Po dobre zgodbe se da zaviti tudi na družbena omrežja. Po dobre in kratke. Po dobre in z domišljijsko pregneteno zgodovino. Po dobre in z dnevnimi impresijami. Po dobre in z ljubeznijo do Fjodorja. Pa tudi z ljubeznijo do (visoke) mode. Po dobre in hudomušne. Po dobre in roza. Po dobre in takšne, ki s težo obremenijo ramena in glavo. Po dobre in z ambivalentnim odnosom do kreditne kartice.
Takšne vinjete na svojem facebook računu objavlja pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic. Lani jih je zajela v knjigo Na tak dan najbolj trpi mastercard.
Dan je praviloma že za njo, ko odpre svoj facebook, kje jo čaka prazna objava z avtomatiziranim sporočilom: »O čem razmišljaš, Eva?«
O čem torej razmišlja Eva, ko začne pisati? Ponavadi jo dan ali več grize kakšna misel, opazka o svetu, pogovor, ki ga je po naključju slišala na kavi …. Gnete pa tudi zgodbe o angleških kraljih in kraljicah, raznolikih svetnicah in drugi osebah, ki so krojile našo zgodovino. Z njih spiha prah, jih vzame za svoje in jih vrača v življenje.
Čeprav so vinjetni zapisi zgodbe o drugih in njej sami, pa ne nazadnje pripovedujejo o vseh nas.
Prisluhnite podkastu:
Kako pa zasije mastercard, ki je zajet v naslov Evine knjige? Med drugim je preprost, a težek simbol našega časa. Uresničuje želje in ustvarja nove. Tudi če denarja nimaš, ga imaš. Kot bi ga potegnil iz čarodejevega klobuka. Odnos do kreditne kartice ni dosti drugačen od odnosa do facebooka, raznolikih produktov našega časa, sebe. Ali ljubiš ali sovražiš.
Eva Mahkovic je pisateljica in dramaturginja, zaposlena v MGL. Je avtorica dramskega besedila Bobby in Boris, njene Mlade kraljice pa so bile tudi že postavljene na oder. Lani je izdala dve knjigi, ki ste pred tem nastajali na spletu: Vinjete Straholjubca (VigeVageKnjige), ki so izšle kot risoroman, so postale knjiga leta, in Na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina), v katero je zajele objave na facebooku med decembrom 2016 in aprilom 2019.
Digitalno izdajo knjige Na tak dan najbolj trpi mastercard lahko kupite na tej povezavi.
Hana Stupica je tretja iz generacije izjemnih ilustratork. Marlenka Stupica je njena babica, Marija Lucija Stupica njena mama, prav tako pa je nagrajena ustvarjalka tudi sama. Že za svojo prvo slikanico Rokavička je pred leti prejela nagrado Hinka Smrekarja, ki je najvišje domače stanovsko priznanje za ilustracijo, dobila pa ga je kot najmlajša v zgodovini te nagrade. Za naš čas in svet pravi, da v njem primanjkuje pravljičnosti, zato sama rada ure in ure preživlja v muzejih in galerijah, še posebej jo premami flamsko in nemško slikarstvo. Živi obkrožena s knjigami, te pa opremlja tudi s svojimi podobami. Za ponatis Mahajane, Grafenauerjevega dela za otroka in odrasle, je osvežila ilustracije, ki jih je pred 30 leti naredila Marija Lucija Stupica.
Za ponovno izdajo knjige Mahajana ste osvežili mamine ilustracije. Kakšen je bil postopek?
Pri založbi Beletrina so želeli ponovno izdati Mahajano, za katero je mama naredila ilustracije in je bila izdana leta 1990. Ker so nekateri originali v nekoliko slabšem stanju zaradi popokane tempere in prask, sem jih digitalno obdelala. Pomembno jih je bilo spraviti do ravni, kakršne so bile ob svojem nastanku, z močnimi barvami in brez napak, ki jim jih je zadal čas. Naslovnica je bila v najslabšem stanju, ker je bela tempera splesnela in jo je bilo zato treba na določenih delih tudi digitalno dorisovati.
Primavera. Ilustracija Marije Lucije Stupica iz knjige Mahajana.
Vaša mama je že pokojna. Kako doživljate dialog z njenimi deli, kako močen čustven proces je to za vas?
Vsakič ko sem v stiku z njenimi deli, je to tudi določen čustveni proces, vendar je odvisno tudi, za katere ilustracije gre. Do Mahajane nimam posebnega odnosa, ker se ne spominjam njenega nastanka, saj sem bila takrat premajhna. Bolj sem povezana z njenimi mlajšimi deli, ker se spomnim, kako jih je risala, čeprav sem kot otrok zelo rada listala tudi po njenih ilustracijah Andersonovih pravljic, ki so izšle v osemdesetih letih. Te so me kot otroka privlačile, ker so bile pisane in je bilo lažje brati Morsko deklico, Leteči kovček ali Svinjskega pastirja kot Mahajano, ki je za starejše, medtem ko sem Majhnico in Katrco Škrateljco, ki sta majhni verziji Mahajane, zelo rada prebirala. V njej je bil portretiran tudi naš kuža in mi je bila tudi zaradi tega še bolj blizu. V Mahajani mi je bila vedno všeč Primavera, ki sem jo kot otrok poskušala narisati, in Henrik VIII z vidno lobanjo. Kot otroku mi je bilo bolj strašljivo bolj privlačno, zato imam najraje mamino Lenoro.
Imate veliko spominov na mamo, kako riše?
Vedno sem želela gledati, kako riše, a se je bala, da je ne bi kaj ruknila. V velikem dedkovem ateljeju v Rožni dolini, kjer smo nekaj časa živeli, sem imela njegovo stojalo in na njem sem kot otrok veliko risala. Mama je imela zraven mizo in delala, čeprav je veliko ustvarjala v večernih in nočnih urah, tako kot to počnem zdaj tudi sama, ker me ne moti, če nimam dnevne svetlobe.
Veliko rišete?
Včasih sem cele dneve risala, vendar sem nato ugotovila, da ob tem nimam drugega življenja. Pred dvema letoma sem lahko sedela tudi po 18 ur na dan in samo risala.
Je šlo za tako nujo po ustvarjanju?
Včasih je bilo toliko treba delati zaradi naročil, hkrati pa me je risanje vedno tako posrkalo. Sčasoma sem ugotovila, da bi rada več časa preživela v naravi, se pogovarjala s fantom in prijatelji ter počela še druge stvari. Odrasla sem, pa tudi izrisala sem se. Pred tremi leti sem po tako intenzivnem obdobju risanja nekoliko nasitila, zato sem se leta 2018 z velikim veseljem lotila lutkovne predstave in začela delati tudi izdelke. Potrebovala sem drugačno delo, knjiga te izmuči. Mandril je bil uspešen prav zaradi tega, ker sem ga risala zase in me je zabaval. Nastajal je 14 dni, po dve uri na dan. Po 30. letu tudi opažam, kako imam drugačno pozornost in ne morem več tako dolgo sedeti.
Mamine in babičine like ste kot otrok risali tudi sami?
Risala sem mamine punčke, saj so mi bile najlepše in še danes nehote narišem njene. Vse so kot iz porcelana. Ko sprejemam naročila, vedno povem, da ne želim risati otrok, ker v risbi še nisem našla svojega.
Vizualni jezik vaših prednikov, od dedka (Gabriela Stupice, slikarja) do babice in mame, se v določeni meri preliva tudi v vaše delo?
O tem ne razmišljam in se ne ukvarjam s tem, kako bi želela delati drugače. Bolj kot bi se s tem obremenjevala, slabše bi bilo. Rišem, kar se mi zdi lepo in pravilno. Na papir spravim to, kar vidim v svoji glavi, kar pa je preplet vsega možnega. Gre za skupek vtisov iz mojega življenja, del česar pa je tudi to, kar sta mi dali babica in mama, dedek žal manj, ker je bil modernističen slikar in ker me žal še ni bilo, da bi lahko spremljala njegovo ustvarjanje. Name so vplivala in vplivajo tudi vse knjige, ki jih imam doma, umetniške dela, ki sem jih videla, vzorci, ki jih vidim okoli sebe, in narava. Ne delam veliko skic, v glavi vidim podobo in jo narišem. Zelo veliko tudi fotografiram – posnamem lepo drevo, mah in druge podobe, ki pritegnejo mojo pozornost.
Ste tretja ilustratorka v družini, vsaka od vas pa je ustvarjala v drugačnih družbenih kontekstih, tudi za ilustracijo. Vaša babica in mama sta si za risanje knjige vzeli veliko časa, a s časom je danes drugače. Kako doživljate naše obdobje kot ustvarjalka?
Danes so hektični časi v vseh pogledih in živimo v svetu, kjer primanjkuje pravljičnosti. Zlata doba za ilustracije je bila pri nas v času moje babice, ko so lahko avtorice risale cele dneve. Tudi mama si je lahko za ustvarjanje vzela precej časa, čeprav je živela v drugi družbeni resničnosti, ko ilustracija, se mi zdi, ni bila tako cenjena, medtem ko je zdaj spet v preporodu. Ilustracije je spet več, pojavlja se tudi v časopisih, ljudje kupujejo reprodukcije in si jih dajejo na steno. Babica pravi, kako so kakšne reprodukcije danes še lepše kot original.
Sami za razliko od babice in mame ustvarjate v digitalnem času.
V tem zelo uživam, saj sem zelo tehnična in me zanimajo različni progami. Neizmerno uživam, tudi ko po spletu zbiram različne tipografije.
Kako dojemate svojo ustvarjalno identiteto, ste najprej ilustratorka in nato oblikovalka, ali kako se opredeljujete?
Sem ilustratorka, a ne umetnica. Babico vsakič zaboli, ko rečem, da sem obrtnica, kar moraš biti v današnjem času, da lahko preživiš. V sodobnosti je tudi nujno, da imaš v tem poklicu marketinške spretnosti. Ljudje imajo radi stik s človekom, ki mu sledijo kot ustvarjalcu.
Pogovori o ustvarjanju in umetnosti so vas spremljali čez vse odraščanje. To je nekaj, kar vas je med drugim najbrž pomembno opredelilo?
Tovrstnih pogovorov je bilo resnično veliko. Babica in mama sta pogosto diskutirali o teh temah, posledično pa lahko rečem, da sem na tem področju zato zelo kritična. Hodili smo na razstave, kjer sta analizirali, kaj je dobro in kaj ne. Ko je izšel Ciciban, sta ga enako obdelali. Sama sem vse to spremljala in se ob tem veliko naučila in ostrila svoj pogled. Neprestano so me učili, kaj je lepo in dobro.
Kdaj vas je mama prvič načrtno likovno učila?
Prvič mi je pred sprejemnimi izpiti na likovno gimnazijo razložila nekaj osnov. Narisala sem stol, dežnik in šopek rož, ob tem pa mi je pojasnila perspektivo in me naučila vizirati, meriti razmerja predmeta s svinčnikom. Glede barv me ni nikoli usmerjala. Mama je kršila pravila, ki so veljala na primer glede oblačenja, kot denimo, da ne smeš kombinirati črne in rjave. Nosila je natanko te kombinacije. Lahko pa rečem, da sem pri barvah osvojila načelo manj je več. Kakorkoli so moje ilustracije lahko pisane, v bistvu rišem s tremi barvami.
Sem pa, odkar se spomnim, risala in svojega risanja nikoli jemala kot nekaj posebnega. Tudi na akademiji ni bilo nič kaj od mene, čeprav so – najbrž zaradi priimka – vedno pričakovali več. Od nekdaj sem delala to, kar se mi je zdelo lepo. Se mi je pa po operaciji oči, ker se imela zelo veliko dioptrijo, odprl svet.
Delate v maminem ateljeju, še vedno uporabljate tudi njen papir in barve?
Še vedno. Atelje sem si preuredila zase, v predalih imam barve zložene po odtenkih in knjige po naslovih. En mesec sem se ukvarjala samo s pregledovanjem in pospravljanjem barv. Mama je imela velike zaloge, ki so ostale, in tako še vedno veliko rišem z njenimi temperami Aero Celje, narejenimi še v Jugoslaviji. So vodotopne in zato ni problem, da so stare. Do babičinih zalog barv pa sploh še nisem prišla.
Babica ne riše več?
Bolj ne, piše pa pesmi in morda jih bom nekoč pospremila s svojimi ilustracijami.
Se zdaj, ko ustvarjate tudi sami, z babico veliko pogovarjate o vašem delu, ga komentira?
Babica si to želi, a sama imam do tega precej distance, ker je to le Marlenka Stupica, predvsem pa vidim, da jo to tudi zelo izčrpa. Ne želim, da se preveč obremenjuje, saj ji to razmišljanje pri njeni starosti vzame veliko energije. To je zanjo zdaj velik napor in tudi ni več tako kritična, kot je bila včasih, pa tudi sama jo vedno opomnim, da nisem šolana slikarka. Učim se na drugačne načine, s posnetkov živali na Youtubu. Ilustracije ji večinoma pokažem že končane.
Svoje živali, like oblačite v zgodovinska oblačila. Nad modo vas je tudi navdušila mama?
Mamo je moda vedno zanimala in tudi kot otrok sem bila vedno lepo oblečena. Imela je kupe knjig z zgodovinskimi kostumi, v katerih je študirala obleke za svoje bidermajer gospodične. Mene pri risanju sicer zanima barok, ker je tako pompozen, in te mamine knjige so zame biblija. Ob teh imam še knjige ornamentov iz različnih obdobij, ki jih uporabljam za detajle, kot na primer, da rob krila naredim s starorimskim vzorcem. V ilustracijah mi je všeč eklektika. Kostumografija pa me je od nekdaj zanimala, zato gledam tudi zgodovinske filme in serije ter se naslajam nad kostumi in scenografijo.
Bi si želeli delati kostumografijo?
Zelo in zato sem tako uživala pri lutkovni predstavi Zajčkova hišica, kjer sem ročne lutke oblekla v kostume. Nadela sem jim oblačila iz časa po francoski revoluciji, ki so bila po ekscesnem rokokoju in baroku bolj preprosta in lahkotna, manjše pa so bile tudi razlike med oblačili višjega in nižjega razreda. Od nekdaj sem rada šivala, kar me je prav tako naučila mama, ki je delala punčke iz fimo mase in nato še obleke zanje. Kot otrok sem obleke šivala za svoje plišaste igrače.
Sami rišete pretežno živali.
Zelo rada imam živali in celo življenje jih že rišem. Začelo se je z mojo kunko, in ko sem bila majhna, sem se imela za zajca. Babica mi je kasneje povedala, da je tudi moja mama sama sebe risala kot zajca. Ljudje mi za risanje niso tako zanimivi, delala sem jih samo za vina Fedora, pa še to skrivam obraze, saj ne želim, da so preveč osebni. Sem in tja narišem kakšno dekle, to me še zabava, rada pa rišem stare ljudi.
Iz svojih, pa tudi maminih in babičinih ilustracij oblikujete tudi izdelke.
Začelo se je, ko sem pred kar nekaj leti odkrila tuji platformi platformi Society6 in Redbubble in se odločila, da bom ilustracije prenesla tudi na različne izdelke, saj je škoda, da ostajajo le na računalniku. Navdušilo me je, ko sem spoznala, kaj vse se da narediti. Ilustracija je lahko na majici, joga blazini, stolu, ležalniku … Tako sem se tega tudi sama lotila in pred kratkim sem naredila nogavice z babičino Sneguljčico, v kateri je dejansko v petdesetih upodobila mojo mamo kot Sneguljčico, in decembra so bile pravi hit. Babica je nad izdelki z njenimi ilustracijami navdušena.
Niko Grafenauer: Mahajana, ilustracije Marija Lucija Stupica, Beletrina 2019. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
To že leta opažam pri slovenskih študentih: njihove intelektualne kapacitete za študij se zmanjšujejo in upadajo. Kar je bilo normalno in mogoče naučiti se še nekaj generacij nazaj, danes postaja vse bolj in bolj nedosegljivo. Vsaj za večino. Seveda obstajajo individualne izjeme. A kar zadeva večino, stvar postaja bolj in bolj težavna. In alarmantna. Intelektualno delo in učenje je nekaj, kar postaja večini bolj in bolj tuje. In nedostopno.
In to ne velja le za slovenske študente. Ampak tudi za študente iz drugih držav. Vsaj, kar zadeva tiste, ki prihajajo na študijske izmenjave preko programa Erasmus. Tudi tu že leta opažam upad zmogljivosti za intelektualno delo in študij, kar pa se je zgodilo letos, je – tudi ko gre za tuje študente – dno. Vsaj zaenkrat. To se je videlo na več načinov.
Prvi je bil, da niso znali v tekstu, ki so ga kot pripravo na predavanja dobili v domače branje, odkriti niti temeljne teze niti rdeče niti. Ko so se v letniku pojavili s prebranimi teksti in vprašanji za diskusijo, ki naj bi jih na osnovi teksta pripravili, v resnici sploh niso vedeli, za kaj je v tekstu šlo. In so, posledično, postavljali povsem nebistvena vprašanja. Ali pa vprašanja, ki s tekstom sploh niso bila povezana, kar je rezultiralo v dejstvu, da o tekstu sploh ni mogla potekati nobena razprava. Kako pa naj bi potekala razprava o tekstu, ki ga nihče ni razumel? Edino, kar so bili zmožni, so bile proste asociacije na kakšno besedo, ki je bila v tekstu zapisana. Skratka: izguba časa.
Drugi porazni rezultat so bili izpiti. Še nikoli nisem poučevala generacije študentov na Erasmus izmenjavi, ki bi brez izjeme sploh ne razumeli vprašanj, ki so jim bila na izpitih zastavljena. In spet se je ponovila zgodba iz branja tekstov: ker izpitnih vprašanj niso razumeli, so pisali proste asociacije o vsem, kar se jim je zdelo, da bi z vprašanji lahko bilo povezano. Jasno, da za izpitno prezentiranje tovrstnih nesposobnosti za intelektualno delo nihče ni mogel dobiti pozitivne ocene.
No, in ko so se soočili s svojimi izpitnimi rezultati, sem s strani študentov dobila naslednjo pobudo: da naj jim, prosim, povem, katera poglavja iz učbenika se morajo naučiti. Ker jim je celoten učbenik preobsežen. In ga ne morajo naštudirati.
Me je skoraj kap. Iz več razlogov. Zaradi prostodušne normalnosti, zaradi katere se jim je zdelo, da ni nobene potrebe, da naštudirajo celotni učbenik. Ker da naj bi zadostovala le nekatera izbrana poglavja. Nekako tako, kot je to na slovenski maturi. Drugič pa me je skoraj kap zato, ker učbenik, o katerem govorimo, ni na primer Assesing Cultural Anthropology Roberta Borofskega, delo, ki so ga še pred časom morali naštudirati moji študenti na magistrskem študiju antropologije, ampak smo se pogovarjali o Eriksenovem učbeniku Majhni kraji, velike teme. Učbeniku, ki je res osnoven. No, in letošnji Erasmus študenti so ugotovili, da je predolg. Čeprav v angleški različici, ki so jo morali preštudirati za izpit, obsega manj kot 300 strani (brez seznama literature in kazala, ki seveda ne sodita med izpitno snov). In da je preveč kompliciran. Preveč je podatkov. Preveč je imen. Preveč je lokacij. Preveč je teorij. In sploh je vsega preveč. Čeprav gre za standardni učbenik za uvodne kurze iz področja socialne in kulturne antropologije v praktično velikem delu Evrope.
