Mesec: februar 2015

Naslednji prizor je deloma resničen, deloma izmišljen, v vsakem primeru se je zgodil pod sivkastim ljubljanskim nebom …

Prvi maj, izpraznjeno mesto, družina na sprehodu. Otrok teka pred njima, ona si moškega želi prijeti za roko, vendar okleva. Tik pred univerzo, za hrbtom par sliši pršenje vode iz vodnjaka, se srečajo s starejšim moškim. Recimo, da mu je ime Mitja. Kolo, na katerem se je pripeljal, je bolj ali manj poganjal pes. Ona je Mitja prijateljsko potrepljala po ramenu in se mu nato z obrazom ujela med ramena, pri čemer jo je za hip prešinilo, da bi gesta, predvsem v očeh njenega partnerja, izpadla več kot prijateljska. Mitja je bivši urednik, s katerim tu in tam flirta po telefonu. Prizor bi utegnil delovati povem običajno, če kasneje, že na domačem dvorišču, on ne bi prijel ženske pod roko in je vprašal – ali je tudi ona slišala, kar je prišlo iz Mitjevih ust: »Ti si torej ta, ki jemlje naše ženske? 

Prizor bi se lahko nadaljeval s sledečim dialogom: »Kot da sem prišel v Slovenijo z namenom, da pofukam vse ženske. Vidiš, o tem ti govorim, ne vem, če bi bilo v Franciji kaj takšnega mogoče? Da ti urednik enega najuglednejših časopisov, za katerega predpostavljaš, da je razgledan, da je prepotoval svet, izjavi kaj takšnega, pa četudi v šali?«

Nekaj dni kasneje je urednik poklical žensko po telefonu in jo povabil na macchiatto. Razen tega, da si je poželjivo ogledoval njene gole nadlakti, se ji je opravičil: »Veš tisto, ko sem tvojemu črncu rekel, da bo pohopsal vse naše ženske? Obnašal sem se kot idiot, priznam. Včasih skušam prikriti primarni rasizem, ki ga nosim v sebi, vendar neuspešno.«

V luči januarskih dogodkov, ki so se zgodili v Franciji, se mi je prizor pogosto vrtel v glavi. Pri tem pa ne gre toliko za šalo, zavito v rasistični diskurz, kot bolj za primerjavo med Slovenijo in Francijo, ki jo je izrekel – osrednji lik – te anekdote; torej temnopolti musliman (v nadaljevanju ženska urednika Mitjo opozori, da ima »črnc« ime – Fadul). Smiselno se je vprašati, ali je razlika med Slovenijo in Francijo res tako očitna, ali pa morda ne gre le za drug družbeno-politični kontekst, v katerem osnovni parametri sovražnega govora, naj bo še tako tako obilno zavit v celofan humorja, ostajajo enaki.

Slovenski časniki so, nekateri bolj, drugi manj, analitično pisali o napadu na časnik Charlie Hebdo. Toda ob vsej kompleksnosti, ki so jo skušali sproducirati, od tiste, da je napad na Charlie Hebdo le dokaz, da so francoske lokalne obveščevalne službe podrejene ameriški CII ter Pentagonu (zaradi česar naj bi šlo za skriti scenarij, v katerem so teroristi le asistirali; predsednik Hollande se je pred napadom zavzel za ukinitev sankcij proti Rusiji, francoski parlament pa je sklenil priznati palestinsko državo), do tiste, da moramo biti pri norčevanju iz deprivilegiranih neprimerno bolj zadržani, se je o dogodku pisalo, kot da se nas ne tiče ali, kot je v enem svojih predavanj izjavil Slavoj Žižek: Balkan je vedno nekje drugje, nikoli tukaj in zdaj; za Slovence se Balkan začne s Hrvaško, za Avstrijce s Slovenijo itd. V tem primeru je bila optika sicer obrnjena; Balkan je postal Pariz. Nenadoma smo se tudi »tu« spomnili, da imajo »tam« muslimane, ki počnejo grozne stvari ali, kot je zapisal nigerijsko-ameriški pisatelj Teju Cole v časniku New Yorker, ki se je dan po napadu znašel v francoski prestolnici: na naslovnicah časopisov, kot so Figaro, Le Parisien in L’Humanité se je večkrat ponovila beseda liberté. Liberté naj bi bila nenadoma ogrožena. Na obrazih francoskih bralcev se je zarisala groza – zakaj nam »teroristi« delajo nekaj, česar mi nikoli ne bi naredili njim? Ilustracija Lucille Clerc (prelomljenih svinčnikov), ki je zaokrožila po spletu, je bila v tem smislu tipična. Sporočilo je bilo jasno, kot je bilo jasno v primeru gesla Je suis Charlie. 

