december 2021 - AirBeletrina
Panorama 30. 12. 2021

Nenavadna znanost kvarnikov

Moj skepticizem do spoilerjev (ali če hočete, kvarnikov) se je začel, ko sem bil pred nekaj leti sredi versajskih vrtov priča popolnoma nepotrebnemu in za vse udeležene zelo napornemu prepiru. Šlo je nekako takole: sprehajali smo se ob tako imenovanem Grand Canalu, iz zvočnikov, ki so bili skriti za visokimi živimi mejami, je prihajala baročna glasba, govorili smo naključne stvari, ki so nam ravno prišle na pamet. Tako je na plan prišla tudi tema knjige kratkih zgodb fantastičnega žarna, ki sta jo prijatelj in prijateljica, takrat par, skupaj brala: ona, ki je brala hitreje, je njega vprašala, pri kateri zgodbi je ostal. Ta je odgovoril, nato pa je ona komentirala nekaj v stilu: »Ja, ta naslednja je tudi … Uh, boš videl.« Nakar je bilo vsega konec: on je bil užaljen, ker mu je pokvarila pristno izkušnjo prvega branja, ona je bila presenečena nad njegovo burno reakcijo … Večtedensko potovanje z vlakom po Evropi je sicer res precej naporna izkušnja, na kateri lahko še tako majhna stvar, kot je spoiler v obliki »ta naslednja je tudi … uh, boš videl«, povzroči večurno zamero, a me je kljub temu dogodek rahlo pretresel. Pred tem sem se očitno dovolj učinkovito izogibal določenim delom spleta in tako nisem imel zares realne predstave o tem, kako problematični se zdijo nekaterim ljudem spoilerji; poleg tega sem sam pri knjigah in filmih vedno dovolj cenil druge vidike – stil, idejo, pripovedno tehniko, glasbeno podlago, montažo itd. –, da spoilerji nikoli niso preveč vplivali na mojo bralsko oziroma gledalsko izkušnjo.

Zato se mi je, ko sem naletel na članek Story Spoilers Don’t Spoil Stories (Kvarniki ne pokvarijo kratkih zgodb), ki sta jo leta 2011 v reviji Psychological Science objavila raziskovalca J. D. Leavitt in N. J. S. Christenfeld, zdelo, da so se moja prepričanja potrdila. Moja reakcija na prizor v versajskih vrtovih je bila pravilna: ljudje pretiravajo, spoilerji v resnici sploh niso tak problem, pri branju niti ni najpomembnejši razplet itd. A sem se, preden bi začel hoditi okoli in ljudem razlagati, kako se morajo počutiti glede svojih bralskih in gledalskih izkušenj, hotel prepričati, da ugotovitve iz zgornjega članka res držijo – pogosto namreč ena sama raziskava ni dovolj, da enkrat za vselej potrdi ali ovrže neko tezo. Tako sem se malo poglobil v znanost spoilerjev (ki sicer ni obsežna, obstaja pa) in ugotovil – spoiler alert –, da je situacija v resnici malo bolj kompleksa.

Kaj torej v svojem članku pravita Leavitt in Christenfeld? Opravila sta tri eksperimente, v katerih sta skupini skupaj malo več kot 800 študentom_kam Univerze v San Diegu v branje dala štiri kratke zgodbe istega žanra, ki so bile bodisi brez spoilerja bodisi opremljena s spoilerjem, ločenim od same zgodbe, ali pa s spoilerjem, ki je deloval kot prvi odstavek zgodbe. Po branju so morali študenti_ke nato na lestvici od 1 do 10 označiti, kako močno so v zgodbi uživali. Eksperiment sta ponovila s tremi različnimi žanri zgodb: zgodbami z ironičnim zasukom, zgodbami z razrešitvijo skrivnosti in literarnimi zgodbami. Ugotovila sta, da so v vseh treh primerih udeleženci_ke poročali, da so bolj uživali v »pokvarjeni« zgodbi, pri čemer oblika kvarnika (ločen od zgodbe ali kot prvi odstavek) ni igrala pomembne vloge. Raziskavo sta z nekaj metodološkimi spremembami kasneje ponovila in leta 2013 v reviji Scientific Study of Literature poročala podobne rezultate. Za te sta ponudila tudi razlago: užitka pri branju primarno ne ustvarja suspenz, ampak zmožnost bralcev_k, da si ustvarijo koherentno predstavo o dogajanju v zgodbi. Ta proces spoilerji olajšajo, saj pomagajo pri umeščanju dogodkov v celoto in s tem povečujejo užitek pri branju.

Delo Leavitta in Christenfelda tako predstavlja precej dobre empirične in teoretične argumente za to, da spoilerji v resnici povečujejo užitek ob branju. A je pri tem treba opozoriti na nekaj podrobnosti, ki ta vtis postavljajo pod vprašaj. Najprej je vprašljivo, ali lahko nujne ugotovitve posplošimo: v svoje eksperimente sta vključila nekaj sto diplomskih študentov_k in 12 kratkih zgodb angloameriških avtorjev_ic; lahko iz tega vzorca res sklepamo na splošno populacijo in vso literarno produkcijo? Poleg tega tudi rezultati, ki jih v člankih poročata, niso izjemno trdni. Najprej, razlike v ocenah užitka med zgodbami s spoilerji in tistimi brez so minimalne: 0,41 pri zgodbah z ironičnim zasukom, 0,69 pri zgodbah s skrivnostjo in 0,47 pri literarnih zgodbah. Poleg tega velika večina učinkov, o katerih poročata v drugi raziskavi, ni statistično »pomembnih«: po modelu, s katerim sta jih analizirala, obstaja prevelika možnost (več kot 5 odstotkov), da so se te v rezultatih pojavili zgolj po naključju in ne, ker bi dejansko obstajali.

Omenjena raziskovalca sta tako predstavila potencialno zelo zanimive, a vprašljive rezultate. Zato je precej prikladno, da so v letih od objave člankov drugi raziskovalci poskušali njune eksperimente ponoviti ali pa so izvedli podobne. Te raziskave pa slikajo mnogo bolj kompleksno, na trenutke celo popolnoma obratno podobo razmerja med spoilerji in užitkom. Raziskovalca J. Benjamin in J. Rosenbaum v članku, ki sta ga leta 2015 objavila v reviji Communication Research, na primer poročata rezultate eksperimenta s 430 dodiplomskimi študenti, ki so po branju bodisi »pokvarjenih« bodisi običajih zgodb poročali, kako zabavne, napete, ganljive so se jim te zdele, ali imajo občutek, da si jih bodo dolgo zapomnili, in ali so jih te »posrkale«. V članku zapišeta, da sta pomemben učinek uspela izmeriti samo za napetost in ganljivost, pri čemer so udeleženci zgodbe s spoilerji ocenili kot manj ganljive in manj napete. Negativen učinek spoilerjev na užitek ob branju v svojem članku v reviji Discourse Processes iz leta 2016 poročajo tudi raziskovalci W. H. Levine, M. Betzner in K. Autry, ki so poskušali ponoviti izvorni eksperiment Leavitta in Christenfelda. Med eksperimentoma sicer obstaja nekaj pomembnih razlik – v ponovitvi so udeleženci zgodbe na primer brali z računalniških ekranov, namesto s papirja –, a vseeno ni nepomembno, da raziskovalci rezultatov niso uspeli replicirati.

Obstaja tudi nekaj raziskav, ki so merile učinke spoilerjev na užitek ob gledanju televizijskih serij in filmov. Že prej omenjena raziskovalca B. Johnson in J. E. Rosenbaum sta v članku, objavljenem leta 2018 v reviji Media Psychology,poročala, da nista uspela ugotoviti nobenega pomembnega učinka spoilerjev na užitek pri gledanju filmov ali serij. Sta pa ugotovila, da je izpostavljenost spoilerjem pri udeležencih vzbudila negativen občutek, da jim je bila odvzeta svoboda (t. i. reactance). Ob tem sta sklepala, da bo to zmanjšalo željo udeležencev po ogledu »pokvarjenega« filma, a tega učinka nista uspela pokazati. Poleg tega pomanjkanja bistvenih ugotovitev je raziskava tudi metodološko precej problematična, saj udeleženci v njej niso gledali celotnih filmov oziroma epizod televizijskih serij, ampak nekajminutne montaže, ki so jih pripravili raziskovalci.

B. Johnsom je nato s skupino drugih raziskovalec lani v reviji Journal of Media Psychology (ki ni ista revija kot Media Psychology) objavil članek, v katerem so predstavili rezultate še ene raziskave vpliva spoilerjev na užitek pri gledanju filmov, tokrat grozljivk. Najzanimivejši del te raziskave verjetno predstavlja ugotovitev, da spoilerji drugače vplivajo na udeležence_ke z različno »potrebo po kogniciji«, kvantitativnim merilom, ki naj bi odražal posameznikovo_čino željo po spopadanju s težkimi miselnimi problemi. Rezultati so namreč pokazali, da se posamezniki_ce z manjšo potrebo po kogniciji ob spoilerju nato težje prestavijo v svet filma, medtem ko za posameznike_ce z večjo potrebo po kogniciji velja ravno obratno. A spet: v eksperimentu so udeležencem kazali zgolj posamezne prizore iz filmov, tako da je te rezultate težko posplošiti na naše vsakodnevne izkušnje gledanja filmov. Obstaja še nekaj podobnih raziskav, a tako kot zgornje nobena ne potrjuje ugotovitev Leavitta in Christenfelda iz let 2011 in 2013. Hkrati pa nobena ne predstavi močnih empiričnih dokazov o nasprotnem: v nekaterih poskusih se je sicer izkazalo, da obstaja korelacija med prisotnostjo spoilerja in zmanjšanim užitkom pri gledanju oziroma branju, a se ta ni izkazala za tako očitno, kot bi morda intuitivno pričakovali.

So spoilerji potem dobri ali slabi? No, na podlagi obstoječe literature ne moremo zares reči. Precej verjetno se mi zdi, da je proces branja knjig in gledanja filmov oziroma televizije precej kompleksen kognitivni proces, na katerega spoilerji nimajo enoznačnega učinka. Na eni strani se je tako povsem legitimno jeziti, če imate občutek, da vam kvarniki kvarijo zabavo, tako kot se povsem koristna zdijo najrazličnejša opozorila, ki vas pred tem lahko obvarujejo. Na drugi strani pa morda učinek spoilerjev ni tako velik, kot si radi predstavljamo (precenjevanju učinka bi raziskovalci rekli impact bias), oziroma je lahko celo pozitiven. Tako si je film, ki ga je nekdo »pokvaril«, najverjetneje še vedno vredno pogledati; prav tako branje knjižne recenzije, ki vsebuje spoilerje, verjetno ne bo hudo vplivalo na užitek ob branju. Z drugimi besedami: zaradi spoilerjev si verjetno ne splača pokvariti popoldneva v versajskih vrtovih, a je tudi to – na koncu – povsem legitimna reakcija.

Kritika 27. 12. 2021

Destrukcija molka

Četudi je nemški pisatelj, pesnik, esejist in germanist Hans-Ulrich Treichel, rojen leta 1952 v severnem Porenju-Vestfaliji in od leta 1995 redni profesor na Nemškem inštitutu za književnost v Leipzigu, do zdaj izdal ducat romanov in kratkih zgodb ter skoraj toliko pesniških zbirk, pri tem pa ob prevodih v mnoge jezike prejel tudi številne nagrade, je, če gre verjeti cobissu, Izgubljenec prvi slovenski prevod tega avtorja. Avtobiografski roman iz leta 1998, ki je izšel pri avtorjevi matični založbi Suhrkamp, je, kot zapiše avtorica spremne besede Kristina Jurkovič, leta 2007 dobil svoje nadaljevanje v romanu Menschenflug (Človekov let), v katerem najstniški pripovedovalec iz Izgubljenca, zdaj odrasel moški, stremi k razvozlanju nerešene družinske travme, ki se znova izjalovi. Da je bolečina izgube, praznine, krivde ter iz njih izhajajočih individualnih in kolektivnih vozlov, s katerimi sta bila močno prežeta avtorjevo otroštvo in mladost v povojni Nemčiji, stalnica njegove pisateljske poetike, priča tudi njegov doslej zadnji roman iz leta 2016 Tagesanbruch (Svit), ki protagonistovi materi tudi ob smrtni postelji svojega otroka ne omogoči želene izpovedi.

V Izgubljencu, postavljenem v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja v Nemčijo, prvoosebni najstniški pripovedovalec, ki mu bralec ne ve imena, pripoveduje o resnični zgodbi avtorjevih staršev, o mrzličnem iskanju v zadnjem letu druge svetovne vojne izgubljenega brata. Na begu z dojenčkom Arnoldom (v resnični zgodbi Günterjem) z vzhodne Evrope pred prodirajočo rusko vojsko na zahod sta ob srečanju z Rdečo armado v kaotičnih okoliščinah izgubila prvorojenca.

Kljub ekonomsko uspešno vzpostavljenem povojnem življenju, ki ga, razen trde družinske vere v delo omogoča predvsem splošna gospodarska rast Nemčije, za čustveno povsem hladna, z globoko travmo prežeta starša obstaja le ena težnja, iskanje izgubljenega prvorojenca. Pripovedovalčevo prvotno informacijo o smrti svojega starejšega brata postavi v novo lego obvestilo Rdečega križa, da so na zahtevo staršev o iskanju izgubljenega otroka našli mladeniča-siroto, ki bi lahko bil njihov izgubljeni sin. Za morebitno potrditev ali ovržbo domneve se mora celotna družina podvreči preiskovalnim postopkom merjenja, primerjanja, preračunavanja in indeksiranja, zaradi katerih je bilo otroku treba razkriti dolgo zatajevano resnico. Da njegov starejši brat ni umrl od lakote, kot so mu trdili dotlej, temveč ga je mati v strahu pred izgubo življenja, pred »tisto grozo«, ki se hkrati ni in je zgodila, v nekem trenutku položila v roke ženski ob njej, ki se je v množici izgubila. Groza, ki jo omenja mati in ki ji je bila storjena v usodnih vojnih trenutkih, ni v romanu v skladu s potlačenim molkom nikoli razjasnjena. Vendar njen močan občutek sramu, travmatizirana seksualnost, raztrgana identiteta in izjalovljena vloga žene ter matere bralca napeljujejo k naravi te grozne stvari, ki so ji jo storili Rusi, ki jih »nista zanimala ne njeno življenje ne njena družina. Ruse je vedno zanimala samo ena stvar

Trenutek resnice je bil za pripovedovalca edini trenutek, ko je bil oče v sicer povsem brezčutnem, tiranskem odnosu do sina pripravljen govoriti z njim. A spoznanje, da je to storil zgolj v imenu dosege cilja, ki se ni menil za morebitno sinovo dobrobit, da ga je torej uporabil zgolj kot sredstvo, ni ušlo občutljivemu, identiteto iščočemu, na križpotjih adolescence tavajočemu in čustveno povsem zanemarjenemu najstniku.

Na tej točki se zgodba prelomi. Iz poprej realistične, suhoparno dokumentaristično naravnane pripovedi se skozi številne neprijetne in žaljive poskuse meritev posameznih delov telesa vseh treh članov družine, s katerimi so se primerjale meritve anonimnega najdenca 2307, in še bolj neprepričljivih ter nikamorvodečih izsledkov, prelevi v grotesko, katere edini možni izhod je katastrofa. Ta se z materino napredujočo čustveno razvrvanostjo in še bolj očetovo nenadno smrtjo tudi dogaja, sam zaključek slabih sto strani kratkega romana pa postreže z uvodoma blago nakazanim, a še vedno presenetljivim saltom mortale, ki v tesnobnem primežu ves čas ujetega bralca za trenutek klofne v privid katarze, ki se v naslednjem trenutku izkaže za na novih temeljih zasejano tesnobo.

Temeljni razlog omenjene bralčeve tesnobe izhaja iz nezavidljivih razmer znotraj družine, ki jih z zrelo, na trenutke morda prezrelo psihološko artikuliranostjo natančno dojema prvoosebni pripovedovalec. Pripoved se prične s fotografijo nasmejanega Arnolda s prve strani družinskega albuma in njegovo primerjavo z neznatno fotografijo brezimnega brata nekje v nadaljevanju, kjer se dečkova glava vidi zgolj delno. Nadaljuje pa se z nenehnim jokom matere, ki se zgodi ob vsakokratni, neredki omembi neprisotnega, sprva mrtvega in nato najbrž živečega izgubljenega sina. Da prisotnega sina starša tako rekoč ne vidita, ker je vsa njuna, še posebej materina pozornost usmerjena v sina, ki ga ni, postane osrednje gonilo zgodbe, katere pretresljivost raste z vsako stranjo. In ne le to, ko se pokaže možnost najdbe izginulega sina, pripovedovalec izgubi še tisto malo prisotnosti, za katero se mu je zdelo, da jo ima. Ob tem je možnost najdbe brata, ki ga nikoli ni videl, zanj vse bolj pomenila grožnjo, ki ni merila zgolj na deljenje skromne sobe, ampak na dejstvo, da bo prisotnost neprisotnega dokončno izpodrinila njegov obstoj. K temu svoje doda še eden izmed številnih nebuloznih izsledkov meritev, ki, mimogrede, odkrito spominjajo na tretjerajhovske metode ugotavljanja rasne čistosti, da ob primerjavi uhljev posameznih članov družine tudi pripovedovalec morda ni otrok svojih staršev. »In medtem ko je zdaj Arnold z vsako preiskavo postajal srhljivo verjetnejši, sem jaz z vsako preiskavo postajal manj verjeten. (…) Že sem si začel domišljati, da sem morda v sorodu z Arnoldom oziroma najdencem, ne pa tudi s svojimi starši. V tem primeru mama ne bi dobila nazaj svojega izgubljenega sina, ampak bi izgubila tudi sina, ki se sploh ni izgubil. Potem bi bil tudi jaz neke vrste najdenec, morda celo otrok kakega Rusa. Potem starša ne bi imela več otrok, jaz pa bi imel brata brez staršev, s katerim bi si moral deliti bržkone zelo tesno sobo v sirotišnici.«

Prav avtorjev zafrkljivo-cinični slog v upovedovanju izjemno travmatičnih dogodkov, ki se kot takšen razvija skozi pripoved in doseže vrhunec prav ob zaključnem obratu, je tisti, s pomočjo katerega se zarezujoče tragična tematika drži tik nad vodo. Tematika, ki jo razen krivde in sramu, kot izpostavi avtorica spremne besede, enako usodno zaznamuje tudi zarezujoči molk, ki vlada v družini in s katerim je nepovratno poškodovan tudi nedolžni otrok. Molk, ki ne bi mogel biti glasnejši in destruktivnejši. Ob tem se zdi, da je bolj kot slikanje mentalnega vzdušja nemškega povojnega časa, zaznamovanega s kolektivno otrplostjo in z robotskostjo, avtor želel poudariti pravo tragiko pripovedovalčevih staršev. Ta ni zgolj v travmatizirajočih posledicah vojne in boleči izgubi prvorojenca z vsemi psihološkimi posledicami, ki prestreljujejo celotno družino, temveč v starševskem scela zaničujočem odnosu do prisotnega otroka, ki so ga, ne da bi bili tega sposobni ali pripravljeni ozavestiti, prav tako izgubili.

In nenazadnje, ob vsem povedanem in nepovedanem je Izgubljenec, katerega tematika nikakor ni vezana zgolj na nemško področje in drugo svetovno vojno, ampak ima še kako močne vzporednice v sodobnem, z rastočo begunsko tematiko prepredenem času, tudi roman o tem, da se vsaka vojna na način travm, ki jih je nemogoče preseči, na poguben način reflektira v naslednjih generacijah in na ta način nepovratno hromi celotno človeštvo.            

 

Hans-Ulrich Treichel: Izgubljenec, Družina, prevod Ana Jasmina Oseban, Ljubljana 2020.

Panorama 24. 12. 2021

Domača knjižnica: Irena Svetek in Dušan Čater

Dušan Čater in Irena Svetek Fotografija: Ana Kovač

Oba sta pisatelja in oba knjige na domačih policah spremljajo že od otroštva. Knjige so od nekdaj bile okoli njiju, v prostorih, kjer sta bivala. Doma si brez domače knjižnice ne predstavljata. Kot pravi Dušan Čater, je domača knjižnica »stvar navade, vedno so bile knjige okrog mene, police s slončki si ne morem predstavljati«.

»Domača knjižnica ni samo nabor knjig, ki jih imaš rad, ampak predstavlja identiteto človeka, njegov prstni odtis,« pravi Irena Svetek, ki je odrasla v družini, kjer je bilo doma vedno veliko knjig. »Starša sta jih veliko kupovala. Imeli smo bogato domačo knjižnico z veliko filozofije. Prav tako je mama, ki je delala na tožilstvu, v Jugoslaviji, ko so cenzurirali knjige, te prinašala domov.« Ko so poleti šli z jadrnico po Jadranu, so se ustavili v Zadru, »ne vem, zakaj ravno tam, vendar smo celo jadrnico naložili s kupljenimi knjigami. V času Jugoslavije smo imeli doma precej knjig v srbohrvaščini.« Vse knjige, ki so na domačih policah, imajo svojo zgodbo. »Ko zagledaš knjigo na polici, se ti odvrtijo spomini, povezani z njo,« pripoveduje Irena Svetek.

Dušanu Čatru so med odraščanjem starši redno kupovali knjige, »ker se jim je zdelo, da rad berem.« Sam sicer za razliko od žene Irene knjig ni nikoli kupoval. Raje je kupoval cedeje, knjige pa pisatelj prejema predvsem od založb. »Ko sem delal na založbi Karantanija, sem tam dobil knjige, ogromno so mi jih dali tudi Beletrinci. V Sloveniji se vsi avtorji praktično med sabo poznamo in si podarjamo svoje knjige, ki na tak način krožijo.« A kakorkoli, knjige, ki jih ima Čater doma, govorijo o njem. So del njegove zgodovine in ljudi, ki so mu jih podarjali. V mladostniških letih je knjige za razliko od odrasle dobe prejemal tudi za darila. »V srednji šoli sem tako kot marsikdo padel na Salingerja in tako sem za rojstni dan dobil še kakšno njegovo delo ali Ellisovo.«

Veliko knjig, ki so naseljevale vse njene domove, je Irena Svetek prav tako dobila od založb, čeprav jih je določeno obdobje tudi sistematično kupovala. Včasih jih je »kot utrgana nosila tudi s potovanj«. Tako je na eni od njenih knjižnih polic denimo newyorški nabor. Še danes se živo spominja, kje jih je kupila, čeprav vseh niti še ni uspela prebrati. Za to bo spet čas v starejših letih.

