»Zdi se mi, da pri branju takšne knjige nujno preizprašuješ svoj odnos do staršev.« Izjava nas brez olepševanja postavi v središče enega najbolj zapletenih odnosov v naših življenjih. Kot uvodno misel nove epizode AirBeletrininega podkasta Območje lagodja jo izreče Janko Petrovec, po izobrazbi dramski igralec, danes odgovorni urednik Radia Koper, nagrajeni novinar in prevajalec, ki mu je Italija v letih dopisništva iz Rima zlezla pod kožo. In tudi knjiga, ki ga je nedavno prevzela, obravnava italijansko družbeno in zasebno življenje, a to počne tako, da podira tabuje in sili v razmislek o lastnih družinskih vezeh.
Janko Petrovec z izbrano knjigo na trgu Brolo v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač)
Roman L’anniversario (Obletnica), ki še ni preveden v slovenščino, je napisal Andrea Bajani (1975), eden najvidnejših sodobnih italijanskih avtorjev. Pisatelj, pesnik in novinar je prav zanj letos prejel najpomembnejšo italijansko literarno nagrado strega. V romanu, izdanem pri založbi Feltrinelli, se potaplja v boleče jedro družinskih odnosov in pronicljivo raziskuje posledice življenja v družini z avtoritativnim očetom in podrejeno materjo.
Zgodba se začne z nenavadnim jubilejem. Mineva deset let, odkar je prvoosebni pripovedovalec nazadnje videl starše. To obdobje označi kot najboljša leta svojega življenja. Odločitev, da zapusti družino, po njegovem ni dejanje upora, temveč nuja po preživetju – »proces samoosvobajanja, pa hkrati iskanje besed za neupovedljivo v odnosu do prednikov«.
Njegov pobeg, poudarja Petrovec, mu omogoči, da končno lahko ljubi in vstopa v zdrave odnose. Roman je v tem pogledu za italijansko kulturni prostor, kjer je družina sveta, presenetljiv in subverziven. Sicer ne ponuja katarzične rešitve, zato pa vsaj »hladno pomiritev«, nekakšno spoznanje, da je bila prekinitev stikov edina pot naprej.
Bajanijev slog je skoraj kirurški – hladen, racionalen in brez sentimentalnosti. Besede so kot skalpel, s katerim avtor secira odnos med posesivnim, manipulativnim očetom, ki družino drži v primežu psihološkega nasilja, in tiho, skoraj nevidno materjo, ki se je vsemu odrekla. Protagonist se zato umakne, prekine stike in s tem, kakor pravi Petrovec, sproži neizprosno rudarjenje po sebi.
»To je tisti tip knjige, ki ni lagoden, ni vesel, je pa nujen.«
V romanu se kritično soočata idealizirana podoba italijanske družabnosti in realnost družine, ki te oblikuje, hkrati pa duši. »Družina, ki ima to zelo pozitivno konotacijo družabnosti, socialnega življenja, a je lahko po drugi strani v nekaterih primerih izrazito negativna, in v posamezniku ustvarja tesnobo in nevzdržnost,« pojasnjuje Petrovec. Po njegovem roman s tem ruši »kult staršev«.
In kako je knjiga vplivala nanj? Je bil med branjem v območju lagodja ali nelagodja? »Bil sem v območju nuje,« odgovarja Petrovec. »To je tisti tip knjige, ki ni lagoden, ni vesel, je pa nujen.« Roman ga je prijel in ga nikakor ne izpustil, saj odpira vprašanja, s katerimi se je treba soočiti.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Makedonski pesnik Nikola Madžirov (1973) velja za enega najbolj prepoznavnih in uveljavljenih imen sodobnega balkanskega prostora. Kot pesnik veliko potuje, med drugim je letošnji častni gost festivala Dnevi poezije in vina, v sklopu katerega je v prevodu Namite Subiotto izšel tudi izbor njegovih pesmi Šestilo časa (Beletrina, 2025). Potovati je začel, kot pravi, še preden je izvedel zgodbo lastnega imena – njegov priimek namreč pomeni »migranta« ali »osebo brez doma«, kar izhaja iz arabske besede muhajir (muadžir) –, teme doma, zapuščanja, korenin in spomina pa so tudi sicer ena izmed osrednjih osi njegove poezije. Zase pravi, da je »potomec beguncev in dedič začasnih domov«, zato sva se v pogovoru dotaknila ne samo njegove poetične govorice, temveč tudi razmišljanja o pomenu odraščanja in življenja na nikogaršnjem ozemlju ob tromeji ter vprašanja, kaj pomeni pripadati in oditi – in kako v jeziku ohranjati tisto, kar izgine.
Fotografija: Thomas Kierok
Naslov vaše pesniške zbirke Šestilo časa nakazuje na merjenje in kroženje. Kako pravzaprav doživljate čas – kot linearno črto, ki vodi naprej in jo lahko zelo jasno izmerimo, ali bolj kot krog, ki se nenehno vrača?
»Linearni čas je kot kardiogram nekoga, ki umre. Na čas bi rad gledal kot na nepopoln in nedokončan krog, narisan s šestilom v tresoči se roki. V odprtosti tega kroga leži prag vseh vrnitev in spominov. Pred zadnjim dihom so vrata ponovnega rojstva.«
V pesmi Odkrivanje ste zapisali čudovite verze: »Moj dom vsak dan / pod streho sveta skrivnostno se spreminja, / samo otroštvo je kot med, / ki v sebi ne dopušča tujih sledi.« Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kako se ga spominjate?
»V zgodnjem otroštvu, še preden sem poznal črke in nepopolnost besed, sem v redkih trenutkih osame po stenah pisal z mamino rdečo šminko. Starši so morali vsako poletje prepleskati stene in me tako kaznovali z ustvarjalno tišino, belo kot sveže stene. Sliši se absurdno, ampak te stene so bile prvi palimpsest moje svobode. Poezijo sem začel pisati, ko sem razumel črke, razumeti pa sem jo začel, ko sem spoznal tišino. To se je seveda zgodilo pred vojno v Jugoslaviji. Vojna mi je pomagala, da sem postal glasen na papirju, ko je postajalo glasno vse in vsi okoli mene.
Louise Glück v pesmi Nostos zapiše: ‘Svet uzremo le enkrat, v otroštvu. / Vse drugo je spomin.’[1] Pogosto se vračam v otroštvo, kjer širjenje časa ni zapravljanje življenja, temveč čisto iskanje tega. Pogosto sanjam o pokojni materi, ki se vrača s tržnice z vrečkami, polnimi sadja, medtem ko tečem proti mareličnim poljem. Moj oče pogosto s svojo staro zobno ščetko čisti okvir okoli njenega portreta na nagrobniku in črke svojega imena, ki jih je vnaprej vgraviral tik ob njenem. Socializem ga je naučil načrtovati vse – celo svojo smrt.
Moj sin, ki je odraščal v stalnicah virtualnega obstoja, pa me je nekoč vprašal, zakaj je ulica, na kateri živi, poimenovana po Nikoli Tesli, ko pa je najtemnejša v mestu, in zakaj je napis z imenom graditelja luči prilepljen na razpadajočo hišo, kjer domuje tema. V njegovih očeh sem videl svoja lastna vprašanja o dinamiki, dvomih in strahovih pred svetom.
Ko pišem, gledam naprej – tudi ko se spominjam. Kot otrok sem bolj verjel v imena stvari kot v stvari same. Miza v dnevni sobi, pod katero sem se skrival pred gromom, je bila najvarnejši kraj na svetu, prav tako prag podboja vrat, pod katerim naj bi stal v primeru potresa, namesto da bi stekel reševat frnikole, ki so se kotalile proti razpokam. Naši otroški spomini so kot ročaj, ki ga je treba potegniti, če se prvo padalo resničnosti ne odpre. V ta vmesni prostor izgubljenega časa se vračam, da bi upravičil varnost, tako kot sem vračal padle ptice v njihovo gnezdo. Ali se vračamo v otroštvo, da bi pripadali? Ali pripadamo tja, kamor se vrnemo, ali samo tja, kjer umremo?«
Poezijo sem začel pisati, ko sem razumel črke, razumeti pa sem jo začel, ko sem spoznal tišino. To se je seveda zgodilo pred vojno v Jugoslaviji. Vojna mi je pomagala, da sem postal glasen na papirju, ko je postajalo glasno vse in vsi okoli mene.
Pred dvema letoma, ko sva že sodelovala pri projektu, za katerega ste napisali odličen esej o poeziji, se me je še posebej dotaknila zgodba o vaši babici. Zdelo se mi je skrajno nenavadno, da obstaja »poklic«, kakršnega je imela – bila je namreč plačana, da je jokala na pogrebih (četudi umrlih ali njihovih družin ni poznala). Lahko o tem poveste kaj več? Ste se od nje naučili poslušati jezik oziroma zamolke v njem?
»Res je, kot sem napisal v eseju Kri in poezija nepripadnosti, je bila ena od mojih babic plačana žalujoča na pogrebih, da je ‘prepevala’, kot so temu rekli v mojem domačem kraju. Vso tiho žalost je prevedla v glasen jok in z glasom, ki je preglasil duhovnika, pokopala upanje žalujoče družine, ustvarila silovit jok na grobu osebe, ki je sploh ni poznala. Pogosto me je zjutraj zbudila in preizkusila moč svojega glasu na dvorišču za hišo, vstopila je v moje sanje kot tuja odsotnost, kot ključ od vrat porušenega doma. Ta obred žalovanja sem razumel kot glasnost odsotnosti, in tako se je v meni ugnezdila zavest o tišini kot edinem znaku prisotnosti. Kasneje sem razumel, da je na ta način pravzaprav vsak dan žalovala za svojim najmlajšim sinom, ki ga je ubil električni udar med gradnjo nove hiše. Naučila me je, da je vsaka odsotnost enako boleča in pomembna, da je vsaka tišina odlaganje bolečine. Ko pesnik piše o smrti, lahko prikliče tišino, tudi če ne obljublja boljšega sveta onkraj resničnosti, kjer ni oglasov za podaljšane orgazme niti eliksirjev za brisanje gub. Moja babica je bila pripravljena umreti, ne da bi za seboj pustila karkoli zapisanega. Ni marala večnosti umetnih rož na grobovih, saj se je bala, da bi lahko ukradle večnost mrtvih. Svoja oblačila za pogrebno slovesnost je shranila tik ob oblačilih svoje mladosti, ki jih ni nikoli več nosila in so obstajala le na redkih fotografijah, saj je bilo takrat njeno telo mlado in lepo, prav tako obleke. Ko je umirala, njen obraz ni kazal žalosti, temveč bolečino zaradi vsega neizrečenega.«
Moja babica je bila pripravljena umreti, ne da bi za seboj pustila karkoli zapisanega. Ni marala večnosti umetnih rož na grobovih, saj se je bala, da bi lahko ukradle večnost mrtvih.
V poeziji veliko nagovarjate prednike in se vračate v preteklost. Zase pravite, da ste »potomec beguncev in dedič začasnih domov«. Kako in v kolikšni meri je na vas vplivala vojna in to, da ste se že v otroštvu veliko selili? Kdo so vaši predniki in kakšna je njihova zapuščina?
»Nomadi ne verjamejo v spomenike, čeprav so moji begunski predniki, ko so bežali pred vojnami, hranili ključ vsakega izgubljenega doma, skritega v posodici za zdravila, kot simbol podaljšanega življenja in vere, da se bodo nekega dne vrnili v porušeno hišo. Dom vse pogosteje postaja prostor, ki ga je treba zapustiti, saj smo se tako navadili na prostorske spremembe, da potovanj ne dojemamo kot zapuščanja, ampak le kot selitve – čeprav imam včasih občutek, da mi vsi zapuščeni domovi sledijo kot lačni psi.
Sem potomec beguncev iz balkanskih vojn na začetku prejšnjega stoletja in skozi zgodbe svojih prednikov sem spoznal, da je dom spomin, ki ga ni mogoče podedovati. Po vsaki vojni je veliko zapuščenih hiš, a še več je zapuščenih domov.
Želim pobegniti, saj je vsako bivališče plod prejšnjega pobega. Moja babica je govorila, da je dom tam, kjer se iz dimnika vali dim. Toda da bi videl dim, moraš zapustiti hišo. Ko govorimo o pobegu, pogosto mislimo na opustitev samega sebe. Kaj pa če pobeg razumemo kot ‘zapustitev vsiljene normalnosti’? Kaj če je pobeg vrnitev k čistosti prvega dojemanja sveta? Czesław Miłosz v svoji Ars Poetica? zapiše: ‘Smisel poezije je v tem, da nas spominja, / kako težko je ostati isti človek, / ko pa je naša hiša odprta, v vratih ni ključa / in se nevidni gostje sprehajajo ven in noter.’[2]
Potovanje brez spomina je prekletstvo. Včasih sem s potovanj nosil kamne, zdaj pa, ko jih želim razporediti po policah po nekem geografskem ali časovnem vrstnem redu, se ne spomnim več, kateri so prišli od kod ali kdaj. Nihče ni lepil žigov na kamne, čeprav govorijo veliko več o času kot potni listi. Na potovanju na prvi pesniški festival po padcu režima Sadama Huseina v Bagdadu so me mejni policisti pozdravili z nezaupanjem, saj sem bil edini tujec na letališču brez vojaške uniforme, čigar začasni dom ni bila vojaška baza. Bagdadski pesniki so me pozdravili z besedami: ‘Potujemo skozi tiste, ki prihajajo sem.’ Obstajajo ljudje, ki se ne morejo vrniti, ker ne morejo nikoli oditi.
Arhitekt Juhani Pallasmaa pravi, da nas stare hiše popeljejo nazaj v počasen čas in tišino preteklosti. Morda se zato rad vračam. Misel na vrnitev nosi v sebi mirnost odhoda. Ni naključje, da ljudje, ki delajo v tujini, tri generacije gradijo ogromne hiše v svojih domačih vaseh, popolnoma zavedajoč se, da se nihče ne bo nikoli vrnil, da bi živel v njih. Še težja pa je misel na begunca, ki ima v žepu ključ, ki ne ustreza več nobeni ključavnici, temveč le polovičnim spominom, ki se kasneje spremenijo v podedovane mite.«
Dom vse pogosteje postaja prostor, ki ga je treba zapustiti, saj smo se tako navadili na prostorske spremembe, da potovanj ne dojemamo kot zapuščanja, ampak le kot selitve – čeprav imam včasih občutek, da mi vsi zapuščeni domovi sledijo kot lačni psi.
V vaših pesmih pogosto nastopajo motivi doma, izgube in negotovosti. Kako se ideja »doma« prenaša v strukturo in jezik pesmi – ali je dom v vaših pesmih kraj, spomin ali način govora? Kako v tem »domu« sobivajo vaše osebne izkušnje in kolektivni spomin naroda?
»Ljudje, ki pogosto menjajo kraje in sobe, kjer delajo in živijo, ob odhodu skoraj vedno pustijo sledi svoje prisotnosti – gube na rjuhah, majhne luknjice od odpadlih cigaretnih ogorkov na preprogi, ki skrivajo stopinje prejšnjih stanovalcev. Običajno so to predmeti ali drobci, ki jih naslednji stanovalec odkrije sam, stvari, ki niso podvržene zakonom obveznega dedovanja – nakopičen pepel v pepelniku na okenski polici z mrtvimi muhami in ovenelo cvetje v lončkih, ki jim manjka tako čista voda kot pogled nekoga.
Pred potovanjem hitro odprem kovček in moja senca je že na dnu, čaka na knjige in oblačila. Ko se vrnem, ga odprem počasi, kot se odpre zapečatena krsta vojne žrtve. Kot da bi želel podaljšati beg, odložiti pripadnost in ponovno rojstvo, tokrat brez prič. Vrnitev je poskus preklicati spomin. Poskus ubiti sodobno žalost, da si izgubil nekaj, česar še nimaš.
Takoj ko izgovorim besedo ‘dom’, se pred mano odpre polje tople notranjosti. Ko pomislim na ‘hišo’, se razkrije zunanjost – geometrija dvorišča, obrobna fasada spreminjajočega se prostora. Dinamiko doma določa hrepenenje po nenehnem vračanju, bodisi skozi rekonstruirane ulice otroštva bodisi skozi oživljene nagone trajne pripadnosti. Simone Weil pravi, da je biti ukoreninjen morda najpomembnejša in najmanj prepoznana potreba človeške duše. Le vrnitev gradi trdne temelje doma, v nasprotju s krhkimi temelji hiše. Moji predniki begunci so zapustili hišo, v kateri zdaj živi nekdo drug, a dom je za vedno zapuščen, ker je drugim neprimeren za bivanje. Človek živi v hiši, a se vrne v dom. Opustiti vrnitev pomeni resnično opustiti samega sebe.«
Potovanje brez spomina je prekletstvo. Včasih sem s potovanj nosil kamne, zdaj pa, ko jih želim razporediti po policah po nekem geografskem ali časovnem vrstnem redu, se ne spomnim več, kateri so prišli od kod ali kdaj. Nihče ni lepil žigov na kamne, čeprav govorijo veliko več o času kot potni listi.
Spomin v vaši poeziji ni le hranitelj preteklosti, ampak pogosto preoblikuje resničnost. Kdaj zaupate spominu in kdaj mu ne verjamete več?
»Estetika spomina se gradi skozi nenehno prepletanje prisotnosti in odsotnosti, dokler se meja med njima ne izbriše v vmesnem prostoru mentalne resničnosti. Žena mojega prijatelja, ki je umrl pri tridesetih letih, obupano hrani edini posnetek njegovega glasu na njunem telefonskem odzivniku, ki mirno pravi: ‘Nismo doma. Pustite sporočilo.’ Pet dni po njegovi smrti je rodila in še vedno skoraj vsak dan svojemu zdaj sedemletnemu sinu predvaja posnetek očetovega glasu, ki pravi: ‘Nismo doma …’ To je glas prisotnosti, ki oznanja odsotnost. Glas spomina, ki oznanja pozabljivost.
V Makedoniji ljudje še vedno nosijo hrano mrtvim, ko obiščejo njihove grobove, kot manifestacijo absolutističnega nagona živih, da ohranijo občutek superiornosti in varnosti. To obredno podaljševanje osebnega časa mrtvih se najpogosteje uresničuje tudi s selektivnim spominjanjem na trenutke njihovega življenja, ki se jih tisti, ki jih ni več, morda niso spomnili. Pravzaprav se tako rodi ‘kraja spomina’, nekaj, kar je bila glavna metoda preživetja diktatorjev v teh krajih. Iz bubice samozvanega preroka, ki skrbi za boljši jutri, se diktator razvije v sijočega zaščitnika, ki ponuja zgolj spomine na stvari, ki se niso nikoli zgodile. Tveganje resničnosti v zibelki diktatorskega režima je veliko večje od tveganja spominjanja. Ljudje ubesedijo in v svojih spominih oživijo vsa svoja hrepenenja in neuresničene želje, svoje sanjarjenje. Najmanj se spominjajo dotika življenja in njegovih prostorskih ter časovnih meja.
Spomin postane dom in zatočišče, hiša pa se spremeni v muzej ohranjenih čustvenih eksponatov. Moj oče se spominja zato, da bi živel. Poje pesmi iz leta mojega rojstva, ulice imenuje z imeni junakov iz starih zgodovinskih knjig, taksiste prosi, naj se ustavijo pred stavbami, ki jih ni več, še vedno se spominja nacionalnega televizijskega kanala kot številke 1 na daljinskem upravljalniku. Gaston Bachelard pravi, da je za analizo našega obstoja v hierarhiji ontologije treba desocializirati naše širše spomine in doseči raven sanjarjenja, ki smo ga doživeli v kraljestvu svoje samote. Morda v svojih ponovnih obiskih skupnih projiciranih spominov moj oče išče način, kako biti sam, kako stkati ograjo svoje sociološke in čustvene varnosti, saj se mi včasih zdi, da so njegovi spomini daljši od smrti.
Bojim se spomina, v katerega vsi verjamejo.«
Nikola Madžirov na Dnevih poezije in vina (Fotografija: Timotej Prelog)
Iz bubice samozvanega preroka, ki skrbi za boljši jutri, se diktator razvije v sijočega zaščitnika, ki ponuja zgolj spomine na stvari, ki se niso nikoli zgodile.
Ste pesnik, ki potuje – tako fizično kot skozi jezik. Če se najprej osredotočiva na fizično premikanje iz kraja v kraj, ali lahko tem začasnim domovanjem res rečete dom? Ali gre le za neke prehodne sobe, prostore, v katerih pustimo svoj vonj ali pozabimo kakšne nogavice?
