2020 - Page 9 of 11 - AirBeletrina
Marko Radmilovič (Fotografija: arhiv založbe Beletrina) Marko Radmilovič (Fotografija: arhiv založbe Beletrina)
Podkast 18. 3. 2020
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 20 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Markom Radmilovičem

Najbrž se ne da več spregledati, da iz zemlje že kar pospešeno lezejo prvi znanilci pomladi. Prav v tem času pa bi pa na plano počasi že lahko stopali tudi znanilci v človeški podobi – kolesarji.

Toda tudi njih krizni ukrepi zdaj bolj zadržujejo v stanovanjih. Obstaja pa kolesar, ki ukrepom in tudi virusom brez težav kljubuje. To je Kolesar z veliko začetnico in je ravno dobro zavil iz tiskarne in se zapodil na police knjigarn.

Na papir ga je zlil navdušen motorist in seveda kolesar, sicer bivši kinooperater, zdaj pa novinar ter avtor satiričnih Zapiskov iz močvirja na Valu 202 Marko Radmilovič. Je tudi avtor filmov, nastalih pod streho produkcijske hiše Kino Svečina, in prejemnik Ježkove nagrade.

Njegov Kolesar pa nikakor ni zgodba o užitkih ob spomladanski rekreaciji, pač pa je kriminalni roman, ki je zasidran v slovenski sedanjosti, v kateri pa še vedno diha preteklost. Umor nam odpre posebno poglavje iz obdobja druge svetovne vojne, iz čas, ki le ni bil tako črnobel, kot se nam skoraj 80 let pozneje dozdeva, da je bil.

»Prav možno je, da se niso vsi talci pred puško postavili z junaškim srcem in da si je kateri svobodo kupil tako, da je pomagal nemškemu sovražniku. Niso bili vsi junaki in niso bili vsi zločinci,« pojasnjuje avtor.

Kako je sivine človeškega značaja predstavil v romanu, prisluhnite v podkastu z Markom Radmilovičem:

Kriminalni roman Marka Radmiloviča Kolesar lahko kupite na tej povezavi. Bralce vabimo, da s telefonom poskenirajo QR kodo, ki je v knjigi. Pripeljala jih bo do presenečenja. 

Kolumna 16. 3. 2020

Zapiski iz karantene

Vsi doma – naslovnica časopisa La Repubblica. Fotografija: Wikipedija

Milo rečeno, čudni časi so. Misli v glavi je težko sestaviti skupaj, čeprav se večinoma vrtijo okoli ene same stvari. Koronavirusa. Tu je nekaj mojih zmedenih misli o situaciji, v kateri smo se znašli.

Nejevera

Svet se je ustavil, cele države so v karanteni, meje zaprte, v zraku je nevidna grožnja, vse skupaj spominja na kak znanstvenofantastičen film. Večinoma smo bili presenečeni nad tem, kaj se je zgodilo, čeprav zadeva ni prišla kar naenkrat. Napovedovala se je dlje časa, a je ni nihče jemal resno. Televizija nas je nekaj mesecev bombandirala s posnetki ljudi z maskami in v skafandrih, umirajočih, apokaliptično opustelega mesta … Toda to se je dogajalo na Kitajskem in kdo bi verjel kitajskim informacijam … Kitajci imajo totalitarno oblast, ki verjetno nekaj manipulira, saj vemo, kako to gre. Nam se to ne more zgoditi, saj živimo vendar v civiliziranem delu sveta, pazimo na higieno in imamo učinkovito zdravstvo ter državo … Kako smo se motili. Titanik se je že potapljal, večina pa je na ta račun zbijala šale.

Dejavu

Ko je virus prišel do Evrope in začel svoj uničevalni pohod, je hudič odnesel šalo. Poročila iz Italije govorijo o vojnem stanju, žrtev je veliko več, kot so pričakovali, zdravstvo je pred kolapsom, država v karanteni. Ni minilo dolgo, ko se je tudi Slovenija znašla v podobni situaciji, čeprav se epidemija še ni razplamtela do take mere. Hočeš nočeš smo morali sprejeti dejstvo, da je naše življenje postalo bolj »čudno kot fikcija«. Nekaj podobnega smo doživeli samo v času osamosvojitve, takrat je bil v zraku podoben občutek grožnje in strahu in kar je po svoje prav neverjetno, tako kot takrat sta tudi danes tu Janez Janša in Jelko Kacin in krizni štab in tiskovne konference sredi dneva in vse ostalo. Skoraj nadrealno. Zgleda, da so kozmične sile popolnoma usklajene in da vedo, kaj delajo.

Paranoja in solidarnost, pa tudi sebičnost

Znašli smo se torej v karanteni. Prestrašeni in negotovi poslušamo uradno preštevanje obolelih in mrtvih v medijih ter razne fake news, ki se širijo po družbenih omrežjih. Stanje duha očitno ni najboljše, saj so ljudje verjeli in na Facebooku 1200-krat delili informacijo, da je sredi Ljubljane prispelo letalo, polno ameriških marincev. Paranoja je postala naše »normalno stanje«, kar smo dokazali tudi z nakupovanjem nerazumnih količin toaletnega papirja in ostalega.

Kljub temu da smo fizično ločeni, izolirani in paranoični, pa prinaša ta čas tudi čudovit občutek skupnosti in solidarnosti. Cele države smo ustavili, zato da bi rešili stare in bolne, najšibkejše člane družbe, take, ki jih kapitalizem smatra za neproduktivne in torej nepotrebne. Na bolj mikronivoju pa smo se spet začeli zavedati sosedov, ki so se pojavili na balkonih in v naših soseskah in po zgledu Italijanov z glasbo in petjem zbudili nekakšen patriotski zanos in občutek, da živimo sicer v tragičnih, a tudi junaških časih.

Občutek strahu in paranoje pa je zbudil v ljudeh tudi najnižje gone, kot sta sebičnost in grabežljivost, o čemer pričajo izropane trgovine. Da ne govorimo o brezbrižnosti do drugega, saj so se nekateri še drugi dan karantene obnašali, kot da so na počitnicah in so kofetkali po lokalih.

Kaj nas čaka in na kaj čakamo?

Seveda se vsi sprašujemo, kaj naš čaka, pa tudi, kaj čakamo? V globalnem smislu virusa najbrž ni mogoče ustaviti brez cepiva. Čakamo torej na cepivo? Ali pa toplejše vreme, ki ga bo morda tudi ustavilo? Ali pa samo na to, da se velika in pogoltna farmacevtska podjetja dogovorijo za ceno zdravil, ki so se v praksi izkazala kot učinkovita?  Kakšne so igre velikih v ozadju? Kaj nam prikrivajo, kot pravi Žižek?

»Preprosto življenje«

In medtem ko prevladuje občutek, da se je naš varni in stabilni svet sesul in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, pa vsaj moja karantenska vsakdanjost ne izgleda apokaliptično. Ko se zjutraj zbudim, najprej vesela ugotovim, da še vedno lahko globoko zajamem zrak. Zunaj je prelepo vreme, ozračje kristalno čisto in sveže, ptiči so spomladansko razigrani, trobentice in tulipani barvajo tla. Fear of missing out je končno minil, nikamor se mi ne mudi, ne počutim se pod pritiskom, da bom nekaj zamudila, na mojem nakupovalnem seznamu ni nič, razen hrane. Introvert v meni se veseli miru, tišine in kupa knjig, ki čaka na polici. Otroci imajo naposled dovolj časa za prosto igro, pa čeprav to lahko sedaj počnejo samo s svojimi brati in sestrami na domačem vrtu. Ves luksuz in dekadenca civilizacije sta za nekaj časa ukinjena, naposled imamo čas zase in za družino ter za stvari, ki so v življenju res pomembne. »Preprosto življenje«, je temu rekel Gandi. Pa čeprav v izrednih razmerah.

 

Panorama 16. 3. 2020

Knjiga priznanj: Blaž Iršič

Blaž Iršič Fotografija: Maj Pavček, © LUD Literatura

Šentjernejčan Blaž Iršič (1983) je s poezijo, ki ne išče visokih leg, temveč je brutalno iskrena, provokativna in svobodna, prinesel nov veter na slovensko literarno sceno. Prva knjiga, Poezija za avtomehanike, mu je prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado, bila pa je tudi hitro razprodana in ponatisnjena, kar je za pesniške prvence na Slovenskem več kot nenavadno. Pred nekaj meseci je pri založbi LUD Literatura izšla njegova druga zbirka z naslovom Človek pod luno, ki je prav tako našla precej navdušenih bralcev.   

Ime: Blaž Iršič

Zadnja knjiga: Človek pod luno.

Kje ste odraščali? Tam kjer odraščam še dandanes.

Kaj ste študirali in kje? Na Pedagoški v Ljubljani sem študiral biologijo in gospodinjstvo. To je bilo 12 let intenzivnega študija in meditacije.

Kje živite in zakaj? Živim v okolici Šentjerneja, razmišljam pa o tem, da bi se preselil v jamo.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Nisem še napisal knjige, na katero bi bil res ponosen.

Opišite svojo jutranjo rutino. Vstanem ob 05.15. Preklinjam, kolikor sem zmožen, in odidem v službo.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Nisem pohlepen, to je zagotovo nenavadno.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Brazilke.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Berem izredno malo. V najboljšem primeru dve knjigi na leto. Ljudem bi predlagal naj poskusijo s teletekstom.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Ne.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Premiki.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? Če bi navdih tičal na enem mestu, bi bilo tam nagužvanih precej hipsterjev …

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Skoraj vsi porniči.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Pišem pesmi. To je k sreči manj strukturno zahtevna zadeva, čeprav se kritiki s tem ne strinjajo.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Skušam imeti čim manj stalnic. Izbiram čudaške vzgibe, tiste normalne pustim, da se izgubijo.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Pišem na računalnik, večinoma v poznih večernih urah, tako da nimam razgleda.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Pijem kot žolna.

Opišite svoj idealni dan. Dan, ko je bil Janša ponovno izvoljen za predsednika vlade.

Opišite svojo večerno rutino. Otroke spravim v posteljo, buljim v teletekst in počasi začnem nagovarjati ženo …

Ste vraževerni? Vsekakor.

Najljubša pijača: alkohol? Ste že uganili. 

Najbolj zoprn literat vseh časov? Nimam ga.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez samomorilskih misli.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Očeta. Zaradi čisto vsega, kar je bil.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Kruh in mleko.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Jebem ti mater.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Enkrat sem se dve uri vozil v Maribor, kjer sem nato bral trem narkomanom, ki so prišli nekam na toplo, poleg mene pa je – v keltščini – bral še nek Irec. To je bila idealna priložnost, da bi dokončno znorel ali pa se pridružil tistim trem narkomanom.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Vsak dan hodim v službo.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj se jim najprej zmeša, šele nato naj začnejo pisati poezijo.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Nisem gej.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Obrezati sadovnjak.

 

Kritika 13. 3. 2020

Kako priti do koščka raja

Ada Škerl in njena partnerica Sonja Plaskan leta 1952 na Bledu.

Priznati moram, da me je še bolj kot sama poezija Ade Škerl presenetila njena recepcija. Tisti del recepcije, ki jo je zapostavil kot predhodnico intimističnih Pesmi štirih, še niti ni tako šokanten, to se je ženskam skozi celotno zgodovino redno dogajalo. Bolj bega dejstvo, da še danes v kanonu nekako ostaja zamolčano, da je kar 49 let živela z žensko, Sonjo Plaskan. To je mdr. raziskal Brane Mozetič v prispevku Ada Škerl – plaha ptica (manj znani drobci iz življenja pesnice), za katerega je naredil podrobno raziskavo in prišel do povednega sklepa, da je nezmožnost njenega pisanja, o kateri se tako pogosto priduša, izhajala tudi iz njene spolne usmerjenosti, ki je ni upala upesnjevati. Glede na takratno družbeno klimo to ni nič čudnega, je pa res žalostno, kako se je morala pesnica ljubezni, ki je znala v verze najlepše ujeti ravno nežne, intimne prizore, zaviti v molk oziroma se samocenzurirati – Tanja Petrič v spremni besedi Spečih metuljev prepoznava »neulovljivo erotiko« njenih pesmi, ki se je zgodila zaradi »izmikanja enoznačni opredelitvi spola« v pesmih. Z Ado Škerl se sicer dogaja nekakšna rehabilitacija v kanonu, saj je o njej veliko govora, nastaja tudi kar nekaj zapisov, ki odpirajo oči in razkrivajo kontekste (poleg Mozetičevega na primer še članek Nataše Velikonja Maraton 24/7 x 52, študija Varje Balžalorsky Antić Ženski pesemski diskurz v spletu povojnih ideologij: Senca v srcu Ade Škerl), še vedno pa ostaja upravičena bojazen, da bo še naprej žrtev t. i. straightwashinga – zelo podobna usoda je doletela veliko Almo Karlin, katere partnerka Theo Schreiber Gammelin je celo v lansko leto izdani slikanici Alma: Svet pred domačim pragom Mojiceje Podgoršek opisana kot njena prijateljica, kar je že malodane absurdno. A vemo, da se kanon pač nerad posipa s pepelom, vseeno pa bi bilo vsaj higienično, če ne že človeško in moralno, vsaj v prihodnje popraviti te strašne krivice, če jih že za nazaj ne more.

 Molk iz več razlogov

Ob prebiranju Spečih metuljev hitro postane jasno, da je Škerl na svoji pesniški poti naletela na ogromno ovir, ki so ji jemale voljo in jo onesposobile do te mere, da je na neki točki celo umetniško obmolknila. Molk je nastopil iz več vzrokov – s pogledom nazaj lahko skozi pričevanja, analize in pregled recepcije prepoznamo tri večje. Prvi je zagotovo že omenjena zamolčanost njene vloge pri Pesmih štirih. Ivo Svetina v spremnem eseju, ki bogati pričujočo knjigo, celo zatrdi, da so si »vsa priznanja, slavo, družben ugled, članstvo v SAZU […] Kovič, Menart, Pavček in Zlobec »prislužili« na račun Ade Škerlove.« Drugi je sprejem njene zbirke Senca v srcu, ki je bil nepotrebno grob in nenaklonjen, sploh zato, ker se je najbolj kritiziralo njeno odmaknjenost od družbene stvarnosti, pretirano razčustvovanost in formalizem, kar se je prav zagotovo zgodilo tudi zaradi tega, ker je bila ženska. (V enem izmed dveh avtopoetskih razmišljanj, ki sta dodani knjigi, Škerl celo komentira, da so jo hoteli uničiti »samozvani ideološki ostrostrelci« oziroma gonjo proti zbirki označi za ukazano.) Kasneje je kljub velikim premikom vodilnih poetik ostajala zvesta svoji nežni izreki v metrumu in rimi in s tem še bolj utrdila svoj sloves odrinjenke na rob ter se posledično še lažje umaknila.

