William Wordsworth je leta 1800 dopolnil izdajo Liričnih balad iz leta 1798, dodal pa jim je še predgovor. Razmislek je doletelo, da je dobil oznako teksta, ki je utemeljil in upravičil romantično poezijo. A romantiki, ne zgolj zaradi različnih nacionalnih okvirjev, bi težko pripisali, da je bila toliko duhovno poenoteno gibanje, da bi ga lahko določil en sam tekst. Pretirano posplošujemo, ampak razpršenost romantičnih smeri in idealov lahko pripišemo temu, da so prvenstveno pomenili zgolj reakcijo na razsvetljenstvo in pričevanje posledicam, ki jih je naplavila doba prevratov. Romantika je šele skozi proces oblikovala svoje mesto izjavljanja in svoj odnos do razsvetljenstva. Wordsworthov predgovor je moment znotraj tega procesa, je stava, opredelitev glede tega, kaj je romantična poezija in kakšna je njena vloga v svetu. Med drugim pesnik v predgovoru posebej razmejuje vlogo pesnika od vloge znanstvenika, hkrati pa mesto v svetu določi obema, je torej, kot rečeno, eden od večih poskusov iskanja zveze in razlike med razsvetljenstvom in romantiko, ki mu določeno razumevanje romantike pripisuje velik pomen. Wordsworth zapiše:
»On [pesnik] smatra človeka in naravo kot v temelju prilagojena drug drugemu in človekov razum po naravi kot zrcalo najlepših in najbolj zanimivih lastnosti narave. Tako pesnik, izzvan z obetom zadovoljstva, ki ga spremlja čez celoten potek njegovih motrenj, govori z naravo; z občutji, sorodnimi tistim, ki jih je skozi delo in v teku časa znanstvenik vzgojil pri sebi, ko govori s tistimi izbranimi deli narave, ki so predmet njegovih motrenj. Poznavanje, kot pri pesniku, tako pri znanstveniku, je zadovoljstvo; le da se znanje enega izkazuje kot nepogrešljiv del našega obstoja, del naše naravne in neodtujljive dediščine, drugega pa kot osebno in posamezno pridobitev, ki nam polagoma prihaja naproti in nas povezuje s soljudmi onkraj same navade in nesporednega občutja. Znanstvenik sledi resnici kot oddaljeni in neznani dobrotnici, časti in ljubi jo v svoji samoti. Pesnik pa, pojoč pesem, v kateri so vsi ljudje z njim skupaj, razveseljuje s prisotnostjo resnice, kot našo vidno prijateljico in vsakokratno spremljevalko. Poezija je dih in je blag duh vsega poznavanja, je izraz vzburjenja v obličju celotne znanosti.« [1]
Leta 1966 je na podlagi zgodbe Otta Klementa in Jaya Bixbyja s scenarijem Harrya Klenierja in pod režisersko taktirko Richarda Fleischerja prišel v ameriške kinematografe znanstvenofantastični film Fantastično potovanje (Fantastic voyage). Toda že prej, istega leta, je izšel prav tako istoimenski roman Isaaca Asimova, ki je takrat veljal za že uveljavljenega in nadvse priljubljenega pisca v prej omenjenem žanru in verodostojnega intelektualca. Asimov je roman pisal na podlagi skripte scenarija, ki ji je očital marsikatero napako ali nedoslednost, a je izziv nazadnje le sprejel.
Od petih nominacij za oskarja je film v žep pospravil dva; za umetniško režijo in posebne efekte. V zadnjem desetletju so tovrsten par prejeli: Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev (2003), Nenavaden primer Benjamina Buttona (2008), Avatar (2009) in Hugo (2011).
