2015 - Page 14 of 14 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2015

Zavest

Objavljamo kratko zgodbo Tima Uršiča, ki se je uvrstila v peterico finalnih zgodb AirBeletrininega natečaja 2014.

Op. Op. Op. Oppa Gangnam Style. Mobitel! Meni. Alarmi. Možnosti. Izključi. Nazaj. Nazaj. Luč. Povišan srčni utrip. Pomiri se. D day. Poln mehur. Erekcija. Kovter. Copati. Kuhinja. Omarica. Džezva. Omarica. Pipa. Voda. Pipa. Električna plošča. Omarica. Vrečka. Žlica. Kava. Omarica. Spalnica. Laptop. Login. Poln mehur. Živjo, Anja? Ne, ne čakam dolgo. Zate. Vau, zelo si lepa. Greva notri? Pol mehur. Pol-erekcija.

Kopalnica. Luč. Pokrov. Mladina. Prepisovalci. Verjeti, da je vsaka naša misel le produkt ideologije je past nove ideologije. Kaj ti misliš? Jaz? Naša generacija je sposobna. Odvzemajo nam prihodnost. Ni služb, zato ni boja, ampak enkrat bodo šli. Jaz bi, da vsak dela. Vsi smo radi koristni. To je praksa, ideologija je abstrakcija in lahko ovira prakso. Je pa verjetno skupaj lažje. Ideologiji se pa ne da ogniti. Voda. Žižek. Voda. Milo. Voda. Brisačka. Voda. Ščetka. Zobna pasta. Pokrovček. Zobna pasta. Pokrovček. Voda. Zobje. Včasih sem bil smetar pri Snagi. Za najemnino je, za otroka pa ne dovolj. Dovolj samo za delat otroka, he he. Pljunek. Voda. Brisačka. Luč.

Kuhinja. Džezva. Žlica. Kava. Korito. Vrečka. Omarica. Šalica. Dežzva. Šalica. Spalnica. Facebook. Sporočila. Anja. Se vidiva. Smajli. Ob osmih. STA. Zanimiv si. Profil. Slike. Desno. Desno. Desno. Desno. Desno. Desno, desno, desno, desno, desno. Levo. Srk. Kaj bi jo. Domov. Zdrs. Wildov citat. Lajk. Nebuloze kvazi-pametne, a zelo priljubljene in v družbi uveljavljene kolegice s faksa. Lajk. Ha ha ha, ti Janševci. Lajk. Sošolka iz srednje šole je spremenila sliko profila. Lajk. Tina Maze. Lajk. Twitter. Prijava. Srk. #ideologije bloggerji pišejo, potem je premalo bralcev, potem indoktrinirani utihnejo. Facebook. Profil. Status. V slogi je moč. Google. V slogi je moč. Išči. V slogi je moč, Edvard Kardelj. Išči. Facebook. Objavi. Srk. Gmail. Inbox. Briši. Briši. Matkina verižna pisma. Briši. Subject, razgovor. Odpri. Študentska napotnica? Reply. Ni problema, sestra študira. Send. Inbox. Briši. Subject, žur. Odpri. Danes ne. Send. X. Srk.

Pižama. Povšter. Hlače. Srajca. Nogavice. Kopalnica. Luč. Deodorant. Gumbi. Pas. Luč. Spalnica. Torba. Denarnica. Mobitel. Ključi. Srk. Luč. Hladilnik. Banana. Hodnik. Čevlji. Vezalke. Pulover. Vrata. Ključi. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Čistilka. Mmmivjo. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Klet. Luč. Vrata. Ključi. Vrata. Ključi. Kolo. Vrata. Ključi. Vrata. Ključi. Stopnice. Vrata. Ključi. Nabiralnik. Literatura. Torba. Nabiralnik. Ključi. Vrata. Slušalke. Mobitel. Meni. Datoteke. Glasba. Play. Nazaj. Nazaj. Kolo. Banana. Vsaka naša misel je le produkt ideologije, ki trpi za zasvojenostjo in prenasičenostjo z informacijo.

Tržaška. Kolesarska steza. Zavore. Zvonec. Cin, cin. Lastna hitrost. Lasten prostor. Neobremenjenost z okolico. Stara generacija. Nihče ne odstopi od svojega mesta. Več ljudi prehiteva, kot da bi vozili z normalno hitrostjo po desni. Rdeča luč. Zavore. Na koncu nihče nikamor ne pride pravi čas. Ideologiji se ne da ogniti. We’re burnin’ up. We might as well be lovers on the sun. Nuna na kolesu. Nezaupljiv pogled. Zelena luč. Pospeški. Job. Ključi. Kolesarnica. Ključi. Veriga. Ključi. Torba. Slušalke. Vrata. Svet kapitala. Živjo, Jure. Garderoba. Predpasnik. Najlepši nasmeh.