Samocenzura

Tretji vzrok za umik pa je zagotovo samocenzura, ki jo je v luči biografskih podatkov kar težko brati. Sploh zato, ker ji poezija pomeni »košček raja na zemlji«, njeni glavni vrlini pa sta lepota in resnica. A resnica je bila v taki družbeni klimi nemogoča, sploh za pesnico, pri kateri izrazito prevladujejo ljubezenske pesmi, pa je moralo to biti strašno naporno in boleče. Njena prva zbirka, slavna Senca v srcu iz leta 1949, je bila sicer res posvečena njeni platonski ljubezni, kmalu umrlemu študentu Žanetu, a nekatere kasnejše pesmi, sploh tiste po letu 1951, ko je spoznala Sonjo Plaskan, se v luči biografije jasno prepoznajo za šifrirane. Tudi v pogovorih je kasneje jasno povedala, da je to žalost pustila za seboj in v nekaterih pesmih se nedvoumno poslavlja od vseh, ki jih je izgubila, in se odpira novemu (»Saj v meni je praznota in prav nič bolesti.«) V ljubezenskih pesmih se striktno izogiba uporabi spola ali pa piše moškemu, dve ženski v ljubezenskem odnosu pa nista jasno izpisani v nobeni pesmi. Še najbolj prefinjeno to stori v pesmih, kjer je pesniški subjekt nek predmet moškega spola, ki nagovarja žensko – najbolj vrhunska pesem v zbirki nasploh (morda ravno zaradi iskrenosti?) je Ubiti toplomer iz zbirke Obledeli pasteli (1965): »Pred leti je bilo, ko njena potna dlan / vsak dan polagala me za minute bežne / previdno je na svojo vročo srčno stran, kjer čutil sem dotik nje grudi nežne.« Na ta način kodiranja je vsaj nekako lahko izrazila svoja prava čustva, a se je po drugi strani ujela v začarani krog recepcije, ki res ni bila odprta za lezbično ljubezen, a tudi ni dobila jasnih znakov zanjo in je zato lahko malo zamižala ter ostajala zaprta in nedostopna.

Nežne in žalostne pesmi

Čeprav je njena prva zbirka Senca v srcu res močno čustveno obarvana, je ob branju res težko dojeti tako slab sprejem. Gre namreč za nežne in žalostne pesmi, s katerimi pesnica svoje zlomljeno srce in prepoznava in celo poskuša pozdraviti, a ne zapada v klišejskost, vsaj ne bolj kot nekateri drugi intimisti. Na trenutke deluje prav kosovelovska (»In senca smrti je prek moje duše šla.«, »O, kričal bi, da divje v šipah bi zvenelo.«), temačna, prepričljivo temna in hladna, saj gre za še svežo rano, za tožbo po nedavno umrlem. Če kaj, je ta zbirka iskrena v svoji bolečini, sploh pomenljivo pa je mešanje prijetnih prizorov izpovedovanja ljubezni, dvorjenja in občudovanja s podobami trde zemlje, krst in pogrebov. Taka dikcija spominja na obrnjeno varianto ljudske pesmi mrtveca, ki pride po ljubico in je sama po sebi strašljiva in navdušujoča obenem. V primerjavi s to zbirko sta kasnejši, Obledeli pasteli in Temna tišina (1992), veliko svetlejši, manj zamorjeni, bolj umirjeni in tudi bolj zasidrani v tukaj in zdaj. Nekaj je celo družbeno angažiranih pesmi (verjetno iz upoštevanja nekaterih kritik) – tudi med pesmimi iz zapuščine, ki so datirane z malo kasnejšim datumom, predvsem jo prizadenejo vojne. Resda je v teh dveh zbirkah več poezije, ki pripoveduje o doživetjih (na primer potovanje po Grčiji), še vedno pa prevladuje lirsko-izpovedna poezija, sidrišče pesniškega izraza Ade Škerl.

Korak v pravo smer

Ta najširši izbor njene poezije do sedaj (brez poezije za otroke), ki obsega tri zbirke, sto novih pesmi iz zapuščine, dve avtopoetski razmišljanji, nekaj fotografij, spremno besedo Tanje Petrič, zapis Iva Svetine ob sedemdeseti obletnici Sence v srcu in bibliografijo, ki jo je sestavil Matjaž Hočevar, je res zgledno zastavljen. Pozitivno je, da se odpira prostor za debato o njeni poeziji, da se jo ponovno postavlja na vidno mesto v slovenski pesniški zgodovini in da so njene zbirke spet na voljo bralcem (originalne so po knjižnicah zelo težko dostopne, če sploh). Knjiga je korak v pravo smer, ki bo morda pomagala, da se njeno poetiko osvetli v drugačni luči, s čimer se bo vsaj na nek način osvobodila spon in postala tisti res pravi košček raja.

Ada Škerl: Speči metulji, zbrane pesmi, Mladinska knjiga, uredila Tanja Petrič, Ljubljana, 2019. 

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

Seznami 11. 3. 2020

Šest knjig o epidemijah

Atenska kuga, slika flamskega slikarja Michaela Sweertsa, (nastanek 1652-54).

Nekatere knjige o epidemijah se trenutno po zaslugi virusa covid-19 odlično prodajajo. Angleški prevod Camusove Kuge je Penguin ponatisnil, prodaja te knjige se je potrojila tudi v Italiji. Triler Deana Koontza z naslovom The Eyes of Darkness, v katerem se pojavi virus z imenom ‘Wuhan-400’ in ki naj bi napovedoval epidemijo Covid-19, pa se je povzpel na tretje mesto najbolj prodajanih knjig na Amazonu, prodaja elektronske verzije knjige je v treh tednih poskočila za kar 3000 odstotkov.

Za večino nas je stanje grozečega virusa in potencialne karantene nekaj povsem novega, v preteklosti pa taki dogodki niso bili redki. Razvneli so tudi pisateljsko domišljijo in ni bilo težko izbrskati nekaj knjig, ki govorijo o življenju v času resničnih ali fikcijskih epidemij.

Albert Camus: Kuga

Ta klasika Alberta Camusa, ki je bila prvič objavljena leta 1947, govori o kugi, ki je preplavila severnoafriško mesto Oran. Pisatelj bralca preizkuša z opisovanjem razmer, še bolj pa z opisovanjem odnosov, ki jih rojeva življenje v karanteni. Mesto postane mikrokozmos, v katerem se različni liki vsak po svoje spopadajo z absurdom oziroma kugo.

 

 

 

 

Jose Saramago: Esej o slepoti

Roman portugalskega Nobelovca govori o izbruhu nenavadne epidemije »bele slepote«, ki čez noč prizadene prebivalce neimenovanega mesta. Ljudi, ki zbolijo in oslepijo, oblast strpa v opuščeno umobolnico. Med slepci se začne nezadržno širiti kaos, a kar je še huje, ljudje pozabijo na vsako moralo in se prepustijo najnižjim nagonom. Skozi pripoved o apokalipsi pride na dan prava podoba človeškega značaja.

 

 

 

 

Giovanni Boccaccio: Dekameron

To klasično delo italijanske literature, ki je nastajalo med letoma 1348 in 1353, vsebuje novele, ki imajo enoten okvir – deset mladih ljudi se pred črno smrtjo oziroma kugo, ki je v štirinajstem stoletju pustošila po Firencah, umakne na podeželje, v opustelo vilo, čas pa si krajšajo s pripovedovanjem zgodb. Te govorijo o ljubezni, poželenju, sreči in nesreči, veri ter drugih temah … prevevajo pa jih tipično renesančne ideje in vrednote. 

 

 

 

Philip Roth: Nemeza

Gre za zadnje delo velikega ameriškega pisatelja, v originalu je izšlo leta 2010. Govori o izbruhu epidemije otroške paralize leta 1944 v judovskem predelu mestu Newark, za katero takrat še ni bilo cepiva. V središču dogajanja je  učitelj športne vzgoje, ki se poda v boj proti bolezni, toda usoda obrne stvari po svoje. Rothu je uspel odličen prikaz terorja, ki ga epidemija prinese v mesto, in pa dilem, ki ob tem pestijo prebivalce.

 

 

 

Dan Brown: Inferno

V tej Brownovi uspešnici iz leta 2013 profesorja Roberta Langdona, ki ga bralstvo pozna iz prejšnjih knjig istega pisatelja, Svetovna zdravstvena organizacija najame, da bi ji pomagal najti smrtonosen patogen, ki je bil ustvarjen zato, da bi rešili problem prevelike poseljenosti Zemlje. Roman po ustaljenem Brownovem receptu prepleta svetovno zaroto, kode, umetnost in zgodovino v napeto branje.

 

 

 

Gabriel Garcia Marquez: Ljubezen v času kolere

Roman, ki velja za mojstrovino velikega kolumbijskega pisatelja, prinaša ganljivo ljubezensko zgodbo, razpeto čez več kot pol stoletja. Kolera v romanu igra pomembno vlogo. Ko se ostarela ljubimca podata na potovanje z ladjo po reki, kapitan na njuno željo dvigne rumeno zastavo, znak izbruha kolere. Tako ostaneta sama, varna pred okolico in njenimi predsodki.

Kritika 10. 3. 2020

Med revolucijo in škodljivim intelektualizmom

Fotografija: Pexels

Evropska migrantska kriza je naš geografski prostor postavila pred vprašanje, s katerim se bodisi zaradi pomanjkanja stika s kulturno drugim bodisi zaradi nevednosti o »(nad)realizmu migrantskega vsakdana«, kot bi fenomen večplastne migrantove izkušnje poimenovala pesnica Warsan Shire, v preteklosti nikdar nismo zares ukvarjali. Vprašanje kolektivne družbene strpnosti nas je v grobem razdelilo na dve strani – ksenofobno in s tem tudi etnocentrično ter multikulturno in s kulturnim relativizmom podprto idejo. Čeprav se je slednji odgovor uveljavil kot naprednejši, palestinsko-ameriška teoretičarka Lila Abu Lughod v svojem znamenitem eseju Do Muslim Women Really Need Saving? opozarja, da kulturni relativizem s tem, ko implicira pasivno antropološko sprejemanje različnosti, morda vendarle ni tisto, kar današnje družbe potrebujejo. Nasproti golemu sprejemanju različnosti Abu Lughod predlaga razumevanje te in predvsem etnološko odgovornosti do kulturno drugega.

V oziru etnološke odgovornosti se literatura s svojo sposobnostjo popravljanja ne le zgodovinskih, temveč tudi sodobnih naracij, zdi eden redkih medijev, ki nas z drugim zbližuje na tako intimen in empatičen način. V zbirki Kaif založbe *cf. je v po pričakovanju izjemnem prevodu Suzane Koncut izšla ravno take vrste knjiga. Dezorientalka (2019) iransko-francoske pisateljice Négar Djavadi (1969) ima vse prvine migrantske literature, ki jo pisateljica zapopada tako preko fikcije kakor preko drobcev lastnega življenja, ki jo je pri enajstih letih zaradi opozicijskih političnih prepričanj staršev preko kurdskih gorovij pripeljalo v Pariz. Čeprav Dezorientalka ni avtobiografija, pa že sam naslov namiguje na pomemben identifikacijski moment. Besedna skovanka v naslovu napotuje tako na »orientalce« kot tudi na dezorientiranost, s katero se mnogi migranti »orientalskega« geografskega prostora ob izgnanstvu iz rodnega kraja, ki mu istočasno skorajda nujno sledi tudi izguba dežele, pogostokrat srečujejo.

Tovrstno odtujenost in silno potrebo po de- in re- konstrukciji lastne identitete spremljamo skozi pripoved protagonistke, sicer tipične predstavnice »dezorientalnosti«, Kimie Sadr, ki čakajoč na kliniki za umetno oploditev v fragmentirani pripovedi s številnimi preskoki poskuša orisati kroniko lastne družine. Njeno pripovedovanje, ki deluje kot tok spomina, sega od babice Nur, ki se je v začetku 20. stoletja rodila v haremu, pa vse do iranske islamske revolucije leta 1978 in kasnejšega izgona iz rodnega Irana. Nelinearna pripoved suvereno preskakuje prostore in čase ter sovpada s kroniko iranske zgodovine in njenim režimom prejšnjega stoletja.

V središče pripovedi je postavljen Kimiin oče Darej Sadr, ob katerem Kimia in njeni dve sestri odraščajo v precej idiličnem otroštvu. Višji srednji sloj omogoča vse materialne privilegije tedanjega modernega Irana, vključno s tistimi, ki so v obliki takšnih in drugačnih »kulturnih imperializmov« prišli v deželo, a je kljub navidezni apolitičnosti brezbrižnega vsakdana že v samem začetku knjige moč zaznati težo političnega podtona. Družbena shizofrenija med spolzkim mirom, tajno policijo in polnimi zapori se skozi poglavja le še stopnjuje.

Dareja Sadra, ki se po doktoratu na Sorboni vrne v domovino, navdušujejo politični dogodki in filozofska vprašanja. Kimii tako povsem mimogrede govori o Marxu in Engelsu ter vzgaja hčerke za Iran prihodnosti, kjer bosta vladala socialna pravičnost in proletariat. V duhu kritičnega patriotizma Darej svoja politična prepričanja povzame, rekoč: »Kdo bi šel zaradi otrokove bolezni molit v mošejo, če bi imel zagotovljeno socialno varnost in bolnišnico v bližini? Kdo bi klečeplazil pred mulami, če bi imel javne službe, ki bi ga poslušale? Kdo bi si upal krasti naftni denar, če bi na svojo funkcijo prišel po splošni volilni pravici?« Darej, ki kljub podrobni karakterizaciji ostane na nek način mistična oseba, spremlja do režimov nič manj kritična žena Sara, ki je sicer učiteljica zgodovine. Ko se nekega dne leta 1976 Darej ob pomoči Sare odloči napisati pismo šahu Rezi Pahlaviju, kar kasneje v javnosti obvelja kot »prvi kamen revolucije«, se družina zaplete v politični aktivizem, ki se nadaljuje tudi po odhodu šaha, ko oblast prevzame Homeini in islamski verski voditelji. Darej Sadr tako v očeh oblasti postane intelektualni škodljivec, izdajalec države, agent CIE, obsedeni ateist in nasprotnik islamizacije, kar družino prisili v izgnanstvo.

