2020 - Page 8 of 11 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2020

Kot vidi Bog

Detajl z Gentskega oltarja: pojoči angeli.

Van Eyck: An Optical Revolution je zadnja v nizu odmevnih razstav, s katerimi so na Nizozemskem predstavili svoje umetnostne junake. Leta 2016 so v ‘s-Hertogenboschu skoraj vsa dela Hieronima Boscha združili v postavitvi, ki se zgodi le enkrat na generacijo. Antwerp je leta 2018 gostil razstavo o Rubensu, leto kasneje so v Bruslju postavili razstavo o Brueghelu, v letu 2020 pa so se v Gentu osredotočili na Jana van Eycka. V Gentu sicer domuje njegovo najpomembnejše delo Čaščenje mističnega jagnjeta, znano tudi kot Gentski oltar (1426–1432). Na razstavi so prikazana skoraj vsa umetnikova ohranjena dela, ki jih na ta način v tem stoletju gotovo ne bomo več videli. Varovanje tovrstnih izposojenih del je izjemno zapleteno, zato je pred vami edina možnost, da si jih ogledate razstavljene skupaj na istem mestu (trenutno si jo lahko ogledate virtualno na povezavi, ki je navedena na koncu članka, opomba urednice).

Lažje naštejemo Van Eyckova dela, ki na razstavi manjkajo, kot pa tista, ki si jih tam lahko ogledamo. O razlogih, zakaj sliki iz Nacionalne galerije v Londonu (Portret zakoncev Arnolfini in Portret moža z rdečim turbanom) nista vključeni, lahko ugibamo (stroški, zavarovanje, politika), prav tako o razlogih, zaradi katerih manjka Mati božja kanclerja Rolina iz Louvra. Ostala pomembna dela so vključena v razstavo.

Razstava , ki so jo v Muzeju lepih umetnosti v Gentu odprli 1. februarja in naj bi bila na ogled do 30. aprila (trenutno je zaradi epidemije koronavirusa zaprta do 19. aprila), je (bila) – milo rečeno – prodajna uspešnica. Ogledal sem si jo dva tedna po odprtju in do takrat so prodali že 170 tisoč vstopnic, na dan pa zabeležili okoli sedem tisoč rezervacij. So pa na začetku pričakovali največ 250 tisoč obiskovalcev.

Gentski oltar

Van Eyck je živel v Bruggu, vendar se njegova mojstrovina Gentski oltar nahaja v Gentu. Gre za ogromen triptih, ki ga sestavlja 12 plošč (nekatere so poslikane po obeh straneh) in tehta 1500 kg. Zato najbrž ni bilo dvoma, kam postaviti retrospektivo njegovega ustvarjanja. Gentski oltar lahko opišemo s številni presežniki: je prvo večje delo v tehniki slikanja z oljnimi barvami, prvo delo umetniškega realizma, in ko ga je Van Eyck dokončal, je veljal za najbolj znano sliko v Evropi. Obenem uživa sloves najbolj zapletene slike po ikonografski plati. Zaradi vsega tega je cilj romanja umetnikov ter mislecev z vsega sveta.

Med 2012 in 2019 je bilo to oltarno delo deležno temeljite prenove, s katero so odstranili odvečne plasti barve, nanešene pri predhodnih slabih poskusih restavriranja. Prenova je razkrila nekaj velikih sprememb v videzu Gentskega oltarja. Za primer lahko navedem, da se je na obzorju prizora na eni izmed plošč prikazal skupek zgradb, ki so bile nekoč prekrite z barvo; podrobnosti ostalih zgradb so zdaj bolj jasne in jih lažje povežemo z resničnimi zgodovinskimi stavbami. Naslovnice novic o razstavi pa so se najbolj osredotočale na obraz mističnega jagnjeta na sredinski plošči. Nekoč je imelo jagnje štiri uhlje, saj so po požaru leta 1822 poškodovano sliko skušali obnoviti tako, da so izvirno jagnje preslikali z drugim. Pri zadnji obnovi so preslikavo iz 1823 odstranili, s tem pa tudi odvečen par uhljev, prikazal se je pa tudi obraz jagnjeta, kot ga je naslikal Van Eyck – izvirno jagnje nas osupne s svojo podobnostjo človeku.

Težave s perspektivo

Zelo sem se nadejal vrnitve v Gent, mesto, ki ga imam rad in sem ga tolikokrat obiskal, še posebej pa je mojo radovednost zbudilo razburjenje okoli te razstave. S seboj sem pripeljal prijatelja, znanega slovenskega umetnika Jašo, saj me je zanimalo, kaj sodobni konceptualni umetnik meni o enem največjih starih mojstrov.

»Poglej,« je dejal Jaša, »imel je težave s perspektivo pri slikanju nog, pa je iznašel premeten način, da je to zakril.«

Van Eyck da bi imel težavo s perspektivo? Tega še nisem nikoli slišal in zvenelo je skoraj bogokletno, pa je imel Jaša vendarle prav. Adam in Eva, vsak na svoji plošči, sta bila naslikana z zadnjo nogo kar pospravljeno za sprednjo, kot da naj bi se mi s tema nogama sploh ne ukvarjali. In perspektiva je bila res mimo. Res je, da so bile plošče naslikane z mislijo na to, da jih bodo ljudje gledali od spodaj navzgor, pa sta bili zadnji nogi še vedno videti skriti, kot bi se slikar želel ogniti temu, da se z njima ukvarja. Nato sva si z Jašo ogledala manjši sliki svetega Frančiška, ki prejema stigme (skoraj identični sta, venda je ena malenkost večja). Pri obeh različicah se zdi svetnikova leva noga izpahnjena (od obeh nog je leva bolj oddaljena od gledalca, saj je sv. Frančišek obrnjen proti naši desni). Van Eyck je imel težave s perspektivo nog, to slikarjevo težavo pa je lahko opazil le nekdo, ki je sam slikar.

Oboževal je detajle

Na razstavi si lahko ogledamo tudi dela iz časa Van Eyckovega uka in zgodnjega ustvarjalnega obdobja, ki ga je preživel kot miniaturist pri poslikavi brevirjev z drobnimi iluminacijami. Te miniature si je pametno ogledati ob njegovih ostalih delih srednje velikosti in ogromnih ploščah z oltarne poslikave. Van Eyck je bil pač prvi, ki je podrobno delo z miniatur in ustrezno slikarsko veščino prenesel v večje merilo. Kako razkošna se mu je morala zdeti površina plošč Gentskega oltarja po izkušnjah, ki jih je v zgodnjem obdobju nabiral ukleščen v slikarske površine, ki niso bile večje od igralnih kart ali pa so bile še manjše.

»Očitno je oboževal proces slikanja, predvsem pa detajle,« nadaljuje Jaša. »Vidim, da je precej kmalu omejil aspekte vsake plošče v oltarnem delu, pri čemer je površine kar prekril z barvo, ki se je ni niti potrudil zgladiti. S tem jih je potisnil v ozadje, dovršene podrobnosti pa resnično izstopajo.« Ob teh besedah sem si slike pobliže ogledal in se prepričal, da so bili nekateri deli le skicirani in so videti kot površina, prekrita z barvo in vidnimi potezami čopiča, določene podrobnosti pa so bile naslikane dovršeno s čudovito natančnostjo in občudovanja vrednim zaključkom.

In kakšne podrobnosti so to! Lahko uzremo posamezne kocine na Adamovi roki, pore na njegovem nosu, na stotine rastlin, ki jih lahko botanično opredelimo, preko sto podob ljudi, ki imajo vsi sebi lasten obraz (po slikarski tradiciji tistega časa so za verske poslikave uporabljali generičen obraz), svetloba pa odseva od rubinov in biserov ali pa sije skoznje.

Najpogosteje ukradeno delo

V Gent sem odpotoval, da bi na konferenci govoril o številnih zločinih, povezanih z Gentskim oltarjem. Doletelo ga je trinajst različnih nesreč, vsega ali po delih so ga ukradli kar šestkrat ali sedemkrat (odvisno od tega, kako pojmujete krajo), zaradi česar velja za najpogosteje ukradeno umetniško delo. Guinnessova knjiga rekordov se moti, ko ta naziv dodeljuje Rembrandtovemu Portretu Jakoba de Gheyna III., ki so ga ukradli »komaj« štirikrat. Leta 2010 je izšla moja knjiga Kraja mističnega jagnjeta, ki je nekakšna biografija tega slikarskega dela, za katerega mirno trdim, da je najbolj pomembna slika vseh časov. Knjiga govori o dramatičnih pustolovščinah, v katere je bila vpletena ta umetnina, ki je predmet poželenja številnih.

Po razstavi sem se sprehodil tudi s kolegi iz varnostnih in policijskih vrst, vključno z Ibrahimom Bulutom. Izpostavil je revolucionarno uporabo razsvetljave. Vključuje izjemno kakovostne luči, ki so jih namestili v steklene vitrine razstavljenih draguljarskih izdelkov. Ostale vitrine so bile osvetljene od zgoraj, vendar so bila pokrovi narejeni iz motnega stekla, kar je svetlobo reflektorjev razpršilo in v vitrinah ustvarilo vtis dnevne svetlobe ter izničilo bleščanje. S kuratorskega stališča je razstava izjemen dosežek; spremna besedila na zidovih so postavljena višje, tako da se bralcem ni treba drenjati pred vitrinami s tistimi obiskovalci, ki si tisti trenutek ogledujejo razstavljene predmete. Zgodovinski predmeti so razstavljeni ob slikah podobnih predmetov, izpostavljena pa je svetloba, kako pada na same predmete in kako je ta učinek Van Eyck tudi zadel.

Optična revolucija

Osrednja točka razstave je optična revolucija, ki tudi naredi največji vtis. Dr. Maximilien Martens, strokovnjak o Van Eycku z Univerze v Gentu, je poudaril, kako je bil slikarjev najpomembnejši slogovni cilj z barvo poustvariti igro svetlobe (odsevi, lom svetlobe, optični vtisi). Pokazal nam je počasni posnetek vode, ki kaplja v umivalnik, napolnjen z vodo. Vsaka kaplja je udarila v površino vode in ustvarila vdolbinico ter manjše kapljice katapultirala v zrak, ki so nato s padcem prav tako pljusknile v vodno gladino. Ta pojav si lahko ogledamo le v počasnem posnetku, vendar je Van Eycku ta učinek uspelo naslikati natanko tako, kot je videti v zamrznjenem kadru počasnega posnetka.

»Očitno je imel fotografski spomin,« je dodal Jaša, »in si je bil sposoben zapomniti podrobnosti, ki se zgodijo tako hitro, da se jih večina niti ne zaveda.«

Na plošči Gentskega oltarja, ki jo imenujemo Kristusovi vitezi, se nam na enem oklepu razkrijejo trije različni odsevi. Pri enem od vitezov, ki nosijo rdeče sulice, vidimo odsev sulice, ki se na izbočenem delu njegove prsne plošče »prelomi« na dva dela; nato je tu odsev sončnih žarkov z njegovega vbočenega ščita in še z njegovega ukrivljenega ščitnika za ramo. Na plošči s prizorom Oznanjenja je Marija upodobljena kleče pred odprto knjigo Stare zaveze, v kateri so vidne le tri besede, ki jih prevedemo »Kot vidi Bog«. To pa je tudi osrednji pomen tako razstave kot tudi Van Eyckovega zanosa – sposobnost ustvarjanja slik, ki ponujajo Božji zorni kot pri pogledu na svet. Od makroskopskega (polje s stotinami oseb, ki častijo mistično jagnje) do mikroskopskega (odsev svetlobe v konjevem očesu, pore na nekem nosu). Nikoli prej nisem izkusil take bližine sliki in take povečave podrobnosti. Pravzaprav sem se več naučil ob digitalni podobi Gentskega oltarja z ločljivostjo petih milijard pikslov kot pa z zrenjem v izvirno delo.

Italijanski sodobniki so v primerjavi z njim osnovni

Naravnost presenečen sem bil nad svojimi občutji ob pogledu na Van Eyckove slavne italijanske sodobnike, katerih dela so bila razstavljena vzdolž njegovih: Fra Angelico, Domenico Veneziano, Masaccio. Njihova dela so se zdela osnovna, preprosta in primitivna, kar so izrazi, za katere nikoli ne bi mislil, da jih bom uporabil v zvezi z velikani Cinquecenta.

»Njihove zaključene slike so videti kot pripravljalni del Van Eyckovega procesa,« se je glasil Jašev komentar. Res je, njihova dela so se mi kazala kot osnovne začrtane oblike, ki bi jih Van Eyck izbrusil z nadaljnjimi, kot las tankimi sloji detajlov. Največja razlika tiči v mediju – večina italijanskih sodobnikov je delala s tempero, ne z oljnimi barvami. Oljne barve enostavno nudijo več možnosti za slikanje drobnih detajlev in tempera se zdi naravnost topo slikarsko orodje.

Ko sva se približevala zadnjemu prostoru na razstavi, sem čutil, kako v meni raste zmeda. Kje je pa preostali del Gentskega oltarja? Zadnji prostor je bil zastavljen kot vrhunec razstave s sveže obnovljeneno središčno ploščo Čaščenja mističnega jagnjeta, zraven pa še mogočnimi podobami Marije, Kristusa na prestolu (nekateri učenjaki ga interpretirajo kot Boga Očeta) in Janeza Krstnika. S tem pa se razstava kar nenadno tudi zaključi. Če sem si hotel ogledati osrednje plošče oltarne umetnine, sem moral na drugi konec mesta v stolnico svetega Bava, kamor so jih vrnili po pet let trajajoči obnovi.

Obstal sem malce razočaran, vendar povsem razumem. Stolnica je na svojo znamenito umetnino čakala vrsto let, slišal pa sem tudi, da se med stolnico, mestno upravo in muzejem plete nekakšno politično dogajanje, ki je bilo povod za vrnitev osrednjih plošč v stolnico, tudi če so stranske plošče še vedno del trimesečne razstave v muzeju.

Ohraniti ga je treba in situ

Naslednje jutro sva se z Jašem odpravila k stolnici svetega Bava. Glede na gnečo na vratih MSK sva pričakovala dolgo čakalno vrsto, vendar tam ni bilo več ljudi od običajne gručice turistov, kot sem jih videval ob preteklih obiskih. Gotovo je smiselno Gentski oltar ohranjati in situ, mnenje, ki mu sam vedno pritrdim, vendar umetnina sprva le ni bila namenjena prav za tisto mesto. Načrtovana in naslikana je bila za kapelo Joosta Vijda v stolnici, so jo pa prestavili ob vhod. Kot tolikokrat poprej ob svojih številnih obiskih stolnice sem tudi tokrat stopil na stran, da bi si ogledal umetnino, vendar je bil občutek drugačen. Prostor, kjer domujejo osrednje plošče, je videti temno, medlo in neprimerno v primerjavi s popolno in bleščečo arhitekturo, osvetljavo in postavitvijo na razstavi v MSK.

Del užitka ob občudovanju umetnine na razstavi v MSK izhaja iz ravno te razlike z videzom, ki ga Gentski oltar daje v stolnici svetega Bava: tam je v okornem zaščitnem okvirju z najmanj metrom in pol razdalje med steklom in ploščami. Naše oči od poslikanih plošč ločuje kar lep kos nepremičnine. Sodobna varnostna tehnologija je poskrbela, da ni več potrebe po okornih okvirjih. Umetnina bi prav gotovo lahko bila dobro zaščitena tudi v okvirju, ki ga uporabljajo na razstavi in čigar sicer vzdržljivo steklo je videti tanko in nam dovoli pristopiti nekaj centimetrov od umetnine. Jaša je izpostavil še eno podrobnost: na tleh ob Gentskem oltarju je stala cenena siva plastična košara za smeti, v katero je bila zatlačena plastična vrečka. Na zidu so viseli plakati, tiskani na navaden papir in že v zatemnjenih in porjavelih barvah. Svetloba je bila šibka, zaradi česar so bile tri mogočne podobe na nebeških prestolih v senci in komaj vidne. Bornosti postavitve v stolnici nisem niti opazil, dokler nisem izkusil lepote razstave v MSK. V oktobru 2020 bodo v stolnici svetega Bava za potrebe obiskovalcev Gentskega oltarja odprli nov center in upam, da bomo takrat priča tudi izboljšani postavitvi te umetnine.

Na spletni strani Muzeja lepih umetnosti Gent je navedeno, da je razstava zaprta do 19. aprila, lahko pa se na tej povezavi podate na virtualni ogled.

Domov / Članki / 2020

Pismo iz Stockholma

Lucija Stupica

O avtorju
Članki
Podkasti

Stockholm, začetek aprila je. Želja, da bi se sprehodili ob djurgårdsbrunnskem kanalu po priljubljenem sprehajališču z vonjem po Baltiku in z naravnim parkom, nas je zvabila k sončnim žarkom in živahnem prebujanju narave. Kanal zareže v enega najbolj zelenih otokov mesta na njegovem vzhodnem delu. Parkirišče, kjer pustimo avto, se stika s spominskim parkom žrtvam cunamija na Tajskem leta 2004, ko je življenje izgubilo 543 Švedov. Travnati valovi zemlje, zaviti v spiralo, v tihem sprehodu obujajo imena umrlih, tudi več generacij iz iste družine. Streljaj stran je spomenik 852 žrtvam z ladje Estonija, ki je potonila leta 1994 na poti iz Tallina v Stockholm, nekaj več kot 500 žrtev je bilo Švedov. Ob njem se dviga muzej Vasa, posvečen leta 1628 potopljeni bojni ladji z istim imenom.

Več stoletij je Švedski uspevalo ubežati vojnam in naravnim katastrofam na domačih tleh. Zaznamovali sta jo sicer prej omenjeni boleči nesreči, kot tudi še vedno nerazrešen umor Olofa Palmeja, a kot v enem izmed svojih zadnjih zapisov zapiše Elisabeth Åsbrink, nekdanja predsednica švedskega PEN-a, pisateljica in novinarka, večina ljudi se tu ne boji katastrof, ker se jim ne dogajajo. Spomni se odgovora profesorja madžarskega rodu, Georga Kleina, ki je moral po vojni zbežati iz lastne države na sever Evrope, ali ga je vojna zaznamovala. »Ne,« je odgovoril, »Švedi ste tisti, ki ste zaznamovani z mirom.« In nadaljeval: »Stoletja brez vojne, revolucije in drugih velikih prevratov so oblikovala vaše prepričanje, da je človek v svojem bistvu dober.«

Ob kanalu je na vsaki strani sprehajalna steza, vzdolž so parkovno zasajena drevesa. Ob eni strani vode se bohotita naravni park in malo naprej rezervat za ptice. Veter z morja, ki se razseje med krošnje listavcev, in raznoliko ptičje petje sta zame eden pomembnejših zvokov te dežele. Na drugi strani lesketajoče se vode sprehajalcu pogledi uhajajo na Rosenhill, predel z razpršenimi slikovitimi hišami uglednih meščanskih družin. V ta del mesta se vedno znova zaljubljam. Človeška roka je sledila naravi, posegi v prostor so skorajda nežni, vsaka hiša, imenitnosti navkljub, jemlje zase ravno prav in ne preveč. Ena izmed njih, z lesom obdana stara vila z nekaj manjšimi pripadajočimi poslopji, ki vključujejo tudi hišo za goste, je komaj opazna sredi okoliškega zelenja. Pred več kot petdesetimi leti sta lastnika, filmski režiser Jonas Cornell in ena izmed najbolj slavnih švedskih igralk Agneta Ekmanner, gostila Susan Sontag. Združil jih je film Duet za kanibale, za katerega je Sontag napisala scenarij in ga tudi režirala. Priložnost, da posname svoj filmski prvenec v deželi Ingmarja Bergmana (potem ko je leto poprej pisala o njegovi Personi za britansko revijo Sight and Sound), ji je hkrati porodila zamisel, da ga posname v švedskem jeziku.