Tisto, kar je ob vsem tem pretresljivo, je dejstvo, da je bil pred približno desetletjem ta isti učbenik v angleškem jeziku s strani slovenskih študentov sprejet kot neproblematičen. Zdaj je slovenskim študentom že od leta 2009 dostopen v slovenskem prevodu, a jim je kljub temu – enako kot Erasmus študentom v angleščini – skorajda neobvladljiva ovira. In tudi slovenski študenti navajajo tako rekoč identične razloge kot Erasmus študenti. Tudi zanje je vsega preveč. Preveč teorij. Preveč avtorjev. Preveč imen. Preveč plemen. Preveč geografskih lokacij. Itd. Ipd.
No, in ker govorim o istem učbeniku, ki ga že generacije študentov uporabljajo za isti namen, razlike v njegovi obvladljivosti oziroma neobvladljivosti očitno ne morejo izhajati iz istega teksta. Ampak iz dejstva, kako se študenti lotijo študija tega teksta. Kako se ga znajo lotiti. Ali kako se ga ne znajo lotiti. Zdaj pri slovenskih in Erasmus študentih že prevladuje drugo: da se njegovega študija ne znajo lotiti. In to tuji študent še manj kot slovenski, iz česar bo kak optimist zaključil, da so izobraževalni sistemi v drugih evropskih državah še slabši kot v Sloveniji. To sicer ni tema današnjega zapisa. A naj zapišem le, da kakor koli celotno stvar obrnemo tudi tovrstni, čeprav na videz optimističen zaključek, v resnici ni niti najmanj optimističen. Če so slovenski študentje za nianso boljši od mojih letošnjih Erasmus študentov, to v resnici ni nekaj, na kar bi lahko bili ponosni. Vzrok je jasen: tisto, s čemer se primerjamo in kar za nianso presegamo, je skorajda popolna nezmožnost za intelektualno delo in študij.
In če slovenski študenti v povprečju le za nianso presegajo ta nivo, nas mora to skrbeti. Ne pa navduševati.
Boekhandel Selexyz Dominicanenv Maastrichtu velja za najlepšo knjigarno na svetu. Fotografija: Wikipedija
Torinska Paravia, ena najstarejših italijanskih knjigarn – ustanovljena je bila leta 1802 –, se zapira; končala se je skoraj tridesetletna zgodba knjigarne Libreria del Viaggiatore, menda ene najlepših v Večnem mestu; poslednje ure bijejo knjigarni Mosaïque v Torontu, eni zadnjih v Ontariu, ki so specializirane za francoske knjige. O vseh je poročala spletna revija o knjižni kulturi ActuaLitte.com, novice o zapiranju knjigarn so vse pogostejše: razlog za zaprtje je zdaj Amazon, zdaj državna/mestna politika, zdaj kaj tretjega (!). Potem ko bi kak bibliofil izdelal svetovni zemljevid knjigarn, ki jih je obiskal in v svojih Knjigarnah (2013) opisal Jorge Carrión, bi se moral lotiti še zemljevida tistih, ki so izginile samo v zadnjih dvajsetih letih. Med njimi so tudi Carriónove.
Jorge Carrión Fotografija: Wikipedija
Jorge Carrión (1976) je španski romanopisec, esejist in publicist, literarni kritik in prevajalec ter predavatelj književnosti in kreativnega pisanja na barcelonski univerzi Pompeu Fabra. Njegovo zadnje delo je Contra Amazon (2019), največja knjižna uspešnica pa so prav Knjigarne (Librerías, 2013; druga nagrada Anagrama). Knjigarne so zmes potopisnega ter kulturno- in literarnozgodovinskega pisanja; potopisno temelji na tisoče kilometrih prepotovanih razdalj od knjigarne do knjigarne po dobršnem delu zemeljske oble – »Če bi bile knjigarne na Antarktiki, bi jih Carrión nedvomno obiskal in nam poročal, kaj berejo pingvini,« je menda zapisal Alberto Manguel – kulturno-/literarnozgodovinsko na tisoče straneh prebranih knjig. Avtor je konec devetdesetih z mislijo na čas, ko bo pisal to knjigo, začel v knjigarnah zbirati »žige« – vizitke, razglednice, zapiske, fotografije, fotokopije, kataloge … –, in ko je prišel ta čas, je nanje kot na kakšno ogrodje nanizal svoje knjigarne kot »zgoščeno različico sveta«, od Antigue v Gvatemali z Librerío del Pensativo, »centrom odporniškega gibanja in svobodnega mišljenja«, do newyorškega Stranda z dvema milijonoma in pol knjižnih naslovov, od Aten s »Knjižno pasažo«, kjer se na kratko ustavi pri antičnih knjižnicah, da bi odprl »dialog« med Knjigarno in Knjižnico (Knjigarna je lahka, Knjižnica je težka. Knjižničar zbira, kopiči in posoja svoje blago le za kratek čas, Knjigarnar se zalaga z blagom samo zato, da se ga lahko potem reši. Knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom nazaj v preteklost, Knjigarna je v celoti vezana na sedanjost. Zgodovina zagotavlja obstoj Knjižnice, Prihodnost ogroža eksistenco Knjigarne. Knjigarna razdeljuje, Knjižnica ohranja.), do »konca sveta«, kjer tečejo zadnji dnevi johannesburškega Boekehuisa (Carrión ga obišče svoj zadnji dan v mestu, septembra 2011, kmalu zatem na spletu zasledi, da so ga januarja 2012 zaprli).
V poglavju »Najstarejše knjigarne na svetu« piše o lizbonski Livrarii Bertrand: ustanovljena je bila leta 1732 in je najstarejša še delujoča knjigarna z neprekinjeno dokumentirano dejavnostjo; te za večino drugih starih knjigarn, na primer krakovski Matras in pariško Librairie Delamain, ni mogoče dokazati. V Dublinu še deluje najstarejša irska knjigarna – Hodges Figgis, v Londonu pa Hartchards, ki spada danes v verigo Waterstones, v Buenos Airesu je Librería de Avíla … V tem poglavju beremo, kakšne so pravzaprav bile prve knjigarne, Carrión nam odpre stran iz Goethejevega Italijanskega potovanja – pesnik se začudi, ker so v italijanskih knjigarnah vse knjige že zvezane – in nam pri tem razgrne pravzaprav najpomembnejšo noto svoje knjige: znanje, »ki ga ne najdemo neposredno v knjigah, temveč pri ljudeh, ki jih obkrožajo«. Goethe se namreč, čakajoč, da mu lastnik poišče knjigo, Palladijeva zbrana dela, začne pomenkovati z drugimi obiskovalci, »ljubeznivimi možmi«, in tako izve »še marsikaj zanimivega v povezavi s tem mestom«. Carriónu so pogosto pripovedovali, kako so stranke, kadar se je morala kaka knjigarna preseliti na drugo lokacijo, ponudile pomoč in dobesedno na rokah prenesle ves knjigarniški fond. »Stranka je najpomembnejša oseba v podjetju,« je v Desetih knjigarnarjevih zapovedih zapisal Romano Moltroni, knjigarnar v bolonjskem Feltrinelliju. »Knjige, knjigarnarji in knjigarne,« dodaja Carrión, »so relativno statični, če jih primerjamo s strankami, ki neprenehoma vstopajo in izstopajo in katerih naloga znotraj knjigarne je prav ta: gibanje. So popotniki v pomanjšanem mestu, katerih cilj je ta, da spravijo besede – ki nepremično počivajo v notranjosti knjige – v gibanje za toliko časa, kolikor traja branje (in njihov spomin).«
Naslednja poglavja so potovanje. Pariz s svojim vélikim mitom – knjigarno Shakespeare and Company, ki še danes deluje na isti lokaciji, rue de la Bûcherie 37, kjer je leta 1951 Američan George Whitman, »po duši poet«, odprl knjigarno in izposojevalnico Le Mistral. V njej je namestil posteljo in grelnik za hrano, da je lahko prenočil in nahranil popotnike. Knjigarna je leta 1964, ob 400. obletnici Shakespearovega rojstva in dve leti po smrti legendarne rojakinje Sylvie Beach, ki je leta 1919 odprla »angleško« knjigarno Shakespeare and Company, prevzela tako njeno ime kakor poslanstvo. Postala je zbirališče največjih literatov tistega časa, od Anaïs Nin, Julia Cortázarja, Lawrencea Durrella do Henryja Milllerja, Allena Ginsberga in Williama Burroughsa. In tudi ostala: Chigozie Obioma, Guy Gunaratne, Lucy Ellman, Jeanette Winterson, Rachel Cusk – to je le nekaj njenih zadnjih gostov. »Politične knjigarne«, Berlin s staro komunistično knjigarno Karl Marx Buchhandlung, »najbolj emblematično v Vzhodnem Berlinu« (od leta 2008 je v njej kinematografski studio), in knjigarno Autorenbuchhandlung, še vedno najpomembnejšo v nekdanjem Zahodnem Berlinu. Nato Orient: Marakeš in Tanger, Istanbul, Tokio in Peking. Severna Amerika »od obale do obale«: Gotham Book Mart v New Yorku (zaprt leta 2007), City Lights v San Franciscu; pa knjigarne, »ki so kot babilonska knjižnica«: Strand v New Yorku, World’s Biggest Bookstore v Torontu, Powell’s v Portlandu. Nato Južna Amerika; Avstralija in Južna Afrika – »konec sveta«. Ali pa konec – če malo premečem Carriónove besede – do katerega bo verjetno počasi, zelo počasi, prišel svet, v katerem se nahajajo vse, prav vse knjigarne.
Ali pa tudi ne, kajti »predstava se mora nadaljevati«. Carriónu v času do objave Knjigarn ni uspelo obiskati »najlepše knjigarne na svetu«. Boekhandel Selexyz Dominicanen v Maastrichtu je tempelj tistega, »kar v današnji dobi razumemo pod pojmom kultura«. Tudi buenosaireško knjigarno Ateneo Grand Splendid zares omeni šele v zadnji četrtini knjige. Ti in nekatere druge, ki se po navadi razvrščajo v spletnih galerijah kot »najlepše knjigarne na svetu«, imajo, po njegovih besedah, eno ključnih značilnosti knjigarn 21. stoletja: spektakularnost; slikovitost, ki je pomembnejša od jezika, v katerem lahko beremo knjige; knjigarna kot turistična atrakcija, ne zaradi zgodovinskega pomena, temveč zaradi arhitekture; kot turisti vanjo ne vstopimo zato, da bi kupili knjigo, ampak zato, da bi se v njej fotografirali.
Knjigarne so zelo gosto tkanje, Carrión ne podcenjuje bralca, a mu tudi ne prizanaša, besedilo je defile krajev in oseb, zgodovin in mitov, literarnih izsekov ter avtorjevih spominov s poti, bivanja v tujih deželah, obiskovanja knjigarn in brskanja po njihovih policah. Zgodovina in literatura kot materija, miti in spomini kot osebni pečat. Knjigarne so Carriónova droga, vanje vstopa kot v svetišča, knjig se dotika kot svetinj, jih kupuje in bere, zbira »žige«. Opazuje knjigarnarje in obiskovalce, se z njimi pomenkuje. Proučuje police, knjigo za knjigo. V knjigarni The Book Lounge v Cape Townu, denimo, opazi vrzeli: kjer bi morale ležati knjige Coelha, Márqueza in Coetzeeja, so le listki s sporočilom: Njegove knjige dobite pri pultu. Pri pultu izve, da so to knjige, ki jih najpogosteje ukradejo. »Ta čudoviti prostor ima dušo,« ga prešine, ko namerava izstopiti iz londonske knjigarne John Sandoe Books, ne da bi kaj kupil, a po svoji navadi pri blagajni še povpraša po kakšni publikaciji o zgodovini knjigarne. In takrat se začne čarovnija, čarodej pa je knjigarnar, ki izginja in se spet pojavlja, vedno s knjigo v roki; Carrión ne odide praznih rok, kupi knjigo, za katero še pred nekaj trenutki ni vedel, da si jo želi. V neki marakeški knjigarni, ki nudi le verske knjige v arabščini, ga prevzame tesnoba, ker ne odkrije ničesar, kar bi lahko prepoznal, »niti ene vrzeli, skozi katero bi lahko zadihal«. Carrión z vsake knjige, ki jo kupi, odlepi etiketo s ceno in črtno kodo ter jo nalepi na notranjo stran zadnje platnice. »Na tak način do nje vzpostavim nekakšen skorajda očetovski odnos.«
Epilog je zapiranje. Leta 2013 je barcelonska Catalònia, mimo katere ga je več let vodila vsakdanja pot, po skoraj devetih desetletjih dobila novo vsebino in novo ime: McDonald’s. Niso je ogrozili ne državljanska vojna, ne uničujoč požar, ne nepremičninska vojna: knjigarna je klonila zaradi večletnega upadanja prodaje. Carrión je nato priča izginjanju knjig in praznjenju polic – »knjigam, ki jih ni bilo več, duhovom knjig, spominu na knjige, vse bolj pa pozabi knjig, ki neke srede niso imele več niti polic, na katerih bi lahko stale«.
Knjiga, kupljena leta 1991 v World’s Biggest Bookestore v Torontu. Fotografija: Bronislava Aubelj
Na obvestilu o dokončnem zaprtju Catalònie je datum: 6. januar 2013. Oktobra istega letaso izšle Knjigarne, konec leta pa se je iztekla najemna pogodba za zgradbo nekdanjega kegljišča na Edward Streetu 20 v Torontu, kjer je od leta 1980 delovala ena izmed »babilonskih knjižnic«. World’s Biggest Bookstore se je ponašala z več kot dvajsetimi kilometri knjižnih polic. Kljub imenu ni bila največja knjigarna na svetu, zagotovo pa ena največjih, ponos Torontčanov, turistična atrakcija. Po zaprtju marca 2014 – na spletu je mogoče najti številne fotografije pa tudi videe njenega »izginjanja« – zgradba ni dobila nove vsebine, temveč so jo porušili do tal, na njenem mestu pa zgradili megalomanski stanovanjski kompleks. Septembra 2016 se je po 118 letih delovanja, vseskozi v rokah ene družine, zaprla še zadnja knjigarna Elefterudakis, zlomila jo je kriza. Bila je največja v Grčiji, knjižna meka za Grke in turiste, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah, kamor se je preselila leta 1995, je ponujala več kot 200.000 naslovov v grščini in drugih jezikih. Police se zdaj praznijo, zdaj polnijo. Leta 2015 je knjigotrška družba Cărturești v Bukarešti, v historični zgradbi, že dolgo prepuščeni propadanju, odprla knjigarno Cărturești Carusel; velja za eno najlepših v Evropi. Leta 2017 so v Teheranu odprli Book Garden, razteza se na 65.000 kvadratih in je menda največja knjigarna na svetu. Nedavno je police napolnila nova, megalomanska knjigarna v kitajskem mestu Čungking, v Mondovìju, nedaleč od Torina pa knjigarnica Libreria Banco. (Carrión lahko napiše Knjigarne II.)
»Bodimo iskreni,« pravi Carrión v Epilogu, »že res, knjigarne so kulturni centri, miti, prostori za pogovore in debate ter prijateljstva in celo ljubimkanja /…/, ampak v prvi vrsti so prodajalne. In njihovi lastniki, pogosto karizmatični knjigarnarji, so tudi šefi, odgovorni za to, da njihovi zaposleni dobijo svoje mesečne plače …« Tudi to je imel v mislih Pierre Lemaître, eden najbolje prodajanih sodobnih francoskih pisateljev (Leta 2013 je za roman Na svidenje tam zgoraj [Au revoir là-haut], ki je za prvi del trilogije Les Enfants du désastre [Otroci katastrofe] prejel Goncourtovo nagrado; roman je preveden v slovenščino, pisatelj je bil leta 2014 Penov gost na Bledu. Zadnji del trilogije, Miroir de nos peines [2019], je trenutno na vrhu najbolje prodajanih knjig v Franciji, avtor pa se je 21. januarja na literarnem večeru v knjigarni Labyrinthes v Rambouilletu obrnil na kupce, rekoč: »Zahvaljujoč vam ostaja literatura še vedno mogoč dogodek v tej deželi; knjigarne vas potrebujejo bolj kot kadarkoli prej.« Lemaîtrovi romani se dobro prodajajo na Amazonu, toda »ljubše bi mi bilo, če bi se jih več prodalo v knjigarnah«.
Knjigarne so povabilo. V knjigarne.
Jorge Carrión: Knjigarne, prevedla Sara Virk, Cankarjeva založba 2020.
Tadej Golob ima rad bolj surove tipe. V romanih, seveda. Fant iz Svinjskih nogic se je izživljal najbolj nad domačimi in po odhodu na bližnji vzhod in v tamkajšnjo metropolo še malo nad Štajerci, kamor je od sebe, žab in belih kristalov za v nos pobegnil na tečaj iz tetoviranja na svinjskih kračah kot najbolj ustreznemu modelu za vadbo. Vendar se tam fantè nad svetom izživlja bolj v vicih, ki jih njegovi gostitelji ne razumejo povsem, že naslednji Golobov literarni junak pa je jezen na cel svet; v romanu Ali boma ye!, kar pomeni nič manj kot Ali, frderbi ga! in je bil slogan v lingali, bantujskem dialektu v rabi ob boksarskem dvoboju Ali Foreman v Zairu, po vzoru Rockyja in Besnečega bika, torej dveh boksarskih filmov, piše o fantu, nekoliko starejši izvedbi tistega iz Svinjskihnogic, ki boksa. Vendar je sistem zajeban in mu recimo odvzamejo zmago, ker nokavtira nasprotnika preveč proti koncu runde, tako da odštevanje ne pade več v čas borbe, in ga spravijo ob naslov državnega prvaka. Malo zajebavajo tudi ženo v službi in malo otroke, njega ob krivicah jebe tudi dolg jezik, vsako izjavo razumejo kot neprimerno in se potem spravljajo tudi na ženo in proti koncu se odloči, da bo v Stožicah odboksal po profesionalnih pravilih. Golob torej v literaturo vnaša tip neprilagojenega junaka, nekoga, ki se mu godijo krivice in se mu zdi, da mora ob tem, da jih dobiva, kakšen udarec tudi vrniti. S tem jih je uvrstil med podobne nezadovoljneže, o kakršnih pišeta tudi Gregor Rozman ali pa Borut Golob, le da je njegov pohajač in samotni jezdec bolj aforističen in bolj ciničen, bolj se zaveda globalnih dimenzij in mu grejo te tudi bolj na organ.
Golob se je kljub kresniku za Svinjske nogice v ospredje medijske osvetljenosti prebil z biografijo Milene Zupančič in s kriminalko Jezero. Ženska brez glave v pritoku Bohinjke, mislim torzo, še eno, med somolovom (!) najdeno truplo v Fužinskem zalivu; ta je ob pretirani in prenapeti skrbi raznih varuhov meje, zaradi česar Piranski zaliv postaja nezanimiv za umore – ker je vse pod videonadzorom in tudi policije na vseh straneh meje več kot na policijskih postajah –, očitno postal ekskluzivno mesto, na katerem se nalagajo trupla; nekako sočasno je nastal tudi roman Umor v Stari fužini Mete Osredkar in kakšna zgodba o skrivnostih Bohinjskega trikotnika.