Négar Djavadi Fotografija: Wikipedija

Ob pristanku v Parizu pa se družini vse okcidentalistično-frankofilske predstave, ki so si jih ustvarili prebirajoč Voltaireja, Rousseauja in Sartra, razblinijo. Francija Sadrovim tako nikdar ne postane iskren prijatelj. »Če si zrasel s prepričanji, da je Francija zanesljiv zaveznik, ki ti bo vedno stal ob strani in te varoval, težko sprejmeš, da ti namenoma zarije nož v hrbet in opazuje, kako se sesedaš na asfalt,« pove Kimia, ki se v novem okolju srečuje s številnimi preizkušnjami tujosti in z ne tako uspešnimi poskusi »prevajanja sebe v druge kulturne kode«. Ob latentnih rasizmih, ksenofobiji, pomešani z islamofobijo, ter v duhu »pofrancozenja« pričakovani asimilaciji Kimia beži tako od teže, ki jo nosi preteklost v Iranu, kot tudi od »vsakdanjega sadizma« nove dežele ter ugotavlja, da je za integracijo potrebna predvsem dezitegracija z lastno domovino.

In ravno ob nezmožnosti čustvene integracije, s katero se v obliki posttravmatskih sindromov, depresije in odtujenosti srečuje nekoč povsem funkcionalna in srečna družina, se v knjigi postopoma nakazuje še ena tema, s katero se pisateljica z marginalizirane pozicije pogumno poigra. Ko so namreč leta 2007 iranskega predsednika Mahmouda Ahmadinejada ob govoru na Columbia University povprašali o javnih usmrtitvah istospolno usmerjenih Irancev, je ta suvereno odgovoril, da v Iranu za razliko od Združenih držav Amerike ta fenomen enostavno ne obstaja. Zaradi uradnega »neobstoja« tako homoseksualnost paradoksno niti ni sramotna. Sramotni so splav, izguba nedolžnosti pred poroko in prešuštvovanje. Dezorientalka nam zato v osebnih zgodbah nakazuje dve možnosti soočenja s homoseksualnostjo v Iranu – živeti v laži navidezno urejenega življenja, kot to počne Stric št. 2 (strici po očetovi strani so v knjigi poimenovani s številkami), ali pa se tako kot Kimia, ki je rojena v hibridnem telesu in nejasni spolni identiteti, ki je tudi sama ne zna najbolje artikulirati, soočiti z vsemi dilemami, ki se odpirajo v prostoru med tradicijo in modernostjo, med Iranom in Francijo, in z vsemi odtenki svobode, ki se ob spreminjanju velikosti ječe kažejo kot le še eno slepilo.

Dezorientalko je možno brati tudi kot feministično čtivo. Ne le skozi Kimiino preizpraševanja družbenega spola, temveč tudi skozi temo materinstva, plodnosti in navsezadnje umetne oploditve, za katero se Kimia kot odrasla ženska odloči. V vsem tematskem razponu pa je Dezorientalko treba razumeti predvsem kot zgodbo o ljudeh s tiste vrste ponosom, kot piše Momtaza Mehri, katere poezija je ravno tako zaznamovana z migrantsko izkušnjo, ki povsem naravno spremlja ljudi, rojene noseč zgodovino kot dodatno okončino.

 

Négar Djavadi: Dezorientalka, *cf., prevod Suzana Koncut, 2019.

 

Panorama 9. 3. 2020

BECKOMBERGA: Oda moji družini (odlomek)

Fotografija: Pexels

ZADNJI PACIENT

(OLOF)

Radijski stolp pri postajališču Spånga na obrobju Stockholma pozno pozimi leta 1995. Pusta, otrpla zimska pokrajina se razprostira pred njim, ledeno mrzel veter brije, on pa pleza po stolpu. Njegovo telo je staro in krhko, toda globoko v sebi je mlad in močan. Pogled osredotoča na roke, da ga ne zgrabi vrtoglavica, obkroža ga jasna noč. Kot šivankino uho velike zvezdne luknjice, iz katerih prodira svetloba z drugega sveta, močan sij, ki žari za črnino, obljuba o nečem drugem. O lesketu, ki bi svetil nanj in ga varoval, namesto mokre, hladne teme, ki ga že od nekdaj ovija: sivo sonce, siv zrnat sončni žarek. Na obzorju prvi šibek utrip svetlobe, tanka atmosferska črta rožnato zlate barve. Nekaj kilometrov proč ga v bolnišnici Beckomberga čaka njegova postelja, prazna, sveže preoblečena in lepo postlana, zraven drugih postelj, v katerih so nekoč pod odejami počivale sence nežnih, spečih, ranljivih teles. Zdaj ni nikogar več.

Dolgo stoji na podestu povsem na vrhu stolpa, gleda ugasnjeno mesto pod seboj in posamezne luči, ki gorijo v temi. Potem sleče suknjič in debel pulover, sname črno bolnišnično čepico in očala ter vse skupaj zloži v ličen kup poleg sebe. Svet se razgrinja pod njim, odeja hiš, ulic in ljudi, ki dihajo kot ena sama zdrava, čista, zbrana človeška pljuča. Vendar tukaj zanj ni prihodnosti, nikoli je ni bilo, vedno je hodil sam naokrog, zaznamovan z boleznijo, ki se je kot nevidni žig skrivala pod njegovo kožo, vidna vsem, razen njemu. Kadar se je približal kakšnemu dekletu, se je prestrašilo, in vsakič, ko je proti komu iztegnil roko, je ta to razumel kot sovražno nastrojenost, in spet so ga odpeljali v bolnišnico. Med njega in preostali svet so se spustile nevidne rešetke, ljudje so se nemo obračali proč, zato se jih je vedno bolj bal in se vse bolj držal zase. Nihče na tem svetu ga ne bo pogrešal, njega in njegove okorne sivine. Nič posebnega ni in nikogar nima, ki bi mu bil blizu, nikoli se ni nikomur pokazal gol, se nikogar dotaknil, bilo je tako, kot bi živel pod kapuco teme, nobenih obveznosti, nobenih vezi, le te rešetke, nevidne verige, ki ga zadržujejo tukaj in ga silijo v osamljenost.

Medicinska sestra hodi po praznih hodnikih in sobah ter prižiga luči na zadnjem oddelku enote Stora Mans. Takrat se vrže v noč z eno samo željo: da bi ga končno nekaj poneslo, roka ali veter, da bi ga nekaj obdržalo na svetu. Ampak on je samo padajoč snop, ki se nekajkrat obrne v zraku, preden ga vrtinec odnese čez rob sveta, kjer trešči ob tla in se zdrobi.

Zadnje mesece v Beckombergi je smel sam ven, ampak tega ni nikoli izkoristil. Raje je dan za dnem sedel ob oknu in opazoval drevesa, niti enkrat ni šel skupaj z drugimi na dvorišče ali na sprehod. Nič več ni prižigal lučke v globusu, ki je dolga leta stal tik ob njegovi postelji. Dan pred odhodom iz bolnišnice, po odpustu in pogovoru z doktorjem Janowskim, je v čepici in suknjiču, pod katerim je imel oblečeno pižamo, stal pred vrati pisarne oddelčne sestre. Sporočil je, da ga nekaj ur ne bo, ker gre nabirat rože. (Februarja nabirat rože?) Izginil je in ni se vrnil niti zvečer niti naslednjega dne. Čez nekaj dni so pod radijskim stolpom našli njegovo truplo. Neka ženska se je sprehajala s psom in ga opazila, kako iztegnjen leži v lanski rjavkasti travi, v črtasti pižami, z razbito glavo in ivjem na oblačilih.

I

PRVI POGOVOR

»V časopisu sem prebral, da je umrl Edvard Winterson,« se je oglasil Jim. Sedel je v stanovanju na ulici Jungfrugatan, obdan z nežno svetlobo moje bralne lučke, v rokah je držal izrezek iz časopisa, osmrtnico. »Vodja mojega oddelka v Beckombergi. Se ga spomniš, Jackie?«

Med najinim pogovorom se na nebu druga za drugo prižigajo zvezde, ogrlica svetlih biserov čez globoko modrino, pridušena, vrtoglava večerna svetloba. Seveda se spomnim Edvarda, ponavadi je v mraku stal pri vhodu v enoto Stora Mans in kadil cigareto, osamljeni oblački cigaretnega dima v sivi svetlobi, njegov širok nasmeh ob pogledu na Jima, nekoč me je peljal domov iz bolnišnice in zadremala sem na zbledeli prevleki na zadnjem sedežu njegovega avtomobila. V medli svetlobi Jim pripoveduje, kako ga je Edvard med bivanjem v Beckombergi večkrat vabil na nočne zabave v četrt Östermalm. Ob sončnem zahodu je prišel ponj na oddelek, nato sta se s srebrnim mercedesom odpeljala skozi široke drevorede pod krošnjami lip in naprej v mesto, v katerem so počasi ugašale luči in kjer je bilo nekoč njegovo življenje.

Edvard je s seboj vzel oblačila za Jima: čisto srajco, kavbojke in suknjič, lepo zložena so čakala na strehi avtomobila. Takoj ko sta za seboj pustila območje bolnišnice, je Jim dobil v roke cigareto in pijačo.

»Edvard je bil fantastičen človek,« reče Jim in se zasmeji, »in tudi on čisto trčen. Zaljubila sva se v isto žensko, Sabino. Se je spomniš? Bila je vsa divja, Edvard pa je bil samo bogat fantek iz Östermalma, ki ni imel pojma, kako naj ravna z njo.«

 

Zadnji počasni oblaki se preganjajo po zabrisani risbi v tušu, ki predstavlja nebo prvega zimskega popoldneva, ko me obišče Jim in mi pripoveduje o Beckombergi. V Stockholmu je samo na krajšem obisku, čez nekaj dni se vrne v Cariño, v hišo ob Atlantiku. Zadnje rdeče, utripajoče žile sonca in oblački cigaretnega dima, ki mu med govorjenjem uhajajo iz ust. Ob tem pomislim na meglo, ki je ležala nad okolico, ko sva ga z Lone prvič obiskali, na snežni dim, ki se je vil med hišami.

Hodili sva po majhnih asfaltiranih poteh in poskušali razbrati napise na tablah. Vse okrog naju je bilo zamrznjeno, kot bi kdo požgal lubje mokrih drevesnih debel. Še danes lahko slišim vreščanje srak, ki je odmevalo med hišami na posestvu, podobnem vojašnici, ko sva hiteli proti enoti Stora Mans. Lone v svetlo rdečem plašču in škornjih, rahlo sklonjena naprej, roke tesno prižete k plašču. Videti je bila, kot da se bori z viharjem. Na Jimovem bledem obrazu ni bilo nasmeha, njegov pogled se je zdel mrtev, med prižiganjem cigarete pa so se mu roke tako močno tresle, da se je bil prisiljen vdati in jo odložiti. Lone je že pred časom nehala kaditi, a je vzela zavojček cigaret ter prižgala eno zanj in eno zase. Nekajkrat je na hitro potegnila, nato je z visoko peto svojega škornja pokončala cigareto.

Jim: Že prej sem velikokrat poskušal, ampak nikoli čisto zares. Ko je Lone prišla iz službe, sem večkrat ležal z glavo v plinski pečici. Na mizo sem položil šopek rož in vključil plin. To so bili poskusi. Tokrat je bilo kot prosti pad. Padel sem in potem sem še naprej padal.

Prevod Iva Klemenčič

Roman BECKOMBERGA. Oda moji družini Sare Stridsberg lahko kupite na tej povezavi

Knjiga je izšla v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart).

Seznami 8. 3. 2020

Deset knjig za osmi marec

Fotografija: Pexels

Za osmi marec smo izbrali deset knjig ženskih avtoric, ki govorijo o položaju žensk v sodobnem svetu in so izšle v zadnjem času. Naš seznam si ne umišlja, da je ultimativen ali kaj podobnega – obstaja še veliko odličnih knjig, ki so jih napisale ženske in ki govorijo o ženskih življenjih. Predlagamo, da tudi sami malce pobrskate po knjižnicah in knjigarnah ter najdete zanimive knjige s tovrstnimi temami.

Margaret Atwood: Testamenti 

(Mladinska knjiga)

Nadaljevanje distopične klasike Deklina zgodba je postavljeno v fiktivno totalitaristično diktaturo Gilead 15 let po dogodkih iz prvega romana. Novi roman odgovarja na nekatera vprašanja, ki so se bralcem zastavljala ob branju prve knjige, ponovno pa govori tudi o mizoginiji, nasilju nad ženskami, ženski (ne)svobodi, ženskih reproduktivnih pravicah itd.

 

 

Elena Ferrante: Neapeljska tetralogija

(Cankarjeva založba)

Štirje izjemno priljubljeni romani italijanske pisateljice skozi pripoved o dveh dekletih z italijanskega juga spregovorijo o kompleksnih ženskih odnosih, prijateljstvu, rivalstvu, ljubosumju, a tudi privrženosti. Ena od tematskih osi romanov je prikaz, kako življenja žensk kroji okolje, v katerem živijo.

 

 

 

Sheila Heti: Materinstvo

(Beletrina)

Roman Materinstvo skozi eksperimentalno formo spregovori o vprašanju materinstva, a se hkrati dotakne tudi drugih vprašanj, npr. kaj je tisto, kar nam osmišlja življenje.

 

 

 

 

 

Radmila Lazić: Brez anestezije

(Beletrina)

Knjiga Brez anestezije prinaša povzetek opusa ene najbolj prepoznavnih srbskih avtoric, feministik in političnih aktivistk.  Pesmi so vsebinsko in tematsko zelo raznolike, zelo jasno pa spregovorijo tudi o ženski izkušnji v patriarhalni družbi.

 

 

 

 

Anna Burns: Mlekar

(Lynx)

Anna Burns v svojem romanu Mlekar skozi oči mladega dekleta, ki se mora soočiti z nasiljem starejšega moškega, pokaže, kakšno je življenje v disfunkcionalnem in omejenem okolju, ki mu svoja pravila diktira cerkev. Mimogrede – knjigo je bolje prebrati v angleškem originalu.

 

 

 

 

Leila Slimani: Uspavanka

(Mladinska knjiga)

Začne se kot zgodba o popolni varuški, sprevrže pa se v šokantno zgodbo o umoru. Roman se skozi tragedijo sprašuje o materinstvu in starševstvu v sodobni družbi, a tudi o razrednem razkolu in družbeni izolaciji, ki ljudi pripeljejo do kriminalnih dejanj.