Osnovni potek zgodbe se vije okrog reševanja znanstvenika Benesa. To poteka na dveh ravneh, v opoziciji pojmov, navzven in navznoter. Prvo raven spremljamo v začetku, ki pa je hkrati tudi kontekstualizacija reševanja Benesa navznoter, čemur pritiče naslov knjige in je dejansko fantastično potovanje. Benes velja za edinega strokovnjaka znotraj dvopolne ureditve sveta, ki bi lahko bistveno prispeval k razvoju tehnologije miniaturizacije, in od tega, komu bo predal sadove svojega prihodnjega dela, je odvisno, v katero smer bo stekla prihodnost. Reševanje Benesa je boj za obliko prihodnosti. Knjiga in film se sprožita v istem trenutku zgodbe. Agent Grant je drugi strani uspešno izmaknil usodnega znanstvenika in letalo že veselo brni v objem generala Carterja in polkovnika Reida, ki z vso težo zgodovinskega trenutka na svojih plečih operacijo spremljata iz baze C. M. D. F. (Combined Miniaturaized Deterrent Forces). Ko pristanejo, Benesa in Granta hitro stlačijo v črno limuzino, ki oddrvi v smer mesta proti bazi. Toda na poti avtomobil prestrežejo agenti druge strani in izsilijo prometno nesrečo, v kateri Benes utrpi močan udarec v glavo. Avtomobil se nekako le uspe izmakniti pastem in skupaj z ranjenim Benesom dospe na cilj.
Sledi prvi temeljni zasuk. V bazi ugotovijo, da se je Benesu ob poškodbi glave znotraj lobanje blizu češarike naredil krvni sesedek, kar lahko v kratkem povzroči poškodbo njegovih možganov in v nadaljnjem njegovo smrt. Carter in Reid skleneta, da bodo za reševanje Benesa uporabili dosedanje znanje miniaturizacije, ki lahko sicer traja le zelo omejen čas. Odločijo se, da bodo ustrezno kvalificirano posadko posadili v lično mini jedrsko podmornico Proteus, jih miniaturizirali in poslali v Benesovo telo z laserskim žarkom odstraniti sesedek ter poskrbeli, da se pravočasno iz telesa tudi umaknejo. Rečeno storjeno. Petčlansko posadko predstavljajo: Bill Owens, kapitan Proteusa; Dr. Michaels, vojaški zdravnik v vlogi navigatorja; dr. Peter Duval, prvo ime nevrokirurgije na naši strani, Cora Peterson, Duvalova mična petindvajsetletna asistentka, in že prej omenjeni agent, mesto protagonista, Charles Grant.
Intermezzo. Najbolj prepoznavna igralska obraza v filmu sta pripadla ravno agentu Grantu in asistentki Peterson. Zdi se, kakor da sta se v njem dve igralski poti srečali na bridkem razpotju. Vlogo asistentke Peterson je odigrala Raquel Welch in mnogi so mnenja, da je ta film pomembna prelomnica v njeni karieri, saj jo je izstrelil v orbito seks bomb druge polovice šestdesetih. Bil je že skrajni čas, prve povojne generacije so spolno dozorevale, še premlade za Vietnam so potrebovale ustrezno sredstvo za praznjenje svojih mladostnih prašnikov, preden so jih poslali zlivati napalme na plantaže riža ob vzhodnih obalah Indokine. Medtem pa, ko je v filmu Ben Hur ob slovitem Charlesu Hestonu leta 1959 zaslovel v vlogi Mesallein tisto leto pobral zlati globus za najboljšo stransko moško vlogo, je Stephen Boyd leta 1966, ko je prevzel vlogo Granta, že slutil, da utegne njegova filmska kariera po polomiji Padec rimskega imperija iz leta 1964 izviseti na obronkih Hollywooda. Mlad je umrl deset let kasneje. Med igranjem golfa je doživel srčni udar, zelo ga je zanimala scientologija.
Tehnologija miniaturizacije je v zgodbi razvita do te mere, da zmorejo Proteusa skupaj s vkrcano posadko ohranjati na mikroskopski ravni ravno eno uro, ki pa mora zadostovati vkrcanim, Benesu, znanosti in svetu. V miniaturiziranem stanju čas teče počasneje in zato potovanje dejansko traja dalj časa. Sledimo izletu v neznano skozi nekatere vitalne človekove organe. Intravenozna pustolovščina se konča z domala hkratnim obračunom tako s krvnim strdkom kot poblaznelim dr. Michaelsom, za katerega se izkaže, da je agent druge strani. Ko vešči spletkar ostane sam na krovu Proteusa, le-tega usmeri proti ostali posadki, ki z laserjem kleše v krvni strdek in jih namerava vse pobiti. Agent Grant odločno vzame laser iz rok kirurga Duvala in z enim samim učinkovitim svetlobnim bliskom plovilo uniči. Brodolom mini in miniaturizirane podmornice dovrši lakotno protitelo, ki Proteusa skupaj z Michaelsom, poenostavimo, požre.
