O sveže izdanih dnevniških zapisih Alojza Rebule iz let 1948–1954.
Marsikdo je prepričan, da je Alojz Rebula (1924–2018) vrh stilskega izražanja dosegel v dnevniških zapisih, ki so začeli intenzivneje izhajati konec devetdesetih let preteklega stoletja. Tri tovrstne publikacije izpod avtorjevega peresa pa so med bralce in bralke prišli že desetletje ali dve prej. Dnevniški debi je avtor doživel leta 1971, ko je mariborska založba Obzorja izdala njegovo delo Gorje zelenemu drevesu, poldrugo desetletje kasneje pa sta v javnost prišli še zbirki Vrt bogov in Oblaki Michigana, dnevnika, ki se nanaša na specifično tematiko, in sicer na Rebulova potovanja po Kanadi in Združenih državah Amerike. Oblaki Michigana bi morali v knjižni obliki luč sveta ugledati že na polovici sedemdesetih, a kot piše avtor v uvodni besedi, je bilo tedaj »slovensko nebo še vznemirjeno od politične nevihte, ki jo je bil povzročil Kocbekov tržaški intervju«. Zato je na izid morala počakati še celo desetletje.
V dnevniku Previsna leta, ki ga je leta 1996 izdala založba Mladika, avtor piše o času okrog izida posebne knjižice revije Zaliv in druge Kocbekove afere. V torek, 25. marca 1975, Rebula v dnevnik med drugim takole zabeleži: »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.«
»Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.«
Štiri leta starejši dnevnik Ko proti jutru gre obravnava obdobje v času med letoma 1982 in 1985. V petek, 29. marca 1985, takole pravi: »Umrl slikar Chagall. Premalo racionalnosti za moj okus, preveč pravljičnosti. A koliko ga poznam?« Še starejše obdobje razkriva leta 2002 izdani dnevnik Iz partiture življenja, ki pretresa čas ob Titovi smrti. Takole Rebula zapiše 4. maja 1980: »Odšla je nedvomno enkratna politična nadarjenost, a obenem neznanska ambicija, mogočniški cinizem, kulturni primitivizem, grofovsko uživaštvo, planetarno nastopaštvo.«
Zadnjim letom preteklega tisočletja je pisec posvetil delo Pod vrhom tisočletja (2009), v katerem piše o zadnjih štirih letih tega obdobja.
Lani, leto po 100. obletnici Rebulovega rojstva, pa so se Slovenska matica in Rebulove potomke odločile objaviti pisateljeve dnevniške zapiske iz povojnega časa. V primerjavi z ostalimi deli nosi knjiga, letos izdana pri Slovenski matici, morda celo banalen naslov: Dnevniški zapiski (1948–1954). Kot lahko izvemo iz kar treh spremnih besed, ki so jih delu pripisali frančiškan in teolog dr. Edvard Kovač, dolgoletni predsednik Slovenske matice dr. Milček Komelj in Rebulov zet Igor Tuta, je pisatelj začel pisati dnevnik, da bi se uril v slovenskem knjižnem jeziku. Kot je znano, je večina njegove izobrazbe zaradi fašizma potekala v italijanščini, po končanem obveznem šolanju se je Rebula izobraževal najprej na goriškem, potem pa še na videmskem semenišču.
Zaradi še vedno močne navezanosti na Dantejev jezik bomo lahko v njegovih dnevnikih iz tega časa našli marsikateri pasus v italijanščini, poleg nje pa tudi francoščino, latinščino in staro grščino. Slednjima se je v času nastajanja obravnavanih zapisov avtor posvečal kot dodiplomski študent klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Za klasično kulturo sta ga v času goriškega in videmskega študija navdušila profesorja Jožko Bratuž (brat dirigenta Lojzeta Bratuža) in Giovanni Zanier.
Zaradi še vedno močne navezanosti na Dantejev jezik bomo lahko v njegovih dnevnikih iz tega časa našli marsikateri pasus v italijanščini, poleg nje pa tudi francoščino, latinščino in staro grščino.
Ker v besedilu opisuje kraje in ljudi, ki utegnejo biti večini bralcev in bralk neznani, je prepis opremljen s precej opombami, ki pa tekočega branja ne ovirajo. Izvirno je Rebula dnevnike ročno pisal v zvezke manjšega formata. Njihovo vsebino je v elektronski format pretipkala hči Tanja. Ob koncu knjige s sklepno besedo tudi zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k izidu očetovega dela.
Obravnavani čas ni samo obdobje Rebulovega študija, iskanja zaposlitve na slovenskih šolah v Trstu in začetka pritiskov jugoslovanske tajne službe nanj, ampak in predvsem tudi obdobje, ko je avtor v Ljubljani spoznal štiri leta mlajšo tedanjo študentko slovenščine in primerjalne književnosti Zoro Tavčar (1928–2025) iz Loke pri Zidanem Mostu, ki je kasneje postala njegova soproga. Ravno njej in trenutkom, ki jih je Rebula preživel z njo, so namenjeni najtenkočutnejši zapisi v delu.
Alojz Rebula in Zora Tavčar s prvorojenko Alenko na Opčinah leta 1955 (Vir: France Pibernik: Alojz Rebula (1924–2018): dokumentarna monografija, Mladika, 2019)
Zanimivo je, da tedanje javno in politično dogajanje v pisateljevih zapisih skoraj ne najde mesta, kakršnega bo v naslednjih dnevnikih iz sedemdesetih in osemdesetih. Resolucija Informbiroja, ki je spremenila usodo ne samo tedanje Jugoslavije, ampak tudi močno vplivala na odnose med komunisti na Tržaškem, je na dan, ko se je zgodila, komaj omenjena. Prav tako Rebula prihodu Italije v Trst šest let kasneje namenja le nekaj besed.
Najgosteje je v knjigi obravnavano obdobje prvih dveh let, in sicer do avtorjeve diplome, nato se dnevniški zapiski močno razredčijo. Skozi celotno besedilo preseva avtorjevo iskanje smisla in lepote. Nekajkrat namreč namigne na možnost samomora, ki jo kmalu opusti, ne le zaradi lepote in ljubezni, ki ju je deležen na tem svetu, ampak tudi zaradi svoje globoke navezanosti na krščanstvo, ki jo je kriza iz obdobja med letoma 1951 in 1961 še dodatno poglobila in utrdila.
Nekajkrat namreč namigne na možnost samomora, ki jo kmalu opusti, ne le zaradi lepote in ljubezni, ki ju je deležen na tem svetu, ampak tudi zaradi svoje globoke navezanosti na krščanstvo.
»Predkrizni« Rebula o svojem odnosu do vere namreč zapiše, da bi se vse njegovo krščanstvo zrušilo, če bi ga meril po ljudeh, glede iskanja lastnega izraznega sloga pa pravi: »Dokler me bo mučilo vprašanje stila, bo to pomenilo, da še nisem prebolel svoje otroške pisateljske bolezni. Najti stil je samo forma, vi katero se ulije vsebina.«
Prelomno leto za Rebulo je bilo gotovo 1951. Avgusta je z Zoro Tavčar v Loki pri Zidanem Mostu stopil v zakonski stan, še prej – natančneje v začetku leta – pa je pisca za dan ali dva zadržala jugoslovanska tajna služba UDBA in ga hotela prisiliti k sodelovanju. Tedaj je pisatelj začel postajati sumničav glede ljudi, ki so ga obkrožali, pot v iskanju resnice pa ga je tedaj vodila celo v Rim. Svoje izkušnje iz tega časa je Rebula nato opisal tudi v svojem najdaljšem romanu V Sibilinem vetru.
Od ljudi, s katerimi se je Rebula v tistem času srečeval, je največ pozornosti namenjene tako njegovim družinskim članom (materi in bratoma), še posebej Niniju, ki je s trebuhom za kruhom odšel v Avstralijo in po katerem je posnet tudi Sandro Kandor v romanu Senčni ples. Izmed tistih, ki so nato postali njegovi življenjski prijatelji, zagotovo izstopa arheolog Stane Gabrovec, med Tržačani pa tedaj prav tako začetniški pisatelj Boris Pahor, ki je leta 1948 izdal prvenec Moj tržaški naslov.
Rebulova najznamenitejša romana v zadnjih ponatisih: V Sibilinem vetru, prvič izdan leta 1968 pri Slovenski matici, je leta 2014 izšel pri Cankarjevi založbi, Senčni ples, pri Slovenski matici izdan leta 1960, pa je lani dočakal ponatis pri Beletrini. (Fotografija: Andraž Gombač)
Iz dnevnikov izvemo še, da je Rebula tedaj za Primorski dnevnik pisal povest v nadaljevanjih Srečanje s Pennadorom (o Scipiu Slataperju), prevajal Angela Vivanteja ter da je sodeloval z literarnima revijama Naši razgledi in Novi svet (prejšnja in tudi kasnejša Sodobnost). Literarno pa so mu tedaj prirasli k srcu ruski realisti, predvsem Dostojevski.
Rebulove dnevniške zapise, v katerih je objavljen tudi manjši izsek iz tedanje korespondence med njim in Zoro Tavčar in ki prinašajo veliko več od tega, kar je bilo v tej kratki predstavitvi zapisano, so doslej predstavili v Trstu in Ljubljani. Ob tem je najstarejša Rebulova hči namignila, da družina ne izključuje možnosti objave tudi zajetnejše korespondence med tedanjima zaročencema.
Alojz Rebula in Zora Tavčar doma v Loki pri Zidanem mostu leta 2014 (Fotografija: Andraž Gombač)
»Predstavljaj si igralca, ki stopi na oder z mirnostjo mačke na preži.«
Dario Varga z Demšarjevo Estonio. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tako Dario Varga, gledališki, filmski in televizijski igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, opiše svojega literarno-filmskega dvojčka – inšpektorja Martina Vrenka. Vrenko, ta, kakor mu pravi igralec, suhoparni profesionalec, ki ga ne zaznamuje nobena pretirana ekscentričnost, se je tiho in skoraj neopazno prikradel v naša ušesa v novi epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja.
Estonia, dvanajsti roman Avgusta Demšarja, je nagrajena kriminalka, ki je postala eno najbolj mojstrsko zgrajenih poglavij v Vrenkovi literarni karieri.
Nagrajenci prvega Krimifesta na Vodnikovi domačiji v Šiški: Mojca Širok – pohvala pilica za roman Praznina, Avgust Demšar, glavna nagrada pila za roman Estonia, najboljši slovenski krimi roman, objavljen v letih 2023 in 2024, ter Kamilo Lorenci, avtor najboljše kratke krimi zgodbe, naslovljene 37. (Fotografija: Krimifest)
Tokrat nas zgodba odnese tudi daleč stran od znanih pohorskih gozdov in Maribora. V hladne vode Baltskega morja, v noč, ko je leta 1994 potonil trajekt MS Estonia. Dogodek, ki ga je Demšar pred leti, ko je kot profesor gostoval v Talinu, podrobneje preučil v muzeju – kar je sprožilo pisanje, iz katerega je nastal roman, ki prepleta resničnost in fikcijo tako spretno, da je njegova izmišljija včasih resničnejša od zgodovinskih poročil.
V središču zgodbe sta Iva in Mikael, otroka dveh družin, slovenske in švedske. Ko se Ivini starši usodne noči vkrcajo na trajekt, punčko prepustijo prijateljem. Njune zadnje minute, polne strahu, solz in nemoči, Demšar prikaže z neizprosno melanholijo. Ko Estonia izgine z radarja, izgine tudi njihova prihodnost. In Iva odrašča v tujini, kasneje se zaljubi v Mikaela, v partnerja, ki je bil nekoč skoraj kot njen brat. Ko se po letih vrneta v Maribor, da bi preuredila hišo njenih staršev, se roman najprej odpre kot intimna pripoved o izgubi in spominih. A za hišo odkrijeta staro truplo. Nato še drugo, sveže. In takrat se v zgodbo vrne Martin Vrenko.
Vrenko, ki je zdaj v pokoju, se dolgočasi. Vrenko, ki ne potrebuje notranjih demonov, da bi bil zanimiv, ker je njegova največja posebnost prav to, da nima posebnosti. »Tabula rasa,« reče Dario Varga, »ki pa seva nepojasnjeno avro.« Miren, metodičen, skoraj asketski, a zato tem bolj pronicljiv. Kot igralec na odru, ki stoji povsem sproščeno, pa vendar veš, da lahko v vsakem trenutku skoči.
In morda je prav ta lik razlog, da so Demšarjevi romani tako filmski. Varga v podkastu govori o scenariju kot o literarnem žanru, o vizualnosti, o prehodih med tekstom in sliko. Demšar piše kot nekdo, ki zna roman pretopiti v film, ne da bi nam to sploh povedal. Njegovi preskoki in šivi med prizori ustvarjajo ritem, ki bralca posrka. In zato se Estonia bere v enem samem zamahu. »Kot knjiga, ki jo požreš,« sklene Varga.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Sem Katja in stojim za knjižnim profilom @katjasmuc. Ker je bil sprva ustvarjen kot osebni profil in me zanimanja kot veter pogosto nosijo sem in tja, sem pri poimenovanju obdržala kar svoje ime in priimek. Slednja sta se doslej namreč izkazala za zanesljivo stalnico v mojem življenju, tisti šumnik v priimku pa se je že nekako navadil, da se po potrebi otresem njegove strešice.
Moje zanimanje za knjige sega globoko v otroštvo, le da sem bila sprva zgolj poslušalka. Še vedno se rada spomnim pravljic, ki so mi jih pred spanjem brali starši. Moje najljubše so bile Tri botre lisičice, Šivilja in škarjice ter ena otrokom prijaznejših različic Pepelke. Na kasetah, ki bi jih današnji otroci najverjetneje uvrstili v kameno dobo, sem najraje poslušala zgodbe Janeza Bitenca in Žogico Nogico.
Fotografija: osebni arhiv
Vrtca nisem obiskovala, a ker je bila mama učiteljica, jaz pa sem želela čim prej slediti njenim stopinjam, sem z vztrajnimi prošnjami dosegla, da so me starši vpisali v takratno malo šolo, ki so mi jo zvito predstavili kot šolo za male učiteljice. Iz tistega obdobja se mi je v spomin najbolj vtisnila pravljica Zrcalce, ki jo je napisal Grigor Vitez. To je bila ena tistih zgodb, ki smo jo otroci najpogosteje upodobili v obliki dramske predstave, pri čemer smo za rekvizite in kostume pretaknili vsak kotiček hiše, v vrste občinstva pa zvabili vse od plišastih igračk do odraslih, ki jim ni uspelo pravočasno izpuhteti iz našega vidnega polja.
Ob vstopu v osnovno šolo je bila prva interesna dejavnost, ki sem si jo izbrala, pravljični krožek. Še danes se spomnim, da smo druženje ob pravljicah začeli s knjigo Mavrična ribica. Ko sem se naučila dobro brati, sem postala redna obiskovalka šolske knjižnice. Moje najljubše branje iz osnovnošolskega obdobja je zbirka Kafe klub. Knjige govorijo o prijateljicah, ki se zbirajo v lokalni kavarni, občasno pomagajo pri strežbi, si delijo skrivnosti in si pomagajo pri reševanju težav, ki v obdobju najstništva rastejo kot gobe po dežju. Zelo rada sem brala knjige slovenske pisateljice Nejke Omahen, ki sem jo zelo občudovala, saj je začela pisati zelo mlada.
Tako kot me pri knjigah pritegnejo estetsko dovršene naslovnice, mi pri ustvarjanju knjižnih vsebin ni pomembna le vsebinska, temveč tudi vizualna predstavitev knjig, ki ji posvečam kar nekaj pozornosti.
Po končani osnovni šoli je bilo časa za branje leposlovja nekoliko manj, a se je vsake toliko v mojih rokah le znašel kak knjižni biser, na primer Alamut (Vladimir Bartol), Nekropola (Boris Pahor), trilogija Gospodar prstanov (J. R. R. Tolkien) in Zločin in kazen (F. M. Dostojevski). V času pandemije, ko mi je vse kotičke stanovanja uspelo napolniti s sobnimi rastlinami, je na poličkah ostalo nekaj prostora, ki so ga zasedle knjige. Medtem ko se je od moje pretirane ljubezni in skrbi vsake toliko poslovila kaka rastlina, so iz vselej hvaležnih kupčkov knjig začeli rasti vse višji kupi. Vrnila se je nekoliko pozabljena ljubezen do branja. Kmalu sem si začela beležiti vtise o prebranih knjigah, in nekega dne se mi je utrnila ideja, da bi jih delila na svojem Facebook profilu. Spoznanje, da sem sicer prva v (naši) vasi, a zadnja v mestu, me je pravzaprav močno razveselilo. Odkrila sem namreč živahno in nadvse prijetno bralno skupnost na Instagramu ter tudi sama začela objavljati knjižne vsebine in obudila dokaj pozabljeni profil. Tako kot me pri knjigah pritegnejo estetsko dovršene naslovnice, mi pri ustvarjanju knjižnih vsebin ni pomembna le vsebinska, temveč tudi vizualna predstavitev knjig, ki ji posvečam kar nekaj pozornosti. Izjemno ponosna sem na svojo domačo knjižnico, ki sem jo umestila v dnevno sobo in v kateri so knjige razporejene po barvah naslovnic, zato knjižne poličke naredijo prostor še lepši in barvitejši.
Sem redna obiskovalka različnih knjižnih klubov, kjer poleg prijetnega druženja, poglobljenega razmišljanja in izmenjave mnenj o prebranih knjigah dobim tudi obilo motivacije in idej za nadaljnje branje. Rada berem družbenokritične romane, zanimajo me (avto)biografije, zadnje čase vse več berem tudi klasike in se spogledujem s kriminalkami. A pri žanrih se ne omejujem, izbiram knjige, ki pritegnejo mojo pozornost. Knjige niso le objekti, ampak v naših rokah oživijo, nas popeljejo v druge svetove, in če si dovolimo, tudi do naših globin.
Fotografija: osebni arhiv
Moja tri knjižna priporočila predstavljajo le majhen delček nabora najljubših knjig, a knjižni molji tako ali tako slovimo po neskončno dolgih seznamih.
Maša Jelušič: Profesor je končno mrtev (Goga, 2025)
Prebivalci večstanovanjske hiše se prebudijo v nov dan, ki prinese šokantno novico. Njihov sostanovalec Srečo Fink je mrtev. Kot vse kaže, ga je nekdo umoril v spanju. Ampak kdo? Primera se loti kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič s svojo ekipo.
Roman sodi med t. i. cosy kriminalke. Izraz opisuje sodobne, nekoliko lahkotnejše kriminalne zgodbe, zato brez skrbi – med branjem se ne boste ozirali čez ramo ali čutili potrebe, da zvečer zaspite ob prižgani luči. Pri zgodbi mi je bilo všeč, da se ekipa z vso resnostjo, zavzetostjo in prepričljivostjo loti primera. Čeprav ne gre za brutalen ali krvav umor in vzdušje ni mračno ali temačno, je zločin zanimiv in skrivnosten, branje pa napeto in vznemirljivo.
Kot namiguje že sam naslov, profesor ni bil priljubljen človek. Na vesti je imel kar nekaj grehov, zato osumljencev ne manjka. Ko med preiskavo iz omar stanovalcev začnejo padati okostnjaki (seveda ne dobesedno), se reševanje umora vse bolj zapleta. Kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič, simpatična, inteligentna in zanesljiva preiskovalka, ki združuje vse lastnosti dobrega vodje, je odločena, da bo zadevi prišla do dna. Konec romana namiguje na nadaljevanje, zato držim pesti, da se bomo lahko kmalu ponovno družili s Katjušo in njeno ekipo.
Bram Stoker: Drakula (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki)
Mladi odvetnik Jonathan Harker iz Anglije odpotuje v Transilvanijo h grofu Drakuli, da bi mu pomagal pri nakupu hiše v Londonu. Sprva je mladenič nad grofom in gradom navdušen, a le po nekajdnevnem bivanju začne odkrivati nenavadne in vse bolj grozljive podrobnosti o svojem gostitelju. Prav kmalu spozna, da je postal ujetnik strašljivega dvorca.
Čeprav sem z branjem Drakule stopila iz cone udobja, me je zgodba navdušila. Roman je napisan v obliki pisem, dnevniških zapisov, odlomkov časopisnih člankov in ladijskega dnevnika. Doživetja glavnih protagonistov se prepletajo, dokler se zgodba kot koščki sestavljanke ne združi v celoto. Roman je prežet s temačnostjo in zloveščim, pisatelj napetost ves čas spretno stopnjuje. Bram Stoker je zgodbo gradil okoli zloglasne zgodovinske osebnosti (to ni nihče drug kot vlaški knez Vlad Drakula), kar daje zgodbi kanček zgodovinskosti in misterioznosti. Četudi se mi je ob branju na trenutke ježila koža, je ponatisnjeni roman zame eno lepših presenečenj letošnjega leta.
Douglas Stuart: Shuggie Bain (Mladinska knjiga, 2022)
Zgodba je postavljena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila predsednica vlade Margaret Thatcher. V škotskem mestu Glasgow prevladuje visoka stopnja brezposelnosti, njene posledice so porast revščine, alkoholizma, nasilja in prostitucije. V knjigi spremljamo nežnega in rahločutnega fanta z imenom Shuggie.
V središču njegovega sveta je mama Agnes in njen boj z odvisnostjo od alkohola. Shuggie, ki poskuša biti materi v oporo, njen boj z alkoholizmom doživlja kot lastni neuspeh. Težke okoliščine in nespodbudno okolje, v katerem živi družina, mamo še dodatno potiskajo proti dnu. Rahločuten Shuggie postane tarča vrstnikov, ki opažajo, da je drugačen. Njegov govor, hoja, kretnje postanejo razlog za žaljivke otrok iz soseske. Nikogar ni, ki bi ga ščitil, zato je deležen groženj, zlorab in nasilja. Zgodba, napisana v izvrstnem slogu, zelo nazorno prikazuje uničujoče posledice alkoholizma, ki nikoli niso omejene zgolj na odvisnika, ampak v ruševine spreminjajo tudi življenja ljudi okoli njega. Pisatelj, ki se je pri pisanju romana oprl na lastno izkušnjo, je za svoj prvenec prejel prestižno nagrado booker.
