»Saj, mogoče je pa norost druga beseda za nadarjenost, za čuden talent.«
Tantadruj, klasika slovenske literature, je ena tistih kratkih pripovedi, ki jih prebereš na mah, s teboj pa ostanejo dolgo. Zgodba o »malem človeku«, o vaških posebnežih, o arhetipu norca, ki v svoji drugačnosti razkriva nekaj globoko človeškega. Ciril Kosmač (1910–1980), mojster kratke proze in psihološko dovršenih likov, je pripoved zasidral v primorsko okolje, med njegove hribe, meje in na prepih jezikov.
V to pokrajino se poda Tinkara Kovač, pevka, flavtistka, pedagoginja, avtorica besedil. Njeno prvo srečanje s Tantadrujem sega v otroštvo, v koprsko knjigarno, kjer je pomagala babici brisati prah s polic. »Babica mi ni brala najobičajnejših knjig, ampak take, kot je Slava vojvodine Kranjske. In med njimi je bil tudi Tantadruj.« Knjiga, ki jo je takrat očarala, danes z njo »raste in se nikoli ne postara«. Po njenih besedah je zgodba zgoščena, visokokalorična, ritmična in zveneča, takšna, da bi jo lahko celo uglasbila.
Danes jo pripoved nagovarja drugače. Predvsem kot mamo. »Vsem mamam polagam na srce, naj skrbno izbirajo besede, ki jih povedo svojim otrokom, predvsem zato, ker lahko z njimi zaznamujejo življenje človeka.« Tantadruj je namreč deček, ki verjame, da ga sreča čaka po smrti. To prepričanje pa mu je vsadila prav njegova mati.
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti. »Norost je hranjenje otroka v sebi, kar ti omogoča, da vedno znova verjameš,« pravi. V Kosmačevem svetu so pravzaprav čudaki tisti, ki ohranjajo človečnost. Tantadruj in njegovi prijatelji, Peregrin, Božorno-Boserna, Rusepatacis, vsak na svoj način uresničujejo svobodo biti to, kar si, četudi si v očeh skupnosti zato drugačen.
Vsi bi morali na obisk v Kosmačevo ordinacijo pri Tantadruju, pravi Tinkara. »Tantadruj je prostor, kjer lahko preverimo svoje psihofizično zdravje. In če se ob branju znajdemo med smehom in solzami, potem smo na dobri poti.«
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Uau, nadaljujem knjižno štafeto! Hvala, Alenka, za zaupanje, najina ljubezen do klenih ruskih vojakov v vojnih romancah je resnično povezovalna izkušnja. 😉
Svoj knjižni profil Berljivka sem ustvarila daljnega leta 2019. Ker sem na osebnem profilu vsake toliko časa objavila prebrane knjige in ker je bilo takih objav v resnici kar veliko, so me prijatelji spodbudili, naj si ustvarim dodatni profil – takega, kjer bom lahko objavljala samo knjige. Kakšna dobra ideja! Takrat še nisem imela pojma, da na Instagramu že obstaja tako velika in vedno rastoča knjižna skupnost, po domače si pravimo kar knjigogram, in pogumno sem se podala na pot branja in objavljanja. Profil je rasel zelo počasi, nisem se kaj dosti ukvarjala z njim … do pred nekaj leti, ko me je nekaj pičilo in me je popadla strast do ustvarjanja vsebin – od takrat se od objavljanja in branja ne odlepim niti za en dan! Odvisnost? Ne, knjižno-internetni molj! V tem času sem se povezala z marsikatero strastno bralko, saj nas poleg branja povezujejo še druge stvari.
Fotografija: osebni arhiv
Pri branju si sicer dovolim nihanja, kar pomeni, da ne berem vedno enako pogosto. Kdaj se zgodi tudi, da preberem le knjigo na mesec ali dva … Včasih se preprosto »zgodi življenje«, kdaj preberem kaj tako dobrega, da me ulovi »knjižni maček«, nato mine kar nekaj časa, da odprem novo knjigo, včasih pa preprosto zmanjka motivacije. A kot ve vsak pravi knjigoljubec, strast do branja ostaja. Če ne berem, to še ne pomeni, da ne negujem drugih knjižnih hobijev. Eno je branje, eno je kupovanje in zbiranje knjig, nekaj je dodajanje knjig na (namišljeno) TBR (to be read) polico, nekaj pa je kupčkanje knjig za naslednji letni čas/dopust/knjižne izzive ipd. Če ne v vseh, v vsaj dveh od teh dodatnih hobijev resnično blestim! Moja TBR polička se šibi pod težo knjig, ki jih želim prebrati, kupčkam pa tudi naduspešno. Veliko večino časa si knjige sicer izposojam v knjižnicah (v MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!), nekaj pa jih tudi kupim – a le tiste, ki se me resnično dotaknejo. Tako se denarnica ne izsuši preveč, omare s knjigami pa tudi ne zasedajo polovice stanovanja (le tretjino!).
V MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!
Branje me sicer v valovih spremlja že od malih nog, ko so mi doma brali pravljice in povesti, knjige so bile del mojega življenja vsak dan. Obkrožena sem bila tudi s knjižnimi policami in omarami, mama je bila res dober zgled, kako je branje lahko popolnoma zadovoljiv hobi. Velikokrat sem tudi slišala, »če ti je dolgčas, pa beri!«, in uh, kako sem se jezila! Podobno kot takrat, ko ti paše sladko in nekdo reče, da imaš v shrambi med ali marmelado. Pač ni isto! Nato pa sem nekje pri dvanajstih letih le zapopadla za ta predlog – in ugotovila, da skoraj nič ni boljšega kot branje in da bom v knjigah našla prostor in čas zase. Tako se je ponovno obudilo, kar sem že od nekdaj imela res rada. Potapljanje v različne svetove, spoznavanje novih likov, odkrivanje vsega novega, soočanje z ljubeznimi, razočaranji, strahom in grozo, smejanje ob prebranem in jokanje, ko je hudo. Vse to in še več sem našla v zgodbah knjig, ki sem jih dobila pod roke. Bralne značke sem opravljala z lahkoto, pri domačem branju pa se je malce zataknilo. Verjetno je ta prisila tudi tista, ki vedno odvzame nekaj »gušta« branju, in še danes me roki za branje večkrat ovirajo kot potiskajo naprej. Predvsem se je ta blokada izkazala za resnično nadlogo na faksu – kar sram me je priznati, kolikokrat sem šla na izpit iz književnosti, ne da bi prebrala knjigo, in kolikokrat se je to seveda videlo od daleč, tako da sem z izpita odletela kot »knof iz hlač«! No, iz vsake take izkušnje sem odšla močnejša, knjig pa, priznam, žal še vedno nisem prebrala (upam, da profesor dr. Niko Jež ne bere te rubrike).
Fotografija: osebni arhiv
Ko sem bila stara trinajst let, se mi je zdel Dnevnik Jadrana Krta nadvse zabaven, spomnim se, kako sem se na glas smejala ob prebranem in koliko motivacije mi je dalo to za nadaljnje branje. Požirala sem tudi dela Karla Maya; Vinetou, Old Firehand in Old Shatterhand so bili moji prijatelji in vedno se mi je zdelo, da bi znala opaziti, kdo se je plazil mimo v gozdu … So me le naučili veščin zasledovanja in prepoznavanja znakov v naravi! Presunila me je tudi Ana Frank s svojim Dnevnikom, ki je še danes moja najljubša knjiga. Prebrala sem ga mnogokrat, raziskala vse, kar se je o njej, njenem življenju in dnevniku dalo raziskati. Brala sem tudi različice dnevnika, ki so me begale, saj v času pred internetom na vsakem koraku ni bilo tako lahko dostopati do informacij, za kaj v resnici gre, ko berem isti dnevnik, a z različnimi vsebinskimi odseki … In mislim, da se je tukaj tudi rodila moja strast do branja knjig, kjer se lahko potapljam v človeško izkušnjo. Bližje kot druge knjige so mi tiste, ki se dotikajo človeškega trpljenja, ki opisujejo težke okoliščine, ki se velikokrat osredotočajo na travmatične dogodke – a me ne zanima toliko tisto težko samo po sebi. Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše. V takem branju iščem predvsem uteho, drugačen pogled na stvari, stik z resničnostjo, ki ni enaka moji. Knjige z globino me navdušujejo in predvsem zanimajo.
Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše.
Kar pa ne pomeni, da ne posežem rada tudi po drugih žanrih. Ljubezenske zgodbe, kjer ljubezen tli počasi, a vztrajno, romance s pridihom vojne, ja, Šura, tebe gledam (tisti, ki me spremljajo že dlje časa, bodo vedeli, o kom govorim!), rada berem kriminalke in psihološke trilerje, zadnje čase pomakam prste tudi v fantazijo in moram reči, da mi je všeč. Ni ga žanra, ki ga ne bi poskusila vsaj enkrat, ne maram pa zapletov, kjer se liki med seboj ne pogovarjajo in si vse interpretirajo po svoje. Prav tako imam odpor do literature, ki brani toksične moške, to me kar pogreje! Lahko bi rekli, da sem navdušena nad močnimi ženskimi liki in v svojih mnenjih o prebranih knjigah rada izpostavim odnosne dinamike, ki so neprimerne/nasilne/nevarne. Literatura je idealna priložnost, da se normalizira zdravo in obravnava tisto, kar ni v redu, in tega načela se na svojem profilu držim tudi pri pisanju o prebranem.
Fotografija: osebni arhiv
V zadnjih letih sem prebrala veliko dobrih knjig in marsikatera med njimi bi si zaslužila mesto med priporočili, a če moram izbrati samo tri, naj vam predstavim knjige, ki so v meni za dolgo pustile sled.
Ana Schnabl: September (Beletrina, 2024)
O knjigi sem na svojem profilu napisala, da bi morala »biti obvezno branje za vse ljudi, ki bi radi dobili malce več vpogleda v dinamiko nasilja v družini«.
V romanu spoznamo Evelin, malo punčko, ki je priča nasilju očeta nad mamo. Z velikimi očmi požira dinamiko med njima, v njeno telo se vpisuje napetost. Nato spoznamo najstnico Evelin, ki se bori s to isto napetostjo, a na njej najbolj enostaven način – z nasiljem nad svojim telesom. V zadnjem poglavju spoznamo odraslo Evelin, ki si prizna, v čem je odraščala, in se na novo uči odnosa do drugih, sebe in svojega telesa.
Ana je čudovito ujela razdrobljenost doživljanja, osmišljanje nesmiselnega skozi slog pisanja in jezik, ki ga je uporabila. Naši spomini iz otroštva so velikokrat težko ulovljivi, z izkušnjo nasilja pa še toliko bolj razdrobljeni, kar nam roman zelo nazorno pokaže. Prav tako je očitno, da se slog skozi tri poglavja razlikuje. Bolj je Evelin odrasla in zaceljena, bolj je njeno izražanje koherentno, laže prebavljivo. Posebnost romana je tudi slog pisanja, kjer se pisateljica poigrava z različnimi pristopi.
Knjiga o travmi in osvobajanju od nje, o tem, da nasilje ni vse, kar ostane, in da je na drugi strani preteklosti tudi lepša prihodnost.
Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo (Litera, 2022)
O tej relativno kratki knjigi sem zapisala, da »me je zlomila na najboljši možni način« (kar je v mojem svetu najvišji možni kompliment o prebranem!). Ob zapisanem sem se soočala z veliko čustvi, ki so prišla na površje, ujele so me tudi solze. Knjiga, ki je ne moreš prebrati na mah, ker v svojih besedah skriva toliko globine in modrosti, da potrebuješ čas, da jih predelaš.
V pripovedi spoznamo Lano, ki je preživela vojno v Sarajevu. Lana je bila takrat najstnica, s svojim življenjem, krogom prijateljev in hobiji. Imela je razvit karakter, izrisane želje in načrte, v katere vojna globoko zareže in na njenem telesu pusti trajne posledice, s katerimi se sooča tudi v odraslosti. Sočasno spoznamo tudi Lano v njenih štiridesetih letih. Že nekaj let živi in dela v Mariboru, njeno življenje in doživljanje pa se skrivata za kopreno sramu in travme osebe, ki je preživela vojno in postala tisti, ki je prišel od »tam«.
Knjiga sicer ponudi veliko več kot »le« zgodbo o vojni in preživetju. Dotakne se tem begunstva, smrti, travme, PTSM, nasilja v družini, položaja tujcev, doživljanja žensk, zdravja, ljubezni in prijateljstev. Knjigo močno priporočam!
Angela Nanetti: Moj dedek je bil češnjevo drevo (Mladinska knjiga, 2024)
Gre za mladinski roman, ki zelo lepo poboža tudi odraslo dušo. Nečesa tako lepega že dolgo nisem prebrala in si želim, da bi več odraslih poseglo po tem romanu.
Zgodbo pripoveduje Toni, danes odrasel moški, ki se spominja svojega otroštva. Skupaj z njim se sprehodimo skozi zgodnja leta njegovega življenja, kjer spoznamo dve babici, dva dedka, mamo in očeta, češnjevo drevo z imenom Felix in gosko Filomeno, družinsko ljubljenko. Zgodba nas ponese skozi dogodke, s katerimi se sreča velika večina otrok – ljubezen do starih staršev, brezskrbnost otroških dni, počitnice in uživanje v trenutkih, ki so pred nami, spomini na dišečo babičino kuhinjo, na prepire med staršema, soočanje s smrtjo in poslavljanjem, ljubeznijo do živih bitij, takšnih in drugačnih … Knjiga tankočutno oriše tisto, kar otroštvo dela lepo – ali vsaj tisto, zaradi česar se ga spominjamo z nostalgijo.
V duhu lepih in globokih zgodb štafetno palico predajam Katji Šmuc, saj se mi zdi, da se nama okus za knjige velikokrat prekriva in vedno rada preberem njene uvide o knjigah, ki jih deli. Pa še podoben okus za čaj imava, kar je nadvse pomembna vez med knjigoljubci.
Dokumentarni filmi Izgubljeni Dream Team (Izgubljeno moštvo, 2025) režiserja Jure Pavlovića pripoveduje z današnje perspektive težko verjetno zgodbo: košarkarsko moštvo je sredi evropskega prvenstva ostalo brez države, ki jo je na prvenstvu zastopalo. Leta 1991 je namreč v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost.
Nekdanji jugoslovanski košarkarski zvezdniki trideset let pozneje v filmu drug za drugim ponavljajo, kako so bili tistega davnega leta 1991 oni Jugoslovani in predvsem košarkarji ter da jih je razpad države presenetil v trenutku, ko so razmišljali le o prihajajočih olimpijskih igrah v Barceloni, kjer naj bi se spopadi z ameriškim Dream Teamom. Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj in drugi veliki zvezdniki verjetno največje generacije jugoslovanske košarke v tem presenečenju seveda niso osamljeni, četudi ga je nam, ki v filmu gledamo posnetke Miloševićevega govora na Gazimestanu leta 1989, težko razumeti.
Leta 1991 je v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. (Foto: Izgubljeni Dream Team, izsek iz filma)
Tudi v dokumentarnem filmu Mile Turajlić Druga strana svega (Druga stran vsega, 2017) režiserkina mama, znamenita srbska intelektualka in neustrašna borka za demokratizacijo jugoslovanske družbe Srbijanka Turajlić, pripoveduje, kako jo je presenetilo, ko je v začetku devetdesetih na ulicah Beograda zagledala nepregledno množico, ki je vihtela srbske zastave in nad glavami držala slike Slobodana Miloševića. »Kdo so ti ljudje?« se je takrat vprašala Srbijanka in trideset let pozneje priznala, da se sploh ni zavedala njihovega obstoja. Šele v tistem trenutku je presenečena spoznala, da so ona in njeni soborci v boju za demokracijo skrajno osamljeni, da so v državi zgolj nepomembna manjšina.
Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške. Kvečjemu lahko razumemo njihovo presenečenje ob krvavem spopadu, ki je tej odcepitvi sledil. A tudi ta se zdi danes skoraj neizogiben oziroma se zdi, da je bila pot v tragedijo na Balkanu premišljeno tlakovana.
Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške.
Ko danes prebiramo tedanje odkrito šovinistične naslovnice jugoslovanskih časopisov ter poslušamo hujskaške govore jugoslovanskih politikov iz poznih osemdesetih, je zato veliko laže verjeti tistim, ki trdijo, kako so že kmalu po Titovi smrt zaslutili, da je Jugoslavija obsojena na razpad, kakor tistim, ki jih je njen razpad presenetil.
A ne glede na to, kako glasno in nedvoumno oznanjuje svoj prihod, zgodovina ljudi vedno znova preseneti. Tudi druga svetovna vojna jih je presenetila, čeprav so nekateri pred Hitlerjem bežali že v začetku tridesetih, najdejo pa se celo takšni, ki še leta 2025 ne doumejo, da je nacizem poguben.
Najprepričljivejša razlaga tega fenomena je, da smo ljudje večinsko ustrojeni tako, da verjamemo v srečen konec, četudi vemo, kako nesrečno se vsaka človeška zgodba konča. Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.
Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.
Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991? Bi nas enako kot njih presenetile množice, ki bi slavile nacionalistične voditelje in njihove vojne napovedi? Bi nas presenetilo, če bi se jutri na Balkanu začel odvijati nov krog boja za rodne grude?
Ali pa bi nekoč, ko bi bilo vsega tega že davno konec, govorili, da smo vse to slutili, če ne celo vedeli? Bi verjeli, da je bilo to neizogibno?
Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991?
Pred nekaj dnevi je namreč srbski predsednik izjavil, da vojna bo. Drugi vam tega nočejo povedati, a jaz vam povem, je dejal v svoji znani maniri zaigrane iskrenosti. Da ne bi bili potem presenečeni, bi lahko dodal. Sicer ni pojasnil, kakšno vojno ima v mislih, a govoril je o oboroževanju in o neizbežnosti prevoda oboroževanja v oborožen spopad. S čimer je lahko mislil Evropo ali pa Balkan. Morda pa tudi Srbijo, za katero te dni radi zapišejo, da je »na robu državljanske vojne«.
Podobnih prijaznih opozoril, naj pozneje ne bomo presenečeni, je bilo v preteklih letih nešteto. Srbom ne preti samo državljanska vojna, temveč izgubljajo Kosovo, Republika Srbska pa je ostala brez dolgoletnega voditelja. In vemo, kako je z ranjenimi zvermi. Bosna in Hercegovina je zabredla v popoln brezup, a bosanski študentje, ki bi imeli še več razlogov za proteste kot njihovi srbski vrstniki, študirajo v Sloveniji in Nemčiji. V Črni Gori in Severni Makedoniji vlada zatišje le za nas, ki ob vsem kravalu v okoliških državah ne vidimo še tja.
Potem je tu še Hrvaška, ki je resda v Evropski uniji, a katere stanje duha je vse bolj balkansko. Letos poleti se je na Thompsonovem koncertu oblast odkrito poistovetila z za dom spremno množico in to poistovetenje je odmevalo na vse strani. Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.
Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.
In za nameček, če ga kdo potrebuje, je tudi okolica Balkana balkanska v najslabšem pomenu te besede. Madžarska riše zemljevide velike Madžarske, Italijo vodi neofašistična oblast, a preden nas od tam naprej misel zapelje po že ničkolikokrat prehojenih poteh sodobnega populizma in trumpizma in se izgubimo v stranpoteh družbenih omrežij in sveta lažnih novic, se raje vrnimo k presenečenju.
In se vprašajmo: je govorjenje srbskega predsednika o vojni presenetljivo?
Ali pa se vprašajmo drugače. Danes v Srbiji nihče ne kriči »Država je naša!«, ker v njej najglasneje kričijo prav tisti, ki so se pred letom končno zavedeli, da država Srbija ni njihova država. In kričijo ravno zato, ker jim je bila država odtujena.
Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?
Bi bili presenečeni, če bi sredi takšnega družbenega kaosa Srbi nenadoma odkrili zunanjega sovražnika?
Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?