Z možem se ob pogledu na Rosenhill vedno spomniva njegove anekdote. Kot dvajsetletni fant iz povprečne delavske družine je na počitniškem delu, prevozih vzorcev krvi med stockholmskimi laboratoriji, spoznal in se spoprijateljil s sinom umetniškega para iz Rosenhilla. Oba fanta, navdušena glasbenika, sta sanjarila o odhodu v New York. Novi prijatelj je ob tem mimogrede pripomnil, da jima vsaj za stanovanje ne bo treba skrbeti, saj lahko stanujeta na Manhattnu pri družinski prijateljici. Izkazalo se je, da gre za Susan Sontag.

Seveda ob pisanju pisma iz Švedske ne morem mimo njene neprizanesljive kritike švedske družbe. Ko je po sedemmesečnem bivanju v Stockholmu leta 1969 napisala Pismo s Švedske (A Letter from Sweden), je bila država v resnici vzorčni primer socialno-liberalne demokracije. Sontagovi nekako ne uspe v celoti dojeti švedskega razmišljanja o družbi, ne uspe ji docela strniti lastnih vtisov in izkušenj. In čeprav današnje branje tega pisma v meni zbuja precej drugačno kritiko – moja predstava Švedske in tukajšnjega sveta se vendarle dogaja s pol stoletno razliko –, zareže vame zadnji del njenega pisma. »Švedska je doživela veliko reform, a ne korenitih sprememb. Najsi bodo te reforme še tako človeške in domiselne, ne zadenejo jedra položaja Švedov kot človeških bitij. Švedov niso prebudile iz večstoletnega kroničnega stanja depresije, niso sprostile nove energije, niso – in ne zmorejo – ustvariti Novega človeka. Za kaj takega Švedska potrebuje revolucijo,« zapiše Susan Sontag.

Na Švedskem se vseskozi govori o zaupanju. Zdi se, kot da vsa strategija boja proti koronavirusu sloni na zaupanju. In Švedi svojim oblastem res zelo zaupajo. To zaupanje temelji na dejstvu, da politične odločitve temeljijo na znanstvenih dognanjih. Kar že leta kot priseljenka poskušam predelati, je švedska samopodoba: sebe, svojo državo, vidijo kot vzvišeno nad drugimi. Za skoraj vsak problem lahko tukaj najdeš organizacijo, ki ti ga pomaga rešiti. Ob tej vserešljivosti in umirjenosti, pa sama večkrat pogrešam nekaj več strasti, upora, tudi protesta, če hočete. Ljudje tu redko dvomijo v avtoritete. A zdaj, ko se številke umrlih že vrtoglavo dvigujejo in se bodo po koncu velikonočnih počitnic najverjetneje dvignile nad seštevek dveh prej omenjenih nesreč, se v ljudi že naseljuje tesnoba, molk, pogledi so še bolj spuščeni. Vse bolj v porastu odzivov, komentarjev, v kritikah pisočih v dnevnem časopisju odzvanja naslednje vprašanje: kakšna je pravzaprav vladna strategija in ali je še vredna zaupanja?

Z vseh koncev sveta na nas dnevno dežujejo različne informacije in kar lahko z zagotovostjo trdimo, je, da o virusu še vedno ne vemo veliko. A vodilni švedski epidemolog Anders Tegnell z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja se oprijema svoje prvotne strategije in od nje ne odstopa. Res da vsak dan priporočila za odtenek zaostruje, a vseeno. Dnevno tako mirno odgovarja na neskončna vprašanja, zakaj Švedska po tej poti stopa sama. Skoraj trmoglavo, ves dan, vsak dan, povsod dosegljiv, vseprisoten.

Za boljše razumevanje švedske strategije boja broti koronavirusu je treba vedeti, da švedski model vodenja države na prvo mesto postavlja stroko in vlada sprejema odločitve na podlagi strokovnih mnenj. Kar je v svetovnem merilu vedno predstavljalo vzorčen primer vodenja, saj ne temelji primarno na političnih odločitvah. A tudi v tem je treba iskati ravnotežje, dopuščati preizpraševanje strokovnjakov.

»Kaj pa,« se sprašuje Lena Einhorn, virologinja in pisateljica, »če strokovnjaki trpijo za kognitivno disonanco, kdo potemtakem neumnosti postavlja ovire?« Pri tem spomni na ameriško zgodovinarko Barbaro W. Tuchman, ki je v knjigi Pohod neumnosti (The march of folly: from Troy to Vietnam, New York 1985) zapisala, da je mogoče skozi zgodovino opazovati, kako vlade vodijo politiko, ki je v nasprotju z njihovimi lastnimi interesi. Ker se zataknejo v prvotni ideji in je pogosto ne morejo izpustiti, čeprav že zrejo v lastno brezno.

Verjamem, da danes tukaj ni človeka, ki si ne bi želel, da bo švedski model reševanja epidemije uspešen, a bojim se, da bo bolečina ob izgubi tolikšnega števila starejših, njihova nezavarovanost, nepravočasna zaščita domov za starejše, na koncu odmevala kot ogromna človeška polomija, če ne že kar tragedija.

Ob vračanju s sprehoda se peljemo skozi Södermalm, južni otok mesta, kjer je svoje življenje preživel pesnik Tomas Tranströmer. V svojih spominih je zapisal: »Tiste zime, ko sem bil star petnajst let, me je prizadela huda oblika tesnobe. Ujet sem bil v polje reflektorja, ki je namesto svetlobe oddajal temo. Tesnoba me je ujela v svoje kremplje vsak večer, ko je padel mrak, in me ni zapustila, dokler se ni začelo daniti. Spal sem zelo malo. Sedel sem na postelji, ponavadi z debelo knjigo pred seboj. V tem obdobju sem prebral več debelih knjig, a od njih ni v mojem spominu ostalo ničesar. Bile so le izgovor, da sem lahko imel prižgano luč.« *

Stockholm, 10. april 2020

* Tomas Tranströmer, Skrivnosti na poti, prevedla Mita Gustinčič Pahor (Beletrina 2010)

epidemija koronavirus panorama pismo Švedska

Domov / Članki / 2020

Atlas rahločutnega moškega (odlomek)

Christoph Ransmayr

O avtorju
Članki
Podkasti

Križev pot

Na kamnitem kolovozu, ki je držal proti verigi z juko in opuncijo poraslih gričev, sem videl moškega, ki je nosil križ. Bil sem na poti v Santa Fe po ameriški zvezni državi Nova Mehika in sem ustavil avtomobil, da bi na zemljevidu preveril, koliko sem zašel s poti in kam me bo pripeljala stranska cesta, na kateri sem se znašel. Z nje se je nekje odcepljal kolovoz, ki se je verjetno iztekal v puščavo. Na zemljevidu ga ni bilo.

Skozi daljnogled sem razbral, da ima nosač križa na glavi trnjevo krono in da mu po obrazu očitno curlja kri. Hodil je na čelu sprevoda kakšnih dvajsetih v bele srajce ali majice oblečenih ljudi, ki so počasi, zelo počasi romali proti verigi gričev, saj je bil križ – sodeč po videzu – iz masivnega lesa in še zdaleč ne imitacija in tudi trnjeva krona še zdaleč ni bila zgolj nadomestek.

Čeprav me je nenadoma obšel tesnoben občutek, da že spet narobe zavijam, je nazadnje zmagala radovednost. Zavil sem na kolovoz in se s hitrostjo pešca odkotrljal proti procesiji. Bilo bi sicer manj opazno, če bi parkiral na odcepu in se peš odpravil proti njej, vendar se nisem maral ločiti od svojega zavetja, svojega oklepnika – burgundsko rdečega cadillaca, ki so mi ga na letališču Albuquerque ponudili kot nadvse varen in predvsem ugoden upgrade. Prepozno sem opazil, da na poti, obrobljeni s kosi kamenja in razbrazdani z globokimi jarki – če bi bilo treba bežati – ne bom mogel obrniti.

In kmalu sem tudi brez daljnogleda na očeh sprevidel, da tam nisem dobrodošel. Vse več obrazov iz procesije se je obračalo proti meni in – kljub počasnemu približevanju – kadečemu se oblaku prahu, naposled pa je začel neki debeluh, hodil je tik za nosilcem križa, z nedvoumnimi gestami mahati s ploščo, ki jo je držal v roki: Izgini! Poberi se! Le nosač križa ni imel sape ali moči za geste odvračanja in tudi ne za to, da bi se ozrl v mojo smer.

Ustavil sem na dozdevno varni razdalji, izstopil in dvignil obe roki, kot nekdo, ki se hoče predati. Procesija je bila še vedno tako daleč, da bi se samo vpijoč lahko sporazumevali, pa vendar tolikanj blizu, da sem na debeluhovi plošči lahko prebral štiri velike črke: INRI. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum. Jezus iz Nazareta, judovski kralj.

Ne da bi se odzval na moje geste, je debeli predal ploščo nekemu moškemu ob sebi, se betežno sklonil in pobral kamen! ter ga zalučal proti meni. Kamen, velik za pest in pretežak, da bi letel daleč, je sicer sprožil le fontano prahu, ki se je tri ali štiri metre od mene dvignila v zrak, a me je v trenutku pregnal nazaj v avtomobil. Ko sem vžgal in zaslišal pok, sem pomislil na streljanje. A je bil samo drugi, manjši kamen, ki ga je zalučal debeli ali kakšen drug udeleženec procesije in je priletel na sprednji pokrov mojega lepega cadillaca.

Težko je bilo bežati v vzvratni smeri. Skozi zadnje okno pogosto nisem pravi čas opazil vijugavih robov ob poti, predvsem povsod ležečih kamnitih klad, in sem ropotajoče poskakoval z ovire na oviro pod kolesi. Končno sem se spet znašel na asfaltni cesti in od tam v vzvratnem ogledalu videl samo še rdeč oblak prahu, v katerem je poniknila procesija.

Po avtomobilski karti bi se moral usmeriti na desno, torej proti jugu, če bi hotel znova doseči State Route proti Santa Feju. In namenil sem se pohiteti. Vozil sem po neobljudeni skalni pokrajini, ne da bi se v mislih mogel odtrgati od nosača križa in njegovih apostolov – ali pa so bili morda njegovi biriči? – tedaj pa mi je tuleča sirena za hrbtom zatemnila sleherno misel. Za mano je očitno že nekaj časa vozilo patruljno vozilo. Modrordeče utripajoči svetlobni valj v mojem vzvratnem zrcalu je bil nespregledljiv, a sem ga vseeno spregledal, in zdaj nisem mogel drugega kakor slediti ukazom, ki sem jih po zvočniku slišal iz policijskega avtomobila: Ustavite. Odprite okno na vozniški strani. Roke na volan, tako da jih bo dobro videti. Počakajte na nadaljnja navodila.

Šerifovemu namestniku, ki sem mu skozi odprto okno izročil svoje dokumente, ni bilo ravno v čast ali v veselje, da prihajam iz Evrope. Koga bi radi umorili s svojim divjanjem, je vprašal, samega sebe ali druge road users.

Ampak tu ni nikogar, sem rekel.

A jaz nisem nihče? je rekel. Vi samo nikogar ne vidite. Tudi mene ste spregledali. In koga vse še? A v Evropi vozite slepi?

Medtem ko sem preudarjal, ali naj mu povem o svojem srečanju v gričih in skušam s tem pojasniti svojo nepozornost ter si olajšati položaj, sem odgovarjal na njegova vprašanja, kaj sploh iščem v tej puščavi in kam sem namenjen s tako hitrostjo.

Iz Chimaya! je nenadoma ponovil v povsem spremenjenem, celo prijaznem tonu. Iz Chimaya prihajam? Sem se udeležil romanja?

Res sem bil v Chimayu. V tem skoraj izključno s priseljenci iz Mehike in Latinske Amerike naseljenem romarskem kraju se na veliki petek vedno zbere na tisoče romarjev iz Santa Feja, celo iz Albuquerquea in Las Vegasa; tam dolgo čakajo v vrsti pred Santuario de Chimayo, cerkvijo iz ilovice, potem pa počepnejo k luknji v zemlji in zajamejo prgišče rdeče prsti v posode, ki so jih prinesli s sabo. Ta zemlja naj bi zdravila hudo bolne in obsedene s hudičem ter rojevala čudeže na brezmejnem polju človeških želja.

Tudi sam sem imel na sopotniškem sedežu polno čašo rdeče zemlje iz santuaria. Zanjo me je prosil moj gostitelj v Santa Feju, preden sem se zjutraj na veliki petek odpravil na izlet k reki Rio Grande in v Chimayo. V opoldanski vročini sem se skupaj z molivci dobri dve uri korakoma pomikal naprej, da sem se naposled lahko sklonil k tej zemlji. Na poti nazaj pa sem se hotel izogniti neskončni reki romarjev, ki se je še vedno pomikala proti svetišču, in se zato izgubil. Videl sem ljudi, ki so se na kolenih plazili proti svojemu cilju, drugi so med molitvijo kdaj pa kdaj obstali, se vrgli na tla in razširili roke v križ. Za romarji, ki so hodili peš, in pred njimi pa so se pomikale z Marijinimi in Kristusovimi slikami okrašene kolone avtomobilov.

Pokazal sem namestniku svojo čašo, polno zemlje.

Healing dirt! Tudi sam je ima še polno skodelo. Enajstkrat je že opravil to romanje. Iz Albuquerquea v Chimayo.

Peš?

Devetdeset milj peš? Nekateri si na veliki teden naložijo tudi to. On pa se je tja odpravil s prijateljema iz Kluba Harley Davidson. Ampak letos mora namesto tega poiskati nekaj norcev, članov sekte, ki se imenujejo Penitentes in na vsak veliki petek križajo prostovoljca iz svoje srede, ja, pribijejo ga na križ! Cela flota patruljnih vozil jim skuša to preprečiti leto za letom, a jim vseeno nekako uspe – v kakšnem kanjonu, na kakšnem griču v puščavi, če ne gre drugače, tudi v kakšnem skednju.

Ni mišljeno, da bi moral križani zares umreti, a se je že zgodilo, po več urah na križu se je že zgodilo. Kadar se mu posreči ustaviti kakšno procesijo teh Penitentes in s tem prostovoljnega Kristusa obvarovati pred križem, za nameček zmeraj naleti na ilegalne priseljence. Kakor da ni njihovo življenje že tako en sam križev pot!

Ko mi je vrnil dokumente skozi okence, se je smehljal. Lep dan mi še želi. Ja, tudi v puščavi moram paziti na hitrost in ne pozabiti, da lahko človek na veliki petek ne umre samo na križu, temveč tudi v cadillacu.

Med brnenjem elektromotorčka – ko sem zapiral šipo, da se obvarujem vročine in odpeljem naprej – sem ga nenadoma slišal reči še nekaj, polglasno, kakor da se ne pogovarja več z mano, temveč govori sebi in zato v jeziku svoje stare domovine, ki je očitno ležala onstran mehiške meje: Vaya con Dios. Pojdi z Bogom.

Christoph Ransmayr: Atlas rahločutnega moškega, Beletrina, prevod Štefan Vevar, Ljubljana 2020.
Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

knjiga panorama potovanje veliki petek

Domov / Članki / 2020

Boj proti tesnobi

Veronika Šoster

O avtorju
Članki
Podkasti

Takoj, ko opazimo najnovejše literarno delo italijanskega pisatelja in doktorja fizike Paola Giordana, naslovljeno (in tudi napisano) V času epidemije, se porodita dve glavni vprašanji. Prvo je zagotovo, ali je ta knjižni odziv na trenutno epidemološko situacijo prišel prenaglo in kaj lahko sploh doprinese, drugo pa je, ali je tudi izdaja take knjige v takih okoliščinah na tak način poteza oziroma simptom t. i. vojnega dobičkarstva. To drugo lahko takoj mirno izključim, pa ne samo zato, ker bo avtor del dohodka iz avtorskih pravic daroval dobrodelnim ustanovam za zdravstvene raziskave in tistim, ki se borijo, da bi pozdravili okužene, kot lahko preberemo v kolofonu, ampak tudi zato, ker gre za senzibilnega in empatičnega avtorja, ki se v vseh svojih prejšnjih delih ukvarja z zapletenimi mrežami človeških odnosov in krhkostjo posameznika, ki se znajde sredi njih. Tako se v prvencu Samotnost praštevil, za katerega je dobil najprestižnejšo italijansko literarno nagrado Strega, ukvarja z negotovim odnosom med odraščajočima fantom in dekletom, v Človeškem telesu s travmatično izkušnjo vojakov med in po misiji, v Črnini in srebru pa z obrnjenimi vlogami v nekem gospodinjstvu. Vsem trem knjigam, ki so prevedene tudi v slovenščino, so skupni ranjeni, zaznamovani posamezniki, ki se zaradi nepredvidenih okoliščin znajdejo na robu prepada. Tudi knjiga V času epidemije je v tem pogledu v sozvočju z njegovim opusom, saj poskuša z njo resda razumeti in doumeti situacijo, v kateri smo se znašli, a to počne skozi prizmo zapletene mreže človeških odnosov.

Zato se je treba posvetiti še prvemu, bolj kompleksnemu vprašanju; kaj lahko nekdo brez distance, tako časovne (knjiga je bila napisana med 29. februarjem in 4. marcem 2020) kot prostorske (Italija kot eno izmed svetovnih žarišč epidemije) zares ubesedi. Pričujoča knjižica, ki vsebuje le 60 na redko popisanih strani, je v svojem smislu neka zbirka esejev na temo epidemije koronavirusa, lahko bi ji rekli tudi dnevnik, saj je pisanje datumsko vodeno. Ker je Giordano tudi fizik, se za začetno razlago epidemije zateče v številke, ker se tam počuti zelo domače, saj so epidemije v svojem bistvu matematične, matematika pa »v resnici ni znanost, ki se ukvarja s številkami, pač pa z odnosi. Opisuje povezave in zamenjave med objekti, pri čemer poskuša zanemariti, iz česa so, in jih abstraktno predstavlja kot črke, funkcije, vektorje, točke in ploskve.« Giordano pojasni takratne številke okuženih, tistih, ki so okužbo preboleli, in tistih, ki so nanjo dovzetni; matematično širjenje okužbe s principom R₀, ki pomeni, na koliko ljudi okuženi prenese okužbo; kaj pomeni eksponentno naraščanje in kako ustaviti širjenje okužbe. Številke so na njegovi strani, saj zaradi njih ne izpade nevedno, hkrati pa jih razloži dovolj poljudno in s stvarnimi primeri (npr. širitev okužbe kot podiranje kegljev), zato ne postane nerazumljiv ali odmaknjen. Tudi sicer se mu misli o epidemiji utrinjajo na podlagi raznih spominov iz otroštva, kar deluje neprisiljeno in precej spontano, čeprav je uporabljeno premišljeno, pa naj gre za očetov dobronamerni nasvet o previdni vožnji, saj se nevarnost ob prekoračitvi hitrosti nelinearno poveča, ali za trpko izkušnjo izpuščajske bolezni pri dvanajstih letih, zaradi katere je bil zelo kužen in je rojstni dan prejokal v samoti.