Za konec se prav prisrčno zahvaljujem Zarji za predano štafeto. Najino prijateljstvo je vsekakor dokaz, da čaj in knjige zbližujejo ljudi. Knjižno štafeto predajam Mirjani, ki stoji za profilom mirjana_bere. Čeprav živi na drugem koncu Evrope, si na srečanjih knjižnega kluba Knjige s koktajli pogosto mahava skozi ekran. Mirjana mi je vedno na voljo za virtualni klepet, ko me kakšna knjiga še posebej močno vznemiri, za kar sem ji neskončno hvaležna.
Slovenski knjižni sejem se je odprl! In to že 41. po vrsti, letos z glavnim sporočilom: »Potovanje je beseda.« Slednjemu se ne čudimo, ko pa je glavna osebnost letošnjega sejma znamenita Celjanka, Celje je namreč tudi mesto v gosteh (Madžarska kot država v fokusu), Alma M. Karlin. Letošnja novost je, da bo sejem vrata odprl že v ponedeljek, 24. novembra, kar pomeni en dan brskanja po knjigah več. In koliko razstavljavcev lahko pričakujemo?
Na Gospodarskem razstavišču se bo predstavilo 114 razstavljavcev in zvrstilo kakih 300 dogodkov za vse generacije, od otroških predstav do literarnih večerov in strokovnih razprav. Tudi letos je seveda vstop na sejem brezplačen. Obiskovalcem sejma je zagotovljen tudi brezplačni LPP prevoz in polovična cena vozovnice za vlak. Pričakujemo pa lahko tudi praznovanje 100-letnice Mikija Mustra v Stripovskem kotičku, nastope avtorjev, kot so Svetlana Slapšak, Tadej Golob, Bronja Žakelj, David Zupančič, Nik Škrlec, Boštjan Gorenc – Pižama in mnogi drugi, ter bogat mednarodni program s priznanimi gosti iz Madžarske, Nemčije, Francije, Velike Britanije, Alžirije in Švice.
Knjižni sejem je in ostaja prostor, kjer slavimo knjigo, ki je srce vsake kulture, obiskovalci pa so utrip tega srca, ki sejem in knjige dela žive, kot je povedala direktorica 41. Slovenskega knjižnega sejma, Helena Kraljič.
Predvsem pa: kaj nas pričakuje na knjižnih policah? Precej novosti lahko delimo z vami v spodnjem prispevku, ki je kar dolg … Še več pa vas čaka na knjižnem sejmu. Se vidimo med policami, pregradami, na dogodkih in pa predvsem ob knjigah, ki nas povezujejo!
Na Gospodarskem razstavišču se bo predstavilo 114 razstavljavcev, odvilo pa se bo okoli 300 dogodkov za vse generacije, od otroških predstav do literarnih večerov in strokovnih razprav. (Fotografija: Andraž Gombač)
V letu, ko je Celje mesto v fokusu in Alma M. Karlin osrednja osebnost Slovenskega knjižnega sejma, je izšel Almin zgodovinsko-duhovni roman, ki je 87 let po nastanku prvič objavljen. Z Alminimi junaki se sprehajamo po tlakovanih ulicah antične Celeje in v mestu spremljamo duhovne boje ter boje za oblast. Železna krona velikega rimskega sina Maksimilijana ni tiščala, a ga je okronala za večnost. Pisateljica in svetovna popotnica pa s tem romanom postavlja večni spomenik svojemu rodnemu mestu ter svojemu godovnemu zavetniku, ki je tudi zavetnik Celja. S slikovnim gradivom Avgusta F. Seebacherja, Celeja antiqua et nova.
Predstavitev bo na Velikem odru Slovenskega knjižnega sejma v sredo, 26. novembra, ob 17. uri.
Jens Andersen: Astrid Lindgren. Zgodba o avtorici Pike Nogavičke (Mladinska knjiga, prevod Amalija Maček)
Vse, kar se je zares pomembnega zgodilo na tem svetu, se je porodilo v nekogaršnji domišljiji.
Švedska pisateljica Astrid Lindgren (1907–2002) ni samo avtorica večnih klasik, kot so Pika Nogavička, Ronja, razbojniška hči in Brata Levjesrčna, ampak je imela tudi navdihujočo življenjsko pot, o kateri je danski avtor po splošnem mnenju spisal najboljšo biografijo, v kateri je popisal njena nemirna in uporniška najstniška leta, zgodnjo poroko, materinstvo, poklicno pot na področju založništva in družbeni angažma, osvetli pa tudi, kako njeno življenje odseva v knjigah, ki jih je napisala.
Biograf je imel ekskluziven dostop do redkih dokumentov in literarne zapuščine, ki jo hrani družina Astrid Lindgren, kar je zagotovilo, da je dinamično napisana biografija zvest prikaz življenja pogumne ženske in velike umetnice.
Tadej Golob: Brezno (Goga)
Najnovejša knjiga v seriji priljubljenih kriminalk bo znova spremljala Tarasa Birso, višjega kriminalista Policijske uprave Ljubljana. Tokrat bo poslan v Gotenico pri Kočevski Reki na tečaj preiskovanja krvnih madežev. Še pred začetkom tečaja se v klubu policijskega vadbenega centra pojavijo trije jamarji s presenetljivo najdbo, ki so jo našli pri spustu v novoodkrito jamo v bližini. Taras pokliče sodelavce iz Ljubljane, se še sam spusti v jamo in na njenem dnu najde preostanek trupla starejšega moškega, ležečega na kupu, ki v medli svetlobi čelne svetilke spominja na kup odpadlih vej. Ko si ogleda truplo in ga pripravlja za transport na površje, veja pod njim poči in presunjen ugotovi, da stoji na kupu mumificiranih trupel. Kot se izkaže, so mrtvi v jami po vojni pobiti slovenski domobranci, za katere se je domnevalo, da ležijo v Ušivi jami v Kočevskem rogu. Vse več indicev kaže na to, da je med pobitimi leta 1945 in umorjenim, ki ga je morilec vrgel v jamo, povezava – moški, upokojeni uslužbenec vadbenega centra v Gotenici, velja za likvidatorja, udeleženca v pobojih leta 1945. Edini, ki domneva, da umora nista povezana, je Taras.
Irena Svetek: Tam, kjer plešejo tulipani (Beletrina)
Tam, kjer plešejo tulipani je novi roman Irene Svetek, v katerem avtorica raziskuje zgodbo lastne družine. Skozi preplet resničnih in fiktivnih dogodkov razkriva usode žensk treh generacij. Začenja se leta 1912 v mestu Vršac na srbsko-romunski meji, kjer se v času vojn, političnih preobratov in družbenih sprememb odvija ljubezenska zgodba, ki bo zaznamovala prihodnje rodove. Gre za osupljivo družinsko sago, ki skozi usode osrednjih junakinj, babice, hčere in vnukinje, preigrava vprašanja preživetja, identitete in prenosa travm s prednikov na potomce, ob tem pa v ospredje postavlja moč ljubezni in družinskih vezi.
Avgust Demšar: Vrelec življenja (Založba Pivec)
Upokojeni policijski inšpektor Martin Vrenko se v zdravilišču, kjer okreva po poškodbi, ki jo je staknil v Vodnjakih, znajde v pisani družbi. Tu so eden najbogatejših Slovencev, ostareli opravljivki, ki vtikata nosova, kamor bi bilo najmanj treba, jezikavi obrtnik z družino, v kateri vladajo nenavadni odnosi. Eden od njih se ne bo vrnil domov. Truplo v toplicah je vselej neprijetna situacija za vse vpletene, zato je najbolje, če smrt ne deluje sumljivo. Toda Vrenku njegov občutek ne da miru. Bivanje v zdravilišču se iz rutinske rehabilitacije prelevi v svojevrsten sudoku – igro neštetih kombinacij, med katerimi se vsaka naslednja zdi manj verjetna od prejšnje. Ali pač? Gostje, osebje, duhovi iz preteklosti … detektivski um ne pozabi nikogar. Ali, kot v romanu Vrenko pojasni ženi Mojci: »Smrt je preresna zadeva, da bi je ne imeli pod nadzorom.«
Avgust Demšar je letos prejel prvo pilo za roman Estonia, nagrado za najboljši kriminalni roman v zadnjih dveh letih.
Feri Lainšček: Sanje so večne (Cankarjeva založba)
Knjiga Sanje so večne prinaša najlepše ljubezenske pesmi Ferija Lainščka, ki so nastajale v zadnjih treh desetletjih in pol. Najstarejša med njimi, Hiša svetega Nikolaja, je iz leta 1990, zadnja, V mesečini, doslej še ni bila objavljena. Najglasneje je v tem času odmevala njegova kultna zbirka Ne bodi kot drugi iz leta 2007, ki je bila doslej natisnjena kar štirinajstkrat. Lainščkova lirika, ki jo večinoma navdihuje dvojina, je brezčasna, nežna, otožna, pa tudi strastna, divja in nagajiva. Natanko takšna, da lahko iz stišja v neskončni panonski ravnici nagovarja na tisoče bralcev.
Manca Košir: Manj je mene, bolj sem Jaz (Goga, zbral in dopolnil Žiga Valetič)
Obsežno biografsko knjigo o profesorici, novinarki, prostovoljki, igralki, pisateljici, političarki in ljubezničarki Manci Košir je iz njenih avtorefleksivnih odlomkov sestavil in povezal Žiga Valetič. Knjiga ponuja pregled njenega življenja od zgodnjega otroštva in igralsko-manekenskih korakov, prek študija, novinarskega aktivizma in družinskega življenja, do pionirskih televizijskih oddaj, profesorske kariere in številnih javnih angažmajev: spodbujanja knjižnega branja, ambasadorke radostnega staranja, zelene političarke, epistolarne dopisovalke, mistične pesnice in borke za paliativno oskrbo ter detabuizacijo smrti.
Miha Mazzini: Drobtinice (Mladinska knjiga)
Kultni roman Drobtinice je prvič izšel leta 1987 v okviru letne zbirke Prešernove družbe v neverjetni nakladi 54.000 izvodov in vse doslej ni bil ponatisnjen. Miha Mazzini je po romanu napisal scenarij za film Operacija Cartier. Ko je leta 2005 izšel ameriški prevod romana, ga je časopis Detroit Free Press uvrstil med najboljše romane leta.
Zgodba o prigodah mladega boema Egona iz manjšega industrijskega kraja z veliko mero ironije in humorja, a tudi družbene kritičnosti, prepričljivo prikazuje življenje na spodnjem dnu socialne lestvice.
»Hotel sem napisati nekaj o enem svojih demonov, ki se imenuje Kdo sploh sem. Nisem si pa, prvič, prav dobro predstavljal same obrti, tehnologije pisanja in, drugič, sprejema občinstva. Kar je najlepše pri literaturi, je to, da je literatura kot Rorschachov test. Ti postaviš neke črke, packe po papirju in ljudje to vidijo glede na svoje predstave, glede na svoje demone in angele,« je povedal avtor.
Matic Vidic: Smernik za smisel (Celjska Mohorjeva družba)
Knjižni prvenec Matica Vidica je bil mesec dni po izidu razprodan in ponatisnjen. Ker se nas najmočneje dotaknejo tiste zgodbe, ki so jih ljudje izkusili na lastni koži. In Matičeve zgodbe so popotnice še kako preizkušanega logoterapevta: spopadanje z očetovim alkoholizmom in maminim samomorom, številni podjetniški vzponi in globoki padci, dolgo neuresničena želja po starševstvu, spori z Romi … Odgovore in svoje poslanstvo je našel v logoterapiji Viktorja Frankla. Matic je filozof, teolog, logoterapevt, stalni diakon, bil je tudi duhovni asistent v Slovenski vojski, že vrsto let pa se trudi tkati odnose z Romi na Dolenjskem in zelo dobro pozna resničnost njihovega naselja. Smernik za smisel je pretresljivo osebno pričevanje in eden najlepših primerov, kako logoterapija Viktorja Frankla spreminja življenja v vsakdanjosti.
Pogovor z avtorjem bo na Pogovorni postaji Slovenskega knjižnega sejma v petek, 28. novembra, ob 16. uri.
Boštjan Videmšek, Abha Valentina Lo Surdo: Dolga pot do miru (UMco)
Dolgoletni vojni poročevalec in avtor (anti)vojnih knjig Boštjan Videmšek se je v »slovenskem« delu knjige odpravil na vzhodna bojišča prve svetovne vojne, v Galicijo (del današnje Poljske, Slovaške in Ukrajine) in poskušal odgovoriti, ali se vojna sploh kdaj konča in kakšna je, če sploh, lahko pot do miru. Italijanski (seveda prevedeni) del knjige pa je delo svetovne popotnice, pohodnice, glasbenice in radijske voditeljice Abhe Valentine Lo Surdo, ki je po Posočju in Krasu prehodila bojišča soške fronte, na katerih se je med prvo svetovno vojno bojeval njen praded Arturo.
Franček Drenovec: Po propadu: pot kapitalizma (Založba /*cf.)
»Družbe Zahoda propadajo že desetletja, a smo to opazili šele zdaj, ko je neoliberalizem že začel prehajati v fašizem,« zapiše Drenovec v uvodu svoje nove knjige, ki analizira »realna« zaledja teh procesov. Avtor v njej prikaže pot kapitalizma: rast, razvoj, nasičenje, razkroj. In onkraj: kaj nastaja v zaledjih novega, kaj je že tu, v kali, po propadu. Loteva se vprašanj, ki se izvijajo iz narativa starih levic in ki so že začele definirati nove, sodobne: o materialnem in postmaterialnem, individualnem in skupnostnem. Te teme skočijo v ospredje z veliko jasnostjo in veliko prepričljivostjo, ko si odpremo pogled na pot – preteklost in sedanjost – »realnih« vsebin kapitalizma. Zgodba kapitalizma, kot jo prikaže Drenovec, je nadvse razburljiva. Matic Majcen je v recenziji za časnik Večer zapisal: »Knjiga Frančka Drenovca Po propadu v slovenskem družboslovnem prostoru igra podobno vlogo, kot jo v svetu odmevna knjiga Tehnofevdalizem (2023) Janisa Varufakisa – gre za posodobljeno analizo kapitalizma v njegovi trenutni vedno bolj groteskni podobi, ki se ob detekciji njegovih novih temačnih plati vse bolj bere kot distopična literatura.«
Ajda Bračič: Kresničevje (LUD Literatura)
Kresničevje je romaneskni prvenec Ajde Bračič, ki je za svoj literarni prvenec Leteči ljudje (2022) prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese. Do kam segajo korenine krivde, se sprašuje Agnes, medtem ko v prostranem gozdu išče svojo sestro, da bi zgladila spor, namesto nanjo pa naleti na skrivnostno skupnost. V roman vstopajo elementi srhljivke in ekologije, pa tudi motivi iz ljudskega slovstva in zdravilstva. Gozd je namreč večji od posameznih usod, ki se prepletajo med njegovimi koreninami in vejevjem.
Esad Babačić: Priročnik za neuspešne (Primus)
Kaj, če neuspeh ni konec, ampak začetek? Esad Babačić v svojem Priročniku za neuspešne piše, kot zna le on – med ironijo in nežnostjo, med udarcem in objemom.
Njegova besedila so kratka, poetična in polna absurda vsakdana, hkrati pa presenetljivo terapevtska. To ni priročnik za zmagovalce, temveč za tiste, ki so že padli – in vstali.
»Biti neuspešen pomeni biti še vedno živ.«
Esadova besedila zadnjih nekaj let so se sprva spontano, kmalu pa tudi načrtno in vse bolj poglobljeno dotikala vprašanj uspeha in neuspeha, zmag in porazov: športnih, literarnih, življenjskih in civilizacijskih. Pred nami je ironični antipriročnik vprašanj, ki si jih je avtor zastavljal, in odgovorov, ki jih je izkopal toliko zase kot za bralko in bralca. Enaindvajsetim esejem z rdečo nitjo (ne)uspeha, ki so se nabrali po zbirkah Veš, mašina, svoj dolg (2020; Rožančeva nagrada) in Navijaj v sebi (2022), je dodal nekaj že objavljenih pesmi in kriznih odlomkov iz prejšnjih knjig. Bridko, humorno in neponarejeno umetniško – v izziv poplavi instant priročnikov, ki vse stavijo na zmago in uspeh. Ampak kako življenjski je imperativ premagovanja sebe in drugih v človeškem svetu, ki je vse prej kot idealen?
Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož (Goga)
Poleti leta 1835. Dohtar ponoči vinjen pade v Ljubljanico in se naslednjega jutra zbudi na bregu pred trnovsko cerkvijo. V grozi ugotovi, da je iz reke potegnil napol razpadlo truplo zadavljene ženske … Metternichov čudaški odposlanec z Dunaja trdi, da verjame v njegovo nedolžnost, toda za odkritje pravih storilcev mu da samo deset dni – sicer bo zaprl kar njega. Dohtar med preiskovanjem umora kljub vsej pesniški domišljiji hitro spozna, da se v mestu dogaja marsikaj, o čemer se mu niti sanjalo ni.
Dohtar in Povodni mož je duhovita parodija življenja in dela Franceta Prešerna, predvsem pa napeta kriminalka, ki se dogaja v času oblikovanja slovenske nacionalne zavesti.
Tone Partljič: Voranc, prva knjiga (Beletrina)
Pred nami je roman Voranc, prva od dveh knjig Toneta Partljiča, spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca. Najprej smo priča veličastnemu pogrebu pozimi 1950, kakršnega na Koroškem še ni bilo. Nato nas pripoved ponese nazaj k mlademu Vorancu. Ravno je pobegnil od revnega, a toplega doma, ki ga Partljič predstavi tudi v likih matere, očeta in bratov. Voranca v svoj vrtinec kmalu posrka prva svetovna vojna, sprva med črnovojnike, nato na fronto, kjer pri Doberdobu doživi ognjeni krst. Pozneje na Južnem Tirolskem dezertira iz avstro-ogrske vojske. Vojna in italijanska taborišča mu »ubijejo dušo in srce«. Po koncu se pridruži mladim delavskim upornikom in postane eden prvih komunistov pri nas. Ustvari si družino z ženo Marijo in dvema hčerkama, a ostaja vse podrejeno boju za družbeno solidarnost. V nenehni ilegali, ki jo Partljič obarva z značilnim humorjem, Voranc skrbi za knjige in skrivno spravljanje tovarišev čez mejo v Avstrijo, dokler tja ne prebegne še sam.
Maša Jelušič: Profesor je končno mrtev (Goga)
Kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič je komaj ušla naklepnemu umoru. Storilec je na begu, njo pa že čaka nov primer. Upokojeni profesor kemije, znan kot osumljenec afere #jaztudi, je mrtev. Zdi se, da je morilec lahko le eden izmed osmih nadvse posebnih sosedov. Katjuša s sodelavcema previdno razkriva njihove skrivnosti in kmalu se izkaže, da ima čisto vsak od njih dovolj motivov za umor. Nato pa pred oknom profesorjevega stanovanja najdejo novo žrtev …
Prvenec Maše Jelušič izrisuje zapleteno kriminalno dogajanje, ki se bere kot cosy crime, »domačna kriminalka«, v kateri nasilni prizori ostanejo skriti, forenzične sledi realne, iskanje storilca pa zelo napeto.
Dušan Šarotar: Počivališča na poti (Založba Pivec)
»Čas vztrajno spreminja pomene prostora, vendar krhek spomin ohranja njegov smisel. Kar je bilo nekoč tukaj, a je bilo porušeno, bodisi prezidano, zapuščeno, se je zdaj naselilo v očeh opazovalca, v notranjosti tistega, ki se spominja. Nič ne bo izgubljeno, dokler se bomo spominjali, pripovedovali in podoživljali.«
Nova knjiga priznanega pisatelja Dušana Šarotarja Počivališča na poti prinaša pet popotnih esejev, ki brezšivno prehajajo med globoko meditativnimi refleksijami v mojstrski pesniški govorici in oprijemljivimi referencami iz umetnosti, kulture, bazena človeškega znanja in ustvarjalnosti, s katerimi so besedila organsko ozemljena v stvarni del izkušnje bivanja. Ta dvojnost v enosti je manifestacija avtorjeve misli o dveh prostorih, ki se nikoli povsem ne prekrivata, čeprav sta si povsem podobna. Avtorjeve fotografije, ki sestavljajo šesti, nebesedni esej, pa razpirajo pot v novo, nesluteno dimenzijo bralskega doživetja.
Slavko Pregl: Široko zaprta vrata (Cankarjeva založba)
Če za knjižne urednike lastniki založb radi govorijo, da preveč berejo in premalo delajo, kakor je nekoč povzela Doris Lessing, pa lahko za vse sodelujoče v komunikacijskem krogu knjige velikokrat pomislimo, da preveč delajo in premalo premišljajo, kaj delajo. Slavko Pregl (1945) je izjema. Po knjigi Prerok na tankem ledu (2015) se pisec znova loteva težav avtorjev in založnikov pri nas. Rahlo otožen naslov Široko zaprta vrata povzema ugotovitev številnih zapisov, da mnogih vprašanj na področju knjige ne rešujemo ali jih rešujemo narobe. Pri tem razkriva tudi doslej neznana dejstva in jih ponekod bogati s satiričnimi dodatki; precej zabavni so izbrani odlomki iz doslej neobjavljenih dnevniških zapisov, ki pojasnjujejo nekatere dogodke iz ozadja. Po Preglovem mnenju je slovenski knjižni trg relativno majhen in bi se ga dalo, če bi za to pri odločevalcih obstajala znanje in volja, dobro urediti.
Tjaša Mislej: Ocean na steni (Mladinska knjiga)
Dvanajst zgodb o dvanajstih različnih ženskah. Druži jih hrepenenje po boljšem življenju, verjamejo, da obstaja nekaj več od golega preživetja.
V avtoričini prvi zbirki kratkih zgodb spremljamo preplet intimnih in družbenih dejavnikov, ki junakinjam narekujejo tempo spopadanja z vsakdanjikom. Vsaka ženska je na svoj način vpeta v družinska, partnerska, družbena in ekonomska razmerja sodobne družbe, v kateri še niso odpravljene neenakosti, ki izvirajo iz patriarhalne ureditve.
Zgodbe žensk spremljamo skozi oči neobremenjenega, včasih ciničnega, včasih globoko empatičnega tretjeosebnega pripovedovalca. Slog opisovanja je ostro realističen, v skladu z večnim stanjem krize na začetku 21. stoletja. Raznovrstne protagonistke druži vera, da nekje obstaja neomejena svoboda. Občutek samega hrepenenja po svobodi je ujet v sliki ene od protagonistk v dnevni sobi. Ocean na steni.
