Leto: 2026

Bila je sobota, 11. julij, ko je Vladimir Arsenijević stopil iz taksija pod Brankovim mostom, kjer naj bi potekal eden od dogodkov, s katerimi je širša kooperativa društev in posameznic in posameznikov, zbranih pod sloganom Ljudje pomnijo ljudi, želela obeležiti obletnico genocida v Srebrenici. Genocida, ki v srbski kolektivni zavesti tudi več kot trideset let pozneje ne najde mesta. Tudi dogodka pod Brankovim mostom tistega jutra ni bilo. Arsenijevića je obkrožila skupina mladih in ga verbalno in fizično napadla. Mu grozila in ga pretepla. Dogodek je bil odpovedan, a Arsenijević je že nekaj dni pozneje stal v puljski areni, kjer je v modricah prejel nagrado za scenarij za film Tri tedne pozneje, ki se ukvarja z vrstniškim nasiljem. Nasiljem, ki poraja nasilje, Arsenijeviću pa tako ali drugače sledi že nekaj časa. V devetdesetih letih je za prvenec V podpalubju, v katerem je spregovoril o brezizhodnosti in kolektivni psihozi srbske družbe v času vojn ob razpadu Jugoslavije, kot eden najmlajših prejel NIN-ovo nagrado za roman leta. Ustanovil je združenje Krokodil, ki že vrsto let skrbi za promocijo književnosti in bralne kulture, prireja istoimenski literarni festival, hkrati pa je gonilna sila številnih družbenih iniciativ. Od deklaracije o skupnem jeziku in projekta Kdo je prvi začel? – zgodovinarji proti revizionizmu do številnih humanitarnih akcij, vključno z jasno podporo Ukrajini že od samega začetka ruske agresije, zaradi česar je bilo združenje že večkrat na udaru proruskih desničarjev.

Pogovarjala sva se slab mesec po napadu nanj, Ratko Mladić je bil še živ, čeprav so ga mnogi pri živem telesu pokopali in beatificirali, lotiti pa bi se morala predvsem književnosti, a resničnost včasih s tako silo pronica skozi strani, da je preprosto ni mogoče ignorirati. Ne nazadnje pa gre le za dve plati iste medalje. Verjetno je tudi to razlog, da je tetralogijo Cloaca Maxima, ki jo je otvoril z romanom V podpalubju, Arsenijević končal skoraj trideset let pozneje z romanom Duhovi.

Ne bom vas prosil, da spet obnovite zgodbo tistega jutra, ko so vas napadli, ste pa v enem od intervjujev povedali, da vas napad ni presenetil. Kako ste danes, ko na to lahko pogledate že z določene distance?

V redu sem, že takoj na začetku sem bil v redu. To ni bilo nekaj, kar bi se me globoko dotaknilo ali v meni sprožilo globinsko preizpraševanje tega, kar sem, ali tega, kar delam. V atmosferi, ki v Srbiji vlada že predolgo, je to nekaj skoraj normalnega. Mogoče je večje presenečenje, da se kaj takega ni zgodilo že prej, glede na aktivnosti, s katerimi se ukvarjam. Res pa je, da lahko spremljamo, kako je agresija v družbi vse intenzivnejša, nenehno je prisotna. Dan pred najinim pogovorom so v središču Beograda pretepli tudi režiserja Stevana Filipovića, ki je prav tako politično aktiven. Marko Vidojković, pisatelj, ki vodi podkast Dobar, loš, zao, nenehno prejema grožnje in živi pod zaščito združenja pisateljev PEN. Veliko je ljudi, ki se jim dogajajo različne stvari, a pogosto je situacija veliko bolj dramatična pri ljudeh, ki niso javno znani. Razni žvižgači, aktivisti na lokalni ravni, se v majhnih mestih soočajo z lokalnimi veljaki, ki so v teh zaprtih mikrokozmosih praktično vsemogočni. Ljudje v Srbiji prestajajo različne stvari, ampak to je nekaj, kar je v skladu s splošno atmosfero, zato me napad ni presenetil. Seveda so se napadi dogajali že prej, tudi na združenje Krokodil zaradi stališč glede vojne v Ukrajini in podobno.