Kot rečeno, ljudje smo ustrojeni tako, da ne vidimo in ne slišimo. Naši možgani sicer delujejo tako, da podzavestno zaznavajo spremembe v naši okolici in nas opozarjajo na preteče nevarnosti, naš spomin pa hrani največje travme z namenom, da bi nas obvaroval pred novimi. A istočasno sami sebe uspešno zavajamo, da bo vse v redu in se bo vse dobro končalo. Vidimo opozorilne znake, vidimo neštete podobnosti med na videz srečno sedanjostjo in skrajno nesrečno preteklostjo, a vendar ničesar ne vidimo.
In morda je res paradoksalno, a medtem ko z današnje, vsevedne perspektive težko razumem presenečenje ob razpadu države, ki je vrsto let tako vidno in tako očitno razpadala, mi je istočasno tudi laže razumeti slepoto svojih staršev in številnih drugih Jugoslovanov, ki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih niso zaznavali pogubnih družbenih sprememb in ki zato niso ničesar pričakovali. Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.
Tako kot verjamemo tudi mi.
Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.
Vučić, Dodik, Plenković, Izetbegović, Čović, Kurti, Orbán, Meloni, Fico, Babiš in Kickl delujejo v krogu manj kot nekaj sto kilometrov od nas, na tem prostoru pa se križajo vplivi in interesi velesil, ki jih trenutno vodijo Erdogan, Jinping, Trump in Putin. A mi smo vseeno prepričani, da bo z Balkanom vse v najlepšem redu in da nove vojne tu ne bo.
Oziroma, če smo natančnejši, bi nas presenetilo, če bi do vojne vendarle prišlo.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Čeprav je avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (1949) objavil približno dvajset romanov, je slovenskim bralcem poznan predvsem po obravnavah mitskih, bajeslovnih in filozofskih vsebin. Köhlmeierjeve antične pripovedke je leta 1999 prevedla Seta Oblak (Mohorjeva založba), Svetopisemske zgodbe: od stvarjenja sveta do Jožefa v Egiptu je leta 2005 v prevodu Vinka Ošlaka izdala Mohorjeva iz Celovca, medtem ko sta v letu 2018 izšla slovenska prevoda dveh avtorjevih del: Kdo ti je povedal, da si nag, Adam: mitološko-filozofske skušnjave (Modrijan, prevedel Aleš Učakar) in življenjepis Gospoda na obali (eBesede, prevedla Ana Grmek).
Kratka in pretresljiva Deklica z naprstnikom iz leta 2016 je pisateljev prvi roman, preveden v slovenščino. Pod naslovom, ki se navezuje na ganljivo Andersenovo pravljico Deklica z vžigalicami, popisuje svet, kot ga v neimenovanem srednje- ali zahodnoevropskem mestu in njegovi okolici doživlja šestletna deklica. Ni le brez imena, ampak tudi brez staršev, družine, doma, ljubezni, topline, varnosti, hrane in vsega, kar bi kot otrok morala imeti. Gre za enega izmed številnih brezdomnih otrok, za naplavino prvega begunskega vala v Evropi, in gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Ko dekličino pohajkovanje po tržnici ne prinaša več hrane in kotička navidezne varnosti in jo redki posamezniki, ki jo sploh opazijo, predajo policiji, ta pa zatočišču za otroke, se skupaj s prav tako osirotelima dečkoma izmuzne iz zatočišča na neznano pot brez vrnitve. Kakor bi brezdomne otroke vodila potreba po brezdomnosti kot njihova primarna usoda, edini modus vivendi, zapustijo osnovno obliko varnosti in se napotijo v mrzlo zimsko pokrajino, kjer lačni, prezebli, utrujeni, prestrašeni in bolni poskušajo preživeti. S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo, četudi varljive, občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
Ob dekličinem vnovičnem pobegu, tokrat od »ženske, ki ji je rešila življenje«, ko se z Arianom, edinim preostalim prijateljem, v nakupovalnem vozičku z jabolkom v roki še drugič poda v neznano, postane jasno, da bo njena brezkončna pot v svetu, kjer zanjo ni prostora, pot, ki se lahko vsak trenutek konča na en sam način, zaznamovala tudi zaključek zgodbe. Da »krmarjenje barke k prijateljem in v poletje« ne pomeni toplih, varnih obetov, ampak nasprotno. Da bodo njeno identiteto še naprej oblikovala naključja in nenehno iskanje načina, da preživi. Ker ničesar drugega ne pozna in, kar je še pretresljivejše, ničesar drugega niti ne zmore sprejeti, saj ji je svet v kratkem življenju nedvoumno pokazal, da zanjo v njem ni prostora.
S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
»Pod njo so drdrali koleščki nakupovalnega vozička, to je kakor hrup verižnega pogona osamljenosti, toda brez osamljenih, ki bi mogli dajati zvokom red in mrazu ali toploti imena in razpredelnice. Prijetnim vonjavam bi pripadale skomine, malenkostne nadležne bolečine bi ublažili nohtki. Še vedno so nohtki beli in rožnati in lepo postriženi in opiljeni.
Če je res, da na božji desni sedi njegov ljubljeni, ob vsem, kar počenja, kar seje in blagoslavlja, če je to res, tedaj prisluhni korakom, majhnim in velikim, drobencljanju in topotanju! Čakaj, dokler se ti oči ne privadijo mraku! In zdaj, vidiš kaj? Ju vidiš?
Skozi mrežico nakupovalnega vozička veje hladni, veje topli nočni zrak.
Majska noč.
Arian je kapitan. On krmari barko k prijateljem in v poletje. Prijatelji, to je tolpa razcapancev, ki so že prestari za sočutje in ganotje.«
Četudi z glasom vsevednega pripovedovalca avtor podaja silovito in ganljivo pripoved skozi perspektivo deklice, ki zmore razumeti zgolj okruške dogajanja okoli sebe, ki ne pozna niti svojega imena (ker izreče zgolj besedo Jiza, jo tako imenujejo drugi) in ki kriči ob besedi policija. S tem med drugim namiguje tudi, da bi deklica zaradi nenehne fizične in čustvene zanemarjenosti, nemara tudi zlorabe, lahko bila duševno manj razvita. Njeno življenje je osredotočeno na to, kako tukaj in zdaj, med oprezanjem za potencialno nevarnostjo, ki jo, tako občuti, povzročajo odrasli, vsaj delno nasititi želodec in se skriti pred uničujočim mrazom. Nima vžigalic, katerih drobni plamen bi ji, kot nekoč v pravljici, skozi domišljijo pričaral dobrote tega sveta in privabil babico, ki bi jo vzela v naročje in skupaj z njo odletela visoko na kraj, kjer ni mraza, lakote, strahu in izobčenosti. Ima zgolj naprstnik, emblem, ki ji edini daje smisel in upanje, da je vredno vztrajati, četudi tega še ne zmore do kraja ozavestiti.
Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas.
Zanimivo je, da bolj kot odraslim, ki bi ji občasno, vsaj kratkoročno želeli pomagati, zaupa urbani in rustikalni divjini, saj je to edini življenjski prostor, ki ga pozna in v katerem se vsaj za silo znajde. Toplina sobe ji je tuja, odvečna, skorajda sovražna, prijazna gospa v njej pa ji predstavlja grožnjo.
Z odprtim koncem, ki meri na ponavljanje zgodbe številnih deklic in dečkov v njim tujem, hladnem in večkrat sovražnem svetu, kjer ljudje »ne marajo otrok, ki imajo tako goste obrvi«, je realistična pripoved v preprostem, izčiščenem, fragmentarnem slogu slabo desetletje po nastanku zaradi grozljivosti nesmiselnih vojn še aktualnejša, kot je bila ob prvem izidu. Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas. Brez obsojanja ali moraliziranja, zgolj s tankočutno vzpostavitvijo atmosfere strahu, pomanjkanja, odvečnosti, negotovosti in neustavljivega poguma ustvari napeto, globoko čustveno in družbenokritično delo, katerega mikrokozmos zaobjema makrokozmos in obratno. Delo, ki na manj kot sto straneh združuje vse, kar imajo t. i. veliki romani, lahko, kakor v pronicljivi spremni besedi piše Aleš Učakar, ki je delo prevedel v tihem, subtilnem jeziku: »Po svojih skromnih močeh pomaga doumeti, da sleherni posameznik šteje.«
Michael Köhlmeier: Deklica z naprstnikom (Sanje, 2025, prevod Aleš Učakar)
Kot predstavniki mlajše generacije pisateljev in pisateljic želimo izraziti jasno podporo odprtemu pismu, ki ga je mednarodni PEN skupaj s centri iz nekdanje Jugoslavije naslovil na voditelje Evropske unije. Pismo opozarja na resno in alarmantno stanje v Srbiji, kjer so ogrožene temeljne človekove pravice – svoboda izražanja, pravica do mirnega zbiranja in varnost posameznika. Besede naših starejših kolegov in kolegic niso zgolj opozorilo, so nujen klic k odgovornosti.
V Srbiji so ogrožene temeljne človekove pravice – svoboda izražanja, pravica do mirnega zbiranja in varnost posameznika.
Ko novinarje in pisatelje preganjajo, ker opravljajo svoje delo, ko vidimo, da so naši kolegi v Srbiji tarče nasilja, in ko oblast namerno ustvarja ozračje strahu, vemo, da ne smemo molčati. Beseda je naše osnovno orodje, a je tudi naša odgovornost. Če je svoboda izražanja poteptana, je poteptana tudi naša prihodnost.
Kar se dogaja v Srbiji, presega notranjepolitične napetosti. Gre za sistematično spodkopavanje zaupanja v pravo, v demokratične institucije in v samo vrednoto človeškega dostojanstva. Vsak napad na protestnike, vsaka utišana novinarska beseda, vsak primer samovoljne represije je opozorilo, da demokracija nikoli ni dana za vedno, temveč jo je treba vedno znova braniti. Kot poudarja pismo, je še toliko bolj skrb zbujajoče, da se to dogaja v državi, ki ima status kandidatke za vstop v Evropsko unijo. Če EU ob tem ostane pasivna opazovalka, ne bo šlo le za izdajo srbske družbe, temveč tudi za izdajo evropskih vrednot, ki naj bi bile temelj povezovanja narodov.
Če je svoboda izražanja poteptana, je poteptana tudi naša prihodnost.
Zato kot mladi književniki in književnice podpiramo svoje kolege in kolegice v Srbiji, pa tudi vse, ki se tam borijo za pravico do glasu. Hkrati pa pozivamo EU, naj posluša – ne le zaradi političnih interesov, temveč zaradi lastne kredibilnosti. Če Evropska unija resnično temelji na načelih svobode, enakosti in človekovega dostojanstva, potem molk ni možnost. Podpiramo zahteve mednarodnega PEN-a:
da EU odločno obsodi nasilje in zlorabe oblasti v Srbiji,
da je vsak nadaljnji korak Srbije proti članstvu pogojen s spoštovanjem svobode izražanja in pravico do mirnega zbiranja,
da evropska sredstva ne krepijo represivnih struktur, temveč podpirajo civilno družbo in neodvisne medije.
Če Evropska unija resnično temelji na načelih svobode, enakosti in človekovega dostojanstva, potem molk ni možnost.
Naj bo zato naš glas jasen: literatura, umetnost in novinarstvo lahko živijo samo tam, kjer je zaščitena človekova svoboda. V imenu solidarnosti, dostojanstva in prihodnosti, ki jo bomo živeli prav mladi, podpiramo poziv k ukrepanju. Evropska unija mora pokazati, da njene vrednote niso zgolj besede na papirju, temveč dejanja, ki prinašajo resnično spremembo.
Naša solidarnost s protestniki, z novinarji in s pisatelji v Srbiji ni le izraz empatije, temveč tudi zavest, da je svoboda nedeljiva. Če je ogrožena v eni državi, je ogrožena povsod. Mladi smo tisti, ki bomo živeli v Evropi prihodnosti. Želimo si, da bo to prostor, kjer literatura lahko raste brez strahu, kjer se kritična misel ne kaznuje, temveč spodbuja, in kjer bo pogum posameznika pomenil začetek spremembe.
Verjamemo, da ima beseda moč. Zato svojo solidarnost izražamo v jeziku, ki ga najbolje poznamo – v jeziku literature in javne besede. Naj bo to tudi poziv, da se glasovi mladih ne preslišijo. Svoboda izražanja ni privilegij, temveč temelj, brez katerega ni prihodnosti, vredne tega imena.
Svoboda izražanja ni privilegij, temveč temelj, brez katerega ni prihodnosti, vredne tega imena.
***
Selma Skenderović je predsednica Mladega PEN-a Slovenije.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Primerilo se je nedolgo tega, sredi posebno žgočega poletja 2025.
Medtem ko so se milijoni turistov kot običajno dvizali proti morski obali in jim je znoj lil po obrazu, se jim ni niti sanjalo, da se je med njihovimi gostitelji v majhni, a slikoviti deželi razširjala neka poletna vročica, nekak virus, katerega razsežnosti, nalezljivosti in posledic v tistem trenutku nihče ni slutil. Požrtvovalni znanstveniki Hrvaškega inštituta za širjenje nalezljivih bolezni (HINB) so ne glede na težavne delovne razmere dali vse od sebe, da bi čimprej odkrili vzroke in po možnosti zaustavili napredovanje bolezni. Kakor se je zdelo, ta ni bila pogubna, vendar je bilo bolnikov že toliko, da jih ni bilo mogoče osamiti. Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.
Bolezen je delovala benigno – ali pa je vsaj tako kazalo sprva.
Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.
Vsekakor se je zdelo, da gre za nekaj prehodnega. Nekaj, na kar sploh ne bi smeli biti pozorni. Toda znanstveniki so se zavedali, da se je prav tako začela okužba s HIV-om, pa tudi tista nedavna koronavirusna. Pozorno opazovanje je ponujalo ključ za rešitev zagate.
Na prvi pogled je šlo za navadno virozo: vročina, potenje, mrzlica … vse dokler se v nekem hipu bolniki niso začeli vesti, kakor bi bili – pijani! Namreč, vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico. Pravzaprav, je v šali dejal neki mlajši znanstvenik, je njihovo vedenje prej videti kot rezultat kake skupinske hipnoze kakor pa viroza. Ampak starejši kolegi so ga na kriznem sestanku odpravili le z očitajočim pogledom.
Zdi se, so zaključili, da je treba izolirati specifične simptome, ki jih virus povzroča in zaradi katerih se bolniki vedejo drugače od običajnih, denimo tistih, okuženih s HIV-om ali s korono, za katere je značilna splošna oslabelost organizma.
Vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico.
Kaj hitro so ugotovili, da se okužba začne tako, da – prvič: določeni pevec/pesem spodbudi vznemirjenje in občutje skupnosti, drugič: sledi oblačenje v črna oblačila z značilnimi zgodovinskimi, danes prepovedanimi insignijami iz obdobja fašistične NDH (1941–1945), združenimi s cerkvenimi simboli križa, meča, ščita, plamenice, različnih zgodovinskih oseb kot tudi religijskih ikon, in tretjič: vse to doseže vrhunec z vzkliki iz istega zgodovinskega obdobja ZDS ali Za dom spremni (ustreznik vzklika Sieg Heil). Nekatere, zlasti še neizkušene znanstvenike iz HIZB je morda najbolj fasciniralo dejstvo, da gre za vzklike, pozdrave in pesmi, ki slavijo – drugo svetovno vojno! Vrh tega je bila nemara najpomembnejša značilnost bolezni združevanje množic na kupu in njihova potreba po tuljenju in »pozdravljanju« v skupini, nikakor ne vsak sam. Bolniki, ki jih je prizadel ta nenavadni virus, dobijo najhujše napade zmeraj v skupini. Kakor da bi jim bilo laže skupinsko, in ne posamično, kazati to čudaško lastnost bolezni – stanje izjemne razčustvovanosti.
Slavenka Drakulić (Fotografija: Andraž Gombač)
To je pomembno, so zaključili, saj je povzročanje čustvenega transa – občasnega, včasih pa dolgotrajnejšega, njegov poglavitni vidni izraz.
Do takšnih zaključkov so seveda prišli z opazovanjem ducata dogodkov med poletjem.
Po vtisih sodeč, je bil prelomni dogodek pri širjenju okužbe koncert znanega pevca Marka Perkovića (po tipu orožja, poimenovanega Thompson) na Hipodromu, 5. julija. Skrbno so preučili posnetke in poslušali na ducate pričevanj. Kajti bil je to velik dogodek, na katerem se je zbrala velikanska množica, stotine tisočev predvsem v črno oblečenih mladih, okrašenih s prepovedanimi simboli. Tistega poznega popoldneva so na koncertu v neznosni vročini padali v trans, se vsevprek objemali, pozdravljali z ZDS in izražali še vse druge značilnosti okužbe.
V nekem trenutku so znanstveniki med preučevanjem posumili, da gre morda za religijski fenomen, glede na to, da se je na tem koncertu na odru pojavil tudi katoliški duhovnik, ki je molil, in omeniti je treba tudi podobe Matere Božje, križa in rožnega venca, ki so se prikazali na nebu, sestavljeni iz svetlečih se dronov. Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?
Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?
Povsem upravičena vprašanja, še posebej ko se je izkazalo, da koncert ni bil edina množična manifestacija vročice, temveč šele njen začetek. Sledil je drugi koncert v Sinju, prav tako z več stotisoči obiskovalcev, množica v črnini, na las kot v Zagrebu – nato pa se je v presledku nekaj dni ponovil tudi na nogometnem stadionu v Splitu, kjer so tisoči navijačev ubrano vzklikali prepovedani pozdrav ZDS.
Virus je očitno zajel tudi druge dele države, prav tega pa so se znanstveniki bali. Vendar so po nekaj tednih sprevideli, za kaj pri tej bolezni gre: zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z domoljubjem, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.
In tako je nov virus nazadnje dobil ime: hrvaški ustaški virus ali HUV.
Zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z domoljubjem, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.
Ker je nekaj ugotovitev znanstvenikov pricurljalo v javnost, so bili nekateri doma in na tujem osupli, prizadevaje si razumeti, za kaj neki gre. Namreč, če obiskovalci koncertov in tekem poudarjajo fašistične simbole v hipu, ko ves preostali svet praznuje osemdeset let zmage nad fašizmom, je očitno, da imamo opravka z motnjo. Nekateri opozicijski komentatorji so celo namigovali, da je to izredno redek množični pojav t. i. retro zavesti. Za primerjavo poglejmo, kaj je zapisal nekdo v nekem nemškem časniku: »Predstavljajmo si, da bi se danes v Berlinu na koncertu zbralo nekaj milijonov ljudi, ki vpijejo Sieg Heil. Ne le policija, tudi psihiatrične ustanove bi imele polne roke dela. Ampak v majhni turistični državi to ni znak za poplah. Domačini se bodisi bojijo okužbe ali pa molčijo spričo šoka, in tujci kajpada tega ne vidijo ali pač ne prepoznajo.«
Od kod ta virus prav zdaj, so se spraševali na družabnih omrežjih. Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma. Spletna bitka med ustaši in partizani, kakor je popularno poimenovana ta preklarija, ni nekaj novega, traja že desetletja, ampak zdaj se je na novo razmahnila. Tudi prvi predsednik nove Hrvaške Franjo Tuđman se je mučil z vprašanjem, kako zgraditi novo državo na edini, ki so jo dotlej imeli Hrvatje – vendar je, glej, bila fašistična. Še posebej, ker so bili Hrvatje začetniki in najštevilčnejši pripadniki protifašističnega partizanskega gibanja, s Tuđmanom vred. Zatorej je v ustavi zapisano, da je temelj nove države prav – protifašizem! Po drugi plati pa je to bil čas, ko se je bilo zaradi različnih razlogov treba odreči socializmu in rdeči zvezdi.
Hrvaški se je primerilo, da se druga svetovna vojna zanjo nikoli ni končala. Nadaljevala se je tudi v vojni v devetdesetih, ko so se nekatere prostovoljske brigade poimenovale po zločincih iz NDH, ko je ZDS postal njihov pozdrav, pozneje napol legaliziran (uvedena je bila t. i. dvojna konotacija) – in ko je sodelovanje radikalne desnice v aktualni vladi pomenilo znamenje za oživitev najhujšega v hrvaški zgodovini.
Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma.
