2020 - Page 11 of 11 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2020

Ne dotika se moških. Bere knjige. In zelo ljubi očeta.

Binyavanga Wainaina Fotografija: Simple Wikipedia

»There is nobody who is a beast or an animal, right? Everyone, we homosexuals, are people and we need our oxygen to breathe.«

(Binyawanga Wainana, Associated Press, 2014)

Zamišljajmo si, da je Afrika resnično takšna, kot jo predstavljajo mednarodni mediji, je za BBC aprila leta 2012 zapisal Binyawanga Wainana. Da je Afrika ena država. In njena največja provinca Somalija. Bono, Angelina Jolie in Madonna bi bili njeni skupni predsedniki, ki bi jih imenovali Združeni narodi. Evropski humanitarci bi vodili Urad za zunanje zadeve, študentski pavzerji iz Velike Britanije Ministrstvo za zdravje in Ministrstva za kulturo ustvarjalci videoposnetkov, kot je Kony2012. Ti vaščani bi nosili enodelna, ročno izdelana etnična oblačila, plesali bi na etno glasbo, čez dan pa bi skupaj gojili hrano in se ukvarjali z donosnimi dejavnostmi. Za našo zaščito bi vasi obkrožali ameriški mirovniki in Nato letala ter tako osrečevali naša srca in misli. Pari bi imeli enega samega otroka – na ta način ne bi obremenjevali ubogih, trpečih Evropejcev z željo, da potujemo z naših vasi in polnopravno sodelujemo v dinamičnem svetu. Ne bi smeli sodelovati s Kitajci in ne bi smeli poslovati z državo, nekoč poznano kot Gadafijeva Libija. Afrika bi odkrila otroka v sebi, nehala bi povzročati nered ter skušala biti del sveta.

»Canga«

Verjetno na kontinentu obstaja cela množica ljudi, ki bi znala povedati, kako prepuščanje volje drugim, da se odločijo, kakšna je prava identiteta Afričanov, nikoli ni bila dobra ideja, toda le en sam človek je, ki je to znal narediti na tako duhovit način. Chimamanda Ngozi Adichie ga je klicala »Canga«, on pa je o njej, še preden smo slišali zanjo v avtobiografskem romanu One day I will write about this place (Granta, 2011), zapisal, da si dopisuje z »mlado Nigerijko, /…/, ki tudi poskuša priti do objave«. Menda sta brala dela drug drugega in si vsakodnevno pošiljala maile. Tedaj je Binyawanga, ki se je vrnil iz Južne Afrike, srečal še druge pisatelje iz Afrike ter začel z njimi diskutirati o ustanovitvi revije. »Cele dneve in noči sem na spletu. Očka se pritožuje nad računi. Strica pošljejo, da se pogovori z menoj. Ima ta nov stroj. Vanj zliješ poceni alkohol in ga zapreš v vrečico. ‘Dobro govoriš,’ mi reče. Lahko se ukvarjaš s prodajo in trženjem in nekaj zaslužiš.« Binyawanga je skoraj privolil, ko je priletel mail od »prekletih kolonizatorjev«.

»Hudo smrkave solze«

V njem mladega pisatelja obvestijo, da je v ožjem izboru za nagrado Caine. Nagrado v višini petnajst tisoč dolarjev leta 2002 tudi dobi, potoči nekaj solz, »hudo smrkavih solz«, kot zapiše, in začne z literarno revijo Kwani?, ki pomeni – In kaj potem? Od tedaj je govora o afriški umetniški revoluciji ali celo o renesansi, revija pa postane pomembna platforma za pisateljice in pisatelje iz Afrike. Zanjo je pisala tudi kenijska pisateljica Yvonne Owuor, ki je leta 2003 prav tako prejela prej omenjeno nagrado. Binyawanga začne redno potovati, prisoten je malodane na celotnem kontinentu, kar še toliko bolj velja od leta 2006, ko v reviji Granta izzide njegov esej How to write about Africa. O njegovem slogu priča tudi naslednja anekdota; evropska humanitarna organizacija mu naroči knjigo o spalni bolezni, nad katero kasneje niso navdušeni. EU trdi, da obstaja le en Sudan, medtem ko Binyawanga, resen pisatelj, piše zgolj o južnem Sudanu. Skrbi jih tudi jezik, ki je neprimeren, nesramen. Binyawanga jih nekam pošlje, zavrne honorar, in knjigo objavi pod okriljem Kwanija (?).

Menda je odslej razumel, zakaj se v Keniji ne piše dobre literature. Talenti se zapravljajo za pisanje brošur o izobraževanju in ozaveščanju, ki jih financirajo donatorji. »Ne kompliciraj in boš dobro plačan,« ne okoliši Binyawanga, ki je znan po ekonomičnem in hkrati sugestivnem izrazu. Kritičarka v London Review of Books je težišče njegovega pisanja našla v jeziku. Po njenem gre Binyawangovo uspešnost iskati v tem, da ne skuša pisati o Afriki, čeprav se greografsko osredotoči na Kenijo, Južno Afriko in Ugando, in na ta način tudi avtobiografsko delo ni zgodba o določeni deželi ali celo o kontinentu, kot je zgodba o jeziku in o možnostih, ki jih ta ponuja. Pri tem je smiselno dodati, da je jezik v Binyawangovi avtobiografiji, ki je napisana v angleščini, resda glavni lik, predvsem v smislu razgrinjanja večjezičnosti, ki obstaja v Keniji. Binyawanga celo zapiše, da je za urbano Kenijo značilna razcepljena osebnost: avtoriteta, izobrazba, mednarodna komunikacija poteka v angleščini; nacionalna vez v Kiswahiliju; in vaščani ter urbani nostalgiki komunicirajo v številnih maternih jezikih.

Človečnost in nepoveličana iskrenost

Verjetno je komentiranje, kaj je moč izreči v določenem jeziku in kaj ostane zamolčano, tisto, ki osredinja roman, in to kljub temu, da se ta od središča odbija v najmanj treh, štirih krogih. V prvem krogu vidimo Binyawango kot odraščajočega kenijskega dečka, nato mladeniča, ki eksperimentira in izživlja študijska leta v Južni Afriki, nato odraslega moškega, ki se vrača domov, in nenazadnje že uveljavljenega pisatelja, ki zaključuje študij kreativnega pisanja v Ameriki. Kljub temu da One day I will write abut this place ni klasična memoarska proza, kot je to na primer Soyinkin The Man Died (Noonday Press, 1988), ki obravnava nigerijsko državljansko vojno, iz njega še vedno razberemo določeno naelektrenost, ki je posledica ne toliko kontekstualizacije še tako intimnega doživljaja, kot pa fine, tople človečnosti in nepoveličevalne iskrenosti. Pri Binyawangi tako ne bomo našli samoopravičevanja, značilnega za klasično avtobiografijo, pač pa izpostavljenost, priznanje občutja negotovosti. Večino časa je opazovalec, ki na način flashbackov opazuje hitro spreminjajočo se afriško realnost.