Roman se dogaja leta 1974, ko je na slovenski šoli v Trstu eksplodirala bomba, ki so jo podtaknili člani italijanske fašistične organizacije. Pripoved pa poglablja tudi in predvsem življenjsko zgodbo treh fantov in dekleta, ki se spopadajo s pubertetnimi težavami, političnim angažmajem, medvrstniškim nasiljem in odkrivanjem spolne usmerjenosti. Pisatelj prodorno opisuje tudi Trst s svojimi ulicami in trgi ter predvsem predel Svetega Ivana, kjer je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja deloval psihiater Franco Basaglia, ki je zrevolucioniral metodo zdravljenja duševnih bolnikov.
Peter Svetina: O dečku, ki je risal kroge (Malinc, ilustracije Peter Škerl)
Slikanica prinaša zgodbo o Rezi, slikarskem mojstru, ki se je natančnosti kot deček naučil z dolgimi urami kroženja z roko. In je zgodba o pripovedovalcu, ki s posnemanjem mojstrovih gibov skuša prek skrivnosti kroženja doumeti utrip časa.
Poetično besedilo Petra Svetine dopolnjujejo izjemne ilustracije Petra Škerla.
Nik Škrlec: Pozabi vse, kar veš o spominu (Miš)
Ste si vedno želeli imeti super spomin ali pa si vsaj zapomniti, ali ste zjutraj zaklenili vrata stanovanja? Najprej pozabite vse, kar veste o spominu. Gremo od začetka! Družili se bomo z možgani in spoznavali trike, s pomočjo katerih si boste zapomnili – kar želite!
Nik Škrlec, igralec, TV voditelj in ustvarjalec, ni le večkratni državni prvak v pomnjenju, temveč predvsem velik radovednež in navdušenec nad učenjem. Knjiga tako ne prinaša le spretno razloženih mehanizmov, ki lahko bralce pospremijo na pot boljšega pomnjenja, temveč hkrati odpirajo vpogled v zakulisje: kaj sploh je spomin, kako pomnimo ter zakaj in kako lahko to z opisanimi pristopi izboljšamo. Avtor pri tem relevantno literaturo s področja prepleta z lastnimi izkušnjami, knjigo pa ne nazadnje odlikuje tudi izdelan slog pisanja, ki bralca potegne v branje. Knjiga je domišljeno ilustrirana in oblikovana, besedila pa strokovno pregledana. Bralce bo knjiga v prepletu izkušenj, znanj in napotkov pospremila na pot spoznavanja spomina ter jih hkrati nagovorila s svojo radovednostjo.
Cal Newport: Počasna produktivnost (Umco, prevod Samo Kuščer)
Počasna produktivnost je »izjemno uporabna knjiga, ena najboljših tovrstnih, kar sem jih kdaj prebral«, je o knjigi zapisal Samo Rugelj in nadaljeval, da v njej ekspert za delovne procese Cal Newport svetuje, kako dvigniti kakovost rezultatov dela, vendar ne na račun večje delovne obremenjenosti. Izhaja iz treh načel: zmanjšanja števila opravil, ki jih počnete v danem trenutku oziroma naenkrat; njihovega izvajanja v lastnem, naravnem tempu in, tretjič, prizadevanja za kakovost posameznega rezultata dela. Še posebej uporabna je za umske delavce, torej za vse tiste, ki morajo pri svojem delu upravljati osredotočenost, kreativnost in ustvarjalnost.
Matthew McConaughey: Zeleni val (Primus, prevod Katja Cvahte)
Ko igralec, filozof in popotnik skozi življenje spregovori o smiselnosti vsakdanjih izbir, nastane knjiga, ki preseže žanr samopomoči. Zeleni val ni klasični priročnik, temveč zbirka misli, anekdot in življenjskih lekcij, ki jih je McConaughey zapisal z značilnim šarmom in nepredvidljivostjo. Navdihujoči spomini dobitnika oskarja, ki s svojo neomajno iskrenostjo, redko modrostjo in življenjskimi preizkušnjami spreminjajo življenja milijonov bralcev ter razkrivajo pot do bolj izpolnjenega življenja.
To je knjiga, ki ne pridiga – le povabi, da prisluhnemo sebi, ko sredi rdečih luči življenja nenadoma ujamemo zeleno. »Zeleni val ni o tem, kako biti srečen. Gre za to, kako biti resničen.«
Didier Eribon: Življenje, starost in smrt navadne delavke (Založba /*cf., prevod Iztok Ilc)
Eden najuglednejših francoskih sociologov, Didier Eribon, po mamini smrti strne svoja osebna in sociološka premišljevanja, kot jih je zastavil že v knjigi Vrnitev v Reims (2022) ob smrti očeta. Z veliko mero samorefleksije in empatije opisuje mamino postopno pešanje, razmišlja o staranju, izkustvu staranja, o našem odnosu do starostnikov in do smrti. Prav tako se sprašuje o doživljanju starih ljudi, ki so odvisni od pomoči. Pokaže, da izkušnjo staranja v zahodni kulturi težko sprejemamo in jo težko mislimo, saj se zdi, da premnogi teoretski, sociološki, filozofski koncepti vnaprej izključujejo starost. Eribon se sprehodi skozi svoje spomine na mamo, skozi različna obdobja njenega življenja, ko je bila gospodinja, delavka in nazadnje upokojenka, in ji s tem postavi svojevrsten spomenik. Mamino življenje bralcem prikaže v vsej kompleksnosti, ki sega od njenega sodelovanja v socialističnih sindikalnih bojih pa do njenega zagrizenega rasizma v pozni starosti. Ob koncu svojega literariziranega premišljevanja staranje postavi za izhodišče razprave o političnem delovanju: kako se lahko mobilizirajo osebe, ki niso več mobilne niti zmožne priti do besede, da bi se vzpostavile kot kolektivni, politični subjekt? Kdo jih lahko razume in zastopa in kdo naj spregovori v njihovem imenu, da bi njihov glas postal slišen?
Philippe Collin: Barman iz Ritza (Založba Vida, prevod Špela Žakelj)
Francoska literarna senzacija razkriva temno poglavje okupiranega Pariza. V prestižnem hotelu Ritz se med nacistično okupacijo odvija napeta zgodba o preživetju, uporu in dvojni igri, kjer legendarni barman Frank Meier skriva svoje judovsko poreklo, hkrati pa streže koktajle najvišjim predstavnikom režima. Philippe Collin mojstrsko prepleta zgodovinsko natančnost z napetimi osebnostnimi dramami, medtem ko bralce popelje v moralno razdvojeno okolje, polno strahu, poguma in skrivnosti. Nagrajeno delo osvetljuje skrita poglavja zgodovine skozi oči človeka, ki mora vse videti, a ničesar povedati.
Branko Cestnik: Dolina zvezd (Celjska Mohorjeva družba)
Knjiga ob 80-letnici konca druge svetovne vojne zaokroži Cestnikovo trilogijo vojnih romanov o slovenskih mobilizirancih v nemško vojsko. Zgodba o prelomnem letu 1945 podarja glas tisočim neslišanim žrtvam. Z antijunakom stopimo med stražarje taborišča Šterntal, med usode krivih zaradi svojih dejanj in »krivih« zaradi svojih stanj. Z njim oblečemo usnjen plašč oznovca, z njim smo ob drobnih dejanjih upora in ko skozi sneg stopi na pot odrešitve in pokore. Pretresljiv literarni preplet življenjskih zgodb na temelju resničnih in dokumentiranih zgodovinskih dogodkov ter osebnih pričevanjih ljudi, ki so vse zapisano tudi doživeli. S pisemskim spomenikom Kočevarjem in kočevarščini.
Pogovor s pisateljem bo na Pisateljskem odru v četrtek, 27. novembra, ob 16. uri.
Tina Vrščaj: Učne ure Eve K. (Beletrina)
Na svetlo prihaja nekakšna »črna knjiga« o šoli izpod peresa Tine Vrščaj. Eva Krhlikar iz nagrajenega romana Na Klancu postane naslovna junakinja novega. S svojima deklicama, zdaj že šolarkama Brino in Višnjo, živi v mestu blizu Ljubljane. Po veliki osebni preizkušnji se mora sestaviti na novo. Zaposli se kot učiteljica biologije na ljubljanski Osnovni šoli Viljenke Čas. Mestno življenje ni v ničemer podobno nekdanjemu sobivanju z naravo in sodobni ritem človeka peha proč od njegovega bistva. Avtorica slika najrazličnejše situacije, ki vznikajo v učilnici, na šolskem hodniku in v zbornici in preučuje vzvode (ne)moči. Zraven spleta širši kontekst, v katerem odraščajo današnji otroci. Če se podate na učne ure z Evo, zagovornico nenasilja, boste spoznali, kakšno je vzdušje v 8. K. Šolski prostor ni le kraj za tiste, ki morajo guliti klopi. Pametna tabla, pribita čez zeleno, je stvar celotne družbe. Mar ni šola v tekmi s časom postala nekakšen inkubator, v katerem se na otrocih izvajajo poskusi za prihodnost?
Mitja Saje: Vse se je začelo v Afriki (Miš)
Spomini na potovanja in spoznavanja sveta iz časov, ko so se potovanja po svetu zdela še nedosegljiva. Vse se da, če se hoče! Če le jezik dobro teče, z nekaj poguma in iznajdljivosti.
Mitja Saje, med drugim ekonomist, poznavalec kitajske zgodovine, soustanovitelj Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, upokojeni redni profesor in častni profesor, popisuje svoje spomine od otroštva pa tja do začetka 80. let. Popotniški duh ga je vodil po vsem svetu, najprej po Evropi, nato pa po Severni Ameriki, Aziji in Afriki. In bralce z njim.
Humorna in dinamična pripoved bo bralce preselila v drugo polovico prejšnjega stoletja in jih vodila po vsem svetu. Zanimivo, kratkočasno branje, ki pa nam ob avtorjevi pronicljivosti marsikaj pove o polpretekli zgodovini, s tem pa tudi o današnjem stanju sveta.
Mel Robbins: Teorija NAJ (Primus, prevod Jurij Šešet)
V svoji najnovejši pionirski knjigi Teorija NAJ nas Mel Robbins – avtorica uspešnic po izboru New York Timesa in ena od najuglednejših strokovnjakinj za motivacijo, samozavest in miselno naravnanost – uči, kako nehati izgubljati energijo za tisto, nad čimer nimamo nobenega nadzora, in se začeti osredotočati na to, kar je v resnici pomembno: NASE. Na svojo srečo. Na svoje cilje. Na svoje življenje.
Avtorica svetovne uspešnice Pravilo 5 sekund se vrača z novo idejo: naj vas ne razžira tisto, česar ne morete nadzorovati. Teorija NAJ ponuja praktične in sproščene načine, kako izstopiti iz začaranega kroga skrbi. Robbins v značilnem tonu samozavesti in humorja pokaže, kako z majhnimi premiki v mislih spremenimo tok dneva – in življenja.
Ena najbolj pričakovanih motivacijskih knjig leta.
Terri Cole: Preveč (Primus, prevod Katja Bizjak)
Kolikokrat ste že rekli »v redu je«, ko ni bilo? Kolikokrat ste nosili svet na svojih ramenih? Terri Cole v knjigi Preveč razkrije, kako prekomerna skrb, prilagajanje in soodvisnost izčrpajo žensko energijo – in kako si jo lahko povrnemo.
Gre za vodnik k zdravim mejam, spoštovanju sebe in pogumu, da končno rečemo »dovolj«.
Topla, terapevtska in nujna knjiga za vse, ki dajejo preveč – in pozabljajo nase.
Knjiga pa bo tudi povod za debato na Pogovornem odru v sredo, 26. novembra, ob 19. uri. Pogovor bo namreč vodila kar avtorica prispevka. Na pogovoru bosta sodelovala dva strokovnjaka, certificiran psihoanalitik in psihoterapevt, ki bosta na vprašanje postavljanja osebnih meja odgovorila skozi praktične izkušnje reševanja depresije in izgorelosti svojih pacientov. Pogovor je namenjen vsem, ki jih zanimajo sodobna psihologija, predvsem v kontekstu postavljanje (osebnih) meja in spoznavanja samega sebe.
Lola Larra: Na jugu velemesta (Malinc, ilustracije Vicente Reinamontes)
Majhno šolo na jugu velemesta v čilenski prestolnici Santiago zasedejo njeni dijaki. Od tedaj se vse spremeni: učilnice, dvorišče in celo sami dijaki, ki se morajo soočiti z izzivi, ki jih prinašajo študentski protesti.
Med njimi je tudi Nicolás, najboljši vratar v šolski ligi, ki ga dolgi sestanki dolgočasijo in zasedbo šole popisuje v svojem dnevniku. Dogajanje na šoli pa spremlja tudi nekdo, ki živi v bližini.
Risoroman Na jugu velemesta se dogaja v prvih dneh dijaških in študentskih uporov, ki so v letu 2006 potekali v Čilu in so jih mediji označili za »pingvinsko revolucijo«.
Lilijana Homovec: V času visokih trav (Hirondelle)
Petindvajset let po brezskrbnih poletjih ob morju, glasbi, zabavah in mladostni lahkotnosti se Bruno in Nevio ponovno srečata – ob novici o smrti Grete, dekleta, ki je nekoč povezovalo njune svetove. A slovo, ki naj bi pomenilo konec, odpre vrata spominom in razkrije, da preteklost nikoli zares ne izgine – le potrpežljivo čaka, da jo kdo znova pokliče po imenu.
Lilijana Homovec v romanu V času visokih trav mojstrsko prepleta usode žensk in moških, ki jih zaznamujejo izgube, zgrešene priložnosti in tihi pogumi. Greta, Glorija, Adelina, Valerija in Roberta – pet žensk različnih generacij in usod, ujetih v svet pričakovanj, podrejanja in iskanja sebe. Vse pa jih povezuje želja po svobodi, po ponovnem vdihu, po življenju, ki ga same zapišejo. Z natančnim občutkom za človeško krhkost avtorica razpira vprašanja o ljubezni, zvestobi, materinstvu in sramu. Kaj pomeni biti doma? Kako daleč seže moč odpuščanja? In ali lahko kdo zares pobegne pred svojo preteklostjo?
Rachel Mourier:Mala Lisa (Založba Vida, prevod Mimi Podkrižnik Tukarić)
Ganljiva pripoved o pogumu, preživetju in moči življenja, nas popelje v Slovenijo in Francijo. Vdova Lisa Vidmar se v poznih letih odpravi v Pariz, da bi se soočila s svojo preteklostjo – otroštvom v družinski klobučarski delavnici, spomini na dedka entomologa in travmo druge svetovne vojne. Na poti sreča upokojeno stevardeso Évelyne in njeno hčerko Marion; tri ženske, tri generacije, katerih življenja se prepletajo v zgodbo o spominih, izgubi, spravi in novem začetku. Rachel Mourier s prefinjenim jezikom in bogatim zgodovinskim ozadjem ustvarja pripoved, odpira teme spomina, staranja in moči ženskih vezi.
Pogovor z avtorico, ki ga bo vodila Mimi Podkrižnik Tukarić, bo na Pisateljskem odru v soboto, 29. novembra, ob 15. uri.
Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi (LUD Literatura)
Tatjana Plevnik, med drugim prejemnica Arsove lastovke, v svoji drugi zbirki kratke proze vabi v poskusne svetove, kjer na mnoge načine preigrava isto zgodbo – izgubo protagonistkinega moža. Vsaka zgodba je zapisana v drugem žanru, od grozljivke in pravljice do romantazije, znanstvene fantastike in fantazije, ne manjkajo pa niti čisto novi, avtorski žanri, ki še dodatno zarežejo v tkanino resničnosti. Razgibana in na vsaki strani presenetljiva knjiga tako morda prebere samo sebe, še preden jo uspete prebrati sami.
Chantal Akerman: Moja mama se smeje (Škuc, prevod Jedrt Maležič)
Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij. Vse življenje se je borila z depresijo in z bipolarno motnjo, globoko pa jo je prizadela smrt matere Natalie (1927–2014). Leto in pol po materini smrti se je pri starosti 65 let odločila končati svoje življenje.
Knjiga Moja mama se smeje, napisana leta 2013, v slovnično povsem preprostih stavkih riše avtoportret ob svoji obnemogli mami, ob razhodu z nasilno partnerko in ob maminem (ne)sprejemanju istospolne usmerjenosti. Ob skrbi za mamo prvoosebna pripovedovalka svoja istospolna razmerja »preseli« v misli, saj o njih z mamo ne more razpravljati. Po eni strani tako besedilo opisuje težko izkušnjo globokega in hkrati nemogočega slovesa in maminih frustracij ob telesni nezmožnosti, po drugi strani pa prinaša inventuro umetničinega zasebnega in partnerskega življenja. Knjiga kakor v kontemplacijo ponuja tudi fotografije iz avtoričinih filmskih del, pri čemer neusmiljeno popisuje boleče detajle minulih razmerij in trenutnega vsakdanjika z bolno mamo. Besedilo se bere kot avtobiografsko, obenem pa Akerman s strogo disciplino pisanja ustvari refleksijo bližnjih odnosov, s katero se zlahka poistovetimo.
Luiza Bouharaoua: Ali smo bili to mi (Cankarjeva založba, prevod Selma Skenderović)
Hrvaška južna obala in usode ljudi, ki se v enajstih kratkih zgodbah tkejo, intenzivno prepletajo in nepovratno oddaljujejo. Bouharaoua piše o mladih odraslih, ki se podajajo na pot samoodkrivanja sredi negotovih družbenih razmer. V iskanju intenzivnega in stabilnega odnosa, ne nazadnje ultimativne ljubezni, se spopadajo z ljubezenskimi aferami, homofobijo, virtualno zaljubljenostjo, z reševanjem prijateljstva po razpadu zveze, z negotovostjo identitete in s ključnimi eksistencialnimi odločitvami; z neuspehom, zavrnitvijo in izgubo, zamero in strahom. Prvenec hrvaške avtorice, za katerega je med drugim prejela tudi nagrado SEP, ki se podeljuje v okviru festivala Vilenica.
Jasminka Petrović: Poletje, ko sem se naučila leteti (Malinc, prevod Klarisa Jovanović)
Mladinski roman, po katerem je bil posnet istoimenski film. Kdor ga bo prebral, se bo naučil leteti ali pa se vsaj za hip odlepiti od zemlje …
Marko Radmilovič: Kekec štiri (Založba Pivec)
»Na začetku sveta je bila Enost. Bitja se nismo ločila. Živali, ljudje, rastline, celo kamni in prst in veter. Ni bilo narave in njenih delov. Bila je Enost.«
Kekec, Mojca in Rožle se znajdejo v svetu, v katerem se resničnost prepleta z legendami. V iskanju izgubljene knjige, ki varuje ravnotežje med naravo in ljudmi, se podajo na pot, ki jih vodi prek zasneženih polic, skrivnih svetišč in srečanj z bitji, ki jih ne najdeš v vsakdanjih zgodbah, Zlatorog, divji mož Bedanec, vešči Kosobrin – vsak izmed njih nosi del skrivnosti, ki jo morajo otroci razvozlati. A pot ni lahka. Zlo ima obraz človeka, pogum pa se rojeva tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno.
Marko Radmilovič je novinar in pisatelj. Poslušalci Vala 202 že četrt stoletja spremljajo njegove Zapise iz močvirja. Glosa je redno začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki odstira trpke resnice o družbi. Marko Radmilovič je do zdaj objavil tri knjižna dela, tokrat prvič tudi za mladostnike. Natančneje: Kekec štiri je za mlade vseh starosti.
Draga Potočnjak: Nič bat, Lara! (Založba Pivec)
Vsestranska Draga Potočnjak je v svoj prvi mladinski roman prelila bogate izkušnje pisanja, dela z mladostniki ter poznavanje begunske problematike. Skozi pripovedovanje skoraj trinajstletne Lare, ki ima rada številke, klavir in Garfielda, odkrivamo, kaj vse v njej sproža občutek tesnobe. Kot otrok ločenih staršev živi nekakšno dvojno življenje. En teden na Vrhniki, drugi v Ljubljani. Polovico časa v majhnem stanovanju pri mami, ki se spopada s finančno stisko, drugo pa pri sicer premožnem, a agresivnem očetu. Nič bat, Lara! je zgodba o ujetosti, begu in iskanju rešitve. Pa tudi zgodba o mladosti, upanju in novih priložnostih, zgodba, ki nam jo Lara pripoveduje iskreno, bistroumno, tudi humorno in venomer tankočutno.
Mirjam Dular: Vzporedni svetovi (Hirondelle)
Dvojezična zbirka zgodb Mirjam Dular z naslovom Vzporedni svetovi, prva knjiga iz kratkoprozne knjižne zbirke Lily of the Valley in iz serije Sodobne zgodbe iz Slovenije, vsebuje 20 kratkih zgodb o življenju. Te se premikajo v svetu od sanjske logike do hladne stvarnosti in od lucidnega humorja do srhljive bližine zločina.
Mirjam Dular je sicer že objavila roman Hoja po oblakih (2024), dve zbirki kratke proze, Milina pogovora (2018) in Lahkotnost molka, urok tišine (2024), ter štiri pesniške zbirke, Stikanja (2020), SND – Spoznavanje narave in družbe (2021), Lirika (2022) in Biotija (2024). Iz angleščine v slovenščino je prevajala dela Stephena Hawkinga in Billa Brysona.
Mojca Petaros: Nočem več biti nevidna (Mladika)
Avtorica v svojem literarnem prvencu ponuja bralcem dvajset kratkih zgodb s številnimi motivi iz sodobnosti. Njen literarni svet naseljujejo protagonisti različnih generacij in različnih okolij, glavno vlogo pa igrajo tudi živali in naravni pojavi. Avtorica v svojem pisanju prepleta realizem s fantazijskimi, mitološkimi in pravljičnimi prvinami. Veliko zgodb se dogaja v Trstu, na kraškem robu, na morju, na jugu Španije, v eni pa se soočamo s skrivnostnim londonskim parkom. Mojca Petaros v svojem prvencu ponuja tekočo, sočno pisavo s hudomušnimi domislicami in celo elementi kriminalke. Spremno besedo je napisala Anja Mugerli, ilustracije je ustvarila Petra Debelis.
Avtorica bo sodelovala v pogovoru na Pisateljskem odru v torek, 25. novembra, ob 10. uri.
