Mesec: november 2017

Komentarjev in kolumn o prekarstvu, preutrujenosti, izgorelosti, družbenih pritiskih … je toliko, da generalizacije (»Ah, gotovo samo še ena kolumna o prekarstvu, preutrujenosti, izgorelosti, družbenih pritiskih!«) skorajda postajajo povsem legitimen odziv – obenem pa je govor o teh vprašanjih (nedvomno ne nepomembnih ali nevrednih (dodatne) pozornosti) s tem vse težji, ker se ga odpravlja kot »že slišanega«; da ostaja preslišan, se – očitno – ne zdi bistven podatek.

Pod vodo se teh tematik loti skozi projekt, ki se giblje na mejah med koncertom, performansom in instalacijo; nekoliko skuša biti to in ono in še tisto; podobno kot ustvarjalki (Alenka Marinič, Maja Dekleva Lapajne) skozenj opozarjata, da se od »sodobne ženske« pričakuje, da bo »to, ono in še tisto.« Projekt sam je strukturiran tako, da skuša s svojo formo odsevati probleme, ki jih tematizira: v omejenem času skuša zajeti vse in še več, zaradi česar je vse, kar zajame, pogosto predstavljeno skozi obča mesta, generalizirano; npr. v eni sami skladbi je orisano slovensko bukolično, konservativno, ksenofobno »tradicionalno« okolje, ki naj postavi nekakšen zunanji okvir prostora, v katerem ustvarjalki delujeta. Podobno so skozi posamične skladbe in vmesne improvizacijske medklice orisani tudi njuni vse ožji, z delom prezasičeni osebni prostori, pomanjkanje časa za družino, partnerje, zase in nenehne zahteve po vse več in več dela.

Sama sem si ob koncu lanskega leta zastavila cilj, da ob nedeljah ne bom več delala. Čeprav se tega nisem zares zvesto držala, mislim, da so mi ravno redki prosti dnevi omogočili, da sem se ustavila in občutila, da sem enostavno preutrujena (v zadnjem letu tako tudi manj aktivna) in se po vsakem takem dnevu ali dveh le še bolj izmučena vračam k delu. Obenem se zdi, da tudi ti trenutki, odtrgani od vsega kar je »nujno postoriti«, postanejo le še ena od obveznosti; vse bivanje se začne zdeti kot serija dolgih obvez; ob tem se zdi zanimiva skladba, v kateri ustvarjalki hitita in hitita, vmes pa si za kratek čas vzameta čas za hitro, nesproščeno jogo in prav tak seks – le da lahko odkljukcata še dve dejavnosti.

Toda v resnici ne gre samo za preobilico dela – ali pa sploh ne gre zanjo – gre za pritiske, ki se pojavljajo na različne načine, na različnih ravneh bivanja, ampak jih je vse težje in težje (včasih pa nemogoče) utišati. Ustvarjalki Pod vodo recimo govorita o pritiskih otrok, ki se skušajo igrati z njima, delovnih rokih za oddajo projektov, pritiskih partnerjev, staršev, pa tudi širših okolij, po katerih se gibata: najsi gre za okolje (mladih) staršev, ki tekmujejo med seboj pri vzgoji, ali pa kulturno okolje, ki pričakuje visoko emancipiranost, politično aktivnost, sprotno lucidno opredeljevanje ob plejadi raznolikih problematik, ali pa progresivna gibanja, ki zahtevajo spremembe življenja vsakodnevni, praktični ravni.

Sodobna samostojna ustvarjalka se v okoljih – zasebnih in javnih – neprestano znajdeva v situacijah, ko se od nje nekaj pričakuje: še en službeni opravek, še eno izpuščeno kosilo, še en nakup inteligentne igrače za otroka, še en poglobljen pogovor, še en zamik dela v pozne nočne ure, še eno udeležbo na protestu, še eno podpisano peticijo, še eno uvidevnost do tašče, še eno delovno bolniško, še eno pecivo za na prijateljsko druženje, še en zastonj tekst, še eno … vse te zahteve se nekako javljajo kot enako pomembne, kot enako urgentne, kot enakovredni tekmeci za prostor in čas v ustvarjalkinem življenju; »ukvarjam se z rečmi, ki mi pomenijo manj kot mi ti,« sporočata Alenka Marinič in Maja Dekleva Lapajne v eni od skladb; na kakšen način znotraj vseh teh zahtev, ki jim ni mogoče zadostiti, vzpostaviti razločke med pomembnejšim in manj pomembnim – kako jih vzpostaviti tako, da si ponovno prilastimo svoj prostor in čas? In kako v tem smislu sploh definirati pomembnost?