Ko smo pred leti začeli prebirati skandinavske kriminalke, smo videli, da nekako odstopajo od klasičnega modela. Predvsem je bolj v ospredju psihologija, ne le kriminalca, pogosto tudi glavnega preiskovalca in njegovih. Kot je značilno in skoraj nujno, da ima kriminalist kakšne skrivnosti, odvisnosti, temne lise v karieri, nič drugačni niso niti stranski liki, razni pričevalci, sodelavci, odvetniki, nadrejeni …
Golob je na tej hladni skandinavski sledi in je v obeh predhodnih romanih, v Jezeru in Leninovem parku, ustoličil lik Tarasa Birse, nekdanjega alpinista, od športa primerno načetega in trpečega – za razliko od sodelavcev, ki so načeti od neaktivnosti –, zaradi alergije na alkohol abstinenta, temu – in ostalemu – primerno tečnega in jeznega na cel svet, ki se enkrat bode z nadrejenimi, drugič spopada z ženino ljubosumnostjo in zraven še tišči dol – ne vedno uspešno – željo po mladi sodelavki. Zraven sta komični par, en debeljuškast in en nezainteresiran, ki sta Tarasova podrejena in ju ta izrablja za delo na terenu, nekje zraven je patolog in nad vsem seveda karierni policisti, ki svojim političnim botrom zagotavljajo razne usluge, recimo zavlačujejo preiskavo, ne dajo nalogov, če bi lahko povezali umor s katero od njim bližnjih političnih opcij in podobno.
Jasno, Taras nad vsem tem benti in to ves čas. Kar pripelje do tistega, kar so zdaj opazili in sprožili po nadaljevanki Jezero tudi gledalci in jim odgovarjajo, da so se pač stanjšali televizorji in zato, ker ni več resonančnega prostora, nimajo več kvalitetnega zvoka: Taras nekaj momlja, bolj sam zase, gleda ves čas mrko in sploh je morda enaka enigma kot motivi in storilci.
Tudi zdaj, v Dolini rož, tretji kriminalki s Tarasom v glavni stranski vlogi. Taras je namreč glavni, ampak ni glavni preiskovalec, dela bolj zase in je postavljen na stranski tir, mestoma celo v kakšen obcestni jarek. Ko najdejo »koline«, kot pravi cinični kriminalist, torej tridesetletnico, kraljico Instagrama in njenega ljubimca, hišnega prijatelja, v luži krvi, nadstropje nižje alfa prasca s pištolo v roki na vozičku, takisto v krvi, se preiskovalci pridušajo, da njihov šef ne pije, niti kave. Vemo, vemo, pomislimo, Taras je abstinent, vemo to: ampak šef je zdaj – Ahlin. Birokrat, pedant, človek brez posebnosti, ki nam postane takoj zoprn in se nam zdi, da je to pač Drvaričev – karierist in šef, znan že iz prejšnjih kriminalk – nabor in da se kopičijo temne sile. Taras je namreč zaradi streljanja brez rezervnega načrta malo degradiran in on to takoj vzame zares. Vrne značko in odpre s. p. Kot detektiv privatnik. Ob truplih v uvodnih poglavjih je tako tudi njegova kuverta, v katerih so materialni dokazi – fotografije in spremno besedilo –, ki naj dokažejo motiv. Se nam, ne samo Tarasu, zdi, da je nekaj narobe? Za svoje delo je namreč dobil čisto preveč honorarja, vse je kar preveč jasno in nedvomno.
Dolina rož je espejevska Tarasova epizoda. Ker ni več znotraj enote in sistema, ker ima nekje pod gradom pisarno s fikusom, zraven pa bife, ker zdolgočasen bere Ano Karenino in benti, kakšno sranje da je, je vse postavljeno v bližino filma noir. Tako tam kot v Dolini rož je eno od gonil dogajanja fatalka, ki kot vaba nekako vleče, tam je detektiv v nezavidljivem finančnem položaju, ki ga občasno nabutajo (ali obstrelijo, ali povozijo), ki mu teži podzemlje na eni in policija na drugi strani, in tudi Dolina rož v tem ni izjema. Golob je že prej izrabljal Tarasa kot možnega storilca; če smo mi, bralci, vedeli, da gre za nadpoštenjaka, so v to dvomili preiskovalci. Seveda je tudi tokrat med osumljenimi, podobno se v prejšnjem romanu celo njegovi ljubici in sodelavki zdi, da bi lahko brez razloga, gnan s selekcijskim imperativom, ustrelil klošarko v mestnem parku po odhodu iz njenega stanovanja; igra je tudi tokrat surova, kot smo prej o urah in ličinkah muh na truplih, izvemo zdaj nekaj o pištolah in nas je strah, da bomo tudi o parfumih. Tarasova stranka namreč diši po nečem zelo dragem in Golob ima v vsaki od svojih kriminalk kakšen ekspoze, razlago o tem in onem, večinoma gre za fetišistične objekte, ki pomagajo osvetliti preiskavo (premoženjsko stanje, odnose med vpletenimi).
Dolina rož se dogaja med elitami. Zvezda Instagrama, njene nakupovalne navade, zraven močno starejši in na smrt bolan mož, ki ima nagačene v glavnem trofeje iz rdečega seznama zaščitenih vrst (kdaj pa bo snežnega jaguarja ali kondorja in ostalo, če ne zdaj, ker vrste itak izginjajo). Človek brez zadržkov in jabolko se ne skotali daleč … Gre za smetano in na temu primerno preračunljivem nivoju poteka tokratna preiskava; zraven so dragi in arogantni odvetniki in ob njih, kot da umanjka želja po pravici za vsako ceno. Podobno kot v kriminalki Sodni dnevi – v soavtorstvu sta jo napisala eden najbolj znanih (dragih odvetnikov) Peter Čeferin in novinar Vasja Jager – tudi Golob dvomi v enake vatle pri merjenju pravice za male in za velike: Golob in Čeferin nas v Sodnih dnevih opozarjata, da pravica gleda tudi v denarnico in da se kljub dokazom včasih izgubi volja po kaznovanju, če ima krivec dovolj pod palcem. Ali pa vsaj pedigre.
Rožna dolina, elitna ljubljanska soseska, ni kar tako, kar vidimo že v uvodnih delih, ko nič kaj veseli ekipi s kriminalistične policije ob ogledu mesta zločina soseda sikne, da jih je opazila že prej in malo namigne na njihovo izstopajoče vedenje: oni, Rožnodolci, domači in manirlih, namreč puščajo prednost na križiščih tistim, ki je nimajo, prišleki iz kriminalistične enote pa so v tem bolj prostaški. Po zdravstveni eliti v bližini farmacevtske industrije iz Jezera je preiskava tokrat dregnila in razkrila nekakšne strice iz ozadja in nič presenetljivega ni, da vmes iščejo pričevanje o privatizaciji, omrežjih in trgovanju z orožjem, ki bi potopilo marsikoga in bi bilo lahko motiv za umor – in to pisanje seveda skrivnostno izgine. Ni papirja, ni procesa, ni posledic, ni pravice – zdi se, da bo Taras v naslednjem Golobovem romanu še za stopnjo bolj nasikan in zakisan.
Tadej Golob: Dolina rož, Goga, Novo mesto 2019.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
V Zbranih pesmih, ki izhajajo pri založbi Beletrina, so zajete vse pesmi Paula Celana, ki jih je v zbirke zbral on sam. V prvi del Zbranih pesmi so vključene štiri od prvih petih Celanovih zbirk; čisto prva je izpadla, ker jo je Celan vzel iz obtoka. S pričujočim esejem bom skušal osredotočiti svojo izkušnjo Celanove poezije na tiste vidike, ki so se mi zdeli najbolj povedni, pa tudi dovolj povezani, da ohranjajo rdečo nit pripovedi. Pri pisanju sem si temeljito pomagal s knjigo, ki jo je prav tako prevedel Celanov prevajalec Vid Snoj, in sicer Paul Celan: pesnik, preživelec, Jud Johna Felstinerja, ki je nedavno izšla pri založbi LUD Literatura.
***
Paul Antschel, preimenovan v Celan, je bil rojen leta 1920 v nemško govoreči judovski družini v času, ko je njegov rodni kraj Černovci kot prestolnica Bukovine pripadel k Romuniji. Doživel je sovjetsko in nato še nemško okupacijo, deportacijo svojih staršev (mati je bila ustreljena, oče je malo pozneje umrl za tifusom) in bil tudi sam poslan v taborišče – na vprašanje, kaj je počel na prisilnem delu, je imel navado reči: »Lopatal sem!« Po vrnitvi Rusov 1944 je šel od doma in se štiri leta pozneje preselil v Pariz, kjer je ostal do smrti. Leta 1952 se je poročil z Gisèle de Lestrange, grafičarko iz plemiškega družine. Gisèle je leto pozneje zanosila, a je otrok po porodu umrl – zanj je Celan spesnil Nagrobno pesem za Françoisa. Pozneje se jima je rodil še en sin, Eric.
V petdesetih letih življenja je Celan napisal približno osemsto pesmi. Veliko je tudi prevajal – s tem se je dolgo preživljal in si to vzel tesno k srcu. Vztrajal je, da je vsak vir – zgodovinski, literarni, filološki ipd. – nadvse koristen za to, da začnemo vstopati v tuj jezik, obenem pa je potrebna gibkost v lastnem jeziku in misli, da najdemo pravi prostor za pesem še v jeziku, v katerega prevajamo. Zato se ne gre čuditi, da je Celan prevajal številne Jude, najraje Mandelštama – ali druge, s katerimi se je čutil kako podobnega, npr. Dickinsona in Shakespeara. Kvaliteta njegovih prevodov izkazuje njegov poliglotski genij, hkrati pa tudi meče luč na njegovo tegobno kozmopolitstvo, ki ga je navznoter grobo zaznamovalo.
Čeprav se ni nikoli razglašal za Juda, je najbolj zvesto bral ravno judovske avtorje, od katerih je črpal tudi pri lastnem pisanju: pogosto se je navezoval na Rilkeja, Hölderlina, Kafko, Heineja in druge. Njegova lirika je tudi polna svetopisemskih referenc: prežeta je s hebrejskimi imeni, kraji, liki, dobesednimi navedki in aluzijami. Kot pesnik in občutljiv človek je imel zelo intimen odnos do jezika, a vendar je tudi po nacistični tragediji vztrajal (izključno) z nemščino. Dejal je, da je »samo v maternem jeziku možno izrekati svojo resnico, v tujem jeziku pesnik laže«. Ravno oklepanje maternega jezika in pa željo, da bi bdel nad natisom svojih pesmi [v nemščini], Felstiner prepoznava kot odločilna razloga, da se Celan po vojni ni vrnil v Izrael.
***
Celanov pesniški jezik ni strogo določljiv. Z lahkoto bi mu pripisali ekspresionistične, simbolistične in modernistične prvine. Nasploh je poln referenc in zelo metaforičen, predvsem pa je konsistenten: spremembe v njem nastopajo šele čez daljša časovna obdobja. Celanove najzgodnejše pesmi, zbrane pod naslovom Mak in spomin (1952), so morda bolj izrazno zgoščene; a tudi to je generalizacija. Ponavljajoči se motivi so vzeti iz narave, sploh gozda in morja, in kažejo na njeno arhetipsko opojnost. Pogosto uporablja aluzije, kjer izkoristi naravo kot prostor ciklov življenja in smrti. Pripovedni tok je kot vrtinec: Celan skače med čutnimi in izrazno močnimi verzi.
Marsikaj, tako slogovno kot motivno, se vseskozi ohranja. Ključna sprememba, ki se zgodi s časom, pa je ta, da Celan jezik preokrene na način, da ga naredi bolj nagovorljivega – bolj pretočnega za univerzalno. Po eni strani je lažje slediti toku poznejših pesmi in redkeje se zgodi, da bi si besede med seboj kradle energijo – obenem pa se zdi, da to razpre lirični potencial pesmi. Naj nakažem na primeru:
»S figami naj se nahrani srce, / ki se v njem ura spominja / mrtvečevega mandljevega očesa.« (Spominjanje, obj. 1955)
»Popriležníčeno, sèm pricijazeno, se je / čez hrbet srca zgreznilo proč.« (Le Menhir, obj. 1963)
Celanove zgodnejše pesmi se pogosteje berejo kot niz sovpadnih dejavnosti, ki opisujejo neko situacijo. Šele v njihovih fragmentih in pa potem v številnih poznejših pesmih se pojavi (v njih) glas, ki z lirično svežino izreka tisto nadosebno, ki nagovarja, četudi kontekst pesmi ostaja povsem zakrit. Pojavi se torej vtis, da se je (v pesmi) zgodilo nekaj važnega, ključnega: »srce« ni zgolj predmet ogledovanja, ampak ga je treba »nahraniti« na določen način oziroma je aktivno udeleženo pri dejavnostih izpostavljenega subjekta.
To, kar imenujem prehod v liričnost, je tesno povezano s Celanovim izstopanjem ven iz ujetosti-v-personalno. Jasno; nikoli ni prenehal pesniti o svoji izkušnji, vpeti v kolektivno judovsko zgodbo, a zdi se, da je s časom pesnil o njej z vse bolj občim, ne-zgolj-lastnim glasom. To sem občutil kot »sok« in »svežino« v njegovi pripovedi. Kot nekaj, kar ne izreka zgolj ekspresivno, ampak z avtoriteto. Menim, da je to v veliki meri posledica njegovega povečanega zanimanja za filozofske in judovske mistične tekste, ki so nedvomno zaznamovali njegov jezik – tudi tako, da so ga, v Celanovem spogledovanju s transcendenco, napravili bolj univerzalnega. A nekaj več o tem pozneje.
***
Tako kot številni pesniki-iskalci se je tudi Celan oziral k filozofom: čital je Heideggra, Benjamina, Nietzscheja in druge, najbolj pa je bil obseden z Bubrom. Na nekem mestu je podčrtal njegove misli: »Ustvarjena bitja stojijo v skrivnosti stvarjenja, jezika […]. Da lahko govorimo “ti”, izhaja iz tega, da se tudi nam govori “ti”.« In pa: »Duh ni v jazu, ampak je med jaz in ti.« To sodelovanje med “jaz” in “ti” je pri Celanu vseprisotno. V pesmi Neka roka je denimo zapisal: »Neka roka, ki sem jo poljubil, / sveti ustom.« Svetloba, ki je navzočnost duha, je prisotna, kot ugotavlja Buber, »med jaz in ti«. Za Celana sta bila »ti« in »Ti« vseskozi bistvena; kajti zavedal se je, da bi brez njiju ostal v senci.
Celan, ki naj bi – po besedah dolgoletne prijateljice – »Martina Bubra občudoval do zamaknjenosti«, se je s takrat dvainosemdesetletnim očakom leta 1960 tudi osebno srečal, a bil razžaloščen, njegova ranljivost pa poglobljena, ko mu je Buber odvrnil, da mu je pisanje v nemščini in v Nemčiji, pa nasploh odpuščajoča drža do Nemčije, nekaj samoumevnega. To namreč ni bilo samoumevno za Celana, ki je zatrganost med lastnim jezikom in pa krutostjo, ki jo je taisti »jezik« napravil nad njim in njemu »lastnemu« (judovstvom), doživljal kot nezaceljivo.
Res: če bi morali pokazati na en sam neprekinjen, stalno napredujoč diskurz v Celanovi poeziji, bi morali izpostaviti ravno njegovo stalno vračanje k zarezi, ki jo čuti v svoji notranji resničnosti; k rani, ki jo je eksplicitno povzročila dvojnost judovstvo-jezik, pa ne toliko njun zunanji trk, ki je (kot trdi Buber) pomirljiv, marveč njun trk v Celanu samem. Bil je Jud, ki mu je bila nemščina materni jezik; oboje ga je karseda intimno zaznamovalo. Toda v nasprotju z Bubrom je ta vidika svoje identitete Celan zelo živo doživljal v kontekstu spomina, kdo so bili drugi, s katerimi si je delil to identiteto: ki so bili Judje ali ki so govorili nemško. Zato se je v njem holokavst zrcalil kot resničnost, ki je zlorabila samo sebe – kot nasilje (če karikiram:) Celana nad Celanom samim. Ni mogel pesniti, ne da bi trpel v rabi nemščine, saj je s tem ponavljal zločine, ki »mu« jih je prizadel nemški »jezik«. A tudi pesniti ni mogel nehati. Kar je zaznamovalo njegovo mladost, pravi Celan, ga je pustilo v paradoksnem stanju »ranjenega od resničnosti in iščočega resničnost«.
V zvezi s tem je pomemben mejnik v njegovem pesnjenju leto 1957, ko se sklene ločiti od »igre skrivanja za metaforami«, kot je to poimenoval v poznejših letih. Ni šlo toliko za to, da bi metaforo zares opustil – skušal ji je le dati drugo prirodo: predrugačiti nanašanje na nekaj v samostojno delovanje. »Nihče ni “kakor” nekdo drug, zapiše, [moj bralec] me lahko razume le ‘od daleč’. […] Venomer grabi le za rešetkine prečke med nama.«
Če na kratko ponazorim: metafora »počitek / ob sproščenih udih / na / prašni blazini Nekoč« iz Nikogaršnje rože ni kot metafora »pil iz lesenih skodel sem pepel vodnjakov iz Akre« iz Maka in spomina. Medtem ko druga opravlja prenos zgodovinskega konteksta (kraj Akra) v nov kontekst (Celan), prva ne opravlja nobenega »dela«, ampak že-izreka vse bistveno. S tem postane Celanov jezik bolj »razbremenjen« in »zgovoren«, kar sem skušal utemeljiti že v uvodu.
Lahko bi rekli, da se začne izrekati v sedanjiku, a da je to, kar izreka, na neki način nadzgodovinsko. Zato ne preseneča, da ga z veliko vnemo beremo še danes: Celanov jezik je namreč stremel k večni aktualnosti. Ob tem pa se je Celan vselej otepal tega, da bi kdo smatral njegovo pesništvo za hermetično. »Kajti če bi obveljalo kot magično zapečateno za razumevanje, bi to bralce razbremenilo odgôvornosti,« povzema Felstiner.
***
Tedaj se je že začel vračati h koreninam judovske mistike. Od tam je intenzivno črpal tudi modrost, ki je porodila naslov njegove knjige Nikogaršnja roža; najpoznejše od teh, ki so objavljene v prvem delu Zbranih pesmi. Toda: če so rože v Celanovi zgodnejši liriki kazale na ljubezensko in pesniško izpolnitev, pa se je tedaj, ugotavlja Felstiner, to spremenilo. Med drugim opozarja na verza: »Tiho! Zadira globlje se ti trn v srce: / z rožo je v zavezi«, pa na leto 1962, ko je pisal Celan o »véliki / roži geta«. Nikogaršnja roža torej spregovori v imenu obojega: tako židovske občestvene obljube kot tudi katastrofe, ki jih je doletela.
Sčasoma je začel eksperimentirati z jezikom: vse več njegovih pesmi se je opiralo na reference in simboliko iz judovskih spisov, sploh mistike in psalmov. Uporabljati je začel hebrejske in jidiške besede, kar je bilo prelomno. V eni pesmi je uporabil zvezo: »Ziw, jenes Licht«, ki pomeni: »ziv, tista luč«. A tu ni jasno, od kod Celanu beseda »ziv«, kako jo gre prevajati in kaj pomeni. V njegovo poezijo je skratka vdrlo nekaj tako občega, da ni potrebovalo prevoda, hkrati pa je bilo dovolj domačno in del »konteksta« Paula Celana, da je slednji odstopil mesto v svoji poeziji tudi »alternativnim« jezikom.
Morda lahko to težnjo po predhodnem in apofatičnem slutimo že v pesmi Cepljena na oko, kjer je zapisal, kako »[Večni Gospod] škrta / čez trde, svetle, / nepredmisljive solze.« Ravno ideja o »nepredmisljivem« se zdi tista, ki je fascinirala Celana: (tudi) kot ideja o tem, da določeni dogodki (npr. holokavst) pridejo v resničnost od nekod, od koder jih ni bilo mogoče slutiti in napovedati.
