Danes, na prvi dan novega leta, praznujemo tudi rojstni dan prve dame slovenske poezije. Svetlana Makarovič, 1. januarja 1939 rojena v Mariboru, je nedavno tudi sama prisluhnila predavanju, na katerem je njeno poezijo osvetlil »pesniški brat« dr. Boris A. Novak.
V pisateljski vili na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani je v organizaciji slovenskega PEN-a tako ponovno stopil v vlogo predavatelja, saj po upokojitvi ne predava več na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Posvetil se je baladni poetiki in pravljični etiki Svetlane Makarovič. Umetnika že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja. V zadnjih letih sta se skupaj postavila na stran svobode in ljudi ter se uprla vladajoči politiki. V času pandemije koronavirusa sta javno izražala kritiko takratne oblasti z recitiranjem pesmi na petkovih kolesarskih protestih, oba pa sta izdala tudi pesniške zbirke s protestno poezijo – Novakova Svoboda je glagol je z naslovnim refrenom postala že slogan takratnih protestov, medtem ko je Svetlana Makarovič z zbirkama Vladavina muh in Golobnjak dosegla poseben izraz protestne poezije, kakor je dejal Novak. Veliko podporo je pesnici izkazal tudi ob škandalu okrog Prešernove nagrade, že prej pa jo je v pesmi imenoval za sestro po izbiri. To pesem je recitiral tudi na koncu tokratnega predavanja in naslovljenko povsem ganil. Tudi sicer je večer zaznamoval tovrstni ton nazdravljanja njunemu prijateljstvu in medsebojnemu spoštovanju.
Svetlana Makarovič je nedavno v pisateljski vili tudi sama prisluhnila predavanju Borisa A. Novaka o njeni poeziji (Fotografija: Ajda Klepej)
Novak je predstavil Svetlano Makarovič kot izredno pogumno žensko in pomembno feministično figuro že od samega začetka njenega ustvarjanja. Že kot mlada umetnica se je upirala ustaljeni podobi kakršna bi pesnica morala biti; pisati zgolj ljubezensko poezijo, ne preveč izstopati, biti pohlevna in ne predstavljati težav za druge: »Svetlana Makarovič je podobo pasivne pesnice zlomila. Pripisati ji gre veliko zaslugo, a to je obenem zasluga, ki jo vse življenje drago plačuje.«
Umetnika že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja. V zadnjih letih sta se skupaj postavila na stran svobode in ljudi ter se uprla vladajoči politiki.
Že v samem naslovu predavanja Baladna poetika in pravljična etika pri Svetlani Makarovič naletimo na antitezo: balada upesnjuje nesrečo, pravljica obljublja večno srečo, pri njej pa v obeh zvrsteh naletimo na oboje. S tem so njene balade zaradi poskočnega ritma še bolj tragične in njene pravljice zaradi opisovanja sreče in nesreče resničnejše. Njene pravljice niso očiščene zla, smrti ali strašnih reči, zaradi česar se otrok uči in pripravlja na resnične življenjske primere. Za otroka niso posebej prilagojene, ampak se s soočenjem z zlom začne potovanje skozi življenje, kot na primer v Sapramiški. Zlo pa ne prihaja vedno samo od drugih in si ti žrtev, pač pa je vseobsegajoče, vseprisotno in metafizično. Ima človeško in nadčloveško podobo, zato imajo liki pri njej, četudi živalski, slabe lastnosti človeka. Največkrat je žrtev tega zla deklica, torej dvojno zaznamovana s šibkostjo – je otrok in zaznamovana še v družbenem smislu s spolom ženske. Zato se avtorica obsesivno vrača k motivu desetnice. Poleg tega pa zna zelo dobro ubesediti empatijo do trpljenja otrok, jih dobro razume in se z njimi identificira. Kot je Novak zapisal v njej posvečeni pesmi:
Ta sestra je pogumna. Včasih do brezuma.
Od nekdaj šteje takte, zloge in vse mrtve,
in brani ženske in otroke in vse žrtve.
Svetlana Makarovič in Boris A. Novak, »sestra in brat po izbiri«, že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja (Fotografija: Andraž Gombač)
Ogromno je prispevala k oživitvi slovenskih bajeslovnih in ljudskih likov, kot so desetnica, zeleni Jurij, Kresnik, sojenice, škopnik … Ti liki so avtorsko predelani, v interpretaciji pa pesnica vseeno sledi ljudskemu izročilu in jih obenem postavlja v sodobnost.
»Svetlana Makarovič je podobo pasivne pesnice zlomila. Pripisati ji gre veliko zaslugo, a to je obenem zasluga, ki jo vse življenje drago plačuje.«
Drugi del predavanja je Novak posvetil njenim baladnim pesmim. Čeprav so zgodnejše pesmi svetlejše, zatemnitev natopi zelo hitro. V svojem pesnjenju se je zelo približala ljudskim pesmim, hkrati pa tudi tradicionalnim klasičnim oblikam balade, sicer nehote in spontano, ugotavlja Novak. Kot predavatelj verzologije, poznavalec pesniških oblik in njihovega razvoja je v predavanje seveda vključil tudi zgodovinski razvoj baladne pesniške oblike kot najmlajše hčerke plesa. Balade Svetlane Makarovič se približajo tako francoski, italijanski in angleški baladi kot arabski obliki zadžal, starodavni obliki balade. Starodavni plesni ritem tradicionalnih balad pri njej postane ritem smrti, ritem mrtvaškega plesa. Vključuje krvavo ironijo ter obešenjaške in groteskne motive. Novak je izpostavil tudi več področij, kjer bi poezija Svetlane Makarovič še zahtevala raziskave in premisleke, kot na primer motiv smrti in seksualne premoči. Celotno predavanje pa je bilo velik poklon celotnemu opusu pesnice, ki ga je predavatelj zgostil v stavek: »Na delu je izjemna človeška in umetniška modrost.«
Njene pravljice niso očiščene zla, smrti ali strašnih reči, zaradi česar se otrok uči in pripravlja na resnične življenjske primere.
Predavanje je profesor zaključil z zahvalo za pesmi, pravljice, glasbo in za njuno prijateljstvo: »Rad bi se zahvalil Svetlani, za vse kar je dala tolikim ljudem in meni in vsem nam. Hvala, sestra!« Potrdilo se je, da je lahko sodelovanje med umetnikoma koristno, plodno in v določenih trenutkih tudi nujno. Kot je poudaril Novak, bi si avtoričino delo zaslužilo pomembnejšo monografijo ali študijo, saj je že s pravljicami nam in našim otrokom podarila ogromno. Večer se je čudovito zaključil z Novakovo recitacijo svojega zamirajočem sonetu Sestra po izbiri. V zaključku je sežel vse spoštovanje in zahvalo veliki pesnici:
Dobro je imeti v življenju tako sestro.
Moja rana manj boli, ker nanjo dlan polaga sestra.
Ime ji je Svetlana.
to je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi. Mene namreč spomniš na enega naših največjih pesnikov, ki mu je zelo pristajala kučma in je imel v svojem strogem pogledu neko milino, nikoli pojasnjeno, tako kot ni nikoli pojasnjeno otroštvo, za katerim tako vztrajno tečeš. Zakaj šele zdaj, to prvo pismo, me boš verjetno vprašal – zdaj, ko si siv in star, tako kot jaz – mar ni že malce prepozno za takšne potegavščine? O, ne, nikoli ni prepozno – pa saj ti to najbolje veš.
Zakaj mi nisi pisal prej, ko si bil še otrok? Pisal ti nisem, ker sem bil poreden – zato! Tako preprosto je to. Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi. S to posebnostjo, ki me še danes tepe, ker mi prav v ničemer ne pomaga. Vidiš, celo tega me je bilo sram – da sem bil poreden, kot je pač poreden otrok. Vsak otrok je poreden, ko se rodi. Tudi tako bi lahko šla tista pesem. Težava je le, ker potem nekateri še kar vztrajajo v tej svoji porednosti in se izgovarjajo na otroštvo, na starše, na grdega dedka Mraza, samo da so lahko še naprej poredni. No, tako zelo poreden že nisem bil – vsaj ne ves čas. In tako se je naredila ta razlika, zaradi katere sem še dolgo potem mislil, da sem bolj poreden kot ostali in da si zato ne zaslužim daril, kot si jih drugi.
To je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi.
In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več. Vidiš, ta skromnost me je skoraj pokončala, tako da se še veseliti nisem mogel tvojih daril, vsaj ne tako veseliti, kot si ti hotel ali si želel. Skupaj sva bila v vsem tem, to pa sem čutil, čeprav nekako nisem vedel, kako bi ti pokazal. Hvaležnost je bila v meni, globoko nekje, zakopana v snegu, ki je padal na tiho nečimrnost dni. Le tega nisem vedel, kako naj ti jo izkažem, nisem imel besed, sploh nobenih besed. Ukradli so mi jih, kot so tebi ukradli sneg.
Zato ti tudi zdaj ne pišem zato, da bi mi kaj prinesel, pa čeprav sem bil tokrat priden, ali pa se mi tako vsaj dozdeva – odvisno, kaj pomeni biti priden. To, da vse leto delaš, pa se nič ne pozna, najbrž že ni tisto pravo. Ampak pustimo zdaj knjige, ki se prehitro topijo pod težo novih knjig. Katerega otroka bi to sploh zanimalo – na srečo nobenega. Otroci imajo enega samega bralca, in v teh dneh si to gotovo ti. In ne samo da prebereš, ti tudi odpišeš in pošlješ. Vsakemu posebej – brez razlik. Zato si potem tudi nekoliko žalosten, celo strog do tistih, ki te niso poslušali.
Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi.
Želel sem ti zgolj povedati, da te povsem razumem, če ti to kaj pomaga. Božiček ti je vse veselje pobral in zdaj moraš iskati tiste, ki jim je res treba pomagati, tiste, ki jih je od silne ljubezni skoraj pobralo, tako kot je pobralo tisti prvi sneg. In kako lahko sploh prideš sem dol, med nas, če ni nobenega snega? To sem te hotel vprašati. Veš, česa se sem spomnil? Kako sem pred našo hišo opazoval snežaka, kako se topi in kako je vse skupaj trajalo predolgo in kako sem po določenem času pozabil, da se topi, tako da je bila prej pomlad, preden se je spremenil v lužo, navadno lužo, tam, na pločniku. To je bilo takrat, ko so bile zime bele tudi v mestih in si se ti laže skril z vso to svojo sivino. Zdaj tega snežaka več ni, jaz nimam česa čakati, ti pa se mi zdiš še malo bolj siv kot prej. In ja – tudi zamišljen si bolj, kot smo vajeni.
In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več.
Zato sem se spomnil nate, ki moraš vedno ustreči; biti tukaj za vse, ki si to zaslužijo ali pa ne, za poredne in posebne, za otroke in one, ki bi bili radi še otroci, pa ne najdejo več tistega časa, v katerem se stopi en snežak. Ker, stari moj, ni več snega tu doli; preprosto ukradli so nam ga in tukaj ne moreš pomagati, pa če si še tako star in velikodušen, ker se čudeži ne dogajajo več tako pogosto. Zato sem te hotel vprašati, kako za vraga boš prišel sem dol, s tistimi svojimi sanmi, ko pa nič ne kaže, da bo kaj padlo te dni.
Tudi na AirBeletrini smo pokukali, kako kaj kaže naš števec. Drage bralke, dragi bralci, v letu, ki jemlje slovo, so vas najbolj presunili zapisi o tistih, ki so vzeli slovo. O tistih, ki so življenje zapisali besedi. Naj živijo Manca Košir (1948–2024), Andrej Peric (1979–2024) in Tereza Vuk (1976–2024)!
***
Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica
»Zares pomislim šele zdaj, kako redka in kratka so bila najina srečanja,« je spomladi zapisal Dušan Šarotar, »a intenzivnost in razkošje tišine, ki sva si jo delila, je pustila v meni nevidno in neminljivo znamenje; v požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano.« Naj nas spet presune in obogati skrbno stkan poklon Manci Košir: https://airbeletrina.si/zbogom-manca-ljuba-moja-pesnica/
Fotografija: Andraž Gombač
***
V spomin: Andrej Peric (1979–2024)
Je zarezalo, zasekalo, zabolelo. In boli: veliko premlad, predober in predragocen se je poslovil Andrej Peric (1979–2024), prej Pleterski, vrhunski prevajalec, povezovalec, mentor, publicist … in še marsikaj. Veliko nam je dal in še veliko bi nam lahko dal. Živ bo ostal v marsikom. Nekaj njegovih sopotnic in sopotnikov, veselih in ponosnih, da so lahko sodelovali z njim, je nanizalo tople spomine na Andreja in pregledalo bogate knjižne police, ki nam jih zapušča: https://airbeletrina.si/v-spomin-andrej-peric-1979-2024/
Fotografija: Andraž Gombač
***
Tereza Vuk: Jaz sem ranjen zaprt šimpanz, ki jih gleda z žalostnimi očmi
»Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir,« je glavni urednik založbe Beletrina Urban Vovk zapisal junija, ko je tako prijatelje in zveste bralce kakor tudi širšo javnost šokirala smrt Tereze Vuk – ki pa še zmeraj ni rekla zadnje! Naj nas spet nagovori z izbranimi poglavji romana, ki bo, četudi nedokončan, v prihajajočem letu izšel pri Beletrini: https://airbeletrina.si/tereza-vuk-jaz-sem-ranjen-zaprt-simpanz-ki-jih-gleda-z-zalostnimi-ocmi/
Pisatelj in novinar Miljenko Jergović, letošnji lavreat mednarodnega literarnega festivala Vilenica, je pred nekaj meseci v intervjuju za AirBeletrino med drugim kritično ugotavljal: »Z nemškega vidika se Balkan začne na severni avstrijski meji. Z avstrijskega se začne na Karavankah. S slovenskega se začne na Sotli, na meji s Hrvaško. S hrvaškega se začne v Bosni in Srbiji … Balkan je vedno tam, kjer je nekdo drug.«
Kakor Jergović se niti mi ne slepimo, da je Balkan nekje drugje. Na AirBeletrini želimo prispevati nekaj kamenčkov v živopisen mozaik, ki ga nameravamo sestaviti skupaj s prijatelji iz bratskih narodov – ne iz nostalgičnih vzgibov, ne želimo biti zazrti v preteklost, bolj kot včerajšnji uspehi in neuspehi nas zanimajo sedanji izzivi, prispevati želimo k jutrišnjemu razvoju naše skupne regije, k povezovanju, sodelovanju, medsebojnemu oplajanju …
Prvi korak k temu naj bo razprava, h kateri smo povabili gostji in gosta, ki nam o tem lahko povedo marsikaj tehtnega; v Beletrinin studio so prišli Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve, prof. dr. Đurđa Strsoglavec, prevajalka iz južnoslovanskih jezikov ter profesorica na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, ter prof. dr. Boris A. Novak, pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, dolgoletni profesor na oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani.
Razpravo, ki bo – upamo in verjamemo – obrodila sadove in se razrasla, botrovala novim lepim zgodbam, krepila medkulturni dialog in sodelovanje, smo naslovili Na balkonu Balkana. Z nje se že odpira lep razgled – vabimo vas, drage bralke in dragi bralci AirBeletrine, da danes z enim samim klikom postanete še naši gledalke in gledalci:
Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med finaliste uvrstila tudi Laura Buzeti iz Prekmurja. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Prst, prst, dlan.
Laura Buzeti je na slovesni podelitvi nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, prejela tako plaketo kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošno izdajo temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča.
Študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru je lani pri Literi objavila roman Posuj se s pepelom vaših očetov. V središče je postavila zgodovinski dogodek: zahodnonemški kancler Willy Brandt je 7. decembra 1970 pokleknil pred spomenikom heroja v varšavskem getu iz časa druge svetovne vojne – zakaj prav ta dogodek? »Fotografija, ki sem jo videla, me ni pustila pri miru. Raziskovala sem ozadje in počasi se mi je oblikovala zgodba romana,« je pojasnila ob prevzemu nagrade. Tudi sicer se v zgodbah in znanstvenih člankih loteva pomembnih zgodovinskih poglavij. Kratko zgodbo, s katero se je uvrstila med AirBeletrinine finaliste, pa začne z drobnim detajlom, z izzivalnim stavkom: »Najprej je izginil prstanec.« Tudi kratka zgodba s tovrstnimi detajli ostaja izziv, pravi avtorica: »Me privlači, da. Doslej še nisem ugotovila, kako bi lahko zgodovinske raziskave zgostila v kratko zgodbo, zato se tu od zgodovine pomikam k igri z lastnimi idejami, z domišljijo, omogoča mi tudi preizkušanje drznosti.«
Domišljija pridno dela, tako da se lahko nadejamo tudi česa daljšega, še pravi Laura Buzeti. Medtem ko snuje nove zgodbe, vas, drage bralke, dragi bralci, vabimo, da se prepustite njeni vznemirljivi Prst, prst, dlan.
Laura Buzeti je plaketo in nagrado prevzela na slovesnosti na Ta veseli dan kulture v ljubljanski kavarni Pritličje (Fotografija: Tara Caruso Bizjak, AirBeletrina)
***
Najprej je izginil prstanec. Natančneje, prstanec na moji levi roki. Izginil je med tednom, lahko da je bil torek, lahko četrtek. Vem, da ni bila nedelja, saj so vsi moji dnevi sicer potekali nekako podobno: zbudila sem se, si umila zobe, pojedla zajtrk, šla v službo, šivala, šivala, šivala, kadila, spila kavo, šivala, šivala, šivala, pojedla večerjo, zaspala. Nedelje so se mi vlekle kot polži. Takrat sem spala, spala, spala, jedla, spala, brala, spala in spala. Če bi moj prst izginil takrat, med spancem ali med tistim jogurtom, si mislim, da bi opazila hitreje. In vem, da moj prst ni izginil med šivanjem in cigareto, ker bi to, če ne jaz, opazila vsaj še ena sodelavka. Grozno bi bilo. Kričala bi in zgrabila mojo roko, gledala, če ne celo bulila, da bi se prepričala, ali je res: sem nora jaz ali ona? Kmalu bi o mojem izginulem prstu vedela cela fabrika.
Stvar je bila v bistvu preprosta. V torek ali četrtek sem pogledala svojo dlan in opazila. Prostor, kjer naj bi bil moj prstanec, je zapolnjeval velik, prazen nič.
Vem, da ni bila nedelja, saj so vsi moji dnevi sicer potekali nekako podobno.
***
Prstanec na levi roki je izredno neuporaben prst. Vse sem tako ali tako opravljala z desno roko: si umivala zobe, risala in pisala, cigarete sem držala z desno roko in res, da sem jih prižigala z levo, ampak prstanec mi ob tem ni bil v nikakršno pomoč. Z njim se nisem ničesar oprijemala, ni pomagal pri prenašanju bremen, sam sebi je bil v breme. Prav tako ga nisem pogrešala pri šivanju. Blago sem potiskala s kazalcem in sredincem in ga prijemala s palcem, kazalcem in sredincem. Tipala sem ga predvsem s kazalcem in palcem, ali kar s celo dlanjo. Prstanca res ne rabiš, če hočeš preveriti, če šivaš velur ali žamet. Zato je bilo tudi prikrivanje mojega izginulega prsta precej enostavno. Z vato sem zabasala rokavico in se v službi pritoževala, da mi je obupno hladno. Prehladno, da bi delala z golimi rokami. In moje sodelavke so pokimale in pritrdile: »Ja, zares je prehladno.«
Prst ali ne-prst sem nosila dobro, brez pritožb, in praznina me ni vznemirjala. Čez čas sem sprejela, da tam sicer ni ničesar več, ampak da bi lahko bilo hujše. Izgubila bi lahko palec ali kazalec, dejansko uporaben prst, ali pa prst na nogi – kako bi hodila, če bi se zgodilo to?
***
Ko sem bila mlajša, sem poznala žensko, ki je izgubila uhelj. In ker udi ne izginejo kar tako, je torej sledilo, da mora biti njena glava sestavljena narobe. Ruto si je vezala čez ušesa, bolje rečeno uho, in včasih smo najpogumnejše stopile bližje, da bi videle, kaj ji bo izginilo naslednje. Stavile smo: jaz, da bo lice, kolegica da bo čeljust. Še zdaj mi ni povsem jasno, zakaj si je za ruto tlačila vato, ko je o njenem izginulem ušesu vedela vsa vas. V mojem primeru je bilo to povsem smiselno. Lažni prstanec je bil videti naravno, četudi se ni upogibal ali premikal. Njena bunka je medtem kot hrib štrlela izpod rdečega blaga, prevelika, da bi bila uho, vendar ravno prave velikosti, da so sošolke med odmori izmenjevale hipoteze. Najbolj popularna je bila, da ji je na tistem mestu, kjer je včasih poslušalo njeno uho, zdaj zrasel tumor. V njihovo zamisel nikoli nisem zares zagrizla. Ampak zalotila sem se, da sem kljub temu prikimavala njihovim domislicam, pa naj so bile še tako absurdne. Včasih se je preprosto laže strinjati: res je, namesto ušesa ji je zrasel tumor, res je, vata v mojem primeru je smiselna, res je,prehladno je, da bi delala brez rokavic.
Prostor, kjer naj bi bil moj prstanec, je zapolnjeval velik, prazen nič.
***
Rdeča ruta se mi je vedno bolj pogosto prikradla v misli, še posebej ob čiku. Po njih se je vlekla kot nedelje, polžje počasi, za sabo je puščala mastno sled, ki se je kljub vsem naprezanju nisem uspela znebiti. Nisem vedela, kaj me najbolj muči: to, da imava zdaj skupno značilnost, ali to, da jo še v tej lastnosti prekašam. Moj vsakdan je namreč nespremenjen: Ob nedeljah še vedno spim, spim, spim, spim in jem in spim, čez teden še vedno šivam, šivam, pijem kavo, šivam, pijem kavo, kadim, pijem kavo, šivam, pijem kavo in šivam. Ne vem, kako je Rdeča ruta živela brez ušesa. Zaradi tega ji s prijateljicami nismo namenile niti toliko spoštovanja, da bi v njeni prisotnosti šepetale. Zakaj bi ji? Bila je vsa napačna, ni bila sposobna razumeti. Mogoče se je takšna rodila, mogoče pa se je tisti mehki aparat, lebdeč znotraj njene lobanje, zlepa odločil, da bo deloval površno.
Opazovala sem dim, ki se je vzpenjal najprej iz moje, nato še iz ene in še ene cigarete. Svoje čik pavze sem poleg Rdeče rute zdaj delila še s sodelavkami. Cigarete smo kupovale izmenično, en teden sem jih kupila jaz, drug teden spet druga, da s slabo navado ne bi zadimile še domačih zidov. Kar se zgodi za fabriko, ostane na njenem dvorišču: Marlboro in črna kava. In: »Ali si slišala, Lenkina sestra izginja?«
In vdih in: »Pa kaj ji je tako hudo?«
In izdih in: »Taki bolje da kar izginejo.«
In ugasnila sem čik in kimala, prekleto dolgo kimala, da me je bolel vrat.
***
Moj mezinec je izginil sredi dolge sobote. Najdaljše do sedaj. Kot Rdeča ruta in polž se je vlekla še ona. S kakšnim pesticidom se ubijajo takšni dnevi? Moja sobota je gladovno umirala, ko sem ležala na postelji. Želodec mi je krulil, vendar nisem imela volje, da bi olupila še eno mandarino. Moje celotno stanovanje je zaudarjalo po njih, kaj več pa te dni nisem jedla. Nisem jih posebej ljubila, ampak soseda mi je podarila celotno vrečo. Neretvansko zlato naj bi bile. Bile so mandarine. Želodec se je ponovno oglasil, zabrbotal in zaprosil, a se še zmeraj se nisem dvignila. Zvalila sem se na bok in iztegnila levo dlan, da bi vsaj pobrala olupek, in takrat sem opazila.
Ko udi izginejo, izginejo tiho. Brez pompa bolečine, brez napovedi in tudi brez razloga. Mogoče je tvoja glava sestavljena narobe, ali se spužva za tvojo lobanjo odloči, da bo delovala površno, ali velja oboje hkrati. Izid je vselej enak: nekaj izgine. Na levi roki so ostali še trije prsti.