Po napadu na vas je bil dogodek v sklopu komemoracije genocida v Srebrenici odpovedan. Predvidevam, da odločitev ni bila najlažja. Seveda je treba vztrajati, a ne za vsako ceno. Pa vendar – so s tem napadalci nekako dosegli svoje?

Dogodek, ki smo ga nameravali izpeljati 11. julija letos, je bil del številnih aktivnosti, ki smo jih koordinirali skupaj s sorodnimi organizacijami in posamezniki. Ta neformalna koalicija se imenuje Ljudi pamte ljude (Ljudje pomnijo ljudi) in se posveča ohranjanju spomina na genocid v Srebrenici. V javnem prostoru obeležujemo obletnice, da bi se ljudje spominjali in da bi jih preprosto pozvali k empatiji in odgovornosti, kar je nekaj, česar v sodobni srbski družbi hudo primanjkuje. Odpovedan je bil torej samo dogodek, ki naj bi se odvil tiste sobote, 11. julija zjutraj, pod Brankovim mostom, kjer sem bil deležen fizične agresije, a druge manifestacije so se odvile. Seveda z veliko neprijetnostmi za udeležence in ob intenzivnem policijskem varovanju, a to je spet povsem normalno in pričakovano, to nikogar ne preseneča. Iniciativa Žene u crnom (Ženske v črnem) je dan pred tem nosila transparente, na katerih je pisalo, da pomnimo genocid v Srebrenici, iniciativa mladih je organizirala prižiganje sveč, organizirali smo pisanje dopisov, ki smo jih poslali na kakšnih petsto naslovov visokih uradnikov in institucij v Srbiji, ker smo želeli poslati sporočilo, da obstajajo ljudje, ki skrbijo, da se ne bi pozabilo. Pa naj bodo v še takšni manjšini, mislim, da je zato to še toliko pomembnejše.

Da pa stvari nazadujejo, to vsekakor. In to z velikanskimi koraki. Pred recimo kakšnimi dvajsetimi leti nihče ni mogel zanikati ne genocida v Srebrenici ne drugih zločinov, ki se niso zgodili, temveč jih je v devetdesetih letih srbska država zakrivila sosednjim. Danes, v času vladavine čustvenih resnic, v družbi postresnice, pa je marsikaj mogoče nafantazirati in vsiliti kot občo resnico. V angleščini obstaja izraz cherry picking. Gre za to, da ljudje iz fundusa spominov izberejo, kar jim ustreza. Recimo konkretno v tem primeru – kako so Srbi v 90. letih lepo živeli v miru in harmoniji z vsemi, potem pa so se leta 1999 naenkrat na nebu nad Srbijo pojavila Natova letala in nas zbombardirala. In to kar najhuje možno, ne v Bagdadu ne drugje ni bilo ničesar podobnega. In potem so nas zastrupili z osiromašenim uranom in zdaj umiramo za rakom. Skratka, vsa ta samoviktimizacijska zgodba, ki se tako perpetuira, je okužila tudi velik del mladih. In to je danes jasno vidno. Čeprav smo si pred kakšnim letom in pol dopustili sanjati o študentskem gibanju, danes vidimo, da žal tudi to gibanje ni osvobojeno teh fantazij. Globoko so prodrle v vse pore naše družbe in potrebnega bo zelo veliko časa, da se jih nekako znebimo. A šele takrat, ko bo obstajala politična volja. Trenutno ni niti volje.

Pravite, da smo priča nazadovanju, to je lahko simptom družbene krize, a tudi mehanizem odvračanja pozornosti od drugih perečih težav. Pa vendar, od kod po vašem mnenju ponovna potreba prav po zanikanju genocida?