Spoj osebnih knjižnic

V skupnem domu sta Irena Svetek in Dušan Čater svoje knjige združila, nekaj se jih je podvojilo, predvsem pa je njuna knjižnica vsako leto bolj obsežna. Knjige v stanovanju zasedajo dnevno in delovno sobo, hodnik in omare. Kot z veseljem pove pisateljica, »bodo naslednje leto na novih knjižnih policah, ki bodo segale do stropa, knjige v večji meri zavzele dnevno sobo in bo tako v središču doma nastala prezentna domača knjižnica«. Prinese pa vsaka selitev ali prenova doma tudi prevetritev knjižnih polic. »To selekcijo narediva kot vse v življenju,« pravi Dušan Čater. Kakšne podarita, nekatere pa najdejo svoje mesto v antikvariatu, ob čemer so v zadnjih letih, ko se je pisateljica Irena Svetek podala na področje kriminalnega žanra, police na novo naselila tudi tovrstna dela. »Odkar sem v kriminalnih vodah, sem tega žanra ogromno prebrala. Prej tega nisem brala in tako zdaj nastaja tudi ena polica za kriminalke.« Na njej ima posebno mesto norveški pisatelj Nesbø, »ki te resnično popelje v svetove, v katerih še nisi bil. Zdaj, ko tudi sama pišem kriminalke, to čisto drugače berem in je odlično.«

Knjige, ki imajo vpliv

Kot pravita oba sogovornika, je knjiga zanju delo, prostočasnega branja zgolj iz čistega užitka, kot pravi Irena Svetek, je zaradi pomanjkanja časa malo. K temu Dušan Čater še pristavi, da »če sem iskren, vem več kot o literaturi o glasbi. Tudi veliko raje preberem življenjepis kakšnega glasbenika kot pisatelja«. Zato tudi ne čudi, da je med knjigami, ki jo z domačih knjižnih polic večkrat vzame v roke, avtobiografija Keitha Richardsa. Knjig, ki bi jih prebral več kot enkrat, ni veliko, v bistvu sta to bolj ali manj dve. Ena je ravnokar omenjena, druga je poezija Bukowskega, ki jo ponavadi vzame s seboj na potovanja. Kot še pravi pisatelj, ko si vzame čas zase, to ni čas za knjige, razen za tiste, ki ga razvedrijo, sicer pa je branje zanj del ustvarjalnega procesa. »S knjigami si kot pisatelj v tesnem odnosu, nate kot avtorja seveda vplivajo in ti odpirajo poglede. Pri prvi knjigi se mi je zgodilo, da sem si, ko sem bral Mateta Dolenca, rekel, jebemti, kaj takšnega bi lahko tudi jaz napisal.«

Irena Svetek ima doma knjige, ki jih je že večkrat prebrala, tudi tiste iz mladostniškega obdobja. »Ob knjigah, h katerim se vračaš in jih znova prebiraš v različnih obdobjih svojega življenja, spremljaš, kako se spreminjaš. So knjige, ki so s teboj celo življenje, zame je takšna Manj od nule Breta Estona Ellisa, ki se mi je zdela v otroštvu enako dobra, kot se mi zdi zdaj, čeprav je takrat nisem razumela. Je pa vse, kar si kadarkoli prebral, del tebe, tako se tudi formiramo kot pisatelji,« še o branju in pisanju pravi literarna ustvarjalka.

Motnje v knjigah

Ko Dušan Čater govori o svojem odnosu do knjig, še pravi, da v njih ne mara sledi bralcev pred njim, kot tudi denimo podčrtovanja ali ušes na knjižnih straneh. »To je motnja. Tako kot ne maram kapljic vode na kuhinjskem pultu, tudi ne maram umazanih knjig. Drugače je s starimi knjigami, ki jih najdeš v antikvariatu in dišijo po starem.«

Vesna V. Godina Vesna V. Godina
Intervju 22. 12. 2021
Čas branja
Čas branja: 0 min

»Postale smo grabežljive egoistke, ki uporabljamo feminizem, da izboljšujemo svoj položaj«

Vesna V. Godina, profesorica socialne in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je ena najbolj branih in pronicljivih družbenih kritičark in kolumnistk pri nas. Medtem ko je njena zadnja izdaja Zablode postsocializma (2014) odgovarjala na vprašanje, zakaj je Slovenija zašla v krizo, njena najnovejša knjiga Zablode feminizma analizira temeljne značilnosti in slepe pege sodobnega belega zahodnega feminizma. Gibanje, kot pravi avtorica, ne deluje kot teoretično, ampak kot ideološko polje, ki zanemarja in celo spodnaša cilj izboljšanja življenja vseh žensk.

Nelagodja ob feminističnih debatah so z vami že dolgo, kot pravite v uvodu, razmisleki, iz katerih je nastala knjiga Zablode feminizma, pa že vsaj od izida Zablod postsocializma. Ali si tematiki obeh knjig le nista tako oddaljeni, saj ju povezujeta procesa kolonializma in globalizacije, nepremišljeno uvažanje kapitalističnih logik kot tudi mišljenjsko življenje v preteklosti?

Paralel je več, a lahko bi rekla, da obstajata recimo dve temeljni paraleli. Prva je, da je treba razumeti gospostvena razmerja v sodobnem globalnem kapitalizmu, zato da lahko razumeš položaj postsocialističnih družb. In enako tudi položaj žensk v sodobnih družbah, ne samo zahodnih, določajo ta gospostvena razmerja. Naš položaj določajo objektivni procesi in zakonitosti. Če jih ignoriramo, bomo proizvedli neko iluzijo o tem, kaj postsocializem je, na primer napredek, pretvorba v razviti kapitalizem, čeprav je to pretvorba nekdanjih socialističnih družb v neo-neokolonije, nov tip kolonij Zahoda. In enako je s položajem žensk. Če ne upoštevamo delovanja logike gospostvenih razmerij v sodobnih zahodnih družbah in globalnem svetovnem ustroju, lahko razvijamo ideje o tem, kaj je ženska, žensko vprašanje in problemi, ampak to nima zveze s stvarnostjo. Iz tega sledi druga podobnost. Če razvijamo ideje, ne da bi jih utemeljili v poznavanju gospostvenih razmerij, potem je sistem teh razmišljanj ideologija. In postsocializem je ideologija in prav tako sodobni beli zahodni feminizem.

Za to, da lahko razumemo, kako smo ženske in kako so postsocialistične družbe eksploatirane, pa moramo razumeti trenutne načine, skozi katere sodobne kapitalistične družbe obstajajo. Mimogrede, ti niso isti kot takrat, ko je Simone de Beauvoir pisala Drugi spol. Upoštevati moramo konkretni kontekst. Ne moremo reči, da osvoboditev ženske pomeni isto, kar je pomenila po drugi svetovni vojni, če pa se je globalni kapitalizem popolnoma spremenil, kot seveda tudi razmere eksploatacije. Mogoče je bilo sto let nazaj res osvoboditev, da je ženska šla ven od doma v javno sfero, danes je to vključevanje v reprodukcijo sistema. Skoznjo ženske svoj čas, energijo, telesa, zdravje, privatnost, praktično vse, vlagamo v sistem. S tem reproduciramo sistem, ki povratno eksploatira ženske, se pravi eksploatiramo same sebe. Sodobni beli zahodni feminizem se prereka o tem, kaj komu pomeni emancipacija, ampak tu ne gre za vprašanje všečnosti. Razumeti moramo družbo, njene procese in kako ti določajo položaj posameznika. Če svojega položaja ne razumete, ga ne morete spremeniti tako, da bi to vam koristilo, kar se točno vidi v postsocialističnih družbah. Tri desetletja kasneje ne morejo pokazati nobenega resnega razvoja. Postsocializem je pretvorba nekdanjih socialističnih držav v to, kar zahodni kapitalski centri potrebujejo. Delamo, kar koristi globalnemu sistemu kapitalizma, ne pa nam, in enako je z zahodnim feminizmom. Kako boste produktivno spremenili položaj žensk, če ne razumete, kateri dejavniki ga določajo?

Dotaknili ste se že veliko problemov, o katerih bi rada govorila, ampak vrnila bi se še k eni stvari, ki jo zapišete v uvodu. Knjiga je samocenzurirana. Si lahko dovolim in vprašam, zakaj?

Če bi dejansko napisala, kaj mislim o sodobnem belem zahodnem feminizmu, bi knjiga proizvedla histerično reakcijo na strani feministk katoliške Cerkve in vseh ostalih. Treba se je bilo odločiti, ali povedati resnico do konca ali pa jo povedati na takšen način, da bo sploh kdo to prebral. Zdi se mi bolj pomembno, da nekdo to prebere in o tem premisli. Nekatere stvari, recimo to, da so zahodne kozmologije zavezani biologiki, so zelo ključne za vse humaniste in družboslovce. Če bi odkrito povedala, kaj mislim o belem zahodnem feminizmu, poleg napisanega, bi se knjiga vrgla v smeti, ne da bi jo kdo prebral, in bila bi tarča napadov. Tudi zdaj bom, a vseeno malo težje, ker so vse subjektivne ocene sistematično cenzurirane.

Ključni problem sodobnega belega zahodnega feminizma je, kot poudarjate, evropocentrizem ali zahodnocentrizem. Zahod se tako s svojim mišljenjem kot z delovanjem in načinom bivanja vseskozi postavlja za cilj in neovrgljivo referenco, po kateri drug(ačn)i v kakršnikoli primerjavi nujno izgubijo. Vendar v resnici, kot zapišete, te »metapozicije ni«. Od kod ta vztrajnost občutka večvrednosti in posledični kompleks rešitelja?

To je mogoče razložiti samo zgodovinsko. Ko so Evropejci začeli odkrivati neevropske dele sveta, je nastopilo nekaj podobnega temu, kar se dogaja danes – sistemska globalna (za takratno Evropo) splošna kozmološka kriza. Evropa je svoj sistem razumevanja sveta, delovanja naravnih zakonov itd. utemeljila na Svetem pismu. Kozmologija je bila teološka: človek biva v skladu z božjimi zakoni, ki so takšni, kot piše v Svetem pismu. Ko so Evropejci odkrivali neevropske ljudi, so dobili evidentni dokaz, da obstajajo ljudje, ki ne upoštevajo Svetega pisma. Ne poznajo teh zakonov, ampak še vedno živijo, nekateri živijo celo boljše. Kitajci so imeli na primer porcelan, tisk, Indijanci ogromno zlata, stvari, ki jih Evropejci niso poznali ali pa so bile zanje prestižne dobrine. Ta ugotovitev ni bila nevtralna. Ko so se popotniki vračali, jih je v pristanišču pričakala inkvizicija, da so ji poročali, kaj so ugotovili, in poskušala to ideološko nevtralizirati. Prvi način je bil, da to niso ljudje, ampak živali in torej ne moremo pričakovati, da bodo ravnali v skladu z božjimi zakoni, saj živali nimajo duše. Že popotniki, na primer Vasco da Gama, so sprožali spore, da to ni res. To je povzročalo vprašanje, da mogoče tudi mi ne bi rabili živeti po božjih zakonih, posebej pri tistih, ki niso bili zadovoljni s takratno teokratsko ureditvijo. Dobili so dokaz, da so družbe lahko drugačne, kar je točno tisto, kar tudi danes težko razumemo. Evropske kozmologije so, gledano z antropološkega zornega kota, izredno rigidne. Tako bi to pomenilo sesutje enega in uvedbo drugega tipa družbe, kar pa se je vseeno zgodilo.

Postavilo se je vprašanje, kako misliti nas in njih, različne vrste ljudi, skupaj, kar se tudi danes ponavlja: kako misliti nas in migrante skupaj. Razsvetljenstvo je rešilo to vprašanje tako, da je izumilo idejo, ki jo imamo danes za objektivno resnico, ampak je samo izmislek: da zgodovina poteka od nižje do višje razvitih faz, te faze pa veljajo za vse družbe. Razlika med nami in njimi se je potem začela pojasnjevati kot razlika v stopnji razvitosti, kjer smo bili mi bolj in oni manj razviti. To je opravičevalo evropski kolonializem, uvedbo našega načina bivanja, ekonomije, politike, zakonov, v neevropske družbe. Kar se zdaj dogaja v postsocialističnih družbah: uvajamo zahodne oblike družbenega ustroja in to enačimo z razvojem. Ko so razsvetljenci izumili evolucijo (ki ni bila izumljena v biologiji z Darwinom, izumili so jo filozofi sto let prej), je bila izumljena na tak način, da je zagotavljala oblast in večvrednost Evropejcev. Od takrat so lahko vse svoje posege v nativne kulture nevtralizirali s to idejo prinašanja razvoja. Če sprejmemo (kar antropologi vemo), da je šlo za zgodovinsko vzpostavljen izmislek, ki je omogočil Evropejcem, da so dobili v znanosti ozadje za svoje kolonialne in imperialne posege, če to idejo opustimo, bi morala tudi trenutna svetovna politika začeti potekati popolnoma drugače, moč bi se prerazporedila in odprlo bi se vprašanje krivde Zahoda.

Sprejetje znanstvenih dejstev torej ni politično nevtralno. Celi korpusi znanja so popolnoma neznani, zato da se lahko reproducirajo neka razumevanja, ki so znanstveno že zdavnaj netočna, so pa politično uporabna. Katero vedenje so bo razširilo, je stvar politične moči. Teorija koevolucije, o kateri pišem v knjigi, je tako bistveno bolj točna od teorije evolucije, mi se pa še vedno učimo evolucijo. Zakaj? Ker evolucija to, kar počne Zahod nezahodnim družbam, postavlja v okvir naravnih potekov dogodkov. In pri teh se ni mogoče spraševati, kateri družbeni subjekt je kriv za kaj. Med ljudmi se širi tisto znanje, ki koristi tistim, ki vladajo. Znanje je vprašanje politične moči in ideološkega polja, ne pa resnice.

S tem občutkom superiornosti pa je povezana tudi eksotizacija drugega, o kateri prav tako govorite v knjigi in ki se je tudi feminizem še danes poslužuje …

Seveda, to so ugotovili tudi že drugi. V knjigi sem se skušala držati dveh načel. Se ne ukvarjati s posamičnimi feminističnimi avtoricami, ker me v resnici ne zanima stanje feministične teorije, ampak ideologije. In napisati znanstveno monografijo, ki bo čitljiva tudi za tiste, ki niso antropologi. V zahodnih kozmologijah smo zapleteni v kompleksna ideološka polja. Imamo celo serijo samoumevnih predpostavk, ki so druga za drugo napačne, na primer razvoj. Kar sem hotela pokazati, je, da v resnici obstajajo znanja, ki so že stara. V knjigi imamo tudi vire, stare več kot sto, tudi dvesto let. Znanje je. Zakaj smo mi vse to pozabili? Zakaj imamo to butasto idejo silno prisotno na univerzi, da je vse, kar je starejše od dvajset let, zastarelo in je treba zamenjati z nečim novim. Zato, da ne razumemo, kako in zakaj so se neka naša razumevanja zgodovinsko formirala. Naša razumevanja so namreč zgodovinsko formirane predstave o svetu. Nastale so v nekih zgodovinskih in družbenih razmerah, ki so določile, zakaj so se te ideje tako oblikovale. In potem so se do danes ohranile tiste, ki koristijo kapitalskim centrom in reprodukciji gospostvenih razmerij. Hkrati pa so se pozabile tiste, ki bi jih lahko preizpraševale ali jih postavljale v problematično luč. Zato ta princip »ne brati nazaj«, zato da se ne bi slučajno razkrilo, zakaj mi tako narobe mislimo.

Kako na primer mi danes mislimo žensko vprašanje, ni od danes, niti postsocializem ali ekonomski determinizem. To so vse ideje, ki so nastale v zgodovini. Treba je pogledati nazaj, na podlagi katerih interesov so nastale. Skozi to načelo zastarelosti sistematično izločamo razloge, s katerimi bi mi dejansko lahko bolje razumeli današnji položaj. Zato sem se striktno držala tega, da je treba pokazati zgodovinski lok. Predstaviti to zgodovino, ki dejansko določa človeške svetove. V kulturah živimo v svetovih izmislekov. Zgodovina teh izmislekov nam veliko pove o družbi, moči, gospostvenih razmerjih in seveda eksploataciji. Treba je iti toliko nazaj, kolikor nazaj je temeljna logika reprodukcije sveta in družb ista, to pomeni na začetek kapitalizma. Razsvetljenstvu smo dolžni marsikaj, razvoj znanosti in tehnologije, ampak moramo razumeti, da je razsvetljenstvo z idejo napredka tudi ideološki temelj kapitalizma. Če vzamemo samo zadnjih dvajset let, kaj pa lahko iz tega za postsocializem ali feminizem razložite? Vzpostavljanje svetovnih periferij, razvoj kolonializma in imperializma, to so stvari, stare stoletja.

Zgodovinsko gledano je bilo v svojem prvem valu feministično gibanje precej odprto rasistično, govor o intersekcionalnosti šele v tretjem valu pa ignorira delo nebelih feministk s konca 19. stoletja. Ali bi torej lahko rekli, da se feminizem na svoji poti niti ni izgubil? Kot zapišete, od rasizma in kolonializma se je kot gibanje medtem distanciral in ju torej na površju obsoja, vendar še danes ponavlja njune mehanizme razmišljanja in delovanja …

Mislim, da je feminizem prešel v ideologijo. Ne mislim reči, da znanstvena teorija proizvaja objektivne resnice, ampak proizvaja pa napredek v znanju, v razumevanju. Teorija preverja svoje predpostavke, če so napačne, jih opusti, in razvija nove hipoteze, ki jih spet preverja. Feminizem ničesar ne preverja, gre v resnici za vedenje, podobno verski sekti. Ali verjameš ali ne, če preverjaš, si že krivoverec. Takšen način razumevanja sveta pa je popolnoma različen od začetkov feminizma, ki so bili povezani z levo družboslovno teorijo, v veliki meri tudi z marksizmom. Ženske so bile vzete kot primer, zaradi katerega je treba kritizirati kapitalistično družbo in jo odpraviti, da se bo odpravil sistem te eksploatacije. To je šlo popolnoma v izgubo, kar pravi tudi Crispinova. Bog ne daj, da bi danes feminizem govoril o izboljšanju položaja vseh, čeprav je to jedro feminizma. Feministične teorije na svojem začetku so bile, tako kot marksistične, teorije, ki so zahtevale spremembo kapitalističnega družbenega ustroja. Še vedno sicer obstajajo marksistične feministke. Ampak večinski del feminizma, še posebej tisti, ki ga ne štejem v teorijo, ampak verovanje, je zdravorazumski. Če boste katerokoli Slovenko, Angležinjo ali Američanko vprašali, zakaj se ona za to bori, na podlagi katerih dokazov in teorij lahko pokaže, da ima prav, boste ugotovili, da zahodne feministke praviloma nimajo nobenega znanja, samo verjamejo. Zato me je na tem mestu zanimal feminizem kot ideologija, ne teorija. Na osnovi česa na vsakih volitvah v Sloveniji govorijo, da je narobe, ker nimamo polovice ženskih teles z ženskimi genitalijami v parlamentu. Kot da bi to določalo moralnost, znanje, odgovornost, resnost, profesionalnost …

Pretvorba pa je nastala, ker so kapitalistična razmerja reprodukcije vsrkala levo teorijo. Te ideje so mehanizmi vgradili v svoj lastni ustroj in od njih ljudem ponudili tisto, kar sistemu ne škodi. Če pogledate, kdaj se je začelo izobraževanje žensk na Zahodu, boste videli, da se to zgodovinsko pokriva z nastankom feminizma. Najprej jih je kapitalizem potreboval kot delovno silo, potem pa kot kupno moč, kot trg, v šestdesetih, sedemdesetih letih. Zato naj imajo iste dohodke kot moški, iste položaje, napredovanje … Do tega ni prišlo zaradi dobrobiti, ampak večanja kupne moči žensk. Dokler tega ne razumemo, se nam to lahko zdi čisto moralno. Ženska pred nastopom feminizma je bila zaprta v privatno sfero, kuhinjo, cerkev in otroke. Izstop v javno sfero se je začel, ko je to kapitalu koristilo. Ne mislim reči, da nam to ni izboljšalo položaja, ampak moramo biti poštene. To, da je nam nekaj ugodno, še ne pomeni, da je to osvoboditev. Tudi oblike eksploatacije so lahko ugodne. Kapital je dojel, da je treba oblike eksploatacije spremeniti v ugodje in ljudje se ne bodo upirali. Ženske so sprejele, kar jim je ponujal, ker jim je bilo boljše, a s tem jih ne osvobaja, ampak podreja. Danes kapital ne temelji na izločanju, ampak vključevanju žensk, in to v vseh sferah. Naša stara mama je bila eksploatirana s strani svojega moža, me pa smo eksploatirane tudi, če nismo poročene, in to bistveno bolj radikalno in brezsramno. Ali smo zdaj svobodne, ker z nasmeškom vstopamo v klavnico?