Teju Cole pa je ponudil še eno zastranitev: ob vprašanju, ali je mogoče braniti rasističen in obscen govor, ne da bi promovirali tudi vsebino tega govora, se je razpisal še o tem, ali »obsežnost, intenzivnost in predvsem solidarnost, ki smo jo videli izraženo v primeru pariških pobojev, kažejo na to, kako zlahka se je zahodnim družbam osredotočiti na radikalni islam kot edini in resničen problem.« Tovrstni fokus je torej del konsenza glede žrtev, za katerimi je vredno žalovati, pri čemer se našo pozornost odvrača od drugih grozljivih pobojev, ki se dogajajo po svetu: ugrabitve in umori v Mehiki, na stotine otrok, pobitih v Gazi, masakri v Srednjeafriški republiki. In tudi to, da obtožimo kriminalce, ki prevzamejo odgovornost za poboje in trdijo, da so ravnali v imenu islama, pomeni izraziti le malenkostno skrb za vse tiste muslimanske žrtve, ki so jih pobili isti napadalci, naj bo to v Jemnu ali v Nigeriji – oboji so bili v istem tednu vsesplošno masakrirani. Morda res ne moremo nameniti pozornosti čisto vsakemu izbruhu na različnih koncih sveta, trdi Cole, lahko pa se za trenutek ustavimo in pomislimo, kako je mogoče, da se mainstreamovsko mnenje tako hitro odloči, da so določeni mrtvi pomembnejši od drugih, s tem pa tudi vrednejši omembe.

Pri tem Cole trka na našo vest in v središče postavlja odgovornost posameznika, ki v kontekstu sovražnega govora predstavlja bistveno vrednost, toda v imenu partikularizma pred univerzalizmom: kaj se je v Sloveniji prikrivalo s tem, ko se je tako intenzivno branilo svobodo govora v nekaj več kot tisoč kilometrov oddaljenem Parizu oziroma, izraženo z lacanovskim besediščem, kaj je ušlo našemu jeziku, ko smo dogodek skušali zapopasti?

Sporočilo, ki si ga je slovenski bralec ustvaril o dogodku, povezanem s Charlie Hebdo, je bilo, da se pri nas nimamo česa bati, saj nimamo kritične mase muslimanskih priseljencev, kaj šele satiričnega časopisa, ki bi ustvarjal islamofobične podobe ter s tem stopal na živce priseljencem, prakticirajoč islam (pri tem med vrsticami navajam k misli, da so ti isti teroristi, ki so jih nekateri evropski skrajno desničarski politiki stigmatizirali, češ sovražnik je med nami, v resnici produkt francoske apartheidsko razdeljene družbe). Pred leti je bilo sicer res slišati nekaj povzdignjenih glasov, predvsem s strani slovenske RKC, ki je svarila pred gradnjo mošeje, češ da ta ni zgolj religijski, temveč tudi politični objekt. Medtem ko muslimani v Sloveniji molijo po raznoraznih umazanih zakotjih, da ne rečem že kar beznicah, in prakticirajo verske praznike z nekakšno mešanico strahu in opravičevanja pred večinsko katoliškim (ali ateističnim) občestvom, se je do danes uspešno sproduciralo še podobo, da so predvsem priseljenci iz bivše Jugoslavije zaradi brezplačnega in kvalitetnega socialističnega šolskega sistema relativno dobro integrirani. Nezanemarljiv delež naj bi odigrala tudi naša pregovorna ponotranjenost, zaradi katere naj ne bi bili zmožni kazanja s prstom na drugega. Skratka, kar se muslimanov in še posebej njihovega potencialnega radikaliziranja tiče, imamo menda v Sloveniji vse pod nadzorom. Nekaj zapletov se, in posebej v zadnjem času, pojavlja okoli svobode govora, predvsem v novinarskih vrstah, ampak spet – to naj z dogodki v Franciji ne bi imelo nikakršne zveze.

