marec 2023 - AirBeletrina
Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Podkast 30. 3. 2023
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 22 min

AirBeletrinin podkast: beremo s Katarino Marinčič

Ženska s srebrnim očesom je neznanka, ki ne da miru junaku Emilu ter zapleta in odpleta rdečo nit romana, obenem pa jo še dodatno zavija vprašanje, kdo pravzaprav je on sam.

Nekega prijetnega poletnega dne se je Emil usedel na novo kolo in se odpeljal. Sam. Da bi bil sam. Zapustil je mesto, drvel čez podeželje, mimo lično urejenih vrtov, skozi gozdove, pri tem opazoval ljudi, ki jih je prehitel, ali pa so oni njega, se počasi dvigoval navkreber in prispel na vrh prelaza in se ustavil v tamkajšnjem gostišču. Ustavil pa se je za dlje časa, kot je pričakoval.

Tam se mu je najprej razprl povsem nov svet, med izletom, ko ga je nepričakovano zajela huda nevihta, pa še nenavaden – prikazala se mu je ženska s srebrnim očesom, ki mu po tem ne da miru.

Kdo je ženska in kdo je on sam so vprašanja, ki zapletajo in odpletajo rdečo nit zgodbe. Na njih odgovarja roman Ženska s srebrnim očesom (založba Beletrina, 2022), v imenu romana pa v podkastu njegova avtorica Katarina Marinčič.

 

 

Naša sogovornica je literarna zgodovinarka, predavateljica in pisateljica. Je avtorica več romanov, med drugim tudi Prikrite harmonije, za katerega je prejela kresnika, za roman Po njegovih besedah nagrado kritiško sito, za zbirko novel z naslovom O treh pa nagrado Dnevnikova fabula. Je pa tudi prevajalka, zlasti francoskih klasikov. Iz francoščine je med drugim prevedla delo Paula Veyna Kako je naš svet postal krščanski, mladostno zbirko Marcela Prousta Radosti in dnevi ter prav nedavno njegovih Petinsedemdeset listov.

Panorama 28. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Spoprijemanje s klasiko 3 – Homerjeva Iliada

Kot sem slutil, ko sem začenjal to serijo: so literarna dela, ki jih z veseljem berem, in so dela, ki jim priznavam njihovo veličino, a jih le stežka berem. Oh, kako sem si želel z veseljem brati Iliado – da bi mi bila vsaj malo všeč. Trudil sem se, res sem se trudil. Razumem, zakaj je deležna takšne pozornosti. Velja za najzgodnejše večje literarno delo v Evropi in je obvezno šolsko branje. Morda jo je bolj zabavno brati v izvirni stari grščini. Predstavljam si, da je veliko bolj zanimiva, ko vam jo pripovedujejo ob kresu, jo recitirajo rapsodi, profesionalni pripovedovalci zgodb, ki so delo posredovali naprej kot ustno izročilo. Nekoč je bilo poznavanje tega dela na pamet (in sestrskega dela, ki ga bomo brali naslednji mesec, Odiseje) dokaz izobrazbe.

Zame je bilo branje, žal, utrujajoče. Precej krivde za to nosi ponavljanje. Prvih nekajkrat, ko je bilo opisano prerivanje v bitki, me je pritegnilo. Toda ne morem vedno znova brati o bronasti konici sulice, ki nekomu prebode glavo, pri čemer žrtev pred smrtjo okusi kovinski okus v svojih krvavih ustih. Prisotna je tudi nenehna odrski igri podobna izgovorjava številnih imen in odnosov, ko se bojevniki pozdravljajo (Ajanta Velikega nenehno imenujejo »Ajant, sin Telemona«, da vzpostavijo njegovo rodovino in ga razlikujejo od drugega Ajanta, sina Oileja). V vrvežu bitk, z letečimi sulicami in meči, se naši junaki nenehno ustavljajo, da bi malce poklepetali, drug drugega pa kličejo z dolgimi, zavitimi imeni. Lahko si predstavljam, da se igralci, ki uprizarjajo Iliado na odru, ustavijo, da bi izrekli vsa imena rodbine, toda to ne le upočasni dogajanje, temveč tudi povzroči, da je vse skupaj smešno nerealistično. Morda je to v redu, toda danes smo navajeni na realistične upodobitve spopadov, ki so hitri in raznoliki. Poleg tega pa so mi vsa ta imena nadležna. Navedenih je toliko imen likov, ki so večinoma stranski, da sem hitro vse pomešal. Prvih nekaj knjig Iliade je zame le nejasen obris imen, ki se jih ne spominjam dobro, in bronastih konic sulic, ki prebadajo različne dele telesa, ki se jih prav tako ne spominjam dobro. Ta ponavljanja so rapsodom verjetno pomagala pri učenju te dolge pesmi, ki se razteza skozi 24 »knjig« in 15.693 vrstic. Te pripomočke za pomnjenje (kot je pogosto predstavljanje Odiseja s pridevnikom »iznajdljivi« pred njegovim imenom) sta opazila Milman Parry in Alfred Lord v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Izvedla sta analizo o nastanku srbske ustne poezije in jo uspešno uporabila pri delih Homerja. To pomeni, da bralci ne doživimo prvotne oblike pesmi, kakor je bila napisana, in smo kar dvakrat prikrajšani: pesem je bila napisana za glasno recitiranje pred občinstvom, poleg tega pa je bila napisana tako, da bi pripovedovalcem olajšala recitiranje. Mi, občinstvo, ki jo zdaj beremo v prevodu, tisočletja po nastanku (verjetno v 9. stoletju pr. n. št.), lahko skoraj z gotovostjo trdimo, da je naša izkušnja manj zanimiva, kot je bila za poslušalce v tistem času.

Iliada, kar pomeni »Pesem o Ilionu« (Ilion je ime za Trojo), je v resnici ljubezenska zgodba o Ahilu in Patroklosu. Je tudi zgodba o moškem besu, ljubosumju, vojaškem junaštvu. To je zgodba za fante. Moški, sulice, priležnice, prepiri, čigava sulica je daljša, kdo bo obdržal najljubšo priležnico ali ukradeno ženo. To je »zabava, polna klobas«, kot se šalimo Američani. Ženske povedo ali storijo le malo. Večinoma se jim stvari le zgodijo; če prevzamejo pobudo, so deležne obsojanja.

Presenetilo me je, kako otročji so moški junaki v zgodbi. Pa tudi bogovi. Bogovi uporabljajo ljudi kot igrače za igro. Neprestano se prepirajo, izbirajo svoje ljubljence, drug drugega prelisičijo. Vojna je njihovo igrišče. Ugotovil sem, kako domiselna je bila zgodba filma Terryja Gilliama, Viking Erik, ko junak prispe v Valhalo in sreča (nordijske) bogove, nato pa ugotovi, da so dobesedno otroci. Otročje pa se ne obnašajo ne le grški bogovi, temveč tudi smrtniki. Ahil je morda najboljši vojak, vendar se obnaša kot malček, ki doživlja izpade jeze. Agamemnon je kot ustrahovalec na šolskem dvorišču.

Presenetilo me je tudi to, kako malo trenutkov, ki sem se jih »spomnil« iz Iliade, ko sem jo bral v srednji šoli, se dejansko pojavi v pesmi. Parisova sodba, celotna upodobitev tekmovanja med Afrodito, Ateno in Hero, pri čemer Atena zmaga tako, da obljubi Parisu, trojanskemu princu, da bo, če ji Paris podeli zlato jabolko, povzročila, da se najlepša ženska na svetu Helena zaljubi vanj. Te upodobitve sploh ni v Iliadi. Toda to je izgovor za napad Ahajcev (kot se imenujejo Grki, kar je še dodalo k moji zmedenosti) za napad na Trojo. Ker je bila Helena že poročena z Menelajem, kraljem Šparte. Ta prizor je v Iliadi le na kratko omenjen. Vendar sem bil prepričan, da je to eden ključnih prizorov. Izkazalo se je, da je upodobljen v Cipriju (delo, za katerega nisem še nikoli slišal, še manj pa bral) in v latinskih delih Ovidija in Lukijana. To zgodbo sem absorbiral skozi študij umetnostne zgodovine, kjer je pogosto prikazana. Vendar je ni v Iliadi. Enako velja za prevaro s trojanskim konjem, v katerega so Grki skrili skupino vojakov, ki so se splazili iz konja, ko je bil pripeljan v Trojo – Trojanci so namreč mislili, da so se Grki vrnili domov. To jim je omogočilo, da so oplenili mesto, saj so ga napadli iz notranjosti, preden so odprli vrata za grško vojsko. Tudi tega ni v Iliadi, saj se pesem konča pred koncem trojanske vojne. To se pogosto zgodi pri svetopisemskih zgodbah, ki se dejansko ne pojavljajo v Svetem pismu, temveč v apokrifih – zapisih o dogodkih v Svetem pismu, ki pa se ne pojavljajo v Stari ali Novi zavezi. Nisem vedel, da so bili najbolj slikoviti prizori Iliade prav tako v apokrifih – in to apokrifih, za katere nisem prepričan, da sem jih dejansko prebral, temveč sem jih namesto tega absorbiral med gledanjem umetniških del ali branjem mnogo kasnejših literarnih omemb.

Veličino Iliade sem prepoznal, čeprav sem se komaj prebil skozi branje. Všeč so mi bila določena zaporedja prizorov in zanimive so se mi zdele nekatere dinamike likov, zlasti Ahila in Patroklosa. Toda moje misli so neprestano tavale stran. Ena bronasta konica sulice skozi čeljust Nekoga, Sina Nekoga Drugega, preveč.

Vsekakor pa je Iliada vredna branja zaradi vpliva in izjemnega statusa najstarejšega znanega velikega evropskega literarnega dela. Avtorji se nenehno sklicujejo na to delo (in, se zdi, ga širijo), zato je njegovo branje dobra vaja in nudi pomoč pri preučevanju kasnejših del. Ko bi le našel rapsoda, da bi mi »zapel« Iliado ob kresu, po možnosti medtem ko pečem kostanj in sladkorne penice …

Komentar Svetlane Slapšak:

»O, Noe, Jeremijev sin! Začela bom z grozoto, ki je nisi omenil: antični šolarji (in starejši, ki se tega niso pravočasno lotili) so se učili grščine kot osnovnega jezika pismenosti tako, da so si zapomnili najprej prvi in ​​zadnji verz Iliade, nato drugega in predzadnjega, in tako naprej do konca, torej sredine. Šele ko so se možgani dovolj časa urili v tovrstnem memoriranju, je nastopila faza, v kateri je ta nepovezani material s pomočjo učitelja dobil strukturo in pomen, z različnimi možnostmi interpretacij: besedilo ni sveto, ni ena različica, ki jo ves čas ponavljamo, ne gre za nekaj vsiljenega pod avtoriteto učitelja, ampak je to znanje, ki je obvladano svobodno in za širjenje svobode – za razliko od Nove zaveze… In zato danes nekateri nevrologi menijo, da je vgrajevanje strukture za osnovno interpretacijo, recimo grške slovnice, dobra podlaga za širjenje nevronske mreže in vzpostavljanje novih povezav. Pomemben del tega postopka so različne mnemotehnike: mnoge so danes žal pozabljene. Branje Iliade – vedno na glas – je torej prvovrsten trening možganov.

Iliada ni zgodba o eni ljubezni (Ahil-Patroklos), temveč o treh ravneh ljubezni: spolni strasti do ženskega telesa z vsemi patriarhalnimi okraski, homo- oz. prijateljskem odnosu in na koncu ljubezni do sočloveka. Ta tretja raven je najbolj vznemirljiva, najgloblja in najbolj tragična,  kulminira v prizoru, ko kralj Priam, ki je izgubil večino od svojih petdeset otrok, pride v  šotor k Ahilu, pijanemu od vina in zmage nad Hektorjem. Priam ima na glavi rane od v znak žalovanja izpuljenih las  – tako je upodobljen na vazah. Ahil leži na postelji, pod katero je mrtvo Hektorjevo telo, zmaličeno med vlečenjem okoli trojanskega obzidja, na vpogled vsem njegovim. S postelje visijo kosi mesa, ki jih bo Ahil v nadaljevanju morbidne pojedine spekel in del žrtvoval –  vse to je uprizorjeno na vazah. Priam je prišel k ubijalcu svojega sina prosit za truplo, da bi ga dostojno pokopal. Do razumevanja med njima prihaja počasi: na koncu oba jočeta, Ahil, ker ve, da bo umrl mlad, Priam zaradi sina in ker ve, da njegova družina nima prihodnosti. Dva nesrečna in osamljena človeka objokujeta svojo usodo in usodo človeštva ter posredno vojno, ki prezgodaj ubije. Helena ima zadnjo besedo v Iliadi, ko ob pogrebu opisuje Hektorjevo dobroto in plemenitost. Prizora s konjem in uničenjem mesta ni. In zakaj le bi bil? Tragedija je očitna, dodatno opisovanje groze je nepotrebno. Opisujejo jo pisci nižje kategorije. Evripid v svojih Trojankah opisuje le usodo žensk, trojanskih ujetnic, po padcu Troje. Koga briga konj-transformer! To je za občinstvo, ki občuduje plastične mišice Brada Pitta, in lame, ki peketajo po Troji … Slabšega filma še nisem videla, Steve Reeves je vsaj kazal lastne, prave mišice. Katalogi z imeni so še en ganljiv dokaz antropofilije, humanosti in sovraštva do vojne: rodoslovni podatki so vpis v spomin in zgodovino, edini in patetični človeški odziv na smrt. Ko koga omenijo, lastnik imena oživi in ​​ostane v spominu vedno novih poslušalcev. Iliada je bila najverjetneje napisana v 6. stoletju pred našim štetjem v Atenah, v času vladavine tiranov, družine Pejzistratov. Naročili so jo pri pesniku-pevcu, verjetno po imenu Homer. Z uporabo tehnike, ki sta jo dobro raziskala Parry in Lord, je sestavil smiselno celoto iz številnih virov in svojega znanja. Ustvaril je dovršeno literarno zgradbo, ki je bolj dramatična kot epska: flashback na začetku, deset let skrajšanih na komaj mesec ali malo več dni dogajanja, vzporedni svetovi smrtnikov in bogov, množica likov, katerih usode se prepletajo, veliko izvrstne erotike – Hera zapeljuje svojega moža in ko se ljubita, pod njunima telesoma rastejo trava in rože … Tetida roti svojega nekdanjega ljubimca Zevsa, naj pomaga njenemu sinu, kleči med njegovimi koleni in ga boža po bradi … Helena hodi po obzidju, trojanski starešine pa sledijo gibom njenega telesa in ugotavljajo, da je bilo zaradi nje vredno začeti vojno … Homer je v Iliadi uporabil veliko narečnih oblik in s tem utrl pot jezikovnim oblikam tragedije, kjer zbor poje v dorskem jeziku, igralci pa govorijo v atiškem narečju, kar daje besedilu močan slogovni učinek. Iliada je bila priročnik za državljana bližnje prihodnosti in prehoda v neposredno demokracijo. Opozorila je na človeške vrednote, vojno nevarnost, pomen ohranjanja imen v spominu. Nobeno od teh sporočil ni izgubilo na pomenu, nobeno od teh sporočil ni neposredno povezano z demokracijo. O, Noe, Jeremijev sin! Vsakič, ko boš Iliado, vsaj tiste dele, ki so ti všeč – prebral na glas, bo besedilo vplivalo na tvoje nevrone in odprli se ti bodo novi pogledi in vsakič te bo manj sram jokati z nekom.«

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 26. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 14 min

»In kaj je sploh avtentična kultura?«

Odkar sem končala knjigo Bernardine Evaristo Manifest: nikdar odnehati (Beletrina, 2022), ki sem jo skoraj v celoti prepisala v črn zvezek, vem, kaj imajo skupnega:

– Ganka, nekdaj poročena z Afganistancem, ki danes živi v Trstu, kamor se je zatekel pred njenimi bogataškimi starši (in tudi pred njo). Pravi, da ga ganski starši zavračajo zaradi njegovega porekla, pa tudi, ker je kot mesar v Londonu premalo zaslužil. Ganska družina pripada višjemu srednjemu razredu. Ona je sedem let starejša od njega, imata hčerko, ki si želi, da bi se oče vrnil v Anglijo.

– Mariborčanka, živeča zunaj Londona, poročena z moškim iz Slonokoščene obale. On je politični aktivist za pravice migrantov. Ko sem ji dejala, da mora biti fin človek, ta njen mož, mi je odpisala, »zame najboljši«. Imata sedem otrok in zaradi rasizma se nista upala vrniti v Slovenijo. Konec meseca njun sin prihaja na obisk k slovenskemu dedku in prišel bo tudi po knjigo Tri smrti, saj v njej pišem o Burkini Faso in Thomasu Sankari – o prisotnosti mrtvih v življenju živih;

– ter Slovenka, ki je posvojila temnopolto deklico, in piše roman o melanholični predstavnici svoje nacije, ki se je odločila oditi na tuje in tam odpreti knjigarno, vmes pa prevprašuje svojo identiteto, zgodovino, odnos s starši ter med drugim ljubimka z dvorasnim moškim.

Afganistanec je ljubezniv, posebej do otrok, na Viale XX Settembre cvre prepognjene pice in v svoji tržaški sobici prebira angleške romane (za Bernardine Evaristo pravi, da je že slišal in si jo bo naročil); Mariborčanka mi je preko Messengerja poslala fotografijo svoje družine in pravi, da je tudi ona Evaristo sister; medtem ko Ana, ljuba Ana, ki vedno deluje premišljeno, pravi, da ji je posebej ljub prvi del Manifesta, kjer Evaristo piše o dveh tipih ljudi …

Če bi v današnjem črnskem diskurzu – med plejado avtoric in avtorjev, ki na novo prevzemajo vprašanje o črnski razliki, neredki(-e) z dobršno mero resentimenta in nevrozo viktimizacije, – morala izbrati eno, potem bi bila to zagotovo Bernardine Evaristo. Pisateljica se namreč o rasi sprašuje kritično, se pravi, da gre pri njej za zavestni napor, ki poskuša ugledati, kaj v razliki ponuja možnosti ustvarjanja in preustvarjanja. Morda je z nekaj provokacije mogoče reči, da si Evaristo vprašanje rase zastavlja (podobno kot Alexander Crummell daljnega leta 1885) z vidika možne politike prihodnosti, »časa, ki prihaja« (the time to come). Provokacijo omenjam, ker pisateljica navdih za svoje pisanje pogosto išče v preteklosti. Iz preteklosti se uči, toda moralni pojmi dolžnosti in odgovornosti ali tudi obveznosti, kot bi dejal Achille Mmembe (Kritika črnskega uma, slovenski prevod Suzana Koncut, 2019), izhajajo neposredno iz našega razumevanja prihodnosti. Tudi če Evaristo svet misli s hrbtne strani zgodovine, iz sužnja ali še raje sužnje, nam pripoveduje o ljudožerski strukturi naše moderne dobe. Tisto, po čemer se tako zelo razlikuje od svojih pisateljskih kolegic, ni toliko jasnost in malodane enostavnost, pa naj gre za njene romane, kot je Dekle, ženska, druga-i, za katerega je leta 2019 prejela nagrado man booker, ali pa za Manifest, ki ga je v uvodu označila za »spomine in razmišljanja o mojem življenju,« pač pa gre za to, da pripoveduje o današnjem mnogoterem svetu.