Gre za to, kdaj je feminizem nehal teoretizirati položaj žensk kot družbeno vprašanje in ga začel teoretizirati kot vprašanje ugodja. Pretvori se iz družbeno-kritične teorije v sredstvo vključevanja žensk v sistem po logiki ugodja. Začne se boriti za ugodje žensk, kar kapital z veseljem da, še posebej, če ugodje lahko pretvori v trg. Ta zgodovinski nateg se ni zgodil samo feminizmu, ampak celotni levici. Začela se je ukvarjati z izboljšanjem položaja posameznika v sistemu. Nehala je biti levica v trenutku, ko se je nehala ukvarjati, kako spremeniti sistem, da bo vsem boljše. Dokler se ukvarjamo z reformami znotraj sistema, to ni leva pozicija. Reforme znotraj sistema nekaj odstotkom žensk na planetu izboljšujejo življenje na račun vseh drugih žensk. Hillary Clinton, Ursula [von der Leyen], vse so feministke, in to bi nas moralo skrbeti. Žensko delo, čas, energija, razumevanje, znanje se vklopi v reprodukcijo sistema in vseh oblik neenakosti, vključno z neenakostjo žensk. Mislim, da je bil na začetku feminizem bližje razumevanju, ki bi ga danes potrebovali. Citirala sem Crispinovo: Imamo en problem, hočemo ugodno življenje. Koliko t. i. zahodnih feministk je pripravljeno narediti to, kar je naredila graška županja, dati eno tretjino svojih plač revnim? Postale smo grabežljive egoistke, ki uporabljamo feminizem, da izboljšujemo svoj položaj brez zadržka, kako to vpliva na druge ljudi in ženske.

Ta plitkost današnjega feminizma pa tako za družbo kot tudi za feministično gibanje ni samo nevarna, ampak tudi neproduktivna?

Seveda, nevarno je predvsem zaradi vsega tistega, kar počne vsem tistim ženskam, ki ne spadajo v teh nekaj odstotkov belih zahodnih privilegirank. Uničuje nativne oblike življenja in razumevanja sveta, ki so tem ženskam vseeno proizvajale neko obliko varnosti. Dostikrat so povečevale preživitvene možnosti njih in njihovih otrok. In jim namesto tega vsiljuje naše razumevanje sveta. Zopet lahko rečemo: priznati to, kar počnemo, bi pomenilo, da moramo nehati to početi. Današnji feminizem se mora nehati postavljati kot model reševanja ženskega vprašanja. Nehati mora nasilno zamenjevati nativne oblike bivanja s tem, kar se nam zdi prav. Nehati mora zahtevati od žensk v muslimanskem svetu, da se oblačijo tako, kot se me. Že pri tem nepomembnem primeru ne znamo stopiti en korak nazaj. Ali je res naša oblika oblačenja bolj emancipirana? Določena je z interesi tekstilne industrije in trgov na Zahodu.

Feminizem kot odgovorna družbena kategorija mora nehati povzročati zlo drugim ljudem po svetu, drugim ženskam po svetu mora nehati proizvajati revščino, bolezen, smrti. Kako jaz živim, ima posledice na to, kako živi neka ženska na drugem koncu sveta, tudi če jih ne vidim. Ne morete se iti teorije osvobajanja ženske, če uničujete in poslabšate življenjske pogoje večini žensk na tem planetu. Kakšno gibanje za pravice žensk je to? Da imam jaz eno obleko več, mora recimo nekdo delati v suženjskih pogojih v Bangladešu. Ženska teorija lahko napreduje samo, če prevzamemo krivdo za to, kar počnemo, in začnemo delovati odgovorno. Ne, kar je meni fajn, ampak kar je dobro za druge.

Torej ohranjate upanje, da se bo sodobni beli zahodni feminizem s tem spopadel, se prenovil?

Vedno ohranjam upanje. Ko je bila moja hčera rojena kot cerebralni paralitik in so mi rekli, da bo rastlina, sem ohranila upanje. Oblikovala sem tisti slavni rek: puško lahko vržeš v koruzo tudi še jutri. Človek nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Dogajajo se spremembe, stvari, ki jih ne moremo načrtovati, in vsako stvar je mogoče obrniti v produktivnem smislu, tudi to, kar je do zdaj delal zahodni feminizem. Velik del žensk, ki zagovarja zgrešene ideje zahodnega belega feminizma, je poštenih. Preprosto ne razumejo, kaj delajo. Če bi, bi marsikatera bila zmožna korigirati svoja vedenja. Če razumeš dobre in slabe posledice svojih dejanj, deluješ drugače.

Če ni upanja v zahodnem belem feminizmu, ki je postal ideološko polje, vsekakor ostaja upanje pri večini žensk tega planeta, ki niso bele zahodne feministke, in one so nam vse to že vrgle v obraz. Treba je razmišljati širše. Še vedno se premalo zavedamo, da večino tega sveta ne tvorijo zahodne kapitalistične družbe belcev. Treba je poslušati ženske neevropskih družb, imajo svoje feministke, sociologinje, profesorice na univerzah. To so mogoče ženske, ki stvari razumejo bolje kot me. Treba jih je vprašati, razumeti in podpreti. Dobro prej izhaja iz njih kot iz nas.

Če se navežem ravno na neevropske avtorice, namreč na Oyěwùmí, nigerijsko raziskovalko spola, ki jo v knjigi pogosto citirate. Feminizem je, kot pokažete, brez vprašanj prevzel tudi biologičnost zahodnega mišljenja, centralnost telesa, primat spolne razlike, diado ženska in moški, kot tudi ostale, ki ji sledijo. Kljub dokazom iz antropologije, da vse to ni medkulturno univerzalno, jih še vedno jemljemo za samoumevnosti. Kako tako vzpostaviti dialog z nezahodnimi družbami?

Antropologi se v resnici ukvarjamo s tem vprašanjem že vsaj osemdeset let. V tem smislu smo korak naprej od drugih ved, ki se s tem sploh še ne ukvarjajo. Citiram Kuperja, da je bodoča antropologija v resnici antropologija zahodnih antropologov plus nativcev, kjer bodo vsi partnerji. Dala bom primer, ki ga dam že prvo uro študentom: imamo hišo. To hišo lahko gledamo spredaj in ima dve okni, od strani ima štiri okna, od zadaj nobenega, z desne pa sedem. In vprašanje: koliko oken ima ta hiša? Če stojite le na eni točki in jo gledate od spredaj, ima dve okni, ampak to je napačen odgovor. Treba je iti okoli in jo pogledati iz vseh strani. Enako je tudi pri razumevanju problemov, ne le za ženska vprašanja, ampak za vsa, povezana z družbo. Danes ni več možno vztrajati na poziciji, da je možno eno, privilegirano vedenje, in to je zahodno. Obstajajo nativna, lokalna vedenja, ki mogoče to, kar mi razumemo zelo natančno, razumejo manj natančno, hkrati pa razumejo neke stvari, ki jih mi sploh ne vidimo. Tudi za feminizem je recept isti: treba je razumeti, da se isti problem vidi iz različnih zornih kotov različno. Konstruktivne družbene spremembe, ki bodo v dobrobit ljudi, lahko vpeljemo samo, če bomo znanja združevali, ne pa po logiki moči ena znanja kar brisali.  Zavedati se moramo, da je vsako znanje parcialno, naše prav tako. Za dialog je treba sprejeti pozicijo lastne nevednosti oziroma delne vednosti in poslušati, kaj ti imajo za povedati drugi. Globoko sem prepričana, da bi to pomagalo tudi Zahodu iz pat zgodovinske pozicije, v kateri smo in ki jo je virus korone popolnoma razgalil. Inkorporiranje drugih znanj bi razširilo tudi naše razumevanje, kar bi bilo v dobrobit ne le drugih, ampak tudi nas. Mislim, da smo danes zbrali dovolj znanja, da stereotipe presežemo, če hočemo.

Kar je Oyěwùmíjeva napisala za biologičnost, je bilo zame streznitvena klofuta. Rastemo v sistemu, kjer je vsaka biološka tudi družbena razlika ter kjer mora vsaka družbena razlika imeti biološko ozadje. To je za nas tako samoumevno isto, da ne razumemo, da za večino ljudi to sploh ni povezano. Dala mi je dar, razsvetlitev za celo življenje. Zamislite si, koliko znanja je, ki ga sploh ne poznamo. Koliko boljših rešitev bi lahko imeli. Lahko bi bili bogatejši, bolj človeški in bolj oboroženi za reševanje problemov. Eden od gospostvenih mehanizmom je tudi ta, da se onemogoča dostop do znanja, na primer že na univerzi. Eden od načinov nevtralizacije nakopičenega znanja je tudi, da se znanja ne povezujejo. Če bi se znanja sintetizirala, bi bilo zelo kmalu konec kapitalizma, ker bi bilo jasno, da je to samodestrukcija. Imeli bi vedenje, ki ga antropologi imamo, da ni res, da lahko človek biva samo na en način. Ko enkrat prebereš neko tako delo, razumeš drugo pozicijo, tudi če je ne sprejmeš, začne obstajati, zavedaš se, da je tam, to vpliva na tvoje vedenje. Zato verjamem v izobraževanje … In v knjige. Knjig nativnih znanstvenikov danes ne manjka, gre za to, da jih mi ne poznamo.

Kot zapišete, problem je v nas, ne v njih. Mi nismo odprti zanje.

Tako je, na koncu citiram Rapporta in Overingovo. Če priznamo, da so naše resnice in vedenja parcialne, da za večino sveta ne veljajo, potem se hipoma odpre vprašanje naše krivde. Kaj delamo svetu in kaj smo mu delali zadnjih petsto let. Hkrati pa vprašanje, ali bomo res podpirali sistem, ki to počne. Ne moremo reči, da se bomo to vprašali in potem ne bo nobenih posledic za globalni kapitalizem. Feminizem mora danes začeti postavljati ta vprašanja. Teh vprašanj pa ne moremo zastavljati le Zahodnjakinje. Nezahodnjakinje so na marsikatero že bolje odgovorile. Imamo veliko znanja, v resnici je naša naloga samo, da se s tem seznanimo in poslušamo. Naučiti se poslušati in biti tiho. Na osnovi tega, kar nam imajo povedati o svojih življenjih, vprašati, kaj mi počnemo njihovim življenjem. Ne moreš pričakovati, da bo človeško bitje, s katerim sistemsko ravnaš nasilno, odreagiralo nekonfliktno. Moramo razumeti svet tudi s pozicije drugače mislečih in živečih, tudi zahodne družbe bomo od tega profitirale. Treba se je ustaviti in razmisliti, kaj počnemo. Tudi me nismo nič na boljšem, če podpiramo sistem, ki nas izkorišča.

Knjigo Vesne V. Godina Zablode feminizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 21. 12. 2021

Na kraju napisano 9 (odlomek)

Fotografija: Aleš Šteger

Panorama 20. 12. 2021

Knjiga priznanj: Tomaž Kosmač

Tomaž Kosmač Fotografija: osebni arhiv pisatelja

Tomaž Kosmač je prispeval v slovensko literaturo res poseben in originalen glas. Literarna kritika vleče vzporednice med njegovim delom in literaturo Charlesa Bukowskega: marginalci, brezperspektivneži, alkohol, vrtenje v krogu, zavračanje konvencionalnega življenjskega sloga. Pred nedavnim je pri založbi Beletrina izšla njegova nova zbirka zgodb z naslovom Ko jebe, v kateri nadaljuje s pisanjem v svojem razpoznavnem slogu. V njej je sedem nekoliko daljših zgodb, v glavni vlogi pa je spet prvoosebni pripovedovalec Kosmo.

Ime: Kosmo.

Zadnja knjiga: Ko jebe.

Kje ste odraščali? Na območju občine Idrija.

Kaj ste študirali in kje? Po spletu okoliščin sem po osemletki pristal na srednji ekonomski šoli v Novi Gorici, kjer sploh nisem vedel, za kakšen poklic se izobražujem. Ekonomijo sem povezoval z ekonom loncem. Mislil sem, da hodim na kuharsko, saj sem bil standardno kuhan. Šolanja seveda nisem zaključil. 

Kje živite in zakaj? V Godoviču. Mir je.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Vedno mi je najbolj pri srcu zadnja knjiga. Najbolj ponosen pa sem na makedonski in srbski prevod zbirke kratkih zgodb Punk is dead. Nekdanji bratje so zbirko odkrili sami. Brez kakršnekoli pomoči  slovenskih literarnih krojačev. 

Opišite svojo jutranjo rutino. Telovadba v postelji, postrežba mačkom, pospravljanje fleta, branje na wc školjki, prha.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Vedno imam s sabo zobno ščetko. Čekane drgnem po vsakem obroku, celo grižljaju. 

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? V toplejših dnevih suknjič, v hladnih vojaški plašč.   

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Radoslava Premrl: Moj brat Janko – Vojko, Jurij Hudolin: Pastorek, Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Peter Rezman.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Ne razmišljam o tem. 

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? Navdiha ni treba iskati. Ponuja ga življenje samo.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Iz dneva v dan različno.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? V prazno ne maram udrihati po tipkovnici, zato najprej premislim o čem pisati. Nato se lotim. Brez zapiskov. Vse je v glavi. 

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Ob sebi moram imeti obvezno bevando. Po 6-8 urah eno in pol litrsko plastenko spraznim in takrat končam, saj postanem preveč pameten. 

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Na kozolec.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Blokada ne obstaja. To je samo izgovor literatov, ki se jim ne ljubi pisati.

Opišite svoj idealni dan. Želje se razlikujejo iz ure v uro, kaj šele iz dneva v dan.

Opišite svojo večerno rutino. Raznovrstna je.

Ste vraževerni? Vedno vstanem z desno nogo, nikoli z levo.

Najljubša pijača: alkohol? Bevanda.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Teh je kar nekaj, zato ne bi uporabil ednine.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez nahrbtnika.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Izbrati samo enega bi pomenilo drugim delati krivico.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Solata.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Ne vem, o tem naj sodijo drugi.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Nekoč sem med nastopom padel s stola. Vzrok znan, a publika je mislila, da je zaigrano.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Včasih sem delal na črno, zdaj ne več. Socialna podpora mi povsem zadošča.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj kljub pritiskom družbe, ki preferira denar, ne odnehajo in sledijo svoji duši.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Čeprav sem vedno trdil, da sem srečno poročen s samoto in je ne nameravam varati, sem že dve leti v ljubezenski zvezi z Marjeto. Zgodilo se je nepričakovano. 

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Po glavi se mi plete marsikaj …

Knjigo Tomaža Kosmača Ko jebe, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Seznami 17. 12. 2021
Čas branja
Čas branja: 0 min

10 knjig leta 2021, ki si jih bomo zapomnili

Od leta 2021 se poslavljamo z izborom desetih knjig, ki so pustile dober vtis in si jih bomo zapomnili. Nekatere od njih so kraljevale na lestvici najbolje prodajanih knjig leta 2021, nekatere so bile nagrajene. Omejili smo se na leposlovje in humanistiko za odrasle, tudi prevedeno.

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica (Mladinska knjiga, prevod Andrej E. Skubic)

Erica Johnson Debeljak nas je na začetku leta presenetila z iskreno knjigo o času po smrti svojega moža Aleša Debeljaka. V njej opisuje divji vrtinec čustev, ki jih je doživela, razbija tabuje, povezane s smrtjo, obračunava z namigovanji, da je šlo za samomor, opisuje borbo za ekonomsko preživetje, obravnava svoj položaj tujstva v slovenski družbi, hkrati pa ponuja tudi sociološko in antropološko analizo vdovstva v različnih kulturah. Knjiga, ki bralca zagotovo ne bo pustila hladnega.

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska? (UMco)

Novinarka in urednica Irena Štaudohar je zbudila širše zanimanje s knjigo, ki na postavljeno vprašanje Kaj hoče ženska? ponuja odgovore v obliki življenjskih zgodb zanimivih, ustvarjalnih žensk. Žensk, ki se niso bale živeti drzno in od življenja zahtevati to, kar so si želele: kariero, ljubimce, doživetja, ustvarjalnost … Knjigo, ki je polna življenjskega navdiha, bi lahko imeli tudi za neke vrste vodič za srečno življenje.

Mojca Širok: Evidenca (Mladinska knjiga)

Novinarka Mojca Širok je z romanom Pogodba zasnovala trilogijo političnih in mafijskih kriminalk, ki jo je uspešno nadaljevala z letos izdano Evidenco. Zgodba se dogaja v Sloveniji, sega pa v našo polpreteklo zgodovino. Vanjo so vpleteni kriminalisti, novinarji, politiki, poslovneži ter politiki, napisana je napeto in verodostojno in bralca preseneti s koncem.

Irena Svetek: Rdeča kapica (Beletrina)

Irena Svetek je poskrbela za presenečenje, saj je iz drugih literarnih žanrov uspešno presedlala na kriminalko in bralcem ponudila napeto, obrtniško spretno spisano čtivo. Izhodišče je v rdeče pregrinjalo s kapuco odeto truplo trinajstletne deklice, okrog tega pa se naplete napet psihološki triler, ki ima večplastno zgodbo s plastično izpisanimi liki, v njegovem središču pa je družinsko in spolno nasilje.

Goran Vojnović: Đorđić se vrača (Beletrina)

Čefurji raus! trinajst let pozneje. Marko Đorđić, problematičen najstnik iz prvega Vojnovićevega romana, se je vrnil na Fužine. Fant je odrasel, pa tudi Fužine niso več migrantski geto, temveč povsem običajno spalno naselje. Knjiga je spet spisana v sočni čefurščini, polni kletvic, z malce humorja in precej trpkosti, dotika pa se različnih družbenih in identitetnih vprašanj v slovenski družbi.

Ljudmila Saraskina: Dostojevski (LUD Literatura, prevod Borut Kraševec)

Letos smo praznovali dvestoletnico rojstva Dostojevskega in izšlo je kar nekaj njegovih knjig v ponatisu ali novem prevodu, pa tudi prevod njegove biografije, ki je delo ruske literarne zgodovinarske Ljudmile Saraskine. Gre za ambiciozno, natančno, poglobljeno, kompleksno, 700 strani dolgo delo, ki je vsekakor vredno človeka, ki ga opisuje. V knjigi so nanizani številni podatki o življenju velikega pisatelja, citati, pa tudi interpretacije in analize, hkrati s pisateljevim življenjem in delom pa se izrisuje tudi idejna in kulturna zgodovina Rusije.

Miha Šalehar: Pustolovec zmote: patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca (Mladinska knjiga)

Radijski voditelj in kolumnist Miha Šalehar je v krizi srednjih let, rahlo depresiven in ne posebej zadovoljen s stanjem svojega telesa in duha. Čuti, da je boljša polovica življenja za njim, misel na to, kar prinaša druga polovica, pa ga navdaja z nelagodjem. Številne stvari mu ne dajo miru (ločitev, vzgoja, biznis, odnosi …), iskreno spregovori o njih, pri tem pa je humoren, ciničen in iskriv, kot smo ga vajeni.

Marcel Štefančič, jr.: Slovenski sen (UMco)

Nekateri so mnenja, da je Marcel Štefančič jr. napisal že preveč knjig, ampak dejstvo je, da mu ne zmanjkuje idej in da je v odlični formi. Letos se je s pomočjo zgodb in ljudi iz kulture, umetnosti, športa itd. podal v raziskavo stanja slovenstva trideset let po osamosvojitvi. Slovenski junaki in antijunaki, naše revolucije in kontrarevolucije, naši škandali in triumfi, ki jih opisuje Štefančič, jr. niso ravno to, kar smo pričakovali. Vendar pa, kot opozarja avtor, Slovenci smo odličen material za pisanje, zato najboljše knjige o nas še prihajajo.

Tina Kozin: Plasti odzidanih daljav (Beletrina)

Biografija pesnika in urednika Nika Grafenauerja ni klasično delo tega žanra, je mozaik spominov in pričevanj o njem in njegovem delu, mnogoglasna knjiga, ki prinaša pogled na portretiranca iz različnih perspektiv. Veliko izvemo o Nikovem težkem otroštvu, njegovem pesništvu, (na večino vprašanj Niko odgovori kar s pesmijo), uredniškem in javnem delovanju, prijateljstvih, sopotnikih itd., o nekaterih bolj delikatnih temah iz osebnega življenja in družbenega udejstvovanja pa Niko vztrajno molči. Kljub temu pa preveva knjigo neizmerna in simpatična grafenauerska energija in je dragoceno pričevanje o času, prostoru in ljudeh.

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih (Cankarjeva založba, prevod Daša Perme Jurjavčič)

Italijanska pisateljica Elena Ferrante, ki piše pod psevdonimom, je postala svetovna literarna senzacija z Neapeljsko tetralogijo. Vsak njen nov roman je pričakan z velikim zanimanjem in tudi z Zlaganim življenjem odraslih je bilo tako. Spet smo v svetu jeznega odraščajočega dekleta v Neaplju in spet so v ospredju vprašanja razreda, dvojne morale, zapletenih družinskih razmerij, hipokrizije odraslih, spet je naracija zelo neposredna, kot »pljunek v obraz« bralca. Ferrantejeva je torej udarila v svojem slogu, čeprav so morda nekateri bralci od nje pričakovali kaj bolj epskega.

Panorama 15. 12. 2021

Pasji svet skozi mačje oči – zmagovalka AirBeletrinega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2021

Fotografija: Wikipedija

Bilo je že pošteno po 8:30, ko jo je na zelenem kawasakiju pobral na zamašeni, v smogu zadušeni enosmerni ulici, kjer sta stanovala zadnjih petnajst dni, odkar sta se z oblakov spustila na to ranjeno zemljo. Okorno se je skobacala za njegov hrbet in se ga oklenila okrog pasu kot opičji mladič. Kaj pa čelada, je pomislila, medtem ko je motor poskočil čez robnik naravnost na tlakovan pločnik, da bi se izognil počasni jekleni kači, ki je sikala težek dim na vse strani. Kaj za vraga, se je skremžila, ko sta brzela mimo šolarčkov in etiopskih služkinj, ki so na vrvicah sprehajale pse. Saj bova še koga povozila! 

Mesto je glasno brenčalo in se nemirno zvijalo, kot da ga bo zdaj zdaj razneslo. Kot da se ne more predramiti počasi, z zehanjem in zalepljenimi vekami. Bejrut ni bil tak. Nemir,  ki je ostal v zraku po petnajstih letih državljanske vojne, je obsedel kot nevidna plast prahu, ki se pokaže ob prepihu. 