A bolj kot s samim virusom in z epidemijo se ukvarja z odnosi med ljudmi, z zapleteno mrežo globalnega prebivalstva in s tem, kako vplivamo eden na drugega, tudi če se tega ne zavedamo vedno – kot fiziku se mu v tekst (morda nezavedno) vpiše teorija kaosa. Jasno detektira nekatere naše odzive na karantensko stanje, sploh to, od kod prihaja motivacija za paniko, strah, rasizem, hkrati pa na vse skupaj gleda širše, kar je tista prava dodana vrednost knjige. V poglavju Selitve namreč razlaga, da ni nič presenetljivega, da zaradi našega nasilja nad okoljem prihajamo v stik z novimi povzročitelji bolezni, »ki so še pred kratkim mirno čakali v svojih naravnih nišah«, in kasneje izlušči hipotezo, da je epidemija samo simptom, okužba pa je posledica ekologije, kar je močno in tehtno stališče. Ugotavlja, da imamo v karanteni čas za premislek o tem, da nismo samo del te globalne človeške mreže, ampak tudi »najbolj invazivna vrsta v veličastnem, a krhkem ekosistemu«.

Knjigo sklene v optimističnem tonu (naj vse to ne bo zaman!), kar je predvidljivo in celo rahlo naivno, a je vseeno v uteho. Največja slabost knjige je predvsem njena kratkost, a tu se je verjetno lovila aktualnost, napisana pa je tudi v nekem posebnem zamahu, zagotovo kakšna daljša dela še sledijo – ob tem komaj čakam tudi morebitno branje del izpod rok kakšnih bolj ciničnih in satiričnih avtorjev. Čeprav knjiga ni revolucionarna in ne pokaže nobenega res radikalno novega pogleda na epidemijo, je ključna kot urejen dokument tistih misli, ki nam cele dneve rojijo po glavah, njena jasna pripovedna struktura pa je odlična za boj proti tesnobi.

Paolo Giordano, V času epidemije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020. 60 str., 9,99€. Prevedla Jerca Kos.

epidemija italijanska književnost knjiga koronavirus kritika

Domov / Članki / 2020

Trije literarni natečaji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Lanskoletna dobitnica Mentorjevega feferona Polona Campolunghi Pegan. Fotografija: Nika Hölcl Praper

Izolacija je lahko tudi čas za ustvarjalnost. Pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSKD), ki tudi med karanteno ostaja aktiven in aktualen, so trenutno odprti kar trije literarni natečaji. Do 23. aprila 2020 lahko odrasli literati nad 30 let na natečaju V zavetju besede sodelujejo s svojimi neobjavljenimi pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili. Enak pa je tudi rok za prijavo na natečaj za najboljšo leposlovno samozaložniško knjigo, izdano v letu 2019. Do 3. julija 2020 bo odprt natečaj za najboljšo protestno pesem ali satiro Mentorjev feferon, ki se naslanja na bogato tradicijo satire pri nas in spodbuja k pisanju angažirane poezije. Ta bo v zdajšnjih kriznih razmerah zagotovo imela veliko snovi. Po besedah lanske zmagovalke Polone Campolunghi Pegan je »protestna poezija ventil, skozi katerega je kdaj pa kdaj dobro potisniti slike, ki se nekje nalagajo, pa kar nočejo oditi. Absurdnosti, puhlosti in zlaganosti nastavlja ogledalo. Ohranja ostrino pogleda ter vleče iz otopelosti.” Imeti zmagovalni »feferon« ji pomeni, »da te je nekaj kvalitetno zbodlo ali razjezilo. Pa da imaš še vedno upanje, da ostaja tudi tista druga, drugačna plat, za katero se splača biti.«

Več informacij o natečajih najdete na spletni strani JSKD (https://www.jskd.si/).

knjiga literarni natečaj literatura panorama

Domov / Članki / 2020

Karantenska anketa: Med tesnobo, delovnostjo ter pesmimi

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Epidemija nevarne kužne bolezni je nekaj, kar nas velika večina v svojem življenju še ni doživela. Pristali smo v karanteni, ki je s seboj prinesla marsikaj. Nekaj slovenskih pisateljic in pisateljev smo povprašali, kako jo doživljajo.

Eva Mahkovic, pisateljica in dramaturginja:

»Grem po Miklošičevi in v izložbi Max Mare se je na bež blazerjih nabral prah. V Wolfovi V je gospa T. izpred McQueena in Balenciage umaknila listke s cenami. Ob 20.45 grem po Kongresnem trgu in strah me je ulic, pa tudi tega, da me bo na Slovenski ustavila policija. Sredi dneva nad Argentinskim parkom lebdi policijski helikopter. Trava pred Narodno galerijo je polna smeti in posmrkanih mask. Ko greva po Čopovi, hoče Fjodor zaviti na službeni vhod MGL, ampak ne. Tesnoba v Ljubljani še nikoli ni bila hujša. Še vedno sem introvertirana, ampak: odsotnost iluzije, da se lahko – v Ljubljani, v življenju, v mojem drugem najljubšem letnem času: pomlad, v mojem štiriintridesetem letu, še kaj Zgodi – tesnoba še nikoli ni bila hujša.«

Goran Vojnović Fotografija: Jože Suhadolnik

Goran Vojnovič, pisatelj in publicist:

»Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi med sprehodom po mestu stopil do nekoga in ga poskusil objeti. Popolnega neznanca, ki, medtem ko z masko na obrazu hodi mimo, skrbno ohranja varno razdaljo med nama. Ta misel me zabava, ker ne vem, ali bi se neznanec le previdno umikal stran od mene in me pri tem nadiral, da se mi je zmešalo, ali pa bi začel brezglavo teči stran, kakor ljudje brezglavo zbežijo pred smrtno nevarnostjo. Morda bi v strahu za lastno življenje začel z vso močjo udrihati po meni, me tolkel kot steklega psa. Ali pa bi mi, ker kaj pa veš, ljudje smo le ljudje, neznanec na ulici vrnil objem, me stisnil k sebi, hvaležen, ker tudi sam hrepeni po dotiku. In sprašujem se, kako dolgo bi tako stala tam, objeta, preden bi naju drugi mimoidoči začeli opozarjati na najino neprimerno vedenje ali celo na silo razdvajati, preden bi naju začeli množično obtoževati, da ogrožava življenja drugih ljudi, preden bi poklicali policijo, da naju vklene in odpelje, vsakega v svojo celico.«

Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka:

»Ne bom zganjala cinizma, češ da v času epidemije živim enako kot poprej. Zvečine sem res doma za računalnikom, včasih grem teč in v trgovino, jogo zdaj delam online. Pišem, urejam besedila, tudi prevajati sem začela. Berem težko, ker nikoli nisem brala zato, da bi “minil čas”; zdaj pa mi primanjkuje koncentracije. Pogledala sem veliko filmov za letošnji festival LGBT filma, družim se tudi z Netflixom in HBO. Oči me velikokrat pečejo. TV-novic ne gledam več, ker poskušam kar najbolj zmanjšati tesnobo, zlasti zaradi totalitarnih teženj nove vlade, dobro vtkanih v sicer nujno skrb za preprečevanje širitve okužb. Zame, ki že več kot 20 let večino časa prebijem doma s svojim delom, je situacija, v kateri skoraj ne srečujem ljudi, kaj slaba. S prijatelji_cami se pogovarjamo po skajpu, toda pogrešam lezbično sceno, bolj kot balkon, vrt, vikend ali avto. In pogrešam potovanja. Obžalujem literarne večere in dogodke, ki so in bodo odpadli v teh mesecih, tudi bralna izvedba moje nastajajoče predstave Tukaj ni homofobije na festivalu Vzkrik! In še bolj se trpinčim z eksistenčnimi vprašanji in negotovo prihodnostjo.

Maček Cherry pa spi na moji mizi, kot da se ni nič spremenilo … in pomislim, da je še upanje. Novice so resda vsak dan slabše in bolj nore, ampak tako svojevoljno nas pa že ne bodo odrezali.«

Maja Novak, pisateljica in prevajalka:

»Karanteno preživljam delovno, ker me revija Global in založba Morfem pridno zalagata s prevodi. Kar se tega tiče, se ni nič spremenilo, razen majhne podrobnosti. (Hudič je v podrobnostih.) Čeprav bi si mislili, da bom zdaj, ko imam na voljo več časa za delo, naredila več, naredim MANJ, saj sem zaradi osame ves čas v stanju nekakšne otopelosti, ko so možgani in prsti počasni. Zato pa sem začela po 45 letih pisati pesmi. Če bo karantena trajala še tedne, se bo med njimi morda našla kakšna, ki bo dovolj dobra za objavo.«

Jurij Hudolin Fotografija: Igor Andjelić

Jurij Hudolin, pisatelj in prevajalec:

»Skoraj trideset let se posvečam večinoma književnosti in zadevam, ki se sučejo okrog nje. Če se ozrem nazaj, sem večino stvari napisal, prevedel, uredil itn. v karanteni, v samoti, v zadnjih letih v istrskem zaselku s šestimi prebivalci. Torej; trideset let v karanteni z vmesnimi izleti med ljudi in druženja ali potovanja, povezana z literaturo, ki so zdaj omejena, sploh če si družbeno odgovoren, za kakršnega se imam tudi jaz. Zato me omejitve z gibanjem ne motijo preveč, imam pa upanje, da se bo svet spremenil, vendar ne v tretjo svetovno vojno, temveč v ples, ki bo stolkel častilakomnost in požeruharstvo, zaničljivi cinizem in fevdalno korporativnost. Neumnosti pa se žal ne da izkoreniniti, to se krasno vizira prav ob koronavirusu in mutantih, povezanih z njim. Kar pa zadeva priporočilo ministrstva, da se ustavi knjižna in filmska produkcija, je moje mnenje, da je panika prevelika in je treba najti ustrezen kompromis. Sploh sta paranoja in prestrašenost spet glavni protagonistki, prihaja čas, ki bo pokazal, koliko je koga v hlačah in koliko v glavi.«

Feri Lainšček, pisatelj in pesnik:

»Ne vem, zakaj nekateri menijo, da je to zdaj idealen čas za pisatelja. Morda izhajajo iz ljudskega prepričanja, da ptič v kletki najlepše poje. Ali pa iz še bolj stereotipnega prepričanja, da je za pisateljevanje potreben predvsem mir. No, lahko rečem le, da sam te zapovedane karantene ne doživljam tako. Tudi me to skupno katastrofično razpoloženje posebej ne navdihuje. Edina srečna okoliščin ta hip torej je, da leži moja občina na bregu reke, ki se za vse to ne zmeni. Pa da se ob njej tudi pomlad še zmeraj prebuja po svoje …«

Dušan Šarotar Fotografija: Jože Suhadolnik

Dušan Šarotar, pisatelj:

»Vse, kar vidim, ko pogledam skozi okno, ima drugačen pomen kakor običajno. Otroško igrišče, ki je bilo še včeraj polno, zdaj zlovešče miruje. Redki mimoidoči gledajo v tla. Obrazi so zakriti z maskami. Nekaj nedeljskega in morebiti celo svečanega ter grozljivo umirjenega je leglo na mesto. Odsotnost in samota. Kot pred velikim valom.

Knjigarne, gledališča, galerije in kinodvorane so zaprte, knjižna in filmska produkcija stoji in bo verjetno še dolgo stala. Vprašanje je, če in kdaj se bo sploh zagnala. Da o avtorjih, ki v teh dneh prostovoljno in navdušeno berejo, igrajo in muzicirajo na spletu, sploh ne govorimo. Umetnost se razdaja, da bi človečnost preživela tudi v karanteni. Ampak; že na začetku nam je bilo rečeno: »Uživajte, dokler lahko,« še pred tem pa: »Kdor ne dela, naj ne jé.«

Toda: Zmanjkuje nam časa in kmalu tudi kruha.«

Kristina Hočevar Fotografija: osebni arhiv

Kristina Hočevar, pesnica:

»5.30 podaljšam spanje do 7.00, peljem psa ven, prižgem računalnik, pristavim za čaj, naložim gradivo v spletno učilnico, ob uri začnem avdio/video predavanje s prvimi, prazna ura, ura zajtrk, sporočila v kanalu ene gimnazije, obvestila druge gimnazije, sledi blok predavanje, razprava o Cankarjevih dramah s četrtimi, vmes, kako je, kako kaže, kaj jih skrbi, kako enim ugaja mir, prosto razporejanje, po pouku berem njihove naloge, tipkam komentarje, prevzamem kosilo na vratih, peljem psa ven, objavim pesem na službenem profilu, pripravljam gradivo za naslednji dan, anksioznost ob poplavi orodij mineva, predali zasebnost, po petnajstih letih TV, razlike, nasilje sevajo, a tudi povezovanje se širi, umetnost se predvaja, humor se deli, pomemben je fokus, da se mi vse ne zatemni, napišem pesnici, hvaležna za svoj položaj, službo, zdravje, ljudi, misli, lastno sobo in psa, poživljajo se bližine, najdevamo skupne tišine.«

Veronika Simoniti Fotografija: osebni arhiv

Veronika Simoniti, pisateljica:

»Ko sem se prejšnji teden vrnila iz trgovine (tja moram hoditi jaz, ker imam doma dva astmatika), me je hči gimnazijka, ki že tri tedne ni bila v osebnem stiku s prijatelji ali sošolci, v šali vprašala: »Kako je že videti človek?«

Hja, res, kako je videti človek v tem vmesnem času med presvežim spominom na to, kakšna je pravkar bila samoumevnost, in domnevami, kako bo odslej? Nam bojo vzeli svoboščine? Bomo spoznali, koliko stvari je odvečnih? In ali se bomo, ko bo enkrat konec te more, ki nam preprečuje fizične stike zunaj družinskega kroga, objemali bolj prisrčno?

Pravijo, da se v izjemnih situacijah izkaže, kakšen si v resnici. Če sem samoprizanesljiva, bi rekla, da sem se v teh tednih izkazala za precej dolgočasno: za službo delam od doma, v tako imenovanem prostem času sem z mojima, kartamo, gledamo filme, vrtnarimo … In seveda berem, to zadnje še posebej. V javno knjižnico sicer ne morem in tudi za spletno ponudbo prosto dostopnih knjig se nekako ne morem odločiti, na srečo pa imam kar spodobno domačo zalogo knjižnega provianta. Tako sem oni dan spet brskala po domači knjižnici, ko so me ti mirni časi presenetili z nepričakovanim odkritjem.

Iskanje me je namreč zaneslo k zbirki Sto romanov, podedovani od staršev, in naključno sem segla po Temnem smehu Sherwooda Andersona. Ko sem jo na hitro prelistala, sem notri zagledala skrbno prepognjen tenek list papirja, na katerem je natipkana pesem, pod verzi pa so z roko narisane stopice, menda amfibrah. Pod pesmijo z naslovom Mali erotikon so na roko zapisani posvetilo Nekaj o rokodelcih / za prvi maj 72 in inicialki VZ.

Kaj za vraga bi to bilo? Po tuhtanju se mi je posvetilo, da bi lahko šlo za Vitomila Zupana, s katerim so moji starši v tistih časih veliko prijateljevali. Po primerjanju sem potem tudi ugotovila, da je pisava na najdenem listu podobna oziroma enaka kot na dokumentih v Zupanovi monografiji Važno je priti na grič.

Osemkitična pesem je precej kosmata, no tudi malce preprosta, ampak duhovita in s končnim zasukom: mizarjeva žena »brez hlač v kolkovju« zapelje vajenca, in ko stari prikreha domov, nič ne opazi. Isto noč se ljubimca spozabita še enkrat, tokrat za hišnim vogalom, in ko mojster nepričakovano pride prav takrat odtočit v bližino, se dela, da nič ne vidi. Zjutraj vajenca zapeče vest in sklene, da bo bolje, če odide, a ga mojster skuša prepričati, da »prostora je tukaj za tri«, kajti on sam da že ve, »kaj je to kosmatina«.

Žgečkljiva zgodba, kot bi jo napisal Boccaccio. Kdo ve, ali gre za izvirno pesem po kakem vagantskem vzoru ali za prevod, kajti po formi in vsebini bi lahko bila tudi veliko starejša, mogoče celo (pozno)antična ali srednjeveška. Ko bo konec karantene, jo bom odnesla v rokopisni oddelek v NUK, o njej naj presodijo strokovnjaki.

Tako se je v to aseptično izolacijo prikradla pesem iz preteklosti, ki se ne ozira na t. i. socialne, kaj šele intimne distance in z vsemi svojimi žmohtnimi besedami vabi k izmenjavi kužnih telesnih sokov. Le kaj bi rekel Zupan na te krizne razmere, v časih, ko je objem znanstveno analiziran in je ugotovljeno, da je ugodje največje ob dotiku s hitrostjo tri centimetre na sekundo, kot sem te dni slišala v radijskem intervjuju dr. Zvezdana Pirtoška? Verjetno Vitomil Zupan ne bi hotel poslušati znanstvenih razlag o oksitocinih in serotoninih, ampak bi nevronske dražljaje rajši v živo preizkušal in jih še naprej prelival na papir, v ustvarjalni bocaccievski karanteni bi znal pokukati skozi razkužene povrhnjice in popisati, kako je v resnici videti človek.«

epidemija karantena koronavirus panorama slovenske pisateljice slovenski pisatelji

Jure Novak (Fotografija: Miha Fras)

Domov / Članki / 2020

AirBeletrinin podkast: beremo z Juretom Novakom

Maja Čakarić Klara Škrinjar

O avtorju
Članki
Podkasti

Pogled skozi okno daje vtis, da je svet stopil na zavoro. Dobršen del življenje se odvija le še za štirimi stenami doma. Kljub temu pa to ne pomeni, da niso odprte vse možnosti za potovanja v še bolj nenavadne in neznane svetove, kot smo jim sami priča v zadnjih tednih.

Ne da bi zapustili svoje stanovanje, smo šli na eno takšnih. Navzven je bilo udobno, navznoter rahlo utesnjujoče, a brez dvoma tudi vznemirljivo. Po poteh svetov, kamor doslej še nisva stopili, nas je vodil režiser, avtor in performer Jure Novak.

Spustili smo se v znanstvenofantastično trilogijo Remembrance of Earth’s past kitajskega avtorja, sicer znanstvenika, Liu Cixina.

Prav na kratko se zgodbe ne da povzeti, tudi na dolgo ni enostavno. Načeloma nas pelje v čase, ko Nezemljani med kulturno revolucijo obiščejo Kitajsko. Toda to je le okrušek, siže je precej bolj kompleksen, toliko bolj, če moraš ob branju spremljati še približno 150 romanesknih oseb.

Preden roman tudi sami vzamete v roke, se lahko naslonimo vsaj na povzetek Georgea R. R. Martina, avtorja Igre prestolov. Trilogijo je označil za prelomno. Liu po njegovem prepričljivo razmisli, kako daleč lahko sežejo znanost in filozofija, politika in zgodovina ter teorije zarote in kozmologija. Ob branju knjige se zdi, kot da se kralji in vladarji iz časov zahodne in kitajske zgodovine družijo v svetu, ki spominja na sanjsko igro, medtem ko »resničnost« naseljujejo policaji in fiziki, ki se spopadajo z zarotami globalnih razsežnosti, z umori, za nameček pa še z invazijo Nezemljanov.

Jure Novak podkast znanstvena fantastika

Domov / Članki / 2020

Naš vojni plen je vedenje o svetu

Katarina Gomboc Čeh

O avtorju
Članki
Podkasti

Sudden Shower over Shin-Ōhashi bridge and Atake, Hiroshige, 1857.

