julij 2026 - Page 2 of 2 - AirBeletrina
Kolaž: Hanna Juta Kozar
Kolumna 4. 7. 2026

Himna nepopolnih ljudi

Kako nežno, brez jeze in besa poslati nekam vse popolne ljudi, ki to niso in nikoli ne bodo. V pesmi, samo v pesmi in nikjer drugje. Pesmi je oproščeno, tako kot je oproščeno vsem, ki se znajdejo v njej, ne da bi tako hoteli. Fuck All The Perfect People je pesem o popolnih ljudeh, ki jih v njej ne vidimo, ker imajo besedo tisti, ki so njihovo nasprotje in imajo tisto, česar popolni ljudje niso nikdar imeli.

Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje.

Kadar nekdo prepeva o popolnih ljudeh, mi najprej padejo na misel urejeni ljudje, tisti torej, ki znajo svojo urejenost vnovčiti vedno in povsod; koliko takšnih ljudi je šlo skozi življenje tiho in brezbrižno, ne da bi jih kdorkoli res opazil. Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje. Ne vem, zakaj se ob tem najprej spomnim na portugalskega nogometnega asa Cristiana Ronalda, ki na tem svetovnem prvenstvu išče svojo popolnost, kljub temu da ga mnogi opozarjajo, da je njegov najboljši čas minil in da je zdaj morda pravi trenutek za konec tega iskanja; nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za hrvaškega čarovnika Modrića in jasno tudi edinega, ki se je približal božanstvu, Lionela Messija. Morda je ravno argentinski čudežni deček edini, ki bo svojo zgodbo pripeljal do konca in na koncu osvojil še eno prvenstvo za svojega idola, ki mu je dovolil obleči dres s številko 10. Ironija je, da velja za največjega nogometaša vseh časov človek, ki je poosebljal nepopolnost, pa je kljub temu premagoval tudi najbolj popolne nasprotnike; to je bil seveda Diego Armando Maradona, ki bi se z lahkoto znašel v videospotu pesmi Fuck All The Perfect People, v bistvu sem v to skoraj prepričan; pravzaprav bi težko našli bolj primerno himno zanj, ki je postal mesija nepopolnih, zgrešenih ljudi, in to tako, da je zadel vse, kar je bilo treba zadeti, tudi z roko, ki jo je sam razglasil za božjo, če je bilo treba, česar mu nihče, razen Angležev, ki še vedno plačujejo za svojo božjo črto, ni zameril, pa čeprav je lagal pred celotnim svetom in samim seboj; postal je ikona tistih, ki so nenehno sami pred golom, pa ne vedo, kako ga dati, ker jim v bistvu ni več mar, ali ga bodo dali ali ne. In ali ni ravno v tem neke vrste nesrečne, žalobne popolnosti, na katero stavijo tisti, ki hodijo v kazino izgubljat in ne služit; navsezadnje je bil eden takšnih tudi avtor komada Chip Taylor, ki se je rodil kot James Wesley Voight; bil je mlajši brat legendarnega igralca Jona Voighta, ki se je približal popolnosti v filmu Polnočni kavboj, v katerem je upodobil nesrečnega žigola, mladeniča, ki je zgrešil vse ameriške sanje o popolnosti. Tako nesrečnega lika, ki ga je v izkoriščevalski pekel potegnil še bolj nepopolni Dustin Hoffman, prav tako doživljenjsko zaznamovan s tem filmom, težko najdemo v celotni svetovni kinematografiji. Čeprav je bil zame zares popoln njegov nastop v nekem drugem, precej manj razvpitem filmu z naslovom Podivjani vlak, kjer lahko iz njegovih ust slišimo enega najboljših monologov o ameriških sanjah, ki so polne umazanih detajlov, ki jih je treba očistiti z zobno ščetko, če je treba, samo da se sveti, ko pride šef in pogleda, ali si res naredil tako, kot ti je bilo ukazano. Monolog, ki ga je Voight zrecitiral v tem filmu, ki ga je režiral Slovan Andrej Končalovski, scenarij pa napisal japonski velikan Akira Kurosawa, je zares popoln, tako kot je popolna ignoranca vseh, ki so pozabili na ta film; v teh dneh, ko se trudite biti popolni, si vsekakor oglejte kakšen prizor iz te mojstrovine, morda vam bo lažje prenašati vse te zmage popolnih reprezentanc in poraze vnaprej obsojenih na neuspeh; nekaj podobnega se vam bo sprožilo tudi ob poslušanju komada Fuck All The Perfect People.