Začne pri razrednem diskurzu, ki ga prezentira kot tipičnega za Angleže. Ko se na primer ukvarja s pogoji za sprejem v imaginarni narod s fizičnimi in simbolnimi mejami, spregovori o svojem otroštvu: »Kot otroka se me je držala etiketa ‘mulatke’.« Da je rasa nekaj namišljenega, je spoznala kot odrasla ženska. »Zdaj razumemo, da rasa v resnici ne obstaja – ni biološko dejstvo – in da se razlikujemo le v enem odstotku svoje DNK.« Raso se uporablja kot dokaz obstoja naroda, kar pomeni, da je rasa moralni subjekt in hkrati imanentno dejstvo zavesti, kar Evaristo razkrije na perfiden način: »Pojem ‘črne Britanke’ je v mojem otroštvu veljal za protislovje. Britanci v temnopoltih niso videli sodržavljanov, ti pa so se dostikrat istovetili z državami, od koder so prihajali. Sama nikdar nisem imela druge izbire, kot da se imam za Britanko. Tu sem se rodila, tu sem živela. Nigerija pa je bila od nekdaj oddaljena dežela …«

Polje njenega zanimanja definirajo modalitete pripadnosti in izključenosti. Tudi ko je Evaristo najbolj intimna, govori o družbenem – črnski identiteti; pri tem se ne ukvarja z njenim potrjevanjem, pač pa izumlja polifonijo in heterogenost. Kot da je to edini način, kako še govoriti o rasi. Namišljenost teh kategorij še ne pomeni, da jih ne potrebujemo: »Toda čeprav sem po poreklu ravno toliko bela kot črna, ko me ljudje pogledajo, v meni vidijo mojega očeta, ne pa mame. Dejstvo, da se ne morem oprede­liti kot belka, če bi tako želela (saj ne, da bi), je skoz in­ skoz iracionalno /…/.« Predsodek o inferiornosti, ki se navezuje na črnsko raso, ponovno predoči na svojem primeru: »Rodila sem se leta 1959 v Elthamu in odraščala v Woolwichu – oba sta v južnem Londonu. Ker sem bila ženskega spola, delavskega razreda in temnopol­ta, so mi bile začrtane omejitve, še preden sem sploh odprla usta /…/. Moja prihodnost ni obetala – usojeno mi je bilo, da me bodo videli kot podčloveka: podložno, podre­jeno, obstransko, zanemarljivo – pravo pravcato sub­alterno.« Trditve podkrepi z dejstvi: »Ko sem se rodila, je bilo v britanskem parlamentu le 14 poslank, proti 630 poslancem, kar pomeni, da je bilo 97 odstotkov tistih, ki so obvladovali državo, mo­ških. Naša družba je bila torej patriarhalna.«

Seveda je prišlo do sprememb, nenazadnje je danes v britanskem parlamentu približno tretjina poslank, poleg tega je »leto po /njenem/ rojstvu tabletka ženskam omogočila več svobode in nadzora nad tem, kaj počno s svojim telesom«, toda pisateljica se v Manifestu razume kot dedinja zgodovinske družbene zapostavljenosti žensk. »Moja mama, rojena leta 1933, je bila v duhu svojega časa kot ženska vzgojena za to, da se bo podrejala bodoče­mu možu in postavljala njegove potrebe nad svoje. In res se je pokoravala družbenim normam, ki so zah­tevale, naj se uklanja avtoriteti mojega očeta, dokler ni v sedemdesetih letih feminizem drugega vala začel oporekati takim družbenim pogledom in jih premi­kati.« Evaristo nam torej počasi razkriva pahljačo svojih zanimanj – eno je facinacija z zgodovino, drugo pa zanimanje za črno in multikulturno družbo. Izvor tega (zadnjega) zanimanja je oče, nigerijski priseljenec, ki je v Anglijo z ladjo britanskega imperija prispel leta 1949. Po njem je Evaristo podedovala barvo polti, »ki je določila, kako me bodo videli tam, kjer sem se rodila, se pravi kot tujko, nekoga od zunaj, inozemko. Ko sem se rodila, tudi diskriminacija na podlagi barve kože še ni bila protizakonita; šele čez dolga leta je britansko pravo z zakonom o rasnih odnosih polno sprejelo antirasi­stično doktrino, od njegove prve različice iz leta 1965, ki je prepovedala rasizem v javnosti, pa do tiste iz leta 1976, s katero je zakon končno postal celovitejši.«

Kako trdoživa je identitetna imaginacija, ki določa, kaj je črnsko in kaj ni, nam pisateljica pojasni na primeru svojega očeta. Ko je oče pripotoval v Britanijo, je bil prisoten še en mit – o manjvrednosti Afričanov kot div­jakov, ki je bil v obtoku vse od začetka imperialnega projekta in čezatlantske trgovine s sužnji. »Oče je bil iz krajev, ki so bili skoraj stoletje predmet kolonialnih pritiskov in osvajanj.« Britanski imperij si je prizade­val ohranjati pri življenju mit, da civilizira barbarske kulture, v resnici pa je bil neverjetno donosen kapitalističen projekt, kot pravi Evaristo.

Prigode iz otroštva, najstništva in odrasle dobe niza okoli vertikale državljanskih pravic in s tem tudi ideje Afričana oziroma Afričanke evropskega izvora. Evaristo za razliko od pisateljic, kot sta Chimamanda Ngozi Adichie ali Taiye Selasi, ne zagovarja vračanja v Afriko. S tem ko analizira britanske, irske, nemške prednike po mamini strani, pokaže na njihove različne identitete in strah pred izločenostjo. Pisateljičina poanta v prvem delu Manifesta, da tisti, ki so bili poniževani, ponižujejo, je precizna analiza ne samo britanske družbe, pač pa človeškega ravnanja. Ko skuša razumeti, zakaj se na mamini in očetovi poroki, razen babice, ni pojavil nobeden od sorodnikov, kontekstualizira in ne obsoja. Za babico, ki se ji je, ko se je njena edinka poročila s črnim moškim, porušilo vse, kar je sanjala zanjo, pravi, da jo je gnala želja po družbenem vzponu in niti najmanj se ni ukvarjala z utopičnimi ideali brezrazredne družbe – volila je konservativce in živela predmestni sen. V babičini družini so si skušali, tudi zato, ker so prihajali od drugod, izboljšati status v razredni hierarhiji. Hoteli so napredovati znotraj sistema, ne krušiti njihovih zidov, medtem ko sta bila pisateljičina mama in oče drugačna – borila sta se za boljše življenje delavskih ljudi vseh barv polti.

Evaristo se pred morebitnimi (ob)sodbami reši s humorjem: za enega od maminih sorodnikov zapiše, da je mami bral levite o nevarnosti, da bodo, če se poroči z njenim očetom, rezultat manjvredni križanci. »Potem ko je zavrgel mojo mamo, je hodil z Maročanko,« pisateljica se tu posmeji: »To mi je bila še ena lekcija, da se smejo moji ljudje spremeniti, mi pa jim smemo odpustiti grehe iz preteklosti.« Jasno je, da preteklost Evaristo služi kot navdih. In da se iz preteklosti uči. Ter da opravlja nekakšen proces restitucije in reparacije. Etika restitucije in reparacije predpostavlja prepoznanje tistega, kar bi lahko prepoznali kot delež drugega v sebi. S tega vidika se proces poprave nanaša na proces ponovnega zbiranja in sestavljanja posameznih delov, pa naj to velja za pisateljičin ustvarjalni proces ali vobče. Sedanjost je torej proces postvarjenja. In ta sedanjost je najprej prostorsko opredeljena – London je, z nekaj izjemami, prostor, kjer se odvija ekosistem ustvarjalnosti, seksa, ljubezni in emancipiranega načina življenja. »Bila sem Londončanka s trdo kožo, ki v očeh družbe, v kateri je odraščala, ni spadala tja,« samo sebe opiše Evaristo, ko se posveča svoji veliki lezbični ljubezni. »Bila sem butch lezba,« pravi in v isti sapi razbije binarne kategorije butch in femme, ki sta bili po njenem v zatonu že v osemdesetih, »saj smo seksualnost vse bolj razumele kot nekaj, kar je prej fluidno kot statično«.

Evaristo napotuje k prepoznanju, kaj lahko vsako človeško bitje prispeva k vzpostavljanju sveta in s tem k udejanjanju univerzalne pravice. Po njenem vsiljevanje enega samega jezika, spola, rase vodi k neuspehu. Dekonstrukcijski princip, ki se ga poslužuje, nastopa kot nasprotje diskurza o razliki, katerega izmišljenost razkriva. »Študij je bil ključen tudi za mojo identiteto črne ženske,« zapiše. Pisateljičin glas je avtentičen, nepokoren in drzen, ne sledi pričakovanemu, temveč tvega, saj se »z zi­heraštvom /…/ naša kultura in civilizacija ne razvijata«.

Ustvarjalnost mora torej prosto krožiti po človeški domišlji­ji. »Ne smejo je vezati pravila ali cenzura, vendar pa ne ignorirajmo njenih družbenopolitičnih kontekstov,« se glasi ena izmed alinej v Evaristovskem manifestu. Kreativnost je tista, zaradi katere vsa identitetna vprašanja na primer naslavlja kot identiteto v postajanju. S tega vidika svet sam po sebi ni več grožnja. Kaže se kot široka mreža ujemanj, pa naj gre za jezikovni, geografski ali spolni vidik. Za istospolna razmerja pravi, da pričajo o človeški zmožnosti, »da vzpostavljamo medsebojne odnose na ravni temeljne človeškosti, ne glede na spolno identiteto. Govorijo o ljubezni in želji med soglašajočima odraslima, ki se izražata onstran vsiljenih družbenih konstruktov, ki določajo, kdo sme ljubiti koga. Kvirovstvo je izkaz in izraz svobode in razsvetljenosti.« Razkriva nam, kako se je oblikovala njena sodobna identiteta, pri čemer spomin odigra pomembno vlogo, enako kot druga dva tipa sposobnosti in praks: eno je upanje in drugo domišljija. »Vsi bi morali imeti možnost ustvarjati, deliti in sprejemati zgodbe, ki odražajo njihove kulture in sku­pnosti, tako da bi vsi našli enako potrditev.«

»Same smo poskrbele, da je nekaj nastalo. Izkopavale smo in si na novo izmišljale zgodovine ter raziskovale perspektive, kulture in zgodbe,« zapiše pisateljica o Gledališču črnih žensk, ki je bil del vala več kot 35 skupin, ki so jih v osemdesetih ustanovili temnopolti in azijski gledališčniki (konec devetdesetih let je bila večina teh skupin že preteklost). In gledališko delo je postalo eden od temeljev za njene poznejše knjige.

Evaristo je z menjavanjem žanrov, spolnih identitet, prehajanja iz gledališča v polje literature, pa tudi iz pripovedništva v poezijo, nestanovitna, razpršena avtorica; toda ko sledimo analizam, kako je strukturirala osem romanov in na začetku pesniško zbirko Abrahamov otok (1994), in tudi, kako je prišla do izraza »fuzijska fikcija«, je jasno, da gre za avtorico, ki pooseblja pojem, ki bi ga v postkolonialnem diskurzu poimenovali potujoča identiteta. Zanjo je značilno, in kot to poudarja tudi Achille Mmembe, prekrivanje mnogoterih (identitetnih) prostorov, ki so v procesu nenehnega ustvarjanja in razdiranja. »Prav hitro sem se naučila, da je večina pisanja predelovanje in da so besede, ki jih vržeš na papir, surovina,« prišepne pisateljica. Zanjo je »[u]stvarjalni proces /…/ eksperiment, proces poskusov in napak«. Kakršnakoli meja ima zanjo pomen samo v odnosih, ki jih navezuje z drugimi oblikami razlike, oblikami stikanja in mešanja. To pa ne pomeni, da z razkrivanjem teh skrivnosti njena čarna moč pojenja. S tem ko pisateljica dekonstruira in razkrinkava, njena suverenost in avtonomnost rasteta. Evaristo zapiše, da posebej v romanu Lara (1997, 2009), ki je njena različica družinske zgodbe o izvoru, o preseljevanju in priseljevanju, hrepenenju in pripadanju, družini in ljubezni ter o boju, stremljenju in trdoživosti, z literarizacijskimi postopki prihaja do globljega uvida, kdo je sama kot dvorasna oseba – »taka, ki ni razcepljena, temveč v vsem človeško bitje«. V zapuščini prednic in prednic je našla čvrst temelj, ki ji je omogočil, da je postala zmožna vase sprejeti cele množice in ostati neomajna v svoji identiteti.

Manifest je torej svojevrstno pričanje o tem, kako je pisateljica ostala zvesta lastnim umetniškim vzgibom, obenem pa je s svojimi knjigami vseeno dosegla množično bralstvo. Ne preseneča, da so bili postkolonialni teoretiki prvi, ki so se zavzeli za njene knjige, pri čemer je smiselno poudariti, da se Bernardine Evaristo nikoli ni imela za postkolonialno, pač pa za britansko avtorico.

Evaristo spomin in spominske sledi vplete v celotno strukturo, v ekonomijo čustev, v središču katerih je neizogibno telo. In ko govorimo o telesu, je smiselno govoriti tudi o času, skozi katerega potuje to telo. Domišljijski svet Evaristo se rojeva iz določene perspektive: »Če računaš na to, da so rjavopolti ljudje globalna večina, pisanje s te perspektive pomeni ukvarjanje z neskončnostjo ustvarjalnih, zgodovinskih, fantastičnih, mnogogeneracijskih, mnogopopulacijskih potencialov našega življenja.« Absurd je, kot pravi pisateljica, da imajo nekateri bele narative za edine zmožne raziskovanja univerzalnega v literaturi. Njen univerzalizem ali pa protiukrep je, da vzpostavi lasten sistem; eno izmed orodij vzpostavljanja tega sistem je kritika časa. Roman Dekle, ženska, druga-i sledi življenjem dvanajstih likov: enajstih žensk in enega nebinarnega lika, kar pomeni, da zajema mnogoterosti na ravni starosti, kulture, razreda, spolne usmerjenosti, spola, rase, poklicev, ambicij, politične usmerjenosti, predvsem pa si zada nalogo, da pokaže, da se tudi čas rojeva iz naključnega, dvoumnega, protislovnega odnosa, ki ga imamo s stvarmi, s svetom in tudi s telesom. Čas ni »zaporedje sedanjih trenutkov«, pač pa vznika iz določene navzočnosti, ki se nahaja v vseh teh stvarnostih skupaj. Biti vpleten v čas na način, kot to počne Evaristo, pomeni, da se tudi jaz deli, podvaja, menjava malodane do skrajnosti. Pri tem verjetno pisanje o času v množinski obliki ne ustvarja le presenečenja, pač pa gre tudi za to, da pisateljica v svoje ustvarjanje vedno vgradi aktivizem, in da ji gre pri tem krvavo zares.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Andreja Počkaj Fotografija: Andreja Počkaj
Panorama 23. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Domača knjižnica: Aljoša Harlamov

Da ima Aljoša Harlamov polno stanovanje knjig, se mi je zdelo popolnoma logično glede na delo, ki ga opravlja. Po tem, ko je skoraj deset let delal v glavnem kot literarni kritik, je zdaj že šest let urednik Cankarjeve založbe. Ob zadnji selitvi v Ljubljano se je sicer moral ločiti od kar polovice svojih knjig, vendar pa je njegova zbirka še vedno izjemno bogata. Predvsem tudi zato, ker se stalno polni. Tako s knjigami, ki jih bere profesionalno, s knjigami, ki jih na založbi izdajo pod njegovim budnim očesom, pa tudi s knjigami, ki jih bere zase. Pravi sicer, da je v zadnjem času takšnega branja bolj malo, kar pa ne čudi, saj mora brati službeno, skupaj z Mitom Gegičem in Igorjem Harbom ustvarja znameniti podkast O.B.O.D., pogleda ogromno novih serij in filmov, pa navsezadnje živi še bogato kulturno življenje in občasno tudi kdaj zaspi. Malce heca – pa vseeno pravi, da res ne spi veliko.

Bogata zbirka stripov 

In kaj zase bere doktorant slovenskega modernističnega romana?

V tistem redkem času, ko bere izključno zase, zadnje čase bere žanr. Pa še to velikokrat zato, ker potrebuje gradivo za podkast. Zadnja knjiga, ki jo je prebral res zase, je drugi del Veščeca. »Največkrat berem kar med malico ali pa ko koga čakam.« Žanr rad bere tudi zato, ker ga Cankarjeva založba večinoma ne izdaja, in je tako res korak stran od svoje službe, ki jo sicer obožuje ali kot pove sam »delam s knjigo, živim s knjigo.« Pravi, da pred spanjem rad bere tudi poezijo. Trenutno je na njegovi nočni omarici zbirka Pod oknom čebljajo leni jastogi Mihe Mauriča. Dolgo časa je skrival, da je tudi navdušenec nad poezijo, morda je razlog za to tudi ta, da jo bere izredno počasi.

Sicer pa je Aljoša navdušen nad stripi, ki jih bere že od otroštva. »Imam več tisoč stripov. Kot otrok sem odraščal z Mikijem Mustrom in Miki Miško, vse od leta 1991 naprej pa kupujem Bonellijeve junake (Zagor, Dylan Dog in Tex Willer), ki so ravno takrat začeli na novo izhajati v hrvaščini. Včasih sem lahko rekel, da preberem vse nove slovenske stripe, danes jih izide toliko, da ne sledim več. Vendar sem resnično navdušen, kako dobre stripe izdajamo. Doma imam večino stripov založbe VigeVageKnjige, ki jo moram res pohvaliti tako po kvaliteti izbire kot po kvaliteti izdaj, sicer pa seveda tudi stripe Stripburgerja, ZRC in Bucha. Stripi so sicer taka družinska stvar – oče in starejši brat jih tudi bereta in tako vsakič, ko odidem na Ptuj, tja nesem nove stripe in domov odnesem tiste, ki sta jih prebrala.«  Stripi so v štirih omarah v njegovi spalnici, večina knjig pa na štirimetrskih policah v dnevni sobi, nekaj še pod in nad televizorjem, nekaj kuharic je tudi v kuhinji, sicer pa so razen v kopalnici povsod še kupi ali stolpi knjig. Tudi njemu že zmanjkuje prostora in ne ve, kam bo v prihodnosti dajal knjige. »Vsekakor je pa tudi to res, da novejša stanovanja niso namenjena temu, da so dom množicam knjig. Predvsem pa je stanovanjski problem v Ljubljani tak, da si tudi človek z redno in nekoliko nadpovprečno plačo težko privošči večje stanovanje. Mislim, da bom kmalu moral kupiti omaro po meri, da res izkoristim vsak prosti kotiček. Čeprav redno knjige tudi podarjam naprej, jih je namreč vse več. In veliko je takšnih, ki jih ne morem dati naprej – recimo takšne s posvetili in podpisi avtorjev.« Čeprav tekoče bere angleško, pa pri njem doma večinoma najdemo slovenske knjige, nekaj malega angleških in pa tudi srbohrvaških. Poleg leposlovja poseduje še veliko knjig literarne teorije in zgodovine – to ni le njegova stroka, ampak tudi strast. Trenutno nabira tudi manjkajoče knjige iz zbirke Moderni klasiki: »Za glavnega urednika Cankarjeve založbe se res spodobi, da ima vse knjige iz naše paradne zbirke. Je pa težko dobiti vse, zato vsak drugi teden brskam po Bolhi in iščem tiste, ki jih še nimam.« Včasih je imel več naravoslovnih knjig, ki pa jih je moral pustiti za sabo. Redno kupuje tudi akademske in strokovne knjige ter knjige, ki izhajajo pri manjših založbah, saj verjame, da se morajo slovenski založniki in predvsem tisti, ki delajo s knjigami, med seboj podpirati: »Založbe pri nas res dobro delajo, zdi se mi prav, da drug drugega podpiramo.«

Bralec ob Ljubljanici (s češnjami ali jagodami)