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
***
Navadila sem se, da se o izginotju ne splača spraševati. Kakšno razliko bi naredilo izpraševanje, zakaj najprej prstanec in nato mezinec? Zakaj ne prstanec in sredinec? Zakaj ne prstanec in palec? Zakaj in zakaj in zakaj? Res je, morda bi s tem počasi prilezla do nekega odgovora, ki bi mi bil lasten, ne pa eden izmed tistih prebavljenih: »Ker je bila šibka, ker je bila lena, ker je bila bolna v glavi.« Ampak kaj bi se spremenilo, če bi imela odgovor? Zatipala sem po prostoru in spoznala: udi resnično izginejo, iz nečesa nastane nič. In še vedno sem bila brez prstanca, nato mezinca. Še zmeraj so se mi gabile mandarine in še zmeraj sem si želela, da bi izumili strup za moje polžje dneve.
Ko smo po šoli že spet zagrizle v Rdečo ruto, sem bila že naveličana njenega okusa. Ampak navajena sem bila pojesti nekaj, tudi če sem se že prenajedla. Zobe smo tako znova zarile v njeno vato, ali tumor, karkoli je že ali ni bilo na njeni glavi. Nismo je mogle pustiti na miru, ne s toliko nerazrešenimi vprašanji: ali je tumor že zrasel? Ali še vedno nosi tisto ruto? Ali je še vedno vsa usahnjena? Tukaj je bila tudi stava. V navalu jasnovidnosti, ki je bila v bistvu zgolj mladostniška ošabnost, sem si drznila natančno napovedati, da ji bo izginilo levo lice. Za moje pravilno ugibanje mi je bil obljubljen satenast trak. Zamišljala sem si ga v laseh moje lutke iz cunj: ovit okoli pramenov rumene volne, biser, ki se zakoplje v zlat pesek na neki oddaljeni obali, ki poplesuje v večernem soncu in na svoji površini vrtinči njegovo svetlobo. Rdeče rute in njenega obupnega okusa sem se morda že naveličala, vendar sem jo bila pripravljena požreti še enkrat, če bi mi to zagotovilo zmago.
Na sodni dan sem se odločila, da se prepričam in dokončno razrešim to dilemo. Lice ali čeljust. Za šolo smo se zbrali tisti dovolj pogumni, pa tudi drugi, ki so se jim ob misli na Rdečo ruto prevračali želodci. Svarili so me: izginjajoči ljudje so nevarni. Napadla me bo, ko ne bom previdna, planila bo name in mi odgriznila uho. Ali še huje: okužila me bo, s svojim pogledom ali z bližino ali s smradom, tako bom začela izginjati še jaz.
Med tvorjenjem napovedi o svoji pogubi sem sama lahko razmišljala le o traku. O biseru in pesku in soncu.
Svoje sluzasto telo bom zvila in se ugreznila v beton pod sabo, izginila bom, tokrat prostovoljno.
***
Rokavico sem pred službo morala pošteno nagačiti z volno. Videti je bilo, kot da sta moja prsta postala gosenici. Med šivanjem sem pogled usmerjala v svoj ne-prstanec in ne-mezinec in čakala, ali se bosta premaknila. Stroj je tolkel šive v žamet in z vsakim naslednjim gibom se mi je zdelo, da se plazi zdaj eden, nato drugi ne-prst. Domišljala sem si ju, sluzasti, zvijajoči žuželki, ki za sabo puščata masten madež. To je umirilo metulje v želodcu. Osvojila sem dieto čikov in črne kave, ker je prežvekovanje česarkoli postalo utrujajoče.
Nažgala sem nam Marlboro in poskušala prezreti tišino, ki se je naselila v našem krogu. Sodelavki sta se osredotočali predvsem na umetnost kajenja, v tobaku moraš uživati, čeprav je tobak le tobak. Vdihnila sem, žgal je po mojem vratu, srečevala sem se z očmi najprej ene, nato druge. Luknje sta požigali po meni. Čakajta, vsak trenutek se bom premaknila. Svoje sluzasto telo bom zvila in se ugreznila v beton pod sabo, izginila bom, tokrat prostovoljno. Še vedno smo bile tiho. Najraje bi iz sebe izbruhala nekaj, pa naj je samo žolc, da bi prekinila ta zastoj v krogu.
Kaj naj bi jima rekla? Še vedno je premrzlo, da bi delala brez rokavic. Vem, zvončki kalijo in kmalu se bodo po listih plazile gosenice, se z njimi napokale in nazadnje razpočile v metulje. Gosenic ne bo več, metulj ni gosenica, ničesar ne bo več, in mene bo še vedno preveč zeblo, zato razumita, samo strinjajta se in kimajta in prosim, odvrzita že enkrat te čike in nehajta, vem, kako izgledam, zamaščeno in sluzasto in popačeno, uporabna sem za cigarete, ampak ne bi kadili z mano, če bi vedeli. Stavili bi, kaj mi bo izginilo naslednje, že zdaj ne moreta doumeti, kako imam še prste na nogah. Kimajta, prosim kimajta, ker nisem ona, ne bo mi izginilo ne lice, ne čeljust, ne prsti na nogah, ne nič, nisem ona, še vedno nisem ona.
Raje sem samo ugasnila čik.
***
Četrtek je bil in ostala sem doma. Nisem se premaknila, ko se je jutro prelevilo v dopoldan, ko se je dopoldan prevalil v popoldan. Naj se vali, sem pomislila. Na vznožju postelje so se še vedno zbirali olupki mandarin. V kuhinji so nekatere že gnile. Za praznino na moji levici se nisem zmenila. Svojo moč sem raje porabila, da sem se prevalila na bok, najprej levega, nato desnega. Enkrat med popoldnevom in večerom sem prižgala radio. Ne vem, kaj je pršel, najbolje rečeno je proizvajal zvok, in jaz sem ga verjetno poslušala, še bolj verjetno sem pa samo slišala. Registrirala sem, da je tam, da oddaja, in tisti četrtek bi me registrirali samo po škripanju moje postelje. Iz večera je postala noč, in kaj je nastalo iz mene? Iz ust mi je smrdelo, ker si nisem umila zob. Lahko bi si jih, še vedno sem desničarka, ampak zakaj bi si jih? Če me ne razžrejo bakterije, me bo slej kot prej razžrlo moje izginjanje. Rdeča ruta me je pogledala iz preteklosti. Zatisnila sem oči. Kaj buljiš?
Še naprej sem kopala med pisanim kupom laži.
***
Na vrtu pred njeno hišo so rasle raznobarvne cvetlice. Videti so bile, kot da bi si čez glave povezale rute, se gledale med sabo in rasle, da bi bile čim višje in čim lepše. Stopala sem med njimi. Preden sem prišla, sem dobila navodilo, naj Rdečo ruto pogledam v zobe. Tam bo gotovo ujet tulipan, ali nagelj, ali kakšna narcisa. Grenkega okusa so bile, ko sem jih izpljunila v kup laži. Nakopičila sem jih dovolj, da se je okoli mene nabralo poslušalcev, lačnih ušes in odprtih ust, ki so zadrževala dih ob moji pripovedi. Napadla me je, ampak jaz sem bila hitrejša, bolj spretna, pripravljena sem bila. Kričala je za mano. Ob tem so ji med zobmi škripali listi vrtnic. Dvignila sem nogo. Na mečih so me oplazile koprive iz njenega vrta, opekline sem skrila za nogavico, ne glejte, peče, kot da bi na moji koži cvrčalo olje.
Še naprej sem kopala med pisanim kupom laži. Resnica, srečala sem se z Rdečo ruto, resnica, res me je oplazila kopriva, vendar laž, ni bila iz njenega vrta in, laž, ne med tekom. Bilo je tako, kopriva me je opekla na poti do trgovine, ko sem se vračala z njenim pogledom na mojem hrbtu. Srečali sva se. Laž, ni me napadla, in laž, ni kričala. Gledala me je. Zalivalko je držala v eni roki, plevel v drugi. Rjave oči je imela, ki bi se pod pravo svetlobo pretakale kot med, in njena lica so bila posuta s pegami. Resnica, njeno lice.
S satenastim trakom sem spela lase svoje punčke, in tam, kjer naj bi čutila zmagoslavje, je bil zdaj velik, prazen nič.
Sestavljena sem narobe, kot tiste punčke iz cunj, ki sem jih kot otrok sešila iz odpadnega blaga.
***
Petek je bil. Spala sem, izpljunjena kot laž. Moje telo se je napajalo s sluzjo, pogledala sem se od daleč. Sestavljena sem narobe, kot tiste punčke iz cunj, ki sem jih kot otrok sešila iz odpadnega blaga. Kvadrati, bombaž in poliester in velur, skupaj so jih vlekli površni šivi, skozi luknje je svoje bele glave molila vata. Nagačena sem bila in napeta, vendar če bi se razpočila jaz, iz mene ne bi nastal metulj.
Dopoldan, popoldan, večer, noč, tako bo šlo naprej, kotalilo se bo. Sodelavka bo cigarete prinesla namesto mene in zapolnila moje mesto v krogu, šiviljski stroj bo tolkel naprej, hlače bodo zašite, blago razrezano in raztezano, kava se bo spila, zvončki bodo zacveteli, gosenice jedle in se razpočile. Mandarine bodo zgnile, noč bo postala zora, zora jutro, jutro dopoldan. Krog bo sklenjen, pa če bom stala v njem ali ne. Kaj se bo razlilo iz mene, če počim? Gnile mandarine in nič.
»Branje knjig je zame ultimativno intimno dejanje. Knjig si ne izposojam in jih ne posojam – jih podčrtujem, označujem, uporabljam kot navdih pri vlogah,« pravi tokratna gostja podkasta, igralka Nataša Matjašec Rošker, prvakinja Drame SNG Maribor.
Fotografija: Andraž Gombač
Izbira sodobne francoske pisateljice in Nobelove nagrajenke Annie Ernaux (1940) ter njenega kratkega romana Gola strast (Passion simple; pri nas objavljen v knjigi Dogodek in druga besedila, prevedla Suzana Koncut, Mladinska knjiga, 2023) ni naključna. Po mnenju Nataše Matjašec Rošker je namreč v sodobni umetnosti in kulturi čustvom, predvsem strasti, pogosto namenjena postranska vloga. »Strast je postala staromodna, skoraj arhaična,« pravi. Annie Ernaux pa o njej piše tako, da presega osebno in prodira v družbeno. »Pisanje mora težiti k tesnobi in osuplosti, ki jo vzbudi prizor spolnega akta – brez moralne sodbe,« igralka povzame eno izmed misli iz knjige.
Annie Ernaux je Golo strast izdala leta 1991. V avtobiografsko navdihnjenem pisanju prepleta osebne izkušnje in družbene teme, kot so spomin, identiteta, razredna pripadnost, intimni odnosi in vloga žensk v družbi.
V podkastu se razmislek o strasti povezuje še z razrednimi omejitvami in pričakovanji, ki so v francoski družbi močno zakoreninjena. Ernaux vztraja pri tem, da čustva pripadajo vsem, ne glede na družbeni razred. Nataša Matjašec Rošker dodaja: »Francoska družba ima zaradi svoje hierarhične strukture določene predsodke do tega, komu pripada čustvovanje. Pri nas, kjer nimamo aristokracije, je to morda teže razumeti, a pisanje Ernaux odpira prav to razsežnost.«
Nataša Matjašec Rošker z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)
Ta družbena dinamika prežema tudi Golo strast, kjer razmerje med protagonistko in poročenim tujcem ni zgolj ljubezenska zgodba, temveč zrcalo globljih družbenih pričakovanj in predsodkov. Obenem pa je literatura Annie Ernaux globoko intimna, čeprav nikoli škandalozna. »Avtorica ohranja anonimnost svojih protagonistov, saj jih spoštuje in varuje njihovo zasebnost. Njeno pisanje ni razkrivanje, temveč subtilno raziskovanje odnosov,« pravi sogovornica podkasta.
Knjiga odpira tudi vprašanje svobode, ki naj bi jo ženske uživale. »Morda res živimo v svobodomiselni družbi, a svoboda žensk in njihovih teles še vedno ni samoumevna,« opozarja igralka. Družbene norme nas še vedno uokvirjajo, zlasti ob izražanju čustev, strasti ali odločanju o lastnem telesu.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Prevajalčeva inventura po prelivanju Gospodarja prstanov in Silmarilliona J. R. R. Tolkiena …
***
Želja po eskapizmu je vseprevevajoča – toda zares eskapistično je lahko le tisto, kar je zares domišljeno, zares podrobno in zares usklajeno, s čimer postane zares podobno resničnosti. Ni ravno preprosto ustvariti dobre, učinkovite in trajne eskapistične povesti, še zlasti pa ne fantazijske povesti, pripovedi v žanru, ki je sam po sebi eskapističen. Že bežni pogled na Amazonovo tržico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan.
Deloma je seveda tako zaradi inercije, saj je Tolkienov legendarij znan vsaj toliko kot Lucasov (Vojna zvezd), Marvelov (Maščevalci, Spider-man …) in Rowlingin (Harry Potter). Verjetno ne pretiravam, če rečem, da levji delež prebivalcev zahodne hemisfere pozna hobite, Gandalfa in Edini prstan – če ne zaradi knjig, pa zavoljo Jacksonovih filmov in Amazonove nadaljevanke Prstani moči, ki je v drugi sezoni začela kazati znake življenja tudi v očeh zahtevnejše publike. A prav ta je tista, ki je Tolkienovi zapuščini dala legitimnost in jo ločila od nepregledne množice inferiornih posnemovalcev, ki se svojim umotvorom niso niti približno tako posvetili, kot se je stari angleški mojster. Medtem ko Marvel, Star Wars in Harry Potter strežejo zlasti mlajši publiki, je z Gospodarjem podobno kot z Gregorčičem – starejši kot si, več (sebe) najdeš v njem.
Že bežni pogled na Amazonovo tržnico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan.
Skrivnost Tolkienovega uspeha nista le znanje in nadarjenost, temveč njegovo brezkompromisno, lasersko osredotočeno delo na en sam zveličaven, vseobsegajoč projekt, na katerem je delal vse življenje. V Hobitu in Gospodarju prstanov je dobesedno vsaka vrstica natančno premišljena in je sad neštetih tehtanj, revizij in usklajevanj. Mnogokatera pa vsebuje skrite pomene in napotuje na še mnogo širši in veličastnejši fantazijski svet, ki se skriva za zastorom. Ta manj zagretim bralcem in gledalcem Gospodarja prstana pogosto ni znan, medtem ko je za druge, praviloma tiste bolj navdušene, šele ta prava bit Tolkienovega ustvarjanja. Razširjeni svet uvede knjižno delo Silmarillion, ki je novembra izšlo v novem prevodu, vsebinsko in videzno usklajenem z zadnjima inačicama Hobita in Gospodarja.
John Ronald Reuel Tolkien (1892–1973)
***
Za tiste, ki se v Gospodarja prstanov niso poglabljali, je treba pojasniti, kaj Silmarillion sploh je in v kakšnem razmerju je z njim. Povejmo takole: Gospodar prstanov ni začetek, temveč zaključek zgodbe. Postavljen je na konec Tolkienovega tretjega veka, ki je trajal 3021 let, od prvega poraza zlobneža Saurona v bitki z Zadnjim zavezništvom vilincev in ljudi, ko mu z roke odsekajo vladarski prstan, da začasno izgine (ta spopad vidimo na začetku ekranizacije Gospodarja), do Sauronovega dokončnega poraza, ko hobita Frodo in Samo v vulkan vržeta glavarski prstan, v katerega je Sauron pretočil svojo nadnaravno moč, da bi laže in učinkoviteje nadzoroval ljudstva Srednjega sveta. Četrti vek bo vek ljudi – lahko bi rekli, da živimo v njem in da nam ne gre preveč dobro, medtem ko smo tretji vek deloma spoznali v Gospodarju. A prej se je dogajalo še marsikaj. Podal bom subjektivno oceno, ki verjetno ni daleč od resnične: če si prebral Gospodarja prstanov, nisi spoznal niti desetine celotnega Tolkienovega domišljijskega sveta.
Medtem ko Marvel, Star Wars in Harry Potter strežejo zlasti mlajši publiki, je z Gospodarjem podobno kot z Gregorčičem – starejši kot si, več (sebe) najdeš v njem.
Silmarillion se začne s stvaritvijo; ne sveta, celo ne univerzuma, temveč nečesa, v čemer šele nato nastane univerzum in znotraj njega Arda (Zemlja). Vrhovni bog Eru Ilúvatar svojim »angelom« Ainurjem preda v petje in muziciranje stvaritveno melodijo, v kateri pa eden od Ainurjev povzroča neskladje. Slednje se prenese na Ardo, na katero se spustijo ti visoki in nekoliko nižji duhovi, da bi jo oblikovali, in se nadaljuje, ko vznikne »deca Ilúvatarjeva« – vilinci, med katere sodita Elrond in Galadriel iz Gospodarja prstanov, in za njimi ljudje.
Ker je zlodeju podobni duh Melkor v melodijo že na začetku uvedel neskladje, ne manjka zdrah, spopadov in vojn. Še zlasti ne zato, ker se na Ardo spusti tudi Melkor in takoj začne nasprotovati drugim Ainurjem (ti se utelešeni imenujejo Valarji). Med drugim povzroča potrese, izbruhe ognjenikov in poplave, razstrešči čudoviti svetilki, ki osvetljujeta svet, preden se na nebo dvigneta sonce in luna, in skupaj s Šelobino materjo, demonsko spako Ungoliath, uniči dvoje svetih dreves in njuno prekrasno svetlobo. Melkor z divjanjem nadaljuje, dokler ga Valarji in vilinci po številnih obračunih ne obvladajo in odstranijo z Arde. Toda za njim ostanejo njegovi podložniki, zlasti pribočnik Sauron, ki nadaljuje s temačnimi posli …
Če si prebral Gospodarja prstanov, nisi spoznal niti desetine celotnega Tolkienovega domišljijskega sveta.
***
Kot vidimo, je zamah Tolkienovega legendarija veličasten in vseobsegajoč. Že v Gospodarju prstanov se pred nami razgrne podrobno izrezbarjen svet, v katerem od spodaj navzgor izvemo za hobitske navade, ustroj vojaških sil Rohirrimov, taktično šahovsko igro med Sauronom in Modreci ter večplastno idejno podstat. Toda vse to se, kot smo povedali, zgodi na koncu, medtem ko Silmarillion v bolj biblično-pripovedno-zgodovinskem slogu, ki ga je kasneje posnemal George R. R. Martin v Ognju in krvi in s tem »legitimiral« Igro prestolov, opiše tisto, kar je bilo prej.
Beremo torej, kako so »angelci zapeli« in z melodijo priklicali stvarstvo … kako so prišli vilinci … kako je Melkor padel v ujetništvo … kako so se vilinci napuntali in zapustili sveto deželo Valinor … kako je Feanor ustvaril dragulje silmarile, v katerih je žarela poslednja luč dvoje valinorski dreves, in kakšne so bile posledice … kako je Valinor zagrnila tema … kako s(m)o vzniknili ljudje … kako je nastal in propadel Atlantidi podobni otok Númenor … kako so od tam v Srednji svet, ki so ga prej tlačili, pribežali poslednji Númenórčani in osnovali kraljestvi Arnor in Gondor … in kako se vse skupaj izteče v dogodke v Gospodarju prstanov, v katerem ima veliko vlogo potomec Númenórčanov Aragorn. V Silmarillionu ne manjka junaških zgodb, kot je tista o Tuorju, ki se je spopadel s pozojem Glaurungom (»Na čelu ognja je šel zlati Glaurung, oče zmajev, ki je dosegel polno mogoto …« – Silmarillion, Mladinska knjiga, 2024), in opisov veličastnih bitk, kot je peta z imenom Nirnaeth Arnoediad, bitka nebrojnih solza (»Potem je Fingon usmeril pogled proti Thangorodrimu, okrog katerega se je naredil temen oblak, z vrha pa je začel bruhati črn dim, in vedel je, da so razsrdili Morgotha, in ta je odgovoril na njihov izziv.«). Pa tudi ne ljubezenskih povesti, kot je tista o človeku Berenu in vilinki Lúthien, ki sta se zoperstavila Melkorju: »Med zgodbami, polnimi gorja in uničenja, ki nam govorijo o temoti tistega časa, so tudi takšne, ki poleg žalosti prinašajo radost in v katerih se sredi sence smrti leskeče neminljiva svetloba.«
Tolkien je knjigo The Silmarillion sestavljal od leta 1925 vse do smrti leta 1973, izšla je šele leta 1977, za kar je poskrbel pisateljev sin Christopher John Reuel Tolkien (1924 –2020).
***
Predvsem ne gre le za ločene zgodbe, temveč za medsebojno povezane dele nečesa večjega, na kar, kot sem omenil, včasih manj včasih bolj izrecno namiguje Gospodar. Nekateri bodo v njem – če prej ne, v dodatkih h Kraljevi vrnitvi – opazili številne sklice na Silmarillion. V Bratovščini prstana (str. 569–570, Mladinska knjiga, 2023) Galadriel denimo poje:
O listih pela zlatih sem, in takšni že brsté, da piha, pela sem, in glej, že veje skoz vejé. Na morju onkraj sonca, zvezd je pena plavala v Ilmarinu raslo pa drevo je iz zlata. V večnem mraku se bleščal nam je ta svetli dar, kjer tirionski zid je stal. Tam bil je Eldamar. Na letih razvejenih raslo listje je zlató, na strani tej Razkolmorja pa solze nam lijó.
Bistveni lastnost in kakovost tako oblikovanega fantazijskega sveta sta verjetnost in otipljivost.
Kaj je to Ilmarin, kaj je tirionski zid, kaj je Eldamar, kaj je Razkolmorje? To je samo eden od stotin navezav in povezav, o katerih ti sicer ni treba vedeti nič, lahko pa, da te začne zadeva zanimati.
Bistveni lastnost in kakovost tako oblikovanega fantazijskega sveta sta verjetnost in otipljivost. Na eni strani vznikata iz veličastne idejne zasnove, ki ji v žanru še vedno ni para, na drugi pa iz pozornosti, posvečene podrobnostim. Razloženo je denimo (geeki bodo opazili, da sem uporabil primer iz Nedokončanih povesti, ki mi bolj hodijo po glavi, ampak saj je vseeno), čemu sta se morala v dver v Moriji upreti dva škrata in kako je to preprečilo odhod tam zablodelemu Gollumu, zaradi česar je ostal v Khazad-dûmu, zaradi česar je po njej sledil Bratovščini in se naposled prebil na prosto, kar je imelo določene posledice. Domala vsak zakaj ima svoj zato, domala vse je logično razgrnjeno, povezano in zloženo v sestavljanko. Takšno, ki po kompleksnosti spomni na življenje. Ali pa vsaj na velike mitologije, kot so nordijska (iz katere je Tolkien opazno črpal), starogrška in krščanska. Le da jo je ustvaril en sam nadarjen, delaven in osredotočen, a kljub temu skromen človek. Naredimo lahko celo korak naprej in rečemo, da Tolkienov legendarij z uvedbo Silmarilliona ni več mitologija, ampak ontologija v smislu nauka o bitju in vsem, kar je. In če je Arda Zemlja, potem …
Sprva je nastala nekakšna novoangleška mitologija, na katero so se lahko oprle stare vrednote – nakar je prerasla v svetovni fenomen, v katerem nekaj svojega vidijo od Los Angelesa do Laosa, od Jadrana do Južnoafriške republike.