 

 

 

Maruša Krese: Pesmi

(Goga)

Poezija slovenske Maruše Krese je izrazito avtobiografska, pesnica odkrito spregovori o svojem življenju in o odnosih z drugimi, tudi z otroci in moškimi. »Ni mogoče spregledati globokega razočaranja nad moškimi, ki ne izpolnjujejo temeljnih dolžnosti ter na ta način obremenjujejo ženske s strahotnim bremenom skrbi za preživetje otrok in družin,« je zapisal Boris A. Novak.

 

 

 

Joanne Ramos: Farma 

(Mladinska knjiga)

Ta roman zgleda kot uresničitev Dekline zgodbe v praksi. Mlada emigrantka poskuša ujeti ameriške sanje tako, da sprejme »delo« nadomestne matere na Farmi. Pisateljica skozi roman prikaže obupen položaj žensk in migrantov v brezobzirni kapitalistični družbi.

 

 

 

Michelle Obama: Moja zgodba

(Učila International)

Gre za avtobiografijo prve temnopolte prve dame ZDA, za refleksijo njene življenjske poti, ki jo je vodila od preprostega otroštva v Chicagu do Princetona in kasneje do Bele hiše. Knjiga je prežeta z angažirano feministično mislijo.   

 

 

 

 

Eva Mahkovic: na ta dan najbolj trpi mastercard

(Beletrina)

Avtorica je v knjigi zbrala svoje Facebook statuse, ki so mešanica dnevnika, poezije, osebnih izpovedi, razmišljanj … Utelesila je glas mlade urbane generacije, piše o vsakdanjih banalnostih, pop kulturi, modi, kraljicah in svetnicah, psu itd., hkrati pa je to glas intelektualke in ženske. Vsak osmi marec svoj Facebook status posveti razmisleku o feminizmu in mastercardu.

 

Intervju 6. 3. 2020

Bettina Wilpert: »Banalnost zla velja tudi za posilstvo«

Bettina Wilpert Fotografija: Sabrina Richmann Fotografie

Leipzig, poletje 2014, ravno poteka svetovno prvenstvo v nogometu. Anna in Jonas se spoznata v univerzitetni knjižnici, združi ju pogovor o literaturi. Zapleteta se v kratko razmerje, od katerega nihče ne pričakuje kaj več. Sledi rojstnodnevna zabava, na kateri se oba zelo napijeta, in spolni odnos. Nadaljevanje romana Kar se nam ne dogaja Bettine Wilpert je en pogled na ta dogodek proti drugemu, njen – trdi, da je šlo za posilstvo, proti njegovemu – pravi, da je bil spolni odnos sporazumen. Oba imata luknje v spominu. Sledijo številne travmatične stvari, ki spremljajo posilstvo. Recimo občutek krivde – kaj bi lahko Anna naredila drugače, da se posilstvo ne bi zgodilo? In dilema – prijaviti dogodek policiji ali ne? Pa težka in zoprna policijska vprašanja brez konca in kraja, ko dogodek naposled prijavi. Pa govorice in ugibanja o zadevi, ko se razve, kaj se je zgodilo. In prijatelji, ki morajo stopiti na eno ali drugo stran, itd. 

Bettina Wilpert, rojena 1989, je mlada nemška pisateljica, roman Kar se nam ne dogaja je njen prvenec. Bil je uvrščen na Hotlist 2018, seznam desetih najboljših knjig, ki so izšle pri neodvisnih založbah v nemškem jezikovnem prostoru. Zanj je prejela Lessingovo nagrado Zvezne dežele Saške za mlade nadobudne avtorje in literarno nagrado aspekte nacionalne televizijske hiše ZDF za najboljši literarni prvenec leta 2018.

Prevod romana v slovenščino je rezultat projekta Kolektivno prevajanje, ki je potekal pod okriljem Goethe-Instituta v Ljubljani. Gre za skupinski prevod mladih prevajalcev, šestih študentk in študentov pod mentorstvom prevajalcev Irene Smodiš in Urbana Šrimpfa ter z lektorskim vodenjem Amalije Maček. Namen projekta je bodoče prevajalce in prevajalke soočiti z delovanjem trga literarnega prevajanja in jim olajšati oziroma omogočiti pot nanj.

Zakaj ste se odločili napisati knjigo o posilstvu?

Že dolgo sem feministka in spolno nasilje je feministična tema. Veliko teoretskih tekstov o tem sem prebrala. Name pa je vplivalo tudi to, da sem pred časom živela v skupnosti desetih ljudi in da se je tam dogajalo spolno nasilje. Postavljalo se je vprašanje, kaj narediti s osebo, ki ga je izvajala. Naj ga vržemo ven iz skupnosti? Naj še naprej govorimo z njim ali naj ga ignoriramo? Ta aspekt posilstva – kaj narediti z nasilno osebo – me je res zanimal in je postal tudi pomemben del moje knjige.

Ali menite, da je posilstvo še vedno tabu tema?

Da, mislim, da je. Še vedno prevladuje predstava, da je posiljevalec nekdo, ki ga žrtve ne pozna, nekdo, ki jo je napadel v temni ulici, toda v večini primerov ni tako, žrtve večinoma poznajo storilce. Okolica posiljevalca pogosto ščiti in žrtev gre le s težavo do policije, saj s tem doživi ponovno travmatizacijo. Toda te predstave se tudi zaradi #metoo gibanja počasi spreminjajo. Tudi Harveyja Weinsteina so nazadnje spoznali za krivega posilstev. Še en tabu je nasilje and moškimi. Tudi oni so pogosto žrtve posilstev, pomislite samo na katoliške duhovnike, ki so zlorabljali dečke.

Vaša knjiga je sicer nastala pred #metoo gibanjem, a ima z njim marsikaj skupnega.

Res je. Mislim, da nam je #metoo gibanje pokazalo, da se posilstva dogajajo v vseh družbenih okoljih in ekonomskih razredih in da so žrtve v vseh pogledih lahko zelo različne. To sem hotela pokazati tudi v knjigi, zato sem posilstvo postavila v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost. Ena od razlik z #metoo gibanjem pa je, da se moja knjiga ukvarja tako z žrtvijo kot s storilcem. #metoo se v glavnem osredotoča na žrtve, kar je dobro, toda storilci se morajo soočiti s svojimi dejanji. Če se ne bodo, se ne bo nič spremenilo.

Jonas ne izgleda kot kriminalec, je intelektualec z akademsko kariero. Ste zanalašč izbrali tak lik?

Da, hotela sem prikazati, da storilec ni nujno »zloben«. Ugotovitev Hannah Arendt o »banalnosti zla« velja tudi za posilstva. Je pa Jonas tipičen primer toksične moškosti in očitno je, da ima težave s pomanjkanjem empatije. Oboje je zelo pogosto pri sodobnih moških.

V knjigi ne zavzemate strani, temveč dovolite obema, tako Anni kot Jonasu, da predstavita svoji verziji dogodka. 

Zdi se mi pomembno, da se bralec odloči sam, kako bi ravnal v taki situaciji. Obravnava posilstva ni preprosta zadeva. Tudi če posiljevalca zapremo, ne bomo rešili dejstva, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe.

Sodišče obtožbo posilstva v vašem romanu opusti, saj je v Nemčiji do nedavnega veljalo, da to, da žrtev reče »ne« oziroma se verbalno upre spolnem odnosu, ni dovolj za obsodbo posilstva. Se vam je zdelo to problematično?

Da, menim, da je bilo to zelo problematično. »Ne« bi moral biti dovolj. K sreči se je zakonodaja v Nemčiji leta 2016 spremenila, zato je sedaj povsem dovolj, da nekdo spolni odnos odkloni z besedo »ne«, toda moj roman se dogaja leta 2014 in v tem času je veljalo, da mora biti pri spolnem odnosu prisotno nasilje, če naj ta obvelja za posilstvo in s tem za zločin.

Kaj vas bralci na srečanjih najpogosteje sprašujejo v zvezi z romanom Kar se nam ne dogaja?

Včasih me vprašajo, kdo v knjigi govori resnico. Toda to sprašujejo samo tisti, ki niso prebrali knjige in ko jo preberejo, vidijo, da to pravzaprav ni glavni problem. Da se moramo v resnici vprašati druge stvari.

Včasih se s publiko pogovarjam tudi o tem, kako bi oni definirali posilstvo. Nekateri imajo v glavi še vedno stare predsodke, kot na primer, da je pač njen problem, če je pila preveč in se zato ni bila sposobna obraniti posilstva. Takim odgovorim s protivprašanjem: Menite, da ni posilstvo, če nekdo občuje s osebo, ki je na pol nezavesta in se ne more upirati?

 Knjigo Bettine Wilpert Kar se nam ne dogaja lahko kupite na tej povezavi.

Bettina Wilpert bo kot gostja festivala Fabula nastopila 8. marca ob 17. uri v lokalu Pritličje v Ljubljani.

Intervju 3. 3. 2020

Imeti ali ne imeti otroke, to je zdaj vprašanje

Sheila Heti Fotografija Alchetron

»Lahko potem ženski, ki dela knjige, vesolje odpusti, da ne dela živih stvari, ki jim pravimo otroci?«

Sheila Heti, Materinstvo

 

Materinstvo kanadske pisateljice Sheile Heti je pogumna in provokativna knjiga. Postavlja si vprašanje, ki ga nekateri ne slišijo radi in ki si ga še pred nekaj desetletji ženske vsaj javno niso zastavljale: Imeti ali ne imeti otroke? Toda v resnici je še veliko več kot to – je filozofska meditacija o tem, kaj daje življenju smisel.

Sheila Heti je bila leta 1976 v Torontu rojena judovskim imigrantom z Madžarske. Študirala je najprej dramatiko in nato umetnostno zgodovino ter filozofijo. Do sedaj je objavila osem del, ki so zbudila zanimanje javnosti, med drugim romane Ticknor, Materinstvo in How Should a Person Be? ter zbirko krajše proze The Middle Stories. Revija New York je Materinstvo razglasila za najboljši roman leta 2018, znašla pa se je tudi na seznamu najboljših knjig po mnenju New York Timesa, Times Literary Supplementa, Chicago Tribuna, Refinery29, Bookforuma in številnih drugih medijev. Sheila Heti je delala tudi kot urednica revije The Believer in naredila intervjuje s številnimi najpomembnejšimi pisatelji našega časa.

Hrošč, ki lazi po vsem

Prvoosebna naratorka romana, v kateri prepoznamo pisateljico, je v drugi polovici tridesetih, biološka ura ji tiktaka, odločiti se mora, ali bo imela otroka. Njen partner ga ima že iz prejšnje zveze in si ne želi še enega, bi ga pa imel, če bi si ga želela ona. To je izhodišče. Klasične fabule v tem romanu ni, Sheila Heti se odreče strukturirani pripovedi (razen v drugem delu, kjer pripoved razdeli po fazah menstrualnega cikla) in se namesto tega obsesivno vrti okoli vprašanja, ali imeti otroka ali ne. »Vprašanje o otroku je kot hrošč v možganih – »hrošč, ki lazi po vsem, po vsakem spominu in vsaki slutnji za mojo prihodnost,« pravi naratorka. Podaja opise vsakodnevnega dogajanja, razmišljanja, pogovore in prepire s partnerjem, srečanja s prijateljicami, razmišlja o svoji in družinski preteklosti, pripoveduje svoje sanje (v katerih vidi svojega sina, a hkrati spozna, da ga ne ljubi tako globoko, kot bi ga morala), v pripoved vpleta ezoteriko v obliki prerokovanja z metanjem kovancev itd. Predvsem pa čaka, da ji bo življenje, ki teče dalje, počasi naplavilo odgovor na vprašanje, ali imeti otroka ali ne.

Vsaj na začetku knjige se počuti razdvojeno. »Po eni strani radost, ki jo prinesejo otroci. Po drugi strani muka. Po eni strani svoboda, ker nimaš otrok. Po drugi strani izguba, ker jih nisi imela …« Tako imeti otroka kot ne imeti ga se ji zdi enako osupljivo, neverjetno in posebno: »Oboje je nekakšen čudež. Izjemen dosežek.« Izjemen dosežek je torej zanjo tudi to, da uspeš ustaviti klic narave, da uspeš zavrniti vlogo, ki ti jo je družba namenila, da znaš prisluhniti svojim željam.

A kmalu se izkaže, da ne gre za razdvojenost oziroma da je odločitev že nekako prisotna– pisanje te knjige je način naratorke, kako se izogniti klicu siren in se prebiti do 40. leta brez otroka.Od mladih nog dalje pripovedovalka namreč ve, da si želi biti pisateljica. »Moja verna sestrična, s katero sva istih let, ima šest otrok. Jaz pa šest knjig. Mogoče med nama ni velike razlike, samo neznatna razlika v najini veri – v tem, kateri del sebe se počutiva poklicani raztrositi.«

Državljanska vojna

Tudi okolica ji ne da miru, povsod so znanke in prijateljice, ki ji svetujejo to ali ono možnost, se pravi imeti otroka ali pa ne imeti otroka. »Kot državljanska vojna – vprašanje, na kateri strani si?« pravi nekje v knjigi.

Nevrotično vrtenje okoli vprašanja materinstva jo popelje tudi v družinsko preteklost, k babici in mami. Mama je delala preveč, zanemarjala je družino na račun svoje kariere, babica, ki je preživela holokavst, pa si je kariere želela, a so nesrečne okoliščine pripeljale do tega, da je ni imela. Ženske v njeni družini so se poskušale uresničiti skozi svoje delo in poklic, tako da se v tem smislu počuti poklicana nadaljevati tradicijo. Toda tu so še drugi občutki. Morda se počuti izdano od mame, ker se ji ni posvečala in ni stkala ljubečih spominov, kakršne je pač treba stkati v otroku, da si potem želi vse skupaj ponoviti in imeti družino. Zato je to knjiga, ki naj ju obe z mamo pozdravi, ki bi preprečila, da pripovedovalka in njena mama še naprej jokata. Hkrati je to knjiga, ki hoče govoriti o holokavstu, ki ga je preživela babica.

Sheila Heti si vprašanje postavlja iz povsem intimnega zornega kota – Kaj otrok pomeni za njeno življenje? Kako ga bo spremenilo? Kako bo spremenilo njen odnos s partnerjem? Kaj si v resnici želi? Seveda pa je prisotna tudi feministična narativa, saj taka pripoved ne more mimo pričakovanj, ki jih ima do žensk družba. »Nekaj grozečega je na ženski, ki ni zaposlena z otroki. Na taki ženski je nekaj nemirnega. Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?«

In še: »Na žensko, ki nima otroka, gledajo z enakim odporom in očitkom kot na odraslega moškega, ki nima službe.«

Seveda razmišlja o materinstvu tudi iz političnega in okoljskega vidika, razmišlja denimo o ekološki škodi, ki jo povzročajo novi ljudje (»Zemlji nič ne škodi bolj kot še en otrok«), a to počne bolj mimogrede. V ospredju je konflikt med intimnimi željami in pričakovanji družbe.