»Berem že od petega leta. Ko sem bil majhen, nam je brala mama, pripovedovala nam je pravljice in pela ljudske in partizanske pesmi. Kot otrok sem bil reden obiskovalec knjižnice, ki je bila na koncu naše ulice, saj lastnih knjig nisem imel veliko. Včasih sem si zjutraj knjige izposodil, jih prebral in jih zvečer že vrnil ter si sposodil nove. Danes knjižnico uporabljam le še redkokdaj.« Manj je bral le v času študija in pa v času pandemije, za katero pove, da je bila zanj kar težko obdobje. Pove pa, da največ prebere poleti, in to ob Ljubljanici. »Moje prejšnje stanovanje ni bilo ravno mišljeno za daljše ali rednejše bivanje v njem, poleg tega že od študija ob lepem vremenu zelo rad berem zunaj. To navado sem obdržal. Takoj ko je lepše vreme, za vikende berem zunaj –zjutraj grem od doma, vzamem s seboj nekaj pijače in hrane ali pa se ustavim na tržnici in si kupim kakšno sadje in potem grem kam v Trnovo oziroma na Prule, ob Ljubljanico, popoldne grem vmes v kakšno restavracijo kaj pojest, domov pa pridem šele zvečer. S seboj vzamem več knjig, ker nikoli ne vem, kaj mi bo ustrezalo brati. Vedno berem več knjig hkrati, čeprav nikoli več knjig istega žanra – berem kak roman v angleščini, nemščini ali katerem od jezikov bivše Jugoslavije (službeno), kakšnega zase v prevodu, potem pa še vedno kakšno stvarno ali strokovno knjigo, kaj poezije in kak strip.«  Za zaključek ga še vprašam, ali ima kakšno prav posebno knjigo doma in takoj pove: »Moj zaklad je Joycev Ulikses iz zbirke XX. stoletje, ki sem ga dobil v Trubarjevem antikvariatu. Takoj ko sem se na začetku študija preselil v Ljubljano, sem se v več antikvariatih vpisal na sezname čakajočih, a šele ko sem po dolgih letih diplomiral, sem nekaj dni pred zagovorom dobil ponudbo zanj. Čeprav je bila res draga za mojo študentsko denarnico, sem si jo privoščil – Aljoša, to je tvoje darilo sebi za diplomo.«

Knjižni fetišist

»V Sloveniji kupujem knjige izrecno v knjigarnah, izjemoma kdaj preko spleta, če jih naročim kot prednaročilo. Vedno namreč rad knjigo najprej vidim in jo držim v rokah, četudi vem, kakšna in kaj je. Sem pač fetišist kot večina knjigoljubcev. Tudi knjige iz tujine, ki jih imam v fizični obliki (veliko knjig namreč kot urednik dobi v pdf obliki), sem večinoma kupil, ko sem se kje v tujini potikal po knjigarnah. Ko sem službeno na knjižnih sejmih (največkrat v Londonu in Frankfurtu) ali pa na potovanjih, vedno tudi kupujem knjige. Če pa kupujem preko spleta, potem kupim e-knjige; ko moram recimo nekaj hitro prebrati, ker se mudi z odločitvijo, ali potrebujem knjigo iz kakšnega drugega razloga. Imam dva bralnika (Kindle in Cybook), ki ju uporabljam za svoje delo. Če ne, bi imel preprosto preveč knjig. Včasih namreč preberem 20 strani in vidim, da mi knjiga ni všeč, da je ne bi prevedli ali izdali, in teh knjig ni malo. Da se odločim za knjigo, ki jo bom dal v prevod za Cankarjevo, zagotovo preberem tudi po 50 knjig.« Bralnik uporablja za delo tudi zato, ker je eden tistih, ki v knjigah nikoli ne podčrtuje ali piše opomb. Vprašam ga tudi, če knjige dobiva za darila: »Zelo redkokdaj, ker mi ponavadi vsi rečejo, da ne vedo, kaj mi kupiti, ker ne vedo, česa še nimam. Sam pa redno kupujem knjige za darila, zadnja tri leta prav vsem kot decembrska ali rojstnodnevna darila podarim knjige. Sicer ponavadi knjige drugih založb, da ne bi mislili, da podpiram le svoje delo. Če za koga vem, da res ne mara brati, mu kupim kaj drugega – vendar je večina mojih ljudi strastnih bralcev.«

Rumene knjige, Vincenc van Gogh, 1887. Rumene knjige, Vincenc van Gogh, 1887.
Seznami 21. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 1 min

Pesniške knjige, ki jih nikoli ne bom nehal brati

Valentina Plahuta Simčič me je prosila nemogoče, izbrati 10 knjig poezije, ki jih ne bom nehal brati. Deset knjig je veliko tudi za tistega, ki občasno bere poezijo. Deset knjig pomeni, da se je 10 knjig vtisnilo globoko, globoko v naš um, prodrlo v nas, nas od znotraj oblikovalo, postalo del našega telesa. Obenem je 10 knjig zelo malo za nas, ki ne moremo brez poezije in se z njo srečujemo vsak dan. Za nas, ki se hranimo s poezijo. Koga izbrati? Celana ali Pessoo. Šalamuna ali Kosovela? Izbira je nemogoča. Pri njej se lahko zanesem samo na muhavo razpoloženje, temperaturo zraka in zračni pritisk, na meteorološke in fiziološke faktorje torej, ne pa na nek intimni panteon. So pa knjige, ki sem jih izbral, intimno mnogokrat preverjene, k njim se vračam znova in znova. In so, v minljivem telesu, atomi moje dušice, ki so resistentni in ne kažejo znakov izrabe, kvečjemo nasprotno. Sem pa večino teh knjig bral v tujih jezikih ali v prevodih, ker je zame sam akt migriranja med jeziki konstitutivna gesta poezije.

Lorca je bil zame ena od točk iniciacije v pesniški kozmos. Kot gimnazijec sem bil del gledališke skupine Teater III, na ptujskem odru smo uprizorili njegovo najbolj divjo, surrealistično, obenem revolucionarno boschevsko dramo Publika. Kasneje sem Lorco zmeraj znova bral, še posebej Pesnika v New Yorku.

Homer v Sovretovem prevodu me je zelo zgodaj zagrabil. In me ni nikoli spustil. Mislim, da se poezija do danes lahko veliko uči od svojih triumfalnih začetkov. Obenem mi je kompleksna zgodbarska struktura spevov bila od nekdaj zelo blizu, saj ep kaže na skupni izvor lirske poezije in tega, kar danes običajno pojmujemo kot proza ali roman.

Dickinson je sinonim lirskega pesništva in tega, kaj vse ni in lahko je pesništvo. Najprej notranji odmev. Gradnja jezika misli iz jezika samega, popolno zaupanje modrosti besed. Skromnost in krhkost, a obenem silna jasnina. Pred leti sem imel srečo, da sem z ameriškim pesnikom in prevajalcem Brianom Henryjem obiskal hišo v Amherstu v zvezni državi Massachusetts, v kateri je Emily Dickinson živela vse življenje. Spomnim se peči v njeni sobi, ob pogledu nanjo so se pričele vizije, ki se ne nehajo. V slovenščini smo pred leti dobili fenomenalni prevod njenih pesmi Nade Grošelj.

Strniša je, sorodno kot Dickinson, kolos svetovne poezije, a žal doslej praktično nepreveden v tuje jezike in zato premalo znan. Tudi Slovenci se nismo dovolj oddolžili temu edinstvenemu pesniku. Vse bolj prebiram tudi njegove drame kot dolge pesnitve in morda tam trenutno Strnišev svet še najbolj živi, na odrih.

Z Danetom me povezuje mnogo več kot bralska izkušnja. Ostaja moj prišepetovalec, moj brat, moj prijatelj. Z Jernejo Katona Zajc sva pred časom sestavila knjigo V besedah, poskus biografskega orisa skozi njegove lastne besede in pesmi. A vse to je premalo, veliko premalo. Želim si, da bi njegove pesmi postale zrak, brez katerega ne moremo.

Miłosza sem imel priliko srečati samo enkrat. Nenehno je mežikal s svojimi iskrivimi očmi, pri katerih si imel občutek, da so obrnjene hkrati navzven, v njegovo Evropo, in navznoter, v mistično in zabrisano. Poleg njegovih izjemnih pesmi, ki so ostajale tudi v pozni pesnikovi starosti izjemno vitalne in lucidne, želim omeniti antologijo poezije, ki jo je Miłosz sestavil, A Book of Luminous Things, ki je tudi eden meni najljubših osebnih izborov poezije.

Knjiga, ki me je spremljala desetletja. Zaradi Valleja sem potoval v Peru in napisal Včasih je januar sredi poletja. Kasneje sem to knjigo skupaj z Mojco Jasenovec in Tino Šilc prevedel, kar je bila svojevrstna pesniška avantura. Vallejo je pesnik bolečine, uči ranljivosti, uči obupa, uči, kako poezija zmore celiti rane.

Christensen gre do roba jezika s pomočjo matematične kalkulacije. A obenem zato ne amputira jezika, nasprotno. Kdor je bral njene eseje, bo navdušen nad organskim pojmovanjem pesniškega početja, nad ekološko zavestjo daleč pred vznikom ekologije kot mode in nujne ideologije.

Tranströmerjeva poezija je poezija maksimalne redukcije in uvida. Je poezija ponižnosti do sveta in sprejetja jezika kot takega. V slovenščino imamo preveden njegov celotni opus, nekoč pa smo imeli celo v Ljubljani knjigarno, poimenovano po pesniku, čigar imena ne zna izgovoriti vsak bralec njegovih knjig in tudi ne vsak poštar ali dostavljalec paketov. Veliko smeha je bilo okrog tega.

Rumi me je prevzel v angleškem prevodu Colemana Barksa. Lahko le ugibam, kako zveni v perzijskem izvirniku. A v Barksovem prevodu je to poezija, ki vrača življenje, strast, se dotika absolutnega.

Grad Jama v Šiški. Grad Jama v Šiški.
Kritika 19. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Usode četrti med spominom in pozabo

»Šiškarji smo včasih zelo občutljivi in nepopustljivi pri vprašanju, od kod je kdo, iz Zgornje ali Spodnje Šiške /…/ Zgoraj se končuje Gorenjska, spodaj se začenja Ljubljana.« To so besede, s katerimi nas pripovedovalčev glas že ob samem začetku postavi v osrednji dogajalni prostor, tega pa avtor v romanu Ne bom se več drsal na bajerju preuči z izpiljeno natančnostjo in se posveti vsem njegovim, za obravnavani čas še kako pomembnim podrobnostim. Vsestranski pisatelj, literarni kritik, gledališki teoretik, profesor in dramaturg Lado Kralj, ki se je ob koncu lanskega leta poslovil v 84. letu starosti, se je v svojem zadnjem delu z občutkom za teatralnost in nostalgično noto lotil prav tistega, kar ga je tudi osebno zaznamovalo – doživljanja Šiške in njenih prebivalcev ter burne, nemalokrat surove zgodovine s številnimi njenimi še neizpovedanimi anekdotami in skrivnostmi.

Avtor, ki je za zbirko kratke proze Kosec koso brusi leta 2010 prejel nagrado za najboljši prvenec in fabulo, leta 2014 pa napisal roman Če delaš omleto, v svojem zadnjem delu bralcu nudi široko paleto zgodb in likov, s pomočjo usod katerih na iskrivo boder in mestoma humoren način prikazuje Šiško v sicer izrazito temačnem zgodovinskem obdobju. Gre za čas italijanske okupacije, med katero Italijani »izolirajo mesto Ljubljana, ga ločijo od zaledja, v ta namen izdelajo ograjo iz bodeče žice /…/ skratka, mesto spremenijo v koncentracijsko taborišče.«

Zgodba, ki se ob branju začetnih poglavij razvija kot nežna ljubezenska pripoved, hitro preseže ta na prvi pogled pričakovani zaplet in pozornost od individualne izkušnje pripovedovalca, najstnika Ivana Kneza, preusmeri k številnim manjšim dogodkom, ti pa se kot mozaik sestavljajo v celovito podobo Šiške, ki jo spremljamo od začetka italijanske okupacije do petdesetih let 20. stoletja. Z uporabo vsevednega pripovedovalca, ki svojo zgodbo pripoveduje v prvi, zgodbe ostalih likov pa v tretji osebi, je avtorju omogočeno široko raziskovanje zgodb in dogodkov, ki so, četudi je stvarnost kruta in neizprosno trda, mnogokrat prikazani v duhu sproščene lahkotnosti. V zgodbi tako beremo o načinih delovanja italijanskih fašističnih oblasti na eni in uporu odporniških skupin na drugi strani, osrednji lik Ivan Knez pa se v tem turbulentnem času znajde v središču dogajanja, kjer krmari med kurirstvom za varnostno obveščevalno službo in zavezništvom s komandantom Kundetom, izogibanjem policijski oblasti ter ljubezni do Eve Verdonik, učenke dekliške gospodinjske šole, ki so jo na gradu Jama ustanovile nune.

Prav slednji motiv je tisti, ki v romanu presega zgolj prostorsko oznako dogajanja in prehaja v osrednji simbol Šiške kot prostora, ki ga v nekaj desetletjih doletijo številne spremembe, hkrati pa predstavlja tudi središče pripovedovalčevih intimnih čustev, saj predstavlja dom njegove ljubezni – Eve Verdonik. Šiška, ki je v prikazanem zgodovinskem trenutku še vedno v obdobju prehajanja od ruralnega k urbanemu, je v romanu popisana z natančnim občutkom za podrobnosti, skozi pričevanje Ivana Kneza pa veje avtorjevo izjemno bogato in izčrpno poznavanje kulturno-zgodovinskih detajlov. Gre za slikovit prikaz četrti v zametkih, v kateri se med drugimi nahajajo tudi kino Šiška, pomembna tranzitna železniška postaja in znamenita gostilna Pri kamniti mizi.

Po vojni so bile spremembe za to področje neizogibne in doletele so tudi grad Jama. S tem nas pripovedovalec sooči že ob začetku romana, ko pravi: »Središče Zgornje Šiške je soseska, sredi katere stoji grad Jama, nanj smo okoličani zelo ponosni. /…/ Ko se je vojna končala, je ljudska oblast v boju proti fevdalni in klerikalni miselnosti šolo ukinila, samostan razgnala in ukazala, da se grad podre, dobesedno izbrisala ga je, najprej z dekretom in potem s krampi in bagri, za njim ni ostalo prav nič.« Ljubljana se je v naslednjih desetletjih naglo širila, postopoma pa se je spreminjala tudi njena podoba, zamenjali so se njeni prebivalci, številne zgodbe pa so iz generacije v generacijo tonile v pozabo. In prav slednje je tisto, čemur se avtor v zgodbi postavlja po robu, zanima pa ga ne le Šiška, ampak tudi širša slovenska kulturno-literarna zgodovina.

Pozoren bralec bo opazil, da se avtor ne le eksplicitno, ampak tudi implicitno navezuje na pomembne literarne ustvarjalce in kulturne osebnosti ter se poigrava z literarnimi referencami, s čimer dosega dodatno plastenje zgodbe in odpira nove možne interpretativne smeri. Bralec se tako v delu sreča z umetniki, kot so Valentin Vodnik (ta se je rodil nikjer drugje kot v Zgornji Šiški na Jami), Ivan Cankar, Hinko Smrekar, prepoznamo pa lahko tudi motive, ki aludirajo na delo Edvarda Kocbeka. V času, ko se Ivan Knez skrivaj dobiva z dijakinjo Evo Verdonik, zaradi njenega zanimanja za zgodovino in ljubeznijo do branja avtor oživlja tudi prizore iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, ta pa je tudi izhodiščna točka naslednji motivno-tematski ravni romana – zanimanju za vraževerja in mitološko simboliko.

Lado Kralj (Fotografija: Wikipedija)

V romanu se, ob številnih zgodovinsko verjetnih likih, povezanih s političnimi okoliščinami, pojavlja tudi Jaga Baba, ki pa se ne manifestira le kot plod ljudske domišljije, ampak tudi konkretno posega v dogajanje in nanj vpliva. Število likov v romanu je sicer veliko, saj avtor v osrednjo zgodbeno zasnovo, ki se vrti okrog Ivana in Eve, niza tudi številne drobnejše prizore, v katerih nastopajo člani Varnostne-obveščevalne službe, gverilci, aktivisti, italijanski okupatorji ter vaščani, prebivalci in prebivalke Šiške. V teh vložnih prizorih avtor prikazuje vso krutost in neizprosnost režima, v katerem ni prostora za svobodno izražanje, še manj brezskrbno uživanje mladostniških let. Želja po prevladi italijanske oblasti se kaže na vseh ravneh družbene stvarnosti, od političnih do kulturnih sfer. Tako si na primer mladostniki v kinu želijo ogledati film, toda namesto želenega imajo na razpolago tistega, ki ga je predvidela italijanska propagandna politika. Tudi sicer je vsakršno nasprotovanje, ugovarjanje ali upor italijanskim oblastem nemudoma kaznovan, nemalokrat pa je zgolj verbalno ali fizično nasilje celo lažja oblika kazni – številni odporniki končajo v taborišču Gonars ali pa celo plačajo z življenjem, pri čemer se oblastniki poslužujejo tudi javnih eksekucij in krutih metod mučenja, trupel, ki se kopičijo v Ljubljani, pa se po načrtu fašističnih oblasti hitro znebijo.

Kljub težki vsebini se avtor v romanu, ki na slogovni ravni ostaja dostopen, na jezikovni ravni pa se približuje pogovornemu knjižnemu jeziku s številnimi italijanskimi izrazi in časovnimi specifikami, trudi ostajati veder in optimističen. Zadnja tretjina romana sicer z melanholično noto prikazuje z zgodovinskimi razlogi zaznamovano ločitev Eve in Ivana ter njegov vstop v partizane in nazadnje osvoboditev Ljubljane, ob tem pa ta razmišlja: »Bil sem med osvoboditelji Ljubljane, nosil sem zastavo, množice so mi vzklikale in po licih so mi drle solze, mislil sem, da sem v nebesih. Ampak zdaj bom moral o vsem premislit na novo. Tudi ljubezen do Eve Verdonik je bila v nebesih in ljubila sva se na gradu. In zdaj gradu ni več in Eve ni več.«

Bralca ob koncu romana tako spremlja občutek, da je bil priča številnim dogodkom, pri čemer se mu nekatere zgodbe bolj vtisnejo v spomin kot druge, saj si je avtor s širino pripovednega horizonta zastavil velik zalogaj. Kljub temu da morda delovanja in ozadja vseh zgodb in likov niso povsem natančno izdelana, se ob koncu romana zdi, da je avtor izpeljal nalogo, ki si jo je zadal. Zgodovinska Šiška tudi v literarnem delu ostaja prostor, ki je bil podvržen številnim družbenim spremembam in v takšnem vzdušju se roman tudi zaključuje, tranzicija pa se kaže, tudi ko Ivan razmišlja naslednje: »Tako mi je, kot da bi izgubljal orientacijo: kdo je v podzemlju in kdo je v višavah? Eva Verdonik ali jaz? Meja podzemlja zdaj poteka po vrhovih Karavank, na eni strani je Vzhod, na drugi Zahod. Na eni strani socializem, na drugi kapitalizem. Se bo Eva hotela vrnit v socializem? Bom jaz hotel prebežati v kapitalizem?« In vsa ta vprašanja, ki se v njem odvijajo v viharju družbenih sprememb, v času neuspešnega iskanja Eve in na robu novih političnih sprememb, ob koncu romana strne z optimistično noto: »Ko se pozneje vozim nazaj v Ljubljano, si rečem na glas: človek mora imeti upanje. Vse drugo je manj vredno.«

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Satanov tango, režija Béla Tar, 1994. Satanov tango, režija Béla Tar, 1994.
Kritika 17. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Anatomija razpadanja

Satanov tango madžarskega pisatelja Lászlá Krasznahorkaija, ki ga lahko v prevodu Marjance Mihelič beremo v sklopu letošnjega festivala Fabula, je v izvirniku izšel leta 1985, a v spomin takoj prikliče nekaj desetletji starejše klasike modernizma. Epitaf – »Potem pa ga rajši zgrešim tako, da ga čakam.« – je vzet iz Kafkovega Gradu. Neustavljivo kotaljenje njegove proze spomni na Bernharda. Celoten roman se bere kot nadaljevanje Becketta, v katerem protagonisti dejansko dočakajo Godota. Predvsem pa ima, tako kot dela teh avtorjev, Satanov tango silovito literarno vizijo in edinstven slog, v katerem jo poskuša udejanjiti.