***
Tolkien je Silmarillion sestavljal od leta 1925 vse do smrti leta 1973, nakar ga je uredil in za posthumno objavo poskrbel njegov sin Christopher. S Silmarillionom, Hobitom in Gospodarjem prstanom, pa tudi z Nedokončanimi povestmi, Padcem Gondolina, Húrinovima otrokoma ter Berenom in Lúthien, je sprva nastala nekakšna novoangleška mitologija, na katero so se lahko oprle stare vrednote – nakar je prerasla v svetovni fenomen, v katerem nekaj svojega vidijo od Los Angelesa do Laosa, od Jadrana do Južnoafriške republike. Zakaj je Tolkien ustvarjal, tako niti ni več pomembno. Morda ker je hotel tudi sam pobegniti od »tega ponorelega sveta« in z njim povezanih travm (bojeval se je v prvi svetovni vojni!), ponorelost osmisliti z Melkorjevim vpletanjem in povedati, da bo na koncu vse v redu, saj ima Bog za vse načrt in prek Valarjev in bitij, kot je Olórin (Gandalf), nekoliko vpliva na dogajanje v njem, vse skupaj pa je le »štih proba« na poti do popolnosti. Morda zato, da bi lahko nerdal in geekal v zvezi z jeziki, ki so – skupaj s podrobno geografijo – še en izredno podroben vidik Arde. Ali nemara preprosto zato, ker je želel, kot pove v enem svojih številnih pisem (glej neprevedeno delo The Letters of J. R. R. Tolkien), »ustvariti svet, v katerem bi vilinski pozdrav Elen síla lúmenn’ omentielvo (‘Zvezda sije na uro našega srečanja’, Bratovščina prstana, str. 128) zvenel pristno in vsakdanje.
***
Tolkienov Silmarillion, ki osvetli ozadje Gospodarja prstanov, je nedavno izšel pri Mladinski knjigi. Sveže ga je poslovenil Sergej Hvala, uredila pa Darja Marinšek.
Strokovna žirija 13. AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo je med finaliste uvrstila tudi Dolgo življenje nekega platna, ki ga je poslal Matej Pollick iz Portoroža. V zgodbi portretira slikarja in njegov odnos do slikarskega platna. Celoten postopek ustvarjanja slike opiše tako prepričljivo, kakor bi bil tudi sam profesionalni slikar.
»Za AirBeletrinin natečaj sem se odločil napisati kratko zgodbo iz svojega sveta slikanja,« pravi. »Zdelo se mi je pomembno opisati nastajanje nekega portreta, ki je oprijemljiv dokaz, da posameznik še kako obstaja, čeprav ima morda kdo občutek, da ga ljudje prav zares ne vidijo in slišijo.«
Avtorju iskreno čestitamo! Vas, drage bralke, dragi bralci, pa vabimo, da zaužijete, kar nam je naslikal z besedami.
***
Sedim pred praznim platnom. Postavljeno je na staro leseno stojalo, umazano od posušenih barv. Če bi vse te osuške spraskal z jesenovega lesa, bi lahko sestavil čudovit kolaž. Mirno čakam. Nisem niti potrpežljiv niti nepotrpežljiv. Gre za proces. Pravzaprav bi moral reči, da gre za dogovor, ki ga sklenem z vsakim novim platnom. Najprej se mu zahvalim, da je prišlo v moj atelje, in se opravičim za prah, pajčevine in drugo umazanijo ter za nered. Tega je kar veliko. Nemara bi se temu reklo ustvarjalni nered, vendar jaz ničesar na podstrešju ne opazim. Zares je v središču moje pozornosti stojalo s platnom, stol z debelo rožnato blazino, ki trpi pod mojo težo, ter stara lesena jedilna miza, na kateri imam čopiče, različne tube in plastične posode z barvo, umazane kozarce in posode, lopatice, razne odžagane drevesne veje in druge pripomočke.
Potem ko s platnom končava zahvaljevanje, sledi napenjanje platna na podokvir. Pri tem sem nežen in obziren, da ne bi platna poškodoval in da se lahko združi z lesom, na katerega bo pripeto. Napenjanje je zahteven korak, in kot Japonci tradicionalno še danes na točno določen način izvajajo obred pitja čaja, si tudi jaz nisem nikdar dopustil, da bi postalo napenjanje platna rutinsko opravilo. Ko končam napenjanje, sledijo priprošnje. S priprošnjami se namreč proces slikanja lahko šele zares prične. To je moja prošnja platnu, naj vodi moj čopič in izbiro barv ter tehniko tako, da bo na njem nastalo, kar mora nastati. Zatem obljubim, da bom čakal tako dolgo, dokler ne bo pripravljeno, da začnem z delom. In to zna trajati. Ko platno končno spregovori, in to se navadno zgodi silno hipno, v trenutku najmanjšega pričakovanja, šele takrat se lahko nekaj ustvari. Nato znova nastopi tišina. To je čas za premislek. Takrat se moram umakniti iz prostora, zato odidem po stopnicah podstrešja. Navado imam, da v času premisleka spijem čaj ali kavo, pokadim cigareto ter se sprehodim okoli hiše. Če dežuje, zadnji del izpustim.
Najprej se mu zahvalim, da je prišlo v moj atelje, in se opravičim za prah, pajčevine in drugo umazanijo ter za nered.
Atelje imam na podstrešju stare meščanske vile, in do njega priplezam po dvižnih lesenih stopnicah, ki so tako stare, da se je nekega dne pod mojo težo ena od njih zlomila. Do danes je nisem popravil. Nimam teh znanj, pa tudi navadil sem se nanjo. Prikupila se mi je. Vsakič, ko želim stopiti nanjo, me odločno opozori: O ne, ne boš. Včasih pustim, da me sostanovalci opazujejo pri delu. Četudi ne slišim, da je kdo prišel gledat, kaj počnem, začutim prisotnost človeške duše v prostoru, ne da bi moral zaznati znake življenja. Sostanovalci vedo, da bom trpel njihovo prisotnost največ tri minute.
Med čakanjem na prvi vzgib sem si prvikrat, ko sem sedel pred platnom, dovolil očistiti orodje ter pregledati stanje vseh čopičev. Takrat mi je platno to dopustilo, in odtlej postorim to pomembno opravilo vsakokrat, preden se lotim dela na platnu. Slikanje je dolgotrajen proces, in lahko pride do nenadnih šokov, do impulzivnosti, do pomanjkanja časa za vse, kar je potrebno vmes še postoriti. Zato se mi je od nekdaj zdelo pomembno, da imam vse pripomočke očiščene in pripravljene. Vsako lopatico tako skrbno pregledam, jo obračam proti svetilki, ki visi s stropa, da mi ne bi ušla kakšna še ne dobro posušena packa oljne barve. Enako počnem s čopiči. Vsakega posebej vzamem v roke in s prsti pobožam konice ščetin ter s prsti narahlo preverim, ali so vse dovolj trdne, da ne bodo odpadle ob mojih potezah. Pri ščetinah se izkaže, da so izjemno nepredvidljivega duha, saj se prav v trenutku, ko se umetnik čudi stvaritvi, ki se počasi izrisuje pred njegovimi očmi, znajdejo na platnu in kvarijo čistost potez čopiča ter odraz podobe na platnu. Obrt me je izučila, da je proces čiščenja slikarskih pripomočkov tudi čiščenje duha in priprava na izčrpljiv proces izlivanja vsega, kar bo moralo pristati na platnu. Namreč, ko je platno zadovoljno z ustvarjenim delom, sem izžet. Tudi danes se zato lotim čiščenja orodja, ker začutim, da bo čakanje trajalo in trajalo.
Moram reči, da me je mogočnost praznine platna z leti naučila večje in večje ponižnosti in strahospoštovanja.
Ko ugotovim, da sem s čiščenjem orodja končal, se obrnem nazaj proti platnu, ki še vedno prazno bolšči vame z belo praznino. Nič bolj strašljivega ne obstaja zame kot praznina platna, ki se odloča, kaj se bo zgodilo in kdaj. Kar sledi zatem, je druga zgodba. Moram reči, da me je ta mogočnost praznine platna z leti naučila večje in večje ponižnosti in strahospoštovanja. Kar nastane po končanju dela, je posledično vredno absolutnega spoštovanja do ideje, ki je naslikana na platnu, in do same izvedbe, ki mora biti vselej izpeljana mojstrsko. S tem ne mislim na to, da bi moral sleherni človek, ki sliko opazuje, izrekati hvalnice in pohvale slikarju. To je sicer lepo slišati, vendar ni tako pomembno. Manj pomembno je tudi, ali vsak opazovalec razume, kaj je naslikano. Mojstrstvo slike se izrazi skozi občutenje, ki preveva njenega gledalca, in to mora biti silovito kot kraška burja v zimskih dneh, mora biti prodorno kot bučni valovi, ki udarjajo in klešejo skale ob morski obali, in mora biti tako presunljivo, da pusti v človeku večen čustven pečat, ki bo za vselej pričal, kako se je počutil ob sliki.
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Medtem ko se platno odloča, kaj bi želelo od mene, poskušam ohraniti prazne misli. Možgani seveda prihajajo na dan z vedno novimi idejami. Če ne drugega, se pojavljajo misli o hrani, ki sem jo zaužil, ali pa prizori s kakšnega sprehoda po bližnji okolici. V glavi ves čas poskušajo nekaj početi, da mi ne bi bilo dolgčas. Te misli potrpežljivo odstranjujem, da bi tudi moj um bil kot prazno platno. Povem vam, da to ni povsem enostavno opravilo. Človekova psiha je izjemno kompleksna in zvita. Ni je lahko prelisičiti. Stalno zavrača stanje praznine kot nekaj nenaravnega, kot tujek, ki ga je potrebno izvreči, da ne bi povzročal še več preglavic. Potrebna je vztrajnost, in v tem sem postal dokaj dober. Vztrajno odvračam misli, in naposled se pojavi tišina. Še vedno čakam na začetek, le da sem v popolni tišini, sam v sebi in sam s seboj. Le sem.
Ker zaslišim šume v stanovanju, že predvidim, da bo nekdo prišel v podstrešje in želel videti, kaj se dogaja. Levico imam visoko dvignjeno v zraku v znak nezaželenemu obiskovalcu, naj nemudoma odide. Vsi sostanovalci dobro vedo, kaj pomeni ta znak, in šušljanje po stopnicah mi zagotavlja, da se je obiskovalec obrnil. Znova se lahko posvetim čakanju na znak platna. Čakam na znak, da lahko začnem. Čakam na točna navodila, kaj moram najprej storiti. Iz preteklih izkušenj že vem, da ne morem z gotovostjo vedeti, kaj bo moja prva naloga. Morda bom moral zbrusiti platno. Ni bilo velikokrat, zgodilo pa se je že. Nemara bi bilo potrebno z ogljem izrisati prve poteze. Le kakšne bodo? Izris česa, koga? Zalotim se, kako mi misli brnijo po glavi kot kakšen glasen klopotec v jesenskih mesecih. Pomirim um in se vrnem v praznino. Čakam na platno, to je moje edino opravilo.
Še vedno čakam na začetek, le da sem v popolni tišini, sam v sebi in sam s seboj. Le sem.
Kot strela z neba me prešine, da moram namešati akrilno barvo, svetlo oker, nekaj krvavo rdeče in neapeljsko rumene, kanček olivno zelene in malo malo temno zemeljsko rjave, za poper metalno sive in za oreh globoko oranžne, vse pomešano z obilico svetlečega medija ter navadne vode iz moje zarjavele pipe. Na paleti – belem emajliranem pekaču, v kakršnem je moja mama včasih pekla kolače – se znajdejo vse naštete barve, iztisnjene iz tube, skupaj z izdatno količino obeh medijev, s katerima bo namešana barva postala izjemno prosojna. Ko končam z mešanjem barve in lopatico obrišem v krpo, mi pod roke pride ploski čopič velikosti deset centimetrov. Brez razmišljanja ga namočim v namešano strukturo in ga z desnico potegnem čez celo platno diagonalno od leve proti desni. Nato s čopičem zajamem preostanek namešane barve in jo previdno pljusknem na platno ter s sunkovitimi gibi čopiča sledim križemkražem potezam desne roke. Ne razmišljam, le izvajam poteze, kot bi bil v čistem transu. Ne da bi stopil stran od platna, s konico čopiča naredim par potez, globokih, tako da se na nanosu barve izrišejo črte in prikažejo platno. Nasmehnem se pri sebi.
Hodim gor in dol po sobi, vmes sem si prižgal cigareto in cigaretni dim puham proti stropni svetilki, da postaja svetloba vse bolj temačna, vse bolj podobna zakajenemu baru. Barva se hitro suši in spet se znajdem pred mizo. Ogorek je v zelenem pepelniku in skozi okno zaslišim večerno ptičje petje. Večer je, si mislim. Na paleti se barve niso posušile, zato jo na hitro z golo roko sperem v umivalniku. Nato v roke vzamem tubo črne barve, iz nje iztisnem za lešnik barve ter dodam izdatno količino bele in temno oker iz dveh večjih posodic barve. Dodati moram zelo malo vode. Barva mora biti težka, neprosojna, težko mazljiva. Ko premešam skupaj vse barve, se mi prikaže druga plast. Sedaj že postaja bolj razburljivo. Ne vem, kaj bom storil, ampak ko sežem proti čopičem, sežem po največjem čopiču velikosti dvajset centimetrov, ki sem ga v vsej svoji praksi uporabil le enkrat, za pripravo podlage za slikanje. Po platnu maham s čopičem in se pri tem gibljem, kot bi plesal čačača, ne da bi dojemal, kaj se dogaja na platnu, ne da bi kontroliral svoje gibe. V naslednjem trenutku imam v rokah mehko oglje in z njim po vsem platnu z vso močjo pritiskam in rišem po platnu s sunkovitimi gibi, nerodno kot kraca otrok pri treh letih, ki se trudi narisati oblake na nebu. Oglje razpada v moji roki in na platnu se ujamejo drobci odkrušenega oglja, ki jih z roko ujamem pod konicami prstov in z njimi izrisujem dodatne poteze po površini barve, ki se je oglje doslej še ni dotaknilo. Stopim stran od platna in v sebi silovito začutim, da moram na listu papirja z istim kosom oglja nekaj narisati. Po nekaj potezah na papirju zagledam poteze moškega z močnimi brki, z izrazitimi brazdami na obrazu in z žalostnim pogledom. Papir nato pritisnem na sredino platna in, kot bi nadaljeval poteze brkov, s kosom oglja, ki ga imam še vedno v desnici, potegnem močno potezo do konca platna. To storim tako energično, da košček oglja odleti na drug konec mojega skromnega ateljeja. Po drugem nanosu barve se tako izgubim v procesu, da se niti ne zavedam svojega početja. Čez čas vidim na mizi poleg sebe le kaotično paleto z ostanki roza, črne, bele, bledo rumene, pastelno olivno zelene, nebeško modre ter kopice drugih mešanic. Krpa je tako umazana, da je za v smeti, voda v vseh kozarcih gosti kopico umazanih čopičev in tri lopatice, ki sem jih očitno uporabljal pri delu, leži na mizi ter potrpežljivo čaka na čiščenje. Ko s pogledom na hitro ošvrknem stensko uro, kaže pol četrto zjutraj. Zunaj je torej trda tema, pomislim. Nobenega zvoka ni slišati, le šumenje vetra, ki se upira ob strešnike naše vile in išče pot skozi luknje, kot da bi se želel ujeti in ne ostati svoboden pod milim nebom.
Ko človek zre v moškega na platnu, nima prijetnih občutkov.
Sedim na stolu, ki sem ga prestavil na sredino ateljeja. Sem dovolj daleč stran od platna, da lahko od daleč opazujem stvaritev. Ko tako opazujem poslikano platno, sem prepričan, da je za menoj popoln proces, ki sem ga uspešno končal. Pred menoj je portret moškega v štiridesetih. Okoli ušes je osivel. Njegove modre oči iz očesnih jamic sijejo z žalostjo in potrtostjo, kot bi bilo življenje kalvarija, pravzaprav mučenje in dnevno trpljenje. Moški sedi na stolu, noge ima prekrižane, njegove roke počivajo v naročju. Oblečen je v umazano belo haljo, pod katero nosi modro karirasto srajco s kravato turkizno zelene barve. Pod rokavom sramežljivo gleda rob zlate ure, na nosu ima velika okrogla jantarjeva očala. Hlače so žametne, temno zelene. Obute ima ponošene črne čevlje, ki pričajo o dolgih prehojenih poteh. Morda je trgovski potnik, pomislim, ali pa si ne more privoščiti novega para čevljev. Lahko pa da so mu ti čevlji tako udobni, da jih nima namena zamenjati, dokler se ne bodo vdali in bo iz njih zazevala luknja, morda jim bo celo odpadel podplat.
Ko človek zre v moškega na platnu, nima prijetnih občutkov. Portret je tako realističen, pomislim, kot da bo človek vsak trenutek vstal in se sprehodil iz platna. Vzbuja pa neko posebno melanholijo, morda celo žalost. Njegova pojavnost je takšna, da bi ga človek kar objel in ga tolažil. Dolgo bi ga tolažil in mu govoril, da je življenje lepo, če človek le vidi onkraj temnih misli. Okoli moškega je zatemnjen prostor. Le pred njegovim stolom, na katerem potrpežljivo sedi, je na tleh naslikan odsev svetlobe, verjetno stropne svetilke. Za njim je majhno okno. Stopim bliže platnu, da bi videl, kakšen pogled ponuja to okno, in nisem razočaran. V daljavi, za macesni in obmorskim rastjem ter morjem, vidim grad Miramar, ki je spretno in zelo natančno naslikan v čudovitih podrobnostih. Še sončni odsev na oknih gradu je naslikan, ugotovim. Znova se oddaljim od platna. Slika nikdar ni dokončana. Lahko je dovršena, mojstrsko izdelana, vendar je za vselej nedokončano delo. Je odraz stanja, v katerem je človek bil v obdobju ustvarjanja. Nič več od tega.
»Spet delaš avtoportret?« zaslišim za seboj glas sostanovalca. Tako prihuljeno je priplezal v atelje, da mi v svoji zatopljenosti ni uspelo zaznati njegove prisotnosti. »Le tako se me bo kdo sploh spomnil,« odvrnem in zamahnem z levico.
Je zarezalo, zasekalo, zabolelo. In boli: veliko premlad, predober in predragocen se je poslovil Andrej Peric (1979–2024), prej Pleterski, vrhunski prevajalec, povezovalec, mentor, publicist … in še marsikaj. Veliko nam je dal in še veliko bi nam lahko dal.
Živ bo ostal v marsikom. Nekaj njegovih sopotnic in sopotnikov, veselih in ponosnih, da so lahko sodelovali z njim, niza tople spomine na Andreja in pregleduje bogate knjižne police, ki nam jih zapušča.
Leta 2017 je v koprskem Librisu predstavil prvo slovensko antologijo slovaške kratke proze. Zgodbe je izbiral in prevajal sedem let. Po izidu Zgodbe iz Slovaške (Sodobnost International, 2016) je poudaril: »Pred sabo nimamo le največjih slovaških mojstrov kratke zgodbe, marveč najboljše slovaške pisce sploh. Kratka zgodba je tam še zmeraj izjemno cenjena in ostaja lakmusov papir literarnega mojstrstva.« (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Tina Mahkota:
Andrej je bil pred 25 leti eden prvih študentov, ki so skupaj s profesorji orali ledino na novoustanovljenem in dolgo pričakovanem Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V 3. letniku si je kot študent angleščine in francoščine izbral seminar iz literarnega prevajanja, ki sem ga poučevala. Zasijal je od samega začetka, bil je eden najbolj izstopajočih, radovednih, razgledanih in delovnih študentov, prijeten, blag mlad človek, solidaren pri delu v skupini, vselej zanesljiv in odgovoren. Prevajali smo zahtevna besedila, sodobne angleške, škotske, irske drame, ne odlomkov, celotna besedila, skrajno ambiciozno, zelo resno in zares, nekateri študentski prevodi so bili celo uprizorjeni. Veliko smo debatirali, popravljali in pilili prevode, se učili drug od drugega, skupaj obiskali več predstav, gostili nekaj vidnih gledaliških praktikov, ki so odstirali študentom pogled v nastajanje gledališke predstave. Seminar, v katerem je bil Andrej in s kolegicama izvrstno prevedel dramo Portia Coughlan irske dramatičarke Marine Carr, je eden mojih najprijetnejših spominov na poučevanje.
Redki so bili študentje z Oddelka za prevajalstvo, ki so se podali na nelahko poklicno pot literarnega prevajanja, se na njej razvijali in uveljavili. Tak je bil Andrej. Spremljala sem ga, pozorna na njegove objave ne le iz jezikov, ki jih je sprva študiral, temveč tudi iz slovaščine, in vesela za njegove uspehe (med drugim je leta 2014 prejel nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca). Po tistem, ko sva oba zapustila Filozofsko fakulteto in se znašla na svobodi, sva se občasno srečevala kot kolega, si izmenjala misli, tu in tam sporočilo, ter prevedeno knjigo ali dve.
Andreja bom ohranila v najlepšem in trajnem spominu.
***
Sonja Polanc:
Avtor, s katerim si precej redno dopisujem, me nagovarja s Punčka, ne spomnim se natanko, kdaj je začel uporabljati to poimenovanje in koliko ima v resnici opraviti z mano, ne ugibam, kaj to pomeni njemu, in vem, da meni ni neljubo. Svoje epistole vselej enako sklene z vzklikom: Glavu gore! Običajno potrdim, v zadnjem odgovoru ne, rekoč, da mi je klonila. Ubio se jedan moj drug. Strašno, odgovori, najbrž sva bila s pokojnim Foretićem zadnja, ki sva dolgo v noč razpredala s Slodnjakom v Mladinskem pred njegovim samomorstvom, ko mu omenim, da sva še kak dan nazaj poldrugo uro, ob nenadejanem srečanju v zelenjadarski prodajalnici, s pokojnim besedovala, kajpada o vsem mogočem in poprek, kot se dogaja, če se z nekom (pre)dolgo ne vidiš in potem kar vre. Je pa tedaj omenil, da težko dela, kakšno stran na dan, še to ne, ker da se lomi. Da to traja. Ampak potem spet hudournik drugih besed, kot ob vsakem snidenju. Sem videla senco, se zdaj vprašujem, sem jo videla davno tega, ko sem z nekim drugim mladeničem ob premorih med branjem za slepe in slabovidne, na Groharjevi, mladim in zalim primerjalcem, tiho besedovala, da ne motiva drugih beročih v kabinah, in mi je pravil o prijatelju, ki se je ubil, pesniku Boštjanu Seliškarju, pa da obiskuje njegovo mater, ki ne more utišati bolesti ob izgubi sina. Sem videla senco, sem se vpraševala, ko me je prestrelila vest, da je tudi on odšel za prijateljem, enako dokončno.
Non omnis moriar, se ponavlja na straneh Avtorjeve knjige, ki jo prevajam. Horacij začenja stihe, z omenjenim verzom nekje na sredi, Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona. Z vsako besedo v tvojih prevodih, krvavo domišljeno in postavljeno saj jih v potu svojega obraza, naj se sliši še tako razčustvovano, rojevamo, da so najbolj pravšnje in tam, kjer morajo stati, edine prave – ostajaš, Andrej, in ni te manj, nisi umrl ves. Tudi če je tvoje poslednje misli naseljevalo pesnikovo, Aleševo, dognanje Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod izjalovljenega načrta. Pokrajina leži v vodi, ki zeleni od rastlinja. Zasenčena je s črtami obzorja. Napolnjena s praznino, ki se je vsi bojijo.
Andrej Peric, tedaj še Pleterski, je leta 2019 kot mentor vodil prevajalske delavnice revije Mentor in Javnega sklada za kulturne dejavnosti, na katerih so Eva Nežič, Maruša Avman Palermo in Veronika Šoster v slovenščino prelivale poezijo Márie Ferenčuhove. Ogrožena vrsta in Imunost. Sledil je izid knjige z njenima zbirkama Ogrožena vrsta in Imunost ter tale živahna razprava ob srečanju pesnice, udeleženk delavnice in mentorja v koprskem lokalu Museum (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Ivo Stropnik:
S tega ponorelega sveta mnogo prekmalu pobeglega Andreja Pleterskega (kasneje Perica) se bom rad spominjal kot vedrega človeka; s posebnim žarom v očeh, ki so te vedno (po)gledale naravnost v oči, in kot pronicljivega književnega prevajalca. Spomin na prvo srečanje z njim seže v leto 2012, ko smo na Lirikonfestu Velenje prvič opozorili nanj in mu kot mlademu prevajalcu podelili festivalno prevajalsko priznanje »lirikonov zlat« (za njegove slovenske prevode iz novejše slovaške poezije). Za vrhunske festivalne prevode poezije 21. st. (iz slovenščine v angleščino) je na Lirikonfestu prejel festivalno plaketo tudi leta 2015.