Knjiga je, otroka ni

Končno po nekaj letih borbe z vprašanjem, imeti otroka ali ne, pripovedovalka pride v fazo, ko o tem razmišlja manj in manj intenzivno, predvsem pa brez razčustvovanosti. Prevpraševanja je konec. Otroka ni, knjiga pa je napisana.

Pisanje je več kot očitno avtobiografsko, založnik ga je definiral kot roman, čeprav se spogleduje tudi z esejem oziroma gre za eksperimentiralo formo, ki se izogiba definicijam. Tisto, kar si bralec najbolj zapomni, so elokventne misli, skoraj na vsaki strani je kak stavek, ki ti da misliti.

To je knjiga, ki bo s svojim feminizmom in uporništvom marsikoga navdušila, zagotovo pa bo tudi marsikoga razjezila. Z zanimanjem jo bomo prebrali tudi, če se z avtorico sploh ne strinjamo.

Knjigo Materinstvo lahko kupite na tej povezavi.

 

Kritika 1. 3. 2020

Tista prekleta beseda “ampak”

Kristian Novak. Fotografija: Mirko Cvjetko

Tretji roman hrvaškega avtorja Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši (2016, slovenski prevod Đurđa Strsoglavec, Beletrina, 2020), ki povzema naslov pesmi Ljuba Alićića, nosi pečat protislovnosti; recimo temu kar protislovnost gnusa, ki ga na Zahodu gojimo ne samo do Romov, pač pa do marginalcev vseh vrst, hkrati pošastnega čara in sprijenega užitka, ki sta izvor cele palete stereotipov. V Romih in romskih stvareh, ki se znajdejo v središču tega romana reke, čeprav ga je v žanrskem smislu moč brati na različne načine, od mešanice grozljivke do psihološke drame in še marsičesa, številni razbirajo dve slepeči sili; recimo da glino, ki se je je umetnik komaj dotaknil, zdaj spet fantastično žival, če povzamemo po enem od vodilnih teoretikov postkolonialne teorije Achille Mbembeju, vedno pa obredno, metamorfno, heterogeno in grozečo figuro, ki bi se lahko razlila v nizu eksplozij in se v tem romanu, ki ima zaradi svoje kompleksnosti vsekakor potencial, da prenese večkratna branja, da se tudi razlije v nizu eksplozij, tako v jezikovnem smislu, saj imamo opravka s pravimi miselnimi biseri, kot v tematskem smislu, pri čemer je ključno, da pisatelj vzpostavlja mikro pogled na opisovano in da je torej opravil ogromno raziskovalnega dela.

Ko se znajdeš na napačni strani besede 

Prav ta kipeči sončni in senčni pol, v katerem suženj ali pa recimo Drugi v vlogi Roma (Novak sicer uporablja besedo Cigan in tudi sicer junaki o sebi razmišljajo kot o Ciganih in ne kot o Romih, pojasnjeno je tudi, zakaj) zaseda ključno mesto, lepo ponazarja razmišljanje Medžimurke Milene, ločene štiridesetletnice, ki je po krivici pravkar izgubila službo in se zaljubila v mladega Roma Sandija. Zvečer, ko Sandi odide, Milena sedi ob oknu in posluša turbofolk komade. »Ampak če dobro pomisliš, je v tem nekaj, kar te zaskeli v trebuhu. /…/ nekaj toplega in znanega, neko srhljivo dno.« Toda tovrstno razmišljanje je le uvertura v neko drugo spoznanje. Ko Milena analizira verze Alićićeve pesmi, češ da je ni zbodla beseda Cigan, tudi beseda najlepši ne, pač pa tista beseda vmes, tista prekleta beseda »ampak«, vsiljivka, zla beseda, ki nima kaj iskati v stavku o ljudeh, posebej če se znajdeš na napačni strani te besede, razume status Romov v današnjosti. Sandija na primer od vsega dobrega in lepega, tako Milena, ločuje ta beseda, ki pravi, da si »tega« ne zaslužijo povsem in da v svojem jedru skrivajo nasprotje.

Milena v tem najintimnejšem trenutku torej sama sebi prizna status Romov. Konkretno Sandija različni akterji v tem romanu vidijo na različne načine in verjetno je ravno ta večperspektivična zavest, skupaj s figuralno pisavo, ki je preplet prekrižanih zank, tista, ki dela roman tako kompleksen, malodane vrtoglav, ves čas na meji med razkrojem in razpršitvijo. Oportunistični Plančić, piarovec zagrebške policije, Sandija na primer vidi kot »žrtev institucij, ki malemu človeku ne dovolijo, da bi zaslužil, in ga silijo čez mejo zakona,« Milena pa ga vidi kot osvobojenega posameznika, ki, posebej v drugem delu romana, privzema položaj vračajoče se prikazni. Tako v metaforičnem kot dobesednem smislu, saj to »preobražanje skozi uničenje«, ki smo mu priča, podeljuje pomen za prihodnost. Milena se na primer odloči, da hoče videti, »kako je na njegovi strani tega prekletega »ampak«, četudi bi tam ostala za vedno. Ženska, ki je prestopila stran, čeprav jo je na nek način tudi moški (predpogoj za to je, da nista tipična predstavnika svojih skupnosti in da potemtakem iz svojih skupnosti bežita) ustvarjata tisto, kar kritiki tako radi imenujejo ljubezenska zgodba, čeprav je stik Sandija in Milene seveda veliko več kot samo to.

»Nočna ekonomija«

Zanimivo je, da je roman, ki je pisan onkraj polja politične korektnosti in tudi onkraj stereotipnih podob o na primer Romih, pa tudi o migrantih, ki se utrujeni in zmaličeni znajdevajo na evropskih obrežjih, takšen primer je Nuzat, Kurd iz Mosula, ki beži pred nevarnostjo in išče (boljše) življenje, razdeljen na dva pola; če imamo na eni strani marginalce, katerih dejavnost je vezana na »nočno ekonomijo«, kot pravi eden od pripovedovalcev, vredno pet milijard evrov, imamo na drugi »dnevno« dejavnost evropske skupnosti, ki se kaže v vsem svoju hladu in hipokriziji. Novak roman osredišči okoli »nočne ekonomije«, ki je povezana z mnogoterostjo in presežkom. V tej ekonomiji je tisto, kar imenujemo realno, razpršeno in eliptično, bežno in gibljivo, v svojem bistvu, če se spet navežem na Mbembeja, pa dvoumno. Realno je iz več plasti, več ploskev, več ovojev. In če predpostavimo, da realno lahko zapopademo le po koščkih, začasno, s pomočjo mnogoterih ravni (kar se kaže tudi na način mnogoterih narativnih tokov), bi bilo roman smiselno brati kot južno-slovansko verzijo postkolonialnosti. To pomeni, da Novak regionalne teme in tokove, ki jih seveda kontekstualizira, spravlja v literarni mainstream.

 Novak je že v svojem drugem romanu Črna mati zemla (2013), ki je navdihnil slovenskega režiserja Roka Bička, da se je po njegovi predlogi lotil celovečernega filma, izpostavil medžimursko okolje. Ta zanj, kot je poudaril v intervjuju za Delo (maj, 2016) ni prostor nostalgije, pač pa »prostor temačnih in globoko v podzavest potlačenih spominov.« Njegov junak v drugem romanu je prekril »grde« spomine iz otroštva z izmišljenimi zgodbami, kasneje pa se spušča v raziskovanje svoje zgodovine in identitete. Še ena dvojnost, ki se pojavlja pri Novaku, in sicer tako v prejšnjem kot v tem romanu, ki prav tako izčrpava medžimursko temo, ter na ta način kaže, da je velike zgodbe mogoče pisati na geografskih obrobjih, je, da junaki, ne glede na to, do kolikšne mere so individualizirani, vedno nosijo tudi svojo zgodovinsko in družbeno identiteto. Pisatelj v omenjenem intervjuju ugotavlja, da je to zvezano z Medžimurjem, ki je zaznamovan z državnimi, kulturnimi in človeškimi mejami, pa tudi z nasprotjem med vidnim in skritim, prav tako pomembno pa je, da pisatelj, ne glede na to, s kako kolumnistično-komentatorskimi toni obarva določene pasuse pripovedi, išče presežek realnega.

Poskus definicije statusa resničnosti

Ta presežek realnega lahko dosežejo le tisti in tiste, ki so obdarjeni z izjemnimi sposobnostmi. V romanu Cigan, ampak najlepši imamo opravka s celo vrsto stranskih likov, ki jih glavni pripovedovalci priklicujejo, ličejo, postavljajo vzdolž bežne in eliptične, cikcakaste črte (mestoma je zaradi kajkavskega narečja, ki je v slovenskem prevodu prevedeno v prekmurščino tudi težko določiti govorca in s tem tudi poslušalca), ki je zdaj zaobljena, zdaj koničasta. Zdi se, da pisatelj v tem dialektičnem odnosu med pripovedovalci in poslušalci skuša definirati tudi status resničnosti. Srečanje z realnim je lahko samo fragmentarno, nasekano, minljivo, sestavljeno iz nesoglasij in nesporazumov. Ali kot pravi Milena Sandijevi materi, za katero ne vemo, ali sploh razume njeno pripoved: »Si boš že zložila sliko v glavi. Nisem imela pojma. /…/. Lahko mi verjameš, lahko si misliš, da je vse laž.« To ne izključuje dejstva, da življenje ne bi moglo biti spektakel, gledališče, dramaturgija. Sploh v smislu medijskega potvarjanja resničnosti; nenazadnje Novakov roman povzema medijskega blišč in bedo, predvsem ko pride do poročanja o migrantih in drugih evropskih marginalcev.

 Življenje je sestavljeno iz vozlov

Ko že mislimo, da je Novakovo besedilo prenasičeno, da mestoma preveč detajlno razvozlava realno in njegove interpretacije, glede na to, ali se dogaja na površini stvari ali tik pod njo, se dva glavna narativna tokova stakneta. Spoznamo, da je življenje skrivnost in da je konec koncev sestavljeno iz vozlov. Je rezultat montaže (v dobesednem smislu, saj si je roman zlahka predstavljati kot televizijsko serijo) skrivnih in tudi očitnih stvari, sklopa naključih, ki ga podpiše in dopolni smrt; več smrti, zaradi katerih je roman moč brati kot kriminalko, čeprav je smrt tu smiselno razbirati ne toliko v »akcijskem«, pač v »vznikajočem« smislu. Smrt v tem romanu ima recimo temu utemeljitveni status. Brez nje ne bi bilo mogoče zaključiti romana, predvsem pa junaki ne bi mogli priti do svojih spoznanj. Nuzat na pripoved katerega dobesedno čakamo in je mešanica aktivnega iskalca, ki prostora varnosti nikoli ne doseže, ter hkrati premišljevalca, ki nam ob avtentičnem opisu prostora, ki ga je zapustil, ponuja še zunanji pogled na našo današnjost in tukajšnjost, razume, da se smrt kot povzetek ne umešča samo na konec življenja. Z Nuzadom dobimo uvid v neko posebno skrivnost življenja; gre za lik, ki je zmožen posebne jasnovidnosti in recimo, da se je z njeno pomočjo zmožen izzogniti nevarnosti razpršitve in izsušitve živega, ki grozi tistim, ki do njega gojijo pokroviteljski odnos.

Kljub brutalnostim, ki jih ugledamo v tem romanu, ki nam jih Novak da gledati, pri čemer je ključno tudi spoznanje, da strah pred drugim in drugostjo ne prihaja vedno le od zunaj, pač pa se skriva predvsem v nas samih (to sugerirajo tudi naslovi posamičnih poglavij), je to roman, ki v sebi nosi nekakšno kipenje, vznik, morda celo vedrino. Ali to prihaja iz avtorjeve zmožnosti, da nam pogled o dani situaciji omogoči z druge plati in perspektive, pri čemer ključno vlogo odigrajo tudi izjemno živi dialogi, ali pa to izhaja s soočenja dveh instanc, svojevrstne mešanice realnega in onstranskega (ali celo podzemskega), naj ostane odprto. Hrvaški Stephen King, kot imenujejo Novaka, nam kaže – na način mnogoterosti in spremenljivosti – skoraj neomejene zmožnosti polimoformizma, ki je še toliko bolj intrigantno, ker se dogaja v polju stikanja kultur in civilizacij, s čimer kreira nov svet in priložnosti za novo prihodnost. S tem nam kaže, kako je mogoče pridobiti moč in splesti tesne odnose med lastno vitalno silo in drugimi verigami sil, ki so vedno umeščene drugam, onstran površinega vidnega. Danes krilati lev, jutri otožna ljubimka ali ciganska deklica s kosom kruha v roki, katere nasmeh prodajajo v televizijskem oglasu.

Kristian Novak bo nastopil v Cankarjevem domu 2. marca ob 20. uri. 

Knjigo Cigan, ampak najlepši lahko kupite na tej povezavi.

Panorama 28. 2. 2020

Odlivanje strahov

Fotografija: Pexels

Ko sva se pripeljali na dvorišče, je sedela na pručki, sklonjena nad črnim vedrom, v katerem je trzala ravnokar obglavljena kokoš. S pogledom je budno spremljala mamine poskuse parkiranja, ji z zamahi roke kazala, da se lahko približa, vstala in se napotila do avta, vesela, da naju vidi. Na glavi je imela ruto, iz katere so sračje bežali snopi belih las, v ročno izvezen robec, ki ga je potegnila iz žepa, je obrisala dlani, zdelane kot preorana zemlja, nato s puloverja frcnila nekaj peres. Najprej je poljubila mene, zlato moje, mi je rekla v pozdrav in s sokoljim očesom preletela mojo pojavo, da bi zaznala pomanjkanje spanca, sonca, hrane. Spet si nekam bleda, je nezadovoljno zamrmrala, nato poljubila še njo, ki je bila slabe volje, še preden sva se sploh usedli v avto. Ti bo baka zdaj ubila dvoje jajc, je rekla babica in se že napotila proti kurniku, da bi iz njega prinesla tista najbolj sveža. Kje pa so kokoši, si jih že zaprla, je za njo zaklicala mama, na poti do hiše pobrala vedro, okoli katerega je brenčal roj muh, za drugo roko prijela mene in me peljala v mračnjak, črno kuhinjo, kjer se je sušilo meso in grelo na drva. Babica je vstopila takoj za nama, ni jih več, rekla mirno, odložila jajci na mizo, ti dve sta zadnji in s peči snela lonec vrele vode ter jo zlila v vedro s kokošjo, ki ga je mama odložila na tla.

