junij 2010 - AirBeletrina
Panorama 22. 6. 2010

Avtor, ki se ne pusti zvleči nazaj v realizem

Daniel Kehlmann (vir: likesuccess.com)

Doma so zdaj vsi zdravi, na cesti ni bilo gneče in z Danielom Kehlmannom se končno vendarle dobiva. Direktor ptujske knjižnice nama odstopi svojo pisarno, nama postreže z vodo in sede zraven, da popazi na svojega gosta. Nadstropje nižje kar lepa množica čaka, da bo lahko v živo videla nemškega literarnega wunderkinda, tudi predstavnik župana je zraven. Pripravljeni so mikrofoni in kamere, cel šov. Zadnji gost letošnjega festivala Fabula je petnajst minut pred svojim nastopom videti nekoliko utrujen, morda naveličan, ne pa tudi zlovoljen ali neprijazen. Na vprašanja odgovarja profesionalno in vsak odgovor začne z vrsto polglasniških medmetov, pozorno premišljujoč o tem, kaj bo povedal, čeprav odgovarja skoraj povsem brez dlake na jeziku.

Gospod Kehlmann, v Slovenijo, na festival Fabula ste prišli kot literarna zvezda, v družbi drugih eminentnih gostov, kot so Nobelova nagrajenka Herta Müller, Michal Viewegh, Jonathan Franzen itd. Kako je biti literarna zvezda?

Takoj, ko bi se pisatelj začel počutiti kot literarna zvezda, bi bil v resni nevarnosti. Pisanje literature je neverjetno težavna zadeva. Ravno zdaj na primer pišem nov roman in mi nikakor ne steče, zašel sem v slepo ulico. To je povsem normalno, zmeraj so tudi takšna obdobja. Ampak ko sedim za pisalno mizo in mi ne gre – če bi takrat začel razmišljati o tem, da sem nekakšna literarna zvezda, bi bilo to prav smešno. To mi prav zares nič ne pomaga.

Kdo pa ima pravzaprav moč, da ustvari literarno zvezdo? So to kritiki, literarne nagrade ali so to vendarle bralci, prodajne lestvice, pozornost medijev …

Kritiki se pogosto pritožujejo, da nimajo nikakršne moči in da jih nihče ne upošteva. To po mojem mnenju vendarle ne drži povsem. Res je, en sam kritik s svojo oceno ne more knjigi zagotoviti nekega velikega komercialnega uspeha. En sam kritik lahko stori zelo malo. Toda če večje število kritikov istočasno – mora pa biti istočasno – daje dobre ocene neki knjigi, se bo to močno poznalo tudi na prodaji. Leposlovje, ki se dobro prodaja, se lahko v največji meri zahvali tudi kritikom. V mojem primeru, v primeru Izmere sveta, ki je postala taka svetovna uspešnica, je že bilo tako. Kar nekaj kritikov se je kasneje sicer skušalo distancirati od svojih kritik, ko je knjiga nenadoma postala bestseller, to jim pač ni bilo všeč. Toda bestseller je postala tudi zahvaljujoč njim, s tem morajo živeti.

Zanimivo. Mnogi, ki se ukvarjajo z literaturo, namreč tožijo, da med kvaliteto in branostjo ni nobene povezave. Še več, takoj ko kritiki dajo pozitivne ocene določeni knjigi, je ta obsojena na življenje brez bralcev.

Kot sem dejal že prej, en sam kritik, ki mu je neka knjiga všeč, lahko s pozitivno recenzijo stori bolj malo. Ampak kadar gre za dobre kritike, ki se pojavljajo istočasno, v več literarnih revijah in medijih obenem, potem ima to lahko določen vpliv – ljudem se usede v zavest. Ko potencialni bralec prebere eno dobro kritiko, si reče, v redu, ta knjiga je temu kritiku všeč, in potem to takoj pozabi. Ampak če v kratkem roku naleti na še kakšno dobro oceno v drugi reviji in potem o njej sliši recimo še na radiu, ima občutek, da je knjiga že povsod. In potem gre in kupi to knjigo. Kritiki v množini in seveda s tem povezana medijska pozornost lahko in gotovo vplivajo na prodajo knjige.

Vaš prvi mednarodni uspeh je pomenil roman Jaz in Kaminski. Zakaj ravno ta oziroma bolje rečeno, zakaj ne na primer Beerholmova predstava ali Mahlerjev čas?

