marec 2014 - Page 2 of 2 - AirBeletrina
Panorama 3. 3. 2014

Nespregledano: Februar

Ilustracija: Ana Baraga

Februar je najkrajši mesec in časa za branje je še manj kot običajno – toliko bolj, ker je v zraku že počasi vonjati pomlad. Toda brez skrbi, uredništvo AirBeletrine je za vas znova pripravilo pregled člankov, ki jih ne bi smeli spregledati. Dali vam bodo dovolj zanimivih tem v razmislek za dolge sprehode v prebujajoči se naravi: o tem, simptom česa je Beneški bienale in simptom česa je sprijaznjenost z zgolj solidnostjo v slovenski kulturi; o Amazonu in njegovem mafijskem načinu izrivanja zidanih knjigarn in prevzemanja založb; o ritualih pisateljev, ki ne čakajo na božanski navdih; o najbolj priljubljenih rimah svetovnih pop izvajalcev; o sodobnem novinarstvu v ZDA in še čem.

 

Iz modela svetovnega sejma lahko izluščimo tri ključne poteze demokratizma: (1) željo po konstrukciji mirnega sožitja različnih kultur in ideologij; (2) prepoved prevpraševanja notranje konstrukcije – kolonialnega kapitalizma –, na kateri to sožitje v miru temelji; in (3) tesno sodelovanje vlade in zasebnih podjetij.

Jonas Staal: Art. Democratism. Propaganda. (e-flux, #52, februar)

 

»Mama. Resnica je, da kljub vsej svoji ljubezni nisem mogel živeti v tej slepi potrpežljivosti, brez stavkov, brez načrtov. Nisem mogel živeti njenega nevednega življenja. In podil sem se po svetu, vzgajal, ustvarjal, sežigal bitja,« zapiše v beležki, ki so jo našli na kraju avtomobilske nesreče leta 1960.

Vesna Milek: Albert Camus: Teater, nogomet in ljubezen (Sobotna priloga, 1. februar)

 

Čeprav mi je skoraj nedoumljivo, da je lahko kdo indiferenten do umetnosti, tako kot se povprečnemu Slovencu zdi skoraj blasfemično, če kdo ne spremlja nogometa, oziroma če kdo ne skače ali če ne gre vsak dan Na Golico, vedno znova spoznavam, da to velja za večino ljudi. Celo visoko izobraženi ljudje včasih prostodušno izjavijo, da lahko živijo brez tega »balasta«.

Robert Lozar: Kje so gledalci, bralci in poslušalci? (Pogledi, 2. februar)

 

Prostor slovenske literarne kritike preveva lenobna navajenost, da se pohvali vsakogar, ki je zmožen tvoriti trdilni stavek v slovenskem jeziku in hkrati premore še dovolj motivacije, vez, poznanstev in socialne spretnosti, da lahko izda knjigo pri založniku, ki ni on sam. Opaziti je tudi kakšno plaho omikanost, ki veleva, da se ne spodobi reči, da je nekaj zanič, in trepeta pred morebitnim škandalom, pa tudi nekaj veliko manj dostojnega – preračunljivost, ki ji je v slovenskem kulturnem prostoru zelo težko ne stopiti na rep, saj skoraj vsakdo, ki piše, nadzoruje kakšen krak ustvarjalne verige in je skratka človek, ki se mu ne bi bilo priročno zameriti. Kombinacija teh dejavnikov ustvarja zakrčeno ozračje, iz katerega ne vznikne nikakršen kriterij in v katerem je vse »še kar v redu«, s tem pa je tudi vse po svoje razvrednoteno, ljudje pa spregovorijo šele takrat, ko jih nekaj žre tako dolgo, da jih potisne čez rob pameti.

Katja Perat: Dežela pesnikov in kmetov (Razpotja, 9. februar)

 

V naslednjih dveh letih in v skoraj 30 tisoč čivkih je Jarosinski razvil svež, subtilen in prezirljiv twitteraški glas: »Označiti nič je težje, kot je slišati.« »V Starbucksu sem naročil na ime Godot. In odkorakal.« »Najprej kot tragedija. Potem kot farsa. Potem kot tragično-farsični-banana smoothie.« »I love ü. Tako preprosto je to.«

Jason Fagone: The Construction of a Twitter Aesthetic (The New Yorker, 12. februar)

 

»Delati začnemo šele takrat,« pravi Alain de Botton, »ko strah, da ne bi naredili ničesar, prevaga nad strahom, da bomo naredili slabo.« Ljudje z ustaljenimi, rigidnimi prepričanji do te točke pogosto nikoli ne pridejo. Ničesar se ne bojijo tako zelo, kot tega, da bi odkrili, da v nečem preprosto niso dovolj dobri.