Za Binyawango je torej značilna fluidnost, stalna relativizacija in prevpraševanje obstoječega, posebej političnega sveta, ki ves čas samodestruktivno teži k etničnemu principu. Eksistencialist v svojem bistvu, ki prevprašuje svojo identiteto in odgovornost, ki jo nosi, posebej nasproti svojim staršem, zatočišče najde v knjigah in branju. One day I will write about this place je torej portret umetnika, ki se je odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje svojega življenja, ki pa ni samo obdobje otroštva, pač pa tudi odraslosti. V 25. poglavju knjige imamo priložnost prebrati toliko kot vstavljeno zgodbo, ki jo je mladi Binyawanga poslal na uredništvo južnoafriškega časopisa Sunday Times in ki ga je konstituirala kot pisatelja, mu dala potrebno samozavest. Gre za portret njegove matere, ugandske begunke, ki se je v Nairobiju izšolala za tajnico, kasneje odprla frizerski salon, in svoje sanje žrtvovala za družino. Njen sin, poimenovan po njenem očetu, Binyawanga, je čuden, brani ga bolj, kot bi ga smela. Živi v lastnem svetu, nikoli ni sprejel boga in včasih se zdi, kot bi se izgubil v kaosu.

»Mama. Rekel bom. Maama? Rekel bom.«

Binyawangova »čudnost«, ki je v romanu One day I will write about this place, sugestivno nakazana, pride na plano leta 2014, kot odziv na val protigejevskih zakonov v Afriki. Binyawanga se javno deklarira kot gej ter objavi esej, ki ga označi za »izgubljeno poglavje« avtobiografskega romana iz leta 2011. V njem opiše dve verziji priznanja. V prvi, neresnični, stoji ob umirajoči materi. Iz Južne Afrike pride pravočasno, drži materino roko, si jo dviguje k obrazu, ji šepeta na uho in premišljuje, ali ga sliši. »Mama. Rekel bom. Maama? Rekel bom.« Besede izreka zgolj v mislih. Usta se nočejo premakniti. Toda mama mora čutiti utrip njegovega srca. Težko je izreči, ker tega v življenju še ni izrekel. »Tega nihče, nihče, še nikoli v življenju ni slišal. Nikoli, mama. Nisem ti zaupal, mama. In. Jaz.« Dokler ji glasno in jasno ne zašepeta v uho: »Mama, homoseksualec sem.« V drugi, pravi verziji, zamudi materino smrt. Čeprav je ni videl pet let in čeprav je bolna, je ne obišče. Nahaja se v Južni Afriki in ona umira v Nakuruju, dokler mu 11. julija 2000 sorodniki ne sporočijo njene smrti.

V drugo verzijo vključi tudi očeta. Šele pet let po mamini smrti si bo našel ljubimca. V Earl Courtu, v Londonu. In se počutil osvobojenega. Tedaj bo povedal prijatelju, vendar ne bo izrekel tega, da je gej. Besede ne more izreči do svojega devetintridesetega leta. Preden se javno deklarira, umre tudi oče. 11. julija 2011 ga zadene kap, natanko enajst let po mamini smrti. »Očetu ni mogel povedati ničesar,« zapiše Binyawanga. Čeprav vedenje nosi v sebi od petega leta starosti. Vsa srečanja z moškimi so se končala z osamljenim jokom na stranišču. »Občutek ni seksualen. Zagotovo. Preplavlja me. Hoče se ustaliti. Pride vsakih nekaj mesecev kot malarija in me pusti tresočega nekaj tednov, zmedenega nekaj mesecev. Glede tega ne naredim ničesar.« Ali pa naredi le to, da se, hvaležen za vso ljubezen, ki jo prejme, čeprav je jasno, da daje več kot prejme, zapira v svoj svet. Odsoten. Sladek. Seveda je lahko tudi sebičen. Veliko masturbira in nikoli ne dovoli srcu, da bi počilo. Ne dotika se moških. Bere knjige. In zelo ljubi očeta, pri čemer se njegovo srce uči raztezanja. Šele tedaj lahko zapiše: »Homoseksualec sem.«

Hiv pozitiven in »srečen«

Binyawanga Wainana je umrl 21. maja 2019 v bolnišnici Aga Khan v Nairobiju. Družina je sporočila, da ga je od leta 2016, ko je na Twitterju oznanil, da je hiv pozitiven in »srečen«, že nekajkrat zadela kap, tokrat pa je bilo usodno. Chimamanda Ngozi Adichie je s svetovno javnostjo delila sentimentalni zapis, v katerem je med drugim dejala, da »nihče ni bil kot on«. Binyawanga za razliko od nigerijske pisateljice kolegice nikoli ni pristal na to, da bi postal »kultura osebnost« ali pa sinonim za liberalistično Afriko. To je dodatno poudaril leta 2007, ko se mu je Svetovni gospodarski forum namenil podeliti nagrado za »mladega globalnega voditelja«. Zavrnitev je utemeljil z besedami, češ da ga mika »potrditev« in »žarenje« v javnosti. Nenazadnje so se tej instituciji priklonile številne države in predsedniki. »Težava je v tem, da sem pisatelj,« je zapisal. »In čeprav, tako kot mnogi, ponoči hodim spat fantazirajoč o slavi, bogastvu in verodostojnosti, je tisto, kar je v mojem poslu najbolj dragoceno, /…/ poskušati ostati neodvisen, svoboden in kreativen … če bi sprejel idejo, da »bom bistveno vplival na svetovne zadeve, bi bila to velika samoprevara.«

Binyawanga Wainana: One day I will write about this place, Graywolf Place, 2011, Minneapolis, Minnesota.

Domov / Članki / 2020

Jezero in Momljač Taras Birsa

Dušan Merc

O avtorju
Članki
Podkasti

Tadej Golob mi je polepšal nedeljske večere. In Bohinjsko jezero, seveda. Preskrbljen sem vsaj za šest nedelj, da bom mirno gledal televizijo in da me ne bo sram buljiti v to napravo za izgubo časa. Še tri nedelje so pred mano – potem pa nič. Zopet nič.

Do tedaj pa me zanima, kako bo: ali gre za umor iz strasti, gre za umor za odstranitev nevarne tekmice v znanosti in potem tudi zaradi zaslužka na nekem inštitutu, v njeno glavo namreč ne moremo pogledati, ali gre za naključje, morda za nesrečo.

Malo sem bil razočaran, ker policisti niso iskali glave, kar bi bilo seveda nujno, da bi lažje verjel zgodbi – ne pod vodo ne v gozdovih, kakor da jih to ne zanima. No, morda pa jih še bo.

Malo sem tudi razočaran, ker ni nobenih podatkov, ali je seksala, preden so jo umorili ali celo po tem, ko je bila že mrtva, ali morda celo, ko je bila že brez glave. Malo me moti tudi to, da niso pobrali niti mikro sledi, recimo kocin z njenega venerinega hribčka, da je skratka niso počesali, no, mogoče so jo, pa je to še skrivnost, niso odkrivali drugih sledi, recimo kakšnih ostankov kože kakšnega ljubimca ali več ljubimcev … ampak te nedoslednosti omogočajo glavnemu preiskovalcu, ki se vozi v volvu za kakšnih 80 tisoč, da nekaj izsiljuje in namiguje, pri tem pa momlja kakor Momljač v seriji risank za otroke, ki so jo vrteli pred petinštiridesetimi leti globoko v socializmu in Jugoslaviji pred glavnim dnevnikom, ki je bil ob 19.30. Zabaval je otroke in odrasle. Bil je kosmat in prikupen psiček, pa vseeno kriminalist (Mumbly Cartoon Show iz leta 1976).

No, videli bomo, ali bodo dejstva ugotovljena ter kako bodo ugotovljena (in nam prezentirana). No, najpomembnejše vprašanje pri kriminalki za preprosto ljudstvo pa je, ali si bo Momljač dejstva razlagal prav kakor Sherlock Holmes in bo z železno nujnostjo sklepanja prišel do razrešitve ali pa bo, kakor junak Imena rože, sklepal napačno, dokler ne bo dojel bistva umorov, ki se skriva tako v občem kakor v konkretnem – bomo videli. Motiv je zaenkrat še neznan, lahko jih je veliko, ekspozicija za preiskavo pa kar široka. Nas čaka še kakšno truplo? Bilo bi koristno (mogoče dvoglavo truplo brez ene glave), da ne bi iskali nepogrešanega.

