2015 - Page 7 of 14 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2015

Pop kultura in literatura

Nekateri bralci si boste morda upali priznati, da poznate film Vse moje bivše, romantično komedijo iz leta 2009. Scenarij je izviren ravno toliko, kot od komercialne holivudske produkcije lahko pričakujemo, vseeno pa je komedija dovolj prepričljiva, da zadovolji ljubitelje tega žanra. Začne se s prizorom poroke, kjer gre seveda vse narobe, a protagonistu tam uspe najti dekle, ki ga prepriča bolj kot vse druge – žigolo je torej moral čez mnogo preprek (stereotipno prikazanih žensk), da je končno ugotovil, katera je prava; vse skupaj pa je pospremljeno s kupom humornih dialogov in situacijske komike, ki sicer ni prav nič podobna resničnim komičnim življenjskim situacijam, vendar se ji bomo pač smejali, ker je zadrega drugih skoraj vedno osvobajajoča. A kaj točno ima omenjeni film skupnega s prvencem Delove novinarke Jele Krečič?

Poroka? Imamo. Sicer se je glavni lik Matjaž, ravno nasprotno kot njegov holivudski ekvivalent, udeleži šele proti koncu romana, zato pa tudi on svojo izvoljenko najde prav med pripravami na poroko, kamor pride kot fotograf. Pri tem ne manjkajo niti mnogoštevilni drugi zapleti, ki jih, če si v prostem času ogledujemo komedije o družicah, znamo skorajda na pamet. Naj jih naštejem le nekaj: ženin in nevesta se spreta in skoraj odpovesta poroko; starši obeh mladoporočencev se že med seboj ne prenašajo, kaj šele da bi tolerirali nove »sorodnike«; nevesta se zredi, zato obleka potrebuje nekaj manjših popravkov; priča se dan pred poroko napije in živa duša ne ve, kam se je zavlekel … pa še kaj bi se našlo. Tudi žigola lahko takoj odkljukamo. Matjaž se sicer nima za zapeljivca, a vseeno si za prebolevanje bivše in »edine ženske zase« izbere preverjen recept: v posteljo skuša zvleči vse, kar leze in gre. Denimo transvestita, pa dekle, ki se je iz samega razočaranja nad moškimi oklicalo za lezbijko, poročeno sodelavko ter mater in hčer (k sreči ne hkrati). In zadnje, humor? V grobem bi lahko rekli, da roman sestoji skoraj samo iz tega. Če vam Matjaževe peripetije z ženskami in poročne zdrahe niso dovolj, vam bodo nasmeh na obraz morda privabile korespondence med Matjažem in njegovim najboljšim prijateljem Aleksandrom, ki ima z ženo Karlo nadvse prisrčen odnos, ali orisi ljubljanskega nočnega življenja, začinjeni z obilo cinizma. Na svoj račun pa lahko pridejo tudi jugonostalgiki, saj se Matjaž po spletu okoliščin odpravi na ekspedicijo v Bosno.

Ni druge je torej delo, ki ga ne gre ocenjevati v kontekstu umetnosti, temveč v njegovem žanru – žanru plažnega romana. Posebno obravnavo si kljub kritiki, ki bi ga bilo morda deležno, če bi ga poskušali obravnavati kot visoko literaturo, zasluži že zaradi tega, ker tovrstnega dela v slovenskem knjižnem prostoru še nismo imeli. Romani, ki si bolj prizadevajo biti zabava kot umetnost, so v tujini seveda pogosti, zanje obstaja celo termin, chick-lit, v našem okolju, kjer se avtorji velikokrat jemljejo preresno, da bi pisali kaj podobnega, pa se omenjeni žanr še ni prijel. Prav zato je vsak poskus pisanja zabavnega žanrskega romana dobrodošel. Gre za eno redkih knjig, ki pokaže, da Slovenci k sreči nismo samo nerazumljeni intelektualci, podeželani in ljudje na socialnem robu, temveč premoremo tudi popolnoma običajni, celo urbani srednji sloj (z nekaj japiji). Ker se junakom vsakodnevno ni treba soočati s preveliko odgovornostjo, so mentalno sicer obtičali v zgodnjih dvajsetih, a se s tem niti malo ne obremenjujejo. Njihovi pogovori so pogosto banalni (primer za to je razprava o Mercatorjevih nakupovalnih vrečkah), vendar gre konec koncev za dialoge, v katere se vsakodnevno zapleta prav vsak od nas, kar se sklada s težnjo Krečičeve, da bi vsakdanje življenje naslikala karseda avtentično. Proti koncu ji sicer spodleti (predvsem z že omenjeno poroko), a si kljub temu zasluži pohvalo, da je v romanu vsaj toliko prostora kot opisom namenila dialogom, to namreč precej doprinese k njegovi dinamičnosti.

Ni druge
Jela Krečič
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
26,00 €
Naroči knjigo

Delo pestrijo tudi številni elementi popularne kulture (od Jamieja Oliverja in slovenskih rumenih medijev do »in« ljubljanskih lokalov), ki jo avtorica zelo dobro pozna, vanj pa subtilno vključi celo določena razmišljanja, ki smo jih lahko brali v njenih kolumnah za Delo. Kolumna o mestnih tekačih, ki se rekreirajo v mestnem središču in s tem motijo ljudi, ki so prišli na pivo ali kaj podobnega, je med zagrizenimi tekači dvignila ogromno prahu in bržkone ti ne bodo preveč zadovoljni, če se bodo lotili knjige in ugotovili, da čeznje pljuvata tudi Matjaž in Ronja, ena njegovih priložnostnih žensk.

Ni druge, slovenski prostor je postal s prvencem Jele Krečič bogatejši za čisto pravi pop romanček, ki je dovolj spodoben, da si ga ni treba izposojati skrivaj, odlikuje pa ga tudi precej sočen in berljiv slog, zaradi česar bo zagotovo med najbolj branimi in izposojanimi knjigami letošnjega poletja. Kar se literarne vrednosti tiče – no, to je pa že druga zgodba.

Jela Krečič: Ni druge. Ljubljana: Beletrina, 2015. 355 strani, 26 €.

Domov / Članki / 2015

Ciril Zlobec, pesnik ljubezni

Carmen L. Oven

O avtorju
Članki
Podkasti

Ciril Zlobec, starosta slovenske pesniške besede, je v soboto 4. julija dopolnil častitljivih 90 let. Njegovo skoraj stoletje dolgo življenje se je začelo v kraški vasici Ponikve, rodil se je kot najmlajši v družini z devetimi otroki. Želel je postati slikar. Kot deček je narisal portrete svojih domačih, jih razobesil po steni, a ker nihče od njih ni pokazal posebnega navdušenja, je portrete potrgal in si obljubil, da nikoli več ne bo odvisen od mnenja drugih. Deček, ki mu je mama že takrat brala Kosovela, se je odločil, da bo pesnik.Pri trinajstih je napisal prvo pesem, navdahnjeno z ljubeznijo, in 77 let za tem, ob njegovem jubileju, smo dobili novo Zlobčevo pesniško zbirko, ki jo je, kot pravi, po dveh pesniških zbirkah o smrti (Tiho romanje k zadnji pesmi in Biti človek) v celoti posvetil ljubezni.

Pesniška knjiga z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa prinaša 90 izbranih ljubezenskih pesmi. »Ni bilo lahko delo, a želel sem sestaviti pesniško zbirko, ki bi prikazovala mojo življenjsko zgodbo skozi fenomen ljubezni, kot ga razumem sam.« pove Ciril Zlobec, ki ni nikoli skrival, da je na svoje ustvarjalno delo ponosen in da to, kar počne že vse življenje, počne z veliko ljubeznijo in veseljem.

Ciril Zlobec (foto: Mojca Hribar, Mladinska knjiga)

Uživati tudi, ko jočemo

Zlobčevo življenje – od izključitve iz semenišča, ker je pisal slovenske pesmi, do partizanstva in kasnejše politične kariere, med katero si ni nikoli dopustil vzeti pravice odločati po lastni vesti, do skrajno brezsmiselne smrti ljube hčerke Varje, nekaj let za njo pa je bolezni podlegel tudi njegov sin Jaša – je pomenilo stalen boj z iskanjem smisla. »Ni lahko živeti brez smisla. Četudi gre za lažni smisel, je lažje živeti kot živeti brez smisla. Če lažni smisel intenzivno živiš, tudi fikcija postane realnost.« je povedal na predvečer svojega jubileja v Konzorciju Mladinske knjige.

Bi zdržal vso bolečino, tudi bolečino »dvoedino«, če se ne bi rodil med kraškimi bori? Bi vzdržal življenjske reze ob smrtih najljubih, če se ne bi rodil tam in takrat, kjer je bilo prepovedano biti Slovenec in kjer je bil upor edina možnost za preživetje duše? »Moja mama je bila neizmerno verna. V družini sem imel tako rekoč mali samostan – sestra je bila nuna, brat kartuzijanec, stric duhovnik. Bili smo verna, a hkrati fanatično slovenska družina. Takrat so Kosovelove pesmi krožile naokoli po vaseh. Izšle so v Ljubljani, na Primorskem pa so bile slovenske pesmi prepovedane. Kosovelove pesmi so tako v rokopisu krožile naokoli in ljudje so jih prepisovali. In tako sem kot otrok, kot Primorec v poeziji videl element upornosti in človeškega dostojanstva. Prav, vi nas zatirate, hočete nam besedo vzeti! Ne, ne boste! Tako sem se vêdel že kot otrok, čeprav sem se tega zavedel šele kasneje. Moja mama je za razliko od drugih mam, ki so otrokom brale pravljice, meni brala Kosovela. Nekoč sem ji rekel: »Ampak, mama, jaz tega nič ne razumem.« Ona pa mi odgovori: »Saj jaz tudi nič ne razumem, ampak je pa tako neskončno lepo.« To je bila moja prva estetska vzgoja – vsakršna umetnost, pa naj ima še tako brutalno tematiko, mora imeti nek element estetike, da človek v njej tudi uživa. Tudi, ko joče.«

Vse te ljubezni

Svoj smisel je pesnik, pisatelj, urednik, politik in akademik Ciril Zlobec našel v ljubeznih, ki jih je doživel, v ljubeznih, ki so se resnično zgodile. »Vse moje pesmi so resnične. Pisal sem vedno le o tem, kar sem zares tudi sam občutil.« pravi poet ljubezni, ki je s svojo soprogo Veroniko združen v ljubezni in zakonu že skoraj sedemdeset let. Prav iz te ljubezni se je rodila ena najbolj poznanih Zlobčevih poetičnih sintagem: »ljubezen dvoedina«.