Za Lirikonfest je v prejšnjem desetletju prispeval več odličnih prevodov poezije 21. stoletja, enkrat pa je tudi vodil festivalno debatno književno omizje in se izkazal kot izjemen povezovalec, vsestranski in širše razgledan književni poznavalec ter odličen sogovornik. Med drugim je v angleščino prevedel tudi izbor mojih pesmi – t. i. »lirsko-slovarskih gnezd«, ki mu niso bile ravno mačji kašelj in je imel pri tem prevajanju nadpovprečno veliko vprašanj in podvprašanj, da bi s pravilnim razumevanjem avtorja čim bolje ujel sporočilni pomen izvirnika tudi v svojem prevodu. Njegove prevode so večkrat pohvalili tudi tuji pesniki – naravni govorci v angleščini in slovaščini, ki jih je s svojimi prevodi kar nekaj »povabil« na Lirikonfest oziroma jih tako ali drugače predstavil slovenskim bralcem poezije.
Andrej je kot prevajalec pustil neizbrisen pečat, za njim kot človekom in prijateljem pa bo ostala velika praznina.
Andrej Pleterski je kot član žirije mednarodnega festivala Vilenica leta 2021 v atriju regionalnega RTV Centra Koper prisrčno pozdravil Milana Deklevo, slovenskega avtorja v središču Vilenice leta 2021 (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Staša Grahek:
Novembra je minilo deset let, odkar je Andrej Peric (takrat kot Andrej Pleterski) v živem prenosu iz ljubljanskega Cankarjevega doma prvič nastopil na programu Ars: na Slovenskem knjižnem sejmu je za prevod romana Sama ljubezen francoske avtorice Laurence Plazenet prejel nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca. Žirija je v njem prepoznala vrhunskega prevajalca in med drugim opozorila na njegov »izrazit jezikovni čut za plemenito literarno klekljanje«. Sam pa je v pogovoru ob podelitvi nagrade na vprašanje o uspehu, ki ga lahko doživi mlad prevajalec, skromno povedal, da gre za nekakšno ruleto.
Mladi prevajalec Andrej Pleterski se je zmotil. Njegov prevajalski uspeh ni bil ruleta. Šlo je za enkratno in srečno kombinacijo talenta, znanja, delavnosti, volje, radovednosti, predanosti, strasti in še česa. Ko zdaj, ob njegovem tako boleče prezgodnjem odhodu, pregledujemo, kaj vse je prevedel, smo začudeni, navdušeni in hvaležni.
Prevedel je množico knjig, ob tem pa za literarne oddaje Radia Slovenija – Programa Ars prispeval najrazličnejša prevodna besedila – poezijo in prozo iz slovaškega, angleškega in francoskega jezikovnega območja. Morda bolj kot preverjeni avtorji in besedila ga je zanimalo odkrivanje manj znanih literarnih svetov in imen. A ko se je v avtorja ali avtorico poglobil, je Andrej to storil zares in brez rezerve. Za njegovimi oddajami je bilo vedno, pa naj je šlo za kratke, desetminutne Literarne nokturne s prgiščem pesmi oziroma odstavkov ali za najdaljše Literarne večere, čutiti temeljit študij, poznavalsko delo in veliko ustvarjalno veselje. Ob tem ni čudno, da je Andrej oddaje, ki jih je pripravil, tudi poslušal – in se odzival: včasih navdušeno, kdaj tudi zadržano. Bil je zahteven do sebe in zato izjemno dragocen sodelavec. Žalostno je pomisliti, česa vse brez njega ne bomo spoznali, brali in poslušali.
***
Mária Ferenčuhová:
Andrej je bil eden najprijaznejših in najblažjih med vsemi, ki sem jih kot pesnica srečala na svojem popotovanju. Bil je izjemno občutljiv, ne le do jezikovnih nians besedil, s katerimi je delal, temveč tudi do sveta in do soljudi.
Srečala sva se, ko je bdel nad prevajalskim projektom, v katerem so dve moji zbirki v slovenščino prelivale mlade slovenske prevajalke Eva Nežič, Maruša Avman Palermo in Veronika Šoster. Projekt so izpeljali v okviru prevajalskih delavnic, ki jih je organiziral slovenski Javni sklad za kulturne dejavnosti. Opazovati Andreja, kako kot mentor vodi prevajalske delavnice v Kopru leta 2019, je bil čisti užitek, neverjetna izkušnja. Nisva se ujela le kot prevajalca, oba frankofona in frankofila, delila sva tudi strast do tiste vrste literature, ki široko razpira jezik in nas vodi v nove svetove.
Andrej je bil pomemben mediator, most med slovaško in slovensko književnostjo. Na eni strani je prevajal velike slovaške književnike v slovenščino – med njimi so pesnica Mila Haugová, pesnica, pisateljica in dramatičarka Jana Bodnárová in Štefan Strážay. Obenem je slovaškim bralcem predstavil poezijo Josipa Ostija in nazadnje je prevedel izbor pesmi Braneta Mozetiča, ki bo kmalu izšel. Komaj čakam.
Kot mnogi občutljivi ljudje se je Andrej tistemu, s čimer se je pravkar ukvarjal, predal z vso dušo. Nikoli ne bom pozabila najinih pogovorov o potrebi po osami, tišini in izolaciji, ki morajo slediti obdobjem izjemno intenzivnih stikov z drugim, naj bo to človek ali besedilo. Izredna dojemljivost je dar, a lahko je tudi breme. Je moč in šibkost. Andrej Peric, kakor sem ga doživela in kakor ga bom pomnila, je izžareval čisto svetlobo, pozornost in nežnost.
Josip Osti (1945–2021) je leta 2018 v Kopru kot prvi prejel mednarodno literarno nagrado pont. Ob njem v Pretorski palači (z leve) Andrej Pleterski, Irena Urbič in Diana Pungeršič (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Eva Nežič:
Vest o Andrejevi smrti je res zabolela. Poznala sem ga predvsem kot mentorja, kolega, udeležila sem se več JSKD-jevih Mentorjevih Prevajalnic, kjer je bil Andrej v stalni mentorski zasedbi, in sodelovala tudi pri dveh od štirih knjižnih prevodov v sklopu Prevajalnic. In vsako leto sem spremljala razpise teh delavnic, da bi se enkrat, kmalu, ko bo čas, nanje spet vrnila, ker je bilo sodelovanje z Andrejem vedno čisti užitek.
Vedno me je fasciniralo, kako nam je znal prisluhniti in nas upoštevati pri bolj ali manj posrečenih besednih poletih, ko nas je tudi po deset za isto mizo vneto razpravljalo, katera prevajalska rešitev je »bolj« prava, in nas je z nasmeškom potrpežljivo opazoval, dokler ga nismo prosili za pomoč, in nam je tako, iz rokava, stresel kakšno slovarsko definicijo, da smo lahko hitro prišli do konsenza, kaj bomo uporabili. Nekoč smo ga vprašali, kako mu uspe tako predvidevati in se vnaprej pripravljati za naša srečanja, pa je rekel le, da ima fotografski spomin in si te stvari pač zapomni. Spomnim se tudi, da smo se skupaj vedno zelo veliko smejali, bodisi pogruntavščinam iz besedil bodisi svojim prevodom. In tudi, kako je recimo nekoč olajšano zavzdihnil, ko je kolegica med upadom energije na delavnici v Centru mladih Koper iz torbe povlekla čokolado in oznanila, da je ta vegetarijanska. Običajno nam je postregel s kakšno takšno skrito domislico in potem čakal, ali smo opazili. Predvsem pa mu bom vedno hvaležna za to, koliko nas je naučil in kako je znal ustvariti priložnosti za literarno prevajanje tudi za nas, ki smo se po zaključeni slovakistiki usmerili čisto v druge vode.
Prevajalka, pesnica in prevajalkin mentor (z leve): Eva Nežič, Mária Ferenčuhová in Andrej Pleterski (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Andraž Gombač:
Novica me je udarila. Nas je udarila. Zelo.
Vedno sem ga rad srečal, čeprav preredko. Vselej sva se v hipu ujela, uglasila, živahno besedovala o literaturi, o rocku … Njegove oči so zmeraj žarele.
Spoznala sva se leta 2011. Poiskal sem ga že pred izidom njegovega prvega knjižnega prevoda. Izdanega na njegovo pobudo. Nick Cave: Ko je oslica zagledala angela, založba Modrijan, 2011. V Primorskih novicah sem februarja 2011 objavil članek, ki sva ga sestavila na daljavo. Da, še pred izidom romana. Sva soglašala, oba vzhičena, da, dajva prej, tako, za ogrevanje. Prevajalec je v članku med drugim pojasnjeval, da se je pri prelivanju kompleksnega romana oprl »na nekatere skrite potenciale slovenskega jezika, kakršna sta pregiben besedni red in obrazilnost, po drugi strani pa uveljavljene zvočne figure v slovenski književnosti, kakršne najdemo v ritmizirani prozi in skladnji bibličnega sloga«.
Potem sem objavil še obsežen članek po izidu Oslice. In naslednje leto še enega, ob izidu drugega Cavovega romana v slovenščini. Pohvalil sem dotlej širši javnosti in tudi meni neznanega, a izvrstnega, že zgodaj vrhunskega prevajalca. Ko sva si vendarle segla v roke, mi je povedal, da mu je pomenilo. Sploh tale odlomek:
»Lani so pri Modrijanu izdali romaneskni prvenec Avstralca Nicka Cava (1957) Ko je oslica zagledala angela, z razburkano metaforiko gosto prepredeno štorijo o nemem Evkridu Evranu, članu zakrknjene verske ločine, živeče na globokem jugu ZDA v prvi polovici 20. stoletja, že nekaj mesecev pozneje pa so ji dodali še Cavov novi roman Smrt Zajčija Munra – tudi tega je izvrstno poslovenil Andrej Pleterski, ki si že za prevod Oslice zasluži Sovretovo nagrado. In bi jo bržčas dobil, če pisatelj le ne bi prihajal iz sveta popularne kulture, kjer globina misli in duha baje ni mogoča.«
Potem sem še nekajkrat poročal o njegovem delu. Vselej temeljitem, poglobljenem, odličnem.
Predlani mi je sporočil, da se je preimenoval. Da je zdaj Andrej Peric, »po kraškem pranonotu po očetovi strani«. Berem stare maile. Vanje je vselej vtkal kako pohvalo, spodbudo. Lani, potem ko sem s Primorskih novic preskočil na Beletrino, mi je pisal: »Vesel sem bil novice, da si presedlal v uredniške vode. Verjamem, da bova slejkoprej sodelovala. Upam, da ti je delo v veselje!«
Spremljal je objave na AirBeletrini. Pred kratkim, dva meseca tega, sem ga povabil k sodelovanju pri nečem. Nekaj sva se menila … V zadnjem pismu je čisto na koncu napisal: »… in se vsekakor kje kmalu vidiva.«
Nisem mu odgovoril. Kakih dvakrat, trikrat, ko sem bil daleč od računalnika, me je spreletelo, da mu moram odpisati. Pa sem si zmeraj rekel, da mu bom že povedal v živo, kadar se naslednjič srečava, najbrž na kakem literarnem večeru …
Zdaj me grize. Se tolažim, da ga bom našel v knjigah. Te ostajajo.
Hvala, Andrej, da si bil. Čeprav prekleto prekratko.
Prva knjiga z Andrejevim podpisom in poslednja, ki jo je še dočakal – Nick Cave: Ko je oslica zagledala angela (prevedel in spremno besedo napisal Andrej Pleterski, uredila Špelca Mrvar, Modrijan, 2011) in Mark Strand: Pesmi zraka (izbrala, prevedla in spremne opombe napisala Lucija Stupica in Andrej Peric, uredil Andrej Ilc, zbirka Nova lirika, Mladinska knjiga, 2024) (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Andrej Peric, tedaj še Pleterski, po rodu Štajerec, je pred leti svoj novi dom našel v Primorju. Pred nekaj dnevi je mir in svoje poslednje počivališče našel v morju.
Zadnja knjiga z njegovim podpisom, ki jo je še dočakal, so Pesmi zraka, izbrane pesmi ameriškega pesnika Marka Stranda (1934–2014), letos v izboru in prevodih Lucije Stupica in Andreja Perica izdane v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Andrej nam je na koncu prepesnil tudi tole:
Mark Strand
KONEC
Ne ve vsakdo, kaj bo prepeval ob koncu,
opazujoč pomol, ko bo ladja odplula, ali kako bo,
ko ga bo zgrabilo bučanje morja, nepremičnega, ob koncu,
ali čemu se bo nadejal, ko bo enkrat jasno, da se ne bo vrnil.
Ko bo potekel čas za obrezovanje vrtnic ali božanje mačke,
ko ne bo več sončnega zatona, ki osmodi zelenico, in ščipa,
ki jo obda z ledom, ne ve vsakdo, kaj bo odkril v zameno.
Ko se bo teža preteklosti naslonila na nič in bo nebo
zgolj spomin na svetlobo in bo zgodb o cirusu
in kumulusu konec in bodo vse ptice zastale v letu,
ne ve vsakdo, kaj se mu obeta ali kaj bo prepeval,
ko bo ladja, na kateri bo, spolzela v temino, tam, ob koncu.
Oh, Terenc. Resnično bi rad, da bi mi bil tvoj opus bolj pri srcu. Zdi se mi, da je to pravzaprav ponavljajoča se tema pri vseh dramatikih v tej seriji klasikov. Bralnega procesa se lotim navdušeno, z odprtim umom. Preberem angleške prevode. In vedno znova ugotovim, da sem … premalo navdušen. Priznam, ta besedna zveza je čudna, a je v tem kontekstu pač najprimernejša. Njihova dela iz mene v najboljšem primeru izvabijo skomiganje z rameni. Saj so v redu, nič ne rečem, nisem pa prepričan, da v njih vidim tisto obljubljeno veličino. Vendar se seveda zavedam, da živimo v popolnoma drugačni dobi. Da berem besedila, stara približno dva tisoč let. Besedila, ki so bila v svojem času pomembna, sveža in odlična in ki so za takšna verjetno veljala še dolgo potem. Problem, če temu sploh lahko tako rečemo, sem torej najbrž jaz. Moja domneva, zakaj me ti starodavni dramatiki pravzaprav resnično ne navdušijo, temelji na dveh dejstvih: 1) dela so bistveno boljša v izvirniku, vendar bi za to moral obvladati jezik, ki ga nikoli ne bom osvojil, in razumeti subtilno, briljantno izražanje mojstrskega avtorja, in 2) če želim bolje razumeti besedila, moram poznati kontekst. Ker nisem klasicist, moram kontekst raziskati, in to pač lahko storim.
Bralnega procesa se lotim navdušeno, z odprtim umom. Preberem angleške prevode. In vedno znova ugotovim, da sem … premalo navdušen.
In prav ta kontekst je v resnici tisto, kar vam predstavljam v tej kolumni. No, kontekst in pa svoje pogumno posplošeno mnenje. Ne morem se namreč naučiti starodavnih jezikov, še zlasti ne na ravni, ki bi jo potreboval za branje teh besedil. Zato se zavedam, da je moj ravnodušni odziv, še posebej na dramska besedila, pravzaprav odraz dejstva, da se zanašam na prevode, ki so pač nujno zlo, a žal odvzamejo veliko sestavin, zaradi katerih so po mojem razumevanju izvirniki tako zelo posebni.
Bistveno teže se pripravim do tega, da bi me zanimala dramska besedila kot pa poezija ali proza. To je že eno tistih vprašanj, pri katerih me zanima, kako o njih razmišlja Svetlana. Zakaj sta proza in poezija laže ohranili svojo prvotno privlačnost kot dramska besedila? Seveda je povsem jasno tudi, da je dramska besedila bistveno manj zabavno brati, kot pa si ogledati uprizoritev v gledališču. Morda je to tisti povsem enostavni odgovor. A vrnimo se h kontekstu: poglejmo si vsaj, kdo je bil Terencij, po angleško Terence, in v čem je bistvo njegovega dramskega besedila Samomučilec.
Publius Terentius Afer
Terencij, bolje poznan kot Terenc, je bil pomembna osebnost v rimski literaturi in pionir latinske komedije. Rodil se je približno leta 185 pred našim štetjem v Kartagini (današnja Tunizija), njegovo polno latinsko ime pa je bilo Publius Terentius Afer. Priimek Afer nakazuje njegove afriške korenine. V Rim so ga pripeljali kot sužnja, vendar si je zaradi izjemne inteligence in literarne nadarjenosti sčasoma prislužil svobodo, za kar je bil zaslužen njegov gospodar, rimski senator Terencij Lukan, ki je prepoznal njegov potencial in mu omogočil izobrazbo.
Terencijeve komedije se ukvarjajo z moralnimi in družbenimi vprašanji, pomembnimi za rimsko družbo, kot so na primer družinski konflikti, ljubezen, nesporazumi in razpetost med dolžnostjo ter osebnimi željami.
O Terencijevi mladosti je znanega le malo, njegova dramska besedila, ki so postala stalnica rimske gledališke kulture, pa so prvič uprizorili med letoma 166 in 160 pred našim štetjem. Do danes se jih je ohranilo šest, in vsa so priredbe grških komedij, zlasti del grškega dramatika Menandra iz obdobja »nove komedije«. Drugače kakor prejšnji rimski dramatiki, znani po širokem humorju in osebnostih s pretiranimi lastnostmi, na primer Plavt, se je Terencij osredotočil na prefinjen, realističen dialog in zapletene osebnosti, zaradi česar so se njegove komedije od drugih razlikovale po prefinjeni, sofisticirani duhovitosti. Pravzaprav je šlo za »igralsko metodo« antičnega sveta. Njegov slog pisanja (vsaj tako mi pravijo), za katerega sta značilna elegantna latinščina in večplastno razumevanje človeške narave, je v tistem času veljal za inovativnega. To je eno tistih zabavnih dejstev, ki jih lahko sicer preberemo, ne moremo pa jih resnično doumeti sami, še posebej če latinščine ne razumemo do potankosti. Izogibal se je burkam in se namesto tega raje lotil raziskovanja medčloveških odnosov, družbene dinamike in etičnih dilem, zaradi česar njegova dramska besedila preveva bolj univerzalna, dolgotrajnejša privlačnost.
Terencijeve komedije se ukvarjajo z moralnimi in družbenimi vprašanji, pomembnimi za rimsko družbo, kot so na primer družinski konflikti, ljubezen, nesporazumi in razpetost med dolžnostjo ter osebnimi željami. Njegovi liki se pogosto soočajo z etičnimi zadregami, ki odražajo vsakdanje življenje, zaradi česar se z njegovimi deli lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo. Prav zato so bila ta dela tako inovativna in drzna. Vendar je spet treba poudariti, da moramo za tisto, kar je veljalo za drzno v letu 160 pred našim štetjem, zdaj verjeti profesorjem, saj se je v dveh tisočletjih izgubilo kar precej te drznosti.
To dramsko besedilo je bilo pomembno, ker je odražalo rimsko osredotočanje na družino, družbeni red in boj med dolžnostjo ter osebnimi željami.
Terencija vsa ta stoletja pozneje še vedno beremo zaradi njegove elegantne latinščine (spet, vsaj tako pravijo), ki je pripomogla k temu, da so njegova dramska besedila vplivala na poznejše rimsko izobraževanje. Njegova latinščina je veljala za tako izčiščeno in prefinjeno, da so ga hvalili tudi poznejši pisci, med njimi Cicero in Gaj Julij Cezar. Še zlasti Cezar je Terencija označil za puri sermonis amator (ljubitelj čistega govora) in poudaril pomen dramatika pri ohranjanju lepot latinščine kot jezika kulturnega izražanja.
Poleg tega je bil Terencij znan tudi po svojem stavku Homo sum, humani nihil a me alienum puto (Človek sem, torej mi ni tuje nič človeškega), zapisanem v dramskem besedilu Heauton Timorumenos, torej Samomučilec, ki sem ga prebral. Ta stavek povzema humanistično bistvo njegovega dela in poudarja človeško izkušnjo, skupno nam vsem. Ta odmevni koncept v njegovem času je pomemben še danes. Številni učenjaki v svojih delih hvalijo ta stavek. Ne vem, morda bi morali biti tam. Kulturni kontekst je zelo pomemben. Stavek, ki je v 2. stoletju pred našim štetjem na veliko sezuval bralce, danes izvabi le ravnodušno reakcijo.
Terencij, kakor ga je leta 1726 upodobil nizozemski slikar Pieter van Cuyck.
Samomučilec, prvič uprizorjen leta 163 pred našim štetjem, velja za mojstrovino rimske komedije. Prikazuje sposobnost dramatika, da pomeša humor s psihološko in moralno globokimi temami. Z besedilom, ki je priredba zdaj izgubljenega dela grškega dramatika Menandra, Terencij sledi svoji praksi izpopolnjevanja grških komedij za rimsko občinstvo. Samomučilec pa izstopa, ker se poglobi v samemu sebi zadano čustveno trpljenje, generacijske konflikte in osebno odgovornost, torej odmevne teme v starodavnem Rimu, pomembne še danes.
Ko je bil Samomučilec predstavljen premierno, je rimsko občinstvo spoznalo večplastno in čustveno prefinjeno obliko komedije. Za razliko od razuzdanega humorja, po katerem so bili znani prejšnji rimski dramatiki, na primer Plavt, se je Terencij osredotočil na raziskovanje zapletenih medčloveških odnosov.
Zgodba govori o Menedemu, bogatem očetu, ki prisili sina Clinia, naj odide od doma zaradi spora okrog sinovega ljubezenskega življenja, nato pa kaznuje samega sebe tako, da pretirano obdeluje polja. Sin se vrne, zgodba pa nato sledi zapletenemu razpletanju družinskih in romantičnih nesporazumov.
To dramsko besedilo je bilo pomembno, ker je odražalo rimsko osredotočanje na družino, družbeni red in boj med dolžnostjo ter osebnimi željami. Menedemovo samokaznovanje poudarja napetosti, ki so jih občutili številni Rimljani, razpeti med osebnimi čustvi in družbenimi pričakovanji, zlasti glede očetovske avtoritete. Terencijev prikaz Menedemovega čustvenega trpljenja v kombinaciji z lahkotnejšimi trenutki zamenjave identitete in romantičnih zapletov je ustvaril uravnoteženo pripoved, ki je privlačila intelektualno in čustveno občutljive člane rimske elite.
Terenciju se je treba pokloniti zaradi njegovega prispevka k razumevanju zapletenega človeškega vedenja in njegove vere v empatijo in strpnost, s katero se lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo.
Dandanes je ta pripoved še vedno pomembna, ker raziskuje brezčasne teme, denimo samopredpisano krivdo, posledice ponosa in težave, ki nastanejo, ko se želijo različne generacije pobotati. S trpljenjem, ki si ga je Z Menedem pravzaprav naložil sam, se lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo, ki se bori z občutki krivde ali obžalovanja zaradi preteklih dejanj, kar odraža univerzalno človeško izkušnjo samokritike.