Ampak nič za to in še za kaj drugega, da ne bom izpadel kakor zavistnež ali kakor Fran Levstik, ki je Jurčičevemu romanu Deseti brat očital, da je junak prestar, ko se bo poročil, da ga Manca ne more čakati, da bo postala stara devica itd. Roman pa je koda za slovenske romane (nekateri so res pravi mladinski romani – vse je črno-beli dan).

Vseeno, nadaljevanka je lepo posneta, ima strukturo, dialogi so dobri, pravi, ne preveč obloženi. Čuti se krepka literarna podpora, liki so izdelani, igralci odigrajo, kot je treba, tudi manjše vloge so učinkovite … vse je gledljivo in simpatično. Vprašanje je, kako se bo razvilo. Retroaktivno? Deduktivno? Kako bo? Kdo je morilec? No, parazitirajmo in uživajmo, saj gre za naš lepi in pošteni krimič v Bohinju (Blejsko jezero ima pravo kriminalno zgodbo, ko je partner oziroma mož zaradi zavarovalnine potiskal ženo pod vodo nekje od obale v Zaki, da so se mu njeni lasje ovijali okoli roke …). V nadaljevanki pa za zdaj nastopajo bogatuni in zasvojenci, znanstveniki in intelektualci, mogoče bo še kje kakšna kurba, mogoče, vsaj nakazano je, da obstajajo razni ljubezenski trikotniki, osebno izkoriščanje politične in druge moči – skratka, vse, kot je treba.

Kako se bo prišlo do njega, tistega pravega morilca, kje nas bo avtor zaslepil in speljal v napačne vode, da bomo presenečeni, da se bo zgodil čudež, kdaj bomo vedeli – namigov je veliko, možnosti tudi, suspenz je dober. In še enkrat – hvala. No, Momljač Taras Birsa bo mogoče spregovoril in snel masko (izza katere pa mislim, da ni še ene maske, povsem enake, in za njo še ene povsem enake – kakor bi lupil čebulo, se ve). Ampak to ni pomembno. Je, kakršen je, je pa lep, samozavesten, postaven, nekoliko strašljiv, močan, neupogljiv, premočrten. Bravo za kriminalista in policaja. Vseeno malo nenavadno.

Kot lik v TV-nadaljevanki deluje učinkovito, mačistično – in to je mogoče za gledalke še dodaten magnet. Mogoče bo pa padel v očarljive kremplje svoje nove sodelavke, ki si ga verjetno želi, saj je psihologinja in je verjetno vsega zmožna. Bomo doživeli. Upam. Ni namreč možno biti cele dneve skupaj in ne pomisliti na ve se, kaj. In zelo težko se je upreti njej in njemu. Ve se, čemu.

Vendar me ob vsem tem slovensko-skandinavskem melanžu preganja nekaj povsem drugega: kdo so naši pravi kriminalci, tisti, slovenski, tisti res temeljiti, pravi škodljivci. Ne tisti, k morijo iz sadizma, ki morijo zaradi zaslepljenosti, tisti, ki so slučajno potisnjeni v situacijo, da pač nekoga ubijejo. Ali pa so tako sovražni do nekoga, da si dovolijo (ne morejo se upreti želji, da ne bi ne umorili svoje žene ali tašče ali kolega ali soseda ali šefa itd.) uboj in potem nekako v politični mešanici sodišča, javnosti, klevetanja in vsega, kar spada zraven, recimo medijev, izidejo iz celotne zgodbe osramočeni, za vedno omadeževani, vendar svobodni. In to zato, ker pač ni brezpogojnega prepričanja sodišča, da so storili, kar so pač storili.

Nikar ne sklepajte prehitro na bližnjo preteklost in prave ljudi, ne like, spomnite se, kako je bilo s Črnim lesom. To je prava zgodba, prava kriminalka. Ampak, pozor – kdor je bil kdaj v takšnem mlinu, in lahko se zgodi vsakomur, mora priznati –, hvala bogu, da obstaja tudi dvom v spoznanje sodišča in sodnikov porotnikov. Ne bi se zgodilo prvič, da bi se opekli in uničili življenje nedolžnemu … spomnite se … Tudi te zgodbe imamo. Te so resnično grozljive. Petnajst let zapora po krivici –ni malo. Vse je.

Manj radostno je sicer obrobno razmišljanje, ki pa je za šanki raznih političnih strank in bednih gostiln vprašanje, kako deluje sodstvo in kdo vse je kriv. Tam je vse na počez, kar tako. Mogoče je pa zločinec v Jezeru kar sam inšpektor Momljač Taras Birsa, njegov nezavedni alterego? V gostilni in za šankom se lahko spoha tudi kaj takšnega. Psihedeličnega.

Ker naj bi se pokradlo (kako smrdeča beseda) kakšnih 20 milijard morda tolarjev, morda, še raje, evrov ali mogoče dolarjev, bi se pri teh obsojencih izza šankov političnih strank, rumenih medijev in gostilniških političnih mislecev to ne poznalo samo v gospodarstvu, pač pa tudi v življenju teh velikih osumljencev, zbranih v zločinski organizaciji … No, ne rečem, da ni kdo kaj dal v žep, tako, ker bi drugače steklo nekam mimo, ne rečem, da so vsi nedolžni, sploh ne. Če je tako, so vredni usmiljenja – toliko so pokradli (spet ta tako neprimerna beseda iz besedotvornega juga), oni pa morajo živeti povsem normalno. Nič jaht, nič blišča, nič kaj posebnega. In če vemo, da se v sodobnem avtu za 15 tisoč voziš tako, kot so se bogatuni pred tridesetimi leti vozili v mercedesih in mogoče tudi rojsih, potem res nima smisla krasti. Biti bogat je namreč status, je pomen, je moč, je občudovanje drugih. Kaj ti pomaga ranč v Braziliji na primer, če pa v domači vasi malokdo ve, kje je Brazilija. Kaj ti pomaga jahta (pa še vedno se najde kakšen, ki ima večjega – pardon, večjo), če te pa na privezu v enem večeru nekje na Jadranu vidi samo peščica pasantov – in te niti ne prepozna. To je čista žalost, življenjska žalost, beda, revščina. Revščina je biti bogat med reveži in živeti kot revež.

Torej, kakor koli se bo pokazalo za motiv v Jezeru, da so umorili mlado žensko, da so ji odrezali glavo (upam, da bo utemeljeno – in verjamem, da bo), zločinec se bo obrisal pod nosom – verjetno ne za denar, če je motiv, za seksualno potešitev mu je verjetno že vseeno, z razkritjem si bo kvečjemu nakopal kakšen arest po dolgotrajnem mučenju njega, sodišča, odvetnikov in javnosti. Ali se splača?

No, treba je priznati – zločin se splača, če te ne dobijo, najboljše kriminalke pa tiste, ko se sicer od začetka splača, potem te pa dobijo. Ali drugače povedano – načrtovan umor in izvršitev sta najmanj. Nadaljevanje po nekaj problemih, to je pravo! Povedano še drugače, ko izvršiš, si lahkoten kakor angelček, potem se začne kalvarija. Nisi se mogel upreti želji, si ukradel ali oropal ali umoril. In ko je potešitev za tabo, se kriminalka zate šele začne. Ali povedano še drugače – ko se poščiješ v hlače, ti odleže in ti je celo toplo, problem nastane potem, ko se v mehurju začne znova nabirati voda, scalina pa postane mrzla in smrdeča.