Minevali so tedni, poletna vročina je še kar vztrajala, turistov je bilo vedno več in val simptomov HUV se je, na obup znanstvenikov, širil naprej v različnih smereh. Na primer, med politiki desnice, partnerji v vladi t. i. centra. Namreč, že nekaj dni po koncertu je nekaj radikalno desnih politikov v parlamentu dvignilo roko v fašistični pozdrav. Nekaznovano. Celo na videz racionalen, uravnovešen premier je medijem pojasnil, da je prepovedani pozdrav le del pesmi MPT in kot tak nepomemben. Pri tem se je skliceval na njegov dvojni pomen. In medtem ko so znanstveniki opazovali, v kakšnem obsegu bo virus zajel politično elito, in skušali dognati, ali obstaja zdravilo (je za to potrebno zdravilo, so se že vpraševali nekateri), si je bila opozicijska javnost na jasnem, da premier omalovažuje dogodek, saj je prepričan, da obvladuje položaj.
Nadaljevalo se je takole: znanstveniki so se, logično, vprašali, kaj če se je bolezen že tako razširila, da je zajela zadostno število prebivalcev – če se simptomi v tolikšni meri udomačijo, da postanejo znosni in jih lahko prenašajo tako odporni kot neokuženi posamezniki – ali gre to še vedno šteti za bolezen? Ali vsaj za normalizacijo bolezni, ko se ta transformira, kot denimo pri nekaterih vrstah raka, v stanje, kar so predlagali pristojnim. Prišli so namreč do izredno pomembnega zaključka za obiskovalce in tuje turiste, kot tudi za dežele v okolici: HUV je bolezen, ki izvira iz specifičnih zgodovinskih in političnih okoliščin in napada zgolj Hrvate. Bilo bi skrajno nenavadno, ča bi obolel kak Šved, Srb ali Slovenec. Po tej plati je bolezen vsaj omejena in izolirana na Hrvaškem ter na področjih v okoliških deželah, kjer Hrvatje živijo, kot tudi v diaspori.
Sugestijo, da gre že dodobra razširjeno bolezen imeti za stanje, so vestno sprejeli vsi veljaki. Normalizacija, tj. širjenje omiljenih manifestacij HUV, je sledila hitreje, kot so znanstveniki HIZB in del javnosti pričakovali.
K temu so prispevale tudi domala preroške besede, ki jih je po koncertu MPT-a neformalno izrekel obrambni minister, potem ko je priznal, da je tudi sam na koncertu pozdravil s prepovedanim ZDS: »To ni bil navaden koncert. Tole je nekaj, kar je veliko več kot koncert. In v tem trenutku se bodo nekatere zadeve nepovratno začele spreminjati v politiki in družbi nasploh – v celotni Republiki Hrvaški, v hrvaški zavesti in hrvaškem narodu.«
Z njim se ne strinja tisti del javnosti (večji?, manjši?), ki nasprotuje enačenju patriotizma s poveličevanjem NDH. Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?
Obstajajo državljani, ki se sprašujejo, kako resno je to stanje. Ali morda želijo politiki in državljani te deželice, ki ima rada koncerte, tekme in vojaške parade, vrniti na oblast kakšno svojo obliko NDH?
Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?
Resda številni ne skrivajo, da želijo čisto državo brez priseljencev temnejše polti, najsibo legalnih ali ilegalnih, da o Srbih niti ne govorimo. Ampak bilo bi pretirano, če bi iz tega sklepali, da bi UHV lahko povzročil nekaj takega, kot je bilo zapisano v uvodniku (s podpisom »Poglavnik«) prve številke Ustaša februarja 1932, ki pravi, da so »v boju za svete cilje dovoljena vsa sredstva, tudi tista najstrahotnejša /…/ nož, revolver in peklenski stroj, to so idoli, to so zvonovi, ki bodo naznanili zarjo in vstajenje Neodvisne Države Hrvaške.«
Neodvisna država je ustvarjena, ostala pa je ostra ideološka delitev državljanov, o kateri se turistom (in turizem je poglavitna gospodarska veja) k sreči niti ne sanja.
O prihodnosti okužbe znanstveniki z začetka zgodbe ne marajo govoriti. Pravijo, da so predvidevanja neresno početje in da zadošča, če vemo, da katerikoli virus lahko mutira ali se pritaji do ugodnih okoliščin za njegov nastop.
Ampak politične in druge posledice bolezni tehle strokovnjakov za širjenje nalezljivih bolezni sploh ne zadevajo.
Za številne poznavalce in opazovalce s strani pa je bila vendarle prav bolezen še eden izmed dokazov, da veliko državljanov turistične državice živi v preteklosti in da starejše in novejše vojne v spremenjeni obliki še zmeraj živijo na Hrvaškem.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Najprej bi se rada zahvalila Nataliji za predano štafeto, sprejemam jo z nasmeškom in v upanju, da jo uspešno predam naprej. Pa začnimo.
Moja prava bralna kariera se je začela dokaj pozno – v študentskih letih. Seveda so mi starši v otroštvu prebirali knjige, z babico sva redno obiskovali lokalno knjižnico, tudi v osnovni šoli sem še prebrala kako knjigo ali dve, nato pa je v srednji šoli sledil mrk. Saj vsi poznamo prisilo, ki se ji reče domače branje, kajne? Mislim, da v vseh štirih letih gimnazije nisem prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila obvezno branje.
Potem pa je prišlo prelomno obdobje krajše bolniške nekje na začetku študija, ko mi je v roke prišla knjiga Twilight (Somrak). Lahko debatiramo o kakovosti knjige, napačnih predstavah o razmerjih, ki jih je vcepila mladim dekletom ipd., a dejstvo je, da me je zgodba pritegnila in zanetila mojo ljubezen do fantazije. Prvemu delu serije je kmalu sledil drugi, pa tretji in četrti. Da me je povsem posrkalo v svet fantazije (in posledično branja), je delno kriv Twilight, delno pa skupnost na forumu in kasneje spletni strani bralnica.com, kjer so potekala razpravljanja o tej in drugih knjigah.
Fotografija: osebni arhiv
Drugo veliko spodbudo sem nepričakovano doživela v času porodniške. Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah. Nič nenavadnega ni bilo, če sem med poletjem kako šolsko uro presedela na stopnicah zaprte šole, s slušalkami v ušesih in knjigo v roki. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem kolegicam in znankam, ki so me tako videle in si rekle: »Ah, ne bom je motila, če bere.« To so prave prijateljice!
Če se prav spomnim, je prav v času prve porodniške moj sicer dolgočasni vsakodnevni profil na Instagramu počasi začel pridobivati bolj knjižno podobo. Objavljala sem naključne slike knjige, kratka mnenja in misli ob prebranem. Med drugo porodniško pa je profil prešel v izključno knjižne objave, in tako je nastal moj vrtiček na knjigogramu.
Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah.
Knjigogram je odličen prostor za pogovore o prebranih knjigah, za načrtovanje prihodnjih branj, za širjenje (bralnih) obzorij. K temu ogromno doprinesejo različni izzivi, ki jih organizirajo knjigogramerke. Prav zaradi teh izzivov občasno pogledam izven okvirjev priljubljenih žanrov. Tako sem ponovno prebrala nekaj klasičnih del slovenskih avtorjev, ki so mi v srednji šoli grenila življenje (navdušila me je Tavčarjeva Visoška kronika, pozitivno me je presenetil Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice pa je žal potrdila, da so nekatera branja res samo moreča). Zaradi izzivov sem prebrala nekaj risoromanov, kratkih zgodb in celo kakšno zbirko poezije. Izzivi hkrati poskrbijo tudi za brskanje po domači knjižnici. Če gre samo za fotografski izziv, običajno ponovno odkrijem kako knjigo, na katero sem že malo pozabila (se spomniš tiste romance, ki si jo brala pred petimi leti in ima na naslovnici silhuete hiš?). Najlepši del knjigograma pa je zagotovo skupnost, ki se je zgradila! Združuje nas ljubezen do knjig, pogosto tudi ljubezen do kave, naklonjenost impluzivnim nakupom lepih knjig in zavračanje odločitev, ki bi omejile svoj čas za branje. Mislim, da nisem edina, ki je na knjigogramu našla pristna prijateljstva, uteho na slabe dni, podporo pri odločitvah in konstruktivne nasvete, ko je bil čas zanje.
Fotografija: osebni arhiv
Čeprav najraje berem fantazijo, sem se ji pri priporočilih izognila, saj so že moje predhodnice nanizale dovolj predlogov, da zaplavate v druge svetove, če si tega zaželite. Za bralna priporočila sem torej izbrala naslednje knjige:
Sylvain Neuvel: A History of What Comes Next (1. del serije Take Them to the Stars)
Središče znanstvenofantastične zgodbe so ženske plemena (če temu lahko rečemo pleme) Kibsu, ki so iz zakulisja vplivale na zgodovinsko pomembne dogodke, njihov končni cilj pa je, da človeštvo pripeljejo v vesolje. Večji del zgodbe se dogaja po zaključku druge svetovne vojne in med hladno vojno, ko spremljamo Mio na njeni poti usmerjanja pomembnih moških v pravo smer, da pride do prvih korakov na poti v vesolje. Knjiga je humorna, hitrega tempa in hkrati omogoča vpogled v znanstvene dosežke hladne vojne na nesuhoparen način. Nerodno mi je priznati, da sem za Hermana Potočnika Nordunga prvič slišala v tej knjigi. Dodaten bonbonček so naslovi poglavij, ki so pravzaprav naslovi pesmi iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja, na koncu knjige pa je tudi celoten seznam pesmi in povezava do seznama na aplikacijah Spotify in iTunes. Avtor je očitno mislil na vse.
Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo (Hiša knjig, 2021)
Hollywoodska zvezda Evelyn Hugo se na stara leta odloči, da bo brez dlake na jeziku v intervjuju povedala svojo zgodbo in se s tem poklonila ljubezni svojega življenja. Razgovori se o vseh svojih sedmih možeh, o blišču in bedi sveta slavnih, o pričakovanjih javnosti in osebnih izzivih. Gre za prvo knjigo Taylor Jenkins Reid o fiktivnih slavnih osebah, ki pa je napisana tako podobno biografiji, da sem že med branjem guglala, ali je Evelyn res obstajala. Branja sem se lotila v okviru enega od poletnih bingov, ki jih je na Instagramu organizirala Sandra (z žal ne več aktivnega profila @dozadnjestrani), brez tega izziva je zagotovo ne bi brala. Tako pa mi je Taylor postala ena najljubših avtoric. Kar mi je zelo všeč pri njenih sicer samostojnih knjigah, je pojavljanje likov iz prejšnjih knjig (eden od njenih mož je npr. pomemben stranski lik v knjigi Malibu).
Avgust Demšar: Cerkev (Pivec, 2020)
Zaključujem s slovenskim avtorjem. Dela Avgusta Demšarja berem v vrstnem redu, kakor so izhajala, tako da je očiten avtorjev napredek, in po mojem skromnem mnenju Cerkev predstavlja vrhunec. Gre za prvi del trilogije Vodnjaki, ki pa ga lahko berete samostojno, tako kot druge Demšarjeve knjige, saj vsaka obravnava eno kriminalno dejanje oziroma skupek kriminalnih dejanj, ki so medsebojno povezana. Zgodba se začne z brutalnim umorom visokega cerkvenega funkcionarja po maševanju na Ptujski Gori. Inšpektorja Martina Vrenka z ekipo raziskovanje vodi v izmišljeno naselje Vodnjaki. Tamkajšnji prebivalci so tako ali drugače povezani z dogodki na Ptujski Gori, trupla padajo levo in desno, motive iščejo v otroštvu nekaterih vpletenih, potrebna pa je tudi službena pot policistov v tujino. Čeprav knjiga obsega več kot 600 strani, se zgodba ne vleče.
Štafeto predajam Zarji oziroma @berljivki. Čeprav na prvi pogled nimava enakega okusa za knjige, pa naju povezuje ljubezen do lepih starih stvari ter fiktivnih moških. Najin najljubši ruski vojak je in vedno bo Aleksander Šura Belov iz Bronastega jezdeca.
Nan Shepherd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev)
»Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.«
Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar.
Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.
Irenino prvo srečanje s knjigo ni bila ljubezen na prvi pogled. Bilo je kot pri marsikaterem odnosu – najprej zadržano, potem pa se je počasi ogrelo. A knjiga je našla svoj trenutek in pomembno vlogo je pri tem odigral prostor – Planina v Lazu, kjer jo je Irena brala med snovanjem svoje odmevne knjige Svetišča narave (UMco, 2024), prejemnice velike nagrade knjiga leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. »Ko bereš pravo knjigo v pravem okolju, je učinek podeseterjen,« pravi Irena.
Nan Shepherd je Živo goro napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.
Nan Shepherd je v knjigi na vizionarski način pisala o naravi. Ni bila »frklja«, ko jo je napisala, temveč 50-letna ženska, ki je desetletja zahajala v svoje »hišne gore«, škotske Cairngorms. Knjiga je kot skupek njenega razmišljanja in doživljanja gora – preplet vidnega in nevidnega, stvarnega sveta, osebnega doživljanja in filozofskega pogleda. To je tisto, česar se je Irena učila od Nan Shepherd – kako pisati o naravi na celosten, holističen način, ki vključuje materialno in nematerialno, stvarno in nestvarno.
In prav v tem se Nan Shepherd loči od klasičnih potopisov. Narave ne opisuje z varne razdalje, ampak se z njo popolnoma zlije, kot da se z njo pogovarja, z njo diha in hodi. Morda je bil prav zato njen pristop, čeprav izjemno svež in inovativen, v tistem času preprosto preveč nenavaden, celo radikalen. »Zelo zanimiv je ta ženski vidik,« poudarja Irena.
Fotografija: Maja Čakarić
Zakaj knjiga ni izšla prej? Morda zato, ker je bilo njeno pisanje tako drugačno, tako žensko, tako inovativno, da bi jo takratna »mačistična gorniška srenja« raztrgala. Knjiga je izredno senzualna, Nan Shepherd piše o svojem telesu, o kopanju v gorskih jezerih, o spanju zunaj. Knjiga ponuja bralcu, da najde način, kako vstopiti v naravo ali gorski svet.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Najprej se je zdelo, da bodo odgovori kratki in jedrnati. Za seboj je imela šest ur vožnje in bila je vidno utrujena. V Slovenijo je Tanja Maljarčuk (1983) prišla predstavit roman Biografija naključnega čudesa (Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2024), ki je v prevodu Primoža Lubeja in Janje Vollmaier Lubej, avtorice tudi krasnega spremnega zapisa, izšel v slovenščini. Ukrajinska pisateljica in esejistka je končala študij filologije na Prikarpatski državni univerzi Vasila Stefanika, poimenovani po ukrajinskem modernističnem pisatelju in političnem aktivistu. Po študiju je delovala kot novinarka ukrajinske televizije. Piše prozo in eseje, njena literatura je prevedena v številne jezike. Živi na Dunaju in je kolumnistka za spletno izdajo nemških časopisov Deutsche Welle in Die Zeit Online.
V avtoričinem romanesknem prvencu Adolfov finale ali vrtnica za Lizo (2004) so prisotne teme nesrečne ljubezni, družinskega nerazumevanja, boja za ljubezen in svobodo. Za zgodbo Ženska in njena riba, prevedeno tudi v slovenščino, je prejela vileniški kristal. Leta 2012 je v Ukrajini izšel roman Biografija naključnega čudesa, ki je avtorici prinesel nominacijo za knjigo leta. Kasneje so sledili še drugi pomembni dosežki: roman Zabuttja (Forgottenness, 2016) je prejel nagrado BBC Ukrajina – knjiga leta, leta 2018 pa je za odlomek v nemščini prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann.
V središču pripovedi romana Biografija naključnega čudesa je Lena, ki živi v San Francisku na zahodu Ukrajine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Umeščenost romana v čas in prostor je tudi simbolna: pripoved se osredotoča na usodo posameznikov in družbe v postosamosvojitvenem obdobju. Značilnosti avtoričinega pisanja so neizprosni komentarji družbenega nasilja, feminizacija revščine, opisi alkoholizma, doma, ki namesto varnosti pogosto predstavlja pekel, odnosa družbe in države do živali in invalidov ter absurdnosti bivanja, prignane do skrajnosti.
Želela bi vam zastaviti nekaj vprašanj o romanu Biografija naključnega čudesa, ki ga boste predstavljali v Sloveniji.
»To bo zelo težko, saj sem skoraj vse o knjigi pozabila. Izšla je leta 2012, napisala pa sem jo leto prej.«
Potem ste napisali kar nekaj romanov.
»Ne gre le za čas, vmes se je zgodilo ogromno stvari. Zdi se, kot bi Biografijo naključnega čudesa napisala v prejšnjem življenju. Vmes sem vsaj dvakrat umrla. Leta 2014 med protesti v Kijevu in leta 2022 v času ruske invazije na Ukrajino. Ta dva dogodka sta me povsem spremenila.«
Kaj mislite s tem, ko pravite, da ste umrli?
»Umrla sem v metaforičnem pomenu. Predvsem ker so mnogi moji prijatelji fizično mrtvi. Razumete, kaj hočem povedati? Ta roman je humoren, ampak … Ta humor sem izgubila.«
Omenili ste leto 2014. Zakaj ste umrli tedaj?
»Spremenila sem deželo, kulturo, jezik. Morala sem se naučiti nemško. Toda del Ukrajine je še vedno z menoj. V meni. Ukrajinske identitete ni mogoče odložiti. Zdaj nosim dve identiteti, ves čas. In rada govorim, da živim na mostu med bregovoma reke. Včasih pod mostom. Večino časa na mostu.«
To vpliva tudi na vaše pisanje. Lahko si predstavljam, da je v tako težkih razmerah za pisatelja še posebej pomembno, da ima pisanje. Da preživi s pomočjo pisanja. Toda najin pogovor ste začeli z izjavo, da ste umrli.
»Da. V tako težkih razmerah, v kakršnih smo Ukrajinci, praktično ni ničesar, kar bi pomagalo preživeti.«
Vmes sem vsaj dvakrat umrla. Leta 2014 med protesti v Kijevu in leta 2022 v času ruske invazije na Ukrajino.
Je bilo pisanje za vas kadarkoli nevarno?
»Mislite v fizičnem smislu?«
Da.
»Ne, nikoli. V fizičnem smislu sem varna. Moji starši živijo v Ukrajini.«
Se zaradi pisanja nikoli niste znašli v težavah?To sprašujem, ker ste tudi izjemno kritični. Najprej do Ukrajine in Ukrajincev.
»Ne, nikoli. Ukrajina je dobra država. (nasmešek) Zaradi svojega pisanja v Ukrajini nikoli nisem imela težav.«
Zdaj nosim dve identiteti, ves čas. In rada govorim, da živim na mostu med bregovoma reke. Včasih pod mostom. Večino časa na mostu.
Toda Lena ima veliko težav. Živi v razrušenem svetu, vendar je izjemno poštena, kritična. Vedno deluje za dobro ljudi.
»Lena je idealistka, bori se za svoje ideale. O tem sem prepričana. Problem pa je, da je vedno sama. To je tisto, kar sem občutila leta 2011, ko sem še živela v Ukrajini. To je bil čas po izvolitvi Viktorja Janukoviča.
Sem otrok oranžne revolucije, ki se je dogajala v letih 2004 in 2005, ko so množice protestirale proti volilnim prevaram, ki so sprva razglasile zmago Viktorja Janukoviča. Protestniki, oblečeni v oranžno (barva kampanje opozicijskega kandidata Viktorja Juščenka), so dosegli razveljavitev spornih rezultatov in ponovne volitve, na katerih je nato zmagal Juščenko. To je bil prelomni trenutek za ukrajinsko demokracijo in civilno družbo, saj se je pokazalo, da ljudje lahko z množičnim, nenasilnim uporom dosežejo politične spremembe.
Poleg tega je bil tu še občutek, da smo končno dobili svojo državo in da predstavljamo moč. Civilna družba bi morala biti pobudnica sprememb. Toda oblast je bila še vedno skorumpirana in proruska. Resnične spremembe se niso mogle zgoditi. Leta 2011 sem mislila, da je konec z idejo demokratične ureditve. Spominjam se, da sem jokala, ko so razglasili rezultate volitev. Iz tega občutka, da si sam, da se sam boriš za demokracijo, za človekove pravice, je nastala ta knjiga. In Lena je ves čas sama. Sama se bori za pravico.