Službeni računalnik. Twitter. Prijava. #ideologije Avtoceste in socialna demokracija nimajo nič skupnega. Odjava. Pladenj. Pepelniki. Vileda. Miza. Dober dan. Prazne skodelice. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Kaj lahko prinesem? Kava. Kava. Pult. Skodelice. Kavni aparat. Živjo, Anja, ful dobro zgledaš. Res noro. Umivalnik. S čim se kaj ukvarjaš? Jaz sem precej v teoriji ideologij. Imam neko kliko kolegov pa o tem debatiramo. Nismo ravno N’Toko, ampak če bo zalaufalo, nikoli ne veš. Eden od fantov pozna Marcela Štefančiča. Verjamem, da se sliši dolgcajt, ne bom najedal s tem, s čim se ti kaj ukvarjaš? Miza. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Kava. Kava. Dva evra, šestdeset. Lahko kar takoj poračunamo? We’ve only just begun … you’ll find us chasing the sun! Kava. Kava. Še kozarec vode? Škrtuhi. Miza. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Računalnik. Facebook. Prijava. Profil. Status. A jaz pa nisem nič vreden? Objavi. Odjava. Dva evra, petdeset. Hvala, lep vikend. Miza. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Kaj lahko prinesem? Kava. Kava. Pepelnik. Vileda. Miza. Jaz na primer, če grem na avtocesto, se vozim po voznem pasu. Življenje je paradoks, prideš hitreje, če se ti ne mudi. Pepelnik, miza, vileda, kava, pepelnik, kava, dva evra, osemdeset, še kozarec vode?, lahko kar takoj? Računalnik. Twitter. Prijava. Za kaj se oblačim v zlikano srajco? Za dvajset centov? Hvala kapitalizem! Kava. Kava. Kava. Kava. Miza. Pepelnik. Pepelnik. Vileda. Razbit kozarec. Bom jaz. Hvala, lep vikend. O, hvala, faking trideset centov! Ko te jebe. Smetišnica. Metla. Smeti. Takoj bom. Prosim? Kava? Kavni aparat. Skodelica. Ko si enkrat samo avtomat za druge, se šele zaveš moči ideologije. To moram dati na Twitter. Kava, takoj! Izvolite. En evro, dvajset, prosim. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Hashtag pomanjkanje kofeina. Anja, ful si mi všeč. Mislim, lepa si. Nasvidenje. Lep vikend. Škrtuhi.

Garderoba. Predpasnik. Torba. Ključi. Kolesarnica. Ključi. Veriga. Kolo. Ključi. Slušalke. Kolesarska steza. Pospeški. Zvonec. Cin, cin. Rdeča luč. Zavore. Rada poslušaš glasbo? Zelena luč. Pospeški. Vse imam rad po svoje. Kakšne etno ne razumem, naj bo, ampak ni zame. Ni za nas. Ni sporočila aktivizma. Ustavlja te. Ne maram se ustavljati. Zvonec. Cin, cin. Pospeški. Blink. SMS. Zavore. Mobitel. Anja. Še velja? Komaj čakam. Smajli. Pospeški. Blink. SMS. Zavore. Smajli. Pospeški. Gledaš filme? Meni so tudi všeč filmi. Kdo je tvoj najljubši režiser? Ali misliš, da res obstaja zarota, da DiCaprio ne dobi oskarja? Ampak dovolj o njem, kako si ti? Se imaš OK? Blok. Ključi. Vrata. Vrata. Stopnice. Klet. Ključi. Vrata. Ključi. Vrata. Kolo. Ključi. Vrata. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Bloki so oblikovani tako kot zapor. Ti je bila všeč Goga? Meni je Grum nasploh car. Stopnice. Stopnice. Ključi. Vrata. Čevlji.

Omara. Sesalec. Brzinsko sesanje. Hodnik. Če je vsaka misel, ki se je spomnimo, že obrabljena, potem je prostor le še za komentarje. Kaj ti misliš? Tale sesalec me spomni na to, kaj bi ti delal. Kuhinja. Sesalec. Džezva. Šalica. Mikrovalovka. Dve minuti. Sesalec. Brzinsko sesanje. Spalnica. Sesalec. Laptop. Login. Facebook. Profil. Status. Prah ostane po idejah, sesanje je moj komentar. Objavi. Štiri notifikacije. Vabilo na gledališko predstavo. Mogoče. Osemindvajsetim osebam je všeč tvoj stanje: V slogi je moč. Bodoči poslanec je komentiral tvoj stanje: V slogi je moč. Kreten. Oseba, ki je ne poznaš, te je povabila, da všečkaš njeno novo literarno revijo. Lajk. Sesalec. Brzinsko sesanje. Tole je moje stanovanje. Majhno, ampak je toliko cenejše. Postelja je dovolj velika. Mežik. Ne. Postelja bo dovolj velika. Mežik. Mežik. Zelo lepo imaš. Všeč mi je, če fantje skrbijo za svoj flet. Mmm. Poljub. Jezik. Všeč si mi. Sesalec. Omara.

Kopalnica. Luč. Pulover. Stroj. Hlače. Stroj. Srajca. Stroj. Boksarice. Stroj. Nogavice. Stroj. Omarica. Britvica. Tuš kabina. Vratca. Pipa. Voda. Britvica. Všeč so mi fantje, ki se brijejo tam spodaj. Eden za drugega. V slogi je moč. Voda. Gel. Vrat. Ramena. Prsi. Trebuh. Roke. Hrbet. Penis. Moda. Noge. Zadnjica. Stopala. Voda. Vrat. Ramena. Prsi. Trebuh. Všeč mi je, da skrbiš zase. Veliko telovadiš? Roke. Hrbet. Penis. Moda. Mmm. Poljub. Jezik. Noge. Zadnjica. Stopala. Voda. Vratca. Brisača. Vrat. Ramena. Prsi. Trebuh. Roke. Hrbet. Penis. Moda. Noge. Zadnjica. Stopala. Omarica. Pena za britje. Britvica. Voda. Omarica. Gel za lase. Omarica. Želodec.