Megan McArdle: Why Writers Are the Worst Procrastinators (The Atlantic, 12. februar)

 

Bezos je želel svoje podjetje najprej imenovati Neusmiljen.com – ta U.R.L. vas še vedno pripelje do Amazonovih strani –, potem pa je izbral ime največje reke na svetu. […] Brezobličnost in poplavnost Amazona, njegovi rokavi, ki se raztezajo v vse smeri, so nekaj nenavadnega celo v tehnološki industriji, kjer merilo uspeha ni profitabilnost, ampak strma rast. Amazon ni le »Trgovina Vsega«, če citiram naslov izčrpne kronike Bezosa in njegovega podjetja, ki jo je napisal Brad Stone; ampak prej Vse. Njegova edina konstanta je ambicija in iskanje novih stvari, ki bodo plen te ambicije.

George Packer: Cheap Words: Amazon is good for customers. But is it good for books? (The New Yorker, 17. februar)

 

Kitica se, kot ste gotovo opazili, konča z rimo do/you. To je Bieberjeva najljubša rima: v svoji še zelo mladi karieri jo je uporabil v 12 različnih pesmih. Je pa tudi najljubša rima Beatlov – in Princa, Whitney Houston, Adele, Rolling Stonesov, Madonne, Eltona Johna, Boba Dylana in Kanyeja Westa.

Ben Blatt: Counting Couplets: What is the most common rhyme in the history of pop music? (Slate, 20. februar)

 

Selfie, tako kot d’Aurevillyjeva zbirka sprehajalnih palic, okrašenih z dragulji, ali des Esseintesova podeželska posest, narejena po meri, predstavlja vznemirljivo možnost: da lahko človek s pomočjo tehnologije ustvari svojo identiteto, slavi nad naravo in »doseže učinek«, vse to iz varne distance izza računalniškega zaslona.

Tara Isabella Burton: Keep Smiling: For the origins of the selfie, look to the dandy (The Paris Review, 20. februar)

 

Hermana Melvilla so najbolj pomirile živali. Zjutraj je šel najprej v hlev pozdravit svojega ljubega konja in kravo in ju nahranit. Kravi je zrezal nekaj buč in nič ga ni pomirilo bolj kot opazovanje krave pri prežvekovanju. Potem se je spravil za mizo pisat Mobyja Dicka.

Irena Štaudohar: Čakanje na navdih je za amaterje (Sobotna priloga, 22. februar)

 

Državna sredstva imajo v ameriškem kontekstu naslednjo ideološko konotacijo: če te država želi sponzorirati, to pomeni, da hoče nadzorovati tvoje delo in vsebine. Bog ne daj! Zato vsi mediji, bodisi profitni bodisi neprofitni, ponosno oznanjajo, da ne prejemajo državnih sredstev. Nato pa brez slehernega občutka za ironijo navedejo seznam velikih korporacij, ki jih financirajo. Ker to ni sporno. Korporacije so brezinteresne, neideološke in najbrž nimajo nič proti temu, da raziskuješ njihove afere.

Iva Kosmos: “Newspaper” brez “paper” in konec honey moona (blog ivagospojica, 24. februar)

Kritika 1. 3. 2014

Fabula 2014: Izgnan od tod in drugod

 

Juan Goytisolo (vir: Wikipedia)

V Barceloni rojeni španski pisatelj, esejist, pesnik, intelektualec in samopregnanec – najprej v Pariz, od leta 1997 pa v Marakeš, Juan Goytisolo (1931), velja za najpomembnejšega pisatelja španske t. i. generacije sredine stoletja. Od bolj tradicionalnih zgodnjih romanov, ki jih zaznamuje poetična interpretacija realnosti, prek faze ideološkega subjektivizma, kjer avtorjev pogled na realnost postaja vse bolj socialno kritičen, je v 70-ih Goytisolo v svojih romanih prešel k eksperimentalizmu in se odpovedal tradicionalnim pripovednim tehnikam. Romane te zadnje faze zaznamuje fragmentacija pripovedi, menjavanje perspektive, mešanje pripovednih glasov, zavračanje časovne linearnosti ter poigravanje z mejami med realnostjo in fikcijo. Leta 2003 je po izdaji romana Telón de boca (dobesedno Zavesa ust, v angleščino in nemščino preveden kot Slepi jezdec) napovedal, da romanov ne bo več pisal. Pet let kasneje je romaneskni molk prekinil z romanom Izgnan od tod in drugod, ki ga je ob tej priložnosti izdala Beletrinain v katerem je po petindvajsetih letih oživil lik Pošasti iz Sentierja, ki ga je v romanu Paisajes después de la batalla (Pokrajine po bitki) v terorističnem napadu razkosala bomba.