***
Leta 1969 je Celan odpotoval v Izrael. Takrat že dlje časa ni več živel z Gisèle in sinom Ericom, svojo notranjo situacijo pa je opisal z besedami, da je v »precej velikih težavah« in »zelo veliko sam«. V Izraelu je imel govor v Društvu hebrejskih pisateljev, prijatelji pa se spominjajo, kako neverjetno gibka in bogata je bila njegova hebrejščina. Na izletu si je ogledal svetopisemska prizorišča in ob koncu potovanja dejal, da ga je Jeruzalem »dvignil in okrepil«, medtem ko ga Pariz »tlači in izvotljuje«. Zato, pravi, »povsem zagotovo spet pridem«. In: »Potrebujem Jeruzalem, kot sem ga potreboval, preden sem ga našel.«
A Celan se v Jeruzalem ni več vrnil. Okrog 20. aprila 1970 je z Mirabeaujskega mostu odkorakal v Seno in, čeprav je bil znan kot dober plavalec, neopažen utonil. Preden je napravil samomor, je na mizi pustil odprto Hölderlinovo biografijo, v kateri je podčrtal odlomek: »Ta genij včasih postane temen in potone v grenek vodnjak svojega srca […].«
»Lirika je mistika,« je nekoč dejal. Celan se je z liriko desetletja ohranjal pri življenju, nazadnje pa ji je sledil do konca v njeno mistično razprtost; tja, kjer ni več jaza – kjer, če parafraziram Bubra, ni več razlike med »jaz« in »ti«. Tam je duh samonanašajoč in izpolnjen. In rana je zaceljena, resničnosti pa pomirjene (med sabo).
Odkar je Paul Celan pokojen, lahko o njem rečemo (z njegovimi besedami): »Le kar nam je pomagalo prisluškovati: / zdaj prisluškuje / sámo zase.« Pa vendar smo mu lahko hvaležni dolžniki, saj nam je v pomoč in tolažbo zapustil svoje pesmi.
Paul Celan: Zbrane pesmi, 1. del. Prevedel Vid Snoj. Beletrina, 2019.
Uvodna špica Jezera je očitni poklon špici Pravega detektiva. Saj bi to lahko bil prav lušten poklon, vendar si nadaljevanki ne bi mogli biti bolj različni.
Jezero je fenomen. Nacionalna RTV mu je namenila ogromno medijskega pompa in ga umestila v najbolj gledani termin ob osmih v nedeljo zvečer. Nadaljevanka temelji na znani knjigi Tadeja Goloba in se trudi postati alpska različica v trendu nordijske noir kriminalke. In veste kaj? Nadaljevanka, ki se je pravkar zaključila je – v redu. Morda zveni, da jo želim odpraviti z bledo pohvalo, vendar si tole reč poglejmo bolj od blizu.
Brez medijskega pompa nadaljevanka ne bi pristala pod tako natančnim drobnogledom. Namenjeno ji je bilo, da postane prelomni televizijski dogodek. V čem je torej dobra? Čudovito je posneta. Scenografija je privlačna in elegantna. Po drugi strani pa bi se ustvarjalci morali zelo potruditi, da tako fotogenična lokacija, kot je Bohinjsko jezero, ne bi izpadla čudovito.
V nadaljevanki se pojavljajo klišeji iz žanra nordijskih noir policijskih kriminalk, vendar si to samo po sebi ne zasluži očitka, saj je po televizijskih nadaljevankah očitno, da so ti klišeji vedno znova učinkoviti. Gledalci jih pričakujejo, formulaična narava teh klišejev pa jih ne moti. Osnove policijskih kriminalk so ponavljajoče, prav tako nordijski noir žanr – podrobnosti so tiste, ki se razlikujejo in so izvirne. Policijske kriminalke, še posebej nordijske različice, so danes že prenaseljene z zamorjenimi, mrmrajočimi, modno čednimi robatimi detektivi s težavami pod domačo streho in težavno dinamiko s svojimi otroki. Kot veleva trend, se v njihovih omarah skriva kakšen okostnjak, po duši pa brazgotine. Taras Birsa, glavni junak Jezera, ima pokljukana vsa ta okenca. Navadno je zraven še mlajša pomočnica, ki z raskavim in depresivnim detektivom konča med rjuhami. Tina Lanc, Birsova kolegica, lepo stopi v te čevlje. Potrebujemo še surovo, mrzlo in razpoloženjsko nabito lokacijo ter truplo, po možnosti žrtev kakšnega eksotičnega načina usmrtitve. Vse to imamo pokrito: Jezero se prične s truplom ženske, odkritim ob Bohinjskem jezeru. Glava manjka.
Vse te elemente smo lahko predvideli, kar znotraj tega žanra ni nič slabega, vendar hkrati ni na voljo ničesar novega ali razburljivega ali s kakšnim posebnim zapletom. Zapomniti si moramo, da je ob tovrstni filmski ali literarni fikciji občinstvo razočarano, če ne pride do kakšnega zapleta, še posebej na koncu zgodbe. Jezero ne premore kakšnih zapletov – najbolj presenetljiva stvar se zgodi, ko jutro po izpolnitvi flirtanja med obema glavnima osebama Tina zbode Tarasa, ker mu je bilo zaradi skoka v posteljo nerodno. »Daj no, Taras, saj je bil samo seks.« To je bilo osvežilno in prva stvar v celi nadaljevanki, ki me je presenetila in je bila drugačna, celo presegla je moja pričakovanja.
Razkritje morilca prav tako ni premoglo »wow« faktorja. Ti problemi so sprva malenkostni, vendar vodijo k večjemu, ki je bolj slovenski po naravi in ki na koncu nadaljevanki ne dovoli seči tako daleč, kot bi lahko.
Na začetku velja omeniti opazne težave z zvokom ali pa z interpretacijo Sebastjana Cavazze (v vlogi Birse). Zakrožila je celo šala, da nihče ne more razbrati njegovih besed, ampak nikomur niti ni mar, saj je tip tako seksi. Videti je bilo, da bi nam vsem podnapisi prišli kar prav. Ker sem Američan z nepopolnim razumevanjem slovenščine, sem mislil, da je težava v meni, saj sem težko sledil Cavazzovim besedam. Izpadlo je, da se šala dotika tudi naravnih govorcev. Nekje sem slišal, da je šlo za tehnične probleme pri snemanju zvoka. Cavazza ima tako lep, bobneč in globok glas, ki ga je užitek poslušati, vendar je tako nizek in grlen, da povozi posamične besede. Obenem je bilo težko slišati telefonske pogovore, prav tako nekatere druge igralce. Ne glede na vzdušje, ki ga nadaljevanka želi ustvariti, mora občinstvo jasno slišati vse dialoge.
Nato nas pričaka popolno umanjkanje kemije med Tarasom in Tino Lanc, ki jo igra Nika Rozman. Morda je stvar v tem, da je Cavazza znan po svojem seksapilu, Nika Rozman pa je bolj siva miška. Težko nam je verjeti, da se bo zagledal vanjo, tisti trenutki, ki bi nam morali prenašati nerodno spolno napetost, pa so pogrnili na celi črti – kemije ni bilo. Njun počasen ples v posteljo se je tako zdel le kot sledenje naučenim gibom. Šlo je le za to, koliko prizorov moramo videti do padca v posteljo, ampak gledalec je bil popolnoma ravnodušen, ko je sledil prizorom in se spraševal, kdaj bodo oblačila zdrsnila na tla. Šlo je le za vprašanje časa in končno le za »dajmo, opravita že«.
Sledi precej nelaskava primerjava s HBO nadaljevanko Pravi detektiv. Uvodna špica Jezera je očitni poklon špici Pravega detektiva (predvidevam, da gre za poklon in ne golo kopijo), če gledamo od scenografije do glasbe in estetike. Saj bi to lahko bil prav lušten poklon, vendar si nadaljevanki ne bi mogli biti bolj različni. Pravi detektiv je bila tour-de-force nadaljevanka, totalno genialna, prevzemajoča in silovita ter napeta kot struna od začetka do konca. Jezero je … v redu. Ustvarjalci Jezera bi si lahko naredili uslugo in s špico ne iskali neposredne primerjave. Jezero žal pač ni slovenski Pravi detektiv.
Pisanje scenarijev, ne glede na žanr, pozna splošno pravilo, ki pravi: nikoli naj ne bo prizora, ki je zgolj tam brez namena. Vsak prizor naj ali pelje zgodbo naprej ali poglablja naše razumevanje likov – ali oboje. V tej nadaljevanki je bilo moč opaziti prizore, za katere se je zdelo, da ne počnejo ničesar od naštetega. Če za primer vzamem finale, ko sem upal, da se bo dogajanje prestavilo v višjo prestavo in s pedalom do konca zdirjalo vse do zaključka, se je epizoda začela s šestimi minutami, ko se ni zgodilo pravzaprav nič. To vključuje nekajminutni prizor, ko Birsova sodelavca prejmeta težko pričakovane rezultate DNK analize in sta deležna razlage s strani forenzičnega strokovnjaka Goloba, ki prične s številom kromosomov pri ljudeh in številom verig … Še vedno mi ni jasno, kaj je bil namen tega prizora. Bi moral biti smešen? Ni bil. Je poglobil moje razumevanje katerega od likov? Morda Golobovega, da je didaktičen, vendar je njegov lik le pomožen in nepomemben. Je morda šlo za to, da Birsova sodelavca nista med najbolj bistrimi? To niti ni tako zelo pomembno za samo nadaljevanko, saj nas zanimata le Taras in Tina. Tudi zaplet se ni premaknil naprej … Konec koncev se je prizor zdel kot norčevanje na račun počasnosti nadaljevanke. Celo forenziku specialistu se ni zdelo vredno zadeve malce pospešiti, saj je mapo z DNK rezultati kar prelagal po rokah in je ni takoj posredoval Birsi.
Z nekaj hitrimi potezami lahko likom vdahnemo več življenjskosti, jih napravimo bolj tridimenzionalne in gledalcu prikupne, da mu postane mar zanje in njihov uspeh, da navija zanje. Te hitre poteze pomenijo, da jih napravimo za čudne, jim damo kaprice, nenavadnosti. Birsa jih gotovo ima nekaj: veliko teče in je alergičen na alkohol. Vendar se po tem scenariju in s Cavazzovo interpretacijo scenarija te nenavadnosti zdijo kar nalepljene nanj in nam ga nič ne prikupijo. Lik z najbolje izpeljanimi nenavadnostmi in kapricami v Jezeru je utelesil Gregor Čušin. Vedno ga spremlja pes, tudi v forenzični laboratorij ga je pripeljal, ki ga hrani s koščki sendviča; ta lik kadi, se šali in poseduje šarm, ki Birsu povsem manjka. Na koncu koncev postane lik, ki ga imamo najbolj »radi«, kar je okej, se pa opazi naša ravnodušnost do glavnih likov.
Tukaj pridemo pa do glavne težave. Celotna nadaljevanka ostaja brez napetosti in vznemirjenja, pa gre za žanr, ki je narejen za to, da je napet in vznemirja. Ob policijskih kriminalkah in detektivkah naj bi zadrževali dih ob pričakovanju, kaj sledi. Kaj takega se v tej nadaljevanki ni zgodilo niti enkrat, niti v kratkih izbruhih kakšne akcije (preganjanje džankija, krotitev našmrkanega najstnika). Imam občutek, kot da gre za načrtno zaroto, da nadaljevanka ostane, kot je le mogoče, brez-vznemirljiva.
Slovenski film in televizija sta že dolgo vpeta v kliše, da je dogajanje počasno in umetniško, kjer veliko ljudi kadi cigarete in strmi skozi okna. Na neki točki se morajo pojaviti še razgaljene ženske prsi. Gre za klišeje, ampak so resnični ter vsi prisotni v tej nadaljevanki. Pred leti sem za Film International napisal članek, v katerem sem se pohecal, da v slovenskih filmih nisem nikogar videl teči (trimčkanje ne šteje). To je bilo res, dokler se ni pojavila srhljivka Idila (ta pa tako ali tako ne šteje, saj je šlo za namerno pretiravanje, ki je prikazovalo le ljudi, ki tečejo ali pa jih umorijo na vznemirljiv način). Slovenski film v svoji zgodovini pozna le malo trenutkov visoke napetosti. Zanimivo se mi zdi, da se ta trend nadaljuje, še posebej sedaj, ko mednarodno priljubljeni filmi zvečine temeljijo na napetem dogajanju, pa najsi gre za trilerje ali kak drug žanr. Pomanjkanje napetosti je bilo v Jezeru najbolj očitno v predzadnjem prizoru končne epizode, ko se Birsa znajde pred morilcem, ki vanj uperi pištolo. In potem … se ne zgodi nič. Sedita v čolnu sredi jezera, mi pa smo deležni nekajminutnega razlaganja. Nikoli nismo podvomili v to, da se bo Birsa izvlekel, prav tako pa ni bilo občutiti niti kančka nevarnosti. Glasbena podlaga je vzdrževala mirno vzdušje prav tam, ko bi lahko napela strune. Edino vprašanje, ki je viselo v zraku, se je vrtelo o tem, kako »čudežno« bo Birsa ubežal smrti. In koliko minut razlage nas še ločuje do tega trenutka.
Pri svojih urah pisanja opazujem in svetujem, kako se napetost umešča v besedilo, enak poduk pa velja za pisanje scenarijev. Napetost nastane, ko se pojavi vprašanje, odgovor nanj pa zaostaja. V policijski kriminalki, kot je Jezero, je vseskozi prisotno vprašanje, ki poganja celotno nadaljevanko. Kdo je morilec? Zraven se pojavljajo vprašanja, kot je identiteta ženskega trupla brez glave, ki so ga odkrili v uvodni epizodi. Prisotna so tudi manjša vprašanja, kot je recimo, ali bo Birsa poškodoval nesramnega zadetega najstnika, ali če bosta Birsova sodelavca ujela preprodajalca drog, ki beži pred njima. Tem vprašanjem v določenih intervalih sledijo odgovori, včasih so takojšnji, včasih mora preteči nekaj minut ali cela epizoda; pri tem je razkritje negativca, morilca, prihranjeno za konec. Druga vprašanja se vrtijo okoli tega, če in kdaj bosta Taras in Tina pristala med rjuhami (čeprav v tem primeru vemo, da je šlo le za vprašanje, kdaj bosta).
Vznemirljive zgodbe vsebujejo različna kratkoročna vprašanja in odgovore, tako se ne zanašajo samo na glavno vprašanje, da gledalca popelje do konca. Na primer, če je nekdo zaklenjen v sobo, se vprašanje glasi, ali bo prišel ven. Če avto drvi proti nič hudega slutečemu pešcu, se vprašamo, ali ga bo zadel ali se bo pešec ognil. Trilerji in policijske kriminalke so najboljše takrat, ko so posejane s takimi trenutki visoke napetosti.
Pomanjkanje takih trenutkov je v Jezeru preveč očitno. Gre za policijsko zgodbo v dobesednem pomenu: to se je zgodilo, potem tisto in nato je sledilo ono. Vendar zgolj zato ker gre za policijsko zgodbo, še ni treba, da se nadaljevanka odvija po tako očitni formuli. Saj je res, da se v resničnem življenju policijske preiskave res odvijajo po formuli, preiskovalci niso v neki nevarnosti. Resnična preiskava je precej dolgočasna stvar. Morda se pa nadaljevanka tako prikloni realizmu.
Jezero mi ni bilo zoprno. Bilo mi je v redu, kot sem napisal. Ker pa se je o njem toliko slišalo, sem nadaljevanko pogledal. Bil sem radoveden in z dovolj vzbujenega zanimanja, da sem želel videti, kaj so filmski ustvarjalci dali na plan. Sem pa nadaljevanko gledal bolj kot sociološko zanimivost, kot pa me je zanimala zgodba ali njeni liki. Videl sem že toliko slovenskih filmov in televizijskih serij ter od drugih gledalcev in kritikov slišal podobne sklepe, da sem prišel do tega: ali tukajšnji filmski ustvarjalci ne znajo ustvariti razburljivega in napetega filma s hitrim tempom ali pa si tega ne želijo. Slovenija ima preveč talentiranih ustvarjalcev svetovnega kalibra, da bi prva trditev lahko držala. Tako moram predvidevati, da je resnična druga. Napet izdelek torej ni v interesu filmskih ustvarjalcev ali njihovih profesorjev na akademiji ali pa v interesu naročnikov filmov na RTV in Filmskega centra. Če je to njihova odločitev, prav. Sam pa si želim videti te iste megatalente, da se preizkusijo v nečem, kar bi imelo možnost mednarodnega uspeha.
»Knjige so pri meni, ob meni in v mojih rokah že od nekdaj,« o svojem odnosu do branja pripoveduje Jure Jakob, pesnik, ki je že zelo zgodaj odkril, kako so knjige zanj vir užitka. Ne dolgo po tem, ko se je naučil brati, je postal zavzeti bralec. Spominja se, kako je na podstrešju hiše v Vitanju, kjer je odraščal, našel očetove knjige Karla Maya. »Indijanarice,« kot jim pravi, so ga takrat resnično prevzele in prebral je vse do zadnje potopisne dogodivščine s podpisom tega nemškega avtorja. A to je bil šele začetek Jakobovega strastnega prebiranja.
»Doma sicer nismo imeli prave knjižnice, bilo pa je nekaj raznovrstnih knjig, prinesenih iz različnih vetrov, ki so mi zbujale radovednost. V prvem obdobju sem knjige zgolj opazoval, jih listal in jih kasneje začel prebirati. Spominjam se, da je bila v mojih očeh precej dolgo zanimiva zbirka Andersenovih pravljic z ilustracijami,« pripoveduje. Ne ve, od kod je prišla, a je bila že takrat na določenih mestih nekoliko potrgana, popisana in z nekaj risbami. Mladi bralec je potem sčasoma na njene strani tudi sam dodal nekaj barv, zapisanih besed in si tu in tam za oznako iz papirja naredil kakšno uho. Na tak način, da si kaj podčrta in dopiše, svoje knjige uporablja še danes, kot študent pa je podobno delal tudi s tistimi iz knjižnice, vse dokler ni razvil zavesti, da v knjige, ki so v javni rabi, ni odgovorno delati zapiskov, saj nenazadnje niso namenjene le tebi, je Jakob iskreno spregovoril o navadi, ki jo je sčasoma opustil.
Od potopisnih dogodivščin do esejistika in poezije
Po Karl Mayu je v otroštvu prišel užitek ob prebiranju knjig Julsa Verna in zatem tudi obdobje kriminalnih romanov, čeprav je to ostalo v bolj zabrisanem spominu, o svoji bralni preteklosti pripoveduje pesnik. Kasneje se je navduševal nad knjigami z zgodovinskimi tematikami, v gimnazijskih letih pa je začel odkrivati svet leposlovja, ki ga je vedno bolj zanimal, dokler ni postal avtor še sam. »Poezijo sem odkril dokaj pozno, še preden sem jo začel resno prebirati in jo sistematično raziskovati, sem jo začel ‘resno’ pisati,« pripoveduje o svojih vstopih v svet ustvarjanja. Za svoje začetniško obdobje pisanja pravi, da so se takrat »v besede pretakale silne energije in nastajale so precej nenavadne ter neberljive stvari.« Prve pesmi je Jure Jakob napisal že v gimnaziji, z branjem in pisanjem pa je nato nadaljeval kot študent primerjalne književnosti in filozofije v Ljubljani. V središču današnjega bralnega izkušanja pa so zanj poezija, esejistike, pripovedništvo, filozofija in knjige s teološkimi ter religioznimi tematikami, ob teh pa tudi dela za otroke, ki jih bere hčerki, sicer pa sam knjigo v roke najraje vzame zjutraj ali v zgodnjedopoldanskem času. Zelo rad je že od nekdaj bral na vlaku, s čimer pot, ki bi lahko bila dolgočasna, dobi popolnoma drugo perspektivo, pripoveduje pesnik. Ob tem pa je obvezno tudi branje pred spanjem, brez katerega ne zaključi dneva, še dodaja.