Dobro vprašanje, toda nanj imam podoben odgovor. Beerholmova predstava, zgodba o čarovniku, o umetniku čarovnije, se res zdi veliko pripravnejša za uspešnico kot Jaz in Kaminski. Ampak roman je izšel pri majhni dunajski založbi, Deuticke Verlag, brez kakršnegakoli proračuna, namenjenega oglaševanju in zato preprosto ni prišel v ospredje. Dobil je sicer nekaj pozitivnih kritik, ampak v razmiku celega leta, ne istočasno, tako da niso imele nobenega vpliva. Jaz in Kaminski pa je bil nasprotno izdan pri založbi Suhrkamp, pri kateri sem takrat izdal že dve knjigi, in tam so se odločili, da bodo roman zares izpostavili. Že samo to je bilo za kritike znak, da gre očitno za pomembno knjigo. Kar pa je spet pomenilo, da je to lahko tudi zares postala. Bila je odkrita, o njej se je veliko govorilo in posledično je prišel tudi uspeh. Založba uspeha ne more kar načrtovati, ga usmerjati in je potem to to. Vendar je po drugi strani znova res, da knjiga, za katero založba ne stoji in je ne promovira – in navadno mora biti to že večja založba –, nima nikakršnih možnosti. Želim si, da bi bilo kako drugače, pa ni.

Nenavadno je tudi zato, ker je Jaz in Kaminski zelo drugačen roman, drugačen tako od obeh predhodnih kot od dveh kasnejših. S svojim realizmom nekako izstopa iz poetike ostalih vaših del. Potem pa samo dve leti kasneje izide Izmera sveta in postane še večja uspešnica. Uspeli ste tako rekoč z dvema popolnoma drugačnima stiloma.

Res je. Kljub temu da je bila Izmera sveta kot zgodovinski roman zame nekaj popolnoma novega, ima veliko povezav z deli, ki sem jih napisal pred tem, ampak predvsem s tistimi pred Jaz in Kaminski. Več skupnega ima z Beerholmovo predstavo ali Mahlerjevim časom. V Jaz in Kaminski ni nobene matematike, nobene znanosti, nobene čarovnije ali nadrealizma. Jaz in Kaminski je satira. Če sicer roman beremo natančno, je tudi v njem mogoče najti veliko vzporednic s prejšnjimi, ampak več je tega, zaradi česar izstopa, je nekaj popolnoma drugačnega, res je. Zato nimam nobene prave razlage, v prvi vrsti gre najbrž za to, da sem takrat pač poskušal napisati nekaj drugega.

Kaj lahko bolje izmeri svet? Znanost ali literatura?

Znanost. Seveda znanost. Samo znanost lahko izmeri svet. Literatura sama ne more meriti sveta, lahko zgolj pripoveduje o ljudeh, ki ga merijo. Zmeraj pripoveduje o ljudeh. Literatura ne more postati, ne more delovati kot znanost, lahko zgolj pripoveduje o znanosti. Sam zelo cenim znanost in to, kar počne, ves ta bolje-razumeti-svet projekt. In mislim, da je prav, da gre za dve različni dejavnosti.

Kaj pa Slava: roman v devetih zgodbah? Zame je to roman z zelo jasnimi postmodernističnimi elementi. Vendar se zdi, da je postmodernizem in z njim magični realizem v svetu pravzaprav že v zatonu. Ali je v nemško govorečih deželah drugače? Je to posledica zaostajanja oziroma konservativnosti teh literatur?

Zdi se, da je nemška literatura v mnogih primerih na nek zastarel način realistična. Ampak sam obenem mislim, da eksperimentalna literatura v svetu še zdaleč ni v zatonu. Menim, da gre pri tem za kratkotrajen pojav in da je eksperimentalna literatura tudi danes še zelo živa in razširjena. Je pa oznaka postmodernizem res že zelo vprašljiva. Veliko je različnih možnosti za prelamljanje z realizmom. Tudi če je v svetovni literaturi v tem trenutku čutiti, da gre za neko vrnitev k realizmu, je še vedno dovolj avtorjev, ki se ne pustijo zvleči nazaj. Sam sem poskušal – če mi je uspelo, bodo morali povedati drugi – s Slavo izvesti eksperiment, ki na ta način še ni bil narejen. Neke vrste filmski omnibus v romaneskni formi, tehnika vertikalnega povezovanja. Nočem trditi, da sem postavil neke nove temelje, vendar upam reči, da česa takšnega v literaturi do sedaj še ni bilo.

 

Slava
Daniel Kehlman
Leto izdaje:
2010

Prevajalec:
Tina Štrancar

Iz vaših intervjujev in kolumn sodeč ste zelo kritični do povojne nemške in avstrijske literature, do gledališča, pa tudi nasploh do stanja kulture v teh državah. Koliko je biti kritičen do predhodne tradicije pomembno za mladega avtorja, mladega umetnika?