In ali ni ravno v tem neke vrste nesrečne, žalobne popolnosti, na katero stavijo tisti, ki hodijo v kazino izgubljat in ne služit

Kakšna ironija, da je bil v resničnem življenju njegov mlajši brat popolno nasprotje svojega brata iz Hollywooda, saj je proti koncu življenja iskal predvsem nepopolnost oziroma jo sprejemal z odprtimi rokami, kot bi se poslavljal od tega sveta, v katerem bo štela le statistika popolnosti, v kateri ne bo smelo biti zgrešenih strelov, vsaj ne tako vidnih, kot je bil denimo tisti, ki ga je poslal čez gol nesrečni, za vedno nepopolni David Beckham, ali še bolj usodno Roberto Baggio, ki sedi tam nekje zgoraj, med popolnimi povabljenci na VIP-tribunah tega prvenstva, ki bo prenekateremu nepopolnemu navijaču iz Bosne ali katere druge državice, ki je za pot v obljubljeno deželo, kjer se na širnih stadionih igrajo neki drugi športi, brez pretiranih emocij, rezerviranih za nepopolno rajo iz tretjega sveta, porabil celo svoje nepopolno bogastvo. Kako ga bo dobil nazaj, se sprašuje njegova družina v Zenici, Tuzli ali nemara Sarajevu? On gotovo ne, ker je predolgo čakal na to priložnost. Zato se morda tako veselimo, ko doseže gol kakšen fant, rojen v tej isti, nekoč popolni Ameriki, ki se je odločil, da bo raje igral za nepopolno Bosno in Hercegovino in ji s tem pomagal, da bo tako vsaj še nekaj časa ostala tako nepopolna, kot smo jo poznali doslej in jo imeli zato še raje. Kako je živeti brez svetovnega prvenstva v državi, ki je navajena z žogo reševati veliko svojih težav, vedo najbolje Italijani, ki jih že dvanajst let ni tam, kjer so bili vedno doma; kako hudo je vse to, dojamem šele, ko mi Maks razloži, da je njegov sin star dvanajst let in še nikoli ni doživel Italije na svetovnem prvenstvu. Na hitro zračunam, da je star tri svetovna prvenstva, pozabim pa zračunati, koliko jih imam za seboj sam. Zdaj mora gledati Bosno, kako se muči s tam nekim Katarjem. Morda pa je to bolje kot tisto mučenje do popolnosti, ki nam ga prezentirajo nekatere evropske reprezentance, ki bi se jim prileglo malce dobre stare nepopolnosti, začinjene z genialnostjo, zgrajeno na taktično bolj trhlih temeljih. Nekateri smo siti te popolnosti. Lahko to povemo ali ne smemo. K vragu z vsemi temi popolnimi reprezentancami, ki si lahko podajajo v neskončnost in dosegajo gole proti nepopolnim, nepozornim, taktično nezrelim in premalo tehnično podkovanim prišlekom iz nogometno nerazvitega zakotja sveta, čez katere se zgražajo tudi naši znalci in poznavalci, ki vse prevečkrat pozabljajo, kako nepopolni smo sami in koliko porazov smo že morali požreti, preden smo vsaj za trenutek zajeli delček tega občutka največje športne smotre na svetu.

Kolaž: Hanna Juta Kozar / Foto: Urša Šega
Podkast 3. 7. 2026

AirBeletrinin podkast: Območje lagodja z Jedrt Jež Furlan

Alida Bremer: Sanje in kulise (KUD AAC Zrakogled, 2025)

»Alida Bremer je sama najboljša reklama za to, da bereš njene knjige,« pravi novinarka, urednica in kritičarka Jedrt Jež Furlan o pisateljici romana Sanje in kulise.

Avtorica je rojena v Splitu, živi pa v Nemčiji, kjer tudi piše v nemščini in prevaja vanjo. Leta 2013 je izdala prvenec Olivin vrt, leta 2021 pa še roman Sanje in kulise, ki ga je lani za koprsko založbo KUD AAC Zrakogled prevedla Urška P. Črne. Še preden je knjigo sploh dokončala, so del rokopisa nominirali za nagrado Alfreda Döblina. Pred tremi leti je izdala še knjigo o Nikoli Tesli.