Mislim, da ne gre za potrebo, temveč za stališče, ki je bilo sistematično in načrtno inducirano v družbo in ki uveljavlja veto na kakršnokoli politično sporočilo, ki bi pomenilo prevzemanje odgovornosti. Vemo, da genocida ne zagrešijo narodi, ne zagrešijo ga družbe, zagrešijo ga posamezniki. Ti so bili jasno izolirani, prešteti in doletela jih je pravica. Gre torej za nekaj zelo individualnega in če je to pravilno predstavljeno, ima družba prostor, da se od takšnih stvari distancira. Ko pa nenehno, kot nekakšen magijski obrazec, ponavljate besede Srbi niso genociden narod, čeprav nihče ne pravi, da so Srbi genociden narod, to na velik del prebivalstva deluje toksično in prodre v njihov sistem. Treba je razumeti tudi, da so mediji v Srbiji pod strogim nadzorom vladajočih struktur. Kar se tiskanih medijev tiče, čeprav tudi na televizijah položaj pravzaprav ni boljši, nimamo resnega tiskanega časopisa. To so predvsem vulgarni tabloidi, ki se iz dneva v dan ukvarjajo s pregonom političnih sovražnikov in s serviranjem reduciranih vulgarnih sporočil. In za to obstaja preprost recept. Recimo glavni tabloid vseh tabloidov, Informer, stane dvakrat manj od drugega najcenejšega časopisa. In ko gre ob sedmih zjutraj mimo vas tramvaj, poln ljudi na poti v službo, vidite, da imajo vsi v rokah Informer. Ker je poceni. Berejo ga in preprosto vpijajo ta pogled na svet. In kot sem rekel, okoli leta 2000 so verjetno bile mogoče diskusije, ki jih imamo danes. Ali je bilo to pošteno, ali bi mednarodna skupnost lahko ravnala drugače … Ni pa bila mogoča ta samoviktimizacijska izmišljotina, v kateri srbski narod večinsko živi danes. To so ustvarili, zakuhali in vsilili v izobraževalni sistem, v medije, v popularno kulturo, v televizijske nanizanke, v vse, kar ljudje konzumirajo. In ko živite obkroženi s takšnim pogledom na svet, se vam zdi, da je ta edini pravilen. In seveda, nato vedno pride tisti balkanski whataboutizem: kaj so pa oni nam počeli? Za vsako Srebrenico obstaja Bratunac, za vsak Vukovar Borovo selo, za vsak Dubrovnik Knin in tako naprej. In temu preprosto ni konca.

Letos poleti sem stal v gneči na mejnem prehodu iz Bosne in Hercegovine na Hrvaško in ko so ljudje zaradi dolgotrajnega čakanja začeli stopati iz vozil, sem opazil avto z novosadsko registracijsko tablico, iz katerega so stopili štirje mladi fantje. Eden je nosil majico z napisom »Slava Rusiji«, drugi pa majico s fotografijo Ratka Mladića. Podobno sem bil presenečen, ko sem 28. junija lani, na Vidov dan, na študentskem protestu v Beogradu opazil številne nacionalistične simbole.

Boris Dežulović, kot on to zna, je to zelo lepo in na kratko rekel, da ne morete s svetosavjem v projekt modernizacije. Preprosto ne gre in tu se debata konča, vse drugo je vrtenje v krogu. Kar pa se tiče majic – te so zelo zanimiv medij, naenkrat so nas preplavile. To je bolj kot ne sovpadlo z napadom Rusije na Ukrajino. Spomnim se teh februarskih dni leta 2022, na Ulici kralja Milana v Beogradu je šel mimo mene mladenič, ki je nosil majico s fotografijo paravojaške enote Wagner. Ta je prvih nekaj let za Putina opravljala umazano delo, dokler se odnosi niso poslabšali. In pod fotografijo je pisalo »Bratje Karamazovi«. Občutil sem resničen naval besa in moral sem se prav zadržati – kot se recimo zdaj nisem, pa sem dobil batine –, da tistemu mlademu človeku nisem česa rekel. Kajti količina kretenizma v tej kombinaciji napisa in fotografije, in to ne samo neumnega, temveč zlobnega kretenizma, je bila resnično neverjetna. In naenkrat je bilo to povsod. Ni čudno, da en mladenič nosi majico z napisom »Slava Rusiji« in drugi majico z Ratkom Mladićem. To vse prihaja iz iste proizvodnje.