»Dom je psihološka zgradba, strah pred nepripadnostjo, vera v vrnitve, ki odložijo smrt, ognjišče varnosti. Tudi najbolj sterilne hotelske sobe vas pozdravijo s prasketajočim kaminom na televizorju, da vas prepričajo, da spadate sem, kljub kičastim poslikavam na steni in agresivnim osvežilcem zraka. Danes se temu, da ostajate doma, reče izolacija. Za razliko od mitskega vračanja, ki ubije ali okamni ljubljene, vrnitev k zapuščenemu domu naredi dom v spominu še bolj živ. Dom že dolgo dojemam kot dinamično resničnost, kot drevo s koreninami v zraku. Vendar bolj pripadam vmesnemu prostoru, nedokončanim domovom.
Živim v Strumici, mestu blizu meje z Grčijo in Bolgarijo, in vedno sem se najbolj varno počutil v tistih sto metrih med obema mejnima prehodoma – prostoru brez spomenikov ali pogojev za zgodovinski spomin. Ti prostori, spretno poimenovani ‘nikogaršnja zemlja’, vam želijo povedati, da niste nihče, če jih čutite kot svoje. Enako velja za mesta. Čutimo, da nam mesto začne pripadati, ko za vsako svoje notranje stanje najdemo kotiček, majhen trg ali most, katerega imena nihče ne pozna in ga vsi začnejo imenovati glede na delček svoje življenjske rutine ali osebne zgodovine. Imeti prostor za bivanje je nekaj drugega kot imeti dom.
V preteklosti se je ta kraj imenoval ognjišče – kraj, ki nudi toplino maternice. Zaradi želje po obujanju spominov s kopičenjem predmetov in njihovih zgodb se težko premikamo, toda v naših deželah se je zgodilo toliko premestitev in izgnanstev, da je naravno, da so korenine in temelji pomembnejši od listov in streh. Za Heideggerja bivanje ni le eno od mnogih človeških dejanj in stanj – je bistvena značilnost človeškega obstoja. Bivanje in obstoj sta eno. Poskušam graditi le tisto, kar lahko zapustim, le tisto, v kar se lahko vrnem, ker sem utrujen od zapuščanja prostorov, ki mi ne pripadajo.
Prehodni prostori so naši večni domovi. Ko obtičim v dvigalu med dvema nadstropjema in ko se vrata ne odprejo, se prostor začne širiti s plimo spominov. Prehodni prostori vam dajejo občutek pripadnosti povsod in nikjer – kar je le privilegij nevidnega: zraka ali bogov. Vsakič kadar potujem, moja senca riše varne meje vmesnega prostora, čeprav je edini varni prostor tisti, ki ga še nismo naselili.«
Poskušam graditi le tisto, kar lahko zapustim, le tisto, v kar se lahko vrnem, ker sem utrujen od zapuščanja prostorov, ki mi ne pripadajo.
Kakšna pa je vaša izkušnja potovanja v jeziku, skozi jezik? Kako recimo gledate na svoje pesmi v drugih jezikih? Kakšen je po vašem mnenju dober prevod?
»Za pesnika je jezik telo, v katerem čuti vse užitke in omejitve, vso bolečino in začasno izginotje. Misliti pomeni prevesti hrepenenje v resnico; spominjati se pomeni prevesti čas iz ohranjenega v osebni čas; sanjati pomeni prevesti tisto, česar nismo videli, v tisto, česar ne bomo nikoli videli; biti begunec je prevajanje iz enega doma v nekaj, kar nikoli ne bo dom.
Prevajanje je ritual, ker ponavlja nekaj, kar se bo ponavljalo. V ritualih ni izgub ali dobičkov, temveč so rekonstrukcije resničnosti in pol-sanje. Z dejanjem prevajanja se nič ne izgubi, s slabim prevajanjem pa izgubimo vse – predvsem tišino v pesmi.
Prevajalec na novo zapiše, kar je zamudil povedati, medtem ko avtor zapiše, kar je zamudil zamolčati. Obstaja veliko pesmi, v katerih se lahko prepoznamo, ne da bi jih napisali, tako kot obstajajo mesta, kjer smo si sebe predstavljali veliko prej, preden smo tja odpotovali. Prevajalec je tihi dekonstruktor, nočni čuvaj mostov razlik in razumevanja. S prevajanjem v drug jezik prevajalec rešuje tudi jezik, iz katerega prevaja. Vsaka zamenjava ene besede z drugo ohranja obe besedi pred pozabo, za razliko od tatu, ki prebarva ukraden avto, ne le zato, da bi naredil novega, ampak tudi zato, da bi starega pozabil. Zato se ne strinjam s tistimi, ki govorijo o prevajalcu kot o tatu pomenov in tistem, ki izgublja besede. Pišemo, da bi se spomnili, prevajamo, da ne bi pozabili. V makedonščino sem prevedel veliko besedil iz angleščine in iz več slovanskih jezikov in vedno sem se boril, da bi šel v nasprotno smer od kirurške natančnosti slovarjev, ki besede razvrščajo po intenzivnosti njihove uporabe, ne pa po intenzivnosti njihove globine ali neukrotljivosti. Ko je moja poezija prevedena v jezike, ki so mi popolnoma neznani, celoten proces vidim kot prevajanje besed v civilizacijski palimpsest, ki ne pripada nobeni državni ali nacionalni literaturi.
S selitvijo iz enega doma v drugega se prevajamo iz ene negotovosti v drugo, iz enega prepričanja v drugo. Jezik, v katerem pišem, govori le dva milijona ljudi, ki se vsakodnevno selijo v iskanju varnega doma, pri čemer svoje spomine namestijo v nove prostore, še preden vanje postavijo pohištvo. Mandelštam piše, da je izobčenje iz jezika enako izobčenju iz zgodovine. V tem paničnem strahu pred izginotjem so se številni narodi na Balkanu vrnili k zgodovini, ki jim je ponujala prostornost in krhko resničnost. Poezija se je gradila na Viriliovi estetiki izginjanja in se hranila s koreninami izrečenega, a še nezapisanega. Na Balkanu smo bili skupaj v vojni in sami v poeziji.
Czesław Miłosz je razmišljal o jeziku kot o pravem domu. Rad bi govoril o domu kot jeziku. Danes tako menjava domov kot strah pred izgubo temeljev bivanja ustvarjata potrebo po ohranjanju jezika. Včasih se besede izgubijo v novih jezikovnih območjih kot radoveden otrok, izgubljen na obrobju. Veliko ‘pomembnih pesmi’ z ideološkim ozadjem se izgubi v trenutku, ko so prevedene, s čimer so razkrinkane zaradi svojih državno opredeljenih lastnosti. Zato prevajanje ne zaseda novih prostorov, temveč jih razkriva.«
Z dejanjem prevajanja se nič ne izgubi, s slabim prevajanjem pa izgubimo vse – predvsem tišino v pesmi.
V vašem pisanju je veliko tišine. Pravite, da vas tišina kot zgolj odsotnost besed plaši. Kaj vam pravzaprav pomeni tišina? Jo v časih, v katerih živimo, lahko najdete in ji prisluhnete?
»Odraščal sem na mejnem prehodu med tremi državami, med zastavami, ki jih je trgal veter, in podedovanim sovraštvom. Tišina strahu je bila najmočnejša na mejah, kjer se je med različnimi državnimi radijskimi postajami odvijala zračna vojna.
V Parizu je bil moj dom arhitekturni kompleks Récollets, danes dom pisateljev in učenjakov, pred štirimi stoletji pa samostan z meniškimi prostori, ki je pred približno dvesto leti postal prebivališče za ljudi z neozdravljivimi boleznimi, konec 19. stoletja pa vojaška bolnišnica. V katerem jeziku so menihi v Récollets prisegli na molk in v katerem jeziku so ranjeni vojaki prosili zdravnike ali Boga? Tišina ni odsotnost besed, temveč dolgotrajen napor, da bi nekaj povedali.
Ustvarjalna tišina je dolg dialog s krhkostjo sveta. Arvo Pärt mi je omenil, da je skladbo Für Alina ustvaril po več letih popolne avtorske tišine, morda zato, da bi me potolažil ob moji lastni ustvarjalni tišini, ki sem jo nadomestil s prevodi verzov drugih avtorjev. Vedno sem mislil, da potrpežljivost ni ne pasivnost ne odlašanje bistva, tako kot tišina ni temna senca besed. Tišina širi prostor in me sili, da se zbudim sredi hrupa, ki prihaja iz bolnišnic, s trgov, polnih protestnikov, turistov in fontan z neveljavnimi kovanci. Omogoča mi, da slišim sinove korake, tudi kadar spi, da slišim potrpežljivo tiktakanje časa v stenski uri ali v svojih prsih.«
Ste pa tudi zapisali verz: »V tem svetu ni tišine.« Je torej v svetu, kjer ni tišine, še prostor za poezijo?
»Znane besede so kot kopirani zemljevidi pripadnosti ali kot podedovane in nikoli potrjene resnice iz zgodovine. V celotnem procesu interpretiranja besed in zgodovin tišino razumem kot univerzalni jezik, čeprav tišine ni več mogoče najti niti na mestih, kot so grobovi, kjer ljudje glasno govorijo o tistih, ki nimajo več glasu. Ko mislite, da ste v prostoru absolutne tišine, poskusite prižgati radio – in priča boste vsem enakim zvokom tega sveta, čeprav izvirajo iz stotin različnih jezikov. ‘Umetnost našega časa je hrupna s pozivi k tišini,’ pravi Susan Sontag, po kateri lahko tišino razumemo tudi kot obliko samokaznovanja. Poezija je gromozanska tišina, ki ne spreminja svetov, ampak jih gradi.«
Pozabi pogosto pripisujemo apokaliptične lastnosti. Ko naši starši pozabijo naše ime ali ko pozabijo, kako se vrniti domov, mislimo, da počasi umirajo, namesto da začenjajo novo življenje. Strah pred smrtjo izgine s pozabo.
V kratkem eseju Iz kamna poustvarjati kamen pravite, da je pesnika bolje vprašati, kaj bo pozabil, kot kaj bo zapisal. Ali torej pogosto pozabljate? Naj vam za konec postavim vaše lastno vprašanje: kaj boste pozabili?
»Pozabljam, da se lahko vrnem. Rad bi pozabil verze, ki jih znam na pamet, da bi jih lahko napisal drugače. Pozabim zakleniti vrata hotelske sobe, sobe na literarni rezidenci, misleč, da del mene še vedno sedi na stolu za mizo, polni raztresenih knjig in senc. Človek mora pisati, da upraviči pozabljivost.
Ne morem se imenovati za pravega nomada, ker s potovanj pogosteje kaj prinesem, kot pa pustim za seboj. Tudi če je to prah na mojih čevljih ali na stotine nerazvitih fotografij. Kljub temu v zapuščenih hotelskih sobah ali na literarnih rezidencah pozabim knjigo ali dežnik, saj verjamem, da ga bo nekdo razumel kot znak prisotnosti, ne pa kot pesnikovo pozabljivost.
Največji trgovci pozabe so prepisovalci usod, diktatorji, inženirji človeškega življenja. Strah pred pozabo nas žene nazaj v otroštvo, k viru naših misli, tako kot se plaho vrnemo, da preverimo, ali smo ugasnili luči. Vendar to ne pomeni, da moramo brez zadržkov zaupati starim pripovedim in podedovanim mitom, saj ‘vsebujejo veliko nevarnost, so bombe, ki jih je treba razstaviti’, kot pravi Zagajewski. Živeti moramo med kritičnim spominom sedanjosti in prekinjenim pozabljanjem mitov. Tisti, ki vsiljujejo pozabljanje in ponujajo mite kot nespremenljive resnice, se najbolj bojijo smrti.
Eden od simptomov bolezni, ki sem jo doživel in jo še vedno doživljam, je pozabljanje dejstev, vendar me je prisililo, da sem se spominjal vzdušij in občutkov, da sem iz fragmentov in oddaljenih resnic ustvaril nove domove resničnosti. Pa vendar pozabi pogosto pripisujemo apokaliptične lastnosti. Ko naši starši pozabijo naše ime ali ko pozabijo, kako se vrniti domov, mislimo, da počasi umirajo, namesto da začenjajo novo življenje. Strah pred smrtjo izgine s pozabo.«
[2] Prevedla Jana Unuk. Začarani Gusti, Mesto brez imena, Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda, Himna o Biseru, Književno društvo Hiša poezije, 2023.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Norveški pisatelj Jo Nesbø je zaslovel s serijo kriminalk o detektivu Harryju Holeju, ki se ves čas loteva izjemno nasilnih in brutalnih primerov ter s pogosto nekonvencionalnimi ali napol legalnimi pristopi – je le prototip upornika –, lovi najbolj okrutne serijske morilce. Napisal je tudi nekaj samostojnih romanov, pri nekaterih zadel v polno (Sin, Didakta, 2017, prevod Maja Lihtenvalner, Primož Ponikvar), pri drugih pa malo manj (Macbeth, Didakta, 2018, prevod Maja Lihtenvalner). Njegovo pisanje temelji na izdelanih psiholoških profilih likov, na moralnih dilemah, dvomih, preobratih in napetosti, zato lahko podobno pričakujemo tudi pri njegovih kratkih zgodbah. V slovenščini smo lahko brali že zbirko Ljubosumnež in druge zgodbe (Mladinska knjiga, 2023, prevod Petra Piber), kjer je celo primerno minimalističen, a zgodbe prepogosto sklene s pričakovanim preobratom, povsem drugače pa se bere zbirka Podganji otok in druge zgodbe, kjer se velikopotezno loti ustvarjanja apokaliptičnih ali alternativnih svetov, v katerih se morajo liki znajti. Te zgodbe so tudi precej dolge, večino bi lahko označili za novele, in prav v tej knjigi se najlepše pokaže, da Nesbø brez dvoma rabi dovolj prostora, da razvije zgodbo in like, saj na bolj omejenem prostoru vse skupaj izpade pretirano in površno.
V tem oziru blesti, škoda je le, da vse skupaj trmasto pakira v zanj prekratko formo, ki jo zaduši.
Zbirko sestavlja pet zgodb, ki naj bi bile študije značajev protagonistov, a v tako razvejanih svetovih se izkažejo bolj za marionete, ki jih premetava sem in tja, tudi zato, ker je dogajanja preveč in je časovno preveč raztegnjeno – preveč je namreč opisovanja okoliščin in avtor vse razlaga, namesto da bi kaj prepustil presoji bralcev. Kar je zgodbam v osnovi skupno, so motivi rivalstva, tekmovalnosti, ljubosumja in maščevalnosti, in prav tu se pokaže, kako obvlada psihološke profile in dvoumnost, kako hitro lahko zagabi ali nam priljubi kak lik, kako spretno sestavlja informacije in odzive likov v večjo sliko in kako očitno ga zanimajo ta zahtevnejša vprašanja človeških hlepenj in strasti. V tem oziru blesti, škoda je le, da vse skupaj trmasto pakira v zanj prekratko formo, ki jo zaduši.
Čar zgodb, ki temeljijo na likih in njihovih značajih, je prav v tem, da lahko gre za čisto običajne ljudi in običajne situacije, medtem ko je v Podganjem otoku vse potencirano.
Vse zgodbe so polne pretiravanja, kar niti ne bi bilo usodno, če bi se na primer pripovedovalec ob tem ironično zabaval in se ne jemal smrtno resno ali če bi bil pretiran le en zgodbeni segment. Tako pa je prav vse prignano do konca; tako družba, ki je seveda razpadla in ima zdaj neko novo, pogosto mafijsko ali kartelsko ureditev, kot liki, ki so vedno neki bogataši, izjemneži, posebneži, kot njihova čustva, ki so ves čas afektirana. In skozi to perspektivo so si zgodbe in celo njihovi protagonisti izjemno podobni – prav nobeden izmed njih ne izstopa, ga ne moremo zares spoznati ali mu priti blizu, saj so vsi megalomanski, izjemni, blesteči, pravi filmski (anti)junaki. Še najbolj se mu posreči v zgodbi Škržati, kjer spremljamo najboljša prijatelja na počitnicah, in tisti manj izraziti izmed njiju dobi svoj glas in zaplet. A tudi tu se avtorja poloti ambiciozna mrzlica: protagonist pred utopitvijo reši dekle, oba prijatelja se vanjo seveda zaljubita in prikrivanje ter sumničenje se lahko začneta. Od tu bi lahko spletel res intenzivno zgodbo o morebitnem razpadu prijateljstva, o skrivnih motivih in še čem, namesto tega pa izvemo, da je dekle na begu, da je njen oče izginil zaradi neke zarote, da so jo poročili proti njeni volji, in tako dalje, a to še ni vse, v zgodbo se vmešajo še prehajanje med vzporednimi svetovi, dvojniki in trupla. Čar zgodb, ki temeljijo na likih in njihovih značajih, je prav v tem, da lahko gre za čisto običajne ljudi in običajne situacije, medtem ko je v Podganjem otoku vse potencirano. Tudi znanstvenik v zgodbi Uničevalnik ni le navaden znanstvenik, ki išče novo zdravilo in ki mu umira žena, ampak najde potencialno zdravilo, ki bo ustavilo staranje, potem pa mu začne groziti še mafija, imamo pa tudi razkosano truplo in glavo v kovčku. Ta princip je utrujajoč, saj je jasno vidno, kaj vse se skriva za tem balastom, besedilo pa bi lahko brez njega zablestelo.
Sem se pa ves čas spraševala, zakaj sploh potrebujemo kontekst distopije, ker gre v osnovi za čisto navaden gangsterski triler, poln streljanj, posilstev, umorov, tolp in tako naprej.
Podobno polna balasta je tudi zgodba Protistrup, kjer ni dovolj, da imamo skvarjen odnos med očetom in sinom ter eksotično okolje kačje farme, ampak moramo nujno izvedeti še za vse v zvezi z očetovo preteklostjo, družinskim drevesom in posli, pa potem še vse o sinovem uporništvu, odraščanju, drogiranju, stavah, milijonskih posojilih in grožnjah oderuhov, da se lahko potem odigra pričakovano soočenje, ki je imelo preobrat nakazan že v naslovu. Tudi naslovna zgodba Podganji otok trpi za podobnim sindromom, tu je sicer katastrofičnost upravičena vsaj s tem, da je res prišlo do apokalipse in da elite bežijo. Opis razpada je sicer zelo klasičen, zaradi epidemije pride do še hujše razslojenosti, elite se rešijo in celo prosperirajo, drugi pa umirajo v revščini in lakoti. Sem se pa ves čas spraševala, zakaj sploh potrebujemo kontekst distopije, ker gre v osnovi za čisto navaden gangsterski triler, poln streljanj, posilstev, umorov, tolp in tako naprej. V zgodbi kar mrgoli od stereotipnih prizorov (bolje, da bi od podgan!), nekdo na primer med pogovorom v obupu udari v betonski zid. Je pa to edina zgodba, kjer je preobrat vsaj malo nepričakovan oziroma svež, tako da daje vsaj malo zadoščenja. Še najbolj pomenljiva in večplastna je zadnja zgodba v zbirki, Črni skakač, kjer so okoliščine sicer spet ekstremne, a ponuja veliko razmisleka o današnji družbi, kapitalizmu in kartelnem dogovarjanju ter lažni konkurenčnosti na tem tako opevanem prostem trgu. Mesto upravljajo karteli in v porastu so naročeni umori: »Podjetja najemajo morilce, da ubijejo najbolje plačane morilce svojih tekmecev.« Tega se loti tudi protagonist, sicer psiholog, ki zna tudi hipnotizirati, a se znajde v grozljivi pasti. Zgodba je do konca napeta, kot da bi gledali v smrtonosno sobo pobega, in tudi nova družbena ureditev je srhljivo podobna naši, čeprav je tu prignana do skrajnosti. Prav v tej zgodbi se tudi najbolj prefinjeno kažejo teme družbene moči, hierarhij in prevlade likov nad drugimi, ki so drugje vpeljane preveč neposredno.
Sama referenčnost sicer ni usodna, je pa usodno to, da smo nanjo preveč pozorni, ker so liki v vsem tem kaosu mafijskih šefov, streljanj in koncev sveta pač preveč bledi in neizraziti.
Knjiga je tudi izrazito referenčna, ker zgodbe uporabljajo scenarije, ki se nam zdijo ves čas znani, že videni. Vzporedni svetovi in izgubljena ljubezen? Zdravilo, ki se sprevrže v epidemijo? Peklenska igra v zaklenjeni sobi? Kraj, kamor ob apokalipsi prebežijo le izbranci? Raje ne začnem naštevati. Sama referenčnost sicer ni usodna, je pa usodno to, da smo nanjo preveč pozorni, ker so liki v vsem tem kaosu mafijskih šefov, streljanj in koncev sveta pač preveč bledi in neizraziti oziroma njihovi značaji in čustva ne morejo priti do izraza, če se morajo ves čas boriti s takimi in drugačnimi eksplozijami. Ko torej preživimo večkratni zaton in rešitev človeštva, se počutimo kot po ogledu kakšnega nizkoproračunskega trilerja oziroma pet njih zapored. Za kratko zgodbo se je pač dobro držati vodila »manj je več«.