Pravzaprav je Goytisolo Pošast iz Sentierja oživil samo napol, zgolj literarno, Pošast (tudi Pošastek) je namreč še vedno mrtev. Ujet v kibervicah, ki se iz mrtvečevega vidika razumljivo imenujejo Tostranstvo, zdaj prekine pasivno blodenje in – da bi nekako razumel psihološko motivacijo teroristov ter s tem osmislil svojo absurdno smrt – skozi virtualna vrata cyber caféja vstopi v stik z izgubljenim Onstranstvom. A že po prvem kliku ga zasuje plaz video sporočil, elektronskih groženj Anonimneža in pisem Monsignorja v latinščini, ki obljubljajo hipno rešitev iz vsakodnevnega pekla problemov – če jim le zaupa številko kreditne kartice. »Živeči pokojnik« iz Sentierja se tako znajde v virtualnem navzkrižnem ognju med ohranjevalci Sistema in borci Antisistema, ki vsak svojo piramido vzdržujejo na isti način, s tem da novačijo potencialne teroriste samomorilce, ki jim »sodelovanje« prodajajo kot edinstveno možnost za 5 minut slave, in vzdržujejo korporativno ravnovesje, ki zapoveduje rušenje, da bi se lahko gradilo: pitno vodo je treba najprej okužiti, da lahko potem ljudem ponudiš ustekleničeno.

 

Izgnan od tod in drugod
Juan Goytisolo
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Marjeta Prelesnik Drozg

Na samem vrhu osi zla so kameleonski verski voditelji, ki pod krinko medverskega dialoga snujejo atentate: rabin z rasta dredi, Monsignor, ki je Kristusovo načelo ljubiti otroke vzel dobesedno, in transvestitski imam »Alica«, ki se ob večerih spremeni v porno starleto in pohujšuje v najbolj popularnih diskotekah. Nihče od teh kiber duš ni to, za kar se kaže; na izmuzljivo identiteto večkratnega tajnega agenta »Alice« opozarjajo že stalni narekovaji ob imenu, po drugi strani se preko spreminjajočih se nadimkov, s katerimi avtor opisuje to ekumensko trojko, ves čas razgalja njihova pervertiranost: Monsignor, Kristusov ljubljenec Malih dečkov, ali Monsignor, Ljubimec otrok, »Alica« pornokratka. Prebivalci te virtualne čudežne dežele zla svoje pokvarjenosti torej sploh ne skrivajo, jo celo cinično razkazujejo, a so kot vrhovni člani Organizacije oziroma Protisistemskih komandosov vendarle nedotakljivi.

Zavedajoč se pomanjkljivega diskurza, koherentnosti in karakterizacije likov dá avtor prednost prozi akcije, ki je namenjena glasnemu branju in ki z jedkim humorjem predstavi svet, v katerem je teror postal tako posel kot spektakel za množice in v katerem se bralec slej ko prej začne počutiti kot del nekakšne groteskne virtualne igre, v kateri je tudi sam ves čas opazovan in kjer ne more nikomur več verjeti. Z neposrednim vplivom španskega renesančnega romana Francisca Delicada Portret Lozane in z aluzijami na Cervantesa, Voltaira in Swifta podložen mozaični roman menjajočih se identitet in pripovedovalcev, med katere se meša avtor z dobrohotnim nagovarjanjem beročega, je po mnenju kritike eno najboljših Goytisolovih del zadnjega obdobja.

 

Juan Goytisolo: Izgnan od tod in drugod. Prevedla Marjeta Prelesnik Drozg. Žepna Beletrina, 5 evrov.

 

Pogovor z avtorjem bo v Klubu Cankarjevega doma v soboto 1. 3. 2014 ob 20. uri.

Portret je bil objavljen v Pogledih.