Torej, bolj kot zločin iz strasti ali zaradi česarkoli, čas je za nadaljevanko Jezero. V življenju gredo stvari drugače. Najboljši je zločin, za katerega nikoli ne izvejo. Ga ni. In skrbijo nas lahko tisti, k jih ne poznamo zares, ki jih vidimo, ki so rešitelji ljudstva, ki so prijetni, upoštevani in ki imajo vedno prav. Ali to ni zločin? Seveda, imeti vedno prav je zločin. Kako bi Momljač Taras Birsa to razvozlal, predstavil, na svetlo spravil, utemeljil in zadostil spoznanju in naši žalosti, da niti nimamo pravih kriminalcev?

kolumna kriminal nadaljevanka Jezero

Domov / Članki / 2020

Dnevnik Toneta Partljiča (1.)

Tone Partljič

O avtorju
Članki
Podkasti

Ponedeljek, 16. december: Uvod

Nova »virtualna« prijateljica Valentina iz AirBeletrine me vabi, naj napišem »tri dnevnike« z okoli 8000 znaki. In potem, po prvem, naj pritisnem »pošlji«.

Dnevniki niso moje poglavitno branje, tudi pisanje ne, četudi sem jih nekaj – po mojem mnenju prav pomembnih – prebral, napisal pa doslej nekaj malega med dijaškimi popotovanji po Jugoslaviji in kasneje še na Škotskem. O nobenem ni več sledu. Nekaj sem jih pisal tudi za rubrike v časopisu, ki pa so obsegali le en teden mojega življenja. Berem pa le tiste, ki se mi zdijo pomembni. V otroštvu in mladostniških letih ni mogel skoraj nihče mimo Dnevnika Ana Frank. Pretresljiv dnevnik mladega židovskega dekleta so prenesli tudi v gledališče in film. Vzadnjem času so med dnevniki seveda na prvem mestu Kocbekovi dnevniki, večkrat pa sem prebral »partizansko« Tovarišijo in Listino. Dogajanje med vodstvom narodnoosvobodilne vojne v Tovarišiji in Listini celo morda malo nekritično štejem za edino resnično zgodovinsko pričevanje o tem hudem in »razdelilnem« času, jemljem jih namreč kot resnično zgodovino … Pred kratkim sem prebiral tudi nadvse obsežen Jegličev dnevnik, (2015), ki se začne z letom 1899 in sklene 1930. O Jegliču smo v šoli govorili kot o tisti negativni klerikalni osebi, ki je prav v letu 1899 dala požgati Cankarjevo Erotiko, ta nezaslišan dogodek pa je v njegovem dnevniku zapisan bolj mimogrede. Kasneje je nadvse zanimiv pogled v življenje Cerkve in škofovih sodobnikov. Naslednji vznemirljiv dnevnik, ki ga imam te dni na mizi, je pisal Fran Milčinski med letoma 1914 in 1920, za tisk pa ga je pripravila hči Breda Milčinski Slodnjak … Tudi ta je nekakšno »zgodovinsko« pričevanje o življenju v Ljubljani med prvo svetovno vojno. Poglobljeno zapisuje zgodovinske dogodke in v enakem ali še večjem obsegu zasebna poročila o družini, svojih otrocih (Breda, Janez, Lev, Franek), skrbi za hrano med svetovno vojno itd.

Moje sedanje pisanje dnevnika bo povsem nezgodovinsko in politično nedolžno, saj ga pišem v miru, v samostojni državi in celo v nevolilnem letu. Valentinino vabilo sem si zaslužil zato, ker je ob koncu leta 2019 pri Beletrini izšla moja tretja knjiga, tokrat kar obsežen roman Pesnica. V romanu sem se nekajkrat literarno »poslužil« tudi dnevnika, ki naj bi ga pisalo sicer mlado dekle, ki je resnično obstajalo in ki je dvajsetletno naredilo samomor – najbrž zaradi poporodne depresije. Ker sva se kot najstnika rada videla, četudi si tega nisva nikoli povsem jasno povedala, kasneje pa se tudi bivanjsko razselila, sem prek njenega dnevnika – kot sem si ga kajpada literarno predstavljal – ugibal, kaj jo je do tega pripeljalo … Seveda poznamo v književnosti več romanov v pismih (najbolj slaven Werther), pri romanih-dnevnikih smo že omenili Dnevnik Ane Frank, V. Kavčič je napisal roman Zapisnik celo iz policijskih zapisnikov itd., v kakšnih romantičnih ali zgodovinskih romanih pa pogosto kak junak najde prastari dnevnik in nam razkrije zgodovinske čase in usode (Visoška kronika) … Moji krajši odlomki Zoraninih dnevnikov so namenjeni pravzaprav pojasnilu za epizodno zgodbo v romanu in na žalost menim, da ne predstavljajo najboljših strani Pesnice …

Ker sem toliko prostora porabil za uvod, bom naštel samo današnja opravila. Kar dvakrat me je doletel malo daljši sprehod s psičkom Aškotom, obisk v bolnišnici zaradi nadziranja sladkorne bolezni, ki se je končal s pohvalo zdravnice, vaje z gledališkimi ljubitelji v Pekrah za Möderndorferjevo Grenlandijo, popoldansko dvourno spanje, prebiranje Jegličevega dnevnika in sanjarjenje o novih literarnih načrtih …

Torek, 17. december

Spet sem se prebudil ob petih zjutraj. Ker navadno ne morem takoj zaspati nazaj, me nekaj časa preganjajo nekakšne blodnje o tem, kaj moram danes narediti, kaj bi rad naredil v prihodnosti, predvsem pa se mi mota po glavi to, o čemer bi rad pisal. Mitja Čander me je povabil, da mi bo čez dve leti izdal nov roman. »Seveda ga moraš prej napisati! Verjamem ti, da bo dober!« mi pravi. Od takrat nimam več miru. Nekoč sem vedno nosil neko »snov«, »materijo«, »načrte«, kot da bi bil noseč in bi le iskal čas in prostor za rojevanje, kot išče mačka, kje naj skoti mlade … Zdaj pa v blodnjah iščem »vsebino«, da bi izpolnil obljubo in kajpada lastno veliko željo, ampak že se mi oglašajo neke osebe, ki pravijo »naredi nas do konca«, povej našo zgodbo. Skoraj verjeti ne morem, da me kličejo iz časovne distance petinsedemdesetih let … Te blodnje me zvlečejo za nekaj minut v sen, a se spet zbudim in blodim, da bi pristavil svoj lonček k velikim romanesknim dosežkom prijatelja Draga Jančarja – Drevo brez imena, Nocoj sem jo videl, In ljubezen tudi … Vojna zgodba spod Pohorja, tam v Ožbaltu, kjer so pobegnili angleški in avstralski vojaki, ki so popravljali železniško progo … Ne bi o zavezniških ujetnikih, o katerih priča tako ali tako že znana spominska knjiga Vranov let, ampak o usodi železničarske družine Zavodnik, ki jim je pomagala … Je prav neverjetna, ena od oseb bi bila domača krava … Blodnje, blodnje me opomnijo, da sem še v času socializma nekje zapisal, da kljub poplavi »partizanske proze«, ki smo je imeli vrh glave, največ v slogu »še pomnite, tovariši«, pravi čas za boljše literarno ustvarjanje o naši partizanščini šele pride … Čez trideset, petdeset let … Blodnje, blodnje. Največkrat ob taki uri vstanem, včasih pa spet trdno ponovno zaspim tja do sedme ali pol osme ure. Zase sem sicer trdno prepričan, da nisem noben »zaspane«, četudi morda kdo sodi drugače, ker je po televiziji »cela Slovenija« videla, kako sem zaspal v parlamentu … Vendar vedno le po kosilu. Celo državljani so se kdaj po telefonu razburjali, češ ali hodim za poslansko plačo spat v parlament, vendar si nisem mogel pomagati, tega sem se »nalezel« v gledališču, kjer sem moral od osme do pol tretje ure opravljati resne naloge, zvečer od šeste do enajste ali dvanajste pa »jovo na novo«. In sem si med tretjo in četrto uro s spancem naredil iz enega dne – dva. V parlamentu sem se tudi tolažil z Menartovim verzom iz Časopisnih stihov: »ne misli, da kaj zamudiš, če kakšen paragraf prespiš«. Tudi zdaj po kosilu zaspim in se seveda nihče več ne zgraža. Razen sorodnikov. Bedim pa navadno kljub upokojitvi skoraj do polnoči … Kot nalašč pa me ravno v času tega mojega popoldanskega počitka kar naprej kličejo po telefonu …