Jo Nesbø: Podganji otok in druge zgodbe (Mladinska knjiga, 2024, prevod Petra Piber)
Ko sem prejela sporočilo, da mi Tanja, čudovita knjigogramerka, ki stoji za profilom @knjiznimacek, predaja štafeto branja, sem najprej pomislila, da so to kar veliki čevlji, v katere stopam.
Tanja je ena tistih duš na knjigogramu, ki ne izstopa le po okusno izbranih knjigah, temveč tudi po srčnosti, iskrenosti in toplini, ki jo nosi v vsaki svoji objavi. Zame je ena najljubših knjigogramerk, tistih, ki ne delijo le knjig, ampak tudi občutke, navdih in prostor za pogovor.
Zato je ta štafeta zame čast. In seveda izziv, ki ga z veseljem sprejmem.
Če imam slab dan, berem. Če imam dober dan, berem. Če imam preveč opravkov, še vedno berem (prokrastinacija z vonjem po knjigah je pač višja oblika umetnosti).
Fantazija, Klara in boj proti predalčkom
Nekateri si vsak dan vzamejo čas za telovadbo. Drugi za meditacijo. Jaz pa berem. Vsak dan. Pa ne zato, ker nimam drugih interesov, temveč zato, ker sem ena tistih ljudi, ki že od otroštva verjame, da so zgodbe najboljši del resničnosti.
V mojem primeru se je vse začelo zgodaj. Ko sem bila še v osnovni šoli in so se drugi igrali z Barbikami ali se skrivali po grmovju, sem jaz že grizla črke in požirala strani.
Za mojo ljubezen do branja je kriv, v najboljšem pomenu, moj oče. Bil je tihi, stalni bralec. Nikoli me ni silil, naj berem, saj je sam bral. Vedno je imel knjigo pri roki, pa naj je šlo za zgodovinske romane ali le kakšno revijo, in očitno sem to navado podedovala. Zato hvala, ati.
In tako sem postala to, kar sem danes: bralka. Vsega.
Knjige so moja sprostitev, moj »me time«. Če imam slab dan, berem. Če imam dober dan, berem. Če imam preveč opravkov, še vedno berem (prokrastinacija z vonjem po knjigah je pač višja oblika umetnosti).
Običajno rečem, da berem vse žanre fantazije, in to je res, romantično, grozljivo, epsko, paranormalno, urbano, temačno, klasično ali čisto odbito. Če obstaja vmesni podžanr, sem ga verjetno že brala.
Moja branja niso omejena na določeno zvrst. Berem romance (včasih z bolj bizarno dinamiko kot v kakšni telenoveli), kriminalke, kjer se prelevim v detektivko s kavča, in seveda fanfiction, ta čudoviti, podcenjeni svet, kjer so bralci hkrati avtorji in kjer ni čudno, če glavni liki rešujejo svet in hkrati pečejo kolačke za lokalni sejem.
A s tem se zgodba ne konča. Tu se šele začne. S fantazijo. Bila je moja prva ljubezen, začelo se je s knjigo Matilda, in ostaja še danes moja velika ljubezen, ko prebiram romane, ki se lahko kvalificirajo kot opeka (več kot tisoč strani razburljivih dogodivščin). Običajno rečem, da berem vse žanre fantazije, in to je res, romantično, grozljivo, epsko, paranormalno, urbano, temačno, klasično ali čisto odbito. Če obstaja vmesni podžanr, sem ga verjetno že brala.
Pri tujih in obsežnejših knjigah pa nastopi moja Klara. Ni rastlina ali žival. Klara je moj bralnik. Je trpežna, tiha, zvesto shrani vseh 12 knjig, ki jih berem hkrati, in mi nikoli ne zameri, če na isti strani obtičim tri dni. Če pa mi Klara kdaj pade na obraz med večernim branjem, no, si pač rečem, da mi je želela namigniti, naj grem spat.
Ampak če je knjiga prevedena, grem pa najprej v knjižnico. Knjižnice so zame še vedno sveti kraj. Imajo tisto posebno tišino, v kateri je vsaka knjiga v potencialnem čakanju nate, da jo odkriješ, vzameš domov in ji daš svoj glas. Občutek papirja, vonj po straneh in tisti trenutek, ko jih zlagam v vrečko, kot bi zbirala zaklade, je nekaj, česar e-branje ne more nadomestiti, čeprav obožujem svojo Klaro.
Če mi knjiga ni bila všeč, ne bom tiho. Če me je raztrgala na koščke, bom to tudi napisala. Spoštujem trud vsakega avtorja, ampak verjamem, da si tudi bralci zaslužimo prostor za iskrenost.
V največji ponos in veselje pa mi je ustvarjati knjižni profil na Instagramu. @nat_in_books je moj alter ego, s katerim živim drugo, bolj digitalno bralno življenje. Profil sem ustvarila iz preproste želje po druženju z enako mislečimi knjigoljubi. Na njem predlagam razne knjige iz žanrov, ki jih obožujem, od tistih znanih do manj znanih biserov. Nenehno odkrivam nove knjige, ki jih potem rada priporočim naprej, včasih še čisto sveže, včasih pa že rahlo pozabljene zaklade. Vsakih nekaj mesecev pripravim tudi bralna priporočila, prilagojena določenemu obdobju: poletje, zimski mraz, jesenske meglice ali »predpriprave na letni dopust«.
Ne smem pa pozabiti omeniti, da aktivno podpiram slovenski knjigogramerski prostor, bodisi z zgodbami bodisi z objavami, ker verjamem, da imamo tudi doma ogromno talentiranih piscev, srčnih bralcev in izjemnih založb, ki jih je vredno slišati, podpreti in promovirati.
Moj bralni okus je širok, zato ne maram predalčkanja. Ne v življenju ne pri branju.
In ko me vprašajo, kako pišem objave, jim odgovorim, da vedno iskreno. Če mi knjiga ni bila všeč, ne bom tiho. Če me je raztrgala na koščke, bom to tudi napisala. Spoštujem trud vsakega avtorja, ampak verjamem, da si tudi bralci zaslužimo prostor za iskrenost. Seveda, brez kvarnikov (spojlerjev), kolikor je le mogoče. Ne želim uničiti trenutka v zgodbi, ki si ga kdo drug zasluži doživeti sam.
Če bi se morala opisati z enim stavkom, bi rekla, da sem bralka brez okvirjev. Če me kdo vpraša: »A spet bereš ljubiče?«, me že malce srbijo prsti, da mu pod nos porinem visoko fantazijo, vesoljsko epopejo ali klasično literaturo. Moj bralni okus je širok, zato ne maram predalčkanja. Ne v življenju ne pri branju.
Če si tudi ti kdaj doživel knjigo tako močno, da si po njej nekaj dni buljil v steno in premleval vse, kar si prebral … potem me razumeš. In če ne, pridi na moj profil in me kontaktiraj. Bova rekla kakšno o knjigah in ugotovila, kaj bi bral. To mi je v največje veselje. Spoznavati nove ljudi in govoriti o knjigah.
Fotografija: osebni arhiv
Tule pa so še moji bralni predlogi:
Jay Kristoff: Nevernight (A Thomas Dunne Book, 2017)
Mia Corvere ni običajno dekle. Je morilka vajenka, oborožena z jeklom, sencami in trdno odločitvijo – maščevati svojo družino. V svetu, kjer sonce skoraj nikoli zares ne zaide, Mia vstopi v šolo morilcev, kjer velja pravilo: preživiš – ali pa umreš zelo spektakularno.
Krvava, sarkastična in noro domiselna zgodba, ki bralca popelje v temo, a mu ob tem da upanje.
Za ljubitelje: temačne fantazije, antijunakov, morilsko-brutalnih akademij in duhovitega pripovedovalca, ki rad piči v srce.
Pierce Brown: Red Rising (Del Rey, 2014)
Darrow je Rdeči – rudar na Marsu, ki verjame, da s svojim delom pomaga graditi prihodnost človeštva. A ko odkrije brutalno resnico o kastnem sistemu in zlati eliti, ki vlada z železno roko, se odloči postati nekaj, kar ni: Zlati. Preobražen, preizkušen in skoraj zlomljen, se Darrow poda v srce sovražnikovega sistema, kjer preživetje pomeni, da moraš postati zver …
Mešanica družbene distopije, antične brutalnosti in znanstvenofantastične epskosti, ki bo razbila tvoj srčni utrip in ti ga nato še enkrat vzela.
Za ljubitelje: Igre lakote, Dune, Enderjeve igre – z več krvi, več strategije in več notranjih konfliktov.
Irena Svetek: Rdeča kapica (Beletrina, 2021)
Ko Ljubljano prekrije sneg, sredi parka na Kodeljevem sprehajalec psa odkrije truplo trinajstletnice, oblečene le v rdeč plašček. Tožilca Mia Aurellija, zasvojenega z igrami na srečo in osebno pretresenega, zgodba pelje v globino preteklosti, v majhno mesto na jugu Srbije, kjer je bila pred leti brutalno umorjena mlada ženska. Iskanje povezav vodi prek dnevnika, ki ga je zapustil njen zdaj odrasli sin.
Knjiga razkriva temne plati človeške psihe, družinske travme in posledice zanemarjanja, ob tem pa ponuja kompleksne like in psihološko napeto pripoved. To je prva knjiga serije, ki se je odlično prebila do zvestih ljubiteljev žanra.
Za ljubitelje psiholoških kriminalk in družinskih dram.
Jane Austen: Prepričevanje (Založba Miš, 2022)
»Bila sem prepričana – in zavedam se, da sem poslušala napačne ljudi. Kar je še posebej nadležno, če so ti ljudje tvoji sorodniki.«
Prepričevanje je zgodba o Anne Elliot, tihi, razsodni in čustveno globoki junakinji, ki je pri devetnajstih letih zaradi pritiska družine in prijateljev zavrnila snubitev kapitana Fredericka Wentwortha, čeprav ga je ljubila. Osem let kasneje se njuni poti znova prekrižata – Anne je še vedno samska, njen nekdanji zaročenec pa se je vrnil kot uspešen in premožen častnik.
Roman raziskuje drugo priložnost v ljubezni, notranjo moč posameznika in vpliv družbenih pričakovanj na osebne odločitve. V ozadju zgodbe se vije tipična Austenina kritika angleške aristokracije in razrednih razlik, vse pa je zavito v tankočutno opisan čustveni svet.
Prepričevanje je zadnji dokončani roman Jane Austen in velja za njen najbolj zreli in melanholični roman – z manj ironije kot njena zgodnejša dela, a z več notranje globine.
In zdaj, ko sem svoje bralne vtise podala na plan, je čas, da štafeto predam naprej.
Z največjim veseljem jo predajam Alenki, ustvarjalki profila @lubipufek, eni tistih bralk, ki s svojo prefinjeno intuicijo za zgodbe in izjemno toplino v objavah vedno znova navdušuje. Njene objave so kot zavetje: iskrene, premišljene in polne knjig, ki ti zlezejo pod kožo. Alenka, tvoja bralna pot je vedno navdih. Zdaj pa komaj čakam, da vidim, kam te ponese štafeta.
»Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo. Ko se tak moški naseli v soseščini, naj so njegova čustva in nazori še tako malo znani, je ta resnica v miselnosti okoliških družin tako globoko zakoreninjena, da ga imajo za zakonito lastnino te ali one svojih hčera.«
Znameniti začetek romana Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1775–1817), ki danes velja za eno najboljših del evropskega romanopisja, je predvsem zelo poveden, saj zgolj v nekaj stavkih zaobjame tematsko in slogovno bistvo pisave, ki jo je avtorica razgrnila v domala vseh svojih romanih. Poroka, rod in denar so osrednja vodila mladih posameznic, k čemur vsaj toliko kot one, ali še bolj, stremijo njihove matere. Svobodna izbira partnerja in življenjskega sloga nista sprejemljiva; sta znak manjvrednosti, pohujšljivosti in družinskega neuspeha. Čednost kandidata ne označuje privlačnosti njegovega videza, ampak se s tem pridevkom označuje obilje njegovega premoženja.
Avtorica v vrhunski, ironični in nenavadno lahkotni prepletenosti realističnega prikaza častihlepnosti in omejenosti višjega srednjega sloja na angleškem podeželju s preloma 18. in 19. stoletja ter pronicljivega vpogleda v intimo njenih posameznikov pokaže, da prvi vtisi, pogojeni s prevzetnostjo in pristranostjo, po vsej verjetnosti varajo.
V tem duhu živi tudi gospa Bennet, katere osrednja skrb je čim bolje omožiti pet odraslih hčera, med katerimi se inteligentna in samosvoja Elizabeth odloča drugače od materinih in družbenih pričakovanj. Izpisana v pisateljičini delni alteregovski maniri z lahkoto zavrne poroko z bratrancem, ki bo po očetovi smrti nasledil celotno družinsko premoženje, poroka ene izmed hčera z njim pa bi pomenila eksistencialno varnost družine. Njene oči so uprte v skrivnostnega in na pogled nedostopnega Darcyja, ki se ob prej omenjenem gospodu s čednim premoženjem pojavi v bližini njihovega posestva. Njuno naključno, spodletelo srečanje pomeni vznik konflikta romana in njuno (dvojno) zmoto, ko Darcy skozi lastno »prevzetnost« vidi »pristranost« Elizabeth, ta pa skozi lastno »pristranost« vidi Darcyjevo »prevzetnost«. Avtorica v vrhunski, ironični in nenavadno lahkotni prepletenosti realističnega prikaza častihlepnosti in omejenosti višjega srednjega sloja na angleškem podeželju s preloma 18. in 19. stoletja ter pronicljivega vpogleda v intimo njenih posameznikov pokaže, da prvi vtisi, pogojeni s prevzetnostjo in pristranostjo, po vsej verjetnosti varajo. Da ples, ki ga plešeta oba protagonista, kljub predpisanim, ponavljajočim se korakom zanju postane gracilen ples navdiha, svobode in očarljive individualnosti, ki njuna prvotna spodletela srečanja prelevi v njihovo nasprotje.
Po poročanju časnika The Independent gre v zvezi s prvotno zavrnitvijo objave rokopisa za eno najslabših poslovnih odločitev v založniški industriji, ko je londonski založnik Thomas Cadell leta 1797 zavrnil objavo rokopisa tedaj 22-letne Austen.
Prvo različico romana, ki dobrih dvesto let po nastanku omogoča sodobna branja in nove, tudi postmoderne oziroma filozofske pristope, je Austen anonimno napisala v letih 1795 oziroma 1796, v končni različici pa je delo izšlo januarja 1813. Po poročanju časnika The Independent gre v zvezi s prvotno zavrnitvijo objave rokopisa za eno najslabših poslovnih odločitev v založniški industriji, ko je londonski založnik Thomas Cadell leta 1797 zavrnil objavo rokopisa tedaj 22-letne Austen. V pismu mu je pisateljičin oče, pastor George Austen, predlagal izdajo rokopisa v treh delih z naslovom First Impressions (Prvi vtisi) in ga vprašal za plačilo avtorskih pravic. Pismo mu je bilo vrnjeno s pripisom »zavrnjeno«. Roman je bil do danes prodan v več kot 20 milijonih izvodih in se, skupaj z drugimi petimi avtoričinimi romani – Razsodnost in rahločutnost (1811), Mansfield Park (1814), Emma (1815), Prepričevanje (1817) ter posthumno objavljeno Northangersko opatijo (1817) – uvršča v nepogrešljivo dediščino zahodne literature.
V slovenščini je roman prvič izšel leta 1968 v zbirki Sto romanov Cankarjeve založbe v prevodu Majde Stanovnik, ki je do danes edini slovenski prevod romana, h kateremu je obsežno spremno besedilo napisala Rapa Šuklje. Kljub ponatisu leta 1986 je presenetljivo dejstvo, da Pregled svetovne književnostiJanka Kosa (DZS, 1979) Jane Austen ne omenja, vključi jo šele Leksikon svetovne književnosti Cankarjeve založbe pet let kasneje. Ta je roman izdala še leta 2004 v zbirki Dediščina in leta 2006 v zbirki Žepnice, ki ga je leta 2013 ponatisnila. Letošnja izdaja romana je izšla v novo nastali zbirki Živi klasiki Mladinske knjige.
Roman je bil prvič ekraniziran leta 1995 kot televizijska serija v produkciji BBC s Colinom Firthom v vlogi Darcyja.
Roman doživlja televizijske, filmske, gledališke in literarne predelave, ki dokazujejo, da je zgodbo mogoče razumeti skozi različna kulturna branja in jo predstaviti skozi različne umetniške izraze. V slovenskih gledališčih sta znani dve postavitvi romana na oder. V dramatizaciji ameriškega gledališkega režiserja Jona Joryja je leta 2008 v režiji Zvoneta Šedlbauerja delo s podnaslovom »romantična komedija« uprizorilo Šentjakobsko gledališče v Ljubljani. V dramatizaciji Eve Mahkovic in režiji Matjaža Bergerja pa je za uprizoritev iz leta 2016, v katero je stkan tudi esej Prizorišče DvojegaAlaina Badiouja, poskrbel Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta. Roman je bil prvič ekraniziran leta 1995 kot televizijska serija v produkciji BBC s Colinom Firthom v vlogi Darcyja. Najodmevnejša je filmska priredba iz leta 2005 v režiji Joeja Wrighta in z igrivo Keiro Knightley (Elizabeth), zadržanim Matthewom Macfadyenom (Darcy) ter modrim Donaldom Sutherlandom kot gospodom Bennetom v osrednjih vlogah. Obstaja tudi bollywoodska različica zgodbe z naslovom Bride and Prejudice (Nevesta in pristranost) iz leta 2004, najnovejšo, posodobljeno priredbo romana pa naj bi predstavljala nastajajoča Netflixova mini serija.
Roman navdihuje tudi druga literarna dela. Leta 2007 je založba Bloomsbury izdala roman Austenland ameriške avtorice Shannon Hale, v katerem je tridesetletna newyorška grafična oblikovalka Jane Hayes obsedena z romanom Prevzetnost in pristranost, še posebej z upodobitvijo Darcyja Colina Firtha iz BBC-jeve priredbe. Umrla teta ji je v oporoki zapustila izlet v tematski park Austen na angleškem podeželju, kjer prisotni igrajo vloge likov iz romana. Po romanu, ki mu sledi drugi v Halejevi seriji, Polnoč v Austenlandu, je bil leta 2013 posnet istoimenski film.
Jane Austen: Prevzetnost in pristranost (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki, prevod Majda Stanovnik)
Pred dnevi mi je pisateljski kolega povedal, da je vse bolj prepričan, da mora pisati z esejističnim jezikom. Objavil je že več nagrajenih pesniških zbirk, njegov zadnji roman – sicer žanrsko premešan – se brezkompromisno loteva »leve politične scene«. Ob resni analizi pa razkriva tudi določeno ranljivost, kar me je utrdilo v prepričanju, da pisatelj suvereno obvladuje vse žanre. Njegovo pomikanje proti »realnosti« in odločitev za »eksplicitni jezik« se mi tako zdi bolj izraz širšega odnosa do literature.
Seveda je vedno mogoče reči, da je literatura tista, ki redefinira svoj odnos do »gluhega časa«, kot zapiše Drago Jančar v naslovnem eseju Zakaj pisati? v istoimenski zbirki (Slovenska matica, 2024), in se sama odloči, s kakšnim ustvarjalnim zagonom se bo polotila časa, v katerem prebiva. Hkrati tudi ne mislim, da je kolega tistega popoldneva, ko se je v prostor tihotapila blaga julijska svetloba, ob odprtem oknu za njegovim hrbtom sem po dolgem in napornem obdobju spet imela občutek, da se nahajam v pravem času in prostoru, skušal povedati, da se je čas, ko je umetniško ustvarjanje v smislu družbene kritike lahko posegalo v družbeno realnost, nekako iztekel.
Seveda je vedno mogoče reči, da je literatura tista, ki redefinira svoj odnos do »gluhega časa«, kot zapiše Drago Jančar v naslovnem eseju Zakaj pisati? v istoimenski zbirki, in se sama odloči, s kakšnim ustvarjalnim zagonom se bo polotila časa, v katerem prebiva.