Na tem mestu zasledimo tudi najpomembnejše neskladje med filmom in knjigo. V filmu se po končani mikrooperaciji preostali ideološko poenoten del posadke v zadnjih trenutkih trajanja miniaturizacije skozi očesni živec umakne na prosto; Benesu se utrne solza in v njej so tudi oni. Asimovu se je zdelo nadvse nedosledno pustiti podmornico in dr. Michaelsa v telesu. Po Asimovu tako konec človekovega življenja in konec delovanja stroja ne pomeni hkrati tudi konca procesa miniaturizacije. Pustiti oboje v telesu bi pomenilo, da bi Benes utrpel kaj nenavaden konec, ko bi se jima iztekel rok bivanja v pomanjšanem. Sledi nadvse zanimiv literarni poseg na divjih vodah. Asimov mora izpeljati, da se plovilo in truplo odstranita iz telesa, hkrati pa ne more poseči v zgodbo v trenutku, ko ta že doživlja svoj evforični triumf. V knjigi Granttakoprivabi protitelo, ki je vase inkorporiralo svoji poprejšnji žrtvi, da se loti še njih in jim začne slediti. Naši junaki ji kot korenček na palici uspešno bežijo in tako kot v primeru filma končajo v Benesovi solzi. Razlika, ki jo moramo opaziti, je, da je Asimov, ki skozi ves roman prikazuje človekovo telo kot perfekten stroj, ki docela podrejeno izvršuje nek genialen ukaz stvarnika, primoran izvesti nek trik z nadvse zanimivo strukturo. Grantova ukana kaže, da je telo mogoče prelisičiti, prelisičiti na ravni njegovega gona ali interesa, hkrati pa je ravno to, da je telo mogoče prelisičiti, nujno potrebno, da bi Benes lahko preživel, da bi življenje ostalo. Nekaj, kar je napaka, se v neki robni, fantastični situaciji izkaže kot nujno za preživetje. Gon je napaka, a je nujen za preživetje.
Potem ko je James Cook 19. aprila 1770 na svojem prvem popotovanju odkril vzhodne obale legendarne Terre Australis in leta 1778 na tretjem popisal severne obale Pacifika, je podoba sveta, ki je rasla celih tristo in več let, pričela postajati celovita. Obrisi tega novega sveta so stopali vznak z novim samozavestnim človekom na njegovih robovih. V svojih delih sta ga denimo kultivirala (Il faut cultiver le jardin.) Daniel Defoe (Robinson Crusoe, 1719) in Voltaire (Zadig, 1747; Kandid, 1759). A kljub pozitivnemu pozivu človeku v Kandidu že kali spoznanje, da ta novi svet ni boljši, da v njem ostajajo trpljenje, beda in človekova nemoč; tolikšna, kakor večji in spoznan postaja svet. Romantika postavi v ospredje ravno tovrstno popisovanje sveta. Človek se v njem več ne počuti doma, novi svet mu ničesar ne izpolni, pač pa ga razočara. Lik romantike išče svoj pozabljeni dom, išče stik z minulim, postane zgodovinar. Potovanja v romantiki postanejo samotna in motiv odkrivanja novega zamenja motiv iskanja pozabljenega. V tem oziru velja omeniti Byronovo Romanje grofiča Harolda (Childe Harold’s Pilgrimage, 1812–1819) ali pa Lermontovo občudovanje Kozakov, Gruzink, Kavkaza in Dagestana.
Uvodoma smo omenili, da je Fantastično potovanje sestavljeno iz dveh delov, ki smo ju označili kot reševanje Benesa navzven oziroma navznoter. Za znanstvenofantastično zvrst je značilno, da za svojo fantastičnost potrebuje določen pogoj. Ta pogoj je prelom na ravni časa in prostora. Zgodba lahko poteka v času, ki je od nas z ozirom na prihodnost (pa tudi preteklost) ločen bodisi je do te mere podaljšan, da lahko traja nezamisljivo dolga vesoljna razdobja. Podobno lahko avtor postavlja drug, prosto zamišljen prostor, ki je navadno precej dlje kot za devetimi gorami, lahko je tudi enormno velik ima drugačna topološka ali fizikalna pravila in kakor vidimo v našem primeru, lahko je majhen in povečan, skratka; govorimo o časovnih in prostorskih preskokih, kamor nas avtor nikoli ne privede, ampak nas tja enostavno postavi. V prvem, uvodnem delu, ki postavi okvir drugega dela zgodbe, avtor dejanskega časa in prostora ne navaja, toda mogoče je razbrati, da gre za preslikavo tedanjih odnosov med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike, odsev hladne vojne. V drugem delu imamo znotraj tega paralelnega sveta čas, ki je samo trajanje potovanja znotraj Benesevega telesa, ki je prostor. Z miniaturizacijo sta času in prostoru postavljena nek paralelen čas in prostor, med njimi pa obstoji zveznost na ravni poteka tehnološkega procesa. Namreč, bolj kot si pomanjšan, počasneje teče čas in večji se zdi prostor.