Veliko smo se ukvarjali s tem, kako se podoba Ratka Mladića v zadnjih letih promovira v srbski družbi, še posebej med mladimi. Priča smo navalu grafitov in muralov, na katerih je vse zelo zreducirano. Nenehno se v milijonu različic ponavlja ta Mladićeva izrazito zločinska podoba, pod katero v cirilici piše »srbski heroj«. In to preprosto vpliva na stanje duha. In potem je Milena, moja soproga, s katero sicer vodiva združenje Krokodil, opazila nekaj, kar se nama je do takrat izmikalo. In sicer da ti mladi, ko govorijo o Ratku Mladiću, o njem govorijo v pretekliku. Nato se je na Njegoševi ulici v Beogradu pojavil še en grafit, na katerem je pisalo »đenerale«, se pravi general, ampak tako arhaično, kot je njim to všeč, »večna slava in hvala«. Kdor pozna Srbijo, ve, da se ta besedna zveza uporablja izključno za pokojnike. Nikoli se živi osebi ne reče večna slava in hvala. In potem smo v okviru projekta Zakaj praviš ljubezen, misliš pa na vojno?, ki se ukvarja prav z mehanizmi, s katerimi se agresija inducira v družbo, začeli mlade neposredno spraševati, ali je Ratko Mladić živ ali mrtev. In velika večina je odgovorila, da je mrtev. Potem smo vprašali še ChatGPT in odgovoril je, da je Ratko Mladić umrl v Scheveningenu v celici. Skratka, čista norost. In potem smo razumeli, za kaj gre. Mislim, ChatGPT je samo ponovil večinsko mnenje, bil je žrtev teh naših konstruktov. Ampak zadeva je hkrati zelo preprosta. Namreč živ, zaprt, senilen, bolan starec je zelo neseksi pojava. Mrtev Ratko Mladić, torej Ratko Mladić, ki je delal vse za slavo srbskega naroda, dal življenje in se potem dvignil visoko v to srbsko kičasto različico raja, kjer sedi ob Karađorđu, svetem Savi in knezu Lazarju, pa je junaška figura. Preprosto je neverjetno, kako so mladi pripravljeno požrli vse to sranje, ki so jim ga servirali. In to se je prelilo tudi na študentske proteste. Le da se ta ikonografija ni kar tako pojavila na Vidov dan lani, na študentskih protestih je vzniknila že kakšna dva tedna po zrušenju nadstreška v Novem Sadu. Zelo, zelo hitro. In že tiste zimske marše proti Kragujevcu in Nišu je zaznamovala mešanica etnonacionalistične, zelo agresivne proruske estetike in seveda estetike tistih, ki jim pravimo nedavači (nedajalci, ki ne dajo Kosova, op. a.), torej tistih zastav z zemljevidom Kosova, na katerem piše »ni predaje«. In to sploh niso zastave, to so plahte neverjetnih dimenzij. Od kod jim sploh to? Kako se to pojavi na protestih? Ampak to je spet vse normalizirano. Nekateri jih nosijo, drugi, ki očitno nimajo nič proti, hodijo pod temi zastavami, tretji pa zagovarjajo idejo, da se moramo vsi združiti, vsak s svojim mnenjem, vsak četnik, neonacist in fašist, saj je karkoli drugega bolje od trenutnega zla. Ampak če je to res, kako to, da potem ne vidimo zastav Evropske unije, ukrajinskih ali drugih, ki pričajo o drugačnem mišljenju v družbi? Odgovora na to seveda ni oziroma je odgovor ta, da se proti vsemu drugemu vrši nasilje in da je to edina mogoča politična estetika na teh protestih.

Pravite nasilje – kako pa se vse manifestira v sodobni srbski družbi? Gre namreč za mehanizem, pa če govorimo o zastavah ali drugih konkretizacijah.