Poudarek dramskega besedila na medgeneracijskih konfliktih in težavah pri komunikaciji med starši in otroki je še vedno osrednja tema v literaturi in družbi. Napetosti med starševsko avtoriteto in neodvisnostjo mlajših generacij so še vedno prisotne tudi v sodobni družinski dinamiki, zaradi česar je Terencijevo raziskovanje teh vprašanj pomembno še danes. Vse to je povsem res. Vendar sem se moral poglobiti v raziskave, preden sem to lahko razumel, ker ob branju dramskega besedila ni povsem samoumevno. Takšna starodavna dramska besedila je verjetno najbolje brati v kontekstu predmeta, ki ga poučuje (vsaj upajmo) dinamičen profesor, ki vam lahko pojasni kontekst. Zato je Terencijevo delo sicer občudovanja vredno, ne morem pa trditi, da sem ob branju dejansko občutil kaj posebnega. Besedilo je bilo v redu. Pri branju se nisem mučil, vendar me tudi ni posebej zanimalo ali zabavalo. Izkušnja je bila bistveno drugačna od tiste, ki jo doživljam ob svojem primarnem delu profesorja umetnostne zgodovine. Starodavna umetnost, ki jo preučujem, me še vedno gane, zanima in navdušuje. Še vedno so prisotni nagonski odzivi in navdušenje, ki jih še podkrepijo raziskave, v okviru katerih bolje razumem kontekst umetniškega dela. Pri starodavnih dramskih besedilih, vsaj zame, tega ni.
Vendar se je treba Terenciju pokloniti zaradi njegovega prispevka k razumevanju zapletenega človeškega vedenja in njegove vere v empatijo in strpnost, s katero se lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo. Teme, kakršne so pomen družinskih vezi, zapletenost romantičnih odnosov in razpetost med osebno svobodo in družbenimi pričakovanji, so še vedno zanimive, tudi danes. No, lahko pa razumem, da je s tem utrl pot tako rekoč vsem sodobnim besedilom s scenarijem, od dramskih iger in televizijskih nadaljevank do filmov. To je izjemen dosežek.
Tako je Terencijevega Samomučilca videl Albrecht Dürer (1471–1528), nemški slikar, grafik, matematik in teoretik.
*
Komentar Svetlane Slapšak: Terencijeve ženske
Morda so najboljši razlog, da ponovno beremo Terencija, prav njegovi ženski liki. Vendar najprej odgovor na Noahovo vprašanje, zakaj laže beremo antično poezijo in prozo, dramske tekste pa teže. Moj odgovor – in sama obožujem branje dramskih tekstov: dramska besedila te pripravijo do branja, ki spreminja ritem v soglasju s tvojo imaginacijo. So prizori in dialogi, pri katerih sam režiraš dramo, osmišljaš prostore, imaš akustične in vizualne halucinacije, skratka, si gospodar teksta, sovoznik avtorja, krmar v noči, ko ves svet spi … In čeprav so mnoge drame v verzih, kot bralec izbiraš svoje ritme. Antična poezija zahteva znanje prozodije, proza te poganja naprej, da čim več odkriješ. Ko bereš dramo, si vzameš čas, da jezdiš po kuhinji, brezupno iščeš konja na balkonu in si natakneš oslovo glavo v postelji.
V rimski komediji ima lik hetere, oziroma kurtizane, pomembno in zanimivo vlogo. Ti liki so v mnogih zapletih osrednji, saj služijo kot sprožilci romantičnega interesa, katalizatorji dejanj in včasih viri modrosti ali bistrosti. Pogosto poudarjajo teme ljubezni, družbenega statusa in napetosti med željo in dolžnostjo. Skratka, popolnoma pozitivni liki. Zakaj? Gre seveda za ustvarjanje in negovanje kolektivne fantazme. V Terencijevem obdobju so Rimljani, medtem ko so uničevali grška mesta (denimo Korint, znan po heterah), svetišča in vse drugo, kot srake pokradli vse, kar je bilo mogoče prenesti v Rim. Konservativni Rimljani so besneli, pa so se na stare dni vendarle morali učiti grščine, drugi so se spet veselili, da je rimska kultura postala bolj plemenita in rafinirana, vsakdanjik pa bolj luksuzen. Diglosija je za dlje časa zavladala po svetu. Nežna duša, kakršna je bil Terencij, je tu morala nekaj ukreniti!
Ko bereš dramo, si vzameš čas, da jezdiš po kuhinji, brezupno iščeš konja na balkonu in si natakneš oslovo glavo v postelji.
Za razliko od drugih ženskih likov v rimski komediji so hetere pogosto upodobljene kot mešanica inteligence, neodvisnosti in moralne vprašljivosti. Čeprav jih lahko glede na takratna družbena merila štejemo za »svobodne«, pogosto premorejo vrline, kakršni sta zvestoba in bistroumnost, zaradi česar so občinstvu všečne. Hetera pogosto služi kot katalizator razvijajoče se drame. Njena prisotnost lahko privede do komičnih nesporazumov, zamenjave identitet ali razrešitve romantičnih zapletov. Lahko je razlog, da se razkrije prava identiteta mladega ljubimca, ali sredstvo, prek katerega bodo skopušnega očeta naučili lekcije. Hetere pogosto primerjajo z bolj tradicionalnimi rimskimi matronami, kar ponuja igriv komentar družbenih norm. Niso omejene na domače okolje in pogosto uživajo določeno stopnjo svobode in nadzora nad lastnim življenjem, za razliko od spoštovanih someščank. Kakšno žensko torej Terencij postavlja kot nasprotje rimskim ženskam, rimskemu zakonu in kruti praksi, da partnerje izbirajo starši in da ljubezenska zveza praktično ne obstaja? Ta ženska, hetera je predvsem nekdo, ki govori. Po duši je plemenita, solidarna, radodarna. Pa telo? No, kakorkoli je že težko verjeti, je večinoma, pač zaradi nekih posebnih okoliščin, nedotaknjeno … Ti liki lahko vzbujajo tako smeh kakor sočutje. Medtem ko njihove situacije pogosto vodijo do komičnih scenarijev, njihove zgodbe in motivi zagotavljajo določeno globino. Morda iščejo iskreno ljubezen ali zaščito, kar doda čustvene plasti njihovim interakcijam z drugimi liki. In zelo pogosto so one – če ne glavni, pa ključni liki komedije.
Pisatelji so skozi te like pogosto subtilno kritizirali družbene norme, zlasti povezane s spolom in družbenim razredom.
Kot izposojeni lik iz Grčije, iz nove komedije, katere predstavnik je Menander, je hetera sredstvo izražanja določene družbene kritike, in to tako privlačno, da se nihče ne zaveda njene eksplozivne intencionalnosti. Pisatelji so skozi te like pogosto subtilno kritizirali družbene norme, zlasti povezane s spolom in družbenim razredom. Na primer, stiska in neodvisna drža hetere lahko poudarita omejenost vloge siceršnjih žensk ali razkrijeta hinavščino moških likov. Prisotnost heter je verjetno pritegnila rimsko občinstvo zaradi naklonjenosti humorju, pomešanemu z družbenim razmislekom. Svoboda in duhovitost, ki ju pogosto pripisujemo tem likom, sta zagotavljali tako zabavo kot posebno optiko, skozi katero je bilo mogoče postavljati pod vprašaj uveljavljene družbene vrednote.
Hetera v rimski komediji predstavlja več kot le tipski lik; pooseblja kompleksno igro tem, povezanih s svobodo, z željo in družbenimi normami. Skoznjo so dramatiki, kakršna sta Plavt in Terencij, razvijali bogate pripovedi, polne humorja in domišljenega komentarja o človeških odnosih in družbenih pričakovanjih.
Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med štiri finaliste uvrstila tudi Maša Meznarič Majcen. Žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Še vedno si ovca, čeprav črne barve.
Maša Meznarič Majcen se slovesne podelitve nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, ni mogla udeležiti – pobegnila nam je na poročno potovanje! Poskrbeli smo, da bosta do nje prišli tako plaketa kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošna izdaja temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča.
In javno smo prebrali njeno prikupno zahvalo:
»Za začetek mi dovolite malce patetike. Saj vem, da je zoprna, pa vseeno. Pišem že, odkar vem zase. Pišem zgodbe, pesmi, drame. V glavi, na papir, na telefon, kamen, če hočete. Do letošnjega AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo svojih del nisem nikoli objavljala. Kaj pa vem, da niso dovolj ‘dobre’, sem mislila. Potem pa sem en dan, bil je oktober, videla poziv za sodelovanje na natečaju. In si, podobno kot junak ali junakinja v zgodbi Še vedno si ovca, čeprav črne barve, vendarle upala. ‘Drugače ne bo nič.’ Pa je bilo. Pa je. Zato iskrena hvala, da ste v zgodbi videli potencial in jo uvrstili med štiri najboljše. To je najboljša spodbuda za vnaprej. Mislim namreč, da imam še kaj povedati. Nekaj besed še o sami zgodbi. Če bi imela možnost v knjižnici ali knjigarni izbrati oddelek, kamor naj uvrstijo zgodbo, bi izbrala oddelek Samopomoč in osebna rast. Trapasto? Seveda. Pa kaj! Rada verjamem, da zgodba na ironičen in introspektiven način spodbuja bralca k premisleku o lastni identiteti in njegovi vlogi v družbi. Ga spodbuja, da je ‘boljši’. Karkoli že to pomeni. In to ne glede na spol. Nekatera, morda celo najbolj prvinska vprašanja so namreč univerzalna. Odgovori nanje pa so lahko unikatni. Morajo biti pravzaprav. Če bi bili radi volkovi ali ovčarji. Čeprav meni so čisto simpatične tudi ovčke. Sploh črne. Hvala še enkrat. Se beremo. Mogoče.«
Čestitamo za uvrstitev med finaliste in seveda voščimo mladoporočencema! Vas, drage bralke, dragi bralci, pa vabimo, da prisluhnete dobri zgodbi.
Opazuješ ljudi z drugih oddelkov. Ovce.
***
Ne veš, kdaj, ampak nekje ob poti si postal človek, ki si nosi malico v službo. Ali postala. Saj je vseeno, a ni? Malico. Dva kosa kruha, kupljenega pred dvema dnevoma, kos nerodno odrezanega sira in trije kosi salame, ki bi jo lahko že včeraj vrgel stran. Za danes bo dobro, boš jutri bolje premislil. Ne boš. Kos istega kruha – nič ne bomo stran metali – pa konzerva ribic, ki si jo včeraj našla nekje v kotu omare nad hladilnikom. Med malico v »skupnih prostorih«, kot jim pravite v službenih mailih (»Nekdo spet ni pomil kavnih skodelic v skupnih prostorih. Prosim, da to čim prej naredite. Skodelice so namenjene vsem, z njimi pa ravnajte tako, kot bi želeli, da gostje ravnajo z vašimi.«), opazuješ ljudi z drugih oddelkov. Ovce. S tvojega ni nikogar. Namensko se izogneš vsem in greš na malico takrat, ko zadnji pride z nje. Zakaj za vraga bi se družil? Če dobro pomisliš, ti ni točno jasno, kako si se znašel tu. Kako točno si postala ta velecenjeni del »podjetja z vizijo, ki na vsakem koraku na svoji poti stremi k trajnostnemu razvoju«, kar v praksi pomeni dva kompleta košev za recikliranje v vsakem izmed petih nadstropij, spodaj na parkingu pa dva smetnjaka, oba z napisom »Mešani odpadki«. Imamo pa omejevanje uporabe klimatskih naprav poleti. In ogrevanja pozimi. Ker – saj veste – smo trajnostni. In družini prijazno podjetje, kar se med drugim kaže s prijaznimi pogledi nadrejenih, namenjenimi mamicam, ki se po treh dneh nege vrnejo v službo. »Malce nekolegialno je takole za par dni zapustiti delovno mesto, Nina, ni? Jaz sem svoje peljala k babi, pa je bilo. Premisli malo za naslednjič.«
Razmisli malo, kaj delaš narobe v svojem življenju, če pri 30-ih še nimaš svoje nepremičnine. Ajejejej.
In kako gre že stavek, dodan vsakemu oglasu za zaposlitev, ki ga objavijo? Popravek, objavimo, tudi ti si del tega. »Skrbimo za nenehen profesionalen razvoj svojih zaposlenih, ki jih med drugim spodbujamo s finančnimi stimulacijami …«, kar ti visokokvalificirani zaposleni čutimo kot »minimalec« v pogodbi in en ali dva dodatka za uspešnost, ki pa ne predstavljata več kot 20 odstotkov osnove. »Obstajajo neke norme, ki jih je treba doseči, ampak do tega pridejo ponavadi v mesecu dni, tako da se da kar lepo zaslužiti,« si slišala na razgovoru. Tega, da ta mesec v povprečju traja pol leta, ti ni povedal nihče. Ponudijo pa takoj pogodbo za nedoločen čas. To pa je res. In pogodbo se sprejme. To ve vsak. In tudi ti si jo. Beee. Ker zdaj si odrasel. Človek s pogodbo. Zdaj lahko vzameš kredit in si kupiš stanovanje, pardon, nov kavč. Stanovanje bo še malo počakalo. Ker saj veš, »vse je tako prekleto drago dandanes«. Mogoče pa ima prav tvoj stric, ki pravi, da ste današnje generacije mladih preveč butnjene na luksuz in zapravljanje brez veze, da on si je pa brez pretiranega odpovedovanja že pri 25-ih zgradil hišo. In to čisto čisto sam. Razmisli malo, kaj delaš narobe v svojem življenju, če pri 30-ih še nimaš svoje nepremičnine. Ajejejej.
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Ugrizneš v sendvič, ga žvečiš, del sira se ti zatakne za zobmi, spet med šestico in sedmico, kako šlampasta je tvoja zobar’ca, ki ti je zadnjič vrtala tam okoli, zdaj pa si moraš po vsakem obroku čistiti ostanke hrane izza zob, danes pa si spet pozabila zobno nitko doma. Super. Medtem Anja iz financ za sosednjo mizo bleje Darji iz kadrovske, da bo letos že novembra rezervirala mobilno hiško na Pagu in tako privarčevala 20 evrov na dan. Ona pravi prišparala, ampak ti si učen človek in uporabljaš slovenske izraze. Čutiš malo superiornosti? Si boljši od nje, a? Ker ti boš šel pa na Majorko. S kolegi. Če ne bodo vsem babe težile, kot se to danes rado zgodi. Za »tvojo« mizo, za katero je sicer prostora za vsaj 20 ljudi, ti pa si sama, prisedeta dve študentki iz marketinga. »That is so us,« se zasmeji prva in pomoli svoj telefon drugi pod nos. Ta s polnimi usti vode z dodanimi vitamini bruhne v še večji smeh. »Exactly.« Gen Z. Predstavljaš si, da si kažeta sliko, ki si jo včeraj zasledil na spletu, sliko ženske, ki se v trgovini spotakne ob škatlo in pada na tla, s pripisom: POV: Normal day in my life. Ah, Gen Z. Mislijo, kako zelo so posebni. Da je vsak unikat. Bo že prišel reality check. Se bo treba normalizirati. Priznati, da si en izmed mnogih. Beee. Tako kot si se ti, kaj? To je vendar drugače. Druga zgodba. Ti si pač ti.
Na mailu in Linkedinu, kjer si »Open to work«, nič novega. Kaj zdaj?
Nisi navadna, še manj pa nenavadna, nisi običajen, ampak tudi neobičajen ne. Tale »ne« te, če se drži besede, spravlja v malce nelagoden položaj. Ker biti normalen je norma. Ampak tudi malo zapeče. Ker je lepo biti poseben. Ampak poseben na dober način. Ker je več vrst posebnosti. In vse niso dobre. Ampak ti spadaš v tisto redko, ki je. Dobra namreč. Zadnji grižljaj sendviča si močno zatlačiš v usta. Morda si malce pretiraval. Zdaj je, kar je. Pogledaš na uro. 12.20, še 10 minut malice. Dobro, minuto rabiš, da prideš nazaj v pisarno in pritisneš tisti famozni gumb »Malica konec«, tako da jih imaš še 9. Nič jim ne misliš podariti. Ne, ne, to nisi ti. Ti si veliki upornik proti sistemu. Spet se diskretno – vsaj tako misliš – ozreš po ostalih. Res so ti tujci. Zdaj Darja razlaga o sosedovem mačku, ki jim serje po vrtu. Kako naj mu to prepreči? Ne vem, pizda, Darja, dvakrat ga brcni, pa bo dal mir. Pomisliš, ne rečeš naglas. Kje pa. To nisi ti. Vzameš telefon. Dobro, malo poskrolaj. Še šest minut. Na mailu in Linkedinu, kjer si »Open to work«, nič novega. Kaj zdaj? Klikneš na ChatGPT, včeraj si ga zlovdala. Kaj naj ga vprašaš? Pizda, ne veš. Hm.
»Zivijo, kako si?« Se bo znašel brez šumnikov?
»Dobro sem, hvala za vprašanje. Kako pa si ti?«
Ta občutek. Ta občutek, da si tudi ti samo ena navadna … beee. Vidiš, da si. Samo še ena ovca. V ogradi. Čeprav bi bila rada volk. Ali pa vsaj pes ovčar.
Kaj mu odpisati?
»Tudi jaz sem okej, sem na malici, poslušam pogovore sodelavk o dopustu čez pol leta, pa o študentskih težavah in socialnih omrežjih. Kar malo bizarno. Smilijo se mi.«
»Zakaj se ti smilijo?«
Uf, tega nisi pričakoval.
»Ne vem, mogoče, ker so ujeti v nepomembnosti, kot sta dogajanje na socialnih omrežjih ali dopust naslednje leto. Niso patetični?« Iščeš potrditev.
»Pa ti? Se ti zdi, da si drugačen?«
»Seveda sem drugačen.« Kakšno je to vprašanje? Wtf?
»Pa vendar si tu. Na malici. Opazuješ druge in ocenjuješ njihova življenja na podlagi nekaj izrečenih stavkov.«
Bodi zdaj drzna. En klik, pa še en, evo, je.
Kaj je s to umetno inteligenco? Fuknjeno. To nisi ti. Iskala si potrditev, dobila pa prst v … nekam. Zapreš aplikacijo in kar z rahlo silo vržeš telefon na mizo, s čimer pritegneš poglede ostalih. Postane ti neprijetno. Kaj zdaj? »Ups, zdrsnil mi je iz rok.« Študentki se spogledata in nekaj zamrmrata druga drugi, se hihitata. Budali. Darja in Anja pa se v resnici ne dasta motiti. Pogovor zdaj teče o slabi letini paradižnika. Ponovno vzameš v roke telefon, ga odkleneš. Zapreš ChatGPT. Mrš, pa tak pogovor. Kazalec podržiš na ikoni aplikacije, da se ti pokaže znak za izbris. Suvereno klikneš. Umetna inteligenca, my ass. Kaj pa ti veš o meni. Nič. Niti o tem folku tu. A neki grenki občutek vseeno ostaja tam zadaj. V grlu čutiš cmok. Nisi odkril niti tople vode, kaj šele nafte, ampak vseeno te malce zaskeli, a ne? Ta občutek. Ta občutek, da si tudi ti samo ena navadna … beee. Vidiš, da si. Samo še ena ovca. V ogradi. Čeprav bi bila rada volk. Ali pa vsaj pes ovčar. Ovca pa ne, niti črna. Se da to spremeniti? U, pizda, 12.29, iti bo treba. Zdele zrihtaš uvoz, pregledaš par dokumentov, ob 15.00 pa klik na »Odhod«. Se vidimo jutri, skupni prostori. Jutri si boš pa mogoče kaj naročil. Stopil iz ograde, pa vrata zaprl, ovce rade sledijo. Jagnjetina v vinski omaki. To boš, ja. 12.30. Šibi! Približaš se vratom, že stegneš roko proti kljuki, ko te zadene. Veš, kaj, pizda, si boš kar zdajle naročila. Malico za jutri. Drugače ne bo nič iz tega. Bodo res trd kruh in ribice s pretečenim rokom. Pa ne boš jagnjetine. Ker je preprosto zanič. Ne maraš je sploh. Rad imaš pico. Pa kako dolgo je že nisi. Mmm. In to z ekstra pršutom in burato. Zavzeto tipkaš po telefonu. Zadnjič je nekdo povedal, da se da naročiti za vnaprej. Bodi zdaj drzna. En klik, pa še en, evo, je. So že trgali. Še tringelt si dal. 14,3 si zaokrožil na 15. Prijazen si, nimaš kaj. 12.31. Malo uščipne. Pa kaj, boš pač malo podaljšala danes, ali pa jutri prišel ob 6.58. Ni panike, se ne mudi. Zakašljaš. To bodo drobtine tistega zadnjega ugriza. Še enkrat bo treba. Za hip se ti zazdi, kot da si bevsknil. Ne zablejala, zabevskala. Kot kakšen kuža. Mogoče ovčar.
Roman EMŠOLidije Dimkovske se, vsaj na videz, osredinja na »ciprsko vprašanje«; osrednja protagonistka romana Katerina (Kate) Avra(a)m, ki jo spremljamo na meji odraslosti, od njenih poznih najstniških do srednjih dvajsetih let, biva v začetku dvatisočih v Makedoniji (danes Severna Makedonija), v družini mešanega porekla; mama Milka, po narodnosti iz Makedonije, je matriarhinja disfunkcionalne družine, oče je tih, odmaknjeni dejavnik, ki pooseblja zlom komunikacije; prihaja s Cipra, od koder je v mladosti prebežal s tedanjim dekletom, zdajšnjo ženo, s katero pa nima – kot tudi z otrokoma ne – nobenega (poglobljenega) stika; (pretirano) ponavljajoča se želja, skorajda nekakšno zaklinjanje, ki ga Katein oče nenehno izreka, je, da bi se pobral v Puščobo.
Na kaj Nikos meri s »Puščobo«, hčerki, ženi ali sinu Stefanu nikoli ne pojasni; Puščoba tako obstaja svojevrstna fantazma, za katero se zdi, da obstaja med odrešujočim idealom in med pogubnim koncem – ki pa se zdi, očitno, kot strahoma ugotavlja tudi najstniška Katerina/Kate, vendarle boljša izbira od Nikosove realnosti.
Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv; kritična je, brezčutna, hladna; mestoma celo karikirano surova in sebična.
Literarno smiselno se iz takega okolja poraja Katerinin odnos do družine, do lastne preteklosti in porekla, pa tudi do drugih ljudi; Kate je likinja, ki izrazito ni zmožna izstopanja iz svoje lastne pozicije, iz lastne zaznamovanosti z družinskimi vzorci, in četudi pred njimi ob koncu romana pobegne celo v Veliko Britanijo, torej daleč od družine, svojih percepcij ne ozavesti.
Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv.
Niti odnos med (prvoosebno) pripovedovalko in fokalizatorko ni zastavljen tako, da bi se njeni zdrsi osvetlili s kakšne druge prizme; osebe v romanu – ob Nikosu, Milki in Stefanu še Kateina nečakinja, Sofija in bratova partnerica, Dijana, kratkotrajni romantični stik, Hasan – so tako predstavljene na način, na katerega jih je zmožna misliti Kate, ta način pa je, zaznamovan s strukturo družinskih odnosov, precej enoplasten; Milka je tako predstavljena karikirano negativno, kar kljub temu, da gre za smiselno upovedano razmerje z vidika travmatičnosti odnosa med hčerko in mamo, romanu ne dela usluge; Milka je predstavljena izrazito enodimenzionalno; četudi se Kate tu in tam kdaj vpraša, zakaj je mama takšna, pa odgovorov na to vprašanje ne išče pri materi, ne poskuša izpeljati kakšne bolj poglobljene analize njenega značaja ali življenja; Milka preprosto v nobenem od prizorov ne nastopa drugače kot antagonistka, kar bi bilo z vidika zelo travmatsko zaznamovane osebe – kar Kate prav gotovo je – smiselno, z vidika tvorjenja polnokrvnega romanesknega izkustva pa ne učinkuje, saj se taka karakterizacija ne uspe smiselno povezati z drugimi nivoji romana; o Milkini preteklosti izvemo izrazito malo, o razlogih za njeno osebnostno strukturo lahko ravno tako samo sklepamo; tukaj se zdi, da umanjka prostor za poskus povezave s političnim vidikom Milkine zgodbe; kakšne so (bile) okoliščine za Makedonko, ki se je poročila s ciprskim priseljencem, kakšne so njene intimne, družinske okoliščine, posledice, ki jih ta njena izbira pusti v njeni družini in kako to vpliva nanjo samo in njeno razumevanje odločitve, ki ni bila samo zasebna, ampak ravno zaradi družbenega konteksta, tudi zelo politična?