Olivier Cyran, nekdanji sodelavec časnika Charlie Hebdo (od 1992 do 2001) je v enem svojih traktatov zapisal, da je obsesivno ukvarjanje ustvarjalcev francoskega časnika z islamom proizvedlo realne učinke. Ta obsesija se je začela po 11. septembru 2001. Charlie Hebdo naj bi po njegovem intenzivno prispeval k popularizaciji, še posebej med levičarji, ideje, da je islam glavni »problem« v francoski družbi. Pljuvanje po islamu nenadoma ni bilo več izključna pravica ekstremne desnice, temveč je postalo splošnejša »pravica do žaljenja«, kar se je opravičevalo s sekularizmom, republikanskimi idejami, celo idejami o »sobivanju« različnih družbenih skupin (tudi po dogodku je obstajal pritisk, da se Charlie Hebdo prezentira kot primer »zahodnjaških vrednot« ali vsaj kot primer levičarskega klerikalizma). Da bi bila situacija še hujša, se je tovrstna praksa razširila na področje pravic žensk; zelo pogosto je na primer slišati mnenje, da izključevanje zakritih žensk ne pomeni diskriminacije, temveč da sodi v kontekst feminizma in predpostavke o tem, kako je treba za osvoboditev opraviti določeno žrtev.

No, v Sloveniji je pljuvanje ne samo po islamu, temveč tudi po drugih marginalnih religioznih in rasnih skupinah, še vedno domena desničarsko usmerjenih skupin. Na to kažejo primeri novinarjev, ki so se zaradi raziskav o krepitvi rasističnih in neonacističnih gibanj, prikrivanja povezav med temi gibanji in političnimi strankami, kot je SDS, ter prikrojevanja poročil o teh pojavih in dvomljivo vlogo obveščevalne službe, znašli v postopku kazenskih in predkazenskih postopkov ali zaslišanj. Ampak to pomeni še nekaj: izstop iz okvirjev islamomanije, kot je predlagal Coje, in osredotočenje na druge vrste sporov. V tako imenovani moderni praksi problemov s pravico do svobode izražanja namreč nimajo le muslimani niti občasno pripadniki drugih religij, temveč v Sloveniji v tem trenutku predvsem država. Strukturni razlog za tovrstne probleme gre iskati v naravi države oziroma njene skupnosti, ki o sebi na tak ali drugačen način proizvaja fantazmo celosti.

Na načelni ravni se je seveda mogoče strinjati z izjavo angleškega aktivista in pisca Al Jaazere Richarda Seymoua, ki je nekaj dni po pariškem dogodku komentiral, da ne misli razpravljati o tem, da je Charlie Hebdo produciral rasistične podobe (»Če se morate prepričati, potem predlagam, da naredite raziskavo, začenši z Orientalizmom Edwarda Saida, ter se nato vrnete k diskusiji«; pri čemer Seymoua zagovarja, da obstaja jasna ločnica med solidarnostjo z umorjenimi novinarji in solidarnostjo z rasistično publikacijo), pa vendarle. Po ogledu ene izmed naslovnic Charlie Hebdo, na kateri so narisane noseče muslimanke, oziroma sužnje Boko Harama, nad njihovimi glavami pa se razpira napis »Ne dotikajte se našega bogastva« (kar implicira na muslimansko bogastvo, koncentrirano v Franciji, ter na številne noseče muslimanke, ki zaprošajo za francosko socialno pomoč), se moram vrniti k problemu sovražnega govora.

Očitno je namreč, da ta problem posamezne družbe razlagajo na različne načine. Večina zakonodajalcev se strinja, da se je z njim treba spopasti, toda pravne ureditve so od države do države različne (niti mednarodne organizacije za človekove pravice v tem smislu ne morejo postaviti splošnih predpisov). Večina evropskih držav, vključno s Slovenijo ima v svojih kazenskih zakonikih člene, ki obravnavajo sovražni govor, vendar imajo ti členi v različnih državah različne namene.