Zgodilo se je nenavadno naključje, da je film Tri tedne pozneje, na katerem smo delali deset let in ki se ukvarja z vrstniškim nasiljem, konča pa se s samomorom otroka oziroma mlade osebe, ki je tovrstno skupinsko nasilje trpela, prav v tem času prejel nagrado v Pulju. To je tema, s katero bi se morali v zadnjih nekaj letih kot družba soočiti, potem pa se je zgodilo strahotno streljanje v osnovni šoli Vladislav Ribnikar. Prav tako med delom na tem filmu. In film prinaša izrazito temačen pogled na ta fenomen. Ni izhoda, ni pozitivnih likov, nobenega razsvetljenja ni. Celo ko je nekdo režiserju Miroslavu Terziću rekel, da je to mogoče preveč črno-belo, je odgovoril, da ni črno-belo, temveč črno. To je bil nastavek filma in mogoče smo kot avtorji za to bili največji boj s producenti, ki si vedno želijo luč na koncu tunela. Mi pa smo govorili, da je ni, ni niti tunela, ničesar ni. Prav na dan premiere v Karlovih Varih se je zgodil napad name, tri dni zatem pa je bil film prikazan na festivalu v Pulju in dobil zlato areno za scenarij, ki sem ga napisal. In potem sem se znašel tam na odru, da bi mi vročili zlato areno, z otečenim obrazom in modricami. In nasilje so nad mano vršili najstniki, ljudje, ki povsem ustrezajo letom in senzibilnosti ljudi, ki smo jih opisali v filmu. Del nasilja je bil verbalen, nisem dobil samo batin, to je bil pogovor, ki so ga spremljali udarci. In eden od teh mladih ljudi, zelo mladih, skorajda otrok, se je približal mojemu obrazu in rekel: »Kaj je, pička, a hočeš, da te zdaj slečemo do nagega in naženemo, da boš nag tekel po Karađorđevi, mi pa te bomo snemali?« In takrat sem pomislil, da je to res kot iz našega filma, to je dobesedno replika kot iz našega filma. Da sem na lastni koži občutil to, s čimer smo se ukvarjali deset let, in kako so se nato reči prekrile, je bilo zame grozno intenzivno.

Ko se je zgodilo streljanje na osnovni šoli Vladislav Ribnikar, ko je trinajstletni fant vstopil oborožen in zelo hladnokrvno in precizno odstrelil deset sošolcev, enajsta žrtev pa je bil čuvaj, smo se znašli v čudnem pravnem vakuumu, ki traja še danes. Kajti trinajstletnik ne more biti obsojen, zaprt je v neki bolnišnici zaprtega tipa, starši so bili obsojeni na zaporno kazen, a vse to je pustilo zelo močno sled v srbski družbi in jo zgrozilo. In ljudje so iskali krivce, bilo je jasno, da ne glede na to, kako atipično je bilo dejanje, to vendarle ni nekaj, kar se dogaja tako pogosto. Mi nismo imeli te epidemije streljanj po šolah, kot je v ZDA ali deloma v Nemčiji in drugod, ampak zgodilo se je in ljudje so zelo jasno začutili, da je nekaj v družbi, kar je soodgovorno. Da ne gre samo za obolelega mladega človeka, ampak da je nekaj v družbenih mehanizmih, kar mlade ljudi pripelje do tega. Izkazalo se je, da je njegov oče oboževal orožje. Da je svojega mladoletnega otroka peljal na strelišče in ga učil streljati. Da se nikomur na strelišču ni zdelo nič nenavadnega, da nekdo, ki je star trinajst, z orožjem s pravimi naboji strelja v tarčo v obliki človeka. Tako kot je povsem normalizirano, da mi vsi konzumiramo izrazito brutalne resničnostne oddaje. Ljudje kažejo svoje najodvratnejše plati, in to štiriindvajset ur na dan. In ljudje to preprosto požirajo, živijo v tem. Zanimivo pa je, da še nihče ni opazil nečesa drugega. In sicer da je bil mural s podobo Vladimirja Putina dobesedno nasproti vhoda v šolo Vladislav Ribnikar. Da je bil mural z napisom »Ko se vojska vrne na Kosovo« trideset metrov stran, na drugi strani ceste, v parku Mitićeva rupa. Da je bil mural Ratka Mladića kakšnih 120 metrov naprej v Njegoševi ulici. Skratka, da so ti otroci na poti od doma do šole, na najnedolžnejšem sprehodu, ki ga preprosto morajo opraviti dvakrat na dan, na dnevni ravni soočeni s tovrstno vizualno agresijo in to preprosto pušča močne sledi. In potem najpogosteje, tudi to smo poskušali predstaviti v našem filmu, odgovorne osebe nimajo odgovorov. Ne vejo, kaj naj, počutijo se nemočne, včasih celo soglašajo s tem, kar se dogaja. To se je zgodilo tudi v primeru samomora Alekse Jankovića, zaradi katerega smo začeli razmišljati, da bi bilo treba posneti film na to temo. Štirinajstletni fant je skočil z balkona, potem ko so ga več mesecev nadlegovali, kar so učitelji najprej minimalizirali, potem pa celo opravičevali. Vse to skupaj žal ustvarja kemijo, ki nato rezultira v takšnem stanju.

