi zbrala svoje Facebook statuse, ki so mešanica dnevnika, poezije, osebnih izpovedi, razmišljanj … Utelesila je glas mlade urbane generacije, piše o vsakdanjih banalnostih, pop kulturi, modi, kraljicah in svetnicah, psu itd., hkrati pa je to glas intelektualke in ženske. Vsak osmi marec svoj Facebook status posveti razmisleku o feminizmu in mastercardu.

 

Intervju 6. 3. 2020

Bettina Wilpert: »Banalnost zla velja tudi za posilstvo«

Bettina Wilpert Fotografija: Sabrina Richmann Fotografie

Leipzig, poletje 2014, ravno poteka svetovno prvenstvo v nogometu. Anna in Jonas se spoznata v univerzitetni knjižnici, združi ju pogovor o literaturi. Zapleteta se v kratko razmerje, od katerega nihče ne pričakuje kaj več. Sledi rojstnodnevna zabava, na kateri se oba zelo napijeta, in spolni odnos. Nadaljevanje romana Kar se nam ne dogaja Bettine Wilpert je en pogled na ta dogodek proti drugemu, njen – trdi, da je šlo za posilstvo, proti njegovemu – pravi, da je bil spolni odnos sporazumen. Oba imata luknje v spominu. Sledijo številne travmatične stvari, ki spremljajo posilstvo. Recimo občutek krivde – kaj bi lahko Anna naredila drugače, da se posilstvo ne bi zgodilo? In dilema – prijaviti dogodek policiji ali ne? Pa težka in zoprna policijska vprašanja brez konca in kraja, ko dogodek naposled prijavi. Pa govorice in ugibanja o zadevi, ko se razve, kaj se je zgodilo. In prijatelji, ki morajo stopiti na eno ali drugo stran, itd. 

Bettina Wilpert, rojena 1989, je mlada nemška pisateljica, roman Kar se nam ne dogaja je njen prvenec. Bil je uvrščen na Hotlist 2018, seznam desetih najboljših knjig, ki so izšle pri neodvisnih založbah v nemškem jezikovnem prostoru. Zanj je prejela Lessingovo nagrado Zvezne dežele Saške za mlade nadobudne avtorje in literarno nagrado aspekte nacionalne televizijske hiše ZDF za najboljši literarni prvenec leta 2018.

Prevod romana v slovenščino je rezultat projekta Kolektivno prevajanje, ki je potekal pod okriljem Goethe-Instituta v Ljubljani. Gre za skupinski prevod mladih prevajalcev, šestih študentk in študentov pod mentorstvom prevajalcev Irene Smodiš in Urbana Šrimpfa ter z lektorskim vodenjem Amalije Maček. Namen projekta je bodoče prevajalce in prevajalke soočiti z delovanjem trga literarnega prevajanja in jim olajšati oziroma omogočiti pot nanj.

Zakaj ste se odločili napisati knjigo o posilstvu?

Že dolgo sem feministka in spolno nasilje je feministična tema. Veliko teoretskih tekstov o tem sem prebrala. Name pa je vplivalo tudi to, da sem pred časom živela v skupnosti desetih ljudi in da se je tam dogajalo spolno nasilje. Postavljalo se je vprašanje, kaj narediti s osebo, ki ga je izvajala. Naj ga vržemo ven iz skupnosti? Naj še naprej govorimo z njim ali naj ga ignoriramo? Ta aspekt posilstva – kaj narediti z nasilno osebo – me je res zanimal in je postal tudi pomemben del moje knjige.

Ali menite, da je posilstvo še vedno tabu tema?

Da, mislim, da je. Še vedno prevladuje predstava, da je posiljevalec nekdo, ki ga žrtve ne pozna, nekdo, ki jo je napadel v temni ulici, toda v večini primerov ni tako, žrtve večinoma poznajo storilce. Okolica posiljevalca pogosto ščiti in žrtev gre le s težavo do policije, saj s tem doživi ponovno travmatizacijo. Toda te predstave se tudi zaradi #metoo gibanja počasi spreminjajo. Tudi Harveyja Weinsteina so nazadnje spoznali za krivega posilstev. Še en tabu je nasilje and moškimi. Tudi oni so pogosto žrtve posilstev, pomislite samo na katoliške duhovnike, ki so zlorabljali dečke.

Vaša knjiga je sicer nastala pred #metoo gibanjem, a ima z njim marsikaj skupnega.

Res je. Mislim, da nam je #metoo gibanje pokazalo, da se posilstva dogajajo v vseh družbenih okoljih in ekonomskih razredih in da so žrtve v vseh pogledih lahko zelo različne. To sem hotela pokazati tudi v knjigi, zato sem posilstvo postavila v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost. Ena od razlik z #metoo gibanjem pa je, da se moja knjiga ukvarja tako z žrtvijo kot s storilcem. #metoo se v glavnem osredotoča na žrtve, kar je dobro, toda storilci se morajo soočiti s svojimi dejanji. Če se ne bodo, se ne bo nič spremenilo.