Roman tega ne raziskuje zares, tudi sámo vprašanje, ki se zdi ključno za razumevanje družinske dinamike – zakaj se je Milka odločila Nikosa pripeljati s Cipra s seboj v Makedonijo – ni jasno naslovljeno.
Morda je tako, ker se Kate več let, ki jih zajema roman, pretežno ukvarja z vprašanjem, kaj misli njen oče, ko si želi, da bi se »pobral v Puščobo«, in kaj mu ta sploh predstavlja.
Tukaj roman vpeljuje nekakšno vzporedno fragmentarno pripoved, v kateri se Puščoba izrisuje kot fantazmatski Katein privid vsebine, ki se spričo očetove molčečnosti poraja iz nje same in ne iz njega; Kate si tako predstavlja, da je Puščoba svojevrsten distopični svet, v katerem je odtujenost, ki ji je domača in ki je je vajena iz domačega okolja, prignana do skrajnosti, pa najsi gre za načine, kako učenci stopajo v odnose z učitelji v šolskem sistemu ali kako družba v Puščobi »skrbi« za ostarele in obnemogle.
Roman preveč stavi na to eno in edino politično vprašanje in tudi osrednje junakinje ne izgradi prav zelo plastično.
Odlomki o Puščobi na ravni romana delujejo kot svojevrstno svarilo, kot privid družbe, ki bi jo bilo mogoče izpeljati iz nastavkov, ki obstajajo na podlagi nacionalnih in političnih trenj obstoječega sveta, a vendar se zdi, da delujejo nekoliko didaktično in morda tudi odvečno; ključno za pojem Puščobe je, da ostaja nedefinirana – ne samo za Kate, temveč tudi za Milko, za Stefana, morda celo za Nikosa samega; pripovedovalka odlomkov o Puščobi ne podaja na način, ki bi bil dovolj personalen, tako da bi ostajalo dovolj prostora in bi si bralstvo samo ustvari podobo o Puščobi, morda bolj personalno glede na prebrano o interakcijah in dinamikah v družini in o Nikosu samem; a tu je tudi naslednja težava – ne le Milka, tudi Nikos (in pravzaprav vsi ostali liki in likinje romana) je opisan izrazito ne-plastično; vse, kar vidimo, so Nikosove odtujenost, pasivnost, molčečnost; o njem izvemo premalo, da bi zaživel kot trodimenzionalen lik.
Tega vtisa ne popravlja pripovedna tehnika, ki preskakuje med dnevi, tedni, meseci in včasih celo leti; nič se ne spreminja; Kate je ves čas zataknjena zgolj v ukvarjanje z vprašanjem o očetovem poreklu in družinskih članicah in članih po njegovi strani, ki jih, ker je oče pretrgal stike z njimi, ne pozna.
Disfunkcionalnost družine je tu prignana do takšne skrajnosti, da se osrednja junakinja na neki točki odloči celo za potovanje skozi več držav, da bi odkrila kaj o svoji družini – in tukaj se kot deus ex machina pojavijo ravno pravi ljudje na nekem srečanju izseljenk_cev s Cipra, ki vedo, kdo je njena družina – namesto da bi vsaj enkrat skušala govoriti z očetom.
Kate kot osrednja protagonistka se ne more zasidrati v sedanjem momentu in tako tudi pripoved sama prosto drsi čez velike časovne enote in se ne ustavlja pri nadrobnostih.
Roman pri tem preveč stavi na to eno in edino politično vprašanje in tudi osrednje junakinje ne izgradi prav zelo plastično; Kate razen tega enega vprašanja nima drugih posebnih interesov – čeravno skozi roman vpiše in konča študij sociologije – nima niti nobenih prijateljic, nobenih prijateljev, nobenih drugih dejavnosti in praktično nobenih drugih misli; njene refleksije o očetu in družini tako na dobrih dvesto petdesetih straneh romana postanejo izrazito ponavljajoče se, njen svet pa izrazito zožen.
Podobno lahko razberemo tudi iz njenih odnosov z moškimi, s katerimi se srečuje v romanu; v vseh primerih gre za pretirano hitre čustvene navezave s pridruženo romantizacijo odnosov, ki ne dopuščata, da bi se osebe razvile ali bile vidne v celoti, kar je za Kate značilno; o ljudeh, ki jo obdajajo, se več sprašuje v lastnih mislih, kot da bi z njimi skušala vzpostavljati kakršenkoli odnos. To je morda najbolj izostreno v odnosu s Hasanom, ki se vzpostavi v pičlih treh dneh, Kate pa po tem času že razmišlja o tem, da ga ljubi, in se čudi, da ji on tovrstnih besed ne vrača ter je ne vabi, da bi ostala v njegovi državi (spoznata se med njenim potovanjem).
EMŠO Kateino osebnostno strukturo v odnosu do drugih in vzpostavljanja razmerij zastavi z veliko psihološke natančnosti, skorajda pedantnosti; njeno družinsko ozadje nam je dano v vpogled, da lahko razumemo, kako družbeno-politični in osebni dejavniki ustvarijo osebo, ki ni več zmožna misliti druge osebe kot celote, niti si ni zmožna predstavljati družbe, ki se iz obstoječega stanja ne radikalizira v distopijo; Puščoba, ki jo Nikos uporablja kot svojevrsten »vrag me vzemi,« je v njeni percepciji nujno povezana s še povečano stopnjo atomizacije, saj tako iz svojih družinskih kakor tudi iz političnih razmer, ki jo obdajajo, jasno razbira, da bi bilo karkoli drugega kot to – denimo povezava, solidarnost, tvorjenje skupnosti – nemogoče.
EMŠO je tako predvsem mogoče brati kot psihološko-politični roman o usodi protagonistke, ki obremenjena s politično in družinsko travmo – medsebojno povezanima – ne zmore vstopiti v svet okrog sebe ali se povezati z ljudmi, ki se znajdejo v njeni bližini.
Kate je izrazito zazrta v en specifični problem, v eno preteklo izkustvo, s preučevanjem katerega skuša nekako osmisliti sedanji trenutek, sedanji položaj; a ne zdi se, da z namenom razreševanja tega, kar trenutno je ali gradnje nečesa novega; to je tudi razlog, da se s Hasanom ne more zares ujeti; Hasana preteklost zanima z vidika rehabilitacije in osvetlitve sedanjosti, pri čemer mu je najpomembneje, kako lahko iz tukaj in zdaj ustvari ugodnejšo situacijo, kako lahko izboljša obstoječi svet, se spopade s krizami, ki držijo v primežu sedanjost; vse to Kate po eni strani občuduje, po drugi pa se s tem ne more poistovetiti; pri tem seveda ni naključje, da je Hasan potomec Turkov, ki biva na Cipru, medtem ko je Kate potomka izgnanca s Cipra, ki biva v Makedoniji; Hasan je tako na strani tistih, ki se laže odmaknejo od preteklosti, ker ta zanj(e) ni bila enako obremenjujoča ali utesnjujoča kot za Kate, ki ji je izkušnja, ki sta jo njuni družini izkusili v diametralno različnih političnih razmerah, popolnoma razdejala ne le preteklost – prek njenih psihološko zelo okrnjeno delujočih staršev, ki ne zmoreta (odkrite) komunikacije ali sploh neke resnične odnosnosti; Hasan je obremenjen s politično sliko, nelagodno mu je živeti v domovanju izgnanih ljudi, a po drugi strani je njegov občutek krivde privilegiranega tisto, kar ga potiska v (globalno) akcijo, medtem ko se Kate trudi, da bi premagala svojo družinsko-politično travmo in si najprej osmislila preteklost; zanjo sedanjosti ali prihodnosti tako rekoč ni, nemisljivi sta ji.
EMŠO tudi sámo pripoved gradi na takšen način; Kate kot osrednja protagonistka se ne more zasidrati v sedanjem momentu in tako tudi pripoved sama prosto drsi čez velike časovne enote in se ne ustavlja pri nadrobnostih ali posamičnih situacijah, ki bi omogočile, da bi bralstvo dobilo bolj poglobljen vpogled v njene odnose, življenjske situacije ali osebe, ki jo obdajajo; osredotočenost velja zgolj temu enemu vprašanju, ki jo zaposluje in iz katerega si kasneje kot raziskovalka napravi tudi kariero.
EMŠO je tako predvsem mogoče brati kot psihološko-politični roman o usodi protagonistke, ki obremenjena s politično in družinsko travmo – medsebojno povezanima – ne zmore vstopiti v svet okrog sebe ali se povezati z ljudmi, ki se znajdejo v njeni bližini; obstaja, tako rekoč, samo v Puščobi, ki je prek očetovega zaklinjanja vzniknila v njej in ji skupaj z družbenimi okoliščinami določila miselni horizont.
V torek, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, smo na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prirejamo na AirBeletrini. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu. Vabljeni k branju, prisluhnite doslej nememu kipu muze nad poetom!
»Še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavisti.«
***
Šelest listov ovija trg v spokojno jesensko idilo, a jaz, kip iz kamna, ostajam nepremakljiva priča temu plesu narave. Hrastov list se zagozdi v moje trde, kamnite lase, njegov opolzki zdrs po moji neobčutljivi polti ne prebudi niti mrzlega drgeta, kot da so naravne silnice zame zgolj bežen privid. Sonce, ki razprši meglo in posveti na pročelja okoli mene, ne prodre do mojega jedra. Ne smejim se – zgolj strmim, v tišini, ki mi je bila vsiljena, in tudi če bi se želela nasmehniti, me Ivan Zajec ni oblikoval za to. Podaril mi je zgolj pridih nasmeha, kot kakšno skrivnostno verzijo Mone Lise, nedokončano, neizpolnjeno.
Lovorovi listi se me rahlo oprijemajo, mehki plašč mrtve narave, ki me tu in tam odeva, a vse, kar si želim, je zamenjati te žive listne sence za tiste odpadle hrastove liste – zavržene, pozabljene, tiste, ki so jih gozdovi odgnali kot nepomembne. V svoji kamniti togosti le nemo opazujem in se sprašujem, ne morem biti del te jesenske idile, ne morem vstopiti v to tiho, romantično procesijo mimoidočih. Kje je moj mladenič, kje je tisti, ki bi me povabil na sprehod, vabilo, ki nikoli ne bo prišlo? Zavidam dekletom pod mano, kako se z lahkotnostjo prepustijo objemom ljubimcev na Tromostovju, kako zavijejo v staro Ljubljano ali posedajo v obrečnih kavarnah ob Ljubljanici. Njihove obleke, baretke, zdaj že dolgi balonarji, ujeti v čudne modne vzorce, jih zavijajo v toplino, ki je meni nedosegljiva.
In ja, še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavisti. A ko opazujem mladenko, tisto, ki je predmet občudovanja vseh meščanov, kako elegantno vrti vinski kozarec, pikajoč koščke sušenega sira in pršuta, medtem ko se ogiba topline svežega kostanja, se ne morem izogniti tihemu vzdihu. Njena prefinjenost in lahkotnost me bodeta, kot da bi se vsaka njena kretnja zajedla globoko v moj kamniti obraz.
Ne motijo me otroci, ki se podijo okoli mene, njihova brezskrbnost in smeh, rojevanje mladih ljubezni, kot da bi se pomlad zgubila v nekem napačnem koledarju. Gregorjevo je pravzaprav vsak dan – za tiste, ki vedo, kako ljubiti.
»Kaj je sploh ljubezen za nekoga, ki je zgolj neotipljiva muza, zgolj figura v pesnikovi domišljiji, ujeta v verze in besede?«
Samo gledam in se sprašujem, ali je ljubezen med šefom velike restavracije na Župančičevi in tisto študentko psihologije še vedno tako močna. Spominjam se njunega prvega poljuba, ravno pod mojim pogledom, polna samozavesti in brez kančka sramu, kot da bi me izzivala – metala mi v obraz svojo srečo, ki meni, Primicovi Juliji, ni bila nikoli dana. Nikoli nisem bila tako srečna, nikoli tako ljubljena. Kaj je sploh ljubezen za nekoga, ki je zgolj neotipljiva muza, zgolj figura v pesnikovi domišljiji, ujeta v verze in besede? Želim si dotikov – ne tistih, ki oživljajo samo strani knjig in pesmi, temveč resničnih, otipljivih dotikov. Tu sem, sedim, stojim – in vendar se lovorovi mrtvi listi, ti majhni ostanki kamnite narave, zdijo bolj živi od mene.
Zakaj ste me postavili tu, na Prešernov trg, kot okras na piedestalu moškega, brez vprašanja, brez izbire, kot nemi opomnik njegove slave? Brez besede sem postala stranski lik, figura brez volje, žrtvovana njegovi pesniški domišljiji. Kdo je dopustil, da sem postala le objekt moškega pogleda, kot neka igračka, trofeja, ki je nikoli ni osvojil, a vendar me je v svojih verzih slekel, brez mojega soglasja razgalil in uporabil za svoje hvalospeve? Njegovo ime odmeva povsod, trg so po njem imenovali, pesmi mu prepevajo, jaz pa stojim tukaj, obdana z lovorovimi listi, kot da bi mi s tem povedali: »Bodi zadovoljna, bodi srečna.«
Kako naj sodelujem v tej igri, v tem teatru slave, kjer sem kljub svoji neminljivi prisotnosti še vedno nevidna? Tukaj sem, neopažena, zamrznjena v kamniti tišini, kot bi me turisti opazovali samo skozi oči, ki vidijo le njega, medtem ko jaz ostajam zgolj senca, spregledana, označena kot razvajena mladenka, ki ni znala ljubiti. A kdo je res tisti, ki ni razumel ljubezni? Povodni mož mi je napravil krivico, kot da sem bila jaz tista, ki se ni znala upreti. Njegova beseda me je prikovala v mit, v podobo trmaste deklice, a zdaj, tu pod težo let, še vedno poskušam rešiti Urškin glas, tisti tihi, nežni glas, ki ga je moška roka zadušila in spremenila v neustavljiv tok reke.
»Kakšna neumnost – kdo nas je tako konstruiral? Kdo nas je vklesal v te vloge, v te omejene podobe?«
Jaz sem muza brez pravic, brez pravega obraza, večno v senci, ujetnica pesnikovih želja, in vprašam vas – kje je prostor zame?
Slišim srkanje kave, vonj vanilijinega ekstrakta, ki se širi skozi zrak in me, paradoksalno, pomirja. Čudno, kako mi taka vsakdanja sladkoba lahko prebudi občutek spokojnosti, ki ga kamen ne bi smel čutiti. A potem, za menoj, preplavi trg glas. Glasen, prodoren, kot bi bil ozvočen, ženski glas, ki kriči za pravice – »Pravice ženskam! Splav je naša odločitev, moje telo, moja izbira!« Glasno in veličastno, kot klic hrepenenja, ki ga že predolgo nosimo v sebi. Kako me ta krik dvigne, kako v meni prebudi nemir in pomiritev hkrati. To niso nemočne ženske, niso odsotne, niso tihe sence preteklosti. Vpijejo. Čutim njihovo toplino, ki prodira skozi moj kamniti oklep, in prvič v dolgem času kot da bi mi začelo biti srce, tisto srce, za katero pravijo, da ga nimam.
Zdrznem se, ker se spomnim. Kje je bila moja pravica, ko sem še bila iz mesa in krvi? Kje je bil moj glas, ujet v verzih, ki jih je pesnik pisal brez mojega soglasja? Vrnite mi ga! Ozvočite me, da bom lahko stopila mednje, te žene, te borke. Splav je pravica – dajte nam jo! Čutim, kako se zganja nekaj v meni, kako se želim dvigniti, razprostreti roke, začutiti svoje telo, ki je le moje, ne last nekega moškega pogleda, ne predmet njegovih fantazij.
Njihovi lasje niso nosilci lovorovih listov, ki jih je na njih postavil moški. V njihovih laseh so cvetlice, divje in svobodne, in niso nedolžne lilije, ki bi jih družba želela vsiliti kot simbol čiste, nedotaknjene ženskosti. Kakšna neumnost – kdo nas je tako konstruiral? Kdo nas je vklesal v te vloge, v te omejene podobe? Gledam jih pred seboj, te borke, in so močne. Močne in lepe, glasne in neustrašne. Njihove besede so ostre, a v njih je nežnost, solze, ki tečejo ob robu, so hkrati krhke in mogočne, kot da bi s tem jokom porušile jez stoletne tišine. Ena od njih stopi na spomenik, skoraj se me dotakne. Kako zelo si želim, da bi se me dotaknila. Da bi postala njihova muza. A nisem jim dovolj blizu, ne čutijo me. Nisem to, kar iščejo.
Naj bodo pesnice, dramatičarke, borke za prihodnost. Ve, drage dame, jaz bi vam bila muza, če bi me le sprejele. Če bi mi podale krono lovorja, bi jo nosila z neizmernim ponosom, kot simbol zmage, ne podreditve.
V ozadju opazim svetlolaso dekle. Drobcena je, plašna, a v njej vidim borbenost, ki presega vse kričave geste. Njene oči so polne solz, a v teh solzah je največji pogum, ki sem ga kdajkoli videla. Pravite, da je paradoks? Da ni nič pogumnega v joku? Tisti, ki to pravite, ne razumete življenja. Solze so rojstvo in smrt, ljubezen in sovraštvo. To plašno dekle, ki ihti v zadnji vrsti, nosi v sebi moč, ki je neprecenljiva. Pošiljam ji poljub, kot bi hotela doseči njeno srce, in v njem slišim utrip. Praznina v njej je zgolj fasada – polna je poguma.
»Ko si me prvič ujel v verzih, v tistih stihih, ki so me za vedno zaznamovali kot Prešernovo Julijo, me je bilo sram. Sram zaradi besed svoje matere, zaradi družbenih pričakovanj, zaradi tega, kar so govorili za mojim hrbtom.«
Dež začne rahlo pršeti, kaplje padajo po mojem kamnitem licu. Kako se počutim? Sem vendarle le kip. Prazna, brez imena. Kdo sploh sme reči, da me pozna? Kdo se resnično zaveda, kdo sem, če ne bi bila ujeta v Prešernovo življenje? In kdo je sploh on? Sede mi na ramo, v njegovi senci obstajam, ker me je izbral brez vprašanja. A vendar, ko razmislim, ljubim njegove besede. Njegove pesmi so moja večnost. Prepevam jih – in čeprav je to njegova himna, čutim, da je v njej tudi nekaj mojega.
Bilo bi krivično odvzeti ti slavo, France, tega ne zanikam. Ljubim tvoje pero, ljubim, kako so se besede spletale pod tvojimi rokami, kako si jih oblikoval v pesmi, ki so se širile po Ljubljani kot šepetanje vetra, ki ga vsi čutijo, a nihče zares ne vidi. Še takrat, ko nisi bil kamnit, sem te poznala. Ko si se gibal po ulicah, vedno v svoji lastni senci, te je obdajala avra, ki me je hkrati privlačila in strašila. Vedela sem, kdo si, še preden so tvoje pesmi dosegle moj dom, in moram priznati, da me je bilo strah. Bil si temen, neukročen, in morda prav zato tako zanimiv.
Spomnim se prvega srečanja, ko sem te zagledala pred cerkvijo. Tvoj pogled je bil kot nekaj, kar me je prebodlo, do kosti, in čeprav sem se delala, da te ne vidim, sem čutila, kako se mi po telesu širijo mravljinci, tisti majhni srhljivi dražljaji, ki jih nisem znala opisati. Od prstov na nogah do čela se je širilo nekaj neznanega, nekaj vznemirjajočega. In postalo mi je vroče. Ljubila sem tvoje pesmi, še preden sem vedela, kaj resnično pomeni ljubezen. Čeravno bi se morala umakniti, sem te občudovala. Ko si me prvič ujel v verzih, v tistih stihih, ki so me za vedno zaznamovali kot Prešernovo Julijo, me je bilo sram. Sram zaradi besed svoje matere, zaradi družbenih pričakovanj, zaradi tega, kar so govorili za mojim hrbtom.
A hkrati – hkrati sem bila ponosna. Vendar pa, dragi France, slava tvojih besed je tvoja, o tem ne dvomim, ampak niti jaz nisem brez zaslug. Brez mene, brez moje podobe, mojih misli, mojega obstoja, bi bile tvoje pesmi morda le prazne vrstice. Zakaj torej Prešernov trg? Naj bo tudi moj, naj bo Julijin! Naj bo to kraj, kjer se bodo Ljubljančanke in Ljubljančani sprehajali ob nedeljah, kjer bodo turisti iskali mojo podobo, kjer bom jaz tista, ki bo sijala iz kamna, ne le kot tvoja muza, ampak kot samostojen glas.
»Borba žensk se dogaja tu, pred mojimi kamnitimi očmi, na trgu ponosa, kjer nekoč ni bilo prostora zame, a zdaj stojim tukaj, in vi ste moje ogledalo, moj navdih. Na Julijinem trgu se piše prihodnost.«
Ti, France, si me v svojih pesmih obsodil na vlogo muze – ti si me izklesal v kamen, ki ga nihče ne sliši. Toda zdaj, ko sem tukaj, postavljena na ta trg, si želim več. Pusti mi, da spregovorim še o sebi. Naj bom jaz ta, ki bo pesnjenje navdihnila ne le tebi, ampak vsem, ki pridejo pod moj pogled. Daj mi besedo, France, saj si mi že dal svojo nesmrtno podobo.
Ujeta v podobo, ne pa v resnično žensko – kaj sem zdaj, ko vidim svetlolaso deklico pred seboj? Njene solze in tih, a prodoren glas se prelivajo skozi zrak, in zdi se mi, da prvič vidim sebe. Feministični val, ki se dviga kot neustavljiva reka, poje svojo pesem – in želim, da se ta melodija nekega dne dotakne tudi mene, Primicove Julije. Prosim, recite mi, da spadam pod ta glas, da sem del tega veličastnega zbora žensk. Žensk, ki so nežne in grobe, močne in čutne, ki ljubijo in so polne življenja. Žensk, ki so športnice, umetnice, intelektualke, svetovljanke. Žensk, ki vedo, kdo so, ki se ne opravičujejo za svojo moč in svojo ljubezen.
Želim, da bi stale tukaj, na mojem trgu – na Julijinem trgu, kjer je boj za pravice žensk resničen, kjer ve, drage dame, navdihujete mene. Ve, ki ste v resnici jaz. Jaz – živa, dihajoča, polna hrepenenja, ne le mrtva skulptura iz kamna, ujetnica moškega pogleda.
Borba žensk se dogaja tu, pred mojimi kamnitimi očmi, na trgu ponosa, kjer nekoč ni bilo prostora zame, a zdaj stojim tukaj, in vi ste moje ogledalo, moj navdih. Na Julijinem trgu se piše prihodnost.
Protest se bliža koncu. Svetlolaso dekle, še vedno s solzami v očeh, se me končno dotakne. Trenutek zamrzne v večnosti. Čutim njen nežen, topel dotik, in nenadoma postanem del tega sveta, ne zgolj kamnita priča.
In jutri? Jutri bo nov dan. Sporoči svoji ljubimki: »Dobiva se na Julijinem trgu.«
Zmagovalka AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo, Lucija Pija Kralj (Fotografija: Tara Caruso Bizjak, AirBeletrina)
***
Utemeljitev zmagovalne zgodbe Dobiva se na Julijinem trgu
Žirija AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2024 je za zmagovalno zgodbo izbrala Dobiva se na Julijinem trgu. Lucija Pija Kralj nas je prepričala z nenavadno in prepričljivo ubesedeno pripovedno perspektivo, jasnim in s suspenzom podkrepljenim pripovednim lokom, odličnim slogom ter aktualno tematiko.
Dobiva se na Julijinem trgu je prvoosebna pripoved kipa muze. Nagovori nas Julija Primic, ki, zamrznjena v času, sameva sredi Prešernovega trga, njeno ime, njena samobitnost in njena ženskost pa so ujete v podobo, ki ji jo je nadel največji slovenski pesnik. Njena resnična narava vse do trenutka, ko se znajdemo v zgodbi, ostaja neizrečena, spregledana, zamrznjena, v resnici neopažena in zreducirana samo na vlogo (ženske) muze, videne skozi pogled moškega. Avtorica kratke zgodbe tej muzi končno omogoči, da pride do besede; njen prej utišani glas končno postane slišan in ji zagotovi pravico do samoodločanja, samobitnosti in predvsem do lastne zgodbe.