»S to sintagmo sem skušal prikazati bistvo tega, kako pojmujem poezijo. Na prvem mestu je zaljubljenost in mladost, ki je najbolj občutljiva za ekspanzijo čustev. To pomeni tudi hipno idealizacijo. Ljubezen edina – oba se strinjata s tem ciljem, da je njuna ljubezen edina. Malo celo iz nečimrnosti, da sta prav ona dva tista ‘pametnjakoviča’, ki sta zmožna ustvariti edino in največjo ljubezen vseh časov. V vsakdanjem življenju pa se prikrade tudi ljubezen dvoedina, kajti pri poskusu narediti edino in eno samo ljubezen se začne prebujati notranje tekmovanje v vsakem od partnerjev. Vsak od njiju je namreč intimno nagonsko prepričan, da je njegov pogled na ljubezen, na odnos med dvema bolj dodelan in bolj perspektiven kot partnerjev. S tem se začne poskus podrejanja in tudi boj za lastno osebnost. Eden od njiju lahko povsem izgubi samega sebe – ali postane podrejen ali pa gospodovalen … In prav v tem je potrebno poiskati ravnotežje. To pa je vsaj tako velika umetnost kot ljubezen sama. Jaz pravim, da gre pri pravi ljubezni, ki traja – kot pri nama z ženo že skoraj sto let (smeh), za neprestano igro oddaljevanja in približevanja. Ko si prepričan, da je vse čisto v redu, se nekaj zgodi in si rečeš – pa saj ta ljubezen sploh ni tako v redu. A ko se ta trenutek oddalji, te prav ta ljubezen spet potegne vase …«

Zbirka Ljubezen – čudež duše in telesa, ki je opremljena s 100 zračnimi podobami akademske slikarke Metke Krašovec, je obraz mnogoterosti ljubezni v Zlobčevi ljubezenski poeziji. Ciril Zlobec velja za enega redkih pesnikov v srednjeevropskem prostoru, ki ljubezen opeva v njenih številnih izrazih – od igrive mladostniške do erotične in edinstvene ljubezni do žene, od ljubezni očeta do (umrlih) otrok do ljubezni do življenja, ljubezni do prijateljev. Prav na slednjo se je na dogodku v Konzorciju nežno spomnil. S pogledom pri gospe Pavček, gospe Menart, pri hčeri Kajetana Koviča, Nini Kovič, pa tudi pri gospe Minatti je povedal:

»S spominsko nežnostjo bi se rad zahvalil vsem gospem mojih prijateljev. To prijateljstvo je med najbolj dragocenimi doživetji v mojem življenju. Poznavalci literature dobro vedo, da mi štirje nismo bili nikoli enaki v poeziji, ampak smo se pa krasno dopolnjevali in nikoli nismo bili nevoščljivi drug drugemu, prej obratno. In kar je čudež božji – Menart je študiral te stvari –, smo edini primer v širšem evropskem prostoru, ko so štirje prijatelji, ki so skupaj začeli, na koncu vsi postali člani akademske ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti.«

Zgodba o legendarni zbirki Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953, je tudi zgodba o nenavadnem prijateljstvu. »Včasih je zazvonil telefon. Na drugi strani me je pozdravil Tone (Pavček). Ja, kaj pa je, Tonček? sem ga vprašal. – Nič, nič, samo slišati sem te hotel.« Zaradi njihovega nastopa, ki je bil organiziran med dopoldansko in popoldansko delovno izmeno v tovarni, so zaustavili stroje; kot uglašen kvartet so namreč gostovali po vsej deželi, kjer so jih ljudje doživljali kot svoje pesnike. Z avtom Franceta Bevka, ki ga je ta dobil v dar od tedanje oblasti, so prečesali Slovenijo od vasi do vasi, mimogrede obiskali še katerega od Bevkovih številnih otrok in peli slovensko pesem v besedi poezije. Edinstveno sodelovanje, ki se danes nadaljuje s ponatisi, ki jih ne štejemo več, saj se zbirka Pesmi štirih neprestano ponatiskuje.

Trije od štirih so že odšli. Ciril Zlobec, najstarejši med njimi, pa je tu, da lahko pripoveduje: »Prav kmalu se mi je zgodilo, da sem postal neke vrste literarni pogrebnik; govoril sem na pogrebih Josipa Vidmarja, Bena Zupančiča in nekaterih drugih. Ko smo bili vsi štirje na enem od teh, mi Kovič pravi: Ti pa tako lepo govoriš, in čeprav si najstarejši, nas moraš vse preživeti, da nam boš lahko govoril na pogrebih.« Kajetanu Koviču je življenje to željo izpolnilo. »Imel sem to nesrečo v življenju, da sem najprej osirotel kot oče, izgubil sem najprej hčerko, potem sina, in vse tri najboljše prijatelje. Pa tudi nekaj drugih izjemnih prijateljev, ki bi zame naredili vse, predvsem v Italiji. Z odhodom slehernega od njih sem imel občutek, da je odšel tudi del mene, kot da je z vsako smrtjo prijatelja tudi mene manj … Hkrati pa me prežema velika hvaležnost, da mi je življenje dalo tako velika prijateljstva.«

Bolečina dvoedina in moja kratka večnost

Ob številnih smrtih, še najbolj ob smrti otrok, je ljubezen dvoedina postala tudi bolečina dvoedina. Ciril Zlobec pogostoma glasno pove, da bi ob smrti otrok znorel od bolečine, če ne bi imel poezije. »Literarni zgodovinar Boris Paternu me je ob izidu moje zbirke (op. Tiho romanje k zadnji pesmi) poklical in mi rekel nekaj, s čimer je zelo dobro opredelil mojo poezijo: Ne vem za pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila in hkrati rešila. Prav ima – jaz sem se skozi poezijo dostikrat reševal. Takrat je bila poezija moja terapija. In s tem razkošje.« Zbirka Tiho romanje k zadnji pesmi je bila posvečena umrli Varji. Druga pesniška zbirka z naslovom Biti človek pa obuja dialog z umrlim sinom Jašo, prav tako pesnikom. »Iskal sem samotne kraje, tudi v gozdu, da sem se natulil, da sem to bolečino posvetil in da sta moja otroka, ki sta vsa še v meni, postala svetniški sin, svetniška hčerka. Zame kot agnostika sta to edina svetnika, ki ju brez pridržka priznavam, ju slavim in čutim v sebi.«

Ena od sintagem, ki jih neti Zlobčevo dolgo življenje, je tudi »moja kratka večnost«,hkrati tudi naslov njegove pesniške zbirke iz leta 1990. »Živim iz sebe in veliko sem razmišljal o tem, zakaj je ta pojem večnosti prisoten v toliko religijah. Od kod ta nagonski občutek večnosti v nas? Pomislil sem – kaj je merilo večnosti? Merilo je Bog, nima začetka nima konca … In zakaj človek tako rad pristaja na to večnost? Ker imamo nekaj božjega v sebi. Nihče med nami se ne spominja svojega rojstva, akta, ko je prišel iz materinega telesa jokajoč v ta svet, nihče se ne spominja svojega začetka. Kot nihče tudi ne more vedeti, kako je, ko si mrtev. Kot srčni bolnik sem občutil umiranje, ne pa smrti. V svojih občutenjih smo brez občutkov začetka in konca … Zato mislim, da je bil Bog ob tem, ko je Adama in Evo zaradi njunega greha izgnal iz raja in ju obsodil na smrtnost, prekrut, saj v njiju ob tem ni zatrl občutka večnosti. Tudi sam občutim to večnost, mojo kratko večnost.«

Še preden je Ciril Zlobec dopolnil 90 let, sem ga vprašala, ali meni, da človek lahko živi predolgo. »Da. In jaz se tega najbolj bojim. Meni je življenje veliko dalo, moram priznati, a tudi vse vzelo … Toda od vsega sem se vedno najbolj bal, in se še bojim, da bi zapadel v obdobje ustvarjalne tišine, ki jo jaz imenujem praznina. Mislim, da je za ustvarjalca najhujša smrt ta, ko živ doživlja svojo literarno smrt in se čuti praznega. Ko sem imel težave s srčno aritmijo in sem padel v nezavest, sem pomisli, da če pa zdaj umrem, ni pa to nič hudega. Zvečer sem še pisal, zdaj pa … A ni to lep prehod? Seveda se kasneje zaveš, da ti golo življenje pomeni toliko, kot si nikoli ne bi mislil, da ti pomeni.« In še: »Rad bi živel dolgo, a ne umrl kot starec, sem nekoč zapisal. Polovica tega se mi je že izpolnila – dolgo živim, a tisti drugi polovici se ne morem izogniti (smeh).«

Ciril Zlobec panorama Portret

Domov / Članki / 2015

Mimoidoča

Franz Kafka

O avtorju
Članki
Podkasti

Kadar gremo ponoči na sprehod po ulici in nam pride nasproti kakšen moški, že od daleč lepo viden – kajti ulica se vzpenja in sveti polna luna – ga ne bomo zgrabili, tudi če je slaboten in razcapan, tudi če kdo teče za njim in vpije, temveč ga bomo pustili oditi mimo.

Kajti zunaj je noč in nič ne moremo za to, da se ulica pred nami v mesečini vzpenja, povrhu je dvojici ta lov morda v zabavo, morda oba zasledujeta tretjega ali pa po nedolžnem zasledujejo prvega, morda bi drugi rad moril in bi bili sokrivci umora, ali pa ta dva morda sploh ne vesta drug za drugega in nemara le vsak od njiju na lastno pest hiti v svojo posteljo, morda sta mesečnika, morda ima prvi orožje.

In nenazadnje, ali ne smemo biti malce trudni, mar nismo spili dovolj vina? Veseli smo, da tudi drugega ne vidimo več.

Preobrazba in druge zgodbe
Franz Kafka
Leto izdaje:
2008
Prevajalec:
Štefan Vevar
21,25 €
Naroči knjigo

Na današnji dan se je rodil Franz Kafka. Je tudi petek, kar je razlog za nazdravljanje – in razlog, da smemo biti malce trudni. Vse najboljše!

Franz Kafka panorama

Domov / Članki / 2015

Nespregledano: Junij

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Če se pravkar odpravljate na dopust in iščete primerno čtivo, vam morda lahko pomaga junijsko Nespregledano. Včasih preprosto ni časa za debele fantazijske pustolovščine ali koncentracije za primerjanje alibijev vseh po vrsti sumljivih literarnih likov. In takrat morda prav pride kak daljši ali krajši članek. V juniju smo – tudi z mislijo na vas – brali o bogatašinjah, ki sredi 21. stoletja živijo kot v viktorijanski Angliji; o tem, kako je samo vprašanje časa in sloga, ali se bo uresničil apokaliptični scenarij iz Terminatorjev ali Matrice; o poeziji na tetrapaku mleka; o (ne)varnosti porničev in o literarnih junakih, ki vstajajo iz groba – še prav posebej pa tokrat opozarjamo na imeniten pogovor o žanru, ki se je odvijal med mojstroma Neilom Gaimanom in Kazuem Ishiguro!