Fantastično lahko v osnovi razumemo na dva načina. Prvič kot kreacijo, ki ne zahteva nobene izpeljave, metode ali sklicevanja na karkoli, kar smatramo za resnično, po drugi strani pa kot kreacijo, ki ji nek del resničnosti zmeraj preostaja. Ko beremo, koliko nas avtorji znanstvene fantastike vodijo v nove svetove, se moramo zmeraj vprašati, koliko nas pa dejansko ne in kje nas ne. Kljub temu da je Asimov za razliko od filma izkazal vsaj toliko načelnosti, da je skušal odpravljati napake iz filma in da se je celo na neki spekulativni ravni potrudil razložiti, kako bi lahko materijo miniaturizirali, to ne pomeni, da je s tem zgodba postala bolj resnična, bolj utemeljena. S tem Asimov tvori zgolj to, kar v neki vzporedni resničnosti še zmeraj ostaja na mestu. Če je film še povsem nedolžno bedast, knjiga to ni več. S tem, ko Asimov skuša utemeljiti miniaturizacijo v okviru znanstvene metode, hkrati zapove, da je razvoj tehnologije miniaturizacije tudi v fantastičnem svetu mogoč edinole pod pogojem upoštevanja znanstvene metode. Edino znanost lahko naredi prikazano možno za zares možno. Ideologija se posreduje z ohranjanjem določene idejne vezi v pogojih popolne svobode. Zato: vsaka idejna vez, ki v fantastiki preostaja, je idejna vez, ki jo fantastika potrjuje. S tem, ko lahko povem karkoli, zmeraj tudi povem del tega, kar mislim povsem zares. Ravno svet, ustvarjen po svobodni volji, je svet, v katerem dobi resnica, ki ga pogojuje, svojo bivanjsko pravico. Šele v svetu, ki je pogojen z nekakšno resnico, obstaja možnost totalnega. Temeljni pogoj totalitarizmov je resničnost.
Novo nas hkrati opozarja na to, kar pozabljamo. Smer napredka je smer pozabe. Zavest o neznanem je sodnik našemu vedenju. Vedeti pomeni ohranjati stik s tem, česar ne poznamo. Meje jezika so meje sveta in vedeti je rob med svetom in neznanim. Wordsworth nameni resnici dvoje, njeno iskanje in prikazovanje njene prisotnosti. Iskanje pripada znanstveniku, prikazovanje pa pesniku. Sama misel, če odmislimo, da je s tem ciljano na ločena dejanja znanstvenika in pesnika, ki se sama po sebi zdijo povsem sprejemljiva, je paradoks, razen če ta razdelitev ne izhaja iz predhodne sinteze, ki bi jo bilo moč formulirati: prisotnost resnice prikazujemo skozi njeno iskanje. Za znanstveno fantastiko je značilno, da ji preostaja znanost. Možnost česarkoli je zares možna le ob prisotnosti znanosti, znanstvene metode. Znanost je edina pot v neznano in, kot smo že povedali, iskanje pripada znanstveniku in pesnikova naloga je pokazati, da je temu res tako. Totalnega ni, totalno tvorimo, iščemo, si ga zagotavljamo – in ta velika pot je človekova najbolj tesna ječa.
Pa mi; čreda juncev dveh srebrnokrilih pastirjev znotraj ograde vednosti? Zdi se, kot da bi postajalo vse težje ne vedeti, da je za vedeti potrebno tudi nespoznano ali drugače: totalno zares ne obstaja.
[1]: http://www.bartleby.com/39/36.html (Opomba: prevod citata v članku je delo avtorja.)