Performativni dogodek Pod vodo se ne želi pretvarjati, da ponuja uvid, do katerega se še ni nihče prikopal, četudi velja poudariti, da je v gledališču to redkeje prevprašana tematika. (Kadar se ta tematika pojavi v gledališču, se pojavi na »off« sceni; institucionalni teatri je, pomenljivo, ne obravnavajo.) Je »zgolj« sproščen, topel prikaz nekih življenj, v katere je občinstvo pripuščeno, kakor je pripuščeno v prostor, opremljen z mizicami, stoli in kavčem iz blazin, kjer lahko posedi in si ogleda okoli sebe razvrščene osebne predmete; knjige, karte, lučke. Ta prostor je kasneje mogoče razumeti kot osebni prostor, kot prizorišče življenja in s spremembami v življenjih protagonistk se spreminja tudi prostor; predmeti, ki so sprva lično urejeni, so kasneje pospravljeni, nato pa nazaj postavljeni s pretirano zaskrbljenostjo, a tudi popolno naključnostjo, če se življenje posameznice sprva zdi urejeno in ima nek njen notranji smisel, z vsemi pritiski postaja vse bolj in bolj kaotično, iste vsebine začno zavzemati druga, nelogična mesta, ki ne odražajo nje, ampak zgolj še nekakšno nujo po razporejanju.

Prav slednje je nekaj, kar, se mi zdi, opažam tudi sama: z več zahtevami kot se soočam, več kot je reči, na katere se odzivam ali jih moram tako ali drugače urejati, manj smisla imajo. Bolj je tvoje bivanje bivanje »večživke«, bolj ti pri vsaki stvari ostaja prostor za izboljšave; zato divjamo skozi nepregledno množico opravil, obenem pa se zdi, da nismo nič naredile_i. Tako je videti, da ta preobremenjenost z zahtevami in informacijami ne raz-smišlja le življenja posameznic_kov, temveč tudi te dejavnosti, akcije in reči same, ker znotraj življenj posameznic_kov ne generirajo več smislov. Aktivacija tako sili v pasivizacijo in ohranja status quo, česar, prezaposlene_i in preobremenjene_i s tisoč in eno rečjo niti ne opažamo več.

Smisel se povrne v odmiku in v tišini, opozarjata ustvarjalki ob koncu dogodka. Pod vodo – ali »pod vodo«, kjer pet sekund preden moramo ponovno vdihniti, občutimo tišino; in uvidimo, da imamo vsaj to izbiro: vdihniti – ali ne. In tej izbiri je, zaradi realnih, jasnih konsekvenc, povrnjen tudi nek smisel.

Odločitev katalonske vlade za zapor in izgnanstvo je bila najbolj iskrena in pristna odločitev, kar jih je sprejela katalonska politika od konca državljanske vojne. Da, šlo je za odločitev. Danes vemo dovolj o dogajanju neposredno pred in po razglasitvi republike 27. oktobra, da ni več dvoma: šlo je za osebno odločitev vsakega izmed članov vlade, v prepričanju, da je to edino dejanje, ki lahko prepreči prelivanje krvi. Kri mrtvih, ne le pretepenih, kot ob referendumu prvega oktobra.

I.

Nič tako dobro ne razloži omejitev katalonske politike kot ta odločitev. Puigdemontova vlada z razglasitvijo samostojnosti ni odlašala zato, ker bi tehtala, ali si lahko privošči uveljavitev 155. člena ustave, ali nemara zato, da bi izpogajala njegovo milejšo aplikacijo, kot so sugerirali mediji, ki že desetletja zakrivajo neravnovesje moči, ki katalonske politike postavlja pred nemogoče dileme. Ne, predsednik in njegova vlada so odlašali, ker so vedeli, da bo v primeru poskusa uveljavitve samostojnosti tekla kri. Tehtali so, ali bodo lahko sami – in z njimi katalonska družba – prenesli smrtne žrtve.

II.

Če bi se Generalitat [skupno ime za politične institucije katalonske samouprave, op. prev.] odločila uveljaviti Zakon o tranzitornosti, sprejet na začetku septembra, in skušala prevzeti nadzor nad ozemljem, vključno s kontrolo nad policijskimi enotami, bi lahko republiko zaščitili le tako, da bi ljudje množično odšli na ulice v obrambo svojih institucij – kot se je zgodilo v Litvi leta 1991. Edini vprašanji sta bili, ali bo španska država namesto gumijastih tokrat uporabila svinčene krogle in ali bo dokončno spustila z vajeti horde neofašistov, ki so v slabem mesecu med referendumom in razglasitvijo samostojnosti napadli in poškodovali več kot sto katalonskih državljanov, ob brezbrižnosti državnega tožilstva in madridskih medijev. Puigdemontova vlada je bila prepričana, da bi se zgodilo natanko to. Odziv Evropske unije je dal zeleno luč represiji in iz zgodovine protiterorističnega boja v Baskiji vemo, da je španska država pripravljena na najhujše oblike nasilja, vključno z umori in sistematičnim mučenjem. Zgledno tranzicijo v demokracijo so zaznamovali surova represija, ustreljeni demonstranti, ustrahovani disidenti, na stotine aretacij in neofašistično nasilje – a to se je dogajalo v periferijah, v Valenciji in Baskiji, daleč od pozornosti kulturne in medijske smetane hedonističnega Madrida, zato je utonilo v pozabo tako med Španci kot med tujimi analitiki. A ne med nami. Bodrilnim izjavam navkljub je bilo katalonskim politikom jasno, da je zgražanje evropske javnosti in padec na mednarodnih lestvicah človekovih pravic cena, ki jo je Španija pripravljena plačati za ohranitev ozemeljske celovitosti. Smrtne žrtve, ki bi jih šteli v desetinah in ne v stotinah ali tisočih, pa je nekaj, kar je špansko javno mnenje danes nedvomno pripravljeno sprejeti.