Motor je ugasnil pred malo kantino, iz katere je vel vonj po kvasu in timijanu, v ulici, kjer so se vrstile preproste mehanične delavnice, v času pozabljene prodajalne z obledelimi napisi visokozvenečih imen, kot je Vero Gusto, in kavarnice v malih nišah, ki so obsegale en sam pult s kavomatom in dva predala pod njim. Iz enega je prodajalec zajemal mleto kavo, nasuto naravnost v lesen okvir, v drugem so se nabirali eden čez drugega nametani bankovci, ki so bili vredni iz dneva v dan manj. Ni mogla verjeti, da se je samo ta teden cena toaletnega papirja napihnila za štirideset odstotkov.  

Preračunavanje valut ji že tako ni šlo ravno od rok, tako pa si je še težje predstavljala, kaj lahko dobi za denar, ki ga ima s sabo. Sama sreča, da večine prihrankov nisem pustila na računu, si je mislila, ko ji noben bankomat ni hotel izplačati vrednosti, višje od sto dolarjev na teden. Večina avtomatov je bila praznih. Zdaj sta dolarje, ki jih je prinesla s sabo, menjala na črno – z znancem znanca v njegovi zlatarni, katere izložbe so samevale brez nakita že nekaj tednov. Nihče več ni tvegal biti tarča, z dragocenostmi tako na odprtem. Še v trgovini s pasjo hrano je bil ob pult prislonjen kalašnik. Puške, ki jih je srečevala na na vsakem koraku, so bile nekaj tako vsakdanjega kot zdravljenje prehlada z nočnim polaganjem surovih zeljnih listov v nogavice. 

V roke ji je podal zavitek vročega pravkar pečenega kruha z rezinami paradižnika, svežimi listi mete in zajetno mešanico začimb. Opazovala je dolge kulise pajčevin, ki so  prepredale prostor med emajlirano pečjo in sivim stropom. Na zidu se je bohotila slika bradatega moškega z očali. Brez črnega turbana in rumene zastave z izvezenima zelenima puškama bi morda spominjal na dedka mraza. Naprej po ulici ob križišču je pet-,  morda šestletna punčka v rokah stiskala helijev balon in nekaj paketov papirnatih robčkov ter postopala vzdolž dolge vrste hupajočih avtomobilov. Ko so se vozila ustavila ob rdeči luči, je voznikom potrpežljivo trkala na šipo in ponujala svoj nabor. Robčke za obtolčene  mercedese, helijev balon za bleščeče kitajske kopije terencev. Ko je deklica zagledala svetlopolto tujko pred pekarno, ji je takoj pohitela nasproti. Velike mandljaste črne oči so v arabščini čebljale proti njej in ji pred nos tiščale spidermana na vrvici ter prosile za denar. Njen spremljevalec je drobnemu bitju v umazani rožnati jopici nekaj ostro zabrusil, a dekletce je imelo debelo kožo; zavrnitve so bile kruh njenega vsakdana. Punčka se ji je zasmilila in z veseljem ji je dala nekaj drobiža, a je vedela, da bo denar le romal staršem, ki otroke vsak dan pripeljejo v mesto beračit. Namesto tega ji je kupila z rožno vodo in sladkornim sirupom prelito nitasto testo, objeto v sezamovo žemljo. Deklica je hlastno pograbila to njej povsem znano sladico in takoj poklicala sestrico, ki je ponujala robčke in plastenke vode na drugi strani gomazečega križišča. Usedli sta se na pločnik in za dve minuti pozabili na neskončno jekleno pošast, ki sta ji dan za dnem znova postajali nevidni. 

Pogledala je navzgor, skozi kaotično mrežo žic in električnih kablov, popkovine med stanovanji in generatorji, ki so mesto ohranjali pri življenju nekaj dodatnih ur na dan, da vsega vajenim ljudem le ni bilo treba pešačiti po visokih blokovskih stopniščih in se umivati ob svečah. Nebo je bilo nenavadno temno. November se je zazdel kot nevidno prelivanje hladnega jesenskega vetra čez pozno poletje, ko se začne krajšati dan in ko listnim pecljem začnejo popuščati moči. Po štirinajstih jutrih na hitro požrtih sendvičev z ulice, stoje, s priokusom po prekurjenem dizlu iz mimoidočih izpuhov, je bilo vse, kar si je želela, jesti z vilicami. Za mizo. Kot človek. In sanjariti o otrocih. O malih kuštravih glavah, ki govorijo v treh jezikih. Slovenskem, ko ubogajo, angleškem, ko prosijo, in arabskem, ko se ljubijo in ko se sovražijo. 

Tedne so zamenjali meseci in čebelnjak je vse bolj vibriral. Včasih jo je med spanjem zmotilo oddaljeno bučanje. »Samo letala so,« jo je skušal pomiriti in njena drobna stopala privil ob svoje.  

Sprva se ji je zdelo, da se bo kaosa navadila. Potem se je dneve in dneve počutila napeta, negotova, kot prezrela hruška, ki vročična čaka na soncu, da se nekaj zgodi. Edina uteha so bili trenutki kristalne čistosti v svežih jutrih, preden so misli dojele resničnost, da toplina ni prijeten plamen, temveč tleč pekel. S časom je otopevala, postala nekdo drug, z drugim ritmom življenja. Apatičnost so občasno prelivali trenutki panike. 

Zmotan bankovec si je pridržal k nosu in sunkoma vdihnil, da se je bel prah zavrtinčil skozenj kot sveže snežinke v snopu vetra čez zamrznjeno polje. Zaprl je oči in se zasukal na vrtljivem pisarniškem stolu. Vedela je, da je zdaj tudi njegov bančni račun izpraznjen. Zavest, da je zadnjih sto dolarjev presnovljenih v kupček pred njima, ji je v sekundi skozi telo pognal val tesnobe in nemoči. Njena zadnja plača je že zdavnaj skopnela. Kako naj na prijazen način pove, kar jo teži v drobovju kot prestradan parazit? Kako ničvredna je beseda človeka brez denarja, je pomislila. 

»Ljubi,« je začela. »Nočem biti nadležna, ampak ko sva prišla sem, si rekel, da boš počasi nehal s tem. Skrbi me zate, visok pritisk imaš in tole res ni najboljša stvar za to. Nimava zavarovanja in ne moreva si privoščiti zdravnika, če gre kaj narobe.« 

Goste dolge trepalnice so se sklenile pod namrščenimi obrvmi. 

»Daj, sprosti se že enkrat,« je skremženo navrgel. »Ta tvoja skrb na vsakem koraku bo pokopala oba. Verjemi, da sem v vseh teh letih izpilil čut za normalno količino. Sicer pa ni nič slabega v tem. Sistem namenoma blokira vse, kar nam osvobaja um. Alkohol je daleč najbolj škodljiv – zakaj ni prepovedan? Ker otopi. Da imamo v glavi megleno štreno. Da lažje pozabimo na sranje, ki nam ga servirajo. In da smo naslednji dan z glavo v školjki prešibki za upor.«  

Dolga prsta sta iz pepelnika previdno vzela napol dogorel svaljek. Prižgal je in globoko potegnil.  

»S tvojim godrnjanjem mi dviguješ pritisk veliko bolj kot malo koke in hašiša,« je dodal, ko so se meglice z njegovih ust zavrtinčile proti stropu. »Če te res skrbi zame, nehaj stalno jamrati in iskati negativnosti v vsaki stvari.« 

Gledala je v tla. V copate, ki jih je kupila, da se bo počutila doma. Ni razumela, zakaj so ljudje v hiši raje obuti v čevlje ali pa na nogavice premraženi nabirajo pasje dlake in prah. Ni razumela, zakaj je vsaka njena dobra namera razumljena kot nekaj grenkega. Začutila je, kako se ji tople veke polnijo. Ni bilo prvič. Vedno težje se je zadrževala, ko se je spraševala, kaj zaboga naj stori, da jima pomaga. Brez službe, brez denarja, brez znanja  jezika, v mestu, ki se je vidno presnavljalo v kaos. Poročevalke v živo s plinsko masko obveščajo o napetih spopadih med jeznimi protestniki in policijo. Solzivec in metki proti granitnim kockam, petardam in novoletnim raketam. Štiristo ranjenih, šestinosemdeset jih je pristalo v bolnišnici. Devetim so gumijasti metki razmesarili obraz, štirje so izgubili oko. Prevrnjeni goreči smetnjaki ovirajo promet na glavnih smernicah. Zasloni na bankomatih so razbiti, fasade bank prešpricane z gesli. Thaura. Revolucija. Zadnji obrok za stanovanje sta pokrila tako, da sta prodala pištolo, ki mu jo je podaril pokojni oče. Naslednji mesec pač ne bosta plačala. Tako je rekel. Premagalo jo je in obraz je zakopala v dlani. 

»Resno, dovolj imam tvojih cmerajočih seans. Dovolj!« 

Prežarčil jo je z očmi, ki so se stekleno lesketale v modri svetlobi računalniškega zaslona. Poznala je ta pogled.  

»Zakaj vedno neko cmizdenje? Kot da ti giljotina visi nad glavo. Kaj ti manjka vendar, ti je res treba biti tako nehvaležna?!« je razdraženo zarohnel. »Za nič ti ni treba skrbeti. Jaz se moram obremenjevati s stroški, ne ti. Samo to sem hotel, da boš srečna in da boš delala, kar te veseli. Vse sem naredil zate. In kaj dobim v zahvalo? Pritoževanje. Samo srečna bodi že enkrat, jebemtiboga!«  

Kako lahko ukažeš človeku, naj bo srečen? je pomislila. Kako lahko kriče ukažeš človeku, naj se sprosti, ko se vsenaokrog oči in ušesa dvigujejo na peclje in mesto oblivajo saje in vonj po zažganih smeteh? 

Potem je povsem mimogrede, med pitjem kave na sajastem balkonu, našla izhod. V nekaj dneh je preučila vse najvišje stavbe, v vrstnem redu po številu nadstropij in po oddaljenosti od doma. Izbrala si je blok nedaleč stran, štiriinštirideset nadstropij,  imenovan Sky Gate. Jutri bo šla med sprehodom pogledat, kako varovan je vstop v stavbo. 

On je izhod iskal pri drugačnih vratih v nebo. Motor je ostro zavil v kratko ozko ulico med dvema vrstama umazano peščenih blokov, ki so ju pozdravljali s plapolajočimi progastimi balkonskimi zavesami z vijugastim robom. Bela, rumena, bela, rumena – barve so se menjavale vse hitreje, ko je motor pospeševal čez preperel in pokrpan asfalt. Spomnile so jo na tendo, ki je pred soncem branila edino slaščičarno v njenem domačem kraju, kjer jo nekaj desetletij pred tem odprl vedno nasmejan Albanec. V tisti prodajalni z nekaj okroglimi črnimi mizami in belimi ploščicami na stenah je vse svoje prve prihranke zapravljala za sladoled dolgo v jesen, ko so ji zobje tako šklepetali, da skoraj ni mogla lizati, in so tresoče se dlani trdno objemale kornet, da se kepice ne bi prekucnile na tla, dokler se ji to nekega mrzlega popoldneva ni v resnici zgodilo in je sladka zmes s topim  »flosk« obtičala točno tam, kjer je pristala. Razočaranje nad spoznanjem, da se kepice niso odkotalile po bregu navzdol, je bilo močnejše od trpkega priokusa, da je žepnina šla v nič. Takrat si sladoled lahko še kupil z bankovci. Sto tolarjev. Bradač z modro številko za kepico stracciatelle. Beseda, ki se ji je takrat zdela tako prekleto težka, da je raje, kot  da bi si zapletala jezik, pritisnila prst na šipo v smeri snežno bele banjice s sijočimi črnimi  pikicami. Albanec jo je v narejeni jezi okaral: »Ne mi za šipo prijemat, bom moral čistit spet!« in se v naslednji sekundi zarežal na vsa usta: »Se samo malo šaljim. Evo, sladoled  za gospodično.« 

Ustavila sta se pred steklenimi vrati, ki so vodile v zavit hodnik, prepoln pisanih mozaikov. »St. Rita« je rekel mozaičen napis nad vhodom. Stopila sta v veliko belo avlo z dvema vrstama polakiranih lesenih klopi. Bolj kot na cerkev jo je prostor spominjal na manjšo predavalnico. Spredaj je bil preprost oltar – bela miza in nad njo velik križ. Kot da bi glomaznost nadomeščala blišč, ki ga je bila navajena v cerkvah doma. V kotu je čepel kip ženske v črnem plašču. To je bila torej Rita. Nikoli prej ni slišala zanjo. Pod njo so se vrstili voščeni ostanki in nekaj prižganih sveč ter pravokotna banja iz pleksistekla,  napolnjena z vodo in kovanci na dnu. Prisegla bi, da je bila ta prozorna posoda nekoč  akvarij.  

Čeprav ji molitev nikoli ni nič pomenila, je v mislih na hitro zrecitirala očenaš. Za babico. Ta jo je naučila molitvic v zimskih večerih, ko sta pekli jabolka v stari peči na drva in poslušali, kako cvili sladek sok med sikanjem skozi zmehčano rumeno lupino.  

»Kako trapasta sem,« je zmajala je z glavo in se sama pri sebi nasmehnila ter na glas pomislila: »V denarnici še vedno nosim Kristusovo podobico, ki mi ji jo je prinesla s Svete Gore. Samo zato je ne vržem stran, ker me je strah, da se sicer ne bi kaj hudega zgodilo in bi mi bilo potem žal. Da me zbije avto ali kaj podobnega. Ampak če potrebujem boga zato, da ne naredim nečesa, kar škodi drugim, ali pa da naredim nekaj dobrega, potem si ne zaslužim prostora tule. To je samo strah pred božjo jezo. Strah me je dobiti črno piko, to je vse.« 

»To, da živiš brez vere, te bo pokopalo,« ji je mirno odvrnil s pogledom, uperjenim naprej, proti golemu križu. »Lahko mi verjameš ali pa ne, vsi načrti, ki nam polnijo glavo od jutra do večera, so samo scanje v veter. Samo pomisli, koliko stvari si si zamislila, pa se niso nikoli uresničile. Usode ne moreš ukriviti in ta svet vrti nekaj večjega od mene in tebe. Samo vero moraš imeti. Vero, da se bodo stvari vedno razrešile tako, kot je namenjeno, in tako je najbolj prav.«

Ampak potem je vsaka roka umita. Drsenje po reki navzdol, brez truda, brez enega samega zamaha. Potem sploh ne potrebujemo ciljev in sanj, samo še gledamo, kako se vse naše bitje skozi tenko grlo prelije v preprost kupček peska. 

Suho je ponovila: »Tako je najbolj prav.«

 

Natečaj je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Panorama 15. 12. 2021

Pogovor in razglasitev zmagovalca AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2021

AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2021 zaključujemo z razglasitvijo zmagovalke oziroma zmagovalca. Zaradi epidemije smo dogodek ponovno preselili na splet. Vabimo vas, da si ga ogledate, povezavo do video posnetka najdete spodaj. V njem boste izvedeli, katera kratka zgodba je do te mere prepričala žirijo, da ji je podelila 300 evrov vredno nagrado, obenem pa boste v pogovoru Nine Cijan z članicama žirije Gabrielo Babnik in Veroniko Šoster ter članom Urbanom Vovkom zvedeli še marsikaj zanimivega o kratkih zgodbah in letošnjem natečaju. Prisluhnete lahko tudi interpretaciji zmagovalne zgodbe v izvedbi Roka Viharja.

Žirija je poleg zmagovalne zgodbe uredništvu v objavo predlagala še štiri kratke zgodbe. To so: Rdeči čevlji Damjane Gantar, Besede in številke Toma Podstenška, Motorji Teje Močnik in Sedem let Barbare Hanuš. Objavili jih bomo v naslednjih mesecih.

*Natečaj je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Kritika 12. 12. 2021

O čem govorimo, ko govorimo o delu?

Delo je preprost naslov obsežne, podrobne in pronicljive zgodovinske, sociološke študije, v kateri avstrijska profesorica in avtorica Andrea Komlosy (1957) z oddelka za ekonomijo in socialno zgodovino Univerze na Dunaju vzame pod drobnogled delo v različnih pojavnih oblikah, kot smo jim bili priča v zadnjih osemsto letih. Posveti se raznolikim oblikam dela, delovnim odnosom, različnemu razumevanju dela ter jezikovnim orodjem, s katerimi, kot so zapisali pri založbi, človeštvo od daljne preteklosti do danes razmišlja in razpravlja o delu. Tako oriše spreminjajoče se zgodovinske (družbene) predstave o delu, natančno in kritično predstavi sodobno problematiko delovnih praks, delovnih odnosov, konfliktov in izkoriščanja ter opredeli kompleksno in fluidno razumevanje pojma dela skozi čas, pa tudi pisano paleto splošnih predstav o njem, ki so se včasih skladale, spet drugič pa razhajale z dejanskimi delovnimi praksami in odnosi. Prav tako lahko podrobno beremo o ženskem delu, neplačanem delu, izkoriščanju presežne vrednosti ipd. ter spoznamo, kako zgodovinsko in geografsko omejene so včasih naše vsakdanje predstave o delu. Kot pravi Komlosy, je predmet študije zgodovinska in medkulturna primerjava različnih delovnih razmerij na različnih koncih sveta, pri tem pa se osredotoča na raznolike dejavnosti, ki so v različnih zgodovinskih obdobjih omogočale človekovo preživetje in definirale njegovo doživljanje samega sebe. Delo je namreč zajemalo in še vedno zajema dejavnosti za trg in samooskrbo, za golo preživetje in za zadovoljitev luksuznih ali statusnih potreb ter kulturne reprezentacije, obenem pa tudi aktivnosti za demonstracijo moči in vere, med drugim izpostavi avtorica.

Trije sklopi

Študija je zasnovana v obliki več vsebinskih sklopov, ki korak za korakom, košček za koščkom sestavljajo razumevanje koncepta dela ter širših družbenih, jezikovnih, socialnih, zgodovinskih učinkov, procesov in pojavov, povezanih z njim. Avtorica spremne besede, sociologinja in raziskovalka na Mirovnem inštitutu Maja Breznik opozori na tri ohlapno povezane sklope. V prvem se Komlosy ukvarja z družbenim razumevanjem dela skozi določeno besedno razliko, ki ima v številnih evropskih jezikih dolgo zgodovino. Gre za distinkcijo med izrazi ponos in praxis v grščini, labor in opus v latinščini, Arbeit in Werk v nemščini, labour in work v angleščini. In za razlikovanje, v okviru katerega se izrazi, kot so ponos, labor, Arbeit, labour nanašajo na težaško delo, ki ga opravljajo in zaradi njega trpijo sužnji, tlačani, mezdni delavci in ženske, medtem ko praxis, opus, Werk in work označujejo ustvarjalno, kreativno delo za svobodne državljane, aristokracijo in buržoazijo.
V drugem sklopu avtorica predstavi množico različnih pojavnih oblik dela, ki jih v grobem razdeli na samooskrbne, recipročne usluge, na dajatve in poblagovljeno delo, potem pa omenjene skupine razvrsti naprej na nove pojavne oblike dela, kot so neodvisno in odvisno delo, svobodno in nesvobodno delo, častno in nečastno, plačano ter neplačano ipd. Tretji sklop pa, kot poudari Maja Breznik, govori o našem domačem okolju, o območju srednje in vzhodne Evrope, kjer se avtorica z orodji svetovnosistemske analize – denimo s konceptoma centra, polperiferije in periferije, med katerimi se pretaka vrednost, ter globalnih blagovnih verig – posveti časovnim presekom, ki primerjajo kombinacije različnih delovnih razmerij tako globalno kot lokalno.