Roland Barthes:Cesarstvo znakov (Založba /*cf., prevod Suzana Koncut)
Cesarstvo znakov (1970), razsanjan sprehod po Japonski iz imaginarija Rolanda Barthesa (1915–1980), je eden najizvirnejših spojev teoretskega in literarnega pisanja pa tudi emocionalnih in racionalnih mišljenjskih registrov. To zabrisovanje meja presenetljivo ni delo postmodernističnega ali modernističnega avtorja, temveč teoretika, znanega po razkrivanju mitoloških usedlin v družbi. Barthes tu radikalizira svojo metodo »smrti avtorja«, po kateri pomen določa bralčeva interpretacija, ne avtorjev namen, in jo razširi na neliterarne, celo nerazumljene znake, ki se v stiku z njegovim semantičnim aparatom razlivajo v navdihnjene vinjete, v katerih se prepletata tradicionalno japonsko podobje in svobodomiselni umetnostni eksperiment, bralce pa vabijo, da se tudi sami potopijo v njihove tančine.
Mirana Likar: V moji omari (Miš)
Knjiga je svojevrstni hibrid, saj jo lahko beremo kot knjigo kratkih zgodb, ki jih uokvirja okvirna zgodba, malo bolj poglobljeni in ustvarjalni bralci pa bodo v njej lahko prepoznali tudi roman o srečevanju z zrelimi leti, s strahom pred staranjem, ki s seboj prinese tudi pogled na minule dni, na dogodke, stvari in ljudi, ki so jih krojili.
Okvirna zgodba knjige prikazuje žensko v zrelih letih, ustvarjalko, srečno poročeno, ko zvečer v postelji prebira kratke eseje o posameznih ženskih rečeh z naslovom Sto in podnaslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Gre za dejansko knjigo, znano prodajno uspešnico Nine Garcia, ameriške modne urednice. Branje jo potegne v vrtinec lastnih spominov in razmišljanj o življenju v njeni mladosti, ki je bila čas druge države, drugačne družbene ureditve in drugačnih vrednot. Pripovedovalkin miselni tok nas nato, tako se vsaj zdi, potegne v njene sanje, ki pa so čisto pod vtisom knjige, ob branju katere je očitno zaspala. Pred bralcem se namreč odpre pripovedovalkina »omara«, polna njej pomembnih reči, vsako pa spremlja tudi njena zgodba.
Mirana Likar s to knjigo znova dokazuje, da je izjemna mojstrica pripovedovanja. Ima redek posluh za najfinejše odtenke posameznikove psihologije, obenem pa izrazit dar za razvijanje zgodbe s suspenzi in obrati, ki vsakič znova prebijejo bralčev horizont pričakovanja. In je tudi subtilna pripovedovalka, ki v današnjem razčlovečenem svetu nikdar ne pozabi na človečnost.
Jeff Kinney: Špilfrderber, Dnevnik nabritega mulca 20 (Grlica)
V najnovejši knjigi iz serije Dnevnik nabritega mulca se Grega znajde v novi zagati. Špilfrderber se začne, ko njegova družina sklene prirediti veliko zabavo v čast njegovega rojstnega dne, Grega pa že ve, da to nikakor ne more iti gladko. Med popolnimi maminimi načrti, kupom priprav in čudaškimi gosti Grega samo upa, da se ne bo osramotil pred prijatelji. A v njegovi družini se vedno zgodi ravno to. Zopet svež humor, zabavne ilustracije izpod peresa in svinčnika Jeffa Kinneyja in še ena nepozabna Gregova pustolovščina.
Margit Auer: Štiriindvajset, Šola magičnih živali 15 (Grlica, ilustracije Nina Dulleck)
V iskrivi zbirki Šola magičnih živali, ki razkriva otroško potrebo po pristnih vezeh in prijateljstvu, je pred nami prisrčna zgodba o štiriindvajsetih dneh do božiča! Vsi, otroci in čarobne živali so navdušeni: v razredu se bodo obdarovali! Toda darila ne smejo biti kupljena, dovoljena so le tista, ki jih pripravijo otroci sami. Žreb pa bo odločil, čigavo darilo kdo dobi. »Kul, draga!« vzklikne Cooper. Vsi otroci ustvarjajo, tuhtajo in šepetajo s svojimi čarobnimi živalmi. Tudi gospodična Koruznik bo dobila darilo – ampak to bo največje presenečenje.
René Goscinny: Velika zbirka Asterix 1: Galski Junak (Graffit, prevod Špela Žakelj, ilustracije Albert Uderzo)
Stoletnico rojstva največjega scenarista humorističnega stripa – Renéja Goscinnyja – bomo obeležili z izdajo dveh zbirk: integralov Lucky Luke in posebne (z dodatnimi vsebinami obogatene) t. i. Velike zbirke Asterix. Slednja vsebuje restavrirane in na novo pobarvane stripe originalnih avtorjev (večletno obsežno restavriranje je nadziral sam Uderzo) v povečanem formatu. Prvič so v stripu prevedeni latinski izrazi in reki, spremlja pa ga 19 dodatnih strani besedila o zakulisju ustvarjanja z bogatim slikovnim gradivom.
René Goscinny: Lucky Luke: Integral 3 (Graffit, ilustracije Morris)
René Goscinny ni samo scenarist Asterixa, najbolje prodajane evropske stripovske serije, ampak tudi druge najbolje prodajane serije Lucky Luke. V novi integralni zbirki so vse Luckyjeve dogodivščine prvič urejene po kronološkem redu izhajanja, vključno s stranmi in zgodbami, ki niso bile objavljene v albumih. Stripe spremlja obsežno besedilo o avtorjih in zakulisju ustvarjanja s številnimi fotografijami in ilustracijami. V tem integralu so tako zbrani trije celotni stripovski albumi v povečanem formatu z dodatno kratko zgodbo in več kot 50 strani predstavitve.
Prihajata dva naslova iz serije o Nogometastičnih. V Skrivnosti zakletega gradu bo ekipa Nogometastičnih skušala osvojiti najpomembnejši turnir na svetu in se odpravila na svoje prvo potovanje v tujino. V Skrivnosti nevidne enajstmetrovke pa bo raziskovala, kaj se je zgodilo z enim od članov njihove ekipe, ki je nenadoma izginil.
Tudi v novih knjigah v zbirki pa bo v ospredju nogomet, skrivni pakt, ki so ga sklenili, in ekipa Nogometastičnih, ki se, ko njeni igralci stopijo skupaj, lahko enakovredno kosa tudi z najboljšimi ekipami na svetu.
Gavin Pretor-Pinney: Oblaki za začetnike (Založba Vida, prevod Iza Lucija Korošec, ilustracije William Grill)
Čudovito ilustriran vodnik popelje bralce v svet oblakov vseh oblik in velikosti – od nizkih stratusov do visokih cirusov, od mamatusov do oblačnih kap nad gorami in celo tornadov. Avtor Gavin Pretor-Pinney, ustanovitelj Društva za občudovanje oblakov, skupaj z nagrajenim ilustratorjem Williamom Grillom razkriva skrivnosti neba, prikazuje, kako se oblaki igrajo s sončno svetlobo, in pojasnjuje, zakaj so že od nekdaj navdih umetnikom, sanjačem in radovednežem. Knjiga ni le priročnik, ampak povabilo, da dvignemo pogled v nebo in razširimo svojo domišljijo, hkrati pa občudujemo čarobne prizore, ki jih ustvarja narava.
Edmond Baudoin: Travestit (po knjigi Mircea Cărtărescuja) (LUD Literatura, prevod Suzana Koncut)
Edmond Baudoin zaradi svojega avantgardnega sloga v Franciji velja za predhodnika in utemeljitelja novega stripa. S priredbo romana Travestit enega največjih sodobnih romunskih avtorjev Mircea Cărtărescuja je na novo oblikoval svoj pristop k avtobiografskemu stripu. Romanesknega besedila, v katerem Cărtărescu pripoveduje o mučnem mladostnem obdobju na meji shizofrenije, namreč ni zgolj priredil, temveč ga je uporabil kot material za interpretacijo, v katero je vdelal svojo lastno zgodbo.
Lažninko sem imela že nekaj časa pred festivalom Tinta doma, najprej knjižnični izvod, kasneje lastnega. Najbrž je vsaj nekoliko zgovoren podatek, da je vsake toliko časa izginila, ker so jo večkrat prebrali mlajši družinski člani; tako kot njim, je bila tudi meni všeč, zato sem zelo pozdravila dejstvo, da je na letošnji Tinti dobila nagrado zlatirepec za najboljši domači strip za otroke in mlade. Ker pa menda noben pošten kritik ne bi smel operirati z besedo všeč, kar takole, ne da bi jo podložil z množico argumentov, se bom raje kar lotila knjige …
Kaj je torej uspelo avtoricama, Maši Ogrizek, ki se je v zadnjih letih podpisala pod kar nekaj zelo priljubljenih (in kakovostnih) stripov za otroke (običajno so premiero doživeli v revijah in nato zaživeli še v knjižni obliki ali pa jih to še čaka), denimo pod Luko iz bloka, Grozno šolo in Detektivskoagencijo Šapa, in Manci Krošelj, ki se je s stripovskim medijem srečala prvič in ga suvereno (zdaj že lahko rečemo tudi zmagovito) obvladala? Tudi Lažninka je svoje prvotno domovanje našla v reviji Galeb, ki pod taktirko novega uredniškega tandema doživlja novo obdobje, od tam pa se je na srečo preselila še v knjigo. Zakaj na srečo? Ker imajo revije vendarle bolj omejen rok trajanja in se z besedili v njih sreča določena generacija otrok, že naslednja pa ne več, knjige pa so le nekoliko bolj trdožive in imajo tozadevno gledano večji domet. V oplatničeni Lažninki bomo skratka našli devet epizod, v katerih je glavna Nina, za mamo Ninka, ki obiskuje prvi razred, njena najboljša prijateljica pa je Anka – navidezna prijateljica, ki je kot nekakšen notranji vražiček; Nino napeljuje k raznoraznim neumnostim, ki pa imajo zelo nenavidezne posledice.
Avtorica tako v Nininih besedah kot tudi dejanjih zares dobro (u)lovi otroškega duha in jim (seveda tule do neke mere ugibam) pride res blizu oziroma povedano drugače, zdi se, da zelo dobro nagovarja (pravzaprav nagovarjata, kajti enako velja za likovno podobo) svoje ciljno občinstvo.
Njune kopalniške vragolije (Pošast iz umivalnika) denimo vključujejo manjšo poplavo in prekomerno porabo zobne paste, ki postane zobna pašta, oboževana jed lavaboja, ki ni nič drugega kot pošast iz umivalnika. Ko Ninina mama najde v umivalniku še straniščno metlico in Nina pojasni, da je to meč, jo hoče mama že obtožiti laganja, a se zadnji hip ugrizne v jezik in laganje popravi v izmišljevanje. In prav za to gre – Nina ima resnično bogato domišljijo in zna dolgočasno in vsakdanje zelo učinkovito pretvarjati v razburljivo in igrivo. A v zadnjem prizoru mama jezen obraz že zamenja za dobrovoljnega; očitno zna tudi ona dolgočasna opravila spremeniti v igro, saj Nino uči »brisačanja« (kar je, mimogrede, učinkovita metoda za pivnanje mokrih tal). Na koncu vsake epizode bralca pričaka bela stran, na kateri Ninine izmišljije zaživijo svoje življenje; na koncu prve epizode tako vidimo lavaboja pri britju, ki (nas) sprašuje, če nismo še nikoli videli lavaboja pri britju. Ha! Ti dodatki torej delujejo kot nekakšni posrečeni, duhoviti epilogi. V epizodi Leti, leti, leti … zmaj! Nina v šoli razlaga, kako sta z Anko leteli na zmaju in na vprašanja sošolk in sošolcev, če sta se kaj bali, da bi ju požrl, odgovarja, da ne, ker zmaji pijejo bencin, od otrok pa dobijo drisko. Na vprašanje, zakaj nista šli z avtom, pa Nina odseka, da zato, ker ji mami ne pusti šofirati. Avtorica tako v Nininih besedah kot tudi dejanjih zares dobro (u)lovi otroškega duha in jim (seveda tule do neke mere ugibam) pride res blizu oziroma povedano drugače, zdi se, da zelo dobro nagovarja (pravzaprav nagovarjata, kajti enako velja za likovno podobo) svoje ciljno občinstvo.
Čeprav je, skratka, sprva kazalo, da je bralec odprl kratkočasno knjigo, polno prebrisanih domislic, se kmalu pokaže, da bo zavila tudi v bolj resne vode; življenje v njej je torej prikazano v vsej svoji večplastnosti, ko gre bolj za šalo in ko gre zelo zares, z druženji in izgubami vred.
V Samotnem otoku se v majhnem stanovanju odvija prava morska pustolovščina, kjer do izraza pridejo tudi avtoričine besedne vragolije: »Iz Kuhnajske greva naravnost v Posteljeriko!« / »Če hočeva prepluti Talski ocean, boš morala porivati ladjo.« Tu tudi prvič zadenemo ob resničnost Nininega in maminega življenja; ne samo, da majhnost stanovanja omenja besedilo, prostorsko stisko je moč razbrati tudi iz ilustracij. Pa ne samo to – Nina v postelji, pod deko, naleti na objokano mamo (oziroma mamo, ki dežuje), ki svojo stisko tudi iskreno ubesedi. Pravi, da se včasih počuti zelo samo in da pogreša nono. Tudi Nina pravi, da pogreša nono, pa tudi očka; njena (vsaj občasna) osamljenost tako pojasni namišljeno prijateljico, kaj več pa na tem mestu ni razkritega, tako da njuno družinsko zgodbo v tej točki lahko še ugibamo (skozi knjigo se seveda lepo sestavi; vsaka epizoda sicer deluje kot zaključena enota, a tudi vse skupaj se povezujejo v širšo celoto). V Štiriperesni deteljici spoznamo mamine najboljše prijateljice, nekdanje cimre, in izvemo, da je mami, ko so skupaj, srečna. Tudi deklici je všeč v njihovi družbi, čeprav ne razume vsega, o čemer govorijo. Tudi v Sladosnegu se pokažejo »razpoke«, tokrat finančna stiska, saj se izkaže, da si z mamo v trgovini ne moreta privoščiti vsega, kar bi si želeli. V Letečem čajniku avtorica naslovi tudi vprašanje odsotnega očeta. Ko Nino sošolec vpraša, kje je njen oči, mu postreže z zgodbo, da so ga ugrabili marsovci z letečim čajnikom; v resnici sta se z mamo razšla, Nina pa od njega dobiva le razglednice. V Noninem vrtu se mora Nina soočiti s še eno zahtevno okoliščino, sprejeti mora, da je njena nona mrtva. Čeprav je, skratka, sprva kazalo, da je bralec odprl kratkočasno knjigo, polno prebrisanih domislic, se kmalu pokaže, da bo zavila tudi v bolj resne vode; življenje v njej je torej prikazano v vsej svoji večplastnosti, ko gre bolj za šalo in ko gre zelo zares, z druženji in izgubami vred. A vendarle prevladuje veder ton, predvsem pa vse premaguje topel odnos med mamo in hčerko. Lažninka se zaključi optimistično, z velikim praznovanjem Nininega rojstnega dne, že na novi lokaciji (z mamo se namreč iz tesnega stanovanja preselita v nonino hišo), v družbi tetk in (resničnega) prijatelja, za povrhu pa sledi še presenečenje, ki je celo boljše od sladoleda!
Dinamično kadriranje uravnotežuje ravno prav besedila (in čitljiva pisava), vse skupaj pa poskrbi za to, da je Lažninka privlačen strip, ki ga odlikujeta premišljena vsebina in prav takšna izpeljava.
Obe ustvarjalki zelo dobro prepletata domišljijsko in realistično in med enim in drugim ustvarita učinkovit balans. Manca Krošelj je na naslovnico (ki nemudoma pritegne oko) okoli Nine, ki je v centru in v akcijski pozi, umestila vse izmišljije in s tem napovedala domišljijski vrtinec, ki ga v resnici najdemo tudi v notranjosti. Njene ilustracije so dinamične in barvite, ob Mašinih domislicah pa se tudi sama prepusti razigranosti (slednja denimo pride do izraza tudi v že omenjenih »epilogih«). A kot rečeno, v stripu imamo tudi »zatišja« oziroma bolj resne tone; na takšnih mestih se zna tudi ilustratorka barvno umiriti (npr. prizori iz nonine hiše), kjer pa se ne, vse učinkovito povejo obrazi njenih likov. Dinamično kadriranje uravnotežuje ravno prav besedila (in čitljiva pisava), vse skupaj pa poskrbi za to, da je Lažninka privlačen strip, ki ga odlikujeta premišljena vsebina in prav takšna izpeljava. Naj torej živi domišljija, ne samo Mašina in Mančina, pač pa tudi Ninina, ki lahko tudi v težje trenutke vnese nekaj – tolažbe? V resne trenutke – nekaj žmohta? Kakorkoli, čas je za vrnitev na začetek tegale zapisa – ja, Lažninka mi je všeč zato, ker je kratko malo dobra.
Ena najbolj znanih Pasolinijevih pesmi z naslovom Il PCI ai giovani je nastala leta 1968. V tistem času je vrela cela Evropa. Ko so celerini (posebne policijske enote) posredovali v rimski mestni četrti Valle Giulia, da bi razpustili shod študentov, ki so želeli znova zasesti prostore tamkajšnje fakultete za arhitekturo, je prišlo do hudih neredov in spopadov. Levičarske sile in gibanja so se seveda postavili na stran protestnikov, Pier Paolo Pasolini (1922–1975) pa je svoje izzivalne verze namenil študentom, češ da sami izhajajo iz vrst bogatega meščanstva in da so pravi proletarci policisti, zato so bile njegove simpatije na strani slednjih.
Pasolini je znal razburjati. Proti njemu so vložili celo vrsto kazenskih ovadb zaradi žalitve javne morale. Velikokrat je moral tudi pred sodišče. Prvič je s pravico imel opravka leta 1949, ko so orožniki iz kraja Cordovado njega in še nekaj mladeničev obravnavali zaradi nedostojnega vedenja. Dejansko so mu očitali telesne odnose z ljudmi istega spola, kar je bilo tedaj v Italiji kaznivo dejanje. Zaradi te zgodbe je izgubil učiteljsko službo v kraju Valvasone in bil izključen iz Komunistične partije Italije.
Pier Paolo Pasolini (1922–1975)
Pasolini je tudi že zgodaj stopil na slovenska tla. Ker je bil njegov oče Carlo Alberto vojaški častnik, so ga nadrejeni premeščali sem in tja po Apeninskem polotoku. Pier Paolo se je rodil v Bologni, njegov tri leta mlajši brat Guido pa v Bellunu v osrčju Dolomitov. V začetku tridesetih let je družina krajši čas prebivala tudi v tedaj najbolj slovenskem mestu v Italiji Idriji, kjer so rimske oblasti zgradile veliko vojašnico. Kraj je bil za Italijo pomemben zaradi bližine rapalske meje, njene prostore so po vojni preuredili v psihiatrično bolnišnico. Mesta se je pesnik v zrelih letih spomnil s pesmijo Sciogliersi di canto al mattino.
Od leta 2012 na Pasolinija v Idriji spominja plošča na Študentovski ulici v bližini mestne kavarne Vega. Prav v tem času pa je v mestu živega srebra v galeriji Magazin na pobudo društva Cinober na ogled likovna razstava na temo likovnih podob Pasolinija, Idrije in mesta.
Ob 40-letnici Pasolinijeve smrti je leta 2015 novinarka italijanske redakcije TV Koper Capodistria Martina Vocci v sodelovanju s filmskim združenjem CizeroUno iz Pordenona posnela dokumentarni film Pier Paolo Pasolini e i confini – memorie a est del corsaro del 900. Pasolini se je v sedemdesetih letih s svojo kamero podal čez tedanjo mejo pri Lazaretu in obiskal kraje, ki jih v Istri še danes naseljuje italijanska narodna skupnost. Njegova tedanja poteza je bila toliko bolj pogumna in seveda izzivalna, saj so do konca hladne vojne Italijani, ki se po letu 1943 niso umaknili iz Istre, v matični domovini veljali za nekakšne izdajalce oziroma Titove hlapce.
V začetku tridesetih let je družina krajši čas prebivala tudi v tedaj najbolj slovenskem mestu v Italiji Idriji, kjer so rimske oblasti zgradile veliko vojašnico. Kraj je bil za Italijo pomemben zaradi bližine rapalske meje, njene prostore so po vojni preuredili v psihiatrično bolnišnico. Mesta se je pesnik v zrelih letih spomnil s pesmijo Sciogliersi di canto al mattino.
Pasolini je umrl pred petdesetimi leti in prav tej obletnici je posvečen pričujoči zapis. Njegovo življenje se je nasilno končalo v kraju Idroscalo di Ostia nedaleč od Rima. Dejanja je bil obtožen in zanj tudi obsojen tedaj mladoletni Giuseppe Pelosi, poznan tudi pod vzdevkom Pino la rana. Pasolinijevo truplo so našli 2. novembra zjutraj. Na njem so bili poleg udarcev s kolom tudi sledovi avtomobilskih pnevmatik, kar je pomenilo, da ga je morilec povozil z njegovo alfo. Že tedaj je nastalo mnogo ugibanj. Mnogi so trdili, da je Pelosi samo grešni kozel in da za Pasolinijevo smrtjo stojijo ljudje, ki jim je bil trn v peti. Čeprav nikakor ni pripadal desnemu političnemu polu, ga tudi na levici mnogi niso marali. Bil je svojevrsten outsider, človek, ki je med drugim že kmalu prišel do spoznanja, da televizijski medij v gledalcih vzpostavlja nekakšen suženjski odnos. Le predstavljamo si lahko, kaj bi danes menil o spletu in družbenih omrežjih.
V Idriji je v galeriji Magazin na pobudo društva Cinober na ogled likovna razstava na temo likovnih podob Pasolinija, Idrije in mesta. (Avtorstvo slike na fotografiji: Ida Kocjančič, Miren: Pier Paolo Pasolini, akril na platnu)
Pasolinijev pogreb se je odvil v dveh reprizah. Najprej so se od njega poslovili v Rimu, nato pa je v Casarsi potekal cerkveni obred in pokop trupla na tamkajšnjem pokopališču. V italijanski prestolnici je žalni nagovor imel pisatelj Alberto Moravia, ki je Pasolinija definiral kot največjega italijanskega pesnika dvajsetega stoletja in kot človeka, ki se rodi vsakih sto let. Pasolinijev grob je danes še vedno na mestu pokopa, kamor je bila šest let po sinovi smrti položena tudi njegova mati Susanna Colussi.