Ta se stavek za stavkom počasi razkriva v spretno dramaturško izpiljeni kratki zgodbi, ki postopoma gradi napetost in prevprašuje vlogo ženske nekoč in danes; pri tem se zavzema za tiste najbolj polnokrvne, ustvarjene iz mesa in krvi, ki so dovolj ranljive in pogumne, da zase – na protestih na Prešernovem trgu ali pa kjerkoli drugje – terjajo pravico; za to, da so lahko v miru tisto, kar v resnici so in kar v vseh pogledih presega utesnjujoče družbene vloge, ki so jim bile pripisane skozi zgodovino. Feministično obarvano sporočilo zgodbe je seveda možno in potrebno razumeti tudi mnogo širše; kot klic k avtentičnosti, ki jo za številnimi maskami in družbenimi vlogami premore vsak izmed nas.
Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar
***
Na svečanosti, ki sta jo povezovala Anja Grmovšek Drab in Andraž Gombač, izvršna urednica in odgovorni urednik portala AirBeletrina, so povedali, da je letos na anonimni natečaj svoje zgodbe poslalo 181 avtoric in avtorjev. Člani strokovne žirije, pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, so poročali, da so vsi prebrali vse zgodbe, jih vsak posebej ovrednotili z ocenami od 1 do 10, zatem na sestanku primerjali ocene, dobili deset najbolje ocenjenih, jih ponovno prebirali in zatem v diskusiji prišli do štirih finalistk in do najboljše. Opazili so, da se v 181 prejetih zgodbah avtorice in avtorji najpogosteje vračajo v preteklost, se spominjajo predvsem preminulih svojcev. Marsikatera zgodba obravnava težave, s katerimi se danes soočajo mladi, v ospredju mnogih pa so ženske. Prevladuje intimizem, pogled v človekovo notranjost, a tudi tak, ki se ne zadovolji z zaprtostjo vase, ampak hoče zajeti usodo človeštva in sodobnega sveta, krhkega, nestabilnega.
Mateja Arnež: »Pri kratki zgodbi se moraš osredotočiti na bistveno, izločiti vse, kar ne prispeva k osnovni ideji. Nekatere zgodbe so po nepotrebnem razvlečene.«
Kaj pa bi žiranti priporočili avtoricam in avtorjem novih zgodb?
Gašper Stražišar: »Naj pišejo! Tudi če nisi izbran na natečaju, ne obupaj. Piši! Že napisano lahko še spremeniš, izboljšaš. Pri nekaterih zgodbah smo opazili, da niso dovolj izpiljene, da bi morala avtorica ali avtor na njej še delati.«
Vilma Purič: »Recepta za pisanje ni, pisanja se ne moreš naučiti. Lahko širiš besedišče, mojstriš slog, pisateljski dar pa moraš imeti v sebi. Kdor ga premore, ga mora ceniti in negovati. In ne poslušajte slabih nasvetov, ne verjemite tistim, ki pravijo: ‘Tega pa ti ne znaš napisati.’ Ali: ‘To ni prav napisano, tako ne moreš.’«
Mateja Arnež: »Menim, da se je pisanja kratke zgodbe do določene mere mogoče naučiti. Privilegij je, da lahko svoje zgodbe daš brati čim več ljudem, pa ne svojcem, ampak tistim, ki jih bodo nepristransko ocenili. Potem moraš do njihovih odzivov imeti spoštljiv odnos in seveda kritično distanco, pretehtati, ali so pripombe smiselne ali ne. Pri kratki zgodbi se moraš tudi osredotočiti na bistveno, izločiti vse, kar ne prispeva k osnovni ideji. Nekatere zgodbe so po nepotrebnem razvlečene.«
***
Kot najboljše je strokovna žirija prepoznala zgodbe, ki so jih poslali Maša Meznarič Majcen iz Ljubljane (Še vedno si ovca, čeprav črne barve), Laura Buzeti iz Bakovcev (Prst, prst, dlan) in Matej Pollick iz Lucije (Dolgo življenje nekega platna).
Najboljšo zgodbo je po oceni žirije napisala 23-letna Lucija Pija Kralj iz Velenja, študentka v Ljubljani. Doslej je izdala že zbirko kratke proze Nikogaršnja (2015) ter romana Julija (2016) – po katerem so posneli tudi film – in Basist nikoli ne dobi bejbe (2023). »V svojih delih pogosto opisujem muze, ker opažam, da so velikokrat utišane. Ostajajo v ozadju del, ki so jih ustvarili pesniki, slikarji, kiparji … Kot svojo nalogo čutim, da jih postavim v ospredje, jim dam glas, ki je gotovo poseben, če je navdihnil nesmrtna dela.« Zamisel, da bi glas posodila nemi muzi nad Prešernom, se ji je utrnila med sprehodom po glavnem trgu glavnega mesta: »Prešernov trg je čudovit. Takšnega kipa nisem videla nikjer drugod, kažem ga vsem, ki me obiščejo v Ljubljani.«
Vendar njena zgodba bolj kakor o Prešernu govori o današnjem času, o sedanjem položaju žensk v družbi. Na vprašanje, ali mora biti literatura tudi angažirana, je odgovorila: »Mislim, da gre to z roko v roki – da je vsaka umetnost, če je pristna, tudi angažirana.«
Glavna nagrada za kratko zgodbo ji pomeni veliko. Novica, da jo je prejela, je iz nje izvabila solze sreče. Njeni zgodbi je na svečanosti glas posodila igralka Sara Gorše, tako da sta skupaj izvabili še kar nekaj solz poslušalk in poslušalcev.
Vse štiri izbrane zgodbe bodo v naslednjih dneh objavljene na portalu AirBeletrina in honorirane. Za povrh je vsak od nagrajencev prejel še presenečenje: razkošno izdajo temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignove Eseje v treh zajetnih knjigah, ki jih je izvrstno prevedel Branko Madžarevič in letos zasluženo prejel tako Nodierovo kakor Jermanovo nagrado.
Odgovorni urednik AirBeletrine Andraž Gombač je po izročitvi nagrad poudaril: »Beletrina si z besedami in dejanji prizadeva za decentralizacijo. Zelo nas veseli, kar je pokazal tudi tokratni anonimni natečaj, na katerem slavijo avtorice in avtorji od Primorja do Prekmurja – da dobro in odlično ustvarjajo v najrazličnejših koncih naše domovine.«
Na koncu so vsi prisotni zaploskali še ugotovitvi, kdaj bi Ta veseli dan kulture praznovali, če bi ga na Julijin, ne Francetov rojstni dan – 30. maja. Pa naj ta lep pomladni dan obvelja za Ta veselejši dan kulture!
Veliko nagrado 40. Slovenskega knjižnega sejma za najboljšo knjigo leta je v petek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani prejela Irena Cerar za Svetišča narave, izdano pri založbi UMco. Večer zatem je nagrajenka sodelovala še na pogovoru o naravopisju, ki ga je pripravila založba UMco. Na glavnem sejemskem odru sta se ji pridružila gostitelj dr. Samo Rugelj in Irena Štaudohar, publicistka in novinarka Delove Sobotne priloge, medtem ko so ob odru predvajali fotografije s podelitve nagrade, ki jih je posnel Luka Dakskobler, in fotografije Boruta Peterlina, objavljene v Svetiščih narave.
Sogovorniki so se spraševali, zakaj se naravopisje v Sloveniji ni bolj razvilo, kakšen je naš odnos do narave … in soglašali, da je prihodnost naravopisja prav po zaslugi nagrad, kakršno je prejela Irena Cerar, lahko veliko bolj rožnata.
»Tudi Edvard Kocbek je pisal o gozdu kot prostoru, kjer se bo slovenski narod prerodil.«
Danes obe Ireni v naravi, jutri pa knjiga o Rožniku?
Dr. Samo Rugelj, pisec, ljubitelj naravopisja in z ženo Renate Rugelj prejemnik letošnje nagrade za najboljšega založnika, je zamisel za prvo vprašanje dobil pri podkastu Zagret za tek, v katerem Marko Roblek svoje goste sprašuje, ali so danes že tekli. In je tako je tudi Rugelj sogovornici pobaral, ali sta danes že bili v naravi. Irena Cerar je prikimala: »Še sreča! Po včerajšnji novici o nagradi in veselju ter mnogih čestitkah sem morala v naravo, se prizemljiti. Odpravila sem se na Rožnik, ki ga z Ireno obiskujeva vsaka s svoje strani …« »Pa se nikoli ne srečava!« je dodala Irena Štaudohar. »Toda tokrat sem srečala veliko poznanih,« je nadaljevala druga Irena, »in govorili smo o knjigi ter naravi, tako da je bila prizemljitev družbena.«
In tudi Irena Štaudohar je povedala, da se na Rožnik odpravi vsak dan: »Imela sem srečo, da sem med opravljanjem svojega dela spoznala veliko biologov, ki so mi pokazali bolj skrite kotičke Rožnika, kjer se dejansko lahko povsem ogneš srečanju s sočkovekom.« Obe sta Rožnik opisali kot dnevno sobo Ljubljančanov, vsi trije pa so soglašali, da bi bila zanimiva knjiga o Rožniku, njegovih spremembah skozi letne čase (narava) in skozi leta (politična zgodovina in družbene spremembe).
Irena Cerar (v sredini) je za Svetišča narave, izdano pri založbi UMco, prejela veliko nagrado 40. Slovenskega knjižnega sejma za knjigo leta. Seveda sta slavila tudi njena urednica Renate Rugelj in založnik Samo Rugelj (Fotografija: Andraž Gombač)
Pisanje o naravi ni nič novega, niti v leposlovju
Obe Ireni sta družboslovki. Kako sta zašli v naravopisje, je zanimalo Ruglja. Irena Cerar se je zopet zahvalila učiteljici: »Res mi je spremenila življenje. Vedela je, da lahko o naravi pišem, pa mi zato ni treba študirati biologije. Kot urednica revije National Geographic Junior sem lahko spoznala mnoge strokovnjake in v tujini videla, da je nekaj popolnoma normalnega, če najamejo dobre pisce, ki strokovne informacije spremenijo v berljiv tekst. Strokovnjaki, sploh slovenski, so vse prevečkrat nevešči pisanja, za otroke pa še toliko bolj. Kot da jih je strah, da ne bodo dovolj strokovni, da bodo preveč banalni in se jim bodo kolegi posmehovali. Naj za primer dam knjigo Iznajdba narave – naravoslovca in raziskovalca Alexandra von Humboldta (1769–1859) je prav Goethe učil, da se mora dobro pisanje združevati s strokovno vsebino. Vse to smo torej že vedeli, vendar pa je strokovno nekje vmes postalo dolgočasno strokovno.«
»Četudi si v gozdu, ni nujno, da pišeš le o naravi.«
K temu je druga Irena dodala še leposlovni podton: »Ne smemo pozabiti, da je v leposlovju veliko naravopisja. Naj začnem z Ano Karenino, v kateri Tolstoj prek opisa narave prikazuje osebno, čustveno plat zgodbe. V Ljubimcu gospe Chatterleyeve D. H. Lawrence razmišljanje junakinje razodene skozi sprehode v naravi do ljubimca. Pa Menuet za kitaro, v katerem Vitomil Zupan precizno opisuje naravo. Napisala sem članek o pomenu gozda za partizane. Tudi Edvard Kocbek je pisal o gozdu kot prostoru, kjer se bo slovenski narod prerodil.«
O človekovem sobivanju z naravo in pisanju o njej so se na velikem odru Slovenskega knjižnega sejma pogovarjali (z leve) Irena Cerar, Borut Peterlin, Samo Rugelj in Irena Štaudohar (Fotografija: Sanja Podržaj)
Nedavno je bila v Ameriki na študijski poti, kjer je obiskala sloviti Walden. Walden: Življenje v gozdu je delo Henryja Davida Thoreauja iz leta 1854, nastalo na podlagi njegovega samotnega bivanja v gozdu, hkrati osebna refleksija in družbeni eksperiment. Thoreau je v času bivanja v hiši – ki jo je sam zgradil za 28 dolarjev, čeprav je bojda hodil na kosilo k mami, pa tudi umazano perilo ji je nosil v pranje – napisal knjigo o državljanski nepokorščini, ki naj bi jo kasneje v roke dobila tudi Gandi in Martin Luter King, tako da je močno vplivala na razvoj sveta in vzpon nenasilnega upora, je pojasnila Irena Štaudohar: »Četudi si v gozdu, torej ni nujno, da pišeš le o naravi.«
Irena Cerar je opozorila, da je že Nejc Zaplotnik v svojo slovito knjigo Pot vtkal čudovite opise narave, ki so se je tako dotaknili, da jih zna že na pamet. Spomnila se je tudi Ivana Minattija, čigar stoto obletnico rojstva smo praznovali na jubilejnem knjižnem sejmu: »Nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, / … / o trave, reka, kamen, drevo, / molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, / dobra, velika bitja, ki spregovore samo, / kadar umolknejo ljudje. Želela sem pisati o teh dobrih in velikih bitjih, zato je nastala ta moja knjiga. Vedela pa sem, da bo v njej prav posebno mesto imel gozd. Nekoč je bila celotna Evropa zaraščena z gozdom in človek si je moral utreti pot zase, ga posekati, da je naredil prostor zase. Gozd je nosilec zelo različnih pomenov – po eni strani je varen kraj, svet prostor, prostor razsvetljenja in očiščenja, a hkrati grozljiv, temačen, poln razbojnikov … In v Kočevskem rogu sem doživela vse te arhetipe. Vsekakor pa je samota ključna, da lahko začneš opazovati naravo, da slišiš, razumeš. V Kočevskem rogu sem do štirih zjutraj brala Tessona in zdelo se mi je, da ga zgolj jaz razumem. Kadar sem sama v naravi, začutim potrebo po pisanju. Za pisanje o naravi si moraš vzeti čas, v tebi se mora nekaj spremeni – danes pa časa nimamo. Zdelo se mi je pomembno, da v Svetišča narave vključim tudi to svoje branje do štirih zjutraj, da vključim bralni vidik. Po eni strani je to predlog bralcem, kaj brati naprej, po drugi strani pa moji zapisi dejansko nastajajo v dialogih z drugimi pisci.«
Irena Cerar: »Gozd je nosilec zelo različnih pomenov – po eni strani je varen kraj, svet prostor, prostor razsvetljenja in očiščenja, a hkrati grozljiv, temačen, poln razbojnikov …« (Fotografija: Borut Peterlin)
Velika nagrada Slovenskega knjižnega sejma = boljša prihodnost za naravopisje?
Irena Cerar je povedala, da ji velika nagrada Slovenskega knjižnega sejma veliko pomeni, saj navsezadnje vsi, ki pišemo, želimo biti brani in najti sorodne duše: »Vso noč nisem spala od sreče. Je pa nagrada nekaj več kot osebno zadovoljstvo, saj mi pomeni potrditev v poplitvenem svetu. Sporoča mi, da je podobnih ljudi še vedno veliko.«
Širši pomen nagrade za sam razvoj naravopisja v Sloveniji je poudaril Samo Rugelj, prepričan, da bo gotovo spodbuda tudi drugim. Irena Štaudohar se je spomnila še Iztoka Geistra, njegova dela in nagrade. Naravopisje torej niti v Sloveniji ni novost. So pa sogovorniki omenili, da naravopisje sicer v Konzorciju nima svoje mize, je pa vse večja miza s knjigami o naravi, kjer so sprva prevladovali tuji avtorji v angleščini, počasi prevedena literatura in sedaj že nekaj naših …
»Pri nas so živeli kmetje, ki jim je narava predstavljala nevarnost in nasprotnika. Samo spomnite se Prežihovega Voranca in njegovega Boja na požiralniku.«
Preteklost naravopisja v Sloveniji: »Če se sprehajaš, nimaš dela.«
»Slovenci smo pregovorno močno povezani z naravo, vendar o njej ne pišemo,« je dejala Irena Cerar, druga Irena pa je dodala: »Angleži imajo recimo zelo dolgo zgodovino naravopisja, kar je logično, saj je bila pri njih močna aristokracija, ki je imela čas za sprehode, ogledovanje in opisovanje narave. Pri nas pa so živeli kmetje, ki jim je narava predstavljala nevarnost in nasprotnika. Samo spomnite se Prežihovega Voranca in njegovega Boja na požiralniku, kako se tam borijo z nerodovitno zemljo, kako pretepejo bika … Pa Cvetje v jeseni, kjer se kmetje posmehujejo meščanskemu Janezu, ko se ta sprehaja po naravi in uživa.«
»Točno tako,« je prikimala Irena Cerar. »Ta vidik: če se sprehajaš, potem očitno nimaš dela. Spomnim se starih staršev, ki se prav zato niso sprehajali. Moja mama se že lahko sprehaja, ker je v teh letih postalo vsaj malo bolj znano, da je sprehod dober za zdravje. Toda šele naslednja generacija, šele jaz, sploh ker sem izobražena, se lahko sprehajam. In o tem pišem.«
Vendar naravopisje niso le zapisi o gozdu in sprehodih. To potrjuje tudi uspešnica Irene Štaudohar Fižolozofija, predlani izdana pri Mladinski knjigi. Narava je tudi vrt pred hišo: »Mama je imela lep vrt in me je naučila vse o tem. Potem pa sem nekoč napisala nekaj o vrtu, začela raziskovati in ugotovila, da so vsi imeli svoj vrt, od Kafke do Wittgensteina. Tako so nastali moji zapisi, in pri pisanju sem močno uživala.« Ni torej treba iti v pragozd, da bi pisal o naravi. In spet smo prišli na Rožnik ter morebitni zapis o njem … nekoč.
Irena Štaudohar: »Mama je imela lep vrt in me je naučila vse o tem. Potem pa sem nekoč napisala nekaj o vrtu, začela raziskovati in ugotovila, da so vsi imeli svoj vrt, od Kafke do Wittgensteina.«
Moško in žensko naravopisje?
Gorniški avtorji so povečini moški, je pojasnila Irena Cerar: »Alpinistične, gorniške knjige so opisi boja z naravo – goro moraš premagati. In tam se niso sprehajali, temveč ti je nadčloveški napor, ki si ga doživel, dal pravico, da o tem pišeš. Za naravopisje pa ni potrebno, da življenje pustiš na gori.«
Njena soimenjakinja je dodala: »Živa gora je ena mojih najljubših, pa jo je napisala ženska, Nan Shepherd, in odličen predgovor je prispeval Robert Macfarlane, torej gre lahko za dobro simbiozo.« Vendar ne smemo pozabiti, da je škotska pisateljica delo spisala, ga poslala prijatelju, ta pa ji je dejal, da je sicer dobro, toda morda ne za objavo. In tako ga je pospravila v predal za trideset let. Danes pa je klasika.
»Alpinistične, gorniške knjige so opisi boja z naravo – goro moraš premagati.«
»To kar vabi k ponovnemu branju«
Gostom se je zatem na odru pridružil še Borut Peterlin, fotograf, ki je prispeval posnetke v Svetiščih narave, njegova pa je tudi koliba v kovčevskem gozdu, prizorišče prvega poglavja knjige. Obiskovalcem je pojasnil, kako je prišel do koče, predstavil pa je tudi svojo knjigo Nova zemlja / Tišina, v kateri so tako njegove fotografije kakor pesmi: »Nikoli prej ali kasnej nisem pisal poezije. Sem pa preprosto bil v gozdu in iz mene so izbruhnila eksistencialna vprašanja, misli …« Ireno Cerar pozna še iz časov njenega urednikovanja revije National Geographic Junior: »Preden pa zaključimo, daj, Irena, povej, pri Kočevskem rogu sem opazil, da si si skrila nekaj, da moraš res podrobno brati, če jo želiš opaziti. Si to naredila večkrat, v vseh sedmih habitatih, ki jih opisuješ?«
Irena Cerar se je nasmehnila: »Vsaka dobra knjiga ima več ravni in vsak si vzame toliko, kot želi in potrebuje.«
Samo Rugelj pa je sklenil s spoznanjem, da vse to kar vabi k ponovnemu branju …
Knjiga Tega se ne da izbrisati je vase posrkala enormno veliko afekta in energije, zato se je na samem začetku smiselno vprašati, kako sploh pisati o oblikovanju postjugoslovanske identitete. Andraž Rožman (1983), ki sam nima izkušnje izbrisa, ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa pokaže, da izbris ni stvar preteklosti. Dvainštirideset pričevanj izbrisanih, ki so prepletena z desetimi prologi, ni reprezentativnih za vse izbrisane, vseeno pa je razvidno, kako kompleksno se je gradila identiteta v postjugoslovanskem času in kako usodne posledice ima izbris.
V ta proces je Rožman vključil različne profile, od mladostnikov, potomcev izbrisanih do žensk in patriarhalnega dela izbrisanih. S tako homogeno skupino gradi imaginarij, ki je politično, kulturno, jezikovno, narodnostno, razredno raznolik. Da pri tem ohranja stilske lastnosti in energijo vsakega govorca in govorke, pomeni, da v knjigo vnaša improvizacijski moment. Iz takšne odprtosti samoumevno vznikajo pripovedi, ki imajo za veliko pričevalcev tudi zdravilno moč, saj so mnogi med njimi o izbrisu prvič spregovorili. Zgodbe običajnih ljudi, kot piše Staša Zajović v zapisu Hodili sva naokoli, pili rakijo, kadili in uživali, vključenem v Rožmanovo knjigo, v dialogu s spoštljivim in občutljivim sogovornikom, pokažejo na njihov človeški potencial. Ljudje, ki so bili v času mlade slovenske demokracije izbrisani, niso zgolj žrtve, pač pa vsaka izpoved posamično doživi dramaturški lok. S tem je izpolnjeno tudi Rožmanovo poslanstvo – ne gre le za to, da skuša biti pravičen in da zaobjame dve nasprotujoči si zgodovinski realnosti, na eni strani zbrisane ter na drugi one, ki so izbris izvajali, ali kot se glasi impozanten prvi stavek v knjigi: »Šestindvajsetega februarja 1992 je Demosova vlada samovoljno, protizakonito in na skrivaj iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi.«
Andraž Rožman ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa pokaže, da izbris ni stvar preteklosti.
Z intersekcijskim pristopom je avtor knjige Tega se ne da izbrisati spoštljivo pristopal k vsaki zgodbi, hkrati pa je imel pred očmi tudi knjigo kot celoto. Mikrozgodbe, ki so vkomponirane v celoto, imajo še eno pomembno funkcijo. Prekrivanje mnogoterih resnic, iz česar rastejo tudi mnogotere identitete, ustvarjajo kompleksno in izrazito polifono strukturo, ki slavi trenutek pripovedovanja. Vendar da ne bo pomote – razlog, zakaj je do izbrisa prišlo, je jasen. Tako slovensko ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu sta izbris označili kot množično kršenje človekovih pravic oziroma birokratsko etnično čiščenje. Slovenija je morala izbrisanim izplačati odškodnino, vendar je bilo to opravljeno le v manjšem delu. Določili so shemo, po kateri je manjši del izbrisanih, ki je izpolnjeval pogoje, v časovnem okviru treh let lahko zahteval 50 evrov na mesec izbrisa. Kot je na spletni strani navedel Mirovni inštitut, je jasno, da se je tedanje ministrstvo za notranje zadeve, oziroma minister Igor Bavčar, ki je o izbrisu obvestil tudi vlado, dejanja zavedalo. Toda spet, namen Rožmanove knjige ni iskanje krivca. Za izbris so odgovorni predstavniki tako desnega kot levega političnega pola, ki so od leta 1992, kot v uvodu piše avtor, večino časa imeli v rokah vzvode oblasti. Ključno je, da izbris ni nekaj, kar leži v preteklosti, ampak gre za proces, ki še vedno traja. Še danes namreč med nami živijo ljudje, ki veljajo za izbrisane in niso vpisani v register stalnih prebivalcev.