Kolega je eden izmed redkih prekarcev, ki piše z erosom in ki ga ustvarjalni izzivi »z estetskimi razsežnostmi« še zanimajo, le da se njegovo prepoznanje, kako živimo v ubožnih časih in tudi to, da se literatura kljub mnoštvu literarnih nagrad, ki nekatere bolj, druge manj omledno odzvanjajo v medijskem prostoru, nahaja na margini in je potisnjena na družbeno obrobje, zdi nekako razorožujoče. In da si mora, onkraj premišljevanja, vsak ustvarjalec ali ustvarjalka v življenjski krivulji odgovoriti na vprašanje, kako naprej, in predvsem, s kakšnim jezikom, da smiselno na pomoč prikliče pisateljske kolege, ki imajo v tem pogledu že dolgo kilometrino.
Drago Jančar v esejistični zbirki Zakaj pisati nikakor ne dvomi v smisel pisanja, ampak na anekdotičen način in predvsem s pogledom nazaj, na lastno besedno ustvarjanje in tudi na svoj politični angažma, ki ga je menda vedno znal ohranjati v ravnovesju, da ne bi škodoval njegovemu ustvarjanju, analizira slovensko in evropsko realnost. Predvsem iz gledišča, kako je ta vplivala na status (literarne) umetnosti.
»Prva faza družbenega preobrata iz demokracije v demokratično družbo,« zapiše, »je bila torej za literaturo in umetnost nasploh v znamenju komercializacije in obrat k marginalnim, celo trivialnim vsebinam.« Ko mi je o podobnem pripovedoval Peter Kolšek, tedaj urednik kulturne redakcije Dela, se mi je zdelo, da govori o obdobju, ki je šele pred nami, čeprav so nas sekundarne vsebine, tudi v literaturi ali pa predvsem v literaturi, tedaj že zdavnaj preplavile, ni pa bilo še očitno, da se bo ta spaktirala še s politično agitacijo.
Drago Jančar v esejistični zbirki Zakaj pisati ne dvomi v smisel pisanja, ampak na anekdotičen način in predvsem s pogledom nazaj, na lastno besedno ustvarjanje in tudi na svoj politični angažma, ki ga je menda vedno znal ohranjati v ravnovesju, da ne bi škodoval njegovemu ustvarjanju, analizira slovensko in evropsko realnost.
V tem delu se strinjam z Jančarjem, ki pravi, da je »vse več tistih, ki menijo, da je umetniško ustvarjanje orodje za realizacijo direktne socialne kritike in vse bolj podvrženo politizaciji«. Da Vzhodna Evropa povzema najslabše vsebine Zahoda, naj bi se odražalo v prepisovanju ljubezenskih in poslovnih manevrov lastnega življenja, pri čemer si izposodi izraz francoskega založnika Erica Naulleauja, ki je tovrstno literaturo imenoval »literatura lastnega popka«.
Jančar kljub ošvrku nekaterih pojavov, posebej gledališča, za katero zapiše, da je ob odsotnosti literarnih predlog »usmerjeno v lastno pogubo«, literaturi prizna spreminjevalni status, vendar je treba njegovo glediščno točko vzeti z dobršno mero kritične distance.
Ko literaturo postavlja na osišče med angažirano umetnostjo, pri čemer mora ohranjati estetsko-literarno vrednost, in duhovnim poglobljenim pisanjem, ustvarja napetost. Gre torej za določeno mesto branja, ki ves čas apelira na bralca/bralko in ga s klasično esejistično formo, navadno začne z mislijo ali anekdoto, ki jo razgradi skozi zgodovinsko, kulturno in politično perspektivo ter jo zaključi z zadržano oceno ali uvidom, ves čas poziva k zavezništvu. Gre torej za osebno obarvano mišljenje, ki se naslanja na širše izkušnje Evrope ali Vzhodne Evrope v 20. in 21. stoletju.
Ko literaturo postavlja na osišče med angažirano umetnostjo, pri čemer mora ohranjati estetsko-literarno vrednost, in duhovnim poglobljenim pisanjem, ustvarja napetost.
Čeprav piše v resnem in umirjenem tonu, je Jančarjev slog prepoznaven po blagih polemikah, diskretni ironiji in jasnih vrednostnih sodbah. Ne podlega čustveni vznesenosti, vendar tudi ne skriva zaskrbljenosti nad stanjem umetnosti, celo politike, ali kulturnega spomina. Pomembno je torej poudariti, da Jančar izhaja iz specifične pozicije, predvsem pa, da njegovo zavzemanje za visoko kulturo – pri čemer literaturo vidi kot etično in estetsko prakso, ki se vrača h kanonizirani literarni formi, izhajajoč iz razsvetljenstva – literaturi ponovno skuša podeliti tematsko težo (obravnavanje zla, smrti, zgodovinske odgovornosti) ter teži k obravnavanju tem z etično in estetsko globino.
Jančar s tem brani literaturo pred poenostavljanjem in razvrednotenjem, a pri tem vzpostavi lestvico vrednot, ki pogosto izključuje sodobne, obrobne ali mešane literarne oblike. Ne gre le za vprašanje, kdo je v preteklosti odločal, kaj sodi v visoko umetnost in kdo je bil iz tega izključen, temveč za to, da je tako imenovana kanonska umetnost povezana z določenim pogledom na svet – gre za zgodovinsko utrjen sistem vrednot, ki so ga oblikovali privilegirani sloji in zahodne institucije v razmerjih moči. Zaradi tega je pogosto spregledovala drugačne glasove, drugačne jezike, spole in kulture.
Čeprav piše v resnem in umirjenem tonu, je Jančarjev slog prepoznaven po blagih polemikah, diskretni ironiji in jasnih vrednostnih sodbah. Ne podlega čustveni vznesenosti, vendar tudi ne skriva zaskrbljenosti nad stanjem umetnosti, celo politike, ali kulturnega spomina.
To pomeni, da »vrnitev k visoki umetnosti« ni nevtralna želja, kot v svojih esejih rad poudarja Jančar, ampak ideološka pozicija, ki ohranja evrocentrični kanon, zagovarja zahodne oblike diskurza in izrinja postkolonialne, feministične, queer ali popularne glasove. Toda Jančar se, kot vidimo v nadaljevanju, na visoko umetnost ne sklicuje zato, da bi izločil tiste oblike literarnega izraza, ki prihajajo z družbenih robov, saj je ne nazadnje tudi sam kot Vzhodnoevropejec v marginaliziranem položaju. Izmenjujoči apokaliptični ton, ko trdi, da »Evropa ni videla toliko ideološke norosti in toliko strašnega nasilja«, ter svojevrstni optimizem, češ da bo iz ekonomske in družbene krize zraslo nekaj novega, neki novi družbeni sporazum, v katerem bo literatura še zmeraj imela svoj bistveni pomen, pripoveduje o refleksivni distanci vzhodnjaškega pisatelja.
Drago Jančar je esejistično knjigo Zakaj pisati predstavil na 40. Slovenskem knjižnem sejmu novembra lani … in prisluhnil tudi svojim bralkam, bralcem. (Fotografija: Andraž Gombač)
Reči, da je literatura za Jančarja orodje, oblika odpora, bi bilo vendarle pretirano, vsekakor pa gre za legitimno kulturno stališče, ki ga je smiselno presojati v kritični luči. Ali Jančar v svojih esejih odpira prostor drugim robnim glasovom? Ali pa reafirmira staro pojmovanje globine, ki izključuje vsako drugačnost kot plitkost?
Jančarjeva vera v visoko umetnost se skozi celotno zbirko izkazuje kot vera v globoko, etično in estetsko odgovorno umetnost, ki presega spektakel in populizem. Globina naj ne bi bila definirana le po starih merilih (evropocentrično, maskulino, elitarno), pač pa bi bilo smiselno govoriti o literarni kompleksnosti in eksistencialni teži in slogovni izmojstrenosti tudi v kontekstu avtorjev in avtoric, ki ne prihajajo iz evropskega ali zahodnega literarnega miljeja. Njim se Jančar, razen omembe Chinue Achebeja na enem mestu, ne posveti, zato pa naredi nekaj drugega. V zbirko je namreč premišljeno umeščen esej O človeku, ki je pozabil samega sebe.
Ne gre le za vprašanje, kdo je v preteklosti odločal, kaj sodi v visoko umetnost in kdo je bil iz tega izključen, temveč za to, da je tako imenovana kanonska umetnost povezana z določenim pogledom na svet – gre za zgodovinsko utrjen sistem vrednot, ki so ga oblikovali privilegirani sloji in zahodne institucije v razmerjih moči.
Esej pred tem, eden najboljših v zbirki, nosi naslov Blagohotnost, V spomin Jožetu Trontlju, pa tudi v čast zdravniškemu poklicu, ki ga je opravljal, je hommage prijatelju Jožetu Trontlju, ki ga opredeli kot blagohotnega človeka. »Od blizu sem spoznal njegovo široko dušo, v kateri ni bilo prostora za jezo ali maščevalnost, pač pa za ustvarjanje tolerantnega družbenega ozračja in upanja, da se nam takšna strašna spozaba nad človekovim življenjem in dostojanstvom, kakršna se je zgodila najprej v povojnih pobojih, pozneje pa v zlorabah prava, nikoli več ne bi ponovila,« zapiše pisatelj.
Esej, ki sledi eseju o »begunski temi«, nosi naslov Lingua franca. V njem se Jančar sprašuje, čemu sploh še potrebujemo prevajanje, če imamo jezik, v katerem se vsi sporazumevamo. Zaključi z mislijo, da »prevajati pomeni razumeti človeka z drugačno kulturno in človeško izkušnjo, pomeni slediti človekovi imaginaciji in njegovemu življenjskemu utripu«.
Jančarjeva vera v visoko umetnost se skozi celotno zbirko izkazuje kot vera v globoko, etično in estetsko odgovorno umetnost, ki presega spektakel in populizem.
Blagohotnost, ki jo Jančar opredeli kot »posebno, višjo obliko pravičnosti« in presega vprašanja o »naprednem in konservativnem«, pokaže tudi na praktičnem primeru. V eseju, v katerem tematizira problematiko begunstva, z neko posebno pisateljsko spretnostjo in tudi ekonomičnostjo v izrazu pokaže, da umetnost razume kot izraz, ki misli svet v vsej njegovi kompleksnosti – pa naj pride s središča ali z roba. Prav na primeru obiska Azilnega doma vidimo, da Jančarjevo »vračanje« ni kulturni retradicionalizem, ampak širjenje oblik literarnega izraza. Tema, ki je v slovenski literaturi pogosto spregledana, je nenadoma kontekstualizirana. Vse tisto, kar je bilo obravnavano v prvi polovici zbirke esejev – na primer ali ima »človek, ki je napisal deset knjig, v informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni« – zaživi v novi luči.
Jančarjevo branjenje resne umetnosti, ker verjame, da trivializacija vodi v propad mišljenja, se združi z načelno mislijo o pluralnosti umetnosti, ki verjame, da izključevanje pelje v hegemonijo. Ideja umetnosti nenadoma ni več nekaj, k čemur se »vračamo«, ampak nekaj, kar moramo nenehno preizpraševati, odpirati in demokratizirati.
Jančar se s tem, ko samoiniciativno izkaže pisateljsko zvedavost in predre prepono medijskih prezentacij ljudi od drugod, pri čemer nam ne uide ostra puščica, da so prav mediji pogosto tisti, ki rasizirajo in hierarhizirajo, ter si zastavi vprašanje: »Kdo si človek, ki prehodiš velikanske razdalje pod vročim soncem /…/, in tvegaš, da bi utonil v Sredozemskem morju? Zakaj?« izkaže kot pisatelj, ki literaturo dojema kot sredstvo razumevanja sveta. Avtor v tem eseju natančneje opredeli obrat od termina begunec k migrantu in pokaže, kako se je zgodil preobrat od empatije do strahu. Ob prizorih iz leta 2015, ko je bila še v obtoku formulacija begunska kriza in so televizijski posnetki prikazovali strašljive podobe ruševin in obupanih ljudi v Siriji, pri čemer spomni na s Pulitzerjevo nagrado ovenčanega slovenskega fotografa Srdjana Živulovića, katerega fotografije množic, ki pešačijo skozi Slovenijo, je kasneje uporabil evroskeptični UKIP v svoji referendumski kampanji za brexit, se je nenadoma začelo govoriti o migrantski krizi.
Ideja umetnosti nenadoma ni več nekaj, k čemur se »vračamo«, ampak nekaj, kar moramo nenehno preizpraševati, odpirati in demokratizirati.
Vprašanje »Koliko migrantov je mogoče sprejeti?« je izrečeno nevtralno, kot da pisatelj prevzema glas slehernika. Tudi vprašanje, ki mu sledi – »Ali se bodo ljudje s kulturnim izročilom islama lahko prilagodili laičnim in liberalnim principom evropskega življenja?« – je izrečeno s precej vehemence. Ne nazadnje brez islama ni mogoče misliti evropske modernosti, prav tako se današnja Evropa ni oblikovala zgolj skozi evropske civilizacijske leče, temveč kot konglomerat vsaj treh religij. Kljub temu pa je Jančar na dobri poti, da prejme odgovor – zakaj so se ti mladi fantje sploh podali v Evropo. V še bolj poglobljenem eseju in z manj ideološke tonalitete, kjer bi bila izhodiščna ideja eseja morda zasnovana okoli misli, da imajo vsi pravico do prestopanja mej – sploh, če Evropa še temelji na ideji enakosti in pravičnosti – bi bil tudi odgovor mladega Nigerijca, povzet v naslovu tega eseja, verjetno drugačen, manj deprimirajoč. A korak, ki ga je naredil Jančar, vsekakor deluje v smeri humanosti in medčloveškega srečanja.
Zbirka esejev Zakaj pisati kasneje izzveni v smer, kjer postane očitno, da Jančar svoj kulturni kanon razume kot nekaj univerzalnega – kot prostor resne umetnosti, ki presega dnevne ideološke spore. V eseju Pisateljevi ugovori zoper politično korektnost vztraja, da mora pisatelj ohraniti avtorsko svobodo, tudi kadar ta pomeni prestop politične korektnosti. Zagovarja idejo, da »sam po sebi očiščen jezik ne more odpravljati diskriminacije«.
Zbirka esejev Zakaj pisati kasneje izzveni v smer, kjer postane očitno, da Jančar svoj kulturni kanon razume kot nekaj univerzalnega – kot prostor resne umetnosti, ki presega dnevne ideološke spore.
Zbirka se torej zaključi odprto, Jančarjeva pisateljska izkušnja pa ostaja zaznamovana z izkušnjo socialistične periferije. Pri tem zagovarja »visoko umetnost« in svobodo izražanja, pogosto v smislu razumevanja literature kot notranjega, univerzalnega polja. Njegov univerzalizem, ki je sočasno kritičen in nostalgičen, izhaja iz globoke zgodovinske izkušnje in premišljene estetske drže.
Četudi skušamo oporekati, da noben kulturni kanon ni zunaj zgodovine in ideologije – ravno nasprotno, literarni izrazi, oblike in vrednote, ki jih privilegiramo, so vedno že vpisani v razmerja moči – ali pa, če bi skušali opominjati, da globina brez pluralnosti hitro postane privilegij, kar je precej inteligentno rešeno z esejem o azilantih, branje Jančarjeve zbirke zato ne bo nič manj napeto.
Drago Jančar: Zakaj pisati: Eseji in drugi zapisi (Slovenska matica, 2024)
Zdi se, da filozofska in estetska misel, ki jo je nobelovec Albert Camus izrazil leta 1942 v kratkem romanu Tujec in jo pet let kasneje razširil v Kugi, dobiva v sodobnem kaotičnem, licemernem, vse bolj sovražno nastrojenem in krvavem svetu globlji pomen. Ob Sartru najvidnejši tvorec francoske eksistencialistične književnosti, ki jima je skupno dejstvo, da so njuna dela tesno povezana s filozofskimi prizadevanji, razlikujeta pa se v tem, da je Sartre predvsem filozof, Camus pa literat, je filozofijo absurda najjasneje izrazil v svojih dramskih in pripovednih delih. Četudi je Nobelovo nagrado prejel po kratkem romanu Padec tri leta pred nenadno, prezgodnjo in, zgovorno, absurdno smrtjo, ne gre spregledati dejstva, da sta k njej veliko pripomogla prav Tujec in Kuga, ki po idejni, filozofski in umetniški izrazitosti močno presegata Padec in sta avtorjevi prvi literarni referenci.
Človekova dolžnost je vztrajati v absurdnosti, saj le na ta način ostaja zvest samemu sebi in ohranja svoje dostojanstvo. Dokončno se mora odpovedati hrepenenju, iluzijam in upanju, da se za to absurdnostjo morda skriva višji smisel, saj bi to pomenilo ponižanje njegovega dostojanstva pred neizogibno in nezasluženo usodo.
Zgodba o življenju in usodi Meursaulta, mladega uslužbenca v neznatnem alžirskem mestu, je tesno povezana z njegovim življenjskim prepričanjem, ki se ga v popolnosti zave šele ob koncu romana, tik pred smrtjo ob vnovičnem, zadnjem srečanju z duhovnikom. Izhaja iz načela, ki ga je Camus izpovedal v Sizifovem mitu, esejističnem delu in teoretski podstati Tujca in ki velja za izhodišče njegove filozofske in moralne misli. Svet je absurden in razmerje med svetom in človekom je nekaj nasprotnega, absurdnega, saj človek hrepeni po absolutnem, po popolnosti vsega, kar je. Ker je neurejen in nepopoln svet z nerazumnimi pravili nasproten tej globlji človekovi naravi, njegovemu razumu in srcu, je razmerje med njim in človekom absurdno. Ker je človekova želja po absolutnem neodjenljiva in je svet apriori nerazumen in nepopoln in kot tak za človeka za zmeraj brez smisla, je absurd večen in nerazrešljiv. A človekova dolžnost je vztrajati v absurdnosti, saj le na ta način ostaja zvest samemu sebi in ohranja svoje dostojanstvo. To pomeni, da se mora dokončno odpovedati hrepenenju, iluzijam in upanju, da se za to absurdnostjo morda skriva višji smisel, saj bi to pomenilo ponižanje njegovega dostojanstva pred neizogibno in nezasluženo usodo. Tudi beg, samomor, bi pomenil stopiti v zavezništvo z iracionalnim svetom. Človekovo vztrajanje v absurdnem položaju nepristajanja na obstoječi red in nezmožnostjo ali željo spremeniti ga je v Camusovi filozofiji razumljeno kot pasiven upor ali revolta. Tista revolta, ki se v esejističnem Upornem človeku in pet let poprej v Kugi prelevi v humanistično prizadevanje, katerega cilj ni vera v izboljšanje sveta, ampak kljubovanje sovražnemu svetu, pri tem pa zlo, ki ga ni mogoče odpraviti, vsaj omejevati.
Tak literarni odziv oziroma kritični dialog s Tujcem je pred dobrim desetletjem izpisal alžirski novinar, pisatelj in dvakratni Goncourtov nagrajenec Kamel Daoud v romanu Primer Meursault.
Tako pojmovana absurdnost, ki jo Camus razen s filozofskimi, razumnimi razlagami utemeljuje tudi iz neposredne življenjske izkušnje in doživljaja, zaradi česar je bolj umetnik kot filozof, in jo literarna zgodovina povezuje z izhodišči nekdanje romantične misli, je razen nikoli končanih filozofskih in literarnih razprav tudi izhodišče za literarni dialog, ki znova prevprašuje sprejete aksiome in odpira nova razmišljanja o romanu, njegovem protagonistu, umoru in umorjenem.
Tak literarni odziv oziroma kritični dialog s Tujcem je pred dobrim desetletjem izpisal alžirski novinar, pisatelj in dvakratni Goncourtov nagrajenec Kamel Daoud v romanu Primer Meursault. Roman, ki je v Alžiriji izšel leta 2013, leto kasneje pa v Franciji, je avtorju razen Goncourtove nagrade za prvenec zaradi prežetosti z duhom arabstva, (post)kolonializma in revolucionarne polpretekle zgodovine Alžirije prinesel tudi burne (islamistične) odzive. Roman, ki ga je v prevodu Katje Šaponjić leta 2016 izdala Mladinska knjiga, ni neposredna replika na Camusovo filozofijo absurda, ampak problematizira učlovečenje umorjenega nepomembnega, brezimnega Arabca v Tujcu. O tem skozi prvoosebno pripoved in nagovore bralcu pripoveduje mlajši brat umorjenega, nemara najabsurdnejšega umora v sodobni svetovni književnosti, ki ga je v popoldanski pripeki alžirskega sonca povsem nesmiselno, »naključno« zagrešil Meursault.
