Leto: 2012

Na dan, ko sem dopolnila leto več, me je fant peljal v Cankarjev dom, da bi proslavila z Brechtovim Ustavljivim vzponom Artura Uia. Še prej mi je kupil čevlje, ker ve, da po svetu ne morem hoditi bosa, prinesel pa mi je tudi lonček narcis ter se opravičil, ker v cvetličarni niso imeli tulipanov. Pripomnila sem, da so narcise vendar moje najljubše cvetice, iz njegovega pogleda pa sem razbrala, da je nesrečnež do tistega trenutka posebno mesto v mojem življenju pripisoval tulipanom, zdaj pa se ni mogel odločiti, ali naj se pokesa za vse tulipane, ki mi jih je prinesel v preteklosti, ali naj se pretvarja, da je za narcise vedel od nekdaj, ampak me je, ker je pravi moški, s tulipani le uril v skromnosti. Seveda pa cvetlični zaplet ni bil edini, pa tudi misliti mi ni dal najbolj. Bolj zoprna je bila moja nenadna viroza, zaradi katere je bila pot v Cankarjev dom trnova, v preddverju sem dosledno gledala v tla, da ne bi kdo uzrl mojega upadlega obraza, za povrh pa predstava ni upravičila mojih pričakovanj. Ko se nama je med odmorom pridružilo še čebljavo čedno dekle, ki ga fant pozna iz davnih časov, sem življenjsko energijo že črpala iz rezerv. Dekle se je trudilo z okornim pogovorom, fant je iz uvidevnosti do bolne slavljenke odgovarjal z enozložnicami, nato pa je pogovor kronal z vprašanjem, ob katerem sem bliskovito dvignila pogled s tal.

»Ali pogosto obiskuješ kulturne dogodke?«

Bledico mojega obraza je ožaril nasmešek, ki se je ob njenem odgovoru razširil čez celoten obraz. Odgovorila je (s tipičnim obžalovanjem v glasu), da niti ne in potem sta v en glas in z medsebojnim razumevanjem v očeh tožila, kako bi vsi morali biti bolj kulturni, pa nismo, ker nam strahovit življenjski tempo tega ne dopušča. Splošno priznana resnica je, da imajo za kulturo čas le brezdelneži ter lenuhi, pošteni državljani pa sicer sanjajo o Šalamunovih verzih in performansih v Kapelici, a jim bridke življenjske okoliščine tovrstnega razkošja ne dopuščajo. Ko sem pozneje, ne povsem brez zajedljivega ljubosumja v glasu, fanta vprašala, ali si fant in dekle v zgodnjih tridesetih letih kulturniška vprašanja zastavljata, da bi eden na drugega naredila vtis, je v odgovor le zagodrnjal, jaz pa sem se spraševala, kaj besedna zveza kulturni dogodek, ki je svoj živi dan nisem uporabila, sploh pomeni? Ali je kulturni dogodek vse: premiera v komedijantskem teatru, odprtje razstave slik v trgovskem centru in koncert osnovnošolskega pevskega zbora iz Komende? Gre za obisk filmskega festivala in knjižnega sejma? Ali je kulturni dogodek morda vse tisto, kar ni šport in česar ljudje ne počno za zabavo? In ko je nekaj dni pozneje ukinjeno ministrstvo za kulturo začelo dvigovati prah, sem svoje rojstnodnevno vprašanje poenostavila v preprosto: Kaj je kultura in kaj pomeni Slovencem?

Pravijo, da smo Slovenci prav poseben narod: tako kot se je Venera rodila iz pene morskih valov, smo se mi, z zgaranimi rokami in stihi na ustnicah, rodili iz potu svojega obraza in ljubezni do besede. Ampak vsakdo, ki je kdaj poslušal prenos seje iz državnega zbora ali se peljal z mestnim avtobusom, ve, da so ljubezen do jezika nekaj sto besed, več deset puhlic, štiri do pet pravilno uporabljenih sklonov, ignorirana dvojina ter napačne predložne zveze. Ko poslanci v državnem zboru brez slabe vesti maličijo in cefrajo materinščino, se nihče ne oglasi. Nobenega mehanizma ni, ki bi nadziral jezik, kakršnega pri pouku uporabljajo osnovnošolski in srednješolski profesorji, ki bi morali, če že staršem ne uspe, mladeži vcepiti materinščino. Nihče od šolskih ali kulturnih ministrov se ni potrudil uzakoniti najosnovnejšega: obveznega izpita iz maternega jezika na vseh slovenskih fakultetah. Pa vendar smo prepričani, da potrebujemo samostojno ministrstvo z lastnim birokratskim aparatom, ker se je naš narod rodil iz kulture in se v tem razlikuje od vseh drugih narodov na svetu, ki jih je (barbarsko) združilo orožje.