Kuhinja. Mikrovalovna pečica. Kava. Srk. Električna plošča. Omarica. Posoda. Omarica. Instant porova juha. Omarica. Spalnica. Twitter. Prijava. Srk. #ideologija Protestantska etika. All preparation no satisfaction. Srk. Gmail. Briši. Briši. Všeč si mi. Kaj počneš, da imaš tako lepo telo? Penis. Mmm. Vrela voda. Kuhinja. Instant porova juha. Omarica. Smeti. Omarica. Kopalnica. Brisača. Spalnica. Oprijete boksarice. Oprijete kavbojke. Kopalnica. Deodorant. Spalnica. Oprijeta majica. Nogavice. Všeč si mi. Moje telo? Moje telo je le ideja. Obrabljena ideja. Šteje tvoj komentar. Poljub. Jezik. Kuhinja. Električna plošča. Omarica. Krožnik. Omarica. Posoda. Instant porova juha. Umivalnik. Všeč so mi fantje, ki pospravljajo za sabo. Všeč mi je, da je v tvojem fletu, kot da ni nikogar doma. Ti si meni cela všeč. Instant porova juha. Krožnik. Umivalnik. Gobica. Detergent. Posoda. Krožnik. Džezva. Šalica. Beštek. Pipa. Voda. Pipa. Posoda. Krožnik. Džezva. Šalica. Beštek. Pipa. Voda. Pipa. Vileda. Pult. Cunja. Posoda. Krožnik. Džezva. Šalica. Beštek. Pult. Cunja. Všeč so mi fantje. Kot da ni nikogar doma. Spalnica. Povšter. Kovter.

Torba. Mobitel. Ura. Torba. Hodnik. Reklc. Volnena kapa. Superge. Ogledalo. Poljub. Jezik. Vrata. Ključi. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Klet. Vrata. Ključi. Vrata. Ključi. Kolo. Vrata. Ključi. Stopnice. Vrata. Vrata. Kolo. Pospeški. Kolesarska steza. Center. Lepa si. Lepa si. Lepa si. Čopova. Tromostovje. Cankarjevo Nabrežje. Kolo. Ključi. Veriga. Ključi. Maček. Anja?

Kodri. Modre oči. Poletna obleka. Kolena. Japanke. Vau, ful si lepa. Dolgo čakaš? Kar tu? Stol. Kako si? Super. Zdaj še posebej. Kaj si počela danes? Zanimivo. Imaš res rada pse, kaj? In kako je šlo? Čestitke. Drugo mesto je super. Ja, Kuba libre, prosim. Samo čaj? Kakšno vino raje? Jaz plačam. OK. OK. Zaenkrat to. In kako je malemu ime? Noel? Lepo ime. Ampak ne tako lepo kot ti. Psi. Psi so le nadomestek za otroke. Manj odgovornosti, več prostega časa. Permisivni očetje. Hvala. Še vedno psi? Imaš res rada pse, kaj? Agility. Nočni sprehodi. Kje spi? Te gleda, ko si v postelji? S čim se še ukvarjaš? Ples? Jaz nisem ravno za ples. Skupina ljudi v zaprtem prostoru, ki ponavlja vnaprej jasne gibe na isti glasbeni ukaz. Fak! Vseeno, bi se lahko naučil. Lahko me pelješ v diskač kot psa na sprehod. Se pustim voditi, ko pustim. Tišina. Jaz? Jaz rad pišem. Ne, ne zgodbe. Eseje bolj. In tweetam za skupnost. Ne, to ni poklic. Za denar sem kelnar. Trzanje nog. Pogledi proti Ljubljanici. Cigareta. Včasih sem kadil. Potem sem imel malo krize z denarjem. Kot da bi ga zažigal, ampak to sem takrat tako gledal. Zadnje čase veliko o ideologijah. Kaj si ti misliš, se jim ne moremo nikoli ogniti? Ugriz v nohte. Na primer. Ko greš plesat. Se ti ne zdi, da je tudi to le produkt neke ideologije? Čez teden delaj do onemoglosti, brez skrbi, čez vikend se lahko naplešeš, da pozabiš. Ne, ne, jaz ne mislim nujno tako, tako se samo govori. Kdo? Na primer, ali kaj potuješ? Ampak potem ko smo tam, počnemo isto, kot ko smo doma. Ali ni to neka napaka v sistemu. Pač, sistemu. Še posebej, zakaj največ na Hrvaško? A pa misliš, da si Noel res želi videti Hrvaško? Obrambni mehanizmi. Prenos. Projekcija. Pes ni enako ona. Fak! Bi šla po čaju plesat? Ne, saj razumem. Cigareta. Hvala, zaenkrat nič. Račun? Že? Ja, jaz imam tudi še nekaj dela s pisanjem. Lahko me spremljaš na blogu. Ne pišem več toliko, ampak poskušam biti kritičen. Pa tako, o sistemu, generacijah, zakaj se ne premaknemo. Hedonizem. Argumenti. Komentarji. Recimo, kaj bi rekla o mojem telesu? Zavijanje oči. Ne, nisem tako mislil. Resno. No, to je recimo komentar. Ideja pa ni nova, tudi če jo kažem malo drugače, kot je že bila. Tišina. Štiri evre, devetdeset. Pet. Je že v redu. Res že greva? Nobenega lupčka? Drugič, OK. Pospešeno bitje srca. Ko jo jebe.