Svoboda, ki naj bi po popolni neprisotnosti v Tujcu (napisanem v času francoske nadvlade Alžiriji) nastopila v Primeru Meursault (napisanem v času alžirske neodvisnosti), se kaže kot iluzija, podobno kot se navezava Primera Meursault na Tujca kaže kot navidezni dialog med dvema fiktivnima deloma.
Medtem ko je bila identiteta umorjenega v Tujcu povsem nepomembna, dobi umorjeni ime in s tem status individuuma šele v Daoudovi repliki k romanu. K temu Haruna, ob smrti starejšega brata Muse je imel sedem let, bolj kot lastna nagovarja vest njegove matere (»Ja, danes je mama še vedno živa.«), katere obsesivno-posesivni odnos do umorjenčevega mlajšega brata, v katerega projicira v frustracije odeto bolečino ob izgubi starejšega sina, metaforično kaže tudi na kolonialno preteklost Alžirije, ki je po osvoboditvi izpod tujega jarma zapadla v obračun sama s sabo. Že Daoudov uvodni stavek predstavlja kontrapunkt pomenljivemu in nemara najbolj znanemu romanesknemu začetku v književnosti 20. stoletja, kjer je Meursaultov odziv na pravkar umrlo mamo, o čemer je bilo precej govora v sodnem procesu zoper njega, pripomogel k njegovi smrtni obsodbi. Prav to je tudi osrednji Harunov očitek Camusu, ki ga v romanu nekajkrat nagovori (»Ubijal je tvoj junak, krivdo pa občutim jaz, jaz sem obsojen na tavanje brez cilja.«) in pred bralca stopa v vsem absurdu; Meursault ni bil obsojen zaradi umora Arabca, temveč zato, ker v njegovem odzivu na materino smrt ni bilo zaznati žalovanja.
Daoudov literarni odziv na Camusov najznamenitejši roman ne podčrtuje odgovorov v zvezi s svojim predhodnikom, ampak s svojo večplastnostjo, izmuzljivostjo in političnostjo odpira nova vprašanja.
V svojem odzivu na bratovo tragično usodo je Harun polnokrvni literarni lik 21. stoletja, ki postane podobno nedovzeten za svet okrog njega in za mamo kot Meursault. Svoboda, ki naj bi po popolni neprisotnosti v Tujcu (napisanem v času francoske nadvlade Alžiriji) nastopila v Primeru Meursault (napisanem v času alžirske neodvisnosti), se kaže kot iluzija, podobno kot se navezava Primera Meursault na Tujca kaže kot navidezni dialog med dvema fiktivnima deloma. Navidezni zato, ker literatura v prvem primeru prehaja iz fikcije v »resničnost« in nazaj. Primer tega je prisotnost Meriem, ki, kadar ni fiktivna vzporednica Marie v Tujcu – k čemur bralca nagovarja Harunov poskus zbližanja z njo, ki prikliče v spomin morilčev ljubezenski odnos z Mario v Tujcu –, nastopi kot pričevalka obeh romanov, nekakšna nad-junakinja, ki jo je »zgolj« raziskovanje fenomena Camus pripeljalo k Harunu.
Daoudov literarni odziv na Camusov najznamenitejši roman ne podčrtuje odgovorov v zvezi s svojim predhodnikom, ampak s svojo večplastnostjo, izmuzljivostjo in političnostjo odpira nova vprašanja. Na ta način med drugim sporoča, da v zvezi s Camusovim prepričanjem o iracionalnosti sveta, absurdnosti človekovega obstoja v njem, (ne)svobodi in tujstvu, ki ga posameznik občuti do sveta in sebe v njem, ki še posebej v zadnjih letih v svetu z vsemi iracionalnimi vojnami, nesmiselnimi smrtmi in človekovimi vse bolj oprijemljivimi in grozo vzbujajočimi občutki nesvobode, še ni bila napisana zadnja beseda.
Albert Camus: Tujec (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki, prevod Suzana Koncut)
Zapelji avtocesto skozi Grajski grič,
Gradaščico zasuj, Krakovo izbriši,
Trnovo zravnaj za parkirišča,
na Špici postavi Coney Island roller coaster,
gentrificiraj se!
Odjebi z Zmajskim mostom,
nanj postavi McDonald’s drive thru,
to res ful rabimo! Kaj boš s Šestico,
s Figovcem in podobnim sranjem –
gentrificiraj se!
Tivoli spremeni v rezidenčno sosesko
Schellenburg II, na Rožnik spelji
žičnico, madona, pa drevesa požagaj,
110 vrst hroščev, 500 vrst metuljev žrtvuj
za gentrifikacijo.
Gentrificiraj klošarje iz parka Zvezda,
gentrificiraj poslednjo zakotno beznico,
gentrificiraj union v en sam craft,
izpuli izveske vseh lokalov v slovenščini
in jih zamenjaj z Mc’… in …‘s.
Razne esade in zupete in kleče
zamenjaj z mladimi artisti z negovanimi lasišči,
nafitnesiranimi tricepsi in s še bolj belimi venirji
na zdravih lepih ortodontiranih zobeh,
z macbooki in airpodi.
Nobenega čevapa več in bureka,
čebule, nobenih žgancev in golaža,
nič več sarme in potic in flancatov,
nič klopc za posedanje s knjigami
in cajtengi, parkov za čik in pavzo,
samo še rostfrei fontane pa gladki tlakovci
za šetkanje in buljenje v iPhone,
gentrificirano.
»To je knjiga o uporu, o pogledu z druge strani. Spodbuja nas, da vidimo stvari in situacije okrog nas lahko drugače,« pravi novinarka Elen Batista Štader v novi epizodi podkasta Območje lagodja. Mnogi jo poznamo s televizijskih zaslonov, kot novinarka RTV Slovenija in bralka pa je vedno na lovu za dobrimi zgodbami. Zato ne preseneča, da jo je roman Prekleta med dopustom popolnoma posrkal vase. »Zakaj bi gledala ljudi na plaži? Zakaj bi opazovala kristalno zeleno morje? Če imam pa dobro knjigo,« pravi o še sveži izkušnji, ki ji ni pustila, da bi se odtrgala od branja.
Roman Prekleta (v izvirniku La Malnata) je delo 30-letne italijanske pisateljice Beatrice Salvioni. Ob izidu pred dobrima dvema letoma je knjiga skoraj čez noč postala mednarodna uspešnica – prevedena je v več kot 35 jezikov, kritiki pa so jo označili za »novo italijansko literarno senzacijo«. V slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič je letos izšla pri založbi Beletrina.
Roman se odpre s silovitim in nepričakovanim prizorom: dekleti poskušata zakopati truplo. Prav ta uvod je Elen Batista Štader takoj pritegnil. »Knjiga se je začela tako, kot novinarji pripravljamo prispevke. Bistvo je v prvem stavku,« pravi.
Zgodba je postavljena v predvojno Italijo. V središču je prijateljstvo med Francesco iz premožne meščanske družine, brez pomisleka podrejene fašističnemu režimu, in revno ter težko ukrotljivo Maddaleno, dekletom z ulice, ki ji sosedje nadenejo vzdevek Prekleta in jo s tem obtožujejo, da prinaša nesrečo. Med njima se stke močna vez.
Fotografija: Andraž Gombač
Elen Batista Štader je v pogovoru za podkast izpostavila težek položaj žensk v tistem obdobju, saj so bile večinoma finančno odvisne od moških in se niso postavljale po robu družbenim pričakovanjem. V romanu se to odseva v Francescini družini, kjer je mati sicer videti zadovoljna in srečna, a je podrejena možu, odnosi med njimi pa so hladni in odtujeni. Francesca toplino, povezanost in iskrenost najde v skromnem domu svoje prijateljice. Med preprostimi ljudmi se počuti bolj domače kakor v lastnem domu. Tam tudi izve vse o telesnosti in odraščanju, o temah, ki so v njeni družini tabu.
Pisateljica Beatrice Salvioni je nedavno nastopila v Izoli in Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač)
Prijateljstvo med dekletoma se med drugim splete tudi zaradi njunega kljubovanja, kar postane jedro upora – ne le osebnega, temveč tudi političnega. Ko v njuni skupnosti pride do spolnega nasilja, ki ga zakrivi pripadnik fašističnih čet, zbereta pogum in proti njemu pričata na sodišču. S tem ne rušita le družbenih pričakovanj, temveč izzivata sistem, ki temelji na zlorabi moči. »Veliko poguma potrebuje človek, da se postavi na določeno stran. Da vzameš pravico v svoje roke, se ti lahko zelo maščuje, in, seveda, smo ljudje zaradi tega zelo previdni,« sklene sogovornica.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Če v Sloveniji v običajni skupnosti na vprašanje, kakšne knjige bereš, odgovoriš »predvsem fantazijske«, najprej začutiš nelagodje sogovornika, ki mu je skoraj žal, da te je karkoli vprašal, nato pa obvezno sledi podvprašanje: »A Harryja Potterja pa to?«
Ne. Oziroma, bolj »pa to« kot Potterja. Fantazija ali fantastika je širok žanr z ogromno podžanri, in v tem sklopu so kilometri knjig in knjižnih serij, k sreči tudi že marsikatera prevedena v slovenščino, ki niso za otroke in ki niso Harry Potter. Ampak vseeno berem tudi fantazijske knjige za otroke.
Pa začnimo na začetku: kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Pa tudi pravljice na kasetah so pomagale.
Fotografija: osebni arhiv
Velikokrat me vprašajo, kdaj najdem čas za branje. A imam vedno pripravljen odgovor: 15 minut pred spanjem. Ko se hiša umiri in zvoki potihnejo, prižgeš svojo bralno lučko, sežeš na s knjigami obložene poličke in izbereš, v kateri svet se boš potopil danes. S tem si ustvariš rutino in, seveda, saj med bralci že vemo, da je v resnici drugače – nikoli ne ostane samo pri 15 minutah. Če te je našla prava knjiga, traja vsaj pol ure, včasih uro, neredko tudi »do konca knjige« in prav rado se zgodi, da zaslišiš jutranje ptičje petje, ko knjigo zadovoljno zapreš.
Kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo.
Seveda te mora prava knjiga najti. To se je zgodilo meni in to sem opazila tudi pri svojih otrocih. V življenju bralca enkrat pride prelomna knjiga, s katero užije popolno doživetje in čustveni vrtiljak, tako da želi takoj za njo najti še kakšno, ki ga bo podobno nasitila.
Nekoč sem nekoga slišala reči: »Zakaj bi bral?! Pisateljev je veliko in napišejo veliko knjig, jaz sem pa samo en, nikoli mi ne bo uspelo prebrati vsega.« Dandanes ob tej izjavi sicer sočustvujem, ampak name je vplivala ravno nasprotno. Na seznam si zabeležim čisto vsako knjigo, ki jo želim prebrati, in če bom kdaj prišla do konca, bom kvečjemu srečna, ker se bom lahko vrnila k ponovnemu branju zgodb, ki sem jih že prebrala in jih vedno znova rada prebiram. Knjigogramerska skupnost, katere del sem, me pri tem ovira, saj njeni člani ves čas priporočajo nove in nove knjige, tako da jim komaj sledim. Ah, ta naša skupnost – zdi se mi, da smo se v zadnjih nekaj letih kar precej razširili, a se niti ne čudim, tam se počutiš sprejetega in del ekipe.
»Pridi, danes greva v knjižnico,« je rekla Kitty, in že sva se z avtobusom peljali sicer samo dve postaji, ampak na za naju nepozabno čarobno avanturo v mesto, kjer je bila takrat Pionirska knjižnica, torej oddelek za otroke in mladino. Bila je popolnoma ločena od glavne stavbe, v kateri sta še danes osrednja knjižnica in čitalnica za odrasle, tako da si se v njej počutil domače in varno. Imeli sva izkaznico, ki jo je ona kot starejša med nama podedovala od najinega očeta, ko jo je prvič peljal med knjige, v ta čarobni prostor, kamor je že sam zahajal kot otrok. Na izkaznici je bila številka 73. Ne 1073 ali 5073, prav 73.
Kolikokrat sva prinesli kup knjig iz knjižnice, pa je bil že naslednji dan prebran? Poleti prav pogosto. Med šolskim letom redkeje, ampak tudi kupčki so bili nižji. In knjige niso skoraj nikoli bile tiste za obvezno branje, ne, tiste smo tako ali tako že imeli doma.
Fotografija: osebni arhiv
In tako sva se pomikali skozi police otroških in mladinskih zgodb, dokler nisva prebrali vsega. Ah, menda nisva prebrali vsega? Ne bi verjela, če ne bi bila zraven, in zato se dobro spomnim, da so na neki točki knjižničarke začele hoditi v arhiv in iskati knjige, ki jih že dolgo ni nihče bral ali povprašal po njih. Njo so zanimale zgodbe z Divjega zahoda, jaz pa sem imela raje nenavadna dogajanja v nenavadnih krajih ali pa celo izven tega sveta.
Kaj sem torej brala? No, eno stvar moram prav vedno poudariti: Harryja Potterja takrat nisem, ker je prva knjiga izšla šele, ko sem bila že zdavnaj odrasla. Še dobro se spomnim, da sem Jetnika iz Azkabana brala ob luči za kampiranje, pred šotorom, tisto leto, ko sem se poročila, Feniksov red pa mi je mož prinesel v porodnišnico, ker je ravno tiste dni iz ameriškega Amazona prispel iz prednaročila (takrat so se na Amazonu naročale samo knjige, in zaradi ilustracij sem želela imeti ameriško izdajo).
In tako sva se pomikali skozi police otroških in mladinskih zgodb, dokler nisva prebrali vsega. Ah, menda nisva prebrali vsega? Ne bi verjela, če ne bi bila zraven, in zato se dobro spomnim, da so na neki točki knjižničarke začele hoditi v arhiv in iskati knjige, ki jih že dolgo ni nihče bral ali povprašal po njih.
Po otroških in mladinskih knjigah je v srednji šoli najprej sledilo tisto, čemur danes pravimo bralni mrk. Oziroma ne, bilo je … domače branje … Od Iliade do Zaprtih vrat z obilo Cankarja in nekaj Prešerna vmes. Čeprav si danes upam priznati, da so klasiki, ki smo jih morali brati, podlaga za kakovostno branje, se še vedno ne strinjam s tem, kaj je v srednješolskih kurikulumih obvezno, in jih kar precej krivim za to, da povprečen odrasel človek v tej državi ne bere.
Mene sta k branju vrnili mladinska literatura in znanstvena fantastika. In to takrat, ko me načeloma knjige za mladino sploh »ne bi smele« več zanimati. Ob plači in ob posebnih priložnostih je bil obisk knjigarne ali antikvariata obvezen ritual. Antikvariati namreč pogosto skrivajo zaklade, ki so prijazni tudi denarnici, veliko sem jih našla tudi zase. Celo kak klasik je šel z menoj.
Potem so prišli na vrsto lagodni chick-liti – izposojala sem si knjige Jane Green in Marian Keyes, se seveda hihitala prigodam Bridget Jones, kasneje pa mi je v rokah pristala tudi knjiga o strastni zapravljivki, a takrat sem se tega žanra že naveličala. Tako sem tudi kriminalke večinoma nehala brati po osnovni šoli, morda sem včasih še posegla po družbenih romanih, ampak to je bila bolj izjema kot kaj drugega.
Čeprav si danes upam priznati, da so klasiki, ki smo jih morali brati, podlaga za kakovostno branje, se še vedno ne strinjam s tem, kaj je v srednješolskih kurikulumih obvezno, in jih kar precej krivim za to, da povprečen odrasel človek v tej državi ne bere.
V tem času je nastopila še tehnična novost – tedanji vir za knjige je razširil svojo ponudbo in mi poslal prvi kindle (poštnina, carina, ni bilo druge možnosti). Z njim se je začelo branje v angleščini. Današnji bralci imajo skorajda lahko nalogo, angleško so se začeli učiti hkrati z vstopom v šolo, mi, starejša generacija, smo se z angleščino srečali šele na predmetni stopnji. In če si se mučil z lekcijami iz učbenika, ti branje angleške literature ni nujno šlo zlahka. Torej se je bilo treba vsemu šele privaditi. Vaja dela mojstra, in če prebereš veliko knjig v tujem jeziku, ti vsaka naslednja teče laže.
Še vedno sem prebirala mladinsko literaturo, takrat neprevedeno. John Green (nobene povezave s prejšnjo Jane), David Levithan in Rachel Cohn so bili moj go-to trio. Knjige, ki so jih za mladino napisali pisatelji, kot so ti trije in še mnogi drugi, Adam Silvera, Jeff Zentner, so se na kindlu začele kar množiti.
Takrat enkrat sem popolnoma brez vpliva TikToka podlegla tudi vampirjem. Serija Twilight se je v mojih rokah prevrtela najprej v angleščini, zatem še v slovenščini in nato še enkrat in še enkrat in še enkrat – ponovna branja so mi še vedno posebej v slast. Tisti občutek, ko si misliš, da se bo junak končno drugače, bolj pametno odločil? Glej ga, ni se! Za Bello je prišla Rose v Vampirski akademiji in za njo so prišle še Krvne vezi. Najlepše pri tem? Serije so dolge in se nikoli ne končajo. Ko je konec knjige, ni konec zgodbe, kot je to običajno, ampak vzameš v roke naslednjo in naslednjo. Dandanes je moderno napisati še predhodno zgodbo in nadaljevanje predhodne zgodbe, in čeprav se dobro zavedam, da je to narejeno zaradi zaslužka, uživam ob teh dodatnih pojasnilih o junakih, prav tako, kot si jih je zamislil avtor – ker želi, da vemo, zakaj je do zgodbe sploh prišlo, zakaj je lik tak, kakršen je.
Fotografija: osebni arhiv
Ko se je med neprebranimi pojavila V. E. Schwab s svojim stavkom: »Kell je imel oblečen nenavaden suknjič« – zgodba o dekletu, ki ji v življenju ni šlo nič prav, a je nato srečala Kella ter z njim in s pomočjo magije prehajala med svetovi – se je meni odprl svet sodobne fantazije.
Imela sem svoj profil na Goodreads in označevala knjige, ki sem jih prebrala, in predvsem daljšala seznam tistih, ki jih želim prebrati. Imela sem tudi profil na Instagramu, ampak bil je bolj osebne narave, za lepe fotografije, nikoli ni bil striktno ali sploh knjižni. Med lepimi fotografijami so nastale tudi redke objave prebranih knjig. Vedno sem si želela imeti tudi knjižni blog, saj imam o prebranem veliko mnenj. Ločen Instagram profil samo za knjige je bil tako zelo preprost približek – postala sem knjižni maček.
Tu pa tam se pojavi vprašanje, kako je nastalo moje profilno ime, in vedno povem tako: ko popiješ preveč alkohola, se prav rado zgodi, da imaš naslednje jutro mačka. Tako je tudi, ko prebereš dobro knjigo, nekaj od nje ti ostane. Če je res dobra, še dolgo premišljuješ o njej in pogosto se zgodi, da ne moreš takoj začeti nove – torej imaš bralnega ali knjižnega mačka. Book hangover je bil že zaseden, zato je knjižni maček ostal in s tem prispevkom dobil tudi svoj logo.
Maček je pogost spremljevalec čarovnic, in čeprav se ne oklepam samo branja knjig o magiji, vedno kaj posebnega najdem v knjigah, kjer je glavna protagonistka ženska, ki si vsaj nekoliko pomaga z magijo. Tale maček je prišel pozno in zato pogosto rečem, da zamujam knjigogram, a kaj dejansko želim s tem povedati? Tisti, ki so bili na knjigogramu že prej, leta pred mano, od vsega začetka, ko sem jaz še brala mladinsko literaturo, so prebrali kopico knjig, ki so se prebile na vrhove bralnih lestvic in morda danes veljajo že za moderne klasike fantazije – jaz marsičesa s teh seznamov sploh še nisem prebrala, ker kljub vsakodnevni vaji v branju ne pridem na čisto že s knjigami, ki jih želim prebrati v bližnji prihodnosti, kaj šele s temi, ki me čakajo že šest ali več let. Zamudila sem Sabriel, zamudila sem Eragona, pa tudi Discworld, Terryja Prattcheta.
Ko popiješ preveč alkohola, se prav rado zgodi, da imaš naslednje jutro mačka. Tako je tudi, ko prebereš dobro knjigo, nekaj od nje ti ostane. Če je res dobra, še dolgo premišljuješ o njej in pogosto se zgodi, da ne moreš takoj začeti nove – torej imaš bralnega ali knjižnega mačka.