Druga ključna stvar je nenehno iskanje odličnih, a spregledanih knjig, ki so po krivem v senci tistih bolj »vidnih« (četudi nemara ne iz napačnih razlogov). Kritik od založb sicer prejema knjige in najave, vendar mora svojo neodvisnost potrjevati z listanjem po neštetih drugih knjigah v knjigarnah, s tem, da posveča pozornost majhnim založbam, da prisluhne pesnikom in pisateljem, da brska za redkostmi. Kot sem že omenil, je eden izmed načinov zoperstavljanja stroju literarne promocije tudi dojemanje kritike kot pustolovščine.

John Taylor v Andrej Hočevar: Kritika kot pustolovščina (LUD Literatura, 2. junij)

Iliada je na ta način izredno zanimiva. Dvoboji v njej so skorajda bizarni. Na planjavi pred Trojo poteka ogromna, divja bitka; pa vendar se sredi vsega tega kaosa bojevnik sooči z bojevnikom in zapleteta se v pogovor: pravita, »Ohoho, in kdo si ti? Pripoveduj mi o svojih prednikih.« Izmenjujeta si zgodbe o svojem pradedu in eden od njiju ugotavlja, »Veš, moj oče je na svojem potovanju srečal tvojega očeta in ta mu je podaril zelo lep kelih«. Okrog dveh spopadajočih se bojevnikov nastane čuden mehurček. In potem se bojujeta, včasih pa ugotovita, da sta si kar všeč, in se odločita, da se ne bosta bojevala.«

Kazuo Ishiguro v Neil Gaiman in Kazuo Ishiguro: »Let’s talk about genre«: Neil Gaiman and Kazuo Ishiguro in conversation (New Statesman, 4. junij)

V času, ko so ženske na univerzah veliko bolj uspešne od moških, ko jih vedno več zaseda pomembne položaje v korporacijah in politiki, ko se glasno borijo za enakovredne plače, je življenje drugega spola na aveniji Park in v bližnji okolici nekaj povsem drugega in še najbolj spominja na viktorijansko Anglijo.

Irena Štaudohar: Uboge male bogatašinje (Sobotna priloga, 6. junij)

Relativno nova iznajdba, skupni prostor za pisatelje, zapolnjuje nišo, ki je tako ozka, da je ne pokriva niti Savalova knjiga [»V kocki: Skrivna zgodovina delovnega prostora«]. V teh urbanih posebnostih je članom omogočen dostop do tihe sobe ali dveh, polne miz, pogosto skupaj z majhno kuhinjo, morda kavčem – z drugimi besedami: pisarna.

Evan Hughes: The Strange Rise of the Writers’ Space (The New Yorker, 8. junij)

Produktivnost se je v zadnjih 60 letih povečala za 400 odstotkov, a smo priče neenakomerni porazdelitvi in delu, ki ni plačano, saj da je internet delo približal igri, odtod izgovori delodajalcev, da zanj ni treba plačevati. Kakšen je torej vpliv interneta na blaginjo ljudi – napovedi so bile tu visokoleteče? Odgovor je na dlani: vse manj ljudi ima v rokah vse večji delež bogastva, prerazporeditev je torej vse manj pravična.

Agata Tomažič: Internet, roboti in nov družbeni red (Pogledi, 11. junij)

Račun v trgovini je na eni strani pogosto potiskan z logotipom prodajalca, na dnu pa je dostikrat kaka reklama. Mar ni hrbtna stran računa idealen prostor za pesem? Ali pa bi se lahko na daljših računih na hrbtišču izpisala celo kratka zgodba, kolumna ali kaj tretjega, na mestu reklame pa bi se pojavil haiku ali katera krajša pesniška zvrst. Mar ni z izdelki naposled enako? Kakšen učinek bi imela pesem na mleku? Umetniška fotografija na škatli piškotov? Norost? Bodimo še bolj radikalni. Morda bi začele, formi ustrezno, vznikati povsem nove umetniške razsežnosti. Pesmi, pisane posebej za tiskanje na embalažo salame. Eseji, ki bi se skrivali kot darilo v kosmičih. Kaj mi koristijo rožice na toaletnem papirju – njegova površina kar kliče po podobah. Politikov?

Tadej Meserko: CNKNP (LUD Literatura, 15. junij)

Ker je zdravljenje človeških problemov tisočkrat zahtevnejše kot brisanje materialnih posledic, vedno znova najdemo načine, kako na karseda človeški način zaobiti soočenje z resničnimi ljudmi. Po navadi to storimo tako, da jih spreminjamo v cifre. 357 tisoč evrov so v štirih letih mestno občino Ljubljana stali #vandali! Štiri milijone nas bodo stali #begunci!

N’Toko: #Človek (Mladina, 19. junij)

Sistem plačevanja po straneh je sistem, ki nagrajuje klifhengerje in trilerje.

Peter Wayner: What If Authors Were Paid Every Time Someone Turned a Page? (The Atlantic, 20. junij)

»Zaradi tabujev zamujamo pomembne terapevtske učinke uporabe erotike,« meni Prause. »Vzburjenje in orgazem prav lepo učinkujeta na naše možgane in telo.«

Maria Konnikova: Pornucopia (Aeon, 22. junij)

Obožujem knjige. Rajši jih imam od vsega drugega. Raje od hrane. Kurc, raje od čistoče. Raje od prijateljev (se opravičujem vsem skupaj). O mestu raje berem, kot da ga obiščem. Raje preberem vašo knjigo, kot da bi se pogovarjal z vami. In včasih raje, kot da berem knjigo, berem knjigo o knjigah.

Jonathan Russell Clark: The Best Books About Books (Literary Hub, 22. junij)

Zdaj, ko knjižnih zgodb, ki bi se dobro prodajale, ni več na pretek, so dediči pisateljev in založniki ubrali novo strategijo: pisatelj in njegovi junaki kljub avtorjevi smrti ne smejo umreti in morajo živeti naprej, saj si tega želijo tudi njihovi bralci.

Samo Rugelj: Mrtvi pisatelji pišejo naprej (Siol.net, 26. junij)

Nespregledano panorama

Domov / Članki / 2015

ZaPik: Milena Mohorič in lepe obleke

Če ob lepih oblekah zavijete z očmi, češ, to je stvar plehkih, slaboumnih, šibkih in neznačajnih ljudi, je skrajni čas, da se zamislite nad sabo. Milena Mohorič, ženska z eno najbolj impresivnih (in najbolj tragičnih) življenjskih zgodb, naj bo dokaz, kako zelo se motite.

Svetovljanska izobraženka iz premožne družine se je v imenu idealov v tridesetih letih sama podala v Moskvo (v Ljubljani je pustila moža in sina), se prepričala o pomembnosti komunizma, se vrnila, bila kot članica komunistične partije in sodelavka OF med vojno internirana, nato delovala na osvobojenem ozemlju ter se po vojni zaposlila kot predavateljica na Višji pedagoški šoli.

Ko je prišlo do informbirojevskega spora, so ji moža in sina odpeljali na Goli otok, njo pa so premeščali med zaporom in bolnišnico za duševne bolezni, kjer je v sedemdesetih letih tudi umrla.

Njena publicistična in literarna dela so bila pozabljena. Pozabljeno je bilo tudi, kako rada je imela lepe obleke. Morda se vam to ne zdi pomembno. A bilo je – sploh če veste, kako jo je osrečevalo, ko je svojo zunanjost spravljala v sklad s seboj.

Zgodbe iz tridesetih let
Milena Mohorič
Leto izdaje:
2010
Prevajalec:
20,40 €
Naroči knjigo

Če delaš omleto
Lado Kralj
Leto izdaje:
2014
Prevajalec:
24,00 €
Naroči knjigo

Milena Mohorič moda panorama Zapik

Domov / Članki / 2015

Kateri krimič naj berem to poletje?

Ana Schnabl

O avtorju
Članki
Podkasti

Dragi bralci,

napočilo je poletje. S poletjem se je zaključil cikel naključij, ko ste se spet pozabili upreti nadrejenim, se spet javno osramotili, se zredili, osiveli in finančno propadli. Doslej ste brali časopise in modre knjige, ki pravzaprav ne pripovedujejo o ničemer, v vas pa sta se nabrala bridkost in agresija. Ker ste dobro vzgojeni (in se zato ne upirate nadrejenim), veste, da sta v javnem interesu mir in pravičnost, in svoje nizke, tudi morilske strasti zato zgledno brzdate. Kar vam ni dovoljeno izraziti navzven, pa vseeno lahko negujete v svojih intimi. Za premagovanje težkih čustvenih usedlin, ki so se nabrale skozi leto, vam svetujemo branje kriminalnih romanov.

Za vse tiste, ki ste v zasebnem izživljanju prekaljeni, in za tiste, ki na takšno pot stopate v sramu in zanikanju, smo pripravili psihološki test, ki vam bo pomagal izbrati primerno kriminalno čtivo. Sprostite se, globoko vdihnite in … gremo!

Idealen petkov večer (ki se, seveda, prevesi v noč) vključuje:

a) Obisk piskajočega koncerta Matsa Gustafssona. Sedim v kotu, zmajujem z glavo in polivam viski, ne meneč se za druga pijana in potna telesa v baru. Na svetu je samo ena oseba, ki jo lahko ljubim in ki lahko ljubi mene.

b) Rejv v Berghainu. Že pred vstopom v zgradbo s prijatelji zategnemo dve lajni speeda. Po padcu v luknjo pa se naši čuti zvrtinčijo v tisoč užitkih, pijača in droge prihajajo kar same od sebe, techno utripa, vse je noro in fab. Za jutranji preklop pa zeleni čaj. Za detox, hihi.

c) O, madona, samo ljudi ne. Dajte mi mehko posteljo in mehko vzglavje, tople nogavičke in dobro knjigo. V redu bom.

d) Večerjo s člani ZRC SAZU. Razpravljamo o logopedskih značilnostih homoseksualcev, natančneje, o sesljajočem ameriškem s-ju.

Na človeški vrsti najbolj preziram:

a) Sebičnost. Če ljudje ne bi bili sebični, bi me lahko ljubila več kot ena oseba. Saj sem prav s.o.k.

b) Nezmožnost deliti. Če imam jaz 1 dži mdma-ja in če imaš ti četrt grama, imava skupaj kar nekaj droge, ni res?

c) Nezadržanost plus človeška čustva. Glejte, res nočem vedeti vsega o vas, samo ključne informacije mi posredujte. Kje ste bili včeraj zvečer, s kom in ali se je zgodilo kaj takega, kar bi lahko uporabil(a) v svoji umetnosti?

d) Neumnost in neizobraženost. Kdor ne ve, naj ne je.

Partnerico vaše najboljše prijateljice zalotite v strastnem objemu z drugo. Kako postopate?

a) Kako postopam? Hja, zakaj bi se obesili na vsako podrobnost … Človek je včasih pač malo … pasji.

b) Stopim do njiju in predlagam, da gremo k meni domov izpraznit minibar.

c) Položaj fotografiram in prijateljici pošljem MMS. Informiranost je največja vrednota.

d) V tednih, ki neljubemu dogodku sledijo, skušam v prijateljici zanetiti ljubosumje. Če mi projekt ne uspe, potem prekinem prijateljstvo. Počasnih ljudi ne gre spoštovati.