Leta 2014 so se Ukrajinci naučili, kako ne biti več sami. Država je takrat doživela eno svojih najbolj prelomnih in najtežjih obdobij po osamosvojitvi. Naš slogan je bil: vsak od nas je kapljica v velikem morju. Novembra 2013, ko je predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, so se začeli novi protesti. Na Trgu neodvisnosti v Kijevu so se zbrale množice, gibanje pa je postalo znano kot Evromajdan. Spopadi med protestniki in policijo so prerasli v krvavo nasilje in februarja 2014 je parlament Janukoviča odstavil, ta pa je pobegnil v Rusijo. Oborožena vojna med ukrajinsko vojsko in proruskimi milicami, ki se je v različnih oblikah nadaljevala vse do ruske invazije leta 2022, se je torej začela 2014. To je tudi konec postsovjetske Ukrajine in začetek dolgotrajne vojne z Rusijo, pa tudi okrepitev ukrajinske identitete.«
Spominjam se, da sem jokala, ko so razglasili rezultate volitev. Iz tega občutka, da si sam, da se sam boriš za demokracijo, za človekove pravice, je nastala ta knjiga.
Omenili ste, da je bila Lena v boju za pravičnost povsem sama. Roman Biografija naključnega čudesane govori toliko o politikih, temveč predvsem o ljudeh – o njihovi skorumpiranosti, o tem, kako vedno znova poskušajo zaobiti zakone, kako si prizadevajo preživeti znotraj sistema. Zdi se, da ste izjemno kritični do ukrajinske družbe, kot da zavrtate naravnost v njeno srčiko – v vse družbene plasti.
»Nikoli nisem rekla, da gre le za politiko. Toda ljudje, ki skušajo delovati posamično, bodo vedno poraženi. Ko pa se združijo, v imenu prizadevanja za določene ideale ali pravice, pridobijo moč. In tedaj je rojena tudi družba. Kajti kadar smo ločeni, lahko delamo dobre ali slabe stvari, a nikoli ne bomo dosegli cilja. Resnična družba se rojeva iz združevanja, skupne moči.
Nikoli nosem hotela pisati o političnih razmerah. In tudi nikoli nisem rekla, da Ukrajinci ne nosijo odgovornosti. Še posebej za to, da je v tistem času Janukovič prišel na oblast. V vsakem primeru dolžim Ukrajince. Nas. Vsi smo bili odgovorni za to, kar se je zgodilo.«
Kajti kadar smo ločeni, lahko delamo dobre ali slabe stvari, a nikoli ne bomo dosegli cilja. Resnična družba se rojeva iz združevanja, skupne moči.
Morda temu lahko rečemo disfunkcionalna država. V mnogih obrisih Ukrajina iz leta 2011 spominja na današnjo Slovenijo. Ukrajina je prikazana kot tranzitna in s tem skorumpirana, brutalna, koruptivna država, kjer tisti, ki bi morali ščititi, jemljejo.
»V resnici je vedno enako. Treba se je boriti. In moč prihaja iz združevanja. Spomnim se, kako je ukrajinski novinar in aktivist novembra 2013 na Facebooku objavil ključen poziv, ki je sprožil množične proteste Evromajdana. Napisal je, da če objava doseže vsaj tisoč komentarjev ljudi, ki želijo priti, naj se vsi zberejo na Trgu neodvisnosti (Majdan). Ideja je bila: če se dovolj ljudi odzove in pride, naj se protest začne – in res se je začel. Ta akcija je sprožila val protestov, ki je hitro prerasel v eno največjih demonstracij v zgodovini neodvisne Ukrajine.
Vedno gre za začetno iniciativo, namenjeno ljudem, ki jim je mar. Ko se začnejo združevati, lahko nastane nekaj resničnega. Morda govorimo o 10 odstotkih družbe, ki jim je mar. Preostali del družbe tega ne razume ali pa jim ni pomembno. Zanje je pomembnejše, da imajo avto, hišo, karkoli že.
Vedno gre za enak boj. Za ideale, ki v najboljšem primeru preživijo.«
Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne
Če se še nekoliko dotakneva kraja, kjer se roman dogaja … San Francisko je izmišljeno mesto na zahodu Ukrajine, ki prikliče asociacijo na istoimensko kalifornijsko mesto.
»Res je, roman se dogaja v kraju San Francisko in spominja na moje rojstno mesto Ivano-Frankivsk. Gre torej za ukrajinsko verzijo San Francisca, toda šalo na stran. Mesto Ivano-Frankivsk se imenuje po Ivanu Franku (1856–1916), enem največjih ukrajinskih pisateljev, pesnikov in mislecev. Do leta 1962 se je mesto imenovalo Stanislav (ali Stanislaviv). Leta 1962, ob 300-letnici mesta, so ga preimenovali v Ivano-Frankivsk v čast pisatelju. Gre za mesto, ki ima 200.000 prebivalcev. Bilo mi je torej pomembno, da sem roman umestila prav v to mesto, v katerem sem odraščala in ki je edino mesto na svetu, poimenovano po pisatelju. Če poznate še kako, mi povejte.« (nasmešek)
Imam močan občutek, da pripadate določeni generaciji ukrajinskih pisateljev in pisateljic, tudi zaradi ironije in posmeha, ki ju uporabljate. Biografija naključnega čudesa se mi zdi zelo ukrajinski roman, ki pa se hkrati na nenavaden način poigrava z ukrajinsko dediščino in nacionalnimi simboli.
»Raje kot posmeh bi uporabila besedo ironija. V ukrajinski literaturi pravzaprav nimamo prave tradicije ironičnega pisanja. Ukrajinci v zgodovini preprosto niso imeli časa za ustvarjanje ironične literature. Številni pisatelji so bili ubiti – eden najbolj nadarjenih pisateljev, Valerian Pidmohylny, je bil ubit v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Sovjetske oblasti so ga usmrtilе zgolj zato, ker je pripadal ukrajinski intelektualni eliti. V tridesetih letih je bila usmrčena ali deportirana večina ukrajinskih literarnih intelektualcev: ocene govorijo o več kot 200 ubitih pisateljih.
V moderni, sodobni ukrajinski literaturi pisatelji poskušajo biti ironični. Toda v resnici nimamo tradicije ironičnega pisanja. Valerian Pidmohylny je bil prepovedan vse do pozne sovjetske perestrojke in ukrajinske neodvisnosti (1991). In v večini imamo le socrealistične pisatelje, ki jim je uspelo preživeti v Sovjetski zvezi. Toda niso smeli biti ironični, ker je ironija pomenila direktno vstopnico na vlak do Sibirije.
Eden najbolj znamenitih primerov je Vasyl Stus. Umrl je v gulagu v uralskem taborišču leta 1985 – takrat sem že bila rojena. Njegova zbirka pesmi Веселий цвинтар (Veselo pokopališče) ni bila nikoli izdana, vsaj ne pod sovjetskim režimom. Njen naslov, ki kombinira smeh in temo smrti, omogoča ironično branje. Preganjan je bil zaradi političnih prepričanj, njegovo delo pa je bilo prepovedano. Obsojen je bil na osemnajst let zapora, umrl pa je leta 1985 v gulagu Perm-36 (Ural) med stradanjem v zaporu.
Šele po ukrajinski osamosvojitvi leta 1991 je bilo mogoče pisati na ironičen način. Prav v tem času je nastopila skupina Bu-Ba-Bu, ki so jo oblikovali trije pomembni ukrajinski pisatelji – Jurij Andruhovič, Viktor Neborak in Oleksander Irvanec. Neborak, ki je bil zame skoraj kot mentor in ki sem ga pogosto srečevala na ulicah svojega mesta, mi je dal občutek, da je dobro biti pisatelj.«
Bilo mi je pomembno, da sem roman umestila prav v to mesto, v katerem sem odraščala in ki je edino mesto na svetu, poimenovano po pisatelju.
Če se za trenutek vrneva k Leni. Lena se bori za resnico. Rada bi poletela više, postala nekdo, vendar je v neperspektivnem kraju in času vse bolj izključena, ker ima svoje stališče in razmišlja samostojno že vse od otroštva. Toda izključi jo ukrajinska družba. Simbol česa je leteča ženska z rumeno ruto z rdečimi cvetovi? Zdi se, da roman tu nosi nadih mističnega ali magičnega realizma.
»Gre za del, ki govori o nemoči osrednje junakinje. Gre celo za njen alter-ego. Lebdeča ženska je super junakinja. Vsi hočemo biti super junaki. Ali pa si tega želim samo jaz. (nasmešek) Toda dobro je imeti pred seboj to podobo. Četudi je celoten svet proti tebi in izgubiš upanje, se od nikjer pojavi leteča ženska, ki te lahko reši. Zato sem na začetku najinega pogovora dejala, da je to idealistična knjiga. Toda ta ženska ni Marija, Jezusova mati, ampak ideal, ki rešuje ljudi in živali.«
V romanu je pretresljiva normalizacija nasilja. Lena je edina, ki prepozna nasilje. Družba ji ves čas dopoveduje, kaj je narobe z njo …
»Knjigo razumete bolje od mene.« (nasmešek)
Celo profesor Teofil Kunec je del te normalizacije nasilja. A na koncu se tudi on znajde na tržnici, kjer vsi nekaj prodajajo in kupujejo – večinoma stvari, ki jih nihče ne potrebuje.
»Morda pa jih vseeno kdo potrebuje. V devetdesetih letih so bili vsi na tržnici. Tržnica je bila podoba tistega časa v Ukrajini. Mislim, da si večine likov nisem izmislila – vsi nosijo sledi resničnega. Tržnica je bila prostor, kjer se je vse zgodilo, središče mesta. In tam so se znašli vsi: profesorji, zdravniki, novinarji. Zlasti intelektualci, ki nenadoma niso več mogli preživeti od svojega dela, ker je bilo čez noč razvrednoteno. Toliko intelektualcev je pristalo na tržnici, kjer so se morali spremeniti v prodajalce. To je bilo zelo težko gledati. Celo kot otrok sem razumela, kako močno so intelektualci izgubili vrednost.
In danes je, v resnici, še vedno podobno. Privilegij je živeti in preživeti od literature. Ko pride kriza, so intelektualci vedno prvi na udaru. Mi smo kot cvet na drevesu: lepo ga je videti, toda ob slabem vremenu najprej odpade prav ta cvet.«
Tržnica je bila prostor, kjer se je vse zgodilo, središče mesta. In tam so se znašli vsi: profesorji, zdravniki, novinarji. Zlasti intelektualci, ki nenadoma niso več mogli preživeti od svojega dela, ker je bilo čez noč razvrednoteno.
Bi lahko pisali, če bi ostali v Ukrajini? Ali je za vaše pisanje pomembno, da ste odšli? Tema odhajanja, zapuščanja Ukrajine je v romanu Biografija naključnega čudesa izjemno pomembna. Ko Lena na primer spozna, da spremembe niso mogoče, si kupi avtobusno vozovnico, saj je to eden izmed načinov, kako priti v Evropo iz pozabljenega kraja, čeprav Lena na tisti avtobus nikoli ne sede …
»Res je, saj izve za Ivankino tragično zgodbo. Ko je zaradi nefunkcionalne države odločena oditi, jo doleti še bolj tragično spoznanje. In zaradi tega je zgodba tragična.
To se v mojem resničnem življenju ni nikoli zgodilo. V sebi nosim več življenj. Istočasno. Mislim, da se to zgodi veliko pisateljem. Knjiga je odgovor na to, kaj bi se zgodilo, če bi ostala. Opisuje mojo resničnost, če bi ostala. Verjetno bi znorela, kot se je to zgodilo moji protagonistki. Tedaj, leta 2011, nisem verjela, da so spremembe v Ukrajini sploh še mogoče. Res sem bila razočarana.
Selitev v Avstrijo ni bila načrtovana. To sem naredila brez kakšnega trpljenja. Zlahka sem odšla.
Leta 2014 sem razumela, da Ukrajina ni izgubljena – da gre pravzaprav šele za začetek. Ukrajina me je naučila poguma in mi dala več gotovosti. Ne vem, kakšna bi bila danes, če bi bila Ukrajina le še ena Belorusija, del tistega norega ruskega zapora. Verjetno bi bila drugačna. A prav od prijateljev, ki so ostali v Ukrajini, sem kasneje prejela najdragocenejše lekcije.
Toda kaj je bilo vaše vprašanje?«
Ko pride kriza, so intelektualci vedno prvi na udaru. Mi smo kot cvet na drevesu: lepo ga je videti, toda ob slabem vremenu najprej odpade prav ta cvet.
Kaj bi se zgodilo z vašim pisanjem, če bi ostali v Ukrajini?
»Ne vem, ali je bila odločitev za korake, ki sem jih naredila, pametna ali ne, vendar zdaj je, kar je. Težko rečem, kako bi pisala in ali bi še pisala, če bi ostala. Tedaj sem že imela objavljenih kar nekaj knjig. Verjetno bi pisala naprej, ne vem pa, ali bi od pisanja lahko živela. Delala sem tudi kot novinarka, vse do trenutka, ko sem odšla. Ukvarjala sem se z raziskovalnim novinarstvom, vendar to ni bilo zame. Bilo je resnično težko.
V Avstriji sem začela premišljevati, kdo zares sem. In šele tam sem se začela opredeljevati kot pisateljica. V Ukrajini se nikoli nisem imela za pisateljico. Predstavljala sem se kot novinarka. Ampak tedaj sem bila mlada.« (nasmešek)
V knjigi o Ukrajini govorite kot o naciji …
»Kot o politični naciji, da. Seveda obstajajo različne identitete, a moja je ta, da sem v političnem smislu Ukrajinka. Moram pa reči, da so razmere zdaj izjemno temačne. Trenutno sploh ne morem zares pisati. Tri leta sem neprestano pisala – a ne literature, temveč članke, govore, predvsem za nemški govorni prostor. Nekaj, kar lahko počnem, da sem koristna. Medtem pa moji kolegi, ki živijo v Ukrajini, prestajajo pravo nočno moro.«
Živimo v času vojne, ko je težko spregovoriti z jezikom literature. In je laže pisati z jezikom resničnosti.
Zgodovinar Alessandro Barbero – za Delovo Sobotno prilogo ga je pred tremi leti intervjuval filozof Jernej Šček – je prepričan, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Spomin je subjektiven in velikokrat tudi – čeprav ne nujno – individualen, zgodovina pa objektivna in kolektivna. Do spomina ima pravico vsakdo od nas, pisanje zgodovine pa je delo zgodovinarjev, ki naj dogodke, dinamike in vzročno-posledična razmerja raziščejo iz vseh zornih kotov, predvsem pa na podlagi virov.
Književnost in na splošno umetnost si od vedno jemlje pravico, da stvarnost – tako preteklo kakor tudi sedanjo – obravnava po svoje. Pri tem si lahko privošči marsikaj, kakor recimo odlično dokazuje žanr avtofikcije, ki je v današnjem svetu književnosti zelo v modi. V njem so meje med resničnim in izmišljenim zabrisane. Podobno velja za zgodovinske romane, kjer se zgodovina in spomin prelivata. Odličen primer take interakcije je roman 1980Vinka Möderndorferja, kjer dogajanje v Ljubljani v času smrti Josipa Broza Tita resda kroji življenje literarnim likom, hkrati pa v besedilu odločno prevladujeta fokalizacija in doživljanje prvoosebnega pripovedovalca. Tistega, ki čas svojih študentskih let prelistava z nekajdesetletnim zamikom.
Če je denar skoraj povsod v ospredju, tudi in predvsem v literarnih delih, ki opisujejo sodobni čas, je v Möderndorferjevem romanu prikazan kot nekaj postranskega, skoraj kot nekakšno nujno zlo. Če ga potrebuješ, si ga izposodiš. Ni namenjen kopičenju ali razkazovanju.
Verjetno ga ni človeka, ki v času mladosti oziroma študija ne bi šel čez osebnostno ali kako drugačno krizo oziroma razdvojenost. Možnosti za to so seveda toliko večje, če živi v časih velikih sprememb, ko se spreminjajo predvsem družbene vrednote. Möderndorferjev glavni lik ni razdvojen le glede politike in pogleda na svet, ki je večkrat zelo ciničen, ampak tudi pri doživljanju ljubezni, predvsem pa seksa. Navedeni pogledi se v romanu velikokrat tudi (usodno) prepletajo/prepletejo, kar naredi zgodbo še zanimivejšo.
Avtorju moram poleg tega (k romanu in njegovi vsebini se seveda še vrnem) priznati, da spada med najplodnejše pisce našega časa. Letos so namreč izšla kar tri njegova dela; poleg 1980 še roman za mladino Švrk, res huda pasja biografija (Založba Miš) in pesniška zbirka z nekoliko cankarjanskim naslovom Erotika, oblačila zaljubljencev (Cankarjeva založba).
Vinko Möderndorfer (Fotografija: Andraž Gombač)
Vsebinsko in časovno 1980 še najbolj spominja na film OutsiderAndreja Košaka, posnet pred slabimi tremi desetletji. Z bistveno razliko, da se film odvije od jeseni 1979 do naslednje pomladi, 1980 pa v pičlih nekaj tednih. Njegov glavni lik in hkrati pripovedovalec je univerzitetni študent, nič bolj in nič manj upornik od sovrstnikov. Zaradi družinske preteklosti nima pravice do štipendije, v marsičem pa je povsem običajen in enak drugim. Zelo rad popiva in skrbi za telesne užitke, drog pa ne uživa, čeprav se je veliko mladih, še posebej privržencev punk scene, tedaj zadevalo s protibolečinskim sredstvom optalidon, ki so ga splakovali z alkoholnimi pijačami (na primer Tevta in Rafo). To je bil čas, ko so dejansko vsi veliko seksali, zaradi česar so bile rjuhe študentskih domovanj velikokrat prepojene z zasušenim moškim semenom in sokovi ženskih nožnic, kakor je naslikano z značilnim Möderndorferjevim opisovanjem spolnosti.
Posebej zanimivi sta zgodbeni niti, ki glavni lik vežeta na dve ženski figuri. Prva obravnava odnos med njim in babico, ki živi v njegovem rojstnem mestu, druga pa ga veže na lastnico prostora, v katerem prebiva. Babica je namreč tista, ki mu pomaga predvsem finančno, svari pa ga tudi glede pretiranega ukvarjanja s politiko, saj se je z njo opekel njen mož, protagonistov dedek, lastnica sobice pa mora hočeš nočeš velikokrat zamižati na eno oko, predvsem kar se tiče natančnosti glede plačila najemnine. Na splošno je v 1980 zaznati precej drugačen odnos do denarja, kakršnega ima danes večina ljudi. Če je zdaj slednji skoraj povsod v ospredju, tudi in predvsem v literarnih delih, ki opisujejo sodobni čas, je v Möderndorferjevem romanu prikazan kot nekaj postranskega, skoraj kot nekakšno nujno zlo. Če ga potrebuješ, si ga izposodiš. Ni namenjen kopičenju ali razkazovanju.
Več kot očitno gre za to, kako protagonist doživlja lastni čas, ki ga, poleg seksa in drog med mladimi, zaznamuje konec neke ere – Titove z vsemi njenimi lastnostmi – ter začetek nove, polne neznank in vprašanj.
Intelektualna plat glavnega lika se nam odstre v njegovi ideaciji in pisanju študijskega eseja o Antigoni in Kreonu. Dejansko gre za nekakšno nihanje med obema, pri čemer Kreona uteleša tedanji poslavljajoči se predsednik oziroma maršal, Antigono pa vsi tisti glasovi, ki so bili po drugi svetovni vojni tako ali drugače utišani – s smrtjo, z emigracijo ali s prisilo k molku. Več kot očitno gre za to, kako protagonist doživlja lastni čas, ki ga, poleg seksa in drog med mladimi, zaznamuje konec neke ere – Titove z vsemi njenimi lastnostmi – ter začetek nove, polne neznank in vprašanj.