Ob policah domače knjižnice, ki jo ima del tudi v svoji rojstni hiši v Vitanju, Jure Jakob poudari, da ni malikovalec knjig, vendar pa so te v njihovem domu »osnovni medij, kar je danes proti toku časa. Knjige imamo v rokah dnevno in težko si predstavljam, da bi bilo tako, če ne bi iz hiše nagnali televizorja. Pogosti so domovi, kjer kraljuje ekran, ves čas je tam in onesnažuje prostor,« podčrta pesnik.
Javna knjižnica kot podaljšek domače knjižnice
Glede dostopnosti knjig Jure Jakob poudarja velik družbeni pomen javnih knjižnic. Sam si je večino knjig, ki jih je prebral, sposodil, s tem pa začel že v osnovni šoli, kjer je imel do potankosti naštudirane vsebine polic, in s tem nato nadaljeval v gimnaziji, ki jo je obiskoval v Celju. V osrednjo knjižnico je tam hodil tedensko, zato je ta zanj zelo hitro postala pomemben socialni prostor. Z ljudmi, ki jih je tam spoznal, ne le z zaposlenimi, temveč predvsem s tistimi, ki jih je srečal kot bralce, je navezal stike. Začelo se je s pogovori o knjigi, ki je nato postala povod za marsikaj, še o tovrstno povezovalni plati tiska pripoveduje sogovornik. Ob tem podčrta tudi, kako veliko bolj reven človek bi bil, če ne bi v svojih najstniških letih srečeval poučenih knjižničarjev, s katerimi se je lahko pogovarjal o kakovostni književnosti in od njih prejel veliko dobrih (knjižnih) nasvetov.
V Ljubljani je ob Narodni in univerzitetni knjižnici ter ostalih mestnih knjižnicah, kjer si je sposojal na kupe knjig, pogosto zahajal tudi v Bukvarno, prodajalno rabljenih knjig, ki je nekoč imela svoje prostore v podhodu na Slovenski cest nasproti Uršulinske cerkve. »To je bil v drugi polovici devetdesetih let azil za knjige in neverjetno vesel sem bil, ko sem ga odkril. Med starimi zanimivimi knjigami po dostopnih cenah sem se odlično počutil. V Bukvarni, ki je bila tako natlačena, si se komaj premikal, knjige pa si lahko kupil na kilograme.«
Jure Jakob tudi pravi, da si je vedno želel posedovati čim več knjig, vendar si tega nikoli ni mogel privoščiti. »Nisem imel dovolj sredstev, zato sem to željo uresničil le v majhnem obsegu in tudi glede na moj socialni status ter stanje na tekočem računu tudi danes nisem dober kupovalec knjig,« pojasnjuje pesnik. Zato imajo tudi v odrasli dobi zanj pomembno vlogo javne knjižnice, ki predstavljajo osrednji podaljšek njegove domače bere knjig. Na svojih knjižnih policah ima med drugim tudi pesniške zbirke, ki so ga zaznamovale. Ena takšnih so Napol dokončana nebesa, izbrane pesmi Tomasa Tranströmerja, ki so pri Beletrini izšle konec devetdesetih let, ob tej pa tudi zbirko Hiše pesnika Petra Semoliča in legendarno rumeno zbirko Daneta Zajca v petih knjigah založbe Emonica iz leta 1990.
Zadnjih nekaj dni me moji Facebook prijatelji v obilju zasuvajo z deljenjem člankov, ki govorijo o isti temi – izgorelosti. Ker so podkrepljeni s številnimi komentarji in všečki, jim očitno tudi vsemogočni algoritem pomaga, da se še bolj uspešno valijo po spletu. Če k temu dodamo, da sta tudi na lestvici najbolj prodajanih knjig na spletni strani Emka čisto na vrhu dve na temo izgorelosti, lahko pridemo do dveh sklepov: 1. izgorelost je ne le individualen, temveč tudi družbeni problem, s katerim se mnogi identificirajo, in 2. je tudi zelo eksploatiran pojav, kajti mnogi so ugotovili, da ima take in drugačne prodajne potenciale.
Izgorelost je prvi opisal Herbert Freudenberger leta 1974 in od takrat je bilo narejenih in objavljenih na tisoče študij, analiz, priročnikov itd. o njej. Tudi slovenski Cobiss ima več kot 1000 zadetkov na temo izgorelosti, večinoma člankov, diplomskih in magistrskih nalog, tudi priročnikov, a kljub temu še vedno obstaja dvom, ali gre za napihnjen balonček ali za zares pravo bolezensko stanje. Če damo na kup tri najnovejše prispevke na temo slovenske izgorelosti, enega knjižnega in dva v obliki medijskih zapisov, ugotovimo, da opisujemo in razlagamo to stanje zelo različno: očitno ne izgorevamo enako, še posebej pa ne iz istih razlogov – eni izgorevajo zato, ker hočejo priti do družbenega statusa, uspeha in bogastva, pri tem pa jih vodi velik ego ali perfekcionizem, drugi zato, ker poskušajo samo preživeti, tretji zaradi vzgoje in vrednot, ki jim jo je vcepila patološka slovenska mati … Ne strinjamo se niti, kdo in kako sme govoriti o tej bolezni, ali lahko govorijo o njej samo prekarci ali tudi japiji, ali mora biti vključena kritika neoliberalističnega sistema ali to ni nujno itd. Skratka, bolezen je realna izkušnja mnogih, a hkrati se pri definicijah še nekoliko lovimo. Na njej je nekaj tako enigmatičnega kot na glutenski preobčutljivosti. Nenadoma mnogi ljudje ugotavljajo, da ne prenašajo glutena, pa čeprav nimajo ne alergije na žita ne celiakije. Zagotovo mora biti nekaj na stvari, toda kaj? Kaj se je zgodilo z nami, da zbolevamo za boleznimi, ki jih pred 50 leti sploh nismo poznali? Ali gre samo za stvar definicije, za konceptualizacijo nečesa, kar obstaja že od vedno, ali res nova bolezenska stanja?
In kaj se je torej zgodilo, da smo se začeli počutiti kot »izgorela družba«? Obstaja več kulturoloških razlag. Eno od njih ponuja korejsko-nemški filozof Byung-Chul Han. V svoji knjigi Müdigkeitsgesellschaft (Utrujena oziroma izgorela družba), v originalu je izšla leta 2010, pravi, da smo v 20. stoletju živeli v imunološki dobi, vedeli smo, da je naš sovražniki izven nas, to so bili virusi in bakterije. 21. stoletje pa je nevronsko, saj so zanj značilne nevropsihiatrične bolezni, kot so depresija, ADHD, izgorelost in mejna osebnostna motnja. Han sugerira, da se te bolezni pojavljajo zato, ker živimo v kulturi pozitivnosti. Internet nas zasipa z idejami, kako moramo živeti in kaj vse moramo početi. Postali smo sužnji sloganov, kot so Obamov Yes, We Can and Nikejev Just Do It. Postali smo družba, ki zahteva, da nenehno nekaj počnemo, ki poskuša v neskončnost povečevati produktivnost. To nas je pripeljalo do stanja izčrpanosti in utrujenosti.
Druga teorija, prav tako zanimiva, pravi, da gre pri izgorelosti za milenijski pojav. Razvila jo je Anne Helen Petersen v viralnem Buzzfeedovem članku z naslovom Kako so milenijci postali izgorela generacija. Z boleznijo naj bi se namreč spopadalo več kot 80 odstotkov mladih med 22. in 38. letom. Ti so ponotranjili idejo, da morajo nenehno delati, a hkrati niso usposobljeni niti za najbolj preproste vsakdanje opravke. Bili naj bi razvajeni, obsedeni sami s sabo in zasvojeni s tehnologijo. Vanje so starši vložili veliko truda in sedaj so tudi pričakovanja velika, realne možnosti pa majhne. Pričakovali so, da jim bo šlo v vseh pogledih bolje kot staršem, a se to ni zgodilo. Družba, v kateri so se znašli, je manj stabilna, bolj nagnjena h krizam ter bolj neenaka kot družba, v kateri so živeli njihovi starši. Hkrati pa je zaradi vzgoje, ki jo je deležna, ta generacija manj opremljena za okolje, v katerem se je znašla. Milenijci naj bi bili izgoreli, ker živijo življenje, na katero niso bili pripravljeni, ker nimajo nadzora nad svojimi življenji, ker jih prenapihnjen ego vodi v nenehno gnanje za uspehom.
Obe sociološko-kulturološki teoriji se zdita zanimivi, čeprav se mi recimo zdi nepravično milenijce zmerjati z nesposobneži. Dejansko so prišli v situacijo ekonomske negotovosti, strah pa jih žene, da sprejemajo slabo plačana dela in se preveč ženejo.
Obstaja pa še tretja struja teoretikov izgorelosti, ki jo vidijo kot neke vrste eksistencialistično nervozo 21. stoletja. Smo predvsem družba, v kateri mnogi občutijo pomanjkanje smisla v tem, kar počnejo. Vzgajani smo bili v prepričanju, da bosta delo in karierni uspeh dala našemu življenju smisel, da bo na ta način prišlo do samouresničitve, a se to ne zgodi. Namesto občutka izpolnjenosti čutijo ljudje na delovnem mestu praznino in izčrpanost. Zato ni dovolj, da se izgorel človek odpočije, temveč se mora izumiti na novo.
Naj bo tako ali drugače, naj imajo prav slovenski ali tuji teoretiki tega stanja, vsekakor je gotovo, da je izgorelost tista bolezen, ki nam da misliti o družbi, v kateri živimo. O družbi utrujenosti, negotovosti in strahu. Družbi, prepredeni z občutki, ki jih povedano s Trojanowim, poganja dejstvo, da lahko hitro postanemo odveč.
Odprem oči. Nad seboj zagledam strop. Del stropa. Kakšnih pet, morda deset kvadratnih metrov. Dovolj, da vem, da ta strop ni pri meni doma. Ker je snežno bel. Moj je sivkast. Poleg tega je pri meni doma na stropu nad posteljo madež. Nastal je zaradi vlage, ki je pred leti pronicala med ploščami na terasi nad mojim stanovanjem. Če sem madež dovolj dolgo opazoval, sem v njem zagledal obrise ležečega slona.
Nekaj časa tako ležim. Ne vem, kako dolgo. Mogoče uro. Mogoče pol ure. Čeprav je še mrak, vem, da je tudi on že buden. Ker je njegovo dihanje neslišno, nič več globoko, nič več ni sikanja med vdihom in izdihom. Tudi on se zbuja zgodaj. V temi slutim njegov obraz. Spominja me na nekega angleškega igralca, ker gleda levo oko naravnost, desno pa v stran. To daje vtis, da vidi vse, tudi mene na svoji desni.
Leživa torej eden poleg drugega, ne da bi kaj rekla. Prezgodaj je še. Šele ko se zdani, začne: »Če bo tako suho, bo šlo spet vse po zlu.« Ali pa: »Zdaj se bo pa končno lahko sejalo, dovolj je namočilo.« To je povabilo, naj kaj dodam.
Ne morem reči, da mi je kaj dosti do njegove družbe, ker sem v osnovi samotar. Vedno sem bil rad sam. Toda tudi moti me ne. Znam se izklopiti, se zavleči v svoje podkožje. Tam lahko ostanem, kolikor dolgo hočem. Ja, obvladam izklapljanje. On mi nekaj pripoveduje in če je predolgo ali nezanimivo, preprosto zaprem oči in mislim svoje misli. Ko si star, tvoje občasne odsotnosti hitro pripišejo letom in ti tega ne zamerijo, na to se zanašam.
Od vrat prileti »dobro jutro« in še nekaj, ampak tistega nekaj ne razumem, ker je izgovorjeno hitro in v narečju. Pojoča primorska govorica, zaobljena, brez robov, nekaj šaljivega je v njej. Dobiš občutek, da stvari ne gre jemati preveč zares. Da tisto, kar se dogaja, mogoče sploh ni tako slabo. Da je vse ena igra. Sestra se zapodi k oknu in ga odpre.
»Bom umrou ud vašga frišnga zraka,« njeno tekanje po sobi pospremi Antončič v istem pojočem narečju.
»Nono, vi? Vi že nej! Bum šla jst prej!« se mu ona posmeji izpod čela.
Zdaj ga prvič zares pogledam. Pomečkan obraz. Eno oko me gleda. Me vidi? Ali pa se mi samo zdi? Še zdaj, po vseh teh mesecih skupnega bivanja, nisem povsem prepričan. Pokima mi v pozdrav. Pokimam mu nazaj.
Dan se zavrti kot običajno. Jutranja nega, preoblačenje posteljnine, zajtrk. Po zajtrku vizita. V sobo vstopita dva zdravnika, eden visok, doktor Tersten, drugi nižji, ki mu ne vem priimka, in tri sestre. Začnejo pri oknu.
»Gospod Antončič, vse gre po planu. Jutri boste lahko odšli domov,« reče Tersten.
Glavna sestra si nekaj zapiše v svoj blok. Antončič z dlanmi pogladi belo, maloprej naravnano rjuho, kot bi želel s to gesto podčrtati zdravnikove besede. Pokima.
»Bodo prišli po vas ali boste odkorakal sam?« se namuzne zdravnik.
»Heh, sam pa že nej. Z vozom bodo pršl pome,« reče Antončič.
»Lepo. Odpustnico vam bom napisal že danes. Jutri zjutraj jo dobile. In recepte za zdravila. Vse bo na kartici.«
Potem se obrne h glavni sestri in ji nekaj govori, ampak ne sledim več. Novica me preseneti. Nisem vedel, da bo šel oni že jutri domov. Ko zaključijo pri Antončiču, pristopijo k moji postelji.
»Kako ste danes, gospod Kobal?«
»Hvala, gre,« odgovorim.
»Bova malo poslušala,« reče zdravnik in mi na prsi nastavi stetoskop.
»Lepo ste se popravili, lepo,« reče zadovoljno, ko konča. Gleda me.
»Fizioterapevti še niso dali zelene luči. Pravijo, da bi še malo ostali. Ampak ne prav dolgo. Tudi vas bomo kmalu odpustili.«
Prikimam, nič ne rečem.
»Poslušajte … Prej, pred prihodom v bolnišnico, ste živeli sami, kajne?« V njegovem glasu začutim rahlo napetost.
»Sam,« rečem.
»Ampak zdaj ne boste mogli več.«
Stavek me dobi povsem nepripravljenega. Golega. Tiho sem.
»Po infarktu in operaciji na mehurju ste precej oslabeli, imate kateter, treba ga je prazniti, vas preoblačiti …«
Na sebi čutim Antončičev pogled.
»Seveda se je vaše stanje neverjetno popravilo. Proti vsem pričakovanjem. Bili ste že onstran, pa saj sami veste …« nadaljuje Tersten.
Vem, moral bi biti srečen, da so me rešili. V sebi kopljem za občutki hvaležnosti.
»Vseeno potrebujete pomoč. Morali se boste pogovoriti s svojci, kako naprej. Ali boste šli v dom ali pa …«
Besede zapečejo. Ne, ničesar od tega ne čutim. Nobene sreče. Nobene hvaležnosti. V resnici čutim jezo. Bes. Nemoč. Žalost. Obup. Vse to se meša v meni. Antončič gre jutri domov, k sebi domov in ne k nekomu drugemu domov, kriči v meni, jaz pa … Ima me, da bi Terstenu v obraz zalučal vprašanje. Zelo enostavno vprašanje. Kdo od vas me je zajebal? Kdo od vas me je pustil pri življenju? So bili kardiologi? Urologi? Kdo? Kdo? Kdo?! Hočem imena! Hočem prekleta imena!
»No, saj je še čas, se bo že kaj pokazalo,« reče Tersten in naredi korak nazaj, kot bi čutil, da se v meni nekaj kuha. Pokima sestrama in kolegu, pozdravijo in zapustijo prostor.
Nekaj časa je v sobi popolna tišina. Čutim, kako me Antončičevo desno oko še vedno gleda, preučuje, vrta vame. Ne morem mu uiti, ker je njegovo vidno polje vseobsegajoče, kot bi imel na obrazu periskop, ki se obrača na vse strani.
»Se bo že kaj pokazalo,« naenkrat zaslišim kot odmev, tolažeče, mehko, kot bi objokan obraz pobožala materina dlan. Njegov glas me razoroži, čutim, kako se v meni topi bes, kako me preplavlja ponižnost pred usodo, večjo, močnejšo od mene.
Obrnem se proti vratom. Čeprav sem obrnjen proč, ga vidim, kako sedi na postelji in s svojimi velikanskimi rokami gladi snežno belo rjuho. Zadremam. V tem stanju med polbudnostjo in sanjami je vse, kar se mi dogaja, resnično.
Zbudim se doma, pri sebi doma, s tistim madežem nad seboj. Vstanem, si obujem copate, odidem v kuhinjo, si skuham kavo, počakam, da se ob osmih odpre trgovina, odidem v trgovino, kupim časopis, se vrnem nazaj domov, si pripravim kosmiče z mlekom in si čez čas skuham še eno kavo, berem, opravim kakšen telefonski pogovor, se proti poldnevu odpravim na sprehod na grad in po drugi strani dol do restavracije v Stari Ljubljani, kjer običajno kosim, nato odidem domov, ležem k počitku, popoldan zopet berem, se proti večeru mogoče dobim s kom na pijači, ob sedmih gledam novice in po novicah kakšno dokumentarno oddajo, si umijem zobe… Ob desetih me pod madežem na stropu zmanjka.
»Ekipa, kosilo!« Škripanje vozička s hrano, žvenketanje pribora, sanje se razblinijo. Sobo napolni vonj po praženem krompirju in solatnem kisu. Sestra mi pomaga, da se dvignem, ker mi samemu ne uspe, v udih čutim utrujenost. Karel Antončič, kmet iz Gabrka, dve leti starejši od mene, devetdeset jih ima, tleskne z jezikom in začne jesti. Čakam, da bo pohvalil jed, kar običajno stori po nekaj grižljajih.
»Je dobru …« zamomlja čez čas.
Pomislil sem, da bom že jutri brez tega. Brez tega stavka. Ker bo šel že po zajtrku domov.
Imam ga na sumu, da ne bi imel nič proti, če bi moral še ostati. Ker on je tukaj tako ali tako napol doma, njegov dom je le streljaj proč. Ob njegovi postelji se razvršča Gabrk z okolico in mu pripoveduje o dogajanju na vasi. Kdo se je rodil in kdo umrl, kdo si je nakopal dolgove in kdo se ga je nažrl. V času obiskov med 14. in 18. uro izveš o Gabrku vse. Njegovi hčerki, debelušni, prijazni Primorki v poznih tridesetih mu prinašata domače dobrote in svoje otroke, ki potem posedajo po postelji in se dolgočasijo. Rad pove, da mu ni slabo. In takoj te preoblečejo, če si umazan, reče, ko ga vprašajo, kako mu je.
Zvečer gledava novice. Tudi Antončič ni čisto pri stvari. Nemiren je, slišim, kako se predeva po postelji.
Včasih se poigravam z mislijo, kako bi bilo, če bi se iz kome prebudil čez leto, dve ali na primer čez deset let. Bi me sploh kaj presenetilo, mislim, zares presenetilo? Ker v bistvu ni nič novega. Vse skupaj je eno samo preigravanje moči. Ne, novic ne jemljem več zares. Ne zdijo se mi več pomembne. Kot bi se točka moje osredotočenosti premaknila drugam, v druge, bolj intimne sfere. Z nekaj cinizma bi lahko rekel, da se meni samemu dogaja več, kot se dogaja po svetu. Tudi Antončič ni čisto pri stvari, nemiren je, slišim, kako se predeva po postelji.