Na zadnjem ljubljanskem knjižnem sejmu je med sveže izdanimi knjigami vznemirjala in denarnice praznila zajetna knjiga jesenskih barv, na platnici katere očarljiva gospa kadi cigareto, pije črno kavo in z zaprtimi očmi ter s smehljajem na obrazu razmišlja o radosti pisanja. Malodane vsaka pesnica in pisateljica, ki sem jo srečala na sejmu, je nakup knjige že opravila ali o njem sanjarila, prav vse pa smo si jo z zanimanjem in tudi s skrbjo ogledovale – za takšno knjigo potrebuješ tisto, kar mladim pesnicam gotovo primanjkuje – čas in denar. Takšne knjige vendar ne moreš prebrati v času, ki ti ga na voljo daje knjižnica.

Poezija Wisławe Szymborske namreč zahteva pozornega in predanega bralca. Kot v spremni besedi zapiše prevajalka Jana Unuk, avtoričine »pesmi nagovarjajo prej intelekt kot čustva in stavijo na bralčevo radovednost in inteligenco«. V poeziji poljske pesnice tako ne najdemo izumetničenega besedičenja ali izpovedovanja krhkih, nestanovitnih čustev, pač pa preudaren in za poezijo mestoma nenavadno objektiven miselni svet, ki priča o času, v katerem nastaja, se pomenkuje z nerazrešeno in konfliktno preteklostjo, obenem pa nagovarja tisto človeško, ki je univerzalno in večno.

O knjigi, ki je izšla lansko jesen in predstavlja pesniški opus z Nobelovo nagrado nagrajene poljske avtorice v slovenščini, je že veliko napisanega. Sama sem v svojem premisleku o knjigi, ki sem jo (kljub zajetnosti) vztrajno nosila s seboj na avtobuse in vlake pa v posteljo, kjer sem jo več ur zapored pestovala, želela priti do dna avtoričini prepričljivosti in neskončno bogati poetiki. Pesmi, ki zaradi vseobčih vprašanj, ki si jih zastavljajo (in odprtih odgovorov, s katerimi nanje odgovarjajo), postajajo skorajda ponarodele med vsemi, ki se kakorkoli ukvarjamo s poezijo (»Ampak jaz ne vem in ne vem in se tega oklepam / kakor rešilne ograje.« Kako odrešilni verzi za nekoga, ki prenaša s seboj skoraj kilogram težko knjigo in vztraja pri branju ter pisanju poezije!), namreč predstavljajo le peščico obširnega avtoričinega opusa. Radost pisanja tako prinaša širok vpogled v tematsko, jezikovno in vsebinsko raznolikost te lirike.

Prepričljivost, ki sem jo iskala v knjigi, sem našla v pesničini neomajni veri v umetnost in v njeno resnico. Kot zapiše v pesmi Ljudje na mostu iz istoimenske pesniške zbirke Ljudje na mostu (1986), nekaterim zgolj občudovanje umetnosti, v tem primeru japonskega lesoreza, ni dovolj, temveč ob njej z vsemi čuti zaznajo dežne kaplje, »in v svoji predrznosti verjamejo, / da je zares tako«.

Verjeti, da je zares tako, ko gre za umetnost, je predrzno, a da nas umetnost očara in jo začutimo z vsemi čuti, tudi nujno. Od tod poezija Szymborske črpa tudi svojo resnico: od bralca terja drzen in poglobljen premislek, a obenem zahteva tudi, da ji verjamemo na besedo. Da poezijo jemljemo resno.

Če poezija zahaja v čustvovanje in enodimenzionalno upodabljanje notranjega sveta, ki priprada le piscu, ne pa tudi bralcu, kljub resnobnosti izgublja na verodostojnosti, kar pa se v poeziji Szymborske nikoli ne pripeti. Njena odlika je namreč tudi pretanjen smisel za humor, ki ga nevsiljivo in mestoma komajda opazno vnaša med svoje vrstice. S humorjem, zlasti v poeziji, znajo delati le najboljši, saj lahko v nasprotnem primeru izpade nespretno, in sicer tako, da omaje subjektovo pričevanje o svetu, ki ga upoveduje. Hudomušnost je lahko nevarna, a ne pri Szymborski, kjer je prejkone presenetljiva, saj deluje bolj kot grenka šala, ki bi si jo privoščila starejša gospa brez dlake na jeziku in brez strahu, da bo koga užalila.

Wisłava Szymborska Fotografija: Wikipedia

Tako obsežen izbor, kot smo ga dobili slovenski bralci, prinaša tudi zelo natančen prikaz pesničinega razvoja in tu si lahko mlade pesnice oddahnemo; zbirka, ki je sicer izšla šele po avtoričini smrti, a je smiselno umeščena na začetek knjige, saj vsebuje pesničine prve literarne poskuse, je namreč razen redkih biserov sila povprečna. Morebiti bi lahko začetek knjige naključnega bralca, ki Szymborske ne pozna, celo nekoliko odvrnil od branja. Kot beremo v spremni besedi, se je tega morda zavedala tudi avtorica sama, saj zbirka za časa njenega življenja ni izšla, ker pesnica tega ni hotela. Pesniška zbirko Črna popevka z letnico 2014, a z opombo, da so kljub letnici v njej pesmi z začetka avtoričinega opusa, razgrinja opustošenje, ki sledi vojni, v moralnem, čustvenem in zgodovinskem smislu. Subjekt te zbirke je kolektivni človek, izčrpan in naveličan boja, z nalogo na novo vzpostaviti svet. V nemalo pesmih je moč najti poetološko tematiko, ki pa ni nikoli pisana iz vznesene pozicije, kakor bi bilo to značilno za mlade pesnike, ki si šele utirajo pot v svet poezije, ki ga odnos do poezije same zanima bolj redko. Namesto tega pisanje postavlja ob bok življenju, ko zapiše: »Nisem čakala tu na pesem; / temveč / da bi našla, zgrabila, objela. / Živela.« Groza nad svetom, uničenim od vojne, ostaja prisotna tudi v naslednji, krajši zbirki, Zato smo živi (1952).V Vprašanjih, zastavljanih sebi (1954) se pesnica dotakne ljubezenskih odnosov, a le bežno in s pravšnjo mero hladnosti, da nikjer ne zapade v patos – omenja le preprosta spoznanja o razmerju med dvema, v čigar trajnost pogosto nima upanja.

Tudi v zbirki Klicanje jetija (1957), ki velja za pesničin pravi prvenec, ostaja prisotna neusmiljena neposrednost. Pesmi tu preraščajo v zavedanje o svetu, v katerem »se je začel Bog / po malem / dan za dnem / z dobesednosti / v metaforo / seliti«, kar povzroča kritično videnje materialnega sveta, ki se kaže v slabi luči, človek v njem pa mimobežen in nepomemben. V tej zbirki sicer še najdemo za Szymborsko pogosto neizpeto motiviko, v kateri si dovoli več zasluženega patosa, a z njim prefinjeno ne pretirava: usodo poljskih Židov tako grenko prikaže v pesmi Še.

Ponavljajoča se motivika je pri Szymborski sicer pogosta. Ponavljanje se kaže predvsem v obdelavi motivov in pripetljajev v poeziji, okoli katerih pesnica ustvarja nove in nove poglede na ponavljajoči se motiv. Primerjajmo na primer pesmi Pogreb iz zbirke Klicanje jetija (1957) in Ljudje na mostu (1986). Pesmima je skupna absurdnost ob poslavljanju od pokojnega, a medtem ko v zbirki s starejšo letnico še ostaja zvesta precej urejeni zasnovi pesmi, v mlajši zbirki posega po novih načinih izražanja in svoj jezik brusi tako, da postaja ne-njen, da postaja govor (ne)določljivih drugih, vključenih v dogajanje. Smrt je sicer eden pogostejših motivov v celotnem opusu, a čeprav o njej piše »brez pretiravanja«, kot naslovi tudi eno od svojih pesmi, prav to nepretiravanje kaže na izjemen pomen tega motiva (in ne samo motiva, temveč dogodka) za pesnico. V smrti se zrcali človeškost, obenem pa tudi krutost, ko si človek dovoljuje vzeti življenje drugega, do česar ima Szymborska odločno odklonilen odnos, v čemer nekoliko spominja na filmsko zapuščino poljskega režiserja Kieślowskega, ki je zavračal kakršnokoli idejo uboja. Zdi se, kot da ta etika v od vojne pretreseni Poljski znova in znova najde način, da se izrazi.

Le da je način, kako to izraža Szymborska, pogosto brezoseben, s čimer postaja neizprosen (z grenkim posmehom na primer opisuje Hitlerjevo prvo fotografijo). Pogosta karakteristika poetike poljske pesnice na drugi strani kaže na globoko, četudi pogosto hladno empatijo, razumevanje notranjega sveta drugega človeka. Čeprav ji je ta notranji svet morda tuj in do njega čuti celo odpor, se mu nikoli ne preda do te mere, da bi kazala karšnokoli vzvišenost ali posmeh, temveč zgolj pridrži ogledalo človeški povprečnosti in omejenosti.

Zbirka poezije Radost pisanja v slovenščini prinaša še zanimiv vpogled v avtoričino drugo pisanje v delu knjige, imenovanem Iz DODATNEGA ČTIVA (1967–2002), v katerem so z besedami avtorice predstavljene različne recenzije, ki jih je pisala in ki odstirajo avtoričin pogled na pester nabor knjig, ki jih je recenzirala. Tako se med recenziranimi deli v nasprotju s pričakovanjem ne znajdejo leposlovna dela, ampak vse od prevodov Platona do knjig o astronomiji. Bolj kot stroge recenzije prebranega so to nekakšna kramljanja ob izdanih knjigah, v katerih izdaja, ali verjame v nezemljane ali ne. Zadnje vključeno besedilo je nastalo ob 90-letnici Czesława Miłosza, v katerem se šaljivo obregne ob človeškost slehernika. Najbolj pa so me navdušile besede iz uvoda v dodatno čtivo, kjer pesnica zapiše:

»Sprva sem mislila, da bom pisala prave recenzije, se pravi, da bom v vsakem posameznem primeru opisala značaj knjige, jo uvrstila v kontekst, potem pa bralca seznanila s tem, katera je boljša in slabša od drugih. Hitro sem ugotovila, da recenzij kljub vsemu ne znam niti nočem pisati. Da sem v bistvu ljubiteljska bralka, ki je ne obremenjuje prisila nenehnega vrednotenja, in da bi rada to tudi ostala.«

Tako tudi tej recenziji zajetne knjige pritiče, da ji namesto tipičnega zaključka s povzetkom misli namenimo, da spregovori s svojim bistvom, to je s poezijo, ki jo je Szymborska ljubila, spoštovala, potrebovala in nanjo polagala vse upe. Svoji lastni pesmi je posvetila tudi pesem, v kateri je izrazila bistvo, ki ga zahteva branje poezije te velike poljske pesnice:

V najboljšem primeru

boš, moja pesem, pozorno brana,

komentirana in zapomnjena.

V slabšem primeru

samo prebrana.

Tretja možnost –

resda napisana,

ampak že hip zatem vržena v koš.

Imaš še četrti izhod, ki ga lahko izkoristiš –

izginila boš nenapisana

in si na tihem kaj zadovoljno brundala.

(iz zbirke Zadosti, 2012)

Wisłava Szymborska: Radost pisanja, zbrane pesmi, prevod Jana Unuk, Mladinska knjiga, Ljubljana 2019.

knjiga pesem poezija refleksija Wiszlawa Symborska

Domov / Članki / 2020

Pretresljiv in čudovito nenavaden tekst

Martin Justin

O avtorju
Članki
Podkasti

Pravi dedec svojo mladost preživi tako, da krade mopede, vandalizira javne zgradbe in razstreljuje poštne nabiralnike. Posluša rap, igra nogomet, med vikendi hodi v diskoteko. Pravi dedec, takoj ko lahko, preneha s šolanjem in se zaposli v tovarni. Po delu gre v bife, pred katerim se, če je treba, stepe z drugimi dedci. Če se s kom stepe njegov kolega, se ob pravem trenutku umeša in ju spravi narazen. Pravi dedec je gospodar v svoji hiši, on služi denar in komandira. Obžaluje, da so ukinili smrtno kazen in misli, da bi bilo treba vse črnce poslati v taborišče. Pravi dedec se ne pusti jebat. Ne potrebuje zdravnikov in zdravil, preveč kadi in pije, najraje jé pomfrit in meso. Umre v srednjih letih. Ko med večerjo gleda televizijo, morajo biti ostali za mizo tiho; ko televizijo gleda s kolegi, komentira ženske, ki nastopajo v oddaji. Jebemti, tale je dobra, tole bi, kaj bi ji delal. Da pokaže, kakšen dedec je. Prava ženska je v šoli lahko pridna, a samo nekaj časa, potem more postopoma znižati svoje ambicije in na koncu postati blagajničarka ali oskrbnica na domu največkrat pa gospodinja. Pri sedemnajstih ima prvega otroka, da pokaže da ni lezba ali pa frigidna, zavrta. Tudi ona misli, da bi bilo treba v državi narediti malo reda. Če jo pretepa njen pijan dedec, se zlaže, da se je udarila ob kos pohištva. Ne igra damice in je preprosta ženska, ki rodi sedem otrok, se rada smeji in cel dan pospravlja po hiši. Prava ženska je tudi malo dedca: jajca ma in noben je ne zajebava.

Vsaj v svetu, v katerem je odraščal Eddy Bellegueule. V vasi na severu Francije, v revščini delavskega razreda, odvisnega od služb v tovarni medeninastih izdelkov, ko pa se je ta zaprla, pa večinoma od socialne podpore. V svetu, odrezanem od ekonomskega in kulturnega kapitala, kjer je pomembno predvsem potrditi se v vnaprej pripravljeni vlogi moškosti ali – a vedno v odnosu do te – ženskosti. Le da je Eddyju to spodletelo že skoraj tako po rojstvu: njegov glas je bil nenavadno visok, če se je razburil pa cvileč; ob govorjenju je opletal z rokami; kot otrok se je rad oblačil v sestrina oblačila in se »šel modno revijo«. Že zelo kmalu je vedel, da ga privlačijo moški. V očeh svoje okolice je tako kmalu obveljal za zafnanega in poženščenega, ob slabših priložnostih, predvsem ko sta ga pred poukom pretepala »visok, rdečelas« in »majhen, sključen«, pa je bil peder, buzi, feget in še mnogo drugega. Poskušal se je prilagoditi, postati pravi dedec in se – kot je na televiziji videl, kakšna ozdravljenja na primer uspejo predebelim otrokom v shujševalnem centru – ozdraviti svoje homoseksualnosti. A je seveda spoznal, da ponavljanje »Danes bom pa pravi dedec« ne deluje kot urok, ki bi lahko spremenil njegovo identiteto, in sklenil, da mu tako preostane edino pobeg. In ta mu zares uspe: v center – najprej v največje mesto departmaja, nato v Pariz na École normale supérieure – in navzgor, med »feminilna telesa intelektualnega meščanstva«.

Roman Opraviti z Eddyjem je pogled nazaj s te distance, pripovedovalčev poskus razumevanja okolja, ki je bilo sposobno samo nasilja nad njim, in družine, ki jo je sovražil in od nje hotel le čim dlje pobegniti. Verjetno ne gre več skrivati dejstva, da je močno avtofikcijski: tudi avtorja, ki se zdaj imenuje Édouard Louis, so starši imenovali za Eddyja Bellegueuleja, tudi on je odraščal v revni vasi na severu države, tudi njegov oče je zaradi nesreče na delovnem mestu izgubil službo in ostal bolj ali manj hrom, v otroštvu tudi avtor ni bral knjig (kot je povedal v več intervjujih, je prvo prebral pri sedemnajstih), tudi sam je gej. A Opraviti z Eddyjem, avtorjev prvenec, ki je izšel leta 2014, pri Louisovih dvaindvajsetih, in je bil od takrat prodan že v skoraj pol milijona izvodih in preveden v več kot dvajset jezikov, ni nikakršen poskus obračunavanja, zakrinkan v romaneskno formo (pa četudi bi bilo to morda upravičeno). Avtor-pripovedovalec, zdaj, ko mu okoliščine to dovoljujejo in ima potrebna ekonomska in kulturna sredstva, poskuša okolje svojega odraščanja predvsem razumeti, najboljši način za to pa se mu očitno zdi govorica, ki izvirno meša teorijo in literarna sredstva.

Njegovo izhodišče za poskus razumevanja je trdno prepričanje, da se človek ne rodi v vakum in zato ni zgolj sam odgovoren za odločitve, ki jih sprejme, življenje, ki ga živi. Vztrajno se bori proti mitu avtonomnega posameznika, ki na podlagi lastnih želja sprejema optimalne odločitve. Namesto tega življenja ljudi, s katerimi je odraščal, poskuša videti kot posledico delovanja simbolnega reda, v katerega so se rodili in jim je vnaprej določil družbene vloge. Tako na primer pravi, da napake, za katere je mislila, da jih je naredila njegova mama in si tako »zaprla pot do boljše usode«, niso bile zares napake, ampak »v resnici zgolj najpopolnejši izraz normalnega poteka stvari«. Družinske prepire, v katerih je mama na koncu vedno popustila, oče pa je vpil in ostal strog, zdaj vidi kot deljenje vlog, ki so jih njegovima staršema »vsiljevale družbene smernice, ki so ju presegale«. Na trenutke tako njegova pripoved lahko zazveni kot poststrukturalistični traktat; ko recimo pravi, da »mamo preči množica diskurzov, da ti diskurzi govorijo skozi njo«, ali da so mu učitelji v osnovni šoli ponujali »diskurz republikanske šole, da smo vsi enaki«. A se mi to med branjem ni zdelo zares moteče. Teorijo namreč združuje z dobro prozo in ju skupaj – ta dva diskurza, ki ju je njegova okolica zaničevala, ker je bila iz njiju popolnoma izključena – uporablja kot sredstvo (mika me, da bi rekel celo orožje, sploh zato, ker je Louis sam opredeljuje za militantnega levičarja) za sočutje namesto zaničevanja, razumevanje namesto ignorance in obsojanja.

Vse to pa dela strukturo romana precej nenavadno in postavlja zanimiva vprašanja o njegovem resničnostnem statusu. Težko je namreč trditi, da gre še vedno za fikcijsko besedilo, ki ni niti resnično niti neresnično, ampak brez zunanje referenčne točke. Pripovedovalec se »nevarno« približa resničnemu avtorju in zdi se, kot da nam hoče nekaj povedati o svetu, ki zares obstaja. Bolj kot za tekst literarne fikcije, gre torej za tekst, ki sredstva fikcije – menjavanje točke gledanja, mešanje različnih glasov, dialog, pričevanje, literarne opise – uporablja kot sredstvo ali pa sploh edini način, ki mu omogoča doseči zadani cilj. Predstaviti v »dominantnem diskurzu« prej neviden del Francije, ga poskušati razumeti in tako razumeti tisti del sebe, ki se je v njem v tem okolju oblikoval kljub hudemu konfliktu z dejstvom njegove homoseksualnosti. V tem smislu gre za tekst s tendenco, kar je odločno pripravljen priznati tudi sam Louis. Kot je zapisal v nekem eseju za The Guardian, se razume kot predstavnika literarne revolucije, ki poskuša ustvariti knjige, ne več namenjene samo eliti in tako posredno napadalne proti nižjim razredom; knjige, v katerih bo svoje mesto našel tudi svet Eddyjevega otroštva, ki bodo predstavljale življenja ljudi, kot sta njegova mama in oče.