Sam celo menim, da nisem bil posebej kritičen v tistih nekaj besedah, ki sem jih o teh rečeh povedal. Vendar obenem menim in tega ne skrivam, da v Nemčiji kljub vsemu obstaja neka kultura avtoritet, avtoritativnih figur, o katerih človek ne sme reči ničesar kritičnega. Harold Bloom je v Tesnobi vplivanja pisal o tem, da se mlad avtor definira tudi skozi to, katere vplive zanemari. In mislim, da to velja za vsakega avtorja, ne zgolj zame. Kritiziral sem nemško povojno literaturo, literaturo, ki so jo postmodernistični avtorji ali avtorji Latinske Amerike povsem obšli. In to ni zgolj moje opažanje, to je nekaj, kar je moč objektivno ugotoviti. Nabokova in Borgesa so ljudje v Nemčiji v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja poznali samo po imenih, toda na literaturo nista imela prav nobenega vpliva. Če bi ga imela, v to sem prepričan, nemška literatura v svetu ne bi slovela po svoji dolgočasnosti in staromodnosti.

Gospod Kehlmann, zahvaljujem se vam za vaš čas.

Kritika 7. 6. 2010

Zataknjena v romantiki (Tina Vrščaj: Zataknjena v pomladi)

Tina Vrščaj: Zataknjena v pomladi

Enkrat več se izkazuje, da je sodobna literarna scena pač taka, da se v njej skoraj že do nerazpoznavnosti prepletajo številne vloge, ki se v idealnem svetu morda raje ne bi. Nekaj nas je poklicnih preučevalcev literature, večina nas je kritikov ali kakršnihsižebodi piscev, vsi pa smo po malem avtorji. Ni se lahko izmotati iz teh klobčičev, treba se jih je zavedati in nanje ustrezno opozoriti, obenem pa je to edini način, da se ohrani strokovna integriteta, ugled in nenazadnje čista vest. Zato je še pred tem pisanjem potrebno določeno pojasnilo in opozorilo. Tina Vrščaj je pred meseci v Literaturi objavila dokaj negativno kritiko romanesknega prvenca, ki sem ga sam izdal lani. Mnogi bodo zato tole kritiko skušali brati kot sladko maščevanje, kar je tudi razlog, da sem se je precej časa otepal. Najpomembnejši razlog, zakaj sem nazadnje popustil uredniku, pa je gotovo izziv, neposredno povezan z razlogi proti. Izziv biti subjektivno prizadet in ohraniti objektivno strokovnost. Nenazadnje se je takim povezavam v večletnem kritiškem in drugem delu slej ko prej res nemogoče izogniti, bežanje pred zapletanjem pa bi ga najbrž povsem onemogočilo.

Tina Vrščaj (1987) je absolventka angleščine in primerjalne književnosti, kritičarka, ki objavlja predvsem v Literaturi, javnost pa jo verjetno najbolj pozna kot zmagovalko natečaja za najboljši robni zapis. Zataknjena v pomladi je njen literarni prvenec in že naslov odkrije marsikaj tako o vsebini kot slogu romana. Najprej pa prvo. Roman je razdeljen na dva dela, ki sta naslovljena po glavnih literarnih osebah, po bolj ali manj odsotnem Njem, Thoru, in po prvoosebni pripovedovalki, Njej, Verdandi. Seveda ne gre za njuni pravi imeni, ampak za vzdevka, ki jima ga je nadela pripovedovalka, vendar pa ju je mogoče razumeti tudi kot nosilni metafori romana. V prvem delu se Ona namreč spopada z Njegovim likom, Njegovo senco, torej s svojimi spomini Nanj in na njuno vihravo, hudourno ljubezen, ki jo res lahko najbolje simbolizira ravno nordijski bog gromovnik. V drugem delu, ki je pravzaprav že nekakšen epilog romana, pa Verdandi, kar ne mimogrede v islandščini pomeni sedanjost, sestopi iz začaranega kroga spominov, neizpolnjenih hrepenenj in dvomov oziroma ji ljubezen/pomlad izdrejo/iztaknejo skupaj z bolnim zobom. Bralec lahko torej razume, da se problem, ki ga postavlja naslov romana, pred zadnjo platnico razreši.