Roman Sanje in kulise ni klasična kriminalka, temveč gosto stkana »mreža časa«, ki bralca popelje v vročični Split julija 1936. Mesto v knjigi diši po soli, pečenih ribah in strahu. Dioklecijanova palača postane prizorišče umora, ki razgalja vrelišče pred drugo svetovno vojno. Sanje in kulise so nekakšen zgodovinski kalejdoskop, v katerem se srečujejo nemški filmski ustvarjalci, vohuni, komunisti in domači ribiči.

Jedrt Jež Furlan v pogovoru poudari, da so vse plasti zgodbe kot sestavine vrhunske dalmatinske jedi; čeprav jih je ogromno, se med seboj ne zmešajo do neprepoznavnosti. Skozi labirinte splitskih uličic nas vodi inšpektor Mario Bulat, analitičen um »stare šole«, ki v času, ko se svet podira, išče red in odgovore na vprašanja o človeški naravi, ki se skozi zgodovino ne spreminja.

 

Alida Bremer v romanu izriše precizen portret družbe, v kateri ženske, čeprav pogosto v ozadju, držijo vse niti v svojih rokah. Med njimi sogovornica podkasta izpostavi raznolikost ženskih likov: od mladih komunistk in uporniških knjigarnark do prefriganih gospodinj v bogatih družinah, ki so neskončno praktične in imajo intuitiven vpogled v moški svet. Te ženske so »kleno« jedro zgodbe; Alida Bremer jim daje moč in glas, s katerim urejajo svet, tudi takrat, ko so navidez tiho. Split pa v tem času postane velika filmska kulisa – ne le za nemški film, ki ga tam snemajo, temveč za celotno Evropo, ki drsi v nočno moro, medtem ko ljudje sanjajo o hitrih avtomobilih, znanosti in lepši prihodnosti.

Knjiga nam nastavlja ogledalo in nas opominja, da se zgodovina še kako rada ponavlja. Kot ugotavlja Jedrt Jež Furlan, nam roman ne daje končnih rešitev, temveč tke vzdušje časa, ki je v marsičem podoben današnjemu. »Obstajajo obdobja, ko se zida, in obdobja, ko se podira,« pravi. Sanje in kulise so tako knjiga, ki nam pomaga razumeti lastno zmedenost v razpokah časa, hkrati pa ponuja sladostrastno bralsko izkušnjo, ki bralca spodbuja, da na svet okoli sebe pogleda z bolj analitičnim in kritičnim očesom.

Foto: Urša Šega
Foto: Urša Šega

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Kolaž: Hanna Juta Kozar
Kritika 2. 7. 2026

Robno, ukrivljeno, v odvodih razvejano

»Klasična linearna narativa je diktatorstvo.« V zadnjih časih razvpit izrek pisateljice Adanie Shibli. Tiste Shibli, ki so ji na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 preklicali književno nagrado za njen roman Zgolj detajl, v katerem udejanja ravno to misel. Klasična linearna narativa je privilegij močnih, kanon in arhiv pa sta vedno subjektivna, polna zamolkov in izpuščenih zgodb. Tako v kratkem romanu Zgolj detajl, razsekanem na dva dela, srečamo brezosebno in odtujeno pripoved skupinskega posilstva in umora beduinsko-palestinskega dekleta v letu 1949 skozi oči izraelskega komandanta ter sodobno pripoved anonimne ženske, ki raziskuje okoliščine dekletove smrti ter zaradi omejitve gibanja, ki jo Izrael nalaga Palestincem, umre pod streli vojaka IDF na istem mestu kot neimenovano dekle. S katerim si poleg tega delita rojstni datum. Struktura romana kaže na zgodovinsko ponavljajočo se travmo, zlitje dveh razdvojenih usod, na metajezikovni ravni pa tudi na bitko okupatorjevega jasnega linearnega izražanja proti fragmentiranemu, negotovemu izražanju naratorke druge polovice knjige. S tem opozori, kako marginaliziran govor, govor zatiranih, nikoli nima privilegija takšne koherentnosti in časovnega sosledja; pretežko je identificirati točko, iz katere represija in nasilje izhajata, iz travme pa izhaja nekakšen zamolk, jecljaj, ki seveda vpliva na jasnost naracije.