Dogajanje romana je postavljeno v vas z nekaj hišami na madžarskem podeželju, domnevno razpuščeno kmetijsko zadrugo. Spremljamo majhno skupino vaščanov in vaščank, ki so se iz neznanega razloga odločili ostati in so zaradi brezdelja zdaj povsem otopeli v svoji rutini zapijanja in spletkarjenja drug proti drugemu. Nekaterim gre posebej slabo, na primer upokojenemu doktorju, ki ga je strah pred zunanjim svetom priklenil na naslanjač ob oknu, kjer samo še popiva in vohuni za sosedi. Prebivalce neimenovanega kraja oživi šele vest, da se vrača nek Irimiás skupaj s pajdašem Petrino, za katera so vsi mislili, da sta mrtva. Med čakanjem se zberejo v krčmi, kjer se strašljivo napijejo, zaplešejo tango in omagajo. Ko pride Irimiás, jih brez posebnih problemov prepriča, da mu dajo ves svoj denar in sledijo pri načrtu ustanavljanja nekakšne komune v razpadajočem »dvorcu« nekaj ur hoda od vasi. Že naslednje jutro spakirajo svoje borno premoženje, razbijejo hiše, da pohištva ne bi odnesla »kakšna ciganska banda«, in se v dežju odpravijo na blatno pot.

Tako povzeto se dogajanje zdi precej preprosto, a med branjem deluje vse prek kot to. Satanov tango namreč zaznamuje gost, opisen slog, ki z redkimi končnimi ločili in brez prelomov na odstavke bralcu_ki komaj pusti dihati. George Szirtes, Krasznahokaijev prevajalec v angleščino, je pisateljev slog nazorno opisal kot »počasen tok pripovedi, ki leze kot lava, ogromna črna reka črk«. Že prva poved romana je značilna: »Zjutraj zadnjega oktobrskega dne, ne dosti prej, preden so padle prve kaplje neusmiljenega jesenskega dežja na slatinasto, razpokano zemljo na zahodni strani zaselka (da bi zaudarjajoče morje blata vse do prve zmrzali onemogočilo tako hojo po poljskih poteh kot dostop do mesta), se je Futaki prebudil, ker je slišal zvonjenje.« Krasznahokai nas ne vodi za roko – pogosto se na začetku nekega prizora osredotoči na detajle, katerih pomen ni očitno jasen in ga je treba razbrati za nazaj; ali pa nas vrže v sredino nekega prepira, ne da bi vedeli, kdo je vanj vključen ali kaj je bil povod zanj. Na zadnji platnici slovenske izdaje sicer lahko preberemo, da se Satanov tango »prepleše na dušek«, a sem imel sam ob branju bolj občutek, da delam. Fascinantno in izpolnjujoče delo sicer, a delo, ki zagotovo ni teklo gladko ali elegantno.

László Krasznahorkai (Fotografija: arhiv založbe Beletrina)

Z ekscentričnimi liki in samosvojim slogom Krasznahokai ustvari nenavaden pripovedni svet, ki se na nepredvidljive načine stika in oddaljuje od našega. V drugem poglavju, naslovljenem »Vstajamo od mrtvih«, recimo spremljamo Irimiása in Petrino, ki se morata zglasiti na nekem uradu. Ta bolj spominja na birokracijo Procesa kot na kakšno resnično institucijo, zato sem takrat sklenil, da me pri branju vsakdanja pričakovanja o delovanju stvari verjetno ne bodo pripeljala daleč. Potem pa nekaj poglavij kasneje stari doktor, ki ga stiska v prstnem košu, preprosto odide v bolnišnico, tam preleži nekaj tednov in dobi zdravila, povsem enako, kot bi to storil v resničnem svetu. Če bi kje uporabil metaforo plesa – in zdi se, da sem jo pri pisanju o tej knjigi primoran –, bi jo tu: Satanov tango stalno pleše okoli bralcev_k in naših pričakovanj, se izmakne, nato pa spet približa in nas tako vodi po svojem čudaškem svetu.

Satanov tango je poleg tega morda roman z najbolj slikovitimi opisi razpadanja, kar sem jih kdaj bral. V vasi razpada vse, od hiš do upanja prebivalcev na boljše življenje. V prvem poglavju lahko na primer najdemo ta opis enega od domovanj vaščanov: »Najprej je stene oblekla zelena plesen, se naselila tudi na obleke v razdrapani omari, a vedno obrisani do čistega, na brisače in vse ostalo perilo, čez nekaj tednov je zarjavel jedilni pribor, spravljen tja za boljše priložnosti, razrahljale so se noge velike mize, pokrite s čipkastimi prti, potem ko so zavese porumenele in je nekega dne mrknila še žarnica, pa sta se dokončno preselila v kuhinjo in pustila, da postane soba kraljestvo miši in pajkov, proti čemur tako ali tako nista mogla ničesar ukreniti.« Prebivalci se vsemu temu razpadanju niti ne trudijo več upirati, razumejo ga kot dejstvo življenja, nekaj, s čimer se je treba naučiti shajati. V središče romana so tako postavljena vprašanja upanja in preživetja: kaj se zgodi z neko skupnostjo, če sta krčma in dobesedna fizična bližina edino, kar njene člane_ice še povezuje? Kdaj se človek zlomi, koliko potrebuje za preživetje? In pa seveda: kaj vse je pripravljen narediti, ko v nekom drugem vidi odrešenika?

Satanov tango ima tako mnoge motivne in tematske značilnosti socialnega romana. Irimiásovo prelomljeno obljubo, da bo »ustvaril majhen otok […], kjer bomo živeli drug za drugega in ne drug proti drugemu, kjer bo lahko zvečer vsak zazibal glavo v sen, živel v izobilju in spokoju, na varnem in človeka vredno,« lahko celo razumemo kot aluzijo na »prelomljeno obljubo« sovjetskega tipa komunizma. A se zdi, da Krasznahorkaija bolj kot politične vzporednice zanima zapletena metaforika; čas in osnovne koordinate dogajanja v romanu so pogosto preveč nedoločljive, da bi ga lahko razumeli kot izrazito družbenokritični tekst. To mu prej daje čar, kot odvzema prepričljivost: Satanov tango lahko beremo kot raziskavo psihologije kolektivnega obupa in oportunizma politike, ki ga izkorišča, a bo to vedno zgolj eden od mnogih izmikajočih se vidikov tega edinstvenega literarnega podviga.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Borut Krajnc Fotografija: Borut Krajnc
Intervju 15. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 13 min

Aleksij Kobal: »Roman sem naslonil na mit o zlatorogu in v knjigi se zgodi zelo podoben razplet«

Slikar, grafični oblikovalec, glasbenik in pisatelj Aleksij Kobal je slikarstvo študiral pri Štefanu Planincu in Janezu Berniku. Po diplomi iz slikarstva in grafičnega oblikovanja je opravil še podiplomski študij iz slikarstva pri Metki Kraševec. Bil je tudi na rezidenci v Parizu in Berlinu. Nanj je močno vplivala glasba J. S. Bacha, skupin Jethro Tulla, King Crimsona, Talking Headsov, glasbenikov Davida Sylviana, Ryuichia Sakamotoa, Pata Methenyja … in umetniki različnih obdobij, kot so Rembrandt van Rijn,  Ivan Grohar, Pablo Picasso, Edward Hopper … Med drugim je tudi prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo (2016). Kot samouk igra prečno flavto, med letoma 2003 in 2007 je kot glasbenik in raziskovalec glasbil, narejenih iz odpadnih materialov, sodeloval s skupino The Stroj. V sodelovanju s Primožem Oberžanom sta za projekt Kako zveni Šiška predelala vagonsko cisterno v verjetno najtežji glasbeni inštrument na svetu. Leta 2009 je pri Cankarjevi založbi izšel njegov prvenec, leposlovno delo Glas, leta 2022 pa pri založbi Sanje njegovo drugo leposlovno delo Topologija zlatoroga, psihološka zgodba o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke.

Kaj je bilo prvo, glasba, slikarstvo ali pisanje?

Moram povedati, da imam glasbo raje kot slikarstvo, ker se mi zdi močnejša, je pa res, da ni moj primarni medij. V slikarstvu se pač lažje znajdem. V glasbeno šolo sem sicer hodil še v osnovni šoli, igral naj bi klarinet. Potem pa sem se z nekom stepel, kar se je morda zgodilo dvakrat ali trikrat v življenju, in so me vrgli ven, tako da sem se kasneje na srednji šoli lotil flavte kot samouk. Očarala me je pravljična glasba skupine Jehtro Tull, pa sem se vzel v uk in s frulice prešel na prečno flavto. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem spravil ven nekaj tonu podobnega, saj je pri igranju na flavto bolj kot pihanje pomembno dihanje s prepono. Flavta mora imeti lep ton, lahkoten, lebdeč, težko bi ocenil, kakšen je moj.

Lahko  rečemo, da je vam lasten ton  vaša posebnost pri igranju flavte?

Najbrž. A ko sem kasneje, pred nastopom s skupino The Stroj, izdelal železno flavto iz cevi, ki je imela še bolj šarmanten zvok, je ta moj ton res postal posebnost. To je to, kar se tiče moje glasbe. Slikarstvo se je zgodilo, ker sem bil sicer talentiran in sem imel doma podporo, a je bilo še daleč od tega, da je to pomenilo kaj resnega. Mislim, da se je šele med študijem začelo premikati v umetniški smeri. To, da si slikar, namreč še ne pomeni, da si umetnik. S ponavljanjem te mantre si grem včasih na živce, a po mojem to kar drži. Slikati pomeni način izražanja, biti umetnik pa pomeni sposobnost izražanja. Imaš obdobja, ko se lahko izražaš in obdobja, ko se pač ne moreš izražati, in način izražanja ti tedaj ne pomaga kaj prida.

Kdaj se je slikarstvu in glasbi pridružilo še pisanje?

Mislim, da se je začelo s prvim obiskom Grčije, ko sva s Tatjano obiskala Delfe. To se sliši kot prežvečen patos, a obsesija z antično mitologijo, ko sem tam poležaval v Apolonovem templju, me je dejansko sunila pod rebra. Začel sem pisati in skladati neko klavirsko skladbo na računalniku. Šele nedavno jo je vrhunski glasbenik Rok Zalokar na mojo željo odigral na pravem klavirju in posnel. Leta 2009 je potem izšla moja prva knjiga Glas. Vsebina pa govori o zavedanju lastne biti, o pomenu ustvarjanja, veliko je razmišljanj o različnih mojih obdobjih in trenutkih v življenju. Nikoli se pisanja ne bi lotil, če me k temu ne bi gnala neka nepotešenost v izražanju.

Čemu ste potrebovali še pisanje kot medij za izražanje?

Prav zares je do pisanja prišlo spontano, ker sem na določeni točki uvidel, da slika morda ne potrebuje zgodb. Na ta način sem se naučil gledati na sliko drugače. Lažje se odločam, česa je preveč ali premalo na njej. In ker se kot profesionalec v slikarstvu zavedam, koliko garanja in občutljivosti je potrebnega za dobro umetnino, je na ta način postalo jasno, da to velja tudi za pisanje in glasbo. Zato se vsakič težko sprijaznim z nazivom »vrhunski glasbenik« ali »pisatelj«, kljub temu da se na ta področja vedno odpravljam z vso resnostjo in zavzetostjo.

Kaj ste želeli povedati z romanom Topologija zlatoroga?

Izvirni greh je ljubezen do gora, do brezpotij, do glasbe, ki je sodila zraven in seveda nenehnih kampiranj v Trenti. To se je v meni kopičilo, nikoli pa nisem iz tega uspel razviti  dovolj čvrstega likovnega jezika, da bi lahko z njim začrtal nek prepoznaven cikel. Nastalo je le nekaj del, med njim najbolj pomenljiva slika z naslovom Topologija zlatoroga, ki je s tematiziranjem ideala na nek način tudi botrovala nastanku knjige. Tako je tudi knjiga pridobila enak naslov.

Je bilo s knjigo drugače?

Pisanje knjige se mi je zdelo smiselno, ker sem želel podrobneje opisati ljudi v Trenti, obsedla pa me je tudi pravljica o zlatorogu. To se je pričelo zgoščati v nastavke knjige, pravzaprav sem želel napisati klasičen roman, a je bilo vse prej kot lahko. Potreboval sem precej časa, da sem tudi pri pisanju ugotovil, kako nujno je nepotrebne reči zavreči, kako zapisane ekspresije narediti lažje berljive. Tako je knjiga sčasoma pridobila drugačno hrbtenico, pogovor med glavnim junakom in ostalima protagonistoma, ki vseskozi razkriva plasti dogajanja. A bistvo knjige ostaja: kako v nekem izbranem trenutku, ko si v gorah, izraziti trenutek lepote, sreče, strahu in minljivosti. Seveda se to da opisati na nešteto načinov, osebno sem izbral takšnega.

Kakšnega?

Takšnega, ki podpira umetnikov vidik, v knjigi je to fotograf. Pomembno je stališče do narave, kakor tudi odnos do ideala, kaj ideal pomeni, kako se odzvati nanj, kaj je resnica, je lahko domišljija resnica ali ne. Psihiater, eden od obeh izpraševalcev, preizkuša to umetnikovo resnico tako, da jo ves čas vzporeja s tako imenovano temeljno resnico. Ker pa sta z gledišča umetnika možni obe resnici ali več, v drugem delu knjige objektivno ni mogoče ugotoviti, ali je  fotograf dosegel tako želene rajske planote ali ne. Zato postane tudi jezik, ki opisuje naskok nanjo, bolj ekspresiven, namenoma seže na nivo čistega užitka v pisanju, in ga je težje razumeti. Gre samo še za strukturiranje jezika, pri čemer sem se veliko ukvarjal s samosvojimi izrazi, kako neko stanje opisati s kakovostnim knjižnim jezikom. V knjigi so tudi različni časovni in pripovedovalski nivoji: je prvoosebni pripovedovalec in tretji pripovedovalec, ki bolj ohlapno razlaga določena dejstva. Teh nivojev pa ni lahko uskladiti, da zgodba teče dokaj nemoteno. V nekem trenutku sem že skoraj povsem obupal. Ampak tista žerjavica v meni me ni pustila pri miru, okej, sem si rekel, naj bo knjiga poligon za raziskovanje. In sem šel popolnoma na novo skozi celoten proces pisanja, na novo postavil hrbtenico knjige tako, da sem dodal dva lika – psihiatra in inšpektorja, potem se mi je ta linija nekako zložila skupaj. Zahvaljujoč urednici Maji Ropret, ki je prek založbe Sanje prva prebrala rokopis in je kot nevtralni bralec uvidela, kaj je treba popraviti in kaj vreči ven, se je zgodba še nekoliko bolj obrusila in izčistila. Ob tej priložnosti se ji še enkrat zahvaljujem za pomoč … da je tolikokrat prečesala celoto.

Lahko naravo »zajamemo« z besedo v polnosti njene lepote?

Seveda jo lahko zajamemo, vsak na svoj način. V bistvu ne obstaja objektivna resničnost, vse, kar vidimo, je le naša projekcija, iz katere sledi interpretacija. V knjigi to opisujem s prispodobo klepsidre, se pravi, da se svet, ki se zrcali v nas, iz nas tudi odzrcali navzven, le da je obremenjen z našim dojemanjem. Izmenjava tega zrcaljenja smo mi, naše življenje. Zato se v knjigi zgodba začne z odsevom v jezeru, ki je ključen. Glavnega junaka dregne v njegov potlačen svet in ta se zgane v ospredje.

Je možno ustvariti idealno sliko, napisati idealno knjigo?

Vedno obstaja nekaj, kar je najlepše, idealno, recimo slika Mona Liza. Vsaj ducat slik je vsaj tako dobrih, pa nobena od teh ne nosi te krone, a da ne bo nesporazuma, Mona Liza je vrhunska slika. Hočem reči, če ne bi bila Mona Liza, bi bila izbrana neka druga slika. Ljudje imamo zakodirano željo po tekmovanju za prvo mesto. To me v mnogočem spominja na Guinnessovo knjigo rekordov, ki se mi zdi eden največjih nesmislov na svetu. Ne zdi se mi v prid razvoju, bolj gre za hibo, ki nas danes drago stane. Če gledamo zgodovino naše civilizacije, so določene populacije ostale nekako zamrznjene v času, opredeljujemo jih kot zaostale, nerazvite. Toda ali so res? Ali ne ugotavljamo, da je sožitje z naravo nekaj, na kar smo pri razvoju izgubili med vrsticami? Res smo s podjetnostjo razvili visoko kulturo, a v tem trenutku je za naš planet pomembnejše sožitje z naravo. Presežki v kulturi nam prav nič ne pomagajo izboljšati podnebnih razmer oziroma zelo minorno. Pa da ne bo nesporazuma, to ne pomeni, da ne prisegam na znanost, ki nas je potegnila iz temačnega zakotja, vendar sta vedno dve plati. Opazovati kakršnokoli lastno početje z nasprotne strani, to bi bilo nekaj!

Je za nas, ki živimo v urbanih sredinah, odhod v gore odhod v drugi svet?

Seveda, predvsem zato je lepota gora neizmerna. In lahko je tudi strašna. Eden od ključnih junakov recimo je Franc, rezbarski specialist za okvirjanje, ki izdela prelep okvir znane slike Marije z detetom na Brezju. A na nezavednem to počne zato, da bi zamejil ali uokviril kronično praznino, ki ga tare iz otroštva. Hočem reči, da je svoboda za nekatere lahko nedoumljiva, celo nevarna, temu primerno ljudje postavljamo meje, okvirje, bojimo se te neskončne svobode, zato jo neprenehoma zamejujemo. Lepo je govoriti o svobodi, ampak ko se nam ta razodene kot nepoznan prostor, se pojavi strah.

Se v gorah zaradi te brezmejnosti lahko za hip počutimo božansko?

Seveda se lahko počutimo božansko, čeprav v ozadju kljuva tesnoba. Vedno me je rahlo strah, ko grem v gore, to gre v prid previdnosti. In toliko bolj sem potem hvaležen, ko načrtovan obisk gora uspe. Gre za spoštovanje in tako je prav, saj ima lahko povsem preprosta hribovska pot na koncu tragičen izid.

Kot se zgodi v mitu o zlatorogu, kjer s povzpenjanjem na vrh, lovljenjem zlatoroga – ideala pride do tragedije?