Nekaj časa poslušam, kako mirno ali glasno spita Milka in kužek Aško ob njeni postelji, ob osmih pa sem z njim že na sprehodu. To je uradno sicer Urškin psiček. Njena mamica, moja hči Mojca, je igralka v Ljubljani, Urška je igralka v Novi Gorici. Psička so ji kupili pred desetimi leti, ker je odlično opravila maturo. Sedaj pa ob mnogih vajah in gostovanjih ne moreta pustiti psička samega. Pa ga imava midva z Milko kakih enajst mesecev na leto v Mariboru. Včasih gre seveda z njim tudi Milka. Ona ima cel kup »pasjih prijateljic«, ki med sabo izmenjujejo veterinarske novice, govorijo o pasjih težavah in iztrebkih, hudobnih ljudeh, ki ne marajo živali in seveda o lastnih zdravstvenih težavah … Zdaj so se te »pasje mamice« že navadile, da se jim izognem in se ne pustim vpletati v njihove diskusije … Gotovo me tudi obirajo, ker ne pobiram Aškovega »kakeca«. Da bom vodil psa, sem se prostovoljno javil, da ne bom pobiral pasjega dreka kljub občinskemu odloku, pa sem se trdno odločil … Ne, zato pa se nisem rodil. Dober komediograf, Prešernov nagrajenec in kulturna osebnost Maribora ne bo pobirala pasjega dreka po ulicah in parkih. Pa če plačam kazen… Na teh sprehodih se dobro počutim, če sem sam s psičkom, milo vprašujoče me pogleda, kadar ne ve, ali naj zavije levo ali desno … Velikokrat me ustavijo znani in neznani sosedje, vedno s simpatijo kimajo psičku in pravijo, kako je lep … Skoraj vsak dan. Nisem nevoščljiv, ampak nihče se ne zmoti, da bi rekel kaj takega zame. Kakšna prijazna gospa ali kak možakar, ki tudi vodi psa, mi včasih reče: »A ni škoda, gospod Partljič, da več ne pišete! Moji otroci znajo vašega Mojega ateja na pamet, tolikokrat so ga gledali po televiziji. Jaz tudi, škoda, da nič več ne pišete.« Seveda se mi zdi to prijazno, a takoj ugotovim, da niso nič prebrali, ampak vedo zame samo prek televizije … Navsezadnje sem samo pri Beletrini v petih letih izdal Sebastjana in most, Ljudi iz Maribora in Pesnico, če o treh knjigah pri mariborski Literi v skoraj istem času sploh ne govorim … Moral bi jim reči, da je škoda, da nič ne berejo in gledajo samo televizijo, kjer lahko film gledajo in ni treba nič brati. Televizija se mi je v decembru z nasilnim in preobsežnim reklamnim sporedom celo na »državnem« medijskem središču (»z državno naročnino«) v predvolilnem času zares priskutila. Kot da živimo v deželi trgovin. Najbolj me je razveselila reklama za »pristno slovensko svinjino«, imenovano z angleško pomanjševalnico piggi. Vsa ta originalna slovenska prehrana, zlasti svinjsko, perutninsko, goveje slovensko meso itd., ki bi naj preskušalo slovenski patriotizem, je pa res že na robu pameti … Kaj je s slovenskimi ribami, ki priplavajo s Hrvaške ali Italije? Pomeni, da bi se morali počutiti patriotsko še zlasti ponosni, ker na koncu prebave gre iz nas originalni slovenski dr…? Ženske me malo ustavljajo, vprašajo, zakaj žena ne vodi Aškota oziroma ali so njeni kolki, kolena, gležnji že kaj boljši. Zdim se jim vzvišen, ker nočem klepetati z njimi … Kakšna je ta sla po klepetanju o zdravju, zdravstvu, pasjih navadah … Po računalniku mi nek TWOprogram, ki ga niti ne znam odpreti, ponuja vsak dan rubriko »te osebe bi rade klepetale s teboj«. Priznam, da me čudi, da ima toliko ljudi (so pa vse ženske) čas, da bi »klepetale z menoj«. Jaz ga pri moji duši nimam, da bi klepetal z radovednimi neznankami, teh nekaj let moram izkoristiti za branje, pisanje, blodnje, dokler glava in oči še delajo.

Ko se vrnem, me žena sprašuje o Aškotovem lulanju in kakanju (če je bilo trdo), me okrega, ker nisem uporabil vrečke za njegov kakec, potem pa pobegnem v svojo sobo med knjige. Za kosilo močna rumena bučna juha (le kdo si jo je izmislil), Milkin odličen pohani pišek in repincl, kakor pravimo motovilcu s krompirjem. Po kosilu spanje, še en pohod z Aškotom. Večernega potem opravi Milka, jaz pa odhitim v Pekre, kjer režiram Möderndorferjevo komedijo Grenlandija, ob kateri igralci neverjetno uživajo že med vajami.

P. S. O, porka fiks, je že 8000 znakov s presledki, moram poslati svoj prvi dnevnik, kakor je ukazala Valentina, pa sem ga zapisal le za dva dni … Kaj pa če preveč klepetam s tipkovnico? Čakam na navodila, vendar sta pred menoj dva tako zanimiva dneva, da bom kar tu nadaljeval …

Roman Pesnica lahko kupite na tej povezavi.

dnevnik panorama roman Pesnica Tone Partljič

Mate Dolenc. (Fotografija: arhiv iOtok)

Domov / Članki / 2020

Knjiga priznanj: Mate Dolenc

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Mate Dolenc je svoj obsežen opus več kot tridesetih knjig pred nedavnim povečal še za eno, saj je med bralce poslal zbirko pravljic z naslovom Kako dolg je čas (Beletrina). Pisatelja, ki ga najbolj poznamo po odličnih delih za mladino in odrasle, v katerih obravnava morsko tematiko, kot denimo Morje v času mrka, Pes z Atlantide ali pa Ozvezdje Jadran, ali pa romanih Aleluja Katmandu in Vampir z Gorjancev, smo zasačili z nekaj vprašanji, na katera je z veseljem odgovoril.

Ime: Mate Dolenc, izvirno Matevž

Zadnja knjiga: Kako dolg je čas, ravno te dni.

Kje ste odraščali? V Ljubljani, po skrivnostnih kleteh in dvoriščih.