Klasična linearna narativa je privilegij močnih, kanon in arhiv pa sta vedno subjektivna, polna zamolkov in izpuščenih zgodb.

Skoraj z gotovostjo bi si drznila trditi, da je slovenska pesnica, skladateljica in doktorirana sociologinja Nina Dragičević več kot le površinsko seznanjena z delom in mislijo Adanie Shibli ali vsaj njenimi literarnimi sopotniki in somišljeniki in da vzporednica, ki jo bom potegnila v nadaljevanju, ni nikakršno naključje. Tako njena najnovejša izdaja Nemogoče (Beletrina, 2025), ki piše zgodovino pozabljenih in iz arhivov izpuščenih ženskih skladateljic našega območja, kot antologija Kraljice (ŠKUC, 2025), ki ji je Dragičević urednikovala in jo bom pod drobnogled vzela danes, se zgodovinjenja ne lotita prav nič linearno in prav nič klasično, za tem pa stoji temeljit razmislek. Knjigo Nemogoče bomo v knjižničnem sistemu Cobiss iskali pod oznako »razne literarne vrste«, saj pluje med esejistiko, poezijo, znanstvenim pisanjem, prozo in še čem, vzporednico s Shiblijino Zgolj detajl pa razbiramo v z lastovko nagrajeni kratki zgodbi ali šestem poglavju knjige Nemogoče, »Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije«. Tako kot v romanu Shibli sledimo usodi dveh žensk, ki ju zbližuje ali enači isti rojstni datum, tu Dragičević vzporeja usodi Marije Berden in Marije Golobič, gospodarice in služkinje, katerih precej različni usodi se s ponavljanjem njunega skupnega imena v naši zavesti zlivata v eno, kar paradoksno še posebej izpostavi inherentno razredno razliko med posameznicama, kot je v svojem drobnogledovanju knjige Nemogoče izpostavila kolegica Lisa Kolos za Radio Študent.

Tako kot v romanu Shibli sledimo usodi dveh žensk, ki ju zbližuje ali enači isti rojstni datum, tu Dragičević vzporeja usodi Marije Berden in Marije Golobič, gospodarice in služkinje, katerih precej različni usodi se s ponavljanjem njunega skupnega imena v naši zavesti zlivata v eno

Čeprav Kraljice obravnavamo kot antologijo drega, kar v enem izmed svojih obrazov tudi je, sploh tistem, ki nas opozarja na to, kakšen temeljni dosežek za naš prostor je taka pregledna znanstvena izdaja, posvečena izključno dregu, hkrati urednica sama poudarja, da knjiga ni nikakršen kronološki pregled; arhivi se, nas pomirja, brez skrbi gradijo drugje, tukaj pa smo na sledi nečesa drugačnega. Vstop v knjigo sicer orišeta dva kronološka pregleda. »Kronologija genderfuck odpora«, prevedeni članek Gender Mutiny & The Mary Nardini Gang, in pa »Od zapora do odra«, tako imenovani »dosje« časopisnih člankov 20. stoletja, ki omenjajo posameznike, ki na tak ali drugačen način, bodisi skozi preoblačenje ali obnašanje, odstopajo od spolnih norm. Oba pregleda bolj kot da bi služila zgodovinskemu popisu, prikazujeta fluidnost in nelinearnost različnih uporniških gest, razgaljata sovražni novinarski jezik in njegovo postopno preoblikovanje, ki je nastopilo le kot posledica pritiska vse močnejšega gibanja, neposredno nakazujeta stičišča dregovskega upora z razrednim, odstopanje od norm pa najdeta tudi na najbolj nenavadnih mestih, kot je v stanovanju slovenskega duhovnika v Gradcu.