Moja najljubša knjiga je:

a) Stepni volk. Itak.

b) Zgodba o očesu.

c) Takšna, ki me ne dolgočasi. Stvari me lahko hitro dolgočasijo, veste.

d) Perecovo Življenje, navodila za uporabo! Kakšen načrt, kakšna struuuktura! Pa tako malo čustev! Čudovito!

To poletje bom:

a) Ostal(a) doma. Raje počitnikujem pozimi, ko vsi osamljeni ljudje Evrope izvedemo exodus v Indijo. Tam običajno dobim tudi seks.

b) Z razmajanim volvom in še bolj razmajanimi prijatelji potoval(a) po Evropi. Berlin–Pariz–Amsterdam–Barca. Ne, prav nič me ne moti, da mi potovanje krije mama.

c) Plezal(a) po Dolomitih. Izbral(a) bi vsakršno podobno dejavnost, ki ne vključuje veliko besedí.

d) Rezerviral(a) Kompasov paket Gradovi Bavarske. Zelo sem vznemirjen(a)!

Kdor ne dela, …

a) … naj se ne sekira preveč. Človek lahko kaj zasluži tudi s stavami ali spletnim pokrom. Slišim pa, da je donosno tudi DJ-anje na Goi.

b) … naj použije vse, kar mu življenje ponuja! Denarja ne zmanjka! Imajo ga starši ali prijatelji ali ljubimci ali … kdorkoli pač! Važno, da imate veselje!

c) … naj crkne. Pod komunisti je šla vsa delovna etika v franže!

d) … naj vpiše doktorat in se zaposli kot raziskovalec logopedije.

Potem, ko sem si ogledal(a) film The Act of Killing, sem:

a) Kontempliral(a) na temo človeške zlobe, majhnosti in podkupljivosti. K sreči se ne spomnim, kako se zadeva zaključi, ker sem se vmes živalsko napil(a).

b) Jokal(a) kot dež. Potem sem poklical(a) prijatelja(ico) in na grozljive prizore pozabil(a) z nekaj opravljanja. Zdaj vem, da sta Vesna in Bor na zabavi prejšnji petek RES nekaj imela.

c) Kupil(a) turistični vodič po Indoneziji, ga prebral(a), dobil(a) nove informacije. Vedel(a) več.

d) Del svoje raziskovalne kariere posvetil(a) banalnosti zla. S predavanjem o raziskavi sem obiskal(a) večino prestolnic razvitega sveta. Džakarta žal ni razviti svet.

Vaš najljubši medij je:

a) Airbeletrina. Ker … bi delal(a) zanje, ampak nisem meščanskega porekla.

b) Radio Študent. Ker … sem delal(a) zanj.

c) Finance in Financial Times. Ker … denar.

d) Revija Slovenščina. Ker zanjo pišem.

V Mondrianovi sliki z naslovom Kompozicija II v rdeči, modri in rumeni (1930) prepoznam:

a) Geometrijska razmerja med smrtjo, propadom in nesrečo.

b) Umetniško imaginacijo in vizijo! Svobodo!

c) Francoza. Če kdo, bo Francoz naredil takšno neumnost. (Op. a.: Ni bil Francoz, ampak Nizozemec.)

d) Neoplasticizem. V njegovem delu se kubistični krik ujame v fašistoidna ušesa.

REZULTAT:

Največ odgovor a: Nagnjeni ste k alkoholizmu in občutkom osamljenosti. Težki ste kot svinec, zato le pojdite v Indijo. Pa tam ostanite. Berite Leoparda Joja Nesbøja.

Največ odgovorov b: Imate umetniški temperament, vendar niste umetnik(ca). O sebi menite napačne stvari. Živite pri starših. Berite Ostrino Gillian Flynn.

Največ odgovorov c: Ste Anglež, ki se je naučil slovensko. Lastnik start-up podjetja, za katerega dela slabo plačana mlada delovna sila. Športne postave ste. Ne preveč pametni, vendar iznajdljivi. Bog vam odpusti. Berite Roberta Galbraitha: Sviloprejko.

Največ odgovorov d: Nižji razredi smrdijo, kajne? Idealna knjiga za vas so Umori z monogramom, Sophie Hannah.

kriminalka panorama poletno branje Test

Domov / Članki / 2015

Odlomek: Razpoložena za Pariz

Vesna Milek

O avtorju
Članki
Podkasti

Paris, mon amour

Paris, mon amour. Trpim za nesrečno zaljubljenostjo, zaljubljenostjo v mesto. Lahko si zaljubljen v mesto, kar je tako, kot bi ljubil na tisoče ljudi. Čutiš ga, kako diha, kako utripa njegova vratna žila, kako te ljubi, kako te zapelje, prvič, drugič, in potem te, ko v tvojih očeh opazi zaljubljenost, kot pravi homme fatale odvrže. Paris. Zame je Pariz moškega spola. Čeprav obožujem njegove ženske.

Mesto je v mojem jeziku srednjega spola. Ker je vedno oboje. Pariz, ki so ga moški, ki so hodili po njem, občutili kot žensko, kot zvok visokih pet po granitnih kockah, kot smeh žensk z ustnicami, črnimi od rdečega vina, kot mlečne prsi, ki kipijo iz dekolteja. Pariz, mesto z najlepšim dekoltejem, je nekoč rekel arhitekt Boris Podrecca in vsakič znova ugotavljam, kaj je imel v mislih. Njegove izložbe, balkoni, terase kavarn, kot nedrja zapeljivke. Za Henryja Millerja je bil Pariz cipa, ki jo hočeš imeti, ne odnehaš, dokler je nimaš pod sabo, a takoj zatem se počutiš ogoljufanega.

Pariz je zame moški, to sem že rekla. Neznanec s temnimi, rahlo skodranimi lasmi, samosvoj, hodi s sproščenim korakom vandrovca kot nekateri pariški moški, s samozavestjo in mehkobo velike mačke, ki pozna svoje telo in ve, kaj mu sproža ugodje. To telo ni izklesano, ne diši po prostranih poljih, po gozdovih; ne, sloko je od hoje po neskončnih ulicah, prepojeno s pastissom, rdečim vinom in s cigaretnim dimom kavarn, ki jih ni več.

Hodim po rue Vieille-du-Temple, ki je nehote postala rdeča nit te knjige, in strmim v izložbe. Zakaj v tem mestu vedno iščem čevlje, visokopetne salonarje, ki jih ne nosim, pomerjam balerinke, ki jih ne nosim, iščem škornje, ki sem jih nekoč nosila, škornje s peto in vezalkami, ki se zavezujejo kot korzet, še vedno jih ne najdem, tako kot ne najdem pravih razlogov, zakaj me vleče v to mesto. Iščem čevlje, s katerimi bi se pripela v točno določen čas, začutila, kako mesto bobni pod mano.

Ironija, kupim superge, moške superge, adidas retro, ki jih je nosilo italijansko moštvo na svetovnem prvenstvu pred več kot četrt stoletja, in potem preklinjam sebe, zakaj nosim moške športne copate v mestu, kjer ženske nosijo balerinke na način, kot jih ne nosi nihče na svetu.

Lahko te kdaj pa kdaj nahrani, to mesto. Včasih, tako mimogrede. S kremastim avokadom, skritim za nagubano rjavo lupino, z nalistanimi artičokami, s svežimi redkvicami, s sveže naribano peso v solati, ki obarva solatne liste, ostre liste rukole, potresene z orehi in popečenim kozjim sirom. Salade des Philosophes.

Lahko te nahrani samo z maslom in bageto, kupljenima na vogalu rue de Bretagne – in zgodi se, da je to najboljši okus, kar si jih kdaj doživel.

Je mesto, v katerem si najbolj osamljen, in mesto, kjer nikoli nisi sam. Vedno so s tabo duhovi tistih, ki so tu preživljali svoje samote, svoje ljubezni. Zanje vemo samo zato, ker so jih naslikali, fotografirali ali zapisali. Ali ker so se sami potrudili, da so se zapisali v večnost, najlepše je, ker tega takrat niso vedeli. Zato niti ni tako pretenciozno, če nekaj napišem. O nemogoči ljubezni. O nemogočih ljubeznih, ki se zdijo bolj vznemirljive, nedoumljive, nore samo zato, ker jih gledam za nazaj. To je zgodba o ljubeznih. O mojih ljubeznih iz drugih časov.

Sprehajam se skozi čase; kje sem, vem samo po obliki svojih čevljev. Zdaj so skriti pod krinolino, moje prsi kipijo iz steznika, Coco Chanel bo prišla šele čez četrt stoletja, a jaz slutim, že zdaj slutim, da prihaja čas, ko bom razkrila svoje gležnje in meča, ko si bom razvezala steznik, si pristrigla lase in s trakom v laseh plesala charleston.

Nostalgija

Nobeno mesto ni tako čarobno (tudi) v dežju. Stiskaš se ob mizicah na terasi kavarne, s senčnika kaplja voda, morda se zliva za ovratnik, komu mar. Dež v Parizu ne more pokvariti vzdušja. Če si turist. In jaz sem v tem mestu samo in zgolj turist. To je taka drobna bolečina. In hkrati varovalka. Nikoli ne bom spoznala krute plati tega mesta, ki sprejme samo izbrance, ostale zavrže, jim ne dovoli, da pijejo v istih kavarnah kot tisti, ki pripadajo. Dež v Parizu diši po melanholiji, ki se lahko hitro združi z nostalgijo.

Nostalgija je beseda, ki ima največ različnih vonjev, to sem že rekla. Pravzaprav je čudno, da trpiš za nostalgijo po Parizu iz časov, ki jih nisi živel. Čudno je, a če je ne bi bilo, ne bi bilo te knjige.

Milan Kundera pravi, da je nostalgija hrepenenje po domu. Da je bil Odisej največji nostalgik vseh časov.

Seveda vem, da nas nostalgija ne vodi nikamor naprej, da je oziranje nazaj skrito že v sami besedi, a si, neozdravljiv nostalgik, ne morem kaj, da ne bi. Nočem naprej, ne še.

Polnoč v Parizu. Še en nostalgičen bonbonček Woodyja Allena, ki se poigrava z idejo Pariza – časovnega stroja. Nič čudnega, da mi je tako blizu. In tako nadomestek za Woodyja, scenarist Owen Wilson, zapreden v oblak nostalgije, vandra po ulicah Montmartra, ko se točno opolnoči pred njim ustavi peugeot iz dvajsetih. Avto iz drugega časa, ki vozi nazaj v čas. V dvajseta. Je za protagonista, scenarista, a v resnici wanna be pisatelja in romantika kaj bolj magičnega, navdihujočega, dekadentnega kot Pariz v dvajsetih letih prejšnjega stoletja? Avto te odpelje na zabavo izgubljene generacije, v stanovanje Gertrude Stein, kjer se drenjata zakonca Zelda in Scott Fitzgerald, kjer se egocentrik Hemingway ukvarja s tvojim rokopisom, kjer ti igra Cole Porter in kjer – ali morda v Café de Flore na vogalu bulvarja Saint-Germain – Picasso, Dalí in Buñuel razpravljajo o nosorogu. Kakšni nesramno srčkani klišeji, kakšne karikature, kakšna lahkotnost in naivnost, in vendar film, ki okuži tudi najbolj zagrizene antinostalgike, nostalgike pa strezni.