Od urbanizacije do fleksibilizacije
Najprej se torej Andrea Komlosy posveti različnim pojmom in konceptom dela ter pripovedim in perspektivam, ki jih oblikujejo, nato pa se obrne proti različnim diskurzom o delu, ki odslikavajo raznoliko razumevanje omenjenega pojma. V naslednjem koraku vzame pod drobnogled delo kot jezikovno polje in pregleda ter razloži izraze za »delo« v različnih jezikih. V najdaljšem poglavju nato avtorica določi kategorije analize o tem, kaj delo je oziroma kaj lahko predstavlja, ter, kot že rečeno, vzpostavi pojmovne pare za kategorizacijo delovnih razmerij. Potem pa samo delo na teoretski in praktični ravni popiše še v obliki različnih časovnih prerezov, ki jih zameji z letnicami 1250, 1500, 1700, 1800, 1900 ter 2010. Pri vsakem prelomu jo v prvi vrsti zanimajo glavne značilnosti takratnega sveta dela, lokalna delovna razmerja ter različne transregionalne povezave. Sleherni prerez je tako zamejen s pregledom političnih in gospodarskih razmer na različnih koncih sveta in z orisom najpomembnejših razvojnih smernic v tistem obdobju, pa delovnih razmerij, delitve dela in menjave v lokalnem ter regionalnem merilu.
Leto 1250 je tako sinonim za zgostitev urbanizacije in menjave dobrin v povezavi z oblikovanjem evrazijskega svetovnega sistema, katerega dinamiko sta narekovala na Zahodu latinska Evropa in na Vzhodu nastajanje mongolske države. Ropanje, plenjenje in ugrabljanje delovne sile je osvojenim regijam odvzelo vrednost, a se tedanjim velesilam vseeno ni posrečilo vzpostaviti nadzora nad transregionalno delitvijo dela. Med rokodelci v mestih je začelo nastajati razumevanje dela, usmerjenega na orodje in kakovost, in se je kot tako razlikovalo od težavnega dela v hiši in na polju. Leto 1500 je sopomenka za zahodnoevropsko širitev na ameriške plantaže in v rudnike. Delo, ki so ga prvotni prebivalci in sužnji vložili v pridobivanje surovin, se je po avtoričinih besedah stkalo v zahodnoevropsko obrt, ki se je osredotočala na končne proizvode. Tudi v Evropi je začela nastajati delitev dela med zahodnimi obrtniškimi in vzhodnoevropskimi kmetijskimi regijami, ki so dobavljale žito, les in druge surovine. Glavna središča obrtne produkcije pa so bila še zmeraj v zahodni, južni in vzhodni Aziji, zato so si evropski trgovci, trgovske družbe in vlade prizadevali, da bi sodelovali pri znotrajazijski trgovini z začimbami in obrtnimi artikli. Kot lahko preberemo, so pri tem plačevali s srebrom, naropanim v ameriških rudnikih. Okoli leta 1700 je v obrtni produkciji vzcvetelo t. i. založništvo pod vodstvom trgovcev, ki se niso omejili na trgovanje z lokalno proizvedenim blagom, temveč so z naročili povezali kmečke proizvajalce, kar naj bi pripeljalo do vzpostavitve pogojev za delitev dela pod njihovim nadzorom in do nastanka blagovnih verig različnega dosega. Azijska rokodelska umetnost je bila sicer še zmeraj v globalnem vrhu, kar pomeni, da so na evropski, afriški in ameriški trg prihajale indijske bombažne tkanine, v katere so bili denimo oblečeni tudi sužnji na ameriških plantažah. Kapitalistični svetovni sistem pa je, poudarja Andrea Komlosy, vključil lokalno delujoča delovna razmerja v neenako mednarodno delitev dela pod zahodnoevropskim okriljem. Okrog leta 1800 je z industrijsko revolucijo nadzor nad globalnimi blagovnimi verigami prešel v tiste zahodnoevropske regije, ki so najprej v Veliki Britaniji in nato tudi drugod z mehanskim pogonom v tovarnah centralizirale obrtno produkcijo. S tem je bilo mezdno delo prenešeno iz hiše in delavnice v tovarno, kar je pripeljalo do popolnoma nove izkušnje dela. Z delavskega vidika, pravi avtorica, je to pomenilo, da so delavci postali odvisni od mezde, zato so se njihove aktivnosti osredotočile predvsem na izboljšanje mezd in delovnih razmer, medtem ko so podjetniki na delovno silo gledali kot na stroškovni faktor, ki s prisvajanjem vrednosti, pridobljene z mezdnim delom, omogoča akumulacijo kapitala. Tako so tudi gospodinje postale nekakšen privesek, saj njihov prispevek k preživetju družine in ustvarjanju vrednosti v tovarni nenadoma ni več veljal za pravo delo. Tovrsten pogled se je v Evropi hitro uveljavil in konec 19. stoletja že postal del delovne zakonodaje. Prodor mezdnega dela je bil povezan z odpravo fevdalne podložnosti in tlačanstva, saj so tlačanstvo in suženjstvo v 19. stoletju nadomestile nove oblike osebne odvisnosti, ki jih je še bolj intenzivno določal trg. Okoli leta 1900 pa se je zožitev razumevanja dela na pridobitno delo zunaj doma uveljavila tudi na svetovni ravni, a kot poudari Komlosy, do tega, da bi mezdno delo postopoma nadomestilo iz prejšnjih produkcijskih načinov izvirajoče oblike dela, kot so gospodinjsko delo, suženjstvo, samooskrbno kmetijstvo, rokodelstvo ipd., ni prišlo. Vseeno je nastalo nekakšno ozko pojmovanje dela, na podlagi katerega je bilo moderno mezdno delo vključeno v zakone, državne načrte, politike, pa tudi v zahteve delavskega gibanja, kar je oblikovalo diskurz o delu v 20. stoletju. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je prišlo naprej do fleksibilizacije, pozneje pa do prekarizacije delovnih razmerij, ki sta »klasično delovno razmerje« potisnili v ozadje tudi v razvitih industrijskih deželah. To pa je diskurz o delu bistveno spremenilo, delovnopravni standardi in socialna varnost delavk in delavcev pa so se v naslednjem koraku znašli pod udarom. S tem so se po drugi strani pomembno spremenili tudi dotedanji vzorci, podobe in pojmi, povezani z delom.

Ta zgodba govori o nas
V spremni besedi sociologinja in raziskovalka Maja Breznik navaja, da Andrea Komlosy pri svojem pisanju in raziskovanju izhaja iz svetovnosistemske teorije, vendar prinaša pregled manj znanega področja zgodovinske polperiferije, natančneje rečeno srednje Evrope s svojo periferijo, Balkanom in vzhodno Evropo, kar pomeni, da je predmet raziskave prav naše geografsko območje, na katerem proučuje regionalno formiranje raznolikih režimov dela, ki omogočajo presežno izkoriščanje periferne delovne sile. Tako po besedah avtorice spremne študije Delo nagovarja prav nas, periferijo kapitalističnega centra, zraven pa seveda razred izkoriščanih, kot ga sicer najdemo povsod. Gre torej za aktualno, lucidno, naravnost nujno branje, ki omogoča boljše razumevanje sveta dela, v katerem garamo danes.

Andrea Komlosy: Delo. Globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja, *cf, prevod Mojca Kranjc, Ljubljana 2021, 340 str.

Panorama 10. 12. 2021

Kaj nam slovenske pisateljice in pisatelji predlagajo za decembrsko branje?

Knjižni sejem se je zaključil, čeprav zgolj v virtualni obliki, in uspešno napolnil naše knjižne police. Poslušali smo konstruktivne debate, brali zanimive članke, izbirali knjigo leta in predvsem praznovali, ker se slovensko založništvo tako uspešno bori v korona situaciji. Morda ravno zato, ker je druženja manj, spoznavamo, da je pa knjiga res čudovita družabnica v vseh časih, zato smo na slovenske avtorje naslovili vprašanje, kaj priporočajo za decembrsko branje. Odgovori so raznoliki in zanimivi – zanimivo je predvsem, da so eni takoj pomislili, da ne znajo svetovati, češ da ne poznajo »prazničnih« knjig. Mar je res treba v tem obdobju brati le božične in novoletne pripovedke? Kajti december ponuja veliko več: je zadnji mesec v letu (torej refleksija vsega, kar je bilo – in v drugem covid letu je bilo kar veliko dogajanja) in je čas praznovanja luči (poganski prazniki pred prihodom krščanstva so častili zimski solsticij kot konec obdobja teme in prihod luči). December je lahko razmislek za leto, ki prihaja, ali pa leto, ki odhaja.

Morda pa je december popolnoma enak kot vseh ostalih enajst mesecev? Pravzaprav per se nič drugačen kot vsi ostali in hkrati drugačen, ker je vsak mesec nek poseben svet. Zato je takšen tudi ta članek: namesto prilagajanja vsebine posameznega avtorja celotnemu članku, kot je to ponavadi praksa, je ta prispevek kolaž. Slovenski pisatelji niso dobili prostih rok le pri izbiri knjige, temveč je tokrat tudi prosta izbira v slogu podajanja odgovora. Kaj torej brati v decembru? Kar vam srce poželi. Vse. Pa vseeno nekaj dobrih predlogov …   

Gabriela Babnik: »Knjiga, ki jo priporočam za praznično branje? Irena Svetek, Rdeča kapica

Gabriela Babnik Fotografija: Mankica Kranjec

»Ker je Rdeča kapica obrtniško dobro spisan roman. Ker bi pisateljica spričo mnoštva likov lahko zabluzila, pa je namesto tega ustvarila nekaj izjemno inteligentnih prizorov, kar je predhodno posledica fino začrtanih likov, posebej ženskih. Ker je empatična do odraščajočih deklet. Tudi sama sem mama in res mi je sedlo, s kolikšno mero empatije je Irena opisala ravno ta moment. Ker je Irena fino, nepretenciozno pretvorila mit o rdeči kapici. Ker imam rada zasneženo in megleno Ljubljano, opisano v romanu, čeprav jo tudi sovražim. Ker je Irena ustvarila kul moški lik. Ker je Rdeča kapica obrtniško spretno spisan roman in sem tako uživala v tem, kako dolgo pisateljica drži suspenz, čeprav so mi nekateri post festum najedali, da sem jo preveč hvalila, češ da Rdeča kapica ni kriminalka, pač pa družinska saga, na kar sem se požvižgala. Ker je Irena lepa ženska, ki odgovarja počasi in premišljeno (vmes pa žveči še čigumi). In ker komaj čakam nadaljevanje Rdeče kapice. In ker sem happy, da končno lahko prebiram slovenski roman, ki me zabava, hkrati pa avtorica ni pretenciozna, ne izvaja umetniških saltov, pač pa ji kot bralka zaupam.«

Jurij Hudolin: »Preberite roman Lojzeta Kovačiča Resničnost!« 

Jurij Hudolin Fotografija: Milovan Milenković

»V času, ko je svet v anarhiji,

ko se polariziramo, ko se sovražimo,

živimo v iluzijah in oblakih, v časih,

ko prežimo drug na drugega

kakor ranjeni škorpijoni,

ko razbijamo tuj in s trdim

delom postavljen inventar,

v časih, ko strašimo nedolžne,

sovražimo znanost, ko gledamo

ponorele mesije brez vizije,

ko zapiramo otroke in

grozimo starejšim, v teh

časih je treba trdno stati na tleh.

Treba je resnici pogledati v oči.

Črni, beli ali mozaikasti.

Resničnosti.«

(Preberite roman Lojzeta Kovačiča Resničnost)

Jurij Hudolin

Janja Vidmar: »Delno ženska

Janja Vidmar

»Nadvse priporočam novost iz Cankarjeve založbe, roman Perumala Murugana Delno ženska v prevodu Irene Levičar. Pravi biser tamilske književnosti, prevajan naravnost iz tamilščine, o mladem paru Kaliju in Poni, ki na grozo in obsojanje vaške skupnosti nikakor ne moreta spočeti potomca, saj tudi nad njima visi prastaro prekletstvo. Na generacije skupnosti Gounder, ki ji pripadata, naj bi ga vrgla žrtev posilstva in umora, ki so ju nekoč zagrešili pripadniki skupnosti.

Za patriarhalno sredino ga ni hujšega pogubljenja od jalovosti. Kali in Pona, poročena iz ljubezni in ne po dogovoru, darujeta božanstvom in počneta vse mogoče, da bi izpolnila pričakovanja družbe, ki ne pozna milosti. Vsi se vmešavajo v vse in vsakogar, vse dokler se po spletu usodnih okoliščin pretentana Pona ne udeleži skrivnostnega festivala kočij, na katerem je ženskam dovoljeno, da se predajo poljubnemu moškemu.

Odličen in tenkočutno izpisan roman o indijski stvarnosti, v kateri so pripadniki različnih kast še vedno talci tradicionalnih patriarhalnih vzorcev, ki jih pomagajo vzdrževati tudi ženske same, četudi se vse prevečkrat znajdejo v nemilosti.

Obenem pa pritrjujem kolegici Gabrieli Babnik, tudi sama se veselim nadaljevanja Rdeče kapice izpod peresa Irene Svetek. Prvi del sem prebrala na dušek. Po dolgem času je v sodoben domači krimi žanr spet posegla avtorica. In Irena Svetek brez dvoma zna pisati!«

Vinko Möderndorfer: »Že kopljem luknjo – Andrej Blatnik, Luknja.«

Vinko Möderndorfer Fotografija: Željko Stevanić

»Pisatelj in urednik Andrej Blatnik je spet presenetil. Njegov predzadnji roman Luknja (zadnji je roman Trg osvoboditve) je prav svojevrstno branje. Zdi se, da je utopični roman, vendar je v resnici še kako stvaren in aktualen. Junak se zaleze v luknjo pred razpadajočim svetom. In prav danes, ta hip, ta trenutek svet zares razpada, tako rekoč v živo. Je že razpadel, in to na vseh nivojih. Katastrofična vizija se je uresničila. Ne gre več za komično paranojo, kot jo poznamo iz pretekle ameriške stvarnosti, ko so Američani na vrtovih svojih ameriških domov in ameriškega načina življenja kopali bunkerje, kjer naj bi bili varni pred hudobnimi komunisti in vsesplošnim atomskim uničenjem. Zdaj so luknje, v katere naj bi se zavlekli, zares in med nami. Vsak ima svojo luknjo. Vsak si jo je izkopal. Če je še ni, pa naj jo nemudoma!

Seveda pa je v Blatnikovem romanu luknja tudi metafora. Ne samo za covidni čas, pač pa za vsesplošni ego-individualizem, ki ga vedno bolj intenzivno živimo. Seveda se zgodba, kot se za roman spodobi, zelo dinamično razpleta, skoraj kot kakšen road movie. Ob srečanju z rešiteljem se začne potovanje in iskanje. Ne toliko iskanje rešitve kot iskanje pravih vprašanj. Potovanje kot vivisekcija sveta.

Kljub na videz katastrofični atmosferi pa je Blatnikova Luknja lahko tudi tako imenovano decembrsko branje, saj je Blatnik izjemno duhovit, ciničen, ironičen, dvoumen, njegov humor je poln asociacij, tudi literarnih. Lahko bi rekli, da je mojster angleškega humorja. Pisatelj preigrava neskončno situacij, ki nas spominjajo na našo skupno preteklost in na našo skupno mladost. Je aktualen, vendar ne aktualističen. Za ljubitelje prave literature je Luknja pravo slodokusno branje. Pisatelj verjame, da lahko umetnost reši svet, kar je, glede na primitivizem sveta, na politično kloako, ki jo živimo, morda res utopično. Mogoče je prav vera v umetnost, ki jo delim z avtorjem, edina zares utopična zadeva v tem izvrstnem in duhovitem romanu.

Luknja je nepredvidljiv roman. Kot je nepredvidljiv absurd, ki ga danes živimo, in to veliko bolj, kot smo ga živeli v času razcveta dramatike absurda (se pravi v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja). Junaki Ionescovih absurdnih iger so tako lucidni kot junak Blatnikove Luknje. Seveda pa je med časom, ko so Ionesco, Beckett in Adamov pisali svoje igre, in današnjim časom velika razlika. Ionesco, Beckett in Adamov so opozarjali na svet absurdnega bivanja, prikazovali so nam ga kot mogočo prihodnost, danes pa takšen svet zares živimo.

Izvrsten roman.

Že kopljem luknjo.«

Ana Schnabl: »Zabubljena, ki jo je napisala Ana Marwan.«

Ana Schnabl

»Ko me je Ajda povabila k temu, da, no, za praznično branje promoviram kakšno knjigo, sem morala najprej urediti misli. Oziroma čas v teh pobrkljanih mislih. Kdaj sem prebrala ta ali oni roman? Kdaj je izšel moj roman? Kdaj sem napisala drugega? Kdaj je Lana zgrizla eno mojih ljubših knjig? Nekaj od tega se je zgodilo lani, nekaj pa letos. No, Zabubljeno Ane Marwan sem zagotovo brala letos, saj je v 2021 pravzaprav izšla. Hvala bogu za kolofone, ki jim po večini še uspe definirati resničnost.

Nisem torej točno vedela, kdaj sem Marwanin roman brala, vedela sem le, da sem ga.

Hvala bogu, drugič. Knjiga se mi zdi sijajna. Mogoče zlasti zato, ker ne dovoli, da bi jo povzeli v kratki, smiselni obnovi. Če vam povem, da je to roman o neki mladi punci, ki opazuje nekega starega tipa in počasi prihaja k zavesti oziroma počasi postaja subjekt – nekaj na to vižo –, se boste smejali tako avtorici kot meni. Če vam povem, da gre za sočno sprevrnjen postmodernizem, v katerem fikcija grozi, da bo postala realna, realnost pa se napreza, da bi postala fiktivna, me ne boste razumeli ali pa vam bo za to, kar ste razumeli, popolnoma vseeno. Še najhuje je, če izjavim, da je to izjemna literarna knjiga, takšna torej, ki se zaveda lastnih postopkov in nikjer ne kloni pred morebitnim očitkom, da je bombastičen »konstrukt iz jezika«. Pa kaj, če sem, si najbrž misli ta roman. Nekdo se tu vendar mora zabavati. Se igrati.

Če bi bil ta roman samo izjemno pameten, se mi zagotovo ne bi približal. Uspelo mu je, ker je v osnovi dekonstrukcija želečih in hrepenečih ljudi. V moji zavesti je knjiga odzvanjala kot praznovanje neprivoščljivega, marveč razumevajočega opravljanja, kot karneval tuhtanja in tehtanja, ali so pomembnejši ljudje ali njihove ideje, ali je pomembnejša živeta resničnost ali njena analiza. Zabubljena je lepa knjiga, ker se glede ničesa ne odloči, temveč preverja meje. Mislim, da se v prazničnem času spodobi prebrati kaj, no … lepega.«

Tone Partljič: »Brez ideje, pa vendar S. Hermans: Tujka.«

Tone Partljič Fotografija: Marko Pigac

»Joj, sem brez občutka, da se naj v kakem posebnem času bere ravno kaka posebna knjiga.  Kadar imam več časa za branje, vzamem debelo knjigo, kadar pa malo, pa knjigo novel… V vsakem primeru pa priporočam knjige založba Beletrina, saj glede na kvaliteto skoraj ne morete zgrešiti. S čimer ne rečem, da tudi nekatere druge založbe nimajo odličnih knjig. (Sicer je to že tudi samohvala in avtoreklama, ker  lahko pri Beletrini naletite na kakšno mojo …) Vseeno pa bi izvzel sicer nelahko knjigo, prevedeno in izdano 2019, in sicer Tujko S. Hermansa. Ni praznična knjiga o božiču, je pa knjiga o krščanstvu in veri v boga, a tudi o strašnih preizkušnjah, če recimo zaradi ljubezni preideš iz katoliške vere v judovsko … Je knjiga o preizkušnjah, ki jih je deček, ki se je rodil med 24. in 25. decembrom leta nič, naložil človeku, v tem primeru ženski Vigdis … Je knjiga za premislek ob »božičku« in bogu.«

Lara Paukovič: »Nezbrani komadi – 222 pesmi za bolj ali manj odrasle.«

Lara Paukovič

»Ko slišim besedno zvezo »decembrsko branje«, imam vedno v mislih knjigo, ki bi jo poleg tega, da sem v njej uživala sama, želela podariti svojim dragim. Tokrat bom priporočila Nezbrane komade, to pa zato, ker so mi prišli v roke prav v lanskem turobnem decembru (upam, da letošnji ne bo podoben) in mi kljub vsem omejitvam in pomanjkanju druženj polepšali praznike. To je zbirka pesmi, drobna antologija, primerna tako za pesniške sladokusce kot tiste, ki se s poezijo šele spoznavajo. Urednik Andrej Ilc je v pregled (že tretji v nizu; njegova predhodnika sta zbirki Komadi in Drugi komadi, ki imata že malodane kulten status) uvrstil več kot dvesto izjemnih pesmi tujih klasikov, kot sta Samuel Beckett ali E. E. Cummings, svetovnih sodobnih avtorjev in pomembnih slovenskih pesniških imen vseh generacij, od Kajetana Koviča do Katje Perat in Ane Svetel. Priporočam branje po ene pesmi pred spanjem ali listanje po knjigi na lenobno popoldne, ko zunaj sneži – če bomo sploh imeli to srečo, da bomo dočakali kaj decembrskega snega.«

Feri Lainšček: »Švedski Čmrlji med.«

Feri Lainšček Fotografija: Igor Modic

»Ne vem, če sem ravno pravi naslov za taka priporočila. Kaj mi pride prvo na misel? Torgny Lindgren in roman Čmrlji med. Prevedla ga je Helena Bauman. Biser švedske književnosti, zgodba, h kateri se zmeraj znova vračam. Pripoved o dveh umirajočih bratih s severa, ki ju pri življenju ohranja le še tekmovalna misel, kateri bo živel dlje. Pa potem? Ja, seveda, še enkrat Torgny Lindgren in roman Resnici na ljubo: Osebno poročilo izdelovalca okvirjev theodorja marklunda. Prevedla ga je Darinka Soban. Še en neobičajen roman pisatelja, za katerega mi je res žal, da ni več njegovih del dostopnih v slovenščini. Spomnim se le še prevoda njegove zbirke kratkih zgodb Lepa Mareb. Tudi te so mi blizu. In še kaj? Zagotovo Per Petterson in roman Konje krast. Prevedla ga je Marija Zlatnar Moe. Ta nostalgični in malce sentimentalni roman zmeraj priporočim. In nisem še naletel na bralca, ki ga to delo ne bi navdušilo.«

Refleksija 8. 12. 2021

Nežnost in nasilje

(Brane Bitenc, Kri in ostale pesmi)

***

Toplota. Poletje. Visoki čas. Vsa okna odprta. Gozd počiva in diha v svoji globoki zelenini. Sedim za računalnikom in gledam skozi okno, ko iz sosednje sobe zaslišim. »Pejd ga pogledat, Brane, pejd ga pogledat, Brane, no!« Po glasbenih učnih letih, ki jih je moj sin »preživel« pod očetovim mentorstvom, mogoče diktaturo, po letih, ko sem se trudil, da bi njega in hčerko sistematično seznanjal s kanoničnimi deli, po letih, ko sem njuna ušesa in njunega duha skušal obvarovati pred vsemi mogočimi zvokovnimi in besedilnimi smetmi, ki neprestano onesnažujejo okolico, ušesa in duha, sem ju v zadnjem času nekako izgubil. Hčerke niti ne, ona sama odkriva glasbo in me o svojih odkritjih poučuje, me z njimi seznanja, sina pa zagotovo. On je postal, kar zadeva okus za glasbo, zame velika enigma. Zato sem bil nemalo presenečen, da si je na telefonu za zvonjenje naložil del komada Otrok socializma: »Pejd ga pogledat, Brane«. A nisem bil samo presenečen, ampak tudi vesel. Mogoče sem celo doživel rahel napad samoljubja, saj se mi je zdelo, da se je moja »trda roka« pri vprašanjih glasbene vzgoje končno začela poznati. Ampak to veselje, povezano z mojimi individualnimi prizadevanji približati otrokoma dobro glasbo, je bilo zares sekundarno, kajti še bolj sem bil vesel zaradi glasbe same. Bil sem vesel, ker ji je uspelo prestopiti, pozor! – skoraj štiridesetletno brezno in se po neki čisti samoumevnosti, po inerciji naseliti v ušesa in duha današnjih najstnikov. Temu se v umetnosti reče; prestati preizkus časa. Preizkus časa pa je najtežji preizkus in hkrati tudi edini veljavni preizkus. Točka, kjer se izbriše meja med sanjami in dokazi.