Ključi. Veriga. Slušalke. Kolo. Cankarjevo nabrežje. Tromostovje. Čopova. Tišina.

Kolesarska steza. Rdeča luč. Zavore. Tišina.

Zelena luč.

Blok. Ključi. Vrata. Luč. Vrata. Stopnice. Klet. Luč. Ključi. Vrata. Ključi. Vrata. Kolo. Vrata. Ključi. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Ključi. Vrata. Luč. Superge. Reklc. Volnena kapa. Luč. Spalnica. Luč. Laptop. Login. Facebook. Profil. Status. Če nekoga težko razumeš, je verjetno napaka v tebi. Tišina. Briši. Dolg dan. Zelo utrujen. Ne vem več, kaj govorim. Smajli. Objavi. Sporočila. Anja. Lepo mi je bilo s tabo. Všeč si mi. Smajli. Pošlji. Torba. Mobitel. Oprijete kavbojke. Oprijeta majica. Nogavice. Postelja. Kovter. Luč. Tišina. Mobitel. Alarmi. Nastavi. Nič. Sedem. Ena. Pet. Potrdi. Nazaj. Nazaj.

Boksarice. Penis. Solza. Tišina.

kratka zgodba panorama

Domov / Članki / 2015

Od Louja Reeda do Simone de Beauvoir

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Ko je oktobra 2013 umrl legendarni Lou Reed, so se iz radijskih sprejemnikov bolj pogosto kot ponavadi dvigali toni pesmi z njegovega drugega albuma – Transformer (1972) – Walk on the Wild Side. Pesem je kljub subverzivni temi v zgodnjih sedemdesetih dosegla nesluten uspeh; Lou Reed v njej skoraj zaklinjevalsko našteva imena mladcev – Holly Woodlawn, Candy Darling, Joe Dallesandro, Jackie Curtiss in Joe Campbell –, ki so iz svojih perifernih zakotij prispeli v New York. Zdi se, da gre za mimohod poosebljenih bogov, ki so v spranih kavbojkah in ozkih bokov zasedli vodilna mesta v ameriški subkulturi; večinoma so postali zvezde v Warholovi tovarni in vmes počeli še stvari, ki jih transeksualci počno: fafali, se drogirali, zapijali, si na balkonih česali lase, lizali pregrete vratove in se predvsem veliko smejali. Kljub hahljanju, ki se razlega iz dna Reedovega trebuha, se po dnu pesmi vleče posebna otožnost. Morda Walk on the Wild Side zato še vedno deluje kot prečiščena bolečine, čeprav se bolečina skriva v njenem središču.

V dokumentarni klasiki Lou Reed: Transformer (2001) je Reed priznal nekaj, kar se zdi v današnji popularni kulturi skoraj nezamisljivo; Walk on the Wild Side je inspiriral istoimenski roman ameriškega pisatelja Nelsona Algrena (1956); kasneje je Reed pesem predelal in vanjo vtkal like iz svojega življenja. Nisem se mogla upreti temu, da ne bi kliknila za Algrenovo fotografijo. Na eni izmed njih, s cigareto v ustih, spominja na Alberta Camusa, čeprav ne premore njegove vihravosti; deluje bolj nežno, bolj razpuščeno, manj gotovo vase (zgolj vtis). Gotovost je lažje pripisati ženski ob njem, ki ima okoli glave zavezan temen šal in roke uprte v boke. Gre za nikogar drugega kot eno najusodnejših žensk francoske literature – Simone de Beauvoir. Poleg Jeana Paula Sartra je bil ameriški pisatelj Nelson Algren eden njenih najbolj znanih ljubimcev. Simone mu je celo posvetila roman Les Mandarins (1954), s katerim si je prislužila najvišjo francosko literarno lovoriko – Goncourtovo nagrado; Algren je bil menda zgrožen zaradi nazornih seksualnih opisov tako v omenjenem romanu kot v Simoninih avtobiografskih delih. Maščeval se ji je z uničujočo kritiko angleškega prevoda The Mandarins. Njuna pisemska korespondenca pa je bila objavljena šele po pisateljičini smrti.

In torej, kaj imata Reedova pesem in pisanje Simone de Beauvoir skupnega? Ničesar in hkrati vse. Še posebno, če pod drobnogled vzamemo novelo Nesporazum v Moskvi (Malentendu à Moscou), ki jo je Simone de Beauvoir napisala za zbirko La Femme Rompue (1968), vendar jo je potem zamenjala z zgodbo L’Age de discrétion. Nesporazum je tako izšel šest let po njeni smrti v reviji Roman 20-50, v knjižni obliki pa šele v letu Reedove smrti – 2013.