Kaj ste študirali in kje? Primerjalno, na Filofaksu pri Dušanu Pirjevcu Ahacu.

Kje živite in zakaj? V Bohinju, na robu gozda, sam, če hočem družbo, grem pa v bližnjo picerijo za štamtiš. Ker sem sit mesta, rad stopim iz hiše naravnost na travo pod drevo.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Na knjigo Morski portreti, o ribah, rakih in školjkah Jadranskega morja.

Opišite svojo jutranjo rutino. S težavo se skobacam iz postelje, potem čaj, pipa tobaka in jogurt s cimetom (zaradi začetka sladkorne). Odprem računalnik in odidem v trgovino po časopise.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Mogoče je nenavadno to, da podnevi z lahkoto spim, ponoči pa ne morem. Mogoče zato, ker sem vampir.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Plavuti za potapljanje.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Victor Hugo Pomorščaki, Begavka po valovih Aleksandra Grina in Gluhota Jožeta Hudečka. Ne morem pa mimo Medveda Puja.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Ne.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Mogoče Ljubezni v času kolere. Pa sem si pomagal z Morjem v času mrka.

Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Na morju, na Gorjancih, sicer pa po celem svetu, največ pa v svoji glavi.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Te dni video spot Katarine Čas Imaginative Man.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Nekaj si zamislim, vse ostalo je pa misterij.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. O ritualih sem vam že enkrat povedal za Delo; vključim računalnik, odprem pločevinko piva, prižgem si pipo in odidem čim dlje stran.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Na zaveso preko okna, ker če ni zavese, se mi blešči v oči.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Čakam na Godoja, karkoli že to je.

Opišite svoj idealni dan. Moj idealni dan preteklih petdesetih let je bil, če sem ga preživel na morju in pod morjem, s podvodno puško in ribami. Zdaj je idealno, če mi ni treba početi ničesar in če imam mir. Če pa le kaj postorim (recimo registriram avto), sem na to zelo ponosen.

Opišite svojo večerno rutino. Zelo banalno; televizija, Youtube, potem pa knjiga večino noči.

Ste vraževerni? Verjamem v nenavadna naključja, v vraže pa ne.

Najljubša pijača: alkohol? Začuda; na prvem mestu sta sirotka in mleko, potem pa pivo in viski.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Noben mi ni zoprn, nekaterih pač ne berem.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez čevljev.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Zagotovo Miljenka Licula, ker je bil največji gentleman, kar sem jih poznal.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Ruske slane ribe iz ruske trgovine v Murgle centru.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Nobene. Nisem Zmago Jelinčič, ki večino stavkov začne z »dejstvo je«, potem pa »to je navadna svinjarija«.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? No, mogoče bi to bilo na predstavitvi kandidatov za desetnico, ko sem bil brez zob in sem prosil voditeljico, da je sama prebrala moj odlomek, ker sem jaz švefljal.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Sem penzionist, a kljub temu preživim.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Lotite se česa drugega.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Ne vem, kaj bi lahko presenetilo vas, mene ne more več nič.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Moj naslednji delovni projekt je roman Golem s Turna za Beletrino, ki je isti že devetnajst let.

Knjigo Kako dolg je čas lahko kupite na tej povezavi.

Biševo branje knjiga priznanj Mate Dolenc morje panorama

Domov / Članki / 2020

Razlike pri poučevanju: Amerika proti Sloveniji

Noah Charney

O avtorju
Članki
Podkasti

Zadnjih nekaj let na Univerzi v Ljubljani vodim poseben tečaj. Je zaprtega tipa in je namenjen le profesorjem in raziskovalcem. Na tem tečaju poučujem, kako sestaviti uspešno vlogo za pridobivanje sredstev, še posebej tistih z ERC (Evropski raziskovalni svet). To je rollsroyce v svetu akademskih raziskovalnih finančnih podpor, čigar vrednost se vsako leto meri v milijardah (razdelijo na stotine štipendij ali drugih oblik podpore, večina jih je vredna 2,5 milijonov evrov in namenjena povsem raziskovalnim projektom, ki niso del razvijanja izdelkov). Gre za finančno tako velike in prestižne oblike podpore, da univerze (kot je naša) zaposlujejo osebje, ki se osredotoča na nudenje pomoči svojim profesorjem pri pisanju vlog. Ta tečaj poučujem z navdušenjem in do sedaj nam je šlo prav dobro – odkar smo pričeli, pridobimo najmanj eno njihovo subvencijo na leto, kar se prej niti ni dogajalo. Največ pa odnesem s tem, da imam za »učence« profesorje, številne znane sive eminence.

Na svojih predavanjih po vsej Sloveniji se rad pošalim, da glede na izkušnje Slovenci ne marajo postavljati vprašanj. Bolje rečeno, vprašanj imajo veliko, vendar so preveč sramežljivi, da bi jih zastavili vpričo drugih v predavalnici, in tako raje počakajo ter jih skušajo zastaviti na štiri oči. Svojemu občinstvu zabičam, da nihče ne sme domov, dokler ne slišim vsaj treh vprašanj. Na začetku je bil to hec, vendar sem ob poučevanju študentov na ljubljanski univerzi spoznal, da je to tudi nujen zaključek predavanja. Vem, da imajo vprašanja, le neka stvar jih na študentski poti odvrača od spraševanja – namerno ali nenamerno. Zelo me zanima, zakaj je tako.

Šolski sistem v ZDA je zasnovan tako, da vam nikakor ne bo šlo dobro, če v razredu ne boste proaktivni. Morate postavljati vprašanja in se aktivno udejstvovati (tudi pri večjih predavanjih), sicer vas čaka slaba ocena. Pogosto bo 25 odstotkov vaše končne ocene pri predmetu odvisne od »sodelovanja v razredu«. Ni sprejemljivo, da bi ostali tiho in zbirali dobro opravljene teste. Ameriške študente se spodbuja – celo zahteva se od njih –, da veliko sprašujejo, so provokativni in imajo pomisleke o učiteljevih trditvah (vljudno in z razmislekom, seveda). Med mojim študijem v Združenem kraljestvu je bilo enako. Zakaj je potem tukaj tako drugače?

Za AirBeletrino sem napisal esej, ki se pojavlja tudi v moji knjigi Slovenologija, kjer primerjam slog pisanja v Sloveniji (tudi širše v srednji in vzhodni Evropi) s tistim v ZDA in Združenem kraljestvu (povezava je tukaj). Pravzaprav je tam zapisanih precej točk o izbranih slogih pisanja (v bistvu o tem, kako avtor poučuje skozi pisano besedo), ki jih zagovarjam tukaj. Poučevanje v predavalnici in zapisovanje zamisli in analiz, ki bi jih lahko poučevali v predavalnici, sta dva zorna kota istega dejanja: posredovanje svojih zamisli, da bi z njimi informirali druge in v njih spodbudili razmišljanje. Ne želim prepisati preveč iz omenjenega eseja (vsekakor ga priporočam v branje v povezavi s tem pred vami), kljub temu pa se primerjalno pisanje in slogi poučevanja prekrivajo v nekaj glavnih točkah.