Če lahko splošno mentaliteto naroda razberemo iz spletnih komentarjev (in bojim se, da jo lahko), je večinsko mnenje, da je kultura luksuz, ki poštenim davkoplačevalcem krade denar, kulturni producenti in umetniki pa so zajedavci, od katerih nihče nič nima. Seveda bi zagovorniki kulture ob tem ogorčeno zmajali z glavo, češ: dragi državljani, motite se, kultura vas toplo vabi v svoja naročja in se veseli vašega obiska galerij in gledališč. Ampak kar bi kulturniki v resnici morali narediti za ljudi, bi bila kultura za vsakogar. In na čelu tega bi morale biti državne proslave. Prvovrsten primer ponesrečene in izključujoče proslave je bila Prešernova v torek, ki jo je zakrivil zakonski par Müller-Pograjc: v času, ko – če verjamemo spletnim komentarjem –, ljudstvo besno išče razloge, zakaj ukiniti kulturno ministrstvo, je kičasta in kvaziumetniška predstava samo prilila olje na tisti ogenj, ki steguje zublje proti kulturnikom. In voditeljičino nagovarjanje »kulturne javnosti« je bilo povsem odveč: katera javnost pa je nekulturna? Tako kot režiserjem državnih proslav nemalokrat ne uspe nagovoriti državljanov, tako kulturnikom ni uspelo povedati ljudem, ki od kulture ničesar nimajo, zakaj potrebujemo kulturno ministrstvo. Niti enega samega oprijemljivega razloga nisem slišala, razen puhlic o identiteti in kulturnem narodu ter kulturi kot poligonu, ki ustvarja boljšo prihodnost. Že tako šibke argumente pa so dodatno spodnesli posnetki protestnega shoda pred Cankarjevim domom, na katerem so nekulturni protestniki zmerjali bodočega ministra Žigo Turka, ki naj bi jim vzel kulturo. V resnici je bilo videti, kakor bi večina pokopala kar samo sebe.

In kaj nam kultura v resnici daje, pa so borci na to pozabili opozoriti? Kakovostna kultura nam nudi tišino. Kot je dejal Jonathan Franzen, eden največjih sodobnih ameriških romanopiscev, čigar zadnji roman Svoboda je pred kratkim izšel tudi v slovenščini: kultura (in dober roman) nam dajeta tišino, v kateri se človek oddalji od hrupa vsakdanjosti in se osredotoči na stvari, ki so resnično pomembne. V življenju smo, tako Franzen, obdani z vsaj stokrat močnejšim hrupom, kot ga potrebujemo. In če se nam uspe znebiti devetindevetdesetih odstotkov odvečnega, najdemo tisto, o čemer je vredno razmišljati. V Svobodi, ki je epska pripoved o sodobni družini, nam Franzen predstavi svet, v katerem naj bi veljala vsesplošna svoboda. In več svobode kot posameznik misli, da ima, bolj je omejen – dokler protagonist Walter Berglund ne pride do spoznanja, da je človeku prepuščena le ena svobodna odločitev: 

»Ljudje pridejo v to deželo bodisi zaradi denarja bodisi zaradi svobode. Če nimaš denarja, se toliko bolj jezno oklepaš svobode. Tudi če te kajenje ubija, tudi če si ne moreš privoščiti, da bi nahranil otroke, tudi če tvoje otroke postrelijo manijaki z avtomatskimi puškami. Lahko si reven, ampak edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti, je svoboda, da zajebeš svoje življenje, kakor hočeš.«

 Jonathan Franzen je garač, ki se muči s slehernim zapisanim stavkom, da bi bila zgodba videti naravna. Ve, da se mora vračati v najbolj mučne trenutke svojega življenja, pisati o najbolj neprijetnih rečeh in se sramovati, samo da mu uspe napisati tisto, v čemer se slehernik lahko najde in podoživi svoje najmučnejše trenutke. V Svobodi, ki naj bi bila njegov najbolj avtobiografski roman, se vrača k svojemu prvemu zakonu z žensko, ki je bila manično tekmovalna. In v Območju nelagodja, kjer je že po prvih straneh jasno, da gre za avtobiografsko pisanje, se vrača v najbolj mučno življenjsko obdobje: mladost, najstniška leta ter puberteto. Vrača se v najranljivejši čas posameznika in gre vase vse do globine, dokler ob branju vsakdo ne občuti lastnega mladostniškega sramu, ki počasi kaplja v odraslo zavest.

To je kultura: nadomestek za samoanalizo. Krožnik, na katerem avtorji razstavljajo tisto, kar vsakdo nosi v sebi, pa mu odvečni hrup okolja preprečuje, da bi našel. Avtorji kopljejo po svojih telesih in vrtajo po lastnem umu, da se prebijejo do najglobljega – tistega, kar je univerzalno in zadeva vsakega od nas.

Jonathanu Franznu z romani uspeva zgraditi spovednico čiste tišine, v kateri se lahko vsakdo sreča s seboj. Spovednico kulture.

In sedaj porečete, da je vse lepo in prav, ampak da ljudstvo ne bere in ne razume literature, noče hoditi v gledališče in sovraži filme z dolgimi kadri. Odgovor pa je preprost: skrajni čas za združitev ministrstev za šolstvo in kulturo. Saj je jasno – če ne bomo kultivirali v šolah, če otrokom od prvih let ne bomo prikazovali zgodb kot nekaj, kar je najbolj njihovo, če jih ne bomo vodili v gledališče ter jih učili, kako se istovetiti z liki in vleči vzporednice med odrom in življenjem, če srednješolcev ne bomo vodili v kino, ko slovenski režiser najmlajše generacije posname film prav o njih – potem nikoli ne bomo imeli javnosti, ki bi bila odjemalka kulture, zato bo za vedno obležala na plečih države. Prava kultura pa ne obstaja brez ljudi, ki jo sprejemajo. In da se ljudje ne bodo delili le na prve, ki za kulturo nimajo časa, na druge, ki kulturo prezirajo in tretje, ki kulturo proizvajajo, morajo šole poskrbeti za podmladek, ki jim bo kultura nekaj vsakdanjega. Ker to tudi je.

Kultura in izobraževanje naj hodita z roko v roki, pa bo tudi neživljenjski izraz kulturni dogodek izginil. Saj tudi besedne zveze športni dogodek ne poznamo. Je samo tisto, kar radi počnemo in je del nas.