Žalostno usodo je doživel tudi Pasolinijev brat Guido. Po razpadu Italije jeseni leta 1943 se je pridružil katoliškim partizanom grupacije Osoppo, ki so nastali z namenom nasprotovanja širitvi jugoslovanskega in komunističnega vpliva v Furlansko nižino in severno Italijo. Do bratomornega spopada med italijanskimi partizani je prišlo februarja leta 1945 v bližini kraja Porčinj v Terskih dolinah. Pokol belih partizanov so izvedli pripadniki enote GAP (italijanskega VOS-a), ki so ukaz za to prejeli pri vrhu IX. korpusa slovenske narodnoosvobodilne vojske. Med žrtvami pokola je bil tudi Guido Pasolini.
V tem obdobju se je Pasolini z materjo pred letalskim bombardiranjem zatekel v njen rojstni kraj, že omenjeno Casarso, kjer sta na domu nudila brezplačno izobrazbo mladostnikom, ki jim je vojna spremenila življenje.
Pier Paolo Pasolini je začel literarno ustvarjati že zelo mlad, sicer ne v knjižni italijanščini, ampak v domačem narečju, pravzaprav jeziku svoje matere. Leta 1942 je v Švici izšla njegova zbirka Poesie a Casarsa, saj so bili v Italiji v času fašizma manjšinski in regionalni jeziki skupaj z narečji nezaželeni. V tem obdobju se je Pasolini z materjo pred letalskim bombardiranjem zatekel v njen rojstni kraj, že omenjeno Casarso, kjer sta na domu nudila brezplačno izobrazbo mladostnikom, ki jim je vojna spremenila življenje. S skupino mladih, med katerimi sta bila tudi njegov bratranec Nico (Domenico) Naldini (1929–2020) in violinistka slovenskega porekla Josipina Kalc/Pina Kalz (1915–2002), rojena na Opčinah, je ustanovil literarno šolo oziroma krožek, poimenovan Academiuta di lenga furlana. S to potezo je želel dati nov zagon ustvarjalnosti v furlanskem jeziku in preseči predromantično pesnjenje Pietra Zoruttija (1792–1867). Ob tem je pomembno poudariti, da so pripadniki Academiute pisali v jezikovni različici di la da l’aga (na oni strani vode, torej Tilmenta), v kateri se z razliko od osrednje in danes uradne furlanščine samostalniki ženskega spola zapisujejo s končnico -a in ne -e.
Pasolinijev grob v Casarsi, kjer je pokopana tudi njegova mati.
Iz kasnejšega Pasolinijevega pisateljskega in esejističnega opusa, ki sovpada z dolgim rimskim obdobjem, moramo omeniti njegova prozna dela Ragazzi di vita o življenju mladih v predmestjih italijanske prestolnice, Una vita violenta, Petrolio, Teorema, poleg teh pa še pesniško zbirko Le ceneri di Gramsci. Kot režiser se je Pasolini preizkusil v petnajstih filmih, od prvega Accattone do zadnjega Salò e le 120 giornate di Sodoma. Vmes je posnel še filme Medea v sodelovanju z Mario Callas, Decameron, Mamma Roma ipd. S filmom je začel v slogu socialnega realizma, zaključil pa v polni estetiki grdega. Najbolj povedno je v tem smislu njegovo zadnje delo.
Na Slovenskem se je s Pierom Paolom Pasolinijem še najbolj ukvarjal Miklavž Komelj, ki je med drugim v slovenščino prelil predlogo za dramo Svinjak, po kateri je sicer avtor v italijanščini posnel film. Predstavo so pred slabima dvema desetletjema odigrali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pod režijsko taktirko Ivice Buljana.
S filmom je začel v slogu socialnega realizma, zaključil pa v polni estetiki grdega. Najbolj povedno je v tem smislu njegovo zadnje delo.
Do Casarse se lahko iz Trsta pripeljemo v dobri uri. Tam deluje študijski center, ki nosi ime po Pasoliniju, in sicer v rojstni hiši njegove matere, ki se prav zato imenuje Casa Colussi. Poleg drugega zanimivega gradiva si je mogoče ogledati njegova pisma, posebej pa ilustracije Pasolinijevega prijatelja Giuseppeja Zigaine (1924–2015).
Nedaleč stran v kraju Versuta se lahko pripeljemo pred kamniti spomenik Academiuti, na katerem so vklesani prvi Pasolinijevi verzi: »Fontana di aga dal me paìs. / A no è aga pì fres-cia che tal me paìs./Fontana di rustic amòur.« (»Vodna fontana moje vasi. / Ni je bolj sveže vode kot v moji vasi. / Fontana podeželske ljubezni.«) Stihe iz zbirke Poesie a Casarsa je pesnik po drugi svetovni vojni dal ponatisniti v delu La meglio gioventù iz leta 1954. Dobrih dvajset let kasneje pa je Pasolini prepesnil marsikateri verz in mu dodal trpka življenjska spoznanja. Nova različica iz avtorjeve zadnje zbirke La nuova gioventù, ki je izšla januarja 1975, se glasi takole: »Fontana di aga di un paìs no me. / A no è aga pì vecia che ta chel paìs. / Fontana di amòur par nissùn.« (»Vodna fontana vasi, ki ni moja. / Ni je vode starejše kot v tisti vasi. / Fontana nikogaršnje ljubezni.«) V Versuti so te besede vklesane na nasprotni strani glavnega kamna in delujejo kot nekakšna dihotomija celotnega Pasolinijevega pesniškega opusa od začetkov do njegove prezgodnje smrti.
»Saj, mogoče je pa norost druga beseda za nadarjenost, za čuden talent.«
Tantadruj, klasika slovenske literature, je ena tistih kratkih pripovedi, ki jih prebereš na mah, s teboj pa ostanejo dolgo. Zgodba o »malem človeku«, o vaških posebnežih, o arhetipu norca, ki v svoji drugačnosti razkriva nekaj globoko človeškega. Ciril Kosmač (1910–1980), mojster kratke proze in psihološko dovršenih likov, je pripoved zasidral v primorsko okolje, med njegove hribe, meje in na prepih jezikov.
V to pokrajino se poda Tinkara Kovač, pevka, flavtistka, pedagoginja, avtorica besedil. Njeno prvo srečanje s Tantadrujem sega v otroštvo, v koprsko knjigarno, kjer je pomagala babici brisati prah s polic. »Babica mi ni brala najobičajnejših knjig, ampak take, kot je Slava vojvodine Kranjske. In med njimi je bil tudi Tantadruj.« Knjiga, ki jo je takrat očarala, danes z njo »raste in se nikoli ne postara«. Po njenih besedah je zgodba zgoščena, visokokalorična, ritmična in zveneča, takšna, da bi jo lahko celo uglasbila.
Danes jo pripoved nagovarja drugače. Predvsem kot mamo. »Vsem mamam polagam na srce, naj skrbno izbirajo besede, ki jih povedo svojim otrokom, predvsem zato, ker lahko z njimi zaznamujejo življenje človeka.« Tantadruj je namreč deček, ki verjame, da ga sreča čaka po smrti. To prepričanje pa mu je vsadila prav njegova mati.
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti. »Norost je hranjenje otroka v sebi, kar ti omogoča, da vedno znova verjameš,« pravi. V Kosmačevem svetu so pravzaprav čudaki tisti, ki ohranjajo človečnost. Tantadruj in njegovi prijatelji, Peregrin, Božorno-Boserna, Rusepatacis, vsak na svoj način uresničujejo svobodo biti to, kar si, četudi si v očeh skupnosti zato drugačen.
Vsi bi morali na obisk v Kosmačevo ordinacijo pri Tantadruju, pravi Tinkara. »Tantadruj je prostor, kjer lahko preverimo svoje psihofizično zdravje. In če se ob branju znajdemo med smehom in solzami, potem smo na dobri poti.«
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Uau, nadaljujem knjižno štafeto! Hvala, Alenka, za zaupanje, najina ljubezen do klenih ruskih vojakov v vojnih romancah je resnično povezovalna izkušnja. 😉
Svoj knjižni profil Berljivka sem ustvarila daljnega leta 2019. Ker sem na osebnem profilu vsake toliko časa objavila prebrane knjige in ker je bilo takih objav v resnici kar veliko, so me prijatelji spodbudili, naj si ustvarim dodatni profil – takega, kjer bom lahko objavljala samo knjige. Kakšna dobra ideja! Takrat še nisem imela pojma, da na Instagramu že obstaja tako velika in vedno rastoča knjižna skupnost, po domače si pravimo kar knjigogram, in pogumno sem se podala na pot branja in objavljanja. Profil je rasel zelo počasi, nisem se kaj dosti ukvarjala z njim … do pred nekaj leti, ko me je nekaj pičilo in me je popadla strast do ustvarjanja vsebin – od takrat se od objavljanja in branja ne odlepim niti za en dan! Odvisnost? Ne, knjižno-internetni molj! V tem času sem se povezala z marsikatero strastno bralko, saj nas poleg branja povezujejo še druge stvari.
Fotografija: osebni arhiv
Pri branju si sicer dovolim nihanja, kar pomeni, da ne berem vedno enako pogosto. Kdaj se zgodi tudi, da preberem le knjigo na mesec ali dva … Včasih se preprosto »zgodi življenje«, kdaj preberem kaj tako dobrega, da me ulovi »knjižni maček«, nato mine kar nekaj časa, da odprem novo knjigo, včasih pa preprosto zmanjka motivacije. A kot ve vsak pravi knjigoljubec, strast do branja ostaja. Če ne berem, to še ne pomeni, da ne negujem drugih knjižnih hobijev. Eno je branje, eno je kupovanje in zbiranje knjig, nekaj je dodajanje knjig na (namišljeno) TBR (to be read) polico, nekaj pa je kupčkanje knjig za naslednji letni čas/dopust/knjižne izzive ipd. Če ne v vseh, v vsaj dveh od teh dodatnih hobijev resnično blestim! Moja TBR polička se šibi pod težo knjig, ki jih želim prebrati, kupčkam pa tudi naduspešno. Veliko večino časa si knjige sicer izposojam v knjižnicah (v MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!), nekaj pa jih tudi kupim – a le tiste, ki se me resnično dotaknejo. Tako se denarnica ne izsuši preveč, omare s knjigami pa tudi ne zasedajo polovice stanovanja (le tretjino!).
V MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!
Branje me sicer v valovih spremlja že od malih nog, ko so mi doma brali pravljice in povesti, knjige so bile del mojega življenja vsak dan. Obkrožena sem bila tudi s knjižnimi policami in omarami, mama je bila res dober zgled, kako je branje lahko popolnoma zadovoljiv hobi. Velikokrat sem tudi slišala, »če ti je dolgčas, pa beri!«, in uh, kako sem se jezila! Podobno kot takrat, ko ti paše sladko in nekdo reče, da imaš v shrambi med ali marmelado. Pač ni isto! Nato pa sem nekje pri dvanajstih letih le zapopadla za ta predlog – in ugotovila, da skoraj nič ni boljšega kot branje in da bom v knjigah našla prostor in čas zase. Tako se je ponovno obudilo, kar sem že od nekdaj imela res rada. Potapljanje v različne svetove, spoznavanje novih likov, odkrivanje vsega novega, soočanje z ljubeznimi, razočaranji, strahom in grozo, smejanje ob prebranem in jokanje, ko je hudo. Vse to in še več sem našla v zgodbah knjig, ki sem jih dobila pod roke. Bralne značke sem opravljala z lahkoto, pri domačem branju pa se je malce zataknilo. Verjetno je ta prisila tudi tista, ki vedno odvzame nekaj »gušta« branju, in še danes me roki za branje večkrat ovirajo kot potiskajo naprej. Predvsem se je ta blokada izkazala za resnično nadlogo na faksu – kar sram me je priznati, kolikokrat sem šla na izpit iz književnosti, ne da bi prebrala knjigo, in kolikokrat se je to seveda videlo od daleč, tako da sem z izpita odletela kot »knof iz hlač«! No, iz vsake take izkušnje sem odšla močnejša, knjig pa, priznam, žal še vedno nisem prebrala (upam, da profesor dr. Niko Jež ne bere te rubrike).
Fotografija: osebni arhiv
Ko sem bila stara trinajst let, se mi je zdel Dnevnik Jadrana Krta nadvse zabaven, spomnim se, kako sem se na glas smejala ob prebranem in koliko motivacije mi je dalo to za nadaljnje branje. Požirala sem tudi dela Karla Maya; Vinetou, Old Firehand in Old Shatterhand so bili moji prijatelji in vedno se mi je zdelo, da bi znala opaziti, kdo se je plazil mimo v gozdu … So me le naučili veščin zasledovanja in prepoznavanja znakov v naravi! Presunila me je tudi Ana Frank s svojim Dnevnikom, ki je še danes moja najljubša knjiga. Prebrala sem ga mnogokrat, raziskala vse, kar se je o njej, njenem življenju in dnevniku dalo raziskati. Brala sem tudi različice dnevnika, ki so me begale, saj v času pred internetom na vsakem koraku ni bilo tako lahko dostopati do informacij, za kaj v resnici gre, ko berem isti dnevnik, a z različnimi vsebinskimi odseki … In mislim, da se je tukaj tudi rodila moja strast do branja knjig, kjer se lahko potapljam v človeško izkušnjo. Bližje kot druge knjige so mi tiste, ki se dotikajo človeškega trpljenja, ki opisujejo težke okoliščine, ki se velikokrat osredotočajo na travmatične dogodke – a me ne zanima toliko tisto težko samo po sebi. Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše. V takem branju iščem predvsem uteho, drugačen pogled na stvari, stik z resničnostjo, ki ni enaka moji. Knjige z globino me navdušujejo in predvsem zanimajo.
Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše.
Kar pa ne pomeni, da ne posežem rada tudi po drugih žanrih. Ljubezenske zgodbe, kjer ljubezen tli počasi, a vztrajno, romance s pridihom vojne, ja, Šura, tebe gledam (tisti, ki me spremljajo že dlje časa, bodo vedeli, o kom govorim!), rada berem kriminalke in psihološke trilerje, zadnje čase pomakam prste tudi v fantazijo in moram reči, da mi je všeč. Ni ga žanra, ki ga ne bi poskusila vsaj enkrat, ne maram pa zapletov, kjer se liki med seboj ne pogovarjajo in si vse interpretirajo po svoje. Prav tako imam odpor do literature, ki brani toksične moške, to me kar pogreje! Lahko bi rekli, da sem navdušena nad močnimi ženskimi liki in v svojih mnenjih o prebranih knjigah rada izpostavim odnosne dinamike, ki so neprimerne/nasilne/nevarne. Literatura je idealna priložnost, da se normalizira zdravo in obravnava tisto, kar ni v redu, in tega načela se na svojem profilu držim tudi pri pisanju o prebranem.
Fotografija: osebni arhiv
V zadnjih letih sem prebrala veliko dobrih knjig in marsikatera med njimi bi si zaslužila mesto med priporočili, a če moram izbrati samo tri, naj vam predstavim knjige, ki so v meni za dolgo pustile sled.
Ana Schnabl: September (Beletrina, 2024)
O knjigi sem na svojem profilu napisala, da bi morala »biti obvezno branje za vse ljudi, ki bi radi dobili malce več vpogleda v dinamiko nasilja v družini«.
V romanu spoznamo Evelin, malo punčko, ki je priča nasilju očeta nad mamo. Z velikimi očmi požira dinamiko med njima, v njeno telo se vpisuje napetost. Nato spoznamo najstnico Evelin, ki se bori s to isto napetostjo, a na njej najbolj enostaven način – z nasiljem nad svojim telesom. V zadnjem poglavju spoznamo odraslo Evelin, ki si prizna, v čem je odraščala, in se na novo uči odnosa do drugih, sebe in svojega telesa.
Ana je čudovito ujela razdrobljenost doživljanja, osmišljanje nesmiselnega skozi slog pisanja in jezik, ki ga je uporabila. Naši spomini iz otroštva so velikokrat težko ulovljivi, z izkušnjo nasilja pa še toliko bolj razdrobljeni, kar nam roman zelo nazorno pokaže. Prav tako je očitno, da se slog skozi tri poglavja razlikuje. Bolj je Evelin odrasla in zaceljena, bolj je njeno izražanje koherentno, laže prebavljivo. Posebnost romana je tudi slog pisanja, kjer se pisateljica poigrava z različnimi pristopi.
Knjiga o travmi in osvobajanju od nje, o tem, da nasilje ni vse, kar ostane, in da je na drugi strani preteklosti tudi lepša prihodnost.
Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo (Litera, 2022)
O tej relativno kratki knjigi sem zapisala, da »me je zlomila na najboljši možni način« (kar je v mojem svetu najvišji možni kompliment o prebranem!). Ob zapisanem sem se soočala z veliko čustvi, ki so prišla na površje, ujele so me tudi solze. Knjiga, ki je ne moreš prebrati na mah, ker v svojih besedah skriva toliko globine in modrosti, da potrebuješ čas, da jih predelaš.
V pripovedi spoznamo Lano, ki je preživela vojno v Sarajevu. Lana je bila takrat najstnica, s svojim življenjem, krogom prijateljev in hobiji. Imela je razvit karakter, izrisane želje in načrte, v katere vojna globoko zareže in na njenem telesu pusti trajne posledice, s katerimi se sooča tudi v odraslosti. Sočasno spoznamo tudi Lano v njenih štiridesetih letih. Že nekaj let živi in dela v Mariboru, njeno življenje in doživljanje pa se skrivata za kopreno sramu in travme osebe, ki je preživela vojno in postala tisti, ki je prišel od »tam«.
Knjiga sicer ponudi veliko več kot »le« zgodbo o vojni in preživetju. Dotakne se tem begunstva, smrti, travme, PTSM, nasilja v družini, položaja tujcev, doživljanja žensk, zdravja, ljubezni in prijateljstev. Knjigo močno priporočam!
Angela Nanetti: Moj dedek je bil češnjevo drevo (Mladinska knjiga, 2024)
Gre za mladinski roman, ki zelo lepo poboža tudi odraslo dušo. Nečesa tako lepega že dolgo nisem prebrala in si želim, da bi več odraslih poseglo po tem romanu.
Zgodbo pripoveduje Toni, danes odrasel moški, ki se spominja svojega otroštva. Skupaj z njim se sprehodimo skozi zgodnja leta njegovega življenja, kjer spoznamo dve babici, dva dedka, mamo in očeta, češnjevo drevo z imenom Felix in gosko Filomeno, družinsko ljubljenko. Zgodba nas ponese skozi dogodke, s katerimi se sreča velika večina otrok – ljubezen do starih staršev, brezskrbnost otroških dni, počitnice in uživanje v trenutkih, ki so pred nami, spomini na dišečo babičino kuhinjo, na prepire med staršema, soočanje s smrtjo in poslavljanjem, ljubeznijo do živih bitij, takšnih in drugačnih … Knjiga tankočutno oriše tisto, kar otroštvo dela lepo – ali vsaj tisto, zaradi česar se ga spominjamo z nostalgijo.
V duhu lepih in globokih zgodb štafetno palico predajam Katji Šmuc, saj se mi zdi, da se nama okus za knjige velikokrat prekriva in vedno rada preberem njene uvide o knjigah, ki jih deli. Pa še podoben okus za čaj imava, kar je nadvse pomembna vez med knjigoljubci.
Dokumentarni filmi Izgubljeni Dream Team (Izgubljeno moštvo, 2025) režiserja Jure Pavlovića pripoveduje z današnje perspektive težko verjetno zgodbo: košarkarsko moštvo je sredi evropskega prvenstva ostalo brez države, ki jo je na prvenstvu zastopalo. Leta 1991 je namreč v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost.
Nekdanji jugoslovanski košarkarski zvezdniki trideset let pozneje v filmu drug za drugim ponavljajo, kako so bili tistega davnega leta 1991 oni Jugoslovani in predvsem košarkarji ter da jih je razpad države presenetil v trenutku, ko so razmišljali le o prihajajočih olimpijskih igrah v Barceloni, kjer naj bi se spopadi z ameriškim Dream Teamom. Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj in drugi veliki zvezdniki verjetno največje generacije jugoslovanske košarke v tem presenečenju seveda niso osamljeni, četudi ga je nam, ki v filmu gledamo posnetke Miloševićevega govora na Gazimestanu leta 1989, težko razumeti.
Leta 1991 je v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. (Foto: Izgubljeni Dream Team, izsek iz filma)
Tudi v dokumentarnem filmu Mile Turajlić Druga strana svega (Druga stran vsega, 2017) režiserkina mama, znamenita srbska intelektualka in neustrašna borka za demokratizacijo jugoslovanske družbe Srbijanka Turajlić, pripoveduje, kako jo je presenetilo, ko je v začetku devetdesetih na ulicah Beograda zagledala nepregledno množico, ki je vihtela srbske zastave in nad glavami držala slike Slobodana Miloševića. »Kdo so ti ljudje?« se je takrat vprašala Srbijanka in trideset let pozneje priznala, da se sploh ni zavedala njihovega obstoja. Šele v tistem trenutku je presenečena spoznala, da so ona in njeni soborci v boju za demokracijo skrajno osamljeni, da so v državi zgolj nepomembna manjšina.
Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške. Kvečjemu lahko razumemo njihovo presenečenje ob krvavem spopadu, ki je tej odcepitvi sledil. A tudi ta se zdi danes skoraj neizogiben oziroma se zdi, da je bila pot v tragedijo na Balkanu premišljeno tlakovana.
Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške.
Ko danes prebiramo tedanje odkrito šovinistične naslovnice jugoslovanskih časopisov ter poslušamo hujskaške govore jugoslovanskih politikov iz poznih osemdesetih, je zato veliko laže verjeti tistim, ki trdijo, kako so že kmalu po Titovi smrt zaslutili, da je Jugoslavija obsojena na razpad, kakor tistim, ki jih je njen razpad presenetil.
A ne glede na to, kako glasno in nedvoumno oznanjuje svoj prihod, zgodovina ljudi vedno znova preseneti. Tudi druga svetovna vojna jih je presenetila, čeprav so nekateri pred Hitlerjem bežali že v začetku tridesetih, najdejo pa se celo takšni, ki še leta 2025 ne doumejo, da je nacizem poguben.