Kako to misliš, da jih ni več, jo je mama začudeno vprašala, medtem ko je babica k vedru pristavila stol in s prsti kot kavka začela ščipati zmehčano perje. A lahko tudi jaz, sem jo prosila, počepnila poleg, ona pa mi je pokazala, kako moram puliti najprej po hrbtu, potem peruti, pod perutjo, pri bedrih in po prsih, a si takoj premislila, pusti, bo baka to naredila, se mi nasmehnila in rekla, naj se grem raje malo igrat z Mikijem. Šla sem ven, okoli hiše, se drla muc muc muc, okoli hleva, se drla muc muc muc, pa pogledala pod avto, pod klopjo, pod pručko in se vrnila nazaj. Mikija ni, sem oznanila, a me nobena izmed njiju ni poslušala. Ne razumem, si jih prodala, podarila, je spraševala mama, ne, ne, vse so v zamrzovalniku, samo še tale je ostala, jo moram še očistiti, je bila mirna babica, zabodla nož v goltanec piščanca ter mu z eno potezo razparala trebuh. Fuj bako, pa ne že spet, sem rekla, medtem ko je iz kokoši vlekla drobovino, loj, želodec, srce, večkrat sem jo gledala to početi. Zakaj so pa tam, je mama dvignila obrvi, ker je tam led, ji je odgovorila babica, njene obrvi so bile pri miru. To mi je jasno, ampak zakaj si jih vse zaklala, je hotela vedeti spet mama, so kokoši zdaj kot pingvini, sem se začudila jaz, babica se je zasmejala, mama ne. Ne, ne bomo jih imeli več, dokler se ne bo mala počutila bolje, znova baka mami, tokrat tudi ona z dvignjeno obrvjo. Pa saj nisi resna, se je razburila mama. Jaz sem resna, ne vem pa, če si ti, ji je odgovorila, odložila nož, vstala, obrisala roke v robec in podržala dlan nad ponvijo, da bi preverila, ali je olje že dovolj vroče.

Prepovedujem ti, da mojega otroka še kdaj pelješ k tisti ženski, je kar naenkrat zabrusila mama. Govorila je kot takrat, ko sem prečkala cesto, ne da bi pogledala levo, desno, levo, ali pa ko sem po jedi polizala nož. Veš, kako je bila slabotna, ko je prišla med počitnicami sem? Bog ve, kako je otroku v tujini. Tudi babica je govorila kot takrat, ko sem se žogala blizu njenih rož, ko nisem hotela pojesti juhe do konca ali pa ko sva se vračali domov od tiste tete. Odkar se je vrnila od tebe, sploh več ne hodi na stranišče, prej se to nikoli ni zgodilo, je rekla mama svoji mami, nakar ona odločno svoji hčerki, tukaj je lulala normalno, moja mama spet svoji mami čisto jo je prestrašilo, nakar ona spet njej, o tem bi lahko razmišljala, preden si odšla in z jajcem potrkala po robu štedilnika.  

Ko sem se po počitnicah vrnila nazaj k mami v Ljubljano, mi stranišče res sploh ni več šlo. Sedela sem na školjki, si zatisnila ušesa, in glasno govorila lulululululu, iz mene pa niti kapljice. Trebuh mi je nabreknil kot lubenica, mama mi je v posteljo prinašala kamilice in šepetala, da ne bo jezna, tudi če se polulam v posteljo, naj le ne zadržujem več v sebi. In potem me je ponoči tako bolelo, da sem zvita v klobčič pritiskala na popek, dokler ni lulululubenica pritekla iz mene. Mama je zamenjala rjuho, jaz pa sem končno lahko zaspala. Ko me je čez kakšen dan peljala k zdravnici, me je ta tipala pod majico, nato pa hotela, da ji nekaj narišem. Z mamo sta gledali v brezglavo kokoš, ki sem jo narisala in govorili v besedah, ki jih takrat nisem razumela. Sestra mi je dala štampiljko, zdravnica je rekla, da bi lahko šla k psihologu, mama pa me je po tem peljala na jagodni sok s smetano in me prosila, naj ji povem, kaj se je pri babici ali pri tisti teti kaj zgodilo. Nič, sem rekla, kako nič, je rekla mama, nič, sem rekla jaz in tako še nekaj krogov, dokler ni obupala in poklicala babico. Saj sem ti rekla, peljala sem jo k Ruži, da ji je odlila strahove. Samo da te opomnim, danes je sreda, ne jej mesa in ne pij mleka in odložila slušalko. Mama si je, preden je plačala, naročila še kapučino.

Danes greva h gospe, ki ti bo odlila stran strahove, mi je odmevalo v glavi. Tako mi je, ko sem po koncu šole prvič spet prišla k njej, razložila, zakaj greva k teti Ruži. Nisem bila čisto prepričana, kaj naj bi to pomenilo. Velikokrat so mi rekli, da se vsega bojim, jaz pa sem se bala samo noči, hiš, čarovnic, pajkov, kač, petelinov, sršenov, skorjice na mleku, govorjenja naglas, neznancev, ovnov in rogov. Nikoli mačka, psa, kokoši, stanovanj, grabelj, vil, čebel, čukov, čmrljev, čeprav je znalo boleti tudi zaradi njih. Miki me je med božanjem pogosto opraskal in ko sem stopila na zublje grabelj, me je stopalo bolelo vse do kosila. Bojiš se, ker si šla tako daleč od doma in si tako majhna, je rekla babica, ampak vseh teh stvari sem se bala tudi že doma. Pravzaprav sem se bala manj, ker tam, v Ljubljani, nikoli nisem še videla ovnov, sršenov in petelinov. Mogoče pa je treba zalivati strahove kot rože, sem pomislila, ko sva prišli pred hišo.

Teta Ruža sama po sebi ni bila preveč strašna, takrat nisem čisto vedela, ali je tista soba njena ordinacija ali pa je to že cerkev, na zidovih sten so namreč visele ikone svetnikov kot pri popu Dragiši. A je to hiša strahov, sem zašepetala, babica pa je le položila prst na usta. A to teto zalivajo strahovi, ker ji je ime Ruža, sem jo znova vprašala, ko sem mislila, da gospa ne sliši. Salivanje strava, odlivanje strahov, se temu reče, me je popravila Ruža, medtem ko je cuzala kocko sladkorja, pomočeno v kavo, in čakala, da se stopljeni svinec strdi v obliko mojih strahov. Poskušala sem ji povedati, da že vem, česa se bojim, in začela recitirati svoj seznam, a potem sem se spomnila, da me je strah tudi neznancev, in bila raje tiho. Obstajajo strahovi, za katere sploh ne vemo, je rekla, ravnokar sem iz gospe pred vama izgnala duha, odkar ji je umrl mož, zaradi njega ni mogla spati.

Sigurno ni bila zdravnica, mama mi je rekla, da zdravnice ne smejo govoriti o drugih bolnikih, zato ne bo nihče izvedel, da sem se polulala v posteljo, sem si mislila in se spraševala, kam je šel ta duh. Ruža me je, potem ko sva vstopili v to sobo, posedla na stol, me čez glavo in kolena pokrila z rdečo tkanino, vzela v roke lonček z vodo in ga podržala najprej nad mojo glavo, potem še nad nogami, vanj zlila stopljeni svinec, pri tem pa ponavljala strave iz glave, uroci niz potoci. To je bila najbrž neka izštevanka, ki bo izločila ven strah po strah, sem si mislila. Zaradi tkanine babice nisem videla, srce mi je kar naenkrat začelo močno razbijati. Si tu, si tu, sem ponavljala, počutila sem se, kot ko so govorili o noči, hiši, čarovnicah, pajkih, kačah, petelinih, sršenih, skorjicah na mleku, govorjenju naglas, neznancih, ovnih in rogovih. Tu sem, tu sem, je rekla babica, Ruža pa mi je prevleko končno odmaknila z oči in kolen, da bi jo lahko videla, me pohvalila, pridna, pridna in mi v kozarec nalila malinov sok, babici, ki je sedela za mizo, pa dolila kavo. Govorili sta o sklepih, svetnikih, sosedah, moji mami, jaz pa sem razmišljala, iz kje bodo pritekli strahovi. Ko sta spili, je Ruža pogledala v lonček, ki je stal na mizi poleg njunih kavnih skodelic in ga pokazala babici. Pokimali sta.

Kokoš je, to ni dobro, je rekla Ruža in pogledala babico, kokoš je povezana s kurjo poltjo, polna je strahov, je dodala, babica je nagrbančila čelo, nakar Ruža spet nekaj se ji je zgodilo v Sloveniji, Slovenija je v obliki kokoške, otrok je tam doživel travmo. Babica je pokimala, tvoja hčer se je odselila tja, kajne, babica je spet pokimala, zdaj otrok živi tam, babica je pokimala, otrok živi v svojem strahu, babica je pokimala in pritrdila, vedela sem. Ruža je zrecitirala zdravilo, naj se tvoja hči posti srede in petke, obvezno ničesar živalskega izvora, prižge svečo na dan svetega Ilije in svete Petke in mala se ne bo več bala. Babica je znova pokimala, Ruži izročila vrečko s kavo, keksi in sladkorjem in ji v dlan stisnila deset mark. Se zdaj več ničesar ne bojim? sem jo vprašala, ko sva izstopili iz hiše, ona pa je le gledala predse in ponavljala, sem ji rekla, naj ne odhaja, sem ji rekla, naj ne odhaja, vedela sem, da je krivo to. Čudno sem jo pogledala, vedela sem, da govori o moji mami, že preden sva odšli, ji je pridigala, naj se pazi, naj pazi name, zakaj mora tako daleč sama in nama pred odhodom v prtljažnik tlačila krompir, sir, jabolka, jajca, da bova lahko kaj jedli. Ni mi bilo jasno, zakaj mama govori babici, da sva šli s trebuhom za kruhom, če hrano zmeraj voziva s sabo od tu in nikoli ne od tam sem.  

Ko sva se od tete Ruže z babico vrnili domov, je iz lope vzela sekiro in ujela prvo kokoš, ki nama je prečkala pot na dvorišču. Ostale so se panično razkadile med cvetlične gredice, vznemirjeno kokodakale druga čez drugo, kar je le še spodbodlo njeno slabo voljo. Z mano je nekaj hudo narobe, sem pomislila, ko sem opazovala babico, kako na pipi spira kri. Ko sem šla na stranišče, nisem mogla lulati, čeprav sem popila tri kozarce malinovca. Trebuh mi je nabreknil, mehur je bil poln, tiščalo me je in razumela sem. Postopek ni uspel, strahovi se niso odlili stran, ampak se zlili vame in zdaj nočejo ven. Ko sem to pozneje povedala mami, je rekla, da tista teta samo nekaj čira čara tako kot v risankah in da se nimam nič za bati, da v mojem trebuhu ni strahov, da so strahovi le v babičini glavi, jo nato poklicala in z njo govorila zelo naglas in potem znova enako v mračnjaku.

A ti ne razumeš, res sem morala iti, kako pa naj nahranim otroka v tej državi, je vpila na babico, to, da si pobila te kure, nič ne bo pomagalo, je še rekla in se malo stišala, ko je videla, da se držim za trebuh. Ti res ne vidiš jasno moje situacije, kajne? Pogledala sem babico in razumela, da se temu najbrž reče kurja slepota. Bova potem o tem, zdaj je otrok zraven, je rekla babica, predme položila krožnik z jajci in me pobožala po glavi. To je zadnje, kar je ostalo od kokoši, če ni jajc, se ne morejo roditi nove, mi je razložila in spet sem razumela, kaj je mama mislila, ko je rekla, da ima strah le velike oči. Babica dela jajca na oko, da mu bo prekrila oči in ne bo več videl. In kaj boš zdaj z vsemi temi piščanci, je zanimalo mamo. Zamrzovalnik je poln, tako da lahko ostaneta tu, je skomignila, pri tem pa ni gledala ne vame ne v mamo, zame samo je to preveč in me znova pogladila po laseh. Mama, no, je rekla mama svoji mami, nakar babica meni, tako je z nami kokošmi, nikoli ne moremo odleteti, ve ostale ptice lahko, v očeh pa se ji je nabralo nekaj solz. Mama je zavzdihnila, a daj no, saj nisva šli na konec sveta, pretiravaš, jo potrepljala, zdaj je govorila kot takrat, ko me je pičil sršen ali ko nisem mogla lulati. Babica je pokimala, jaz pa sem se nagnila k mami in ji zašepetala na uho, dobro, da babica joka, zdaj se ji iz glave odlivajo strahovi.

Panorama 27. 2. 2020

Bernhard Schlink, človek z dvema življenjema

Bernhard Schlink Fotografija: Wikipedija

Bernhard Schlink je že dolgo eden najbolj svetovno znanih nemških pisateljev, zasluga za to pa gre predvsem njegovemu leta 1995 izdanemu romanu Bralec. Schlink je z njim slavo dosegel, potem ko ga je Oprah Winfrey uvrstila v svoj bralni klub in potem ko je Hollywood po romanu posnel film. S tem romanom je postal tudi prvi nemški pisatelj, ki se je povzpel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa. Seveda pa je bil uspešnica tudi v domovini, kjer se je roman prodal v nakladi 500 tisoč izvodov in se uvrstil na 14. mesto od stotih v televizijski anketi o najbolj priljubljenem nemškem romanu vseh časov. Uspešnica je bil tudi v številnih drugih državah, do sedaj je bil preveden v več kot 50 jezikov.

Schlinka je literarna slava doletela, ko je bil star že čez 50 let. Pred literarno kariero je naredil tudi lepo akademsko kariero kot profesor prava na različnih nemških in ameriških univerzah ter sodnik. Pisanja se je lotil, ko je v srednjih letih ugotovil, da mu v življenju nekaj manjka. Verjetno je bil tudi sam malce presenečen nad tem, kakšen meteorski literarni uspeh je doživel.