***

Na pozno pomlad, ali pa je bilo poletje pred tridesetimi leti, sva z Juretom Potokarjem, mogoče je bil zraven še kdo, a je Jure edini, ki se ga spominjam, šla mimo Metalke. In nenadoma se je v zraku zaslišalo: »Pejd ga pogledat, Brane …« To je bil čas koncertov pred Metalko in Jure je takoj rekel, tole je Bitenc. Ni rekel, to so Otroci socializma. Ampak, tole je Bitenc. Ker sem v osemdesetih živel v provinci in bil odrezan od sveta in čisto nemoderen, nisem bil najbolj na tekočem z domačim pankom. Otroke socializma sem sicer poslušal na Novem rocku 1982, a se od celotnega večera megleno spomnim le nastopa Laibachov in zelo natančno Električnega orgazma, ko so igrali komad »Krokodili dolaze«.

Brane Zorman iz O’Kultov in Damjan Zorc iz Buldogov sta bila moja sošolca na primerjalni književnosti, a se svojo pankersko preteklostjo nista kitila, čeprav je bil Zorman videti skrajno nevaren in so ga profesorji gledali, kot da se ga bojijo, kajti hodniki in predavalnice Filozofske fakultete so bili drugačen milje od diskoteke FV v kleti četrtega bloka študentskega naselja v Rožni dolini. Pa tudi glasba Otrok socializma je, gledano seveda z nekakšne udobnosti, komoditete, ki jo prinaša časovna oddaljenost, presegla žanrske, še bolj pa glasbene omejitve panka in se zelo udobno namestila na ozemlju post panka, novega vala, verjetno tudi art rocka, sploh s tistimi funkoidnimi vložki basa in kitare, ki so ju skupaj držali bobni. Pravzaprav je bila ves čas, od pankerskih začetkov do kasnejših faz priročno in do vsake podrobnosti ustrezno zvočno plovilo, ki je na svoji površini držalo in po zraku nosilo Branetove tekste. Če sem prav razumel, sta tako Igor Vidmar kot tudi Gregor Tomc v dokumentarcu o Otrocih socializma, dala vedeti, da so bili osnoven, najbolj prepoznaven, najbolj izstopajoč del umetniške podobe benda ravno Branetovi teksti in njegova odrska prezenca. Njegovo deklamiranje in nervozna hoja sem in tja.

***

Če sem bil precej oddaljen od tega, da bi bil na tekočem s pankom, pa je bila stvar s poezijo diametralno nasprotna. Kajti Brane ni deloval samo v rokenrolu, ampak tudi v umetnosti, ki je bila v osemdesetih paradni konj med umetnostmi, deloval je v književnosti, v njenem najvišjem stolpu, v poeziji. Teksti iz komadov Otrok socializma so bili objavljeni tudi v Branetovi prvi in edini knjigi poezije z naslovom Kri. A da sem postal pozoren na Braneta kot pesnika, niso odgovorni teksti, ki so se družili z glasbo, dokler jih nisem prebral v knjigi, niti nisem vedel zanje, ampak pesmi, ki so bile objavljene v prvi številki revije LiteraturaProblemi iz leta 1986. Tega istega leta je izšel tudi Bitenčev pesniški prvenec.

***

Pred leti, ob ne vem kateri obletnici revije Literatura, sem natančno prebral celoten nabor poezije iz številk, ki so do tedaj izšle. V glavi sem imel načrt, da bi tiskali antologijo najboljših pesmi, ki so prvič ugledale luč sveta na straneh revije. V začetnih letnikih je imel Brane tri objave. Prvo so sestavljale pesmi iz zaključka Krvi, v drugi je bilo objavljenih nekaj sonetov, v tretji pa pesmi v prozi z naslovom Kamni. Vse tri objave sem si, da bi ohranil spomin nanje, označil, kot sem si označil tudi druge objave poezije, ki je v tistem času zasijala na straneh revije in potem še v knjigah, najboljših knjigah, ki so izšle v drugi polovici osemdesetih in na začetku devetdesetih: Debeljakova trilogija Imena smrti, Slovar tišine in Minute strahu, Šalamunova najbolj lirična knjiga Mera časa, ponarodeli Jesihovi Soneti, Deklevov Panični človek, Detelov izbor iz knjige Pesmi.

V Literaturi je bila objavljena tudi kratka recenzija Branetovega prvenca. Napisal jo je Tadej Zupančič. Napisana je v duhu takratnega časa, v skrajno gostem, kriptično-hermetičnem jeziku. Takrat je nisem razumel in tudi danes ni bistveno boljše. Izpostavi pa ta recenzija eno pesem, tisto ponarodelo in jo označi kot eno Bitenčevih najlepših. Njen naslov je seveda »Pejd ga pogledat, Brane«, ki je v knjigi objavljena kot prva, in to brez naslova. Zakaj je izpostavljena ravno ta pesem? Ne vem točno. Mogoče je šlo pri izpostavljanju za nekakšen nezaveden »mehki teror«, ki ga je imela pop kultura, s katero je naša generacija odrasla, nad visoko umetnostjo – poezijo na papirju. Kajti besedilo te pesmi v prozi je živelo svoje prvotno življenje kot tekstualna plast komada Otrok socializma, šele potem je »zašlo« na papir. V knjigo.

***

Platnice knjige so rdeče. Vizualna sopomenka njenega naslova. Kar me je takoj pritegnilo, je bil tekst na sprednjem zavihu, ki ga je avtor napisal sam o sebi. Tekst, pod fotografijo rahlo nasmejanega Braneta, deluje kot poezija, nenazadnje se z verzi tudi zaključi:

Nekega septembrskega dne 62 je padal dež,

je rekla mama. Oseminšestdesetega sem

stal pred dvigalom, ko so ubili Kennedyja.

Bilo je bolj mračno. Naslednjo jesen so bili

listi topolov zlati, ko sem se vračal iz šole.

Pozimi sem gledal snežinke in padal v nebo.

 

Včasih hodim po mestu in božam pse.

Včasih hodim po mestu in brcam golobe.

 

In ti rečem: Poglej, jesen je že.

Tvoji ognjeni lasje mi polnijo usta, Stana.

 

In si rečem:

Tvoji zlati lasje, Margarita

Tvoji pepelni lasje, Sulamit

V teh trinajstih vrsticah. V tej kombinaciji proze in poezije je vsebovanih precej elementov Bitenčeve poetike. Najprej; kombinacija proze in poezije. Potem; skopost z besedami. Natančnost. Nekakšna ekonomija, zavedanje pomembnosti razmerja med zapolnjenim prostori in belino, ki jih ločuje. Občutek za postavljanje delov tujih besedil v lastna (zadnja verza sta iz znamenite pesmi nemškega pesnika Paula Celana Fuga smrti). Na vsebinskem nivoju pa nagnjenost k molovskim situacijam in pa dostikrat prisotna kombinacija dveh različnih in nasprotujočih si polov. V našem primeru; nežnosti in nasilja.

***

Tudi tekst na drugem zavihu, ki ga je napisal Tine Hribar, je dober in natančen. Hribar zadeve poglobi in jih radikalizira.

Medtem ko je za večino pesnikov iz generacije, ki je začela objavljati na začetku osemdesetih, značilen neposredni, goli primarni lirizem, Bitenc ta lirizem obvladuje s poetično refleksijo, ga nadgrajuje z ironijo in humorjem. Ironija in humor pa nista takšna, kakršna poznamo iz vsakdanjega življenja, temveč sta vkoreninjena v temeljnih dimenzijah človekove eksistence, v ulomku med življenjem in smrtjo in na robu smrti kot smrti. Tudi takrat, ko se v zbirki Kri na videz srečamo zgolj s črnim humorjem, gre za krvavo resen odnos do samega sebe, do bitja in nebitja drugih, svojih najbližjih ali bolj oddaljenih, a vendarle za Bitenca zelo pomembnih ljudi, pomembnih ne po svoji zunanji učinkovitosti ali družbeni vlogi, ampak glede na svojo takšno ali drugačno nenavadno, četudi povsem obrobno eksistenco. Bitenc je še posebno močan pri slikanju eksistence v mejnih situacijah, tudi tistih, ki zajemajo človeka v spodnjih nihajih zasvojenosti, ob prebujanju, pri čemer prebujanja nikakor ne smemo razumeti zgolj v fiziološkem pomenu.  

***

Branetovo kratkotrajno potovanje v poeziji se je začelo na enem prostoru, v enem miljeju in se počasi premestilo v drug milje. Branetovo potovanje v poeziji se je, metaforično rečeno, začelo v kleti diskoteke FV-ja, na železniški postaji, v Riu, v sanjah, morah, alkoholnih mačkih, na meglenih ulicah socialistične Ljubljane, da bi se premestilo nekam v bližino visokih stolpov, kjer so trubadurji pod okni peli tisto, kar so peli. Še ena metafora.

To dobro ilustrira tudi zgodovina objavljanja, če so njegovi zgodnji teksti, med drugim tudi besedila za komade Otrok socializma izšli v Punk Problemih, so kasnejše pesmi našle svoje mesto v Problemih Literatura, zadnje objave pa v samostojni Literaturi. V prevodih pa so posamične Branetove pesmi zaključevale splošne antologije slovenske poezije, kot je Ostijeva Iz savremene slovenačke poezije, ali pa generacijske, kot je antologija Janija Virka Strast i mir: mlada slovenačka književnost. V antologijah so seveda pesmi, ki jih je Brane napisal, potem ko je beseda postala meso in so se tudi v njegovem življenju uresničili verzi iz Šalamunove pesmi »Življenje pesnika«: »Pesniki se delamo s fizičnim dotikom in branjem.«

***

Rad imam podobe iz sveta, ki ga ni več. Ki se je potopil na temno dno. In v fotografski monografiji Dušana Gerlice so točno takšne podobe; podobe iz sveta, ki ga ni več. Ki se je potopil na temno dno. Knjiga ima naslov Menza pank, Študent  Ljubljana 1979/1980.

Bitenc je vsaj na dveh fotografijah. To so bili časi, ko benda na odru in publiko pod njim niso ločevale ograje in varnostniki, ampak sta jih družila znoj, dotikanje in kričanje direktno na uho. Rahlo sklonjeni Pero Gnus, z razkrečenimi nogami, obutimi v kavbojske škornje, se nagiba nad mikrofon, hrbet mu varuje bend, publika pa deluje, kot da bi padla v skupinsko zamaknjenost, trans, samopozabo. Brane je čisto blizu. Pod odrom. Oblečen v belo, razpeto srajco. Na obrazu ima izraz mučenika, izraz trpljenja, ne ekstaze. Takšen izraz na obrazu dobi človek, ki popije preveč alkohola. To se zgodi, ko se vesela razposajenost prevesi na temno stran. Ko se začne odpirati brezno.

Zakaj se opiram na to fotografijo, na to knjigo? Ker se mi zdi, da je Bitenc v zgodnjih tekstih (poezija in proza) pisal o času po koncertu, o času, ko je zamaknjenost minila, ko sta minila trans in samopozaba, o času, ko se je dvorana spraznila in so se mladostniki vrnili v realno življenje, v meglo, v vlago, v rjavino in sivino, predvsem pa k ritualom soočanja s samim sabo, k iskanju svojega prostora pod soncem, k spogledovanju, vsaj v Bitenčevem primeru, z mejnimi situacijami, s fantazmagorijami, povezanimi z nasiljem, z omamo, ko je rokenrol z rdečimi lasmi postal alkohol, z omamo kot zanesljivim begom, ki pa ne bo odrešilen, ampak se bo spremenil v moro in potrebo po novem begu. In potem še v večjo moro.

Sprašujem se, od kod je prihajal navdih za Bitenčevo zgodnje pisanje. Zagotovo iz njegove osebne izkušnje, iz brezna, iz nečesa, kar je s sabo prinesel na svet, a tu je imel prste vmes tudi duh časa s svojo mazohistično modo, ki je blagoslavljala in poveličevala vse te temne občutke in trenutke in jih visoko cenila. Postavljala na prestole. Se, vsaj v kontekstu umetnosti, trudila delati iz bolečine, realne ali pa namišljene, lepoto. Toda ali ni vedno tako? Ali ni bilo vedno tako? Mar ni umetnost vedno stroj, ki naj bi iz bolečine delal lepoto? In kaj Bitenca, se pravi njegovo pisanje, odrešuje, da bi zdrsnilo v čisti patos teme? Odrešuje ga nadgradnja s humorjem in ironijo, bi rekel Tine Hribar.

Moje solze so kaplje krvi

Moje roke so nežne,

na češnje pada sneg.

 

Moje solze so kaplje krvi.

 

Lirika je patetična; torej:

 

Moje solze so kaplje krvi.

Tečejo, ko se brijem.

 

Brane je pod odrom. Oblečen v belo, razpeto srajco. Na obrazu ima izraz mučenika, izraz trpljenja, ne ekstaze. Včasih pa se, kot na fotografiji na zavihu Krvi, tudi smeji. Ampak tega se ne vidi.

***

Kaj je s tem, da se pesniki delamo s fizičnim dotikom in branjem?

Zgodnja Branetova poezija, zgodnje Branetovo pisanje nasploh, pripada rokovskemu miljeju. Od njega se odmakne, ko se začne, tole so seveda čista ugibanja, legitimnost jim daje podprtost z lastno izkušnjo, poznavanje notranjih mehanizmov, Brane družiti s pesniki in vzporedno s tem tudi brati poezijo. In to dvoje se, tokrat brez vsakršnih ugibanj, ampak s popolnoma jasnimi dokazi, v njegovem pisanju pozna. Zelo pozna.

Če je šlo pri zgodnjem pisanju, pa naj bo to pisanje poezije ali pa pisanje proznih zabeležk, za stvar iztiskanja, iztiskanja iz sebe, za pritisk določene potrebe, da je treba nekaj nujno izreči, povedati, zapisati, pa se zdaj tej nuji priključi še nekaj; višja stopnja oblikovanja. Drugačne formalne rešitve. Drugačen jezik. Razširjen in spremenjen nabor besed, ki naj bi s pesnikovo pomočjo nekaj povedale. Zgodovina poezije ne izpostavlja kot prvega vprašanja vprašanje – kaj?, ampak vprašanje – kako? Se pravi, da izpostavlja obliko; rezultat pogajanja med pesnikom in jezikom.

Ta prehod se zgodi tam po prvi tretji knjige Kri in potem se Bitenčevo pisanje, skoraj v celoti, predvsem pa v svojih vrhuncih, dogaja v tem risu, pod senco te peruti. Na prepletu nuje izrekanja in višje stopnje oblikovanja. Mogoče celo nekakšnega približevanja tradiciji. Približevanja tradiciji z dodatkom določenih osvežitev.

***

Tukaj so imena in reference pomembni, a hkrati tudi čisto nepomembni in zavajajoči. Je kaj Šalamuna v Bitencu? Je. Brane mu je postavil diagnozo in Tomaž je Branetu odpisal. Dobili smo »Šalamunu«, ki se konča: »Zato si prijazen kot hrček«. In dobili smo »Njemu, ki mi je prepovedal ime«. V njej smo lahko vohali hrčka. Recimo. Je kaj Detele v Bitencu? Prašni delec. Vzpon k hermetičnim višavam. Je kaj Aleša Debeljaka v Bitencu? Tole bo treba bolj natančno pogledati. Prešteti podobnosti in razlike. Pa Črniča? Definitivno ne. Pounda? Mogoče. In to tistega imagističnega, zgodnjega, iz faze »Na postaji metroja«. Jesenina? Slovanska nežnost. Zajca? Bloka? Nasploh Rusov? Slovanska nežnost in samodestruktivnost. Pa tudi oblikovni triki. Jambi. Rime. Kakšna štirivrstičnica. Zagotovo je prisotno dopisovanje s Quasimodom in njegovo »In je takoj večer?« Kdo od sonetistov je v Bitencu? Enkrat mi je Brane govoril o Balantiču. Mogoče je bil celo edini mlajši pesnik, takrat sicer že izven poezije, ki mi je kadarkoli govoril o Balantiču. Rekel je Muževna steblika. Ali pa je bilo tako, kot mora biti, in sem jaz pozabil: Muževna sem steblika. To ga je fasciniralo. Ton njegovega glasu je izdajal, da ga fascinira. Dve štirivrstičnici in prestopne rime. Pa soneti.

A mar ne gre pri oblikovanju individualnega pesniškega glasu, pri njegovi unikatnosti, le za nenavadno mešanico razmerij, vedno drugačno mešanico razmerij drugih pesniških glasov, ki si jih je pesnik prisvojil, si jih prilastil z branjem, a jih tudi nadgradil z lastno senzibilnostjo, z edinstvenostjo svoje postavitve v svet?

Pa še nečesa se spomnim. Spomnim se, kako je zastrigel z ušesi. Dobesedno. Še prej me je posadil na rob vodnjaka pod Grafičnim centrom v Tivoliju, malo niže od psov brez jezikov. Snemali smo oddajo za televizijo. Govoril sem o Cesaru Paveseju. O njegovi pesmi »Nočni užitki« in povedal znamenite Arrowsmithove stavke, ki sem jih potem še tolikokrat ponovil, da sem postal čisto trdno prepričan, da sem si jih izmislil jaz in ne Pavesejev prevajalec v ameriško angleščino. Stavki gredo nekako takole: pesnik potopljen v tisto obupano, utrujajočo nežnost do sveta, ki se izmika prijemu – v nežnost, ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega, kar še vidi, se spominja, da je videl. V tem se je Brane prepoznal. Se videl kot v ogledalu. Tako se mi vsaj zdi.

***

Brane in Aleš Debeljak. Zadnja pesem v Krvi ima naslov »Alešu Debeljaku in samemu sebi«. Nekje v knjigi je še ena z Alešem v naslovu, ki se zaključi: »Zakaj beli slak? / Ne vem, kar tako.« To je sposojen delček pesmi iz Debeljakove zbirke Imena smrti. Niti ne cel verz. Ampak del verza.

Razmišljam. Mogoče lahko pridem Branetu bliže, če ga postavim ob Aleša. Pulzirajoče jedro njune poezije je podobno. Žalost. Melanholija. Ali pa kot je pulz otipal Aleš Berger: turobne pesmi, zagatne usode, pozabljenci, osamelci, hrepenevci, drugačneži, minljivci, za kratek hip v pesmi oživljeni s toplo in presunljivo solidarnostjo. Pri Branetu je to Brane, spremenjen v lirski subjekt. Aleš ni tako oseben. Vstopa v kože drugih in jih spreminja v lirske subjekte. To je razlika. So pa še druge.

Forma. Najprej forma. Brane je bil ekonomičen. Nikoli ni pisal dolgih verzov. Največ njegove poezije sestavljajo kratke pesmi. Nekako se je držal rekla; manj je več. Imel je občutek za beline med verzi. Za prazne prostore. Pisal je pokončne pesmi. Predvsem pa je pisal jasne in pregledne pesmi. Aleš z redko redkimi izjemami sploh ni napisal kratke pesmi. Aleš se je razlival. Takšen je bil. Kot človek. Kot bi hotel zaobjeti vse. Včasih je poniknil in izgubil nit, a čez čas zopet prišel nazaj na površje. Govorim seveda o njunih sočasnih knjigah. O Imenih smrti in o Krvi. V svojih dveh najboljših, v Slovarju tišine in Minutah strahu, je tudi Aleš izčiščen. Pa še nekaj je. Aleš je bil vedno smrtno resen. Brane se je reševal (če je to prava beseda) z ironijo in humorjem. Včasih pa tudi z nežno mehkobo.

Malo sem žalosten. In malce srečen.

***

Leta 1988 je Aleš v Naših razgledih objavil tekst z naslovom Johnny Štulić in Lou Reed. Takrat je študiral v Ameriki. Tekst se konča s posvetilom ljubljanskim prijateljem in prijateljicam. Tu je omenjen tudi Brane, ki že eno leto piše en sonet. In res, v revijalni objavi, ki je sledila njegovi edini knjigi, so bili soneti. Štirje soneti. Branetovo soočenje s tradicijo. Njegov prispevek k njej. Retrospektivno gledano so to, kar se je zgodilo, napovedovale in obljubljale že zadnje pesmi v Krvi. Najboljše pesmi v Krvi.

Vsi štirje soneti so ljubezenski. Naslove sonetov sestavljajo nasprotujoči si poli. Kontradikcije. »Ljubezen in sovraštvo«. »Veselje in žalost«. Kajti pri Branetu je šlo vedno za kontradikcije in konfrontacijo. In ti soneti, sploh prva dva, s finima koncema, z ironičnim obratom in nostalgično nežnostjo, sta nekaj najboljšega, kar je Brane napisal. Brane je bil najmočnejši, ko je pisal refleksivno poezijo, ali pa, ko je pisal ljubezensko poezijo. Pravzaprav je bil Brane, kot je opazil Esad Babačić, pesnik ljubezenskih pesmi. Jaz dodajam; ljubezenskih pesmi, v katerih prevladujejo elegični toni.

Strast in mir

                       Zori

Naj neizprosno ostra dlan

mi pade na žarečo kožo,

bodi kot prvi zimski dan:

zadnji poljub na zadnjo rožo.

 

Naj ti izvabim žgočo slast,

naj srka lavasta sredina!

Raztrga naj me tvoja strast

kot bela božja bolečina.

 

Še to naj se zgodi nekoč:

naj starček bom z drhtečo roko,

ti moja sivodlaka psica.

 

Po prašnih stezah Rožnika gredoč

bom gladil tvojo mehko dlako;

ti mi boš lizala uvela lica.