»Jutri pa domov …« zavzdihne, ko se na ekranu odvrti blok z reklamami.
Ob desetih ugasnejo luči.
»Lahko noč,« reče.
»Lahko noč,« rečem.
Ležim. Nekaj časa traja, da se umirim. Nad menoj strop, zdaj je črnikast, ker je temno. Razdelim ga na koščke, na kvadratke in potem s pogledom potujem od enega do drugega. Nikjer slutnje madeža. Tam, kjer bi moral biti na stropu slon, če bi bilo to pri meni doma, potresava svetloba od zunaj. Svetla črta se pomakne malo naprej in potem vstran. Zastane, zadrhti, se prelomi, zveriži, vzvalovi ter spet raztegne in se nato pomakne nazaj, na začetno pozicijo. Njeno gibanje skušam podložiti z glasbo. Nekaj nežnega bi šlo. Schubert.
Pojma nimam o glasbi. Moja najljubša glasba je bila od nekdaj tišina. To s Schubertom je izjema. Kot bi mi nekdo vgradil v možgane čip za Schuberta. Pred toliko in toliko leti sem ga slišal prvič. Z Ano, takrat sva komaj začenjala, sva bila na koncertu v filharmoniji. Študentski abonma. Spomnim se, da me je na koncu vprašala, če mi je dobro. Ne vem, kakšen sem bil videti, ampak ja, bilo mi je dobro. Bilo mi je, kot bi bil v sozvočju s seboj, z vsakim atomom v sebi. Mislim, da sem po tistem nekaj podobnega občutil samo še enkrat ali dvakrat. Redka ptica, blaženost.
Čakam torej na tiste drobne milosti, kot jih imenujem. Zgodijo se, ko sem čisto miren. Ko v sebi spustim vse zavore, vse želje, vse misli, vse preganjavice, ko sem utrujen in prazen. Takrat se v meni naredi prostor. Največkrat se zgodi ponoči. Ali zgodaj zjutraj.
Zazveni iznenada. Svetloba zadrhti. Nekaj taktov klavirja. Tipajoče. Počasi. Trilčki. Potem čelo. Tihi, komaj slišni toni. Piano, pianissimo. Trio opus 100 – andante con moto. Prsti drsijo po klavirskih tipkah. Vstopi violina. Jakost narašča in spet upada. Zvoki treh glasbil se dotikajo, se božajo, prepletajo …
Sekunde skušam v sebi raztegniti, jih podaljšati. Želim si, da bi očaranost trajala in za nekaj hipov priklicala občutja nekih davnih vznesenosti. Pravim davnih, ker je zdaj vse to zelo odmaknjeno. Kljub odmaknjenosti me potegnejo naprej, navzgor. Včasih si mislim, da je zaradi teh trenutkov, teh spominov vredno vztrajati. Biti. »Klavir, ki ga poljublja drobna dlan …« Ležim na hrbtu in mi je, kot bi ležal na gladini vode, zrl v nebo, stopljen z vsem, kar me obdaja, z vodo, zrakom, svetlobo … vse je eno samo drhtenje, eno samo trepetanje …
Zadekani do vratu in še višje, vse tja do ušes, sva na sicer prav spodobno sončen januarski dan pozvonili ob vratih, kjer je pisalo Slapšak. Če nama je bilo takrat za silo že toplo, nama je bilo jasno, da bo v kratkem postalo še topleje.
Pa ne samo zato, ker sva prišli v prijetno ogreto stanovanje k Svetlani Slapšak, antropologinji antičnih svetov, pač pa, ker smo se dogovorile, da bomo imele opraviti z volno.
Ne, nismo pletle, ne nazadnje dve od treh teh ročnih veščin do zdaj še nista osvojili, ampak ker je Volna in telo knjiga, ki jo objavila ob izteku lanskega leta. Ni pa je začrtala kot še enega antropološkega dela in pri tem načrtovala, da se bo sprehodila čez raznolike kulture in njihove načine rabe volne, pisala jo je asociativno.
V pogovoru smo klobčič volne začele odvijati kar daleč nazaj, pri Penelopi, Odiseju in Hegeso, potem pa pustili rdeči niti, da nas je čez zgodovino peljala naokrog v raznolike prostore, kjer je volna puščala svoje sledove. Ustavile smo se tudi ob idrijskih čipkah in računalniškem vezju (hja, še ena asociacija na tkanje).
Prisluhnite podkastu:
Svetlana Slapšak očitno zelo toplo čuti do volne in razmišljanja o antičnih mitih, pa nasploh o naši preteklosti in nič manj tudi sedanjosti, marsikdai kritično, vedno pa z občutkom za najbolj zanimive in pomenljive podrobnosti, in, dosledno, s prešernim smehom.
Če bi zgolj po alineah našteli, o čem vse je do zdaj pisala, s kom sodelovala, za koga in kaj vse se je dejavno postavila, bi bil seznam skoraj da neskončen, ampak obenem tudi ohlapen in suhoparen. Zato ne navajava nobene od njenih 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij ali 1000 esejev. Razen, seveda, Volne in telesa. Ostali premisleki pa so tako ali tako na dosegu roke: v knjižnici, knjigarni ali na spletu.
Knjigo Volna in telo lahko kupite na tej povezavi.
Tone Partljič na Iloviku. Fotografija: osebni arhiv
Torek, 31. december 2019
Zadnji dan v letu, ki je za nami; torej tudi v letu, ki je za mano, in sicer še toliko bolj, ker sem pustil za seboj že devetinsedemdeset let. Človek nehote pomisli, koliko jih bo še. Že štiri dni prej, v soboto opoldne, smo se z avtom za hip ustavili na otoku Lošinju, le še streljaj od njegove neobljudene južne obale na ozki prevozni cesti. Z lošinjskega zadnjega brega, tik preden se ozka cesta v serpentinah spusti strmo navzdol, sem v divji burji gledal z Lošinja na jug večje otoke Olib, Silbo, Premudo, Škardo … in na levi zahodni strani Pag in zadaj Velebit in kajpada globoko spodaj morje, kjer so se penili valovi. Lepo je misliti, da je tu zmeraj tako, že od takrat, ko še ni bilo ljudi, le morje, morske živali in rastline … In še nič naselij. Nikoli ne mislim na »večnost«, na morju pa velikokrat, zlasti ko sem pozno zvečer s čolničkom sam v kaki uvali, kjer ni luči, ljudi, ladij, le voda in nebo in zvezde … Če je luna, čakam kako tabinjo. Mateo, osemnajstletni dijak srednje pomorske šole na Reki, ki je bil med božičnimi prazniki za nekaj dni spet doma na Iloviku pri mami Moniki, očetu Željku, babici Mariji, dedku Elviru in stari mami, triindevetdesetletni Mariji, se je pripeljal z gumijastim čolnom – »boat taksijem« – po nas v Mrtvaško uvalo na dnu Lošinja in nas odpeljal skozi kanal tik pred hiško svoje babice Marije na Ilovik, ki stoji le nekaj metrov od morja. Tam smo bili delno, a ne povsem skriti pred burjo, da je bilo mogoče izstopiti in pobrati prtljago. V tej zlasti znotraj lični hiški smo se že ne vem kolikokrat odločili pričakati novo leto prijatelja Brane in Milada in midva z Milko. Naj kar takoj zapišem, da je tu, kot se reče, zame raj na zemlji, kjer ozdravim dušo in telo.
Potem je celo soboto in nedeljo še divjala mrzla burja, da ni bilo mogoče s plastično pasaro na morje. Kljub temu sem sedel na verandi v bundi in poslušal veter in valove in seveda prav zadovoljen ugotavljal, da ilovačke bure pač ne moreš doživeti v Mariboru. Nebo kovinsko jasno in nekje visoko, morje zamolklo modro, barke, ki so se zibale, pa vse obrnjene na sever v smeri burje. Kak redki galeb se je s krikom zaganjal z višine proti gladini, a čofotal v vodi in iskal rib, čeprav se mu je morda prej nekaj deset metrov nad valovi zazdelo, da jih vidi; le zakričal je in se spet dvignil in poletel prek kanala na Sveti Peter. Ne mislim na nič, le malo pod bundo drgetam od mraza in gledam vodo in poslušam in vonjam borove iglice v vetru in zdi se mi, da se čistita duša in srce. In možgani.
Včeraj, v ponedeljek, pa je bilo mogoče že dopoldne s čolnom na morje iti lovit arbune, pa tudi panulo smo vlekli kak dober kilometer in glej, prijela je ena štiridesetcentimetrska barakuda, zvečer pa nismo ujeli nobenega lignja. Ne le mi, kopenski amaterji, tudi domačini so tožili, da nič ni več z ribami in lignji, kot je včasih bilo. Ribi, ki sem jo ujel in ji pravijo tudi morska ščuka, je v resnici ime škaram, a jim tu pravijo kar barakude, kar je »družinsko ime« večje skupine vitkih roparic … Pečena je prav dobra. Zvečer je burja popustila, Milada, Brane in jaz smo že bili z morja in ko sta šla v hišo, je bilo mogoče urinirati v morje. Potem sem šel za njima, ženski sta pripravljali večerjo, Brane pa je vzel vabo in kar z brega lovil ribe na plitkem dnu, saj je bila močna oseka in je v dveh dnevih ujel le dve ribi, zelo velikega arbuna in še večjo orado … Jaz sem šel v že trdi temi v hišo in do večerje bral Tujo lepoto, prozo Tatjane Tolstoj, pranečakinje slavnega Leva. Knjiga je izšla v Žepni Beletrini in je priročna za prenašanje in večerno branje v postelji. Prevajalka Urša Zabukovec piše v spremni besedi, da gre v bistvu za literarne eseje. Ni pomembno – izbor enajstih »esejev-novel« je odlično branje, najbolj mi je segel v srce In Memoriam Josip Brodski. Joj, vse življenje berem knjige, a sem se šele zdaj začel sekirati, da jih toliko ne bom mogel prebrati, a bi bilo treba. Jutri se bom lotil romana Vorošilovgrad ukrajinskega pesnika Serhija Žadana, ki sta ga prevedla Mariborčana Primož in Janja V. Lubej. Ruska profesorica Olena Pogrebnikova, lektorica za slovenski jezik v Kijevu, mi je rekla, da je Žadan veliko večji pesnik kot prozaist. Da pa je srečna, ker zakonca Lubej, ki delujeta na lektoratu v Lvovu, prevajata sodobno ukrajinsko književnost v slovenščino … Leta 2017 sta prevedla zahteven sodobni roman Dvanajst krogov Jurija Andruhovyča, ki je tudi zaradi tega leta 2017 dobil nagrado Vilenica. Bil sem celo Primožev gost na lektoratu v Lvovu …
Po večerji igramo malo tarok. Tako smo na Iloviku v treh dneh prilezli do današnjega dne, ki je zadnji dan v letu in goduje Silvester … Otok je popolnoma »prazen«. Na njem pozimi živi okoli 50 ljudi, poleti morda 70, a takrat je še preveč poln turistov, da največkrat ni mogoče dobiti kake postelje. Toda saj je večina turistov na jadrnicah in barkah. Zvečer smo jedli najboljšo svinjsko pečenko, ki jo iz domačega prašiča že v Krškem pripravi Milada, tu jo le čudežno speče. Zadnjih deset let ni televizije, ni petard, ni reklam ali hrupa. Malo mlajši domačini so se z ladjo odpeljali v Lošinj praznovat in nazdravit Silvestru in poslušat nekega Graša … Gledamo na telefonček. Odštevamo minute in sekunde. Se poljubimo in si zaželimo vse, vse, vse naj … Pokličeva Mojco in Urško, čestitava tudi njunima Vitu in Matiji in psičku Aškotu, ki je z Urško v Gorici. Grem kar prvi spat …
Sreda, 1. januar 2020
Ob treh sem pokonci, ne morem spati. So tista leta, ko moraš vsakih nekaj ur odtočit. Grem poškropit morje in vidim, da je dovolj umirjeno, da bomo čez nekaj ur lahko odpluli lovit ribe. V kuhinji prižgem luč. Milka, Milada in Brane še spijo. Slišim, kako prehlajena Milka hrope in kašlja in Brane smrči. Je noč, je mir, na otoku ni nobenega zvoka. Pač cerkvena ura bije tri. Kako uro bom gotovo bedel. V roke bi moral vzeti komedijo Grenlandija Vinka Möderndorferja, ki jo imam s seboj. Za amaterje jo režiram v Pekrah pri Mariboru. Moral bi dopisati nekaj ženskih vlog, ker je igralk spet prišlo več, kot je vlog na razpolago, vse pa bi rade igrale. Ampak godi se v domu za ostarele in zlahka bom dopisal nekaj stark, ki rečejo kak stavek, ena bo gluha, pa se bo naučila pisave za gluhe in ves čas sporočala, kaj bi rada, drugo bom »dal« na voziček … Ampak tu mi pamet ne dela … Na pisanje niti ne pomislim. Ne mislim na Slovenijo, Maribor, Pekre … Seveda ne mislim niti na Hrvaško in Ilovik, predajam se le drugačni naravi in čutim morje, ribe, lignje, ovce, ki so začele rojevati bela jagnjeta, ki jih redki starci in starke pred burjo nekam odnašajo na rokah in vmes cartljajo, da ne bi zmrznili … Pač, niso sami starci, na otok, rojstni kraj svojega moža, se je recimo vrnila morda štiridesetletna doktorica biologije Gordana Pavoković, ker se je njen mož, do nedavnega advokat, odločil zapustiti »noro« mesto in na domačem otoku gojiti ovce … Gospa ima ob doktoratu iz biomedicine tudi diplomo dveh fakultet in rada reče, imam doktorat in dve fakulteti, zdaj sem pa čobanica. Toda pomembno je, da je napisala bogato monografijo z več kot sto fotografijami Ilovik i Sveti Petar, dva otoka istoga imena – na jednom se živi, na drugemo vječno počiva … Na drugi strani (prijeko) Ilovika je namreč manjši otok Sveti Peter, kjer je samo pokopališče in nekaj muzealij, a tudi Ilovik se je dolga leta imenoval Sveti Petar. (Otokoma se je nekdaj reklo tudi Sveti Petar od bure in Sveti Petar.) Ob prazniku. Sv. Petra zelo krščansko vzgojeni Ilovčani praznujejo, molijo, hodijo po otoku in pojejo in po večerih kurijo kres in svetijo s svečami, potem pa imajo pred cerkvijo še »druženje« ob vinu in hrani, ki jo pripravijo gospodinje … Veliko jih pride za praznik tudi kući iz Amerike, največ jih je v New Yorku … Me ima, da bi napisal novele o nenavadnih zgodbah, ki sem jih v teh petintridesetih letih slišal, a se mi zdi, da se ne spodobi. Tega ne morejo pisati prišleki – kaj šele turisti, ki jih tu, razen poleti, tako ali tako ne marajo. Ne da bi se zavedali, so domačini še kaj hujšega kot lokalpatrioti … Ob štirih zjutraj grem nazaj v posteljo in takoj zaspim. Ob desetih gremo na morje, dobim tri lepe barakude in nekaj ribonov, po njihovem arbunov, zvečer pa samo dva lignja, toda eden je »velikan«, težek več kot en kilogram. Še dva dni bomo tu, v soboto bom spal že doma …
Nedelja, 5. januar 2020
Pa smo že nekaj dni v novem letu. Sem že doma, na Dvoržakovi, v svoji sobi s knjigami. Včasih ocenjujem, da jih imam že deset tisoč. Ne, nimam vtisa, da jih »posedujem«, čutim, da so knjige nekaj, kar me absolutno presega, kamor se lahko skrijem in so moj prvi azil, Ilovik je šele drugi, ker pač ni pri roki. Tu sem jaz res jaz. Ker človeka po osemdesetih letih navadno spravimo v dom, ves čas mislim, kaj bo z mojo sobo in zapuščenimi knjigami. Do večera moram napisati ta dnevnik za Valentino z AirBeletrine, popoldne ob treh pa imam povsem nepričakovano literarni nastop v Svetem Juriju ob Ščavnici … Do leta 1953 se je imenoval Videm Ščavnici (to je že srednjeveški naziv), sedaj pa je – po vaškem krščanskem patriotu – spet Sveti Jurij. Juriju pravimo tudi prleške Atene, saj je tod doma veliko uglednih in literarnih imen in filozofskih imen. Tu je bil leta 1872 rojen Davorin Trstenjak, pobudnik in prvi predsednik pisateljskega društva, od tod je »dinastija« Kreft (Bratko, Vladko, Ivan …), od tod so pesnik Edvard Kocbek, Ivan Vuk Starogorski, Miroslav Slana, slavist Fran Ilešič, publicist Viktor Vrbnjak, škof Vjekoslav Grmič, polkovnik Edvard Vavpotič, Maistrova desna roka itd., tržaški pisatelj in Kocbekov prijatelj Boris Pahor pa je častni občan … Ne vem, kako da so se odločili za nedeljski termin takoj po kosilu (cela Slovenija iz televizijskih prenosov državnega zbora ve, ta takrat zaspim). Me skrbi, če bo kaj ljudi. Po računalniku komuniciram s prevajalko Alenko Kreft, ki pravi, da ni iz legendarne »dinastije«. Povsem novo mi je, da jo skrbi moj honorar. S potnimi stroški sem omenil 150 evrov, a mi je sama dvignila na 200. Sicer živi in deluje v Berlinu. Najino dopisovanje je prav vedro in posrečeno. Ker se Aško vrne v Maribor še le čez kak teden, bom vzel Milko s seboj. Se že veselim. Bral bom črtice Mama umrla stop, Miško, O moji prv i poroki in Ali veš, koga so danes pokopali. Presegel sem omejitev znakov, zato bom o tem, kako je izgledal literarni nastop v Juriju, poročal kdaj drugič.
Roman Pesnica Toneta Partljiča lahko kupite na tej povezavi.
Divje jezero pri Idriji, v ozadju vhod v rudnike Morie. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende
Ko so v petdesetih začeli vzpostavljati Transverzalo, so do Postojne izgubili zalet iz mnogo razlogov, ne samo zaradi oblasti. Eden izmed njih je bil gotovo tudi prepričanje, takrat kar precej razširjeno, da bo že do tja predolga. Ko sem to pravil enemu naših znanih ultramaratoncev, se je nejeverno zasmejal, a potem se je spomnil: »Seveda, oprema je bila v tistih časih predpotopna. S takšno prehoditi nekaj sto kilometrov, no, najbrž ni bila šala.«
Podplati gojzarjev dobesedno okovani z žeblji. Prav nič lažji in nič manj okoren nahrbtnik, podedovan od starega očeta, ki se je s tem mastodontom na ramah boril na soški fronti. Da o vsebini nahrbtnika sploh ne bi: hrano in pijačo so prenašali v pločevinasti posodi! A od srede prejšnjega stoletja ni napredovala samo pohodniška oprema. Tudi pričakovanja v zvezi s tem, kaj pomeni urejena pohodniška pot, so danes precej večja. In toliko bolj je jasno, kaj sploh pomeni hoditi.