Nesporazum v Moskvi
Simone de Beauvoir
Izdaja:
Modrijan 2014
Prevajalec:

Pripoved, ki se dogaja v letu 1966 med potovanjem upokojenskega para Nicole in Andréja v Sovjetsko zvezo, na prvi pogled deluje lahkotno, celo zelo francosko, vendar na nek način razrešeno spolnosti. Dvojina je v fokusu, toda to ni dvojina, ki smo je vajeni – mladostna, buhteča, izzivalna; Simone nam pripoveduje o slovesu od lastnega telesa: ker ima njena junakinja Nicole v Moskvi čas, ker se celo dolgočasi, začenja drezati v lastno meso. Spominja se, kako je tistega popoldneva André v njuno pariško stanovanje pripeljal neznanega, vendar izjemno lepega fanta, ki je Nicole z raztreseno vljudnostjo segel v roko. Tedaj se je nekaj v njej sesulo. On je bil zanjo moški, mlad in privlačen, ona pa je bila zanj enako brezspolna kot osemdesetletna starka. Od tega pogleda si Nicole ni več opomogla. Ni se več ujemala s svojim telesom, zdi se ji, da je postala “tuja lupina, srce parajoča preobleka”.

André se po drugi strani privaja svojemu starčevskemu statusu, čeprav se z vso silo upira temu, da bi ga odneslo v stanje velikega starca, kot temu sam pravi. Ne želi si več ugajati, toda z drobnimi gestami nakazuje, da je nekoč ugajal. Podobno kot v Reedovi pesmi, smo tudi v Nesporazumu priča geografskim premikom; in ti premiki očitno razpirajo razpoke, pa tudi možnosti. Nesporazum deluje vsaj na dveh ravneh – kot pripoved o dveh mestih, Parizu, ki sta ga André in Nicole pustila za seboj, ter Moskvi, ki sta jo leta 63’ že obiskala, vendar jo zdaj na novo raziskujeta, toda ti mesti sta le izgovor, da na plano privre notranja substanca obeh likov; starost, ki se je par spričo novonastale situacije v Moskvi veliko bolj zaveda kot doma, je Simone de Beauvoir razdelala z različnimi atributi. André jo čuti na način, da ne zna več zaobseči sveta, ki se dogaja pred njim, politika zgodovina mu prhnita iz rok, Nicole se veliko bolj nasloni na preteklost, čeprav v luči ženskega vprašanja. V Moskvi opravi rezime: njeno življenje je bilo zaznamovano z bojem. Medtem ko je njena mati sanjarila o bogati poroki, o biserih, krznu, si je ona želela napisati odmevno disertacijo, dobiti mesto na Sorboni ter dokazati, da so ženski možgani enakovredni moškim.

Nicole je torej znan lik; srečali smo ga že v Drugem spolu (1949), le da gre tokrat za prečiščeno literarno verzijo. Nicole kot ženska še vedno nastopa v vlogi Drugega. Kljub temu da je poučevala in delovala v feminističnih gibanjih, se je pustila izkoriščati možu, sinu, gospodinjstvu. Definira se glede na svojega partnerja – »Zaradi njega je bila ženska, ki ni več vedela, kako porabiti čas, ki ga je še imela preživeti« – in si to celo očita, vendar ne zna izstopiti iz kroga, v katerega je ujeta. Zaciklala se je v okrutno protislovje, porojeno iz ljubezni: odpovedala se je svojim mladostnim ambicijam, da bi on lahko imel dom, otroke, prosti čas, razvedrila, prijateljstva in nekaj vznemirjenj. V življenjski status žensk v ZSSR sicer projicira sanje o svobodi, toda tudi to se izkaže za jalovo, ko André začenja vstopati v dialog s svojo hčerjo Mašo.

Čeprav je Simone de Beauvoir trdila, da je celo njena predhodnica, angleška pisateljica, filozofinja in aktivistka iz osemnajstega stoletja Mary Wollstonecraft na moške gledala kot na ideal, ki ženskam ostaja nedosegljiv, je v Nesporazumu Andréjeve pritožbe glede žrtev, ki naj bi jih opravil za Nicole (da je ostal v Parizu, da nima miru za pisanje), prikazala kot njegovo žensko plat. On je tisti, ki odloči, da Nicole v svojih trditvah pretirava, in on je tisti, ki da prvi pobudo za pobotanje. Ko Nicole krivdo za nesporazum prevzame nase, vemo, da on – v družbnem smislu – predstavlja normo in ona deviacijo. V navalu besa mu očita, da zaradi njega ni mogla postati tisto, kar si je želela, v navalu nežnosti trdi, da se je ob pomoči njegove rahločutnosti in nežnosti spravila s svojim spolom. Morda je tudi zaradi te temne lise Simone de Beauvoir, in kljub dejstvu, da je z idejo ženske kot družbenega konstrukta pomembno prispevala k feminističnemu gibanju v šestdesetih in sedemdesetih letih (prejšnjega stoletja), zavračala, da bi se opredelila kot feministka; šele leta 1972 (kar je tudi letnica izdaje drugega Reedovega albuma), ko je nehala verjeti v socialistično revolucijo, ki naj bi med drugim ženskam prinesla osvoboditev, se je v intervjuju za časnik Nouvel Observateur jasno deklarirala.