Pravljica o zlatorogu je mit, ki pa nosi precejšnjo izkustveno dediščino. Čeprav sem roman namenoma naslonil nanjo, tako da se deloma zgodi podoben razplet, prenašanje v sodoben svet, kjer skušajo prebivati stvarni liki, ni tako preprosto. Za lažjo ponazoritev kompozicijskega dialoga med stvarnim in morda domišljijskim sem si sposodil koncept delitve na dvoje po motivu Melanholije Larsa von Trierja. V prvem delu glavna junakinja Enia na nek način pooseblja naravo, glavni junak – fotograf pa ob njej spoznava svoje zablode, a je toliko prežet z njimi, da sploh ne dojame, da se mu je idealna planota zlatoroga tako rekoč že zgodila. Ves čas si domišlja tisto, po kateri vsi hrepenijo, a se mu izmakne. Tako kot sem prej govoril o Mona Lizi, je zdaj govora o tej idealni planoti, ki je tipičen simbol ideala. Pač, ljudje stremimo k temu, da ga dosežemo. Enia nekje celo sama reče, da rajske planote bivajo le v glavah, kar jo prikazuje v precej trezni luči. Je odločna borka za zaščito narave, med rajskimi in nerajskimi planotami ne dela razlik. Reči hoče: ves svet okoli nas je lep.

Smo zaradi zazrtosti v končni cilj slepi za lepoto, ki se nam razkriva na poti?

Seveda,  vsak pravi alpinist pove, da je pomembna pot in ne toliko cilj. Sem sodijo tudi brezpotja, ki jim knjiga prav tako namenja precej prostora. Smisel je, da si moraš pot do cilja izboriti sam. Lepšo prispodobo za življenje bi težko našel. Ob tem se vedno spomnim generacije svoji staršev, ki so si, zgarani od dela, vedno postavljali nek prijeten cilj. Ko bom oddelal vse to, bom šel na dvomesečni dopust, ko bom končal z izgradnjo hiše, bom šel v Benetke, in nikoli se ta cilj ni uresničil, vedno je bil nekje v neulovljivi prihodnosti. Sčasoma je ta cilj postal nedosegljiv ideal, ki se je na koncu, ko je bilo energije samo za prgišče, ta ideal groteskno sprevrgel v demona. Kajti na stara leta si ga ne želiš izpolniti, saj bi s tem izpolnil bonus in zatem je samo še smrt. A tega si ravno ne želiš, zato ta ideal ostaja varno blindiran v melanholiji želja.

Ste vi sledili svoji poti?

V glavnem sem. Imel pa sem tudi priložnost, da bi šel na študij v Ameriko, ker sem dobil štipendijo, pa nisem šel. Takrat sem bil v hudi eksistenčni krizi. Nisem si upal in ne zmogel. Dolgo je trajalo, da sem očitkom segel v roko in se pobotal z njimi. V življenju si moraš znati tudi oprostiti, če nečesa ne zmoreš. Pa ne gre za potuho, pogum je treba vselej izkazovati, a to na tak način, da strah postane znosen. Spominjam se dokumentarca o Magnificu. Nekje je povedal, da je bil povabljen v Anglijo, toda njegova besedila, ki vsebujejo precej izvirne žargonske besede, v Angliji niso bila dobro sprejeta, ker niso bila pravilno napisana. Takrat je rekel: »Na koncu sem se raje umaknil, ker se mi je zdelo, da sem vstopil v prevelike čevlje.« Pošteno, zelo ga cenim.

Je sčasoma v življenju treba pričeti ločevati tisto, česar smo zmožni, od tistega, česar nismo?

Ravno to sem hotel povedati, da sem s tisto Ameriko hotel vstopiti v prevelike čevlje. Nisem bil dorasel razmeram, nisem Janis Joplin, ki je pogumno zastavila življenje do zadnjega diha, pa čeprav je bivala v istem hotelu v New Yorku, kjer naj bi prespali tudi mi, izbrani rezidenti štipendij. Dolgo časa sem potreboval, da sem dojel svoje bolj počasno pretakanje, ki se lepo ujema z domačim okoljem. Zadnja leta opažam, da se je to kljub vsemu splačalo. Če si dovolj radoveden in znaš sprejemati drugačnost, si naredil veliko. Prepričan sem, da meje ne pomenijo zgolj nečesa negativnega. So le obrambni mehanizmi pred neznanim obzorjem. Ta strah je treba razumeti. Zato pravim, da si človek s premikanjem po svetu te meje nenehno širi. Sozvočje z drugimi kulturami nas bogati, imamo več. Človeštvo bi s sodelovanjem doseglo bistveno več kot s konflikti in posledično s pohlepom. Slednji dobesedno razgalja praznino v človeku, ki jo je treba neprenehoma polniti. Vendar pa človek praznino blaži na simbolni in nikakor ne na materialni ravni.

Aleksij Kobal: Topologija zlatoroga (Sanje, 2022)
Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 10. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

»Med vsemi možnimi kraji se je zgodilo prav tam«

»V Galveiasu so dnevi tekli v ritmu letnih časov ter zgod in nezgod, ki so se dogajale ljudem.« A kaj se zgodi, ko je nezgoda tako vseobsegajoča, da za devet mesecev preneha deževati, kruh dobi okus po žveplu in se nenadoma spremeni tok usod, ki so se do zdaj zdele zakrknjene v svoji otopeli vsakdanjosti?

Mestece Galveias je roman mladega in večkrat nagrajenega portugalskega avtorja Joséja Luísa Peixota. Zanj je leta 2016 prejel portugalsko literarno nagrado Oceanos, ki je primerljiva s prestižno angleško nagrado booker, letos pa je v slovenskem prevodu izšel v sklopu festivala Fabula. V njem spremljamo raznotere drobce vsakdana prebivalk in prebivalcev Galveiasa, ki jih nekega običajnega večera pretrese nepojasnjen padec nekakšnega nebesnega telesa oziroma »stvari brez imena« na Zemljo, kar nepopravljivo razburka tok njihovih življenj.

Roman je razdeljen na dva dela: prvi je posvečen raznolikim likom, njihovemu življenju tako na ravni posameznika kot na ravni skupnosti in njihovim odzivom na pretres, ki doleti Galveias s padcem nebesnega telesa in njegovimi posledicami; drugi pa stiku majhnega mesteca s svetom. Ob tem se vzpostavi izrazit motiv dihotomije med (portugalskim) ruralnim in mestnim okoljem oziroma med tradicionalno, samozadostno in širšo globalno skupnostjo. Mestece Galveias pravzaprav gradi na motivih, ki jih povezujemo z vaško zgodbo: revščina, težaško življenje, ujeto v ustaljene rutine, delo, razne nesreče, stanovska morala, dediščina in z njo povezane razprtije ter zapleteni odnosi med družinami znotraj majhne, zaprte skupnosti. Očarljivo melanholijo Galveiasa in vseh njegovih skritih kotičkov avtor pričara še z rabo poetičnega jezika, ki doprinese k pristnosti in živosti lokalnega kolorita. Stvarno-ruralno podobje, pomešano s poetično-metafizičnimi meditacijami, mestoma spominja na slog Williama Faulknerja, romanesknemu delu pa prida občutek kozmične univerzalnosti. Običajno bi se suhoparnim podatkom o avtorju poskušala izogniti, a mislim, da je vredno izpostaviti, da je bil Peixoto rojen leta 1974, le pet mesecev po nageljnovi revoluciji, v mestu Galveias, zato nadrobnost in temeljitost opisov ne presenečata. Realen ruralen kraj, kjer je portugalski avtor odraščal, torej postane literarno prizorišče, v katerem lahko začutimo sočasno nespremenljivost in vzgibe tektonskih premikov, ki morda odsevajo čas postrevolucionarnega vzpostavljanja demokracije in dekolonizacije. V nedavnem intervjuju s prevajalko Blažko Müller pa je avtor povedal tudi, da si je med pisanjem romana želel, da bi bralstvo med branjem razmišljalo o svojem kraju, saj le-ta predstavlja vsaj delček tega, kar v resnici smo.

Odgovor na to vprašanje v romanu ni enoplasten, saj prek tretjeosebnega pripovedovalca s prvoosebnimi vložki, ki razkrivajo misli posameznih oseb, spoznavamo mozaik zgodb moralno pogostokrat vprašljivih likov, ki jih druži nekakšna ujetost, koprnenje in nostalgično spominje na nekaj, česar že dolgo ni več: »Živeti mora s praznino, ki so jo pustile stvari, ki so nekoč bile tam.« Prebivalke in prebivalci mesteca so prikazani kot polnokrvni ljudje različnih starosti, slojev, profilov, poklicev in prepričanj. Tako spremljamo zgodbo župnika, ki ima težave z alkoholom, priseljenke, ki upravlja pekarno in bordel, brata, ki zaradi spora že petdeset let nista navezala stika … Kljub moralno spornim dejanjem, kot so nasilje, posilstvo in pedofilija, pripovedovalec likov nikoli ne obsoja in ne komentira njihovih dejanj. Dopušča, da se literarni svet zapleta in razpleta po svojih notranjih zakonitostih, kar omogoča mnoštvo identitet znotraj posamičnega literarnega lika in soobstoj kompleksnih oseb, katerih intimne stiske, pogosto povezane z minevanjem ali izgubo, in skrivnosti se nam počasi razkrivajo, kar ustvari podobo (ruralne) skupnosti. Zgodba vsakega posameznika stoji kot zaključena celota, ima dramaturški lok z logičnim razpletom dogajanja, zato sem se med branjem večkrat vprašala, zakaj roman ni raje zasnovan kot zbirka kratkih zgodb. Edino, kar posamezne usode zares povezuje, so kraj dogajanja in z njim povezana nenavadna naravna katastrofa, versko obredje in vsesplošna melanholična zataknjenost v rutini. Prav zato pa se zdi, da je zgodba, ki jo roman želi pripovedovati, v resnici posvečena kraju samemu in njegovemu kolektivu, ustroju in možnosti preživetja, a zaradi ohlapnega veziva med posameznimi zgodbami ter obema razdelkoma romana ni tako prepričljiva, kot bi lahko bila. Kot tak me je roman spomnil na Jamnico Prežihovega Voranca, ki je v ustvarjanju občutka celovitosti medgeneracijske kontinuitete, domačih navad, obredja in tesno prepletenih medsebojnih odnosov precej bolj prepričljiv.

Vsi ti elementi, ki bi sami po sebi gradili žanrsko dokaj tradicionalno vaško zgodbo, pa so sopostavljeni z motivi, ki vsak na svoj način predstavljajo vdor tujega. Drugi del romana, v katerem se iz tega ali onega razloga razseljeni domačini začnejo vračati v rodni kraj in v življenja domačinov začnejo vstopati moderna kolesa, digitalne ročne ure, figurice He-Man in šivalni stroj, ki »je pomenil življenjski preobrat,« vzpostavi kontrast med novim in starim, kar poudari ujetost Galveiasa v stanju apatične nepremičnosti. Že na samem začetku romana v liričnih pasusih beremo: »Galveias in vsi planeti so obstajali hkrati, vendar so ohranjali svoje bistvene razlike, niso se mešali med seboj: Galveias je bil Galveias, ostalo vesolje pa je bilo ostalo vesolje. In čas se je premaknil. Vse zelo iznenada. Stvar brez imena je drvela z isto nezmerno hitrostjo kot prej, kot krik. Ko pa je vstopila v Zemljino atmosfero, že ni več imela na razpolago celotnega planeta, imela je le tisto določeno točko.« Vse se torej spremeni, ko nekega običajnega večera na mestece prileti meteor, ki sproži niz eksplozij – tako na dejanski kot na metaforični ravni. Zaradi padca meteorita za devet mesecev preneha deževati, zrak pa prežame vonj po žveplu, ki se ga navlečejo tudi čisto vsakdanje reči, kot je na primer kruh. Apokaliptično atmosfero in motiv žvepla avtor nakaže že v peritekstu, kjer navaja Evangelij po Luku: »Toda tisti dan, ko je Lot šel iz Sódome, sta z neba padala ogenj in žveplo, zaradi česar so vsi pomrli.« Toda za razliko od Sódome Galveias ne glede na nenavadne okoliščine in pretrese obstane. Sprememba ne pomeni nujno konca – včasih vodi v nov začetek. V tem oziru bi verjetno lahko rekli, da je protagonist romana kar naslovno mestece in vse, kar ta kraj predstavlja tako bralcu kot posameznim literarnim likom. Najbolj globalen konflikt je namreč prav kriza ruralnega okolja, ki jo lahko metaforično beremo kot refleksijo vpliva modernizacije na ustaljene rutine majhnega mesteca.

Konec romana pravzaprav popolnoma nasprotuje uvodnemu citatu iz Evangelija po Luku, saj z rojstvom deklice, ki nima vonja po žveplu, prinaša upanje, zaverovanost v zmožnost obstoja skupnosti in lokalne identitete. Vonj se tako vzpostavi kot simbol identitete, ki so jo prebivalci na svoji poti izgubili in zopet našli. Ali kakor je zapisano v romanu: »Veliko načinov je, kako biti mrtev,« a »Galveias ne more umreti.« Včasih je očitno potrebno, da nam na glavo pade delček vesolja, da se zavemo pomembnosti lastnega mikrokozmosa in tega, kaj pravzaprav že imamo in česa si zares ne želimo izgubiti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Refleksija 9. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Po pretrpljenju

To noč, ali pa je bilo mogoče že proti jutru, sem sanjal svojega starega očeta, ki je umrl pred petinpetdesetimi leti. Bil mi je bliže in bolj jasno in razločno sem ga videl, kot sem ga videl začasa življenja; kadarkoli v tistih kratih petih letih, ki  sva jih preživela skupaj na tem planetu. V letih, ki se jih bolj slabo in medlo spominjam.

Razmišljam, zakaj sem ga sanjal. Skušam najti kakšno racionalno razlago. Kakšno zaporedje dnevnih mislih, ki bi se potem usidrale v mojo podzavest in me v sanjah obdarile s podobami in s prizori, ki so bili bolj resnični od resničnosti. Ne pade mi na pamet nič drugega kot to, da sem se spomnil, da sta si on in moja stara mati oba zlomila kolk, mene pa že nekaj časa boli desni kolk. Na to sem se spomnil pred nedavnim, a ne v svojih dnevnih mislih, ampak proti jutru, nenadoma, v nekakšnem polsnu, v tistem obupnem medprostoru podobnem temnemu vodnjaku, kjer lebdijo misli, ki se jih bojim in nad katerimi nimam nobenega nadzora.

V sanjah sva bila s starim očetom na morju. V resničnosti stari oče ni nikoli videl morja. V  sanjah je sedel  na pomolu in bil oblečen v črno obleko. V resničnosti naj ne bi nikoli nosil črnih oblek in je najraje sedel na kolmkišti ob štedilniku  in kadil svoje Drave brez filtra. Polovičke Drav brez filtra. V sanjah je bil oblečen v točno tisto črno obleko, ki jo je moj oče, njegov sin, imel na svoji poroki in sem jo v osemdesetih, da bi bil podoben v črno oblečenim alternativcem, občasno nosil tudi sam. Ali pa je stari oče imel mojo črno obleko, tisto, ki sem jo imel oblečeno, ko sem v devetdesetih na predvečer kulturnega praznika stal na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in mežikal pod sojem reflektorjev.

Staremu očetu so noge bingljale s pomola. Voda pod njimi je bila zelenkasto modra, zelo globoka. Kot je ponavadi globoka v pristaniščih, kjer pristajajo velike, čezoceanske ladje.  Njegov pogled je bil jasen, miren. Skoraj zvedav. Lase, ki so mu ostali ob straneh glave, je imel skrbno postrižene, prav tako je imel pristrižene in negovane tudi sive brke.

Njegove oči so bile modre, podobne mojim očem, ki so včasih modre in včasih zelene. Stal sem na njegovi levi in se neprestano bal, da se bo nagnil naprej in padel v morje. Bal sem se, da se bo utopil, kajti sumil sem, da ne zna plavati, saj nikoli ni bil na morju. Bal sem se, da ima, navkljub vedremu izrazu na obrazu,  samomorilske misli, to pa zato, ker se je naveličal življenja, ki se je, zaradi starostnih težav in ker mu je umrla hčerka in je začel od tistega trenutka dalje ugašati in je bil čedalje bolj podoben plamenu, ki so mu izmaknili kisik, spremenilo v nekakšno pol-življenje. Četrt-življenje. Ne v let drobnih ptic, kot je pesnik poetično poimenoval starost, ampak v ništrc.

Potem se je stari oče obrnil in ni več zrl na odprto morje, ampak proti kopnemu. Mogoče proti domu. Mogoče proti klopi pred hišo, ali proti kolmkišti, kjer je najraje sedel.  Izraz na njegovem obrazu se ni spremenil. Še naprej je bil veder. Skoraj zvedav. Zagledal sem se v njegove modre oči. Gledala sva se iz modrih oči v modre oči. Moja bojazen, da se ima namen prevaliti v morje, se utopiti, je ostala. Prevalil naj bi se, kot se prevalijo potapljači z jeklenkami na hrbtih, ko se s čolnov spuščajo v vodo.

Usedel sem se zraven njega in ga z levo roko objel čez pas, mogoče malo više od pasu. Hotel sem ga zaščititi. Hotel sem, da bi, če se ima namen prevaliti v morje, moja roka zadržala njegovo telo. Hotel sem, da bi ostal z mano. Med nami. Na svetu. Čeprav je bilo to mogoče od mene sebično in do njega krivično, saj se je naveličal sveta. Naveličal pa se ga je zato, ker ni mogel biti več scela na njem. Na svetu. Ker se je njegovo življenje spremenilo v pol-življenje. Ker je postalo plamen, ki so mu izmaknili kisik.

V zvezi s smrtjo in umiranjem me najbolj plaši dejstvo, da nikoli več ne bom videl ljudi, ki so mi blizu. Tistih, iz katerih sem nastal, ali pa svojih otrok, svoje žene, svojih prijateljev, naše prelepe psice. Najbolj me plaši, da je ta naša začasnost dokončna. Da smo skupaj le tu in zdaj in da ne bomo nikoli več skupaj, da se ne bomo nikoli več videli, da bomo, ko umremo, drug za drugega za vedno izgubljeni. Zato v knjigah, ki jih berem, predvsem v poeziji, ki jo berem, iščem nekakšno tolažbo.

Upanje, ki ni samo prividno.

Upanje, ki naj bi me pomirilo.

Največ tega najdem v poeziji Czeslawa Milosza. Mojega najljubšega pesnika. Najbolj koncentrirano in najbolj sežeto pa se to zgodi v spodnji pesmi, kajti velika poezija se vedno konča in tudi začne z eshatološkimi vprašanji. Vse ostalo pisanje je le priprava na eshatologijo. Uvodne lekcije in uvodne nerodnosti. Igra slepih miši in gradnja mest in gradov v peskovnikih.

Po pretrpljenju 

Hipoteza vstajenja,

ki jo je neki znanstvenik izpeljal iz kvantne mehanike,

predvideva vrnitev v kraje in k ljudem, ki so nam blizu,

čez milijardo ali dve milijardi zemeljskih let

(to je v zunajčasu enako enemu trenutku).

Vesel sem, ker sem doživel, da se izpolnjuje prerokba

o možni zavezi vere z znanostjo,

ki so jo pripravljali Einstein, Planck in Bohr.

Ne jemljem preveč resno znanstvenih fantazij,

čeprav spoštujem formule in grafikone.

Isto je, krajše, izrazil apostol Peter,

Rekoč: Apokatastazis panton,

obnova stvarstva.

To nam kljub vsemu pomaga: lahko si mislimo,

da ima vsakdo namesto življenja kod

v garderobi večnosti, nadračunalniku vesolja.

Razpadamo v gnilobo, prah, mikrognojila,

toda ta šifra, se pravi esenca, ostaja

in čaka, dokler se nazadnje ne obleče v telo.

Tudi ideja vic ima svoje mesto v enačbi,

saj je to novo telesnost

treba umiti zla in bolezni.

Isto v vaški cerkvi v zboru ponavljajo

verniki, ko prosijo za večno življenje.