Ambivalenten je v tem času – in seveda tudi v Möderndorferjevem romanu – odnos običajnih ljudi do oblasti in njenih struktur. Eni se udejstvujejo v komunističnih vrstah, ker so o tem prepričani (Katarina), drugi (najbrž velika večina) zaradi osebnih koristi, tretji zaradi strahu in poniglavosti (Ico). Protagonist, ki v določenem trenutku tudi sam stopi med tedanjo elito, bolj iz koristi, čeprav nematerialnih, se namreč sprašuje, kakšna bi bila država, ko bi jo vodila Antigona, in ali bi bila res demokratična in boljša od tiste, ki ji načeluje Kreon. Filozofska dilema se kot rdeča nit plete skozi celoten roman.
Morda najbolj povedna od vseh je zagrenjena trditev, ki zaključuje roman. Po Titovi smrti namreč »(n)iso zmagali ljudje, nista zmagali ne kultura ne umetnost, ne izobrazba in ne resnica, in ni zmagala demokracija. Zmagal je kapitalizem.« Ker lahko Möderndorferja umestimo v levo poloblo slovenskega političnega spektra, tistega, ki mu samostojna država ni bila najbolj »intimna opcija«, to, da ne omeni državnosti oziroma osamosvojitve, pretirano ne preseneča. Na tem mestu gre seveda za njegov spomin oziroma osebno vrednotenje preteklosti.
Protagonist, ki v določenem trenutku tudi sam stopi med tedanjo elito, bolj iz koristi, čeprav nematerialnih, se namreč sprašuje, kakšna bi bila država, ko bi jo vodila Antigona, in ali bi bila res demokratična in boljša od tiste, ki ji načeluje Kreon.
Ob vsem pa je treba odpreti politično-zgodovinski oklepaj in dopisati, da neodvisna Slovenija idejno ni bila samo projekt slovenske pomladi in koalicije DEMOS, ki jo je sicer uspešno izpeljala. O slovenski državi sta poleg duhovnika Lamberta Ehrlicha, ki je maja 1942 v Ljubljani padel pod streli komunistov, sanjala tudi Pinko Tomažič in Franc Jeza. Tomažič, komunist in narodni heroj, je decembra 1941 na Opčinah pri Trstu padel pod kroglami fašistov, usodo lastnega naroda pa si je zamišljal v obliki slovenske sovjetske republike v komunistični Evropi in svetu. Krščanski socialist, aktivist OF in kasnejši begunec Jeza, ki je preživel drugo svetovno vojno in umrl leta 1984 v Trstu, pa je pisal o demokratični Sloveniji po zgledu tedanjih evropskih držav. Da so se sanje vseh treh sfižile, nam priča stvarnost, v kateri živimo. Kakor pravi pater Karel Gržan, ne živimo v času ekonomije, torej skrbi za skupni dom, temveč hrematizma, izrodka, ki stremi h kopičenju bogastva in ustvarjanju novodobnih sužnjelastniških odnosov.
Zaključna trditev romana je seveda vzeta iz zadnjega poglavja zgodbe, ki nas iz leta 1980 neposredno prestavi v čas po osamosvojitvi. V njem je opisana živopisna paleta usod, ki so zaznamovale slovensko stvarnost tistega časa. Nekdo je postal izbrisan, spet drugi se je iz gorečega komunista prelevil v največjega nasprotnika nekdanjega sistema (sicer nekoliko klišejsko, čeprav res), tretji je obogatel, četrti je medtem umrl in tako dalje. Eni so nadaljevali lastno življenje po začrtani poti, v eksistenci drugih je prišlo do spektakularnega preobrata. Le antični mit o Kreonu in Antigoni, ki je v mnogih niansah še kako aktualen v današnjem svetu, je v bistvu ostal tak, kakršen je, seveda z razliko, da ga danes dojemamo precej drugače kakor tedaj.
»Zdi se mi, da pri branju takšne knjige nujno preizprašuješ svoj odnos do staršev.« Izjava nas brez olepševanja postavi v središče enega najbolj zapletenih odnosov v naših življenjih. Kot uvodno misel nove epizode AirBeletrininega podkasta Območje lagodja jo izreče Janko Petrovec, po izobrazbi dramski igralec, danes odgovorni urednik Radia Koper, nagrajeni novinar in prevajalec, ki mu je Italija v letih dopisništva iz Rima zlezla pod kožo. In tudi knjiga, ki ga je nedavno prevzela, obravnava italijansko družbeno in zasebno življenje, a to počne tako, da podira tabuje in sili v razmislek o lastnih družinskih vezeh.
Janko Petrovec z izbrano knjigo na trgu Brolo v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač)
Roman L’anniversario (Obletnica), ki še ni preveden v slovenščino, je napisal Andrea Bajani (1975), eden najvidnejših sodobnih italijanskih avtorjev. Pisatelj, pesnik in novinar je prav zanj letos prejel najpomembnejšo italijansko literarno nagrado strega. V romanu, izdanem pri založbi Feltrinelli, se potaplja v boleče jedro družinskih odnosov in pronicljivo raziskuje posledice življenja v družini z avtoritativnim očetom in podrejeno materjo.
Zgodba se začne z nenavadnim jubilejem. Mineva deset let, odkar je prvoosebni pripovedovalec nazadnje videl starše. To obdobje označi kot najboljša leta svojega življenja. Odločitev, da zapusti družino, po njegovem ni dejanje upora, temveč nuja po preživetju – »proces samoosvobajanja, pa hkrati iskanje besed za neupovedljivo v odnosu do prednikov«.
Njegov pobeg, poudarja Petrovec, mu omogoči, da končno lahko ljubi in vstopa v zdrave odnose. Roman je v tem pogledu za italijansko kulturni prostor, kjer je družina sveta, presenetljiv in subverziven. Sicer ne ponuja katarzične rešitve, zato pa vsaj »hladno pomiritev«, nekakšno spoznanje, da je bila prekinitev stikov edina pot naprej.
Bajanijev slog je skoraj kirurški – hladen, racionalen in brez sentimentalnosti. Besede so kot skalpel, s katerim avtor secira odnos med posesivnim, manipulativnim očetom, ki družino drži v primežu psihološkega nasilja, in tiho, skoraj nevidno materjo, ki se je vsemu odrekla. Protagonist se zato umakne, prekine stike in s tem, kakor pravi Petrovec, sproži neizprosno rudarjenje po sebi.
»To je tisti tip knjige, ki ni lagoden, ni vesel, je pa nujen.«
V romanu se kritično soočata idealizirana podoba italijanske družabnosti in realnost družine, ki te oblikuje, hkrati pa duši. »Družina, ki ima to zelo pozitivno konotacijo družabnosti, socialnega življenja, a je lahko po drugi strani v nekaterih primerih izrazito negativna, in v posamezniku ustvarja tesnobo in nevzdržnost,« pojasnjuje Petrovec. Po njegovem roman s tem ruši »kult staršev«.
In kako je knjiga vplivala nanj? Je bil med branjem v območju lagodja ali nelagodja? »Bil sem v območju nuje,« odgovarja Petrovec. »To je tisti tip knjige, ki ni lagoden, ni vesel, je pa nujen.« Roman ga je prijel in ga nikakor ne izpustil, saj odpira vprašanja, s katerimi se je treba soočiti.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Makedonski pesnik Nikola Madžirov (1973) velja za enega najbolj prepoznavnih in uveljavljenih imen sodobnega balkanskega prostora. Kot pesnik veliko potuje, med drugim je letošnji častni gost festivala Dnevi poezije in vina, v sklopu katerega je v prevodu Namite Subiotto izšel tudi izbor njegovih pesmi Šestilo časa (Beletrina, 2025). Potovati je začel, kot pravi, še preden je izvedel zgodbo lastnega imena – njegov priimek namreč pomeni »migranta« ali »osebo brez doma«, kar izhaja iz arabske besede muhajir (muadžir) –, teme doma, zapuščanja, korenin in spomina pa so tudi sicer ena izmed osrednjih osi njegove poezije. Zase pravi, da je »potomec beguncev in dedič začasnih domov«, zato sva se v pogovoru dotaknila ne samo njegove poetične govorice, temveč tudi razmišljanja o pomenu odraščanja in življenja na nikogaršnjem ozemlju ob tromeji ter vprašanja, kaj pomeni pripadati in oditi – in kako v jeziku ohranjati tisto, kar izgine.
Fotografija: Thomas Kierok
Naslov vaše pesniške zbirke Šestilo časa nakazuje na merjenje in kroženje. Kako pravzaprav doživljate čas – kot linearno črto, ki vodi naprej in jo lahko zelo jasno izmerimo, ali bolj kot krog, ki se nenehno vrača?
»Linearni čas je kot kardiogram nekoga, ki umre. Na čas bi rad gledal kot na nepopoln in nedokončan krog, narisan s šestilom v tresoči se roki. V odprtosti tega kroga leži prag vseh vrnitev in spominov. Pred zadnjim dihom so vrata ponovnega rojstva.«
V pesmi Odkrivanje ste zapisali čudovite verze: »Moj dom vsak dan / pod streho sveta skrivnostno se spreminja, / samo otroštvo je kot med, / ki v sebi ne dopušča tujih sledi.« Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kako se ga spominjate?
»V zgodnjem otroštvu, še preden sem poznal črke in nepopolnost besed, sem v redkih trenutkih osame po stenah pisal z mamino rdečo šminko. Starši so morali vsako poletje prepleskati stene in me tako kaznovali z ustvarjalno tišino, belo kot sveže stene. Sliši se absurdno, ampak te stene so bile prvi palimpsest moje svobode. Poezijo sem začel pisati, ko sem razumel črke, razumeti pa sem jo začel, ko sem spoznal tišino. To se je seveda zgodilo pred vojno v Jugoslaviji. Vojna mi je pomagala, da sem postal glasen na papirju, ko je postajalo glasno vse in vsi okoli mene.
Louise Glück v pesmi Nostos zapiše: ‘Svet uzremo le enkrat, v otroštvu. / Vse drugo je spomin.’[1] Pogosto se vračam v otroštvo, kjer širjenje časa ni zapravljanje življenja, temveč čisto iskanje tega. Pogosto sanjam o pokojni materi, ki se vrača s tržnice z vrečkami, polnimi sadja, medtem ko tečem proti mareličnim poljem. Moj oče pogosto s svojo staro zobno ščetko čisti okvir okoli njenega portreta na nagrobniku in črke svojega imena, ki jih je vnaprej vgraviral tik ob njenem. Socializem ga je naučil načrtovati vse – celo svojo smrt.
Moj sin, ki je odraščal v stalnicah virtualnega obstoja, pa me je nekoč vprašal, zakaj je ulica, na kateri živi, poimenovana po Nikoli Tesli, ko pa je najtemnejša v mestu, in zakaj je napis z imenom graditelja luči prilepljen na razpadajočo hišo, kjer domuje tema. V njegovih očeh sem videl svoja lastna vprašanja o dinamiki, dvomih in strahovih pred svetom.
Ko pišem, gledam naprej – tudi ko se spominjam. Kot otrok sem bolj verjel v imena stvari kot v stvari same. Miza v dnevni sobi, pod katero sem se skrival pred gromom, je bila najvarnejši kraj na svetu, prav tako prag podboja vrat, pod katerim naj bi stal v primeru potresa, namesto da bi stekel reševat frnikole, ki so se kotalile proti razpokam. Naši otroški spomini so kot ročaj, ki ga je treba potegniti, če se prvo padalo resničnosti ne odpre. V ta vmesni prostor izgubljenega časa se vračam, da bi upravičil varnost, tako kot sem vračal padle ptice v njihovo gnezdo. Ali se vračamo v otroštvo, da bi pripadali? Ali pripadamo tja, kamor se vrnemo, ali samo tja, kjer umremo?«
Poezijo sem začel pisati, ko sem razumel črke, razumeti pa sem jo začel, ko sem spoznal tišino. To se je seveda zgodilo pred vojno v Jugoslaviji. Vojna mi je pomagala, da sem postal glasen na papirju, ko je postajalo glasno vse in vsi okoli mene.
Pred dvema letoma, ko sva že sodelovala pri projektu, za katerega ste napisali odličen esej o poeziji, se me je še posebej dotaknila zgodba o vaši babici. Zdelo se mi je skrajno nenavadno, da obstaja »poklic«, kakršnega je imela – bila je namreč plačana, da je jokala na pogrebih (četudi umrlih ali njihovih družin ni poznala). Lahko o tem poveste kaj več? Ste se od nje naučili poslušati jezik oziroma zamolke v njem?
»Res je, kot sem napisal v eseju Kri in poezija nepripadnosti, je bila ena od mojih babic plačana žalujoča na pogrebih, da je ‘prepevala’, kot so temu rekli v mojem domačem kraju. Vso tiho žalost je prevedla v glasen jok in z glasom, ki je preglasil duhovnika, pokopala upanje žalujoče družine, ustvarila silovit jok na grobu osebe, ki je sploh ni poznala. Pogosto me je zjutraj zbudila in preizkusila moč svojega glasu na dvorišču za hišo, vstopila je v moje sanje kot tuja odsotnost, kot ključ od vrat porušenega doma. Ta obred žalovanja sem razumel kot glasnost odsotnosti, in tako se je v meni ugnezdila zavest o tišini kot edinem znaku prisotnosti. Kasneje sem razumel, da je na ta način pravzaprav vsak dan žalovala za svojim najmlajšim sinom, ki ga je ubil električni udar med gradnjo nove hiše. Naučila me je, da je vsaka odsotnost enako boleča in pomembna, da je vsaka tišina odlaganje bolečine. Ko pesnik piše o smrti, lahko prikliče tišino, tudi če ne obljublja boljšega sveta onkraj resničnosti, kjer ni oglasov za podaljšane orgazme niti eliksirjev za brisanje gub. Moja babica je bila pripravljena umreti, ne da bi za seboj pustila karkoli zapisanega. Ni marala večnosti umetnih rož na grobovih, saj se je bala, da bi lahko ukradle večnost mrtvih. Svoja oblačila za pogrebno slovesnost je shranila tik ob oblačilih svoje mladosti, ki jih ni nikoli več nosila in so obstajala le na redkih fotografijah, saj je bilo takrat njeno telo mlado in lepo, prav tako obleke. Ko je umirala, njen obraz ni kazal žalosti, temveč bolečino zaradi vsega neizrečenega.«
Moja babica je bila pripravljena umreti, ne da bi za seboj pustila karkoli zapisanega. Ni marala večnosti umetnih rož na grobovih, saj se je bala, da bi lahko ukradle večnost mrtvih.
V poeziji veliko nagovarjate prednike in se vračate v preteklost. Zase pravite, da ste »potomec beguncev in dedič začasnih domov«. Kako in v kolikšni meri je na vas vplivala vojna in to, da ste se že v otroštvu veliko selili? Kdo so vaši predniki in kakšna je njihova zapuščina?
»Nomadi ne verjamejo v spomenike, čeprav so moji begunski predniki, ko so bežali pred vojnami, hranili ključ vsakega izgubljenega doma, skritega v posodici za zdravila, kot simbol podaljšanega življenja in vere, da se bodo nekega dne vrnili v porušeno hišo. Dom vse pogosteje postaja prostor, ki ga je treba zapustiti, saj smo se tako navadili na prostorske spremembe, da potovanj ne dojemamo kot zapuščanja, ampak le kot selitve – čeprav imam včasih občutek, da mi vsi zapuščeni domovi sledijo kot lačni psi.
Sem potomec beguncev iz balkanskih vojn na začetku prejšnjega stoletja in skozi zgodbe svojih prednikov sem spoznal, da je dom spomin, ki ga ni mogoče podedovati. Po vsaki vojni je veliko zapuščenih hiš, a še več je zapuščenih domov.
Želim pobegniti, saj je vsako bivališče plod prejšnjega pobega. Moja babica je govorila, da je dom tam, kjer se iz dimnika vali dim. Toda da bi videl dim, moraš zapustiti hišo. Ko govorimo o pobegu, pogosto mislimo na opustitev samega sebe. Kaj pa če pobeg razumemo kot ‘zapustitev vsiljene normalnosti’? Kaj če je pobeg vrnitev k čistosti prvega dojemanja sveta? Czesław Miłosz v svoji Ars Poetica? zapiše: ‘Smisel poezije je v tem, da nas spominja, / kako težko je ostati isti človek, / ko pa je naša hiša odprta, v vratih ni ključa / in se nevidni gostje sprehajajo ven in noter.’[2]
Potovanje brez spomina je prekletstvo. Včasih sem s potovanj nosil kamne, zdaj pa, ko jih želim razporediti po policah po nekem geografskem ali časovnem vrstnem redu, se ne spomnim več, kateri so prišli od kod ali kdaj. Nihče ni lepil žigov na kamne, čeprav govorijo veliko več o času kot potni listi. Na potovanju na prvi pesniški festival po padcu režima Sadama Huseina v Bagdadu so me mejni policisti pozdravili z nezaupanjem, saj sem bil edini tujec na letališču brez vojaške uniforme, čigar začasni dom ni bila vojaška baza. Bagdadski pesniki so me pozdravili z besedami: ‘Potujemo skozi tiste, ki prihajajo sem.’ Obstajajo ljudje, ki se ne morejo vrniti, ker ne morejo nikoli oditi.
Arhitekt Juhani Pallasmaa pravi, da nas stare hiše popeljejo nazaj v počasen čas in tišino preteklosti. Morda se zato rad vračam. Misel na vrnitev nosi v sebi mirnost odhoda. Ni naključje, da ljudje, ki delajo v tujini, tri generacije gradijo ogromne hiše v svojih domačih vaseh, popolnoma zavedajoč se, da se nihče ne bo nikoli vrnil, da bi živel v njih. Še težja pa je misel na begunca, ki ima v žepu ključ, ki ne ustreza več nobeni ključavnici, temveč le polovičnim spominom, ki se kasneje spremenijo v podedovane mite.«
Dom vse pogosteje postaja prostor, ki ga je treba zapustiti, saj smo se tako navadili na prostorske spremembe, da potovanj ne dojemamo kot zapuščanja, ampak le kot selitve – čeprav imam včasih občutek, da mi vsi zapuščeni domovi sledijo kot lačni psi.
V vaših pesmih pogosto nastopajo motivi doma, izgube in negotovosti. Kako se ideja »doma« prenaša v strukturo in jezik pesmi – ali je dom v vaših pesmih kraj, spomin ali način govora? Kako v tem »domu« sobivajo vaše osebne izkušnje in kolektivni spomin naroda?
»Ljudje, ki pogosto menjajo kraje in sobe, kjer delajo in živijo, ob odhodu skoraj vedno pustijo sledi svoje prisotnosti – gube na rjuhah, majhne luknjice od odpadlih cigaretnih ogorkov na preprogi, ki skrivajo stopinje prejšnjih stanovalcev. Običajno so to predmeti ali drobci, ki jih naslednji stanovalec odkrije sam, stvari, ki niso podvržene zakonom obveznega dedovanja – nakopičen pepel v pepelniku na okenski polici z mrtvimi muhami in ovenelo cvetje v lončkih, ki jim manjka tako čista voda kot pogled nekoga.
Pred potovanjem hitro odprem kovček in moja senca je že na dnu, čaka na knjige in oblačila. Ko se vrnem, ga odprem počasi, kot se odpre zapečatena krsta vojne žrtve. Kot da bi želel podaljšati beg, odložiti pripadnost in ponovno rojstvo, tokrat brez prič. Vrnitev je poskus preklicati spomin. Poskus ubiti sodobno žalost, da si izgubil nekaj, česar še nimaš.
Takoj ko izgovorim besedo ‘dom’, se pred mano odpre polje tople notranjosti. Ko pomislim na ‘hišo’, se razkrije zunanjost – geometrija dvorišča, obrobna fasada spreminjajočega se prostora. Dinamiko doma določa hrepenenje po nenehnem vračanju, bodisi skozi rekonstruirane ulice otroštva bodisi skozi oživljene nagone trajne pripadnosti. Simone Weil pravi, da je biti ukoreninjen morda najpomembnejša in najmanj prepoznana potreba človeške duše. Le vrnitev gradi trdne temelje doma, v nasprotju s krhkimi temelji hiše. Moji predniki begunci so zapustili hišo, v kateri zdaj živi nekdo drug, a dom je za vedno zapuščen, ker je drugim neprimeren za bivanje. Človek živi v hiši, a se vrne v dom. Opustiti vrnitev pomeni resnično opustiti samega sebe.«
Potovanje brez spomina je prekletstvo. Včasih sem s potovanj nosil kamne, zdaj pa, ko jih želim razporediti po policah po nekem geografskem ali časovnem vrstnem redu, se ne spomnim več, kateri so prišli od kod ali kdaj. Nihče ni lepil žigov na kamne, čeprav govorijo veliko več o času kot potni listi.