V zvezi s Transverzalo je v petdesetih mnoge skrbelo, da bo 600 kilometrov morda preveč tudi zato, ker so bili slabo razgledani. Takšna zamejenost je danes nerazumljiva, toda takrat pač niso imeli vsega na konicah prstov, kot imamo v zadnjem desetletju ali dveh. Tako po drugi svetovni vojni ni bilo splošno znano, da so v ZDA že v tridesetih nastale prve sodobne planinske transverzale: pobuda za prvo, ki se je imenovala preprosto Dolga pot, je vzniknila leta 1910, leta 1930 pa je po glavnem gorskem grebenu ameriške zvezne države Vermont šlo že vseh njenih 439 kilometrov. In pri nas širša javnost v petdesetih ni vedela, da je skrb glede prevelike dolžine Transverzale nesmiselna, saj je ena teh ameriških poti, Apalaška, ki so jo otvorili leta 1937, kar sedemkrat daljša kot polovička Transverzale od Maribora do Postojne.
Vsaj Globoko Grlo mi je sicer zatrdil, da je spadal med peščico, ki je vedela tako za ameriške dolge poti kot za nekoliko krajše francoske vélike ture. Načrt nacionalne mreže slednjih so namreč razglasili leta 1947 in jih nekaj speljali že v prvih letih po drugi svetovni vojni. Do konca štiridesetih naj bi bila na primer vzpostavljena verjetno najbolj znana evropska alpska transverzala, takrat blizu 700 kilometrov dolga GR5 od Ženevskega jezera do Azurne obale, danes razširjena na 2200 kilometrov. A Globoko Grlo in drugi, ki so vedeli za dolge poti in vélike ture, so menda imeli svoje razloge za to, da so molčali. In zato se je marsikomu zdelo bolje, da se ni speljalo celega kroga Transverzale, temveč se je ustavila že v Postojni in potem končala na plaži. Da zagotovo ne bi bila predolga, so jo malo okrajšali tudi pred Postojno. Predvsem traso od Porezna do Idrije so potegnili v karseda ravni črti, čeprav so s tem preskočili hribovji, ki nista le eni vidnejših planinskih, temveč sta vogalnika slovenske planinske in splošne zavesti. Resno, iz Transverzale črtati Škofjeloško hribovje in Polhograjce je prav tako absurdno, kot če bi iz Pregleda slovenskega slovstva v tiskarni iztrgali poglavje o Tavčarju, ker bo sicer treba preveč naložiti na tovornjak. Kot če bi nacionalki prepovedali predvajati Cvetje v jeseni, ker da se s tem promovira zastarele odnose med spoloma. Kot če bi se na gimnazijah nehalo obravnavati Visoško kroniko, ker bi znala biti najboljši slovenski roman.
Kdor je vedel za starejše tuje transverzale, mu je bil znan še en dober razlog, da se Transverzalo spelje prek Škofjeloškega hribovja in Polhograjcev. Ameriške dolge poti in francoske vélike ture so namreč, če je bilo to le mogoče, spravili čim bližje urbanih središč. Prav prebivalcem slednjih najbolj manjka naravno okolje in v najboljšem primeru se razgibavajo v kakšnem nadomestku pravih gora in gozdov, ki nima mnogih bistvenih učinkov narave. Da bi prav te ljudi zvabili na plano, so uredili celo pristopne poti, kakršna gre na primer iz središča New Yorka do Apalaške poti, ki se metropoli nalašč približa vse do zadnjega, kolikor toliko naravnega okolja na obrobju velemesta.
Zato gre popravljena trasa Transverzale s Porezna vse do Škofje Loke, kjer pobere pristopnike iz Kranja. Šele nato gre proti Idriji prek Polhograjcev, v katerih nanjo prispe pohodnik iz Ljubljane. S tem je odpravljena največja pomota stare polovičke južno od Julijcev in je Transverzala obenem lahko nadgrajena s povezavami do tistih, ki jo najbolj potrebujejo. A trasa ima na tem delu še kakšen manjši problem.
Seveda nikakor ni pričakovati, da je popravljena pot povsod popolna. Kot na primer na kratkem raztežaju od Breznice pri Žireh do Ledinskega razpotja, ki ga je naša trojka nalašč začrtala v slogu stare trase od Porezna do Idrije, torej vse preveč po cestah. V izziv podjetnim in ponosnim ljudem tistih krajev: če bodo želeli k sebi prek Transverzale privabiti več pohodnikov, ki konec koncev pustijo za sabo kakšen kovanec, bodo gotovo uvideli potrebo po trasi, ki bo lepše speljana tem krajem tudi v večjo čast.
Kakšen popravek smo vseeno izvedli, sploh če se je očitno boljša pot ponujala sama od sebe. Eden takšnih delov je med Idrijo in Mrzlo Rupo. Po starem je šla pot iz Idrije naravnost navzgor proti Hleviški planini, zato je bila v vročini glavne planinske sezone mnogo manj prijetna od nove trase. Sploh pa se je po starem zgrešilo ravno najboljše od tehniške in naravne dediščine v okolici Idrije, čeprav je večina teh biserov lepo nanizanih na skoraj vzporedni in označeni Idrijsko-cerkljanski poti.
Nova trasa Transverzale je blažilno hladna. Od Idrije gre namreč v senci ob rakah, več kot štiri stoletja starem vodnem kanalu, po katerem se pretaka del mrzle Idrijce. Od tod prijeten hlad celo v razgretem poletju in s tem je povezana tudi kakšna zanimivost ob njej. Recimo kamšt, največje leseno vodno kolo v Evropi, ki je torej prav s pomočjo vode črpalo vodo iz rudniških globin.
Ko trasa zapusti rake, zanimivosti nikakor ni konec. Tam je najkrajša reka te zaplate sveta, Jezernica, dolga 55 metrov. Začenja se pri še bolj slavnem Divjem jezeru, iz katerega vsake toliko potegnejo truplo kakšnega potapljača; pod jezerom je sifon s tako zahrbtnimi in močnimi tokovi, da je vzel že kar nekaj drznih življenj, a še vedno ni znana njegova globina. Tudi okolica malega jezera je dih jemajoča. Obdaja ga zatrep visokih, prepadnih sten, da leži na njem kar malo srhljiva senca. To še poglablja bogato rastje okoli jezerca, tako zelo raznoliko in s polno posebneži, da že stoletja navdušuje botanike. Od stopljenega apnenca težka voda jezera pa je tiste značilne, hipnotične turkizne barve in običajno tako neskaljene gladine, da leži nad njo čuden mir. Če kakšnega fanta pograbi, da bi zalučal žabico in se skloni za primerno ploščatim kamenčkom, ga njegova sestra zgrabi za roko.
“A si ti mogoče mene malo zezala?” Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende
»Se spomniš stranskega vhoda v Morio?« ga vpraša, ne brez ljubeče ironije do bratovega navdušenja nad vsem superjunaškim in visokofantazijskim.
A dlan je gluha in slepa za takšno ironijo in prav previdno odloži kamen, ki ga je pobrala. Prizor je vendar res kakor iz kakšnega fantazijskega sveta in s svojim nenavadnim spokojem prikliče v spomin tisto jezerce ob skalnatem vhodu v škratje kraljestvo Moria, katerega gladine ne gre zmotiti. V njegovih neizmerjenih globinah bi bilo prav lahko kaj gigantskega z dolgimi, bledozelenimi, svetlikajočimi se lovkami. Kaj, kar se zna razburiti, pa zato, ne zaradi obilnega deževja, iz jezerca na sekundo bruha do šestdeset kubičnih metrov vode.
Čudes tudi s tem še ni konec. Potem ko se pot povzpne na Hleviško planino, napravi stara trasa po dolgih kilometrih soncu izpostavljene ceste ovinek do Vojskega, od katerega je nato spet precej neprijetne ceste do Mrzle Rupe, zadnjega zaselka pred Trnovskim gozdom. Nova trasa pa se s Hleviške planine lepo počasi spusti proti vzpenjajoči se soteski Idrijce, nazaj proti hladu reke. In ko se steza nazadnje spet stakne z Idrijco, je pred nami še ena krasna zapuščina nekdanjih dni, klavže. V bistvu gre za baročno zajetne jezove, krite s streho, pred katere so zložili kupe lesa, ki so ga bili vedno lačni rudniški rovi dvajset kilometrov niže ob toku. Ko je bilo pred pregrado do trinajst tisoč kubičnih metrov debel in akumulacijsko jezero polno vode, pa so odprli velike pretoke, da je silni val odnesel les vse do Idrije. In te konkretne klavže so med najstarejšimi ohranjenimi, saj so jih začeli graditi leta 1767, ter so s skoraj enajst metrov debelimi zidovi tudi najbolj krepke.
Kmalu po klavžah je krajši odsek te poti tak, da po njem v kakšnem večjem dežju ni treba hoditi. Tam gre trasa tik ob strugi in takoj postane jasno, v kaj se lahko spremeni sicer milo žuboreči potoček: ni ga, ki bi kaj takega preživel. A ta odsek je dolg le nekaj sto metrov, in če se ni ravno utrgal oblak, je zgolj v dodatno razvado. Pot je namreč treba najti skozi slikovit razval velikega kamenja in izruvanih debel, med katerim gre slediti predvsem toku vode; markacije je odneslo ali jih vsaj prestavilo, GPS pa je pod strmimi pobočji soteske vse prej kot natančen.
Ko Transverzala nazadnje prečka Idrijco in zavije v južno pobočje njene soteske, je višinska razlika, izgubljena s tistim zložnim spustom s Hleviške planine, že povsem nadoknadena. Vzpon do Mrzle Rupe se tako komaj opazi, se je pa v njej nujno ustaviti: temu zaselku kot omenjeno sledi Trnovski gozd, v katerem ne gre računati na to, da bi se našlo kaj vode.
Impozantna, več kot šeststo strani obsežna študija Onstran narave in kulture je življenjsko delo enega vodilnih francoskih antropologov, Philippa Descolaja. Descola, ki je doštudiral pod mentorstvom utemeljitelja strukturalistične antropologije Levi-Straussa, zavrne učiteljevo izhodišče, da je velika ločnica med naravo in kulturo univerzalno prisotna pri vseh človeških skupnostih, in postavi še bolj temeljni univerzalizem: ločnico med notranjostjo (dušo) in fizičnostjo (telesom).
Moderno kozmologijo, ki ločuje naravo in kulturo, Descola predstavi kot posledico zgodovinskega procesa, v katerem se mešajo »razvoj estetske občutljivosti in slikarskih tehnik, širjenje meja sveta, napredek tehničnih veščin« in ustoličenje moderne znanosti kot primarne epistemske paradigme. Njene temelje najdemo v starogrški filozofski misli, zlasti Aristotelu, ki opredeli naravo kot celoto, physis – v krščanskemu pojmovanju, na začetku Geneze, je človek postavljen nad naravo, ta pa mu je dana v skrb in v gospo(dar)stvo –, ter v razvoju moderne linearne perspektive renesančnega slikarstva, ki poskuša »obnoviti povezanost popolnoma poenotenega sveta v racionalnem, matematično zgrajenem prostoru«.
Delitev na »fizičnost« in »notranjost« se je v novoveški mentaliteti evropske civilizacije izkristalizirala v po vplivu najmočnejšem kartezijanskem dualističnemu pogledu, ki obstoječe ločuje na dve vrsti substance, kar je Descartes opredelil kot le tiste »stvari, ki obstajajo na tak način, da za svoj obstoj ne potrebujejo nobene druge stvari«. V kartezijanskem dualizmu sta ti dve substanci telo, katerega bistvo je razsežnost, in duh, katerega bistvo je mišljenje.
Kartezijanski dualizem se v različnih evropskih modernih variacijah binarnega para pojavlja v sorodnih oblikah, kot so razlikovanje med (človekovo) duševnostjo in (njegovim) telesom, med mentalnim in fizičnim, zavestjo in organskim telesom, subjektom in objektom, notranjim in zunanjim svetom, duševnostjo in čutnostjo. Descola opozarja, da »[d]vojnost med notranjostjo in fizičnostjo, ki je v različnih modalnostih prisotna povsod, … ni zgolj etnocentrična projekcija nasprotja med telesom na eni strani in dušo ali duhom na drugi strani, ki naj bi bilo lastno Evropi. To nasprotje, kakor se je izoblikovalo v Evropi, ter filozofske in teološke teorije, ki jih je spodbudilo, moramo, nasprotno, pojmovati kot lokalno različico splošnejšega sistema osnovnih kontrastov«. Descola, sklicevaje se na obilje etnografskega gradiva, pokaže, da binarna nasprotja »zelo široko uporabljajo vsa ljudstva v številnih situacijah«, in tako ovrže popularno mnenje, da gre za »izum Zahoda«, ki ga je treba dekonstruirati. Strukturalna antropologija nam pove, da je sama oblika mišljenja v binarnih nasprotjih univerzalna – tisto, kar se lahko razlikuje od kulture do kulture, je vsebina binarnih nasprotij.
V izhodišču avtorjeve študije je podmena, da »[v]se sheme, ki jih ima človeštvo na voljo za specificiranje odnosov do sebe in do sveta, obstajajo v obliki predispozicij, ki so deloma prirojene, deloma pa izhajajo iz samih lastnosti skupnega življenja«. Človekova izkušnja samega sebe, drugega in narave, njegovo »shematiziranje praks«, je strukturirano na način dveh najprimarnejših mehanizmov, in sicer mehanizma identifikacije (in razlikovanja) ter mehanizma razmerja. Identifikacija je, poenostavljeno, dojemanje podobnosti in različnosti med nami in drugimi entitetami. Rečeno v okviru dualistične sheme, sta identifikacija in razlikovanje dojemanje podobnosti in razlik med našo notranjostjo in notranjostjo drugega ter med našo fizičnostjo in fizičnostjo drugega. Naša notranjost je lahko podobna ali različna od notranjosti drugega, enako pa velja tudi za drugi par binarnega nasprotja, za fizičnost. Možne kombinacije podobnosti in različnosti so štiri, ki jih Descola označi za »štiri velike ontološke tipe«, ki so podlaga vsem »nasprotujočim si oblikam kozmologij, modelov družbene vezi in teorij o enakosti in drugosti«. Štiri osnovne ontologije oziroma »sisteme lastnosti obstoječega« poimenuje: animizem, totemizem, naturalizem in analogizem.
Določitev štirih osnovnih ontoloških tipov, ki so gotovo najpomembnejši prispevek tega eruditivnega in etnografsko razkošnega dela, je mogoče ilustrativno ponazoriti z razpredelnico, ki pa je v slovenskem prevodu študije žal napačno zapisana – popravljena je takšna:
Evropski novoveški mentaliteti najbližji ontološki tip je naturalizem, ki je značilen zlasti za moderno znanost in moderno kozmologijo. Po naturalistični ontologiji je človekova fizičnost enaka oziroma podobna fizičnosti nečloveških bitij, saj je tako kot telesa vseh bitij tudi človeško v osnovi zgrajeno iz iste tvari (atomov oziroma subatomskih delcev) in zanjo veljajo isti fizikalni zakoni. Nasprotno pa po naturalistični ontologiji obstaja med notranjostjo človeka in notranjostjo drugih bitij radikalna različnost, prelomna diskontinuiteta, po kateri je človeku pripisana intencionalnost, samorefleksija, samozavedanje in kvalitativno drugačna duševnost. Neposredna posledica naturalistične ontologije je tako imenovana »velika ločnica« med naravo in kulturo.
Animizem oziroma animistična ontologija pomeni prepričanje, da imajo druga bitja enako notranjost kakor človek. Rastline in živali so notranje počlovečene, človek z njimi stopa v medosebni odnos, z njimi komunicira, jih dojema kot del skupnega življenjskega sveta: »Podobnost notranjosti torej upravičuje širjenje stanja “kulture” na nečloveška bitja z vsemi atributi, ki jih to zajema, od intersubjektivnosti prek ritualiziranih obnašanj in spoštovanja konvencij do obvladovanja tehnik.« Nasprotno pa se v animizmu ljudje, živali in rastline med sabo razlikujejo »po svojem odevalu iz preje, dlak, lusk, lubja«, torej po fizičnosti. Drugače rečeno, »se človeška in nečloveška bitja ne razlikujejo po duši, ampak prav po telesu«. Animizem je potemtakem inverzen naturalizmu, toda s pomembnim pojasnilom, namreč da razlika med fizičnostjo bitij v animizmu ni v substanci, temveč »v obliki in načinu življenja, ki ga ta sproža«. Snov, iz katere smo narejena vsa bitja, je enaka, radikalno pa se razlikujemo po oblikovanosti te snovi. Oblika fizične telesnosti je odgovorna za različne načine prehranjevanja, razmnoževanja, gibanja in družbenosti človeških, živalskih in rastlinskih mnogoterih bitij in je zato tudi »ključno merilo razločevanja v animističnih ontologijah«, kar Descola pokaže na podlagi obsežnega etnografskega gradiva o amazonskih Indijancih.
Totemizem kot ontologija izhaja iz postavke o podobnosti tako notranjosti kot tudi fizičnosti človeških in nečloveških bitij. Primer totemistične ontologije najde Descola v kozmološkem in etiološkem sistemu avstralskih Aboridžinov, ki ga imenujemo »Dreamtime« oziroma »sanje«. Fizično in notranjo podobnost oziroma kontinuiteto vseh bitij zagotavljajo sanjska bitja iz primordialne realnosti Sanj, ki so ob »zori sveta« pustila »potencialnost« za njihov obstoj, ki se nepretrgano nadaljuje, tudi potem ko so sanjska bitja zapustila zemeljsko površje. Sanjska bitja so »hkrati porodničarji in prototipi družbene in fizične dejanskosti«, vendar ne način sorodstvenih vezi, marveč »z neposrednim odnosom podvojitve, ponavzočenja ali uobličenja«. V totemističnem sistemu Aboridžinov je človeška identiteta tako povezana z identitetami in potezami nečloveških bitij, da jo je težko umestili »na eno ali drugo stran domišljijske črte, ki ločuje naravo od kulture«.
Polarno nasprotje totemizma je analogizem, po katerem se bitja medsebojno razlikujejo tako po fizičnosti kot po notranjosti. Za analogizem je značilno prepričanje, da je »celota obstoječega z majhnimi presledki razdrobljena na mnogoterost bistev, oblik in substanc«, ki so tako urejene, da »lastnosti, gibanja ali modifikacije struktur pri nekaterih vrstah obstoječega vlivajo na usodo ljudi ali pa obnašanje ljudi vpliva nanje«.
Kot primer analoške ontologije avtor obsežneje obravnava mehiško kulturo pred konkvisto, navaja pa tudi evropsko srednjeveško idejo velike »verige bivajočega« in po svetu razširjen nauk o soodnosnosti mikrokozmosa in makrokozmosa, značilen za geomantiko, vedeževanje in astrologijo. Čeprav ga Descola umesti v čas in prostor evropske renesanse, velja skupaj z Robertom S. Lopezom v Rojstvu Evrope opomniti, da je nauk o sovplivanju mikrokozmosa in makrokozmosa – kakor tudi astrologija – zaživel v poznem srednjem veku po zaslugi del Bernarda iz Toursa in sv. Hildergarde iz Bingena.
Descola je prepričan, da se mora sodobna, na naturalizmu zgrajena antropologija »znebiti svojega konstitutivnega dualizma in postati popolnoma monistična«. Moderni naturalizem ne more služiti kot izhodišče za obravnavanje drugih kultur, temveč mora postati zgolj »eden od možnih izrazov splošnejših shem, ki vodijo objektivacijo sveta in drugega«. Preostali trije načini ontološke identifikacije bodo tako služili izmišljanju novih shem, ki pa bodo bržkone hibridne, saj ni nujno, da te obstajajo kot »čisti« tipi.