Oba pregleda bolj kot da bi služila zgodovinskemu popisu, prikazujeta fluidnost in nelinearnost različnih uporniških gest

Od tu naprej si prispevki sledijo v dozdevno naključnem zaporedju, ki pa odpre dodatna miselna polja ravno s svojo fragmentiranostjo. Izkaže se, da slovensko dreg klubsko kulturo težko mislimo brez severnoameriške ballroom scene, ki je konec koncev po nekih linijah predhodnik oziroma je omogočila v današnjih dneh predvajano razvpito ameriško oddajo RuPaul’s Drag Race, ki jo požira in referencira tudi naša aktualna scena. Ballroom sceno v vtisih opišeta Langston Hughes in Kevin Omni, k njej pa tok knjige še nekajkrat pripelje v manjših zavojih, denimo v članku Kareema Khubchandanija. Forma časopisnih dosjejev, ki se pojavi še dvakrat, se prav tako izkaže za pravilen oziroma introspektiven format. Časopisno poročanje s svojo subjektivnostjo, ki nas hkrati sicer odmakne od predmeta govora, ki sam nima direktne besede, skorajda direktno zrcali določene družbene fokuse, pušča pa razpoke, v katere moramo informacije aktivno vmeščati bralci sami.

Ko na slovensko sceno zakorakamo direktno, ne moremo odmisliti predhodno usedenih kontekstov. Skozi poezijo Patricije Vulve, Profesorja Pederika Kunta, Ivana Kovača – Mentalike in besedila klubskih hitov, kot je Lepa in suha Vere Vulve in Patricije Vulve, pronica »Hannelore« zvezde berlinskih kabaretov Claire Waldorff in Na zahodu ni nič novegaJovanke Broz Titutk, hrvaške kraljice, ki ustvarja le za ped stran od naših dregic. V poeziji neo_a, Inga Vitmana Ӧrija ali Pavle Zabret pa odtisi More_a Zmin, ki ustvarja v Južni Koreji.

Ko na slovensko sceno zakorakamo direktno, ne moremo odmisliti predhodno usedenih kontekstov.

Pomembno pa se mi zdi predvsem izpostaviti sposobnost celotne antologije, da se lovi v vseh vmesnih prostorih ter s tem stopi še korak naprej, skozi drugo dno pride do tistega globokega sedmega. To nalogo opravi raziskovanje prepleta med dregom in umetno inteligenco, denimo v prevodu pesmi Sladki transvestit Richarda O’Briena in še posebej v članku »Kralji, kraljice, pošasti in bitja: digitalni dreg performans in kvir gibi v umetni inteligenci« Joea Parslowa, ki raziskuje, kakšne souplive imata dreg in umetna inteligenca, ter z dreg podobami onkraj kraljev in kraljic. V razpoke posega tudi intervju s palestinsko kraljico Mamo Ganuush, ki med drugim preizprašuje dominantne reprezentacije drega in potencialne problematičnosti le-teh, in članek »Onkraj spola: rasa, verističnost in kaj šteje za dreg«, ki opozarja na nujnost dekolonializacije drega in razredno razslojenost znotraj scene same skozi prikaz raznih stereotipov in ovir, na katere naletijo dregice, ki se lovijo na še robnejših marginah.

Pomembno pa se mi zdi predvsem izpostaviti sposobnost celotne antologije, da se lovi v vseh vmesnih prostorih ter s tem stopi še korak naprej, skozi drugo dno pride do tistega globokega sedmega.

In če za konec pogledamo še objavljeno pesem Inga Vitmana Ӧrija »Kdo mi piše zgodovino« (»… v čigave stopinje stopam, a te sploh čutim / zgodba legenda odtis pomešan v blato … / če sebi pišem svojo zgodovino / pišem ti zgodbo a zdi se narobe / polagam besede v usta / komu torej zaupati svoj kanon / a ti upam napisat tvojo zgodovino?«), lahko zaokrožimo nazaj do Adanie Shibli in njene misli. Pisati pozabljene, izpuščene zgodovine, življenja, za katera ni bilo mišljeno, da se bodo napisala, kot je o knjigi Nemogoče zapisala sama Dragičević, ne more nikoli biti enostavno, enoznačno, enoplastno. Zato je največja kvaliteta Kraljic morda prav v njihovem hkratnem umeščanju direktno v prostor in čas, v izogibu pretirani akademskosti in v uporabi govoric našega direktnega trenutka ter hkrati v njihovi razplastenosti in iskanju univerzalnosti in odvodov le-te.