 III.

Glavni politični spopad, ki se odvija v Španiji od začetka krize, je poskus države, da bi deželno samoupravo izpraznila vsebine in jo spremenila v agencijo za upravljanje z javnimi servisi in subvencioniranje folklornih posebnosti, podrejeno političnim smernicam centra. Država in njene klientele to razumejo kot boj za preživetje, kot edini način, kako preprečiti izvotlitev svoje oblasti pod pritiski Bruslja in ekonomskih silnic od zgoraj ter regij in civilne družbe od spodaj. Ta spopad se je začel že pred začetkom krize in je posledica okrepitve nacionalističnih elementov v državni upravi, sodstvu, represivnem aparatu, medijih in kulturi pod Aznarjevo vladavino. Ker španska levica nikoli ni razvila koherentne alternativne vizije ozemeljske ureditve in je nihala med federalističnimi sanjami periferij in jakobinsko tradicijo centra, je kadrovska injekcija svežega nacionalizma v paradržavne strukture zlahka sabotirala Zapaterove meglene vizije o »pluralni Španiji«. Okrepljena z razsodbami ustavnega in vrhovnega sodišča, iz katerih je razvidno, da so progresivne in konservativne struje sklenile sporazum na škodo regionalnih sil, ki niso zastopane v politični razdelitvi vpliva v sodstvu, je nacionalistična paradržava pričakala novo konservativno vlado, ki je izkoristila gospodarsko krizo in evropske varčevalne direktive za program pritajene, a radikalne recentralizacije. Preizkusni kamen te politike je Katalonija, zgodovinsko največja ovira za španski unitarizem. Odpor Katalonije je bil kriv za brodolom ustavne monarhije v 19. stoletju in prva diktatura, ki jo je izkusila Španija v prejšnjem stoletju, režim generala Prima de Rivere, je bila v prvi vrsti poskus zatrtja katalonskega separatizma in anarhizma – dveh sil s skupnim epicentrom v Barceloni, tedaj največji metropoli polotoka. To bil že tretji puč proti katalonski samoupravi v dvesto letih. Odtlej so sledili še trije. Šest v tristo letih. V povprečju eden na petdeset let. Dovolj, da si vsaka generacija zapomni, kdo je gospodar njene usode.

IV.

Brez grožnje nasilja ne moremo razumeti psihološkega okvira katalonske politike. Zavest, da na koncu sleherne politične igre, na koncu vseh pogajanj, na koncu vsakih volitev in razmerij moči stoji država s pištolo v roki, je podlaga katalonske politike zadnjih štirideset let. To je razlog za obstoj 8. člena ustave, ki oboroženim silam nalaga odgovornost za ohranitev ozemeljske celovitosti: eksplicitno izpostavljena grožnja, da ne bi kdo slučajno pozabil nanjo. Zato so člen napisali generali. Zato je Franco tik pred smrtjo svojemu nasledniku, kralju Juanu Carlosu, rekel, naj z državo stori, kar se mu zdi najbolje, a naj pod nobenim pogojem ne postavi pod vprašaj njene enotnosti (kot je slabo leto po abdikaciji razkril novinar, ki je obelodanil neobjavljeni izsek iz intervjuja z nekdanjim monarhom). Ozemeljska celovitost je bila Francov življenjski projekt. Bil je tudi pogoj, ki ga je Španija postavila za svojo modernizacijo, ki so jo najodločneje zahtevali prav v Barceloni, tedaj še njenem edinem ekonomskem motorju. Dejansko gre za zgodovinsko priznanje: Španija je enotna država, ker so kastiljske konservativne elite zmagale v državljanski vojni 1936–39 in v vseh vojnah na polotoku od 17. stoletja dalje. Katalonci nismo Španci, ker bi se tako odločili sami ali ker bi bili naši predniki privabljeni, kot pravi patriotska zgodbica, k skupnemu nacionalnemu projektu – Katalonci smo Španci zaradi vojske in policije. Zgodovinski doprinos oktobrskega referenduma je, da je to dokončno razkrinkal nam, našim sodržavljanom in svetovni javnosti. Španska oblast je zaslužna za razkritje dejstva, ki so se ga katalonski politiki sramovali in ga desetletja dolgo skrivali, ker je priča njihove šibkosti.

 V.