Ker je Nicolin lik tako zelo obremenjen z ženskim vprašanjem, je pisateljica demitizacijo koncepta starosti in staranja pripisala Andréju. Deziluzija v zvezi z družbenimi spremembami v ZSSR in končno tudi druge tradicionalno moške teme, kot je na primer nemoč francoskih levičarjev, so v njegovi domeni, še bolj pa je v njegovi domeni vprašanje, ali s starostjo res kaj pridobimo. Tisto, kar je britanski pripovednik in esejist Julian Barnes v knjigi Nč bat (2009, slovenski prevod 2012) formuliral že na znanstven način – »Vsako desetletje življenja po petdesetem možgani izgubijo dva odstotka svoje teže; dobijo tudi nekakšno smetanasto rumeno nianso« – je André ubesedil z enim stavkom: pri šestdesetih se čuti »malo bogatejši; in veliko manj bogat«. »Kaj si izgubil?« Andréja karajoče vpraša njegova hči Maša. »Mladost«, ji odgovori André. Posebnost novele Nesporazum je torej tudi v tem, da Simone de Beauvoir starosti ni postavljala v luč smrtnosti in to kljub temu, da se par v Moskvi skoraj hkratno zave, da jima je ostalo le še nekaj let življenja, temveč v luč tistega, kar je že bilo odživeto; v dvojinski obliki. Življenjska moč, tako na ženskem kot moškem polu (v tem sta si Nicole in André enakovredna), je potrošena, vprašanje, ki ostaja, je – zaradi česa je na starost še vredno živeti?

Kljub alegorični podstati, ki je vključena v Nesporazum, in kljub temu da je novela očitno napisana po diktatu najglobljega človeškega čustva (strahu pred smrtjo), je vsak stavek predihan z izkušnjo, brez nepotrebnih sofističnih izlivov (v smislu ohranjanja dostojanstva pred tistim, kar je neizogibno). Simone de Beauvoir se ves čas ozira v mladost, ob tem odkrito popiše zavistnost do mladih teles, kot tudi težo te mladosti, od koder lahko potegnemo zaključek, da Nesporazum še vedno deluje neverjetno sveže in bralca kljub potencialno nergaški drži, pritegne v empatično sočustvovanje z obema likoma. Seveda je očitno tudi, da je Simone de Beauvoir zaradi svoje lucidnosti in hkrati jasnosti zlahka penetrirala v popularno kulturo. Ni šlo torej le za (s)prevračanje spolnih vlog, o katerih tako uležano prepeva Lou Reed, še manj za njena subverzivna spolna razmerja, ki so večkrat predrla opno literarnega in postala predmet antropoloških raziskovanj. Simone je pač dama, ki ni pozabila, da je literatura v prvi vrsti predvsem dialog.

refleksija Simone de Beauvoir

Domov / Članki / 2015

Knjiga priznanj: Peter Kolšek

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

V pokoj odhaja Peter Kolšek, dolgoletni (in za mnoge najboljši) urednik Delovnih Književnih listov, novinar kulturne redakcije, pesnik ter prejemnik letošnje novinarske nagrade za življenjsko delo. Upamo, da ga bomo še naprej lahko brali – v časopisu in knjigah. Da pa bo premostitev lažja, vam za prvo branje v 2015 ponujamo njegovo Knjigo priznanj.

Ime:
Peter Kolšek

Zadnja knjiga:
Pesniška zbirka Dekleta pojejo.

Kje ste odraščali?

V Gornjem Gradu in na Polzeli.

Kaj ste študirali in kje?

Primerjalno književnost in slovenistiko na FF v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

V Ljubljani, na senčni strani Golovca. Ker imam rad bližino gozda.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na Nevihto sladkih rož, antologijo slovenske poezije 20. stoletja.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Vsako jutro znova me zdravstveni nasveti na radiu opomnijo, da sem še živ.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Najbolj sem živ med polnočjo in tretjo uro zjutraj.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Gumb na srajci, ki ga pod vratom ni treba zapeti.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Célinovo Potovanje na konec noči, Selitve Miloša Crnjanskega in Cankarjevo Gospo Judit.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Prijateljujem s pisateljem, ki sovraži pisanje.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Jurija Murija v Afriki.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Ne iščem ga, se mu pa pustim najti.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

V slikarstvu me navdihujejo krajine, v filmih zgodbe, v literaturi ljudje, v glasbi pa imam najraje tišino.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Med svojimi pisarijami imam najraje poezijo in zanjo potrebujem samo troje: pisalo, papir in kozarec.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Sem čistun: kar zadeva dobri stari papir, mora biti bel in bleščeče čist, na računalniku pospravljen poštni predal, okrog mene pa nobene navlake.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Pred očmi imam nekaj smrek in akacij, dva kostanja in hrast, a to niso drevesa, zaradi katerih ne bi videl tudi gozda.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Počakam.

Opišite svoj idealen dan.

To je dan, ko so običajne delovne obveznosti moja edina obveznost.

Opišite svojo večerno rutino.

Pred spanjem si zaželim določene sanje, a se nikoli ne uresničijo.

Ste vraževerni?

Rad verjamem, da nisem.

Najljubša pijača: alkohol?

Kako ste vedeli?

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Ni literat, ampak literarni zgodovinar.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez pozdrava.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Enega od svojih dveh pokojnih dedov, ki sta umrla daleč pred mojim rojstvom.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Rozine.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Na zdravje!