Ker pove točno tisto, kar, ah spet, vsi vemo: če bi zdaj v tem trenutku živela v boemskih dvajsetih letih, bi tako kot Modiglianijeva muza hrepenela po belle époque, in če bi živela v belle époque, bi hotela nazaj v Bonapartejev Pariz, in če bi živela takrat, bi hotela še dlje nazaj, v kožo Athénaïs de Montespan, srečati Molièra in gledati, kako sončni kralj v opravi Apolona pleše balet. Vedno bi se nam zdel boljši »neki drug čas«, kot lepo ugotovi kopija Woodyja Allena v filmu. Nič novega, vse to vemo, a še vedno … Če bo mimo pripeljal avto iz dvajsetih, bom vstopila. Vi bi tudi.

Sprehod skozi včerajšnje Parize

Pariz, premični praznik; Hemingway je vedel, o čem govori. Ko enkrat odživiš kos svojega življenja v Parizu, ga nosiš s sabo, kot premični praznik. Zakaj bi se sicer njegov junak v Snegu na Kilimandžaru, ki je izšel leta 1938, pred smrtjo spominjal svoje mladosti, ki jo je preživel na Place de la Contrescarpe, zakaj bi se sam Hemingway, preden si je pognal kroglo v glavo, nenehno spominjal Pariza, zakaj bi roman Sonce vzhaja in zahaja, roman, s katerim je zaslovel, nosil v sebi zemljevid boemsko buržujskega Pariza, druščine izgubljene generacije, ki se seli iz bara v bar in v pijači in ustvarjalnosti išče zdravilo, pozabo pred še vedno svežimi podobami vojnih grozot.

Njegov premični praznik nosimo s sabo vsi, zaljubljeni v Pariz, ki tako kot Woodyjevi junaki hrepenimo po tistih časih, ki jih nismo živeli, se nam pa zdi, da so jih »oni takrat« živeli toliko bolj polno. Vsaka ulica, vsak kamen šepeta svojo zgodbo ljudi, ki so ustvarjali zgodovino, luščiš jih po plasteh, kot liste artičoke na krožniku male mizice pariške brasserie. Sprehod po Parizu je sprehod po času. In zatoPolnoč v Parizu potrka na tisti del v nas, ki hrepeni po brskanju med starimi ploščami na stojnici ob Seni, ki namesto da bi se na svojem laptopu igral second life, raje paralelno doživlja različne čase Pariza. Nekako bolj ustvarjalno se zdi in ponuja več možnosti. Na voljo je Pariz templjarjev in Filipa Lepega, Pariz šentjernejske noči, Pariz prvih literarnih salonov 17. stoletja na Place des Vosges. Ko se sprehodiš čez Seno, se pred tabo odpre Pariz francoske revolucije, tam je Bonapartejev Pariz, na griču okrog bele cerkve Sacré Coeur najdeš Pariz belle époque, eksistencialistični Pariz, in spet na drugem koncu, na Montparnassu, Pariz avantgarde … Sodobni Pariz je kompleksno in neizogibno prepleten s svojo preteklostjo, z včerajšnjimi Parizi. Ker je Pariz ravno tako ideja kot prostor.

In spet se zaveš Woodyjeve (ne čisto njegove, a komu mar) misli, da bomo vedno hrepeneli po tistih časih, ki smo jih doživeli skozi knjige, slike, glasbo. Včasih je bilo lepše, bolj romantično. Alexandre Dumas oče je hrepenel po času mušketirjev in vladavine Sončnega kralja, Edith Wharton po času George Sand, George Sand po času, v katerega so postavljeni romani Victorja Hugoja in njegovegaNotredamskega zvonarja. Sandova se je prav zato v zgodnjem 19. stoletju preselila v Pariz, na Quai Saint-Michel, s pogledom na Seno in Notre Dame. Takrat je zapisala: »Imela sem vse. Imela sem reko, ptice, pariško nebo … A nisem čutila modernega Pariza, iskala sem poetični Pariz romanov Victorja Hugoja iz 15. stoletja. Pariz preteklosti …«

Sama nenehno iščem Pariz iz romanov; morda mi zato iz rok polzi Pariz sedanjosti. Nič čudnega. Pariz sedanjosti je tam, Pariz iz romanov ob mojem vzglavju.

Razpoložena za Pariz
Vesna Milek
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
24,00 €
Naroči knjigo

leposlovje ljubezen panorama Pariz Zaljubljenosti

Domov / Članki / 2015

ZaPik: Stendhal in telebani plehkih čustev

Letošnje poletje je težje, kot bi smelo biti. Namesto da bi ob človeka pljuskali osvežujoči valovi modrega morja, ga namaka dež. Prejšnji teden vas je Nora Barnacle opomnila, da modro morje in sonce za srečo nista dovolj. Do tega spoznanja je prišla v Trstu, kjer je bila kljub mili klimi pogosto nesrečna. Ni bila edina. Trst je v obup spravljal tudi diplomata Beyla, ki ga večina pozna kot Stendhala. Ni sicer znano, nad koliko telebani je moral bdeti v mestu ob zalivu, vemo pa, da se je tam seznanil z našo sorto Slovanov, ki jih je imenoval ljubeznivi poldivjaki.

Življenje Henryja Brularda
Stendhal
Leto izdaje:
2010
Prevajalec:
Jaroslav Skrušny
33,15 €
Naroči knjigo

panorama Stendhal Zapik

Domov / Članki / 2015

Dnevnik grške tesnobe

Katja Lihtenvalner

O avtorju
Članki
Podkasti

V Grčiji se že pet mesecev odvija dolžniška drama, ki je zadnji mesec dosegla svoj vrhunec. Približuje se zadnji rok izplačila Mednarodnemu denarnemu skladu, ki bo potekel konec tega meseca. Grška vlada še vedno ni sklenila sporazuma, s katerim bi dobila preostanek izplačila v vrednosti 7,2 milijarde evrov. Glavni akterji v tej drami so pogajalci dveh bregov, ki nikakor ne morejo najti konsenza: predstavniki grške novoizvoljene levičarske vlade ter predstavniki posojilodajalcev: Mednarodna centralna banka, Evropska banka ter Evropska komisija. Nekajmesečna drama je zdaj v poslednjih dejanjih.

Protest v podporo Sirizi (foto: Katja Lihtenvalner)

Ponedeljek

»Nož nam držijo na vratu«, »Grexit prihaja« in »Dobrodošli v deželi pozabljene drahme!« beremo naslovnice jutranjih časopisov, ki visijo s strehe rdečega kioska. Pridružita se nam dva gospoda in skupaj gledamo proti svežemu tisku. Naši vratovi so stegnjeni, saj časopisi visijo malo višje, kot je velik najvišji bralec med nami. Ne pogovarjamo se. Zatopljeni smo v morje črk. Naše misli švigajo. »Grški premier je bedak«, »Grška vlada se igra z usodo helenskega ljudstva« in »Predlagane reforme grške vlade so za smeti«. Beremo.

»Jim bo uspelo?« vpraša eden od bralcev z modro čepico svojega soseda. »Ne vem. Bojim se, da ne. Vsi so proti nam,« odgovori njegov sogovornik. Ne pogledata se, ampak nadaljujeta z branjem. Vratovi so nepremično usmerjeni v časopise. Oba sta v poznih šestdesetih. Lasje tistega brez čepice so mastni, redki in zviti v neke vrste spiralo, ki pokriva svetlikajočo se lobanjo. Obraza sta zaskrbljena.

Torek

»Ne bomo popustili izsiljevanju!«, »Grčija proti varčevalnim ukrepom« in »Merkel, pojdi domov!« beremo na panojih podpornikov grške, pretežno levičarske vlade. Večtisočglava množica se je zbrala pred grškim parlamentom. Pojejo stare pesmi protiokupacijskega gibanja Elas, mahajo z zastavami Sirize in vzklikajo proti trojki uperjena gesla.

»Če Cipras ne bo dovolil tem zategnjenim Nemcem, da mu pridigajo o tem, kako voditi državo, nam bo uspelo,« pove gospa s pisano majico in rdečimi uhani. »A so kdaj v zgodovini Nemci naredili karkoli, kar bi bilo v prid drugim? Skrbi jih samo za svoje riti in to, da rešijo svoje banke,« pove njena prijateljica. Obe sta v srednjih petdesetih. Ena od njiju je bila na vsakem shodu v podporo Ciprasovi vladi v zadnjih petih mesecih. Njun pogled je usmerjen proti osvetljenemu grškemu parlamentu. Nastane molk. Čutiti je zaskrbljenost.

Sreda

»Grčija spada v Evropo!«, »Stalinisti, speljite se iz Grčije!« in »Predstavljamo glas tihe množice« beremo na panojih. Množica nosi kravate, urejene majice, ženske so močno naličene. Grške zastave plavajo med zbrano večtisočglavo množico. Med njimi zagledamo poslance grške desničarske stranke Nova demokracija. »Mesto Grčije je v Evropi, drugače jo čakata lakota in življenje države tretjega sveta,« v mikrofon pove plešasta glava protestnika, ki je nekoč kot minister z zakonom prepovedal javna zborovanja in protestne shode. Množica je pijana od zanosa. Nikoli niso protestirali. Opotekajo se, niso prepričani, kaj jim je storiti.

»Lahko pridemo do parlamenta?« sprašuje moški v zrelih petdesetih. Začudeno spremlja prizor pred sabo, ko se gruča začne zlivati po stopnicah proti vhodu v parlament. Stopi za njimi. Politik, ki ga voli, podpira, za katerega mu bije srce, je pred parlament postavil oborožene policiste in železno ograjo. Politik, ki ga ne podpira, ga ni volil in ga prezira, mu je dovolil, da vstopi do hrama demokracije. Opaziti je zmedo.

Četrtek

»Nič ne bo z barantanjem, goljufivi Grki! Kar lepo se obrnite, pospravite šila in kopita ter se vrnite, ko se boste strinjali z našimi predlogi,« je slišati iz bruseljskih pisarn. Obrita glava finančnega ministra se sveti, vsiljen in neprepričljiv nasmeh predsednika vlade pa je zalepljen na belo kožo. S hojo proti kameram želita delovati ponosna in samozavestna. »Nista se strinjala o tem, da bi od kosa skorje, ki je kruhu ostal, zdaj odrezali še njegov mehak del. A je to tako težko razumeti?«

Prideta domov. Novinarji se prisesajo nanju. Povesta, kar vesta in kaj se je zgodilo. List s predlogi so zmečkali in vrgli v smeti ter vsilili svojega. Rekla sta ne. Povesta, da jima je ljudstvo dalo pooblastila in da izvršujeta njihovo voljo. Kameram pokažeta hrbte in zapreta vrata. Odideta razorožena.