In ravno zaradi vsega tega, kar sem napisala, bom vedno priporočala fantazijske knjige, tudi tistim, ki ne berejo. Mladim mladinske, odraslim tiste malo bolj pikantne – prav te so tiste, ki zadnje čase najbolj privlačijo svetovno knjigogramersko sceno. Zanimivo, kako je v tujini fantazijski žanr veliko bolj cenjen in opevan kot pri nas, kjer smo fantazijski bralci nekoliko ob strani, v enem takem mehurčku, v katerega le redko zaidejo bralci nežanrske literature. In zato vedno znova in znova priporočamo knjige, s katerimi je dobro začeti. Na mojem profilu lahko najdete tudi Highlight (poudarek) z znanstvenofantastično literaturo za začetnike. Knjigogramerke, ki so imele štafeto pred mano, imajo tudi fantazijska priporočila razdelana po podžanrih, tako da si grem tudi sama pogosto ogledat, kaj mi v kurikulumu branja še manjka.
In katere bom vedno priporočila? Žal, večinoma so še vedno neprevedene, a vešči bralci ne bi smeli imeti težav z branjem teh knjig v angleščini.
A naj vseeno začnem s serijo, ki je večinoma že prevedena. Glede na to, da je pritegnila staro in mlado po vsem svetu, na podlagi nje je bila posneta tudi televizijska serija (žal že ukinjena), bi priporočila prav Vranjo šesterico avtorice Leigh Bardugo. Z mojim še bolj osebnim priporočilom – čeprav je duologija popolnoma samostojna, je vseeno bolje, da najprej preberete predhodno trilogijo, ki se dogaja v Griševskem vsemirju, torej knjigo Senca in kost.
Fotografija: Mladinska knjiga
Amie Kaufman in Jay Kristoff: The Illuminae Files (slika naslovnice je iz izdaje založbe Knopf Books for Young Readers, 2015)
Nadaljujem priporočila v znanstvenofantastičnih vodah, a bom pri tem preskočila tako Douglasa Adamsa, saj menda ni več nikogar na svetu, ki ne bi prebral Štoparskega vodnika po galaksiji, kot tudi Asimova, ki je postavil temelje robotike, ki v SciFi literaturi veljajo še danes. Priporočila bi popolnoma nenavadno napisano trilogijo The Illuminae Files, ki se začne s knjigo Illuminae, avstralskih avtorjev Amie Kaufman in Jaya Kristoffa. Trilogija žal ni prevedena – nasploh so pri nas oziroma med bralci povsod po svetu avstralski avtorji nekoliko zapostavljeni. A ta dva sta že kar dobro poznana.
(Prvi dve predlagani seriji sta sicer bolj mladinski, vendar z zapleti in s filozofijo, ki prevetri tudi odrasle možgane.)
Jay Kristoff: Empire of the Vampire (slika naslovnice je iz izdaje založbe HarperCollins, 2021)
Za zadnje priporočilo pa predvsem priporočam, da ga ne bere mladina, čeprav smo tudi mi, ko smo bili mladi, najraje posegali po literaturi, za katero so rekli, da »še« ni za nas … Torej, če imate radi klasične vampirje, potem ne smete preskočiti avtorja iz prejšnjega odstavka, mene spremlja povsod. Jay Kristoff je napisal trilogijo Empire of the Vampire, za sladokusce, ki imajo radi Anne Rice in obvladajo zahtevnost poetičnega angleškega jezika. Dva dela sta že izšla, tretji izide novembra, vendar brez skrbi, v času, ko se boste prebili skozi prva dva, bo tretji že v knjigarnah.
Hvala, @Blebetanja, ki si bila moja predhodnica v Štafeti branja (o, glej, rima se!), da si mi zaupala zame tako pomembno pisanje, saj je moja velika želja, da se sliši tudi moj glas pri priporočilih za branje in moje navijanje, da se fantazijska literatura uvrsti med cenjene žanre in ob njej ne zamahne z roko, kot smo žal vajeni.
Štafeto predajam čarobno barviti Nataliji, ki se skriva za profilom @nat_in_books in knjige bere hitreje, kot jih meni uspe dodajati na svoj seznam branja. Je ljubiteljica pikantnih romantazij, hkrati pa se razneži ob klasikah, kot je Prevzetnost in pristranost.
Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust (Sanje, 2004, prevod Franc Šrimpf)
»To, kar govoriš, niso misli. To so občutki. Ta stavek se mi je zažrl v spomin in me nikoli ni zapustil,« v novi epizodi podkasta Območje lagodja pravi tokratni gost Ciril Horjak, akademski slikar ter eden najbolj vsestranskih ilustratorjev in striparjev pri nas. Zanj branje romana Narcis in Zlatoust ni bilo le bežno najstniško navdušenje, bilo je doživetje, ki je pustilo trajen pečat, kar je odkril leta po prvem branju. Ob ponovnem je ugotovil, da je znova prepoznal že kar pozabljene dele sebe.
Roman je delo nemško-švicarskega pisatelja Hermanna Hesseja, ki je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Narcis in Zlatoust, izdan leta 1930, velja, podobno kot Siddharta ali Stepni volk, za enega pisateljevih ključnih del. V njem združuje zahodno in vzhodno filozofijo ter raziskuje notranje konflikte posameznika.
Čeprav bi roman utegnil kdo označiti za »najstniško branje«, Horjak poudarja, da gre za vrhunsko literaturo. Zgodba je uvodoma postavljena v srednjeveški samostan, v katerem se spoprijateljita mlada fanta, ki predstavljata nasprotna pola človeške nravi: Narcis je racionalen, asketski mislec, predan duhu in znanosti, medtem ko je Zlatoust čuten, umetniški in predan življenjskim užitkom. Njuna fizična vez se sicer pretrga, ko Zlatoust zapusti samostan in se poda v svet, a ves čas ostajata skupaj.
Zlatoustova odločitev, da zapusti varno zavetje samostana, ni uporniško dejanje, temveč izhaja iz notranje nuje. Njegovo potovanje je polno dogodivščin, ljubezenskih afer in soočenja s krutostjo sveta. Vse izkušnje pa nazadnje sublimirajo v umetnost, ko se razvije v izjemnega rezbarja in svoja doživetja prelije v ustvarjanje.
Fotografija: Maja Čakarić in Klara Škrinjar med pogovorom s tokratnim gostom Cirilom Horjakom. Ki je Beletrinin studio obiskal v prikupnem kosmatem spremstvu. (Fotografija: Andraž Gombač)
Roman kritično sooča nasprotja – duh in telo, red in kaos, znanost in umetnost. A jih po mnenju sogovornika ne postavlja v konflikt, temveč v dialog. »Prijateljstvo je tisto, ki presega polarizacijo,« meni Horjak in ob tem spomni na sodobne populistične diskurze, ki razlike prikazujejo povsem drugačne, kot usodne in izključujoče. Kako je torej knjiga vplivala nanj? »To je pač moje območje ugodja,« pravi in priznava, da ga nekatere misli v njej še vedno krepko stresejo. Branje te knjige je zanj kot »objem starega prijatelja« in mu obudi spomine na čas ustvarjanja in spletanja prijateljstev.
Za Horjaka niso ključna le sporočila romana, temveč neverjetna podobnost zgodbe z njegovim lastnim življenjem. »Moj najboljši prijatelj je bil kipar,« pripoveduje Horjak, »in drugače kakor jaz, ki sem razmeroma konzervativen, je bil on izjemno izkušen ljubimec.« Ta vzporednica, v kateri je sam v sebi prepoznal Narcisa, v prijatelju pa Zlatousta, se sklene s tragičnim dejstvom, da je prijatelj umrl: »Zaprl sem mu oči. Kakor Narcis zapre oči Zlatoustu. Tako da mi je knjiga neverjetno blizu.«
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Ko mi je Katarina (@kat_in_knjige) prejšnji mesec omenila, da mi bo predala Štafeto branja v sklopu AirBeletrininega projekta s knjigogramerji, ki ga vneto spremljam že od samega začetka, me je takoj zgrabila panika – le o čem bi lahko jaz blebetala? Katarina je v svojem članku čudovito predstavila in ostalim bralcem približala (najin) najljubši žanr – fantazijo –, pa sem si rekla, da je to odlična priložnost, da nadaljujem pogovor o tem večkrat spregledanem ali podcenjenem žanru, ki je glavni razlog, da sem nekega dne pred davnimi časi padla v čudežni svet knjig in še danes nisem splezala ven.
Da berem že od četrtega leta starosti, se lahko zahvalim svoji mami, ki je bila prav tako vneta bralka in je ljubezen do knjig in branja v meni spodbujala že od trenutka, ko so moje ročice zagrabile prvo slikanico in obrnile prvo stran knjige. Skupaj sva hodili po knjigarnah, domov tovorili skladovnice novih knjig, obiskovali knjižnice in si izmenjevali knjige z babico in omico (prababico). Omi me je spoznala s Konsalikom ter njegovimi doktor romani, babici sem s polic jemala romance Victorie Holt, mami pa je na najvišjih omarah pred mano skrivala »bolj odrasle« ljubezenske romane. Se potem sploh še kdo čudi, zakaj berem s svetlobno hitrostjo (knjige z omare je bilo treba bliskovito hitro prebrati, da me mami ni zalotila)? In da, čeprav največji del mojega srca zaseda fantazijski svet, ščepec romance tudi ne sme manjkati. Zagotovo pa prav nikogar ne preseneča, da sem si za svoje ustvarjanje izbrala skovanko BlebeTanja – ker mi je ime Tanja in v svojem kotičku knjigograma zelo rada blebetam o vsem mogočem, največkrat o knjigah.
Fotografija: osebni arhiv
Profil @blebetanja, kot ga poznate danes, je nastal konec leta 2014 iz preproste želje po dokumentiranju knjig, ki sem jih takrat brala, in povezovanju z bralci z vsega sveta. Objavljali smo v angleščini. Ključniki, če citiram Katarino, so takrat še služili svojemu namenu, ter objave pošiljali po dolgem in počez po Instagramu – to so bili še časi, ko je bil »algoritem« najbolj znan kot matematični izraz, in se je »bookstagram« šele dobro prebujal. Naj tu poudarim, da se ne štejem med začetnike knjigograma, je pa res, da kljub svojim *rosnim letom* že dobro desetletje iz udobja svojega knjižnega kotička spremljam svetovno in tudi domačo knjigogramsko sceno in sem izjemno vesela in ponosna, da sem del nje, pa četudi mi je bolj udobno na obrobju. Še posebej v zadnjih nekaj letih, ko so tudi slovenske založbe, avtorji in podjetja začeli prepoznavati in podpirati trdo delo, ustvarjalnost in navdušenje, ki ga knjigogramerji prelivamo v svoje knjižne objave.
Da berem že od četrtega leta starosti, se lahko zahvalim svoji mami, ki je bila prav tako vneta bralka in je ljubezen do knjig in branja v meni spodbujala že od trenutka, ko so moje ročice zagrabile prvo slikanico in obrnile prvo stran knjige.
Vem, nenehno blebetam, pa se najraje zadržujem v zakulisju! Kako to?! Hja, že kot deklica sem bežala pred resničnim svetom v domišljijske svetove s pomočjo papirnatih portalov, ki so obljubljali nevarne dogodivščine in nepozabna doživetja. Tam sem se vedno dobro počutila, čeprav sem se še prevečkrat znašla sredi krvave bitke med volkodlaki in vampirji ali pa na hrbtu zmaja med vrtoglavim letom nad ognjenimi zublji, ki so zajeli graščino. V mojih zgodbah se vedno vse dobro izide, zlo je premagano in vsi liki dobijo svoj srečni konec.
V osnovni šoli sem z izjemo knjig o mladem čarovniku z brazgotino na čelu, ki so ravno izhajale in nisem več mogla čakati na prevod, brala knjige v slovenskem jeziku – tako dela slovenskih kot prevode tujih avtorjev. Žanr? Ni bil pomemben. V moj nahrbtnik so romale vse knjige, ki so mi prišle pod roke. Nisem mogla biti izbirčna, saj je moja vaška osnovnošolska knjižnica premogla vsega skupaj le okoli 1000 knjig.
Fotografija: osebni arhiv
V srednji šoli se mi je odprl nov svet. Knjižnica poleg gimnazije. Dve nadstropji, polne police knjig, kamor sega pogled. Nebesa. Vsak prosti trenutek sem preživela tam. Brala sem toliko, da mi je zmanjkalo (fantazijskih) knjig v slovenskem prevodu. Kupila sem si prvi e-bralnik in ga polnila s knjigami v angleškem jeziku. Tudi dandanes berem skoraj izključno v angleščini, delno zaradi širše izbire čtiva in pomanjkanja prevodov v slovenščini, delno pa je kriva za to moja »poklicna deformacija«, saj sem študirala prevajanje in tolmačenje. Med študijem sem tudi prevedla pet ali šest romanov – v angleščino. Na knjigogramu sem objavljala v angleščini. Nekaj let sem preživela v Angliji. Zakaj to govorim?
V moj nahrbtnik so romale vse knjige, ki so mi prišle pod roke. Nisem mogla biti izbirčna, saj je moja vaška osnovnošolska knjižnica premogla vsega skupaj le okoli 1000 knjig.
Ker sem kar naenkrat začela opažati, da moje besedišče ni več tako bogato, kot je bilo. Uporabljala sem preveč anglizmov, lažje sem izražala misli v angleščini. Pri pisanju objav sem fraze dobesedno prevajala iz angleščine, besedni vrstni red v mojih povedih je bil kar naprej obrnjen na glavo. Še prevečkrat sem guglala, »kako se to in ono reče v slovenščini«. Kako sramotno! Po krajšem premoru od ustvarjanja sem med pandemijo ponovno zatavala na Instagram in odkrila, da se je v Sloveniji začela razvijati čudovita knjižna skupnost. To sem vzela za znak vesolja, naj nadaljujem (saj sem bila tik pred tem, da zaprem profil). Začela sem objavljati v slovenščini in si zapovedala, da moram spet več brati v slovenščini.
Ena najboljših odločitev v življenju, če me vprašate zdaj. Na knjigogramu sem našla svojo skupnost, stkala številna iskrena prijateljstva z ženskami, ki me vsak dan znova navdihujejo in navdušujejo. Z njihovo podporo sem tudi začela projekt, ki sem ga poimenovala Bralni besednjak. Pisanje recenzij in objav o knjigah v slovenščini se je namreč izkazal za večji izziv, kot se je sprva zdel. Ogromno izrazov, povezanih z branjem in knjižnimi tematikami, v slovenščini še ne obstaja ali pa niso tako razširjeni, da bi vsi vedeli zanje in jih uporabljali.
Fotografija: osebni arhiv
Kako naj napišem objavo o knjigi, kjer sta glavna junaka enemies to lovers, ki sta se znašla pred hudo težavo, ki se ji reče »one bed« trope, in kako naj sledilcem priporočim, naj na svoj TBR seznam dajo knjigo, v kateri je glavni junak morally grey lik z zabavnim sidekickom? In kako naj na story objavim vprašanje, katere props naj uporabim za flatlay, da bo knjiga glavna zvezda slike?
Začeli smo s »spoilerjem«, za katerega smo našli (že uveljavljeno) slovensko ustreznico »kvarnik«. Kljub začetnim dvomom, da bomo uspešno prenehali uporabljati takrat vsesplošno zelo popularni spoiler, ga je kvarnik z vztrajno in namerno rabo hitro nadomestil. Naslednji oreh, ki smo ga strli, je bil »bookstagram« – skupnost ljudi na Instagramu, ki jih druži ljubezen do knjig in branja. Veliko lepše se sliši knjigogram, kajne?
Na knjigogramu sem našla svojo skupnost, stkala številna iskrena prijateljstva z ženskami, ki me vsak dan znova navdihujejo in navdušujejo.
Projekt je bil nekaj časa v mirovanju, sedaj pa se s polno paro odvija naprej. Kmalu bo Bralni besednjak na voljo tudi kot spletni slovarček na blebetanja.si (ki je trenutno še v izdelavi), debate o prevajanju in slovenskih ustreznicah bralnih in knjižnih izrazov pa se bodo še vedno vneto odvijale na Instagramu. K soustvarjanju Bralnega besednjaka toplo vabim prav vse, ki naletite nanj! Prav tako so dobrodošli vsi predlogi izrazov, za katere bi želeli, da jih prevedemo.
Fotografija: osebni arhiv
Ker najpogosteje posegam po fantazijskih knjigah, bom največ časa posvetila izrazom iz tega žanra. Ena od mojih najbolj gorečih želja je namreč, da fantazija pridobi na popularnosti, saj se v slovenskem prostoru še prepogosto znajde na seznamu trivialnih žanrov, ki so namenjeni predvsem otrokom in najstnikom. Ko gledam tuje knjigogramerske profile, me vedno znova prevzame, kako cenjen in splošno priljubljen je fantazijski žanr onstran naših meja. Svetovna scena je preplavljena s fantazijo in z znanstveno fantastiko, s paranormalnim in fantastičnim. A verjamem, da se tudi pri nas to počasi spreminja. Ravno ta razkorak spodbuja mene in vedno večjo fantazijsko skupnost na knjigogramu, da ustvarjamo, da delimo, da govorimo o fantaziji – ker vemo, da tudi pri nas raste prostor zanjo.
In katere fantazijske romane bi priporočila nekomu, ki bi se rad podal na potovanje v nov svet?
Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi (Beletrina, 2022)
Moja najljubša pravljica, klasična fantazija, ki nas popelje na noro potovanje … v čudežno deželo! Kjer logika počiva, čas teče po svoje in vsak stavek lahko pomeni vse ali nič. Vsi poznamo zgodbo – Alica nekega lepega dne med zganjanjem dolgčasa zagleda belega zajca, ki iz telovnika izvleče žepno uro, in radovedno steče za njim v zajčjo luknjo. Kar se zgodi zatem, se zdi kot vročične sanje, polne nesmislov, kjer domišljija zavija v vse mogoče smeri. Tam smo vsi nori!
Garth Nix: Sabriel (Mladinska knjiga, 2004)
Knjiga, ki je zacementirala mojo ljubezen do fantazijskega žanra, z močno junakinjo, ki zna poskrbeti zase. Sabriel je odraščala na varni strani Zidu, daleč od temačnega in nevarnega Starega kraljestva. A ko njen oče, Abhorsen – močan nekromant, ki vrača mrtve nazaj v smrt – izgine, se Sabriel poda na dolgo in nevarno pot čez Zid, da ga najde. Gre za težavno, srhljivo potovanje, prežeto s tišino smrti, nevarno magijo in z enim od najbolj umetelno grajenih kompleksnih svetov, o katerih sem kdajkoli brala. Zvonovi na pasu so orožje, mrtvi ne znajo ostati mrtvi, zavezniki, ki jih spozna med potovanjem, so vse to in še več, ne manjka pa niti govoreči maček.
Christopher Paolini: Eragon (slika naslovnice je iz izdaje od Alfred A. Knopf, 2023)
Čista fantazijska klasika, ki sem jo v mladosti prebirala znova in znova, o 15-letnem podeželskem fantu Eragonu, ki nekega dne sredi gozda najde moder kamen, za katerega se izkaže, da je pravzaprav zmajevo jajce. Iz njega se izvali zmajevka Saphira, s katero Eragon razvije prav posebno vez. Ko se zgodi huda tragedija, se morata deček, oborožen s starodavnim mečem, z zmajevko in Bromom, pripovedovalcem zgodb, ki postane tudi njegov učitelj, odpraviti na nevarno potovanje, da premaga zlobnega kralja in dokaže, da je vreden naziva Zmajev jezdec. Naj omenim, da je bil avtor knjige iste starosti kot Eragon, ko je napisal to epsko pustolovščino.
Zahvaljujem se Katarini, da me je z nominacijo prisilila iz cone udobja, in AirBeletrini za to enkratno priložnost. Štafeto branja predajam svoji soimenjakinji, Tanji, ki vodi profil @knjiznimacek in je prav tako strastna ljubiteljica fantazijskega žanra, med drugim se lahko pohvali s črnim pasom v dodajanju knjig na svoj TBRP seznam. Že sedem let ustvarja čudovite knjižne vsebine, spretna pa je tudi s čopičem – med drugim izdeluje prekrasna knjižna kazala, ki so meni preveč dragocena, da bi jih dejansko uporabljala, zato mi uokvirjena krasijo knjižne police. Se že veselim, da se predstaviš, Tanja!
Med najpomembnejšimi zbirkami prevodne književnosti, ki bolj ali manj uspešno prestajajo preizkus časa, okolja ter različna medkulturna branja in s katerimi sta Mladinska knjiga oziroma Cankarjeva založba slovenskim bralcem prinašali prevode t. i. večnih klasikov in domače sodobnike, je treba najprej navesti davno Knjižnico Kondor, eno najstarejših zbirk izbranih del iz domače in svetovne književnosti pri nas. Sledile so ji zbirke Sto romanov, Nobelovci, XX. stoletje, Moderni klasiki, Veliki večni romani in nedavno vznikli Živi klasiki. Ob tem je treba navesti tudi zbirko Sinji galeb, najstarejšo zbirko za mladino pri nas, ki jo je MK začela izdajati sedem let po svojem nastanku leta 1945 in ki s 352 izdanimi naslovi še vedno oplaja branju naklonjeno mladino.