Spomin v vaši poeziji ni le hranitelj preteklosti, ampak pogosto preoblikuje resničnost. Kdaj zaupate spominu in kdaj mu ne verjamete več?
»Estetika spomina se gradi skozi nenehno prepletanje prisotnosti in odsotnosti, dokler se meja med njima ne izbriše v vmesnem prostoru mentalne resničnosti. Žena mojega prijatelja, ki je umrl pri tridesetih letih, obupano hrani edini posnetek njegovega glasu na njunem telefonskem odzivniku, ki mirno pravi: ‘Nismo doma. Pustite sporočilo.’ Pet dni po njegovi smrti je rodila in še vedno skoraj vsak dan svojemu zdaj sedemletnemu sinu predvaja posnetek očetovega glasu, ki pravi: ‘Nismo doma …’ To je glas prisotnosti, ki oznanja odsotnost. Glas spomina, ki oznanja pozabljivost.
V Makedoniji ljudje še vedno nosijo hrano mrtvim, ko obiščejo njihove grobove, kot manifestacijo absolutističnega nagona živih, da ohranijo občutek superiornosti in varnosti. To obredno podaljševanje osebnega časa mrtvih se najpogosteje uresničuje tudi s selektivnim spominjanjem na trenutke njihovega življenja, ki se jih tisti, ki jih ni več, morda niso spomnili. Pravzaprav se tako rodi ‘kraja spomina’, nekaj, kar je bila glavna metoda preživetja diktatorjev v teh krajih. Iz bubice samozvanega preroka, ki skrbi za boljši jutri, se diktator razvije v sijočega zaščitnika, ki ponuja zgolj spomine na stvari, ki se niso nikoli zgodile. Tveganje resničnosti v zibelki diktatorskega režima je veliko večje od tveganja spominjanja. Ljudje ubesedijo in v svojih spominih oživijo vsa svoja hrepenenja in neuresničene želje, svoje sanjarjenje. Najmanj se spominjajo dotika življenja in njegovih prostorskih ter časovnih meja.
Spomin postane dom in zatočišče, hiša pa se spremeni v muzej ohranjenih čustvenih eksponatov. Moj oče se spominja zato, da bi živel. Poje pesmi iz leta mojega rojstva, ulice imenuje z imeni junakov iz starih zgodovinskih knjig, taksiste prosi, naj se ustavijo pred stavbami, ki jih ni več, še vedno se spominja nacionalnega televizijskega kanala kot številke 1 na daljinskem upravljalniku. Gaston Bachelard pravi, da je za analizo našega obstoja v hierarhiji ontologije treba desocializirati naše širše spomine in doseči raven sanjarjenja, ki smo ga doživeli v kraljestvu svoje samote. Morda v svojih ponovnih obiskih skupnih projiciranih spominov moj oče išče način, kako biti sam, kako stkati ograjo svoje sociološke in čustvene varnosti, saj se mi včasih zdi, da so njegovi spomini daljši od smrti.
Bojim se spomina, v katerega vsi verjamejo.«
Nikola Madžirov na Dnevih poezije in vina (Fotografija: Timotej Prelog)
Iz bubice samozvanega preroka, ki skrbi za boljši jutri, se diktator razvije v sijočega zaščitnika, ki ponuja zgolj spomine na stvari, ki se niso nikoli zgodile.
Ste pesnik, ki potuje – tako fizično kot skozi jezik. Če se najprej osredotočiva na fizično premikanje iz kraja v kraj, ali lahko tem začasnim domovanjem res rečete dom? Ali gre le za neke prehodne sobe, prostore, v katerih pustimo svoj vonj ali pozabimo kakšne nogavice?
»Dom je psihološka zgradba, strah pred nepripadnostjo, vera v vrnitve, ki odložijo smrt, ognjišče varnosti. Tudi najbolj sterilne hotelske sobe vas pozdravijo s prasketajočim kaminom na televizorju, da vas prepričajo, da spadate sem, kljub kičastim poslikavam na steni in agresivnim osvežilcem zraka. Danes se temu, da ostajate doma, reče izolacija. Za razliko od mitskega vračanja, ki ubije ali okamni ljubljene, vrnitev k zapuščenemu domu naredi dom v spominu še bolj živ. Dom že dolgo dojemam kot dinamično resničnost, kot drevo s koreninami v zraku. Vendar bolj pripadam vmesnemu prostoru, nedokončanim domovom.
Živim v Strumici, mestu blizu meje z Grčijo in Bolgarijo, in vedno sem se najbolj varno počutil v tistih sto metrih med obema mejnima prehodoma – prostoru brez spomenikov ali pogojev za zgodovinski spomin. Ti prostori, spretno poimenovani ‘nikogaršnja zemlja’, vam želijo povedati, da niste nihče, če jih čutite kot svoje. Enako velja za mesta. Čutimo, da nam mesto začne pripadati, ko za vsako svoje notranje stanje najdemo kotiček, majhen trg ali most, katerega imena nihče ne pozna in ga vsi začnejo imenovati glede na delček svoje življenjske rutine ali osebne zgodovine. Imeti prostor za bivanje je nekaj drugega kot imeti dom.
V preteklosti se je ta kraj imenoval ognjišče – kraj, ki nudi toplino maternice. Zaradi želje po obujanju spominov s kopičenjem predmetov in njihovih zgodb se težko premikamo, toda v naših deželah se je zgodilo toliko premestitev in izgnanstev, da je naravno, da so korenine in temelji pomembnejši od listov in streh. Za Heideggerja bivanje ni le eno od mnogih človeških dejanj in stanj – je bistvena značilnost človeškega obstoja. Bivanje in obstoj sta eno. Poskušam graditi le tisto, kar lahko zapustim, le tisto, v kar se lahko vrnem, ker sem utrujen od zapuščanja prostorov, ki mi ne pripadajo.
Prehodni prostori so naši večni domovi. Ko obtičim v dvigalu med dvema nadstropjema in ko se vrata ne odprejo, se prostor začne širiti s plimo spominov. Prehodni prostori vam dajejo občutek pripadnosti povsod in nikjer – kar je le privilegij nevidnega: zraka ali bogov. Vsakič kadar potujem, moja senca riše varne meje vmesnega prostora, čeprav je edini varni prostor tisti, ki ga še nismo naselili.«
Poskušam graditi le tisto, kar lahko zapustim, le tisto, v kar se lahko vrnem, ker sem utrujen od zapuščanja prostorov, ki mi ne pripadajo.
Kakšna pa je vaša izkušnja potovanja v jeziku, skozi jezik? Kako recimo gledate na svoje pesmi v drugih jezikih? Kakšen je po vašem mnenju dober prevod?
»Za pesnika je jezik telo, v katerem čuti vse užitke in omejitve, vso bolečino in začasno izginotje. Misliti pomeni prevesti hrepenenje v resnico; spominjati se pomeni prevesti čas iz ohranjenega v osebni čas; sanjati pomeni prevesti tisto, česar nismo videli, v tisto, česar ne bomo nikoli videli; biti begunec je prevajanje iz enega doma v nekaj, kar nikoli ne bo dom.
Prevajanje je ritual, ker ponavlja nekaj, kar se bo ponavljalo. V ritualih ni izgub ali dobičkov, temveč so rekonstrukcije resničnosti in pol-sanje. Z dejanjem prevajanja se nič ne izgubi, s slabim prevajanjem pa izgubimo vse – predvsem tišino v pesmi.
Prevajalec na novo zapiše, kar je zamudil povedati, medtem ko avtor zapiše, kar je zamudil zamolčati. Obstaja veliko pesmi, v katerih se lahko prepoznamo, ne da bi jih napisali, tako kot obstajajo mesta, kjer smo si sebe predstavljali veliko prej, preden smo tja odpotovali. Prevajalec je tihi dekonstruktor, nočni čuvaj mostov razlik in razumevanja. S prevajanjem v drug jezik prevajalec rešuje tudi jezik, iz katerega prevaja. Vsaka zamenjava ene besede z drugo ohranja obe besedi pred pozabo, za razliko od tatu, ki prebarva ukraden avto, ne le zato, da bi naredil novega, ampak tudi zato, da bi starega pozabil. Zato se ne strinjam s tistimi, ki govorijo o prevajalcu kot o tatu pomenov in tistem, ki izgublja besede. Pišemo, da bi se spomnili, prevajamo, da ne bi pozabili. V makedonščino sem prevedel veliko besedil iz angleščine in iz več slovanskih jezikov in vedno sem se boril, da bi šel v nasprotno smer od kirurške natančnosti slovarjev, ki besede razvrščajo po intenzivnosti njihove uporabe, ne pa po intenzivnosti njihove globine ali neukrotljivosti. Ko je moja poezija prevedena v jezike, ki so mi popolnoma neznani, celoten proces vidim kot prevajanje besed v civilizacijski palimpsest, ki ne pripada nobeni državni ali nacionalni literaturi.
S selitvijo iz enega doma v drugega se prevajamo iz ene negotovosti v drugo, iz enega prepričanja v drugo. Jezik, v katerem pišem, govori le dva milijona ljudi, ki se vsakodnevno selijo v iskanju varnega doma, pri čemer svoje spomine namestijo v nove prostore, še preden vanje postavijo pohištvo. Mandelštam piše, da je izobčenje iz jezika enako izobčenju iz zgodovine. V tem paničnem strahu pred izginotjem so se številni narodi na Balkanu vrnili k zgodovini, ki jim je ponujala prostornost in krhko resničnost. Poezija se je gradila na Viriliovi estetiki izginjanja in se hranila s koreninami izrečenega, a še nezapisanega. Na Balkanu smo bili skupaj v vojni in sami v poeziji.
Czesław Miłosz je razmišljal o jeziku kot o pravem domu. Rad bi govoril o domu kot jeziku. Danes tako menjava domov kot strah pred izgubo temeljev bivanja ustvarjata potrebo po ohranjanju jezika. Včasih se besede izgubijo v novih jezikovnih območjih kot radoveden otrok, izgubljen na obrobju. Veliko ‘pomembnih pesmi’ z ideološkim ozadjem se izgubi v trenutku, ko so prevedene, s čimer so razkrinkane zaradi svojih državno opredeljenih lastnosti. Zato prevajanje ne zaseda novih prostorov, temveč jih razkriva.«
Z dejanjem prevajanja se nič ne izgubi, s slabim prevajanjem pa izgubimo vse – predvsem tišino v pesmi.
V vašem pisanju je veliko tišine. Pravite, da vas tišina kot zgolj odsotnost besed plaši. Kaj vam pravzaprav pomeni tišina? Jo v časih, v katerih živimo, lahko najdete in ji prisluhnete?
»Odraščal sem na mejnem prehodu med tremi državami, med zastavami, ki jih je trgal veter, in podedovanim sovraštvom. Tišina strahu je bila najmočnejša na mejah, kjer se je med različnimi državnimi radijskimi postajami odvijala zračna vojna.
V Parizu je bil moj dom arhitekturni kompleks Récollets, danes dom pisateljev in učenjakov, pred štirimi stoletji pa samostan z meniškimi prostori, ki je pred približno dvesto leti postal prebivališče za ljudi z neozdravljivimi boleznimi, konec 19. stoletja pa vojaška bolnišnica. V katerem jeziku so menihi v Récollets prisegli na molk in v katerem jeziku so ranjeni vojaki prosili zdravnike ali Boga? Tišina ni odsotnost besed, temveč dolgotrajen napor, da bi nekaj povedali.
Ustvarjalna tišina je dolg dialog s krhkostjo sveta. Arvo Pärt mi je omenil, da je skladbo Für Alina ustvaril po več letih popolne avtorske tišine, morda zato, da bi me potolažil ob moji lastni ustvarjalni tišini, ki sem jo nadomestil s prevodi verzov drugih avtorjev. Vedno sem mislil, da potrpežljivost ni ne pasivnost ne odlašanje bistva, tako kot tišina ni temna senca besed. Tišina širi prostor in me sili, da se zbudim sredi hrupa, ki prihaja iz bolnišnic, s trgov, polnih protestnikov, turistov in fontan z neveljavnimi kovanci. Omogoča mi, da slišim sinove korake, tudi kadar spi, da slišim potrpežljivo tiktakanje časa v stenski uri ali v svojih prsih.«
Ste pa tudi zapisali verz: »V tem svetu ni tišine.« Je torej v svetu, kjer ni tišine, še prostor za poezijo?
»Znane besede so kot kopirani zemljevidi pripadnosti ali kot podedovane in nikoli potrjene resnice iz zgodovine. V celotnem procesu interpretiranja besed in zgodovin tišino razumem kot univerzalni jezik, čeprav tišine ni več mogoče najti niti na mestih, kot so grobovi, kjer ljudje glasno govorijo o tistih, ki nimajo več glasu. Ko mislite, da ste v prostoru absolutne tišine, poskusite prižgati radio – in priča boste vsem enakim zvokom tega sveta, čeprav izvirajo iz stotin različnih jezikov. ‘Umetnost našega časa je hrupna s pozivi k tišini,’ pravi Susan Sontag, po kateri lahko tišino razumemo tudi kot obliko samokaznovanja. Poezija je gromozanska tišina, ki ne spreminja svetov, ampak jih gradi.«
Pozabi pogosto pripisujemo apokaliptične lastnosti. Ko naši starši pozabijo naše ime ali ko pozabijo, kako se vrniti domov, mislimo, da počasi umirajo, namesto da začenjajo novo življenje. Strah pred smrtjo izgine s pozabo.
V kratkem eseju Iz kamna poustvarjati kamen pravite, da je pesnika bolje vprašati, kaj bo pozabil, kot kaj bo zapisal. Ali torej pogosto pozabljate? Naj vam za konec postavim vaše lastno vprašanje: kaj boste pozabili?
»Pozabljam, da se lahko vrnem. Rad bi pozabil verze, ki jih znam na pamet, da bi jih lahko napisal drugače. Pozabim zakleniti vrata hotelske sobe, sobe na literarni rezidenci, misleč, da del mene še vedno sedi na stolu za mizo, polni raztresenih knjig in senc. Človek mora pisati, da upraviči pozabljivost.
Ne morem se imenovati za pravega nomada, ker s potovanj pogosteje kaj prinesem, kot pa pustim za seboj. Tudi če je to prah na mojih čevljih ali na stotine nerazvitih fotografij. Kljub temu v zapuščenih hotelskih sobah ali na literarnih rezidencah pozabim knjigo ali dežnik, saj verjamem, da ga bo nekdo razumel kot znak prisotnosti, ne pa kot pesnikovo pozabljivost.
Največji trgovci pozabe so prepisovalci usod, diktatorji, inženirji človeškega življenja. Strah pred pozabo nas žene nazaj v otroštvo, k viru naših misli, tako kot se plaho vrnemo, da preverimo, ali smo ugasnili luči. Vendar to ne pomeni, da moramo brez zadržkov zaupati starim pripovedim in podedovanim mitom, saj ‘vsebujejo veliko nevarnost, so bombe, ki jih je treba razstaviti’, kot pravi Zagajewski. Živeti moramo med kritičnim spominom sedanjosti in prekinjenim pozabljanjem mitov. Tisti, ki vsiljujejo pozabljanje in ponujajo mite kot nespremenljive resnice, se najbolj bojijo smrti.
Eden od simptomov bolezni, ki sem jo doživel in jo še vedno doživljam, je pozabljanje dejstev, vendar me je prisililo, da sem se spominjal vzdušij in občutkov, da sem iz fragmentov in oddaljenih resnic ustvaril nove domove resničnosti. Pa vendar pozabi pogosto pripisujemo apokaliptične lastnosti. Ko naši starši pozabijo naše ime ali ko pozabijo, kako se vrniti domov, mislimo, da počasi umirajo, namesto da začenjajo novo življenje. Strah pred smrtjo izgine s pozabo.«
[2] Prevedla Jana Unuk. Začarani Gusti, Mesto brez imena, Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda, Himna o Biseru, Književno društvo Hiša poezije, 2023.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Norveški pisatelj Jo Nesbø je zaslovel s serijo kriminalk o detektivu Harryju Holeju, ki se ves čas loteva izjemno nasilnih in brutalnih primerov ter s pogosto nekonvencionalnimi ali napol legalnimi pristopi – je le prototip upornika –, lovi najbolj okrutne serijske morilce. Napisal je tudi nekaj samostojnih romanov, pri nekaterih zadel v polno (Sin, Didakta, 2017, prevod Maja Lihtenvalner, Primož Ponikvar), pri drugih pa malo manj (Macbeth, Didakta, 2018, prevod Maja Lihtenvalner). Njegovo pisanje temelji na izdelanih psiholoških profilih likov, na moralnih dilemah, dvomih, preobratih in napetosti, zato lahko podobno pričakujemo tudi pri njegovih kratkih zgodbah. V slovenščini smo lahko brali že zbirko Ljubosumnež in druge zgodbe (Mladinska knjiga, 2023, prevod Petra Piber), kjer je celo primerno minimalističen, a zgodbe prepogosto sklene s pričakovanim preobratom, povsem drugače pa se bere zbirka Podganji otok in druge zgodbe, kjer se velikopotezno loti ustvarjanja apokaliptičnih ali alternativnih svetov, v katerih se morajo liki znajti. Te zgodbe so tudi precej dolge, večino bi lahko označili za novele, in prav v tej knjigi se najlepše pokaže, da Nesbø brez dvoma rabi dovolj prostora, da razvije zgodbo in like, saj na bolj omejenem prostoru vse skupaj izpade pretirano in površno.
V tem oziru blesti, škoda je le, da vse skupaj trmasto pakira v zanj prekratko formo, ki jo zaduši.
Zbirko sestavlja pet zgodb, ki naj bi bile študije značajev protagonistov, a v tako razvejanih svetovih se izkažejo bolj za marionete, ki jih premetava sem in tja, tudi zato, ker je dogajanja preveč in je časovno preveč raztegnjeno – preveč je namreč opisovanja okoliščin in avtor vse razlaga, namesto da bi kaj prepustil presoji bralcev. Kar je zgodbam v osnovi skupno, so motivi rivalstva, tekmovalnosti, ljubosumja in maščevalnosti, in prav tu se pokaže, kako obvlada psihološke profile in dvoumnost, kako hitro lahko zagabi ali nam priljubi kak lik, kako spretno sestavlja informacije in odzive likov v večjo sliko in kako očitno ga zanimajo ta zahtevnejša vprašanja človeških hlepenj in strasti. V tem oziru blesti, škoda je le, da vse skupaj trmasto pakira v zanj prekratko formo, ki jo zaduši.
Čar zgodb, ki temeljijo na likih in njihovih značajih, je prav v tem, da lahko gre za čisto običajne ljudi in običajne situacije, medtem ko je v Podganjem otoku vse potencirano.
Vse zgodbe so polne pretiravanja, kar niti ne bi bilo usodno, če bi se na primer pripovedovalec ob tem ironično zabaval in se ne jemal smrtno resno ali če bi bil pretiran le en zgodbeni segment. Tako pa je prav vse prignano do konca; tako družba, ki je seveda razpadla in ima zdaj neko novo, pogosto mafijsko ali kartelsko ureditev, kot liki, ki so vedno neki bogataši, izjemneži, posebneži, kot njihova čustva, ki so ves čas afektirana. In skozi to perspektivo so si zgodbe in celo njihovi protagonisti izjemno podobni – prav nobeden izmed njih ne izstopa, ga ne moremo zares spoznati ali mu priti blizu, saj so vsi megalomanski, izjemni, blesteči, pravi filmski (anti)junaki. Še najbolj se mu posreči v zgodbi Škržati, kjer spremljamo najboljša prijatelja na počitnicah, in tisti manj izraziti izmed njiju dobi svoj glas in zaplet. A tudi tu se avtorja poloti ambiciozna mrzlica: protagonist pred utopitvijo reši dekle, oba prijatelja se vanjo seveda zaljubita in prikrivanje ter sumničenje se lahko začneta. Od tu bi lahko spletel res intenzivno zgodbo o morebitnem razpadu prijateljstva, o skrivnih motivih in še čem, namesto tega pa izvemo, da je dekle na begu, da je njen oče izginil zaradi neke zarote, da so jo poročili proti njeni volji, in tako dalje, a to še ni vse, v zgodbo se vmešajo še prehajanje med vzporednimi svetovi, dvojniki in trupla. Čar zgodb, ki temeljijo na likih in njihovih značajih, je prav v tem, da lahko gre za čisto običajne ljudi in običajne situacije, medtem ko je v Podganjem otoku vse potencirano. Tudi znanstvenik v zgodbi Uničevalnik ni le navaden znanstvenik, ki išče novo zdravilo in ki mu umira žena, ampak najde potencialno zdravilo, ki bo ustavilo staranje, potem pa mu začne groziti še mafija, imamo pa tudi razkosano truplo in glavo v kovčku. Ta princip je utrujajoč, saj je jasno vidno, kaj vse se skriva za tem balastom, besedilo pa bi lahko brez njega zablestelo.