V ozadju seveda tiči premisa, da bo takšna literatura pomagala spremeniti stanje, preuredila tokove kulturnega kapitala, ljudi nastrojila proti političnemu diskurzu, ki revne prikazuje kot lenuhe in izkoriščevalce javnega denarja, tako ponudila alternative toksični moškosti, rasizmu, šovinizmu in homofobiji, h katerim se revni zatekajo, saj ponujajo edino zavetje. In morda lahko res. Vsekakor je vse to nekaj, za kar bi se bilo vredno zavzemati, z literarno revolucijo ali kako drugače. A verjetno to vprašanje o zmožnostih ali mejah literature na koncu niti ni tako pomembno, saj pri vrednotenju Louisovega (recimo mu tako) romana. Dejstvo je namreč, da – za razliko od tega, kar si običajno predstavljamo pod nazivom tendenčna literatura – Opraviti z Eddyjem ni shematičen in suhoparen, ne išče bližnjic ali ideološko prikladnih rešitev. Je polnokrven literarni tekst, izviren v svoji formi in prepričljiv v izvedbi. Pretresljiv in čudovito nenavaden.

Knjigo Opraviti z Eddyjem lahko kupite na tej povezavi.

Edouard Louis Festival Fabula knjiga kritika Opraviti z Eddyjem roman

Domov / Članki / 2020

Damir Karakaš: »Lepo sem pel, bil sem visok, govorili so mi, da mi plašč dobro pristaja, ampak glej, postal sem pisatelj.«

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Damir Karakaš Fotografija: Robert Gojević

Pravijo, da se Damir Karakaš težkih in zapletenih tem loteva na mehak, nežen način, da njegov stavek teče lahkotno, pod površino pa se razkrivajo vse zajebanosti in pritlehnosti tega sveta. Robert Perišić je tisto, o čemer piše, opredelil kot podeželsko podzemlje, kar na nek način razbiramo tudi v zadnjem v slovenščino prevedenem romanu – Šumenje gozda (Beletrina, 2020, prevod in spremno besedilo Jurij Hudolin). Sjećanje šume, za katerega so kritiki zapisali, da je ob romanu Blue Moon zaznamoval hrvaško književnost preteklega desetletja, je leta 2017 prejel prvo nagrado Fric, ki jo podeljuje tednik Express, ter nagrado Kočićevo pero. Karakaševa posebnost je, da piše na pisalni stroj, kar pomeni počasnejši ritem pisanja in – za razliko od računalnika – fizično delo.

Kakšna je trenutno situacija v Zagrebu?

Na dan potresa je bilo zelo neprijetno. Navsezgodaj zjutraj smo morali z majhnimi otroki iz stanovanja, ki se nahaja visoko v nebotičniku. Zunaj je bilo hladno, sneg, korona, zdaj smo spet v stavbi, središče mesta pa je utrpelo hudo škodo. Kar zadeva virus, je vse okoli mene videti kot distopijski film. Razmere so resne, ljudje umirajo, to je igra živcev in bi morali biti odgovorni. No, moramo pa razmišljati pozitivno in morda bodo ljudje zdaj, ko so prisiljeni prebivati med štirimi stenami, namesto sprehajanja po nakupovalnih središčih začeli več brati knjige in bolj kakovostno preživljati čas.

Pisatelji naj bi bili prilagojeni na »izolacijo«, razmere naj bi bile idealne za pisanje. Lahko pišete?

Pišem težko, rekel bi krvavo, sto strani knjige iz sebe stiskam leta. Poskušam pisati preprosto in natančno, tako da grem čim globlje, vendar ni tako preprosto kot prečkanje plitvega potoka, moje pisanje bolj spominja na prečkanje divje reke. Predvsem pišem tisto, kar bi moralo biti zapisano, in sicer tako, da so besede ozke in ne glede na širok tok svojih misli. Ne maram klepetanja, prisilne polifoničnosti, čarovniških trikov, kot je kaos stila … Ko gre za slog, mi pride na misel ritem v romanu Šumenje gozda, v katerem mi je bilo poleg osnovnega orodja ritmičnosti, niza, podpičja, zelo pomembno tudi bolno dečkovo srce. Sicer pa so bili moji literarni favoriti vedno odlični stilisti (Handke, Kiš …).

Kaj potrebujete za pisanje? Tišino? Dovolj denarja na bančnem računu?

Najprej potrebujem strast do pisanja, če ne, ne bom pisal. In ko enkrat začnem, me nič ne more ustaviti, otroci skačejo po meni, zganjajo kaos, me skušajo odtrgati, vendar me to ne moti, celo žena se sprašuje, kako mi sploh uspe pisati. Kar želim narediti v literaturi, je, da kot pisatelj skušam izpolniti svojo usodo, in mislim, da bom tako napisal samo še eno ali dve knjigi. Sicer me je, ko sem začenjal pisati, veliko ljudi poskušalo ustaviti, vendar jim ni uspelo, ker ko ima reka svoj cilj in jo želite blokirati, bo njena moč le še rasla in se bo prebila skozi vse ovire, tako da bo še naprej tekla tam, kjer je treba.

Bolj kot tisti, ki so vas skušali ustaviti, me zanimajo oni drugi, ki so vam pomagali. Menda vas je na začetku literarne kariere podpiral Robert Perišić. Kakšna je bila vajina naveza?

Robert je odličen kot prijatelj in kot človek. Na nek način je z enim stavkom definiral mojo poetiko, torej tisto, o čemer pišem ali sem pisal na začetku svoje kariere. Dejal je, da je to pravzaprav podeželsko podzemlje. Ker ima tudi vas svoje podzemlje, ne samo mesto. Veliko mi je pomagal tudi pri romanu Šumenje gozda, predvsem pa je zelo iskren, kar zna tudi boleti, ampak to imam rad. Če govorimo o iskrenosti, je po besedah Tarkovskega zelo pomemben stik z bralcem; v tem primeru se bralec uresniči, ko ga nagovorite v svojem jeziku, seveda upajoč, da bo razumel vašo iskrenost. Ni vredno pretvarjati se, da si pametnejši ali celo neumnejši. Bralec vam začne zaupati in se zanimati za vaše delo, šele ko začuti iskrenost.

Na literarno sceno ste stopili pri dvaindvajsetih s potopisom Bosanci so dobri ljudje. Kje je bila napisana ta knjiga in kaj ste tedaj počeli? Leta 1999 ste bili še v Splitu?

Potem ko sem bil dve leti med vojno na Hrvaškem v vojski, sem delal kot vojni poročevalec v Bosni, na Kosovu, in napisal potopis, ki sem ga poimenoval po narodni pesmi iz Bosne. Gre za pesem, ki jo je moj oče rad poslušal. Knjigo sem objavil v samozaložbi, tako sem začel. Zanimiva je tudi platnica te knjige. Bila je vojna v Bosni, z veliko kamero sem vstopil v hlev, pri čemer sta dva fanta, Roma, skočila iz sodčka, misleč, da je kamera orožje, en fant je dvignil dva prsta v zrak, drugi tri, z namenom, da bi me zmedla. Rekel bi, da je naslovnica najboljši del knjige.

Ko sva se pred leti srečala v Leipzigu, ste mi pripovedovali o vaši pariški izkušnji. Če pogledate nazaj, koliko je bilo to obdobje bivanja na tujem pomembno za vaše pisanje in nenazadnje, zakaj ravno Francija?

Čutil sem, da moram iti, nekako kot takrat, ko se ti zdi, da moraš zamenjati službo, izstopiti iz zakona, zbežati od staršev … Igral sem harmoniko, ki jo igram več kot petinštirideset let, pripravljal sem se, da bi v tujini živel od igranja. S takratnim dekletom sem šel najprej v Bordeaux, kjer sem živel eno leto, nato v Pariz, kjer sem ostal približno šest let. Ko zdaj pomislim na tisto obdobje, je tako, kot da sem se nahajal v nekem filmu.

Doma se vam je v literarnem smislu odpiralo vi pa ste še naprej igrali harmoniko po pariških ulicah? Kaj ste tam našli, česar niste doma?

Poleg igranja sem se na Novi Sorboni v Parizu učil francoščine, kar je bila zame zelo pomembna izkušnja. Igral sem v kavarnah, gledališčih, nekoč in na televiziji Tele Arte, večinoma na promenadi Seint-Germain, nasproti kavarn, kjer sta včasih pila pijačo Sartre, Simone de Beauvoir, kjer je Boris Vian nekoč igral trobento. Mnogi so me radi poslušali in bili za to pripravljeni tudi plačati, na primer Daniel Auteuil, najljubši igralec režiserja Michaela Hanekeja. Sem pa se potepal tudi po drugih mestih – Pekingu, Kairu, Londonu, Nemčiji, od vseh mi je še vedno najbolj všeč Pariz, ko ga enkrat prehodiš, se ti zdi, kot da bi prehodil cel svet. Kadar imam le priložnost, grem v Pariz.

Sjajno mjesto za nesreću (2009) je torej tisti roman, ki ga v Franciji niso hoteli objaviti, češ da je neprimerno in nedostojno, da migrant kritizira francosko okolje?

Gre za roman o novi Evropi in starih odnosih moči, roman z dna Evropske unije, kjer se priseljensko prebivalstvo spopada z vedenjem, da to ni Pariz s turističnih razglednic. Končal sem celo v zaporu, ni bilo lahko, nisem bil kriv, kar je kasneje pokazalo sojenje. Tudi o tem sem pisal v tem romanu, ki je izšel v Zagrebu, kasneje v Berlinu, Rimu, Pragi, vendar še ne v Franciji. Igral sem, prijeli so me, me uklenili z lisicami, da so mi roke krvavele. To je bil čas, ko se je na oblast povzpel Sarkozy; tedaj so policijski aparat maksimalno okrepili, policaji so dobesedno novačili ljudi s ceste. S tem, ko so lovili ljudi po mestu, posebej tiste, ki niso bili iz EU, so prejeli točke, statistika jim je bila torej zelo pomembna. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi pristal v katakombah, v katerih so za časa francoske revolucije držali ljudi, ki so jih obglavljali, in kjer sem naletel na skupino ljudi z naših koncev, Srbe, Bolgare, Moldavce … Toda do objave romana v Franciji še vedno ni prišlo. Tamkajšnji urednik mi je nekoč rekel, da tako ne morem pisati o Parizu, kar je neke vrste kulturni rasizem. Pred kratkim je roman Blue Moon izšel pri ugledni pariški založbi.

Kdaj ste se odločili oditi iz Pariza, se vrniti domov?

Po zbirki zgodb Kino Lika je bil posnet film. V njem sem odigral majhno vlogo, pomagal z jezikom. Tako je potem naneslo, da sem se vrnil. Takoj zatem sem sodeloval pri gledališkem projektu slavnega italijanskega režiserja Paola Magellija. Igra je bila štiri leta na repertoarju v Zagrebu, igrali so jo po vsem svetu in prejela je skoraj vse mogoče gledališke nagrade.

Kako se je zgodila naveza s hrvaškim režiserjem Daliborjem Matanićem, ki je po zbirki kratkih zgodb Kino Lika posnel celovečerni film?

Imel sem veliko ponudb za to knjigo, vendar sem se odločil za Matanića, ker so mi bili všeč nekateri njegovi prejšnji filmi in ker je izviral iz Like, zato sem mislil, da se bova dobro razumela. Film je široko panoramski, zadovoljen sem, kako je izpadel, čeprav sem imel v Liki zaradi njega veliko težav. V kinu v Gospiću je igral šestkrat, nakar je bil prepovedan.

Ali gre pri različnih žanrih, ki jih uporabljate, tudi za to, da vsaka zgodba potrebuje drugačen prijem, drugačno formo? Na primer, da je bilo Šumenje gozda mogoče povedati samo na takšen način, v obliki kratkih, liričnih slik?

Ne maram se ponavljati, vedno želim nekaj novega, drugačnega. Zdi se mi celo, da so smiselne samo tiste knjige, ki še niso napisane. Tudi sam z vsako knjigo postajam boljši pisatelj, kar me na nek način poganja naprej.

Ne glede na to, ali pišete o »vukojebinah«, ustaših in zakotnih pašnikih ali pa urbanih okoljih, kjer vladata diskriminacija in rasizem … Zdi se, da je na vsako situacijo treba pogledati z dna, iz teme, in šele potem morda lahko najdemo kaj lepega, pa še to le pogojno … Od kod ta potreba iti do dna, do brezna?

Rad pišem o stvareh, ki jih poznam, in mislim, da če je pisanje pravo, potem ni milosti, do nikogar, še najmanj do samega sebe. Zaradi takšnega pisanja me v zadnjih dvajsetih letih nobena knjižnica v Liki ni povabila na literarni večer in tudi nikoli nisem promoviral knjig v svojem okraju. Celo popi v tamkajšnjih cerkvah govorijo proti meni.

O vas pišejo kot o sodobnem hrvaškem prozaistu (generacija rojena okrog leta 1970). Ampak tudi v romanu Šumenje gozda, razbiram skrajni individualizem … Je to povezano tudi z avtobiografizmom? V slovenski literaturi je takšen lik Vitomil Zupan … Ste ga brali?

Od nekdaj trdim, da pišem leposlovje z elementi avtobiografskega. In seveda sem bral Zupana, doma imam njegove knjige. Zupan je zame pomemben avtor, tako kot je Šalamun v poeziji zame mali bog, toda posebej rad imam Cankarja. Ko sem živel v Bordeauxu, sem naredil multimedijski projekt, iz katerega je nastala konceptualna knjiga Kako sem ušao u Europu. Skratka, igral sem harmoniko z različnimi sporočili, eno, ki sem si ga tistega dne s kredo napisal na hrbet črne obleke, je bilo: CANKAR IS NOT DEAD.

Kdo je pravzaprav glavni junak v romanu Šumenje gozda? Oče? Gozd?

Šumenje gozda je roman o otroštvu, ki je pomembno obdobje za vse, saj si v otroštvu ustvarimo sliko sveta. Pri pisanju tega romana, ki nosi senco skrivnosti, ta pa leži znotraj telesa, sem se naslanjal predvsem na izkušnje. Meša Selimović je dejal, da bi moral vsak pisatelj najprej dopolniti petdeset let, preden bi začel pisati. In v tem romanu mi je bilo pomembno prav to: če bi ga začel pisati nekaj let prej, mislim, da mi ne bi uspelo. Oče je v tem romanu zelo pomemben lik. Vedel sem, če ga upodobim v vsej njegovi kompleksnosti, potem bo tudi roman uspel. So pa v tem romanu še drugi pomembni liki, tudi gozd je na nek način lik. Kar zadeva šumenje (dobesedno spomin), je spomin gozda zanesljivejši od človekovega spomina; ta je zmožen le poustvarjanja. Zato nam gozd pomaga zložiti nekaj pomembnih elementov, saj je gozd večino tega videl, skrival je veliko skrivnosti. Le poslušati je treba znati, o čem govori gozd, in to poskusiti napisati. Pravim, poskusite, saj je pisanje zame poskus doseganja nemogočega.

Kakšen je odnos odraščajočega dečka do očeta? In kakšno vlogo igrata mama in babica?

Rodil sem se na ostrem območju, v gorah. Ko sem bil otrok in sem imel visoko vročino, ni bilo tablet. Oče je pač dejal, kdor ni zmožen preživeti, naj umre. Tako me je pripravil za življenje, ki me je čakalo. Mama in babica sta me skušali zaščititi, vendar pogosto na napačen način; ko me je oče pretepal, me je mama ščitila z besedami, ne tepi ga, saj vidiš, da ni vreden. Kasneje je bilo treba to osvestiti, sicer bi pristal v norišnici. Mimogrede, prihajam iz kraja, ki so ga partizani imenovali Črni gaj, Črna dolina, kjer so leta 1945 ustrelili 200 ljudi, nekateri od ustreljenih so bili iz moje družine. Znano je bilo, da zaradi te zapuščine člani naše družine ne smemo v vojaško šolo ali v milico. Odpeljali so nas v Jasenovac, da smo si ogledali slike teh strašnih zločinov. In otroci smo se počutili slabo. Zmedeni smo bili, imeli smo travme, začutili smo, da nas sodijo zaradi naših dedov. O tem sem pisal tudi v tej knjigi. S takšnimi stvarmi se je težko spoprijeti, vendar ugotavljam, da ignoriranje zločinov iz preteklosti vodi do novih zločinov v prihodnosti.

Kar me je fasciniralo v tem romanu, je, da se deček ves čas zazira v nebo, kot da bi s tem pogledom hotel nekaj prebiti, iznajti svojo prihodnost … Jasno je, da je deček sprijet z okoljem, nenazadnje je od njega odvisno tudi njegovo preživetje in preživetje celotne družine, toda hkrati vidimo, kako se od vsega tega počasi oddaljuje, postaja zrelejši, stabilnejši …. Kaj predstavlja medved v tem romanu?

Pogosto me sprašujejo, kaj predstavlja medved, ali gre za nevarnost, usodo, smrt, kaj se je zgodilo na koncu romana, a o tem nočem govoriti. Ljubše mi je, če vsak bralec roman bere na svoj način.

Ste kdaj trenirali boks? Sprašujem malo za šalo, malo pa tudi zares … Zdi se, kot da bi z vsako besedo udarili natančno tja, kjer najbolj boli …

Nisem treniral boksa, a sem se kot deček pogosto tepel. Bil sem zelo suh, a sem se branil. Pred kratkim sem bil presenečen, ko sem o Kafki, pisatelju, ki mi je zelo všeč, ker je izviren, ker nikogar ne posnema, prebral, da se je kot deček pogosto pretepal. Nikoli mu ne bi pripisal tega.

Izjemen prizor je, ko deček vidi svojega očeta jokati. Tedaj sem razumela, kaj pomeni z zamolkom povedati nekaj, česar se pravzaprav ne da izreči … Kaj občutite, ko vas literarna zgodovina skuša popredalčkati? In o vas piše kot o klasiku ali pa recimo o nekdanjem marginalcu, ki se spričo uspeha ni prevzel?

Pri pisanju proze je pomembno, da razumete svoje like. Na primer, ko oče joka, kar je za vsakega moškega iz mojega kraja strašno, ker se tam ne joče, ženske so si znale potisniti kamen v usta, da ne bi jokale, ga zaščitim; sedi na drevesnem panju, drhti v ramenih in joka, vendar je obrnjen s hrbtom proč od gledalcev, da ga ti ne vidijo, sicer bi bila to zanj doživljenjska sramota.

Drži, da je gonilo vašega pisanja posesivnost? Kot vzorec vzgoje v kmečkih okoljih? Mestoma se mi je zdelo, kot bi bili liki v Šumenju gozda tipski, ampak niso stereotipni … Predvsem pa ni občutka, da bi šlo za konstrukt, bolj za realizem, potem pa ta sanjski dvig na koncu …

Pri pisanju mi je všeč, da so moji liki prizemljeni, hkrati pa gre za to, da so se vsak hip pripravljeni spustiti se in zalebdeti. Veliko pišem o Liki, in ko pišem o Liki, opisujem Balkan, kjer je v bistvu vse ena velika nesreča. Emile Cioran je morda najbolje opisal Balkan, češ da gre od poraza do poraza, no, in tudi to je napredek. Kar zadeva to nesrečo, je lahko tudi navdihujoča. Ker, nesreča je bogatejša od sreče – sreča je sama sebi namen, nesreča pa se spremeni v nekaj drugega, v knjigo, film, gledališko predstavo. Poleg tega je že v Odiseji zapisano, da so bogovi ljudem dali nesrečo, da bi imeli o čem prepevati.