Jonas ne izgleda kot kriminalec, je intelektualec z akademsko kariero. Ste zanalašč izbrali tak lik?

Da, hotela sem prikazati, da storilec ni nujno »zloben«. Ugotovitev Hannah Arendt o »banalnosti zla« velja tudi za posilstva. Je pa Jonas tipičen primer toksične moškosti in očitno je, da ima težave s pomanjkanjem empatije. Oboje je zelo pogosto pri sodobnih moških.

V knjigi ne zavzemate strani, temveč dovolite obema, tako Anni kot Jonasu, da predstavita svoji verziji dogodka. 

Zdi se mi pomembno, da se bralec odloči sam, kako bi ravnal v taki situaciji. Obravnava posilstva ni preprosta zadeva. Tudi če posiljevalca zapremo, ne bomo rešili dejstva, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe.

Sodišče obtožbo posilstva v vašem romanu opusti, saj je v Nemčiji do nedavnega veljalo, da to, da žrtev reče »ne« oziroma se verbalno upre spolnem odnosu, ni dovolj za obsodbo posilstva. Se vam je zdelo to problematično?

Da, menim, da je bilo to zelo problematično. »Ne« bi moral biti dovolj. K sreči se je zakonodaja v Nemčiji leta 2016 spremenila, zato je sedaj povsem dovolj, da nekdo spolni odnos odkloni z besedo »ne«, toda moj roman se dogaja leta 2014 in v tem času je veljalo, da mora biti pri spolnem odnosu prisotno nasilje, če naj ta obvelja za posilstvo in s tem za zločin.

Kaj vas bralci na srečanjih najpogosteje sprašujejo v zvezi z romanom Kar se nam ne dogaja?

Včasih me vprašajo, kdo v knjigi govori resnico. Toda to sprašujejo samo tisti, ki niso prebrali knjige in ko jo preberejo, vidijo, da to pravzaprav ni glavni problem. Da se moramo v resnici vprašati druge stvari.

Včasih se s publiko pogovarjam tudi o tem, kako bi oni definirali posilstvo. Nekateri imajo v glavi še vedno stare predsodke, kot na primer, da je pač njen problem, če je pila preveč in se zato ni bila sposobna obraniti posilstva. Takim odgovorim s protivprašanjem: Menite, da ni posilstvo, če nekdo občuje s osebo, ki je na pol nezavesta in se ne more upirati?

 Knjigo Bettine Wilpert Kar se nam ne dogaja lahko kupite na tej povezavi.

Bettina Wilpert bo kot gostja festivala Fabula nastopila 8. marca ob 17. uri v lokalu Pritličje v Ljubljani.

Intervju 3. 3. 2020

Imeti ali ne imeti otroke, to je zdaj vprašanje

Sheila Heti Fotografija Alchetron

»Lahko potem ženski, ki dela knjige, vesolje odpusti, da ne dela živih stvari, ki jim pravimo otroci?«

Sheila Heti, Materinstvo

 

Materinstvo kanadske pisateljice Sheile Heti je pogumna in provokativna knjiga. Postavlja si vprašanje, ki ga nekateri ne slišijo radi in ki si ga še pred nekaj desetletji ženske vsaj javno niso zastavljale: Imeti ali ne imeti otroke? Toda v resnici je še veliko več kot to – je filozofska meditacija o tem, kaj daje življenju smisel.

Sheila Heti je bila leta 1976 v Torontu rojena judovskim imigrantom z Madžarske. Študirala je najprej dramatiko in nato umetnostno zgodovino ter filozofijo. Do sedaj je objavila osem del, ki so zbudila zanimanje javnosti, med drugim romane Ticknor, Materinstvo in How Should a Person Be? ter zbirko krajše proze The Middle Stories. Revija New York je Materinstvo razglasila za najboljši roman leta 2018, znašla pa se je tudi na seznamu najboljših knjig po mnenju New York Timesa, Times Literary Supplementa, Chicago Tribuna, Refinery29, Bookforuma in številnih drugih medijev. Sheila Heti je delala tudi kot urednica revije The Believer in naredila intervjuje s številnimi najpomembnejšimi pisatelji našega časa.

Hrošč, ki lazi po vsem

Prvoosebna naratorka romana, v kateri prepoznamo pisateljico, je v drugi polovici tridesetih, biološka ura ji tiktaka, odločiti se mora, ali bo imela otroka. Njen partner ga ima že iz prejšnje zveze in si ne želi še enega, bi ga pa imel, če bi si ga želela ona. To je izhodišče. Klasične fabule v tem romanu ni, Sheila Heti se odreče strukturirani pripovedi (razen v drugem delu, kjer pripoved razdeli po fazah menstrualnega cikla) in se namesto tega obsesivno vrti okoli vprašanja, ali imeti otroka ali ne. »Vprašanje o otroku je kot hrošč v možganih – »hrošč, ki lazi po vsem, po vsakem spominu in vsaki slutnji za mojo prihodnost,« pravi naratorka. Podaja opise vsakodnevnega dogajanja, razmišljanja, pogovore in prepire s partnerjem, srečanja s prijateljicami, razmišlja o svoji in družinski preteklosti, pripoveduje svoje sanje (v katerih vidi svojega sina, a hkrati spozna, da ga ne ljubi tako globoko, kot bi ga morala), v pripoved vpleta ezoteriko v obliki prerokovanja z metanjem kovancev itd. Predvsem pa čaka, da ji bo življenje, ki teče dalje, počasi naplavilo odgovor na vprašanje, ali imeti otroka ali ne.