Tranzicija je bila uveljavitev maksimalnega demokratičnega sistema, ki se ga je dalo zgraditi pod Damoklejevim mečem nasilja. To je tudi razlog, zakaj je katalonska avtonomistična politika močna, ko gre za brezzobo moralno ogorčenje, in šibka, ko gre za pogajanja. To je tudi razlog, zakaj so madridske in barcelonske elite uspešno sodelovale v večdesetletnem skupnem projektu, ki se mu reče nekaznovana korupcija. Senca, ki jo je grožnja nasilja metala na novorojeno demokracijo, je katalonsko prebivalstvo silila v podporo »nacionalnim« elitam, ki so skupaj s svojimi madridskimi pajdaši sesala javna sredstva in gospodarsko izkoriščala prebivalstvo. Katalonci so bili tako dolgo pripravljeni tolerirati disfunkcionalnost političnega sistema in dajati potuho »svojim« politikom, ker so ti znali izkoriščati šibkosti centra in izpogajati drobtine, včasih pa kar mastne kose pogače, z mize sil, ki so imele monopol nad legitimno rabo nasilja.

 VI.

V trenutku, ko je pred petnajstimi leti katalonska politika skušala prekiniti s to prakso in se podati na pot reforme, ki bi omogočila prehod v normalno politično kulturo, ki ne bi zlorabljala nacionalnih čustev in strahov za malenkostne koncesije, je bilo zasejano seme sedanje krize. Menjava političnih elit, institucionaliziran odnos med državo in deželami, jasno zamejena sfera pristojnosti, ki omogoča preglednost in odgovornost, možnost za izvajanje lastnih politik, kjer neuspeha ni mogoče naprtiti Madridu, konec tlečega občutka jezikovne in kulturne ogroženosti, konec svetohlinske delitve med »nacionalnimi« in »podružničnimi« političnimi silami – skratka, konec tranzicije in vstop v politično visoko modernost. To je bil hvalevredni projekt prve levosredinske vlade, ki je prevzela v oblast v Kataloniji od padca druge republike. Projekt, ki ga je pred barcelonsko množico s frivolno širokoustnostjo podprl tedanji opozicijski voditelj Rodríguez Zapatero in ki ga je z naivnim optimizmom, značilnim za sredozemsko Evropo v času ekonomskega balončka, katalonska levosredinska koalicija ob pomoči nacionalistične opozicije skušala izpeljati med najhujšo kulturnobojno polarizacijo v zgodovini španske demokracije, je nasedel na čereh paradržave in po sedmih letih naporov pripeljal do znižanja ravni samouprave, ki je bila nato brez obrambe prepuščena krčenju v času krize. Politična katastrofa prvega reda, zlasti če upoštevamo titanske energije, ki jih je katalonska družba vložila v projekt in neprecedenčni politični konsenz okoli njega. A tokrat za blokado ni bilo mogoče kriviti Ljudske stranke ali katere druge konjunkturne sile. Na dlani je bilo, da je kriv politično-upravni, sodno-zakonodajni in medijsko-kulturni sistem, ki se mu reče Španija. Sistem, kjer je politična moč osredotočena v centru, ki z delitvijo koncesij in groženj, palice in korenčka, obvladuje družbeno in gospodarsko prožnejše periferije. Sprememba tega sistema na način, kot so želeli katalonski reformisti, ne bi nujno terjala odprave asimetrije moči – tudi v federalnih sistemih ima država pristojnosti, ki jih zvezne dežele nimajo, in mednje spada nadzor nad ključnimi instrumenti skupnega sobivanja –, terjala pa bi odpravo prikrite grožnje nasilja. Odnos, ki temelji na enakopravnosti, je namreč odnos brez grožnje nasilja. Vzpostavitve takega odnosa država nikoli ni dopustila, katalonske elite pa nanj niso bile pripravljene. Grožnja nasilja je kolonizirala njihove duše.

 VII.

Nasilje je bilo neizrečeni okvir avtonomistične politike. Besednjak katalonske politične kulture pozna zgolj besede, s katerimi prevzemamo odgovornost za tuje nasilje in preprečujemo najhujše: provokacija, neodgovornost, infantilnost, utopičnost proti previdnosti, razumnosti, sporazumnosti in realizmu. Besednjak vsakogar, ki je podvržen premoči in potencialni surovosti drugega. V takšnem okviru je edina moralna odločitev, ki jo lahko sprejmejo posamezniki, ki se ukvarjajo s politiko, žrtvovanje. Gre za plemenito odločitev: pod grožnjo nasilja je edina morala prostovoljno izpostavitev nasilju. Toda ta okvir, to dialektiko nasilja in žrtve smo pomagali ohranjati vsi Katalonci, s svojimi glasovi, svojimi odpovedmi, svojim »realizmom«, svojimi znižanimi pričakovanji. Morda ne vsi, a sam gotovo sem, dolga leta. Zato je naš odpor zdaj tako žilav in trmoglav, eksistencialno tako intenziven, da je za mnogo naših evropskih in ameriških prijateljev težko razumljiv. V sebi ima nekaj terapevtskega in to terapevtskost se šele učimo premagovati. Naš boj za svobodo je premagovanje skušnjave mučeništva.

 VIII.