Majhna knjiga z velikimi vprašanji

»Bralec je majhna, tiha, intelektualna knjiga, ki se sprašuje velika vprašanja. Preveva jo tipičen srednjeevropski občutek, vzdušje alegorije in moralne meditacije. Težko bi verjeli, da bo postal uspešnica, a prav to se je zgodilo,« je zapisal New York Times. Prinaša zgodbo o 36-letni Hanni in 15-letnem Michaelu, ki se zapleteta v ljubezensko razmerje, katerega del je tudi to, da on njej glasno bere. A potem Hanna nekega dne izgine. Michael jo ponovno sreča leta kasneje, ko kot študent prava prisostvuje na procesih proti nacističnim zločincem. Hanna je obtožena najhujših zločinov in krivdo prizna, ne prizna pa, da je nepismena.

Interpretacije romana so bile zelo različne. Za mnoge je to ganljiva ljubezenska zgodba in poklon branju, nekateri pa so zgodbo tudi problematizirali. V njej so videli opravičevanje nacističnih zločinov z »nepismenostjo« oziroma nevednostjo Nemcev. Morda je prav to, da morala zgodbe ni črno-bela, temveč veliko bolj zapletena, tako kot se v življenju pogosto zgodi, del njene privlačnosti. Interpretacija zločina in kazni pa ni edina kontroverzna plat Bralca. V Oprah šovu so vprašanja letela v glavnem okrog spolne zlorabe otroka, česar se v Evropi skoraj nihče ni dotaknil.

Podobne teme zasleduje Schlink tudi v svojih drugih delih. Tudi njegovega detektiva Selbsa zasleduje mračna nacistična preteklost in tudi v romanu Vrnitev domov se protagonist poda v lov za očetom, ki ga ni nikoli poznal. V Ljubezenskih pobegih sicer govori o ljubezni, išče pa tudi odgovore na vprašanja o nemški (med)vojni krivdi, ki si jih v zgodbah zastavljajo protagonisti. Schlink je z vsem tem značilen predstavnik generacije »Nachgeborenen«, kot jo je imenoval Bertold Brecht, generacije, ki se je morala soočati z dediščino nacizma, s podedovano krivdo in z molkom zločincev.

Zgodbe, o katerih se je šepetalo

Schlinkova potreba po soočenju z  nemško preteklostjo in krivdo je posledica »čudnega položaja«, v katerem so se znašle povojne generacije. Rojen je bil leta 1944 v nemškem mestu Bielefeld kot sin pastorja in antinacističnega aktivista. V njegovi družini ni bilo nič spornega, zato pa so bili v njegovi okolici ljudje, za katere se je govorilo, da so bivši nacisti in da so nekoč zagrešili hude stvari. To so bile zgodbe o malih ljudeh, podobnih Hanni iz Bralca, ki so zašli iz takega ali drugačnega vzroka. Zgodbe, o katerih se je bolj šepetalo kot govorilo, in ki so ga kot otroka, pa tudi kasneje vznemirjale. Kaj naj si misli o ljudeh, ki so po eni strani čisto prijetni, po drugi pa zločinci? Kasneje je o vprašanjih kolektivne krivde za nacistične zločine pisal tudi kot pravnik v strokovnih razpravah.

Vprašanja, s katerimi se je srečeval že prej, so se zelo hitro vpletla v njegovo leposlovno ustvarjanje, s katerim je začel konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Že v mladosti je pisal pesmi in kratke zgodbe, potem pa se je že v srednji letih odločil, da bo napisal kriminalno zgodbo, saj se mu je zdelo, da to področje kot pravnik pozna. Prvo knjigo je izdal leta 1990, govori pa o detektivu Selbu, ki je v času nacionalsocializma delal kot državni tožilec.

Drugič pri nas

Pisatelj, ki je lani praznoval 75. rojstni dan, to pot v Ljubljani ne gostuje prvič. Obiskal jo je že leta 2001, ko je kot strasten bralec glasno bral ljubljanski publiki. Takrat je povedal, da z branjem vzpostavljamo najlepše vezi, zato je glasno bral tudi svojim ljubljenim ženskam. To pot bo Bernhard Schlink v Ljubljani nastopil 29. februarja ob 20. uri v Cankarjevem domu. Zagotovo bo govora tudi o v slovenščino pravkar prevedenem Schlinkovem romanu Olga, ki je v prevodu Braneta Čopa izšel pri Beletrini. Pripoveduje o močni ženski, katere življenje pretresajo taki in drugačni dogodki. Osnovni scenarij je podoben kot pri Bralcu – starejša ženska se zaljubi v mlajšega moškega, a vendarle je zgodba tudi precej drugačna. Tisto, kar paru preprečuje srečo, so razredne razlike, v njuno zgodbo o prepovedani ljubezeni pa se vpletajo tudi burni dogodki nemške zgodovine, povezani predvsem s fantazijami o nemški veličini. In medtem ko on postane pustolovec, katerega avanture segajo od Afrike do Rusije, je Olga tisti lik, ki poskuša skozi pisma in vse ostalo ohraniti spomin in povezavo z njim. 

Bernhard Schlink bo nastopil v Cankarjevem domu 29. februarja, pogovor z njim se začne ob 20. uri.

Roman Olga lahko kupite na tej povezavi.

 

 

Seznami 24. 2. 2020

Deset naj filmskih adaptacij kriminalk

Izbor najljubših literarnih adaptacij je nemogoča naloga, ne le zavoljo količinskega faktorja, še bolj zaradi osebnega prepričanja, da se ‘visoka’, kvalitetna književnost praviloma slabo prevaja v filmski jezik. Literatura se na filmu najbolje obnese kot ohlapna inspiracija, prepričljivo mora učinkovati v filmskem mediju, in tega so se še najbolj zavedali ,prevajalci’ kriminalnega žanra, sploh Francozi. Ker so z Jezerom za krimiči ponoreli tudi Slovenci, sem predložil deset meni zelo ljubih adaptacij tega žanra. V resnici jih je še mnogo več, zato sem si moral postaviti omejitve; največ en prispevek na pisatelja ali režiserja. Seveda sem goljufal, Raymond Chandler, moj najljubši krimi pisec, se enkrat pojavi kot avtor scenarija in drugič kot avtor knjižne predloge. Filmi so razvrščeni po letnicah nastanka.

Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, Billy Wilder)

Sanjska ekipa, roman Jamesa M. Caina sta adaptirala Wilder in Raymond Chandler, spletkarska ljubimca pa odigrala Barbara Stanwyck in Fred MacMuray.

Veliki sen (The Big Sleep, 1946, Howard Hawks)

Za istoimenski roman Raymonda Chandlerja je scenarij sopodpisal William Faulkner. Najboljši Bogart in najboljša adaptacija Chandlerja.

Poljub smrti (Kiss Me Deadly, 1955, Robert Aldrich)

Apoteoza filma noir, najbolj histeričen in ekstremen primer hladnovojne paranoje in sveta brez moralnega reda. Po istoimenskem romanu Mickeyja Spillana.

Rififi (Du rififi chez les hommes, 1955, Jules Dassin)

Esenca filmske askeze in ekonomične naracije. Ne vem, kaj je v filmu ostalo od romana Augusta Le Bretona, toda ostalo je dovolj, da »popolni« rop izpade senzacionalno, seksi in suspenzivno.

Dotik zla (Touch of Evil, 1958, Orson Welles)

Welles je bil mojster predelav »slabe litrerature.« Badge Of Evil Whita Mastersona je najboljša (in najperverznejša) manifestacija te tradicije.

Telesna straža (Yojimbo, 1961, Akira Kurosawa)

Kurosawa ne bo nikoli priznal, ampak njegova samurajska pustolovščina je v resnici predelava Krvave žetve Dashiella Hammetta.

Čistina (Point Blank, 1967, John Boorman)

Roman The Hunter Richarda Starka je dal okvir Boormanovi modernistični klasiki, v kateri se Lee Marvin izgubi v brezosebnem, ciničnem korporativnem kriminalu moderne dobe.

Prijatelji Eddieja Coyla (The Friends of Eddie Coyle, 1973, Peter Yates)

Svet malih gangsterjev tako v istoimenskem romanu Georga V. Higginsa kot v filmu ni bil nikoli tako nespektakularen, umazan in deklasiran.

Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund, 1977, Wim Wenders)

Patricio Highsmith so izjemno ekranizirali mnogi velikani (Hitchcock, Minghella, Haynes), ampak Wenders je z adaptacijo Ripleyja pod krinko najbolje zadel fatalizem njenih antijunakov.

Črna serija (Série noire, 1979, Alain Corneau)

Roman A Hell of a Woman Jima Thompsona je Corneauju trasiral pot brutalnemu prikazu človeške degeneriranosti, preračunljivosti in osamljenosti.

Ceremonija (La Cérémonie, 1995, Claude Chabrol)

Chabrol Sodbo v kamnu Ruth Rendell elegantno prevede v zanj karakteristično, bridko (in krvavo) obsodbo pompoznega francoskega malomeščanstva.

 

Panorama 21. 2. 2020

Knjiga priznanj: Nina Kremžar

Nina Kremžar Fotografija: osebni arhiv

Nina Kremžar (1993), rojena v Ljubljani, je magistrirala iz anglistike in primerjalne književnosti, trenutno pa je doktorska študentka literarnih ved. Piše prozo in poezijo, svoje tekste objavlja v revijah, na spletnih portalih in v nekaterih mednarodnih zbornikih. Deluje kot glavna in odgovorna urednica pri literarni reviji Novi zvon. Njen pesniški prvenec Dostop na odprto morje (JSKD) je izšel jeseni 2019 in je bil pravkar izbran za festival Pranger.

Ime: Nina.

Zadnja knjiga: Pesniški prvenec Dostop na odprto morje.

Kje ste odraščali? V Ljubljani – pod Golovcem in v bližini botaničnega vrta. Ravno tam je moja domišljija začela ustvarjati prve zgodbe.

Kaj ste študirali in kje? Na prvi stopnji anglistiko in japonologijo, na drugi anglistiko in primerjalno književnost, zdaj na tretji pa literarno teorijo. Vse na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kje živite in zakaj? V drugi hiši, ampak še vedno v Ljubljani, še vedno pod Golovcem. Čeprav me sicer rado in pogosto zanese kam daleč, moj dom ostaja na majhnem območju dveh kilometrov. Verjetno zato, ker sem na Ljubljano močno vezana, ker jo imam rada in je najbrž ne bom mogla nikoli zares zapustiti.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ker je knjiga samo ena, je potem to ravno Dostop, ki je luč sveta ugledal zaradi festivala mlade literature Urška. Gotovo sem ponosna tudi na zmago na Airbeletrininem natečaju za kratko zgodbo in naziv vitezinje poezije, ampak Urška bo za vedno ostala nekaj posebnega. Ne samo, da sem lahko izdala knjigo, predvsem sem v razširjeni JSKD ekipi spoznala toliko srčnih ljudi, ki delajo z in za literaturo, da bom za to izkušnjo vedno ostala hvaležna.

Opišite svojo jutranjo rutino. Najprej vedno podaljševanje budilke do zadnjega možnega trenutka. Potem nekajminutni postanek v kopalnici – preveč rada spim, da bi jutranja rutina vključevala na primer ličenje ali tuširanje. Nato obvezni zajtrk – po navadi nekaj konkretnega, popečen toast, morda celo ostanki od včerajšnjega kosila, nikoli nisem bila namreč pristaš sladkih zajtrkov. Čeprav kavo obožujem, jo zjutraj pijem le takrat, ko se mi ne mudi v službo in imam dovolj časa. Moja kava je vedno dolga – z veliko mleka in počasna. In potem, seveda, v službo.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Čeprav se meni ne zdi nenavadna, se ljudje neki moji navadi res pogosto začudijo. In sicer, igram curling.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Šali različnih barv in materialov.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Medveda Puja A. A. Milneja – ker smo vsi za vedno otroci. Vso poezijo odličnega Thomasa Tranströmerja, ki sem ga brala na svojem potovanju po Švedskem in so se njegove besede skupaj s pozno zimsko švedsko pokrajino za vedno naselile v meni. In pa Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa, ker je to najlepši primer, kako nas literatura kdaj zgrabi z obema rokama in nikoli več ne izpusti.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? K sreči sem v literarnem svetu res našla čudovite ljudi, ki me motivirajo. Omenim lahko moje sourednike pri literarni reviji Novi zvon, s katerimi ustvarjamo res lepo zgodbo. Pa še nekaj je takih, ki jih ni treba poimensko omenjati, da bi se prepoznali.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Ogromno jih je. Zagotovo katerekoli, ki jo je napisal Neil Gaiman. Naprej pa bolje, da ne naštevam.

Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Povsod in neprestano. Predvsem, ko potujem. Ko pa se vrnem domov, iščem mir, da navdih spravim na papir.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Ples na splošno. Sama sem se petnajst let svojega življenja ukvarjala s plesom, zdaj pa ga skušam, kolikor se da pogosto, izkusiti kot gledalka. V bistvu me vsa umetnost navdihuje v najširšem pomeni besede – skoraj neprestano poslušam glasbo najrazličnejših žanrov, berem vse, kar mi pride pod roke, s filmi sem pa že skorajda zasvojena. Zdi se mi, da so za moj navdih pomembne raznolike umetniške izkušnje.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Pri poeziji se sprva vedno ukvarjam s posameznimi pesmimi, potem ko jih spravim na kup npr. za zbirko, pa poskušam v njih najti motivne podobnosti ali rdečo nit in jih temu primerno postaviti v vrstni red. Pri prozi me po navadi žene zgodba, včasih specifičen lik.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Ne zdi se mi, da bi imela kakšne nenavadne rituale. Pogosto s sabo nosim svoj zvezek. Poezijo pišem na roke, prozo na računalnik. Besedil v delu nočem deliti z nikomer, prav tako težko glasno berem svojim najbližjim v intimnem okolju. Preden začnem pisati, idejam vedno pustim, da se nekaj časa podijo po glavi. Potem jih začnem zapisovati v telefon, na listke, v zvezke. Ko se začnejo množiti in se med seboj povezovati, na neki točki začutim, da sem pripravljena, da zapišem prvi osnutek. Nato sledijo drugi, tretji, četrti … Dokler me pač nekaj ali nekdo ne ustavi.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Strehe hiš, nekaj dreves, gore v ozadju. In živo rdeče večerno nebo.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Berem, berem in še malo berem.

Opišite svoj idealni dan. Jutro, ki bi se začelo ravno dovolj zgodaj in ne prepozno. Dovolj časa za pisanje. Kava. Nekdo za pogovor. Sprehod. Počitek.

Opišite svojo večerno rutino. Zvečer moram največkrat še nadoknaditi z delom. Če tega ni preveč, pogledam del kakšne serije ali film ali pa berem.

Ste vraževerni? Niti ne.