Vsaj na začetku knjige se počuti razdvojeno. »Po eni strani radost, ki jo prinesejo otroci. Po drugi strani muka. Po eni strani svoboda, ker nimaš otrok. Po drugi strani izguba, ker jih nisi imela …« Tako imeti otroka kot ne imeti ga se ji zdi enako osupljivo, neverjetno in posebno: »Oboje je nekakšen čudež. Izjemen dosežek.« Izjemen dosežek je torej zanjo tudi to, da uspeš ustaviti klic narave, da uspeš zavrniti vlogo, ki ti jo je družba namenila, da znaš prisluhniti svojim željam.

A kmalu se izkaže, da ne gre za razdvojenost oziroma da je odločitev že nekako prisotna– pisanje te knjige je način naratorke, kako se izogniti klicu siren in se prebiti do 40. leta brez otroka.Od mladih nog dalje pripovedovalka namreč ve, da si želi biti pisateljica. »Moja verna sestrična, s katero sva istih let, ima šest otrok. Jaz pa šest knjig. Mogoče med nama ni velike razlike, samo neznatna razlika v najini veri – v tem, kateri del sebe se počutiva poklicani raztrositi.«

Državljanska vojna

Tudi okolica ji ne da miru, povsod so znanke in prijateljice, ki ji svetujejo to ali ono možnost, se pravi imeti otroka ali pa ne imeti otroka. »Kot državljanska vojna – vprašanje, na kateri strani si?« pravi nekje v knjigi.

Nevrotično vrtenje okoli vprašanja materinstva jo popelje tudi v družinsko preteklost, k babici in mami. Mama je delala preveč, zanemarjala je družino na račun svoje kariere, babica, ki je preživela holokavst, pa si je kariere želela, a so nesrečne okoliščine pripeljale do tega, da je ni imela. Ženske v njeni družini so se poskušale uresničiti skozi svoje delo in poklic, tako da se v tem smislu počuti poklicana nadaljevati tradicijo. Toda tu so še drugi občutki. Morda se počuti izdano od mame, ker se ji ni posvečala in ni stkala ljubečih spominov, kakršne je pač treba stkati v otroku, da si potem želi vse skupaj ponoviti in imeti družino. Zato je to knjiga, ki naj ju obe z mamo pozdravi, ki bi preprečila, da pripovedovalka in njena mama še naprej jokata. Hkrati je to knjiga, ki hoče govoriti o holokavstu, ki ga je preživela babica.

Sheila Heti si vprašanje postavlja iz povsem intimnega zornega kota – Kaj otrok pomeni za njeno življenje? Kako ga bo spremenilo? Kako bo spremenilo njen odnos s partnerjem? Kaj si v resnici želi? Seveda pa je prisotna tudi feministična narativa, saj taka pripoved ne more mimo pričakovanj, ki jih ima do žensk družba. »Nekaj grozečega je na ženski, ki ni zaposlena z otroki. Na taki ženski je nekaj nemirnega. Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?«

In še: »Na žensko, ki nima otroka, gledajo z enakim odporom in očitkom kot na odraslega moškega, ki nima službe.«

Seveda razmišlja o materinstvu tudi iz političnega in okoljskega vidika, razmišlja denimo o ekološki škodi, ki jo povzročajo novi ljudje (»Zemlji nič ne škodi bolj kot še en otrok«), a to počne bolj mimogrede. V ospredju je konflikt med intimnimi željami in pričakovanji družbe.

Knjiga je, otroka ni

Končno po nekaj letih borbe z vprašanjem, imeti otroka ali ne, pripovedovalka pride v fazo, ko o tem razmišlja manj in manj intenzivno, predvsem pa brez razčustvovanosti. Prevpraševanja je konec. Otroka ni, knjiga pa je napisana.

Pisanje je več kot očitno avtobiografsko, založnik ga je definiral kot roman, čeprav se spogleduje tudi z esejem oziroma gre za eksperimentiralo formo, ki se izogiba definicijam. Tisto, kar si bralec najbolj zapomni, so elokventne misli, skoraj na vsaki strani je kak stavek, ki ti da misliti.

To je knjiga, ki bo s svojim feminizmom in uporništvom marsikoga navdušila, zagotovo pa bo tudi marsikoga razjezila. Z zanimanjem jo bomo prebrali tudi, če se z avtorico sploh ne strinjamo.

Knjigo Materinstvo lahko kupite na tej povezavi.