Petek

»Če Grčija ne misli podpisati sporazuma s posojilodajalci, jo čaka najprej Grexit, potem še odhod iz Evropske unije in nazadnje še bankrot,« se oglasi predstavnik centralne grške banke. Nekateri poslanci si grizejo ustnice. Pritisk jim narašča. Šepetajo med sabo, dvigujejo obrvi in zavijajo z očmi. »A ga bo kdo prekinil, kretena?« zašepeta nekdo. Govorec je nekoč podpisoval finančne ukrepe, v katere Bruselj danes sili Grčijo.

Škrtajo z zobmi. Govorec nadaljuje: »Škoda, ki bo storjena naši ekonomiji, bo nepredstavljiva.« Zdaj se zasliši glasnejše neodobravanje. Družba se zoperstavlja, očita in zmerja: »Vi ste tisti, ki ste podpisali finančne ukrepe v zadnjih treh letih ter ekonomijo pripeljali na tnalo. Kako si drznete?!« Govorec mirno zvije svoje poročilo. Spretno manipuliranje in deskanje po spolzkem podkupljivem političnem parketu mu je omogočilo, da je danes eden najpomembnejših mož v državi. Po rdeči preprogi grškega parlamenta stopa z majhnimi koraki med krdelom, ki ga hoče napasti z leve. Čutiti je napetost.

Sobota

»Nemški finančni minister je povedal, da mu ukvarjanje z Grčijo ni nič kaj več po godu,« mi sporočajo z zaslona. Preklopim. »Finančni ministri se niso strinjali s predlogi Ciprasove vlade. Pravijo, da državo s svojimi neodgovornimi dejanji potiska iz evroobmočja,« me informirajo drugje. Preklopim. »Kot kaže, našo državo morda že poleti čaka bankrot,« mi sporočajo na tretjem kanalu. Ugasnem.

Skočim po pivo v bližnjo trgovino. Radio v ozadju: »Potrpljenje za grško vlado je zdaj izgubil tudi predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je grško vlado posvaril …« Zatisnem si ušesa in hitro stečem iz trgovine. Ko čakam na semaforju, slišim pogovor: »Prihranke sem vzela iz banke, ker se mi je zdelo to edino smiselno. Sin me je opozoril, da bodo morda že jutri vsi bankomati zaprti.« Gubast obraz prikima in doda: »Jaz prihrankov nimam. Ostalo mi je samo tristo evrov mesečne pokojnine.« Sprehodita se po preprogi, ki leži na vročem asfaltu. Molk. Občutiti je nelagodnost.

Nedelja

»Vrata bank bodo jutri zaprta«, »Državo vozijo v kaos«, »Grški ekonomiji ni več pomoči, bankrot se zdi logičen« – skušam ubežati. Klikam, menjujem strani. Nič. Vse spletne strani so prežete z ideologijo ustrahovanja. Zatiskam si oči. Glas odmeva. Kričim, da bi ga preglasila. Maham z rokami, cvilim. Grexit napisan z rumeni črkami se pojavlja pred očmi. Stepam z glavo. Vrtim se v krogu. Tam je. Pribit na modro podlago: Grexit. Čutiti je tesnobo.

Ponedeljek

»Nož nam držijo na vratu«, »Grexit prihaja« in »Dobrodošli v deželi pozabljene drahme!«. Beremo naslovnice jutranjih časopisov, ki visijo s strehe rdečega kioska …

Grčija kriza panorama

Domov / Članki / 2015

Komu bi vi podelili kresnika 2015? Rešite test!

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Kresnikovih pet (avtor: Jože Suhadolnik/Delo)

AirBeletrina vam znova ponuja prvovrstno in edinstveno izkušnjo. S pomočjo našega preverjenega testa se lahko vživite v člana kresnikove žirije in izberete roman, ki bi si po vašem mnenju najbolj zaslužil nagrado kresnik 2015! In to četudi niste prebrali niti enega od nominiranih del!

Zato hitro flomaster v roke in se lotite reševanja!

(AirBeletrina ne odgovarja za škodo na monitorjih, tablicah ali pametnih telefonih, ki je posledica reševanja testa.)

1. Komu od avtorjev bi najmanj privoščili, da dobi ček za pet tisoč evrov?

A) Katarini Marinčič. A ni profesorska plača že povsem dovolj?

B) Veroniki Simoniti. Kdor ne mara Coelha, ni vreden bralne značke, kaj šele kakšne literarne nagrade.

C) Andreju E. Skubicu. Kaj bo z denarjem, če je komunajzar?

Č) Marku Sosiču. A ni on Italijan?

D) Dušanu Šarotarju. A ni on Madžar?

2. S čim vas je kresniška komisija letos najbolj razočarala?

A) To se ja ve. Žiranti so lutke v rokah stricev iz Murgel. Ampak naj kar nastavijo svojega, bo potem že Ustavno sodišče odločilo, kdo si je kresnika v resnici in po pravici zaslužil.

B) Razočarali so me s tem, da niso nominirali mojega kandidata. To je mene.

C) A un Harlamazov je še vedno zraven? No, s tem.

Č) Ni me še razočarala. Me bo pa jutri. Ne glede na to, koga izberejo.

D) Ni me razočarala. Pozitivno sem presenečen, da kdo še bere slovenske romane.

3. Katere spremembe bi predlagali pri podeljevanju?

A) Zmagovalec naj prižge kres, potem pa nanj zmeče vse izvode svoje knjige.

B) V Cankarjevo sobo naj ne zaprejo žirije, pač pa pet nominirancev. Kdor bo prišel živ ven, je zmagovalec.

C) Žirijo naj sestavljajo štirje nepismeni bedaki. Aja, saj to je že …

Č) Romane naj pišejo samo od Dela povabljeni avtorji, o zmagovalcu pa naj odloča televoting.

D) Kaj pa če bi preprosto nehali s podeljevanjem?

4. Pri kateri naslovnici opažate vsaj nekaj malega truda in premisleka?

A) Pri romanu Katarine Marinčič. Naslovnica lepo ujame duha knjige, saj se bralec ob njej vpraša, kaj hudiča se tu dogaja?

B) Pri romanu Veronike Simoniti. Dogaja se na morju, zato poljubna slika morja. Ne moreš falit.

C) Pri romanu Andreja E. Skubica. Res je bilo treba veliko truda in premisleka za … tole.

Č) Pri romanu Marka Sosiča. Drevesa pašejo k vsemu.

D) Pri romanu Dušana Šarotarja. Namesto iStock fotografij, so tokrat uporabili kar avtorjeve popotniške fotografije. Le česa se bojo še spomnili, da prišparajo!

5. Katera zgodba vas v trenutku pritegne?

A) Pisatelj piše roman in razglablja o tem, kako piše roman.

B) Napeta kriminalka, v kateri inšpektor lovi zločinca, ki je storil nezaslišan zločin – nekomu je vrgel kamen v glavo. Ne, (pri)zadeti ni umrl. Ga je pa bolelo. Zelo.

C) Moški v srednjih letih je poln denarja in ima lepo ženo, pa je vseeno nesrečen.

Č) Mama ugotovi, da imajo drevesa več zgodovinskega spomina kot neofašisti.

D) Avtor je potoval po svetu in zapravljal davkoplačevalski denar ter iz tega naredil roman.

6. Kateri šovinizem ste pripravljeni odpustiti?

A) V romanu so trije glavni junaki. Nobeden ni ženska.

B) Ženske so tiste, ki imajo čustve, moški pa so za akcijo.

C) Prvotni naslov romana je bil po mnenju uredništva predolg in premalo poetičen: Samo pridi domov in se postavi za štedilnik, kjer ti je mesto, baba.

Č) Kjer v družini mama nosi hlače, bo sin psihopat.

D) Kritiki bojo temu rekli, da »avtor posodi svoj glas Drugemu«, v resnici pa si pač ni znal izmisliti ničesar pametnega, pa je ukradel zgodbe drugih.

7. Kaj je največji nateg letošnjega izbora?

A) To, da se žirija dela, da je Po njihovih besedah prebrala do konca.

B) To, da se roman pretvarja, da se je v njem zgodilo karkoli, kar bi nas utegnilo zanimati.

C) To, da nekdo ukrade 9 milijonov evrov, pa gre vseeno na sodišče, ko ga pokličejo.

Č) Da ima roman naslov Kratki roman o …, potem pa ima vseeno skoraj dvesto strani.

D) To, da ima roman polovico strani zapolnjenih s fotografijami, pa sploh ne opaziš, ker se tako vleče.

8. Kakšen konec imate radi?

A) Tak, ki ti skuša na koncu sam pojasniti, o čem se je šlo predhodnih 400 strani. Skuša.

B) Tak, kjer se na koncu izkaže, da je to to. Da se res ne bo zgodilo nič.

C) Tak, kjer se končno zaključi totalni propad glavnega junaka, ki se je napovedoval že od prve strani in bi se lahko zgodil tudi kakšno stran prej.

Č) Tak, ki se zaključi tik pred tem, preden se zgodi tisto, kar se je napovedovalo že od prve strani in bi se lahko zgodilo tudi kakšno stran prej. Ampak se sploh ne.

D) Eh, nekje je pač treba končat.

9. Izberite svoj žanr:

A) Tiste vrste postmodernizem, ki se ne zaveda, kolikokrat smo vse to že brali.

B) Žajfnica – samo, da takoj veš, kdo je gej in kdo pravi oče katerega otroka.

C) Breaking Bad sreča Johna Grishama, samo z več jamranja in moraliziranja. Dosti več.

Č) Pogovoriti se morava o Kevinu sreča druge Sosičeve romane.

D) Turistični vodič po krajih, kjer se absolutno nič ne dogaja.

10. Kateri pisateljski slog vam je najbolj všeč?

A) Slog božično-novoletne okrasitve Ljubljane. Zahteva ogromno dela, na koncu je pa ravno zato vsega preveč.

B) Menjavanje zornih kotov. Ker potem ni treba toliko zgodbe.

C) Duhovičenje + pogovorni jezik. Če deluje na Facebooku, zakaj ne bi še v romanu?

Č) Če ti dobra fraza rata, ponavljaj jo kot stara plata … Pa simbole in metafore tudi, se razume.

D) Tja, kamor gremo, ne potrebujemo sloga. Samo velike besede: duša, dom, vojna …

REZULTATI:

Največ odgovorov A): Kresnika ste podelili Katarini Marinčič za roman Po njihovih besedah.

Največ odgovorov B): Kresnika ste podelili Veroniki Simoniti za roman Kameno seme.

Največ odgovorov C): Kresnika ste podelili Andreju E. Skubicu za roman Samo pridi domov.

Največ odgovorov Č): Kresnika ste podelili Marko Sosiču za roman Kratki roman o snegu in ljubezni.