 

Tudi njegov zadnji ciklus »Kamni«, se tematsko mestoma dotika ljubezni. To so nekakšne pesmi v prozi, a drugačne od Branetovega prejšnjega proznega pisanja. Tukaj se vidi, da gre za poezijo, da genetski zapis teh tekstov nedvomno pripada poeziji. To pa zaradi ritma. Nizanja zgoščenih podob, katerih namen je bolj ustvarjanje atmosfere kot pa pripovedovanje zgodbe, čeprav tudi to lahko zaslutimo. Vzdušje v teh pesmih pa je nadrealistično, sanjsko. Zaradi rodilniških metafor in atmosfere malo spominjajo na pisanje Daneta Zajca.

Pesniki se delamo s fizičnim dotikom in branjem.

***

Pred tridesetimi leti sva z Branetom visela v Emoni. Ne vem, kje sva se spoznala. Kdo naju je seznanil. Predstavil. Meni so ravno takrat izšle Sutre. Bile so iste barve kot Branetova Kri. Rdeče. Na nivoju vsebine pa popolnoma drugačne. Oblite z upanjem. In Brane me je seveda pobalinsko zajebaval: »Kaj je, malo sutra. A, malo sutra. Kaj je?« Za sosednjim pultom je slonel kitarist skupine Pankrti Dušan Žiberna. Brane se je obrnil k njemu in ga začel predrzno zajebavati in zbadati z isto vnemo, kot je zbadal mene. V Ljubljani sem bil praktično nov. Prišel sem iz province. Zdelo se mi je nenavadno, da Brane počne kaj takšnega. To, da zajebava mene, sem nekako požrl, čeprav mi ni bilo čisto vseeno. A da zajebava Žiberno, pa je bilo zame skrajno nenavadno. Skoraj šokantno. V provinci smo starejše spoštovali ali pa se jih bali, če jih že nismo spoštovali. Sploh pa bi si, vsaj v mojih očeh, takšen rokovski heroj, kot je kitarist Pankrtov, spoštovanje zaslužil.

Mogoče lahko ta anekdota pripomore k razumevanju kakšnega dela Branetovega pisanja, ki sem ga spregledal, izpustil in pozabil. Če se to ne bo zgodilo, lahko mogoče nekaj doda k mitu, tako namreč Braneta vidijo in doživljajo moj sin in njegovi prijatelji. In verjetno še precej njihovih vrstnikov. In to mi je všeč. Pa tudi Brane bi bil ponosen, če bi to vedel. In bi se verjetno nasmejal – kot na tisti fotografiji na zavihu Krvi.

Intervju 4. 12. 2021

»Ne posmrtna avtopsija Jurčiča, temveč nekaj živega,« kot pravi Igor Grdina

Urška Perenič Fotografija: Janez Marolt

2021 je leto prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča. Ob tej priložnosti je pri Beletrini izšla nova literarnozgodovinska monografija Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa. Pogovarjali smo se z avtorico študije, Urško Perenič, literarno zgodovinarko in izredno profesorico za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Urška Perenič je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in gostovala na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju. Bila je znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.

Zdi se, da je bilo o Jurčiču povedano že vse, ko pa se temeljiteje lotimo brskanja po arhivu, ugotovimo, da je monografskih del o njem zelo malo. Z Jurčičem se je, na primer, ukvarjal Matjaž Kmecl. Kako to, da je vašo pozornost pritegnil prav Jurčič?

Seveda, prof. Kmecl, ki ga izjemno cenim, je za Jurčiča ter slovenistično oz. slovensko literarno vedo veliko napravil. Josip Jurčič in klasiki slovenskega realizma so mi bili od vselej zelo blizu. Kakor sem že večkrat dejala, do njih in sploh te dobe gojim svojevrsten odnos oddaljene bližine. Ta književnost mi je v splošnem bližje kot marsikaj od tega, kar nastaja sočasno, pa najsi bo to pripovedništvo, s katerim se največ ukvarjam, lirika ali pa dramatika. Morda bo nekaj tudi na tem, da mi je mama rada kupovala domačo in tujo klasiko, ki je preživela vse do danes. Jurčiča sem še kot rosno mlada asistentka za slovensko književnost redno vključevala v vsebino vaj iz književnosti, kot profesorica pa ga že več let obvezno vključujem v svoj predmet Obdobja in slogi v slovenski književnosti na matičnem Oddelku za slovenistiko, ko denimo razlagam, kako se je konstituirala slovenska pripovedna proza, njene posamezne vrste in žanri, no, pa še marsikje ga rada omenim.

Vaša knjiga prinaša kar nekaj novih ugotovitev, kar je presenetljivo, glede na to, da so Jurčičeva dela vsem dostopna in da pravzaprav ni nič novega – razen pogled na njegovo ustvarjanje, ki je pri vas zajel širšo perspektivo kot kdajkoli doslej. Bi lahko v nekaj stavkih povedali, kaj vse novega ste odkrili?

Potihem sem upala, da mi ne boste zastavili tega vprašanja, saj sem želela, da bi to ugotovil predvsem dovolj pozorni bralec. Sveže podrobnosti, ki sem jih zlasti ob študiju pisateljevih beležnic podtaknila po opombah, denimo dopolnjujejo ali korigirajo kak podatek iz doslejšnjega jurčičevskega izročila (če omenim zgolj točnejšo datacijo zasnutka povesti Kloštrski žolnir ali pa usodo Jurčičeve druge velike ljubezni Marije Schwentner). Potem moram omeniti svojo obravnavo Jurčičeve posmrtne slave, kjer poskušam natančno in ob več novih podatkih uzgodbiti postavitev trojnega spomenika pisatelju. Morda gre posebej izpostaviti podpoglavje Cvet in sad notranjskega narodnega praznika, doslej širši javnosti malo ali povsem nepoznano nabirko za Jurčičev spomenik, ki je v letu pisateljeve smrti stekla na pobudo gorečih domoljubov v Dolnjem Logatcu. Ali medpoglavje o Jurčiču v podobi.

Sicer pa bi med t. i. novostmi najbolj izpostavila obravnavo Jurčičevega pripovedništva kot celote, kjer skušam na svoj način in kot (ženska) literarna zgodovinarka, v neobhodnem polilogu s poprejšnjimi literarnozgodovinskimi študijami in brez izključevanja že poznanega, ponovno in kar se le da temeljito (pre)brati, (pre)misliti, (o)vrednotiti, (re)interpretirati in v širokem risu, tj. od ustvarjalnih pobud prek celotnega procesa snovanja do recepcije, »oživiti« njegove povesti in romane. Med drugim pokažem, kako se skozi čas (v povezanosti z narodnim emancipacijskim procesom) emancipirajo in opolnomočajo jurčičevski književni liki; od Jurija in Domna prek predkafkovskega zemljemerca Adama vse do Lovreta, Štefana in Lisca. Tu gradim tudi na strategiji uporabe aptonimov, ki se izkaže za eno od prepoznavnih pripovednih strategij Josipa Jurčiča.

Drugače kot doslej se lotevam Jurčičevega humorja, ki ga razumem kot eno od pomembnejših črt njegove avtorske poetike, in ob obravnavi tako krajše kot daljše proze analiziram širok razpon jurčičevskega dovtipa, ki gre od blage, mehke komičnosti prek ostrejših bodic na različne socialne stanove do karikiranih prikazov življenja, ljudi, odnosov med njimi. Zagovarjam stališče, da Jurčičevo navdušenje nad t. i. originali, posebneži, ki v mojem pogledu skozi Jurčičevo pripovedništvo in skozi čas organično rastejo eden iz drugega, ni toliko odraz njegovega romantičnega naziranja kot sredstvo ostre kritike, a tudi emancipatornega in demokratičnega duha.

V sklepnem poglavju, ki sem mu dala obliko nekakšnega cvetnika, pa skušam zlasti s pomočjo pisateljevih (do)mislic, kakor sem jih nabrala s pomočjo njegovih beležnic, pred bralcem še nekoliko razgrniti njegov miselni svet, da bi stkala vezi med (našo) aktualnostjo ter prostorom in časom njegovega časa.

Knjigo ste razdelili na pet vsebinskih sklopov: Josipa Jurčiča posmrtno življenje (Od Pajštbarjevega Jožeka do narodnega apostola), Josipa Jurčiča tùzémsko življenje, Dovolj je spomina: me povesti pojó in Še o Jurčičev(sk)em humorju in Jurčičeve (do)mislice. Zakaj ste se odločili najprej predstaviti konec Jurčičevega življenja in šele nato kronološki potek njegovega življenja in ustvarjanja?

Obstajajo vsaj trije močni razlogi. Spogledovanje z Jurčičevo analitično pripovedno tehniko. Dejstvo, da je po Jurčičevi smrti v slovenski izobraženski in širši javnosti zavladala prava »evforija«, ki je bogato dokumentirana in je preprosto ni bilo mogoče spregledati. In tudi neka potreba, nuja, da avtorja, s katerim bom nato dneve in noči vodila dialog, tako zase kot za bralca najprvo obudim v življenje. Kajti literatura je življenje! Zdi se mi, da je to takó krasno v svoji strokovni recenziji knjige pred njenim izidom povzel prof. ddr. Igor Grdina, ko je zapisal, da sem želela v literarno zgodovino s svojo knjigo zavedno vložiti »svoj stih« in da [m]onografija ne poskuša biti definitivno poročilo, kar bi dejansko pomenilo posmrtno avtopsijo, temveč nekaj živega, nekaj, kar je odprto v nadaljevanje.«

V knjigi pišete: »Razpetost med (malo)mestnim in vaško-kmečkim bo odločilno zaznamovala njegovo pisanje in mu postala nekakšno programsko osišče vsega leposlovnega ustvarjanja.« V kakšnem smislu in med katerimi deli je zaznati to razpetost, premik od vaško-kmečkega do malomeščanskega?

Na kratko, v praktično vseh. Mislim seveda na nezadržno željo Lovretov, Adamov (svetopisemsko ime Adam se povezuje s pomeni ,tla, zemlja‘!) ali pa Liscev, da bi si odmerili svoj kos zemlje in »zagospodovali« na njej.

Kako je na Jurčičevo ustvarjanje vplival njegov ded, ki je kot vemo, vnuku pripovedoval veliko življenjskih zgodb, Jurčič pa je leta 1863 v Kmetijskih in rokodelskih novicah izdal tudi svoj prvi pripovedni cikel Spomini na deda?

Ded pa tudi brihtneži iz rodne Muljave in bližnje okolice pisatelju predstavljajo živo vez z nekdanjimi časi in s tem s skupnostnim spominom, s katerim se sam nato za vselej poveže skozi svoje pisanje. Kakor nam spominsko pričuje pisateljev prijatelj in sodobnik Fran Levec, je ded »branju vešč, vnuku svojemu pripovedoval razne dogodbe in pripovedke ter s temi budil domišljijo njegovo«. Pri dedovem pripovedovanju (a tudi študiju zgodovine) so torej žlahtne korenine, iz katerih se skozi čas plodovito razraste in avtorsko individualizira pripovedništvo Josipa Jurčiča.

Jurčič se je že v mladosti srečal z Levstikovim Popotovanjem iz Litije do Čateža, kjer je Levstik razgrnil program t. i. mladoslovenskega leposlovja, kjer piše, da bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih in na podlagi domačega življenja, torej tako, »da bi Slovenec vidil Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu«. Danes Jurčiča v šoli pogosto jemljemo v roke ravno zaradi njegove domnevne preprostosti. Zakaj je po vašem mnenju tako aktualen pri mladini, odrasli pa ga velikokrat dajemo v pozabo?

Odgovor, zakaj ga bere mladina (če je pri njej tudi aktualen, pa ne vem, pravzaprav se bojim, da ne prav zelo), je po mojem dokaj preprost: ker ji ga namreč v okviru šole največ dajemo v branje. Je pa skrajno podcenjujoče do Jurčiča, če rečemo, da je preprost ali pa celo otročji (tako stališče je tudi povsem ahistorično!). Pomislimo samo, koliko generativnih vzorcev slovenske proze je svojčas ustvaril!

Josip Jurčič

Jurčič je bil zelo dejaven tudi na novinarskem področju. V vašem delu lahko beremo, da je 10 let urejal Slovenski narod, veliko je pisal o Slovenski matici in Mohorjevi družbi, s Stritarjem je urejal Zvon, v Sisku pa pomagal urejati Südslavische Zeitung. Kako je po vašem mnenju vplival na novinarstvo kot ga poznamo danes?

Josip Jurčič je novinarstvo in urednikovanje v zadnji tretjini 19. stoletja postavil na profesionalne temelje. S tem ko je iz Slovenskega naroda napravil dnevnik, pa je spodbudil tudi hitrejši pretok informacij. V knjigi ga na nekem mestu primerjam z (mlado)nemškim pisateljem in političnim novinarjem judovskih korenin Karlom L. Börnejem, ko gre za pisateljsko svobodo, idejo širjenja demokracije oz. svobodo izražanja kot elementarno človekovo pravico.

Na nedavnem simpoziju  o Josipu Jurčiču, ki sem ga soorganizirala in se je uspešno odvil v Atriju ZRC SAZU, sta Jurčiča kot urednika, pisateljskega novinarja in časnikarja vsak s svojega stališča in pronicljivo predstavila dr. Bernard Nežmah in dr. Janez Markeš, ki sta izpostavila pomen njegovega novinarskega dela v kontekstu nastajanja slovenske meščanske javnosti ter njegov prispevek pri vpeljavi uredniških standardov ter novinarskih oz. publicističnih žanrov.

Jurčičev roman Deseti brat velja za prvi slovenski roman. Zakaj se je ravno Jurčič razvil v najpomembnejšega predstavnika slovenske zgodovinske povesti oziroma romana?

To vprašanje bi zahtevalo ne samo veliko prostora, ampak tudi časa za ustrezno razlago. A bi na kratko in nekoliko s pomočjo Levstika (to pa velja za Jurčičevo umetniško prozo v splošnem) dejala takole: zato, ker se je preprosto zavedal, kako pomembno je najprej poznati »podloge«, kaj so »vogelni kamni« literarnega snovanja, kako torej narod sploh (raz)umeva svet, in znal odtod ubrati ravno pravšnjo pot, oplemeniteno z lastno imaginacijo in intelektom. Razen tega je znal opazovati svet okrog sebe in imel je očitno (navkljub domnevni mladosti) dovolj življenjskih izkušenj.

V knjigi pišete tudi o Jurčičevih nesrečnih ljubeznih. Ali mislite, da so ga ravno nesrečne ljubezenske izkušnje oblikovale v avtorja, kakršen je bil?

Verjamem, da so njegove ljubezenske izkušnje ali kar nesreče svojevrsten odvod našle v njegovi literaturi, ki takó dobiva avtobiografsko obeležje. Na(ro)dobudni Jurčič je znal to izkušnjo najbolj spretno in avtentično projicirati v svoje like, v njih trpko zavedanje o nepremostljivosti socialnega prepada, ki zeva ne samo med Lovretom in Manico, a tudi Franico in Štefanom, lepo Kodranovo Katrico in Adamom, doktorjem Zobrom in Alojzijo Langmann ali Lino in zemljemercem Liscem.

Jurčič je izpostavil tudi pomen lepoznanstva: »da pisatelj, lepo idealno obrisovaje svet in mnogovrstne strani človeškega srca, našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje.« Ali mu je to v njegovih delih uspelo doseči?

Navajate Jurčičeve besede iz njegovega prispevka »Pomenki o domačih rečeh«, objavljenega v Slovenskem glasniku 1866. Verjamem, da ja, vendar je po Jurčiču »poduk« zgolj posredni namen literature. To se pravi, da na področju lepoznanstva nikakor ne zagovarja kakega vsiljivega moraliziranja, čeprav »poduka« ne izključuje. Jurčič namreč literaturo razumeva estetsko. Prav tako o njej premišlja v povezavi z nalogo kultiviranja jezika in pred sabo ima vso namembno javnost, t. i. ljudstvo in omikance.

Ob izidu romana Deseti brat so glavnemu junaku mnogi očitali pasivnost, Štefan Barbarič pa piše, da Kvasova pasivnost za sodobnega bralca ni moteča. S katerim mnenjem se strinjate vi?

Zame je Lovre Kvas nadvse aktiven junak, in to v svojem čustvovanju. Kot pišem, je »aktiven v čustih« in »je dejaven navznoter«. Navajam Jurčičeve izpiske iz berila Goetheja in pomenljivo notico iz beležnice (1864), na katero se je pisatelj verjetno skliceval v pismu Levstiku in govori ravno o t. i. pasivnem, trpečem junaku romana.

V čem se Jurčičeva Lepa Vida, ki je leta 1877 začela izhajati v Stritarjevem Zvonu, razlikuje od vseh drugih del z enako tematiko in zakaj se je po vašem mnenju toliko slovenskih avtorjev sploh odločilo predelati motiv Lepe Vide?

Lepovidski motiv je prepoznaven slovenski motiv. Zame sploh eden najlepših motivov, s čimer mislim zlasti na Vidino nezadržno hrepenenje. Mar ni po svoje logično, da se je Jurčič sredi 70. let 19. stoletja končno odločil poseči tudi po njem? To pravim zaradi njegove zavezanosti narodnotradicijski snovi, iz katere je ves izšel. Lepa Vida je že s Prešernom postala stalni literarni motiv v slovenski književnosti, za Jurčičem so po tem motivu posegli npr. Josip Vošnjak, Ivan Cankar, France Bevk, Boris Pahor pa še kdo. Kako se Jurčičva Lepa Vida razlikuje od ostalih Lepih Vid? V pobudah za nastanek, v načinu aktualizacije, po svojem psihološkem ustroju … Kakor skušam še pokazati, Jurčičeva Lepa Vida naposled niti ni več podoba Lepe Vide; pahnjena v pekel izgubi življenjsko moč in nič več ne hrepeni. Jurčičeva Lepa Vida je Vida, ki je »dohrepenela«.

Pišete, da je Jurčičev satirični dovtip prepoznavna oblika poteza njegovega literarnoumetniškega izražanja oziroma avtorske poetike. Kje je Jurčičev humor najbolj izrazit?

Vsepovsod. Le da ga je nekje treba razbrati zelo med vrsticami. V zgodnejšem pripovedništvu (npr. Spomini na deda) in povestih Jurij Kozjak ali Kloštrski žolnir pisatelj proži bodice na meniški, duhovski stan (in ni nikoli žaljiv), v povesti Hči mestnega sodnika ali romanu Doktor Zober se loteva (malo)mestnega in trškega stanu, v kratki prozi (npr. Božidar Tirtelj, Vrban Smukova ženitev itd.) pa šaljivost stopnjuje do bridkih in grenkih tonov, tako da se mnogokrat sprevrže v tragikomični smeh, vse tja do parodično-satirične karikature, Kozlovske sodbe, ki je z Jurčičem postala nekakšen simbol slovenske bedarije.

Na katere pisateljice in pisatelje je imel Jurčič s svojimi idejami in pisanjem največji vpliv?

Določen vpliv je moral imeti na vse poznejše tvorce slovenskega romana, zgodovinske povesti in kratke pripovedne proze in seveda dramatike, saj mu gre tudi tu prvenstvo. Torej na Kersnika, Tavčarja, Antona Kodra, ki se je sploh zgledoval pri njem, na tvorce turške povesti Jakoba Sketa, Jurija Vraniča, Franca Valentina Slemenika, Frana Zbašnika ali npr. Ivana Laha, Črtomirja Zorca itd. Svojevrsten dedič Jurčiča je gotovo tudi véliki Cankar.

Knjigo Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.

Intervju 3. 12. 2021

»Za uspeh, ki pride na dolgi rok, je treba gojiti trajne stike s tujimi založniki«

Petra Kavčič Fotografija: Matej Pušnik

Mednarodna izmenjava je zelo pomembna za vsako nacionalno knjižno panogo, saj omogoča, da ustvarjalnost, knjige in avtorji prehajajo meje, da jih lahko spoznavajo v različnih jezikih in kulturah. Gre za prevode, gostovanja, knjižne sejme, festivale, delo knjižnih agentov … Priprave na slovenski nastop na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023 so spodbudile vprašanje, na kakšen način se zadeve lotevamo v Sloveniji. Pogovarjali smo se s Petro Kavčič, ki pri založbi Beletrina že vrsto let skrbi za mednarodno sodelovanje.

Kje smo v Sloveniji z mednarodnim knjižnim sodelovanjem? Kako je zadeva sistemsko urejena?

Javna agencije za knjigo podpira prevode v tuje jezike preko več razpisov za tuje založbe, organizira nacionalne predstavitve v tujini, študijske obiske založnikov, seminarje za prevajalce in izvaja vrsto drugih dejavnosti na tem področju. Na drugi strani mednarodne aktivnosti slovenskih založb podpira preko programskih in projektnih razpisov. Podobno kot velja za izdaje vrhunskega leposlovja v Sloveniji je tudi za prevode v tuje jezike ključna podpora države, saj so vložki pri prodaji pravic vsaj v tem trenutku neprimerno večji od iztržka prodanih licenc. Beletrina je recimo ena od založb, ki svojo mednarodno dejavnost financira tudi preko programskega razpisa. In čeprav so nam v obdobju 2020–2023, torej v ključnih letih pred častnim gostovanjem Slovenije na Frankfurtskem sejmu, v primerjavi s prejšnjim obdobjem sredstva znižali kar za tretjino, se trudimo, da to na obseg našega mednarodnega dela, torej na prodajo pravic in gostovanja naših avtorjev v tujini, ne bi vplivalo. Naj poudarim, da JAK preko razpisov financira zgolj konkretna gostovanja avtorjev ali prisotnost založnikov na sejmih, manjka pa sistemska podpora za celovito delo agentov. Mednarodno trženje namreč ni samo prisotnost na sejmih ali organizacija konkretnih dogodkov, temveč je za uspeh, ki v tem poslu pride na dolgi rok, nujno graditi in gojiti trajne stike s tujimi založniki, pri čemer mora delo potekati ves čas in neprekinjeno. Ni dovolj, če agent obišče recimo šest sejmov na leto, vmes pa počiva.