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Zgodilo se je, da je literat na lastnem literarnem večeru zaspal.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Berem.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Naj razmislijo, ali imajo res povedati toliko, da ne gre v 20 verzov ali na največ 200 strani romana.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Nisem samo čistun in redoljubnež, ampak tudi nadpovprečno lahkomiseln.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Proučevanje brezdelja.

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

knjiga priznanj panorama Peter Kolšek

Domov / Članki / 2015

VZGOJA SRCA A LA SOROKIN

Ana Geršak

O avtorju
Članki
Podkasti

Če bi rekli, da spada Vladimir Sorokin v rodni Rusiji v kategorijo »prezrtih pisateljev«, bi bil stavek podoben evfemizem kot če bi trdili, da je vivisekcija »precej zoprna zadevica«. Ni malo takšnih, ki menijo, da so njegovi romani vredni manj od toaletnega papirja, veliko pa je tudi tistih, ki pisatelju odkrito grozijo z linčem. Resnici na ljubo branje Sorokina ne vzbuja nobenega posebnega »užitka« (kot glavnega učinka, ki naj bi ga postmodernistični tekst imel na bralca), temveč predvsem – nelagodje. S poustvarjanjem že ustaljene in kanonizirane diskurzivne narativne prakse pritegne Sorokin naivnega bralca v svojo past: rez, ki sledi, je zato toliko bolj nepričakovan in boleč.

Kot primer opisanega postopka lahko navedemo kratko zgodbo Prosta ura, ki je izšla v zbirki Pogovor gluhonemih: ravnateljica pokliče k sebi v kabinet dvanajstletnika z namenom, da bi ga okarala zaradi neprimernega vedenja. Nenadni preobrat se zgodi, ko ravnateljica dvigne krilo in začne dečku prigovarjati, naj jo boža po spolovilu. Ko zazvoni šolski zvonec, si pred Leninovo fotografijo izmenjata »častno pionirsko«, da bosta o dogodku molčala, in se razideta.

Avtor skuša s cinizmom in šok-terapijami (ruskega) bralca »očistiti« neomajne vere v Lepoto Besede (belle lettre) in obljubo (lažne) Resnice, ki naj bi jo prinašala. Pri tem velja opozoriti na kulturne divergence v branju Sorokinovih del: tistim »vajenim vsega«, ki so svoj moralni pretres doživeli že ob branju de Sada, Millerja, Burroughsa in Burgessa, Sorokin na deskriptivno-narativni ravni ne more ponuditi nič novega.

Sorokin se kot postmodernist povsem zaveda neizbežnosti ponavljanja in preigravanja že utečenega, vendar ga to ne ovira – nasprotno, zdi se, da je ravno imitacija in parodiranje kanoniziranih (jezikovnih in nejezikovnih) struktur njegova največja vrlina. Roman Led se tako začne kot čisto povprečen holivudski znanstveno-fantastični triler: filmski postopki niso očitni le v sami fabuli, temveč tudi v načinu strukturiranja pripovedi, ki na trenutke še najbolj spominja na scenarij. Bralec se sooči z že videnim in že doživetim (eksplicitni prizori seksa in nasilja, drogiranje, izpadi čistega sadizma), toda »moteči rezi«, ki se manifestirajo kot sižejsko povsem neutemeljeno prdenje likov, so redkeje zasejani, hkrati pa velja še enkrat opozoriti, da prav poustvarjanje že utečenega bralca uspava v sen gotovosti. Prvi manjši šok se zgodi na prehodu v drugo poglavje, kjer pripoved privzame lastnosti prvoosebne pripovedi povprečne kmečke deklice, Samsikove Varje, in nima na videz nič skupnega s predhodno zgodbo. Kmalu se izkaže, da ima Varjina pripoved funkcijo retrospektivne eksplikacije (ki je prav tako filmski postopek): skozi retrospektivo bralec spoznava smisel trkanja po prsih, skrivnostni namen ledu in »srčne sekte«.

Drugo poglavje je na ravni fabule gotovo najbolj zanimivo, saj nakazuje Sorokinovo željo po remitologizaciji prav te že utečene, utrujene stvarnosti, ki jo avtor nenehno imitira in parodira. Sorokin sam je nekoč izjavil, da je začel cikelTrilogija pisati zaradi razočaranja nad človeško raso; roman Led, ki je bil prvotno samostojno knjižno delo in je šele kasneje postalo integralni del cikla, ne skriva nihilistične oz. celo skrajno mizantropične naravnanosti: izbranci so utelešenje makiavelističnih idealov, ki za dosego ciljev ne izbirajo sredstev – smrt navadnega človeka (»mesenega stroja«) je zanje prav toliko obremenjujoča kot pohojena mravlja. Zakaj bi se obremenjevali s človeškim življenjem, ko pa je njihov cilj totalna destrukcija planeta?