Najprepričljivejša razlaga tega fenomena je, da smo ljudje večinsko ustrojeni tako, da verjamemo v srečen konec, četudi vemo, kako nesrečno se vsaka človeška zgodba konča. Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.
Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.
Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991? Bi nas enako kot njih presenetile množice, ki bi slavile nacionalistične voditelje in njihove vojne napovedi? Bi nas presenetilo, če bi se jutri na Balkanu začel odvijati nov krog boja za rodne grude?
Ali pa bi nekoč, ko bi bilo vsega tega že davno konec, govorili, da smo vse to slutili, če ne celo vedeli? Bi verjeli, da je bilo to neizogibno?
Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991?
Pred nekaj dnevi je namreč srbski predsednik izjavil, da vojna bo. Drugi vam tega nočejo povedati, a jaz vam povem, je dejal v svoji znani maniri zaigrane iskrenosti. Da ne bi bili potem presenečeni, bi lahko dodal. Sicer ni pojasnil, kakšno vojno ima v mislih, a govoril je o oboroževanju in o neizbežnosti prevoda oboroževanja v oborožen spopad. S čimer je lahko mislil Evropo ali pa Balkan. Morda pa tudi Srbijo, za katero te dni radi zapišejo, da je »na robu državljanske vojne«.
Podobnih prijaznih opozoril, naj pozneje ne bomo presenečeni, je bilo v preteklih letih nešteto. Srbom ne preti samo državljanska vojna, temveč izgubljajo Kosovo, Republika Srbska pa je ostala brez dolgoletnega voditelja. In vemo, kako je z ranjenimi zvermi. Bosna in Hercegovina je zabredla v popoln brezup, a bosanski študentje, ki bi imeli še več razlogov za proteste kot njihovi srbski vrstniki, študirajo v Sloveniji in Nemčiji. V Črni Gori in Severni Makedoniji vlada zatišje le za nas, ki ob vsem kravalu v okoliških državah ne vidimo še tja.
Potem je tu še Hrvaška, ki je resda v Evropski uniji, a katere stanje duha je vse bolj balkansko. Letos poleti se je na Thompsonovem koncertu oblast odkrito poistovetila z za dom spremno množico in to poistovetenje je odmevalo na vse strani. Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.
Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.
In za nameček, če ga kdo potrebuje, je tudi okolica Balkana balkanska v najslabšem pomenu te besede. Madžarska riše zemljevide velike Madžarske, Italijo vodi neofašistična oblast, a preden nas od tam naprej misel zapelje po že ničkolikokrat prehojenih poteh sodobnega populizma in trumpizma in se izgubimo v stranpoteh družbenih omrežij in sveta lažnih novic, se raje vrnimo k presenečenju.
In se vprašajmo: je govorjenje srbskega predsednika o vojni presenetljivo?
Ali pa se vprašajmo drugače. Danes v Srbiji nihče ne kriči »Država je naša!«, ker v njej najglasneje kričijo prav tisti, ki so se pred letom končno zavedeli, da država Srbija ni njihova država. In kričijo ravno zato, ker jim je bila država odtujena.
Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?
Bi bili presenečeni, če bi sredi takšnega družbenega kaosa Srbi nenadoma odkrili zunanjega sovražnika?
Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?
Kot rečeno, ljudje smo ustrojeni tako, da ne vidimo in ne slišimo. Naši možgani sicer delujejo tako, da podzavestno zaznavajo spremembe v naši okolici in nas opozarjajo na preteče nevarnosti, naš spomin pa hrani največje travme z namenom, da bi nas obvaroval pred novimi. A istočasno sami sebe uspešno zavajamo, da bo vse v redu in se bo vse dobro končalo. Vidimo opozorilne znake, vidimo neštete podobnosti med na videz srečno sedanjostjo in skrajno nesrečno preteklostjo, a vendar ničesar ne vidimo.
In morda je res paradoksalno, a medtem ko z današnje, vsevedne perspektive težko razumem presenečenje ob razpadu države, ki je vrsto let tako vidno in tako očitno razpadala, mi je istočasno tudi laže razumeti slepoto svojih staršev in številnih drugih Jugoslovanov, ki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih niso zaznavali pogubnih družbenih sprememb in ki zato niso ničesar pričakovali. Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.
Tako kot verjamemo tudi mi.
Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.
Vučić, Dodik, Plenković, Izetbegović, Čović, Kurti, Orbán, Meloni, Fico, Babiš in Kickl delujejo v krogu manj kot nekaj sto kilometrov od nas, na tem prostoru pa se križajo vplivi in interesi velesil, ki jih trenutno vodijo Erdogan, Jinping, Trump in Putin. A mi smo vseeno prepričani, da bo z Balkanom vse v najlepšem redu in da nove vojne tu ne bo.
Oziroma, če smo natančnejši, bi nas presenetilo, če bi do vojne vendarle prišlo.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Čeprav je avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (1949) objavil približno dvajset romanov, je slovenskim bralcem poznan predvsem po obravnavah mitskih, bajeslovnih in filozofskih vsebin. Köhlmeierjeve antične pripovedke je leta 1999 prevedla Seta Oblak (Mohorjeva založba), Svetopisemske zgodbe: od stvarjenja sveta do Jožefa v Egiptu je leta 2005 v prevodu Vinka Ošlaka izdala Mohorjeva iz Celovca, medtem ko sta v letu 2018 izšla slovenska prevoda dveh avtorjevih del: Kdo ti je povedal, da si nag, Adam: mitološko-filozofske skušnjave (Modrijan, prevedel Aleš Učakar) in življenjepis Gospoda na obali (eBesede, prevedla Ana Grmek).
Kratka in pretresljiva Deklica z naprstnikom iz leta 2016 je pisateljev prvi roman, preveden v slovenščino. Pod naslovom, ki se navezuje na ganljivo Andersenovo pravljico Deklica z vžigalicami, popisuje svet, kot ga v neimenovanem srednje- ali zahodnoevropskem mestu in njegovi okolici doživlja šestletna deklica. Ni le brez imena, ampak tudi brez staršev, družine, doma, ljubezni, topline, varnosti, hrane in vsega, kar bi kot otrok morala imeti. Gre za enega izmed številnih brezdomnih otrok, za naplavino prvega begunskega vala v Evropi, in gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Ko dekličino pohajkovanje po tržnici ne prinaša več hrane in kotička navidezne varnosti in jo redki posamezniki, ki jo sploh opazijo, predajo policiji, ta pa zatočišču za otroke, se skupaj s prav tako osirotelima dečkoma izmuzne iz zatočišča na neznano pot brez vrnitve. Kakor bi brezdomne otroke vodila potreba po brezdomnosti kot njihova primarna usoda, edini modus vivendi, zapustijo osnovno obliko varnosti in se napotijo v mrzlo zimsko pokrajino, kjer lačni, prezebli, utrujeni, prestrašeni in bolni poskušajo preživeti. S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo, četudi varljive, občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
Ob dekličinem vnovičnem pobegu, tokrat od »ženske, ki ji je rešila življenje«, ko se z Arianom, edinim preostalim prijateljem, v nakupovalnem vozičku z jabolkom v roki še drugič poda v neznano, postane jasno, da bo njena brezkončna pot v svetu, kjer zanjo ni prostora, pot, ki se lahko vsak trenutek konča na en sam način, zaznamovala tudi zaključek zgodbe. Da »krmarjenje barke k prijateljem in v poletje« ne pomeni toplih, varnih obetov, ampak nasprotno. Da bodo njeno identiteto še naprej oblikovala naključja in nenehno iskanje načina, da preživi. Ker ničesar drugega ne pozna in, kar je še pretresljivejše, ničesar drugega niti ne zmore sprejeti, saj ji je svet v kratkem življenju nedvoumno pokazal, da zanjo v njem ni prostora.
S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
»Pod njo so drdrali koleščki nakupovalnega vozička, to je kakor hrup verižnega pogona osamljenosti, toda brez osamljenih, ki bi mogli dajati zvokom red in mrazu ali toploti imena in razpredelnice. Prijetnim vonjavam bi pripadale skomine, malenkostne nadležne bolečine bi ublažili nohtki. Še vedno so nohtki beli in rožnati in lepo postriženi in opiljeni.
Če je res, da na božji desni sedi njegov ljubljeni, ob vsem, kar počenja, kar seje in blagoslavlja, če je to res, tedaj prisluhni korakom, majhnim in velikim, drobencljanju in topotanju! Čakaj, dokler se ti oči ne privadijo mraku! In zdaj, vidiš kaj? Ju vidiš?
Skozi mrežico nakupovalnega vozička veje hladni, veje topli nočni zrak.
Majska noč.
Arian je kapitan. On krmari barko k prijateljem in v poletje. Prijatelji, to je tolpa razcapancev, ki so že prestari za sočutje in ganotje.«
Četudi z glasom vsevednega pripovedovalca avtor podaja silovito in ganljivo pripoved skozi perspektivo deklice, ki zmore razumeti zgolj okruške dogajanja okoli sebe, ki ne pozna niti svojega imena (ker izreče zgolj besedo Jiza, jo tako imenujejo drugi) in ki kriči ob besedi policija. S tem med drugim namiguje tudi, da bi deklica zaradi nenehne fizične in čustvene zanemarjenosti, nemara tudi zlorabe, lahko bila duševno manj razvita. Njeno življenje je osredotočeno na to, kako tukaj in zdaj, med oprezanjem za potencialno nevarnostjo, ki jo, tako občuti, povzročajo odrasli, vsaj delno nasititi želodec in se skriti pred uničujočim mrazom. Nima vžigalic, katerih drobni plamen bi ji, kot nekoč v pravljici, skozi domišljijo pričaral dobrote tega sveta in privabil babico, ki bi jo vzela v naročje in skupaj z njo odletela visoko na kraj, kjer ni mraza, lakote, strahu in izobčenosti. Ima zgolj naprstnik, emblem, ki ji edini daje smisel in upanje, da je vredno vztrajati, četudi tega še ne zmore do kraja ozavestiti.
Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas.
Zanimivo je, da bolj kot odraslim, ki bi ji občasno, vsaj kratkoročno želeli pomagati, zaupa urbani in rustikalni divjini, saj je to edini življenjski prostor, ki ga pozna in v katerem se vsaj za silo znajde. Toplina sobe ji je tuja, odvečna, skorajda sovražna, prijazna gospa v njej pa ji predstavlja grožnjo.
Z odprtim koncem, ki meri na ponavljanje zgodbe številnih deklic in dečkov v njim tujem, hladnem in večkrat sovražnem svetu, kjer ljudje »ne marajo otrok, ki imajo tako goste obrvi«, je realistična pripoved v preprostem, izčiščenem, fragmentarnem slogu slabo desetletje po nastanku zaradi grozljivosti nesmiselnih vojn še aktualnejša, kot je bila ob prvem izidu. Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas. Brez obsojanja ali moraliziranja, zgolj s tankočutno vzpostavitvijo atmosfere strahu, pomanjkanja, odvečnosti, negotovosti in neustavljivega poguma ustvari napeto, globoko čustveno in družbenokritično delo, katerega mikrokozmos zaobjema makrokozmos in obratno. Delo, ki na manj kot sto straneh združuje vse, kar imajo t. i. veliki romani, lahko, kakor v pronicljivi spremni besedi piše Aleš Učakar, ki je delo prevedel v tihem, subtilnem jeziku: »Po svojih skromnih močeh pomaga doumeti, da sleherni posameznik šteje.«
Michael Köhlmeier: Deklica z naprstnikom (Sanje, 2025, prevod Aleš Učakar)
Kot predstavniki mlajše generacije pisateljev in pisateljic želimo izraziti jasno podporo odprtemu pismu, ki ga je mednarodni PEN skupaj s centri iz nekdanje Jugoslavije naslovil na voditelje Evropske unije. Pismo opozarja na resno in alarmantno stanje v Srbiji, kjer so ogrožene temeljne človekove pravice – svoboda izražanja, pravica do mirnega zbiranja in varnost posameznika. Besede naših starejših kolegov in kolegic niso zgolj opozorilo, so nujen klic k odgovornosti.
V Srbiji so ogrožene temeljne človekove pravice – svoboda izražanja, pravica do mirnega zbiranja in varnost posameznika.
Ko novinarje in pisatelje preganjajo, ker opravljajo svoje delo, ko vidimo, da so naši kolegi v Srbiji tarče nasilja, in ko oblast namerno ustvarja ozračje strahu, vemo, da ne smemo molčati. Beseda je naše osnovno orodje, a je tudi naša odgovornost. Če je svoboda izražanja poteptana, je poteptana tudi naša prihodnost.
Kar se dogaja v Srbiji, presega notranjepolitične napetosti. Gre za sistematično spodkopavanje zaupanja v pravo, v demokratične institucije in v samo vrednoto človeškega dostojanstva. Vsak napad na protestnike, vsaka utišana novinarska beseda, vsak primer samovoljne represije je opozorilo, da demokracija nikoli ni dana za vedno, temveč jo je treba vedno znova braniti. Kot poudarja pismo, je še toliko bolj skrb zbujajoče, da se to dogaja v državi, ki ima status kandidatke za vstop v Evropsko unijo. Če EU ob tem ostane pasivna opazovalka, ne bo šlo le za izdajo srbske družbe, temveč tudi za izdajo evropskih vrednot, ki naj bi bile temelj povezovanja narodov.
Če je svoboda izražanja poteptana, je poteptana tudi naša prihodnost.
Zato kot mladi književniki in književnice podpiramo svoje kolege in kolegice v Srbiji, pa tudi vse, ki se tam borijo za pravico do glasu. Hkrati pa pozivamo EU, naj posluša – ne le zaradi političnih interesov, temveč zaradi lastne kredibilnosti. Če Evropska unija resnično temelji na načelih svobode, enakosti in človekovega dostojanstva, potem molk ni možnost. Podpiramo zahteve mednarodnega PEN-a:
da EU odločno obsodi nasilje in zlorabe oblasti v Srbiji,
da je vsak nadaljnji korak Srbije proti članstvu pogojen s spoštovanjem svobode izražanja in pravico do mirnega zbiranja,
da evropska sredstva ne krepijo represivnih struktur, temveč podpirajo civilno družbo in neodvisne medije.
Če Evropska unija resnično temelji na načelih svobode, enakosti in človekovega dostojanstva, potem molk ni možnost.
Naj bo zato naš glas jasen: literatura, umetnost in novinarstvo lahko živijo samo tam, kjer je zaščitena človekova svoboda. V imenu solidarnosti, dostojanstva in prihodnosti, ki jo bomo živeli prav mladi, podpiramo poziv k ukrepanju. Evropska unija mora pokazati, da njene vrednote niso zgolj besede na papirju, temveč dejanja, ki prinašajo resnično spremembo.
Naša solidarnost s protestniki, z novinarji in s pisatelji v Srbiji ni le izraz empatije, temveč tudi zavest, da je svoboda nedeljiva. Če je ogrožena v eni državi, je ogrožena povsod. Mladi smo tisti, ki bomo živeli v Evropi prihodnosti. Želimo si, da bo to prostor, kjer literatura lahko raste brez strahu, kjer se kritična misel ne kaznuje, temveč spodbuja, in kjer bo pogum posameznika pomenil začetek spremembe.
Verjamemo, da ima beseda moč. Zato svojo solidarnost izražamo v jeziku, ki ga najbolje poznamo – v jeziku literature in javne besede. Naj bo to tudi poziv, da se glasovi mladih ne preslišijo. Svoboda izražanja ni privilegij, temveč temelj, brez katerega ni prihodnosti, vredne tega imena.
Svoboda izražanja ni privilegij, temveč temelj, brez katerega ni prihodnosti, vredne tega imena.
***
Selma Skenderović je predsednica Mladega PEN-a Slovenije.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Primerilo se je nedolgo tega, sredi posebno žgočega poletja 2025.
Medtem ko so se milijoni turistov kot običajno dvizali proti morski obali in jim je znoj lil po obrazu, se jim ni niti sanjalo, da se je med njihovimi gostitelji v majhni, a slikoviti deželi razširjala neka poletna vročica, nekak virus, katerega razsežnosti, nalezljivosti in posledic v tistem trenutku nihče ni slutil. Požrtvovalni znanstveniki Hrvaškega inštituta za širjenje nalezljivih bolezni (HINB) so ne glede na težavne delovne razmere dali vse od sebe, da bi čimprej odkrili vzroke in po možnosti zaustavili napredovanje bolezni. Kakor se je zdelo, ta ni bila pogubna, vendar je bilo bolnikov že toliko, da jih ni bilo mogoče osamiti. Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.
Bolezen je delovala benigno – ali pa je vsaj tako kazalo sprva.
Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.
Vsekakor se je zdelo, da gre za nekaj prehodnega. Nekaj, na kar sploh ne bi smeli biti pozorni. Toda znanstveniki so se zavedali, da se je prav tako začela okužba s HIV-om, pa tudi tista nedavna koronavirusna. Pozorno opazovanje je ponujalo ključ za rešitev zagate.
Na prvi pogled je šlo za navadno virozo: vročina, potenje, mrzlica … vse dokler se v nekem hipu bolniki niso začeli vesti, kakor bi bili – pijani! Namreč, vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico. Pravzaprav, je v šali dejal neki mlajši znanstvenik, je njihovo vedenje prej videti kot rezultat kake skupinske hipnoze kakor pa viroza. Ampak starejši kolegi so ga na kriznem sestanku odpravili le z očitajočim pogledom.
Zdi se, so zaključili, da je treba izolirati specifične simptome, ki jih virus povzroča in zaradi katerih se bolniki vedejo drugače od običajnih, denimo tistih, okuženih s HIV-om ali s korono, za katere je značilna splošna oslabelost organizma.
Vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico.
Kaj hitro so ugotovili, da se okužba začne tako, da – prvič: določeni pevec/pesem spodbudi vznemirjenje in občutje skupnosti, drugič: sledi oblačenje v črna oblačila z značilnimi zgodovinskimi, danes prepovedanimi insignijami iz obdobja fašistične NDH (1941–1945), združenimi s cerkvenimi simboli križa, meča, ščita, plamenice, različnih zgodovinskih oseb kot tudi religijskih ikon, in tretjič: vse to doseže vrhunec z vzkliki iz istega zgodovinskega obdobja ZDS ali Za dom spremni (ustreznik vzklika Sieg Heil). Nekatere, zlasti še neizkušene znanstvenike iz HIZB je morda najbolj fasciniralo dejstvo, da gre za vzklike, pozdrave in pesmi, ki slavijo – drugo svetovno vojno! Vrh tega je bila nemara najpomembnejša značilnost bolezni združevanje množic na kupu in njihova potreba po tuljenju in »pozdravljanju« v skupini, nikakor ne vsak sam. Bolniki, ki jih je prizadel ta nenavadni virus, dobijo najhujše napade zmeraj v skupini. Kakor da bi jim bilo laže skupinsko, in ne posamično, kazati to čudaško lastnost bolezni – stanje izjemne razčustvovanosti.
Slavenka Drakulić (Fotografija: Andraž Gombač)
To je pomembno, so zaključili, saj je povzročanje čustvenega transa – občasnega, včasih pa dolgotrajnejšega, njegov poglavitni vidni izraz.
Do takšnih zaključkov so seveda prišli z opazovanjem ducata dogodkov med poletjem.
Po vtisih sodeč, je bil prelomni dogodek pri širjenju okužbe koncert znanega pevca Marka Perkovića (po tipu orožja, poimenovanega Thompson) na Hipodromu, 5. julija. Skrbno so preučili posnetke in poslušali na ducate pričevanj. Kajti bil je to velik dogodek, na katerem se je zbrala velikanska množica, stotine tisočev predvsem v črno oblečenih mladih, okrašenih s prepovedanimi simboli. Tistega poznega popoldneva so na koncertu v neznosni vročini padali v trans, se vsevprek objemali, pozdravljali z ZDS in izražali še vse druge značilnosti okužbe.
V nekem trenutku so znanstveniki med preučevanjem posumili, da gre morda za religijski fenomen, glede na to, da se je na tem koncertu na odru pojavil tudi katoliški duhovnik, ki je molil, in omeniti je treba tudi podobe Matere Božje, križa in rožnega venca, ki so se prikazali na nebu, sestavljeni iz svetlečih se dronov. Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?
Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?
Povsem upravičena vprašanja, še posebej ko se je izkazalo, da koncert ni bil edina množična manifestacija vročice, temveč šele njen začetek. Sledil je drugi koncert v Sinju, prav tako z več stotisoči obiskovalcev, množica v črnini, na las kot v Zagrebu – nato pa se je v presledku nekaj dni ponovil tudi na nogometnem stadionu v Splitu, kjer so tisoči navijačev ubrano vzklikali prepovedani pozdrav ZDS.
Virus je očitno zajel tudi druge dele države, prav tega pa so se znanstveniki bali. Vendar so po nekaj tednih sprevideli, za kaj pri tej bolezni gre: zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z domoljubjem, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.
In tako je nov virus nazadnje dobil ime: hrvaški ustaški virus ali HUV.
Zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z domoljubjem, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.
Ker je nekaj ugotovitev znanstvenikov pricurljalo v javnost, so bili nekateri doma in na tujem osupli, prizadevaje si razumeti, za kaj neki gre. Namreč, če obiskovalci koncertov in tekem poudarjajo fašistične simbole v hipu, ko ves preostali svet praznuje osemdeset let zmage nad fašizmom, je očitno, da imamo opravka z motnjo. Nekateri opozicijski komentatorji so celo namigovali, da je to izredno redek množični pojav t. i. retro zavesti. Za primerjavo poglejmo, kaj je zapisal nekdo v nekem nemškem časniku: »Predstavljajmo si, da bi se danes v Berlinu na koncertu zbralo nekaj milijonov ljudi, ki vpijejo Sieg Heil. Ne le policija, tudi psihiatrične ustanove bi imele polne roke dela. Ampak v majhni turistični državi to ni znak za poplah. Domačini se bodisi bojijo okužbe ali pa molčijo spričo šoka, in tujci kajpada tega ne vidijo ali pač ne prepoznajo.«
Od kod ta virus prav zdaj, so se spraševali na družabnih omrežjih. Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma. Spletna bitka med ustaši in partizani, kakor je popularno poimenovana ta preklarija, ni nekaj novega, traja že desetletja, ampak zdaj se je na novo razmahnila. Tudi prvi predsednik nove Hrvaške Franjo Tuđman se je mučil z vprašanjem, kako zgraditi novo državo na edini, ki so jo dotlej imeli Hrvatje – vendar je, glej, bila fašistična. Še posebej, ker so bili Hrvatje začetniki in najštevilčnejši pripadniki protifašističnega partizanskega gibanja, s Tuđmanom vred. Zatorej je v ustavi zapisano, da je temelj nove države prav – protifašizem! Po drugi plati pa je to bil čas, ko se je bilo zaradi različnih razlogov treba odreči socializmu in rdeči zvezdi.