Eseji in predavanja v predavalnicah ter seminarske razprave v angleško govorečem svetu so zelo pozorno (večkrat obsesivno) povzeti, še preden pride do dejanskega pisanja ali govorjenja. Avtor ali profesor natančno ve, kaj želi prenesti občinstvu in je svoje misli oblikoval ter koreografiral na način, za katerega meni, da bo najbolj poučen, uporaben, nepozaben in zanimiv. Tudi zabaven. Evropski način (tako mu lahko pravim, ker ni omejen na Slovenijo, pa tudi ni splošno zastopan pri slovenskih piscih in profesorjih, saj jih veliko že uporablja »anglo« pristop) pa se zdi: a) zelo dobro poznaj svoje gradivo in b) svoje zamisli skiciraj (za razliko od natančnega povzemanja), nato pa le pogumno naprej, govoreč v spiralah, namesto da bi svoji temi sledil od točke do točke.

»Anglo« pristop študentom omogoča karseda enostavno razumevanje snovi. Ključne točke se ponovijo, argumenti si sledijo v logičnem vrstnem redu in dosežejo vrh predavanja ali pisanja. Prisoten je redukcionizem, saj se zapletena zamisel razstavlja na prebavljive kose z namenom, da je celota bolj razumljiva. Profesor svoje glavne točke, argumente in sklepe na koncu tudi ponovi in se s tem izogne kakršnim koli dvomom o tem, kaj je želel povedati.

Od študentov se ne pričakuje, da si bodo profesorjeve besede zapomnili na pamet in jih ponovili na izpitu. Študenti morajo le pokazati, da so razumeli ideje in poznajo snov. Dovoljeno jim je, da se s profesorjem ne strinjajo, če znajo svoje nestrinjanje premišljeno argumentirati. Pomembna je snov, ne pa način, kako jo profesorji artikulirajo.

Ameriški sistem ne pozna enega velikanskega izpita na koncu leta, ki bi odločal o študentovem uspehu ali polomiji. Namesto tega imajo več manjših izpitov in le nekaj večjih. To lahko pomeni krajši test vsak teden, ki se osredotoča na gradivo tistega tedna, čemur sledijo izpiti na polovici vsakega od treh semestrov in ob koncu semestra še zaključni izpit. Za vsak izpit je treba preštudirati manjšo količino snovi. Pokazalo se je, da si študenti v spominu ohranijo več informacij, če so izpostavljeni bolj pogostim in manjšim izpitom, kjer si zapomnijo bolj obvladljive količine podatkov skozi daljše obdobje, kot pa če vase stlačijo na tone informacij, da bi preživeli en sam gromozanski test v slogu diplomskega izpita. Za študente je tak sistem izjemno stresen in jim niti ni treba prihajati na predavanja (kaj šele, da bi tam sodelovali), dokler študirajo za velikanski izpit na koncu ter ga opravijo. Tak izpit je tudi izključevalen – številni študenti ne opravijo grozo zbujajočega francoskega »bac-izpita«.

»Anglo« sistem želi študij narediti za bolj zabavno, zanimivo in manj stresno izkušnjo, pri čemer je redukcionizem spet prisoten. Cilj so bolj veseli študenti, ki uživajo v svojem študiju – bolj bodo delali in več si bodo zapomnili. Sistemski slog je vključevalen – prav potruditi se je treba, da česa ne opraviš. Vsakdo, ki se le malo potrudi, bo izpit opravil, vprašanje je le, če si študent želi dobre ocene ali ne. Vendar pa je za pozitivno oceno treba prihajati na predavanja in tam sodelovati. Za dobro oceno je treba tudi opravljati domače naloge, pisati eseje in različne teste. Vendar pa tak sistem z večjim številom testov izvaja manjši pritisk na študente. Zgodi se, da ima študent slab teden in zavozi kakšen izpit ali dva. Nobene težave s tem, se zgodi. En sam predmet ima lahko deset izpitov v letu, tako da slabša ocena pri katerem od njih še ne pomeni konca sveta.

Kadar se ameriški študenti ne počutijo dobro na predavanjih, imajo profesorja za »slabega«. V Sloveniji sem le redko slišal, da se je kakšen študent na predavanju dobro počutil. Slovenski študenti imajo predavanja za dolžnost ali sredstvo, ki jih pripelje do cilja – naučili se bodo snovi in se kvalificirali za delo. Ameriški študenti pa pričakujejo, da bodo predavanja ne le poučna, temveč tudi zabavna in razvedrilna izkušnja. Ameriški študenti so navadno veseli in v študiju uživajo. Morda so manj osredotočeni kot evropski študenti in preveč jih ima svoj čas za samoumevnega (to je poseben problem, ko morajo sami – ali njihovi starši – plačevati več deset tisoč dolarjev na leto za privilegij študija).

Na začetku vsakega tečaja, pa naj gre za poučevanje profesorjev ali študentov, vedno rečem: »Prosim, povejte mi, če česa ne razumete, saj če vam kaj ni razumljivo, to pomeni, da vas nisem dovolj dobro naučil.« Ta izjava iz slušateljev izvabi nasmehe (in zmedene poglede), saj gre za nekaj, česar še niso slišali. Številni so mi povedali, da se jim zdi, da profesorji bolje razumejo vse, če pa študenti ne, to pomeni, da so neumni. Seveda profesorji tega ne povedo. Morda si tega niti ne mislijo. Je pa to vtis, ki ga študentje velikokrat imajo. Taka dinamika dosega nasprotni učinek in je celo škodljiva. Profesorjeva dolžnost je, da prenaša znanje, da poučuje in učenje naredi karseda enostavno za svoje študente. Učenje in študij sta že tako dovolj zahtevna brez nekih čudnih dinamik. Če profesor pozna bližnjico, ki bi študentom pomagala pri učenju, potem jo mora tudi povedati. Slovenski študenti navadno mislijo, da se njihovi profesorji oklepajo miselnosti »če je študij zame bil naporen, pa naj bo še zanje.« Ameriški profesorji k poučevanju pristopajo z odnosom, ki pravi »zame je bil študij naporen, vendar sem se domislil lažjega načina, ki vas ga bom naučil, pa bo vaša učna izkušnja lažja od moje.«

To je pravzaprav največja razlika in slovenski študenti so izjemno hvaležni za bolj študentom prijazne pristope, ki jih najdemo v ameriški pedagoški metodologiji.

Razlika v pristopih ni absolutna in ni problematična le v Sloveniji. Gre za dinamiko po vsej Evropi; je staromodna in izumira. Vidim mlajše generacije profesorjev (moje starosti, 40-letnike in še mlajše), ki ne trpijo zaradi teh klišejev in svoja dela pišejo (ali poučujejo) v slogu, ki se ne razlikuje dosti od njihovih kolegov v ZDA ali Združenem kraljestvu. Akademski svet se je nagnil k »anglo« slogu in mlajši profesorji, s katerimi delam, bi se v učno okolje v Ameriki zelo dobro umestili (številni se tudi so). Tako so ta opažanja razlik neke vrste časovna kapsula – če deset ali dvajset let jih bo le nekaj ostalo v omenjeni kategoriji stare šole. Danes pa je to še aktualna zadeva; povratne informacije, ki jih prejemam (in vse, kar sem opazil) od slušateljev, ki jih je zdaj po številu več sto in na ducate profesorjev (mlajši profesorji imajo podobno mnenje), pa mi dajo misliti, da ne gre za izoliran primer. Slovenski študenti bi zares veliko raje študirali po »anglo« pristopu in od njega tudi več odnesli.

koluma Slovenija študenti študij univerza Univerza v Ljubljani ZDA

Domov / Članki / 2020

12 knjig leta 2020, ki se jih veselim

Alenka Štrukelj

O avtorju
Članki
Podkasti

Novo leto prinaša nove začetke, nove pustolovščine, bralcem pa predvsem nove knjige. Že leto 2019 je prineslo odlično bero romanov, prihodnje leto lahko v tem oziru pričakujemo še boljši izbor, saj se zdi, kot da bi slovenski založniki kar tekmovali, kdo bo v svoj program umestil več nagrajenih naslovov. Seveda so njihovi programi pestrejši in bogatejši, a na mojem bralnem seznamu se bo zagotovo znašlo naslednjih dvanajst naslovov – predlagam vam po enega za vsak mesec.