Največ odgovorov D): Kresnika ste podelili Dušanu Šarotarju za roman Panorama.

kresnik panorama

Domov / Članki / 2015

ZaPik: Nora Barnacle (Joyce) in morje

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Včeraj je bil Bloomsday. Dan, poimenovan po Leopoldu Bloomu, za katerega tisti, ki se pretvarjate, da ste prebrali Ulikses, gotovo veste, kdo je bil. 16. junij (1904) je sicer dan, na katerega sta Nora Barnacle (Molly Bloom!) in James Joyce začela svoje ljubezensko razmerje.

Torej: če ne bi bilo Nore, ne bi bilo Leopolda Blooma. In tudi Bloomsdaya ne. Zato bi ob tej priložnosti, sicer z enodnevno zamudo, radi počastili spomin na Noro Barnacle, žensko, ki nekega dne skoraj cel dan presedela na tržaški železniški postaji in jokala, ker je James pozabil na njen prihod in je brezskrbno popival z mornarji. Na žensko, ki je prenašala njegovo pitje in zapravljanje denarja. Na žensko, ki je večji del življenja posvetila vzpostavljanju reda v popolnem kaosu ter trpežno prenašala en udarec usode za drugim. Na še eno žensko, ki se je z vsemi močmi trudila ustvariti razmere, v katerih bi moževa genialnost lahko preživela.

Na žensko, ki je prenesla toliko gorja, da je nista mogla osrečiti niti sonce in modro Sredozemsko morje.

Pisma Nori
James Joyce
Leto izdaje:
2012
Prevajalec:
Tina Mahkota
24,00 €
Naroči knjigo

James Joyce Nora Barnacle panorama Zapik

Domov / Članki / 2015

Slavoj kuha čaj

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Nedavno je pri Beletrini izšel romaneskni prvenec Jele Krečič z naslovom Ni druge. Slavoj Žižek, avtoričin mož, mu je namenil nekaj besed. Prisluhnite jim lahko v spodnjem posnetku.

Vabimo vas, da se nam v sredo ob 20.00 pridružite v Jazz Clubu Gajo, kjer bo o knjigi spregovorila tudi avtorica. In sezite po romanu, za katerega Slavoj Žižek upa, da bo postal kritična podoba cele generacije.

“Najboljša definicija umetnosti ni, da kičasti zgodbi nekaj dodaš, to zna vsak idiot /…/ Pravi umetnik ne doda, ampak odvzame. Pomembno je, kaj spustiš.”
Slavoj Žižek o romanu Jele Krečič Ni Druge

Jela Krečič leposlovje Slavoj Žižek slovenska filozofija slovenska književnost

Domov / Članki / 2015

Vabilo na literarni večer in druženje

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Magija za realiste
Irena Štaudohar
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
21,00 €
Naroči knjigo

Dogodek je del sklopa AirBeletrina: Z obrobja v središče, ki ga finančno podpira Javna agencija za knjigo RS.

panorama

Domov / Članki / 2015

Mesta po meri (novega) človeka

Jure Ramšak

O avtorju
Članki
Podkasti

Po uri vožnje z vlakom iz Berlina proti vzhodu se na mejnem Bezirku ob Odri že vsiljuje signal poljskih mobilnih operaterjev. Ob tej reki, ki jo je moral vzhodnonemški predsednik Wilhelm Pieck po Stalinovem diktatu leta 1950 stisnjenih zob sprejeti kot »mejo miru in prijateljstva« s sosednjo ljudsko demokracijo, je istega leta začelo rasti tudi prvo nemško socialistično mesto, kakopak poimenovano Stalinstadt. Ime po sovjetskem gospodarju, ki ga je posodil tudi madžarskemu Sztálinvárosu, je zdržalo do leta 1961, ko je bil v skladu s svojo jeklarsko bitjo preimenovan v Eisenhüttenstadt. Proizvodnji osnovnega gradnika socialistične modernizacije je bila tako kot v poljski Nowi Huti podrejena celotna mestna struktura. Tovarna v tem primeru ni bila le ključna prostorska determinanta. Bila je tudi kondenzator socialistične zavesti novega človeka, zaradi česar jo z mestnim središčem povezuje najpomembnejša avenija.

Poligon za učno uro socializma, ki ga je obiskal tudi Tom Hanks

Stalinstadt/Eisenhüttenstadt, detajl (foto J. R.)

Danes je v tamkajšnji podružnici ArcelorMittala zaposlenih 2.500 namesto nekdanjih 16.000 ljudi, zato široka cesta tudi v času menjave delovne izmene uspe brez težav požreti ves promet iz nemških »starih dežel« pripeljanih rabljenih oplov in mercedesov. Od združitve – marsikateri Ossi bi sicer rekel priključitve – Nemške demokratične republike k Zvezni republiki Nemčiji se je v Stuttgart, München, Düsseldorf in druga cvetoča mesta na zahodu izselila skoraj polovica prebivalcev – v prvi vrsti mladih izobražencev. »To se še kako pozna«, pravi Andreas Ludwig, zahodnoberlinski zgodovinar, ki je leta 1993 prišel v mesto z idejo, da tam najde prostor za zbirko predmetov vsakdanjega življenja v NDR. Čeprav so ga že zaradi oznake »BE« na avtomobilskih tablicah gledali z nezaupanjem, danes pove, da je garnitura nekdanjih partijskih old boysev v devetdesetih letih premogla več iniciative kot sedanja mestna oblast v rokah Die Linke. Takrat so se odločili porušiti okoliški montažni Plattenbau in ohraniti realsocialistično mestno jedro iz petdesetih let. Razglasili so ga za največje spomeniško zaščiteno območje v Nemčiji in blok za blokom (za hiše kot malomeščanski prostor bivanja v idealnem socialističnem mestu ni bilo prostora) obnovili v izvirnih barvnih shemah, vključno z vsemi ornamenti in freskami. Ko se danes sprehajaš med njimi po zelenicah, za katere niso pustili, da se spremenijo v parkirišča, je – razen avtomobilov in restavracije »Balkan« – vse videti približno tako kot v času, ko je Hruščov Nixonu napovedal končno zmagoslavje komunizma. Nekje na ravni dizajna kuhinje, kjer sta leta 1959 merila dobrobiti svojih sistemov, je ostalo tudi izložbeno okno trgovine s kozmetiko, medtem ko aranžma manufakture že spominja na prodajalno spominkov na avtobusni postaji v Rogaški Slatini, preden so jo pred nekaj leti podrli.

Verjetno si je avtentičnega doživetja socializma zaželel tudi Tom Hanks, da je pred nekaj leti prišel na ogled mesta in pri tem ostal ovekovečen na steni lokalnega turističnega urada. Med močno narečno obarvanim in izjemno hitrim nemškim govorom mi na sliko pokaže gospa direktorica, medtem ko jo sprašujem, kakšne uspehe so poželi pri razvoju izobraževalnega in kulturnega turizma. Škoda, da ne znajo verne rekonstrukcije socrealistične arhitekture, ki je v mestni blagajni pustila 70 milijonski minus, izkoristiti še kako drugače. Med 7.000 obiskovalci Dokumentacijskega centra, kjer na preudaren in kritičen način, precej drugače kot v bistveno bolj obleganem berlinskemu DDR Museumu, prikazujejo socialistični vsakdan, tako največ obiskovalcev vsako leto predstavljajo šolske skupine, ki jih tja pripeljejo na učno uro socializma. Malce zmedenemu dijaku iz skupine srednješolcev iz bližnjega Frankfurta na Odri, ki so bili tisti dan poleg nekega upokojenca edini obiskovalci Centra, prišepnem, da »FDJ« na njegovem učnem listu pomeni Freie Deutsche Jugend, s čimer mu prihranim nekaj klikov na telefonu. Nemška vzporednica ZSMS, katere vzorna Mitglied je bila tudi Angela Merkel, je za nemškega mladca, rojenega takrat, ko je Helmut Kohl bodočo kanclerko šele dobro naučil držati pribor, pač nekaj precej eksotičnega.

Mlado in zeleno

Kakorkoli že komodificirajo svojo dediščino, v Eisenhüttenstadtu nimajo težav s priznavanjem izvora svojega mesta. Da je bilo nekdaj posvečeno Stalinu, je napisano v vseh brošurah. V litovski politiki kolektivne amnezije se zdi, kot piše sociologinja Rasa Balockaite, da je novo mesto Visaginas vzniknilo iz ničesar. Ob jedrski elektrarni zgrajeno plansko mesto iz sedemdesetih let se danes prikazuje v deideologizirani podobi »mladega in zelenega mesta«. Kjer se lahko ustvarjalci identitetnih politik oprimejo česarkoli starejšega, nastalega v »zlati dobi« pred nezaželeno preteklostjo socializma, kot je to v primeru poljskega Tichyja, postanejo ti elementi, četudi skromne kapelice, v kombinaciji z bleščečimi novogradnjami, simbol nove prostorske identitete. Takšne invencije tradicije pa jim ni treba ustvarjati v baltski Gdynii, ki je iz ribiške vasi nastala kot nadomestno pristanišče medvojne poljske države, ko je bilo svobodno mesto Gdansk v nemških rokah. Čudoviti art-decojevski modernizem iz »neoporečnega« predvojnega obdobja je postal ključni del city-brandinga, zaradi česar mestne oblasti vlagajo, mladi kreativcipa pripravljajo zanimive itinerarije okrog zaobljenih stanovanjskih in poslovnih stavb. Malo manj zagnanosti pokaže vodja projekta Gdynia modernism route Jacek Debis šele potem, ko ga vprašam, kdaj jih bodo njihove poti zanesle tudi mimo povojne arhitekture, ki je v mestu prav tako ne manjka.

Mussolinijeva mesta

Na politični kontekst, v katerem so nastala, včasih pozabijo tudi v italijanskih città di fondazione, dvanajstih mestih, ki jih je Mussolinijev režim dvignil iz močvirnatega območja južno od Rima. Česar ni bila stoletja sposobna papeška država niti liberalna Italija s preko petdeset namenskimi zakoni, je duceju z »bonifikacijo« uspelo v nekaj letih. Potem ko je z izsušitvijo opravil s prvim sovražnikom notranje kolonizacije – komarjem mrzličarjem – so se leta 1932 lotili izgradnje prvega »mesta« Littoria, danes znanega pod imenom Latina. Za mesta jih lahko označimo le pogojno, saj je šlo, kot ugotavljata arhitekturna zgodovinarka Diane Ghirardo, za ruralna naselja, katerih namen je bil zadržati prebivalstvo na podeželju (da se v velikih urbanih središčih ne bi »steriliziralo« oz. bi imperiju rodilo premalo otrok) in naselitev brezposelnih delavcev iz politično »problematičnih« pokrajin. Za industrijska mesta, nastala v sklopu politike gospodarske samozadostnosti v pripravah na širjenje imperija, je značilna še bolj rigidna delitev po socialni strukturi in podreditev celotnega življenja eni sami strateški dejavnosti. V Guidoniji v Laciju je bila to letalska industrija, v Torviscosi ob gradeški laguni papirništvo, v istrski Raši (Arsia) in Podlabinu (Pozzo Littorio) ter sardinski Carboniji pa rudarstvo.