Hrvaški se je primerilo, da se druga svetovna vojna zanjo nikoli ni končala. Nadaljevala se je tudi v vojni v devetdesetih, ko so se nekatere prostovoljske brigade poimenovale po zločincih iz NDH, ko je ZDS postal njihov pozdrav, pozneje napol legaliziran (uvedena je bila t. i. dvojna konotacija) – in ko je sodelovanje radikalne desnice v aktualni vladi pomenilo znamenje za oživitev najhujšega v hrvaški zgodovini.
Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma.
Minevali so tedni, poletna vročina je še kar vztrajala, turistov je bilo vedno več in val simptomov HUV se je, na obup znanstvenikov, širil naprej v različnih smereh. Na primer, med politiki desnice, partnerji v vladi t. i. centra. Namreč, že nekaj dni po koncertu je nekaj radikalno desnih politikov v parlamentu dvignilo roko v fašistični pozdrav. Nekaznovano. Celo na videz racionalen, uravnovešen premier je medijem pojasnil, da je prepovedani pozdrav le del pesmi MPT in kot tak nepomemben. Pri tem se je skliceval na njegov dvojni pomen. In medtem ko so znanstveniki opazovali, v kakšnem obsegu bo virus zajel politično elito, in skušali dognati, ali obstaja zdravilo (je za to potrebno zdravilo, so se že vpraševali nekateri), si je bila opozicijska javnost na jasnem, da premier omalovažuje dogodek, saj je prepričan, da obvladuje položaj.
Nadaljevalo se je takole: znanstveniki so se, logično, vprašali, kaj če se je bolezen že tako razširila, da je zajela zadostno število prebivalcev – če se simptomi v tolikšni meri udomačijo, da postanejo znosni in jih lahko prenašajo tako odporni kot neokuženi posamezniki – ali gre to še vedno šteti za bolezen? Ali vsaj za normalizacijo bolezni, ko se ta transformira, kot denimo pri nekaterih vrstah raka, v stanje, kar so predlagali pristojnim. Prišli so namreč do izredno pomembnega zaključka za obiskovalce in tuje turiste, kot tudi za dežele v okolici: HUV je bolezen, ki izvira iz specifičnih zgodovinskih in političnih okoliščin in napada zgolj Hrvate. Bilo bi skrajno nenavadno, ča bi obolel kak Šved, Srb ali Slovenec. Po tej plati je bolezen vsaj omejena in izolirana na Hrvaškem ter na področjih v okoliških deželah, kjer Hrvatje živijo, kot tudi v diaspori.
Sugestijo, da gre že dodobra razširjeno bolezen imeti za stanje, so vestno sprejeli vsi veljaki. Normalizacija, tj. širjenje omiljenih manifestacij HUV, je sledila hitreje, kot so znanstveniki HIZB in del javnosti pričakovali.
K temu so prispevale tudi domala preroške besede, ki jih je po koncertu MPT-a neformalno izrekel obrambni minister, potem ko je priznal, da je tudi sam na koncertu pozdravil s prepovedanim ZDS: »To ni bil navaden koncert. Tole je nekaj, kar je veliko več kot koncert. In v tem trenutku se bodo nekatere zadeve nepovratno začele spreminjati v politiki in družbi nasploh – v celotni Republiki Hrvaški, v hrvaški zavesti in hrvaškem narodu.«
Z njim se ne strinja tisti del javnosti (večji?, manjši?), ki nasprotuje enačenju patriotizma s poveličevanjem NDH. Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?
Obstajajo državljani, ki se sprašujejo, kako resno je to stanje. Ali morda želijo politiki in državljani te deželice, ki ima rada koncerte, tekme in vojaške parade, vrniti na oblast kakšno svojo obliko NDH?
Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?
Resda številni ne skrivajo, da želijo čisto državo brez priseljencev temnejše polti, najsibo legalnih ali ilegalnih, da o Srbih niti ne govorimo. Ampak bilo bi pretirano, če bi iz tega sklepali, da bi UHV lahko povzročil nekaj takega, kot je bilo zapisano v uvodniku (s podpisom »Poglavnik«) prve številke Ustaša februarja 1932, ki pravi, da so »v boju za svete cilje dovoljena vsa sredstva, tudi tista najstrahotnejša /…/ nož, revolver in peklenski stroj, to so idoli, to so zvonovi, ki bodo naznanili zarjo in vstajenje Neodvisne Države Hrvaške.«
Neodvisna država je ustvarjena, ostala pa je ostra ideološka delitev državljanov, o kateri se turistom (in turizem je poglavitna gospodarska veja) k sreči niti ne sanja.
O prihodnosti okužbe znanstveniki z začetka zgodbe ne marajo govoriti. Pravijo, da so predvidevanja neresno početje in da zadošča, če vemo, da katerikoli virus lahko mutira ali se pritaji do ugodnih okoliščin za njegov nastop.
Ampak politične in druge posledice bolezni tehle strokovnjakov za širjenje nalezljivih bolezni sploh ne zadevajo.
Za številne poznavalce in opazovalce s strani pa je bila vendarle prav bolezen še eden izmed dokazov, da veliko državljanov turistične državice živi v preteklosti in da starejše in novejše vojne v spremenjeni obliki še zmeraj živijo na Hrvaškem.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Najprej bi se rada zahvalila Nataliji za predano štafeto, sprejemam jo z nasmeškom in v upanju, da jo uspešno predam naprej. Pa začnimo.
Moja prava bralna kariera se je začela dokaj pozno – v študentskih letih. Seveda so mi starši v otroštvu prebirali knjige, z babico sva redno obiskovali lokalno knjižnico, tudi v osnovni šoli sem še prebrala kako knjigo ali dve, nato pa je v srednji šoli sledil mrk. Saj vsi poznamo prisilo, ki se ji reče domače branje, kajne? Mislim, da v vseh štirih letih gimnazije nisem prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila obvezno branje.
Potem pa je prišlo prelomno obdobje krajše bolniške nekje na začetku študija, ko mi je v roke prišla knjiga Twilight (Somrak). Lahko debatiramo o kakovosti knjige, napačnih predstavah o razmerjih, ki jih je vcepila mladim dekletom ipd., a dejstvo je, da me je zgodba pritegnila in zanetila mojo ljubezen do fantazije. Prvemu delu serije je kmalu sledil drugi, pa tretji in četrti. Da me je povsem posrkalo v svet fantazije (in posledično branja), je delno kriv Twilight, delno pa skupnost na forumu in kasneje spletni strani bralnica.com, kjer so potekala razpravljanja o tej in drugih knjigah.
Fotografija: osebni arhiv
Drugo veliko spodbudo sem nepričakovano doživela v času porodniške. Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah. Nič nenavadnega ni bilo, če sem med poletjem kako šolsko uro presedela na stopnicah zaprte šole, s slušalkami v ušesih in knjigo v roki. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem kolegicam in znankam, ki so me tako videle in si rekle: »Ah, ne bom je motila, če bere.« To so prave prijateljice!
Če se prav spomnim, je prav v času prve porodniške moj sicer dolgočasni vsakodnevni profil na Instagramu počasi začel pridobivati bolj knjižno podobo. Objavljala sem naključne slike knjige, kratka mnenja in misli ob prebranem. Med drugo porodniško pa je profil prešel v izključno knjižne objave, in tako je nastal moj vrtiček na knjigogramu.
Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah.
Knjigogram je odličen prostor za pogovore o prebranih knjigah, za načrtovanje prihodnjih branj, za širjenje (bralnih) obzorij. K temu ogromno doprinesejo različni izzivi, ki jih organizirajo knjigogramerke. Prav zaradi teh izzivov občasno pogledam izven okvirjev priljubljenih žanrov. Tako sem ponovno prebrala nekaj klasičnih del slovenskih avtorjev, ki so mi v srednji šoli grenila življenje (navdušila me je Tavčarjeva Visoška kronika, pozitivno me je presenetil Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice pa je žal potrdila, da so nekatera branja res samo moreča). Zaradi izzivov sem prebrala nekaj risoromanov, kratkih zgodb in celo kakšno zbirko poezije. Izzivi hkrati poskrbijo tudi za brskanje po domači knjižnici. Če gre samo za fotografski izziv, običajno ponovno odkrijem kako knjigo, na katero sem že malo pozabila (se spomniš tiste romance, ki si jo brala pred petimi leti in ima na naslovnici silhuete hiš?). Najlepši del knjigograma pa je zagotovo skupnost, ki se je zgradila! Združuje nas ljubezen do knjig, pogosto tudi ljubezen do kave, naklonjenost impluzivnim nakupom lepih knjig in zavračanje odločitev, ki bi omejile svoj čas za branje. Mislim, da nisem edina, ki je na knjigogramu našla pristna prijateljstva, uteho na slabe dni, podporo pri odločitvah in konstruktivne nasvete, ko je bil čas zanje.
Fotografija: osebni arhiv
Čeprav najraje berem fantazijo, sem se ji pri priporočilih izognila, saj so že moje predhodnice nanizale dovolj predlogov, da zaplavate v druge svetove, če si tega zaželite. Za bralna priporočila sem torej izbrala naslednje knjige:
Sylvain Neuvel: A History of What Comes Next (1. del serije Take Them to the Stars)
Središče znanstvenofantastične zgodbe so ženske plemena (če temu lahko rečemo pleme) Kibsu, ki so iz zakulisja vplivale na zgodovinsko pomembne dogodke, njihov končni cilj pa je, da človeštvo pripeljejo v vesolje. Večji del zgodbe se dogaja po zaključku druge svetovne vojne in med hladno vojno, ko spremljamo Mio na njeni poti usmerjanja pomembnih moških v pravo smer, da pride do prvih korakov na poti v vesolje. Knjiga je humorna, hitrega tempa in hkrati omogoča vpogled v znanstvene dosežke hladne vojne na nesuhoparen način. Nerodno mi je priznati, da sem za Hermana Potočnika Nordunga prvič slišala v tej knjigi. Dodaten bonbonček so naslovi poglavij, ki so pravzaprav naslovi pesmi iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja, na koncu knjige pa je tudi celoten seznam pesmi in povezava do seznama na aplikacijah Spotify in iTunes. Avtor je očitno mislil na vse.
Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo (Hiša knjig, 2021)
Hollywoodska zvezda Evelyn Hugo se na stara leta odloči, da bo brez dlake na jeziku v intervjuju povedala svojo zgodbo in se s tem poklonila ljubezni svojega življenja. Razgovori se o vseh svojih sedmih možeh, o blišču in bedi sveta slavnih, o pričakovanjih javnosti in osebnih izzivih. Gre za prvo knjigo Taylor Jenkins Reid o fiktivnih slavnih osebah, ki pa je napisana tako podobno biografiji, da sem že med branjem guglala, ali je Evelyn res obstajala. Branja sem se lotila v okviru enega od poletnih bingov, ki jih je na Instagramu organizirala Sandra (z žal ne več aktivnega profila @dozadnjestrani), brez tega izziva je zagotovo ne bi brala. Tako pa mi je Taylor postala ena najljubših avtoric. Kar mi je zelo všeč pri njenih sicer samostojnih knjigah, je pojavljanje likov iz prejšnjih knjig (eden od njenih mož je npr. pomemben stranski lik v knjigi Malibu).
Avgust Demšar: Cerkev (Pivec, 2020)
Zaključujem s slovenskim avtorjem. Dela Avgusta Demšarja berem v vrstnem redu, kakor so izhajala, tako da je očiten avtorjev napredek, in po mojem skromnem mnenju Cerkev predstavlja vrhunec. Gre za prvi del trilogije Vodnjaki, ki pa ga lahko berete samostojno, tako kot druge Demšarjeve knjige, saj vsaka obravnava eno kriminalno dejanje oziroma skupek kriminalnih dejanj, ki so medsebojno povezana. Zgodba se začne z brutalnim umorom visokega cerkvenega funkcionarja po maševanju na Ptujski Gori. Inšpektorja Martina Vrenka z ekipo raziskovanje vodi v izmišljeno naselje Vodnjaki. Tamkajšnji prebivalci so tako ali drugače povezani z dogodki na Ptujski Gori, trupla padajo levo in desno, motive iščejo v otroštvu nekaterih vpletenih, potrebna pa je tudi službena pot policistov v tujino. Čeprav knjiga obsega več kot 600 strani, se zgodba ne vleče.
Štafeto predajam Zarji oziroma @berljivki. Čeprav na prvi pogled nimava enakega okusa za knjige, pa naju povezuje ljubezen do lepih starih stvari ter fiktivnih moških. Najin najljubši ruski vojak je in vedno bo Aleksander Šura Belov iz Bronastega jezdeca.
Nan Shepherd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev)
»Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.«
Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar.
Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.
Irenino prvo srečanje s knjigo ni bila ljubezen na prvi pogled. Bilo je kot pri marsikaterem odnosu – najprej zadržano, potem pa se je počasi ogrelo. A knjiga je našla svoj trenutek in pomembno vlogo je pri tem odigral prostor – Planina v Lazu, kjer jo je Irena brala med snovanjem svoje odmevne knjige Svetišča narave (UMco, 2024), prejemnice velike nagrade knjiga leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. »Ko bereš pravo knjigo v pravem okolju, je učinek podeseterjen,« pravi Irena.
Nan Shepherd je Živo goro napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.
Nan Shepherd je v knjigi na vizionarski način pisala o naravi. Ni bila »frklja«, ko jo je napisala, temveč 50-letna ženska, ki je desetletja zahajala v svoje »hišne gore«, škotske Cairngorms. Knjiga je kot skupek njenega razmišljanja in doživljanja gora – preplet vidnega in nevidnega, stvarnega sveta, osebnega doživljanja in filozofskega pogleda. To je tisto, česar se je Irena učila od Nan Shepherd – kako pisati o naravi na celosten, holističen način, ki vključuje materialno in nematerialno, stvarno in nestvarno.
In prav v tem se Nan Shepherd loči od klasičnih potopisov. Narave ne opisuje z varne razdalje, ampak se z njo popolnoma zlije, kot da se z njo pogovarja, z njo diha in hodi. Morda je bil prav zato njen pristop, čeprav izjemno svež in inovativen, v tistem času preprosto preveč nenavaden, celo radikalen. »Zelo zanimiv je ta ženski vidik,« poudarja Irena.
Fotografija: Maja Čakarić
Zakaj knjiga ni izšla prej? Morda zato, ker je bilo njeno pisanje tako drugačno, tako žensko, tako inovativno, da bi jo takratna »mačistična gorniška srenja« raztrgala. Knjiga je izredno senzualna, Nan Shepherd piše o svojem telesu, o kopanju v gorskih jezerih, o spanju zunaj. Knjiga ponuja bralcu, da najde način, kako vstopiti v naravo ali gorski svet.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Najprej se je zdelo, da bodo odgovori kratki in jedrnati. Za seboj je imela šest ur vožnje in bila je vidno utrujena. V Slovenijo je Tanja Maljarčuk (1983) prišla predstavit roman Biografija naključnega čudesa (Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2024), ki je v prevodu Primoža Lubeja in Janje Vollmaier Lubej, avtorice tudi krasnega spremnega zapisa, izšel v slovenščini. Ukrajinska pisateljica in esejistka je končala študij filologije na Prikarpatski državni univerzi Vasila Stefanika, poimenovani po ukrajinskem modernističnem pisatelju in političnem aktivistu. Po študiju je delovala kot novinarka ukrajinske televizije. Piše prozo in eseje, njena literatura je prevedena v številne jezike. Živi na Dunaju in je kolumnistka za spletno izdajo nemških časopisov Deutsche Welle in Die Zeit Online.
V avtoričinem romanesknem prvencu Adolfov finale ali vrtnica za Lizo (2004) so prisotne teme nesrečne ljubezni, družinskega nerazumevanja, boja za ljubezen in svobodo. Za zgodbo Ženska in njena riba, prevedeno tudi v slovenščino, je prejela vileniški kristal. Leta 2012 je v Ukrajini izšel roman Biografija naključnega čudesa, ki je avtorici prinesel nominacijo za knjigo leta. Kasneje so sledili še drugi pomembni dosežki: roman Zabuttja (Forgottenness, 2016) je prejel nagrado BBC Ukrajina – knjiga leta, leta 2018 pa je za odlomek v nemščini prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann.
V središču pripovedi romana Biografija naključnega čudesa je Lena, ki živi v San Francisku na zahodu Ukrajine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Umeščenost romana v čas in prostor je tudi simbolna: pripoved se osredotoča na usodo posameznikov in družbe v postosamosvojitvenem obdobju. Značilnosti avtoričinega pisanja so neizprosni komentarji družbenega nasilja, feminizacija revščine, opisi alkoholizma, doma, ki namesto varnosti pogosto predstavlja pekel, odnosa družbe in države do živali in invalidov ter absurdnosti bivanja, prignane do skrajnosti.
Želela bi vam zastaviti nekaj vprašanj o romanu Biografija naključnega čudesa, ki ga boste predstavljali v Sloveniji.
»To bo zelo težko, saj sem skoraj vse o knjigi pozabila. Izšla je leta 2012, napisala pa sem jo leto prej.«
Potem ste napisali kar nekaj romanov.
»Ne gre le za čas, vmes se je zgodilo ogromno stvari. Zdi se, kot bi Biografijo naključnega čudesa napisala v prejšnjem življenju. Vmes sem vsaj dvakrat umrla. Leta 2014 med protesti v Kijevu in leta 2022 v času ruske invazije na Ukrajino. Ta dva dogodka sta me povsem spremenila.«
Kaj mislite s tem, ko pravite, da ste umrli?
»Umrla sem v metaforičnem pomenu. Predvsem ker so mnogi moji prijatelji fizično mrtvi. Razumete, kaj hočem povedati? Ta roman je humoren, ampak … Ta humor sem izgubila.«
Omenili ste leto 2014. Zakaj ste umrli tedaj?
»Spremenila sem deželo, kulturo, jezik. Morala sem se naučiti nemško. Toda del Ukrajine je še vedno z menoj. V meni. Ukrajinske identitete ni mogoče odložiti. Zdaj nosim dve identiteti, ves čas. In rada govorim, da živim na mostu med bregovoma reke. Včasih pod mostom. Večino časa na mostu.«
To vpliva tudi na vaše pisanje. Lahko si predstavljam, da je v tako težkih razmerah za pisatelja še posebej pomembno, da ima pisanje. Da preživi s pomočjo pisanja. Toda najin pogovor ste začeli z izjavo, da ste umrli.
»Da. V tako težkih razmerah, v kakršnih smo Ukrajinci, praktično ni ničesar, kar bi pomagalo preživeti.«
Vmes sem vsaj dvakrat umrla. Leta 2014 med protesti v Kijevu in leta 2022 v času ruske invazije na Ukrajino.
Je bilo pisanje za vas kadarkoli nevarno?
»Mislite v fizičnem smislu?«
Da.
»Ne, nikoli. V fizičnem smislu sem varna. Moji starši živijo v Ukrajini.«
Se zaradi pisanja nikoli niste znašli v težavah?To sprašujem, ker ste tudi izjemno kritični. Najprej do Ukrajine in Ukrajincev.
»Ne, nikoli. Ukrajina je dobra država. (nasmešek) Zaradi svojega pisanja v Ukrajini nikoli nisem imela težav.«
Zdaj nosim dve identiteti, ves čas. In rada govorim, da živim na mostu med bregovoma reke. Včasih pod mostom. Večino časa na mostu.
Toda Lena ima veliko težav. Živi v razrušenem svetu, vendar je izjemno poštena, kritična. Vedno deluje za dobro ljudi.
»Lena je idealistka, bori se za svoje ideale. O tem sem prepričana. Problem pa je, da je vedno sama. To je tisto, kar sem občutila leta 2011, ko sem še živela v Ukrajini. To je bil čas po izvolitvi Viktorja Janukoviča.
Sem otrok oranžne revolucije, ki se je dogajala v letih 2004 in 2005, ko so množice protestirale proti volilnim prevaram, ki so sprva razglasile zmago Viktorja Janukoviča. Protestniki, oblečeni v oranžno (barva kampanje opozicijskega kandidata Viktorja Juščenka), so dosegli razveljavitev spornih rezultatov in ponovne volitve, na katerih je nato zmagal Juščenko. To je bil prelomni trenutek za ukrajinsko demokracijo in civilno družbo, saj se je pokazalo, da ljudje lahko z množičnim, nenasilnim uporom dosežejo politične spremembe.
Poleg tega je bil tu še občutek, da smo končno dobili svojo državo in da predstavljamo moč. Civilna družba bi morala biti pobudnica sprememb. Toda oblast je bila še vedno skorumpirana in proruska. Resnične spremembe se niso mogle zgoditi. Leta 2011 sem mislila, da je konec z idejo demokratične ureditve. Spominjam se, da sem jokala, ko so razglasili rezultate volitev. Iz tega občutka, da si sam, da se sam boriš za demokracijo, za človekove pravice, je nastala ta knjiga. In Lena je ves čas sama. Sama se bori za pravico.
Leta 2014 so se Ukrajinci naučili, kako ne biti več sami. Država je takrat doživela eno svojih najbolj prelomnih in najtežjih obdobij po osamosvojitvi. Naš slogan je bil: vsak od nas je kapljica v velikem morju. Novembra 2013, ko je predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, so se začeli novi protesti. Na Trgu neodvisnosti v Kijevu so se zbrale množice, gibanje pa je postalo znano kot Evromajdan. Spopadi med protestniki in policijo so prerasli v krvavo nasilje in februarja 2014 je parlament Janukoviča odstavil, ta pa je pobegnil v Rusijo. Oborožena vojna med ukrajinsko vojsko in proruskimi milicami, ki se je v različnih oblikah nadaljevala vse do ruske invazije leta 2022, se je torej začela 2014. To je tudi konec postsovjetske Ukrajine in začetek dolgotrajne vojne z Rusijo, pa tudi okrepitev ukrajinske identitete.«
Spominjam se, da sem jokala, ko so razglasili rezultate volitev. Iz tega občutka, da si sam, da se sam boriš za demokracijo, za človekove pravice, je nastala ta knjiga.