Seznami 1. 7. 2026

Ljubezen, vesolje in pravljice za vroče dni

V senci ali pod klimo, na morju ali v koloni, knjige iz izbora tega meseca so odporne na vročino in prav nič izbirčne, zato se bodo z vami družile povsod, kamor jih boste popeljali. Od tako tankih, da jih lahko skrijete v torbico, do debelih – če bo treba odgnati kakšnega plažnega lopova – ponujajo predvsem pestro vsebino, pri kateri pa ta mesec vendarle prevladuje ljubezen. Poezija z navdihom vesterna, sveže slovenske romance iz zbirke Razmerja, prevod avtobiografskega romana, ki je v tujini doživel uspehe in polemike, ali slovenska fantastika, ki nas izstreli v vesolje? Pobrskajte in izberite sopotnico po svoji meri.

Kolaž: Hanna Juta kozar

Gaja Jarc, En ščepec ljubezni

Tudi v slovenski književnosti to poletje diši po ljubezni. Anja, ambiciozna specializantka kirurgije, si postavlja za marsikatero mlado žensko relevantno vprašanje, ali je mogoče ohraniti ravnovesje med kariero in družino. Pravzaprav ji vprašanje postavlja okolica, ki jo vse bolj opominja na svoja pričakovanja, kako naj bi bilo videti življenje, predvsem pa njen fant Urban, ki si želi družine, psa in partnerke, ki bi ga kdaj doma pričakala s kosilom. Anja se odloči, da ga bo presenetila in izpilila svoje kuharske veščine, takrat pa se pojavi mladi chef David, ki v zgodbo primeša novo sestavino nepričakovanih čustev. Roman zagotavlja lahkotno in prijetno branje, vendar hkrati naslavlja resnična vprašanja o odnosih in pričakovanjih, ob katerih si mora marsikatera protagonistka izboriti svoje mesto v zgodbi, ki jo živi.

Maša Ogrizek, Abecednikova 25 (Sodobnost)

V hudomušnem mladinskem romanu Abecednikova 25 »skoraj enajstletni« Andrej dnevniku pripoveduje o svojih tegobah in dogodivščinah. Potem ko se njegova mama odloči, da bo odšla po svetu in našla samo sebe, se z očetom preselita v blok, kjer spozna pisano paleto novih sosedov, ki mu odpirajo obzorja. Šolske prigode, prve ljubezni in soočanje z novo družinsko situacijo se Andrej trudi razumeti s pisanjem, v dnevnik pa vpisuje tudi manj znane besede, ki si jih razlaga in povezuje s svojim življenjem. Vsako poglavje romana je posvečeno eni črki, tako da mladi bralec lahko poleg humorne in zanimive vsebine uživa tudi v igrivem slogu.

Igor Harb, Ko zemlja zdrsne za obzorje (Goga)

Vsi ljubitelji žanra pa se vkrcajte na ekspedicijo romana Ko zemlja zdrsne za obzorje, v katerem vas čaka slovenska znanstvenofantastična romanca. V prihodnosti, ko kolonizacija vesolja ni nič bolj nenavadnega kot zaželena poklicna pot, je Slovenija evropska velesila v urjenju astronavtov. Arheolog Frank Beddoe, ki bi raje v miru raziskoval piramide, se znajde na skrivnostni misiji, ki se začne na pripravah v Planici in nadaljuje zunaj orbite, ne da bi zares vedel, kaj ga čaka. Med njim in detektivko Julijo Perun takoj preskoči iskrica privlačnosti, vendar je na poti do razrešitve skrivnosti na preizkušnji vse, tudi ljubezen. Žanrsko informiran in senzualno romantičen bralski užitek je zagotovljen!

Nina Dragičević, Je je (Črna skrinjica)

Pesniška zbirka Nine Dragičević si izbere nenavadno podlago, serijo jugoslovanskih vesternov o Lassiterju, ter jo s tehniko »erasure poetry« briše in znova sestavlja, prevprašuje in niansira. Iz tipičnih vzorcev žanra – nasilja, orožja, avanture – vzpostavlja novo, tudi ljubezensko zgodbo, ki ne izničuje prejšnjega teksta, temveč ga v pesmih oživlja za nove perspektive.

Slavica Remškar, Na svetli jasi v temnem gozdu (Sodobnost)

Slavica Remškar je za mlade in starejše bralce zbrala pravljice po ljudskih motivih različnih dežel. Znanim in pričakovanim motivom princev in princes ter zgodbam o vrednotah dobrote in poguma se pridružujejo pripovedi s sodobnimi poudarki, za katere se morda zavemo, da vendarle niso izključno sodobni: srečevanje z lastnimi čustvi in skrb za naravo, upor tistim, ki si želijo podrediti šibkejše in ranljivejše. Pravljice, ki jih različne starostne skupine lahko berejo vsaka nekoliko po svoje in ki nas popeljejo od domačih gozdov do Japonske, Poljske in Etiopije, so opomnik na univerzalno noto vseh stvari, ki nas delajo človeške.