Zaporniki in izgnanci so junaki katalonske politične kulture. Po Puigdemontovem umiku v Bruselj so po družabnih omrežjih zaokrožile fotografije nekega drugega bruseljskega eksila. V 20-ih letih prejšnjega stoletja je v belgijski prestolnici našel zatočišče prvi demokratično izvoljeni katalonski predsednik Francesc Macià. Po padcu vojaške diktature se je vrnil v Barcelono in razglasil Katalonsko republiko. Naslednji dan se ji je odpovedal v zameno za avtonomijo, ker se je, po lastnih besedah, hotel izogniti vojni. Avtonomija je trajala šest let z vmesno dvoletno prekinitvijo. Do vojne je vseeno prišlo. Njegov naslednik, Lluís Companys, je padel pod streli španskega strelskega voda. Macià in Companys sta bila ustanovitelja Katalonske republikanske levice, stranke, katere trenutni predsednik sedi v zaporu, obtožen istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil ustreljen Companys – upora. Od dvanajstih predsednikov, ki jih je imela Katalonija od delne obnove avtonomije leta 1914, jih je enajst izkusilo bodisi zapor bodisi sodni pregon zaradi političnih dejanj bodisi izgnanstvo ali vse troje. Zaporniki, preganjanci, izgnanci, usmrčeni – politično mučeništvo je povzetek vrednot, ki so oblikovale katalonsko politično kulturo in začrtale obzorja dovoljenih sanj.

 IX.

Isti razlog, zaradi katerega so se katalonski ministri predali španskemu sodstvu, isti razlog, iz katerega so domnevali, da bo na ulicah tekla kri in da bodo za smrtne žrtve odgovorni sami, isti razlog, zaradi katerega so plačali ceno za morilsko represijo, ne da bi do nje dejansko prišlo, isti razlog, zaradi katerih je Španija vnovčila izkupiček strelov, ne da bi jih morala izstreliti, je botroval dejstvu, da se osamosvojitveni proces ni znal nedvoumno in neposredno izjasniti glede temeljnega problema okupacije Katalonije in perverznosti politične miselnosti, ki je ponotranjila vlogo žrtve. Trčil je ob skrajno mejo, ki jo omogoča besednjak katalonske politične miselnosti in je hkrati bistvo njene politične kulture: zapor ali eksil. To je konec igre in mučeništvo kot orodje njenega obnavljanja.

 X.

Mučeništvo je na primer naštevanje, kolikokrat v zadnjih treh stoletjih je španska vojska bombardirala Barcelono, koliko letalskih napadov je utrpela katalonska prestolnica med državljansko vojno, kolikokrat je vojska vkorakala v mesto v zadnjem stoletju ali koliko katalonsko govorečih premierjev je imela Španija v tem obdobju. (Petkrat, sto osemnajst, šestkrat, nič). Očitek razgrajevalcev nacionalnih mitov, češ da so bile te invazije le redko posledica izrecno nacionalnih konfliktov, zgreši tarčo. Poanta je, da se je Španija konstituirala kot nacija v opoziciji do tega, kar dojema kot svoje sestavne dele, in da se je Katalonija konstituirala kot nacija v odporu do države, ki ima monopol nad legitimno rabo nasilja. Od tu dalje je glavni problem asimetrija moči, ki sloni na dejstvu, da ima ena od strani na razpolago dovolj nasilja za zatrtje druge, druga pa niti toliko, da zaščiti svoje vitalne interese.

 XI.

Lahko obračamo, kakor hočemo, lahko se primemo za roke in zaplešemo okoli taborniškega ognja bratstva in sprave, a dokler to asimetrija ne bo odpravljena, bo španska enotnost temeljila na dialektiki hlapca in gospodarja, kakor jo je opisal Hegel. Hlapec ponotranji nasilje gospodarja in gospodar se razobliči v globokem, pervertiranem sovraštvu do samega sebe. Tu se skriva razlog za odnos španske levice, ki jo tuji opazovalci tako težko razumejo, za njeno cmeravo opravičevanje državnega nasilja in njeno popolno pomanjkanje solidarnosti do Katalonije, ki jo obtožujejo, da je uzurpirala vlogo žrtve, ki pripada njim in skupinam, v imenu katerih govorijo, in nikomur drugemu. Oziroma morda še skupinam, ki so jih nekoč zatirali, a so se iztrgale iz njihove nadoblasti. Španska levica si je naložila vso težo bremena izgubljenega imperija, ne da bi svoj aktivizem usmerila proti ostankom kolonialne miselnosti v oblastnem ustroju španske države in kulture, tako etablirane kot alternativne. Ne definira je mlačni reformizem, kot menijo nekateri njeni radikalni levičarski kritiki, temveč opravičevanje kulturnega kolonializma. Pooseblja gospodarjev nesamozavestni obraz, njegovo ranjeno dostojanstvo, ki pomiljuje samega sebe in objokuje dejstvo, da s hlapcem ne more vzpostaviti odnosa pristne medsebojne naklonjenosti, ki je mogoča le v enakosti.

