Kako nežno, brez jeze in besa poslati nekam vse popolne ljudi, ki to niso in nikoli ne bodo. V pesmi, samo v pesmi in nikjer drugje. Pesmi je oproščeno, tako kot je oproščeno vsem, ki se znajdejo v njej, ne da bi tako hoteli. Fuck All The Perfect People je pesem o popolnih ljudeh, ki jih v njej ne vidimo, ker imajo besedo tisti, ki so njihovo nasprotje in imajo tisto, česar popolni ljudje niso nikdar imeli.
Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje.
Kadar nekdo prepeva o popolnih ljudeh, mi najprej padejo na misel urejeni ljudje, tisti torej, ki znajo svojo urejenost vnovčiti vedno in povsod; koliko takšnih ljudi je šlo skozi življenje tiho in brezbrižno, ne da bi jih kdorkoli res opazil. Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje. Ne vem, zakaj se ob tem najprej spomnim na portugalskega nogometnega asa Cristiana Ronalda, ki na tem svetovnem prvenstvu išče svojo popolnost, kljub temu da ga mnogi opozarjajo, da je njegov najboljši čas minil in da je zdaj morda pravi trenutek za konec tega iskanja; nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za hrvaškega čarovnika Modrića in jasno tudi edinega, ki se je približal božanstvu, Lionela Messija. Morda je ravno argentinski čudežni deček edini, ki bo svojo zgodbo pripeljal do konca in na koncu osvojil še eno prvenstvo za svojega idola, ki mu je dovolil obleči dres s številko 10. Ironija je, da velja za največjega nogometaša vseh časov človek, ki je poosebljal nepopolnost, pa je kljub temu premagoval tudi najbolj popolne nasprotnike; to je bil seveda Diego Armando Maradona, ki bi se z lahkoto znašel v videospotu pesmi Fuck All The Perfect People, v bistvu sem v to skoraj prepričan; pravzaprav bi težko našli bolj primerno himno zanj, ki je postal mesija nepopolnih, zgrešenih ljudi, in to tako, da je zadel vse, kar je bilo treba zadeti, tudi z roko, ki jo je sam razglasil za božjo, če je bilo treba, česar mu nihče, razen Angležev, ki še vedno plačujejo za svojo božjo črto, ni zameril, pa čeprav je lagal pred celotnim svetom in samim seboj; postal je ikona tistih, ki so nenehno sami pred golom, pa ne vedo, kako ga dati, ker jim v bistvu ni več mar, ali ga bodo dali ali ne. In ali ni ravno v tem neke vrste nesrečne, žalobne popolnosti, na katero stavijo tisti, ki hodijo v kazino izgubljat in ne služit; navsezadnje je bil eden takšnih tudi avtor komada Chip Taylor, ki se je rodil kot James Wesley Voight; bil je mlajši brat legendarnega igralca Jona Voighta, ki se je približal popolnosti v filmu Polnočni kavboj, v katerem je upodobil nesrečnega žigola, mladeniča, ki je zgrešil vse ameriške sanje o popolnosti. Tako nesrečnega lika, ki ga je v izkoriščevalski pekel potegnil še bolj nepopolni Dustin Hoffman, prav tako doživljenjsko zaznamovan s tem filmom, težko najdemo v celotni svetovni kinematografiji. Čeprav je bil zame zares popoln njegov nastop v nekem drugem, precej manj razvpitem filmu z naslovom Podivjani vlak, kjer lahko iz njegovih ust slišimo enega najboljših monologov o ameriških sanjah, ki so polne umazanih detajlov, ki jih je treba očistiti z zobno ščetko, če je treba, samo da se sveti, ko pride šef in pogleda, ali si res naredil tako, kot ti je bilo ukazano. Monolog, ki ga je Voight zrecitiral v tem filmu, ki ga je režiral Slovan Andrej Končalovski, scenarij pa napisal japonski velikan Akira Kurosawa, je zares popoln, tako kot je popolna ignoranca vseh, ki so pozabili na ta film; v teh dneh, ko se trudite biti popolni, si vsekakor oglejte kakšen prizor iz te mojstrovine, morda vam bo lažje prenašati vse te zmage popolnih reprezentanc in poraze vnaprej obsojenih na neuspeh; nekaj podobnega se vam bo sprožilo tudi ob poslušanju komada Fuck All The Perfect People.
In ali ni ravno v tem neke vrste nesrečne, žalobne popolnosti, na katero stavijo tisti, ki hodijo v kazino izgubljat in ne služit
Kakšna ironija, da je bil v resničnem življenju njegov mlajši brat popolno nasprotje svojega brata iz Hollywooda, saj je proti koncu življenja iskal predvsem nepopolnost oziroma jo sprejemal z odprtimi rokami, kot bi se poslavljal od tega sveta, v katerem bo štela le statistika popolnosti, v kateri ne bo smelo biti zgrešenih strelov, vsaj ne tako vidnih, kot je bil denimo tisti, ki ga je poslal čez gol nesrečni, za vedno nepopolni David Beckham, ali še bolj usodno Roberto Baggio, ki sedi tam nekje zgoraj, med popolnimi povabljenci na VIP-tribunah tega prvenstva, ki bo prenekateremu nepopolnemu navijaču iz Bosne ali katere druge državice, ki je za pot v obljubljeno deželo, kjer se na širnih stadionih igrajo neki drugi športi, brez pretiranih emocij, rezerviranih za nepopolno rajo iz tretjega sveta, porabil celo svoje nepopolno bogastvo. Kako ga bo dobil nazaj, se sprašuje njegova družina v Zenici, Tuzli ali nemara Sarajevu? On gotovo ne, ker je predolgo čakal na to priložnost. Zato se morda tako veselimo, ko doseže gol kakšen fant, rojen v tej isti, nekoč popolni Ameriki, ki se je odločil, da bo raje igral za nepopolno Bosno in Hercegovino in ji s tem pomagal, da bo tako vsaj še nekaj časa ostala tako nepopolna, kot smo jo poznali doslej in jo imeli zato še raje. Kako je živeti brez svetovnega prvenstva v državi, ki je navajena z žogo reševati veliko svojih težav, vedo najbolje Italijani, ki jih že dvanajst let ni tam, kjer so bili vedno doma; kako hudo je vse to, dojamem šele, ko mi Maks razloži, da je njegov sin star dvanajst let in še nikoli ni doživel Italije na svetovnem prvenstvu. Na hitro zračunam, da je star tri svetovna prvenstva, pozabim pa zračunati, koliko jih imam za seboj sam. Zdaj mora gledati Bosno, kako se muči s tam nekim Katarjem. Morda pa je to bolje kot tisto mučenje do popolnosti, ki nam ga prezentirajo nekatere evropske reprezentance, ki bi se jim prileglo malce dobre stare nepopolnosti, začinjene z genialnostjo, zgrajeno na taktično bolj trhlih temeljih. Nekateri smo siti te popolnosti. Lahko to povemo ali ne smemo. K vragu z vsemi temi popolnimi reprezentancami, ki si lahko podajajo v neskončnost in dosegajo gole proti nepopolnim, nepozornim, taktično nezrelim in premalo tehnično podkovanim prišlekom iz nogometno nerazvitega zakotja sveta, čez katere se zgražajo tudi naši znalci in poznavalci, ki vse prevečkrat pozabljajo, kako nepopolni smo sami in koliko porazov smo že morali požreti, preden smo vsaj za trenutek zajeli delček tega občutka največje športne smotre na svetu.