Kaj so temne plati tega romana, ki je zelo berljiv in – kljub vsem nanizanim grobostim – po svoje tudi svetel? Predvsem me zanima, kaj pomeni izhajati iz ustaške družine in pisati o primitivizmih današnjega časa?

Pri pisanju je treba iti do konca, to vedno povem mladim piscem, kdor na to ni pripravljen, bolje, da odvrže kopje. Dejstvo, da sta bila oba moja stara starša pripadnika vojske, ki se je borila na strani Hitlerja, še ne pomeni, da bi moral sam to podpirati. Na Hrvaškem gre to počasi, ker nam preteklost ni znana, prihodnost pa nam je. In ko me vprašajo, o čem govorijo moje knjige, na kratko odgovorim: o pravičnosti in svobodi, saj sem si vedno želel pisati knjige, ki so na strani človeštva. Tudi na Hrvaškem me mnogi krogi zavračajo, ker me dojemajo kot levičarja, komunista, anarhista, čeprav sem rekorder, kar se tiče literarnih nagrad. Ampak trdim, da nisem ne levo ne desno in da imam rad vse ljudi, da verjamem, da nobena puška ni tako stara in dotrajana, da ne bi mogla streljati na fašiste, da hodim na parade ponosa in vzgajam otroke (imam tri hčere) v smislu, da naj bodo predvsem ljudje, to namreč ni vprašanje levice ali desnice.

Sta vaša starša prebrala Šumenje gozda?

Starša nista prebrala nobene moje knjige, saj ne znata brati. No, to je dolga zgodba. Sam sem bil odličnjak, v največjem snegu sem v koloni z drugimi dečki, boječ se, da mi bo odpadel nos, prepešačil kilometre do šole. Vedno sem ljubil knjige, imel svoje sanje, bil radoveden, vzpenjal sem se po najvišjih drevesih v gozdu, da bi kaj videl … Oče je tedaj govoril, da je prihodnost v popravljanju televizorjev. Ena od variant, ki so jo nekateri, med njimi tudi moj ded, zagovarjali, je bila, da postanem duhovnik. Lepo sem pel, bil sem visok, govorili so mi, da mi plašč dobro pristaja, ampak glej, postal sem pisatelj, česar še danes ne razumejo. V resnici sem vedno vedel, da zame ne bi bilo dobro, da so starši z menoj zadovoljni, da me v vasi, kjer sem se rodil, slavijo, preprosto to zame ne bi bilo življenje, kakršnega sem si želel, zato sem se trudil ne biti zadovoljen. Vedno sem poskrbel, da me življenje ne bi ujelo.

Proslave, vašega novega romana, ki je izšel lani, mi še ni uspelo prebrati. Zelo ga hvalijo …

Proslava je roman, v katerem je glavni junak, tako kot junaki Dostojevskega, žrtev kot tudi … (Saj boste prebrali). Miljenko Jergović je zapisal, da gre za roman desetletja na Hrvaškem. No, zaradi tega romana se ne morem vrniti v rojstni kraj, moje življenje je bilo ogroženo. Velika večina teh ljudi romana seveda sploh ni prebrala, tako da imamo absurdno situacijo, da je literatura na Hrvaškem pomembna samo tam, kjer je nihče ne bere. Prosili so me tudi, naj napišem zanikanje romana, kar se ni še nikdar in nikjer zgodilo, da bi nekdo dementiral fikcijo. Zdaj je jasno, da bo po tem romanu posnet tudi film. Zaradi groženj in žalitev me ne skrbi, saj sem že na začetku vedel, da če se bom obračal za vsakim psom na ulici, ki me bo preganjal, ne bom nikamor prišel.

Knjigo Damirja Karakaša Šumenje gozda lahko kupite na tej povezavi.

Damir Karakaš Hrvaška intervju knjiga roman Šumenje gozda

Domov / Članki / 2020

Požig »Trump-hrestača« je izpolnil umetnikovo vizijo

Noah Charney

O avtorju
Članki
Podkasti

V idilični alpski vasi Sela pri Kamniku je domačin Tomaž Schlegl, umetnik in arhitekt, skupaj z vaškim kulturnim društvom postavil votel osemmetrski kip, ki ga je poimenoval Slovenski kip svobode, videti pa je kot neke vrste orjaški hrestač (terilec orehov) v podobi Donalda Trumpa. 28. in 29. avgusta 2019 so svetovni mediji navdušeno poročali o tem kipu. Domiselno norčevanje iz Trumpa preko zanimive stvaritve konceptualne umetnosti je seveda čudovit clickbait. Kip je bil razumljen kot norčevanje iz Trumpa in so ga kot takega z odprtimi rokami sprejele naslovne strani vseh mogočih portalov z novicami, od BBC-ja do Washington Posta, od Finske do Japonske. Vsi pa se ob tem niso zabavali. Določena skupina bolj konzervativnih vaščanov je bila zgrožena nad razvpitim kipom in zbali so se, da bi se njihova vasica na svetovnem zemljevidu lahko znašla zaradi napačnih razlogov in postala predmet posmeha ali pa bi se nanjo zgrnil bes upodobljenega predsednika (karkoli bi to že lahko pomenilo). Prišlo je celo do poziva, naj kip požgejo ali pa ga vsaj prestavijo z zemljišča, na katerem je bil začasno razstavljen. Kulturno društvo ni želelo vznemirjati vaščanov, zato se je sprva sprijaznilo z izgubo kipa, člani društva so se celo poigravali z zamislijo, da ga simbolično zažgejo (in tako ostanejo korak pred čemerneži, ki so svojo priložnost čakali na kakšno temno noč). Gre pa vendar za pretkano inštalacijo, delo tamkajšnje umetniške veščine in malce ciničnega odziva. Kip se je že pojavil na mednarodnih naslovnicah, v Sela so že poromali radovedni turisti. Kip so iz vaškega središča začasno umaknili nekoliko višje, na zasebno kmečko posest, in ga tako še bolj izpostavili očem.

Tomaž Schlegl je na svojo zamisel prišel lani poleti med počitnikovanjem na hrvaškem otoku Pag. Posedal je na terasi in s skicami je zamisel pričela dobivati obliko. Schlegl je prijazen in dobrosrčen umetnik, njegov um pa nenehna nevihta, kjer pobliskavajo zamisli. Številne med njimi so precej radikalne in naprednejše od slovenskih upravnih teles, ki jih sicer morajo odobriti. To ga v njegovi karieri, ki sega čez nekaj desetletij, ni ustavilo. Najbolj preseneča to, da je po vrnitvi s počitnic svojo zamisel delil z nekaj prijatelji iz vasi, ti pa so takoj poprijeli za delo in v nekaj dneh postavili osnovno ogrodje. Tega so se lotili brezplačno; sami so zbrali les in ostali material – zgolj zato, ker jih je zamisel nagovorila.

Glede poimenovanja svojega kipa Schlegl ostaja previden in pravi, da je to kip svobode, vsako podobnost s politiki (Trumpom, recimo) pa pušča v presojo javnosti. Ta obramba spominja na Rolanda Barthesa: pravi umetniki svojih del ne interpretirajo v imenu drugih ljudi, temveč jih ustvarjajo, predstavijo in javnosti dovolijo, da si jih interpretira po svoji volji. »Če si tale kip ljudje razlagajo kot Trumpa, če ga vidijo v kipu, je to njihova stvar,« je rekel. »Trump pooseblja popolno svobodo, saj je pokazal, da lahko reče in naredi, karkoli želi, pa za to ne bo odgovarjal. Še vedno ostaja predsednik, vendar bom vso to presojo prepustil javnosti.«

Njegov cilj je, da spodbudi razmišljanje in odzivanje na sodobno politiko. »Zamisel se mi je porodila iznenada, navdih sem dobil v svetu okoli sebe,« je nadaljeval in v zrak zapuhal dim cigarete Marlboro Light, še ene iz niza, ki mu ni videti konca. »V svetu je danes toliko populizma. Gre za nov tip politike 21. stoletja s koreninami pri Mussoliniju in Hitlerju, zares pa je nastopil s padcem berlinskega zidu. Povečal se je z Miloševićem in Berlusconijem. Politiki, ki izrečejo, karkoli si večina ljudstva želi slišati, v ozadju pa delajo le za svoje egoistične osebne namene.«

Želel si je, da kip vzbudi pozornost, vendar do sedaj objavljeni članki namenoma ostajajo na plehki stopnji, ki vabi zgolj h kliku nanje, on pa se želi osredotočiti na idejo kipa svobode v današnjih časih. »Živimo v času milenijcev, senzacionalizem poganja svet,« je pripomnil ob opazovanju senzacionalizma v medijskih odzivih na svoj kip. »Ideja kipa svobode se je zrušila. Ta kip je dvanajsti kip svobode v Evropi, vendar ljudi ne zanima simbolizem.« V enajstih evropskih državah res obstajajo uradni »kipi svobode«, Schleglov kip naj bi bil dvanajsti, čeprav ga Slovenija uradno ni odobrila. »Daleč smo padli od zamisli kipa svobode, ki izreka dobrodošlico utrujenim, revnim in zavrženim množicam, ki si želijo svobodno zadihati. Upam, da bom s tem kipom prispeval k odzivom na to pomembno sodobno problematiko.«

S tem, ko je kip postal prava turistična zanimivost, je postalo le vprašanje časa, kdaj ga bo kak pogumen župan povabil v svoj kraj. Azil – kot so se pošalili slovenski časopisi – so mu ponudile bližnje Moravče, kamor je prispel v zgodnjem januarju 2020. Nekaj dni kasneje, 8. januarja, se je kip znova znašel na mednarodnih naslovnicah, saj so ga v dejanju vandalizma požgali do tal.

Kar je pri tem zabavno, je to, da je požig umetnika popolnoma navdušil.

Iz naslovnic, ki so poročale o požigu »slovenskega kipa Trumpa«, je razbrati, da je šlo za dejanje protrumpovskega protesta proti kipu, ki se je očitno norčeval iz svojega modela. Novice so nakazovale, da bi umetniku moralo biti žal ob tem uničenju, saj je bil kaznovan za svoje norčevanje iz osebe, za katero vsaj del prebivalcev meni, da je krasna (ali pa vsaj ne katastrofalno problematična, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno). Vendar gre spet za primer poročanja z oddaljenih prizorišč, kamor se novinarskim hišam ne ljubi pošiljati svojih poročevalcev. Skoraj vsi članki so povzemali prejšnje članke na to temo. Ob posrednem poročanju jih je bolj zanimalo privabljanje klikov na naslovnice in fotografije gorečega »Trumpa«, ne pa celotna zgodba.

Schlegl je imel kip ves čas za začasno postavitev. Po njegovi zamisli naj bi kip ritualno zažgali na noč čarovnic v 2019 – mešanica dogodka Burning Man in čarovniških procesov, vendar je bilo vaščanom ob misli na zažiganje Trumpove podobe neprijetno in so se ustrašili. Schlegl je menil, da brez gorečega konca koncept ostaja nezaključen in delo nedokončano.

Tako je umetnik – čeprav nerad – pristal na nov načrt, po katerem naj bi kip preselili in ga pustili »živeti«. Moravški župan je v tem videl priložnost za svoj kraj, kamor bi privabil turiste. Tako so kip iz Sel preselili v 13 kilometrov oddaljene Moravče in ga v veličastni ceremoniji tudi ustoličili. Nekaj dni kasneje je kip dramatično pogorel do tal.

Je šlo za dejanje vandalizma (uničenja naključno izbranih stvari brez ideološke motivacije) ali ikonoklazem (uničenje zaradi simboličnih razlogov)? Vsekakor je za medije zgodba boljša, če poroča o ali protrumpovskih ikonoklastih, ki uničijo, karkoli se norčuje iz njihovega junaka, ali protitrumpovskih ikonoklastih, ki so kip uničili, da bi požgali Trumpovo podobo. Schlegl gotovo sodi v drugo kategorijo, saj je želel kip zažgati v dejanju, ki bi predstavljalo uničenje populističnih voditeljev neofašističnega kova na splošno (Trump je pač najbolj znan, vendar bi kip lahko nosil številne druge podobe, od katerih bi vsaka lahko predstavljala enak koncept, ki mu Schlegl nasprotuje).

Izpostavilo se je, da je resničen razlog za požig veliko bolj preprost in brezvezen. Ob umestitvi kipa so nekateri slišali skupino vaških najstnikov, ki so se pogovarjali o tem, da gredo iskat bencin, s katerim bodo kip zažgali. Zelo verjetno gre za idiotsko potegavščino zdolgočasene mladine, ki si je zaželela pozornosti. Na koncu je tej skupini uspelo zanetiti več kot bencin – zanetili so debato in vžgali svetovne naslovnice. Karkoli je že požigalce napeljalo k njihovemu dejanju – umetnik je navdušen, da je njegova konceptualna stvaritev končno dokončana.

Donald Trump kip kolumna Tomaž Schlegl

Sabina Višček in Igor Saksida (Fotografija: Ana Kovač)

Domov / Članki / 2020

Domača knjižnica: Sabina Višček in Igor Saksida

Neža Mrevlje

O avtorju
Članki
Podkasti

Učiteljico razrednega pouka Sabino Višček in profesorja mladinske književnosti Igorja Saksido med drugim druži poezija. Še posebej ljub jima je Gregor Strniša, zato ni naključje, da ima pomembno mesto v njuni domači knjižnici. Nemalokrat njuna komunikacija preko SMS sporočil poteka tudi v obliki izbranih verzov. Povezuje ju še rap, ki ga literarni zgodovinar včasih tudi izvaja.

Sabino Višček in Igorja Saksido smo obiskali še pred temi negotovimi časi, ki nam jih je zadala epidemija novega koronavirusa. V času, ko so bili socialni stiki v živo mogoči. V pogovoru o domači knjižnici, knjigah in branju je Igor Saksida navdušeno omenil, kako je nedolgo nazaj v njegov pesniški nabor prišla tudi prva zbirka Gregorja Strniše z naslovom Mozaiki. »Redka in pomembna knjiga,« doda.

Klic iz antikvariata

»Dobili smo knjigo, ki ste jo naročili,« se je pred tedni glasil klic iz antikvariata, v katerem imajo zapisane želje literarnega zgodovinarja. »Zbirko Mozaiki sem čakal dve leti,« pojasni Saksida. Zaradi ljubezni do poezije, ki si jo delita s partnerko, kar nekaj njunih domačih knjižnic polic zasedajo dela pesnikov in pesnic. Za Sabino Višček je med nepogrešljivimi tudi zbirka Saše Pavček z naslovom Obleci me v poljub.

V delovnem kabinetu, ostale so (žal) v kleti, ker v stanovanju ni dovolj prostora, ima Igor Saksida zbrano didaktično gradivo, najnovejšo strokovno literaturo in ključna dela mladinskega leposlovja, o katerih predava na pedagoški fakulteti. »Moja knjižnica nastaja 30 let,« jo v časovni perspektivi predstavi sogovornik. Zanj je ta pomembna med drugim tudi zato, da lahko vedno znova osveži znanje o avtorjih, ki jih je že bral, pa čeprav morda že desetkrat ali celo dvajsetkrat, kot na primer Pavčkove Majnice, fulaste pesmi. »Če želiš prepričljivo govoriti in pisati o literaturi, se ne moreš zgolj spominjati na branje, ne glede na to, kako natančne izpiske si delaš, temveč potrebuješ energijo in čustveni naboj knjige,« je jasen raziskovalec mladinske literature, ki si izpiske še vedno dela na pisalni stroj. Med branjem ga namreč moti brnenje računalnika.

Ljube knjige vedno pri sebi

»Za knjige, ki so ti ljube, je torej pomembno, da jih imaš vedno pri sebi. Vedno, ko nekaj ponovno prebereš, razumeš z drugačnimi očmi. Tako kot Mozarta danes poslušamo z ušesi rapa ali heavy metala, ki ju ob nastanku klasične glasbe ni bilo … Enako velja, ko se prebiješ čez novo izkušnjo v življenju in se potem vrneš k prebranemu: bereš in slišiš drugače,« poudarja Igor Saksida. »Za vsakega,« še dodaja, »ki se ukvarja ne samo s književnostjo, temveč z miselnim delom – in če ne želi nazadovati – je domača knjižnica nujna.« A kot je pokazala najnovejša nacionalna raziskava bralnih navad v Sloveniji, knjige v zadnjih letih manj beremo in kupujemo, v obeh primerih pa med evropskimi državami sodimo na rep. Naše domače knjižnice so premajhne, kar neposredno vpliva tudi na dosežke otrok. Enega od razlogov za to Saksida vidi v prešibki promociji branja kot vrednote v družbi nasploh: »Praktično nimamo oddaje, ki bi bila namenjena odraslim in mladim bralcem. Takšne, ki bi bila odprta in dinamična ter bi branje pokazala kot vznemirljiv dogodek in kot skupni pogovor. Vse teorije pravijo, da je branje posledica konvencij, družbenih praks. Če je v družbi branje prepoznano kot vrednota in kot nekaj zanimivega, bodo ljudje ta bralni model prevzeli.«

Knjige podarja knjižnicam

Igor Saksida ima navado, da podvojene knjige, ker jih veliko dobi tudi kot recenzentske izvode, podarja knjižnicam. Te ali pa tiste, ki jih sam napiše, daje tudi otrokom, ki doma nimajo knjižnice ali starši za kupovanje knjig nimajo dovolj sredstev. Pred časom je eno podaril osnovnošolcu iz socialno ogrožene družine, ki nima doma nobene knjige, si jo je pa silno želel.

Sabina Višček svojim učencem zelo rada bere. Drugošolci so se pesem Dramilo Valentina Vodnika naučili preko rapa, kar je med njimi in njihovimi starši poželo veliko navdušenja. Poudarja, kako je pomemben pogovor o knjigah, saj jih tako mladim bralcem približamo. Temeljno vprašanje pri tem se ji ne zdi, kaj jim je bilo v pravljici všeč, saj občutke ob prvem branju težko ubesedijo, temveč kaj so si zapomnili. Za ene so to čustva, za druge književne osebe ali pa dogodki, kar so izhodišča za nadaljnji razmislek o literaturi.

Knjižnice za zaprtimi vrati

Kar se tiče domače knjižnice, se zdijo sogovornici pomembne tudi »mini knjižnice, ki jih imamo v svojih najbolj osebnih prostorih. So knjige, ki te bolj nagovorijo kot katerekoli druge in jih želiš imeti samo zase – o njih ne razglabljaš z drugimi, o njih premišljuješ sam.« V svoji literarni intimi imata Sabina Višček in Igor Saksida nekaj knjig, o katerih se z drugimi ne pogovarjata. So njune in v njih so besede, ki ju povezujejo in si jih izmenjujeta, ko jih skupaj prebirata. Ena teh je Pesem sem, ki jo je Igor Saksida napisal skupaj z Alešem Štegrom.