Seveda ne gre spregledati knjižnih zbirk drugih založb, ki so prav tako prinašale ali prinašajo najboljšo bero iz svetovne in domače knjižne produkcije; od Delovih Vrhuncev stoletja do Beletrininih sodobnih edicij Klasična Beletrina in Zvezdna Beletrina ter najbrž še kakšne. Četudi se večina od njih ponaša s tehtnimi spremnimi besedili ustreznih strokovnjakov, zbirka Sto romanov slovi po najobsežnejših, najizčrpnejših in v široko duhovnozgodovinsko podlago umeščenih spremnih besedilih priznanih slovenskih literarnih zgodovinarjev. Dragocenost, ki jo bo težko ponovila katerakoli zbirka, ki utegne izhajati, kar je v skladu z enim od najbanalnejših in žal najbrž tudi resničnih razlogov, da sodobni (mladi) bralci obsežnih spremnih besedil ne berejo več.
Enačaj med življenjem in »umetniškim razpoloženjem« oziroma biti gledalec svojega lastnega življenja in na ta način uiti ponavljajoči se enoličnosti vsakdana je moto, ki je imel za oba (Doriana Graya in Oscarja Wilda) omejen rok trajanja in jima po njegovem poteku namenil krut padec v pogubo.
V prvem letniku Živih klasikov ponovno prihaja med bralce tudi edini roman in najpomembnejše ter najbolj razširjeno literarno delo irskega pisatelja, dramatika, esejista, libretista, aforista Oscarja Wilda (s pravim imenom Oscar Fingal O’Flahertie Wills Wilde, 1854–1900) Slika Doriana Graya. Prva različica dela je izšla junija leta 1890 v publikaciji ameriškega založnika Lippincotta Monthly Magazine, v knjižni obliki pa aprila 1891. Prvi slovenski prevod romana je zakrivil Stanko Vurnik, izdala pa ga je Zvezna tiskarna in knjigarna leta 1924. Najbolj razširjeni slovenski prevod je leta 1965 za zbirko Sto romanov Cankarjeve založbe pripravila Rapa Šuklje (izdano 1965 in 1986). V nekoliko posodobljeni obliki, a z ohranitvijo starizmov, kot so »tjakaj«, »zavoljo«, »zmerom«, je prevod natisnjen tudi v letošnji izdaji, ki prihaja pred bralce brez spremnega besedila. Pri CZ je roman izšel še leta 1996 ter v Braillovi pisavi leta 2022, medtem ko je slovenski prevod dramatizacije romana nemškega prevajalca, pisatelja in dramaturga Johna von Düffela pri nas izšel leta 2010 v založništvu SNG Drama Ljubljana. Decembra istega leta je namreč Mala drama te gledališke hiše po navedeni dramatizaciji delo tudi krstno uprizorila. V režiji Ajde Valcl je Doriana odigral Saša Tabaković, Henryja Gregor Baković in Basila Uroš Fürst. Med številnimi filmskimi adaptacijami romana – do konca prve svetovne vojne naj bi jih bilo šest – velja ob ameriški iz leta 1945 in nemški iz leta 1970 omeniti britansko iz leta 2009 v režiji Oliverja Parkerja, ki je vlogo Doriana namenil Benu Barnesu, Henryja Colinu Firthu in Basila Benu Chaplinu.
V produkciji Male Drame je Doriana Graya odigral Saša Tabaković, Henryja pa Gregor Baković. Na fotografiji sta skupaj s Sašo Pavček. (Fotografija: SNG Drama)
V skladu z dejstvom, da tako literarni opus kot osebnost Oscarja Wilda odražata težnje, ki jih literarna zgodovina označuje s pojmi individualizem, esteticizem, larpurlartizem, dekadenca in dandizem, kar je Wilde privzemal tako iz francoske kot angleške estetske misli tedanjega časa, pisateljevi biografski podatki kažejo na nenavadno podobno usodo pisatelja in naslovnega protagonista romana Slika Doriana Graya. Enačaj med življenjem in »umetniškim razpoloženjem« oziroma biti gledalec svojega lastnega življenja in na ta način uiti ponavljajoči se enoličnosti vsakdana je moto, ki je imel za oba omejen rok trajanja in jima po njegovem poteku namenil krut padec v pogubo. Hkrati je roman ob Wildovi razvpiti in velikokrat uprizarjani drami Saloma – ki velja za stopnjevano nadaljevanje Doriana Graya oziroma njegov zaključek, v katerem je protagonistki dan doživljaj, ki ga je Dorian ob koncu naslutil, a ga ni mogel doživeti – slikoviti prikaz dekadenčnega sveta, v katerem je avtor živel. Storjeni zločini, ki vodijo v protagonistovo pogubo, razodevajo jedro Wildove v senzualen, esteticističen svet čutov zapredene umetniške misli. »Bili so trenutki, ko se mu je zdelo zlo samo pot, po kateri lahko uresniči svojo zamisel lepega.« Ker je vse življenje v resnici samo trenutek, si je treba prizadevati za »doživetje sámo in ne za sadove življenja, pa naj so že sladki ali grenki«.
V obeh likih faustovskega mita, prepletenega z elementi gotike in s skrajnostmi dekadenčnega esteticizma, ki do konca potepta moralne norme, je Wilde upodobil dvoje temeljnih polov lastnega duhovnega sveta.
V viktorijansko Anglijo 19. stoletja postavljeno zgodbo romana, v kateri je ob elementih medbesedilnosti zaslediti namige na nekatera odmevna dela tistega časa, kroji trio protagonistov; slikar Basil Hallward, ki naslika edinstveni portret mladeniča Doriana Graya, ko mednju poseže lord Henry Wotton in s svojo tezo o minljivosti lepote ustoliči ne le Dorianove, ampak posredno tudi tragične usode njemu bližnjih ljudi. Henryjeve zunanje elegance kot baudelairovskega »simbola aristokratske vzvišenosti lastnega duha« se do konca navzame tudi Dorian, potem ko se uresniči njegova v afektu izražena želja o sliki, ki naj se stara namesto njega. V obeh likih faustovskega mita, prepletenega z elementi gotike in s skrajnostmi dekadenčnega esteticizma, ki do konca potepta moralne norme, je Wilde upodobil dvoje temeljnih polov lastnega duhovnega sveta; v lordu svojo pojavo v salonskih nastopih, v mladem in lepem Dorianu pa idealni lik človeka, ki združuje vrednote esteticizma ter larpurlartizma. Ne čudi, da je delo ob izidu vzbudilo ogorčenje literarne kritike in širše javnosti, a ne le zaradi problematiziranih tem in odkrite kritike takratne družbe, ampak tudi zaradi prikrite tematike homoseksualnosti, ki je podobno kot za Basila imela pogubne posledice tudi za Wilda.
Roman, ki velja za klasiko evropskega romanopisja in se v svetu še vedno prevaja, uprizarja ter prenaša na filmska platna, je v današnjem svetu individualizma, sebičnosti, pohlepa, hinavščine in podobnih pogubnih priveskov človekove narave v razkošno umetniško formo izpisano sporočilo svetu, kakršen naj ne bo. Kot je v spremnem besedilu k zbirki Sto romanov zapisal Janko Kos, sta pomen in veličina Oscarja Wilda morda prav v tem, da je katastrofo svojega duhovnega sveta izpovedal kot umetnik, še preden se je z njo srečal v življenju. Takrat, ko je še verjel, da so »pravila visoke družbe – ali bi vsaj morala biti – ista kot pravila umetnosti. Forma jim je brezpogojno potrebna. In biti bi morala tako dostojanstvena in tako neresnična, kot so obredi, in družiti zlagani značaj romantične igre z duhovitostjo in lepoto, zaradi katerih jih uživamo. Je hinavščina tako grozna? Mislim, da ne. Samo metoda je, s katero lahko pomnožimo svojo osebnost.«
Oscar Wilde: Slika Doriana Graya (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki, prevod Rapa Šuklje)
»Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim,« je Anja Radaljac v začetku leta povedala v intervjuju za AirBeletrino, še preden je bilo znano, da se je njen roman, izdan pri mariborski Literi, uvrstil med deseterico lani izdanih, nominiranih za Delovega kresnika. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov.
Kdo bo v ponedeljek, 23. junija, na kresni večer, na Rožniku prejel 35. kresnika in prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. Zato pa na več drugih vprašanj pred kresno nočjo odgovarjajo nominiranke in nominiranca: Ana Schnabl (September, Beletrina), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Anja Radaljac, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Anja Radaljac (Fotografija: osebni arhiv)
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Nina Gostiša mi je poslala mejl, ker sem jo že ob deseterici prosila, da me ne pokliče; tako sem bila namreč nervozna sprejeti klic. Iskreno vesela sem bila; ta roman sem pisala šest let, bil mi je svojevrstno zavetišče, kamor sem prihajala s svojimi vsebinami, in želim si, da bi našel stik s publiko, predvsem to.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Pravzaprav ne gre za posamični odziv, ampak za trojico sorodnih – tri osebe so mi, na različne načine, povedale, da jim je branje začelo odpirati njihove lastne travmatske ali težke vsebine; da jih je roman usmeril v samorefleksijo in stik s seboj. To mi je zelo dragoceno, ker je bil prst v prekatu (med drugim) pisan kot roman skupnosti in stika, roman, v katerem se ljudje uspejo odprto dotakniti drug drugega – to je seveda do neke mere utopičen moment romana, ampak mislim, da je nujen za eno temeljnih sporočil teksta; prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo; mislim, da s tem, ko prihaja do takih reakcij na knjigo, sam tekst uspe ustvarit stik – tudi z ljudmi, s katerimi ga sama sicer nimam, kar pomeni, da nekako udejanja svojo idejo, in to se mi zdi dragoceno.«
»Prihodnost lahko gradimo samo na medsebojni ljubezni – ali pa je ne bo.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat; izbrisala (oz. pustila ob strani) sem torej večinski korpus besedila – in ne samo enkrat. Izogibati se skušam generičnosti sloga in neskladjem med naravo, samim ustrojem teksta in izbranim načinom upovedovanja.«
»prst v prekatu je bil napisan popolnoma na novo vsaj trikrat.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Mislim, da ne doživljam svojega teksta na takšen način; nisem ‘ponosna’ nanj, z njim sem živela, nekako je organski del mene in mi je ljub kot celota; nekateri deli so popolnoma visceralno avtobiografski; do tistih delov imam drug odnos kot do odlomkov, v katerih mislim, da mi uspeva neki poetični ali slogovni moment izpisati čim bolj skladno z naravo teksta. Vrstice, ki sledijo, sem izbrala tako, da sem z zaprtimi očmi pobrskala po dokumentu. Naj bodo torej te:
hočem it spet z nekom,
z njima,
v nekaj.
ta nekaj potrebujem. vem to. in vem tudi: ko mi ema da v roko
čokoladni rogljič, ko fe reče, da se je talita oglasila, da ima zdaj
nove dokumente, ko z emo kopava sarivala, ki se je povaljal v ponvi
z ostanki čilija sin carne, in s fe galeba v treh različnih plastičnih
posodah in rečem, da mu je ime lucijan, vem, kako se ta nekaj plasti
v večje in tisto manjše, tisto ožje, kar tudi potrebujem.
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Pišem nov roman, prvo urejeno verzijo moram do konca meseca oddati založbi. Ko sem lansko leto končala prst v prekatu, sem občutila nenavadno močno težo in žalovanje, izgubo tega imaginarnega prostora, v katerega sem se lahko vračala. Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman. Gre za znanstvenofantastičen filozofski roman o eskapizmu, smrti, izgubi in (vse)zavesti; roman se sprašuje, kaj je tisto, kar (v svetu in z nami) ostaja in na kakšne načine, ko nekdo ali nekaj ali – kot v distopični prihodnosti romana (naslov mu je če se ne vrneš) – vse izgine.«
»Za sprostitev sem si zastavila izziv napisati roman v enem tednu – uspelo mi je in kar je nastalo, mi je bilo dovolj zanimivo, da sem začela razvijati vsebino osnutka v nov roman.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Žal imam časa – in zaradi izgorelosti tudi energije – za branje tako malo, da bi lagala, če bi rekla, da me je karkoli prav pred nedavnim zelo navdušilo; žal trenutno berem predvsem po službeni dolžnosti, in tu v zadnjem času ni bilo knjige, ki bi me prav močno navdušila … Trenutno kritiško berem roman Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe; knjigo sem izmed ponujenih izbrala, ker me zanima razvoj žanra ljubezenskega romana v slovenskem prostoru.«
Vsi imamo radi tiste citate, ki jih lahko mimogrede navržemo v pogovoru, da zazvenimo pametno, prefinjeno ali celo malce filozofsko. Še zlasti če so ti citati v latinščini. In še tem bolj če so dovolj kratki, da jih je mogoče brez težav natisniti na skodelico. Ali pa si jih dati tetovirati. Ali pa jih vgravirati na nagrobnik. (Horaciju bi bile nedvomno všeč vse tri možnosti. Prisrčne bi se mu zdele tudi nalepke za odbijače.)
Stvar je namreč v tem: avtor dobršnega dela latinskih pregovorov, ki si jih ljudje dejansko zapomnijo, torej stavkov, ki jih vedno znova srečujemo v srednješolskih zbornikih, političnih govorih in na čudaških plakatih po stenah telovadnic, je prav Horacij. Ne Julij Cezar. Niti Cicero. Niti Vergil. Sploh ne. Horacij.
Branje Horacija v današnji dobi se, podobno kot pri Livijevem delu Od ustanovitve mesta, na trenutke zdi kot prebiranje zbirke, naslovljene: No, temu pravim klasična latinščina! V delih boste namreč naleteli na citat za citatom, vse že poznate, vendar verjetno niste vedeli, kdo stoji za njimi. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne.
Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne.
No, kdo pa je pravzaprav sploh bil Horacij?
Horacij Flak (65–8 pr. n. št.) je bil pesnik s pravimi vezami in poznanstvi ter z naravnost nezgrešljivim občutkom za izbiro pravega trenutka. Kot sin svobodnika (sužnja, ki ga je osvobodil njegov gospodar) je uspešno napredoval po rimski literarni lestvici, deloma zahvaljujoč rahli karierni spremembi. Iz bitke pri Filipih, v kateri se je boril na strani poražencev, je Horacij nekako izšel pod mecenstvom Mecenija, Avgustovega najboljšega prijatelja. Po zaslugi tega mecenstva je Horacij napisal ode, satire in poslanice, ki so postale zlati standard latinske poezije. Drugi so sicer morda res pisali daljša, plemenitejša in (upam si reči celo) dolgočasnejša dela, Horacij pa je bil genialen prav zato, ker so bili njegovi zapisi kompaktni, lirični in prebrisani. Lahko bi rekli, da je dobro vedel, kako osupniti občinstvo, in to v heksametru.
Naj vam predstavim nekaj najboljših Horacijevih hitov vseh časov:
Carpe diem – »Užij dan«
Začnimo kar s temle, da nam ga potem ne bo več treba omenjati. Verjetno poznate pesem Stairway to Heaven? No, ta citat je Stairway to Heaven latinskih citatov. Je preveč zlajnan? Verjetno. Ampak zato nič manj ne zažiga.
Iz Ode I, 11: »Carpe diem, quam minimum credula postero.« »Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!« kakor zveni v prevodu Kajetana Gantarja. No, nismo še ravno pri YOLO – You Only Live Once, »živiš samo enkrat«, se mu pa nevarno približujemo. Predlaga nam namreč, naj ustavimo poblaznelo načrtovanje in neprestano osveževanje svojih petletnih načrtov, ampak naj raje popijemo vino, dokler je še na mizi. Horacij, pesnik zadovoljnosti, je vedel, da jutrišnji dan lahko prinese poziv Senata, invazijo barbarov ali pa še en nov davek, ki ga bo izumil Avgust. Živi, dokler lahko.
Predlaga nam namreč, naj ustavimo poblaznelo načrtovanje in neprestano osveževanje svojih petletnih načrtov, ampak naj raje popijemo vino, dokler je še na mizi.
Dulce et decorum est pro patria mori – »Sladkó in častno je za dom umreti!«
Ta citat beremo na vojnih spomenikih, propagandnih plakatih in šolskih stenah. Horacij ga je razumel kot iskreno hvalo plemenitega žrtvovanja v službi Rima. Zapisal ga je v Odi III, 2, v kitici, ki sicer poveličuje vrlino učenja mladih Rimljanov, naj se pogumno podajo v bitke.
Nato pa se je v prvi svetovni vojni pojavil Wilfred Owen, ki je vse skupaj opremil z ironičnimi narekovaji. Owen je ta rek poimenoval kar »stara laž«. Izkazalo se je namreč, da umiranje navsezadnje ni nekaj tako zelo čudovitega, država kot entiteta pa ne ceni nujno svojih državljanov in zato ni vredno, da bi se borili zanjo. Če se že morate boriti in je precej verjetno, da se bo boj končal s smrtjo, pa je tovrstni citat vsaj nekaj, kar zveni plemenito in na kar se lahko oprete.
Zahvaljujoč Horaciju in Owenu imamo zdaj odličen primer, ob katerem vidimo, kako lahko isti citat obenem dojemamo kot klic k doseganju slave in ostro kritiko, kar je seveda odvisno od konteksta. Ko bi lahko enako poskusili tudi z Live, Laugh, Love, »živi, smej se, ljubi« …
Horacijevi izreki so nam dandanes tako samoumevni kot … majčke.
Nunc est bibendum – »Zdaj piti je treba«
Ta citat bi bil lahko na vrsti takoj za »zdi se, da bomo kmalu umrli za domovino«. Kar je sprva videti kot začetek pesmi, ki jo bratovščina pijano prepeva na zabavi, je pravzaprav uvodna vrstica Ode I, 37, spisane za slavljenje Kleopatrinega samomora. (Horacij pravzaprav pravi: »Zdaj piti je treba, ker je umrla še zadnja Avgustova grožnja. Na zdravje!«)
Rimljanom so bila slavnostna popivanja zelo pri srcu. Horacij pa na klasičen rimski način zabavi doda še malce samozadostnega moraliziranja: sovražna kraljica je mrtva, zato je čas, da s kozarcem falernskega vina nazdravimo rimski kreposti (in imperializmu).
Če vas ob tem prevevajo neprijetni občutki šovinizma, ne skrbite, niste edini. Vendar se lahko, presenetljivo, s tem citatom tudi poistovetimo. Kdo med nami še ni odprl steklenice vina iz vse prej kot plemenitega razloga?
Rimljanom so bila slavnostna popivanja zelo pri srcu. Horacij pa na klasičen rimski način zabavi doda še malce samozadostnega moraliziranja: sovražna kraljica je mrtva, zato je čas, da s kozarcem falernskega vina nazdravimo rimski kreposti (in imperializmu).
Aurea mediocritas – »Zlata srednja pot«
Iz Ode II, 10. Horacij priporoča, da se izogibamo skrajnostim – ne smemo torej ciljati previsoko ali prenizko. Poskrbimo za ravnovesje. Bodimo zmerni. Kot kozarec vina na sobni temperaturi. Zlatolaskina izbira torej: ravno prav. Ali pa filozofski ustreznik bež barve.
To se morda ne sliši prav vznemirljivo, vendar gre kljub vsemu za temeljno vrednoto rimskega stoicizma: ostanimo mirni. Ne dovolite, da bi vam uspeh stopil v glavo, in ne pustite, da bi vas neuspeh potegnil v blato. Horacij to najbolje izrazi v vrstici, ki zveni kot magnetek na terapevtovem hladilniku: »Kdor je zadovoljen z malo, živi najbolje.«
Ne dovolite, da bi vam uspeh stopil v glavo, in ne pustite, da bi vas neuspeh potegnil v blato.
Pulvis et umbra sumus – »Vsi smo senca in pepel«
Iz Ode IV, 7. To je Horacijev memento mori trenutek, lirični bratranec reka »Prah si in v prah se povrneš«. Za razliko od optimističnega »Užij dan« tegale spremlja skomiganje z rameni. Življenje je kratko. Pepel in sence smo. (To zveni sumljivo podobno Gladiatorju, čeprav gre verjetno za naključje.)