Elizabeth Gilbert, Vse tja do reke

Elizabeth Gilbert je slovenskim bralcem dobro znana po uspešnici Jej, moli, ljubi in tudi njen zadnji roman, Vse tja do reke, ki je v tujini razplamtel številne polemike in diskusije, gotovo ne bo ostal neopažen. Avtobiografska pripoved se vrača v leto 2000, ko je Elizabeth spoznala Rayyo. Postali sta prijateljici, nato najboljši prijateljici in se nazadnje zaljubili. A ljubezenska zgodba, v katero poseže bolezen, je tudi pripoved o samodestruktivnosti in odvisnosti. Avtorica v svojem značilnem neposrednem slogu premišljuje o duhovnih razsežnostih odnosov, ki človeka zaznamujejo, o izgubi, resnici in odrešitvi, ki nikoli niso neprepletene kategorije, ter pred bralca postavi pripoved, ki ga vsekakor ne bo pustila ravnodušnega.

Jean-Baptiste Andrea, Čuvar njene skrivnosti

Zgodovinski roman o ljubezni in umetnosti, ki se slikovito izrisuje na ozadju Italije v primežu pretresov prejšnjega stoletja, je najprej prepričal francosko kritiko, ki mu je namenila prestižno nagrado goncourt, nato pa še slovenske študente, ki so ga izbrali za najboljši francoski roman leta 2024. Mimo, revni deček, ki mora po očetovi smrti v službo k stricu kiparju, v odmaknjeni italijanski vasici spozna Violo, bogato dedinjo tamkajšnje plemiške družine. Oba sanjata o svobodi: Mimo si želi bogastva in kiparske slave, razvijati svoj umetniški talent in pobegniti od izkoriščevalskega strica, Viola pa pobegniti od življenja, ki ji je bilo vnaprej predpisano in katerega prazno razkošje jo le utesnjuje. Njuni usodi se prepletata in odmikata, leta in okoliščine ju ločijo ter postavljajo ljubezen in prijateljstvo, ki nikoli ne ugasneta, pred nenehne preizkušnje.

Julia Ujawe, Srce na dlani

Drugi ljubezenski roman Julije Ujawe se vrača k družini Zupančič z novo protagonistko. Dorina velika želja sta poroka in otroci, njen partner Jaka pa ne deli njenih sanj. V enačbi se po prepiru pojavi skrivnostni neznanec, ki Dori najprej pomaga iz težavne situacije, nato pa njeno življenje zaplete na povsem nepričakovan način. Avtoričin prvi roman, Najboljše šele pride, je slovenske bralce očaral na prvi pogled in dosegel velike uspehe, druga knjiga serije – ki jo je sicer mogoče brati tudi samostojno – pa prav tako obljublja napeto in prijetno literarno druženje.

Foto: Bernarda Conič
Panorama 1. 7. 2026

Kreatival je Moste postavil na zemljevid kulturnih četrti Ljubljane

Na Praznik glasbe, 21. junija 2026, se je na Tržnici Moste zgodilo nekaj posebnega. Prvič v zgodovini se je v tej ljubljanski soseski odvil Kreatival Moste. Festival, ki je združil umetnost, glasbo in krožno kulturo ter Moste za en dan spremenil v živahno središče ustvarjalnosti, povezovanja in skupnosti.

Bernarda Conič

Dogodek je nastal v soorganizaciji z Mladinsko postajo Moste in iz želje, da bi kakovostno kulturno dogajanje pripeljali tudi v mestne četrti zunaj strogega centra Ljubljane. Pri zasnovi in izvedbi festivala sta pomembno vlogo odigrali vizualna umetnica Bernarda C. Nibera, organizatorka in vodja umetniškega sejma ter Thrift Laba, ter vokalistka Maruša Conič, ki je kot soorganizatorka Odra svežih zvokov soustvarjala glasbeni program dogodka. Skupaj z drugimi sodelujočimi sta dokazali, da lahko močna lokalna pobuda ustvari dogodek, ki presega okvir enodnevnega festivala.