Zataknjena v pomladi
Tina Vrščaj
Leto izdaje:
2010

Prevajalec:

22,00 €

Dogajanja kljub vsemu temu ni veliko, niti znotraj spomina pripovedovalke. Proza Tine Vrščaj se uspe izmakniti kugi sodobne literature, ki se imenuje dogajalnost oziroma zgodbenost, in bralcu ne ponuja akcije za vsako ceno, temveč predvsem polno mero refleksije. Verdandi, za okolico pač preresna in preveč odrasla za svojih rosnih devetnajst let, se predvsem spominja preteklega leta, leže sanjari ali sanja in razmišlja o sodobni realnosti, meja med tremi svetovi pa se izgublja (četudi to ne pomeni, da se v njih izgublja bralec, sanjske prizore, recimo, je mogoče dokaj hitro prepoznati kot take po fantastičnih elementih). Tempo pripovedi je temu primerno upočasnjen, sama pripoved pa je fragmentarna in mestoma lirizirana, v nekem trenutku se celo prelomi v skoraj notranji monolog. V svojih razglabljanjih se Ona dotika predvsem vprašanj o smislu bivanja, o smislu srečno-nesrečne ljubezni, odpre pa tudi nekaj bolj zanimivih, politično nekorektnih tem: kot ženska se odpove svoji zmožnosti rojevanja novega življenja; ob pogledu na starost ugotavlja, da sama noče živeti tako dolgo itd.

Naslov pa odkriva že tudi glavno pomanjkljivost besedila – pomlad je seveda klišejska metafora (novo)romantične ljubezni in roman koordinate odnosa med zaljubljencema v veliki meri postavlja znotraj sentimentalizma in patetike. Njuno prvo srečanje je mogoče označiti kot usodno romantično (zdaj pač ni več pri krščanski maši v Trnovem, ampak pri črni maši v diskoteki); ljubezen med Njim in Njo je hkrati platonična ter eros-tanatos, neprestani prepir in nesreča, brez vidnega vzroka; kolikor je mogoče zaslediti drobce Njunega fizičnega opisa, sta oba popolna, On velik in močan, Ona seksi; Njen temeljni odnos do sveta je svetobolje, dvomiti zna bolj ali manj samo v obliki večnih retoričnih vprašanj ipd. V razčustvovanosti prednjačijo predvsem Njegova ljubezenska pisma, ki so vključena v pripoved nekronološko, tako kot jih pripovedovalka najbrž prebira, na začetku nekakšnih poglavij, bodisi v prozi bodisi v vezani besedi, najbolj nekvalitetni pa so sicer redki dialogi:

»Ti depresivnica, kaj se pa tole sveti okoli tvojih oči?«

»Ah, solze sreče, ker se smeješ bolje kakor jaz.«

»Ne smeš jokati.«

»Preveč se poznam.« (str. 38)

Seveda je prvoosebna pripovedovalka in glavna protagonistka (pre)občutljiva mladostnica, 19-letnica na koncu pubertete, ki se spogleduje s sodobno emo-kulturo in ji ni zameriti nezaustavljivih čustev do trinajst let starejšega moškega, ravno prav skrivnostnega (svojo “skrivnostnost” dosega predvsem s težkometalsko ikonografijo) in problematičnega, nekaj malega umetnika in filozofa. Toda za estetsko branje takega romana je potrebna vsaj minimalna distanca, ki je ni mogoče doseči zgolj z nekaj mimogrede navrženimi aluzijami oziroma citati slovenskega in/ali svetovnega literarnega kanona. Če že ne ironija, vsaj nekaj več humorja in lahkotnosti. Da Tini Vrščaj le-to ni tuje, imamo dokaz samo tri strani naprej:

S Thorom sva veliko jedla, vendar se začuda nisva nič redila. Ponavadi sva si privoščila vsak svoje sanje, sem ter tja sva prevrela solze, kuhala najin bes in žvečila spodbudno misel o najinem propadu. Nerazumevanje je bilo neprebavljivo. (str. 41)

Kljub temu, da gre pri drugem odlomku za čustveno intenzivno podobo, v kateri se pojavljajo tisti organi in izločki (sanje in solze), ki so vedno klišejsko povezani z zaljubljenostjo, je čustvena intenzivnost sproščujoča, saj je povezana s humorjem – že sama podoba, ki jo sestavlja primerjava ljubezenskega odnosa s pripravljanjem hrane, je izredno duhovita, obenem pa retroaktivno na sestavne elemente podobe deluje kot prenovitev klišeja. V primerjavi s prvim odlomkom je drugi noč proti dnevu – pravzaprav dan proti noči.

Podobnih mest je sicer še kar nekaj, toda gledano v celoti je pripoved vendarle prej kot neobremenjenega humorja polna patosa. Ta pa je že pogosta težava mladih avtorjev, ki skušajo v prvencu povedati več kot samo (dobro) zgodbo in obenem preveč prekmalu. A v takem primeru je na mestu tolažba, da bo druga knjiga lahko samo boljša. Ali kot pravi Oscar Wilde (če se že romanzačne z njegovim citatom, je prav, da z njim tudi zaključimo): I am not young enough to know everything.

 

Tina Vrščaj: Zataknjena v pomladi. Ljubljana: Študentska založba (Beletrina), 2010.