 XII.

Prvi cilj katalonske politike v času, ki je pred nami, je sprememba politične kulture. K temu lahko seveda pripomorejo članki in knjige in satire in plakati in pesmi, a doseže se lahko le prek politike same. Prvi korak je, da razločimo pojme. Tak pojem je solidarnost. O njej se veliko govori vse od prvih priprtij sredi oktobra, ki so odstranila še zadnji dvom, da smo priča vrnitvi v obdobje sistematičnega političnega preganjanja. Da bi solidarnost z našimi zaporniki in izgnanci – odrazi naše duše – lahko bila popolna in učinkovita in ne le globoka in topla, je nujno, da jih ne izkoriščamo v politične namene. Da ne prostituiramo njihovega žrtvovanja, da njihove odločitve ne izvotlimo v volilni propagandi, da se jih ne poslužujemo kot dokaza naše kolektivne čistosti. To bi bilo, kot da bi po ulicah nosili mumijo, ki smo jo okronali za cesarja svojih šibkosti. Ne smemo pozabiti, da bo vsaka odpoved, ki jo v prvem dejanju drame storimo, da bi se osvobodili diskurza žrtve, uporabljena kot klin, s katerim nas bodo pribili na mučeniški pranger v zadnjem prizoru zadnjega dejanja.

 XIII.

Solidarnost s političnimi zaporniki pomeni, da jih spremljamo in zaščitimo njih in njihove družine, tako ekonomsko kot socialno. Predvsem pa pomeni, da jih osvobodimo in omogočimo, da bodo poslednji. Izkoriščanje njihovega mučeništva za malenkostne koncesije, za vrnitev na izhodišče, pomeni naslednje generacije bodočih politikov in dejavnih državljanov obsoditi na nove zapore, dobesedne in metaforične. Vztrajanje pri Katalonski republiki, kot na še neudejanjeni, a otipljivi zavezi za skupno prihodnost pomeni izstop iz igre z ognjem, ki zaznamuje katalonsko politično izkušnjo zadnjih stoletij. Zaprtje naših predstavnikov ne pomeni le zaprtja posameznikov – celotno deželo znova potiska v kletko strahu. Če bi pristali nanjo, bi svoje otroke obsodili na tkanje pajkove mreže zanikovanja in malenkostnosti.

 XIV.

Osvoboditev političnih zapornikov pomeni zmago na poti v svobodo. Pomeni obrambo naših institucij. Njihova osvoboditev pomeni, da ne bomo več dovolili, da Španija uporablja nasilje, da bi nas podvrgla svoji volji. Boj za njihovo osvoboditev pomeni biti zares pacifist. Pacifizem ni odsotnost nasilja: je priznanje, da je nasprotnik nasilen, a je njegovo nasilje jalovo. Z njim ne more doseči več ničesar – začenši s kolonizacijo naših duš.

 XV.

Svobodo si bomo izborili, ko bomo deinstitucionalizirali strah.

Prevedel: Luka Lisjak Gabrijelčič

“Besede so tako majhne. Ne morejo pokazati trebuha mojega srca.” Rekla je: “Tam te nosim.” Rekla je: “Moj otrok.”
(Yvonne Adhiambo Owuor, Dust)

Roman v Keniji rojene avtorice Yvonne Adhiambo Owuor Dust (Prah) me je, posebej ob samem koncu, ko nad puščavsko pokrajino preletava helikopter, s pomočjo katerega na roman in njegove like pogledamo s panoramske perspektive, spomnil na kolumno Mawuna Koutonina z naslovom 100 afriških mest, ki so jih uničili Evropejci (Silicon Africa, 2014). Koutonin se v maniri zahodnih turistov, ki obiščejo subsaharsko Afriko, sprašuje, zakaj v Afriki ni historičnih in recimo monumentalnih zgradb? Odgovor je preprost: ker so večino porušili Evropejci. Ostale so nam samo slike in opisi popotnikov, ki so kraje obiskali pred njihovim uničenjem. Koutonin v nadaljevanju piše o Timbuktuju v Zahodni Afriki, ki je bil v 14. stoletju petkrat večji od današnjega Londona, in je bil najbogatejše mesto na svetu. Potem o mestnih hišah v ašantskem glavnem mestu Kumasiju, ki so na začetku osemnajstega stoletja vsebovale kompleksna stranišča, pa o mavretanskih mestih, kot sta Chinguetti in Oudane, kjer se je med drugim našlo 3.450 srednjeveških rokopisov itd.