Jaz prosim z njimi. In ne razumem,

kdo bom, ko se bom prebudil po pretrpljenju.

Prevedla Jana Unuk

 

Mogoče bom svojega starega očeta in vse moje bližnje, tako sorodnike kot prijatelje, ki so že izgubljeni, lahko ponovno videl. In mogoče bodo tudi tisti, ki bodo potovali čez podzemsko reko za mano, dolgo za mano, ponovno videli mene in  drug za drugega ne bomo za vedno izgubljeni.

Ne bomo izgubljeni; ne ljudje ne naše najljubše živali in tudi ne prostori, ki jih osvetljujemo in polnimo s svojimi krhkimi in lomljivimi življenji.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Seznami 8. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 1 min

10 knjig o tem, kaj pomeni biti ženska danes

Kljub vsemu prevpraševanju, prežvekovanju in razčlenjevanju (tujega nam) fenomena feminizma se venomer znova kot fantom vzpostavlja vprašanje – kaj pomeni biti ženska danes, kaj pomeni biti »sodobna« ženska? Poleg tega pa nujno sledi konsekventno vprašanje; je odgovor na to sploh še nujen, potreben? Morda se zdi banalno, a t. i. »ženski problem« je iz leta v leto vse bolj porinjen v ozadje zavoljo drugih problematik, ki so v nekem zgodovinskem momentu pomembnejše.

O tem – in še marsičem drugem – govori avtorica prvega v nizu desetih del, (nujno) potrebnih za (vsaj dimno) osvetlitev brezkrajnih aspektov tega, kako biti ženska v določeni situaciji. Dialektika spola: zagovor feministične revolucije, delo Shulamith Firestone, podaja teoretsko ozadje in vpogled v intelektualistične in politične spletke, nabrane okoli feminizma. Njen edini problem se kaže v zastarelosti – avtorica je ohranila verzijo besedila iz leta 1970, zato marsikateri segment zveni pretečeno (vendar pa kljub temu ne popolnoma odsluženo). Sicer pa se v delu nahaja večplastna analiza feminizma, prek predstavitev položaja ameriških feministk in njihovega političnega udejstvovanja, raziskovanja vloge freudovstva pri vsem tem, soočanje z ljubeznijo in romantiko kot spretnim orodjem t. i. »spolne privatizacije«, obdelavo tematike rasizma, (moške) kulture … Čeprav na številnih mestih grozi, da bo delo zapadlo v vlogo komentarja na eminentni Drugi spol, nam besedilo nudi čudovito zaokroženo ubeseditev ključnih mejnikov v feministični revoluciji, pri čemer ne gre le za refleksijo, temveč hkrati tudi za podajanje aktivnih rešitev

Ko že ravno govorimo o pomembnih zgodovinskih mejnikih, ki so tako ali drugače vplivali na razvoj feminizma – konkretni vpogled v razmere srbske ženske v času vojne v devetdesetih nudi roman Svetlane Slapšak z naslovom Istomesečniki. Milica Zlatanović Albini, Ela (Goldman) Zlatanović, Dara Sekulić, Mladenka B., Zorica in Šemsa; to so imena žensk, ki so znotraj svojih stanovanj ustvarile prave male svetove, v katerih so jokale, razpravljale, kovale načrte, roman pa polnita tudi dva vzporedna tipkopisa, na katerih dela Milica – z enim plačuje račune, drugega pa piše za lastno veselje (s čimer se vzpostavlja neposredna distinkcija med moškim in ženskim pogledom, izraženim skozi besedili). Delo predstavlja odlično romaneskno refleksijo vojnih grozot, a hkrati tudi lepoto moči ženske v njih. Vojna prednje postavlja krute razmere, znotraj katerih se razvijajo, preoblikujejo, preizkušajo in skušajo čim bolje preživeti tako sebe kot svoje bližnje. Kot pravi protagonistka Milica: »Ta vojna, vsaj tam, kjer sem jo jaz doživela, ni le vojna sosedov in zločincev, ki so bili pred tem samo pogreznjeni v sen: to je vojna spolov, ženske se borijo proti moškim, moški pa jih zatirajo, ubijajo, posiljujejo, ponižujejo. […] zdi se mi, da bodo, ko bo vojne konec, najhuje kaznovani tisti, ki so bili večinoma proti njej: ženske in njihova ljubezen.« (Slapšak 291)

O zgodovinsko – in drugače – postavljenih mejah govori tudi Marta Verginella v delu Ženske in meje. Med preteklostjo in koronavirusom. Avtorica predstavlja usode žensk, ki so se v svojem življenju srečevale z (dobesednimi in metaforičnimi) mejami. Roman je žanrski hibrid, znotraj katerega smo priča prepletu sedanjosti in zgodovine – na eni strani spoznamo bivanjsko situacijo kuharic, pekaric, peric, gospodinjskih pomočnic, tihotapk, begunk idr., ki so v svojem življenju z veliko odrekanja pripomogle k preživetju svojih družin, a so kljub temu ostale dvojno spregledane (v družini in zgodovini), na drugi strani pa sledimo izpovedi zgodovinarke, intelektualke in popotnice Marte Verginelle, ki je tenkočutno in poglobljeno opisala svojo zgodbo, zaznamovano s koronavirusom, v prepletu z zgodovinskimi izpovedmi prej omenjenih žensk, ki so jim pomagale odločenost, pogum, intuicija in solidarnost.

Vrnitev od historičnega k osebnemu oz. intimnemu pa v prvi vrsti nudi avtobiografska trilogija Deborah Levy, Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša, ki jih je težko opisati drugače kot do skrajnosti poetične izpovedi na realističnih tleh ženske srednjih let. Vsako izmed treh del ubeseduje vsaj enega izmed mejnikov v pisateljičinem življenju, ki je pomembno vplival v prvi vrsti seveda na avtoričino osebnost, hkrati pa tudi na njeno vrednotenje temeljnih življenjskih danosti (kot so smrt, ločitev in podobno). Prva v nizu – Vsega tega nočem vedeti – predstavlja začetni kamenček, ki sproži plaz težkih situacij, s katerimi se pisateljica sooča skozi nadaljnji dve knjigi. Avtobiografskosti trilogije težo podajajo zlasti razni citati, razmisleki, aforije, ki jih avtorica vključuje v dela. Vsa odlikujejo izraziti feministični poudarki, usmerjeni k razmisleku o poziciji ženskega lika v literaturi (in filmu), vlogi matere, ločenke, samohranilke, samotarke, karieristke … Pisateljica se skuša hkratno s svojo ženskostjo spopasti z ženskostjo nasploh – predvsem pa z mitom o ženski. Refleksij je preveč, da bi jih mogli zgledno predstaviti, zato naj za pokušino služi izsek iz Cene življenja, kjer avtorica tematizira problematičnost pojma »ženskosti«: »Še vedno obstajajo številne različice ženskosti, na primer ženskost v poslovnem svetu, kjer za ženske, zaposlene v podjetjih z moškimi na vodilnih položajih, velja kodeks oblačenja, primeren tako za sejno kot za hotelsko sobo. Le kako si lahko ves čas erotično in poslovno na voljo šefom? Takšna ženskost se nikomur ne poda najbolje.« (Levy 71)

Spet drugo gledišče nam nudi Mieko Kwakami v delu Vsa moja poletja. Slednje predstavlja srčno, preprosto risbo življenja dveh sester (Natsu in Makiko) in njune hčerke oz. nečakinje (Midoriko). Povprečne ženske, ki poskušajo preživeti, čim več izcimiti iz svojih življenj in pri tem najti same sebe, se za dosego teh ciljev sprašujejo o ljubezni, družini, materinstvu, revščini in drugih tegobah, ki so jih zaznamovale (ter jih še vedno zaznamujejo). Najbolj daljnosežen oz. družbenokritičen segment romana se vsaj po mojem mnenju skriva tudi v tematizaciji protagonistkine želje po materinstvu, brez da bi to vključevalo spolni odnos. Zavoljo lastne aseksualnosti je presodila, da bi ji bila prijetnejša oz. udobnejša umetna oploditev. Vendar se kontroverznost takšnega mnenja ne konča tu – protagonistka Natsu bi otroka vzgajala sama, brez partnerja. Seveda takšna želja naleti na plaz negodovanja, ker pa Natsu v njej ni osamljena, so bile ustvarjene tudi že iniciative, ki odločno nasprotujejo takšnemu samohranilnemu, od moškega (dobesedno) popolnoma neodvisnemu materinstvu.

Tabuiziranih aspektov materinstva se loteva tudi razvpita Materinska knjižica Katje Gorečan. Pripovedovano s strani spontano splavljenega zarodka, delo predstavlja enkraten medij družbene kritike, predvsem pa kritike položaja žensk, ki so se znašle v podobni situaciji kot mati pripovedovalca:ta svet, je rekla mami, se tako pretvarja, da mu je mar, temu svetu je vseeno za ženske, ki izgubimo otroke, je večkrat ponovila mami, temu svetu je popolnoma vseeno in nihče protestira za nas z velikimi plakati proti temu svetu na glavnem trgu. ko mami ni zmogla delati toliko kot nekoč in je naglas rekla, da je utrujena, ji je svet odgovoril: dejavniki tveganja: ženske naj bi bile bolj nagnjene k čustveni izčrpanosti. strategija spoprijemanja s stresom: strategije, usmerjene k emocijam, so povezane z večjo izgorelostjo. svet ji je odgovoril: tvoje telo ni več kreativno in produktivno, zato te ne potrebujemo več. (Gorečan 78)Kako se spopasti s krutim dejstvom spontanega splava, kakšne so reakcije družbe, ki venomer teži k napredku, k čim večji učinkovitosti, k plodnosti v vseh pomeni besede? Prav s položajem ženske v tej še vedno prevečkrat prezrti in pretirano nonšalantno obravnavani tematiki se ukvarja Materinska knjižica kot skorajda pretirano poetizirana, a vseeno učinkovita pripoved o ženski, ki ni slišana.

Od nesliš(a)ne k nevidni ženski pa nas pomakne Slavenka Drakulić s pred kratkim izdano zbirko kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe. V naboru šestnajstih zgodb avtorica predstavi različne odtenke življenja starejše ženske, bolezni in spomine, s katerimi se sooča, ter poglede družbe nanjo. Tematizira pogostokrat zamolčano dejstvo izgube spomina, izgubljanje vida (in vidnosti v očeh drugih), težave na področju spolnosti, inkontinence in podobno. Nevidnost, ki jo starejša ženska kot protagonistka vseh šestnajstih zgodb začuti na svoji koži, jo spomni na »nekaj, česar že dlje časa ne opažam. Na pogled moškega. […] Gleda te, a vidiš, da te ne vidi. Gleda skozi tebe, kot bi bila iz stekla. […] Postala sem ovira, samo to. In to je šele začetek.« (Drakulić 11)Čeprav gre za reprezentacijo starejše ženske in bi posledično lahko sklepali, da se le slednja v teh zgodbah počuti nagovorjeno, pa sama zbirka – kot je Drakulić tudi sama omenila v intervjuju 20. 2. v Klubu Cankarjevega doma – nima točno določene ciljne publike. Seveda je primarno namenjena starejši ženski, a je pri izboru svojega bralca tudi zelo inkluzivna. Ne nazadnje: kako naj bo reprezentacija njenega položaja večja, če pa bo po njej posegal le krog njej bližnjih vrstnic? V končni fazi tudi zgodba Nedelja je tiha in siva opozarja prav na ta aspekt zamolčanosti, ki nadaljuje verigo nevidnosti (starejše) ženske: »Zakaj nam mame nikoli ne govorijo o tem, kako se z leti telo spreminja, kako lepota usiha, zakaj nam ne govorijo o občutku izgube in sramu? Ali je starost, celo kadar ni bolezni, samo nepretrgana vrsta ponižanj, ki jo spremlja vse večja ravnodušnost?« (Drakulić 36)

Da pa opus zaključimo bolj navdihujoče, bodo poskrbele Ženske, na katere mislim ponoči avtorice Mie Kankimäki. Slednja je kot velika popotnica, avanturistka in pisateljica odšla na pot po deželah navdihujočih raziskovalk in umetnic, ki so s svojimi drznimi in (vsaj za svoj čas) kontroverznimi odločitvami razširile diapazon zmožnosti nadaljnjih rodov ženskih ustvarjalk. V njenem zbiru se znajdejo vsa odmevna imena – od Karen Blixen, Isabelle Bird, Ide Pfeiffer, Mary Kingsley, Nellie Bly, Sofonisbe Anguissole in drugih, pa vse do še danes živeče legende Yayoi Kusama. Pisateljica ne opisuje le izkušanja poti naših prednic, temveč kritično predstavi (in pretrese) tako njihovo lastno mentaliteto kot zgodovinske okoliščine, v katerih so delovale. Ne tretira jih zgolj kot navdihujoče posameznice, temveč jih poskuša predstaviti kot ženske iz mesa in krvi, ki so imele svoje muhe, napake in zablode, brez katerih ne bi bile take, kot so. Tako ne poziva k idealizaciji teh person, temveč zgolj ponuja pester nabor zgledov, ki jih je dobro poznati, da lahko temeljito premislimo in v svoj lastni kontekst umestimo tudi same sebe.Ko sem začela razmišljati o naboru desetih knjig, ki bi jih priporočila v branje vsaki ženski, sem takoj vedela, da se moram – da bi zajela bivanjsko situacijo današnje ženske – odreči vzvišenosti Gospe Dalloway, epohalnosti Drugega spola, ali pa odločilnosti Lastne sobe za položaj ženske pisateljice. To so namreč knjige, ki neizpodbitno tvorijo temelje sodobnega feminizma, so nepogrešljive klasike, a vendarle klasike. Ženska pa se ves čas spreminja, spreminjajo se pogledi nanjo, njeno lastno dojemanje sebe, zlasti pa seveda zgodovinske okoliščine, v katere je vpeta. Problem feminizma je namreč pogostokrat ravno v tej arhaični, ekskluzivistični naravnanosti, ki (potihoma) še vedno preferira belo Zahodno žensko srednjega ali visokega družbenega razreda. Vendar ženska ni klonirana lutka na piedestalu; ženska je ranjena, razbolena, je najstnica, študentka, čistilka, pisarniška delavka, pisateljica, pilotka, vojakinja, begunka, mati, vdova, babica, srečno poročena, ločena, umorjena, zaničevana, poveličevana, degradirana, heteroseksualna, lezbijka, transseksualka, močna karieristka … Je vse to in še več – zato sem poskušala izpostaviti knjige, ki vsaj deloma kritično ubesedujejo vso pestrost njene aktualne situacije.

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Panorama 7. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 5 min

Kako se najti v Steklenem vrtu?

Obstajata dve vrsti zgodb; tiste, ki jih čutimo kot svoje lastne, ter tiste, ki se nam zdijo od nas močno (geografsko) oddaljene ter se z njimi težje ali sploh ne poistovetimo. Stekleni vrt, drugi roman Tatiane Tibuleac, ki je bil nagrajen z Evropsko nagrado za književnost, na prvi pogled spada v drugo skupino, saj se prvič, dogaja v Moldaviji, ki je slovenskemu bralstvu najverjetneje precejšnja neznanka – o njej v medijih pogosteje beremo zadnje čase, ko so namigovanja, da bo šla država zaradi Pridnestrja, proruske uporniške republike, po poti Ukrajine  –, drugič pa se odvija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila država del Sovjetske zveze, njeno prebivalstvo pa podvrženo rusifikaciji; to se je končalo leta 1991 z osamosvojitvijo Moldavije, dve leti prej pa se je moldavščina oz. romunščina uradno začela zapisovati v latinici.

Opisana jezikovno-politična situacija je precej pomembna za samo razumevanje romana in notranjega konflikta, v katerem je ujeta protagonistka Lastočka, romunsko govoreča deklica, ki jo iz sirotišnice k sebi v večkulturni Kišinjev vzame pohlepna Rusinja Tamara Pavlovna. Čeprav se sprva zdi, da je ta to storila predvsem iz dobrote, se Lastočkine sanje o novi mami kmalu razblinijo, saj ji ta skoraj ves čas odreka prepotrebno ljubezen in toplino ter jo zelo hitro spremeni v sužnjo, ki ji pomaga pri zbiranju praznih steklenic po mestu. Poleg težaškega, revnega in odrekanj polnega življenja, ki je zaznamovano z nasiljem in (spolnimi) zlorabami, protagonistko pomembno definira še dvoje; dejstvo, da je sirota, ki nikoli ni poznala svojih staršev  – roman med drugim lahko beremo kot dolgo pismo njenim neznanim roditeljem, ki jih pripovedovalka v nekaterih delih mojstrsko naslavlja tudi neposredno –, ter da se mora zaradi družbeno-politične situacije odreči svojemu maternemu jeziku in romunščino čez noč nadomestiti z ruščino, ki ji jo Tamara Pavlovna nemalokrat skuša vcepiti tudi s pomočjo klofut.

»Ruščina je postala obraz, ki je bil ves čas namrščen. Lep, nezemeljsko lep, vendar poln krutosti. Ko se mi je nasmehnil, je zacvetelo celo trnje okrog mene. Ko pa sem naredila napako … se je moja ledena kraljica spremenila v deklico iz sirotišnice, s katero sva si skočili v lase zaradi slanega peciva. Vsak dan sem jokala. Besede sem morala dobesedno brcati iz sebe.«

Pozabiti svoj materni jezik pa seveda pomeni pozabiti in zanikati svojo identiteto, ki– ker so Lastočko njeni starši zavrgli – temelji predvsem na jeziku, toda tudi ta gradnik njene osebnosti ji je, kot številnim drugim Moldavcem, odvzet v zameno za preživetje znotraj takratnih razmer; te se naglo spremenijo proti koncu romana, ko je treba čez noč pozabiti ruščino ter se naučiti romunščino, ki jo je bila Lastočka v preteklih letih prisiljena potlačiti. Oba jezika v romanu tako presegata svojo osnovno sporazumevalno funkcijo, saj sta bistvena gradnika identitete, sredstvo moči ali podreditve, status in pokazatelj tega, kje na družbeni lestvici se nahaja posameznik. Da je vprašanje jezika vprašanje identitete, je v številnih tujih intervjujih poudarila tudi sama avtorica romana, ki je Romunka, rojena v Moldaviji, trenutno pa živi v Parizu. Pisanju omenjene knjige se je sicer dolgo časa izogibala, ker enostavno ni vedela, kdo je; podobno kot protagonistka je morala svojo identiteto namreč iskati v dveh jezikih, dveh kulturah.

»Mislim, da ne bi mogla napisati ničesar več, če ne bi napisala te knjige. Družinske travme, narodnostne travme se ne zacelijo hitro, običajno traja več kot ene generacijo, da se to zgodi. Celjenje pomeni bolečino in trpljenje, hkrati pa tudi odpuščanje in sprejemanje, pomiritev s sabo. Takšna travma lahko pomeni breme, ki te zaustavlja pri uresničitvi svojih sanj, po drugi strani pa te lahko žene naprej in postane zelo močna inspiracija, motivacija,« je v enem od intervjujev poudarila avtorica, ki ji je v Steklenem vrtu uspelo izpisati pretresljivo in tesnobno zgodbo o odraščanju v turbulentnih razmerah, iskanju identitete in odsotnosti materinske ljubezni, ki bralca najbolj pretrese zlasti v odlomkih, kjer Lastočka svoje nepoznane starše neposredno nagovarja:

»Vsa ta leta me je mučila misel, da je bilo to, da sta me pustila, nekaj dobrega. Da se je splačalo. Še laži si nista znala izbrati kot ljudje. Od začetka pa vse do konca sta bila psa. /…/ V katerih jezikih naj vaju iščem? V katerih jezikih naj vama odpustim? Zakaj vama ni nihče povedal, da bi bilo bolje, da ostaneta mrtva? Mrtva bi me bolj ljubila. Mrtva bi vaju bolj ljubila.«

Če zaključim, kjer sem začela, mislim, da je sedaj že očitno, da se bo roman Tatiane Tibuleac zagotovo dotaknil marsikoga, in to kljub kontekstu, v katerega je postavljen, saj dopušča več različnih branj. Zame je tako predvsem roman o univerzalnih ranah – takih, ki so nam jih v tistih nekaj dolgih trenutkih najbolj krhke identitete na prehodu iz otroštva v odraslost zadali starši, sovrstniki ali okolica – ter obližih, ki jih na te rane polagamo. Lastočki sta na primer v pomoč ambiciozen značaj in tiha, a vztrajna želja, da bi nekoč opravljala zdravniški poklic, trenutno stisko pa ji največkrat pomagajo prebroditi tudi njej podobni mali ljudje, s katerimi je obdana in pomenijo eno redkih svetlih točk v njenem odraščanju. Katerih svetlih točk pa se iz tega obdobja spomnite vi?