Splošni pomislek, ki bi ga veljalo nasloviti na veličasten projekt Descolajeve monistične antropologije, pa se nanaša na avtorjevo najosnovnejšo podmeno, in sicer, kot v spremni študiji zapiše Bojan Baskar, zavračanje hipoteze, da »obstaja en sam svet, ena sama narava, en sam sistem objektov, ki ga vsaka kultura percipira po svoje«. Tega odklonilnega stališča pa ni mogoče zavzeti, če smo znanstveni realisti in menimo, da nam znanost dejansko pove nekaj resničnega o realnosti in delovanju sveta in da znanost ni zgolj eden od mnogih »procesov aktualizacije neštetih njegovih kvalitet, ki jih ljudje lahko objektivirajo ali ne«. Če menimo, da je znanost spoznavno superiorna alkimiji, astrologiji, homeopatiji, hiromantiki, frenologiji ali numerologiji. Za znanstvene realiste presoja o veljavnosti nekega ontološkega tipa ne more biti relativna glede na kulturo, saj je odvisna od naše epistemološke zavezanosti. Povedano drugače, naturalistično ontologijo sprejmemo, ker je ta najbolj usklajena z znanstvenimi resnicami o svetu in njegovih bitjih. Astronomija, ki bi bila namesto na ontološkem naturalizmu zgrajena na analogizmu, je lahko kvečjemu astrologija.
Ana Svetel žanje ta hip veliko hvale in pozornosti javnosti s knjigo Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri LUD Literatura. V njej v 21 zgodbah na temo javnih prevozov izpiše natančno sliko nekega okolja in odnosov v njem. Avtorica, ki je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je nase opozorila že s pesniško zbirko Lepo in prav, ki je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec.
Ime: Ana Svetel
Zadnja knjiga: Zadnja napisana: Dobra družba, zadnja prebrana: Kozjeglavka Zarje Vršič.
Kje ste odraščali? V Mariboru, na obrobju mestnega središča. V veliki, prostorni sobi, ki sva si jo celo otroštvo delili s sestro.
Kaj ste študirali in kje? Etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Odločitev za študij je bila ena izmed najtežjih v življenju. V ožjem izboru sta bili še primerjalna književnost in glasba.
Kje živite in zakaj? V Ljubljani, trenutno na Viču. Ker sem podnajemnica, so moje lokacije zmeraj začasne. Moj trenutni dom je zaradi lege ob vpadnici zvočno neizmerno onesnažen, imamo pa dve karizmatični blokovski črni mački, ki ju je zmeraj lepo srečati. V prostih dneh se rada preselim na družinski vikend globoko v pohorske gozdove ali na morje.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ponosna sem na obe knjigi, pesniško zbirko Lepo in prav in na Dobro družbo.
Opišite svojo jutranjo rutino. Občudujem ljudi, ki vstajajo ob svitu, ki zjutraj telovadijo in pišejo. Sama spim do zadnje dovoljene minute (ali čez), zato je jutranja rutina resnično omejena zgolj na najnujnejše: oblečem se, grem lulat, umijem si zobe in obraz, razčešem si lase, preverim maile in družabna omrežja ter sedem na kolo. Nato – odvisno od urnika – bodisi vadim klavir bodisi študiram, zadnje mesece pa med jutranja opravila sodi tudi fizioterapija.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Praktično nikoli ne kuham, še nikdar nisem ničesar spekla. Izredno slabo parkiram. Odkar sem se poleti vrnila z Islandije, me praktično ne zebe več.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Kopalke.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki.Baron na drevesu Itala Calvina, Dama s psičkom (izbor kratke proze) Antona P. Čehova ter Pravek in drugi časi Olge Tokarczuk.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? V mojem socialnem krogu nemalo ljudi piše. Navdiha pravzaprav ne razumem zares, cenim pa mnenje Andreja Blatnika, Mojce Pišek, Roberta Kureta in še marsikoga.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? O tem nikoli nisem razmišljala, a seveda bi bila presrečna, če bi napisala denimo Jadrana Krta ali Piko Nogavičko. Nekaj, kar bi nenehno razveseljevalo. V zadnjem letu me je navdušil tudi izčiščen slog in topla, človeška, ganljiva literarna govorica Aleksandra Hemona.
Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Navdih mi je, kot rečeno, bil od nekdaj nekoliko nerazumljiv. Opažam pa, da mi pri pisanju proze koristi moja razvada, da na kosilih (navadno namreč kosim sama) poslušam pogovore drugih. Pa sploh ne v smislu vsebine, temveč zasledujem način, kako neznanci pri sosednjih mizah upovedujejo svoja življenja. Sicer pa se izredno dobro počutim na otokih.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Freska Oznanjenje Beata Angelica, Matissova kapela v mestecu Vence, film Toni Erdmann in poezija številnih – vedno znova prebiram Czesława Miłosza, Wisławo Szymborsko, Majo Vidmar. Decembra sem bila v Andaluziji, kjer so me navdušili primeri mavrske arhitekture. Kar se tiče glasbe: Couperin, Beethovnove sonate, renesančna vokalna glasba, v zadnjem času tudi Schubert. Januarja in februarja sem hvaležna za festival baročne glasbe, ki ga pripravljajo v Filharmoniji.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Dolgo časa samo puščam, da se mi tema, ki me zanima, prosto kotali po mislih. Za literarno ustvarjanje se mi zdi ključno kontrapunktiranje intenzivnega dela in zavestnega odmika od pisanja.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Zmeraj pišem na računalnik. Kljub temu da študijske zapiske načeloma zapisujem v zvezke in da sem velik zagovornik papirja in svinčnika, moram leposlovje nemudoma videti na zaslonu. Sicer pa nisem človek ritualov, pišem lahko praktično kjerkoli, kjer je mir in kjer mi nihče ne »gleda pod prste«.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Brez dvoma s pogledom na morje. Če je v bližini še kak bor in škržat, pa sploh.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Kadar ne pišem, je to posledica lenobe ali prezaposlenosti z drugimi obveznostmi. Pomagajo mi neusmiljeno bližajoči se roki, slaba vest, pri poeziji pa tudi dnevi, ko se trpinčim s težkimi temami (smrt in njene variacije – zelo rada namreč živim).
Opišite svoj idealni dan. Celodnevno kopanje, branje in smešno pogovarjanje z ljudmi, ki jih imam rada. Zvečer pa olive, dober sir in vino. Potem morda še nočno plavanje in kartanje. Idealni dnevi se vsako poletje dogajajo na hrvaških otokih. Upam, da se bodo taki dnevi celo življenje vsako poletje vračali.
Opišite svojo večerno rutino. V zadnjem času pogosto pozno v večer ostajam v službi, nato kak nezdrav prigrizek, tuš, internet, malo klepetanja pred spanjem. Načeloma zelo hitro in zlahka zaspim in imam neverjetno trden spanec.
Ste vraževerni? Seveda. Sploh za stvari, ki prinašajo srečo.
Najljubša pijača: alkohol? Alkohol po pravici povedano zelo slabo poznam. Rada pijem ne preveč trpka rdeča vina, sladki muškat in gin. Piva nikoli.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Teh je pa cela vrsta. Skupno jim je, da so v nekem trenutku postali nezmožni videti drugega. In posledično tudi sebe.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Na Rožnik grem rada brez vsega, le ključe vzamem.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Babico, dedka, staro teto in varuško. Ker so to ljudje, ki sem jih imela zelo rada in so vsi umrli v zadnjih letih. Sicer pa bi rada spoznala Mozarta in svojo prababico Drino – glede mnogih stvari me namreč zanima njuno mnenje.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Včasih me premami neukrotljiva želja po sladkem – tedaj pojem vsak košček čokolade, ki ga najdem. Sicer pa olive in maline. Pa gozdne jagode – a te so tako redke.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Morala bi vprašati svoje študente.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Pravzaprav se ne spomnim ničesar omembe vrednega. Iz minulega leta mi bo v spominu ostal decembrski Ignor, ko sem po dogodku ostala na koncertu zgolj zato, ker se mi ni ljubilo sami domov, nato pa sem poslušala najbrž najboljši koncert leta – nastopal je hrvaški bend Klinika Denisa Kataneca in muzicirali so kot angeli. Nič smešnega, skratka.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Kot mlada raziskovalka delam na Filozofski fakulteti. Delo s študenti mi je v neizmerno veselje, individualno raziskovalno delo pa mi je deloma užitek, deloma muka. K sreči imam zelo modrega mentorja in nekaj izredno pametnih kolegov in kolegic.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj manj pišejo in več berejo.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Pri desetih letih sem na družinskem izletu na Žavcarjev vrh videla odrtega prašiča in od takrat dalje ne jem mesa. Zmeraj, kadar na cesti zagledam povoženo žival, me zabolijo možgani. Na Islandiji sem se med drugim naučila voziti veliko kosilnico Kubota in pomagati pri kotenju ovac. Do telesnega stika s soljudmi imam zelo ambivalenten odnos. Dvakrat sem bila v Longyearbyenu, najsevernejšem mestecu na svetu, upam, da se bom lahko še kdaj vrnila tja.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? V tem letu bi rada dokončala doktorat, kar se mi včasih zdi popolnoma neizvedljivo in me navdaja z grozo, včasih pa si nonšalantno prigovarjam, da bo že nekako šlo. Sem si pa strogo zabičala, da se ne lotim nobenega (obsežnejšega) leposlovnega projekta, dokler ne postavim zadnje pike svoje doktorske disertacije. Vseeno pa že zdaj razmišljam, kako bi nekatere vidike tematik, ki jih antropološko proučujem, kasneje prelila v bolj poljudno, morda literarno ali polliterarno obliko. Nenazadnje imam zbranega precej zanimivega gradiva z Islandije, Svalbarda in Ferskih otokov. Predstavljam si, da bi literarizirana etnografija teh severnih območij lahko našla slovenske bralce. Delam tudi na novi pesniški knjigi, kaj več pa naj ostane skrivnost.
Gostilna, kjer se vsako leto odvija prednovoletno srečanje pisateljev, ki se ga udeležuje tudi Tone Partljič. Fotografija: arhiv gostilne Šiker.
Sreda, 18. december 2019
To je v bistvu dan, ki se ga že vsaj tri desetletja ob vsakem koncu leta najbolj veselim. Seveda ni vedno prav 18. december. To je prednovoletno srečanje peterice. Mariborske literarne peterice, ki se je »samoustanovila« leta 1971 z almanahom Skupaj. Pet prijateljev je hotelo dokazati, da »se da dobro pisati tudi zunaj glavnega mesta«. Mislili smo na M. Kranjca, I. Potrča, C. Kosmača, F. Godino, P. Božiča, A. Hienga itd., ki so se s Prekmurja, Primorske, Maribora, Celja preselili v Ljubljano, ki je potem diktirala literarne vrednosti, politiki v Ljubljani pa politično »linijo«; peterica pa ni marala »ideološkega falangizma in enotnosti«, zase smo terjali popolno umetniško svobodo … Ti pisatelji-prijatelji so bili ljubljanski študentje, ki so se vrnili na Štajersko, Andrej Brvar, France Forstnerič, Marijan Kramberger in dva, ki sva ravno končala mariborske višje šole, Drago Jančar in jaz … Forstneriču je bilo leta 1971 že osemintrideset let, najmlajšemu Jančarju pa šele triindvajset. V almanahu Skupaj smo objavili tudi svoje najnovejše literarne prispevke, Brvar Pesmi zaVando, Forstnerič novelo Brlog, Jančar novelo Krištof, Kramberger esej o Forstneričevi poeziji Drava življenja in jaz svojo prvo uspelo komedijo Ščuke pa ni, ki sem jo za uprizoritev leta 1973 še spremenil. Mogoče smo pričakovali (malo tudi zaradi lokalpatriotizma, ker smo se odrekli ljubljanskemu literarnemu »diktatu«), da nas bodo v našem mestu sprejeli s simpatijo, toda ne – večina mariborskih piscev nas je štela za domišljave nastopače (Mevlja, Švajncer, Gaborovičeva …), politika pa za nekakšne državi nevarne intelektualce in boheme … Ni čudno, da je Jančar končal v zaporu, da sta potem s Forstneričem »morala« z Večera, da so nas zasliševali na upravi javne varnosti, ipd… Šokiran opažam, da nas še zdaj mnogi podobno doživljajo, kar se je dobro videlo v nedavni tematski številki Dialogov o včerajšnjem Mariboru … Navkljub očitkom o domišljavosti peterice in tudi mojem občutku, da so literarne nagrade bolj ali manj nebistvena stvar, naj zapišem, da je od mariborskih pisateljev dobil veliko Prešernovo nagrado za literaturo pred peteričarji le sedeminsedemdesetletni Janko Glazer leta 1968, potem pa kar štirje člani peterice, Jančar, Brvar, Partljič in Forstnerič, nagrado sklada … Navkljub relativnosti okoli nagrad vseeno lahko sklepamo, da ni šlo zgolj za našo prepotentnost, ampak nekoliko tudi za ustvarjalno potenco, navsezadnje je Jančar evropsko znan in nagrajevan pisatelj … Po manjši prijateljski »prekinitvi« ob Jančarjevi selitvi po prihodu iz zapora v Ljubljano smo se spet začeli družiti, nekako ritualno smo se vsaj dvakrat na leto (enkrat je bil to vedno konec decembra) dobivali v znani stoletni gostilni Šiker ob cesti proti Lenartu … Ker jaz po letu 1975 nisem več pil alkohola, sem bil tudi dežurni šofer … Do leta 2007 nas je bilo vseh pet – Andrej, Drago, France, Marijan in jaz. To so bila »nora« srečanja. V posebni sobi smo jedli Šikerjeve dobrote, pili njihovo odlično vino (le jaz sok iz jurke in radensko). Gotovo smo spravljali v obup dežurnega natakarja ali natakarico, ker nas, ob desetih zvečer, ko so zapirali, seveda ni bilo mogoče spraviti ven iz te posebne sobe. Začeli smo z novicami, tu in tam še s kakimi ljubezenskimi dogodki (France je bil vdovec, vedno poln novic, Marijan zakrknjen samec, Brvar v dinamičnem zakonu z Vando, ki se je kdaj resno zamajal zaradi pesnikove širokosrčnosti, Drago je ostal poročen z Olgo, a si je ustvaril v Ljubljani novo družino, o sebi pa kajpada ne bom rekel nič …). Potem so sledile daljše razprave o literarnih zgodbah, Drago je vedno znova privlekel v debato politiko in slovensko narodnost, Marijan pa je kaj modrega pripomnil le ob koncu … Veliko pametnega je bilo izrečenega, sam sem kar nekritično požiral njihove utemeljitve, nič me ni motila različnost stališč … Prvi je zmanjkal France, ki mu je oslabelo srce nehalo biti 2007, pri štiriinsedemdesetih letih. Bil je osrednja gravitacijska oseba peterice. Leta 2015 je sam končal mučenje z boleznijo Marijan Kramberger … Ostali smo sami, Andrej, Drago in jaz. K sreči se je – najprej tudi kot direktor Evropske prestolnice kulture – z nami začel družiti »nepeteričar« Mitja Čander, direktor Beletrine, po poreklu Hočan. Hitro je pripeljal s seboj prijatelja in urednika Beletrine Aleša Štegra z Destrnika, Andrej pa je predlagal, da vključimo še Francetovo hčer, novinarko Melito, ker je bila velikanska »demokratizacija«, saj je prej veljalo pravilo, da na srečanja peterice ne bomo vabili žensk … Sedaj nas pokliče in poveže Mitja, jaz pa uredim rezervacijo posebne sobe pri Šikerju. In letos smo se dobili v sredo, 18. decembra, ob 19. uri. A glej hudiča – Čander je 18. zbolel, Melita je bila zadržana, zato smo sedeli za mizo Aleš, Drago, Andrej in jaz. Andrej in Drago sta že »stara sodelavca« Beletrine, meni je pravkar izšla tretja, več kot 500 strani obsežna Pesnica, Francetu pa so posthumno izdali knjigo z našimi pričevanji Vem, nocoj sem bil v Ljubstavi …
Imeli smo se enako odlično kakor nekoč in kakor tedaj, ko nas je več. Aleš nam je vsem prinesel Beletrinino darilo, mojo Pesnico in obsežno zbirko pesmi Paula Cezana. Poročal nam je o sporu Svetlane Makarovič z Beletrino in z »vsemi«, potem smo kar precej govorili o prvem Mitjevem romanu Slepec, pri katerem smo vsi hvalili začetek in konec, satirični del na slovenske politične in državne razmere pa precej oglodali, preden smo dali dobro oceno, čeravno ga ni bilo zraven. Smo ga pa vsi zelo pogrešali. Predebatirali in pohvalili pa smo tudi nov projekt – Klasično Beletrino. Drago je bil ves ognjevit, z Alešem pa sta tudi tako pridno praznila steklenice, da sva se z Andrejem že odpeljala malo pred enajsto, onadva pa sta vedno bolj glasno debatirala in še nekaj naročila … Že zaradi Mitjeve odsotnosti se moramo spet čim prej dobiti.
Četrtek, 19. december 2019
Sem v mariborskih zaporih z ekipo Javne agencije za knjigo, ki je organizirala akcijo Vključujemo inaktiviramo, in raziskovalkami in sodelavkami v akciji, ki so lani natisnile knjigo Na grad iz ženskega zapora na Igu, letos pa iz moškega Vidiš, tukaj boš zdaj doma. Gre za enaindvajset zapisanih izpovedi zapornikov in zapornic. Tudi sam sem z zaporniki v dveh letih 160 ur bral in govoril o prebranih knjigah ter z njimi sodeloval za lastno ustvarjanje, skupaj pa smo pripravili tudi štiri prireditve, namenjene predvsem interni publiki. Z njimi in njihovim duhovnim svetom tako imam nekaj izkušenj. O knjigah smo govorili vsi, jaz kot mentor v zaporu in kot pisec krajše spremne besede k drugi knjigi, največ in najtehtneje pa Milica Antić Gaber, ki je tudi urednica dveh dragocenih, poučnih in presunljivih knjig moških in ženskih arestantov in arestantk, kakor jim pravi tudi ljudska pesem. Izkušnje mentorjev z zaporniki, našimi stanovalci, osebami na prestajanju kazni, kakor se jim tudi vse reče, so vseskozi pozitivne. Akcijo je štiri leta financiral oddelek Evropske unije, ker pa je šlo za pilotski projekt, je sedaj te finančne injekcije konec, prav vsi mentorji, med njimi mnogi znani pisatelji, pa so napisali prošnjo na ministrstvo za kulturo in druga ministrstva, da se je akcija tako obnesla, da bi bilo z njo nujno nadaljevati. Pod vodstvom mentorjev so trije zaporniki napisali že svoje knjige. Zase lahko preprosto rečem, da se mi je marsikaj razjasnilo po druženju z njimi in da je mogoče malce samovšečno, če napišem, da sem po teh 160 urah druženja z njimi malo boljši človek. Kajti seveda je vsak od njih najprej človek z imenom in priimkom in lastno usodo, ki jih je zaradi najrazličnejših vzrokov pripeljala v zapor. Tistih, ki so na prestajanju zaporne kazni in ki so se nam za vse prav prisrčno zahvalili, je bilo na prireditvi lepo število, žal pa je bila le ena pedagoginja iz Zavoda za prestajanje kazni – večina prispevkov pa zadeva prav njih. Izjavljajo, da so prezasedeni. Neverjetni se mi zdijo podatki, da je v zaporu lažje dobiti mamila kot kaj drugega. In da je kadrovsko in prostorsko ta del dolžnosti, ki ga ima država po zakonu do oseb na prestajanju kazni, tako podhranjen. Ko sem se vrnil domov, je vse dišalo po božičnih keksih, ki jih je pekla Milka. Aško pa je dežural, če bo kaj padlo na tla.
Zadnji del dnevnika za AirBeletrino in gospo Valentino pa bom napisal po novem letu.
Zadnjo Partljičevo knjigo, roman Pesnica, lahko kupite na tej povezavi.