Koliko energije v to vlagajo posamezne založbe?

Zelo različno, je pa v zadnjih letih na tem področju mogoče opaziti določen razvoj in zdi se, da se sejmov in srečanj v tujini udeležuje vedno več slovenskih založnikov. To je seveda razveseljivo, saj priča o tem, da se nas vedno več zaveda pomena mednarodnega sodelovanja in trženja knjig v tujini, kar je sploh za majhen knjižni trg, kot je slovenski, zelo pomembno in na nek način tudi prihodnost za avtorje. Prepričana sem, da je prevod vsake knjige in vsakega avtorja koristen za ves domači založniški prostor. Večja kot je prisotnost slovenskih avtorjev v tujini, boljša je prepoznavnost naše literature, več zanimanja bo zanjo v prihodnosti in več bo novih prevodov. Naša založba je že od svojega začetka, torej kar 25 let, vpeta v čezmejne projekte in mreže preko svojih literarnih festivalov ter preko številnih različnih mednarodnih gostovanj in projektov. Prav tako že ves čas svojega obstoja načrtno delamo na mednarodni prepoznavnosti in promociji svojih avtorjev, vse aktivnosti, povezane s tem, pa v zadnjih letih še razvijamo in intenziviramo. Tako Frankfurta 2023 ne vidimo ne kot začetek in ne kot konec, temveč ga dojemamo kot del širšega procesa in odlično priložnost za dodatno plasiranje avtorjev v tujino, ne samo v Nemčijo in ne samo do leta gostovanja, ampak tudi v prihodnosti.

Kateri so največji Beletrinini uspehi na tem področju?

V zadnjih petih letih smo v tujino plasirali kar 110 knjig slovenskih avtorjev, ki so bile prevedene v 26 jezikov. Samo letos smo se dogovorili že za 26 prevodnih licenc in jaz sem za vsak prevod posebej vedno znova neverjetno vesela. Od knjig, ki so izšle v letošnjem letu, bi mogoče izpostavila Menuet za kitaro Vitomila Zupana, ki ga je prevedel Erwin Köstler in je izšel pri berlinski založbi Guggolz Verlag. Prevod je naletel na izjemen odziv in je bil meseca maja razglašen za knjigo meseca na ORF 1. Erwin je leta 2019 prevedel tudi Kronosovo žetev Mojce Kumerdej za ugledno nemško založbo Wallstein Verlag in za prevod prejel nagrado Fabjana Hafnerja. Ko smo že pri nagradah, naj omenim, da je lani Goran Vojnović za svoj roman Jugoslavija, moja dežela, ki ga je za poljsko založbo Wydawnictwo Akademickie Sedno prevedla Joanna Pomorska, kot prvi Slovenec dobil prestižno poljsko nagrado Angelus. Med letos dogovorjenimi prevodi je tudi že dvajseti prevod tega Vojnovićevega romana, in sicer v armenščino, kar bo, če se ne motim, sploh prvi prevod katerega koli slovenskega romana v ta jezik. Vsekakor je pri tem treba omeniti še monumentalni prevod Kovačičevih Prišlekov, delo Lavrinovega nagrajenca Michaela Bigginsa za newyorško založbo Archipelago Books. Prvi del romana Prišleki je lani konec leta izšel tudi v italijanščini pri založbi La nave di Teseo, prevedla pa ga je Martina Clerici. Pri tej isti ugledni založbi bo spomladi izšel tudi roman Draga Jančarja In ljubezen tudi, jeseni pa bo Jančarjev najbolj prevajan roman To noč sem jo videl v prevodu Jette Vejrup prvič izšel še v danščini, in sicer pri založbi Jensen & Dalgaard.

Za kakšen tip slovenskih knjig je po vaših izkušnjah v tujini največ zanimanja?

Najprej je treba vedeti, da dela Beletrina skoraj izključno z leposlovjem in delno tudi s stvarno literaturo za odrasle, tako da recimo težko komentiram otroško literaturo ali poljudne priročnike. Moj vtis je, da tuje urednike manj zanima žanrska literatura iz drugih držav, saj tovrstne knjige izdajajo sami. Je pa na splošno denimo lažje prodreti z deli živih avtorjev, saj si tuji založniki želijo gostovanj in intervjujev s svojimi avtorji ter njihovo prisotnost na družbenih omrežjih, ki postajajo vse bolj pomembna. Vendar to ne pomeni, da tujcev klasiki ne zanimajo, se moramo pa zanje še bolj potruditi. Zanimiv je morda premik v zadnjih letih. Če so pred tem vse založbe zanimala največja in najpomembnejša imena nekega jezika, zdaj pogosteje sprašujejo o mlajših, ženskih avtoricah. Sicer se nerada izrekam o tem, katere teme in avtorji najbolj navdušujejo različne države, je pa vsekakor zanimivo, ko kot agent doživiš, da lahko recimo določena knjiga v neki državi postane uspešnica, v drugi pa ne zanima nikogar in niti ne pride do prevoda. Zato je delo agenta, da najde pravo založbo za pravo knjigo, da zna slediti zeitgeistu in da ujame tudi pravi trenutek v programu tujega založnika.

Kakšne so razlike med posameznimi trgi, kar zadeva zanimanje za tujo literaturo? Kateri trgi so najbolj odprti, kateri najbolj zaprti?

Za naše knjige lahko rečem, da najpogosteje izhajajo v državah nekdanje Jugoslavije.  Kar seveda ni presenetljivo, saj so ti prostori še vedno zelo tesno kulturno povezani. Vsi se poznamo, avtorji in založniki smo v redno v stikih, spremljamo, kaj se kje dogaja, katere so najnovejše uspešnice, katere knjige so nominirane za posamezne nagrade, spremljamo medije tega prostora in podobno. Naslednji so prevodi v nemščino. Nemški trg, ki zajema Nemčijo, Avstrijo in Švico, med tako imenovanimi velikimi knjižnimi trgi slovi kot tisti, ki je najbolj odprt za prevodno literaturo. Že pregovorno pa naj bi bil pa za prevode najmanj odprt anglosaksonski trg, kar po mojih izkušnjah absolutno drži, temu pa pritrjuje tudi statistika izdanih prevodnih knjig na leto. In čeprav izhaja največ naših prevodov na Balkanu in v nemško govorečih državah, pot do teh prevodov vseeno še zdaleč ni preprosta. Drugje je zgolj še toliko bolj zahtevno.

Kakšne strategije uporabljate, ko poskušate prodati posamezno knjigo na različne trge?

Ključni element pri trženju prevodnih pravic je mreža poznanstev. V svoji bazi imam danes več kot tisoč kontaktov založnikov, urednikov, agentov in skavtov. V odnosih s tujimi uredniki je bistveno zaupanje, ključno je, da te dobro osebno poznajo, da dobro poznaš njihove programske usmeritve, da vedo, da jim boš ponudil nekaj, kar jih bo zanimalo in ustrezalo njihovemu programu. Zadnje leto in pol smo se s tujimi partnerji večinoma srečevali prek Zooma, šele v zadnjih dveh mesecih smo se lahko na nekaj sejmih ponovno srečali v živo, kar je v tem poslu neprecenljivo. V običajnem letu se udeležim približno osmih sejmov, in če se le da, tudi tako imenovanih fellowship programov. Redno pripravljam vzorčne prevode in predstavitve knjig, dvakrat na leto tudi katalog, s čimer založnike nagovarjam individualno, priložnostno pa pošiljam še novičnike po svoji celotni bazi. Beletrina ima mednarodno spletno stran, ki je zasnovana izključno kot literarna agencija. Stran trenutno prenavljamo in bo v prihodnje ponujala še obširnejše informacije o avtorjih in knjigah, ki jih zastopamo. Med pomembnimi metodami trženja naše literature so tudi gostovanja naših avtorjev v tujini, ki jih vsako leto organiziramo približno dvajset, ne smemo pa pozabiti tudi na najbolj dragocene zaveznike in ambasadorje slovenske literature v tujino – prevajalce iz slovenščine.

Kateri slovenski pisatelj ali pisateljica je najbolj uspešen v tujini?

V tujini se predstavniki slovenskih založb še vedno borimo s precejšnjim nepoznavanjem slovenske literature. Skoraj vsak urednik, naj bo francoski ali ameriški, lahko iz rokava takoj strese pet madžarskih avtorjev, s Slovenci pa jim gre težje. Če že, vsi po pravilu takoj omenijo Šalamuna in Jančarja, tu je seveda tudi Slavoj Žižek. Potem je pa že odvisno, iz katere države je urednik, s katerim govorimo, katerega od slovenskih avtorjev pozna. Ravno Frankfurt 2023 je zato tudi priložnost, da tem trem imenom dodamo vsaj še dve, ki bosta tujim urednikom padli iz rokava.

Ob Dragu Jančarju je, kar se Beletrine tiče, v tujini najbolj uspešen Goran Vojnović. Podobne zgodbe počasi gradimo tudi z drugimi avtorji in knjigami. Dobra plat slabšega poznavanja slovenske literarne scene je namreč to, da se tuji uredniki ne zanimajo zgolj za najbolj sveže natise in knjižne uspešnice, tako da naše knjige v njihovih očeh ne zastarajo že leto ali dve po izidu.    

Kako bi lahko bili na tem področju bolj uspešni? Kaj bi morala na tem področju narediti država, kaj založbe?

Glavni problem je, da si slovenske založbe težko privoščijo strokovnjaka, ki se bo ukvarjal izključno z mednarodnim mreženjem in trženjem. Tudi moje delo pri Beletrini ni zgolj to, imam tudi druge zadolžitve. Je pa to delo, ki mora potekati kontinuirano. Gre za dolgotrajne procese in rezultati, torej prevodi, so posledica dolgih let dejavnosti na tem področju. Ekonomija se na tem področju žal ne izide – vložki v mednarodne dejavnosti neke založbe so tako pri nas mnogo večji, kot so nato prihodki od prodanih licenc. Pri tem gre za odločitev in naravnanost založbe, ponovno pa poudarjam, da je na tem področju nujna večja sistemska podpora države. Zdaj so se recimo odprli prvi kohezijski razpisi, ki bodo trajali do Frankfurta, toda mene bolj zanima, kaj bo v letih po tem, ali bo država pripravljena področje rešiti sistemsko ali pa bomo založbe bolj ali manj prepuščene same sebi. Gledati moramo v leta po Frankfurtu 2023, sploh če hočemo graditi na tem, kar smo dosegli v letih priprav na častno gostovanje – in predvsem, če tega nočemo izgubiti.

Imate kak komentar glede dogajanja okoli Frankfurta 2023? 

Zadnje čase se veliko govori o seznamu, zdi se, kot da je to glavna težava priprav na slovensko gostovanje. Nisem pa prepričana, če vemo, kaj ta seznam je. Eno je seznam avtorjev, ki bodo v fokusu leta 2023, in tega seznama, kolikor vem, še ni, drugo pa je seznam priporočil za prevode. In to je ta seznam, o katerem teče beseda. Pri slednjem gre za seznam knjig, ki so jih založbe posredovale JAK in ki ga je JAK nato poslala nemški agenciji, ki bo te knjige predlagala nemškim urednikom. Poudarjam, predlagala. To torej niti ni seznam knjig, ki se bodo prevajale. Kot sem povedala že na septembrskem založniškem kongresu, Beletrina, kot izrazito avtorska založba in ker ne želi razlikovati med svojimi avtorji,  svojih predlogov na JAK za ta seznam ni posredovala. Na seznamu so se celo znašle neke nekatere knjige, ki so za nemški jezik že prodane. Za prevode v luči Frankfurta 2023 se namreč trudimo že leta, to ni stvar hipne odločitve ali projekt zadnjih mesecev.

Pomembno je, da se zavedamo, da Frankfurt ni samo Frankfurt, da ni samo sejem, ni samo teden v oktobru in ni samo Nemčija, konec koncev ni samo stvar literature in založništva. Želim si, da bi vsi, ki v Sloveniji delamo na področju knjige, to enkratno priložnost za promocijo slovenske knjige dobro izkoristili.

 

Kritika 1. 12. 2021

Tišina, rastlina

Roman Vegetarijanka južnokorejske pisateljice Han Kang je eno tistih del, v zvezi s katerim je težko priti do enoznačnega sklepa, knjiga, ki prej kot k tekstu, ki ga podpiše ena sama avtorica, vabi k razpravi med različnimi avtoricami in strokovnjakinjami, k dolgemu skupinskemu chatu na Signalu, denimo.

Ker to vendarle je tekst, ki ga podpisujem ena sama avtorica, moram uvodoma pojasniti, da se o Vegetarijanki nisem nič odločila. Niham med »ta knjiga je tedium« in »ta knjiga je intrigantna«. Med »skoznjo sem se komaj prebila« in »ni mi žal, da sem jo prebrala«.

Ekstrema mojih vtisov povezuje ugotovitev, da je roman, ki je leta 2016 prejel ugledno nagrado Man Booker, slogovno šibek. Bi se reklo, da slab. Toda – niti o tem se ne morem odločno izreči. Slovenski prevod Vegetarijanke je namreč sekundarni prevod iz španskega jezika, in čeprav je Urša Zabukovec svoje delo odlično opravila, mi nihče ne more zagotoviti, da se na vijugasti poti med korejščino in slovenščino ni izgubila tona jezikovnih in kulturnih nians. Obenem je seveda povsem verjetno, da so bile nekatere jezikovne in kulturne nianse celo poudarjene, da bi se lažje ali bolje sporazumele z evropskim oziroma zahodnim okusom in se priličile našemu pojmovnemu aparatu; to velja za angleški prevod, so odločili korejski kritiki, medtem ko naj bi bil španski, na katerega se naslanja slovenski, bistveno zanesljivejši.

Naj bi bil zanesljivejši: to zadeve zame samo še zaplete. Če je slovenski sekundarni prevod (posredovano) zanesljiv in zvest, potem obstaja velika verjetnost, da je slog izvirnika res tako presneto ubog.

Škoda. Slog ni vse, jasno, je pa ključni zapeljivec. Ker so podobe v romanu Vegetarijanka nerodne in neprepričljive, mestoma celo naivne ali obrabljene ali nejasne, ker je besedišče izjemno skopo, ker besedilo kljub raznorodnim perspektivam ni zares dinamično, ker ker ker, sem knjigo, ki v slovenskem prevodu obsega okoli 180 strani, prebirala deset dni. Izkušnja je bila prej študijska kot bralska. Vse, kar imam o romanu zato naposled povedati, je plod trdega dela, ne pa užitka.

Redkobesedna

Han Kang Fotografija: Wikipedia

Vse, kar pa ima povedati Vegetarijanka, pove s svojo strukturo in, ironično, s svojimi zamolki. Trije deli romana trikrat prelomijo pripovedno perspektivo, pri čemer je v središču pripovedi vsakokrat Yeonghye, »ženska brez posebnosti« oziroma z dvema: ker jo utesnjujejo, nikdar ne nosi nedrčkov, nekega dne pa »zaradi sanj« tudi preneha jesti meso in se sčasoma odreče vsem ostalim živilom. Ko jo opazujemo v očeh njenega moža, izvemo, da si jo je izbral zaradi nekonfliktnega značaja, zaradi sposobnosti, da brezprizivno izpolnjuje svojo spolno vlogo. Mož, ki sicer ne razume njenega odpora do nedrčkov, jo vsled njene nevtralnosti rad, prerad tolerira. Ta nizko nastavljeni rob Yeonghye, seveda prestopi takrat, ko se odloči za vegetarijanstvo, ki nadnjo obenem prikliče intervencijo cele družine. Potem ko ji oče, veteran vietnamske vojne, med družinskim kosilom v usta tlači kos svinjine, si Yeonghye v kotu sobe prereže žile. Konča v sanatoriju, pragmatični mož pa, jasno, zahteva ločitev.

V drugem delu Yeonghye srečujemo kot figuro svakove, umetnikove zavesti. Ko izve, da svakinjino ritnico še zmeraj krasi mongolska pega, se neznosno vzburi (se neznosno vzburja) in vzdraži; odloči se realizirati projekt, ki ga je dotlej izdatno in podrobno skiciral: umetniški pornič, v katerem nastopata dve s cvetočimi rožami poslikani telesi. Glavna pornoigralka je Yeonghye, glavni pornoigralec pa po nekaj zapletih, seveda, postane on sam. Na kočljive posnetke naleti njegova žena, Yeonghyejina vljudna, prijazna, uslužna sestra – sestri v romanu nastopata kot fotografija in njen negativ – in Yeonghye zopet pošlje(jo) tja, od koder je enkrat že prišla. V psihiatrično bolnišnico.

Po tretjem prelomu vstopimo v Inhye, ki v sanatoriju obišče izstradano sestrino telo, res ne več dosti kakor telo, ob katerem in s katerim polaga račune svoje dobrotljivosti in konformizma. Dokler ni sedela ob sestrini smrtni postelji, je bila ponosna, ker je zmogla biti, ker se je priučila biti lijak, toda s ponosom, ob sestri ugotavlja Inhye, se je boleče zavajala, se pogubno motila. Pogubno, pa čeprav je preživela. Medtem ko Yeonghyejin umik moške v romanu zgolj bežno iritira, je za njeno sestro bistveno. Bistven zgled, ki vleče.

Obnove literarnih del mi niso v navadi, toda kratek prerez je tukaj malodane nujen. Toliko dogodkov, toliko dogajanja, pa Yeonghye skoraj nikdar zares ne govori, vsaj ne, da bi izrazila pristno potrebo, željo, idejo. Zanjo govorijo drugi – govorijo mimo nje –, Yeonghye pa se zgolj redkobesedno, hladno, neprizadeto … odziva. Včasih se odzove s skomigom ramen, včasih z enigmatičnim nasmehom. Personalni pripovedovalec v njen pogled pogosto projicira pohoto, nagajivost, voljo. Odmerjena je kakor lik in ne kakor oseba; namerno, saj v lik, bodisi trikotnik, pravokotnik, bodisi paralelogram, vsak lahko izluži točno tisto, kar mu prav tedaj najbolje služi. Njen agens, kot rečeno, zabrli le dvakrat – nedrci, meso –, a je to šibko svetenje dovoljšnje, da jo fizično – ultimativno, torej – nemudoma uniči.

Ne le da Yeonghye nima svojega glasu, njeno življenje – njen um, njeno telo – določajo surovosti in krutosti. Nasilje. Tu so sanje, ki jo odvrnejo od odrtih, razkosanih, zamrznjenih živalskih teles, sanje o umorih, ubojih, pobojih. Tu je družbeno nasilje udomačevanja (žensk) in tu so posilstva: nanjo planeta, kakor to opiše Kang, tako mož kot svak, in da planeta, je malone njuna pravica. Ker o tem fantazirata, smeta to tudi udejanjiti; ker so njune fantazije družbene fantazije, zanju ni nobenih ovir. Edini spolni odnos, na katerega Yeonghye dejansko pristane, je tisti, ki ga dokumentira svakova kamera. Telo, poslikano z bohotnimi rožami, za Yeonghye namreč ni več niti moško niti žensko, marveč rastlinsko. In rastline, no … te niso opremljene za nasilje, ga k sreči, takšen vsaj je splošni vtis, ne morejo občutiti.

Poslikave Yeonghye vendarle ne zadoščajo, »ženska brez posebnosti« si želi rastlina – drevo – tudi postati. Brez majice, miže in negibno sedi na klopci pred sanatorijem, vpija svetlobo, morda ji uspe celo malce zrasti.

Nema?

V romanu Vegetarijanka avtorica osrednji junakinji predlaga, naj svojo redkobesednost stopnjuje do povsem nemetaforične nemosti, do popolnega odmika, predlaga ji, naj pač – izkrvavi (rastline niso krvave, rastline ne morejo krvaveti). Radikalen stav, ki ga je mogoče razumeti kot (distopičen?) kritiko vzhodnoazijske družbe, kjer je ženska okrajšana na telesne funkcije, pa še to zgolj na izbrane, na rodnost in spolnost, ne nujno v tem vrstnem redu. Da se ženska lahko emancipira od te okrajšave, nam sporoča Kang, se mora emancipirati natanko od svojega telesa. Kang predlaga, naj ženska preprosto izpuhti. Naj ženska pač preprosto umre. Dostojanstvo bo dosegla v smrti, nič drugače.

Radikalen stav, sem zapisala, a pravzaprav tradicionalen. Avtorica se v svojih predlogih naslanja na južnokorejskega modernističnega pesnika Yi Sanga, ki je v svojem delu raziskoval simptome (japonskega) imperialističnega zatiranja. Ko je spoznal, da je edini smiseln odziv na zatiranje katatoničen odmik, je odločil, da bi ljudje morali postati rastline. Ki živijo, oh, živijo, vendar nikdar v grozi.

Huh. Težko. Tudi zato, ker so Vegetarijankini predlogi in rešitve povsem onstran koncepcij feminizmov, ki jih kot bela Evropejka v zadnjih letih spremljam oziroma srečujem. V zahodnem feminizmu so sile uperjene v krepitev agensa, v rjovenje, kričanje, upor, v glas-nost, v Vegetarijanki pa junakinja odločno teče v nasprotno smer, v tišanje, tišino, mirovanje. Tako rjovenje kot mirovanje sta seveda nesodelovanje, a imata povsem nasprotne učinke ali, najmanj, nasprotne vzvode. Rjovenje nekaj hoče, mirovanje noče več nič. Rjovenje je upanje na spremembo, mirovanje njen (pobiti) odpis. Rjovenje pomeni hoteti ostati v družbi, mirovanje pa jo, nespremenljivo, pomeni zapustiti. Ne vem čisto točno, kako naj s to razliko, s to kontradikcijo ravnam, razumem zgolj, da ni na meni, da jo prav tu in zdaj razrešim, nasilno preglasim. Rada bi jo še opazovala – s klopce sredi Kamnika, negibna, a toplo oblečena.

Han Kang: Vegetarijanka, Mladinska knjiga, prevod Urša Zabukovec, Ljubljana 2021.