Kakšno zvezo ima vse to z romanom Prah, za katerega je Taiye Selasi v New York Timesu (2014) zapisala, da “bomo v njem našli celotno človeško izkušnjo – bolečo, krvavo, polno poželenja, polno ljubezni”? Roman je resda spisala vzhodnoafriška avtorica, ki danes sicer živi v Avstraliji, postavljen je v vzhodno in južno Afriko, vendar vsekakor ni samo branje za afrofile. V njem bomo naleteli na krvavo zgodovino, ki zariše lok od gibanja Mau Mau v zgodnjih petdesetih (prejšnjega stoletja) do političnega umora Toma Mboye, ter post Mbyjeve dobe, “ko nič ni bilo gotovo, niti upanje in so državljani drug z drugim govorili šepetaje, če sploh”, ter seveda nasilja po volitvah v Keniji leta 2007, ki je točka današnjosti, iz katere se upoveduje roman. Taiye Selasi je k svoji navdušeni recenziji pripisala še, da je to roman, predvidevam, da tudi zaradi njegove kompleksnosti, za knjigofile. “Ena najtežjih knjig, kar sem jih kdajkoli prebrala, vendar tudi ena najlepših,” je zapisala komentatorka na Amazanovi strani, s katero se moram strinjati.

Tisto, zaradi česar je roman tako dih jemajoč, ni to, da gre za klasično vojno zgodbo, ki na prefinjen način, celo tako zelo, da tihi – avtoričin – hehet zlahka spregledamo, tematizira tisto, kar se v današnji mediokriteti še vedno lepi na Afriko – lakoto, vojne itd., temveč za avtoričin liricizem. Yvonne Adhiambo Owuor v pahljačastem prepletu niza zgodbe družine Oganda: na prvih straneh ugledamo Mosesa Odidija, mladega, briljantnega inženirja, ki izdihne pred našimi očmi. Mosesova predsmrtna tožba uvede še druge like: najprej njegovo mlajšo sestro Arabel Ajany, nadarjeno slikarko, ki se je pravkar vrnila iz Brazilije, da bi pokopala svojega brata; Aggreja Nyipirja, njunega očeta, očitno nekoč služabnika britanskega uradnika Hugha Boltona, kasneje preprodajalca orožja. Boltonova vloga je malodane incestuozna – nanj se veže lik Isaihe Williama, ki v Kenijo prispe, da bi poiskal svojega domnevnega očeta, ter Akai Lokorijom, usodne lepotice, ki vse like na skrivnosten način poveže, bralcu pa zastavlja uganko.

Ta se med drugim poraja tudi iz tega, da liki, in ne glede na to, da je njihova toriščna točka Wuth Ogik, kraj na severu Kenije (ki ga kasneje požgejo), ves čas nekam potujejo in ves čas nekoga iščejo. Yvonne Adhiambo Owuor tako ustvari ne samo večperspektivno in večhistorično zavest, pač pa zarisuje tudi konkretno, fizično, geografsko pokrajino svoje dežele. Junaki zlahka prehajajo iz urbanega Nairobija v puščavsko pokrajino, iz angleščine v jezik kikuyju, s pomočjo spominskega aparata iz sfere živih v sfero mrtvih itd. Skupni imenovalec te kaotične mešanice je avtoričina tehnika; nanizani stavki so kratki, zadihani, naelektreni in v svoji ekstatičnosti raje povejo manj kot več. Bolj kot za deskripcijo gre za evokacijo ali, kot zapiše v romanu: “Zavita tišina ovije pokrajino. Nič se ne zdi stabilno, niti postarane akacije.” Za spodmik stalnosti je očitno kriva pokrajina, ki stalno dogoreva, poplavlja, zasipa, na trenutke tudi požira, najraje otroke, ki jih je nekoč davno izbruhala na plano.

Očitno moramo prikimati Taiye Selasi: roman Yvonne Adhiambo Owuor je fizičen izraz pokrajine, ki se v to prozo pretihotapi ne neslišen, vendar vseeno mogočen način: opisi oblakov, rožnatih večerov, peščenega vetra so tako intenzivni, da bi verjetno morali govoriti o pokrajini kot o liku. Prizor, kjer si Akai s kamnom razpara kožo na zapestju, da bi dala piti kri otroku, ki resda prisloni usta k njeni roki, vendar naslednji hip izdihne, izpoveduje ne toliko človekovo nemoč ali Akain kompleksen odnos do svojih otrok kot premoč narave. Reči, da se je avtorica z evokacijo pokrajinske fantastike manifestativno postavila proti zahodnemu intelektualizmu, bi bilo pretenciozno, pa vendarle je jasno, da imamo v tem tekstu opravka z emocijo. In spet, ne na tisti staroveški, patetičen način, pač pa tako, da junake, medtem ko jokajo, se dotikajo, kljubujejo, dojamemo kot pristne in predvsem prisotne v zdajšnjem trenutku. Ajany, ki skuša razrešiti skrivnostne okoliščine smrti svojega brata in zaradi katere roman izpade tudi kot počasno žalovanje za ljubljenim, tako niti ni treba biti lepa – Isaiah jo zagleda, ko ima pordele oči, je zabuhla, ima prepoten obraz, vendar se vseeno zaljubi vanjo.