Omenili ste, da je bila Lena v boju za pravičnost povsem sama. Roman Biografija naključnega čudesane govori toliko o politikih, temveč predvsem o ljudeh – o njihovi skorumpiranosti, o tem, kako vedno znova poskušajo zaobiti zakone, kako si prizadevajo preživeti znotraj sistema. Zdi se, da ste izjemno kritični do ukrajinske družbe, kot da zavrtate naravnost v njeno srčiko – v vse družbene plasti.
»Nikoli nisem rekla, da gre le za politiko. Toda ljudje, ki skušajo delovati posamično, bodo vedno poraženi. Ko pa se združijo, v imenu prizadevanja za določene ideale ali pravice, pridobijo moč. In tedaj je rojena tudi družba. Kajti kadar smo ločeni, lahko delamo dobre ali slabe stvari, a nikoli ne bomo dosegli cilja. Resnična družba se rojeva iz združevanja, skupne moči.
Nikoli nosem hotela pisati o političnih razmerah. In tudi nikoli nisem rekla, da Ukrajinci ne nosijo odgovornosti. Še posebej za to, da je v tistem času Janukovič prišel na oblast. V vsakem primeru dolžim Ukrajince. Nas. Vsi smo bili odgovorni za to, kar se je zgodilo.«
Kajti kadar smo ločeni, lahko delamo dobre ali slabe stvari, a nikoli ne bomo dosegli cilja. Resnična družba se rojeva iz združevanja, skupne moči.
Morda temu lahko rečemo disfunkcionalna država. V mnogih obrisih Ukrajina iz leta 2011 spominja na današnjo Slovenijo. Ukrajina je prikazana kot tranzitna in s tem skorumpirana, brutalna, koruptivna država, kjer tisti, ki bi morali ščititi, jemljejo.
»V resnici je vedno enako. Treba se je boriti. In moč prihaja iz združevanja. Spomnim se, kako je ukrajinski novinar in aktivist novembra 2013 na Facebooku objavil ključen poziv, ki je sprožil množične proteste Evromajdana. Napisal je, da če objava doseže vsaj tisoč komentarjev ljudi, ki želijo priti, naj se vsi zberejo na Trgu neodvisnosti (Majdan). Ideja je bila: če se dovolj ljudi odzove in pride, naj se protest začne – in res se je začel. Ta akcija je sprožila val protestov, ki je hitro prerasel v eno največjih demonstracij v zgodovini neodvisne Ukrajine.
Vedno gre za začetno iniciativo, namenjeno ljudem, ki jim je mar. Ko se začnejo združevati, lahko nastane nekaj resničnega. Morda govorimo o 10 odstotkih družbe, ki jim je mar. Preostali del družbe tega ne razume ali pa jim ni pomembno. Zanje je pomembnejše, da imajo avto, hišo, karkoli že.
Vedno gre za enak boj. Za ideale, ki v najboljšem primeru preživijo.«
Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne
Če se še nekoliko dotakneva kraja, kjer se roman dogaja … San Francisko je izmišljeno mesto na zahodu Ukrajine, ki prikliče asociacijo na istoimensko kalifornijsko mesto.
»Res je, roman se dogaja v kraju San Francisko in spominja na moje rojstno mesto Ivano-Frankivsk. Gre torej za ukrajinsko verzijo San Francisca, toda šalo na stran. Mesto Ivano-Frankivsk se imenuje po Ivanu Franku (1856–1916), enem največjih ukrajinskih pisateljev, pesnikov in mislecev. Do leta 1962 se je mesto imenovalo Stanislav (ali Stanislaviv). Leta 1962, ob 300-letnici mesta, so ga preimenovali v Ivano-Frankivsk v čast pisatelju. Gre za mesto, ki ima 200.000 prebivalcev. Bilo mi je torej pomembno, da sem roman umestila prav v to mesto, v katerem sem odraščala in ki je edino mesto na svetu, poimenovano po pisatelju. Če poznate še kako, mi povejte.« (nasmešek)
Imam močan občutek, da pripadate določeni generaciji ukrajinskih pisateljev in pisateljic, tudi zaradi ironije in posmeha, ki ju uporabljate. Biografija naključnega čudesa se mi zdi zelo ukrajinski roman, ki pa se hkrati na nenavaden način poigrava z ukrajinsko dediščino in nacionalnimi simboli.
»Raje kot posmeh bi uporabila besedo ironija. V ukrajinski literaturi pravzaprav nimamo prave tradicije ironičnega pisanja. Ukrajinci v zgodovini preprosto niso imeli časa za ustvarjanje ironične literature. Številni pisatelji so bili ubiti – eden najbolj nadarjenih pisateljev, Valerian Pidmohylny, je bil ubit v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Sovjetske oblasti so ga usmrtilе zgolj zato, ker je pripadal ukrajinski intelektualni eliti. V tridesetih letih je bila usmrčena ali deportirana večina ukrajinskih literarnih intelektualcev: ocene govorijo o več kot 200 ubitih pisateljih.
V moderni, sodobni ukrajinski literaturi pisatelji poskušajo biti ironični. Toda v resnici nimamo tradicije ironičnega pisanja. Valerian Pidmohylny je bil prepovedan vse do pozne sovjetske perestrojke in ukrajinske neodvisnosti (1991). In v večini imamo le socrealistične pisatelje, ki jim je uspelo preživeti v Sovjetski zvezi. Toda niso smeli biti ironični, ker je ironija pomenila direktno vstopnico na vlak do Sibirije.
Eden najbolj znamenitih primerov je Vasyl Stus. Umrl je v gulagu v uralskem taborišču leta 1985 – takrat sem že bila rojena. Njegova zbirka pesmi Веселий цвинтар (Veselo pokopališče) ni bila nikoli izdana, vsaj ne pod sovjetskim režimom. Njen naslov, ki kombinira smeh in temo smrti, omogoča ironično branje. Preganjan je bil zaradi političnih prepričanj, njegovo delo pa je bilo prepovedano. Obsojen je bil na osemnajst let zapora, umrl pa je leta 1985 v gulagu Perm-36 (Ural) med stradanjem v zaporu.
Šele po ukrajinski osamosvojitvi leta 1991 je bilo mogoče pisati na ironičen način. Prav v tem času je nastopila skupina Bu-Ba-Bu, ki so jo oblikovali trije pomembni ukrajinski pisatelji – Jurij Andruhovič, Viktor Neborak in Oleksander Irvanec. Neborak, ki je bil zame skoraj kot mentor in ki sem ga pogosto srečevala na ulicah svojega mesta, mi je dal občutek, da je dobro biti pisatelj.«
Bilo mi je pomembno, da sem roman umestila prav v to mesto, v katerem sem odraščala in ki je edino mesto na svetu, poimenovano po pisatelju.
Če se za trenutek vrneva k Leni. Lena se bori za resnico. Rada bi poletela više, postala nekdo, vendar je v neperspektivnem kraju in času vse bolj izključena, ker ima svoje stališče in razmišlja samostojno že vse od otroštva. Toda izključi jo ukrajinska družba. Simbol česa je leteča ženska z rumeno ruto z rdečimi cvetovi? Zdi se, da roman tu nosi nadih mističnega ali magičnega realizma.
»Gre za del, ki govori o nemoči osrednje junakinje. Gre celo za njen alter-ego. Lebdeča ženska je super junakinja. Vsi hočemo biti super junaki. Ali pa si tega želim samo jaz. (nasmešek) Toda dobro je imeti pred seboj to podobo. Četudi je celoten svet proti tebi in izgubiš upanje, se od nikjer pojavi leteča ženska, ki te lahko reši. Zato sem na začetku najinega pogovora dejala, da je to idealistična knjiga. Toda ta ženska ni Marija, Jezusova mati, ampak ideal, ki rešuje ljudi in živali.«
V romanu je pretresljiva normalizacija nasilja. Lena je edina, ki prepozna nasilje. Družba ji ves čas dopoveduje, kaj je narobe z njo …
»Knjigo razumete bolje od mene.« (nasmešek)
Celo profesor Teofil Kunec je del te normalizacije nasilja. A na koncu se tudi on znajde na tržnici, kjer vsi nekaj prodajajo in kupujejo – večinoma stvari, ki jih nihče ne potrebuje.
»Morda pa jih vseeno kdo potrebuje. V devetdesetih letih so bili vsi na tržnici. Tržnica je bila podoba tistega časa v Ukrajini. Mislim, da si večine likov nisem izmislila – vsi nosijo sledi resničnega. Tržnica je bila prostor, kjer se je vse zgodilo, središče mesta. In tam so se znašli vsi: profesorji, zdravniki, novinarji. Zlasti intelektualci, ki nenadoma niso več mogli preživeti od svojega dela, ker je bilo čez noč razvrednoteno. Toliko intelektualcev je pristalo na tržnici, kjer so se morali spremeniti v prodajalce. To je bilo zelo težko gledati. Celo kot otrok sem razumela, kako močno so intelektualci izgubili vrednost.
In danes je, v resnici, še vedno podobno. Privilegij je živeti in preživeti od literature. Ko pride kriza, so intelektualci vedno prvi na udaru. Mi smo kot cvet na drevesu: lepo ga je videti, toda ob slabem vremenu najprej odpade prav ta cvet.«
Tržnica je bila prostor, kjer se je vse zgodilo, središče mesta. In tam so se znašli vsi: profesorji, zdravniki, novinarji. Zlasti intelektualci, ki nenadoma niso več mogli preživeti od svojega dela, ker je bilo čez noč razvrednoteno.
Bi lahko pisali, če bi ostali v Ukrajini? Ali je za vaše pisanje pomembno, da ste odšli? Tema odhajanja, zapuščanja Ukrajine je v romanu Biografija naključnega čudesa izjemno pomembna. Ko Lena na primer spozna, da spremembe niso mogoče, si kupi avtobusno vozovnico, saj je to eden izmed načinov, kako priti v Evropo iz pozabljenega kraja, čeprav Lena na tisti avtobus nikoli ne sede …
»Res je, saj izve za Ivankino tragično zgodbo. Ko je zaradi nefunkcionalne države odločena oditi, jo doleti še bolj tragično spoznanje. In zaradi tega je zgodba tragična.
To se v mojem resničnem življenju ni nikoli zgodilo. V sebi nosim več življenj. Istočasno. Mislim, da se to zgodi veliko pisateljem. Knjiga je odgovor na to, kaj bi se zgodilo, če bi ostala. Opisuje mojo resničnost, če bi ostala. Verjetno bi znorela, kot se je to zgodilo moji protagonistki. Tedaj, leta 2011, nisem verjela, da so spremembe v Ukrajini sploh še mogoče. Res sem bila razočarana.
Selitev v Avstrijo ni bila načrtovana. To sem naredila brez kakšnega trpljenja. Zlahka sem odšla.
Leta 2014 sem razumela, da Ukrajina ni izgubljena – da gre pravzaprav šele za začetek. Ukrajina me je naučila poguma in mi dala več gotovosti. Ne vem, kakšna bi bila danes, če bi bila Ukrajina le še ena Belorusija, del tistega norega ruskega zapora. Verjetno bi bila drugačna. A prav od prijateljev, ki so ostali v Ukrajini, sem kasneje prejela najdragocenejše lekcije.
Toda kaj je bilo vaše vprašanje?«
Ko pride kriza, so intelektualci vedno prvi na udaru. Mi smo kot cvet na drevesu: lepo ga je videti, toda ob slabem vremenu najprej odpade prav ta cvet.
Kaj bi se zgodilo z vašim pisanjem, če bi ostali v Ukrajini?
»Ne vem, ali je bila odločitev za korake, ki sem jih naredila, pametna ali ne, vendar zdaj je, kar je. Težko rečem, kako bi pisala in ali bi še pisala, če bi ostala. Tedaj sem že imela objavljenih kar nekaj knjig. Verjetno bi pisala naprej, ne vem pa, ali bi od pisanja lahko živela. Delala sem tudi kot novinarka, vse do trenutka, ko sem odšla. Ukvarjala sem se z raziskovalnim novinarstvom, vendar to ni bilo zame. Bilo je resnično težko.
V Avstriji sem začela premišljevati, kdo zares sem. In šele tam sem se začela opredeljevati kot pisateljica. V Ukrajini se nikoli nisem imela za pisateljico. Predstavljala sem se kot novinarka. Ampak tedaj sem bila mlada.« (nasmešek)
V knjigi o Ukrajini govorite kot o naciji …
»Kot o politični naciji, da. Seveda obstajajo različne identitete, a moja je ta, da sem v političnem smislu Ukrajinka. Moram pa reči, da so razmere zdaj izjemno temačne. Trenutno sploh ne morem zares pisati. Tri leta sem neprestano pisala – a ne literature, temveč članke, govore, predvsem za nemški govorni prostor. Nekaj, kar lahko počnem, da sem koristna. Medtem pa moji kolegi, ki živijo v Ukrajini, prestajajo pravo nočno moro.«
Živimo v času vojne, ko je težko spregovoriti z jezikom literature. In je laže pisati z jezikom resničnosti.
Zgodovinar Alessandro Barbero – za Delovo Sobotno prilogo ga je pred tremi leti intervjuval filozof Jernej Šček – je prepričan, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Spomin je subjektiven in velikokrat tudi – čeprav ne nujno – individualen, zgodovina pa objektivna in kolektivna. Do spomina ima pravico vsakdo od nas, pisanje zgodovine pa je delo zgodovinarjev, ki naj dogodke, dinamike in vzročno-posledična razmerja raziščejo iz vseh zornih kotov, predvsem pa na podlagi virov.
Književnost in na splošno umetnost si od vedno jemlje pravico, da stvarnost – tako preteklo kakor tudi sedanjo – obravnava po svoje. Pri tem si lahko privošči marsikaj, kakor recimo odlično dokazuje žanr avtofikcije, ki je v današnjem svetu književnosti zelo v modi. V njem so meje med resničnim in izmišljenim zabrisane. Podobno velja za zgodovinske romane, kjer se zgodovina in spomin prelivata. Odličen primer take interakcije je roman 1980Vinka Möderndorferja, kjer dogajanje v Ljubljani v času smrti Josipa Broza Tita resda kroji življenje literarnim likom, hkrati pa v besedilu odločno prevladujeta fokalizacija in doživljanje prvoosebnega pripovedovalca. Tistega, ki čas svojih študentskih let prelistava z nekajdesetletnim zamikom.
Če je denar skoraj povsod v ospredju, tudi in predvsem v literarnih delih, ki opisujejo sodobni čas, je v Möderndorferjevem romanu prikazan kot nekaj postranskega, skoraj kot nekakšno nujno zlo. Če ga potrebuješ, si ga izposodiš. Ni namenjen kopičenju ali razkazovanju.
Verjetno ga ni človeka, ki v času mladosti oziroma študija ne bi šel čez osebnostno ali kako drugačno krizo oziroma razdvojenost. Možnosti za to so seveda toliko večje, če živi v časih velikih sprememb, ko se spreminjajo predvsem družbene vrednote. Möderndorferjev glavni lik ni razdvojen le glede politike in pogleda na svet, ki je večkrat zelo ciničen, ampak tudi pri doživljanju ljubezni, predvsem pa seksa. Navedeni pogledi se v romanu velikokrat tudi (usodno) prepletajo/prepletejo, kar naredi zgodbo še zanimivejšo.
Avtorju moram poleg tega (k romanu in njegovi vsebini se seveda še vrnem) priznati, da spada med najplodnejše pisce našega časa. Letos so namreč izšla kar tri njegova dela; poleg 1980 še roman za mladino Švrk, res huda pasja biografija (Založba Miš) in pesniška zbirka z nekoliko cankarjanskim naslovom Erotika, oblačila zaljubljencev (Cankarjeva založba).
Vinko Möderndorfer (Fotografija: Andraž Gombač)
Vsebinsko in časovno 1980 še najbolj spominja na film OutsiderAndreja Košaka, posnet pred slabimi tremi desetletji. Z bistveno razliko, da se film odvije od jeseni 1979 do naslednje pomladi, 1980 pa v pičlih nekaj tednih. Njegov glavni lik in hkrati pripovedovalec je univerzitetni študent, nič bolj in nič manj upornik od sovrstnikov. Zaradi družinske preteklosti nima pravice do štipendije, v marsičem pa je povsem običajen in enak drugim. Zelo rad popiva in skrbi za telesne užitke, drog pa ne uživa, čeprav se je veliko mladih, še posebej privržencev punk scene, tedaj zadevalo s protibolečinskim sredstvom optalidon, ki so ga splakovali z alkoholnimi pijačami (na primer Tevta in Rafo). To je bil čas, ko so dejansko vsi veliko seksali, zaradi česar so bile rjuhe študentskih domovanj velikokrat prepojene z zasušenim moškim semenom in sokovi ženskih nožnic, kakor je naslikano z značilnim Möderndorferjevim opisovanjem spolnosti.
Posebej zanimivi sta zgodbeni niti, ki glavni lik vežeta na dve ženski figuri. Prva obravnava odnos med njim in babico, ki živi v njegovem rojstnem mestu, druga pa ga veže na lastnico prostora, v katerem prebiva. Babica je namreč tista, ki mu pomaga predvsem finančno, svari pa ga tudi glede pretiranega ukvarjanja s politiko, saj se je z njo opekel njen mož, protagonistov dedek, lastnica sobice pa mora hočeš nočeš velikokrat zamižati na eno oko, predvsem kar se tiče natančnosti glede plačila najemnine. Na splošno je v 1980 zaznati precej drugačen odnos do denarja, kakršnega ima danes večina ljudi. Če je zdaj slednji skoraj povsod v ospredju, tudi in predvsem v literarnih delih, ki opisujejo sodobni čas, je v Möderndorferjevem romanu prikazan kot nekaj postranskega, skoraj kot nekakšno nujno zlo. Če ga potrebuješ, si ga izposodiš. Ni namenjen kopičenju ali razkazovanju.
Več kot očitno gre za to, kako protagonist doživlja lastni čas, ki ga, poleg seksa in drog med mladimi, zaznamuje konec neke ere – Titove z vsemi njenimi lastnostmi – ter začetek nove, polne neznank in vprašanj.
Intelektualna plat glavnega lika se nam odstre v njegovi ideaciji in pisanju študijskega eseja o Antigoni in Kreonu. Dejansko gre za nekakšno nihanje med obema, pri čemer Kreona uteleša tedanji poslavljajoči se predsednik oziroma maršal, Antigono pa vsi tisti glasovi, ki so bili po drugi svetovni vojni tako ali drugače utišani – s smrtjo, z emigracijo ali s prisilo k molku. Več kot očitno gre za to, kako protagonist doživlja lastni čas, ki ga, poleg seksa in drog med mladimi, zaznamuje konec neke ere – Titove z vsemi njenimi lastnostmi – ter začetek nove, polne neznank in vprašanj.
Ambivalenten je v tem času – in seveda tudi v Möderndorferjevem romanu – odnos običajnih ljudi do oblasti in njenih struktur. Eni se udejstvujejo v komunističnih vrstah, ker so o tem prepričani (Katarina), drugi (najbrž velika večina) zaradi osebnih koristi, tretji zaradi strahu in poniglavosti (Ico). Protagonist, ki v določenem trenutku tudi sam stopi med tedanjo elito, bolj iz koristi, čeprav nematerialnih, se namreč sprašuje, kakšna bi bila država, ko bi jo vodila Antigona, in ali bi bila res demokratična in boljša od tiste, ki ji načeluje Kreon. Filozofska dilema se kot rdeča nit plete skozi celoten roman.
Morda najbolj povedna od vseh je zagrenjena trditev, ki zaključuje roman. Po Titovi smrti namreč »(n)iso zmagali ljudje, nista zmagali ne kultura ne umetnost, ne izobrazba in ne resnica, in ni zmagala demokracija. Zmagal je kapitalizem.« Ker lahko Möderndorferja umestimo v levo poloblo slovenskega političnega spektra, tistega, ki mu samostojna država ni bila najbolj »intimna opcija«, to, da ne omeni državnosti oziroma osamosvojitve, pretirano ne preseneča. Na tem mestu gre seveda za njegov spomin oziroma osebno vrednotenje preteklosti.
Protagonist, ki v določenem trenutku tudi sam stopi med tedanjo elito, bolj iz koristi, čeprav nematerialnih, se namreč sprašuje, kakšna bi bila država, ko bi jo vodila Antigona, in ali bi bila res demokratična in boljša od tiste, ki ji načeluje Kreon.
Ob vsem pa je treba odpreti politično-zgodovinski oklepaj in dopisati, da neodvisna Slovenija idejno ni bila samo projekt slovenske pomladi in koalicije DEMOS, ki jo je sicer uspešno izpeljala. O slovenski državi sta poleg duhovnika Lamberta Ehrlicha, ki je maja 1942 v Ljubljani padel pod streli komunistov, sanjala tudi Pinko Tomažič in Franc Jeza. Tomažič, komunist in narodni heroj, je decembra 1941 na Opčinah pri Trstu padel pod kroglami fašistov, usodo lastnega naroda pa si je zamišljal v obliki slovenske sovjetske republike v komunistični Evropi in svetu. Krščanski socialist, aktivist OF in kasnejši begunec Jeza, ki je preživel drugo svetovno vojno in umrl leta 1984 v Trstu, pa je pisal o demokratični Sloveniji po zgledu tedanjih evropskih držav. Da so se sanje vseh treh sfižile, nam priča stvarnost, v kateri živimo. Kakor pravi pater Karel Gržan, ne živimo v času ekonomije, torej skrbi za skupni dom, temveč hrematizma, izrodka, ki stremi h kopičenju bogastva in ustvarjanju novodobnih sužnjelastniških odnosov.
Zaključna trditev romana je seveda vzeta iz zadnjega poglavja zgodbe, ki nas iz leta 1980 neposredno prestavi v čas po osamosvojitvi. V njem je opisana živopisna paleta usod, ki so zaznamovale slovensko stvarnost tistega časa. Nekdo je postal izbrisan, spet drugi se je iz gorečega komunista prelevil v največjega nasprotnika nekdanjega sistema (sicer nekoliko klišejsko, čeprav res), tretji je obogatel, četrti je medtem umrl in tako dalje. Eni so nadaljevali lastno življenje po začrtani poti, v eksistenci drugih je prišlo do spektakularnega preobrata. Le antični mit o Kreonu in Antigoni, ki je v mnogih niansah še kako aktualen v današnjem svetu, je v bistvu ostal tak, kakršen je, seveda z razliko, da ga danes dojemamo precej drugače kakor tedaj.