Ta vrstica nas spomni, zakaj je Horacij tak mojster dvojnosti: celo njegovo navdušenje vedno meji na melanholijo. Kakor bi nam vedno prigovarjal: »Užij dan … ker boš tako ali tako umrl.« Zato le dvignite kozarec, vendar se na to nikar preveč ne navadite.
Odi profanum vulgus et arceo – »Sovražim preprosto množico in ji ne dovolim blizu«
Ta uvodna vrstica Ode III, 1 bi bila odličen naslov albuma death metal benda. Vendar pa vam veliko pove tudi o Horacijevem literarnem egu. Pisal je namreč za prefinjeno elito, za kultivirane bralce, ki so razumeli njegove reference.
Pa tisti, ki niso spadali v to skupino? Oprostite, vstop prepovedan! Vrstica tako rekoč zakriči: »To je zasebni klub in vašega imena ni na seznamu.« Zato je tem bolj zabavno, da v srednjih šolah, kjer poučujejo latinščino, Horacija predstavljajo prav takšnim profanum vulgus, ki jim sam ni dovolil blizu.
Toliko o ekskluzivnosti.
Horacij v bronu, 4–5. stoletje.
***
S Horacijem sem se sam prvič srečal med študijem umetnostne zgodovine. Enega od njegovih citatov, Ut pictura poesis, torej »kakršno je slikarstvo, takšna je tudi poezija«, so si prilastili (sicer nekoliko protipravno) renesančni humanisti in umetniki, ki so ga razumeli kot primerjavo oziroma kar boj med različnimi umetniškimi oblikami v slogu Mortal Kombata. Kaj je boljše: poezija, slikarstvo ali kiparstvo? Odgovor je seveda, da imajo vse te oblike različne prednosti, vendar so o tem v nedogled razpravljali na večerjah v 16. stoletju, umetniki pa so nato ustvarjali dela, s katerimi so poskušali »odgovoriti« na to vprašanje. Tako je slika morda lahko ponazarjala abstraktne teme pesmi in prikazala tudi večdimenzionalno postavo (podobno kot skulptura). Razprava »ut pictura poesis« ali italijansko paragone, kakor so jo včasih poimenovali, je resnično vplivala na potek umetnostne zgodovine in razmišljanja, in to več kot 1500 let po Horacijevem zapisu tistih treh skromnih besed.
Sledi še eden mojih najljubših citatov, ki bi ga bilo treba na glas prebrati na vseh sestankih osebja in družinskih večerjah: Quid rides? Mutato nomine de te fabula narratur. »Zakaj se smejiš? Le spremeni ime, pa bo zgodba govorila o tebi.«
To je klasična, vendar ostrejša ustreznica tistega reka o ljudeh v steklenih hišah, ki resnično ne bi smeli metati kamenja. Horacij v Satirah I, 1 prijazno draži bralce, verjetno pa tudi svoje prijatelje, ki uživajo v šalah na račun drugih. Se je kdo osmešil pred vsemi? Enostavno se mu je smejati. Horacij pa nas na zvit način opominja, da smo tudi mi sami verjetno »zagrešili« kaj enako neumnega, le da naše ime takrat ni bilo tarča posmeha. Če zamenjamo ime, pa to nenadoma postane tudi naša zgodba.
»Zakaj se smejiš? Le spremeni ime, pa bo zgodba govorila o tebi.«
Tovrstni humor je čudovito sodoben, saj izkazuje zavedanje, kako zelo hinavski smo pravzaprav. Enostavno si predstavljamo Horacija, ki tovrsten dovtip navrže med drugim kozarcem vina, medtem ko se vsi drugi neprijetno presedajo v svojih togah. To je verjetno eden najstarejših »padcev mikrofona« v literaturi zahoda.
Branje Horacija je dandanes podobno branju scenarija stand-up komika, ki je nastopal pred mnogimi stoletji. Duhovito, cinično, občasno malce vzvišeno, vedno pa samokritično. Horacij filozofsko resignacijo kombinira s šarmom nekoliko pijanega strica na večerni zabavi: vedno je pripravljen navreči pametno opazko, vendar se obenem vseskozi tudi zaveda, da bo vse to, torej slava, lepota in tudi vino, nekoč minilo. Uživajte torej, dokler traja.
To je Horacij. Pesnik zmernosti in veselja. Avtor vseh tistih latinskih rekov, ki jih napol že poznate. Če bi živel danes, bi na Twitterju verjetno objavljal jedrnate aforizme, na Etsyju prodajal deske za sir z lasersko vgraviranim napisom Carpe Diem, naše poštne predale pa razvajal z novičnikom Pulvis et Inbox Sumus.
Dobro je namreč vedel, da besede živijo dlje od ljudi in da se naši najboljši citati (če imamo srečo, seveda) reciklirajo več stoletij. Bo katerakoli od misli, ki sem jih zapisal sam, čez 1500 let sprožala umetniška gibanja in začenjala pogovore na družabnih večerjah? Ne? Tudi v tem primeru me Horacij lahko potolaži. Nil desperandum – »Nikoli ne obupaj.« Čemur nato kar hitro sledi Nunc est bibendum!
Horacij, kakor ga je upodobil Giacomo Di Chirico (1844–1883).
Komentar Svetlane Slapšak:
Horacij je bil do te mere samoizpolnjen in zadovoljen ter dovolj duhovit in samokritičen, da se lahko še danes sprašujemo: kdo je bil avtor, ki se je prvi domislil ustvarjalnih težav – in zakaj? Vsi umetniki bi, tako kot Horacij, morali poznati tehniko svoje branže, miselnost svojega časa, zgodovino in sedanjost, vključno s politiko, morali bi biti sposobni natančno odmeriti svoj talent in se brez milosti soočiti s svojo željo po ustvarjalnosti – in potem bi bil svet za umetnike prijetnejši in lažji za življenje.
Je mogoče, da Horacij ni naredil niti ene napake, ki umetnikom sicer grenijo ustvarjalnost in življenje? Njegove ljubezni očitno niso bile problematične, čeprav je o ljubezni pisal enako elegantno in občuteno kakor uporniški elegiki. Družil se je z najboljšimi, denimo z Vergilom. Pripadal je eliti in obenem je znal opazovati ljudstvo. Znal je opisati svojo strahopetnost v bitki in obenem je napisal ene najbolj navdihujočih verzov o domoljubju in državotvornosti. Ni se zapletel v niti eno spletko, pa je živel v skrajno turbulentnih in nevarnih časih … In končno, niti najmanj ni dvomil, da bo njegovo delo doživelo občudovanje premnogih generacij, da bo v resnici nesmrtno in bo živelo skozi tisočletja. Kako je lahko bil tako prepričan vase?
Niti najmanj ni dvomil, da bo njegovo delo doživelo občudovanje premnogih generacij, da bo v resnici nesmrtno in bo živelo skozi tisočletja. Kako je lahko bil tako prepričan vase?
Možen odgovor ni v njegovi filozofski drži in miselni disciplini, ki je stoična in obenem epikurejska. Takšno disciplino je morda laže izgraditi v umetnostni teoriji. Ko piše svojo poetiko, piše o svoji pisavi, primerja jo, brez navajanja, s poetiko drugih in tako vzpostavlja sistem pravil, ki so še danes osnova vsake književne razprave. Ambicija njegove poetike je na videz skromna: prijatelja poučuje – ne kako postati književnik, temveč kako dobro pisati. To je osnova, iz katere lahko, če je na delu talent in če ga žene strast, nastane tudi vrhunska umetnost. Prijatelj bi se torej moral naučiti osnovnih pravil in se usposobiti, da napiše kakšno priložnostno pohvalo pomembnemu človeku ali lahkotne erotične verze, s katerimi bo pritegnil pozornost proslavljene kurtizane, ali duhovit komentar, s katerim bo razveselil elitne goste med večerjo. S temi skromnimi, samoironičnimi cilji Horacij smelo povezuje različne umetnosti in svojega učenca pouči, kako interpretirati umetniška dela, kar je bila v rimski družbi priljubljena veščina.
Iz te prijetne izobraženosti elit pa izhaja ključni nasvet, namenjen samemu avtorju: umetnik mora biti v tesnem stiku z drugimi umetnostmi, z drugimi umetniki, v nenehnem dialogu tudi s svojo umetnostjo. Umetnik ne sme biti ločen od ustvarjalnosti v katerikoli obliki, mora biti mislec umetnosti. Kot mislec umetnosti si ne bo dovolil izoliranosti, ki uničuje radovednost.
Umetnik ne sme biti ločen od ustvarjalnosti v katerikoli obliki, mora biti mislec umetnosti. Kot mislec umetnosti si ne bo dovolil izoliranosti, ki uničuje radovednost.
Je bil Horacij res najsrečnejši od vseh umetnikov, je res ustvaril harmonijo umetniškega življenja, se je z ironijo uspešno reševal pred melanholijo, frustracijami in ponižanjem? Zdi se, da je. Morda je bila rešitev zanj v tem, da je imel za prijatelja Vergila in da ni doživljal osamljenosti talenta.
Vsekakor ga ne moremo obtožiti, da je pozabil ali zapostavil kak del življenja ali del umetnosti. Ni, saj je vedno mislil umetnost.
Nekoč, v davnih časih osnovnošolskih dni, je deklica v tretjem razredu zbolela za angino. Iz ljubega dolgčasa je segla po knjigi, ki je tisti čas osvajala srca mladinskih bralcev – celo prek top shop oglasa. Že po nekaj straneh se je svet okoli nje obarval v vse mogoče barve mavrice. Bele stene so postale čarobna prostranstva, ki jih je odkrivala besedo za besedo. Poglavje za poglavjem je napolnilo njeno domišljijo. Med vrsticami je začutila, da se ob vseh čarobnih dogodivščinah, hrabrih dejanjih in nič hudega slutečih izbrancih morda ne bo več vrnila na realna tla.
Bralna vnema jo je držala dolgo, a slej ko prej je odraščanje prevzelo krmilo in jo zaneslo drugam. Zgodbam še neodkritih svetov in nepredstavljivih bitij so začele delati družbo ignorirane vaje za kitaro in neošiljene barvice, ostanki obdobja, ko je sanjarila o modnih kreacijah. Adolescenca jo je vabila v nove sfere življenja, ki so obljubljale drugačnost in jo vodile skozi izzive, ob katerih je dojela, da je sama glavni lik svoje zgodbe.
In to sem jaz – Kat(arina)!
Po številnih prebranih vilinskih zgodbah poznam vse finte in trike, kako vas z domiselnimi besedami zvabiti, da se mi pridružite na moji strani epskega leposlovja. To še zdaleč ni ukana, ki bi vas stala sreče ali glasu – zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo vrzite čeznjo ščepec soli.
To ni zgodbica za lahko noč. To je zgodba o moji ljubezni do pisane besede, z veliko žlico domišljije.
Med letom preberem nekje med 40 in 60 knjig, večinoma v angleščini. Zakaj? Ker slovenskih prevodov ni. Fantazija pri nas ne žanje tako velikega zanimanja kot v tujini, in zato se tudi poredko prevaja. Tisti, ki radi hitro skočite v zrak in hitite v bran založbam – ja, drži, v zadnjih nekaj letih je bilo prevedenih kar nekaj svetovno opevanih fantazijskih romanov, vesela sem, da je tako, a za mojo nepotešljivo bralno lakoto je to nekoliko prepozno.
To ni edini razlog, da berem v angleščini, je pa zagotovo eden glavnih. Preprosto sem preveč nestrpna, da bi vsako novo prevodno izdajo čakala mesece ali leta, zato sem se po sili razmer znašla. Če vam bolj sede branje v španščini, nemščini ali slovenščini – naj bo tako. Važno je, da se bere. Spodbujam branje – v kateremkoli jeziku.
Zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo čeznjo vrzite ščepec soli.
Profil @Kat_in_knjige je nastal z eno idejo – da domače bralce prelisičim in pospremim v branje fantazijskih knjig. Takoj sem vedela, o čem želim pisati in kaj želim izpostaviti. V tujini fantazijske knjige kraljujejo na družbenih omrežjih, pri nas pa bolj v ozadju napovedujejo svoj bojni krik. Na prste lahko preštejem dame s slovenske knjigogramske scene, ki resno spodbujajo branje tega žanra. In če komu to zveni veliko, naj povem, da je v našem kotičku družbenih omrežij nekje do 100 aktivnih ustvarjalk in ustvarjalcev.
Ampak jaz vztrajam. Moj profil je lep in unikaten, poln domiselnih objav, predvsem pa spodbuja k branju in širjenju besednega zaklada. Moj uspeh se ne meri v številkah, ampak v skupnosti, ki je zrasla okoli njega.
Moje ustvarjanje je včasih spregledano – ker »berem pravljice« ali ker berem žanr, ki je pogosto podcenjen in mu očitajo pomanjkanje globine. Mar res vedno potrebujemo težke, dramatične romane, ki nas vlečejo v najtemnejše kotičke naše psihe? Kaj pa če si za spremembo privoščimo domišljijsko dovršeno pripoved, ki pred našimi očmi riše prizore, ob katerih zastane dih? Zavijate z očmi? Cmokate z jezikom? Ja, vidim vas – in poznam te poglede. Ampak jaz se ne dam!
V teh knjigah se skrivajo resnični izzivi – boj za pravičnost, iskanje sožitja, osebna rast junakov. Med vrsticami najdemo opozorila o napačnih odločitvah, poučne mite, folkloro, ki vabi k raziskovanju kulturne preteklosti.
Fantazijski žanr ponuja več kot le predvidljive srečne konce in čarovnijo, ki vedno premaga zlo. V teh knjigah se skrivajo resnični izzivi – boj za pravičnost, iskanje sožitja, osebna rast junakov. Med vrsticami najdemo opozorila o napačnih odločitvah, poučne mite, folkloro, ki vabi k raziskovanju kulturne preteklosti. In poleg vsega – romantika, misteriji, akcija, groza. Za vsakogar nekaj. Fantazijska knjiga na dan odžene realnost stran.
Svojo pot na družbenih omrežjih sem začela v času »neželenih« zdravstvenih priporočil, izobraževalnih oglasov o higieni in nadležnih lokalno-socialnih omejitev. Malo pred tem famoznim obdobjem sem ponovno odkrila ljubezen do branja. Na dopustu sem kar požirala knjige – prebrala sem jih osem! Ogromen preskok od prejšnjega povprečja ene knjige letno.
Ko sem zatavala na slovenski knjigogram, sem odkrila skupnost, ki odprtih rok sprejema bralce vseh starosti in ozadij. Bralke (in nekaj redkih bralcev), ki pišejo raznolike recenzije, predstavljajo različne založbe, žanre in avtorje, se povezujejo v bralnih izzivih, nagradnih igrah in debatirajo o prebranem. Najprej sem jih opazovala od daleč, nato od blizu – in končno z njimi spletla čudovito zgodbo. Ob dobri kavi, seveda.
Fotografija: osebni arhiv
Ob vprašanju kava ali čaj nikoli ne bom oklevala. Moj moto je »Več espressa, manj stresa!«, kar sem lepo prenesla tudi na svoje virtualne kofetar’ce.
#Virtualnekofetarce je ključnik, plod moje domišljije, ki vabi kofetarce, da si ob jutranji brozgi (ali drugem poparjenem zvarku) na Instagramu voščimo dobro jutro, dober dan ali miren večer. Ta skupnost je virtualna, kot pove že samo ime – a en dan v letu se preselimo iz virtuale v kafano in iz kafane v naravo. Lani smo se že tretjič srečale in pričarale posebno druženje, ovekovečeno s kultno fotoseanso.
Fotografije: osebni arhiv
Po dveh letih odločanja pa sem pred kratkim skočila še v »blogerske« vode. Stran je bolj nova in teme si ne sledijo po nikakršnem planu, a mi je všeč. Tam pišem vse, za kar menim, da na mojem Instagramu nima kaj iskati. Tam si praznim misli, kadar mi glava pusti, da jih spravim na papir.
Sem pa tja me prešine misel, da bi lahko napisala kakšno knjigo. Ko pa se usedem in začnem pisati, je to povsem druga pesem. Ta želja nekje globoko v meni tli in upam, da kdaj dobi dovolj zraka, da zažari v polni moči.
Do takrat pa vam priporočam naslednje tri knjige, ki vas čakajo na moji strani knjižnice.
Holly Black: Okrutni princ (Učila International, 2021)
Holly Black je pisateljica, katere dela rada berem, kupim in priporočam. Njeni opisi vilinskih dežel in bitij, ki v njih bivajo, so ravno prav čarobni, pravljični in kruti – vse, kar novodobna pravljica potrebuje. Jude živi med vilinci, ki se ti priklonijo z nasmehom – in ti v isti sapi zapičijo nož v hrbet. Namesto da bi se skrila, dvigne brado in začne igrati njihovo igro – bolje kot oni! Njena trma je močnejša od vilinskih obljub in njen jezik ostrejši od našpičenega bodala. V svetu spletk, čudovite surovosti in lepote, ki boli, ostaja zvesto človeška – in ravno zato nevarna. Ta knjiga je sladka kot dobro vino, a z vsakim požirkom bolj opojna.
Diana Wynne Jones: Čarovnik Howl in gibljivi grad (Sanje, 2024)
Pravljična fantazija z ogromno dozo humorja, ki skozi celotno branje riše nasmešek na obraz. Sophie, talentirana izdelovalka klobukov, se čez noč spremeni v starko z bolečim križem in trmastim značajem. V iskanju rešitve potrka na vrata gibljivega gradu, ki škriplje, bruha paro in se obnaša kot nerazpoložen mehanični zmaj. V njem živi Howl – čarovnik, ki obožuje svoj odsev, dramo, in ne glede na njegov sloves ni popolnoma pokvarjen (čeprav tega nikoli ne bo priznal!). Tu je še Calcifer, ognjeni demon z nabrušenim jezikom, in grad, ki skriva več, kot ima Howl pajkov na stropu svoje sobe. Med ukanami in dogovori se odvija zgodba, kjer prava čarovnija ni v urokih, temveč v spremembi. Knjiga je šarmantna mešanica norosti, topline in nečesa, kar se ne da ujeti – kot premikajoči se grad.
Rebecca Yarros: Četrto krilo (Hiša knjig, 2024)
Zgodba, ki je očarala ne samo bralce fantazije, ampak tudi tiste, ki si drznejo pokukati izven cone udobja. Violet je bila izučena za zapisovalko, ne za vojakinjo, a njena ambiciozna mati generalka jo porine naravnost med krila zmajev, kjer so izpiti smrtonosni, sošolci neusmiljeni in vsak zajtrk lahko zadnji. Med letalskimi akrobacijami, nevarnimi nalogami in napetimi pogledi mora dokazati, da njena krhkost ni šibkost. Njeno telo je morda lomljivo, a volja kovana v ognju. Ko zmaji izberejo svoje jezdece, nikoli ne oklevajo. Izbirajo ne le njihovo spretnost na bojišču, temveč tudi bistrost in pamet. Za Violet to ni le zgodba o preživetju, temveč o dokazovanju in zaupanju sebi.
Bonus knjiga, ki si zasluži omembo:
Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi (Beletrina, 2022)
Pravljica, ki zrcali dogajanje današnjega sveta.
Alica sledi belemu zajcu in pade v svet, kjer besede plešejo, kraljice kričijo in norci strežejo čaj. Logika se obrne na glavo, ura nikoli ne kaže pravega časa, vsak stavek pa je čista poezija z dodatkom norosti. Alica ni junakinja z mečem, temveč z vprašanji. In prav ta radovednost ji odpira vrata tja, kamor si odrasli ne upajo. Čudežna dežela je ogledalo današnjega norega sveta – čudno, krivo in ravno zato tako resnično.
Na svoji knjigogramski poti sem spoznala številne sorodne duše – knjigoljubke, knjižne molje in zmaje, ki mi redno polnijo police in sezname, kaj je treba prebrati. Med njimi tudi literarno sorodno dušo, s katero nama nikakor ne uspe prebrati iste knjige, a naju veže vez, močnejša od Darcyjevega stiska rok. Tanja, ki jo najdete pod imenom @blebetanja, je prava rock zvezda knjigograma. Začela je še v časih, ko so ključniki služili svojemu namenu. Njene objave so švigale po vseh kotičkih sveta. Z domiselnostjo ustvarja Bralni besednjak, kjer išče slovenske ustreznice za angleške izraze, akronime in okrajšave, ki jih večjezični knjigoljubci redno uporabljamo. Njene recenzije so iskrene, brez filtra in nikoli ne razočarajo. Poleg vsega ima še čut za estetiko – številni njeni izdelki krasijo mojo knjižno polico. V fantazijskem delu knjigograma nas je veliko – zato nas spremljajte! Junijsko štafeto predajam njej in komaj čakam, da prispe na cilj.