Sem se pa ves čas spraševala, zakaj sploh potrebujemo kontekst distopije, ker gre v osnovi za čisto navaden gangsterski triler, poln streljanj, posilstev, umorov, tolp in tako naprej.
Podobno polna balasta je tudi zgodba Protistrup, kjer ni dovolj, da imamo skvarjen odnos med očetom in sinom ter eksotično okolje kačje farme, ampak moramo nujno izvedeti še za vse v zvezi z očetovo preteklostjo, družinskim drevesom in posli, pa potem še vse o sinovem uporništvu, odraščanju, drogiranju, stavah, milijonskih posojilih in grožnjah oderuhov, da se lahko potem odigra pričakovano soočenje, ki je imelo preobrat nakazan že v naslovu. Tudi naslovna zgodba Podganji otok trpi za podobnim sindromom, tu je sicer katastrofičnost upravičena vsaj s tem, da je res prišlo do apokalipse in da elite bežijo. Opis razpada je sicer zelo klasičen, zaradi epidemije pride do še hujše razslojenosti, elite se rešijo in celo prosperirajo, drugi pa umirajo v revščini in lakoti. Sem se pa ves čas spraševala, zakaj sploh potrebujemo kontekst distopije, ker gre v osnovi za čisto navaden gangsterski triler, poln streljanj, posilstev, umorov, tolp in tako naprej. V zgodbi kar mrgoli od stereotipnih prizorov (bolje, da bi od podgan!), nekdo na primer med pogovorom v obupu udari v betonski zid. Je pa to edina zgodba, kjer je preobrat vsaj malo nepričakovan oziroma svež, tako da daje vsaj malo zadoščenja. Še najbolj pomenljiva in večplastna je zadnja zgodba v zbirki, Črni skakač, kjer so okoliščine sicer spet ekstremne, a ponuja veliko razmisleka o današnji družbi, kapitalizmu in kartelnem dogovarjanju ter lažni konkurenčnosti na tem tako opevanem prostem trgu. Mesto upravljajo karteli in v porastu so naročeni umori: »Podjetja najemajo morilce, da ubijejo najbolje plačane morilce svojih tekmecev.« Tega se loti tudi protagonist, sicer psiholog, ki zna tudi hipnotizirati, a se znajde v grozljivi pasti. Zgodba je do konca napeta, kot da bi gledali v smrtonosno sobo pobega, in tudi nova družbena ureditev je srhljivo podobna naši, čeprav je tu prignana do skrajnosti. Prav v tej zgodbi se tudi najbolj prefinjeno kažejo teme družbene moči, hierarhij in prevlade likov nad drugimi, ki so drugje vpeljane preveč neposredno.
Sama referenčnost sicer ni usodna, je pa usodno to, da smo nanjo preveč pozorni, ker so liki v vsem tem kaosu mafijskih šefov, streljanj in koncev sveta pač preveč bledi in neizraziti.
Knjiga je tudi izrazito referenčna, ker zgodbe uporabljajo scenarije, ki se nam zdijo ves čas znani, že videni. Vzporedni svetovi in izgubljena ljubezen? Zdravilo, ki se sprevrže v epidemijo? Peklenska igra v zaklenjeni sobi? Kraj, kamor ob apokalipsi prebežijo le izbranci? Raje ne začnem naštevati. Sama referenčnost sicer ni usodna, je pa usodno to, da smo nanjo preveč pozorni, ker so liki v vsem tem kaosu mafijskih šefov, streljanj in koncev sveta pač preveč bledi in neizraziti oziroma njihovi značaji in čustva ne morejo priti do izraza, če se morajo ves čas boriti s takimi in drugačnimi eksplozijami. Ko torej preživimo večkratni zaton in rešitev človeštva, se počutimo kot po ogledu kakšnega nizkoproračunskega trilerja oziroma pet njih zapored. Za kratko zgodbo se je pač dobro držati vodila »manj je več«.
Jo Nesbø: Podganji otok in druge zgodbe (Mladinska knjiga, 2024, prevod Petra Piber)
Ko sem prejela sporočilo, da mi Tanja, čudovita knjigogramerka, ki stoji za profilom @knjiznimacek, predaja štafeto branja, sem najprej pomislila, da so to kar veliki čevlji, v katere stopam.
Tanja je ena tistih duš na knjigogramu, ki ne izstopa le po okusno izbranih knjigah, temveč tudi po srčnosti, iskrenosti in toplini, ki jo nosi v vsaki svoji objavi. Zame je ena najljubših knjigogramerk, tistih, ki ne delijo le knjig, ampak tudi občutke, navdih in prostor za pogovor.
Zato je ta štafeta zame čast. In seveda izziv, ki ga z veseljem sprejmem.
Če imam slab dan, berem. Če imam dober dan, berem. Če imam preveč opravkov, še vedno berem (prokrastinacija z vonjem po knjigah je pač višja oblika umetnosti).
Fantazija, Klara in boj proti predalčkom
Nekateri si vsak dan vzamejo čas za telovadbo. Drugi za meditacijo. Jaz pa berem. Vsak dan. Pa ne zato, ker nimam drugih interesov, temveč zato, ker sem ena tistih ljudi, ki že od otroštva verjame, da so zgodbe najboljši del resničnosti.
V mojem primeru se je vse začelo zgodaj. Ko sem bila še v osnovni šoli in so se drugi igrali z Barbikami ali se skrivali po grmovju, sem jaz že grizla črke in požirala strani.
Za mojo ljubezen do branja je kriv, v najboljšem pomenu, moj oče. Bil je tihi, stalni bralec. Nikoli me ni silil, naj berem, saj je sam bral. Vedno je imel knjigo pri roki, pa naj je šlo za zgodovinske romane ali le kakšno revijo, in očitno sem to navado podedovala. Zato hvala, ati.
In tako sem postala to, kar sem danes: bralka. Vsega.
Knjige so moja sprostitev, moj »me time«. Če imam slab dan, berem. Če imam dober dan, berem. Če imam preveč opravkov, še vedno berem (prokrastinacija z vonjem po knjigah je pač višja oblika umetnosti).
Običajno rečem, da berem vse žanre fantazije, in to je res, romantično, grozljivo, epsko, paranormalno, urbano, temačno, klasično ali čisto odbito. Če obstaja vmesni podžanr, sem ga verjetno že brala.
Moja branja niso omejena na določeno zvrst. Berem romance (včasih z bolj bizarno dinamiko kot v kakšni telenoveli), kriminalke, kjer se prelevim v detektivko s kavča, in seveda fanfiction, ta čudoviti, podcenjeni svet, kjer so bralci hkrati avtorji in kjer ni čudno, če glavni liki rešujejo svet in hkrati pečejo kolačke za lokalni sejem.
A s tem se zgodba ne konča. Tu se šele začne. S fantazijo. Bila je moja prva ljubezen, začelo se je s knjigo Matilda, in ostaja še danes moja velika ljubezen, ko prebiram romane, ki se lahko kvalificirajo kot opeka (več kot tisoč strani razburljivih dogodivščin). Običajno rečem, da berem vse žanre fantazije, in to je res, romantično, grozljivo, epsko, paranormalno, urbano, temačno, klasično ali čisto odbito. Če obstaja vmesni podžanr, sem ga verjetno že brala.
Pri tujih in obsežnejših knjigah pa nastopi moja Klara. Ni rastlina ali žival. Klara je moj bralnik. Je trpežna, tiha, zvesto shrani vseh 12 knjig, ki jih berem hkrati, in mi nikoli ne zameri, če na isti strani obtičim tri dni. Če pa mi Klara kdaj pade na obraz med večernim branjem, no, si pač rečem, da mi je želela namigniti, naj grem spat.
Ampak če je knjiga prevedena, grem pa najprej v knjižnico. Knjižnice so zame še vedno sveti kraj. Imajo tisto posebno tišino, v kateri je vsaka knjiga v potencialnem čakanju nate, da jo odkriješ, vzameš domov in ji daš svoj glas. Občutek papirja, vonj po straneh in tisti trenutek, ko jih zlagam v vrečko, kot bi zbirala zaklade, je nekaj, česar e-branje ne more nadomestiti, čeprav obožujem svojo Klaro.
Če mi knjiga ni bila všeč, ne bom tiho. Če me je raztrgala na koščke, bom to tudi napisala. Spoštujem trud vsakega avtorja, ampak verjamem, da si tudi bralci zaslužimo prostor za iskrenost.
V največji ponos in veselje pa mi je ustvarjati knjižni profil na Instagramu. @nat_in_books je moj alter ego, s katerim živim drugo, bolj digitalno bralno življenje. Profil sem ustvarila iz preproste želje po druženju z enako mislečimi knjigoljubi. Na njem predlagam razne knjige iz žanrov, ki jih obožujem, od tistih znanih do manj znanih biserov. Nenehno odkrivam nove knjige, ki jih potem rada priporočim naprej, včasih še čisto sveže, včasih pa že rahlo pozabljene zaklade. Vsakih nekaj mesecev pripravim tudi bralna priporočila, prilagojena določenemu obdobju: poletje, zimski mraz, jesenske meglice ali »predpriprave na letni dopust«.
Ne smem pa pozabiti omeniti, da aktivno podpiram slovenski knjigogramerski prostor, bodisi z zgodbami bodisi z objavami, ker verjamem, da imamo tudi doma ogromno talentiranih piscev, srčnih bralcev in izjemnih založb, ki jih je vredno slišati, podpreti in promovirati.
Moj bralni okus je širok, zato ne maram predalčkanja. Ne v življenju ne pri branju.
In ko me vprašajo, kako pišem objave, jim odgovorim, da vedno iskreno. Če mi knjiga ni bila všeč, ne bom tiho. Če me je raztrgala na koščke, bom to tudi napisala. Spoštujem trud vsakega avtorja, ampak verjamem, da si tudi bralci zaslužimo prostor za iskrenost. Seveda, brez kvarnikov (spojlerjev), kolikor je le mogoče. Ne želim uničiti trenutka v zgodbi, ki si ga kdo drug zasluži doživeti sam.
Če bi se morala opisati z enim stavkom, bi rekla, da sem bralka brez okvirjev. Če me kdo vpraša: »A spet bereš ljubiče?«, me že malce srbijo prsti, da mu pod nos porinem visoko fantazijo, vesoljsko epopejo ali klasično literaturo. Moj bralni okus je širok, zato ne maram predalčkanja. Ne v življenju ne pri branju.
Če si tudi ti kdaj doživel knjigo tako močno, da si po njej nekaj dni buljil v steno in premleval vse, kar si prebral … potem me razumeš. In če ne, pridi na moj profil in me kontaktiraj. Bova rekla kakšno o knjigah in ugotovila, kaj bi bral. To mi je v največje veselje. Spoznavati nove ljudi in govoriti o knjigah.
Fotografija: osebni arhiv
Tule pa so še moji bralni predlogi:
Jay Kristoff: Nevernight (A Thomas Dunne Book, 2017)
Mia Corvere ni običajno dekle. Je morilka vajenka, oborožena z jeklom, sencami in trdno odločitvijo – maščevati svojo družino. V svetu, kjer sonce skoraj nikoli zares ne zaide, Mia vstopi v šolo morilcev, kjer velja pravilo: preživiš – ali pa umreš zelo spektakularno.
Krvava, sarkastična in noro domiselna zgodba, ki bralca popelje v temo, a mu ob tem da upanje.
Za ljubitelje: temačne fantazije, antijunakov, morilsko-brutalnih akademij in duhovitega pripovedovalca, ki rad piči v srce.
Pierce Brown: Red Rising (Del Rey, 2014)
Darrow je Rdeči – rudar na Marsu, ki verjame, da s svojim delom pomaga graditi prihodnost človeštva. A ko odkrije brutalno resnico o kastnem sistemu in zlati eliti, ki vlada z železno roko, se odloči postati nekaj, kar ni: Zlati. Preobražen, preizkušen in skoraj zlomljen, se Darrow poda v srce sovražnikovega sistema, kjer preživetje pomeni, da moraš postati zver …
Mešanica družbene distopije, antične brutalnosti in znanstvenofantastične epskosti, ki bo razbila tvoj srčni utrip in ti ga nato še enkrat vzela.
Za ljubitelje: Igre lakote, Dune, Enderjeve igre – z več krvi, več strategije in več notranjih konfliktov.
Irena Svetek: Rdeča kapica (Beletrina, 2021)
Ko Ljubljano prekrije sneg, sredi parka na Kodeljevem sprehajalec psa odkrije truplo trinajstletnice, oblečene le v rdeč plašček. Tožilca Mia Aurellija, zasvojenega z igrami na srečo in osebno pretresenega, zgodba pelje v globino preteklosti, v majhno mesto na jugu Srbije, kjer je bila pred leti brutalno umorjena mlada ženska. Iskanje povezav vodi prek dnevnika, ki ga je zapustil njen zdaj odrasli sin.
Knjiga razkriva temne plati človeške psihe, družinske travme in posledice zanemarjanja, ob tem pa ponuja kompleksne like in psihološko napeto pripoved. To je prva knjiga serije, ki se je odlično prebila do zvestih ljubiteljev žanra.
Za ljubitelje psiholoških kriminalk in družinskih dram.
Jane Austen: Prepričevanje (Založba Miš, 2022)
»Bila sem prepričana – in zavedam se, da sem poslušala napačne ljudi. Kar je še posebej nadležno, če so ti ljudje tvoji sorodniki.«
Prepričevanje je zgodba o Anne Elliot, tihi, razsodni in čustveno globoki junakinji, ki je pri devetnajstih letih zaradi pritiska družine in prijateljev zavrnila snubitev kapitana Fredericka Wentwortha, čeprav ga je ljubila. Osem let kasneje se njuni poti znova prekrižata – Anne je še vedno samska, njen nekdanji zaročenec pa se je vrnil kot uspešen in premožen častnik.
Roman raziskuje drugo priložnost v ljubezni, notranjo moč posameznika in vpliv družbenih pričakovanj na osebne odločitve. V ozadju zgodbe se vije tipična Austenina kritika angleške aristokracije in razrednih razlik, vse pa je zavito v tankočutno opisan čustveni svet.
Prepričevanje je zadnji dokončani roman Jane Austen in velja za njen najbolj zreli in melanholični roman – z manj ironije kot njena zgodnejša dela, a z več notranje globine.
In zdaj, ko sem svoje bralne vtise podala na plan, je čas, da štafeto predam naprej.
Z največjim veseljem jo predajam Alenki, ustvarjalki profila @lubipufek, eni tistih bralk, ki s svojo prefinjeno intuicijo za zgodbe in izjemno toplino v objavah vedno znova navdušuje. Njene objave so kot zavetje: iskrene, premišljene in polne knjig, ki ti zlezejo pod kožo. Alenka, tvoja bralna pot je vedno navdih. Zdaj pa komaj čakam, da vidim, kam te ponese štafeta.
»Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo. Ko se tak moški naseli v soseščini, naj so njegova čustva in nazori še tako malo znani, je ta resnica v miselnosti okoliških družin tako globoko zakoreninjena, da ga imajo za zakonito lastnino te ali one svojih hčera.«
Znameniti začetek romana Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1775–1817), ki danes velja za eno najboljših del evropskega romanopisja, je predvsem zelo poveden, saj zgolj v nekaj stavkih zaobjame tematsko in slogovno bistvo pisave, ki jo je avtorica razgrnila v domala vseh svojih romanih. Poroka, rod in denar so osrednja vodila mladih posameznic, k čemur vsaj toliko kot one, ali še bolj, stremijo njihove matere. Svobodna izbira partnerja in življenjskega sloga nista sprejemljiva; sta znak manjvrednosti, pohujšljivosti in družinskega neuspeha. Čednost kandidata ne označuje privlačnosti njegovega videza, ampak se s tem pridevkom označuje obilje njegovega premoženja.
Avtorica v vrhunski, ironični in nenavadno lahkotni prepletenosti realističnega prikaza častihlepnosti in omejenosti višjega srednjega sloja na angleškem podeželju s preloma 18. in 19. stoletja ter pronicljivega vpogleda v intimo njenih posameznikov pokaže, da prvi vtisi, pogojeni s prevzetnostjo in pristranostjo, po vsej verjetnosti varajo.
V tem duhu živi tudi gospa Bennet, katere osrednja skrb je čim bolje omožiti pet odraslih hčera, med katerimi se inteligentna in samosvoja Elizabeth odloča drugače od materinih in družbenih pričakovanj. Izpisana v pisateljičini delni alteregovski maniri z lahkoto zavrne poroko z bratrancem, ki bo po očetovi smrti nasledil celotno družinsko premoženje, poroka ene izmed hčera z njim pa bi pomenila eksistencialno varnost družine. Njene oči so uprte v skrivnostnega in na pogled nedostopnega Darcyja, ki se ob prej omenjenem gospodu s čednim premoženjem pojavi v bližini njihovega posestva. Njuno naključno, spodletelo srečanje pomeni vznik konflikta romana in njuno (dvojno) zmoto, ko Darcy skozi lastno »prevzetnost« vidi »pristranost« Elizabeth, ta pa skozi lastno »pristranost« vidi Darcyjevo »prevzetnost«. Avtorica v vrhunski, ironični in nenavadno lahkotni prepletenosti realističnega prikaza častihlepnosti in omejenosti višjega srednjega sloja na angleškem podeželju s preloma 18. in 19. stoletja ter pronicljivega vpogleda v intimo njenih posameznikov pokaže, da prvi vtisi, pogojeni s prevzetnostjo in pristranostjo, po vsej verjetnosti varajo. Da ples, ki ga plešeta oba protagonista, kljub predpisanim, ponavljajočim se korakom zanju postane gracilen ples navdiha, svobode in očarljive individualnosti, ki njuna prvotna spodletela srečanja prelevi v njihovo nasprotje.
Po poročanju časnika The Independent gre v zvezi s prvotno zavrnitvijo objave rokopisa za eno najslabših poslovnih odločitev v založniški industriji, ko je londonski založnik Thomas Cadell leta 1797 zavrnil objavo rokopisa tedaj 22-letne Austen.
Prvo različico romana, ki dobrih dvesto let po nastanku omogoča sodobna branja in nove, tudi postmoderne oziroma filozofske pristope, je Austen anonimno napisala v letih 1795 oziroma 1796, v končni različici pa je delo izšlo januarja 1813. Po poročanju časnika The Independent gre v zvezi s prvotno zavrnitvijo objave rokopisa za eno najslabših poslovnih odločitev v založniški industriji, ko je londonski založnik Thomas Cadell leta 1797 zavrnil objavo rokopisa tedaj 22-letne Austen. V pismu mu je pisateljičin oče, pastor George Austen, predlagal izdajo rokopisa v treh delih z naslovom First Impressions (Prvi vtisi) in ga vprašal za plačilo avtorskih pravic. Pismo mu je bilo vrnjeno s pripisom »zavrnjeno«. Roman je bil do danes prodan v več kot 20 milijonih izvodih in se, skupaj z drugimi petimi avtoričinimi romani – Razsodnost in rahločutnost (1811), Mansfield Park (1814), Emma (1815), Prepričevanje (1817) ter posthumno objavljeno Northangersko opatijo (1817) – uvršča v nepogrešljivo dediščino zahodne literature.