Najljubša pijača: alkohol? Spijem veliko vode, čaja in kave. V petek zvečer pa si najraje natočim kozarec rdečega vina ali gin tonik.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Tisti, ki se vda hiperprodukciji. Ali tak, ki ne zna sprejemati kritik.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Telefona, žal.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Mojo babico, ker je odšla prezgodaj.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Sadje, čokolada in kokice.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Za slovenščino ne vem, v angleščini je to zagotovo »definitely«.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Nič posebej zabavnega mi ne pade na pamet. Vse moje predstavitve so bile zelo prijetne, zdelo bi se mi skoraj nepošteno, da bi eno izpostavila.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Na gimnaziji učim angleščino.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj veliko berejo in naj ne izgubijo volje za popravljanje in piljenje lastnih besedil.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Še nikoli v življenju nisem bila na Triglavu in samo enkrat v Ikei, želela pa bi si, da bi lahko ti dve izkušnji obrnila.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Proza, nekoč, ko bo – upam – to dopuščal čas.

Panorama 19. 2. 2020

Trnovska planota

Trnovski gozd za Golaki. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

Ena nenavadnih navad na tej zaplati je, da se rado prereže trakec, čeprav je stvar še daleč od tega, da bi bila opravljena. Transverzala je značilen primer. Ko se je markacijski komisiji posvetilo, da je ne bodo mogli speljati kaj več kot do Postojne, so se odločili, da jo bodo pač speljali samo do tja in jo leta 1953 razglasili za odprto. Čeprav to ni bila niti polovica trase; tega leta je bila pač 60-letnica planinstva.

Tudi za to slabo polovico so šele avgusta 1953 objavili, kje naj bi sploh šla. A načrt ni bil objavljen samo prepozno, da bi se ga v letu otvoritve dalo uveljaviti. Sploh južno od Julijcev je bil morda tudi nekoliko nedomišljen, saj naj bi se skladno z njim planinci v Podbrdu vkrcali na vlak za Novo Gorico in se peljali uro daleč, do Plav, od tod pa spet malo pešačili. Tako ne preseneča, da je komisija februarja 1954 objavila, da se je pri razglasu trase pripetila »neljuba pomota« in sporočila popravek, ki je bil v resnici povsem drugačna trasa južno od Julijcev. Tudi ta potek poti je bil vse prej kot idealen, a so nato pri njem raje trmasto vztrajali; trasa Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja torej ni zgrešila le zato, ker so jo krajšali v strahu, da bi bila predolga, temveč je bilo »neljubo pomoto« verjetno pretežko priznati že v drugo.

Zapletov s tem ni bilo konec. Leta 1955 je novi vodja komisije Prosenc obelodanil, da je delo res pri kraju in se bo Transverzala končala v morju. A del južno od Postojne so do konca strasirali in opremili z markacijami šele oseminpetdesetega. In celo po tem je manjkal kakšen kos, tudi severno od Postojne, tak, ki naj bi obstajal že ob uradnem odprtju. Prosenc se je zato še leta 1959 javno spravil nad markaciste iz več društev. Da je štiri leta prej njihovo delo označil za končno opravljeno, se ni spomnil, pač pa je z naježenim sarkazmom pisal o oblakih prahu, ki jih transverzalec radostno golta na dolgih odsekih, speljanih po prometnih makadamskih cestah; o stezah, ki jih sredi najtršega gozda preprosto zmanjka; o markacijah, naslikanih z nevidno barvo. Svojim kolegom markacistom je celo zabrusil: če Transverzale na svojem področju ne bodo spravili v red, in to po hitrem postopku, jo bo komisija speljala drugje!

Nič manj kritično niso o Transverzali pisali transverzalci, ki so prehodili celotno polovico. V njihovih poročilih s poti je skozi petdeseta in še v začetku šestdesetih kar precej nejevolje nad marsičem, toda gotovo daleč najbolj pogosto so si dali duška ob eni izmed koč. Ta jim je res burila duha: o njej so pisali, kot bi bila iz še posebej gnusne grozljivke. A po letu 1963 ni več sledu za tako velikim nezadovoljstvom. Kajti takšno javno jadikovanje, žuganje in sarkazem kajpada niso le ustaljen del folklore teh krajev, temveč imajo dejansko funkcijo. Saj ne, da gre čislati sistem, po katerem se desetletje prezgodaj prereže trakec, nato izvaja akrobatsko krpanje in dela nove neumnosti, vse to pa poskuša popraviti s salvami kritike. Vendar tudi taka kolobocija vsaj do določene mere deluje: kakšno desetletje po uradni otvoritvi se zadevo pripelje do točke, ko je polovica sicer manjka in zato ne dosega nobenega svojih najpomembnejših ciljev, tudi na obstoječi polovici še marsikje šepa, toda posebej na najbolj kritiziranih koncih je nazadnje celo izvrstna.

Značilen za slednje je ravno odsek, ki je spodbujal najbolj žolčne odzive, del Transverzale prek Trnovske planote. Ta je danes eden najbolj navdušujočih že zato, ker je zdaj med najbolje in tudi med najbolj zabavno označenimi na celotni Transverzali. Človek se namreč ob tamkajšnjih velikanskih smernih napisih hitro spomni, koliko kritik je bilo markacistom teh krajev namenjenih zaradi označevanja: ko gre mimo prvega, se muza, ko naleti že na tretjega, bušne v smeh. Ti napisi namreč niso zgolj nespregledljivih dimenzij, temveč so tudi zelo očitno izpisani z zamahi krepko razdraženega čopiča: gozd je nekoga, nevajenega takšnih globin, spet zavrtel v povsem napačno smer, potem pa so markacisti znova poslušali nerganje, kakršnega so deležni že od … zmeraj!

Užitek na tem odseku omogoča tudi krasna trasa. Vse od Golakov do Cola je komaj kakšen meter asfalta ali makadama, celo traktorskih cest in vlak je zgolj za občasno popestritev, tam so predvsem sijajne steze, ki gredo po res lepem terenu, od enega malega čuda do drugega. Tam je tista globoka, globoka vrtača, da je svetloba v njej vsa mahovnata, da v njej raste stotine let staro drevo, orjaško, da sta otroka pod njim manjša od mravelj, votlo, da se vidi skozenj na drugo stran. Tam je tudi tisti širni, mladi, svetli bukov gozd v blagi uvali: povsod je vse pregrnjeno s preprogo starega bukovega listja, kajti bukve imajo rade pospravljeno, ven iz te rjave preproge pa rastejo srebrnkasto siva sloka debla, na stotine srebrnkasto sivih slokih debel, slokih stebel teh širjav, na vseh straneh. In tam je tudi tisti skalni tempelj, v katerem je Lučka obstala, prvič zares obstala, odkar jo jemljem s sabo.

»To pa … To sem že videla. To poznam.«

»Ja, ljubica. Tukaj smo hodili že pred kakšnimi petimi leti, saj veš.«

»Ja, spomnim se … kako sem že takrat to videla. Zares videla, kako lepo so te skale razporejene. Kot bi bile v nekem redu, človeškem. Ampak vse je čisto naravno in zato samo približno v nekem redu in zato še bolj … Tako lepo so razporejene, to sem videla.«

Trasa po tem gozdnem delu Trnovske planote nalašč napravi dolg ovinek od Golakov do Modrasovca in nazaj do Predmeje; spod Golakov bi na videz bolj logično šla naravnost do Predmeje in tako prihranila kakšne tri ure hoda. A le na takšnem podaljšku se lahko vsaj malo pokloni vsemu krasnemu v teh gozdnih globinah in iz preteklih, bolj samotnih in divjih pohajkovanj po teh krajih veš, da bi brez težav lahko napravila še mnogo daljši okljuk: poleg omenjenih velikih ptic in ostrih škrapelj je tu še marsikaj zanimivega, recimo kakšna jama, a predvsem še mnogi vrhovi krasnih dreves. To je vsekakor eno izmed območij, kjer bi Transverzala v prihodnosti z lahkoto še malo zrasla. In tu nekje bi se morala nanjo priklopiti goriška pristopna pot. Toda mi se z vsem tem nismo mogli ukvarjati, deloma zaradi vremena, deloma neučakanosti. Tisti pohod po teh koncih izpred nekaj let je otrokoma ostal v tako lepem spominu, da sta komaj čakala še na drugo polovico odseka po Trnovski planoti.

Od Predmeje se Transverzala pridruži Poti po robu, ki je že tako ali tako lepa, da vzbuja prav verska čustva: nekateri jo imenujejo Angelska, spet drugi trdijo, da vodi naravnost v Eden, a za nas je bil tokrat ta odsek še toliko bolj izstopajoč, ker je na njem pustil pečat niz fascinantnih vremenskih razmer, kakršnih smo deležni spričo globalnega segrevanja.

Priti s severa na Trnovsko planoto je že tako soliden zalogaj. Transverzala nanjo vodi prek Golakov na strmem severozahodnem robu platoja, ki so s svojimi 1500 metri najvišji vrh Transverzale med Škofjeloškim hribovjem in Snežnikom. A vzpon na Golake je zadnje čase še precej napornejši zaradi ene nedavnih posledic klimatskih sprememb. Žledolom, ki je leta 2014 poškodoval več kot polovico slovenskih gozdov, se je še posebej grobo znesel prav nad severnimi pobočji teh hribov: ledeni dež je drevesa obdal s tolikšnim ledenim oklepom, da jim je njegova teža lomila veje in debla. Namesto da bi se torej grizlo kolena v jutranjem gozdnem hladu, se vzhajajoče sonce upira točno v goljave, prek katerih gre steza. Vse skupaj je še bolj utrudljivo zaradi množice nadležnega mrčesa, ki se je zaredil zaradi velike količine trohnečega lesa, ki je tam ostal po ujmi. In nad nas se je po spletu okoliščin ravno tistega dne zgrnil še vrhunec neke druge posledice globalnega segrevanja: eden izmed vse pogostejših vročinskih valov, zaradi katerega je bilo celo v senci pod Golaki blizu trideset stopinj.

Tudi na južni strani teh vrhov nas pot ni nehala izčrpavati. V tamkajšnjih gozdnatih kotlih namreč ni bilo nič manj vroče, Trnovska planota pa je iz samega vodotopnega apnenca, skozi katerega so si padavine že davno utrle pot, da vse uidejo v podzemlje. In na dolgih turah pač ne moreš vsega preračunati tako, da bi bil na vsakem sušnem raztežaju ravno za konec tedna, ko so koče tam vendar odprte. S sabo smo tako tovorili po pet litrov vode vsak, in ker sem prevzel še nekaj bremena otrok, za katera bi bil sicer napor prehud, je imel moj nahrbtnik gotovo krepko čez dvajset kilogramov. A ni šlo drugače. Od Mrzle Rupe do prvega vira vode, na katerega lahko računaš, v Predmeji, je s tolikšno pezo zelo trdih sedem ur hoda. In pet litrov je bilo komaj zadosti.

Do drugega dela po Trnovski planoti smo tako prišli polni gozdne sreče, a utrujeni in vsaj nekoliko dehidrirani. Vrhuncu vročinskega vala pa naslednji dan ni sledila običajna ohladitev, ki jo prinese oblačna fronta. Zračne mase, ki so se s severa pognale proti razgretemu jugu, se tod dostikrat zberejo v veter, ki v sunkih z lahkoto preseže sto kilometrov na uro, najhitrejši izmerjeni pa jih je dosegel krepko čez dvesto. Takšna burna burja vsekakor ohladi ozračje, toda hkrati ima tudi diametralen učinek in tokrat je bil ta po spletu vremenskih okoliščin še toliko bolj izrazit. Nevihte z začetka naše poti so lepo sprale z neba umazanijo, ki nadomešča učinek stanjšane ozonske plasti, kar je je dežju ušlo, pa je zdaj odnesel veter. Tako smo ostali povsem brez zaščitnega sloja svinjarije v zraku, sonce je lahko neovirano pritisnilo in žarki žarki so bili z burno burjo vred kakor dvojna ščetka, drgnili so in drgnili, da se je nazadnje skoraj videlo skozi nas.

‘Pot po robu’ nad Vipavsko dolino. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

Tega dolgo nismo opazili, tako nas je zamotila Pot po robu. Do Predmeje je je ena sama monolitna singularnost globokega gozda, od tam dalje pa je vse tako drobno in se neprestano izmenjuje. Ves čas greš malo gor in malo dol, kajti teren je posut z malimi griči in kotanjami, ves čas se pot vije malo desno in malo levo, zdaj okoli kakšne skalnate štrline, zdaj po sredi kakšnega prastarega udora ali kar naravnost prek redke poljane. Vsake toliko te zamoti tudi vedno spremenljivi, vedno zanimivi razgled. Zdaj se ti na desni, globoko pod pečinami, za kratek čas razgrneta Vipavska dolina in za njo Kras, zdaj na levi vidiš majhno zaplato revnega polja in za njo skromno vasico, zdaj pokukaš skozi naravno skalno okno, zdaj greš mimo suhega zidca, ki so ga pridne roke postavile kar v spiralo, kajti toliko je po tem kraškem terenu posejanega kamenja. Ves čas ti pot nadalje daje občutek, da te varuje, a ne samo s svojim zibanjem in s prijaznim nizom diapozitivov, temveč tudi z izmenjavo čistin in gozdičev. Kajti v slednjih se prepletajo nizka, krepka drevesca, ki znajo kljubovati burni burji in žarkim žarkom, da je vsake toliko še lepše zaviti v enega od njih: vetra tam, sploh v globokih vrtačah, kot da ni, in tudi namesto sonca te ovije hlad globoke sence in vlage, ki jo zadržujejo pod sabo tesno prepletene, čvrste korenine.

Toda nazadnje, ko se je pot spet izvila iz enega od tistih gozdičev, ko se je vzpela prek hrbta enega tistih presvetljenih gričev, skozi razpihane trave, ko sem na vrhu obstal v soncu in vetru, sem se zavedel. Kako nas je, že prej utrujene in dehidrirane, zdaj še presvetlilo in prepihalo. Kako sta veter in sonce kakor ščetka drgnila in drgnila, kako sta nas po tej ljubki poti pomenljivega imena, Po robu, pritirala čisto do slednjega.

»Ali pa gremo tule že malo prek roba?« sem se nazadnje z opravičujoče šibkim nasmeškom obrnil k otrokoma.

Nekaj časa sta nepremično zrla vame. Njune široko razprte oči so se svetile, razpokane ustnice so se smehljale. Potem se je Lučka vendar odzvala.

»Veliko težkega je deležen duh, močan, vzdržljiv duh, v katerem je spoštovanje,« me je zaupljivo obvestila. »Njegova moč hlepi po težkem in najtežjem.«