Ljubljana se rada predstavlja kot mesto kulture, vendar je večina kulturnega dogajanja še vedno skoncentrirana v mestnem jedru. Tam se odvijajo največji koncerti, festivali in razstave, medtem ko številne mestne četrti ostajajo na robu kulturnega zemljevida. Posledica takšne centralizacije ni le neenakomerna dostopnost kulturnih vsebin, temveč tudi občutek odtujenosti, ki ga vse pogosteje občutijo prebivalci mesta. Marsikateri Ljubljančan se danes v centru počuti bolj kot turist kot domačin.

Le nekaj minut hoje stran od mestnega središča se živahen mestni utrip pogosto konča in številne soseske postanejo predvsem spalna naselja. Prav zato so dogodki, kot je Kreatival Moste, pomembni za prihodnost mesta. Kultura ne bi smela biti omejena na center, temveč bi morala živeti tam, kjer živijo ljudje.

Kreatival Moste je obiskovalcem ponudil prav to izkušnjo. Na dogodku se nisi počutil kot obiskovalec turistične atrakcije, temveč kot del skupnosti. Tržnica Moste je za en dan postala prostor skupnosti, ustvarjalnosti in spontanega druženja med sosedi, ustvarjalci in obiskovalci.

Bernarda Conič

Osrednji del festivala je predstavljal Market lokalne kreative, kjer je svoje izdelke in umetniška dela razstavilo kar štirinajst domačih umetnikov, oblikovalcev in ustvarjalcev. Obiskovalci so lahko spoznali lokalno ustvarjalno produkcijo, se neposredno pogovarjali z avtorji in podprli neodvisno umetniško sceno, ki pogosto ostaja v senci večjih institucij in komercialnih dogodkov.

Pomemben del programa je bil tudi Thrift Lab oziroma vintage sejem, ki je v Moste pripeljal tri zbiratelje starin in rabljenih oblačil. Njihove stojnice so obiskovalcem ponudile pravo thrift izkušnjo na prostem ter poudarile pomen krožne kulture, ponovne uporabe in trajnostnega načina življenja. V času vse hitrejše potrošnje so takšni projekti pomemben opomnik, da imajo predmeti lahko več življenj in zgodb.

Posebno energijo dogodku je dal Oder svežih zvokov, na katerem se je predstavilo kar dvanajst glasbenikov. Med njimi so bili trije saksofonisti, klaviaturistka, vokalistka, tolkalec in štirje mladi DJ-ji, ki so skozi ves dan ustvarjali sproščeno in vključujoče glasbeno vzdušje. Program je bil zasnovan kot odprta platforma za mlade in neuveljavljene glasbenike, ki redkeje dobijo priložnost nastopati na večjih mestnih odrih.

Bernarda Conič

Največja vrednost Kreativala pa morda ni bila v številu nastopajočih, razstavljavcev ali obiskovalcev. Njegov pomen je predvsem simbolen. Pokazal je, da imajo tudi soseske zunaj mestnega jedra potencial postati kulturna središča. Pokazal je, da lahko skupnost sama ustvari kakovosten kulturni program in da so ljudje željni dogodkov, ki niso namenjeni predvsem turistom, temveč lokalnemu okolju.

Bernarda Conič

Prva izvedba Kreativala Moste je zato pomenila več kot zgolj uspešen festivalski dan. Moste je postavila na zemljevid kulturnih četrti Ljubljane in odprla prostor za razmislek o tem, kako si predstavljamo razvoj mesta v prihodnosti. Če želimo Ljubljano, ki bo prijazna do svojih prebivalcev, potrebujemo več dogodkov, ki povezujejo ljudi, podpirajo lokalne ustvarjalce in bogatijo življenje v mestnih četrtih.

Kreatival Moste je dokazal, da kultura ne potrebuje kulis starega mestnega jedra, da bi bila kakovostna, privlačna in relevantna. Potrebuje predvsem ljudi, ki verjamejo v moč skupnosti. V Mostah jih očitno ne manjka.

Če je bil letošnji Kreatival začetek nove tradicije, potem so Moste naredile pomemben korak od podobe spalnega naselja do prepoznavne kulturne četrti. In prav v tem je njegova največja vrednost.

Bernarda Conič
Bernarda Conič