Neposredno po pariškem masakru nas je novinar Guardiana (Tariq Ramadan) opomnil, da je Charlie Hebdo leta 2008 ne le zavrnil objavo karikature, ki se je obregnila ob domnevne judovske povezave sina takratnega predsednika Sarkozyja, temveč so avtorja tudi odpustili. Čeprav večina to pripisuje Sarkozyjevi podaljšani roki, ne gre pozabiti, da se v Franciji (pa tudi v Nemčiji) členi o sovražnem govoru osredotočajo na antisemitizem in zanikanje nacističnega holokavsta. Precej podobno so v preteklosti v komunističnih državah Vzhodne Evrope zakone o obrekovanju uporabljali za zaščito partijske elite pred kritikami množic; ti zakoni, čeprav na drugem političnem terenu, so pri nas še vedno v uporabi. Leta 2008 je bil kazenski zakonik v Sloveniji spremenjen tako, da je iz člena o izdaji tajnih podatkov izginila določba, ki je dopuščala objavo v javnem interesu in ne na škodo države. Na podlagi tega je bil sprožen prvi pregon zoper novinarko Dela Anuško Delić. Nekatere organizacije, kot je Amnesty International, so pozvale k uresničitvi javno izrečene obljube po spremembi 260. člena kazenskega zakonika, ki prepoveduje objavo tajnih podatkov. Če bi proti novinarjem vložena obtožnica na podlagi tega člena, bo to predstavljalo kršitev pravice do svobode izražanja.

Tisto, kar dejansko regulira žaljivi govor v družbi, niso toliko obstoječi zakoni, trdi Renata Salecl v eseju Ne vidim zla, ne govorim zlobno, temveč sistem običajev, nravnost. Gre torej za nekaj, kar drži skupnost skupaj. Bistveno pri tem je, da se nravnost izmika pravnim regulacijam in da predstavlja le simbolno identiteto, nekakšno točko, s katere smo si všeč in od koder dobivamo simbolno identiteto. Tudi zaradi tega je definicija sovražnega govora v Franciji bolj izmuzljive sorte; že to, da so napadeni na očitke o rasizmu odgovarjali – ne posmehujemo se zgolj islamu, temveč vsem religijam, ali še pogosteje: ne mešajte legitimne kritike s protiarabskim rasizmom, je zame, ki sem zrasla ob socialističnem močniku, svojevrsten novum; kot je novum to, da na primer ministrico Christiane Taubira naslikaš v podobi opice, nato pa trdiš, da se skrajne rasistične podobe uporablja za posmehovanje rasizmu. V slovenskem prostoru je razmerje med tistim, ki izreka sovražni govor, in njegovo žrtvijo, – ravno zaradi historičnega konteksta – veliko bolj prizemljeno, če ne dobesedno: namen sovražnega govora je pripraviti napadeno osebo do tega, da podvomi o svoji identiteti in se začne imeti za manjvredno. Pri tem govorec ali govorka iščeta, in spričo odsotnosti pravne regulacije »sovražnega govora« zelo pogosto tudi najdeta, potrditev svoje identitete. 

Hm. Toda če je res, da rasistu ali rasistki legitimnost, ki jo išče, zagotavlja prav bolečina žrtve, potem je vprašanje – ali je krepitev javne razprave, sistematično odzivanje, kot to predpostavlja nedavno ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor (ki se je povezal z različnimi drugimi vladnimi in nevladnimi organizacijami ter medijskimi hišami), res najbolj optimalen način odgovarjanja nazaj? Če pogledam zgoraj navedeno anekdoto, potem je jasno, da urednik Mitja svojega resničnega užitka ni našel v vprašanju »Ti si torej tisti, ki jemlje naše ženske?«, temveč šele v opravičilu, da se je obnašal kot idiot. Njegova razgledanost in prepotovani svet mu omogočata, da razume paradoks; sam je odgovoren za užitek lastnega sovražnega govora. Kar pa se tiče njegove žrtve, temnopoltega muslimana Fadula, ta je zaradi brbotanja hormonov v zraku – ki ostane v anekdoti zamolčano, dejansko pa je tudi neizgovorljivo – dvakratno prevaran; prvič, ko se razjezi zaradi opazke, drugič, ko se nasmehne spričo opravičila, ki mu ga posreduje njegova partnerica. Situacija je skrajno kompleksna, skoraj francoska, na vsak način pa v pravnem diskurzu ne bi našla utemeljitve za obravnavo. Najbolj primeren način obrambe se torej kaže preko jezikovnega diskurza, ali kot bi v nekem drugem kontekstu dejali nigerijski vozniki potniških kombijev: »come down and fight«; ne pest na pest, še manj nož na nož, temveč jezik na jezik.