V knjigah ima Sabina Višček poleg intelektualnega in čustvenega angažmaja rada tudi humor. Zadnje čase pa ne more odložiti starih zapisov, zagreto bere revijo Učiteljski tovariš: »Kako zanimivo je, ko vidiš, kako so se na mojem strokovnem področju pred 100 leti ukvarjali s podobnimi problemi, kot se danes mi.«

Knjige z osebno zgodbo

Med zgodovinskimi strokovnimi deli, ki jih imata pedagoga v svojem doma, je tudi ena prvih didaktičnih knjig na Slovenskem, ki jo je Igor Saksida dobil za darilo od svoje kolegice, njen naslov pa se glasi Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika v ljudski šoli iz leta 1906 avtorja Janka Bezjaka. Med domačim naborom pa so tudi knjige s posvetili – od Ferija Lainščka, Dese Muck in drugih, med njimi tudi kar nekaj od Toneta Pavčka, eden teh je tudi v njegovi knjigi Čas duše, čas telesa. V času, ko je avtor ravno izdal svojo tretjo knjigo esejev, sta se z Igorjem Saksido srečala v Podčetrtku. »Podaril mi jo je, v njo pa energično napisal: ‘Je čas duše in je čas telesa, je svet, ki je in ni prida, je pedagogov raja in je noblesa in je Igor Saksida.’,« literarni zgodovinar na pamet pove Pavčkov zapis, ki ga je ustvarjalec takrat pospremil z besedami, kako je navdušen, da se profesorji oblačijo tako, kot je treba.

domača knjižnica Igor Saksida panorama Sabina Višček

Domov / Članki / 2020

Od Cola do Slavnika

Jakob J. Kenda

O avtorju
Članki
Podkasti

Ivan Šumljak v hribih. Fotografija: Wikipedija

Obisk domače lisičine je minil, kot bi mignil, toliko je v Ljubljani čakalo raznih opravkov. Ko nas je Mateja spet zapeljala nazaj na pot, pa je bil pred nami odsek, ob katerem sem se večkrat spomnil na Šumljaka in na njegov predlog Transverzale. Nič čudnega: del poti od Cola do Slavnika je izvrstna metafora zanju.

Ivan Šumljak, srednješolski učitelj zemljepisa iz Maribora in povojni vodja tamkajšnjih markacistov, je v sebi gotovo združeval niz vrlin, kajti njegovi kolegi in dijaki so ga imeli res v čislih. Nedvomno je bil tudi domač na terenu, za katerega je skrbel s svojimi markacisti, predvsem na Pohorju. Transverzalo prek slednjega so pravzaprav vzpostavili, še preden je pomladi 1951 uradno dal pobudo zanjo. Leto pred tem so namreč na novo označili pot po glavnem grebenu Pohorja, v kateri je Šumljak videl začetni del slovenske vélike ture. Pri tem so tudi iznašli oznako za slednjo: omenjeno prečnico Pohorja so označili tako, da so standardni slovenski markaciji, belemu krožcu z rdečo obrobo, dodali številko 1: »ker je bila ta pot naša ta glavna, številka 1«. Šumljak je brez dvoma poznal tudi koroške hribe, saj je kmalu po uradni pobudi predlagal koroškim kolegom, kje naj poteka trasa od Slovenj Gradca do Robanovega kota in so jo skladno s tem vzpostavili že leta 1952. A predvsem južni del planinskega sveta Slovenije je poznal zelo slabo. Na to namiguje že predlog za Transverzalo iz leta 1951, tudi s svojo skicoznostjo, saj je imel vsega 18 besed: »Pohorje – Uršlja gora – Raduha – Savinjske – Karavanke – Julijske – preko Gorenjske, Notranjske, Dolenjske, Kozjanskega na Boč in nazaj na Pohorje.«

Leta po otvoritvi Transverzale se je Šumljak svojega predloga spominjal malenkost bolj razdelano, pravzaprav v skoraj vsaki objavi nekoliko drugače. Najbolj znana izmed kasnejših »pobud« je tista, ki se najpogosteje citira kot izvirno, čeprav se mu je zapisala šele štiri leta po otvoritvi poti: »Transverzala naj bi šla približno takole: Maribor – Pohorje – Plešivec (Uršlja gora) – Smrekovec – Raduha – Savinjske oz. Kamniške planine – Karavanke – Julijske Alpe – predalpski svet – Nanos – Postojna – Kočevsko – Gorjanci – Dolina gradov – Bohor – Boč – del Slov. goric – Maribor.«

V nedoločnosti dejanskega predloga iz leta 1951 sta se skrivala dva večja problema. Ravno prvega poskušajo zamaskirati razni spominski, saj malo bolj razdelajo prav tisti del, ki ga izvirni povsem spušča: Primorsko. Da je Šumljak zelo slabo poznal to pokrajino, se deloma da razumeti. Primorska je med svetovnima vojnama pripadala Italiji, ki je z nje poskušala zbrisati vse slovensko, zato v tistem času tam prav gotovo niso bili dobrodošli planinci iz drugih koncev Slovenije. Toda zaradi istega zgodovinskega ozadja je še toliko bolj osupljivo, da je Šumljakov predlog Primorsko preskočil. Sploh od samoizpričanega domoljuba bi se pričakovalo, da bo s traso po tej pokrajini podčrtal, da je tudi ta slovenska, da bo s traso po njej proslavil njen povratek k matičnemu ozemlju, do katerega je prišlo pred kratkim, po drugi svetovni vojni. In seveda: tudi od Šumljaka kot geografa bi se pričakovalo stališče, da trasa mora prek Primorske, saj ima več reprezentativno planinskih območij.

Nekoliko drugačen je drugi največji problem nedorečenega predloga: s »Kozjanskega na Boč in nazaj na Pohorje«. Tu ni kakšne večje razlike s kasnejšimi »predlogi«, saj zaradi neizdelane druge polovice vprašljivost izvirnega tu ni bodla v oči. A dejstvo je, da bi trasa, ki bi sledila takšnemu predlogu, skoraj vso pot od Kozjanskega do Pohorja potekala po neplaninskem svetu, in to, sodeč po starejših zemljevidih, prejkone tudi v neprijazno neplaninskem slogu, po cestah. Predvsem pa bi s tako traso Transverzala zgrešila del Slovenije, ki je eden najbolj reprezentativno planinskih, Zasavje.

Vsekakor ni čudno, da je Šumljak določitev dejanske trase Transverzale raje prepustil drugim. A to nalogo je žal predal markacijski komisiji, ki je s svojo številčnostjo prejkone imela težave tudi po vzoru znanega rekla o velikem številu babic; sploh o tem, kje bo šla pot po svetih tleh Julijcev, je bila debata menda zelo razgreta. Še večjo zagato pa je relativno velikemu številu članov navkljub imela markacijska komisija v tem, da v njej očitno ni bilo nikogar, ki bi znal speljati pot od Julijcev prek Primorske, Notranjske, Dolenjske in Štajerske nazaj do Pohorja. Tudi zaradi tega so fantje komaj in še to ne najbolje rešili prvo vprašanje – kako od Julijcev do Nanosa. In tudi zaradi tega se jim je povsem ustavilo ob naslednjem problemu, kako jo speljati na odseku »Nanos – Postojna – Kočevsko«.

Tedanji vodja komisije Blažej je sredi leta 1954 recimo razglasil odločitev, da bo šla Transverzala iz Postojne kar naravnost na Snežnik. Ta sklep je bil eden bolj nenavadnih. Najjužnejša točka Transverzale je vendar nujno Slavnik. Ne samo zato, ker ima skoraj čudežen položaj, da lahko z njega na popoln dan prav res ugledaš celo Veliki Klek, najbolj severozahodni vrh, ki so ga kdaj imeli za svojega ljudje s te male zaplate. Še toliko pomembneje je, da je Slavnik njen najbolj jugozahodni vršič, ki ga z njegovimi tisoč metri lahko brez dvoma šteješ v planinski svet.

A Blažej in njegovi so imeli v zvezi z nadaljevanjem trase od Postojne kakšno še bolj zabavno zamisel, kot da zaobide Slavnik. Transverzala naj bi torej šla naravnost na Snežnik, od tam pa kar prek meje, na Risnjak in Velebit. Zakaj naj bi se Slovenska planinska transverzala vila po hrvaških hribih, niso pojasnili. In kako naj bi od tam zavila nazaj v krog, seveda niso niti namignili.

Pri takšnih določitvah trase je lahko še kakšna dodatna in nič manj skrajna pomota prav dobrodejna: da so se nato leta 1955 pod prisilo oblasti ali iz kakšnega drugega razloga odločili speljati traso do morja, je pravzaprav rešilo enega glavnih problemov na tem koncu. Tisti zmotni privesek Transverzale, ki so ga speljali od Nanosa do Ankarana, gre namreč prav prikladno prek Slavnika. Tako mu Transverzala lahko prek Vremščice in zahodnega dela Brkinov sledi vse do jugozahodnega roba slovenskega planinskega sveta ter nato zavije nazaj prek vzhoda Brkinov do Snežnika. Ostanek tistega priveska, pot južno od Slavnika, pa lahko vsa obmorska mesta po novem uporabljajo kot pristopno pot. Le pri Škofijah naj se ne sledi več privesku, temveč naj se tam seveda zavije na Porečanko: nekdanjo traso ozkotirne železnice od Trsta do Poreča, po kateri gre danes »pot zdravja in prijateljstva«, namenjena kolesarjem in pešcem.

Pogled proti Škocjanu prek naravnega mostu. Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende

To sicer ne pomeni, da na odseku od Cola do Slavnika, na katerem sem se tolikokrat spomnil Šumljaka, marsikje ni še kar nekaj dela. Očitno je bil ta odsek za razliko od tistega prek Trnovske planote deležen premalo kritike in se tako značilni proces od prezgodnje otvoritve do sijajne trase ni odvil do konca. Zato se tu z zelo lepimi deli menjujejo takšni, ob katerih se privzdigne obrv, pri čemer se niti ne bi bilo treba pretirano truditi z njimi, da bi jih dali v red; dovolj bi bilo, če bi jih popravili toliko, da bi bili čisto povprečni. Takšni bi bili transverzalcu v prijeten oddih, ki bi se kar lepo prilegel po vsem tako lepem in zanimivem in razburljivem na uvodnih delih.

Prva sitnost pride na vrsto že, ko je na okoli 25 kilometrih od Cola do Abrama kakšnih 15 kilometrov ceste, in to tiste res zatežene. Z dolgimi odseki makadama, ki ti zbije noge in nasiči sluznico s prahom, pa še res krasen razgled je ves čas okoli tebe: drevesa, potolčena od mimo vozeče gozdne mehanizacije, ki imajo predvsem vlogo debelih kolov, ki naj zadržujejo cesto, da ne zdrsi po bregu, pri čemer prvi pogled na dober zemljevid teh predelov pokaže, da bi se trasa z lahkoto izognila večini makadama po prijetnejših vlakah in stezah Hrušice in Nanosa.

Prav tako proti dlaki, a na drugačen način te gladi odsek med Razdrtim in Senožečami. Ko smo, še preden smo krenili, zbirali GPS sledi nedavnih pohodnikov po obstoječi polovici Transverzale, nas je zelo presenetilo, da gre ravno tu vsaka sled čisto po svoje. Na samem terenu se je hitro izkazalo, zakaj: tod se je spričo nezadostnega markiranja in obilo gozdarske dejavnosti izredno lahko izgubiti. Kar niti ne bi bilo tako grozno, greš pač malo čez drn in strn. Toda omenjena gozdarska dejavnost je očitno potekala v tolikšni naglici, da se ni dalo za sabo lepo pospraviti. Prebiti se čez širno področje, prek katerega so skoraj neprestano raztreseni ostanki sečnje, od vej do manjših debel, razne takšne štrline pa je s pridom izkoristilo robidovje, ni zabavno. Vsaj pol ure se potem ob vaškem vodnjaku v Senožečah potrebuje, da se s treh parov nog obreže raztrgano kožo in izmije kri.

Redke so tudi markacije na južnem boku Vremščice in ravnici do letališča, kjer je labirint neizrazitih stez dostikrat označen po načelu: saj se vidi, kam greš. Včasih se celo res in tudi tu so zato GPS sledi iskale vse mogoče prehode. A tretje mesto med najbolj neprijetnimi deli odseka od Cola do Slavnika je bilo na vzponu na slednjega. Ne le zaradi precej cest okoli Podgrajskega podolja in prav nič navdihujočih vlak pod vrhom, temveč predvsem zaradi smradu.

»Imajo tukaj neko res gnusno smetišče, ali kaj?« je skozi dlani, ki si jih je tiščala prek nosa in ust, zagodla Lučka.

Odkimal sem. To ni bil vonj po smetišču. Bil je vsekakor znan, a kateri je bil, se nisem in nisem mogel spomniti. Potem se mi je posvetilo, zakaj. Jasno, ta vonj je bil zvezan z nekim še posebej neprijetnim spominom in zato z njim vred potlačen nekam globoko, globoko. Ja, to je bil vonj popoldneva, na katerega sem se po dolgem študentskem poletju vrnil v najeto stanovanje v Ljubljani. Vonj pozabljenega zavitka, ki se je tisto dolgo, vroče poletje napihoval v varčno ugasnjenem hladilniku … dokler ni eksplodiral. Smrad po razkrajajočem se piščančjem mesu. Je morda tam pod Slavnikom kakšna piščančja farma, na kateri se perjadi ne godi najbolje?

Toda ta del poti je, kot rečeno, res kakor prispodoba Šumljakovega predloga Transverzale. Z vsem zgornjim se namreč izmenjujejo tudi odseki, ki so samo v veselje. Tu je krasni, zložni vzpon z Abrama na Plešo, razgledni vrh Nanosa, kjer greš kot na Trnovskem platoju še enkrat skozi mil preplet gozdičev in travnatih planjav visoke kraške planote. Tu je ena najbolj ljubkih izletniških točk, Vremščica, ki smo jo imeli – sredi poletja in na prekrasen dan – vso samó zase. Tu so Škocjanske jame, še eno izmed takšnih čudes, da si jih vajen v fantazijskih romanih. Tu so ob poti, predvsem kjer se križa s starimi furmanskimi cestami, še mnoge gostilne, ki se ravnajo po opisanem zglednem vzorcu. In tu so lepo pospravljene senožeti, ob katerih se vzpneš k Podgradu in drugim slikovitim vasicam na pobočjih Brkinov.

gore hribi panorama pešpot Slovenija Transverzala

Domov / Članki / 2020

Korona

Vesna V. Godina

O avtorju
Članki
Podkasti

V tem času me vsi – verjetno enako tudi vas – sprašujejo, kako sem. Deloma zaskrbljeni. Deloma morda zato, da jih nato tudi sama vprašam, kako so. In mi lahko poročajo o svojih izkušnjah s korono. Sama na vprašanje vedno odgovorim, da sem dobro. Kar ni lažen odgovor. Ali odgovor, namenjen spodbujanju. Širjenju optimizma. Itd. Ampak je to res. Virozo (ali morda gripo – bolele so me namreč vse mišice, in to tako, da nisem mogla niti sedeti), sem prebolela že dva tedna pred epidemijo korone, tako da sem bila že v predčasni samoizolaciji. V obliki bolniške. Svojo hčerko sem poslala v samoizolacijo že teden prej, preden je to zaukazala naša oblast, in to na osnovi preproste prognoze, ki sva jo ob koncu januarja razdelala s prijateljem, s katerim sva oba kar dobra matematika. Oba sva imela v gimnaziji isto profesorico matematike. Ki sva jo oba občudovala. Skratka, na osnovi ne pretirano poglobljene analize podatkov s Kitajske je bilo z uporabo matematične logike jasno, da ta virus ni kot gripa. Da se širi eksponentno. Da je smrtnost višja. Da ni povsem jasno, kako se prenaša. Da bo zajel tudi Evropo. Tudi Slovenijo. Ki se je takrat počutila še povsem varno. Da cepiva ni. Zdravila tudi ne. In da je zato edino, kar človek lahko naredi, to, kar so ljudje naredili v času na primer kuge: zaprli so se vsak v svojo hišo in omejili vse medsebojne stike. No, zato je morala moja hči v samoizolacijo teden prej, preden je to zahtevala oblast. Je nekaj pripominjala. Pa sem ji povedala, da bodo že naslednji teden vsi doma. Kar se je tudi zgodilo.

Ja, obe sva v redu. Pa ne le zato, ker sva omejili svoje stike z drugimi že dovolj zgodaj. Ampak tudi zato, ker znava obe biti sami. Kar je, kot se je pokazalo, očitno velik problem Slovencev. Pravzaprav, povedano odkrito, se zame v resnici ni kaj veliko spremenilo. Vsa predavanja opravljam enako kot prej. Sicer v e-obliki. A po istem urniku. Govorilne ure prav tako. Tudi sicer sem navajena biti sama. Ker če človek študira in piše, tega ne more početi drugače kot sam. Tako je bilo prej. Tako je zdaj. V trgovine tudi sicer hodim le, kadar je nujno. Enako kot zdaj. Na kave in ostala druženja tudi v brezkoronskih obdobjih ne hodim. Nimam časa. Tako da se tudi tu ni nič spremenilo. Skratka, res sem v redu. Zdrava sem. In moje življenje nemoteno poteka naprej.

Je pa zanimivo opazovati, kako na omejitev stikov in obkroženost z boleznijo reagirajo drugi. Eni mi tako poročajo, da jih je zajela panika. Njih. Ali druge, ki jih poznajo. Tisti, ki imajo več sreče, so se s paniko uspešno soočili. In ji naredili konec. Drugi očitno tega ne zmorejo. Da gre očitno za nacionalni problem, je videti tudi iz medijev, ki na veliko odpirajo vprašanje potreb po psihološki pomoči Slovencem v času korona epidemije. Zanimivo je poslušati odgovore in nasvet, ki kažejo, da Slovenci očitno niso kaj prida sposobni soočati se z eksistencialno ogroženostjo. Ob tem ta eksistencialna ogroženost za veliko večino prebivalstva v resnici sploh ne obstaja. Jo je pa večina Slovencev očitno vzela za svojo. Čeprav sploh ne sodijo v rizične skupine.

Pa ne, da bi sama nevarnosti korone ne bi jemala resno. Sem že povedala, da je res prav nasprotno. Gre za nekaj drugega: preprosto za to, da sem se iz drugih, resnih situacij eksistencialne ogroženosti naučila, da panika in strah ne pomagata. Kar pomaga, je zbranost. In racionalno delovanje. Ne pa se delati, kot da ni nič. Kar je očitna reakcija druge skupine posameznikov, ki jih lahko opazujem. Delajo se, da ni nič. Dajejo komentarje tipa: »Saj pri nas ni še nihče umrl.« Ali po novem: »Saj je umrla le ena oseba in še ta je bila stara več kot 80.« Kar se bo jutri spremenilo v: »Saj sta pri nas umrli le dve osebi. Obe sta bili stari več kot 80 in bi tako ali tako umrli.« Skratka, na delu je obrambni mehanizem zanikanja. Sicer dobro znan in povsem običajen.

Potem opazujem ljudi, ki si želijo, da jih nekdo skozi vse to vodi za roko. Obsesivno poslušajo vsa poročila in sledijo vsem novicam. Po internetu. In drugje. Želijo, da nekdo namesto njih definira situacijo. In jim pove, kaj naj naredijo. In jih pri tem, če je le mogoče, še spremlja. Kot majhne otroke. Jih drži za rokico. Jih pelje skozi življenje. Najbolj zabaven primer te prakse so skupne vadbe ob šestih. Za crknit!

Če se nekoliko oddaljimo od deskripcije, je torej jasno, da je korona obelodanila dve očitno zelo prisotni značilnosti slovenske družbe. Ki v normalnih razmerah morda nista bili tako zelo vidni. Prva je napredujoča infantilizacija slovenske družbe. Več in več Slovencev se vede kot majhni nesamostojni otroci. Ki potrebujejo objekt naslonitvenega tipa. Ki je trenutno JJ. In drugič: očitno je, da je slovenska družba že postala družba, ki jo prežema terapevtska mentaliteta. Ljudje so vse manj sposobni sami reševati svoje probleme. Za to potrebujejo strokovnjake. Ki jim najprej povedo, kaj njihov problem je, nato pa še, kako naj ga rešijo.