V slovenščini je roman prvič izšel leta 1968 v zbirki Sto romanov Cankarjeve založbe v prevodu Majde Stanovnik, ki je do danes edini slovenski prevod romana, h kateremu je obsežno spremno besedilo napisala Rapa Šuklje. Kljub ponatisu leta 1986 je presenetljivo dejstvo, da Pregled svetovne književnostiJanka Kosa (DZS, 1979) Jane Austen ne omenja, vključi jo šele Leksikon svetovne književnosti Cankarjeve založbe pet let kasneje. Ta je roman izdala še leta 2004 v zbirki Dediščina in leta 2006 v zbirki Žepnice, ki ga je leta 2013 ponatisnila. Letošnja izdaja romana je izšla v novo nastali zbirki Živi klasiki Mladinske knjige.
Roman je bil prvič ekraniziran leta 1995 kot televizijska serija v produkciji BBC s Colinom Firthom v vlogi Darcyja.
Roman doživlja televizijske, filmske, gledališke in literarne predelave, ki dokazujejo, da je zgodbo mogoče razumeti skozi različna kulturna branja in jo predstaviti skozi različne umetniške izraze. V slovenskih gledališčih sta znani dve postavitvi romana na oder. V dramatizaciji ameriškega gledališkega režiserja Jona Joryja je leta 2008 v režiji Zvoneta Šedlbauerja delo s podnaslovom »romantična komedija« uprizorilo Šentjakobsko gledališče v Ljubljani. V dramatizaciji Eve Mahkovic in režiji Matjaža Bergerja pa je za uprizoritev iz leta 2016, v katero je stkan tudi esej Prizorišče DvojegaAlaina Badiouja, poskrbel Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta. Roman je bil prvič ekraniziran leta 1995 kot televizijska serija v produkciji BBC s Colinom Firthom v vlogi Darcyja. Najodmevnejša je filmska priredba iz leta 2005 v režiji Joeja Wrighta in z igrivo Keiro Knightley (Elizabeth), zadržanim Matthewom Macfadyenom (Darcy) ter modrim Donaldom Sutherlandom kot gospodom Bennetom v osrednjih vlogah. Obstaja tudi bollywoodska različica zgodbe z naslovom Bride and Prejudice (Nevesta in pristranost) iz leta 2004, najnovejšo, posodobljeno priredbo romana pa naj bi predstavljala nastajajoča Netflixova mini serija.
Roman navdihuje tudi druga literarna dela. Leta 2007 je založba Bloomsbury izdala roman Austenland ameriške avtorice Shannon Hale, v katerem je tridesetletna newyorška grafična oblikovalka Jane Hayes obsedena z romanom Prevzetnost in pristranost, še posebej z upodobitvijo Darcyja Colina Firtha iz BBC-jeve priredbe. Umrla teta ji je v oporoki zapustila izlet v tematski park Austen na angleškem podeželju, kjer prisotni igrajo vloge likov iz romana. Po romanu, ki mu sledi drugi v Halejevi seriji, Polnoč v Austenlandu, je bil leta 2013 posnet istoimenski film.
Jane Austen: Prevzetnost in pristranost (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki, prevod Majda Stanovnik)
Pred dnevi mi je pisateljski kolega povedal, da je vse bolj prepričan, da mora pisati z esejističnim jezikom. Objavil je že več nagrajenih pesniških zbirk, njegov zadnji roman – sicer žanrsko premešan – se brezkompromisno loteva »leve politične scene«. Ob resni analizi pa razkriva tudi določeno ranljivost, kar me je utrdilo v prepričanju, da pisatelj suvereno obvladuje vse žanre. Njegovo pomikanje proti »realnosti« in odločitev za »eksplicitni jezik« se mi tako zdi bolj izraz širšega odnosa do literature.
Seveda je vedno mogoče reči, da je literatura tista, ki redefinira svoj odnos do »gluhega časa«, kot zapiše Drago Jančar v naslovnem eseju Zakaj pisati? v istoimenski zbirki (Slovenska matica, 2024), in se sama odloči, s kakšnim ustvarjalnim zagonom se bo polotila časa, v katerem prebiva. Hkrati tudi ne mislim, da je kolega tistega popoldneva, ko se je v prostor tihotapila blaga julijska svetloba, ob odprtem oknu za njegovim hrbtom sem po dolgem in napornem obdobju spet imela občutek, da se nahajam v pravem času in prostoru, skušal povedati, da se je čas, ko je umetniško ustvarjanje v smislu družbene kritike lahko posegalo v družbeno realnost, nekako iztekel.
Seveda je vedno mogoče reči, da je literatura tista, ki redefinira svoj odnos do »gluhega časa«, kot zapiše Drago Jančar v naslovnem eseju Zakaj pisati? v istoimenski zbirki, in se sama odloči, s kakšnim ustvarjalnim zagonom se bo polotila časa, v katerem prebiva.
Kolega je eden izmed redkih prekarcev, ki piše z erosom in ki ga ustvarjalni izzivi »z estetskimi razsežnostmi« še zanimajo, le da se njegovo prepoznanje, kako živimo v ubožnih časih in tudi to, da se literatura kljub mnoštvu literarnih nagrad, ki nekatere bolj, druge manj omledno odzvanjajo v medijskem prostoru, nahaja na margini in je potisnjena na družbeno obrobje, zdi nekako razorožujoče. In da si mora, onkraj premišljevanja, vsak ustvarjalec ali ustvarjalka v življenjski krivulji odgovoriti na vprašanje, kako naprej, in predvsem, s kakšnim jezikom, da smiselno na pomoč prikliče pisateljske kolege, ki imajo v tem pogledu že dolgo kilometrino.
Drago Jančar v esejistični zbirki Zakaj pisati nikakor ne dvomi v smisel pisanja, ampak na anekdotičen način in predvsem s pogledom nazaj, na lastno besedno ustvarjanje in tudi na svoj politični angažma, ki ga je menda vedno znal ohranjati v ravnovesju, da ne bi škodoval njegovemu ustvarjanju, analizira slovensko in evropsko realnost. Predvsem iz gledišča, kako je ta vplivala na status (literarne) umetnosti.
»Prva faza družbenega preobrata iz demokracije v demokratično družbo,« zapiše, »je bila torej za literaturo in umetnost nasploh v znamenju komercializacije in obrat k marginalnim, celo trivialnim vsebinam.« Ko mi je o podobnem pripovedoval Peter Kolšek, tedaj urednik kulturne redakcije Dela, se mi je zdelo, da govori o obdobju, ki je šele pred nami, čeprav so nas sekundarne vsebine, tudi v literaturi ali pa predvsem v literaturi, tedaj že zdavnaj preplavile, ni pa bilo še očitno, da se bo ta spaktirala še s politično agitacijo.
Drago Jančar v esejistični zbirki Zakaj pisati ne dvomi v smisel pisanja, ampak na anekdotičen način in predvsem s pogledom nazaj, na lastno besedno ustvarjanje in tudi na svoj politični angažma, ki ga je menda vedno znal ohranjati v ravnovesju, da ne bi škodoval njegovemu ustvarjanju, analizira slovensko in evropsko realnost.
V tem delu se strinjam z Jančarjem, ki pravi, da je »vse več tistih, ki menijo, da je umetniško ustvarjanje orodje za realizacijo direktne socialne kritike in vse bolj podvrženo politizaciji«. Da Vzhodna Evropa povzema najslabše vsebine Zahoda, naj bi se odražalo v prepisovanju ljubezenskih in poslovnih manevrov lastnega življenja, pri čemer si izposodi izraz francoskega založnika Erica Naulleauja, ki je tovrstno literaturo imenoval »literatura lastnega popka«.
Jančar kljub ošvrku nekaterih pojavov, posebej gledališča, za katero zapiše, da je ob odsotnosti literarnih predlog »usmerjeno v lastno pogubo«, literaturi prizna spreminjevalni status, vendar je treba njegovo glediščno točko vzeti z dobršno mero kritične distance.
Ko literaturo postavlja na osišče med angažirano umetnostjo, pri čemer mora ohranjati estetsko-literarno vrednost, in duhovnim poglobljenim pisanjem, ustvarja napetost. Gre torej za določeno mesto branja, ki ves čas apelira na bralca/bralko in ga s klasično esejistično formo, navadno začne z mislijo ali anekdoto, ki jo razgradi skozi zgodovinsko, kulturno in politično perspektivo ter jo zaključi z zadržano oceno ali uvidom, ves čas poziva k zavezništvu. Gre torej za osebno obarvano mišljenje, ki se naslanja na širše izkušnje Evrope ali Vzhodne Evrope v 20. in 21. stoletju.
Ko literaturo postavlja na osišče med angažirano umetnostjo, pri čemer mora ohranjati estetsko-literarno vrednost, in duhovnim poglobljenim pisanjem, ustvarja napetost.
Čeprav piše v resnem in umirjenem tonu, je Jančarjev slog prepoznaven po blagih polemikah, diskretni ironiji in jasnih vrednostnih sodbah. Ne podlega čustveni vznesenosti, vendar tudi ne skriva zaskrbljenosti nad stanjem umetnosti, celo politike, ali kulturnega spomina. Pomembno je torej poudariti, da Jančar izhaja iz specifične pozicije, predvsem pa, da njegovo zavzemanje za visoko kulturo – pri čemer literaturo vidi kot etično in estetsko prakso, ki se vrača h kanonizirani literarni formi, izhajajoč iz razsvetljenstva – literaturi ponovno skuša podeliti tematsko težo (obravnavanje zla, smrti, zgodovinske odgovornosti) ter teži k obravnavanju tem z etično in estetsko globino.
Jančar s tem brani literaturo pred poenostavljanjem in razvrednotenjem, a pri tem vzpostavi lestvico vrednot, ki pogosto izključuje sodobne, obrobne ali mešane literarne oblike. Ne gre le za vprašanje, kdo je v preteklosti odločal, kaj sodi v visoko umetnost in kdo je bil iz tega izključen, temveč za to, da je tako imenovana kanonska umetnost povezana z določenim pogledom na svet – gre za zgodovinsko utrjen sistem vrednot, ki so ga oblikovali privilegirani sloji in zahodne institucije v razmerjih moči. Zaradi tega je pogosto spregledovala drugačne glasove, drugačne jezike, spole in kulture.
Čeprav piše v resnem in umirjenem tonu, je Jančarjev slog prepoznaven po blagih polemikah, diskretni ironiji in jasnih vrednostnih sodbah. Ne podlega čustveni vznesenosti, vendar tudi ne skriva zaskrbljenosti nad stanjem umetnosti, celo politike, ali kulturnega spomina.
To pomeni, da »vrnitev k visoki umetnosti« ni nevtralna želja, kot v svojih esejih rad poudarja Jančar, ampak ideološka pozicija, ki ohranja evrocentrični kanon, zagovarja zahodne oblike diskurza in izrinja postkolonialne, feministične, queer ali popularne glasove. Toda Jančar se, kot vidimo v nadaljevanju, na visoko umetnost ne sklicuje zato, da bi izločil tiste oblike literarnega izraza, ki prihajajo z družbenih robov, saj je ne nazadnje tudi sam kot Vzhodnoevropejec v marginaliziranem položaju. Izmenjujoči apokaliptični ton, ko trdi, da »Evropa ni videla toliko ideološke norosti in toliko strašnega nasilja«, ter svojevrstni optimizem, češ da bo iz ekonomske in družbene krize zraslo nekaj novega, neki novi družbeni sporazum, v katerem bo literatura še zmeraj imela svoj bistveni pomen, pripoveduje o refleksivni distanci vzhodnjaškega pisatelja.
Drago Jančar je esejistično knjigo Zakaj pisati predstavil na 40. Slovenskem knjižnem sejmu novembra lani … in prisluhnil tudi svojim bralkam, bralcem. (Fotografija: Andraž Gombač)
Reči, da je literatura za Jančarja orodje, oblika odpora, bi bilo vendarle pretirano, vsekakor pa gre za legitimno kulturno stališče, ki ga je smiselno presojati v kritični luči. Ali Jančar v svojih esejih odpira prostor drugim robnim glasovom? Ali pa reafirmira staro pojmovanje globine, ki izključuje vsako drugačnost kot plitkost?
Jančarjeva vera v visoko umetnost se skozi celotno zbirko izkazuje kot vera v globoko, etično in estetsko odgovorno umetnost, ki presega spektakel in populizem. Globina naj ne bi bila definirana le po starih merilih (evropocentrično, maskulino, elitarno), pač pa bi bilo smiselno govoriti o literarni kompleksnosti in eksistencialni teži in slogovni izmojstrenosti tudi v kontekstu avtorjev in avtoric, ki ne prihajajo iz evropskega ali zahodnega literarnega miljeja. Njim se Jančar, razen omembe Chinue Achebeja na enem mestu, ne posveti, zato pa naredi nekaj drugega. V zbirko je namreč premišljeno umeščen esej O človeku, ki je pozabil samega sebe.
Ne gre le za vprašanje, kdo je v preteklosti odločal, kaj sodi v visoko umetnost in kdo je bil iz tega izključen, temveč za to, da je tako imenovana kanonska umetnost povezana z določenim pogledom na svet – gre za zgodovinsko utrjen sistem vrednot, ki so ga oblikovali privilegirani sloji in zahodne institucije v razmerjih moči.
Esej pred tem, eden najboljših v zbirki, nosi naslov Blagohotnost, V spomin Jožetu Trontlju, pa tudi v čast zdravniškemu poklicu, ki ga je opravljal, je hommage prijatelju Jožetu Trontlju, ki ga opredeli kot blagohotnega človeka. »Od blizu sem spoznal njegovo široko dušo, v kateri ni bilo prostora za jezo ali maščevalnost, pač pa za ustvarjanje tolerantnega družbenega ozračja in upanja, da se nam takšna strašna spozaba nad človekovim življenjem in dostojanstvom, kakršna se je zgodila najprej v povojnih pobojih, pozneje pa v zlorabah prava, nikoli več ne bi ponovila,« zapiše pisatelj.
Esej, ki sledi eseju o »begunski temi«, nosi naslov Lingua franca. V njem se Jančar sprašuje, čemu sploh še potrebujemo prevajanje, če imamo jezik, v katerem se vsi sporazumevamo. Zaključi z mislijo, da »prevajati pomeni razumeti človeka z drugačno kulturno in človeško izkušnjo, pomeni slediti človekovi imaginaciji in njegovemu življenjskemu utripu«.
Jančarjeva vera v visoko umetnost se skozi celotno zbirko izkazuje kot vera v globoko, etično in estetsko odgovorno umetnost, ki presega spektakel in populizem.
Blagohotnost, ki jo Jančar opredeli kot »posebno, višjo obliko pravičnosti« in presega vprašanja o »naprednem in konservativnem«, pokaže tudi na praktičnem primeru. V eseju, v katerem tematizira problematiko begunstva, z neko posebno pisateljsko spretnostjo in tudi ekonomičnostjo v izrazu pokaže, da umetnost razume kot izraz, ki misli svet v vsej njegovi kompleksnosti – pa naj pride s središča ali z roba. Prav na primeru obiska Azilnega doma vidimo, da Jančarjevo »vračanje« ni kulturni retradicionalizem, ampak širjenje oblik literarnega izraza. Tema, ki je v slovenski literaturi pogosto spregledana, je nenadoma kontekstualizirana. Vse tisto, kar je bilo obravnavano v prvi polovici zbirke esejev – na primer ali ima »človek, ki je napisal deset knjig, v informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni« – zaživi v novi luči.
Jančarjevo branjenje resne umetnosti, ker verjame, da trivializacija vodi v propad mišljenja, se združi z načelno mislijo o pluralnosti umetnosti, ki verjame, da izključevanje pelje v hegemonijo. Ideja umetnosti nenadoma ni več nekaj, k čemur se »vračamo«, ampak nekaj, kar moramo nenehno preizpraševati, odpirati in demokratizirati.
Jančar se s tem, ko samoiniciativno izkaže pisateljsko zvedavost in predre prepono medijskih prezentacij ljudi od drugod, pri čemer nam ne uide ostra puščica, da so prav mediji pogosto tisti, ki rasizirajo in hierarhizirajo, ter si zastavi vprašanje: »Kdo si človek, ki prehodiš velikanske razdalje pod vročim soncem /…/, in tvegaš, da bi utonil v Sredozemskem morju? Zakaj?« izkaže kot pisatelj, ki literaturo dojema kot sredstvo razumevanja sveta. Avtor v tem eseju natančneje opredeli obrat od termina begunec k migrantu in pokaže, kako se je zgodil preobrat od empatije do strahu. Ob prizorih iz leta 2015, ko je bila še v obtoku formulacija begunska kriza in so televizijski posnetki prikazovali strašljive podobe ruševin in obupanih ljudi v Siriji, pri čemer spomni na s Pulitzerjevo nagrado ovenčanega slovenskega fotografa Srdjana Živulovića, katerega fotografije množic, ki pešačijo skozi Slovenijo, je kasneje uporabil evroskeptični UKIP v svoji referendumski kampanji za brexit, se je nenadoma začelo govoriti o migrantski krizi.
Ideja umetnosti nenadoma ni več nekaj, k čemur se »vračamo«, ampak nekaj, kar moramo nenehno preizpraševati, odpirati in demokratizirati.
Vprašanje »Koliko migrantov je mogoče sprejeti?« je izrečeno nevtralno, kot da pisatelj prevzema glas slehernika. Tudi vprašanje, ki mu sledi – »Ali se bodo ljudje s kulturnim izročilom islama lahko prilagodili laičnim in liberalnim principom evropskega življenja?« – je izrečeno s precej vehemence. Ne nazadnje brez islama ni mogoče misliti evropske modernosti, prav tako se današnja Evropa ni oblikovala zgolj skozi evropske civilizacijske leče, temveč kot konglomerat vsaj treh religij. Kljub temu pa je Jančar na dobri poti, da prejme odgovor – zakaj so se ti mladi fantje sploh podali v Evropo. V še bolj poglobljenem eseju in z manj ideološke tonalitete, kjer bi bila izhodiščna ideja eseja morda zasnovana okoli misli, da imajo vsi pravico do prestopanja mej – sploh, če Evropa še temelji na ideji enakosti in pravičnosti – bi bil tudi odgovor mladega Nigerijca, povzet v naslovu tega eseja, verjetno drugačen, manj deprimirajoč. A korak, ki ga je naredil Jančar, vsekakor deluje v smeri humanosti in medčloveškega srečanja.
Zbirka esejev Zakaj pisati kasneje izzveni v smer, kjer postane očitno, da Jančar svoj kulturni kanon razume kot nekaj univerzalnega – kot prostor resne umetnosti, ki presega dnevne ideološke spore. V eseju Pisateljevi ugovori zoper politično korektnost vztraja, da mora pisatelj ohraniti avtorsko svobodo, tudi kadar ta pomeni prestop politične korektnosti. Zagovarja idejo, da »sam po sebi očiščen jezik ne more odpravljati diskriminacije«.
Zbirka esejev Zakaj pisati kasneje izzveni v smer, kjer postane očitno, da Jančar svoj kulturni kanon razume kot nekaj univerzalnega – kot prostor resne umetnosti, ki presega dnevne ideološke spore.
Zbirka se torej zaključi odprto, Jančarjeva pisateljska izkušnja pa ostaja zaznamovana z izkušnjo socialistične periferije. Pri tem zagovarja »visoko umetnost« in svobodo izražanja, pogosto v smislu razumevanja literature kot notranjega, univerzalnega polja. Njegov univerzalizem, ki je sočasno kritičen in nostalgičen, izhaja iz globoke zgodovinske izkušnje in premišljene estetske drže.
Četudi skušamo oporekati, da noben kulturni kanon ni zunaj zgodovine in ideologije – ravno nasprotno, literarni izrazi, oblike in vrednote, ki jih privilegiramo, so vedno že vpisani v razmerja moči – ali pa, če bi skušali opominjati, da globina brez pluralnosti hitro postane privilegij, kar je precej inteligentno rešeno z esejem o azilantih, branje Jančarjeve zbirke zato ne bo nič manj napeto.
Drago Jančar: Zakaj pisati: Eseji in drugi zapisi (Slovenska matica, 2024)