Ne zveni prav optimistično. Se pravi, tudi če študentskim protestom uspe doseči spremembo oblasti, to še ne pomeni spremembe v delovanju mehanizma nasilja. Kje torej vidite mogočo rešitev, izhod?

Verjetno nisem pravi naslov, saj sem izrazito fatalistično razpoložen. Ampak to ni stvar stanja mojega duha, nisem nagnjen k fatalizmu, temveč vas kakršenkoli poskus analize pripelje do tega. Ni izhoda, ni načina, nikjer v družbi ni videti volje, da bi se stvari spremenile. Zadeva je lahko sila preprosta. V Srbiji je za narative, ki vladajo v družbi, lakmusov papir to, kako se sosednji narodi odzivajo nanje. Če nismo zmožni ustvariti narativov, ki ne žalijo Albancev na Kosovu, ki ne žalijo Bošnjakov v Bosni in Hercegovini, Hrvatov na Hrvaškem in tako naprej, ti narativi niso dobri. Zelo preprosto. In dokler ne najdemo načina za harmonizacijo z neposredno okolico, se ne bomo harmonizirali niti sami s sabo. In dokler študentski protesti žalijo Vučića, tako da mu vzklikajo Šiptar ali peder, to pravzaprav pomeni, da dejansko žalijo določen narod ali spolno opredelitev. In osebno pri tem ne morem sodelovati. Ne morem. Zame je zadeva preprosto končana in v tem trenutku ne obstaja višji cilj, ki bi se mu podredil in rekel: v redu, to je zdaj v redu, bomo to reševali enkrat potem. Ta večni optimizem nam sporoča, da so študenti zelo modri, ker zdaj igrajo nekakšno igro, ko pa bodo prišli na oblast, bodo rekli: ha, mi smo pravzaprav liberalni Evropejci, zelo tolerantni in zdaj bomo vse rešili. Kako bi to sploh lahko bilo mogoče? To je absolutno nemogoče. Skratka, vodi nas lahko le princip majhnih korakov in tako kot do zdaj lahko izberemo manjše zlo in rečemo, da to vsekakor ni to, kar smo si predstavljali, ampak mogoče bo boljše od tega, kar imamo trenutno. Kajti resnično je zadnjih petnajst let vladavine Aleksandra Vučića in stranke SNS Srbijo maksimalno zastrupilo in cena, ki jo bomo plačali za to, kar ti ljudje puščajo za sabo, je strahotna. Ljudje mi zamerijo, ker ne kritiziram neposredno Vučića, a mislim, da je kritika Vučića inherentna pri vsem, kar govorim, da ni zdaj potrebe, da bi govoril, kaj je ta človek, ampak da dobro razumemo, kakšna škoda je storjena. Zame je večji problem, ker neki drugi ljudje, ki bi morali nekaj narediti, v javnem prostoru in na političnem nebu kažejo enake lastnosti.