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 5. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

57 poklonov družini očeta in mame – finalistka AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo leta 2022

(odlomek iz pripovedovalskega slovarja)

Izraz: dár Zadetki: 55

1. Kar je dano komu v last brez plačila. 2. Pridelek. 3. Žival ali ženska, ki se zažge v čast božanstvu. 4. Danajsko darilo, ki ni dano iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom. 5. Posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj. 6. Moj mož na primer je povprečno nadarjen odvetnik, dolgočasen kot palica za fižol in privlačen kot zelenjadar. 7. Razumem ga, vem, da je odraščal v precej neradodarnem okolju zasavske družine, ki jo je njegov oče, kadar mu je uspelo skozi gostilno prilesti iz rudarske luknje, subvencioniral z nekaj drobiža, pestmi in kletvicami. 8. Moj mož se ne sramuje svojega rudarskega porekla, nasprotno, na nočni omarici ima postavljeno očetovo rudarsko čelado z vgrajeno varnostno svetilko. V čeladi so tri luknje, narejene s kovinskimi roglji rudarske špirovke. 9. Moj mož z veliko spoštljivostjo vsak teden obriše prah z očetovega legendarnega šlema, vtakne prste v tiste tri luknje in ga zažene po hodniku proti mačku kakor kroglo za kegljanje. 10. Otročja prismodarija, vem, vendar pa mačka še nikoli ni zadel, vsaj ne namenoma. 11. V stanovanju živiva sama, otroka se ne brigata več za naju, samo Dare – tisti, ki sem se ga hotela znebiti, vendar mi moški, ki je zdaj moj mož, ni dovolil – še kdaj pride, da lahko potem skupaj udarjata po meni. Hčere že dolgo nismo videli. Odkar se piše Gizdarević (z mehkim) in živi v Daruvarju, ne sme več stopiti vnaše stanovanje.

12. Odnos moških do žensk je najbrž pogojen z darvinistično vlogo ženske in njeno naravno podredljivostjo. 13. Položaja ženske na tem svetu zagotovo nista zakrivila ne mož ne sin, čeravno me prepričujeta, da je enakopravnost spolov velika bedarija. Kaj hočemo, tako pač je. 14. Z moževo neradodarno naravo sem se že popolnoma sprijaznila, a me je zadnjič, ko sva po dolgem času spet enkrat skupaj sedla k večerji, presenetil. 15. Njegovega dolgega pravdarskega boja z elektrogospodarstvom je bilo konec v najino škodo, vendar je, kljub temu ali prav zato, vseeno želel proslaviti izgubo. 16. Brez elektrike je bilo v jedilnici temno in hladno kot v zapuščeni ledarni, zato sva jedla ob svečah. Molčala sva. Med jedjo nikdar ne govoriva, kajti moj mož ni ravno velik besedar. 17. Kadar obeduje, nima rad klepetanja, še radia ne smem prižgati, zato pa moram poslušati njegovo cmokanje. 18. Ko je bil še majhen, je imel navado, da hrane nikdar ni prežvečil, ampak je vanjo samo simbolično zagrizel in jo takoj pogoltnil. 19. Njegova mama mi je povedala, kako se je jezila nanj. Za božjo voljo, Božidar, mu je govorila, saj nisi dromedar, človek si. 20. V tistih časih še ni bilo splošno znano, da biti človek ni nujno božji dar. 21. Poslušala sem, kako možev pribor nadležno udarja ob rob krožnika. 22. Govedar, sem pomislila, ne pa človek, in ga grdo pogledala, on pa se je le skrivnostno nasmehnil in mi ponudil nekaj, nabodeno na roglje desertnih vilic. 23. To je darilo, mi je rekel v lapidarnem slogu, ki ga uporablja za mizo. 24. Misleč, da mi moli košček mandarine, sem mu odvrnila, da ne bom, hvala. 25. Ne hecam se, res je darilce, je ponovil. 26. S police je vzel ročno svetilko,  ki jo je pred dnevi v veceju pozabil sosed vodovodar, in mi posvetil z njo. 27. Previdno sem snela daritev z vilic, toda vse, kar sem lahko z gotovostjo ugotovila, je bilo, da je stvar prebodena. 28. Roglji vilic so strmeli vame kakor lubadarjeve čeljusti. 29. Čakala sem, da bi se mi posvetilo, kaj mi podarja mož, vendar se je stvarca trmasto upirala moji prepoznavi. 30. Zdelo se mi je, da je bilo bistvo tistega nenavadnega darila v treh majcenih luknjicah, ki so jih naredili kovinski roglji desertnih vilic po volji njihovega gospodarja. 31. Daritvena masa okrog luknjic je bila nekako prosojna, skoraj nevidna – v primerjavi s poudarjeno štrlečimi vbodninami. 32. Strmela sem v luknjice, ki so se vse bolj širile in spreminjale moje oči v mikroskop, ničesar razpoznavnega ni bilo videti, toda vilice so neznosno zaudarjale po moževih vnetih dlesnih. 33. Počutila sem se kot nenadarjena ostarela mikrobiologinja brez mikroskopa. 34. Zakaj ne pohvališ moje darežljivosti, me je vprašal. 35. Ah, kako sem očarana nad luknjami, sem vzkliknila poudarjeno spakljivo. 36. Sam sem jih naredil, se je pohvalil, mar niso pravi blagodar v primerjavi s kupom ničvrednih bedarij, ki jih danes možje podarjajo ženam? 37. Zasenčila sem si oči, razumel je in takoj ugasnil vodovodarjevo svetilko. 38. Njegova postava je izginila v temi, vendar sem vedela, da je še v sobi, slišala sem močno in vztrajno pihanje skozi plapolajoče ustnice, bržkone spet nabrane v jezni mošnjiček, kar je bilo slišati kot udarjanje perila po stenah pralnega bobna. 39. V glavi se mi je oglasil najprej nekakšen ping, kakor bi radarski senzor naletel na neznani podvodni objekt, in nato znana fraza: V začetku najinega zakona je bilo drugače. 40. Obračala sem njegovo darilce v dlani in s prsti prebirala po luknjicah, nobenih vibracij nisem čutila. Stvar me spominja na tri razkuhane makarone, sem rekla, vedoč, da je že jezen. 41. Darilu, ki ti ga dajem, rečeš stvar? 44. Tisti trenutek je elektrogospodarstvo spet vklopilo tok in svetloba je preplavila jedilnico. 45. Moj mož je visok in ozek v ramenih, tedaj pa, ko se je obrnil k vratom, se mi je zdel nadstandardno širok, njegove poteze pa rudarsko temačne in grobe, k vratom se je premikal z gospodarnimi gibi, kot da ne želi česa poškodovati že samo s svojo velikostjo. 46.Vedela sem, da se na podarjene luknje nisem dobro odzvala, vsaj ne tako, kot je darovalec pričakoval. 47. Mogočene morem razumeti te stvari, če me gledaš kot kak žandar, sem pripomnila. 48. On pa nazaj: V redu, Darka, še žal ti bo. 49. Slišala sem še, kako si je na hodniku oblačil plašč, ki sem mu ga podarila za rojstni dan. 50. Božidar, ne odhajaj! 51. Zakaj ne, menda se ne bojiš ostati sama s podarjenimi luknjami? 52. Da, bojim se, saj ne razumem, kaj bi ta prismodarija lahko pomenila drugega, kot da me na smrt prestraši, sem rekla osorno in mu vrgla luknje v naročje. 53. Ujel jih je in si jih spravil v žep. Na, sem siknila, še to prekleto pizdarijo vzemi s sabo, in sem proti njemu zalučala tudi desertne vilice. 54. V prsih in ustih sem začutila naval krvi; podarila sem mu plašč in vilice, sama pa sem ostala brez vsega, celo brez lukenj. 55. Ko so se za njim zaloputnila vrata, je nastopil trenutek tišine, nato pa sem zaslišala znano razbijanje po stenah. Prekleta baba, kam si dala mojo svetilko, je tulil sosed Rastodar na svojo ženo.

56. Tip je vodovodar, tako rekoč idealen sosed. Pri nas vedno nekje pušča ali se kaj zamaši. 57. Še nikdar doslej ni zahteval plačila od moža (človek nikoli ne ve, kdaj bo potreboval odvetnika), vendar pa bi zdaj lahko denar terjal od mene. V moji denarnici je luknja. Kako naj mu plačam? Ko bi vsaj imela še kakšno od tistih lukenj, ki sem jih nepremišljeno zmetala v moža. Skrila bi se vanjo.

 

(odlomek iz pripovedovalskega slovarja)

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 2. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 5 min

Predgovor, četrt stoletja pozneje

Leta 2021 je Ukrajina praznovala petindvajseto obletnico Terenskih raziskav ukrajinskega seksa. Založnik nove, trinajste izdaje romana je razpisal natečaj za najboljšo bralno kritiko, filmarji so se pripravljali na snemanje filma (februarja 2022 sem prejela poskusni scenarij – nekaj dni pred začetkom ruske invazije), kritiki so se zbirali na konferencah in razmišljali o tem, kako je ta knjiga spremenila intelektualni fond v državi, bralci pa so si na družbenih omrežjih izmenjavali vtise in se celo prepirali – presenetljivo nič manj vroče kot pred petindvajsetimi leti, le v nekoliko drugačnem jeziku. Navsezadnje je bila to druga generacija bralcev – odrasli otroci tistih, ki jim je ta knjiga, ki je takrat izbruhnila v najglasnejši literarni škandal v zgodovini neodvisne Ukrajine, nadomestila več revolucij, ki so bile zamujene pod sovjetsko vladavino, od feministične do založniške revolucije (ki je odločila o usodi našega knjižnega trga in ukrajinski literaturi vrnila bralce, ki smo jih izgubili v sovjetskih letih), na njenih straneh pa so ti otroci razpravljali o toksičnih odnosih, kolonializmu in medgeneracijskih travmah.

Pred petindvajsetimi leti Ukrajinci takih besed niso sploh poznali. Prav tako niso poznali jeznega ženskega glasu (»čarovniškega glasu«, kot so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zapisali nekateri kritiki, ki so bili še posebej ogorčeni nad besedno agresivnostjo moje junakinje!), niti javne razprave o ženski telesnosti, kaj šele tako bogokletne stvari v tradicionalnem vrednostnem sistemu, kot je združitev prav te telesnosti in travm nacionalne zgodovine v eni pripovedi (to je povzročilo največje ogorčenje zlasti med moškim delom občinstva).

Prav zato je bil ta roman za takratno ukrajinsko družbo tako šokantno odkritje (po kasnejši raziskavi iz leta 2006 je bil razglašen za »knjigo, ki je imela največji vpliv na ukrajinsko družbo v petnajstih letih neodvisnosti«): en majhen zvezek je nadomestil celotno neprebrano (in takrat še neprevedeno!) knjižnico obveznih predavanj o vprašanjih spola in bil zaradi tega razglašen za »biblijo ukrajinskega feminizma«.

V petindvajsetih letih smo se veliko naučili. Spremenili (in spremenile) smo se, dozoreli, se naučili veliko o sebi in svetu, kar lahko pridobimo le z življenjem v svobodni državi (za vse, ki nikoli niso živeli v nesvobodni državi, je treba to vedno dodatno razlagati: policijska država ni strašna zato, ker ti ne omogoča, da bi izpolnil svoje eksistenčne potrebe, ampak zato, ker ti ne dovoli, da bi se dovolj razvil in te na silo ohranja v psihološko infantilnem stanju). In dejstvo, da otroci že svobodne Ukrajine to zgodbo o odnosu med moškim in žensko »na poti iz Egipta« še naprej (kot se je izkazalo) berejo kot »svojo« in se zanjo borijo skoraj tako ognjevito kot nekoč njihovi starši, me je, iskreno povedano, veliko bolj vznemirilo kot ganilo, pomislila sem: kako dolgo bo to trajalo, ali še nismo prerasli tega »Egipta«?

Bilo je tudi veliko prevodov. Kljub temu da so Terenske raziskave moje najbolj »neprevedljivo delo«, saj sam jezik junakinje tukaj postane na nek način lik, so paradoksalno postale najbolj prevajano delo, tako moje kot vse sodobne ukrajinske literature. Do danes je prevedeno v sedemnajst jezikov, še nekaj jih je na poti. In ko so na Poljskem pripravljali naslednji, že tretji ponatis – na valu ženskih protestov proti barbarskemu zakonu proti splavu –, sem prejela odziv mladih Poljakinj, ki me je prizadel do srca: »To je knjiga o svobodi,« so rekle. O svobodi žensk; o ženski, ki se upira nasilju. Ženski, ki se bori zase.

Takrat, petindvajset let po izidu romana, je v zvezi z njim prvič zazvenela beseda »vojna«.

In potem je prišlo jutro 24. februarja 2022, ko so ruske bombe padale na ukrajinska mesta in je zahodni tisk napolnil plaz analitičnih člankov, v katerih so strokovnjaki začeli občinstvu na različne načine razlagati, kaj je bilo pred četrt stoletja; takrat, gospe in gospodje, moje junakinje ni posilil oborožen ruski vojak, kot so posilili ženske iz Buče in Irpina, temveč njen dragi ljubimec, ki ga je povabila k sebi domov. Tiste, ki jih je posilila okupacijska vojska, običajno ne govorijo o svojih občutkih, temveč si jih morajo predstavljati, jih zmanjšati: z »uživanjem« groze v majhnih odmerkih je lažje. Ali ni prav to razlog za pozornost zahodnih založnikov do trpljenja moje junakinje? Na ameriškem kampusu sem poskušala razložiti, da Ukrajina ni propadla država in da Ukrajinci niso neobstoječ narod, kot nas že stoletja prepričujejo naši posiljevalci: da je živa in hoče živeti, po svoji svobodni volji, s svojimi željami in potrebami, tudi eksistencialnimi, in torej s svojo zgodovino, jezikom in kulturo, četudi jih nihče zunaj države ne pozna.

In tako sem v enem od teh člankov v reviji The Economist avtorja Petra Pomeranceva nepričakovano naletela na primerjavo Terenskih raziskav z rezultati avtorjevih opazovanj o vrednostnih prioritetah Ukrajincev: izkazalo se je, da so Ukrajinci, ki jih je Pomerancev intervjuval v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tako kot moja junakinja iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja, želeli biti predvsem slišani in priznani s strani sveta. Pomerancev piše: »Včasih sem mislil, da gre za identiteto, in šele po 24. februarju sem spoznal, da gre za varnost: težje je ubiti tiste, ki so znani.«

Tako je, gospe in gospodje. Prav tako. Z eno spremembo: to ne velja samo za Ukrajince, ampak za vse, popolnoma vse živo na tem planetu: vsi letimo v istem letalu.

Torej, kot je rekla moja junakinja v slovo: »Uživajte v lêtu.«

 

19. maj 2022

Tekst je predgovor k tretji poljski (in hkrati tudi norveški) izdaji knjige.

 

Iz ukrajinščine prevedel Nikodem Szczygłowski.

Oksana Zabužko Oksana Zabužko
Intervju 1. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 17 min

Agonija velikega zmaja, ki traja več kot stoletje

Oksana Zabužko (1960) je ugledna ukrajinska filozofinja, esejistka, prozaistka in pesnica. Podpisala se je pod dvajset knjižnih naslovov najrazličnejših žanrov. Deluje kot izrazito angažirana intelektualka, posebej pa je cenjena zaradi književnih kritik in zdaj že kultnega romana Terenske raziskave ukrajinskega seksa, ki je v prevodu Andreje Kalc pravkar izšel pri založbi Beletrina. V svojih literarnih in esejističnih delih posveča pozornost predvsem ukrajinski samoidentifikaciji, postkolonialnim vprašanjem in feminizmu.

Diplomirala in nato tudi doktorirala je iz filozofije na Univerzi Tarasa Ševčenka v Kijevu. Bila je mlada raziskovalka na Inštitutu za filozofijo Ukrajinske akademije znanosti, na ameriških univerzah pa je predavala ukrajinsko kulturo in književnost. Znana je kot redna kolumnistka vodilnih ukrajinskih medijev. V preteklosti je bila podpredsednica ukrajinskega PEN-a. Za roman Muzej pozabljenih skrivnosti je leta 2013 prejela nagrado Angelus za najboljšo srednjeevropsko knjigo. Njena dela so bila prevedena v več kot dvajset jezikov.

Oksana je dobitnica številnih domačih in tujih nagrad: Nacionalne nagrade Tarasa Ševčenka (2019), nagrade Mednarodne fundacije Antonovičev (2008), literarne nagrade Angelus za Srednjo in Vzhodno Evropo (2013), vseukrajinske nagrade Ženska tretjega tisočletja (2015), nagrade BBC za knjigo leta (2020).

Roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa je bil objavljen leta 1996 in zaradi eksplicitnih erotičnih prizorov in drznih razmišljanj o ukrajinski in ženski identiteti postal opazen dogodek v ukrajinskem literarnem življenju. Je eden prvih feminističnih romanov v sodobni ukrajinski književnosti, ki je bil v domovini trinajstkrat ponatisnjen. Roman je bil preveden v angleščino, ruščino, češčino, poljščino, madžarščino, bolgarščino, nemščino, švedščino, italijanščino, romunščino, francoščino in nizozemščino, zdaj pa bo dostopen tudi slovenskim bralcem.

Z Oksano sva se srečala v začetku februarja v Krakovu, kjer je bila na literarni rezidenci in je živela v stanovanju Wisławe Szymborske. Ne glede na to, da je avtorica imela obilico obveznosti – ravno se je odpravljala v Varšavo, nato v Berlin, na knjižni sejem v Vilno ter imela še številne druge načrte – je privolila v pogovor, pri čemer je upoštevala tudi svoj načrtovani prihod v Slovenijo. Pogovarjala sva se o vojni, temi, ki se ji zdaj ni mogoče ogniti, o tem, zakaj sedanja ruska agresija na Ukrajino po njenem mnenju predstavlja zadnjo fazo imperija, ki razpada že več kot stoletje, in o tem, kako si je ta imperij v dvesto letih prisvojil ukrajinsko kulturo, ki se zdaj počasi vrača na svetovni oder.

Oksana Zabužko bo 3. marca z nastopom v ljubljanskem Cankarjevem domu odprla festival Literature sveta – Fabula.