BELETRINA

Kristian Novak: CIGAN, AMPAK NAJLEPŠI

Že februarja lahko pričakujemo izid novega prevoda hrvaškega avtorja Kristiana Novaka, ki nas je s svojo jezikovno virtuoznostjo in igrivim prehajanjem med knjižnim, pogovornim in narečnim jezikom prepričal že z romanom Črna mati zemla (izšel je leta 2015 pri založbi Modrijan). Novak bo namreč gost letošnjega festivala Fabula, kjer bo predstavil roman Cigan, ampak najlepši. V njem naslavlja naše osebne notranje strahove pred drugimi oziroma drugačnimi, ki se na kolektivno zavest projicirajo kot predsodki in sovraštvo.

Édouard Louis: OPRAVITI Z EDDYJEM (En finir avec Eddie Bellegueule)

Gost Fabule bo tudi »enfant terrible« sodobne francoske literature. Pri Beletrini bo izšel njegov avtobiografski prvenec Opraviti z Eddyjem, ki ga je napisal pri enaindvajsetih letih. Roman je iskrena in pretresljiva zgodba fanta, ki kot gej odrašča v deprivilegirani podeželski skupnosti severne Francije.

CANKARJEVA ZALOŽBA

Elena Ferrante: LAŽNIVO ŽIVLJENJE ODRASLIH (La via bugiarda degli adulti)

Čeprav sem ravno sredi branja četrtega dela tetralogije o Lili in Eleni, že z nestrpnostjo pričakujem najnovejši roman Elene Ferrante z naslovom Lažnivo življenje odraslih. V njem se soočimo z našimi prepričanji in miti o srečni družini. Je zgodba o tem, kako se z odraščanjem naša prepričanja o nepremagljivih in vsemogočnih starših, katerih osnovni cilj sta naša sreča in dobro počutje, sesujejo v prah, iz katerega zrastejo naše zamere do njih in nas za vedno zaznamujejo.

Marco Missiroli: ZVESTOBA (Fedeltà)

V Italijo se odpravimo tudi z romanom Marca Missirolija, ki ga poznamo že po romanu Opolzkosti v zasebnosti (Cankarjeva založba, 2016). Roman Zvestoba nas sooči z vprašanjem, če smo zvesti sami sebi, koliko smo potem nezvesti drugim, tudi nam najbližjim? Je intimna zgodba o paru, ki se znajde pred to dilemo, potem ko mož prevara ženo. Zgodba, ki ne dopušča pobega, ne da bi si tudi sami odgovorili na to vprašanje. Roman je bil lani nagrajen z nagrado Strega Giovani.

Max Porter: ŽALOST NOSI ČRNO PERJE (Grief is the thing with feathers)

Zgodba, ki nosi naslov po pesmi Emily Dickinson, je ena najbolj iskrenih knjig o žalovanju. Nekoliko čudna in nelogična, brutalna, a hkrati celo nekoliko humorna. Je zgodba o družini, ki se sooči z negotovostjo, kako po smrti ljubljene osebe in rani, ki ne bo nikoli zaceljena, nadaljevati z življenjem. Roman je leta 2016 prejel mednarodno nagrado Dylana Thomasa.

Hilary Mantel: VOLČJI DVOR (Wolf Hall)

Jeseni bo med Modernimi klasiki izšel težko pričakovani roman Wolf Hall, ki je bil imenovan za enega od desetih najboljših zgodovinskih romanov vseh časov. Gre za literarizirano biografijo Thomasa Cromwella o njegovem hitrem vzponu na oblast na dvoru angleškega kralja Henryja VIII. Roman je bil leta 2009 nagrajen z nagrado Man Booker, nominiran pa je bil še za številne druge.

ZALOŽBA GOGA

Tadej Golob: TIŠINA

Vem, da se še ni polegel prah navdušenja ob izidu tretjega iz serije romanov Tadeja Goloba Dolina rož, ko je založba Goga že napovedala naslednji primer Tarasa Birse. S Tišino se bo Golob lotil ene najobčutljivejših in najbolj zamolčanih oblik nasilja – spolnega nasilja nad otroki.

MLADINSKA KNJIGA

Angie Thomas: VSE SE VRAČA (The Hate U Give)

Večkrat nagrajeni mladinski roman The Hate U Give govori o policijskem nasilju, rasizmu in boju posameznika za pravico. Predstavlja eno tistih močnih, pomembnih zgodb, ki pridejo v pravem trenutku (navdihnilo jo je gibanje Black Lives Matter) in so vredne branja zaradi družbenega oziroma političnega sporočila, ki ga pošiljajo.

Han Kang: VEGETARIJANKA (Vegetarian)

Končno lahko tudi pri nas pričakujemo prevod svetovne uspešnice korejske avtorice Han Kang. Vegetarijanka je pretresljiva zgodba o položaju korejskih žensk v tradicionalno patriarhalni družbi in o tem, kako pasivni upor ene izmed njih pripelje do popolne preobrazbe in razkroja njenega uma in telesa. Knjiga je leta 2016 kot prva južnokorejska knjiga prejela mednarodno nagrado Man Booker.

ZALOŽBA SANJE

Marcus Zusak: FANT, KI JE POSTAL MOST (The Bridge of Clay)

Osupljiva zgodba petih bratov Dunbar, ki sami odraščajo v svetu, katerega usodo si krojijo sami. V središču zgodbe je deček Clay, ki zgradi most – za svojo družino, za svojo preteklost, za veličino, za svoje grehe, za čudež. Ta fenomenalna zgodba, tako kot prvi dve – Kradljivka knjig in Odposlanec – v sebi nosi globoko razumevanje o tem, kaj pomeni biti človek. Roman je lani prejel nagrado Indie Book Award za najboljše leposlovno delo.

Elif Shafak: 10 MINUT, 35 SEKUND V TEM ČUDNEM SVETU (10 minutes, 35 seconds in This Strange World)

Elif Shafak je znana po svojih zgodbah o močnih ženskih karakterjih. Temu sledi tudi v svojem najnovejšem romanu 10 minut, 38 sekund v tem čudnem svetu, ki prikazuje zgodbo o Leili, istanbulski prostitutki, ki je ubita na začetku knjige, njeno telo pa odvrženo na smetišču. Čeprav je fizično mrtva, Leilini možgani ostanejo aktivni še nadaljnjih 10 minut in 38 sekund, v katerih se spominja pomembnih trenutkov svojega življenja in, še pomembneje, petih najbližjih prijateljev, ki jih je srečala v ključnih trenutkih svojega življenja. S tem romanom je bila Elif Shafak lani nominirana za nagrado Man Booker.

Madeline Miller: KIRKA (Circe)

Če uživate v zgodbah iz grške mitologije, če so vam všeč kompleksne junakinje, odličen pripovedni jezik in veliki preobrati v družinskih rivalstvih, spletkah, ljubezni in izgubi, potem bo to knjiga za vas. Avtorica se je po zgodbi o Ahilu (Song of Achiles) tokrat – po navdihu iz Homerjeve Odiseje – lotila zgodbe o mitološki čarovnici Kirki, ki nam postreže z zmago nepremagljive ženske moči nad človeškim svetom.

knjiga knjige v letu 2020 napoved seznami