Seveda slovenska družba v teh značilnostih ni nekaj unikatnega. Saj gre za značilnosti vsake družbe, za katero je značilna kultura narcisizma, o kateri je pisal Lasch že leta 1979. Njegovo Kulturo narcisizma imamo že nekaj časa prevedeno tudi v slovenščino. Škoda le, da je ljudje v glavnem niso prebrali. Bi jim lahko precej pomagala. Tudi zdaj ob koroni.

Enako pa Slovenija ni unikatna tudi, ko gre za razmišljanja, da bi bilo najbolje, da pustimo, da se kritični procent prebivalstva okuži, zboli in da tako postanemo na virus imuni, saj bi bila takšna praksa najboljša za ekonomijo. Kolektivno imunost je pač treba vzpostaviti. In najbolje jo je vzpostaviti ob najmanjših stroških za gospodarstvo, kar se zdi na videz povsem logično sklepanje. Ki pa je logično le, če se giblje v okviru logike, značilne za kapitalizem. Logike, ki je postala že samoumevna. In ki se glasi: vse sfere družbe je treba podrediti dobrobiti gospodarstva. Ali: socialno je podrejeno ekonomskemu. Zdaj, v času korone, to pomeni tudi: humano je podrejeno ekonomskemu.

Vem, da se marsikomu zdi povedano tako samoumevno, da mu sploh ni jasno, kaj bi lahko bilo s to logiko narobe. A v resnici je narobe v bistvu vse. Kajti z izjemo kapitalističnih družb se v vseh drugih družbah razmerje med socialno dobrobitjo in ekonomijo glasi: ekonomsko je podrejeno socialnemu. Socialna dobrobit je nadrejena ekonomskim ciljem in koristim. V tej luči trditev, da zagovarjanje socialne dobrobiti na škodo ekonomije pomeni zlom ekonomije, v resnici ne drži. Morda to pomeni zlom kapitalistične ekonomije sedanjosti, v kateri majhen procent bogati na račun velike večine. Ne pomeni pa zloma ekonomije nasploh. Velika večina ekonomij namreč ni sledila zgoraj opisani logiki današnjega kapitalizma.

Skratka: ker ima zdaj velika večina Slovencev več časa kot v brezkoronskem življenju, ga je vsaj nekaj treba posvetiti branju. Tudi Lascha. In razmišljanju. Tudi o tem, kaj bi morale biti naše družbene prioritete.

epidemija kolumna koronavirus samoizolacija

Pia Marincelj (Fotografija: osebni arhiv)

Domov / Članki / 2020

Pri opremljanju doma vedno pomislite na domačo knjižnico

Urška Bračko

O avtorju
Članki
Podkasti

Pia Marincelj je avtorica raziskave Življenja knjig z domačih knjižnic polic, ki je nedavno izšla v knjižni obliki. V njej je preučevala domače knjižnice z analiziranjem revije Naš dom in anketiranjem kupcev na spletnem portalu Emka, ugotovitve pa primerjala z raziskavo Knjiga in bralci VI. Izkušnje s področja založništva je pridobila pri založbi UMco, pisala je knjižne recenzije za revijo Bukla in portal Koridor: križišča umetnosti. Danes jo lahko najdete v knjižnici Kočevje, kjer dela kot bibliotekarka. Pogovarjali sva se o domačih knjižnicah, opremljanju, prodaji in izposoji knjig.

Že v uvodu tvoje knjige lahko beremo, da si se za raziskovanje domačih knjižnic odločila iz skrbi pred prevlado e-knjig nad tiskanimi. Je tvoji odločitvi botrovalo še kaj drugega?

Za raziskovanje domačih knjižnic sem se odločila, ker sem tekom študija založništva naletela na neskladje med ustvarjalci in uporabniki knjige, na kar sem želela z raziskavama posredno opozoriti. Na eni strani sem videla stisko in boj za preživetje tistih, ki pripomorejo k nastanku knjige, vse manjšo prodajo in upad intenzivnih kupcev knjig, po drugi strani pa sem se postavila v vlogo bralca in kupca knjige, ki ga družbene razmere in zaslonski mediji odvračajo od branja tiskane knjige. Sem zagovornica branja in tiskane knjige, želim si, da bi jih ljudje brali in cenili ter da bi vsi vključeni v proces nastajanja knjige prejemali dostojne honorarje in plače. Zavedam pa se, da v času, ko v Sloveniji izide povprečno 5000 knjig letno, obstaja le peščica tistih knjig, ki jih bo posameznik po nakupu prebral večkrat ali v njih večkrat iskal informacije. Ali se bo kupcu (ob dostopnosti knjig v knjižnicah in informacij na spletu) nakup še vedno zdel smiseln? Z rezultati sem želela opozoriti na dodatno vrednost lastnega izvoda knjige ter pomen domačih knjižnic, hkrati pa tudi na nujnost odprave neskladja med ustvarjalci in uporabniki knjige s promoviranjem branja kot zdravega življenjskega sloga ter knjižnih polic kot dela zdravega bivalnega okolja. Ob zavedanju, da založništvo potrebujemo (kot potrebujemo šolstvo ali zdravstvo), bi bila državna pomoč založništvu lahko nekaj samoumevnega.

Kaj je po tvojem botrovalo spremembi v velikosti domačih knjižnic in upadu nakupovanja knjig med bralci v zadnjih desetletjih?

Nekdaj informacij ni bilo moč poiskati nikjer drugje kot v knjigah, zato vsaj kakšna enciklopedija, slovar ali priročnik niso smeli manjkati na policah običajnega doma. Danes so nam informacije dostopne z enim klikom na pametne naprave, zato se (zlasti mladi) za splošne informacije vse manj obračajo h knjigam. Tudi na spletu je dostopnih že veliko kvalitetnih in preverjenih virov. Pomemben dejavnik upada nakupovanja knjig je tudi dejstvo, da je v obdobjih do konca 20. stoletja zelo veliko pomenilo, da je imel človek v lasti neko materialno dobrino, nekaj, na kar je bil ponosen in je to skrbno varoval, četudi ne uporabljal. Knjiga je imela višjo simbolno vrednost, zbirka pomembnih romanov je bila ponos družine. Danes se miselnost ljudi na splošno spreminja. V obdobju, ko so materialne dobrine vse bolj dostopne, ljudje ugotavljajo, da je pravzaprav težje živeti z več kot z manj. Obsežne domače knjižnice so vse bolj v domeni strastnih ljubiteljev knjig, bibliofilov ter tistih, ki jih na knjige veže tudi njihov poklic. Pri svojem delu v knjižnici opažam, koliko ljudi k nam prinese zajetne kupe knjig iz domače knjižnice, bodisi svoje ali od svojcev, ki so preminili … Knjigo si je bolj ugodno in priročno izposoditi. In kljub temu, da rezultati raziskav trenutno kažejo, da e-knjige med bralci še vedno ostajajo veliko manj priljubljene od tiskanih knjig, imajo tudi te že svoje pristaše in le ugibamo lahko, koliko jih bo v prihodnosti. Seveda pa se v upadu nakupovanja knjig in manjšanju velikosti domačih knjižnic odraža odnos ljudi do knjig na splošno, na čemer bi naša družba nedvomno morala graditi.

Ali je torej še vedno smiselno imeti domačo knjižnico?

Seveda! Mislim, da bi vsak človek moral imeti doma vsaj kakšno knjižno poličko. Raziskava ekipe znanstvenikov iz ZDA je pokazala, da so knjige v domu zelo pomembne za pozitiven razvoj in uspeh otrok, hkrati pa ustvarjajo okolje, ki pozitivno vpliva tudi na odrasle. Mislim, da je povsem drugače, če so knjige ves čas fizično prisotne v prostoru, kot pa če jih imamo shranjene v e-obliki. Danes povprečen Slovenec več ne čuti, da bi potreboval domačo knjižnico, bi pa morali kot narod stremeti k temu, da domače knjižnice pozitivno vplivajo na ljudi.

Imajo po tvojem javne knjižnice negativen vpliv na prodajo knjig?

Glede na primerjave z rezultati drugih držav ne bi smelo biti tako. Tudi rezultati naših raziskav so pokazali, da se nakupovanje knjig in izposoja v knjižnici načeloma pozitivno dopolnjujeta. Ljubitelji knjig hodijo v knjižnice in knjige tudi kupujejo. Se mi pa zdi, da Slovenci še vedno preveč gledamo na knjigo kot na nekaj »svetega«, nekaj, kar je treba skrbno hraniti in kar je »greh« vreči stran. Ta simbolna vrednost, ki izvira iz časov, ko knjige niso bile lahko dostopne, je zelo močna. Pozabljamo, da je posamezen izvod danes zgolj blok natiskanega papirja (dokler mu seveda ne damo svoje osebne zgodbe in pečata), da je vsebina s svojo intelektualno, umetniško in duhovno vrednostjo shranjena tudi v digitalni obliki. Mislim, da ljudje v tujini na knjige že gledajo drugače in jih zato morda pogosteje kupujejo in zamenjujejo, ne samo skladiščijo doma. Odlična rešitev za kroženje knjig se mi zdijo Knjigobežnice, antikvariati in knjigarne z rabljenimi knjigami, ki jih je v tujini vse več. Tudi pri nas že obstajajo spletne knjigarne z rabljenimi knjigami, ki omogočajo nakupe po res ugodnih cenah.

Čedalje več člankov, knjig in raziskav se v zadnjem času pojavlja na temo domačih knjižnic. Kaj misliš, da je razlog? Samo skrb, da ljudje beremo in kupujemo premalo knjig ali še kaj drugega?

To se mi zdi zelo zanimivo, saj so se ti članki pojavili nedolgo nazaj, namreč ko sem pisala svojo magistrsko nalogo v letu 2017, sem imela kar precejšen problem z viri in literaturo. Na temo sodobnih domačih knjižnic praktično nisem našla skoraj ničesar, sploh pa ne v slovenščini. O tem se pri nas ni veliko pisalo niti v poljudnih člankih. Očitno je prišel čas, ko je več ljudi hkrati postalo pozornih na to temo, ki je seveda posredno vezana na rezultate raziskav o bralnih in nakupovalnih navadah v Sloveniji, morda pa je med pisci kaj takih, ki so rešili mojo anketo ali pa zasledili rezultate mojih raziskav in posledično začeli bolj razmišljati o tej temi. Možno je tudi, da smo v času, ko je že vse digitalno, spet začeli iskati ravnovesje in zadovoljstvo v nečem bolj oprijemljivem.

V nadaljevanju tvoje knjige/raziskave dobimo vpogled v zgodovino knjižnic po različnih obdobjih zgodovine. V katerem od njih bi najraje živela (in imela takšno knjižnico kot jo npr. omenjaš za posamezno obdobje)?

Ne bi se branila kakšne bogato okrašene rimske, renesančne ali plemiške knjižnice, ampak bolj kot razmišljam, se vidim v srednjeveški knjižnici samostana na Irskem, ob prepisovanju srednjeveških rokopisov.

Kakšen odnos imaš sama do domačih knjižnic? Zbiraš knjige ali si postaviš neko mejo, koliko jih boš imela doma. V knjigi lahko zasledimo tudi fotografijo tvoje knjižnice. Ali se je njena kapaciteta od raziskave že kaj povečala?

Sama se sicer knjigam težko upiram, ampak se trudim, da jih ne bi imela preveč. Včasih sem jih kupila več, v zadnjem času kupim le kakšen priročnik ali strokovno knjigo, za katero vem, da jo bom dolgo brala (s presledki), leposlovno knjigo, ki sem jo že prebrala, pa mi je bila tako zelo všeč, da se jo odločim imeti na svoji polici, ali pa knjigo avtorja, ki ga res obožujem in/ali želim podpreti. Rada si kupim tudi kakšno slikanico, saj so nekatere res pravi umetniški izdelki. Moja zbirka knjig je v resnici obsežnejša od tiste na fotografiji v knjigi, se je pa od takrat tudi že nekoliko povečala.

Te je kakšna od ugotovitev še posebej presenetila/razočarala in zakaj?

Presenetilo me je, da se je večini anketirancev še vedno zdela najpomembnejša informacijska vrednost tiskane knjige, za katero sem sama ocenila, da v digitalni dobi izgublja pomen.

Ali si sama več knjig izposodiš ali kupiš?

Glede na to, da delam v knjižnici in se vsak dan gibljem v okolju z veliko starimi in novimi knjigami, ki jih še nisem brala, se veš čas soočam s skušnjavami, katero knjigo bi si izposodila, pa se moram zadržati, ker me doma čaka še kup izposojenih knjig, ki jih že predolgo berem, in še kup kupljenih, ki jih še nisem prebrala. Zato, odkar delam v knjižnici, žal kupim manj knjig.

Ali misliš, da če bi revije o opremljanju danes kaj več pisale o opremljanju domače knjižnice, da bi to kaj vplivalo na nakupne navade (knjig) ljudi?

Mislim, da bi lahko tovrstne revije zelo pozitivno vplivale na nakupovalne navade ljudi, ki jih na splošno ni težko prepričati v sledenje modnim trendom. Če bi večkrat videli podobo lepe domače knjižnice, bi to verjetno vzbudilo željo po tem, da bi jo imeli tudi sami, kar bi posredno pozitivno vplivalo tudi na bralne navade. In kar je najpomembneje, domače knjižnice in knjižne poličke imajo neverjetno pozitiven vpliv na intelektualni razvoj otrok, na njihove bralne navade v otroštvu in kasneje v življenju. Otroci, ki živijo v okolju z domačo knjižnico, dosegajo tudi boljše učne rezultate. Zato je še toliko bolj pomembno, da se knjige in pohištvo za hranjenje le-teh pojavljajo v primerih otroških sobic v revijah in drugih medijih za notranje oblikovanje doma.

Če bi morala bralcem intervjuja predlagati opremljanje domačih knjižnic, kakšen bi bil tvoj nasvet?

Moj nasvet bi bil, da pri opremljanju doma vsekakor pomislite na domačo knjižnico, in to vključite v svoj dom. Pri odločanju o tem, kakšna naj bo, je najbolje upoštevati svoj življenjski slog, potrebe in želje ter obseg knjižnega fonda, ki ga že imate oziroma ste si ga pripravljeni zgraditi. Če imate otroke, ne pozabite na kotiček za knjige v otroški sobi.

branje knjiga knjižnica

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2020

Deset kultnih pesmi slovenskih pesnikov in pesnic

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Karel Destovnik Kajuh: Samo en cvet, en češnjev cvet

Samo en cvet, en češnjev cvet,

dehteč in bel

odlomi, moja draga!

Ne bom ga za klobuk pripel,

ne bom ga v gumbnico si del,

odlomi ga, odlomi, draga!

Jaz bom ljudem poslal ta cvet,

vsakomur, ki na križ pripet

trpi v pomladi tej …

In glej, ta drobni češnjev cvet

bo v njih izbrisal malodušja sled

in spet razžaril tožni jim pogled.

Samo en bel, en češnjev cvet

odlomi, moja draga,

saj veš, kako vsak tak pozdrav

človeku za rešetkami pomaga.

Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

– nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –

ker drevesa in trave vedo za samoto

– kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

– če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino

– koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Kajetan Kovič: Južni otok

Je južni otok. Je.

Daleč v neznanem morju

je pika na obzorju.

Je lisa iz meglè.

Med svitom in temo

iz bele vode vzhaja.

In neizmerno traja.

In v hipu gre na dno.

In morje od slasti

je težko in pijano.

In sol zatiska rano.

In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu

samo zasute školjke

in veje grenke oljke

in zibanje mahu.

A voda se odpre

in močna zvezda vzide

in nova ladja pride

in južni otok je.

Tomaž Šalamun: Mrk

Utrudil sem se podobe svojega plemena

in se izselil.

Iz dolgih žebljev

si varim ude novega telesa.

Iz starih cunj bo drobovje.

Nagniti plašč mrhovine

bo plašč moje samote.

Oko si izderem iz globine močvirja.

Iz prežrtih plošč gnusa

si bom postavil kolibo.

Moj svet bo svet ostrih robov.

Krut in večen.

France Prešeren: Zdravljica

Spet trte so rodile

prijat’li, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

Komú najpred veselo

zdravljico, bratje! č’mò zapét’!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv sloveče matere!

V sovražnike ‘z oblakov

rodú naj naš’ga trešči gróm!

Prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jim še težé!

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo!

Otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

da oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice!

Ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

Mladen’či, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up!

Ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker po nàs

bode nàs,

jo sŕčno bránit’ klical čas!

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat’ dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijat’ji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat’li,

ker dobro v srcu mislimo.

Dókaj dni

naj živí

Bog, kar nas dobrih je ljudi!

Dane Zajc: Veliki črni bik

Veliki črni bik rjove v jutro.

Veliki črni bik, koga kličeš?

Prazni so pašniki.

Prazne so gore.

Prazne so grape.

Prazne kot odmev tvojega klica.

Veliki črni bik rjove v jutro.

Kot da bi brizgala težka črna kri

pod vršičke temnih smrek.

Kot da bi se nad gozdom navzhodu

odpiralo v jutro

krvavo bikovo oko.

Veliki črni bik, koga kličeš?

Je slast poslušati,

kako ti vrača odmev

tvoj zamolkli klic?

Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.

Tvoj glas pada v grape

kot razcefrana jata

črnih vran.

Nobeden ne sliši tvoje samote.

Nikogar ne napojiš

s črno krvjo svojega glasu.

Umolkni, veliki črni bik.

Veliki črni bik rjove v jutro.

Sonce na vzhodu brusi

bleščečo mesarsko sekiro.

Milan Jesih: Kratka je bila

Kratka je bila

noč,

dan jo je

malo podaljšal.

Gregor Strniša: Orion

Čez tisoč let, ko naju več ne bo,

bo spet prav tak večer, kot je nocoj,

na modrem nebu daljen in svetal

spet kot nocoj bo Orion sijal.

Zeleni hrast, ki pošumeva v noč,

takrat prastaro temno bo drevo,

šumel bo v vetru kot teman spomin

na ta večer, ko stala sva pod njim.

Skoz’ mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč,

le mladi par, ki se bo tu takrat objel, bo drug.

Prav kot nocoj v pomladni mrak sijal bo Orion

in prav tako, kot jaz morda, bo rekla deklica:

»Kako je daleč, kako je lep,

kako blešči se njegovih sedem zvezd.«

Čez tisoč let, ko naju ne bo več,

na nebu Orion sijal bo še.

Poljubi me za tisoč dolgih let,

ko tu mlad par se bo poljubil spet.

Srečko Kosovel: Kons. 5

Gnoj je zlato

in zlato je gnoj.

oboje = 0

0 = ∞

∞ = 0

A B <

1, 2 3

Kdor nima duše

ne potrebuje zlata

kdor ima dušo

ne potrebuje gnoja.

I, A.

Mila Kačič: Misel o smrti

Ni smrt tisto, kar nas loči,

in življenje ni, kar druži nas.

So vezi močnejše. Brez pomena

zanje so razdalje, kraj in čas.

Vekovečna dragih je bližina.

Smrt je le združitve návečer.

Zemlja skupno je pribežališče

in poslednji cilj vseh nas je mir.

poezija seznami svetovni dan poezije