V sekvenci, ki tako jezikovno kot tematsko spominja na citat iz Biblije, se razkrije nova mitološka resnica: »Najprej je bila samo Prvobitna Svetloba. In svetloba je sijala v Absolutni Praznini. In Svetloba je sijala Sama Zase. Svetloba je bila sestavljena iz triindvajset tisoč svetlobnih žarkov. In to smo bili mi. /…/ In rojevali smo nove svetove. Svetovi so zapolnjevali Praznino. Tako se je rojevalo vesoljstvo. /…/ In eden izmed sedmih planetov je bil ves prekrit z vodo. To je bil planet Zemlja. /…/ To je bila Velika Napaka Svetlobe.« Živa bitja so se razvijala dalje, nekatera so nato evolvirala v človeka, ki je »začel živeti z razumom in postal suženj mesa«, mrlič, ki rojeva mrliče. Tudi triindvajset tisoč žarkov svetlobe je privzelo človeško podobo in pozabilo svoj (božanski?) izvor. »Prvobitna Svetloba je živela v naših srcih. A ta so spala, kakor spijo milijarde človeških src.« Srce izbranca je mogoče prebuditi le z udarci ledu ob prsi: tisti, ki jim prebujenje ni namenjeno, bodo umrli. Nosilci svetlobe pa bodo spregovorili v jeziku srca in razodeli svoje pravo ime. Ko Samsikova Varja, s pravim imenom Hram, vpraša starešino sekte, kakšen je njihov cilj, je odgovor apokaliptičen: »Triindvajset tisoč nas je. Ne več in ne manj. /…/ Takoj ko bomo našli vseh triindvajset tisoč in ko bodo vsi poznali jezik srca, bomo stopili v krog in naša srca bodo hkrati izgovorila 23 srčnih besed. /…/ In napaka bo popravljena: svet Zemlje bo izginil, se razblinil v Svetlobi. /…/ In vrnili se bomo v večnost.« Edina prava odrešitev je torej mogoča le kot katarzično očiščenje skozi kataklizmo, ki vodi v gotovo razblinjenje vsega obstoječega. Kljub temu pa nas pred skrajnim nihilizmom obvaruje zadnje, četrto poglavje, ki deluje kot povsem samostojna, ločena enota: osamljeni deček se igra z ledom, ki je edina stična točka z ostalimi poglavji. V spremni besedi izvemo, da ima prav ta kratki (in z bralčeve perspektive gotovo nezadovoljiv) epilog v resnici funkcijo prologa k naslednjemu delu cikla Trilogija.

Sižejsko predstavlja osnovni rez tretje poglavje (ergo, širjenje sekte in iniciacija prebujenih), ki povsem prekine z narativno linijo in vzpostavljeno tematiko – v duhu metadiskurza začne roman ironizirati samega sebe. »Navodila za uporabo Wellness kompleta Led«, opremljena z mnenji (ne)zadovoljnih uporabnikov, še najbolj spominjajo na top-shop reklame, ki obljubljajo instant zadovoljitev in zapolnitev sleherne duhovne vrzeli z nakupom materialne dobrine (»Nirvano je mogoče uzreti le skozi Gucci očala«). Z Wellness kompletom Led lahko izbranci sami sebi iztrkajo srca in si zagotovijo pot v kraljestvo svetlobe. Parodiranje katarzičnega diskurza, ki ga je roman v prvih dveh poglavjih skrbno strukturiral, ustvari nenadno distanco in dvom v smisel početja sekte, hkrati pa cinično dregne v popularnost površinskih eklekticističnih naukov in njihovo obljubo Sreče.

Naredimo rez.

V uvodnem predavanju na Collège de France je Barthes prvič izoblikoval poststrukturalistično tezo o fašizmu jezika:»Fašizem ni govorjenja preprečiti, temveč v govor prisiliti«. Problem subjekta je namreč ta, da mora nianse čustev, ki ga v določenem trenutku prevevajo, skrčiti na zaporedje artikuliranih zvočnih signalov z arbitrarno določenim pomenom. Človek se je v teku življenja tako prisiljen izražati v besedah, ki niso zares njegove, temveč zgolj priučene, pridobljene »od zunaj«. V navalu nebrzdanega (pozitivnega ali negativnega) čustvovanja se subjekt, prepuščen samemu sebi, giblje vsaj tako okretno kot plesalec v premajhnih čevljih: zavest o nezmožnosti polno zaobjeti vseobsežnost človeške notranjosti posameznika utesnjuje, sili k iskanju »dopolnilnega« govora – vzhičene gestikulacije, živahne in karikirane grimase, mašila, medmeti, onomatopoetične reference … in nenazadnje zatekanje v svet umetnosti – ki pa nikoli ne zmore dokončno posredovati prave nianse notranjega občutja (ki je vselej individualizirano in do skrajne meje subjektivizirano) zunanjemu svetu. Večni molk pa je opcija, ki že nakazuje na neizbežni konec življenja

V romanu Led Vladimir Sorokin ponudi kot alternativo obema skrajnostima »govorico srca«; srce pozna le triindvajset besed – in vendar z njimi zaobjame celotno stvarnost. Ljudje jih poznamo ogromno, krasimo jih z govorico obraza in telesa, naglasnimi znamenji in zvočnimi izpeljavami – pa vendar nikdar ne izčrpamo »ne-povednega«. Roman, ki tako eksplicitno propagira filozofijo mizantropije, je v resnici le zgodba o tragediji nedorečenosti človeškega jezika.

VLADIMIR SOROKIN, Led, založba Modrijan, 2006

kritika