Skratka, žal, ne vem. Moj najiskrenejši odgovor je, da ne vem. Vem pa nekaj drugega, in to je tisto, kar človeku vendarle omogoča, da zaspi, se zjutraj zbudi in lahko funkcionira. Mislim, da ni vse v tem političnem ambientu, da obstaja del življenja, ki ga imamo pravico ljubosumno braniti, da je nekaj, kar je naša intima, da so odnosi, ki jih sami gradimo. In mislim, da na prostoru Balkana, ne glede na to, kako so zadeve zastrupljene, energije vendarle niso takšne – zdi se mi, ne bi se rad v prihodnosti ugriznil v jezik –, da bi se spet lahko zgodile Srebrenica in grozote devetdesetih let. Potem je tu še tehnološki razvoj, ki nam omogoča, da velik del sebe preživimo mimo zakonitosti prostora in časa in da nismo ujetniki geografije in trenutka, v katerem živimo, da se lahko katapultiramo v neke druge svetove in druge smeri in da lahko uživamo v tem. In to je tisto, kar mi osmišlja življenje. Vsaj v tem razponu, ki ga zajema moje življenje – sem namreč v 61. letu in resničnost je preprosto taka, da sem celo po najbolj optimistični računici zagotovo dal čez že vsaj tri četrtine – absolutno ničesar več ne pričakujem od Srbije. Imam otroke, tudi vnuke, moja skrb zadeva njih in mislim, da je mlade pametno vzgojiti tako, da so odprti do sveta in da se lahko hitro prilagodijo različnim možnostim, ki bi lahko predstavljale določene rešitve za njihovo prihodnost.

Rekli ste, da nas nove tehnologije lahko katapultirajo v druge svetove, to sposobnost ima tudi književnost. Je trditev o književnosti kot možni alternativi prenaivna?

Letos smo festival Krokodil začeli z debato, ki se je dotikala stanja in možne prihodnosti tega, čemur pravimo postjugoslovanska književnost. Da bi debato nekako spodbudili, smo med pripravo festivala anketirali, intervjuvali mlade ljudi po beograjskih in zagrebških ulicah. Zastavili smo jim nekaj ključnih vprašanj: ali berejo, kaj berejo, kaj za njih pomeni regionalna književnost, v katerem jeziku je pisana in tako naprej. In dobili smo zelo zanimive, za prihodnost književnosti precej pesimistične odgovore, za neke druge stvari pa niti ne tako zelo pesimistične. S precejšnjo gotovostjo lahko na primer rečemo, da mlade ljudi briga za književnost. Ali bereš? Ne. Na takšen odgovor ne moreš postaviti niti podvprašanja. V Beogradu niso navedli niti enega živega pisatelja, vse se je končalo s Kišem. V Zagrebu so navedli nekaj živih pisateljev, a so bili to izključno sodobni hrvaški pisatelji. Tisti iz Srbije, Makedonije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Slovenije zanje preprosto ne obstajajo. Ko pa smo prišli do vprašanja jezika, so stvari nenadoma postale izredno zanimive. Do jezika imajo vsi zelo inkluziven odnos. Ko smo jih vprašali, v katerem jeziku so pisane hrvaška, srbska, bosanska književnost, so odgovarjali, da v tem našem, v bivši srbohrvaščini. Skratka, poskušajo razložiti, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko povedali, kako se imenuje. Mi smo se odločili, da ga bomo imenovali skupni, ampak to smo samo mi. Ampak to jih ne ovira pri tem, da prepoznajo, kar je zelo pomembno, da lahko temu jeziku rečete hrvaški, srbski, kakorkoli, pomembno je samo, da se razumemo, da so to različice enega in istega jezika. Oni to sprejemajo brez globinskih analiz, preprosto na osnovi tega, kar prepoznajo v svojem vsakdanu. Srečajo ljudi iz Bosne, ljudi iz Črne Gore, Srbije in se pogovarjajo v svojem jeziku in to deluje. Gledajo filme, ne potrebujejo podnapisov.

O tem, da književnost za mlajše generacije nima več tistega pomena, ki ga je imela nekoč, govorijo tudi druge raziskave. In mogoče je to povsem v redu. Časi se spreminjajo. Obstajajo druge vsebine, ki jih ljudje konzumirajo in ki jim prinašajo inteligentna sporočila o svetu. Kdo pravi, da morajo biti zapisane le v obliki proze ali poezije in tiskane na papirju? V tem smislu nimam občutka, da vse propada, če književnost nima več tiste vloge v svetu, ki jo je imela nekoč. Pomembno je, da ljudje trenirajo možgane, to pa se lahko počne na vrsto različnih načinov.