»Dolgo pred svojim prihodom leta 2014 se mi je vojna prikazala že desetkrat. Bilo je nekako tako kot srednjeveške kronike omenjajo kugo, moro ali kolero – kazala se je kot živo bitje, ki se, preden opustoši deželo, pojavi nekje v ljudski gneči, na cestah ali trgih – kot ženska v beli obleki, izgubljeno dekle, ogromen kup sena, ki se premika sam … Zdaj vem, da to niso miti ali pravljice. […] Pred tem so opozorila. Vedno, vedno obstajajo opozorila: preden se pojavi – s streljanjem v Sarajevu, napadom na Poljsko, invazijo na Ukrajino – se vojna uči, igra, hodi v šolo, menja učitelje …« – Omenjeno primerjavo ste uporabili v nedavno objavljenem eseju z naslovom Ko je bila vojna še tako mlada. Kaj je vojna postala za vas osebno? Uresničena prerokba ali kaj drugega?

Odgovor na to vprašanje bi lahko začela z razmislekom o tem, kje in kdaj se je ta vojna začela. Jaz odštevanje začenjam s 30. novembrom 2013. To je bila noč, ko so na Majdanu v Kijevu pretepli študente. Še danes ne vemo, kdo so bili storilci, nikoli niso bili prijeti in kaznovani. O ruski prisotnosti na Majdanu je bilo že veliko povedanega in napisanega, tudi sama sem o tem pisala v knjigi z naslovom Najdaljše potovanje. Če torej govorimo o tisti noči 30. novembra 2013, je povsem očitno, da so bili storilci tujci, saj tako brutalnih dejanj v Ukrajini še nikoli prej ni bilo. Študentov niso preprosto pretepali, ampak so jim lomili kosti in jih drobili, kar je precej podobno prizorom, ki jih že prej smo poznali iz Rusije in Belorusije. Poleg tega je znano, da so se kijevske enote Berkut takrat umaknile iz mesta. Zaradi tega dogodka je 2. decembra 2013 na Majdan prišlo dva milijona ljudi. 1. decembra sem na Facebooku objavila zapis, da moramo vsi na ulice, da moramo biti vidni. Pisala sem tudi o tem, da je to vojna proti vsem nam. Zato se dosledno držim datuma 30. november kot začetka ruske vojne proti Ukrajini.

Sledila je krvava noč na Majdanu, 18. in 19. februarja 2014, potem pa dogodki 20. februarja,  ko so bili nedvomno prisotni ruski storilci, ki so streljali na ljudi iz hotela Ukrajina, nato je sledila priključitev Krima in začetek vojne v Donbasu.

Še pred tem smo imeli prve žrtve protestov, 22. januarja 2014 sta bila na ulici Hruševskega s strelnim orožjem ubita Serhij Nihojan in Mihail Žizneuski. Na predvečer teh dogodkov so številne »romarje« – atletske, kratko postrižene mlade moške, enako oblečene in opremljene – v lavro pripeljali avtobusi, dejansko je to bil ruski Specnaz, ki so ga tam nastanili in nato vključili v akcijo proti protestnikom.

Vsi dogodki tiste nepozabne zime 2013/2014 še danes niso v celoti sistematično in strukturirano opisani – zlasti za zahodnega bralca. To sem poskušala storiti s knjigo Najdaljše potovanje, ki je pred kratkim izšla na Poljskem. Gre za natančno in razumljivo pripoved, ki odpira pogled na vojno, ki se je takrat šele začela.

Uradno naj bi se vojna v Ukrajini začela 20. februarja 2014 – na dan Janukovičevega bega in začetka priključitve Krima. Jaz pa predlagam, da je za njen začetek štejemo 30. november 2013 – torej začetek protestov na Majdanu.

Ko govorimo o razpadu Jugoslavije, pogosto menjamo, da se je vojna začela poleti 1991 v Sloveniji in končala z bombardiranjem Beograda spomladi 1999, ali celo v Makedoniji leta 2001. V primeru začetka razpada ZSSR se pogosto omenjajo Litva in tragični dogodki v Vilni 13. januarja 1991. Je to, kar se zdaj dogaja v Ukrajini, zadnja faza razpada sovjetskega imperija ali gre vendarle za kaj drugega?

Osebno to kronologijo vidim nekoliko drugače. Pogled, da so tragični dogodki v Vilni začetek razpada ZSSR, je vendarle nekoliko evrocentričen. Prvi podzemni pretresi, če temu lahko tako rečemo, pa naj se sliši še tako paradoksalno, so se zgodili v Srednji Aziji. December 1986, Almati, tokrat znana kot Alma-Ata, Kazahstan. Represija, ki so takrat doletela Kazahe, je bila izjemno brutalna. Leta 1987 sem se udeležila seminarja za mlade pesnike iz vse Sovjetske zveze, ki je potekal prav v Almatiju. To je bil nekakšen gestalt sovjetskih oblasti, s katerim so želele jasno pokazati, da je Kazahstan »normalna« sovjetska republika, v kateri se ne dogaja nič nenavadnega.

V zvezi s tem se spomnimo na dogodke lani pozimi v Kazahstanu – nič ne gre nikamor, ne da bi pustilo sled. Te sledi so v spominu ljudi vedno zelo jasne.

Jaz bi raje govorila o stoletnem procesu razpada ruskega imperija, ki se je začel že z začetkom prve svetovne vojne v Evropi. Takrat so se Poljska, Finska in baltske države uspele odcepiti od imperija. Ukrajini pa to ni uspelo in tukaj se začne tragična zgodovina Ukrajinske ljudske republike (ULR), spomnimo pa se tudi, da Zahod ni bil posebej zainteresiran za nastanek Ukrajine na takratnem evropskem zemljevidu. Na pariški mirovni konferenci leta 1919 je bila prav nam, Ukrajincem (tako kot Kurdom), odvzeta pravica do samoodločbe. Včasih pravim, da če bi takrat, pred sto leti, Zahod pokazal malo več pronicljivosti, in če bi ULR vseeno vztrajala, pa čeprav brez pomena, v kakšnih mejah – bi se celotna nadaljnja zgodovina 20. stoletja verjetno odvijala drugače in bi morda zahtevala manj žrtev. Lenin, ki ga Putin tako rad citira, je takrat dejal, da »izguba Ukrajine za nas [ruske boljševike] pomeni izgubo naših glav«. Moč oblasti boljševikov v Rusiji brez osvojitve in podjarmljenja Ukrajine ne bi bila mogoča – pri čemer je ta proces trajal vse do leta 1933. Takrat smo imeli le nekaj let v celotni zgodovini 20. stoletja, ko se je ukrajinska kultura dejansko lahko razvijala s privolitvijo – da, komunistične – oblasti. To kratko obdobje včasih imenujemo »rdeči Weimar«. Seveda je bil ta razvoj ideološko močno omejen, vendar je ukrajinska kultura že takrat, v teh nekaj letih, doživela silovito eksplozijo, iz katere črpamo navdih šele danes. S strani komunističnih oblasti je šlo zgolj samo za poskus ustvarjanja določene kulturne fasade, nekakšnega koketiranja, namenjenega predvsem Ukrajincem v Galiciji in Voliniji, ki sta bili takrat del Poljske. Prav tako je bil namenjen instrumentalni uporabi številne ukrajinske manjšine na Poljskem, da bi destabilizirali notranje razmere v tej državi. K temu je pripomogla tudi ne preveč preudarna politika takratnih oblasti Poljske republike do vseh njenih manjšin. Vendar je temu kratkemu obdobju liberalizacije odnosa do ukrajinske kulture spet sledila brutalna represija, ki jo v naši zgodovini imenujemo »razbiti preporod«. Pacifikacija ukrajinske kulture je bila počasna, vendar trdna.

Poudariti je treba, da je veliko Ukrajincev takrat dejansko verjelo v iskrene namene komunistov in možnosti, ki so jih ponujali za uresničitev naših emancipacijskih teženj in kulturnih potreb – seveda v konfederaciji z Rusijo in pod rdečimi zastavami. »Naj bo (celo) rdeča, dokler je (bila) (Ukrajina),« – to je bilo takrat priljubljeno geslo med naši intelektualci. Poleg tega so bila tudi vsa ukrajinska gibanja za neodvisnost v veliki večini levičarska.

Vendar je imperij pod masko internacionalizma in komunizma ostal v bistvu enak, kot je bil pred tem. Tako je po dvajsetih letih, ko je ponovno zbral moč, poskušal vrniti svoje »izgubljene dežele« – Finsko in Poljsko – spet k sebi; v primeru baltskih držav je bil ta poskus celo uspešen (za 50 let). Vendar je imperij šel še dlje in si je prisvojil dežele, ki nikoli niso bile del Rusije, ter tako segal vse do Elbe. Tam so ga ustavili zavezniki, s čimer Stalin ni bil zadovoljen, njegovi načrti so šli še dlje.

Konec osemdesetih let nihče več ni verjel v komunizem, zato so branilci imperija le še poskušali ohraniti fasado, šlo je za pregrupiranje sil in oblikovanje nove strukture. Glavni graditelj te nove različice imperija je bil KGB, ki je spremenil svoje ime in maske, ni pa spremenil vsebine. ZSSR je gospodarsko bankrotirala, zato se je nova Rusija takrat, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, postavila na noge z ogromno pomočjo Zahoda. Temu je sledil tako imenovani dvig s kolen, katerega glavni cilj je bil za vsako ceno povrniti »izgubljene dežele« – tokrat je že šlo za ozemlja, »izgubljena« leta 1991.

Leta 2008 je imperij na vrhu zveze Nato v Bukarešti dobil tiho zahodno odobritev te svoje strategije – in tri mesece po vrhu je Putin napadel Gruzijo, kar pa ni sprožilo odziva, ki bi ga moralo. S tem je kršil mednarodno pravo in jaltski red, kar sicer ne pomeni, da je bil ta red izjemno dober, vendar je deloval. Koliko življenj bi bilo mogoče rešiti, če bi Putina poskušali ustaviti ne zdaj, ampak takrat, ko je bila vojna še precej mlada, če se vrnem k citatu, s katerim sva začela najin pogovor. Če torej povzamem, imamo opraviti s stoletnim procesom razpada imperija – procesom, ki bi se lahko končal že prej in tako človeštvu prihranil prelivanje kri in nedolžne žrtve. Gre za agonijo velikega zmaja, ki traja več kot stoletje. Ta proces je povsem neizogiben in sledi organski naravi zgodovinskih procesov.

Drago Jančar mi je na vprašanje o Ukrajini odvrnil, da ga je najbolj presenetilo, da je na prelomu 20. in 21. stoletja v ukrajinščini izšlo manj knjig kot v Sloveniji. Slovenci spadajo med najmanjše slovanske narode, Ukrajinci pa med največje. Kako je prišlo do tega, da sta eden največjih slovanskih jezikov in kultur tako dolgo ostala skoraj neopažena?

Problem medsebojnih odnosov med Ukrajinci in Rusi – še posebej, kot jih vidijo od zunaj in so najpogosteje povezani s tezo o »bratskih narodih« in posledično s popolnim nerazumevanjem, za kaj pri vsem tem gre – je predvsem v tem, da je narava teh odnosov v bistvu drugačna od narave na primer poljsko-ruskih odnosov, kaj šele od izkušenj drugih slovanskih narodov z Rusi.

Da bi to razumeli, je treba najprej ugotoviti, da trditve moskovskih carjev o Rurikovičevi dediščini v Kijevu sodobni Rusiji očitno ne dajejo nikakršne podlage za kakršne koli zahteve do sodobne Ukrajine. Ruski imperij je razmeroma mlada entiteta in treba je opozoriti, da so tudi naši predniki, Ukrajinci, pomembno prispevali k preoblikovanju moskovskega carstva v Rusijo in njeno imperialno obliko.

V 17. stoletju je prišlo v okviru poljsko-litovske Republike obeh narodov do notranjega spora med našimi pravoslavnimi elitami ter Varšavo. To je bilo enakovredno protireformaciji, ki je bila razumljena kot boj proti širjenju katolicizma v jezuitski preobleki v naših deželah. Hkrati je na jugu potekala vojna z Osmanskim cesarstvom. Od tod so zrasle ideje o pravoslavnem imperiju, ki jih danes dejansko ponavlja Putin – de facto je šlo za isto stvar, ki jo je Teofan Prokopovič konec 17. stoletja predlagal Petru I. Šlo je za ideologijo oblikovanja pravoslavnega imperija, ki bi razširil svoje meje do Carigrada in nato do Božjega groba v Sveti deželi. Ta ideologija je imela veliko privržencev med našimi kozaki, ki so se imeli za viteški red, ki se bori proti nevernikom. Po drugi strani pa je bil Kijev v tej ideologiji obravnavan kot središče vzhodnega krščanstva, boj proti Osmanom pa je imel kljub krinki svete vojne tudi povsem praktične interese – šlo je predvsem za kolonizacijo južnih step in stalen izhod na morje. Vse to je bila podlaga za vojaška zavezništva z Moskvo, ki so sledila v drugi polovici 17. stoletja. Po odcepitvi Hmelnickega od poljsko-litovske skupnosti je hetmanat, ki je kot protektorat znotraj Rusije ohranil avtonomijo, obstajal še vse 18. stoletje in šele po njegovi ukinitvi s strani Katarine II. leta 1775 lahko govorimo o Ukrajini kot ruski koloniji.

Torej je podjarmljenje ukrajinskih dežel s strani Moskve trajalo stoletje?

Da, trajalo je, vendar ne pozabimo, da je bilo to stoletje zaznamovano predvsem s procesom evropeizacije imperija – v veliki meri na račun naših elit – verskih, intelektualnih itd. Ko je bila na primer leta 1775 v Moskvi ustanovljena univerza, je bila absolutna večina ne le predavateljev, ampak tudi študentov Ukrajincev. Idejo, ki je bila prvič jasno izražena v ukrajinski baročni literaturi – o Kijevu kot novih severnih Atenah, o oživitvi grške pravoslavne civilizacije –, je Moskva prevzela in uporabila za potrebe imperija.

Tako so Ukrajinci z lastnimi rokami dejansko ustvarili frankensteinsko pošast.

Lahko rečemo, da je ruski imperij produkt nesposobnosti poljskih in ukrajinskih elit poljsko-litovske Republike obeh narodov, da bi se medsebojno sporazumele, iz česar sta oba naroda – poljski in ukrajinski (in v širšem smislu vsi narodi republike) – na koncu slabo izšla. Zaradi teh procesov daje Ukrajina moskovskemu carstvu evropski obraz in v mnogih pogledih, v gospodarskem, kadrovskem, kulturnem itd. postaja njegova dobrotnica. Navedli bi lahko številne primere – eden najbolj znanih je Gogolj –, vendar je na primer manj znan tudi primer ukrajinskega porekla Čehova. Njegova jasno zaznavna evropskost, največji humanizem med klasiki ruske književnosti in za takratno rusko okolje skrajno netipičen pogled na vlogo žensk v družbi in literaturi – vse to izhaja iz tradicije ukrajinskega zemljiškega plemstva, ki se je zelo razlikovala od ruske tradicije.

To pomeni, da so tudi v kolonizirani, prepovedani in zatirani ukrajinski kulturi nekatere stvari še vedno opozarjale na njeno kulturno drugačnost od ruske kulture. Proces prisvajanja in prevzemanja ukrajinske kulture s strani ruske kulture se je resno začel s Katarino II. Ta je izjavila, da je »nujno potrebno pri prebivalcih Malorusije na vse možne načine izkoreniniti prevratniško predstavo o sebi, da so drug narod« – in je danes našla svoj naravni zaključek v tem, kar počneta Putin in njegov režim.

Ta proces poteka že več kot 200 let, tako da je mnogim ljudem na Zahodu že samo ime Ukrajina postalo neznano. Zato je tudi toliko ljudi v Evropi – in širše – zlahka verjelo pripovedi, ki jo je Putin tako rad in pogosto ponavljal, da je Ukrajina »produkt razpada ZSSR« in da pred letom 1991 »nikoli ni obstajala«, saj je le »etnografska regija Rusije«, brez lastne kulture in zgodovine, ločene od ruske. K širjenju in utrjevanju tovrstnih pripovedi so pomembno prispevali tudi slavistični centri, ki so obstajali na številnih uglednih zahodnih univerzah. Bili so pretežno rusocentrični in v njih je popolnoma prevladoval ruski pogled na zgodovino in kulturo Slovanov v tem delu Evrope. Šele zdaj doživljamo začetek revolucije v slavistiki v tem pogledu, čeprav so pomembne spremembe odmevale že prej.

Pomislimo, koliko strokovnjakov za recimo slovensko književnost deluje danes na zahodnih univerzah? Drugače pa, bohemistika na primer je na Zahodu postala priljubljena šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nenadoma »odkrili« Hrabala, a to le zaradi množičnega vala češke emigracije po tragičnih dogodkih avgusta 1968, ko si, mimogrede, nihče na Zahodu ni »želel vojne« zaradi brutalne agresije ZSSR na Češkoslovaško.

Zanimanje za ukrajinsko književnost in kulturo se je kljub temu povečalo zlasti v zadnjih letih. V letih od 2004 do 2014 se je splošno zanimanje za Ukrajino zaradi takratnih političnih dogodkov pri nas v času obeh revolucij odrazilo tudi v številnih knjižnih prevodih, filmih in drugih kulturnih projektih, povezanih z Ukrajino.

Ne smemo pozabiti, da se je Ukrajina leta 2004 med Oranžno revolucijo prvič zares prebila v zavest ljudi na Zahodu – za mnoge je bilo takrat šokantno že samo odkritje, da Ukrajina obstaja in da ni enaka Rusiji. Potem so za nameček začeli prevajati tudi ukrajinske avtorje – na primer Andreja Kurkova. Zanimivo je, da so k temu odkritju največ prispevali zahodni prevajalce iz ruščine, ki so bili dotlej svetohlinsko prepričani, da je največji problem ruske kulture komunizem in ne imperializem. Zato so po padcu komunizma nestrpno pričakovali pojav novega vala ruske kulture – hiter pojav imen, enakovrednih Čajkovskemu, Dostojevskemu in Puškinu, kar pa se ni zgodilo. Tako so na tem valu nekateri ukrajinski avtorji vstopili v glavni tok, med njimi tudi omenjen Andrej Kurkov, ukrajinski pisatelj, ki piše v ruščini.

Še en zgovoren primer – na Zahodu je bila dolga leta v vseh večjih knjigarnah, knjižnicah ali letaliških brezcarinskih trgovinah skoraj edina dostopna knjiga o Ukrajini Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini (A Short History of Tractors in Ukrainian) Marine Levicke. To je bila edina knjiga, ki je povprečnemu zahodnemu bralcu lahko povedala karkoli o Ukrajini. Zato smo se morali resnično zelo potruditi, da smo prebili ta zid inercije, pasivnosti, nezanimanja in nepoznavanja naše kulture.

Kopičenje sistemskih napak, ki je trajalo več generacij, je povzročilo izkrivljeno dojemanje sveta, v tem primeru predvsem naše zgodovine in kulture. No, vedno je treba nekje začeti, pa čeprav samo s spremembo učbenikov.

Toda obstajajo tudi pozitivne spremembe. Eden od zelo znanih nemških prevajalcev ruske literature mi je na primer na konferenci, ki sva se je udeležila skupaj po dogodkih leta 2014, povedal, da ga globoko žalosti dejstvo, da je vse življenje videl Kijev izključno kot tretje mesto ruskega imperija. Pripadal je tisti generaciji Nemcev, ki je odraščala z občutkom stalne krivde do Rusov, ruska agresija v Donbasu in priključitev Krima pa sta zanj pomenila šok, ki je celotno njegovo videnje sveta obrnil na glavo. Večina nemške družbe in politikov šele zdaj začenja razumeti in revidirati svoj pogled na Rusijo. Brutalna agresija Rusije na Ukrajino in vojna, ki poteka, sta v Evropi že marsikaj spremenili.

 

Intervju je nastal 6. februarja v Krakovu. Iz ukrajinščine ga je prevedel Nikodem Szczygłowski.