V slednji so od leta 2001 uspeli izvleči 61, večinoma evropskih, milijonov evrov za projekt urbane regeneracije, poimenovan Carbonia Landscape Machine in po desetih letih naporov od Sveta Evrope za to prejeli še Landscape Award. Izdatno odmerjene investicije v tej pozabljeni regiji na jugu otoka so bile namenjene oživitvi rudarske dediščine in racionalistične arhitekture, kot označujejo njen slog, ki v resnici bolj kot na čistih linijah gibanja MIAR sloni na poluradnem liktorskem stilu (stille littorio), mešanici med rimsko in modernistično arhitekturo. Danes se mesto predstavlja v neideološki podobi »posebnega izraza italijanske politične krajine« in se želi na turistični zemljevid vpisati kot odprt muzej arhitekturnega modernizma, zaradi česar so oblikovali tudi posebne vodiče, prilagojene celo mladim obiskovalcem, kjer pa besede fašizem skoraj ne omenijo.

Fašizem, socializem, modernizem

Res je, fašistični in socialistični urbanizem sta si delila kar nekaj modernizacijskih vzgibov. Oba sta se bolj ali manj odkrito zgledovala po arhitekturnem gibanju CIAM in nenazdanje si je sam Le Corbusier prizadeval pri Mussoliniju izposlovati naročilo za tretje v vrsti novih mest na bonificiranem Agro Pontinu. Oba režima sta na način socialnega inženiringa hotela ustvariti kraj bivanja človeka jutrišnjega dne. Čeprav je različnim slojem ljudi dodeljeval točno določen tip stanovanja v skladu z njihovim položajem in ni predvideval niti njihovega mešanja na ulicah, so fašistična nova mesta danes videti očem prijaznejša. Lične delavske hiške z vrtovi v istrski Raši izgledajo prijaznejše od novogoriških ruskih blokov, je po koncu mojega predavanja v Gdansku pripomnil profesor na tamkajšnji filozofski fakulteti. Ni edini s takšno estetsko predstavo, saj tudi Antonio Pennacchi, v Latini rojen italijanski publicist, pravi, da nekdanje rudarsko mesto deluje kot dober kraj za vzgajanje otrok. Morda res, je pa prav tudi, da izvejo, zakaj njihovi predhodniki, Balille, nikoli niso mogli pokukati na vrt rudniškega direktorja.

* Zapis je del projekta o arhitekturi, nastali v času totalitarnih režimov, ki ga sofinancirata Evropski socialni sklad in Republika Slovenija.

arhitektura panorama urbanizem

Domov / Članki / 2015

ZaPik: Milan Jesih in omodreli pesniki

Za nami so prvi dnevi sijajnega poletja: sonca, sončnih zahodov ob osmih, večernih sprehodov v lahkih oblekah, hladnih pijač in obetov sreče, ki se nasmihajo iz prihodnjih mesecev. Mi ob tem času razmišljamo pred vsem o zadnjem tednu avgusta, o Dnevih poezije in vina. Pred tremi leti je bil naš slovenski častni gost Milan Jesih, čigar ZaPik vam v branje ponujamo danes. Kmalu pa boste tudi izvedeli vse o letošnjem programu.

Zbrane zbirke
Milan Jesih
Leto izdaje:
2012
Prevajalec:
49,00 €
Naroči knjigo

Dnevi poezije in vina Milan Jesih panorama poezija slovenska književnost Zapik

Domov / Članki / 2015

Knjiga priznanj: Lenart Zajc

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Lenart Zajc (1967) je na literarno sceno treščil leta 1998 z romanesknim prvencem 5 do 12h, za katerega si je takojci prislužil uvrstitev v ožji izbor nagrade knjižnega sejma za najboljši prvenec. Sledil je (s kresniško nominacijo ozaljšani) roman Zguba (2001), leto kasneje zbirka kratkih zgodb Zgodbe iz teme in leta 2006 roman z naslovom Mustang, ki je nastal v koprodukciji z igralko Majo Martino Merljak.

Kot aktivni udeleženec t. i. »Vseslovenske vstaje« je leta 2013 pri založbi Sanje izdal protestniški dnevnik Vstaja zombijev, letos pa je pri Beletrini luč sveta ugledal roman Agencija, ki je vzklil iz avtorjevih osebnih izkušenj iz sveta zavarovalniškega agenta.

Ime: Lenart Zajc.

Zadnja knjiga: Agencija.

Kje ste odraščali?

V Ljubljani.

Kaj ste študirali in kje?

V Ljubljani. Najprej pravo, potem zgodovino in filozofijo, postal absolvent in opustil študij.

Kje živite in zakaj?

V Žejah, blizu Domžal. V nekem trenutku sem se naveličal življenja v mestu in si zaželel zaživeti v naravi. Tako sva z Andrejo postavila tole hišo in evo, tu smo.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

V bistvu ne morem nobene prav zares izpostaviti, saj je vsaka plod določenega obdobja, v katerem je nastajala, in brez prejšnje ne bi bilo naslednje. Mogoče bi to lahko bila Agencija, vendar je njen izid še preblizu, da bi lahko objektivno ločil evforična občutja od resničnega ponosa.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Vstanem ob približno 6.30, naredim nekaj, kar bi lahko bila telovadba, lahko pa bi to imenovali le jutranje pretegovanje. Potem se umijem, oblečem in grem pripravit ženi in hčerkama zajtrk. Po zajtrku se moje punce odpravijo v šolo in službo, sam pa se posvetim svojim opravkom.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Pravzaprav ne.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Dvaintrideset let stare rdeče doc martenske.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

John Steinbeck Dvomljiva bitka, Mate Dolenc Golo morje, Irvin Shaw Bogataš in revež … te tri so mi prve padle na pamet, ker sem jih bral v zadnjem času, če pa bi začel premišljevati, bi se verjetno premislil in hotel navesti druge tri in se nato spet premislil in nazadnje ostal brez odgovora. Kar hočem reči, je, da nimam najljubših treh knjig, prej najljubših trideset, ki pa sedijo za okroglo mizo.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Seveda, z nekaj izmed njih. Izpostavil bi Normo Bale in Vesno Milek, ki ju, tako kot še nekaj prijateljev, morim s prebiranjem svojih umotvorov, še preden so ti v resnici zreli za branje, nakar se na podlagi povratnih informacij odločam, kako in kaj.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Svojih.

Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?

V bistvu navdih, kadar je, potuje z mano, kadar ga pa ni, pa noben kraj ne pomaga. Je pa prijetno pisati tam, kjer imaš mir in kjer zunanji šumi ne motijo notranjega dialoga. En takih krajev je meni Podbižanj na Kornatu.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Spet ne morem reči, da gre tu za eno delo ali enega avtorja, je pa sigurno več avtorjev in njihovih del, ki so pustili svoj pečat. Nedvomno so to John Steinbeck, Miguel A. Asturias, pa Anthony Burgess, pa Vitomil Zupan, Mate Dolenc, Irvine Welsh, Platon, Selma Lagerlof in še bi lahko našteval. Vsa dela, ki sem jih bral, ali filmi, ki sem jih videl, so nekje v meni pustili trajen vtis, ki se odraža tudi skozi moje pisanje. Res pa je, da sem, ko sem kot najstnik bral Bulgakovov roman Mojster in Margereta, prvič ob branju knjige začutil željo, da bi tudi sam napisal nekaj podobnega. Tako je nastal kakih trideset strani dolg plagiat, ki še danes leži nekje na podstrehi skupaj z najstniškimi dnevniki, pismi iz vojske in podobnim, kar me bo nekoč zabavalo v domu za ostarele.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Ko zjutraj ostanem sam doma, običajno v miru pregledam tekoče dogajanje na internetu. Za to po navadi uporabim Facebook, saj tako dobim novice zadnjih dni, ki me zanimajo, ne da bi mi bilo treba posebej brkljati za njimi. To počnem brez komentarjev in pametovanj, ker me je izučilo, da takšno početje običajno pelje v dolgotrajne neplodne debate, ki ti sfižijo dan. Potem se lotim pisanja, to počnem nekaj ur, potem je čas za sprehod psa. Pa vmes se seveda zamotim z internetnimi igrami, trenutno je najljubša War Thunder. Tam po drugi je običajno čas za sestanke, kave in druge stvari, če se mi seveda ljubi premakniti od doma.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Najljubše? Na krasen turkiznozelen morski preliv z otočkom Šilom na nasprotni strani.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?

Nič, počakam da se vrne, vmes pa počnem kaj drugega.

Opišite svoj idealen dan.

Dnevi, ko vem, da bom lahko že zgodaj popoldne zabluzil s svojimi najljubšimi prijatelji, in ko se zavedam, da me tudi naslednji dan, ko bom imel mačka, noben ne bo pretirano gnjavil.

Opišite svojo večerno rutino.

Tam nekje ob devetih z Andrejo spraviva hčerki v posteljo, potem v miru klepetava in gledava televizijo, ki me običajno hitro uspava. Med deseto in enajsto, ko se tisto, kar koli sva že gledala, konča, me Andreja zbudi in s kavča se preselim v posteljo.

Ste vraževerni?

Da in ne. Ne pljuvam čez ramo, če mi maček prekriža pot, ampak kadar pa zaklinjam srečo, vedno trikrat potrkam na les.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Nimam pojma. Če mi kdo ni všeč, brez zadržkov zabrišem knjigo v kot in nanjo pozabim.

Najljubša pijača: alkohol?

Špricer z janževcem.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Očal.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Ne vem, če bi kogarkoli. Nisem veren, vendar ne zanikam možnosti posmrtnega življenja, tako kot je tudi ne zagovarjam. Dopuščam pa možnost, da kaj takšnega obstaja in če slučajno v resnici obstaja, mar ne bi z obujanjem mrtvega povzročili kaosa neslutenih razsežnosti?

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Ribji brodet.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Že pred leti sem imel literarni večer v manjšem kraju na Gorenjskem, kjer se mi je kot gost pridružil lokalni bodoči avtor, ki je imel roman skorajda dokončan. Izteklo se je tako, da sem v vsem večeru morda povedal tri stavke, ves preostali čas pa je govoril bodoči avtor.

Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?

Uf, vse sorte! Bil sem profesor, pa kasneje vodil tržne raziskave, bil vodja marketinga, direktor gledališča, literarni urednik … en mesec sem bil celo zavarovalni agent, od tod ideja za Agencijo!

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Tako slabe kot dobre trenutke življenja naj zajemajo s polno žlico.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Sem totalen oboževalec serije Živi mrtveci.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Več jih je, najbližji je zaključek romana, ki ga namenjam otrokom, ko opravim s tem, se bom lotil romana, v katerem bom razgradil svojo politično izkušnjo.

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

knjiga priznanj Lenart Zajc panorama