»Šestindvajsetega februarja 1992 je Demosova vlada samovoljno, protizakonito in na skrivaj iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi.«
Lidija Dimkovska v spremnem zapisu Ne, tega se res ne da izbrisati poudari, da so si »pred problemi izbrisa zatiskali oči mediji in Evropska unija«. Vpraša se, »kako je Slovenija sploh postala članica EU s problemom, kot je bil in še vedno je izbris«. Rožman posebej v drugem delu knjige opozori na evropsko razsežnost izbrisa, vendar se zdi, da ga namesto obsodbe zanima nekaj drugega. Nacionalistična ideja, ki je nedvomno bila izvor izbrisa, odpira starodavno vprašanje razdelitve in podrejanja, pripoveduje o tanki, pa vendar neločljivi meji med političnim in življenjem, pa potem upiranju na strani izbrisanih, in tem, kako se je (birokratsko) »ubijalo« ter hkrati skušalo preživeti. V knjigi večinoma slišimo zgodbe preživelcev, ki nam pripovedujejo, kako je birokracija kot tehnika dominacije v mladi državi dobila neverjetno moč. O tesni povezanosti etnije oziroma rase in birokracije je na primer pisala Hannah Arendt, ki med drugim v knjigi Izvori totalitarizma (Študentska založba, 2003, prevedle Z. Erbežnik, P. Fajon, P. Glavan) trdi, da je »birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljena prav ‘med pehanjem za Afriko’«. Akumulacijo moči razlaščanja in uničevanja seveda omogočajo politične skupnosti. Kot pravi Hannah Arendt, označiti nekoga za drugačnega pomeni ponuditi zasilno razlago glede tega, kdo je civiliziran in človeški, kdo pa ni. Izbrisane so, vsaj na začetku, ponižali in prestrašili, predvsem pa jih poskušali ločiti od skupnosti »zavednih«. In ravno ob tej zadnji besedi se porodi posebnost, o kateri je pri nas poglobljeno pisal Nikolai Jeffs. Slovenskega nacionalizma, kot beremo v knjigi Tega se ne da izbrisati, naj ne bi bilo mogoče primerjati z balkanskimi nacionalizmi, saj je »slovenski nacionalizem zamejen znotraj okvira patriotizma«.
Rožman o organizirani nedolžnosti govori s pomočjo fikcijskega glasu, ki ugotavlja, da je bil »naš nacionalizem žlahten, saj ne sproža vojn niti sovraštva, ampak zgolj ljubezen do svojega naroda, svojih korenin in nakazuje, da se ne bomo več pustili teptati, temveč se bomo postavili zase, kar ne nazadnje ni le naša pravica, ampak tudi dolžnost«. Kako zelo je defenzivni narativ o Slovencih, ki »niso rasisti«, ponotranjen, nas opozori tudi Dimkovska v spremnem zapisu. Celo slovenski literati po njenem niso tako zelo pogosto pisali o »negativnih dogodkih po osamosvojitvi, kot je izbris«. Omeni literarna dela Kakorkoli Polone Glavan, IzbrisanaMihe Mazzinija, Konec. ZnovaDina Bauka, FigoGorana Vojnovića ter ĆrticeTine Perić. Rožman sicer s temi literarnimi deli ne vstopa v dialog, pač pa oporo najde v raziskovalnih študijah; v njegovi knjigi se na primer kot pričevalka znajde Jelka Zorn, soavtorica knjige Zgodbe izbrisanih prebivalcev (Sanje, 2011), ki pomembno osvetli Aca Todorovića. Jasno je, da se je prostor za »drugo« izkušnjo odprl, že davno preden je nastala ta knjiga, ter da avtor ustvarja alternativni kanon, če uporabim Saidov izraz. Zdi se, da je njegovo načelo podobno načelu Staše Zajović, ki v svojem zapisu osvetli vzpostavljanje hierarhij v času vojne: »To etnično čiščenje mi je bilo nepoznano, dokler nisem spoznala Mirjane Učakar.« Sledi vprašanje: »Zakaj nisem vedela?« Mimogrede izvemo, da so bile feministične povezave med Beogradom in Ljubljano v osemdesetih močne. Kljub aktivizmu v protivojnih gibanjih, kot zapiše, so se ob začetku vojne povezave med mestoma izgubile. Medtem ko je na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovem divjala vojna, so v Sloveniji množično brisali ljudi, in tega dolgo nihče niti ni verjel. Mnogi pričevalci povedo, da so sorodnikom šele po vojni ali celo pred kratkim razkrili svojo tragedijo.
Tako slovensko ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu sta izbris označili kot množično kršenje človekovih pravic oziroma birokratsko etnično čiščenje.
Staša Zajović potem spregovori o mreži Ženske v črnem, »ki je veliko delala na vzpostavljanju prostora, v katerem ima vsaka bolečina in vsaka žrtev enako vrednost«. Tudi ali pa predvsem v vojni namreč deluje patriarhalni princip. Če so zločini neprepoznani ali pa nižje rangirani, žrtve ostanejo tiho. Pomembno je torej, da žrtve pridobijo legitimnost. Ko spregovorijo o objektivni krivici, izoblikujejo pogled, ki jih spremeni v akterke, »ki hočejo povedati, kaj so se naučile, kaj lahko naučijo svojo družino, skupnost, planet …« Zgodba Mirjane Učakar, »ki nas je informirala o zločinih v Sloveniji«, je za Rožmanovo knjigo nekako simptomatična: najprej so bili tu tišina, strah, molk, nejevera, da se je to zgodilo ravno njej, osamljenost, nezmožnost upreti se državnemu aparatu, potem pa je sledilo srečanje s Todorovićem. V tem trenutku so individualne krivice postale kolektivne. »Zelo pomembo je, da individualna bolečina dobi javno dimenzijo,« zapiše Staša Zajović. Omeni Hannah Arendt, ki je nasilje definirala kot obliko instrumentalnega delovanja. Nasilje ni samostojno, temveč je sredstvo, ki se uporablja za dosego določenih ciljev. Da je do izbrisa sploh prišlo, sta bili v nekem trenutku potrebni kolektivno delovanje in soglasje, zato je spraševanje, kdo je povzročil izbris in bi zanj moral tudi kazensko odgovarjati, za Rožmana in njegove sogovornike relevantno, vendar ni bistveno.
Vsak posamični glas, ki ga zaslišimo v Rožmanovi knjigi, nabit z emocijami, kot da bi vsi ti pričevalci neskončno dolgo čakali, da upovejo svojo bolečino, prevprašuje našo vest, hkrati pa priklicuje misel Hanne Arendt, da prava politika temelji na moči, ne na nasilju. Rožman uvodoma opozori, da je šlo pri izbrisu za diskriminacijo na podlagi narodnosti in da Slovenija ni odvzela stalnega bivanja, na primer, državljanom Nemčije, Italije, Velike Britanije, Italije. V enem od prologov, napisanem, v prvi osebi, vendar nanašajoč se na tretjo osebo, zaslišimo stavek, ki je sprožilec vsega zla: »Ukinitev prepovedi retroaktivnosti! Dovolitev diskriminacije v izjemnih primerih! Puščanje pravne praznine!« Šlo je torej za to, da so se tisti, ki so izbris izvajali, zavedali, kaj počnejo. Če je ukinjeno arhaično načelo prepovedi retroaktivnosti, se ustvarijo razmere, v katerih nezaželena skupina ljudi izgubi pravico do bivanja v mladi demokraciji, ne glede na to, da je te pravice uživala leta in desetletja. Izguba pravice do stalnega bivališča pomeni izgubo vseh drugih pravic, ali kot beremo v knjigi Tega se ne da izbrisati: »Torej imajo člani te skupine le še tri možnosti, odidejo, postanejo živi mrliči ali se ubijejo. Genialno! A to še ni vse.« Znebiti se je bilo treba tudi vseh tistih, ki so se skušali preriniti skozi ozko šivankino uho pridobivanja državljanstva. Tovrstna organizirana nedolžnost, kjer ni jasno, kdo je storilec, morebiti pravnik, javni uslužbenec (uslužbenka?) ali pa celo »tolsti policist«, odpre filozofsko in etično vprašanje zla, ki se dotakne vprašanja svobodne volje, moralnih meja in družbenih norm.
Izbrisane so, vsaj na začetku, ponižali in prestrašili, predvsem pa jih poskušali ločiti od skupnosti »zavednih«.
Vrednost Rožmanove knjige je med drugim tudi v tem, da morda prvič zaslišimo zgodbe otrok, ki so zaradi izbrisa svojih staršev živeli v pomanjkanju. Ko so nekateri prodajali zgodbo o Sloveniji kot drugi Švici, so otroci izbrisanih delali v klavnici in z odporom ter polni jeze opazovali očete, ki so brez služb in zafrustrirani pretepali svoje žene. »Če so v hiši prepiri, začneš bežati … Mož je delal z menoj, kar je hotel. /…/ Ko sva se ločila, se mi je odvalil kamen od srca,« izreče ena od pričevalk. In kasneje doda, da ji je izbris uničil življenje, a ji ga je po drugi strani tudi polepšal. Tisti, ki je prvi začel uporabljati besedo izbrisani, je bil Aco Todorović. Kasneje je s somišljeniki ustanovil društvo izbrisanih. Rožman postavi nekakšen spomenik Todoroviću. Vprašanje, zakaj je Todorović naredil samomor, ostane brez odgovora, čeprav – pomembno je predvsem, da je Todorović mlajše generacije naučil političnega boja. »Bil je individualist. Ni verjel v ideologije, sisteme, države, religije … Distanciral se je tudi od tistega, kar je bilo v Jugoslaviji /…/,« beremo v prispevku Grande maestro, pod katerega sta se podpisala Barbara Beznec in Andrej Kurnik. Todorović je bil torej tisti, ki je naredil potreben premik; ne samo da so zgodbe izbrisanih prišle v javnost, pač pa je z gladovno stavko, ki ni bila uperjena proti tedanji oblasti, »saj je vedel, da pri oblasti ne more ničesar doseči«, pri svojih podpornikih dosegel zaobljubo. Sledilo je evropsko sodišče za človekove pravice in zmaga v Strasbourgu.
Takšne vrste humanizem, ki je tudi kozmopolitski, pri čemer posrka nekatere nauke preteklosti, ter ostaja uglašen s porajajočimi se glasovi izbrisanih, izgnanih, marginaliziranih, Rožmanu predstavlja ideal. Z njim nasprotuje mehanizmu, ki človeka razglaša kot potrošno robo in o katerem je že pisal v svojih drugih knjigah. Empatija in spoštljivost, s katerima se loteva pogovorov z izbrisanimi, pa ne preprečita vprašanja, ki najbolj očitno splava na površje ob koncu – ali kot se vpraša Staša Zajović – mar ni Rožman le še eden od tistih pripadnikov intelektualnih in umetniških elit, »za katere so žrtve resursi za pisanje knjig«. »Ne vem, ali je odnos med tistimi, ki pišejo knjige, in tistimi, ki govorijo za knjige, enakopraven. Imam različne izkušnje, večinoma niso pozitivne,« Rožmanu navrže Staša Zajović. »Ne vem, kaj ti delaš s temi zgodbami. Je to za to tvojo kariero ali za kolektivno znanje?« Ena od svetlih izjem je Svetlana Aleksijevič, ki je pisala po principu demokratičnih zgodb, kjer so do glasu prišli običajni ljudje. Pisati o njihovih potencialih, pa ne le skozi spraševanje, kaj bi bilo z njihovimi življenji in življenji njihovih potomcev, če do izbrisa ne bi prišlo, pomeni prinašati v branje novo dimenzijo življenja in novo moč. »Pisanje naj ne bi reduciralo ljudi, to počne vojna, in to je najhuje,« nas nagovarja Staša Zajović. Hkrati ve, da to vprašanje postavlja tistemu, ki resnično vidi in sliši, in to vstavlja v nikoli do konca pojasnljivo mrežo pomenov – v sveženj neke doslej zamolčane zgodovine. Rožman je pri pisanju imel samo to moč, da je določeno zgodbo slišal in da je vzpostavil okvirje, v katerih so besede doslej marginaliziranih postale razumljive in razločne.
Rehabilitacija izbrisanih bo dolgotrajen proces.
Posebnost Rožmanove knjige Tega se ne da izbrisati je torej tudi v tem, da ne hierarhizira žrtev. Vsi pričevalci imajo eno samo skupno željo – da bi bili prepoznani kot človeške osebe, kakor vsi drugi. Toda ravno skozi to željo vidimo, v kolikšni meri so izpodbijali njihovo človeškost. Spor glede deleža »človeškosti« izbrisanih vodi k vprašanju rase. Vsaj od Fanona dalje je znano, da spor okoli rasizma poteka v polju telesa. In vsa »telesa« v Rožmanovi knjigi so zapredena v negotovost. Najsi gre za tiste, ki so izgubili dom, možnost dela, izobrazbe, delovne dobe, zdravstvenega zavarovanja, so bili deportirani na vojna žarišča, ali pa so delali na črno, so bili osamljeni, so živeli v revščini. V knjigi vidimo, da so postali predmet nekogaršnje domišljije in hkrati nevednosti. Ob izbrisanih se je dolgo porajal stereotip, da bi si lahko uredili državljanstvo, »čeprav status državljanstva in status stalnega prebivanja nista povezana«, kot zapiše Rožman. Posameznikova pravica je, da izbere, ali želi določeno državljanstvo ali ne, medtem ko že pridobljenega stalnega bivanja ni mogoče odvzeti, predvsem pa ne brez odločbe. Ker je bila urejevalna fikcija tako zelo dolgo na delu, je morda dokumentaristično-literarni žanr res najboljši pristop.
Toda tu se vse šele začenja. Rehabilitacija izbrisanih bo dolgotrajen proces. Smiselno pa bi bilo premišljevati tudi v tisti smeri, kjer se je vse skupaj začelo – na ravni administracije in njenega odnosa do »drugih«. To nenazadnje še vedno neizogibno vodi k vprašanju, kako razumemo univerzalizem, osebne pravice, odnos med sredstvi in cilji, nacionalno skupnostjo, mednarodno zakonitost …
Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati (Goga, 2024)
Kako so zvočnice spremenile in še spreminjajo slovensko knjižno krajino, kdo so njihovi »bralci« in kakšni so obeti, so se spraševali na prireditvi Zvočne knjige prihodnosti, ki ga je na 40. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani priredila Mladinska knjiga. Odgovore so na sejemski Pogovorni postaji iskali predstavniki glavnih ustvarjalcev zvočnih knjig pri nas: Marjan Povše (Audibook), Vlado Motnikar (Radio Slovenija), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), pogovor pa je odlično usmerjal Igor Harb, filmski kritik, prevajalec in žanroslovec.
In kaj so glavni sklepi pogovora? Da je slovenski trg zvočnih knjig še nezrel, je jasno povedala Tihana Kurtin Jeraj, vendar se leta 2030 obetajo spremembe: takrat naj bi dosegli tistih ključnih 20 odstotkov uporabnikov zvočnih knjig. Toda ne smemo zanemariti, kar je poudaril Marjan Povše: »Drži, to so pričakovanja za 2030, toda že danes moramo delati korake v to smer!«
»Snemanje zvočnih knjig je investicija v prihodnost.«
Naročniška razmerja kot idealna za trenutno stanje
Večina tistih, ki jih v Sloveniji poslušajo, si zvočne knjige bodisi izposodi (prek knjižnične izposoje) ali pa so sklenili naročniško razmerje s platformo, ki omogoča dostop tudi do zvočnih knjig – torej z Mladinsko knjigo Plus ali Beletrino Digital. Sam nakup zvočne knjige je redka praksa slovenskih uporabnikov. In zato so naročniška razmerja platform, ki omogočajo še kaj več kot zvočne knjige, po besedah Tihane Kurtin Jeraj odlična za slovenski trg, torej nezrel za samostojnost zvočnih knjig, saj uporabnikom omogočajo preizkušanje zvočnih knjig. Slovenci smo še v fazi, ko testiramo, kaj so zvočne knjige in ali nam ležijo?
Zakaj vlagati v zvočne knjige?
Marko Hercog je poudaril: »Za nas je produkcija zvočne knjige v primerjavi z e-knjigo kar do desetkrat dražja.« Zakaj torej vlagati? »Ker je to investicija v prihodnost. Vsekakor je realnost takšna, da zvočnih knjig v slovenskem jeziku ne bo toliko kot e-knjig, vendar pa bo prihodnost hibridna in zvočne knjige potrebujemo. Platforma Beletrina Digital se je zelo dobro prijela in vidimo odlično simbiozo e-knjige ter zvočnih knjig.«
Vsekakor pa je potrebno več zvočnih knjig v slovenskem jeziku, da bo to dejansko postalo aktualno za bralce / poslušalce. Vprašanje smotrnosti, sploh finančnih vložkov, je vprašanje o kuri in jajcu: dokler ne bo dovolj zvočnih knjig v slovenščini, ne bo dovolj poslušalcev, da bi bilo to vsaj približno finančno vzdržno. Ampak: dokler ne bo dovolj poslušalcev, ne bo niti dovolj zvočnih knjig. Kura in jajce, torej. Zato je tem pomembnejše, da se več založnikov zaveda tega, kar je poudaril Hercog – gre za investicijo v prihodnost. In ko je govorce Harb proti koncu pogovora vprašal, kaj bodo ključni trendi prihodnosti zvočne knjige v Sloveniji, so vsi v en glas poudarili, da ključno vlogo v prihodnosti morajo odigrati državne institucije, tako da podprejo snemanje zvočnih knjig.
Knjiga, dolga kar 33 ur, a zelo poslušana: Rimsko pravo za študente pravne fakultete.
Kdaj pa Slovenci poslušamo zvočne knjige?
Zagotovo marsikdo najprej pomisli: med vožnjo! Pa niti ni tako. Zvočne knjige so sicer res močno prisotne v ZDA, kjer so značilne daljše vsakodnevne vožnje, pa vendar nove raziskave kažejo, da v Sloveniji zvočnih knjig največ morda sploh ne poslušamo v avtu. »Audible raziskava je pokazala, da 76 odstotkov uporabnikov zvočne knjige posluša doma,« je povedala Tihana Kurtin Jeraj. »Raziskave za naš trg sicer nimamo, ampak glede na to, da prednjačijo otroške pravljice, verjamem, da jih tudi pri nas največ poslušajo doma.« Hercog je dodal: »Menim, da so tri skupine – nekateri poslušajo med vožnjo, največ jih posluša doma, je pa še tretja skupina, takšni, ki imajo zvočne knjige kot ‘white noise’, beli šum. Torej, namesto radia, da nekaj igra v ozadju. Kajti ko v statistiki vidim, da je nekdo poslušal zvočno knjigo pet in več ur … je to edina razlaga.«
In še ena zanimiva skupina poslušalcev je, so ugotovili v tujini, najdemo pa jo tudi pri nas –uporabniki, ki poslušajo vsak dan ob istem času, in to predvsem knjige za osebno rast, afirmacije in meditacije.
O zvočnih knjigah pri nas in njihovi prihodnosti so na 40. Slovenskem knjižnem sejmu razpravljali (z leve) povezovalec pogovora Igor Harb ter Marjan Povše (Audibook), Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Vlado Motnikar (Radio Slovenija) (Fotografija: Janko Vodlan)
Pa je pomembno, kdo bere?
Knjiga Jezero je bila uspešnica. Ker jo je prebiral Sebastian Cavazza? »Ah, to je slab primer,« je povedal Povše in pojasnil, da si Jezero našel na Partisu in da je bil pač uspešnica. Dejstvo pa je, da v tujini za branje knjig najemajo slavne igralce. Vendar pa, so soglašali govorci, je to zgolj marketing, ni pa nujno dobro. Pri zvočnih knjigah ne sme biti preveč igranja. Bralec mora ostati soustvarjalec vsebine in njegova domišljija mora imeti prosto pot.
Zvočne knjige namreč niso radijske igre, ki pa jih pri založbi Mladinska knjiga ponovno vlečejo iz naftalina in digitalizirajo – Pekarna Mišmaš, še ena klasika našega otroštva, tako zopet postaja popularna. »Radijske igre niso zvočne knjige,« poudarja Tihana Kurtin Jeraj. »So pa niša, kjer bi lahko naredili še veliko več.« Je torej pomembno, kdo bere? In ali pisatelji berejo svoje knjige? Ja, če znajo – kajti na Mladinski knjigi in Beletrini pravijo, da mora biti kakovost na prvem mestu. Marketing sledi.
»Prihodnost je vsekakor hibridna.«
Kaj pa v Sloveniji največ poslušamo?
Prednjačijo torej otroške knjige – pravljice, seveda. Marjan Povše je opozoril na knjigo, dolgo kar 33 ur, a zelo poslušano: Rimsko pravo za študente pravne fakultete. Sicer pa je med najbolj poslušanimi predvsem žanrska literatura, ljubezenski romani, velja pa tudi pravilo, da zvočne knjige sledijo tiskanim uspešnicam, pri čemer Hercog dodaja: »Konzumiranje zvočnih knjig je komplementarno ostalim oblikam. Vidimo torej, da ljudje berejo e-knjige in nato nadaljujejo z zvočno knjigo isti dan.« Vlado Motnikar z Radia Slovenija pravi, da sicer prednjači lahkotnejše leposlovje, vendar se vmes najde tudi zahtevnejše čtivo, Jančar, na primer. No, morda temu botruje tudi dejstvo, da so poslušalci nacionalnega radia že v osnovi bralci zahtevnejših vsebin.
Ob primerjavi podkastov in zvočnih knjig so udeleženci soglašali – tu so pomembne razlike! Podkasti so veliko bolj podobni novinarskim prispevkom. Lahko pa dobrodošlo prispevajo k promociji določene knjige. In jasno je, da poslušalci podkastov niso avtomatsko poslušalci zvočnih knjig, ali obratno. Vsekakor pa so poslušalci podkastov potencialni uporabniki zvočnih knjig, saj so se privadili na poslušanje pripovedovanja v ušesu.
Na Audibooku podkastov niti ne najdete. O njih so sicer razmišljali, vendar so se odločili, da jih ne bodo imeli. Pri Mladinski knjigi in Beletrini najdemo podkaste, a ne zaradi podpore zvočnim knjigam, temveč zaradi ustvarjanja celovite ponudbe. »Na platformi Beletrina Digital imamo tudi filme,« pojasnjuje Hercog. »Zvočne knjige so enakopravni del. Skupaj s fizično ali e-knjigo omogočajo mobilnost, prihodnost pa je vsekakor hibridna.«
K temu je Tihana Kurtin Jeraj dodala: »Naša statistika, ki me je presenetila, je pokazala, da dvakrat več uporabnikov posluša zvočne knjige, kot pa bere e-knjige. To jasno nakazuje, da zvočne knjige uporabniki testirajo. Drži, prihodnost je zagotovo hibridna.« Slednjo tezo je potrdil tudi Povše in dodal, da tudi pri zvočnih knjigah pomembno vlogo igrajo slovenske knjižnice.
Za zaključek: kakovost je ključna
Raziskava Knjiga in bralci je pokazala: 95 odstotkov bralcev še ne posluša zvočnih knjig. Za povrh je v Sloveniji trenutno veliko premalo naslovov zvočnih knjig. »Moramo delati na katalogu slovenskih naslovov, in to skupaj!« opozarja Tihana Kurtin Jeraj.
Pa so naša prihodnost tudi naročniški paketi? Hercog je namreč povedal, da naročnine v tujini ne rastejo več in da določenih knjig iz tujine ne smejo uvrstiti v naročniški paket: »Zato moramo biti ustvarjalni. Nekaj čtiva je mogoče zgolj kupiti, nekaj ga je na voljo v paketu na platformi.« Ni nujno niti, da je tisto, kar je privlačno v tujini, uspešno tudi na slovenskem trgu.
Po enournem pogovoru so na koncu omenili še umetno inteligenco, ki je močno vkorakala v ustvarjanje zvočnih knjig, čeprav pri nas manj udarno. In zato, kakor je sklenil Motnikar: »Produkcija je največji izziv zvočnih knjig, saj je zelo draga. Upam pa, da bomo še naprej obdržali standarde in kakovost.«