Čeprav bi bilo Prah mogoče brati tudi kot ljubezensko zgodbo ali pa vsaj zgodbo o približevanju med Ajany in Isaiho, med Nyipirjem in Akai, med Boltonom in njegovo ženo, je to samo ena linija romana. Ta izrazito asociativna proza, ki mestoma deluje kot pesem, ali pa morda celo kot ep, ki se, tu zgolj špekuliram, naslanja na ustno pripovedništvo, ima nalogo odlikovanja tega, kako fluidna zna biti materija človeškega spomina. “Po Mboyi je bil kenijski uradni jezik: angleščina, kiswahili in tišina. Bil je tudi spomin,” pravi Nyipir, ki si je, ko je pokopaval trupla umorjenih in zmaličenih, vse v imenu nove nacije, skušal zapomniti obupane krike: “Povej moji ženi. / Mojemu bratu. / Hčeri. / Sinu. / Prijatelju. / Nekomu. / Povej mojim ljudem. / Da sem tu. / Povej jim, da si me videl.” Ker je vladala tišina, si je skušal zapomniti imena, čeprav jih ni nikoli glasno izrekel. Nekatere med njimi si je celo zapisal, naredil seznam, zgolj v primeru, če bi kdorkoli spraševal po njih. Toda ker nihče nikoli ni spraševal, se Nyipirju zazdi, kot da ti ljudje nikoli sploh niso bili rojeni.

Nacionalni diskurz, ki je v tej knjigi sproduciran na perfiden način, očitno temu romanu daje drugo, onstranliterarno noto, ki je zavezujoča. Avtorica preko svojih likov skuša podati kontekst državljanske vojne ali, kot je Yonne Adhiambo Owour nekje izjavila: “Želela sem razumeti nekaj o svoji deželi, tisti, ki ubije najboljše v sebi. Kakšen narod se prestraši velike domišljije?” Prah je torej vsekakor roman o Keniji, toda o mnogoobrazni Keniji, v kateri ni nedolžnih žrtev in absolutnih krivcev: Burtonova žena se je, čakajoč na večno odsotnega moža, spetljala s temnopoltim služabnikom, vizionarski genij Odidi je šel v posel s tatovi, Nyipir je pokopaval trupla nedolžnih, dokler se ni uprl in je sam postal žrtev itd. In na enak način kot v tej knjigi ni herojev, tudi ni stereotipnih likov. Ko Isaiah in Ajany ali pa Burton in Akai spita skupaj, ni govora o medrasni združitvi kenijske ženske in britanskega moškega, pač pa so vsi bolj ali manj “izgubljeni otroci, ki se držijo za roke in ki upajo, da bodo nekoč najdeni.”

Če torej v romanu ni zavojevalcev, odkriteljev, pa so po drugi strani njeni junaki neponovljivi sanjači, ki iščejo magično usedlino. Zanimivo je, da se v zvezi z Yvonne Adhiambo Owuor ne govori o magičnem realizmu, sploh, ker je v romanu zajeta tudi določena cikličnost. Petrus, Nyipirjev mučitelj v zaporu, je Nyipirju na primer rešil življenje, toda kasneje je bila Nyipirju s smrtjo njegovega edinega sina odvzeta prihodnost, s čimer je tudi roman sam vržen iz nekakšne totalitete. Vprašanje, ki se poraja, je, ali je bilo torej vse to trpljenje zaman? “Solze so dež. Zmočijo zemljo. Obnovijo življenje.” beremo v romanu. Bolj kot za prehajanje med fikcijskimi svetovi gre v romanu za jezikovno bukoliko, za katero pa je značilno, seveda v postkolonialni maniri, da znotraj sebe ustvari več središč in obrobij, ki so ves čas v navzkrižju; roman se tako nahaja v stanju permanentne fluidnosti, za junake – z vsem svojim dostojanstvom, s katerim edino še skušajo kljubovati naravi – pa se zdi, kot da nastopajo na odru življenja.

Čeprav je Koutoninova poanta glede obstoja afriških mest, ki so jih uničili evropski zavojevalci, precej smiselna, posebej, ko navaja knjige, kot na primer African Cities and Towns Before the European Conquest (Richard W. Hull, 1976), s čimer očitno skuša izpodbiti stereotipne predstave o Afričanih, ki so živeli še kako drugače kot na drevesih, pa vendarle se zdi, da je pozabil še na en aspekt. Tisto, česar v ašantskem kraljestvu na primer niso odnesli ali pa uničili evropski zavojevalci, so uničile puščavske nevihte ali pa je prekril prah, so odnesle vode itd., da so se mnoge palače in z njimi (tudi zasebne) knjižnice znašle pod zemljo. Pred leti, vozeč se v taksiju po ulicah Akre v Gani, sem nenadoma razumela, zakaj se moški in ženske v afriških mestih gibljejo tako počasi, navidez celo ležerno. Ne, ker bi s pladnjem pomaranč ali arašidov na glavi lovili ravnovesje ali pa ker bi bili, posebej moški, leni, pač pa, ker le tako lahko prihranijo energijo in kljubujejo popoldanski pripeki. Prav tako je Yvonne Adhiambo Owuor jezik in z njim junake svoje pripovedi, prilegla pokrajini, iz katere je izšla.